Microsoft Word - razvoj govora in pomen komunikacije.doc

Transkripcija

1 JANEŽIČ Silvestra, prof.def. za osebe z motnjami sluha in govora, terapevt RNO RAZVOJ GOVORA IN POMEN KOMUNIKACIJE O govoru običajno ne razmišljamo. Vemo, da težje govorimo, ko smo v zadregi, ko smo utrujeni ali ko imamo tremo. Včasih imamo besedo na»koncu jezika«, pa se je nikakor ne moremo spomniti. Tega pač ne jemljemo kot težavo, preprosto sprejmemo, da je temu tako. Zdi se nam samoumevno, da se govor razvije, vendar da temu ni tako nam dokazujejo otroci z GJM. Govor ima izredno socialno psihološko funkcijo, saj predstavlja jezik kot sredstvo komunikacije. Raziskave so pokazale, da je mišljenje mogoče brez govora. Piaget, švicarski psiholog, je dokazal, da govor bolj odraža mišljenje, kot pa nanj vpliva. Govor je torej produkt človekovega mišljenja. Otrok od rojstva pa nekako do šestega leta starosti pridobiva znanje in vtise iz svojega okolja. Otrok dobesedno vsrkava doživljaje iz okolja in kasneje preko gibanja ter manipulacije s predmeti pridobiva znanje o zunanjem svetu. Otroci z zaostankom v razvoju pa zaradi različnih vzrokov niso imeli možnosti pridobiti izkušenj na tak način. Zato ti otroci potrebujejo dodatne spodbude in umetno ustvarjene situacije igre normalno razvitega otroka, da bi tako pridobili osnove za nadaljnje učenje. Prvi dve leti otrokovega življenja imenujemo tudi prelingvalno obdobje. Kljub temu, da se že v prvem letu pojavljajo prve besede, se začne jezik pospešeno razvijati šele po drugem letu starosti. To začetno obdobje v otrokovem življenju je zelo tesno povezano z otrokovim kasnejšim razvojem. Pomembne so ugotovitve Jugrama in Eisensona, da otroci z motnjami v razvoju govora pozno vspostavijo lateralizacijo, imajo slabo diferencirano prednostno roko, kažejo negotovost v prostorski orientaciji, imajo slabše razvito grobo in fino motoriko. Mason meni, da imajo otroci, ki kasnijo v razvoju govora, kasneje težave v šoli, pri branju in pisanju. Govor in jezik nam torej nista dana, ampak si ju moramo prisvojiti po naravni poti, če pa nastopijo težave pa z dolgotrajnim procesom. Če upoštevamo, da potrebuje otrok več let, da se nauči dobro govoriti in da si pridobi dobre govorne navade, je razumljivo, da dolgo traja preden se napačni govor popravi. Govor je najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema. Je zvočna in/ali pisna realizacija jezika in osnovno sredstvo človekove komunikacije. Govorna komunikacija je najbolj naraven način sporazumevanja človeka s človekom. Govor nas torej označuje, oblikuje, spopolnjuje in dela človeške. Jezik je najvišja kognitivna funkcija. Je socializiran sistem simbolov, ki sestoji iz dveh komponent: - vsebine, ki jo proučuje semantika, - oblike, ki jo proučuje gramatika. Jezik razvijemo nekako do 20. leta starosti, odvisno od razvoja možganov, od kulture in od izobrazbe. Komunikacija je mnogovrsten proces pretoka informacij. Laswell je zajel opis komunikacije v enem stavku rekoč:«kdor komu kaj sporoča, z nekim sredstvom in z nekim učinkom.«komunikacija predstavlja aktivnost tako govornika kot poslušalca, saj je tudi razumevanje govora drugih aktivni proces. O komunikaciji govorimo takrat, kadar sporočilo potuje od tistega ki ga daje k drugemu, ki ga sprejema, obenem pa je pogoj, da ga sprejemnik tudi razume. Obstajati mora povratna zveza informacij ali feedback. V živem govoru govorec in poslušalec pogosto izmenjujeta vlogi. Pogosto se zgodi, da poslušalec preoblikuje tisto kar je govorec rekel, v nekaj podobnega. Tako nastanejo nesporazumi med ljudmi. Zaradi različnih težav, ki jih imajo osebe pri govoru, je lahko sporočilo nepopolno, napačno razumljeno in zmanjšujejo učinkovitost komunikacijskega procesa.

2 Navadno vsakdo, ki ima v mislih komuniciranje, pomisli na govorno jezikovno komunikacijo. Komunikacija vedno potuje preko več kanalov. Komuniciramo z izrazom obraza, s kretnjami, s celim telesom, ne da bi o tem razmišljali. Vsako komuniciranje pa temelji na gibanju. Otroci, ki imajo težave z gibanjem, imajo tudi težave s komunikacijo. Pri proučevanju komuniciranja se pojavlja težnja sistematizirati vrste, metode in tehnike. Glavna razdelitev, ki se pojavlja pri takih poskusih, je delitev na besedno in nebesedno komunikaciranje. Ko otrok v prvih dveh letih pridobiva izkušnje z igro in z raziskovanjem okolja, razvija svoje motorične, čustvene in intelektualne sposobnosti. Tako se uči in v svojo igro vlaga veliko lastnega truda in vso svojo energijo. Igra otroka motivira, zato jo nenehno ponavlja in znova in znova poskuša. Igra je pestra in ima različne variante. Drugače kot normalno razviti otroci se otroci z zaostankom v razvoju ne želijo učiti in igrati, nočejo delati, niso notranje motivirani, veliko jokajo, imajo motnje spanja, pogosto so nesrečni in nezadovoljni sami s seboj. Njihova igra je enolična, pogosto obsesivna, pozornost in koncentracija sta kratkotrajni, želja po učenju in pridobivanju lastnih izkušenj je minimalna. Za nas je sprva najpomembnejša diferenciacija med govorom, ki samo kasni v razvoju kot normalen pojav in zapoznelim govorom, ki je pogojen z nekimi specifičnimi faktorji. Da se bo govor razvil, če je to potrebno tudi s strokovno pomočjo, so zelo pomembni številni dejavniki: 1. anatomski in fiziološki dejavniki: -zdrav živčni sistem z zdravimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril. Od kakovosti vseh teh središč in zvez med njimi je odvisna kakovost otrokovega govora. Pomembno vlogo imajo tudi živčna vlakna, ki oživčujejo tiste mišice, ki sodelujejo pri izreki in nadzorujejo gibanje govornih organov. Govor kot celota, pa tudi percepcija govora, je voden iz obeh hemisfer. V levi hemisferi so centri za semantične in logične znake govora (logika, matematika, jezik, branje, pisanje,..), v desni pa so locirani estetski znaki govora (ritem, kreativnost, vizuelne predstave..). Za govorno funkcijo imamo senzorično in motorično središče. Glavni senzorični središči sta slušno in Wernikovo središče. Slušno središče sprejema vse glasove, zvoke, šume. V Wernikovem središču pa se porajajo zvočni vtisi našega govora. Tu prihaja do razlage besed to je naše besedišče. V možganski skorji je tudi Brocovo govorno središče, v katerem nastajajo motorični vtisi gibanja govoril ter od katerih potekajo pobude skozi motorično sfero v govorila. Tako je za posamezno vrsto motnje odločilno predvsem to, na katerem mestu v možganski skorji je prišlo do poškodbe in tudi kako je le ta velika. -ustrezna duševna osnova pri razvoju govora so pomembne pravilno in dobro razvite psihične funkcije -razvita čutila s čutili sprejemamo govor okolja in kontroliramo lastno produkcijo. Z govorom sta povezana predvsem vid in sluh. -zdrava in spretna govorila - za pravilno oblikovanje glasu in tekoč govor je potrebno usklajeno delovanje vseh pravilno razvitih organov: respiratorni, fonatorni in artikulacijski. -razvita motorika govor se pojavi vzporedno z vertikalizacijo otroka ko otrok samostojno shodi. Razvitost govora je odvisna od razvitosti motorike. Vsaka komunikacija sloni na gibanju. Gibalna motenost pomeni omejenost pridobivanja gibalnih veščin, to vodi v omejen obseg izkušenj in spoznavanja okolja, majhno besedišče in omejeno znanje. Gibalna motenost pa se kaže tudi v slabem delovanju govornih organov in slabi artikulaciji glasov.

3 2. socialni dejavnik -pravilen in zgleden govor otrokovega okolja otrok se govora nauči iz svojega okolja. 3. psihološki dejavniki: -pozitiven čustveni odnos zelo je pomembno preverbalna komunikacija, ki jo vzpostavi mati z otrokom takoj po rojstvu. -motivacija otroka, da govori če otrok potrebe po govoru ne čuti, govora ne uporablja in ga ne more razvijati. -spoštovanje otrokove osebnosti govorni razvoj poteka v interakciji med dozorevanjem in učenjem. FAZE GOVORNEGA RAZVOJA 1. pripravljalno predgovorno obdobje (0 1 leta) 2. obdobje oblikovanja govora doba malčka (1 3 leta) 3. doba bogatenja besednega zaklada in govora (3 7 let) 4. šolska doba Značilnosti učencev z motnjami branja in pisanja (MBP): -ne marajo branja in pisanja -pri drugih predmetih so dokaj uspešni -so vsaj povprečno inteligentni -imajo težave s telesno in prostorsko orientacijo -pogosto so levičarji in imajo križno dominanco -težko ali nepravilno zlogujejo in črkujejo besede -imajo odpor do tistih predmetov, ki so vezani na branje in pisanje -doma imajo dokaj urejene sociokulturne razmere Drugače pa je z učenci, pri katerih se kaže podobna ali celo hujša problematika. Zanje so značilne nekatere od navedenih lastnosti: -ne marajo branja in pisanja -so enako neuspešni pri vseh predmetih -imajo nizke intelektualne sposobnosti -imajo slab pojmovni in besedni zaklad -v večini primerov imajo osvojeno telesno in prostorsko orientacijo

4 -njihova neuspešnost pri zlogovanju in črkovanju je sorazmerna z nepoznavanjem in nerazumevanjem besed -velikokrat imajo odpor do šole in učenja. RAZLIKE PRI KOMUNICIRANJU MED OTROCI Z NORMALNIM RAZVOJEM IN OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI 1. težave s skupnim opazovanje 2. omejene sposobnosti za raziskovanje. 3. omejene jezikovne izkušnje 4. ne učijo se moči komuniciranja 5. pasivna vloga 6. drugačna pričakovanja kot do sovrstnikov z normalnim razvojem 7. vzorec komunikacije je različen: - komunikacijski partner prevzame kontrolo o temi pogovora - izražanje je pogosto napačno razumljeno - partnerji odprejo, nadaljujejo temo in zaprejo. PODPORNA IN NADOMESTNA KOMUNIKACIJA Ko je verbalna komunikacija do take mere motena, da je onemogočena komunikacija z okolico, da otrok ne more izraziti svojih misli, občutkov in potreb, pričnemo uvajati sisteme podporne in nadomestne komunikacije. Za prizadeto osebo je prav gotovo ena najbolj neprijetnih izkušenj občutek frustracije zaradi nemoči sporočati ali izraziti svoje potrebe in misli drugim. Nadomestno komunikacijo uporabimo zato, da bi zmanjšali občutek frustracije in povečali kvaliteto življenja osebe s težkimi govorno jezikovnimi motnjami. Komunikacija bo uspešna takrat, kadar bodo simboli pomenili enako vsebino tistemu, ki informacijo podaja in tistemu, ki informacijo sprejema. Podporna komunikacija zajema vse komunikacijske dodatke in podkrepljen govor. Vsakdo uporablja podporne komunikacijske pripomočke in tehnike. Preden je otrok sposoben govora, se povezuje z okoljem s pomočjo neverbalne podporne komunikacije, kot je smeh, jok, pogled z očmi in različna vokalizacija. Taka sporočila izražajo zgodnje želje po komunikaciji in so komunikacijsko učinkovita. Ko otrok že osvoji govor, se podporne in neverbalne komunikacijske tehnike ne zmanjšajo, pač pa jih uporablja še nadalje in celo v večjem obsegu. V nekaterih primerih uporabljamo podporne komunikacijske tehnike v kombinaciji z govorom, v drugih primerih pa so same bolj učinkovite kot govor. Neverbalno vedenje, kot npr. kretnje, so pogosto veliko boljše kot govor, ko želimo sporočiti določene misli ali čustva. Če je nekdo žalosten ali jezen, je velikokrat lažje izraziti ta čustva s telesnimi gibi ali z vokalizacijo kot pa z besedami. Velikokrat se zgodi, da se posamezniki, ki so fizično sposobni, močno oprejo na podporne pripomočke in tehnike v situacijah, kjer govor ni učinkovit. V hrupnem okolju, kjer je motena razumljivost govora, je le ta pogosto podkrepljen s kretnjami, pretirano obrazno mimiko, pantomimo ali celo s pisno komunikacijo. Torej ves komunikacijski sistem zdravega človeka vključuje govor in široko paleto podpornih pripomočkov in tehnik. Štern navaja primer, kako se otrok poslužuje podporne in nadomestne komunikacije pri uporabi prvih besed. Ko otrok pokliče»mama«, ne označuje s tem le osebo, ampak stavek, npr.: mama, pridi sem; mama, pomagaj mi itd. To pomeni, da moramo v danem trenutku poslušati otroka in opazovati njegovo obnašanje, da bomo razumeli njegovo sporočilo.

5 Nadomestna komunikacija je kakršna koli oblika komunikacije, ki nadomešča komunikacijo. Poznamo več vrst nadomestne komunikacije: kretnje, govorica telesa, kazanje s pogledom, obrazno izražanje, tabla z besedami, tabla z abecedo, slike, otipljivi simboli, simboli, komunikator, ki oddaja glas. Z učenjem podporne in nadomestne komunikacije pri otroku je potrebno začeti čimprej, ker: -omogoča jezikovno izražanje otrokom, ki so»zaklenjeni«v svojih telesih zaradi najrazličnejših motenj, -zboljša receptivne jezikovne veščine, -izboljša samopodobo in občutek lastne vrednosti, -olajša govor otrokom, ki so na predjezikovni stopnji, -motivira otroke, ki so doživljali pogoste neuspehe, -zmanjšuje frustracije in vedenjske probleme, -naredi jezik bolj konkreten in omogoča sprejemanje z različnimi čuti, -poveča sodelovanje v vsakdanjem življenju, -olajša učenje. Cilj uporabe podporne in nadomestne komunikacije je razviti in/ali izboljšati komunikacijo z okoljem. Sistem podporne in nadomestne komunikacije lahko uporabimo: - kot začasen pripomoček, - kot stalni pripomoček za komunikacijo, - kot del nekega drugega načina komunikacije, - kot terapevtsko sredstvo v procesu rehabilitacije govorno jezikovne komunikacije FAKTORJI, KI JIH UPOŠTEVAMO, KO UVAJAMO PINK 1. sedanje metode komunikacije 2. nivo razumevanja 3. motivacija 4. okolje 5. uporaba Literatura: JANEŽIČ, S.: Diplomsko delo. Nadomestna komunikacija študija primera, Ljubljana1999. ŽEMVA, N.: Rad bi povedal, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana Zapiski seminarja o nadomestni komunikaciji, Ankaran Zapiski tečaja RNO, Ljubljana MARJANOVIČ UMEK, L.: Mišljenje in govor predšolskega otroka. DZS, Ljubljana NEUMAN, Z.: O motorični možganski prizadetosti. Zavod SRS za rehabilitacijo invalidov, Ljubljana OMERZA, Z.: Govorne napake. DZS, Ljubljana REGVAR, B.: Diplomsko delo. Nadomestna komunikacija. Ljubljana RUSSEL. P.: Knjiga o možganih. DZS, Ljubljana TERČEK, J.: Medosebno komuniciranje. Didakta, Radovljica1994. ŽNIDARŠIČ, D.: Otrokov govor. Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana Zbornik referatov: 3. strokovno srečanje logopedov Slovenije, Gozd Martuljek 1991.