Navodila za pisanje diplomskih nalog UM FERI

Transkripcija

1 Smetanova ulica Maribor, Slovenija Monika Koleţnik Magistrsko delo Maribor, oktober 2015

2 Magistrsko delo Študent(ka): Študijski program: Mentor: Lektorica: Monika Koleţnik Študijski program 2. Stopnje Medijske komunikacije izr. prof. dr. Marjan Druţovec, univ. dipl. inţ. el. Polonca Štefanac, prof.

3

4 Zahvala Zahvaljujem se svojemu mentorju izr. prof. dr. Marjanu Druţovcu za učinkovito vodenje pri izdelavi tega magistrskega dela. Velika zahvala tudi celotni produkcijski ekipi DVB d.o.o., predvsem g. Danielu Cofu za posredovanje vseh potrebnih podatkov in za to, da mi je omogočil vpogled v celotno televizijsko športno produkcijo. Ob tem se zahvaljujem tudi g. Dejanu Ozimiču za vse kontakte in g. Stipi Jeriču za odgovore na moja vprašanja. Posebna zahvala gre tudi ekipi RTV Slovenija za športni program, saj so mi prav tako omogočili vpogled v njihovo delo na področju športne produkcije. Zahvalila bi se tudi producentu športnega programa g. Ladu Vindišu za vse odgovore in predvsem tehničnemu vodji g. Zlatku Gregorinčiču za dragocene podatke, ki sem jih lahko vključila v svojo raziskavo v okviru izdelanega magistrskega dela. In ne nazadnje velika zahvala moji celotni druţini in partnerju za vso podporo in pomoč.

5 Ključne besede: športna produkcija, televizija in šport, televizijske pravice, športni marketing, športni prenosi UDK: :796(043.2) Povzetek Magistrsko delo opisuje medsebojno povezavo športa kot medijskega spektakla in televizije kot enega največjih mnoţičnih medijev. Šport tako televiziji omogoča veliko gledanost, ona pa ga dela pomembnega in zanimivega. Posamezni športi so se skozi čas popolnoma prilagodili potrebam in zakonitostim televizije, tako v dolţini tekmovanja kot tudi pri pravilih posameznih športnih panog. Neposredni televizijski športni prenos je televizijskemu športu dal neko dodano vrednost, ki je s tem postal zanimivejši za gledalce in oglaševalce, kateri za omenjen mnoţični medij predstavljajo glavni vir dohodka. Predstavljena je tudi tematika televizijskih pravic prenosov določenih športnih tekem, za katere se potegujejo razne televizijske hiše in kjer se obračajo nepredstavljivo velike vsote denarja. Ker je glavni cilj televizije pridobiti čim večjo gledanost posameznega športnega dogodka, je potrebno zagotoviti čim boljšo televizijsko produkcijo neposrednega športnega prenosa. Pri tem je uporabljena najnaprednejša tehnologija, ki daje gledalcem pred televizijskimi zasloni pogled in informacijo, katerih gledalci na samem prizorišču športnega dogodka v tistem trenutku nimajo. i

6 The impact of television on sports and sports broadcasts Key words: sports production, television and sport, television rights, sports marketing, sports broadcasts UDK: :796(043.2) Abstract Relationship between sport as media spectacle and television as one of the greatest mass media is described in this thesis. Sport is providing increased viewership to television on the other hand television is the one that makes sport interesting and meaningful. Individual sports have adapted over time perfectly to the needs of television they adapted the length of a competition and also individual sports rules. Television sports production gave some benefits to television sport which made it more interesting to viewers and advertisers which represents the main source of income. The topic of television rights is also presented in the thesis. There is a big competition between broadcasters which spent a lot of money to get them. Since the main purpose of the television is to get as much as possible viewers they have to provide the best possible television sports production. The most advanced technology has to be used which is giving the television viewers the best possible view that viewers at the venue cannot see. ii

7 KAZALO 1 UVOD Namen in cilji magistrskega dela Struktura magistrskega dela TELEVIZIJA IN ŠPORT Zgodovina športnih prenosov ŠPORTNI MARKETING NA TELEVIZIJI Vpliv televizije na šport Pravice za televizijske športne prenose Marketing med športnimi prenosi Sponzorska pogodba Trženje iz zasede TELEVIZIJSKI ŠPORTNI PRENOSI Osebje Predprodukcija Produkcija Snemanje Režija Posebne tehnologije Postprodukcija PRIMER IZVEDBE TELEVIZIJSKEGA ŠPORTNEGA PRENOSA Predprodukcija iii

8 5.1.1 Načrt postavitve kamer in mikrofonov na dejanskem primeru Scenarij snemanja Priprava grafike Produkcija Komentatorsko mesto Pot signala Postprodukcija ŠPORTNA TELEVIZIJSKA PRODUKCIJA SKOZI ČAS SKLEP VIRI IN LITERATURA iv

9 KAZALO SLIK SLIKA 1.1: GLAVNI AKTERJI IZVEDBE ŠPORTNEGA DOGODKA... 1 SLIKA 2.1: POVPREČNA GLEDANOST SUPER BOWLA V ZDA MED LETI , MERJENA V MILIJONIH [43]... 3 SLIKA 3.1: KROG FINANCIRANJA MEDIJSKEGA SPEKTAKLA [4] SLIKA 3.2: POSTAVITEV OGLAŠEVALSKIH TABEL OD ZUNANJE STRANSKE ČRTE IGRIŠČA (FIFA) [16] SLIKA 3.3: POSTAVITEV OGLAŠEVALSKIH TABEL ZA GOLOM (FIFA) [16] SLIKA 3.4: POSTAVITEV OGLAŠEVALSKIH TABEL ZA STRANSKIMI ZASTAVICAMI (FIFA) [16] SLIKA 3.5: POSTAVITEV OGLASNIH TABEL (UEFA) [27] SLIKA 4.1: POSTAVITEV TV KAMER (UEFA) [27] SLIKA 4.2: HD KAMERA [31] SLIKA 4.3: 3D KAMERA [23] SLIKA 4.4: PROFESIONALNI OBJEKTIVI Z VEČJO OPTIČNO POVEČAVO (ZOOM) [21] SLIKA 4.5: KONTROLNA SOBA SLIKA 4.6: KONTROLNA SOBA ZA MEDNARODNI TON SLIKA 4.7: REPORTAŽNO VOZILO SLIKA 4.8: OBVEZNA OPREMLJENOST DIRKALNIKOV S KAMERAMI V F1 [41] SLIKA 4.9: GOPRO KAMERE NA TOUR DE FRANCE [17] SLIKA 4.10: "POV" KAMERA NA SMUČARSKI ČELADI TEKMOVALCEV [28] SLIKA 4.11: SNEMANJE Z DRONI [14] SLIKA 4.12: UPORABA HAWK-EYE SISTEMA PRI TENISU (10»HIGH SPEED«KAMER) [34] SLIKA 4.13: GRAFIČNA PONAZORITEV GIBANJA IGRALCA (HAWK-EYE SISTEM) [20] SLIKA 4.14: UPORABA HAWK-EYE SISTEMA PRI NOGOMETU ("GOAL LINE TECHNOLOGY«) S 14»HIGH SPEED«KAMERAMI [46] SLIKA 4.15: URA ZA POMOČ SODNIKU, RAZVITA ZA POTREBE CELOSTNEGA DELOVANJA HAWK-EYE SISTEMA [47] SLIKA 4.16: KAMERA PAJEK (»SPIDER CAMERA«) ZA SNEMANJE S PTIČJE PERSPEKTIVE [9] SLIKA 4.17: UPORABA»1ST & TEN LINE«TEHNOLOGIJE PRI AMERIŠKEM NOGOMETU [48] SLIKA 4.18: UPORABA»SIMULCAM«TEHNOLOGIJE PRI PRIMERJAVI VOŽNJE DVEH SMUČARJEV [25] SLIKA 4.19: UPORABA TEHNOLOGIJE»PROTRACER«PRI GOLFU [26] SLIKA 5.1:»TV COMPOUND AREA«(VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.2: NAČRT POSTAVITVE KAMER GOSTITELJSKE PRODUKCIJSKE EKIPE DVB ("HOST BROADCASTER") (VIR: ARHIV DVB D.O.O) SLIKA 5.3: GLAVNA KAMERA ŠTEVILKA 1 IN KAMERA ŠTEVILKA 2 ZA BLIŽNJE KADRE SLIKA 5.4: KAMERA ZA SUPER POČASNE POSNETKE -»SSM«ŠTEVILKA SLIKA 5.5:»SSM«KAMERA ŠTEVILKA 6 ZA BLIŽNJE KADRE IN SNEMANJE DOGAJANJA V KAZENSKEM PROSTORU v

10 SLIKA 5.6: KAMERA ŠTEVILKA 8 ZA SNEMANJE ŠIRŠEGA KADRA PROTINAPAD IN ENAJSTMETROVKE SLIKA 5.7:»BEAUTY SHOT«KAMERA ŠTEVILKA SLIKA 5.8: KAMERA ŠTEVILKA 10 Z NASPROTNIM KOTOM SNEMANJA (»REVERSE ANGLE«) SLIKA 5.9: NAMEŠČANJE»STEADICAM«KAMERE ŠTEVILKA SLIKA 5.10: KAMERA ŠTEVILKA 13 ZA SNEMANJE REAKCIJ NA KLOPEH OBEH MOŠTEV SLIKA 5.11:»FLASH«KAMERA ŠTEVILKA 14 ZA SNEMANJE INTERVJUJEV IN TUNELA SLIKA 5.12: MINI KAMERA ŠTEVILKA 15 ZA GOLOM SLIKA 5.13: NAČRT POSTAVITVE KAMER VSEH PRODUKCIJSKIH EKIP (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.14: NAČRT POSTAVITVE MIKROFONOV NA NOGOMETNI TEKMI SLIKA 5.15: USMERJEN "SHOTGUN" MIKROFON SLIKA 5.16: "OMNIDIRECTIONAL" MIKROFON ZA SNEMANJE AMBIENTALNEGA ZVOKA SLIKA 5.17: SCENARIJ SNEMANJA ZA "LINE-UP" S "STEADICAM" KAMERO (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.18: NAČRT SNEMANJA TEKME (1. DEL) (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.19: NAČRT SNEMANJA TEKME (2. DEL) (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.20: NAČRT SNEMANJA TEKME (3. DEL) (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.21: KOMENTATORSKO MESTO SLIKA 5.22: NAČRT KOMENTATORSKIH MEST (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 5.23: ODDAJNI AVTOMOBIL SLIKA 5.24:»PITCHSIDE«STUDIO OB IGRIŠČU SLIKA 5.25:»PITCHVIEW«STUDIO S POGLEDOM NA IGRIŠČE : NOTRANJI»INDOOR«STUDIO SLIKA 5.27:»FLASH INTERVIEW AREA«ZA OPRAVLJANJE INTERVJUJEV (VIR: ARHIV DVB D.O.O.) SLIKA 6.1: POSTAVITEV KAMER LETA 1999 IN 2014 (VIR: ARHIV RTV SLOVENIJA IN ARHIV DVB D.O.O.) KAZALO TABEL TABELA 2.1: ZASLUŽEK UEFE OD PRODAJE TV PRAVIC ZA PRENOS TEKEM LIGE PRVAKOV (V MILIJONIH ) [45]... 6 TABELA 3.1: PRIMERI TRŽENJA IZ ZASEDE [13] [49] vi

11 1 UVOD Posamezni športi so se skozi čas prilagodili potrebam televizije in oglaševalcev. Tako se je prilagodila struktura športne igre, prilagodila so se njena pravila in podobno, kar je posledično vplivalo tudi na športni prenos. Ta je s tem dobil neko dodano vrednost in zato postal zanimivejši za gledalce in oglaševalce. Da je športni prenos sploh mogoč, je potrebno uskladiti naloge in se dogovoriti za sodelovanje med medijskimi in produkcijskimi hišami, sponzorji, oglaševalci ter organizatorji tekmovanja. V primeru, da gre za prenos pomembnejšega športnega dogodka, je potrebno poskrbeti tudi za zakup televizijskih pravic. Glede na to, katera televizijska hiša ima zakupljene omenjene pravice, lahko le-ta prenaša športni dogodek. Organizator zaupa vso tehnično izvedbo športnega prenosa produkcijski ekipi, s katero ima sklenjeno pogodbo. Slika se potem distribuira naprej do medijskih hiš, ki so ţe vnaprej zakupile televizijske pravice. Za izvedbo samega športnega dogodka pa organizator potrebuje denar, ki ga v veliki meri dobi od oglaševalcev in sponzorjev prireditve. S tem je krog med vsemi petimi akterji sklenjen, kot prikazuje slika 1.1. Slika 1.1: Glavni akterji izvedbe športnega dogodka Pri športni televizijski produkciji neposrednih prenosov igra vedno pomembnejšo vlogo tudi tehnologija, ki neprestano napreduje in se spreminja praktično iz dneva v dan. To pa 1

12 posledično pomeni, da postajajo standardi, ki jih mora neki televizijski športni prenos doseči, vedno višji. S tem postajajo zahtevnejši tudi televizijski gledalci, zato se morajo televizije še bolj potruditi za njihovo pozornost. 1.1 Namen in cilji magistrskega dela Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, kako televizija in z njo spreminjajoča se tehnologija vplivata na šport in športne prenose oziroma na samo športno televizijsko produkcijo. Namen dela je bilo opisati, kako sta se skozi čas spreminjali produkcijska tehnologija in televizijska produkcija športnih prenosov nasploh. Med drugim je bila v magistrskem delu opredeljena tudi tematika športnega marketinga, katerega hitrejši razvoj je posledica dejstva, da se je šport prilagodil potrebam televizije in njeni čim večji gledanosti. Raziskan je bil tudi način, kako se za televizijske pravice določenih pomembnejših športnih tekem oziroma tekmovanj potegujejo razne televizijske hiše in kaj to pomeni zanje. Prav tako je bil preučen celoten televizijski produkcijski proces neposrednih športnih prenosov in nove tehnologije, ki se pri tem uporabljajo. Analizirana je bila tudi športna televizijska produkcija skozi časovno obdobje 15 let. 1.2 Struktura magistrskega dela Magistrsko delo je razdeljeno na sedem poglavij. V drugem poglavju je opredeljena povezava med športom kot medijskim spektaklom in televizijo kot najpomembnejšim mnoţičnim medijem. Predstavljena je tudi celotna zgodovina televizijskih športnih prenosov od samega začetka do danes. Naslednje poglavje opisuje pojav športnega marketinga, kjer je najprej razloţen vpliv televizije in marketinga na šport, nato je opredeljen pomen televizijskih pravic za posamezne televizijske hiše ter v zaključku še pomen marketinga med športnimi prenosi. Četrto in tudi najobseţnejše poglavje opisuje celoten produkcijski proces televizijskih športnih prenosov. Ta je sestavljen iz treh delov predprodukcije, produkcije in postprodukcije. Zapisane so naloge in zadolţitve osebja, ki sodeluje pri produkciji ter funkcija in delovanje reportaţnega vozila. Predzadnje poglavje opisuje izvedbo televizijskega prenosa športne tekme na praktičnem primeru. V zadnjem poglavju je skozi raziskavo opisano še spreminjanje televizijske produkcije in z njo tudi tehnologije skozi čas. 2

13 2 TELEVIZIJA IN ŠPORT Televizija kot mnoţični medij ima v svojem krogu veliko število gledalcev, ki spremljajo njene programe. Za njeno preţivetje so ti bistvenega pomena, saj zagotavljajo visoko učinkovitost oglaševanja na posameznih televizijskih postajah. Prav šport je prevladujoča panoga, ki v povprečju pritegne največ gledalcev. To dokazujejo tudi podatki najbolj gledanega športnega dogodka na svetu, finala lige ameriškega nogometa NFL Super Bowl, na katerem se merita dve najboljši moštvi v posamezni sezoni. Spodnja slika 2.1 prikazuje povprečno gledanost Super Bowla v Zdruţenih drţavah Amerike med leti Kot je z nje moč razbrati, je bila gledanost najvišja v letu 2015, ko je presegla kar 114 milijonov gledalcev samo na območju Zdruţenih drţav Amerike. Slika 2.1: Povprečna gledanost Super Bowla v ZDA med leti , merjena v milijonih [43] Zaradi velike gledanosti, ki jo šport zagotavlja televizijam, se je le-ta od samega začetka športnih prenosov v 40. letih 20. stoletja uvrstil v redni program večine televizij. Kot novost so se začeli pojavljati še tematski športni programi, ki v svojo programsko shemo uvrščajo le športne dogodke. 3

14 Šport je zanimiv za gledalce, saj sam po sebi ponuja idealno kombinacijo drame in nepričakovanega. [6] Gledalci namreč z igralci oziroma izbranim športnim moštvom skozi tekmovanje pletejo nekakšne emocionalne vezi, preko katerih se identificirajo s svojimi idoli. Ker je športna igra nepredvidljiva, čeprav poteka v skladu s strogo določenimi pravili, je skozi tekmovanje nenehno prisotna negotovost dogajanja, kar gledalca pred televizijskimi zasloni prepriča, da še naprej budno spremlja razplet. David Hall, direktor Sky Sports-a, je leta 1991 izjavil:»šport kot drama in šport kot soap opera, to je tisto, kar hočejo ljudje gledati na televiziji.«[6]»mediji so tisti, ki kreirajo vrsto realnosti, ki proizvaja športne dogodke na način, v katerem lahko ti v vsakem trenutku postanejo spektakel, ki je dostopen vsakomur in na vsakem kraju, najverjetneje kar doma v dnevni sobi.«[4] Prav šport je najpreprosteje spremeniti v televizijski spektakel, zanimiv tudi tistim, ki ga sicer ne spremljajo. To omogoča predvsem najnovejša tehnologija in tehnika snemanja. Za primer vzemimo kar kamere za počasne posnetke (»Slow Motion Camera«). Te v vsaki sekundi snemanja posnamejo več tisoč posameznih posnetkov, zato se na njih vidi tudi premik vsake mišice športnika. Televizijski gledalci lahko tako analizirajo vsak trenutek dogajanja na športnem prizorišču. Ti posnetki so najbolj atraktivni v primerih poškodb, prekrškov ali pri vročekrvnosti med tekmeci. S tako napredno tehnologijo lahko v vsakem trenutku povečamo dramatičnost in vzpostavimo večjo dinamičnost ter napetost športne igre, kar je tudi značilnost spektakla. Največja skrivnost televizijskega športnega spektakla je ta, da je doţivljanje le-tega dvostopenjsko. Gledalec se namreč v tem primeru vţivlja v virtualno prisotnost medijsko posredovanega športnega dogodka, po drugi strani pa se zaveda, da je to zgolj tisti dogodek, ki mu ga posreduje medij in da mu ravno ta določa, kaj bo videl in česa ne. Enak vpliv ima tudi televizijski komentator, ki odreja, kako naj bis gledalec razumel, kar vidi. [4] Televizija tako na neki način manipulira s svojimi gledalci in jim vsiljuje dogajanje po svojih ţe vnaprej zastavljenih merilih. Tako sama določa, kdaj bo neki športnik oziroma športno moštvo predstavljeno kot zmagovalec in kdaj kot poraţenec. Kot razlaga Barnett, ima televizija edinstveno sposobnost, da zdruţi ljudi z brezplačnim dostopom do velikih športnih dogodkov. S tem je ogled tekme dostopen prav vsakemu, tudi tistim, ki si tega drugače ne bi mogli privoščiti. Pred televizijskim ekranom smo namreč vsi enakovredni. Posledica prej omenjene sposobnosti je vpliv na šport v smislu vedno večje komercialnosti le-tega, saj se zaradi velike gledanosti v ozadju bijejo boji za 4

15 zakup oglaševalskega prostora. Enako velja za posamezne televizijske postaje, ki si poskušajo zagotoviti mesto pri prenašanju posameznega športnega tekmovanja. [6] Ker vsak šport ni primeren za televizijski prenos, se poskuša prilagoditi zahtevam in potrebam televizije, v smislu prilagoditve pravil in strukture športne igre. Lep primer tovrstnih sprememb je boks, ki je prilagodil število rund s 15 na 12 in s tem vplival na celotno dolţino trajanja dvoboja. Tako je trajanje posameznega dvoboja razdeljeno na eno polno uro skupaj z enominutnimi odmori, triminutnimi posameznimi rundami in nekaj minutnim intervjujem z zmagovalcem, kar je dobrodošlo predvsem televiziji. Podobno velja tudi za tenis, kjer so se priprave na servis zmanjšale na 20 sekund, kar je povzročilo, da tekma poteka hitreje. Med drugim je gledalcem dovoljeno med tekmo reagirati prosto in spontano, kjer je izjema še vedno Wimbledon. [2] V določenih primerih se je spremenil tako čas trajanja posamezne tekme kot tudi čas začetka le-te. Pomembnejši športni prenosi so tako na sporedu v t.i. prime-time, ko je gledanost največja. To je v poznih popoldanskih in zgodnjih večernih urah (med in 23.00) [24], ko druţine in posamezniki preţivljajo svoj prosti čas. Kar zadeva čas trajanja pa velja nepisano pravilo, da je posamezna tekma odigrana v času 1-2 ur. Televizije imajo zaradi svojega nadaljnjega programa najraje, da se neki športni dogodek zaključi ob polni uri. Televizija je med drugim vplivala tudi na hiter razvoj profesionalizma športa in pojava športnih zvez, ki so v večini primerov tudi organizatorji tekmovanj. Zaradi velike gledanosti, ki jo omogoča, je vplivala na popularizacijo določenih športnih panog in s tem tudi na večje zasluţke igralcev, klubov in organizatorjev. To pa ima tudi eno slabost, saj so zaradi prenašanja le določenih športov nekatere panoge postale pozabljene in se tako niso mogle razvijati. Ob pojavu televizije je sledila takojšnja komercializacija športa, ki mu je omogočila neverjeten napredek. Ob tem so se pojavili še športni»junaki«, ki so danes zelo dobro blago za trţenje različnih podjetij. Kot je televizija vplivala na šport, se je tudi sama v določenih primerih bila primorana prilagoditi športu. Tako so se razvili tematski športni programi, ki prenašajo samo športne dogodke in njihove posnetke. Prilagodil se je tudi program določenih televizij, ki so zaradi pomembne športne tekme pripravljene popolnoma spremeniti svoje prvotne programske načrte. Šport televiziji namreč prinaša velike zasluţke ne samo z gledanostjo, ampak tudi 5

16 s trţenjem oglasnega prostora. Ameriška NBC, ki je prenašala pretekli finale ameriškega nogometa Super Bowl v letu 2015, je od oglaševalcev za 30 sekundni oglas zahtevala dobre 4 milijone dolarjev. Za minutnega je bilo potrebno odšteti še enkrat toliko, torej okroglih 8 milijonov dolarjev. [12] Šport je vplival tudi na pojav trga televizijskih pravic, kjer se obračajo velike vsote denarja. FIFA je v obdobju samo s prodajo televizijskih pravic zasluţila milijonov dolarjev. Od tega je zasluţek v vrednosti kar milijona dolarjev dosegla s prenosom nogometnega Svetovnega prvenstva leta 2014 v Braziliji in 56 milijonov dolarjev s prenosom ostalih tekmovanj. [15] Neverjetno vsoto denarja je odštel britanski British Telekom, ki je za nakup televizijskih pravic za prenose tekem Lige prvakov in Evropske lige v obdobju UEFI plačal 900 milijonov dolarjev. Tabela 2.1 prikazuje zasluţek UEFE od prodaje televizijskih pravic za prenos tekem Lige prvakov v sezonah od leta 2003 do leta Iz nje je razviden neverjetno velik in hiter porast zasluţka, ki je iz sezone v sezono rasel. Padec je bil le v sezoni 2008/2009, vendar mu je kmalu sledila hitra rast. Tabela 2.1: Zasluţek UEFE od prodaje TV pravic za prenos tekem Lige prvakov (v milijonih ) [45] Sezona (Liga prvakov) Zaslužek od TV pravic (v milijonih ) 2003/ ,5 2004/ ,5 2005/ ,8 2006/ ,1 2007/ ,7 2008/ ,2 2009/ ,9 2010/ ,3 2011/ ,3 6

17 2012/ ,2 2013/ ,8 Za porast cen in posledično zasluţka od televizijskih pravic je glavni krivec televizija, ki dela šport gledljiv, pomemben in zanimiv. Pri tem je poleg neposrednega športnega televizijskega prenosa pomembno tudi poročanje medijev o športnem dogodku, predvsem pred njim, saj s tem poveličujejo pomembnost nekega športnega dogodka. 2.1 Zgodovina športnih prenosov Športni prenosi so se najprej začeli z razvojem radia v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Vendar pa kmalu samo zvok dogajanja in komentiranje nista bila dovolj. S pojavom televizije se je pokazala resnična pomembnost slike v svoji vsebinski vrednosti. Prvi neposredni prenos športnega dogodka preko radijskih valov se je zgodil leta 1936, ko so se odvijale poletne Olimpijske igre v Berlinu. Za snemanje dogajanja na štirih različnih prizoriščih so bile uporabljene tri kamere in so skupaj posnele 72 ur neposrednega prenosa. [37] Za prvi športni dogodek v Veliki Britaniji, ki je bil deleţen tovrstnega neposrednega prenosa, velja 25-minutni prenos moškega teniškega dvoboja med Bunnyjem Austinom in Georgeom Lyttleton Rogersonom v britanskem Wimbledonu iz leta Kar zadeva opremo, je bil prenos tehnično zelo skop, saj sta ga prenašali le dve kameri ena na jugovzhodnem kotu igrišča za pokrivanje bliţnjih posnetkov (»Close Up View«) in druga v nasprotnem kotu za pokrivanje celotne igralne površine (»Total«). Prenos dogajanja je bil v času turnirja na sporedu vsak dan po 30 minut. Slika je bila distribuirana preko televizijske postaje BBC, ki je od takrat redno predvajala še tekme v Veliki Britaniji priljubljenega kriketa. [39] Dve leti kasneje se je zgodil še prvi televizijski športni prenos v Zdruţenih drţavah Amerike, ko je komercialna radiodifuzna televizijska mreţa NBC prenašala tekmovanje v baseballu, med dvema ameriškima univerzama Princeton in Columbia. Prenos ni bil zanimiv za gledalce, saj je bil posnet le z eno kamero, ki ni bila ustrezna za pokrivanje tekem na tako velikem terenu. 7

18 Največje tehnološke in tehnične spremembe so se pričele po koncu druge svetovne vojne, saj so se takrat strokovnjaki lahko ponovno posvetili razvoju opreme, oddajnikov in televizijskih sprejemnikov. Tako so leta 1967, natanko 30 let po prvem športnem televizijskem prenosu v Wimbledonu, na istem tekmovanju, črno-belo sliko zamenjale barve. Ko leta 1962 pride do satelitske povezave med Evropo in Zdruţenimi drţavami Amerike, prične športne dogodke spremljati praktično ves svet. Leta 1994 se zgodi prelomnica v sami produkciji neposrednih športnih prenosov, ko se na Svetovnem prvenstvu v nogometu v ZDA začne prava poplava kamer in mikrofonov. [8] Slika omenjenega tekmovanja je bila predvajana v 180-ih različnih drţavah po vsem svetu in si jo je ogledalo kar neverjetnih 32 bilijonov televizijskih gledalcev. Na prizorišču je delalo 7000 članov vseh sodelujočih medijev. [30] Na naslednjem Svetovnem prvenstvu čez 4 leta v Franciji se je kvaliteta športnih prenosov še stopnjevala, ko je posamezno tekmo spremljalo 18 kamer. [6] Na preteklem Svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2014 v Braziliji, je vsako tekmo posebej snemalo 37 kamer, vključno s kamero iz zraka (»Aerial Camera«), kamero na kablih (»Cable Camera«), dvema kamerama za počasne posnetke (»Ultra-Motion Camera«) in z nekaj namenskimi kamerami za snemanje intervjujev. Prav tako je bila na tem Svetovnem prvenstvu prvič predstavljena FIFA tehnologija gol črte, ki sodniku neposredno pove, da je ţoga v celoti prešla gol črto in samodejno, v realnem času, odloči o zadetku. [50] 8

19 3 ŠPORTNI MARKETING NA TELEVIZIJI Mediji so tisti, ki naredijo nek športni dogodek pomemben. Zanj namreč velja, da je vreden omembe, če je le-ta predvajan po televiziji, če pa ni, potem praktično za nas ne obstaja. Glede na njegovo, recimo temu navidezno pomembnost, se posledično ustvari večje zanimanje podjetij in drugih oglaševalcev za trţenje med njegovim televizijskim prenosom. To omogoča financiranje dogodka in obenem seveda tudi zasluţke organizatorjev ter predvsem medijev, ki športni dogodek prenašajo. Ločimo torej oglaševanje na samem dogodku in oglaševanje med televizijskim prenosom. Med oglaševanje na dogodku spada tako sponzoriranje tekmovanja, kot tudi sponzoriranje posameznega športnika ali moštev. Med oglaševanje med televizijskim prenosom lahko uvrstimo še t.i. trţenje iz zasede in oglaševanje pred začetkom, med premori in po koncu posamezne tekme na televizijskih postajah, ki jo prenašajo. Seveda je oglaševanje samega dogodka prisotno tudi pred prenosom, ko televizije oglašujejo sam prihajajoči dogodek. 3.1 Vpliv televizije na šport Televizija je povzročila, da se je šport časovno prilagodil posameznim televizijskim programskim shemam. Tako je večina športov izvedena v popoldanskem ali večernem času, če le njihova narava to dopušča. Kot primer velja izpostaviti večerne tekme svetovnega pokala alpskega smučanja v Flachauu in Schladmingu itd., ki so se znašle na rednem sporedu tekmovanja prav zaradi dobičkonosnosti televizijskih športnih prenosov in zato, ker zaradi svoje atraktivnosti pritegnejo veliko število gledalcev. Enako velja tudi za finala raznih prvenstev (Liga prvakov, španski, angleški, italijanski pokal v nogometu in podobno), skratka za športne dogodke, ki so najpomembnejši členi posameznih tekmovanj. Dober primer prilagoditve športa predvsem zaradi namena oglaševanja so številni odmori, imenovani»time-out«, ki se pojavljajo pri košarkarskih, hokejskih, rokometnih, odbojkarskih tekmah in pri nekaterih drugih športnih panogah. V veliki večini trajajo od 30 sekund do 1 minute, saj je to idealen časovni termin za prikaz zakupljenih oglasov. Vsaka panoga ima omejeno število premorov, ki si jih posamezno moštvo lahko vzame med samim potekom igre. V profesionalni ameriški košarkarski ligi NBA imajo tako obvezne 20-sekundne»time-out«odmore, ki jim pravijo»commercial Break«oziroma dobesedno odmor za oglase. Na to, da je neki šport bolj gledljiv kot drug, vpliva tudi njegova dramatičnost. Tako je na primer pri košarki omejen čas napada, ki daje igri večjo 9

20 dinamičnost in enakovredno napetost, saj tako ne more trajati v nedogled. Napetost med samo igro lahko vzdrţujemo tudi preko pravil, kot je podaljšana igra pri tenisu na dva zaporedna dobljena seta ali zlati gol pri nogometu oziroma katerakoli druga tako imenovana»takojšnja smrt«pri ostalih športnih panogah, na primer v ameriški hokejski ligi. Še eno dodatno pravilo, ki ga morajo upoštevati športniki zaradi pojava televizije in medijev na splošno, je, da so le-ti pogodbeno zavezani dajati obvezne izjave po tekmi. S tem izpolnjujejo dolţnost informiranja javnosti o dogajanju na tekmovanju. [6] Izpostaviti velja še eno spremembo v ameriški profesionalni košarkarski ligi NBA, kjer je bila včasih posamezna tekma razdeljena na dva dela, ki ju je ločeval polčas. Danes je tekma razdeljena na četrtine. Logična razlaga za spremembo je pojav televizijskih športnih prenosov, saj je tekma z le enim premorom lahko dolgočasna in tako hitro odvrne televizijskega gledalca od nadaljnjega gledanja. Poleg tega pa lahko predolg odmor povzroči njegovo večjo nestrpnost in posledično tudi izgubo zanimanja. Z vidika oglaševalcev pa si lahko spremembo razlagamo kot dobrodošlo, saj v primeru le enega odmora večina televizijskih gledalcev v njegovem času preneha z gledanjem in se vrne ob nadaljevanju tekme. V primeru četrtin pa so odmori bistveno krajši in s tem je verjetnost, da bo gledalec prestavil program ali pa odšel stran od televizije in njenih oglasov, veliko manjša, saj bi s tem tvegal, da bo zamudil nadaljevanje. Vpliv televizije se kaţe tudi v tem, da so nekdaj nacionalni športi oziroma tekmovanja postali globalni in mednarodno priznani športi. Dober primer je vsakoletna kolesarska dirka po Franciji (»Tour de France«), ki se je ne udeleţujejo le francoski športniki, ampak kolesarji s celotnega sveta. Zmaga na tem tekmovanju velja za mednarodno priznan doseţek, saj tekmo v celoti prenašajo mnoge televizije po svetu. Tekmovanje kot takšno je snemano s štirimi helikopterji, dvema letaloma, dvema motornima kolesoma in 35 drugimi vozili, vključno s tovornjaki ter z 20 drugimi kamerami. [40] 3.2 Pravice za televizijske športne prenose Posamezne televizijske hiše morajo za prenašanje pomembnejših in najbolj gledanih tekem zakupiti televizijske pravice, ki jih ponujajo organizatorji posameznega športnega dogodka oziroma tekmovanja. Glavni zasluţek organizatorjev predstavlja prav prodaja televizijskih pravic. Vsaka televizijska hiša lahko oddaja signal le v določenem geografskem območju, v veliki večini primerov je doseg video in avdio signala omejen na 10

21 ozemlje posamezne drţave. Ob tem lahko pride do teţave - t.i.»overspilla«, ko sprejem signala ni mogoče omejiti na točno določeno geografsko mejo. Ta problem se lahko reši z določitvijo dometa nekega satelita, ki je primeren za to dejanje. Največjo teţavo predstavlja oddajanje po medmreţju, ki ga je nemogoče preprečiti. [1] Vse pravice do oddajanja signala televizijskih hiš so tudi časovno omejene. Moţno jih je zakupiti za določeno časovno obdobje. [1] Tako velja zakup pravic za tri sezone skupaj za prenose nogometnih tekem Lige prvakov in Evropske lige, kjer pravice ponuja ista organizacija UEFA ter za nogometne nacionalne lige, kot je angleška Premiere League, španska La Liga ali italijanska Serie A, kjer televizijske pravice trţijo organizatorji lige. [1] Zakup štirih sezon hkrati pa zahtevajo v francoski ligi Ligue 1 in nemški Bundesligi. Vsak organizator sam odloča, za kolikšno časovno obdobje bo trţil televizijske pravice posameznim televizijskim hišam. Tako Mednarodna nogometna zveza FIFA trţi pravice televizijskega prenosa za obdobje sedmih let in sicer med leti 2015 in Sem spadata tudi Svetovni prvenstvi v Rusiji leta 2018 in Katarju leta 2022 ter ostala tekmovanja, katerih pravice za prenos bodo FIFI prinesle milijarden zasluţek. Ameriški trg ji bo prinesel 1,2 milijarde dolarjev, Bliţnji vzhod in Juţna Amerika pa kar 1,7 milijarde dolarjev. Omeniti velja dejstvo, da je FIFA s Svetovnim prvenstvom v Juţni Afriki leta 2010 samo s televizijskimi pravicami iztrţila 2,4 milijarde dolarjev. Za primerjavo: Svetovno prvenstvo leta 2002 je omenjeni krovni nogometni organizaciji za prodajo televizijskih pravic navrglo 1,12 milijarde dolarjev, leta 2006 pa 1,7 milijarde. [33] Po trenutnih napovedih in glede na pretekle številke bo v obdobju FIFA zasluţila še veliko več. [29] 3.3 Marketing med športnimi prenosi Televizijski šport je skozi leta postal dober posel, saj v primeru, da nekega športa ne prenašajo po televiziji, v očeh javnosti le-ta praktično ne obstaja. [3] Mediji so namreč glavni»krivec«za to, da neki športni dogodek, pa naj gre za posamezno tekmo ali celotno tekmovanje, dobi oznako pomemben. Verjetno marsikdo izmed nas ne bi poznal vrhunskih športnikov kot so Tina Maze, Cristiano Ronaldo, Michael Jordan, Novak Đoković in ostala velika imena športa, če ne bi bilo medijev, predvsem pa, če ne bi bilo televizije in z njo športnih prenosov. Torej, kot rečeno, športne tekme brez televizijskega prenosa praktično ni. To velja tudi za ljudi, ki si tekme ne ogledajo, saj jim mediji vzbudijo občutek, kot da so zamudili zelo pomembno dogajanje. Tako je način podajanja in povečevanja pomembnosti športnih dogodkov, ki se ga posluţujejo mediji, vplival na večjo 11

22 gledanost le-teh. Zaradi slednjega, je interes oglaševalcev za oglaševanje med športnimi prenosi zelo hitro narasel. To je privedlo do tolikšnega interesa, da oglaševanje med prenosom pomembnejših športnih dogodkov dosega nepredstavljivo visoke finančne vloţke. Medijski spektakli se poleg sponzorskega in oglaševalskega denarja financirajo tako, da medijske hiše od organizatorjev tekmovanja zakupijo televizijske pravice za prenos športnega dogodka. Potrošniki, ki so v tem primeru televizijski gledalci, nato plačajo ogled spektakla posredno, to je prek medijskega servisa. Ta predvaja TV oglase, s katerimi oglašuje spektakel, da pridobi nove potrošnike ali z oddajanjem oglasnega prostora pokrije stroške prenosa oziroma v najboljšem primeru s prenosom zasluţi. Tako pridemo do sklenjenega kroga: spektakel mediji trţišče potrošnik spektakel, kar prikazuje slika 3.1. [4] Slika 3.1: Krog financiranja medijskega spektakla [4] Med del oglaševanja med samimi športnimi prenosi lahko uvrstimo še oglaševanje na prizorišču tekmovanja. V tem primeru so najbolj opazne oglaševalske table na nogometnih igriščih. Za njihovo postavitev veljajo posebne zahteve posameznih organizacij, ki prirejajo tekmovanje, ena izmed glavnih pa je ta, da so dobro vidne na televizijskih zaslonih gledalcev. Tako na primer FIFA zahteva, da se v primeru oglaševanja na samem prizorišču, oglaševalske table postavi 4-5 metrov stran od zunanje stranske črte igrišča (slika 3.2) in 5 metrov od gol črte (slika 3.3) oziroma 3 metre od kotnih zastavic (slika 3.4). Ob tem oglaševalske table v večini primerov merijo v višino centimetrov in morajo biti vedno na vidnem polju glavnine kamer. [16] 12

23 Slika 3.2: Postavitev oglaševalskih tabel od zunanje stranske črte igrišča (FIFA) [16] Slika 3.3: Postavitev oglaševalskih tabel za golom (FIFA) [16] Slika 3.4: Postavitev oglaševalskih tabel za stranskimi zastavicami (FIFA) [16] V primeru zahtev UEFE so le-te za Ligo prvakov drugačne. Ta namreč zahteva, da so oglaševalske table od zunanje stranske črte igrišča oddaljene 4 metre, od kotnih zastavic 3 metre in od gol črte 5 metrov (slika 3.5). [27] 13

24 Slika 3.5: Postavitev oglasnih tabel (UEFA) [27] Sponzorska pogodba Prav tako dandanes ni športa ne samo brez oglaševalskega denarja, ampak tudi brez sponzorjev. [3] Sponzorska pogodba je tako še en aspekt športnega marketinga, ki si zasluţi več pozornosti. To je lahko pogodba med organizatorji in sponzorji nekega športnega dogodka ali pa pogodba med športnikom oziroma neko športno ekipo in sponzorjem. Lahko je tudi pogodba med sponzorjem in medijem, kateremu omogoča prenos slike in zvoka nekega tekmovanja. Sponzorji so lahko podjetja ali posamezniki, ki namenijo finančno podporo svojim sponzorirancem. Sponzorska pogodba je opredeljena za določen čas in ima svoje zahteve ter omejitve, glede na predhodni dogovor med obema akterjema sponzorjem in sponzorirancem. Pri opredelitvi sponzoriranja velikokrat pride do zamenjav med sponzoriranjem in pokroviteljstvom. To je lepo razčlenil Meenaghan, ki pravi, da je»sponzor oseba, ki v reklamne namene gmotno podpre ali omogoči kakšno dejavnost, medtem ko stopa pokrovitelj v razmerje iz nekomercialnih razlogov«in s tem slednji ne zahteva plačila, ampak to naredi prostovoljno. [5] 14

25 3.3.2 Trţenje iz zasede S pojavom televizije se je poleg televizijskega oglaševanja med samimi športnimi prenosi razvila še ena vrsta trţenja in sicer t.i. trţenje iz zasede (»Ambush Marketing«). Pri tovrstnem trţenju gre za»trţenjsko aktivnost podjetja, s katero skuša le-to s svojo blagovno znamko vzpostaviti pri povprečnem potrošniku povezavo s športno blagovno znamko navadno ob največjih športnih dogodkih, čeprav za to ni kupil sponzorskih pravic. S tem ţeli sebe prikazati kot sponzorja dogodka, športnika ali športne organizacije.«[42] Najuspešnejša podjetja, ki oglašujejo iz zasede, so tista, ki so tudi najbolj iznajdljiva oziroma kreativna. Največja teţava, ki se tukaj pojavlja, je ta, da je takšno trţenje zelo teţko dokazati, saj se tovrstni oglaševalci tega lotijo zelo premišljeno in iščejo t.i. luknje v zakonu. Glavni namen podjetij, ki se posluţujejo trţenja iz zasede, je ta, da ţelijo prav s pomočjo televizije, ki še vedno, kljub poplavi novih tehnologij, velja za najbolj učinkovit oglaševalski medij, kot tudi glede na dejstvo, da športne dogodke spremlja veliko število televizijskih gledalcev, brez kakršnegakoli plačila trţiti svoje dobro ime med televizijskim prenosom nekega pomembnega športnega dogodka. Tega se posluţujejo s prikazovanjem logotipa, značilnih barv in drugih lastnosti oziroma prepoznavnih znakov, ki se navezujejo na neko blagovno znamko, preko televizije kot mnoţičnega medija. Ker so tekmovanja pomembna tudi za drţave oziroma mesta, v katerih se le-ta odvijajo, saj jim prinašajo veliko dobička zaradi oglaševanja znotraj samih iger ter posledično tudi zaradi porasta turizma, drţave za ta namen priredijo svoje zakone, s katerimi onemogočajo konkurenco zunaj ekskluzivnih pravic sponzorjev tekmovanja. To od njih zahtevata tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK) in svetovna nogometna organizacija FIFA. [11] Trţenje iz zasede je privedlo celo tako daleč, da so na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 organizatorji gledalcem onemogočili vstop na prizorišče, če so ti imeli pijačo, hrano ali oblačilo z logotipi podjetij, ki niso bili uradni sponzorji tekmovanja. Zanimiv je tudi ukrep, ki določa, da sponzorji, ki niso del olimpijskih iger, ne smejo čestitati svojim sponzorirancem ob morebitnem uspehu. To lahko storijo le uradni sponzorji tekmovanja, četudi nimajo veliko zaslug za njegove dobre rezultate. 15

26 Znani primeri trţenja iz zasede so podani v spodnji tabeli 3.1, kjer je predstavljen športni dogodek, oba akterja, pri čemer je prvi naveden odgovoren za trţenje iz zasede, drugi pa je dejanski uradni sponzor dogodka in konkretni primer trţenja iz zasede: Tabela 3.1: Primeri trţenja iz zasede [13] [49] Leto Dogodek Neuradni in uradni sponzor dogodka Trženje iz zasede 2010 FIFA SP: Juţna Afrika Pivovarni: Bavaria Brewery in Budweiser Pivovarna Bavaria Brewery je 36 ţensk, navijačic nizozemske nogometne reprezentance, oblekla v privlačna, oranţna mini krila. Ko so organizatorji izvedeli, kdo je za to odgovoren, so jih aretirali in odpeljali. Bavaria Brewery se je nato pritoţila, saj na oblačilih ni bilo zaslediti kakršnega koli znaka, ki bi kazal prav na omenjeno podjetje FIFA SP: Nemčija Pivovarni: Bavaria Brewery in Budweiser Pivovarna Bavaria Brewery je na eni zmed tekem delila promocijska oblačila oranţne usnjene hlače, ki so jih navijači nosili na samem prizorišču. Organizatorji so jih nato prisilili, da so si ogledali tekmo v spodnjem perilu Zimske OI: Salt Lake City Pivovarni: Shirf Brewery in Anheuser-Busch Lokalna pivovarna je svoja dostavna vozila opremila z napisom»neuradno pivo zimskih iger 2002.«Ker pri tem ni bilo uporabljenih nikakršnih oznak kot so»olimpijske«ali»zimske olimpijske«, je bilo oglaševanje legalno in dovoljeno UEFA Euro: Anglija Športni artikli: Nike in Umbro Športna blagovna znamka Nike je zakupila vsa oglasna mesta v najbliţji podzemni postaji Wembley Park in v njeni okolici. S tem je porabila veliko manj denarja, kot bi ga, če bi bila glavni sponzor Eura in je tudi dosegla večji 16

27 učinek. To je spodbudilo UEFO, da je od tega dogodka naprej ţe na naslednjem prvenstvu Euro 2000 zakupila vse oglasne prostore v radiju 1-3 kilometra okoli prizorišč Poletne OI: Atlanta, ZDA Fotografija: Kodak in Fuji Pionir klasične in digitalne fotografije Kodak je za obdobje 4 let zakupil 50 glavnih oglaševalskih mest na prizorišču takratnih OI v Atlanti. Za to je namenil dolarjev na mesec, torej skupno več kot 1,3 milijone dolarjev. S tem je dajal obiskovalcem laţni vtis, da je sponzor OI Kodak in ne njihov konkurent Fuji, ki je to dejansko bil Poletne OI: Barcelona Bančne kartice: American Express in Visa American Express je v času OI v Španiji izvedel oglaševalsko kampanjo, v kateri je omenjal dejstvo, da za obisk Španije ne potrebujemo vize»don't need a visa«, kar je povzročilo več nesporazumov. Kasneje so objavili, da je kampanja bila legalna in ne zavajajoča. 17

28 4 TELEVIZIJSKI ŠPORTNI PRENOSI Pri izvedbi televizijskih športnih neposrednih prenosov je najprej potrebno dobro poznati njihov pomen. Neposredni televizijski prenos je opredeljen kot»televizijsko oddajanje, ki ga gledalci pred televizijskimi zasloni spremljajo sočasno z dejanskim potekom dogajanja.«[8] V našem primeru je ta dogodek športna tekma. Kot v svojem članku razlaga Mateja Veble je»vrednost televizijskega neposrednega športnega prenosa tolikšna, da nam kot televizijskim gledalcem včerajšnja tekma danes ni več pomembna.«[8] Iz te ugotovitve lahko sklepamo, da je športni dogodek enkraten in spektakularen, zato je izvedba njegovega televizijskega prenosa še toliko bolj pomembna. Televizijska športna produkcija je ena najbolj zapletenih televizijskih produkcij na splošno, saj za šport velja, da je nepredvidljiv in ga ne moremo snemati po točno določenem scenariju. Ob tem ima vsaka organizacija različne zahteve in standarde, ki jih mora produkcijska ekipa upoštevati. Zaradi kompleksnosti neposrednega televizijskega športnega prenosa je za njegovo izvedbo potrebno veliko osebja, ki ima ţe vnaprej točno določeno funkcijo, veliko visoko tehnološko zmogljive opreme, reportaţnih vozil in ostalih sestavnih delov prenosa. Veliko vlogo igra tudi priprava na snemanje, ki je del predprodukcije. Produkcija poleg slednje vsebuje še produkcijski del, ki predstavlja realizacijo športnega prenosa in postprodukcijski del, ki je pri prenosih v ţivo pravzaprav ţe sprotni del same produkcije. V postprodukcijo lahko tako spada le kasnejša montaţa raznih vrhuncev tekme ali drugih delov tekme, ki jih potrebujejo za dokumentacijo oziroma arhiviranje. 4.1 Osebje V celotnem produkcijskem procesu sodeluje veliko število ljudi, med katerimi ima vsak svojo zadolţitev in od katerih je odvisna uspešnost realizacije neposrednega televizijskega prenosa športnega dogodka. Ob tem morajo dobro preučiti pravila športne panoge, katero pokrivajo, ter vse njene glavne akterje. Pomembno je tudi, da uresničijo vse zahteve organizatorja, kar se dodela predvsem v predprodukcijskem delu s produkcijskim planom. Ker se razseţnosti športnih dogodkov in zahtevnost njihove produkcije razlikujejo glede na njihovo pomembnost, vrsto športne panoge in s tem tudi 18

29 velikost prizorišč, se prav tako razlikujejo naloge posameznih oseb, ki pri tem sodelujejo. Tako imajo manjše produkcijske ekipe za pokrivanje manjših športnih dogodkov tudi manj ljudi, ki tako opravljajo tudi kakšno nalogo več. V nadaljevanju je predstavljeno delo glavnih akterjev, ki so odgovorni za uspešnost televizijskega prenosa. Njihove naloge se lahko razlikujejo glede na velikost in s tem zahtevnost produkcijskega procesa, vendar so v osnovi takšne, kot so predstavljene spodaj. [5] Izvršni producent (»Executive Producer«). Odgovoren je za načrtovanje in logistiko televizijske produkcije posameznega športnega dogodka. Njegova skrb so poleg načrtovanja še finančni plani in včasih tudi pomembne kreativne odločitve ter pogajanje s športnimi organizacijami glede televizijskih pravic, postavitev kamer in pokrivanja celotne športne produkcije dogodka. Producent (»Producer«). Odgovoren je za načrtovanje in logistiko pred dogodkom. Sodeluje z reţiserjem, s katerim izdela celotni produkcijski načrt. Med samo televizijsko produkcijo neposrednega športnega prenosa je odgovoren za časovno načrtovanje oglasov, ponovno predvajanje določenih posnetkov športnega dogodka in za potek produkcije v okviru finančnih in časovnih zmoţnosti. Pomočnik producenta (»Assistant Producer«). Kot pove ţe njegov naziv, je njegova naloga ta, da pomaga producentu in se glede na njegove ukaze tudi hitro in učinkovito odzove. Nadzira postprodukcijo in skrbi za odkrivanje morebitnih nevšečnosti med samo produkcijo ter za njihovo pravočasno odstranitev. Vodja produkcije (»Production Manager«). Nadzira delovanje produkcijske ekipe, skrbi za proračun, kadrovske zadeve, prevoz in nastanitve celotne ekipe. Režiser (»Director«). Odgovoren je za kreativne in estetske dele televizijske športne produkcije. Reţiser se mora dobro zavedati, česa si ţeli in kako se bo tega lotil. Zato mora tudi dobro poznati zmoţnost snemalne opreme in svojo produkcijsko ekipo. Lahko bi se reklo, da je nekakšen motivator celotne produkcijske ekipe. Biti mora sposoben vizualizacije dogajanja, saj mora televizijskemu gledalcu le-tega pribliţati na način, kot da je on dejansko del športnega dogodka. Med samim neposrednim televizijskim prenosom poteka interna komunikacija med reţiserjem, snemalci ter grafikom. Ob tem komunicira še s svojimi pomočniki, ki so običajno v istem prostoru kot on sam. Je glavni člen produkcije, 19

30 ki odloča, kdaj bo televizijskemu gledalcu predvajana katera slika, kdaj je čas za počasne posnetke, kakšen kader je potreben v naslednjem trenutku, kdaj je na vrsti katera grafika, kdaj je čas za oglase in podobno. Pomočnik režiserja (»Assistant Director«). Je reţiserjeva desna roka, ki med prenosom skrbi za časovno prilagoditev produkcije ter za zagotovitev posnetkov kamer, grafike in počasnih posnetkov, pripravljenih na reţiserjevo zahtevo. Reţiserja opominja na čas, obvezne oglasne bloke in na vnaprej pripravljene programske zahteve organizatorja. Operater video posnetkov (»VTR Operator«). Njegova naloga je upravljanje s posnetki med samim prenosom glede na reţiserjeve zahteve. Išče kontekstno primerne akcijske video posnetke in jih tudi glede na reţiserjev ukaz predvaja v obliki počasnih posnetkov. Hkrati skrbi za sprotno montaţo vrhuncev športnega dogodka in je tako v veliko pomoč reţiserju. Snemalec (»Camera Operator«). Njegova naloga je snemanje po predhodnih in tudi sprotnih navodilih reţiserja. Ob tem mora upoštevati ustrezno uporabo snemalnih planov in prilagoditi nastavitve kamere glede na svetlobne in druge razmere, v katerih snema. Pomočnik snemalca (»Camera Assistant«). Pomaga snemalcu z nošenjem in umikanjem kablov, da med snemanjem ne pride do nesreč. Skrbi za to, da se pred kamero ne znajde kakšen mimoidoči, ki bi lahko zastiral pogled preko nje. Prav tako skrbi za morebitno zamenjavo baterij in opozarja snemalca na zanimivo dogajanje med športnim dogodkom, ki bi bilo privlačno tudi za televizijskega gledalca. Tonski mojster (»Audio Supervisor«). Določa postavitev in izbiro vrste mikrofonov na prizorišču. Odgovoren je za sprotno mešanje zvoka posameznih mikrofonov na eno sled, ki se predvaja sočasno skupaj z video signalom, ki ga meša reţiser. Zvočni signal, ki nastane z mešanjem tonskega mojstra, se tako imenuje mednarodni ton, ki je v primeru športnih neposrednih televizijskih prenosov ambientalni zvok s prizorišča, ki daje televizijskemu gledalcu realen občutek, da se nahaja tik ob športnem dogajanju. Video operater (»Video Operator«). Odgovoren je za usklajevanje slik vseh kamer, ki so uporabljene pri produkciji, da so le-te enotne in tako skrbi za čim bolj kvalitetno sliko, katera se oddaja televizijskim gledalcem. 20

31 Grafik (»Graphics Operator«). Odgovoren je za posredovanje grafike glede na zahtevo reţiserja, njeno sprotno izdelavo in ustrezno posredovanje predhodno izdelanih grafičnih vloţkov. Komentator (»Commentator«). Je povezovalni člen med televizijskimi gledalci in neposrednim dogajanjem na igrišču. S svojimi statističnimi podatki bogati znanje televizijskih gledalcev in na enostaven način omogoča razumevanje pravil neke športne panoge tudi tistim, ki le-teh še ne poznajo. Ker se v večini primerov nahaja na prizorišču, je on tisti, ki gledalcem predstavi tudi dogajanje, katerega televizijske kamere morebiti ne posnamejo. Nekako sledi kontinuiteti posnetkov, ki jih sproti izbira reţiser in jih poskuša na čim bolj objektiven in nepristranski način ubesediti. Kot pravi Kotnik:»bistvo komentatorstva so prekinitve dogajanje naredi takrat, ko ga ni.«[3] 4.2 Predprodukcija Predprodukcija predstavlja prvi in hkrati tudi najpomembnejši del produkcijskega procesa. V tej fazi potekajo priprave in načrtovanje snemanja, kamor spada izdelava produkcijskega plana. Produkcijski plan tako vsebuje načrt postavitve kamer, mikrofonov in ostale potrebne opreme kot so kabli, stojala in podobno. Med predprodukcijo lahko štejemo izdelavo predpripravljene grafike ter številne sestanke produkcijske ekipe pred samim dogodkom. Ekipa mora dobro poznati pravila igre športne panoge, ki jo snema, vse udeleţence (tekmovalce, trenerje, športne direktorje itd.) in samo prizorišče dogajanja. Pomembna je tudi izdelava finančnega plana, s katerim se oceni vrednost produkcije nekega športnega dogodka. Izdelati je treba tudi načrt za postavitev reportaţnih in drugih vozil, ki so del televizijske produkcije. V predprodukcijski del procesa štejemo tudi upoštevanje zahtev oziroma priporočil raznih športnih organizacij pri določenih tekmovanjih, kjer se te razlikujejo glede na organizacijo, ki določeno tekmovanje prireja. Kot primer so opisane zahteve Zdruţenja evropskih nogometnih zvez UEFE, ki so glede postavitve kamer zelo specifične. Zahtevane so točno določene različne pozicije posameznih kamer (slika 4.1) [27]: 21

32 Glavna kamera (»Main Camera«). Glavne in statične kamere so postavljene ob robu sredine igrišča in morajo biti usmerjene stran od sonca. Le-te pokrivajo celotno igrišče in snemajo večinoma širok plan (»Total«). Kamera ob igrišču na sredini (»Pitchside Halfway Camera«). Ta kamera je statična in je namenjena bliţnjim posnetkom igralcev. Postavljena je na sredino med obema klopema obeh moštev. Kamera za snemanje 16-metrskega prostora igrišča (»16 m Camera«). Kamere za snemanje 16-metrskega prostora so namenjene za posnetke prepovedanih poloţajev in izvajanja kotov. Kamera nizko za golom (»Low Behind-Goal Camera«). Te kamere so postavljene nizko za golom in snemajo bliţnje kadre. Kamera za snemanje klopi (»Bench Camera«). Glavna naloga teh statično postavljenih kamer je ta, da snemajo klopi obeh moštev.»beauty-shot«kamera (»Beauty-Shot Camera«). Kamera, ki je postavljena visoko na prizorišču, snema statično panoramo celotnega stadiona. Kamera visoko za golom (»High Behind-Goal Camera«). Kamere, ki so postavljene visoko za golom in se uporabljajo predvsem za snemanje enajstmetrovk nad gol prečko.»reverse-angle«kamera (»Reverse-Angle Camera«). Kamere, ki so postavljene na drugo stran igrišča (nasprotno glavnim kameram). Namenjene so za snemanje posnetkov, ki razjasnijo okoliščine, katere druge kamere posnamejo pod kotom iz katerega se neki dogodek ne vidi v celoti, ali pa so uporabne za snemanje reakcij na klopeh obeh moštev. Kamera za snemanje 20-metrskega prostora igrišča (»20 m Camera«). Statične kamere snemajo 20-metrski prostor igrišča na obeh straneh. Kamera za snemanje tunela (»Tunnel Camera«). Največ dve statični kameri, ki snemata prostor med slačilnico in igriščem, ki je v obliki tunela, skozi katerega pridejo igralci na igrišče, ter ko ga zapustijo. 22

33 Kamera za snemanje 6-metrskega prostora igrišča (»6 m Camera«). Statične kamere, ki snemajo 6-metrski prostor igrišča na obeh straneh.»steadicam«kamere (»Steadicams«). Uporabljeni sta lahko največ 2 tovrstni kameri, ki snemata z iste strani kot glavne kamere. Namenjeni sta za»line-up«posnetke in kasneje za snemanje metov iz outa.»line-up«kamera je uporabljena za snemanje bliţnjih posnetkov igralcev ob začetni predstavitvi le-teh, vseh sodnikov, meta kovanca in obeh kapetanov tik pred začetkom tekme. Mini kamera (»Mini Camera«). Mini kamere so postavljene tik za gol mreţo, katere se ne smejo dotikati. Prav tako ni dovoljena postavitev kamer na vratnici ali prečki posameznega gola. Sistem kamer za snemanje iz zraka (»Aerial Camera System«). Tovrstne kamere morajo biti postavljene vsaj 21 metrov nad igriščem. V času polčasa ali pred oziroma po tekmi se lahko kamere pribliţajo igrišču na višino do 3 metre. 23

34 Slika 4.1: Postavitev TV kamer (UEFA) [27] Predprodukcijski del lahko vsebuje še vnaprej posnete reportaţe in studijski del pred tekmovanjem ali pa posnetke intervjujev z glavnimi akterji tekmovanja pred tekmo oziroma posnetke tekmovalcev med treningom ali ogrevanjem prav tako pred tekmo. 4.3 Produkcija Med najpomembnejši del produkcije lahko uvrstimo snemanje, komentiranje, reţiranje oziroma sprotno montaţo, upravljanje z grafiko in oddajanje slike neposrednega športnega prenosa, skratka vse, kar se dogaja med samim prenosom športnega dogodka oziroma pri njegovi realizaciji. 24

35 4.3.1 Snemanje Snemanje športnega dogodka se razlikuje glede na specifične zahteve organizatorjev tekmovanja in glede na športno panogo. Za nekatere športne panoge je zahtevano večje število kamer, predvsem, ko gre za športe, ki se dogajajo na večjih prizoriščih (npr.: smučanje, nogomet) ali pa manjše število, kot je opaziti pri prenosih športnih panog, ki se odvijajo na manjšem območju (npr.: tenis, boks). Prav tako posamezni organizatorji postavljajo določene zahteve in omejitve pri snemanju, saj je potrebno slediti nekim tehničnim standardom, ki so značilni in prepoznavni za neko določeno tekmovanje. Nekaj jih je opisanih ţe v podpoglavju o predprodukciji (zahtevana postavitev kamer, mikrofonov, scenarij snemanja»line-up«in podobno). Pri snemanju športnih dogodkov je zelo pomembno, da kamere ne prekoračijo osi snemanja. Ta lahko poteka horizontalno, vertikalno ali kroţno. Pri večini športov je uporabljena horizontalna os in sicer pri nogometu, košarki ali drugih, podobnih športih. Vertikalna os snemanja se uporablja pri snemanju teniških iger, kjer je igra hitrejša in je sledenje ţogi po horizontali teţje. Kroţna os kot pove ţe samo ime, poteka v obliki navideznega kroga. Uporablja se pri snemanju bejzbola ali boksa. [5] Snemanje športnih dogodkov poteka s kamerami, ki večinoma snemajo v HD tehnologiji (slika 4.2). Kot kaţejo prihodnji trendi na tem področju, pa bo v prihodnosti prevladovalo snemanje v 4K oziroma tako imenovani Ultra HD tehnologiji, ki gledalcem pred televizijskimi zasloni ponuja še veliko boljšo resolucijo 3840 x 2160, kar predstavlja 8 milijonov slikovnih točk in s tem prikazuje štirikrat več podrobnosti kot HD tehnologija z 2 milijonoma slikovnih točk. [35] Snemanje in posledično ogled slike oziroma posnetkov v visoki ločljivosti omogočajo veliko bolj realen prikaz dejanskega pogleda gledalca, ki v ţivo spremlja neki športni dogodek na samem prizorišču dogajanja. Slika je zato veliko bolj ostra, vidnih je več podrobnosti, obogatene so barve in s tem je tudi ogled prenosa gledalcem še toliko bolj zanimiv, saj imajo občutek, da se dejansko nahajajo na samem mestu športnega dogajanja. Prihodnost kaţe, da bodo kmalu športne tekme snemali in prenašali tudi v 3D tehnologiji (slika 4.3), ki bo televizijskim gledalcem ponudila popolnoma novo, drugačno in obenem tudi vznemirljivo izkušnjo, saj 3D slika daje še toliko večji občutek realne prisotnosti v prostoru. 25

36 Slika 4.2: HD kamera [31] Slika 4.3: 3D kamera [23] Za snemanje športnih tekem so v zadnjih letih praktično nepogrešljive kamere za super počasne posnetke (»Super Slow Motion - SSM«), ki so zmoţne posneti več 1000 posnetkov na sekundo (»frames per second«). Za primerjavo običajne kamere posnamejo le 25 posnetkov v eni sekundi. Za pokrivanje večjega območja dogajanja nekega športnega dogodka so nepogrešljivi objektivi z večjimi povečavami (slika 4.4) kot je na primer 95-kratni optični zoom. Tako kamere za super počasne posnetke kot objektivi z večjimi povečavami se uporabljajo predvsem za snemanje ključnih in najzanimivejših vrhuncev nekega športnega dogodka ter pomagajo televizijskim gledalcem pri razumevanju dogajanja v primeru prekrškov, poškodb in drugih neljubih dogodkov pa tudi pri analizi prejetih zadetkov oziroma točk. 26

37 Slika 4.4: Profesionalni objektivi z večjo optično povečavo (zoom) [21] Reţija Komentator je pogojen s komentiranjem slike, ki jo vidi gledalec pred televizijskimi zasloni in je tako kot gledalci odvisen od reţiserjevih odločitev, slika katere kamere bo v danem trenutku na zaslonih. Tako sta delo reţiserja in njegova komunikacija s snemalci, grafikom ter njegovimi pomočniki še toliko bolj pomembna in odločilna pri televizijskem neposrednem prenosu športnega dogodka. Pravzaprav je on tisti, ki odloča in izvaja sprotno montaţo posnetkov vseh kamer, ki jih ima na voljo ter prav tako določa, kdaj se bo na televizijskih zaslonih pojavila grafika. V primeru neposrednih športnih televizijskih prenosov je, kot prikazuje slika 4.5, njegov sedeţ v reportaţnem vozilu v tako imenovani kontrolni sobi pred monitorji, ki prikazujejo sliko vseh kamer na terenu in razpoloţljivo grafiko ter pred video mešalno mizo. 27

38 Slika 4.5: Kontrolna soba Uspešna interna komunikacija reţiserja s snemalci in grafikom je zelo pomembna, saj njegove zahteve običajno zahtevajo hiter odziv, zato morajo biti oboji zelo pozorni in čakati na njegova navodila. Reţiser tako snemalcem med prenosom najprej sporoči, da se naj pripravijo, saj bo njihov posnetek kmalu del mednarodnega prenosa, ki poteka v ţivo. Prav tako jim sporoči, kdaj njihova slika preneha biti del neposrednega prenosa. Če reţiser ţeli v prenosu kakršen koli drug kader, to tudi naroči posameznemu snemalcu (npr: kader na nogometni tekmi, v katerem je pribliţan posnetek igralca, ki je pravkar dosegel zadetek). Podobna komunikacija poteka tudi z grafikom, ki glede na zahteve reţiserja sproti upravlja z grafiko in mu pripravi potrebno gradivo. Reţiser obenem komunicira tudi s svojimi pomočniki. V primeru snemanja s kamerami za super počasne posnetke, ki je dandanes v športni produkciji ţe praktično nuja, mu pomagajo pomočniki, ki glede na njegove ţelje in navodila iščejo zanimive posnetke in jih sproti predvajajo v počasnem posnetku (»Slow Motion«), kar gledalcem omogoča podrobnejši vpogled v dogajanje. Nenehno mu je na voljo tudi pomočnik, ki sedi zraven njega in ga opominja na čas začetka ali konca tekme, na predhodno zahtevane grafike, kdaj je čas za oglase in podobno. S tem mu olajša delo in skrbi, da pri prenosu ne pride do napak. 28

39 Kot je bilo ţe povedano, je mesto reţiserja in njegovih pomočnikov v reportaţnem vozilu in sicer v kontrolni sobi, opremljeni z monitorji in video mešalno mizo. Zraven kontrolne sobe se v reportaţnem vozilu nahajata še kontrolna soba za kamere, v kateri tehniki skrbijo za usklajevanje slik vseh kamer na terenu, in pa kontrolna soba za ustvarjanje mednarodnega tona, ki je opremljena z mešalno mizo, preko katere tonski mojster med televizijskim prenosom skrbi za ustrezno prenašanje avdio signala iz samega prizorišča športnega dogodka (slika 4.6). Slika 4.6: Kontrolna soba za mednarodni ton Na sliki 4.7 je predstavljena celotna skica notranjosti reportaţnega vozila, katero skrbi za oddajanje mednarodne slike in zvoka, ki se v enaki obliki prenašata po vsem svetu. 29

40 Slika 4.7: Reportaţno vozilo Posebne tehnologije Z nenehnim hitrim razvojem produkcijske opreme se predvsem v športu in športnih prenosih uporabljajo in preizkušajo nove tehnologije. Ena izmed novejših je snemanje z mini kamerami, ki televizijskemu gledalcu omogočajo subjektivni pogled športnika, kar mu omogoča, da se povsem identificira s pogledom tekmovalca. Dober primer je Formula 1, kjer krovna avtomobilistična organizacija FIA določa [36], da mora biti vsak dirkalnik opremljen z vsaj 5 mini kamerami. Natančno postavitev kamer prikazuje slika 4.8 in sicer morajo biti le-te nameščene na ogledalih na krilu (1), ob obeh straneh nosu (2), ob strani pokrova motorja (3), nad sesalnim kanalom (4) in na ohišju pred voznikovo kabino (5). Od sezone 2016 naprej se uporabljajo mini»high Speed«kamere, ki omogočajo snemanje nekaj 1000 posnetkov v eni sekundi in so v veliko pomoč pri preiskavi morebitnih nesreč, ki so v tem športu zelo pogoste. 30

41 Slika 4.8: Obvezna opremljenost dirkalnikov s kamerami v F1 [41] Ob tem pa televizijskih gledalcem nudijo osupljiv subjektivni pogled in predvsem atraktivne posnetke prehitevanj, adrenalinske voţnje ter podobno. Ob vsem tem je gledalec med prenosom tekem Formule 1 deleţen še točnih trenutnih časov vseh dirkačev, pogovorov med dirkači in njihovimi ekipami, grafičnih ponazoritev statistike, interaktivne predstavitve ekip, posnetkov s helikopterja, čustvenih odzivov navijačev, najbliţjih in še marsikaj. Tako je ogled športa preko televizije še toliko bolj zanimiv, saj ima televizijski gledalec ne samo privilegijev gledalca najboljšega gledišča, ampak tudi veliko podatkov, ki jih sicer na samem prizorišču športne tekme ne bi mogel dobiti. Pa vendar se mini kamere ne uporabljajo samo v Formuli 1, ampak tudi v nekaterih drugih športih. Kot novost se od leta 2015 tako imenovane GoPro mini HD akcijske kamere (slika 4.9) uporabljajo tudi v kolesarski dirki imenovani Tour de France. Vsak dan tekmovanja so organizatorji s tovrstnimi mini kamerami opremili najmanj 8 koles tekmovalcev in nekatere mehanike ekip in tako televizijskim gledalcem dali moţnost, da vidijo dirko z iste perspektive kot sami tekmovalci. Ob tem so poskrbeli tudi za atraktivni ogled zaključnih šprintov, kar so omogočile kamere za super počasne posnetke (»Super 31

42 Slow Motion«). Nameščene so bile na 5 motorjih in 2 helikopterjih, 10 fiksnih tovrstnih kamer pa je bilo postavljenih v bliţini končne ciljne črte. [44] Slika 4.9: GoPro kamere na Tour de France [17] Prav tako so mini kamere, ki jih imenujejo tudi»point-of-view«kamere, katere se običajno zapišejo s kratico POV in ki prikazujejo subjektiven pogled tekmovalca, uporabljene pred smučarskimi tekmami, ko ima predtekmovalec na čeladi nameščeno mini»pov«kamero. Z njo televizijskim gledalcem pokaţe celotno progo, ki jo bodo morali tekmovalci odpeljati. Pri tem doseţe velike hitrosti in pokaţe teţavne dele trase, ki sicer z običajnimi kamerami ne bi bili vidni. Enako velja za kamere za super počasne posnetke, ki naredijo smučanje zelo gledljiv šport in omogočajo natančno preučevanje njegove tehnike. Medtem so pri podjetju Riedel Communications ţe razvili mini»pov«kamero, ki jo lahko pri voţnji nosijo tudi sami tekmovalci (slika 4.10), saj je oblikovana tako, da zaradi svoje majhne teţe 64-gramov smučarja ne ovira, prav tako pa zaradi svoje aerodinamičnosti ne vpliva na njegovo hitrost. Prvič je bila uporabljena na Svetovnem prvenstvu alpskega smučanja v Schladmingu leta 2013 pri prenosu gostiteljske produkcijske ekipe ORF. [28] 32

43 Slika 4.10: "POV" kamera na smučarski čeladi tekmovalcev [28] Slika 4.11: Snemanje z droni [14] 33

44 Kot ena izmed novosti, ki se bo verjetno slej kot prej pojavila tudi v športnih prenosih v ţivo, je snemanje z mini kamerami na dronih (»Dron Camera Technology«) kot prikazuje slika Droni so majhna brezpilotna letala, ki se jih upravlja s pomočjo GPS sledilnika in krmilnika. Običajno je krmilnik za pilotiranje drona opremljen še z dodatnim ekranom, preko katerega lahko v ţivo spremljamo sliko iz mini kamere na dronu in jo z različnimi ukaznimi gumbi tudi posnamemo. Takšni posnetki so predvsem v športu zelo atraktivni in omogočajo pogled s ptičje perspektive, obenem pa so le-ti lahko veliko bliţje tekmovalcu in lahko posnamejo enkratne posnetke, kakršnih sicer iz helikopterja ni mogoče posneti. Trenutno se z droni pri poskusih prenosa v ţivo ukvarja televizijska mreţa Fox Sports pri snemanju superkros prvenstva in njihov odziv je zelo obetajoč. [14] Ob hitrem tehnološkem razvoju, ki je značilen za ta čas, so se pojavili še droni, kateri sledijo subjektu, ki je v športnih tekmovanjih igralec oziroma tekmovalec. Sledijo mu preko GPS signala, brez kakršnega koli ročnega pilotiranja. [22] Ali bo snemanje z droni naslednji velik korak pri neposrednih športnih televizijskih prenosih, bomo izvedeli kmalu, ampak glede na atraktivnost njegovih posnetkov in dober nadomestek za draţje, nevarnejše in okoljsko bolj problematične helikopterje, je njegova prisotnost v športnih prenosih brţkone neizbeţna. Naslednja relativno nova tehnologija, ki se uporablja pri športnih prenosih, so»hawk- Eye«sistemi [19]. Ti so uporabljeni predvsem pri športnih panogah kot so tenis, nogomet, snooker in kriket. Sistem je zelo natančen in ima le 3,6-milimetrsko odstopanje. Pri tenisu tako pokaţe natančno mesto odboja ţogice in veliko bolj zanesljivo določi, ali točka velja ali ne, kot to lahko stori samo človeško oko. Tovrstna športna panoga uporablja Hawk-Eye sistem ţe od leta Za delovanje sistema pri omenjeni športni panogi je potrebno na prizorišče namestiti 10»high-speed«kamer, kot je prikazano na sliki Deluje tako, da najprej v vsakem posameznem posnetku (»frame«) vsake kamere posebej opredeli skupino točk, ki označujejo pozicijo ţoge. Nato iz vseh posnetkov vseh desetih kamer izdela 3D poloţaj ţoge in ga primerja s posnetki dveh ločenih kamer v istem trenutku snemanja. Tako lahko na podlagi vseh teh podatkov grafično izriše pot potovanja ţoge in tudi predvideva njeno nadaljnje gibanje. Sistem si zapomni pot vseh ţog in tako sproti ustvarja grafični zapis, katerega končno obliko lahko vidijo tudi 34

45 televizijski gledalci ter gledalci na prizorišču in jim le-ta pokaţe, kam je padlo največ ţog. To pa ni prednost le za njih, ampak je prav tako dobrodošlo za statistično analizo posameznih tekem tudi s strani trenerjev in igralcev. Novost sistema je sledenje igralcu in grafična ponazoritev njegovega gibanja na igrišču, kot prikazuje slika 4.13, kar je ponovno zanimivo tako za gledalce pred televizijskimi zasloni, kot tudi za trenerje in igralce. Hawk- Eye sistem med drugim omogoča tudi izpis hitrosti začetnega udarca servisa. [18] Slika 4.12: Uporaba Hawk-Eye sistema pri tenisu (10»high speed«kamer) [34] 35

46 Slika 4.13: Grafična ponazoritev gibanja igralca (Hawk-Eye sistem) [20] Od leta 2012 se ga uporablja tudi v nogometu, kjer je za njegovo optimalno delovanje potrebnih 14»high speed«kamer 7 tovrstnih kamer za vsak posamezen gol, prikazanih na sliki Slika 4.14: Uporaba Hawk-Eye sistema pri nogometu ("Goal Line Technology«) s 14»high speed«kamerami [46] 36

47 Vseh 14 kamer je običajno nameščenih na strehi stadiona, saj imajo s tem najboljši in predvsem nemoteč pogled na celotno dogajanje na igrišču. Sistem Hawk-Eye oziroma tehnologija gol črte (t.i.»goal Line Tehnology«) je zmoţen najti ţogo, četudi je ta zelo slabo vidna. Deluje na enak način kot pri tenisu, le da sodniku preko ure, ki jo nosi, sporoči, kdaj je ţoga prečila gol črto z napisom»goal«oziroma v primeru skorajšnjega zadetka s signalom, ki potrdi, da ţoga ni bila z vsem svojim obsegom za gol črto in tako zadetek ni bil doseţen (slika 4.15). Slika 4.15: Ura za pomoč sodniku, razvita za potrebe celostnega delovanja Hawk-Eye sistema [47] Za delovanje sistema sta v osnovi dovolj le dve kameri, tako da je s posnetki vseh 7 kamer, ki so usmerjene na posamezni gol, sistem»hawk-eye«zelo zanesljiv. Za športno televizijsko produkcijo se tako ţe uporabljajo, ali pa je njihova uporaba v prihodnosti neizbeţna, relativno mlade tehnologije kot so mini kamere,»pov«kamere, droni in»hawk-eye«sistemi. Ob njih se uporablja tudi kamera pajek, ki je trenutno dobra alternativa snemanju z droni. Kamera pajek (»Spider Camera«) je kamera, ki potuje po dveh vrveh in snema športno dogajanje s ptičje perspektive (slika 4.16). Ob tem je tudi 37

48 tiha in se lahko tekmovalcem neposredno pribliţa, ne da bi jih pri tem zmotila. Uporablja se predvsem za snemanje športnih panog kot so smučanje, tenis, nogomet, ameriški nogomet, atletika in mnogi drugi. Kamera pajek je na vrvi pripeta s štirimi vitli na motorni pogon, kateri se upravljajo s programsko opremo, ki posreduje ukaze do vitlov preko optičnih kablov. Ob tem se preko posebnih kablov iz optičnih vlaken, ki se nahajajo znotraj prej omenjenih štirih kablov, prenašajo ukazi do kamere, prav tako preko njih potuje HD signal nazaj na kontrolno postajo. Daljinska glava, ki se nahaja nad kamero, upravlja z ostrino, zoom-om in zaslonko, v kolikor je to potrebno. [32] Slika 4.16: Kamera pajek (»spider camera«) za snemanje s ptičje perspektive [9] Poleg naštetega ima velik deleţ pri razvoju novih tehnologij, ki so pogosto ţe nepogrešljive pri športnih prenosih v ţivo, ameriško podjetje Sportvision, katero ponuja storitve kot sta»1st & Ten Line«,»Simulcam«in druge. Tehnologija»1st & Ten Line«(slika 4.17) se ţe od leta 1997 uporablja pri ameriškem nogometu. [38] Omogoča grafični prikaz črte, ki označuje razdaljo jardov, ki jih mora neka ekipa v tistem trenutku doseči. Temelji na»real time«modelu, kar v tem primeru pomeni, da se informacije o kamerah osveţujejo in pošiljajo produkcijskemu vozilu najmanj 30-krat na sekundo, kar omogoča prenos grafike v realnem času. Deluje s snemanjem več kamer hkrati. Enkoder, ki se nahaja znotraj posamezne kamere, spremlja delovanje in premike vsake kamere posebej (zoom, ostrino, vertikalni premik, horizontalni premik, ). Ta pošilja podatke do produkcijskega vozila, kjer so obdelani s posebnimi računalniškimi programi (en program za vsako kamero). Glede na končne, obdelane podatke, se grafična podoba rumene črte, ki označuje jarde, samodejno premika v skladu s premiki kamer. 38

49 Slika 4.17: Uporaba»1st & Ten Line«tehnologije pri ameriškem nogometu [48] Naslednja tehnologija, ki se uporablja predvsem v neposrednih televizijskih prenosih tekem smučanja in ki jo je prav tako razvilo podjetje Sportvision, je posnetek primerjave dveh smučarjev hkrati. Imenuje se»simulcam«[10] (slika 4.18). Deluje na tak način, da zdruţi dva posnetka, dveh različnih smučarjev, ki sta bila posneta z isto kamero, na istem mestu, v različnem času in v različnih premikih ter zoom-u kamere. Program nato glede na posnetka izloči premikajoča se subjekta smučarja in sinhronizira obe ozadji. Slika 4.18: Uporaba»Simulcam«tehnologije pri primerjavi voţnje dveh smučarjev [25] Del prenosov golfa je tehnologija, imenovana»protracer«[26] (slika 4.19). Deluje tako, da sledi golf ţogici od trenutka njenega premika in glede na njeno smer grafično izriše natančno sled ţogice v realnem času. To omogoča CMOS senzor v kameri, ki prepozna pozicijo ţogice s pomočjo programske opreme. Ţogici lahko sledi v celotnem njenem 39

50 premiku in pri tem sproti, v realnem času, televizijskemu gledalcu grafično izriše sled ţogice v obliki barvne črte. Slika 4.19: Uporaba tehnologije»protracer«pri golfu [26] 4.4 Postprodukcija Postprodukcija je pri neposrednih športnih prenosih praktično del produkcije, saj je montaţa športne igre izvedena v realnem času, torej sprotna. K postprodukciji lahko poleg montaţe uvrstimo še naknadno montaţo vrhuncev tekme, prenos intervjujev pred, med in tik po tekmi ter program iz studia, ki ga pripravljaja vsaka televizijska postaja posebej. 40

51 5 PRIMER IZVEDBE TELEVIZIJSKEGA ŠPORTNEGA PRENOSA Za boljšo predstavo celostne izvedbe televizijskih športnih prenosov je v tem poglavju predstavljen konkretni produkcijski proces na primeru nogometne tekme Lige prvakov (sezona 2014/15) v mariborskem Ljudskem vrtu med NK Maribor in FC Schalke 04, ki se je odvijala ob uri in se končala s porazom Maribora z 0:1. Za izvedbo produkcijskega procesa tekme je bil odgovoren lastnik televizijskih pravic oziroma v tem primeru tudi gostiteljska produkcijska ekipa Sportklub-a, ki je tako svoje delo prepustila podizvajalcu produkcijski ekipi podjetja DVB. 5.1 Predprodukcija Ker je za izvedbo športnega prenosa potrebno veliko število reportaţnih oziroma produkcijskih vozil, je potrebno v samem začetku dobro zastaviti načrt prostora za postavitev tovrstnih vozil. Ta se imenuje»tv Compound Area«oziroma prostor za produkcijska vozila. Omogočati mora tudi vse priključke, ki so za izvedbo potrebni (elektrika, optika in podobno). Na spodnji sliki (slika 5.1) je prikazan načrt»tv Compound Area«prostora. Slika 5.1:»TV Compound Area«(vir: arhiv DVB d.o.o.) 41

52 »TV Compound Area«je v primeru tekme Lige prvakov med NK Maribor in FC Schalke 04 gostila kar 19 reportaţnih vozil tovornjakov in studio s pogledom na igrišče. Med vozili so bila spremljevalna vozila (»Tender Truck«) za prenos kamer, kablov in ostale opreme, oddajni avtomobili (»SNG«), vozilo za grafiko (»Deltatre«), vozilo s pisarno, rezervna agregata v primeru izpada elektrike in reportaţno vozilo gostiteljske produkcijske ekipe (»Host Broadcaster«), v tem primeru DVB, s kontrolno sobo z reţiserjem, kontrolno sobo za uskladitev kamer in sobo za ustvarjanje mednarodnega tona Načrt postavitve kamer in mikrofonov na dejanskem primeru Kot je razvidno iz slike 5.2 je bil na tekmi NK Maribor in FC Schalke 04 načrt postavitve TV kamer sledeč: Slika 5.2: Načrt postavitve kamer gostiteljske produkcijske ekipe DVB ("host broadcaster") (vir: arhiv DVB d.o.o) Slika 4.3 tako prikazuje načrt postavitve televizijskih kamer gostiteljske produkcijske ekipe DVB. Kot lahko iz nje razberemo, je DVB za snemanje uporabil 15 svojih kamer. Številka 42

53 1 predstavlja glavno kamero, ki je bila namenjena snemanju širšega plana in je bila tudi največkrat uporabljena pri samem prenosu. Ob njej je kamera številka 2, ki je bila namenjena snemanju bliţnjih kadrov posameznih igralcev in prekrškov nad njimi. Obe kameri sta prikazani na sliki 5.3. Slika 5.3: Glavna kamera številka 1 in kamera številka 2 za bliţnje kadre Kamera številka 3 je snemala super počasne posnetke (»SSM - Super Slow Motion«), ki so v času oddajanja v ţivo, ob prekrških ali drugih sumljivih situacijah, razkrivali, kaj se je v resnici zgodilo in kakšne so bile čustvene reakcije igralcev (slika 5.4). 43

54 Slika 5.4: Kamera za super počasne posnetke -»SSM«številka 3 Kameri številka 4 in 5 sta bili nameščeni na 16-metrski dolţini igrišča in sta prikazovali posnetke prepovedanih poloţajev in izvajanja kotov obeh moštev. Kameri številka 6 in 7 sta bili namenjeni snemanju bliţnjih posnetkov dogajanja v kazenskem prostoru obeh strani, medtem ko je imela kamera številka 6 še dodatno nalogo snemanja super počasnih posnetkov (slika 5.5). Slika 5.5:»SSM«kamera številka 6 za bliţnje kadre in snemanje dogajanja v kazenskem prostoru Visoko nad golom je bila postavljena kamera številka 8, ki je snemala širši kader. Namenjena je bila predvsem snemanju morebitnih enajstmetrovk in protinapadov (slika 5.6). 44

55 Slika 5.6: Kamera številka 8 za snemanje širšega kadra protinapad in enajstmetrovke Kamera številka 9 je bila nameščena poleg video table in je snemala t.i.»beauty shot«, kar je pomenilo, da je bila vedno na istem mestu in je prikazovala sliko celotnega stadiona (slika 5.7). Njeni posnetki so bili uporabljeni pred začetkom tekme, med polčasom in po koncu. Običajno se istočasno na posnetku uporabi še grafika statistike tekme. Slika 5.7:»Beauty shot«kamera številka 9 Kamera številka 10 (slika 5.8) je snemala dogajanje z nasprotnega dela stadiona ter po potrebi nadomeščala kameri številka 3 in 11. Da pa televizijskih gledalcev nenadna sprememba kota snemanja ne bi zmedla, je bilo v primeru prenašanja slike iz te kamere obvezno potrebno na ekran zapisati, da gre za t.i.»reverse Angle«. 45

56 Slika 5.8: Kamera številka 10 z nasprotnim kotom snemanja (»Reverse Angle«) Prej omenjena kamera številka 11 je snemala super počasne posnetke v dolţini 20 metrov igrišča. Kamera številka 12 za razliko od ostalih ni bila statična, ampak je pri tem šlo za t.i.»steadicam«kamero (slika 5.9), ki je s pomočjo nekakšnega prenosnega stojala, pritrjenega na obleko snemalca, lahko zelo stabilna. V tem primeru je bila uporabljena za posnetke prve postave obeh moštev in sodnikov tik pred začetkom tekme t.i.»line-up«in kasneje za snemanje metov iz outa. 46

57 Slika 5.9: Nameščanje»steadicam«kamere številka 12 Glavni namen kamere številka 13, ki je prikazana na sliki 5.10, je bil posneti reakcije trenerjev in igralcev na obeh klopeh. Kamera številka 14, t.i.»flash«kamera, je imela nalogo snemati tunel, skozi katerega so prihajali oziroma odhajali igralci, trenerja in sodniki (slika 5.11). Tako je bila njena slika uporabljena le na začetku in koncu tekme ter med polčasom. Kasneje se je njena funkcija spremenila, saj je snemala intervjuje v t.i.»flash Interview Area«prostoru in slačilnici obeh moštev. 47

58 Slika 5.10: Kamera številka 13 za snemanje reakcij na klopeh obeh moštev Slika 5.11:»Flash«kamera številka 14 za snemanje intervjujev in tunela 48

59 Zadnja kamera produkcijske ekipe DVB je bila mini kamera številka 15 (slika 5.12), ki je snemala dogajanje v golu. Namenjena je bila počasnim posnetkom in je snemala širši kader. Slika 5.12: Mini kamera številka 15 za golom Gostiteljska produkcijska ekipa DVB je s svojimi 15 kamerami oddajala svojo sliko vsem naročnikom televizijskih pravic po svetu, seveda vključno s Sportkubom. Vendar pa imajo vsi naročniki televizijskih pravic pravico, da tudi sami snemajo posamezne tekme. Tako sta se zaradi takojšnjega napredovanja v tekmovanju Lige prvakov v primeru zmage nemškega kluba FC Schalke 04 nemški televizijski hiši ZDF in Sky Sports odločili in hkrati zahtevali snemanje tekme še z nekaj svojimi kamerami. Ob obeh nemških produkcijskih ekipah in slovenskemu DVB-ju so svoje kamere prinesle še Sportklub in Telekom Slovenije. Tako so si na primer Nemci priskrbeli kamere, ki snemajo samo njihovega trenerja in določene igralce. Ob tem so zahtevali tudi postavitev studia tik ob igrišču in svoje mesto za snemanje intervjujev v t.i.»flash Interview Area«prostoru. Tako je celotno tekmo snemalo kar 35 kamer vseh produkcijskih ekip, kot prikazuje slika

60 Slika 5.13: Načrt postavitve kamer vseh produkcijskih ekip (vir: arhiv DVB d.o.o.) Tako kot načrt postavitve kamer mora biti v predprodukcijskem delu pripravljen tudi načrt postavitve mikrofonov oziroma ozvočenja samega prizorišča športnega tekmovanja. V primeru tekme med NK Maribor in FC Schalke 04 je bilo uporabljenih 15 mikrofonov. Kot prikazuje slika 5.14, jih je bila večina usmerjenih proti igrišču (mikrofoni številka 1-12), dva sta snemala zvok navijačev obeh ekip (mikrofona številki 13 in 14), eden pa je bil usmerjen v vse smeri in je snemal zvok celotnega dogajanja (mikrofon številka 15). Slika 5.14: Načrt postavitve mikrofonov na nogometni tekmi 50

61 Vsi mikrofoni razen zadnjega so bili usmerjeni (»Shotgun«mikrofoni) in so zajemali ozki kot avdio signala (slika 5.15). Slika 5.15: Usmerjen "Shotgun" mikrofon Mikrofon z več-smerno krivuljo (»Omnidirectional«mikrofon), ki je na sliki 5.14 označen s številko 15, je snemal 360-stopinjski kot in tako posnel ambientalni zvok (slika 5.16). Slika 5.16: "Omnidirectional" mikrofon za snemanje ambientalnega zvoka 51

62 5.1.2 Scenarij snemanja Kot del predprodukcijskih priprav je pomembna tudi priprava na določene načine in scenarije snemanja, ki jih je pri športu glede na njegovo nepredvidljivost teţko izvesti. Eden izmed predvidljivih delov tekmovanja je v tem primeru prihod in predstavitev obeh prvih postav in vseh sodnikov na posamezni tekmi. Nanj se je potrebno posebej pripraviti, saj mora vse potekati natanko po zahtevah organizatorja tekmovanja, ki je v tem primeru UEFA. Kot prikazuje slika 5.17,»Steadicam«kamera sprva od desne proti levi posname bliţnje kadre obrazov vseh igralcev v prvi postavi, nato se postavi na sredino, kjer posname še vseh pet sodnikov, rokovanje med njimi in obema kapetanoma ter met kovanca, nato zaključi s snemanjem in odide na svojo sekundarno pozicijo (kamera številka 12 na sliki 5.13). Slika 5.17: Scenarij snemanja za "Line-Up" s "Steadicam" kamero (vir: arhiv DVB d.o.o.) Najpomembnejši del predprodukcije predstavljajo slike 5.18, 5.19 in 5.20, kjer je prikazan celoten načrt snemanja pred, med in po tekmi. 52

63 Slika 5.18: Načrt snemanja tekme (1. del) (vir: arhiv DVB d.o.o.) Slika 5.19: Načrt snemanja tekme (2. del) (vir: arhiv DVB d.o.o.) 53

64 Slika 5.20: Načrt snemanja tekme (3. del) (vir: arhiv DVB d.o.o.) Video in avdio signal, imenovan»feed A«, ki ga je produkcijska ekipa DVB snemala po tem scenariju, je bil posredovan vsem naročnikom oziroma lastnikom televizijskih pravic. Ti so se v prenos vključili po svoji lastni presoji in ţelji, saj jih je večina v času pred, med in po tekmi imela svoj studio program in program, namenjen svojim oglaševalcem. Načrt snemanja je do sekunde natančno zasnovan 1 uro in 10 minut od začetka tekme ter do 6 minut in 30 sekund po zadnjem sodnikovem ţviţgu. Kot lahko iz njega razberemo, je potrebno najprej pokazati posnetke prihoda obeh ekip, slačilnic, prihoda navijačev in posnetke stadiona. Nato sledi grafična predstavitev obeh enajsteric in njihovih zamenjav. Potem so na vrsti posnetki ogrevanja nogometašev in še nekaj posnetkov stadiona. Ob sledi vklop v ţivo in sicer je prvi na vrsti 40 sekundni posnetek brez prikazovanja sponzorjev z grafiko o vremenskih razmerah in nato posnetek atmosfere na stadionu, torej navijačev. Čez natanko 1 minuto in 30 sekund so na vrsti bliţnji kadri nekaterih igralcev v počasnih posnetkih, nato ponovno posnetki stadiona. Po tem se posnamejo počasni posnetki dveh zvezdnikov nasprotnih ekip in njihova primerjava. Sledijo jim posnetki stadiona in njegove atmosfere ter posnetki igralcev v tunelu, tik pred prihodom na igrišče. Ko igralci pridejo na stadion, je na vrsti»line-up«, ki je posnet s»steadicam«kamero, kot je prikazano na sliki To pomeni, da sledijo posnetki igralcev obeh prvih postav, sodnikov in meta kovanca, nato posnetek stadiona tik pred začetkom in bliţnji kader sodnika tik ob njegovem ţviţgu. Nadaljnje delo je popolnoma prepuščeno navodilom 54

65 reţiserja. Ob polčasu so na vrsti posnetki igralcev, ko zapuščajo igrišče in grafika s trenutnim rezultatom. Sledijo posnetki stadiona z grafično prikazano statistiko tekme in lestvico najštevilčnejših podaj in pretečene razdalje. V času, ko večina televizij prenaša sliko iz lastnega studia, so prikazani posnetki vseh golov in dosedanjih vrhuncev tekme s super počasnimi posnetki. Pred začetkom drugega polčasa sledi prenos posnetkov stadiona in ogrevanja zamenjav. Nato je na vrsti posnetek prihoda igralcev in sodnikov. Po sodnikovem ţviţgu je delo ponovno v celoti prepuščeno reţiserju tekme. Po zadnjem ţviţgu in s tem tudi koncu tekme, sledi prenos posnetkov odhoda igralcev in posnetka mnoţice na stadionu. Posnetek stadiona je opremljen z grafiko o končnem rezultatu tekme, njeno statistiko in najštevilčnejšimi podajami ter pretečeno razdaljo. Nato so predvajani posnetki vseh golov in največjih priloţnosti, vključno s super počasnimi posnetki. Sledijo še intervjuji, 6 minut in 30 sekund po koncu je tudi konec prenosa in s tem oddajanja signala Priprava grafike Ločimo dve vrsti grafike in sicer predhodno pripravljeno ter sprotno grafiko. [8] Predhodno pripravljeno grafiko je potrebno pripraviti pred pričetkom samega prenosa, medtem ko se sprotna grafika oblikuje v času prenosa in se prilagaja glede na dogajanje na samem prizorišču. Med predhodno grafiko na primeru nogometne tekme Lige prvakov lahko štejemo prikaz prve postave ter rezervne klopi in podatkov o posameznih igralcih, moštvih, trenerjih ali sodnikih pa tudi pripravo grafike v primeru podeljenih rumenih ali rdečih kartonov. Prav tako v ta sklop grafike šteje še kakršna koli statistika, ki je znana ţe pred začetkom tekme, na primer statistika rezultatov prejšnjih tekem tekmovanja, pozicija kluba na lestvici v tekmovanju in podobno. Vnaprej je lahko pripravljena tudi osnovna grafika, ki prikazuje čas, rezultat in čas morebitnih podaljškov tekme, ta pa v času neposrednega prenosa postane sprotna grafika, saj se prilagaja glede na dejansko dogajanje na igrišču. V primeru nogometne tekme med NK Maribor in FC Schalke 04 je za grafiko skrbel grafik v vozilu ponudnika»deltatre«, ki je glede na zahtevo reţiserja in zahteve UEFE sprotno prilagajal grafiko ter jo pošiljal glavnemu vozilu v lasti produkcijske ekipe DVB. 55

66 5.2 Produkcija Komentatorsko mesto Delo v produkciji poleg dela snemalcev in ob njih tudi tonskih mojstrov, ki skrbijo še za zvočni signal, pripada še komentatorju in reţiserju, katerih vloga pri neposrednem prenosu je prav tako velika. Komentator je nekakšna vez med televizijskim gledalcem in dejanskim dogajanjem na športnem prizorišču. V večini primerov je njegov sedeţ na skrbno izbranem komentatorskem mestu (slika 5.21), ki se nahaja na delu, s katerega je pogled na dogajanje dobro viden (tik ob igrišču). Nekateri komentatorji, ki se športnega dogodka iz finančnih ali kakršnih koli drugih razlogov ne morejo udeleţiti, komentirajo iz domačega studia in gledajo enako sliko kot gledalci pred televizijskimi zasloni. Slika 5.21: Komentatorsko mesto Iz načrta komentatorskih mest (slika 5.22) v primeru tekme med NK Maribor in FC Schalke 04 lahko razberemo, da je bilo zasedenih 9 tovrstnih sedeţev, ki so jih zahtevali lastniki televizijskih pravic. Prvi dve mesti sta bili rezervirani za ekipo grafikov, medtem ko je tretje mesto pripadlo domačemu lastniku televizijskih pravic, kateri je tudi prenašal tekmo. Četrto in peto mesto je bilo oddano nemški televiziji ZDF, šesto mesto je pripadlo organizatorjem tekmovanja UEFI, sedmo mesto pa je bilo pripravljeno za tehnike gostiteljske produkcijske ekipe (»Host Broadcaster«) DVB. Ti so med neposrednim 56

67 televizijskim prenosom skrbeli za brezhibno tehnično delovanje vseh komentatorskih mest. Osmo mesto je bilo rezervirano za še drugo nemško televizijo Sky Sports in zadnje, deveto mesto za še enega slovenskega lastnika televizijskih pravic Telekom Slovenije. Komentatorska mesta so bila v celoti opremljena (»fully equipped«) z monitorjem, statistiko in dvema slušalkama ali le delno opremljena (»partially equipped«) z monitorjem in statističnimi podatki ali pa brez opreme (»non equipped«), kjer so si komentatorske ekipe same oskrbele vso potrebno opremo. Slika 5.22: Načrt komentatorskih mest (vir: arhiv DVB d.o.o.) Pot signala Med samo produkcijo športnega dogodka se snemata tako avdio kot tudi video signal, ki se v obliki mednarodnega tona in slike večinoma oddajata preko oddajnika oddajnega avtomobila in sta oblikovana glede na sprotne odločitve reţiserja ter tonskega tehnika. V primeru tekme med NK Maribor in FC Schalke 04 sta signala mednarodnega zvoka in slike potovala najprej od reportaţnega vozila, kjer sta se oba signala preko tako avdio kot tudi video mešalne mize dokončno oblikovala, do oddajnega avtomobila z oddajnikom (slika 5.23). Za vse gledalce televizijske postaje Sportklub, ki je televizijski neposredni 57

68 prenos omogočila, sta nato signala potovala do njenega sedeţa v Beogradu in nato naprej v posamezne drţave oziroma do naročnikov prenosa. Slika 5.23: Oddajni avtomobil Distribucija obeh signalov lahko v osnovi poteka na tri načine in sicer preko [7]: - link-a, - satelitskega link-a, - ali optične povezave. Preko link-a je vzpostavljena direktna povezava z oddajnikom, preko katerega signala potujeta preko posameznih oddajnikov, satelitov ali optike do televizijskih gledalcev. Satelitski link pošilja signala preko zakupljenega transponderja in ju nato vključi v program v TV razdelilnici za določen program. Zadnji način za distribucijo tako avdio kot video signala preko optičnih povezav je veliko hitrejši kot preko satelitskega link-a. 58

69 5.3 Postprodukcija Med zadnji del produkcijskega procesa spada postprodukcija, ki v primeru neposrednih športnih prenosov pomeni montaţo vrhuncev tekme, izvedbo intervjujev in prenos iz studia. Intervjuji in studijski del v večini primerov posname vsaka televizijska postaja posebej, tako da je tukaj delo produkcijske ekipe praktično končano. Intervjuji se opravljajo na mestu, ki je temu namenjen, studio pa se lahko nahaja na samem prizorišču dogajanja ali v prostorih televizijskih hiš. V primeru tekme NK Maribor in FC Schalke, je bil na prizorišču tik ob igrišču postavljen studio (»pitchside«) televizije Sky Sports (slika 5.24) in studio s pogledom na celotno igrišče (»pitchview«) televizije Sportklub (slika 5.25). Nemški ZDF (slika 5.26) je razpolagal z notranjim studiem (»indoor«). Slika 5.24:»Pitchside«studio ob igrišču 59

70 Slika 5.25:»Pitchview«studio s pogledom na igrišče 5.26: Notranji»indoor«studio 60

71 Mesto za intervjuje se imenuje»flash Interview Area«in je opremljeno s kamerami, platnom sponzorjev za ozadje, lučmi in ostalo potrebno opremo. Njegov načrt prikazuje slika Iz njega je razvidno, da je prostor vseboval večje število studiev, namenjenih posameznim televizijskim postajam, ki so bile lastnice televizijskih pravic za prenos takratne tekme. Slika 5.27:»Flash Interview Area«za opravljanje intervjujev (vir: arhiv DVB d.o.o.) 61

72 6 ŠPORTNA TELEVIZIJSKA PRODUKCIJA SKOZI ČAS Za laţje razumevanje spreminjanja in napredovanja športne televizijske produkcije skozi čas, je bila v sklopu magistrskega dela narejena še raziskava, v kateri je bila izvedena analiza nogometnih tekem iz leta 1999 in Obe tekmi sta bili odigrani v mariborskem Ljudskem vrtu. Na tekmi iz leta 1999 sta se 19. oktobra tega leta pomerila domače moštvo NK Maribor in nogometaši iz italijanskega Lazia. Tekma se je končala z zmago gostujočih z 0:4. Tekma iz leta 2014 je posnetek NK Maribora in nemškega FC Schalke 04, ki se je odvijala 10. decembra. Tudi ta se je končala s porazom Maribora z 0:1. Tekmi sta bili izbrani za primerjavo, saj sta bili obe odigrani v skupinskem delu nogometne Lige prvakov v obdobju 15 let in sta tako dobra primera napredka tehnologije. Tekmo iz leta 1999 je prenašala televizijska produkcijska ekipa RTV Slovenija, drugo pa produkcijska ekipa DVB, ki je bila podizvajalec televizije Sportklub. Podatki, ki so bili uporabljeni v sklopu raziskave, so bili pridobljeni iz arhiva RTV Slovenija in DVB d.o.o. Z raziskavo je bilo ţeleno ugotoviti, kako se je spremenila tehnika snemanja, kako je napredovala tehnologija, kako je napredek vplival na gledalčevo izkušnjo gledanja, kako so se spremenili standardi snemanja (število, vrsta in postavitev kamer/mikrofonov) in druge razlike, ki jih je bilo moč opaziti. Obe tekmi sta bili odigrani ob uri, v tako imenovanem prime-time, torej času največje gledanosti televizije. Prva je bila odigrana v torek, druga v sredo. Tekme Lige prvakov so bile sprva odigrane na le en dan v tednu in sicer ob četrtkih. Zaradi tega, da bi lahko televizije prenašale več tekem in s tem še povečale število televizijskih gledalcev ter posledično zasluţile več denarja s trţenjem svojega oglasnega prostora, so tekme Lige prvakov danes igrane ob torkih in sredah. Tekmo iz leta 1999 je komentiral le en komentator, medtem ko sta tekmo 15 let pozneje komentirala dva. To pomeni, da je bilo televizijskim gledalcem posredovanih več podatkov, saj se lahko komentatorja v tem primeru med seboj menjavata in dopolnjujeta. Ker je obdobje 15 let veliko, se je spremenila tudi tehnologija in zahtevani standardi snemanja. Današnji televizijski prenosi športnih tekem se preteţno snemajo s HD (»High Definition«) kamerami, ki ponujajo sliko z več kot 2 milijonoma slikovnih točk, medtem ko so pred 15 leti snemali z analognimi kamerami, ki so snemale le s tisoč točkami. Le leto kasneje se je začela uporaba SD (»Standard Definition«) kamer. Z digitalizacijo 62

73 vsebin se je spremenil tudi format snemanja. Tekma iz leta 1999 je tako snemana v formatu z razmerjem stranic 4:3, medtem ko so tekme danes snemane v formatu 16:9, saj so tudi naši televizijski zasloni neprimerno večji. Zaradi hitro rastoče tehnologije se je močno povečala kvaliteta slike športnih prenosov. Slika lahko zaradi večjega števila slikovnih točk pokaţe veliko več detajlov, tudi barve so bolj naravne oziroma realne. Tako ima televizijski gledalec občutek, da se v tistem trenutku nahaja prav na športnem prizorišču, kar nepredstavljivo izboljša njegovo t.i. uporabniško izkušnjo. To mu omogoča tudi zajeti zvok, ki ga snemajo tako usmerjeni (»Shotgun«) mikrofoni kot tudi mikrofoni z več-smerno krivuljo (»Omnidirectional«), kateri snemajo ambientalni zvok. Postavitev mikrofonov se v primerjavi s tekmami izpred 15 let ni bistveno spremenila. Leta 1999 so snemali analogni»stereo«ton, danes se snema digitalni večkanalni (»Surround«) ton, t.i.»dolby 5.1«. Večkanalni zvok pomeni, da dobi poslušalec ob poslušanju občutek 3D prostora in se tako lahko še bolj identificira s samim športnim dogajanjem na televizijskem zaslonu. Zaradi vedno boljših objektivov je mogoče sliko veliko bolj povečati (»zoomirati«), kar omogoča vpogled v vsako podrobnost dogajanja na igrišču. Danes je namreč mogoče povečati sliko kar za 100-krat, medtem ko so bili objektivi kamer leta 1999 zmoţni sliko povečat za polovico te vrednosti in sicer le za 55-krat. Ob pojavu kamer za počasne posnetke se je povečal tudi zajem slike. V primerjavi s kamerami iz leta 1999, ki so v eni sekundi posnele posnetkov, jih lahko današnje kamere v enakem času posnamejo najmanj 75. To naredi posnetke še toliko bolj atraktivne, saj se s takšnim zajemom slike lahko vidijo premiki tudi vsake mišice posebej pri posameznem športniku. V obdobju 15 let so se povečali standardi snemanja športnih tekem oziroma tekmovanja. Tako je število kamer, ki snemajo tekmo, iz pribliţno 15 kamer v letu 1999 poskočilo kar za več kot 2-krat. Na tekmi leta 2014 jih je bilo uporabljenih kar 35. V vseh letih ostaja princip postavitve kamer v osnovi enak. Ţe leta 1999 so upoštevali pravilo 180 stopinj, ki določa, da morajo biti kamere postavljene do vodoravne črte oziroma osi, katera poteka po sredini od levega do desnega gola. Kamere praviloma začrtane osi ne smejo prečkati. V primeru, da le-to prečkajo, je potrebno televizijske gledalce na to opozoriti z napisom»nasprotni kot«(»reverse Angle«), saj se v nasprotnem primeru lahko orientacijsko zmedejo. Danes se kamere z nasprotnim glediščem uporabljajo predvsem za snemanje reakcij na klopi, predvsem trenerjev posameznih moštev. V letu 1999 je mogoče na posnetkih opaziti napis»nasprotni kot«pri prikazu prekrškov ali priloţnosti, kjer dogajanje 63

74 pri posnetkih drugih kamer ni dobro vidno. Osnovna postavitev kamer leta 1999 in postavitev le-teh leta 2014 na istem tekmovanju (Liga prvakov) je prikazana na spodnji sliki (slika 6.1). Slika 6.1: Postavitev kamer leta 1999 in 2014 (vir: arhiv RTV Slovenija in arhiv DVB d.o.o.) 64