Microsoft Word - gajsek-milusic.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Alja Gajšek in Staša Milušić SRBSKI MEDIJI V TRANZICIJI Diplomsko delo Ljubljana 2007

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Alja Gajšek in Staša Milušić Mentor: red. prof. dr. Slavko Splichal SRBSKI MEDIJI V TRANZICIJI Diplomsko delo Ljubljana 2007

3 Posebna zahvala gre urednikom in novinarjem srbskih medijev, ki so z nama srčno delili vsa doživetja občutljivega obdobja, naju spustili v svoj svet in v največji meri prispevali pri realizaciji najinega diplomskega dela. Prof. dr. Splichalu se zahvaljujeva za usmerjanje pri uresničevanju najinega široko zastavljenega cilja in neutrudni pomoči pri iskanju rešitev na zastavljene probleme.

4 Vlado, zahvaljujeva se ti za vse stike z beograjskimi novinarji in uredniki ter neizmerno intelektualno podporo za lažje razumevanje srbske kulture. Največja zahvala pa gre najinim najbližjim in najdražjim za brezpogojno podporo in ljubezen. Hvala, da ste verjeli v naju.

5 SRBSKI MEDIJI V TRANZICIJI Mediji večkrat delujejo kot instrument za maksimiranje politične in ekonomske moči, namesto da bi delovali v interesu javnosti. To je ključna predpostavka, na podlagi katere smo raziskovali medije v Srbiji, ob tem pa se spraševali, ali je Srbija stopila v tranzicijsko obdobje in na pot demokratizacije medijev istočasno z drugimi nekdanjimi socialističnimi državami ali šele po padcu Miloševićevega režima. Informacije za opis stanja medijskega sistema smo prvenstveno pridobili na podlagi poglobljenih intervjujev z uredniki in novinarji srbskih medijev. Ugotovili smo, da je šla Srbija v obdobju Miloševićevega režima le v nekaj segmentih po poti demokratizacije in liberalizacije medijev (npr. obstoj neodvisnih medijev je bil omogočen, vendar otežen), po drugih segmentih pa je ohranila značilnosti socialističnega režima, saj je podržavila ključne medije in jih uporabila za propagandne namene. Po prelomnici v oktobru leta 2000 je Srbija stopila v tranzicijo, prav tako tudi mediji, ki so se privatizirali (večinoma tisk), počasi se vzpostavlja javni servis radiodifuznih medijev, prisoten je vzpon komercializacije, tabloidizacije. Svoboda medijev je danes diktirana s strani medijskih lastnikov, manj s strani oblasti, ki pa ima v rokah še vedno manjše deleže lastništva v ključnih medijih. Neodvisni mediji, sobojevniki pri padcu Miloševićevega režima, pa se še vedno borijo za preživetje. Ključne besede: Srbija, tranzicija, mediji, medijski sistem. SERBIAN MEDIA IN TRANSITION Mass media are frequently used as an instrument for maximizing political and economical power, instead of being used in the public interest. This leading presumption formed the very basis of our research of mass media in Serbia. The analysis is primarily focused on the question whether Serbia entered the transitional period simultaneously with all the other Socialist countries, or whether this process was initiated only after the fall of Milošević regime. The information needed for the description of the current state of the media system was obtained on the basis of indepth interviews with editors and journalists of Serbian mass media. It was established that under Milošević regime the process of democratization and liberalization was present only in certain segments of the media system (i.e. the existence of independent media was possible, yet hindered), while some areas retained the characteristic features of the Socialist regime the government nationalized the vast majority of media and used it for propaganda purposes. In October, 2000 the marking of an immensely important turning point in the development of the country Serbia finally embarked on the stormy sea of transition, as did the mass media: the latter are now largely privatized (most notably the press), a public service of broadcasting media is being set up, and a growing trend of commercialization and tabloidization is present. Nowadays, the freedom of mass media is dictated predominantly by the media owners, and to a significantly lesser degree by the government, which, however, is still the minor shareholder of the country's key media. Sadly, independent media, fellow-fighters in the struggle against Milošević regime, are still forced to fight for survival. Key words: Serbia, transition, mass media, media system.

6 KAZALO 1. UVOD METODOLOGIJA TEORETIČNI OKVIR Mediji v socialističnih državah Mediji v tranziciji Modeli medijskih sistemov tranzicijskih držav Zgodovinski okvir ( ) EKONOMSKI POLOŽAJ MEDIJEV V času Miloševićevega režima Financiranje režimskih medijev Financiranje neodvisnih medijev Ekonomski pritiski in ukrepi države Po padcu Miloševićevega režima Vzpon komercialnega tiska in boj za obstanek kvalitetnega tiska Mediji, ki so ostali v državni lasti Povezanost med državo, mediji in oglaševalci POLITIČNA VLOGA MEDIJEV V času Miloševićevega režima Nadzor nad režimskimi mediji Vpliv oblasti na uredniško politiko in vsebino režimskih medijev Propaganda in homogenizacija naroda Cenzura in vojno poročanje Neodvisni in opozicijski mediji Pritiski in sankcije za novinarje Po padcu Miloševićevega režima Spremembe v medijskem sistemu po 5. oktobru Neodvisni in komercialni tisk Pritiski na medije in novinarje RTS kot javni servis NOVINARSKI PROFESIONALIZEM V času Miloševićevega režima

7 6.2 Po padcu Miloševićevega režima ZAKLJUČEK SKLEP LITERATURA IN VIRI...79 PRILOGA

8 1. UVOD Ob smrti Tita, velikega voditelja bratske in enotne Jugoslavije, naše generacije še ni bilo na svetu. Po njegovi smrti se je začelo zaostrovanje konfliktov med republikami, kar je bila posledica prevelike narodne raznolikosti na območju tedanje Jugoslavije, vezni člen, ki jih je pred tem združeval, pa je čez noč izginil. Zaostrovanje razmer so najprej začutile politične oblasti in politični akterji republik tedanje Jugoslavije. Leto 1989 je bilo prelomno leto, ki je zaznamovalo usodo mnogih na ozemlju tedanje Jugoslavije Miloševića je miting na kosovskem polju ob 600-ti obletnici kosovske bitke povzdignil v mit, kosovski Srbi pa so v njem videli njihovega rešitelja in voditelja; Slovenija in Hrvaška, ki sta slutili kam vodi vedno bolj očitna Miloševićeva nacionalistična politika, sta razmišljali o odcepitvi; za nekatere od nas pa je bilo to leto, za katerega si nikoli ne bi mislili, da bomo zadnjič videli svoje najdražje in da bo krvava vojna zaradi nacionalističnih teženj jugoslovanskih republik (enih bolj, drugih manj) strla toliko src in zakrivila toliko grozot. Sčasoma so se spremenile tudi podobe o narodih nekdaj združenih bratov in sester v eni republiki, sedaj največjih državnih sovražnikov. Podobe so ustvarjali mediji, za njimi pa so stali politični voditelji, ki so medije izkoristili za nacionalizacijo in homogenizacijo naroda, kar je v končni fazi vodilo v propad tedanje Jugoslavije. Ravno fenomen moči medijev za doseganje nacionalističnih idej in maksimiranje politične moči, ki je bil najbolj očiten na primeru»miloševićeve Srbije«in kasneje dosegel katastrofalne razsežnosti kot tudi posledice, je pri nas vzbudil pozornost oz. željo po raziskovanju srbskega medijskega sistema. V splošnem se bomo skozi diplomsko delo ukvarjali z medijskim sistemom v Srbiji, od vzpona Miloševića na oblast pa vse do danes. Ključna ločnica za opisovanje in pojasnjevanje sprememb medijskega sistema v Srbiji bo padec Miloševićevega režima 5. oktobra leta 2000, s čimer bomo opisali delovanje in vlogo medijev v obdobju represivnega Miloševićevega režima ter v obdobju po 5. oktobru 2000, ki je pomenil začetek demokratičnega sistema v Srbiji. Ti dve časovni obdobji bosta osnovi za pojasnjevanje našega ključnega raziskovalnega vprašanja, in sicer: Ali je Srbija ob razpadu Jugoslavije stopila v tranzicijsko obdobje in na pot demokratizacije medijev istočasno kot ostale države nekdanjega socialističnega bloka, ali pa je 8

9 stopila v tranzicijsko obdobje deset let kasneje in šla šele s 5. oktobrom leta 2000 na pot k demokratizaciji in liberalizaciji medijskega sistema? V prvem poglavju diplomskega dela bomo s teoretičnimi izhodišči pojasnili vlogo medijev v času socializma in medijskega sistema Jugoslavije kot države nekdanjega socialističnega bloka. Konec osemdesetih let so težnje k demokratizaciji družbe povzročile padec socialističnega režima in države popeljale v proces tranzicije, s čimer se je spremenila tudi vloga medijev. Države zaradi različnega družbenega, političnega in kulturnega konteksta niso šle po isti poti tranzicije, zato bomo predstavili nekaj modelov medijskih sistemov v nekdanjih socialističnih državah. V drugem delu prvega poglavja bomo predstavili kratek zgodovinski pregled dogajanj v Srbiji od konca osemdesetih let in vzpona Miloševića na oblast pa vse do danes. V drugem poglavju diplomskega dela bomo predstavili ekonomski položaj medijev načine ustanovitve medijev, spremembe lastništva medijev kot tudi ekonomske prednosti in ukrepe zoper njih. Predstavili bomo razvoj in spremembe ključnih srbskih medijev v obdobju Miloševićevega režima in obdobju po njegovem padcu. V tretjem poglavju diplomskega dela bomo predstavili politično vlogo medijev nadzor oblasti nad ključnimi mediji ter njen vpliv na uredniško politiko in vsebino medija, propagandno vlogo medijev, državno cenzuro v času izrednega stanja, vlogo neodvisnih medijev pri vzpostavljanju demokratičnih temeljev družbe ter pritiske in sankcije nad novinarji kot tudi spremembe, ki so sledile po padcu Miloševićevega režima. Med ključne spremembe štejemo realizacijo javnega servisa v pravem pomenu, vzpostavitev medijske zakonodaje, ki bi zagotovila avtonomijo medija od političnih in ekonomskih struktur, še vedno prisotne pritiske in sankcije na medije in novinarje ter vzpon komercialnega in pomanjkanje kvalitetnega tiska. V četrtem poglavju bomo predstavili vlogo novinarskega profesionalizma (ne)upoštevanje načel novinarskega profesionalizma, delitev na režimske in»neodvisne«novinarje, vloga novinarske profesije pri vzpostavljanju civilne družbe in zaton raziskovalnega novinarstva ter vzpon tržnega. Celotno diplomsko delo je plod skupnega raziskovanja in dela, le da se je Staša Milušić nekoliko bolj posvetila poglavju o politični vlogi medijev, Alja Gajšek pa poglavju o ekonomskem položaju medijev. Vsa ostala poglavja so enakovreden prispevek obeh avtoric. 9

10 2. METODOLOGIJA Ključen pomen pričujočega diplomskega dela je opis stanja srbskega medijskega sistema v času Miloševićevega režima in po njegovem padcu. Za opisovanje medijskega sistema v Srbiji smo uporabili metodo poglobljenega intervjuja z uredniki in novinarji srbskih medijev. Z metodo poglobljenega intervjuja smo lahko vzpostavili odprt dialog z intervjuvanci z namenom, da se poleg ponovne obuditve spomina na pretekle dogodke vzpostavi tudi njihova dejanska interpretacija stanja, ki smo ga želeli proučevati. Naši intervjuji so potekali v obliki pogovora, s polstrukturiranimi vprašanji, s katerimi smo pridobili širšo sliko delovanja medijev (ne samo tistih medijev, v katerih so bili intervjuvanci zaposleni), kot tudi njihovih lastnih doživetij, vrednot, mnenj in interpretacij v dveh (že prej omenjenih) ključnih obdobjih. Poleg metode poglobljenega intervjuja smo uporabili tudi metodo analize in interpretacije sekundarnih virov, kadar informacije naših intervjuvancev niso bile zadostne za opisovanje in pojasnjevanje našega ključnega raziskovalnega problema. Za pridobivanje podatkov smo izvedli 7 poglobljenih intervjujev z uredniki in novinarji medijev, s sedežem v Beogradu, kjer so intervjuji v septembru 2006 tudi potekali. Profili naših intervjuvancev so sledeči: - A. Ć., pomočnik glavnega urednika neodvisnega časopisa Vreme. Pri časopisu Vreme deluje od začetka njegove ustanovitve, pred tem je pisal za NIN, ki je bil do leta 1993 režimsko usmerjen tiskani medij. - G. S., nekdanja namestnica urednika informativnega programa in novinarka na RTS, ki je bila zaradi nasprotovanja propagandno obarvani uredniški politiki RTS degradirana, kasneje pa je prestopila med neodvisne medije. Ustanovila je televizijsko produkcijo VIN, kjer je tudi urednica. - S. Đ., nekdanja urednica politične redakcije informativnega programa na RTS. Na Televiziji Beograd oz. RTS je bila zaposlena trideset let, do leta 2005, ko jo je vodstvo odpustilo. - G. M., nekdanji urednik Dnevnika na RTS v času Miloševićevega režima, ki pa je bil po zamenjavi oblasti sprva degradiran, za tem pa odpuščen zaradi delovanja na RTS v času Miloševićevega režima. - M. D., nekdanji novinar na RTS in vojno-politični analitik. 10

11 - D. P., novinar Politike, danes namestnik urednika regionalne vojvodinske izdaje Politika, pred tem je pisal za Politiko Ekspres, Politikino revijo Svet, glasilo Epoha (glasilo Socialistične partije Srbije) in Srbsko reč (opozocijski časopis stranke Srbski pokret obnove). - B. L., pomočnik glavnega urednika na Večernjih Novostih, pred tem je bil tuji dopisnik za Tanjug. Intervjuje smo snemali s pomočjo diktafona, zvočne zapise smo kasneje zapisali in jih uporabili za kvalitativno analizo podatkov ter jih analizirali po šestih korakih, ki so značilni za raziskovalno analizo strokovnih intervjujev (angl. expert interviews) 1. V prvem in drugem koraku analize je šlo za prepisovanje in parafraziranje zvočnega zapisa (intervjuja). V tretjem koraku smo določili naslove oz. tematske okvirje znotraj vsakega posameznega zapisa. Naslove oz. tematske okvirje smo določili glede na opise ter uporabljeno terminologijo intervjuvancev. V četrtem koraku smo naredili tematsko primerjavo naslovov oz. tematskih okvirjev med enotami analize oz. zapisi in tako združili tematsko primerljive dele tekstov iz različnih intervjujev. V petem koraku smo tematske okvirje nadomestili z znanstvenimi/teoretičnimi koncepti. V šestem koraku je sledilo teoretično posploševanje oz. povezava empirično pridobljenih dejstev s teoretičnimi koncepti ali pristopi. Slika medijskega sistema, ki smo jo pridobili na podlagi poglobljenih intervjujev je zajela mnogo širše okvirje, kot smo pričakovali. Intervjuvanci so bili, glede na naše prvotne predpostavke zelo odprti in pripravljeni na pogovor. S čimer se je spremenilo tudi naše prvotno raziskovalno vprašanje diplomskega dela. 1 Povzeto po predavanju dr. Beater Littig Analysing qualitative data, Summer school 2006 Ljubljana. 11

12 3. TEORETIČNI OKVIR 3.1 Mediji v socialističnih državah Mediji v socialističnih državah so bili organizirani kot državni ali partijski monopol z namenom obvarovati in ohraniti socialistični sistem, ki je temeljil na moči oblastnih institucij. Partijski voditelji so medije dojemali kot instrument za širjenje propagande in nadzorovanje javnega mnenja namesto, da bi ga izražali. Vse oblike zunanjega nadzora nad mediji in nadzor znotraj medijskih organizacij so ciljale k maksimiranju vloge medijev in s tem posledično tudi vladajoče ideologije in državne politike. Zunanji nadzor nad mediji je temeljil na državnem lastništvu vseh večjih sredstev, ki so potrebna za množično komuniciranje. Mediji niso bili prepuščeni trgu, saj so bile politične organizacije in državne institucije tiste, ki so bile vpletene v proračunsko distribucijo množičnih medijev (glej Splichal 1994). Državno lastništvo medijev ni bilo kapitalistično in profitno usmerjeno, oglaševanje pa je bilo omejeno, kar je pomenilo, da med mediji ni bilo prave konkurence. Osnovni stroški medijev so bili določeni vnaprej, finančne primanjkljaje pa so pokrili z državnimi subvencijami. Zakoni trga so bili diktirani in nadzorovani s strani države in so zajemali pristojnosti določanja cene časopisa, distribucije in monopola nad podeljevanjem frekvenc. Oskrba s papirjem, ki je določala največjo možno naklado tiska, je bila vnaprej dogovorjena s papirno industrijo. Cena časopisov je bila zaradi subvencij znižana, s čimer se je ohranjala visoka stopnja branosti. Pravnim osebam je bilo zakonsko preprečeno ustanavljanje časopisov, ker so veljali zelo strogi pogoji za licenciranje. Na področju radia in televizije je imela država močan monopol, imenovanje urednikov pa je bil mehanizem za ohranjanje politične lojalnosti. Za politično podrejenost niso bili potrebni nobeni kompenzacijski pritiski. V kolikor so se pojavljala nasprotujoča stališča, je medij izgubil ekonomske ugodnosti in se izpostavil političnemu tveganju (glej B. Hrvatin in Petković 2004; Sparks 1998). V poznih osemdesetih je bila medijska politika v socialističnih državah precej preprosta. Tehnična standardizacija, redkost frekvenc ter posebne nacionalne prednosti in interesi so bili opravičila, da je radiodifuzija ostala pod nadzorom in omejitvami oblasti. Nacionalne, regionalne in lokalne radijske in televizijske postaje so bile torej pod neposrednim nadzorom države oziroma komunistične partije, in so bile financirane z naročnino, oglaševanjem ter neposrednimi državnimi subvencijami. Čeprav državna kontrola nad tiskanimi mediji 12

13 ni bila tako stroga kot nad televizijo, so bili alternativni časopisi marginalizirani (Splichal 1994: 27). Jugoslovanski medijski sistem pa se je razlikoval od medijskih sistemov ostalih socialističnih držav.»jugoslavija je predstavljala edino izjemo, v kateri ni bil uveljavljen avtoritaren, pač pa paternalističen model: jugoslovanski medijski sistem je po eni strani temeljil na državno-partijskem sistemu in planski ekonomiji, po drugi strani pa na samoupravnem pluralizmu (predvsem nepolitičnih) interesov in tržni ekonomiji, ki sta v medijski sistem uvedla nekatere civilnodružbene značilnosti«(splichal 1992: 33). Postopna liberalizacija jugoslovanskih medijev od partije se je v šestdesetih letih začela s sistemom samoupravljanja in obliko tržne ekonomije, ki je osvobodila kulturno sfero od neposrednega državnega in partijskega nadzora. S tem se je država precej odprla svetu. Odpravile so se nekatere temeljne značilnosti centraliziranega medijskega sistema, kot so državni monopol nad mediji, cenzura pred objavo in ovire mednarodnega informacijskega toka. Mediji so prešli v družbeno last in začeli delovati na trgu. Družbeno lastništvo pa ni odpravilo nadzora političnih struktur nad mediji. Ustanovitelj dnevnega tiska je bila Socialistična zveza delavnega ljudstva Jugoslavije 2, ki je imela ob urejanju programske platforme in usmerjanja uredniške politike še dva dodatna mehanizma nadzora: financiranje in imenovanje direktorjev ter urednikov. Ker je delovala kot podaljšek in posrednik partije ter državne volje, namesto da bi predstavljala javni interes njenih članov, sta imeli partija in država še vedno dominanten vpliv nad mediji (glej Matić 2004). V sredini osemdesetih je iniciativa uglednih novinarjev dosegla institucionalizacijo liberalizacije informacij, vendar je bila ta konec osemdesetih zaradi želja po poročanju nacionalnih resnic zatrta (Z. Milivojević v Bosnjak 2005: 45). Val medijske liberalizacije, ki se je pojavil v sredini osemdesetih let, tako ni dolgo trajal, saj so konec osemdesetih politične elite v Srbiji in drugih republikah nekdanje Jugoslavije nastavile strog nadzor nad mediji in medije mobilizirale za uresničitev ciljev nacionalnih gibanj. Nacionalizacija javne sfere je oblikovala novo vrsto novinarstva patriotsko novinarstvo, za katerega je edini kriterij poročanja nacionalni interes. Slednjega pa niso zagovarjali neodvisni novinarji, kar je povzročilo nastanek neodvisnih medijev. 2 Socialistična zveza delavskega ljudstva Jugoslavije je bila široka skupnost državljanov, političnih in javnih organizacij, ki je predstavljala splošni javni interes. 13

14 3.2 Mediji v tranziciji V osemdesetih letih se je v državah s socialističnimi režimi pojavil val liberalizacije, oblikovala so se tudi opozicijska civilnodružbena gibanja. V poznih osemdesetih so prizadevanja za družbeno in politično liberalizacijo končno zmagala, kar je privedlo do uveljavitve radikalnih političnih in ekonomskih sprememb. Med najbolj pomembnimi teoretičnimi in praktičnimi značilnostmi, ki so jih uveljavile revolucije, je vloga avtonomnih, komuniciranju namenjenih družbenih prostorov kot generatorjev demokratizacije. Mediji so imeli bistveno vlogo v prebujanju civilnih gibanj, ki bi brez medijev kaj lahko propadla. Tako kot v vseh modernih revolucijah je bila osrednjega pomena zahteva po svobodi tiska. Demokratične volitve in uzakonjena svoboda tiska, ki je bila dana posameznemu državljanu, predstavljata impresivne politične spremembe v teh državah (Splichal 1994: 35). Revolucije in gibanja so privedli do padca berlinskega zidu, kar je hkrati pomenilo tudi zlom socialističnega bloka držav in posledično tudi padec socialističnega režima v državah vzhodnega dela Evrope. Države so po padcu berlinskega zidu in zlomu komunizma stopile v tranzicijsko obdobje ter na pot demokratizacije in liberalizacije družbene kot tudi medijske sfere. Sledile so spremembe na političnem, ekonomskem in kulturnem področju. Prav tako so se pojavila vprašanja glede sprememb na področju medijskega sistema, saj predstavljajo spremembe na medijskem področju pomembno politično vprašanje. Demokratizacija medijev, ki temelji predvsem na neodvisnosti medijev od političnih elit, je spodbudila razprave o prihodnosti medijev kot tudi različna stališča glede državnih subvencij, licenciranja radijskih in televizijskih postaj, preprečevanja verižnega lastništva in monopolov ter regulacije javnega servisa (Splichal 2007: 7). V tranziciji iz avtoritarnega modela družbe v demokratični sistem je vprašanje nadzora nad mediji ključnega pomena. Sparks (1998: 118) zatrjuje, da v kolikor ima civilna družba centralno vlogo pri oblikovanju demokratične družbe, potem se morajo odnosi med družbo in množičnimi mediji radikalno spremeniti. Prav tako mora biti zagotovljena minimalna definicija demokracije, ki zahteva realizacijo tako imenovanih osnovnih pravic, kot so svoboda govora, izražanja, zbiranja, in ki služijo kot nujen predpogoj za demokratični sistem (Bobbio v Splichal 1994: 1). Po Jakubowitzu (v Bosnjak 2005: 22 23) lahko demokratični medijski sistem omogoča le utrditev demokratičnega družbenega in političnega sistema. Družbeni faktorji, ki vplivajo na reformiranje medijev, vključujejo: obstoj civilne družbe in neodvisno javno sfero, 14

15 depolitizirano družbeno življenje, javni servis radiodifuznih medijev, ki služi javnemu interesu, novinarski profesionalizem ter obstoj svobodnega trga in ekonomsko rast. Ob politični in ekonomski spremembi pa je potrebna demokratična politična kultura, saj zgolj sprejetje novih zakonov ne more zagotoviti medijske neodvisnosti. Brez demokratične politične kulture (ki vključuje sprejemanje zakonov, demokratične procedure in tržne prakse) spremembe v vrednotnem sistemu (individualna svoboda namesto kolektivizma) ter sistemu človekovih pravic in svoboščin (državljanstvo namesto spoštovanja avtoritet) ne morejo biti celovite. Za Beckerja (2004: 146) so osnovne značilnosti demokratičnega množičnega političnega medijskega sistema 3 ; da ima prebivalstvo dostop do medijev; obstajati mora značilna stopnja pluralizma tako znotraj kot zunaj vseh medijev; tisk mora odsevati različne poglede in ideologije ter ne sme biti pod nadzorom države ali pod nadzorom omejenega števila zasebnih lastnikov, ki bi omejevali pluralizem. Države srednjega in vzhodnega dela Evrope so bile po mnenju Applebauma (v Splichal 2007: 9) nestabilne, saj niso šle po poti enakih sprememb, kar pa je posledica radikalnih političnih in ekonomskih sprememb, ki so konec osemdesetih in v začetku devetdesetih vpeljale parlamentarno demokracijo in tržno ekonomijo. Žametna revolucija ali refolucija (reformacija/revolucija), ki je povzročila transformacijo nekdanjih komunističnih sistemov, je bila posebna revolucija. Revolucionarne spremembe vsebujejo radikalni odklon od preteklosti in na podlagi inovativnih dejanj prežemajo celoten sistem. Tako so na podlagi idej o svobodnem podjetništvu, zasebni lastnini, svobodi do političnega združevanja, parlamentarni demokraciji in nacionalni svobodi, ki so se razvile v tranzicijskem obdobju, pometle s preteklostjo. Posnemajoča (angl. imitative) narava novih prihajajočih sistemov lahko zato predstavlja pomembno oviro pri razvoju demokratičnih sistemov v regiji. Tudi spremembe na področju medijskih sistemov niso vsebovale prave teoretične podlage in državljanske participacije kot tudi nobenih sil, ki bi vzpostavile kompetitivne modele družbenega razvoja. Posnemajoča politična in ekonomska transformacija v regiji je ogrožala kritične študije in nova družbena gibanja kot sile demokratizacije. Prestrukturiranje medijev in njihov splošni razvoj ni odvisen le od omejenih ekonomskih, tehničnih in človeških virov iz komunističnega režima, ampak na to vpliva tudi širše zgodovinsko, kulturno in geografsko okolje. Mediji so predstavljali in 3 Becker (2004: 146) vzpostavi termin množični politični medijski sistem, kadar gre za komuniciranje, ki večinoma neposredno vpliva na politične odločitve. 15

16 še vedno predstavljajo pomembno vlogo v boju za demokracijo in pluralizem v vzhodno- in srednjeevropskih državah. V mnogih nekdanjih socialističnih državah so bili mediji agenti revolucionarnih političnih sprememb v osemdesetih. Revolucionarne spremembe so pomenile transformacijo partijskega ali državnega lastništva medijev, zato se vsa ključna vprašanja tranzicije nanašajo na medije: vloga države in civilne družbe, vprašanje demokratičnega pluralizma, težave z denacionalizacijo in privatizacijo kot načinov produkcije, prizadevanja za suverenost, liberalizacija medijskih sistemov (Splichal 2007: 7 9). V devetdesetih so vse vzhodno- in srednjeevropske države privatizirale tisk in vpeljale javno-komercialni radiodifuzni sistem, za katerega so značilne privatne komercialne radijske in televizijske postaje, radijske in televizijske nekomercialne postaje v občinski lasti ter javni servis radiodifuzije. Slednji je ob naročninah v precejšnji meri financiran z oglaševanjem in je neposredno ali posredno nadziran s strani države, npr. z imenovanjem direktorjev in vodstva. V nasprotju s spremembami na področju medijev so bile ideje o institucionalnih političnih spremembah v začetku devetdesetih tako rekoč pozabljene. Na odmiranje ideje o javni sferi v medijski regulaciji je vplivala kombinacija med komercialnimi pritiski privatizacija, tehnološka nerazvitost, finančni problemi in tujimi vplivi (televizijske postaje nadzirajo ali pa so v lasti nadnacionalnih korporacij). Mediji so sicer v primerjavi s prejšnjim obdobjem, pred letom 1989, naredili pomembne spremembe na področju liberalizacije in privatizacije, vendar se ostali temeljni pogoji medijske demokratizacije, kot so medijska raznolikost, dostopnost medijev in profesionalizacija novinarstva, niso vzpostavili. Čeprav se je odpravil državni monopol nad državnimi mediji, so televizijski in radijski oddajniki ter podeljevanje frekvenc še vedno pod neposrednim vladnim nadzorom, prav tako pa ima državni poštni sistem skorajšnji monopol nad distribucijo časopisov in revij. Demokratizacija medijev je upočasnjena tudi s počasnim razvojem profesionalizacije novinarstva - tako na individualni ravni, kot skupek posameznikovih znanj, kompetenc in etičnega ravnanja, kot tudi na kolektivni ravni, kjer bi morali novinarji izvrševati javni servis in razviti organizacije, ki bi javni servis pospeševale, hkrati pa zaščitile avtonomijo profesije. Delovanje neodvisnih medijev zavirajo slabi ekonomski pogoji, slabo razvit oglaševalski trg, kontinuirani monopoli (nad distribucijo tiska) in določena stopnja državnega nadzora (s subvencijami in vsebinskimi kriteriji pri registriranju časopisov) (Splichal 2007: 8 9). 16

17 Po desetletju državno nadzorovanih medijev je veljalo prepričanje, da lahko le svobodno lastništvo in delno privatizirano lastništvo zagotovita demokratičnost in svobodo medijev. Proces privatizacije je tako predstavljal edino možnost, ki bi lahko zmanjšala ali celo odpravila državno vmešavanje v medije (Splichal 2007: 19). Privatizacija je bila v nekdanjih socialističnih državah sprejeta kot nujen pogoj za demokratizacijo teh družb, kar izhaja iz osnovnih značilnosti socialistične ekonomije in socialistične demokracije v Vzhodni Evropi, saj sta bila prav neobstoj trga in zasebnega lastništva razloga za padec socialističnega sistema (Splichal 1994: 87). Vsi časopisi, ki so bili prej v lasti partije in države, so se privatizirali. Privatni mediji so danes večinoma v rokah mednarodnih medijskih podjetij, ki so ponekod partnerji z domačimi podjetji, ponekod pa edini lastniki. Nekatere časopise so zavzeli novinarji (in postali delničarji). Tisk je postal odvisen od naročnin in oglaševanja. Naklada časopisov je v nekaterih državah dramatično padla, medtem ko je močno narasla prodaja specializiranih revij, ki zadovoljujejo specifične interese, od pornografije do računalništva (Sparks 2000: 35). Trg tiska ostaja zelo konkurenčen, vendar pa tudi politiziran in strankarsko vdan (Sparks 1998: 175). Večina časopisov se identificira z različnimi strankami, še posebej s tistimi, ki so na oblasti in tako nadaljujejo tradicijo odvetniškega tiska namesto funkcije psa čuvaja. Le majhen delež časopisov, tistih s tujimi investitorji, skuša doseči politično neodvisnost in se premakniti iz»leninističnega«modela novinarstva k merilom, ki prevladujejo na zahodu (Splichal 1994: 33). Čeprav je privatizacija v nekdanjih socialističnih družbah nasprotna nekdanjemu avtoritarnemu ali paternalističnemu državnemu nadzoru, ne more po naravni poti demokratizirati komunikacijskih procesov, ker je ohranjen nadzor v rokah manjšine namesto ljudi, in zmanjšuje javni interes v interes za maksimizacijo profita (Splichal 1994: 88). V nekdanjih socialističnih državah ostaja tradicionalna prevlada države nad civilno družbo, pa čeprav so se oblike avtoritarnega poseganja spremenile kot rezultat kapitalistično usmerjene politike. Tržni prostor postaja skupni imenovalec pluralizma in demokratičnega prestrukturiranja, kot posledica državne in tržne ekonomije pa se pojavljajo paternalistično komercialni medijski sistemi. Ti medijski sistemi odsevajo težnjo po privatizaciji in komercializaciji, še posebej tiska, na eni strani ter izvajanje in maksimiranje državne politične moči nad radiodifuznimi mediji na drugi strani, kjer je največ moči skoncentrirane v rokah države, saj medije, še posebej pa novinarje dojemajo kot politično nekompetentne ali/in preveč pristranske (Splichal 1994: 32). 17

18 Po Hackettu neomejena komercializacija medijev spreminja državljane v potrošnike in tako predstavlja eno od večjih ovir na poti k medijski demokratizaciji (Bosnjak 2005: 19). Svoboda tiska tako vse bolj postaja svoboda v rokah lastnikov komunikacijskih sredstev kot pa državljanov. Najbolj pomembna je tista informacija, ki je najbolj profitna in bolj sprejemljivo je služiti interesom in potrebam tistih, ki vladajo kot pa sami javnosti (Splichal 1994: 4). 3.3 Modeli medijskih sistemov tranzicijskih držav Zaradi specifičnih družbenih fenomenov, razvoja demokratizacije in tranzicijskega obdobja držav ne moremo združiti le na podlagi osnovnih podobnosti, saj predstavljajo zelo zapleten sistem, ki se razlikuje po zgodovinskih, političnih in ekonomskih dimenzijah. Velike razlike med nekdanjimi socialističnimi državami izhajajo iz zgodovinskih in kulturnih značilnosti, ki so obstajale še pred socialističnimi revolucijami (Splichal 1994: 24). Vsaka država ima glede na zgodovinski razvoj drugačne politične, ekonomske ter družbene okoliščine, ki vplivajo na transformacijo držav v demokratično družbo in po Jakubowiczevem (2001: 60 62) mnenju oblikujejo dejavnike relativno uspešne tranzicije kot tudi dejavnike, ki to transformacijo zavirajo. Glede na te dejavnike, ki pogojujejo (ne)uspešno tranzicijo, lahko določimo dva tipa držav. Dejavniki, ki oblikujejo relativno uspešno tranzicijo in so značilni za države tipa A, so: relativna blaginja; visoki izobraževalni standardi; obstoj predkomunistične korporativne identitete kulturne tradicije, ki je odvisna od moči tradicije in trajanja komunističnega sistema v določeni državi; obstoj opozicijskega gibanja in pritiska k spremembam; popustljiv odnos do pripadnikov opozicijskega gibanja; opozicijsko gibanje, ki združuje različne družbene skupine okrog svojih ciljev; obstoj struje v partiji, ki podpira reformiranje; predhodni poskusi reformiranja; homogena populacija (nacionalno oz. etnično enotna). Dejavniki, ki zavirajo tranzicijo in so značilni za države tipa B, so: nizki življenjski standard in množična deprivacija; nizki izobraževalni standardi; razpad prvotne kulturne tradicije; šibko ali neobstoječe opozicijsko gibanje; kruto preganjanje opozicijskega gibanja in preprečevanje začetnih kriz; izolacija opozicijskih intelektualcev; v partiji ni»liberalne struje ali pa je nemočna; ni predhodnih poskusov reformiranja; obstoj nacionalnih oz. etničnih 18

19 napetosti ali konfliktov. Več kot je elementov države tipa A, večja je možnost države, da bo tranzicija vodila v resnično spremembo političnega in ekonomskega sistema; novo vodstvo, ki bo zamenjalo staro elito, bo izhajalo iz demokratične opozicije in zagovarjalo reformiranje; proces transformacije bo vključeval razvoj demokracije in promoviranje ekonomske reforme; konflikti, ki bodo spremljali spremembo, ne bodo razvijali sovražnosti ali državljanske vojne. Za države, ki imajo več elementov tipa B, je verjetnost uspešne tranzicije manjša. Primeri držav tipa A so Poljska, Češka, Madžarska, Estonija in Slovenija, države tipa B pa so Rusija in nekdanje republike Sovjetske zveze. Jakubowicz (2001: 70) je glede na dejavnike, ki pogojujejo relativno uspešno tranzicijo (države tipa A) in dejavnike, ki zavirajo tranzicijo (države tipa B), opredelil tudi dva medijska modela, ki sta značilna za ta dva tipa držav. Model neposredne komunikacijske demokracije oziroma spremembe odnosov družbene moči nista nikoli postala cilj medijske politike v obeh skupinah držav. V državah tipa A je sprememba odnosov družbene moči odpravila totalitarni oz. avtoritarni sistem, vendar se neposredna demokracija in civilna družba nista vzpostavili takoj. Nestabilnost nenadnih sprememb in politizacija vseh sfer življenja ob politični kulturi nekdanjega komunizma je podprla nadzor političnih elit nad mediji. Za države tipa B pa je značilen avtokratski sistem vladanja, ki vključuje moč državne administracije in oligarhov nad mediji in nerazvito civilno družbo, slab obet medijske svobode, ki se preobrne v glas države ali političnih interesov. Za države tipa A so značilne vzpostavljene pravne in formalne oblike medijske neodvisnosti, čeprav se medijske vojne nadaljujejo. Javni mediji so predmet politizacije in komercializacije. Nastajajoči mediji so s strani javnosti ignorirani in po vsej verjetnosti obsojeni na propad. Vse to se potencirano odraža v državah tipa B. Privatizacija medijev ni bila nikoli cilj medijske politike v obeh tipih držav. Za države tipa A je značilno, da so se zasebni mediji sposobni obdržati na trgu, čeprav ostajajo politično odvisni. Manaev (Jakubowicz 2001: 70) pojasnjuje, da se v državah tipa B zasebni mediji skorajda niso sposobni obdržati na trgu, ker imajo slabše razvito politično kulturo, kar onemogoča medijsko neodvisnost in ohranja nadzor nad mediji. To posledično rezultira v državni radiodifuziji in pojavu hibridnih oblik medijskega lastništva navidezno zasebnih medijev, v katerih je država posredno ali neposredno vključena kot lastnik. Značilnosti držav tipa B so: nerazvita ekonomija in oglaševalski trg, ki preprečujeta finančni uspeh in neodvisnost zasebnih medijev; odvisnost od 19

20 prodaje na trgu; nepravilna delitev moči; politični kapitalizem; moralni propad novinarjev zaradi revščine, korupcije, političnega in drugih nadzorov nad mediji, ki morajo pogostokrat svoje storitve prodati najvišjemu ponudniku (Pankin; Koltsova v Jakubowicz 2001: 70). Za neoavtoritarni medijski sistem, ki ga je Becker (2004: 144) razvil na primeru Putinove Rusije, je značilno, da imajo mediji v državni lasti omejeno avtonomijo, imenovanje urednikov pa je povezano s politično zvestobo. Dostop do medijev je odprt in zasebna lastnina je tolerirana, vendar se uporabljajo drugi mehanizmi za nadzorovanje sporočil. Subvencij, davčne prednosti za določene medije, državnega oglaševanja in drugih oblik pomoči so deležni tisti, ki podpirajo vlado (Becker 2004: 149). Za utišanje kritik država ne uporablja cenzure pred objavo, ampak bolj ekonomske pritiske s selektivno izbranimi legalnimi ali kvazilegalnimi akcijami naproti lastnikom, kot tudi z zakoni, ki predpisujejo kriminalne in civilne kazni za novinarje, kadar gre za klevete, nacionalni interes, nacionalno varnost ali pa podobo vodstva države (Becker; Price in Krug v Becker 2004: 149). Šibko sodstvo, ki je značilno za neoavtoritarni medijski sistem, popušča interesom političnega vodstva. Opozicijski novinarji in uredniki so izpostavljeni nasilju, ki ga vlada uporablja, opravičuje in tolerira. Eden od ciljev je ustvariti negotovost med novinarji, kar posledično privede do uporabe samocenzure. Neoavtoritarizem se od tradicionalnega avtoritarnega sistema razlikuje v razsežnosti demokracije in strateški uporabi televizije kot dominantne komunikacijske moči. Kljub elementom demokratičnega množičnega političnega medijskega sistema, ki dajejo videz demokratizacije, obstajajo bistvene omejitve medijske avtonomije. Razcep med radiodifuznimi in tiskanimi mediji še posebej razlikuje neoavtoritarni sistem od avtoritarnega. V neoavtoritarnih sistemih država nadzoruje radiodifuzni sistem, predvsem televizijo, ker je percipirana kot najpomembnejši medij, preko katerega se komunicira s prebivalstvom. Predvsem v državah, ki so bile deležne velikih ekonomskih problemov in kjer prebivalstvo ne more poseči po moči, je televizija percipirana kot najpomembnejše sredstvo komuniciranja. V teh državah ima vlada možnost izvajanja negativnega ali pozitivnega nadzora nad televizijskim poročanjem o pomembnih temah, s čimer pa omejuje pluralizem in slabi možnost državljanov (Becker 2004: ) pri sprejemanju»političnih odločitev na podlagi izbire informacij«(gunther in Munghan v Becker 2004: 150). Poleg strogega nadzora nad televizijo je unikatna značilnost neoavtoritarnega medijskega sistema kljub 20

21 občasnemu oteževanju (nadlegovanja, nasilje in zaprtja) dopuščanje obstoja tiskanih medijev v neodvisni lasti (v lasti posameznikov, strank ali tujih korporacij), ki so relativno avtonomni, dostopni za občinstvo in zelo kritični do režima (Becker 2004: 150). 3.4 Zgodovinski okvir ( ) Miloševićev vzpon na oblast se je začel leta 1987, ko si je pridobil podporo s strani kosovskih Srbov zaradi nemirov na Kosovu. Z njegovim vzponom na oblast je istočasno potekal proces nacionalizacije jugoslovanskih medijev. S stopnjevanjem konfliktov med republiškimi centri moči se je stopnjevala tudi centralizacija medijskih podsistemov v mejah posameznih republik. V Srbiji, tako kot v drugih republikah, so medije postavili pod okrilje republiških oblasti. Z mitingom na Kosovskem polju ob 600-ti obletnici kosovske bitke leta 1989, je pridobil še večjo podporo srbskega naroda, kar mu je omogočilo, da je bil še istega leta s 86-imi odstotki glasov izvoljen za predsednika Srbije. Kot predsednik je ukinil avtonomijo Kosova in Vojvodine z namenom, da bi zatrl separatistična gibanja v teh dveh pokrajinah. Komunistična partija Jugoslavije je razpadla po strankarskem kongresu, ki je bil oddržan leta 1990 v Beogradu. Kongres je z večinskim soglasjem sprejel odlok za ukinitev enostrankarskega sistema, čemur pa je Milošević ostro nasprotoval. Slovenske in hrvaške delegacije so izstopile iz partije, kar je posledično privedlo do razpada Komunistične partije Jugoslavije. V juliju istega leta se je ob razpadu Sovjetske zveze Komunistična partija Srbije preimenovala v Socialistično partijo Srbije z Miloševićem kot predsednikom stranke in obenem ohranila vse ključne oblike nadzora tako nad mediji kot tudi drugimi družbenimi sferami. Prav tako so se začela pogajanja za reformiranje nekdanje SFRJ, ki pa so bila neuspešna, zato sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, kar je sprožilo spopade med enotami teh dveh držav in jugoslovansko armado pod Miloševićevim nadzorom. Vojna za neodvisnost Slovenije je bila kratka, sledili sta ji veliko bolj krvavi vojni na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini (BiH). Leta 1992 sta svojo neodvisnost razglasili tudi BiH in Makedonija, Srbija pa je skupaj s Črno Goro formirala Zvezno Republiko Jugoslavijo (ZRJ). Milošević je v krvavi vojni na ozemlju BiH podprl in oborožil bosanske Srbe v boju proti Muslimanom in Hrvatom, čemur so sledile sankcije Združenih narodov. Po treh 21

22 letih in pol oboroženega spopada je Milošević leta 1995 v Daytonu podpisal mirovni sporazum o koncu vojne v Bosni in Hercegovini. V letih 1996 in 1997 so v Srbiji potekale množične demonstracije, ki so bile posledica manipulacij volilnih rezultatov na občinskih volitvah leta 1996, ker so v večjih srbskih mestih Socialistično partijo Srbije premagale demokratsko usmerjene stranke, kar pa Miloševićeva stranka sprva ni priznala. Zaradi vedno večjega pritiska množic pa le v letu 1997 le priznala poraz. Zaradi neenotnosti in nenehnih napetosti znotraj same opozicije je Milošević spore znotraj opozicije izkoristil sebi v prid in leta 1997 ponovno zmagal na predsedniških volitvah. Konflikti med kosovskimi Srbi in Albanci so se v letih 1998 zaostrili, srbska vojska pa je zlomila upor oboroženih Albancev na Kosovu. Mednarodna skupnost je začela z ukrepi in zahtevala, da se srbske sile umaknejo iz kosovske pokrajine. Srbskim akcijam na Kosovu so leto dni kasneje sledile intervencija Nata na ZRJ z namenom za prenehanje konfliktov na Kosovu. Po 78-ih dneh bombardiranja se je Milošević vdal in mirovnim silam pod poveljstvo Nata dovolil, da se namestijo na Kosovu. 4 Pred zadnjimi volitvami leta 2000 je priljubljenost Miloševićevega režima vedno bolj padala. Oblast je, soočena s padcem priljubljenosti, vse manj zapeljevala in prepričevala za kar so ji sicer do takrat služili mediji vse bolj pa ustrahovala in grozila (Milivojević 2000b). Po desetih letih ustrahovanja, nenehne represije in nacionalistične politike, ki je državo spravila v dolgoletno vojno in ekonomsko osiromašenje, so stranke Demokratske opozicije Srbije 5 (DOS) dojele, da morajo, če želijo zrušiti avtoritarni režim Slobodana Miloševića, proti njemu nastopiti združeno. Opozicija je imela vso podporo v neodvisnih medijih, ki so nekaj časa skupaj z družbenimi gibanji predstavljali edino resno»opozicijo«miloševićevemu režimu. Po volitvah, na katerih je prišlo do manipulacije z volilnimi rezultati in krajo le-teh s strani Miloševićevega režima, se je opozicija odločila, da za vselej konča z represivnim režimom in organizirala blokade v vseh večjih srbskih mestih pod geslom»srbija se mora zaustaviti, da bi lahko nadaljevala«. To je bilo jasno sporočilo padcu 4 (15. september 2007) (15. september 2007) (15. september 2007) 5 Kolacijia Demokratska opozicija Srbije (DOS) je bila ustanovljena v januarju leta 200 in je bila sestavljena iz 18- ih strank, med katerimi je bila najmočnejša stranka Vuka Draškovića, Srbski pokret obnove (SPO), ki je koalicijo tekom leta zapustila, in Demokratska stranka pod vodstvom Zorana Đinđića. 22

23 Miloševićevega režima (Martinov 2000). Nekaj dni pred padcem Miloševićevega režima je DOS organizirala generalko blokade Srbije, ki naj bi se zgodila prihodnji dan. Vsem večjim televizijskim postajam, ki so bile do pred kratkega pod kontrolo vladajoče koalicije SPS-JUL, je opozicija naročila, da prenehajo z emitiranjem svojih programov. Okrog sto novinarjev režimskega časopisa Večernje Novosti je na uredništvo poslalo javno pismo, v katerem so zahtevali, da se v časopis vrnejo oziroma ponovno vzpostavijo osnovna profesionalna in etična načela novinarstva ter se preneha podpora katerekoli politični opciji. Zahtevali so objektivno in strankarsko nepristransko obveščanje javnosti. 2. oktobra 2000 je začela veljati popolna blokada Srbije, ki je zajemala stavke v podjetjih, ustanovah, rudnikih, šolah in prometu. Delale so samo življenjsko potrebne institucije - prehrambna industrija, bolnice in ambulante. Ustavno sodišče ZRJ (Zvezne republike Jugoslavije) je dan pred padcem Miloševićevega režima uničilo volilne rezultate predsedniških volitev in najavilo nove volitve. Izbor predsedniških volitev bi moral biti po novem izpeljan najkasneje do junija leta 2001, kar je pomenilo, da lahko Milošević ostane na oblasti še nadaljnjih devet mesecev. Tako je DOS za naslednji dan napovedala prihod prebivalcev iz vseh delov Srbije v Beograd. 5. oktobra 2000 je Beograd med tretjo in sedmo uro zvečer doživel zgodovinski politični preobrat: sprememba oblasti in odhod Slobodana Miloševića po trinajstletni politični vladavini. Policisti so se pridružili državljanom in meščanom Beograda, vojska je ostala v svojih kasarnah, demonstranti so osvobodili vse državne medije. Okrog pete ure popoldan so demonstranti stopili v stavbo RTSa, uro kasneje v Studio B, TV Politiko in časopis Politiko. Direktorji in glavni uredniki režimskih medijev so se v paniki razbežali in vse medijske hiše so prevzeli prebivalci Srbije. Takoj za tem je bil vzpostavljen nov program, saj je RTS prenehala s predvajanjem, prav tako je bila zaustavljena rotacija v Politikini tiskarni in pripravljena izredna številka Politike (Martinov 2000).»Druga izdaja Politike je bila najpomembnejša izdaja v vsej zgodovini Politike. Vsi prispevki, ki so bili pripravljeni za drugo izdajo, so bili spremenjeni, ker je prišlo do padca Miloševićevega režima, se je Politika v trenutku spreobrnila. Drugo izdajo so pripravili v treh urah, na naslovnici pa je pisalo»zmaga naroda«,»koštunica prevzel oblast«(intervju z D. P. 2006). Po 5. oktobru 2000 je državo vodila Demokratična opozicija Srbije. Zaradi napetosti znotraj same opozicije, v največji meri med Demokratično stranko Srbije (DSS) in Demokratično stranko (DS), je prva izstopila iz opozicije in prepustila Demokratični stranki popolno vladavino. ZRJ je bila leta 2003 transformirana v Državno skupnost 23

24 Srbije in Črne gore. Črna Gora je z referendumom o neodvisnosti leta 2006 in postala samostojna država in tako simbolno označila konec nekdanje Jugoslavije. Marca leta 2004 je Demokratična stranka Srbije zbrala dovolj podpore za oblikovanje nove srbske vlade. Sedanji predsednik Srbije, Boris Tadić, je bil izbran na predsedniških volitvah leta Srbija je prav tako leta 2006 ratificirala novo ustavo in tako je prenehala veljati stara ustava še iz časa Miloševićevega režima. Na parlamentarnih volitvah, ki so bile izpeljane leta 2007, je zmagala Srbska radikalna stranka, vendar pa nobena izmed strank ni dobila absolutne večine v vladi. Naposled so koalicijo le vzpostavile demokratične stranke. 4. EKONOMSKI POLOŽAJ MEDIJEV 4.1 V času Miloševićevega režima Ekonomski položaj medija določa njegov način delovanja v smislu finančne (ne)odvisnosti od ekonomskih ali političnih struktur. Na primeru Srbije (v času Miloševićevega režima) lahko tako govorimo o režimskih in neodvisnih medijih. Režimski mediji so bili do privatizacijskega procesa v družbeni lasti, kar se je podedovalo iz nekdanjega socialističnega režima, s privatizacijo pa je država preko javnih podjetij ohranila določene deleže lastništva v medijih in s tem posledično določeno stopnjo vpliva na poslovanje in uredniško politiko medija. Neodvisni mediji so večinoma na novo ustanovljeni mediji (niso obstajali v času nekdanje Jugoslavije) v zasebni lasti ali pa gre za medije, ki so bili prej v družbeni lasti in so se s privatizacijo preoblikovali v zasebna podjetja. Besedno zvezo neodvisni mediji uporabljamo takrat, ko so mediji finančno popolnoma neodvisni od države in kjer država nima nobenega vpliva na poslovanje in uredniško politiko medija. Zaradi specifičnega političnega in ekonomskega položaja Srbije (vojna na ozemlju nekdanjih republik Jugoslavije, ekonomska kriza, ) so mnogi neodvisni mediji prejemali donacije s strani mednarodnih medijskih organizacij/fundacij. Po padcu Miloševićevega režima se mediji v strogem pomenu ne ločijo več na režimske in neodvisne medije, saj se je ta meja navidezno zabrisala zaradi demokratizacijskih in liberalizacijskih teženj. 24

25 4.1.1 Financiranje režimskih medijev Milošević si je skoraj istočasno z vzponom na oblast podredil državno televizijo. Na podlagi posebnega Zakona o Radioteleviziji leta 1991 so se tri samostojna podjetja (RTV Beograd, Novi Sad in Priština) združila in ustanovilo se je javno podjetje Radiotelevizija Srbija (RTS) v državni lasti. S tem so posamezne radiotelevizije izgubile avtonomijo, Socialistična partija Srbije pa jih je centralizirala in si zavarovala dominacijo nad delovanjem javnega podjetja. Državna televizija je dobila frekvence v trajno last, medtem ko so jih ostale televizije dobile le za največ deset let. Financirala se je iz naročnin, oglaševanja in državnega proračuna (Gligorijević, Matović, Stanisavljević in Grujić 2003). V določenem obdobju se je naročnina plačevala ob plačilu električne energije. Tudi v času največje hiperinflacije in velike revščine med prebivalstvom je vladajoča stranka še dodatno finančno oskrbovala državno televizijo, ki je v devetdesetih igrala dominantno vlogo na srbski medijski sceni. Ker prebivalstvo ni bilo zmožno plačevati električne energije, je naklada tiskanih medijev kontinuirano naraščala, vendar pa je bil njihov vpliv na prebivalstvo v primerjavi z državno televizijo še vedno manjši (Matić 2004: 262). Ob državni televiziji je v začetku devetdesetih začela delovati komercialna televizija Radiotelevizija Pink, ki je prevzela programsko politiko predhodnika Radia Pink. Željko Mitrović, še danes edini lastnik, je RTV Pink ustanovil v sodelovanju z RTS, saj je bil to edini način za ustanovitev novega radiodifuznega medija. RTS je imela takrat popolni nadzor nad radiodifuznim sektorjem, vlada je podeljevala le licence. Mitrović je bil leta 1986 izvoljen v parlament kot član Jugoslovanske levice (JUL), ki jo je vodila Miloševićeva žena Mira Marković in je tako svojo politično pripadnost dobro izkoristil za gradnjo medijskega imperija. RTV Pink je s komercialnim programom prikrivala politične interese in iz ozadja predstavljala enega od temeljev Miloševićevega režima, tako je imela po mnenju nekaterih celo pomembnejšo vlogo od RTS (Đurković v Đoković 2004: 436). Poleg državne televizije je Milošević ohranil lastništvo in nadzor tudi nad največjima časopisoma, Politiko in Večernjim Novostima, ki sta imela že v času nekdanje Jugoslavije največjo naklado in dosegljivost po celotnem ozemlju. Politika, ki je bila v času nekdanje Jugoslavije eden najbolj cenjenih in profesionalnih dnevnikov in je uspešno ohranjala kritično distanco do takratnega režima, se je z Miloševićevim nastopom na oblast popolnoma podredila vladajoči politični eliti 25