Izabela Černilec, Klavdija Miklavec, Zala Sešek. Turistični spominek mojega kraja. Turistična naloga. OŠ Sostro, 2019.

Transkripcija

1 TURISTIČNA NALOGA TURISTIČNI SPOMINEK MOJEGA KRAJA ČEBELJI IZDELKI - DAROVI NARAVE Mentorici: Avtorice: Simona HRIBAR KOJC Izabela ČERNILEC, 8.a Dominika MESOJEDEC Klavdija MIKLAVEC, 8.b Zala SEŠEK, 8.a Ljubljana, šolsko leto 2018/ 2019

2 Kazalo 1 Uvod Teoretični del Čebela Čebela opraševalka Kako nastane med? Čebelja družina Čebela delavka Pašna čebela ali nabiralka Matica Trot Popolna preobrazba čebele Kranjska čebela kranjska sivka Podobnost z osami, sršeni in čmrlji Razvoj čebelarstva Slovenija ima dolgo tradicijo v čebelarstvu Pionirji čebelarstva na slovenskem Panjske končnice Čebelji simboli Izdelki iz voska in medu Čebelji pridelki Slovenski med Vrste medu Uporaba cvetnega prahu, matičnega mlečka in čebeljega voska Cvetni prah ali pelod Matični mleček Čebelji vosek Podjetniški načrt Naša ekipa, časovnica, finančni načrt našega projekta Predstavitev nekaterih izdelkov Osnutek naše turistične stojnice Zaključek Ali veš?

3 9 Priloga Priloga Priloga Viri in literatura Ustni viri Pisni viri Kazalo slik Slika 1: Pridne čebelice... 5 Slika 2: Zgradba čebele... 6 Slika 3: Zgradba čebele... 7 Slika 4: Oprašitev in oploditev Slika 5: Zgradba glave čebele Slika 6: Razvoj čebele Slika 7: Čebele na paši Slika 8: Razvoj čebelarstva Slika 9: Čebele delavke na paši Slika 10: Janšev čebelnjak Slika 11: Panjske končnice Slika 12: Čebeli na obisk Slika 13: Simbolika čebel Slika 14: Čebelji panj na drevesu Slika 15: Ajda Slika 16: Lipa Slika 17: Kostanj Slika 18: Hojev med Slika 19: Izdelovanje kreme Slika 20: Končni izdelki Slika 21: Darilna vrečka Slika 22: Sestava naše ekipe Slika 23: Čebelarsko društvo Moste-Polje Slika 24: Obisk lokalnega čebelarja Slika 25: Ogled razstave pri lokalnem čebelarju Slika 26: Fabijanijev čebelnjak Slika 27: Obisk Čebelarske zveze Slovenije v Lukovici Slika 28: Obisk laboratorija v Lukovici Slika 29: Vrednotenje izdelkov Slika 30: Zbirka receptov domače kozmetike Slika 31: Avtorici naloge med delom Slika 32: Naši izdelki

4 Slika 33: Še nekaj izdelkov Slika 34: Naš moto: vsemu sem kos Slika 35: Darilna vrečka Slika 36: Mila Slika 37: Dekoracija mil Slika 38: Zabojček se polni Slika 39: Podjetniški krožek Slika 40: Ustvarjanje Slika 41: Vrednotenje izdelkov Slika 42: Račun materiala Slika 43: Številni izdelki Slika 44: Knjižna kazala in ostali izdelki Slika 45: Stojnice na novoletnem bazarju Slika 46: Obiskovalci Slika 47: Osnutek stojnice

5 1 Uvod Slovenija ima zelo močno in bogato čebelarsko tradicijo. S čebelarstvom se v povprečju ukvarja kar pet ljudi na tisoč prebivalcev. Tudi tujina nas prepoznava kot narod čebelarjev. Kljub številnim čebeljim izdelkom, ki jih naši pridni čebelarji promovirajo doma in v tujini, smo resnično prepoznavni po naših čebelarjih, ki so tako rekoč svetovna gonilna sila na področju čebelarstva. Zaradi njihovih prizadevanj v preteklosti in sedanjosti so čebele dobile tudi svoj svetovni dan. To je 20. maj, rojstni dan čebelarja Antona Janša, ki je bil v osemnajstem stoletju prvi učitelj čebelarstva na državni šoli na Dunaju. Čebelarstvo je v bistvu sodelovanje med človekom in naravo. Nabiranje, pridelovanje in predelovanje medu sega že v prazgodovino. Danes je čebelarstvo panoga, ki je skrbno načrtovana skozi vse leto. Dober čebelar mora skrbeti, da se čebelja družina pravilno razvija, da ima dovolj hrane, da preživi zimo, da je zdrava Pomembno je tudi večini neznano dejstvo, da čebele večji del medu in cvetnega prahu porabijo zase. Med, ki ga čebelar odvzame čebelam, je samo presežek, ki predstavlja od 10 do 15 odstotkov nabranega medu. Vse drugo ostane v panju. V zadnjem času je tega mednega presežka v panjih vse manj. Glavni krivec za to je človek. Iz leta v leto močneje posegamo v naravo, zato tudi narava postaja vse bolj nepredvidljiva. Zaradi globalizacije so prišle številne nove bolezni in škodljivci s katerimi se soočajo čebelarji in strokovnjaki. Ni zanemarljivo dejstvo, da kljub redni oskrbi čebel, čebelja družina in zarod propadejo in tako čebelar ne pridela medu. Čebelarjenje je postalo zahtevna dejavnost, ki vse bolj temelji na strokovnem znanju čebelarjev. Kljub vsemu število čebelarjev v Sloveniji narašča. Spodbudno je tudi dejstvo, da je zanimanje mladih pri nas bistveno višje kot drugod. Predvsem je pomembna zavest, da med ni vse, kar nam nudijo čebele. Čebelarstvo je neposreden stik z naravo, je skrb za okolje in tudi varovalka prihodnosti. Število prebivalstva močno narašča, posledično je večja tudi potreba po hrani. Intenzivno kmetovanje zahteva uporabo ogromnih količin pesticidov, ki niso dobri ne za ljudi ne za naravne opraševalce. Ravno opraševalci pa so v največji meri zaslužni za hrano na zemlji. Na to opozarjajo čebelarji. Mnogo bolj preudarni moramo postati, kar zadeva kmetijstva, industrije, prometa in vseh storitev, ki ogrožajo čebele in ostale opraševalce. Če bodo zdrave čebele, bomo tudi ljudje, sicer je lahko za vse usodno pogubno. 4

6 Slovenski čebelarji so dosegli, da je svetovna javnost prepoznala pomen čebel. Tako je naša država postala ena izmed pomembnih destinacij za čebelarje vsega sveta. Imamo znanje in strokovnjake na tem področju ter našo avtohtono kranjsko čebelo. Vsa navedena dejstva so lepa iztočnica za motivacijo, da učenci prepoznamo pomen čebelarstva kot zeleno gospodarsko in turistično panogo ter posledično njeno tržno vrednost. Naša mala dežela v okviru Apiturizma s strategijo»zelena. Aktivna. Zdrava.«ustvarja edinstvene potovalne izkušnje in udejanja trajnostni turizem. Ključne besede: čebele, čebelarstvo, sonaravno življenje, apiturizem, čebelji izdelki Slika 1: Pridne čebelice (Avtor: Lea Sinica, 6.b). 5

7 2 Teoretični del 2.1 Čebela Večina nas zelo dobro pozna čebele. Vemo, da so koristne žuželke in skupaj z mravljami, osami in sršeni spadajo v red kožokrilcev (Hymenoptera). Zanje je značilno, da imajo dva para močnih, prozornih kožnatih kril. Sprednji par kril je večji in pokriva zadnji par, kadar čebela ne leta. Zadnji par je pripet na sprednja krila, zato krila delujejo kot celota. Za vse žuželke velja, da je njihovo telo sestavljeno iz glave, oprsja in zadka. Na glavi ima čebela par tipalnic, s katerimi dobro tipa, voha in okuša. Ima tudi dve različni vrsti oči, skupaj pet očes. S parom sestavljenih oči, ki so ob straneh glave, čebela vidi sliko okolice, kar ji omogoča prepoznavanje cvetov in opazovanje neba, tako da se pravilno orientira in vrača s paše domov. S tremi pikčastimi očesi na temenu pa zaznava svetlobo in hitre spremembe v vidnem polju, kar ji omogoča spretno izogibanje plenilcem. Slika 2: Zgradba čebele (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7.c). 6

8 Slika 3: Zgradba čebele (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7.c). Čebela zaznava rumeno, rumenozeleno in modro svetlobo, rdeče pa ne. Zato ni presenetljivo dejstvo, da na travniku tako rekoč rdečih cvetov skorajda ni. Zaznava tudi ultravijolično svetlobo, ki jo odbijajo cvetovi. Primer je makov cvet, ki odbijajo ultravijolično svetlobo, ki jo čebela zazna kot posebno barvo. Čebela ima izredno sposobnost orientacije, zato se od panja lahko oddalji tudi več kilometrov. Sposobna se je tudi sporazumevati. Z različnimi plesi sporoča vrsto, smer in oddaljenost paše. Mlade delavke imajo v glavi razvite krmilne ali goltne žleze. Z njimi proizvajajo matični mleček, s katerim čebele krmijo ličinke in matico, ki odlaga oziroma zalega jajčeca in potrebuje najboljšo hrano. Nekaj dni preden čebele delavke začnejo letati na pašo, se žleze nekoliko zmanjšajo in sestava izločkov se spremeni. Vsebujejo predvsem encime, ki omogočajo predelavo medičine v med. Na spodnji strani glave ima čebela ustno odprtino s čeljustmi in rilčkom, s katerim liže in sesa tekočino na rastlinah (medičino in mano). Pomemben del prebavil je medna golša. V njej čebela 7

9 začasno spravi medičino ali mano, ki jo potem sprejemajo panjske čebele. V medno golšo si čebele krmilke naložijo tudi med in cvetni prah za hranjenje ličink. Na oprsju ima čebela tri pare členjenih nog. Na prvem paru ima čebela na stopalcu polkrožno čistilno jamico za čiščenje tipalk. Čebela delavka ima na zadnjem paru nog glavnik, s katerim čisti telo, in košek, kamor spravlja nabran cvetni prah. Grudice cvetnega prahu prinese v panj, jih delno predela in odloži v satne celice. Čebelja dihala sestavlja sistem cevčic, ki poteka po celem telesu in jih imenujemo vzdušnice. Po njih se izmenjavajo dihalni plini. Po telesu imajo še zračne vreče, ki pomagajo pri izmenjavi plinov. Kri pri čebeli imenujemo hemolimfa, po kateri se prenašajo hranilne snovi po celem telesu. Zadek je sestavljen iz obročkov, ki jih sestavljajo hrbtne in trebušne ploščice in se lahko med seboj premikajo. Čebela delavka ima na zadku želo, s katerim se brani. Želo je povezano s strupnim mehurčkom, v katerem se nabira čebelji strup, ki se skozi želo izlije, kadar čebela piči. Če čebela zapiči želo v kožo človeka, ga ne more več izvleči iz rane, saj ima želo navzgor obrnjene kaveljčke. Ko ga skuša izvleči, se želo strga iz zadka skupaj s strupno žlezo in delom črevesja. Čebela po piku izkrvavi in umre. Ko se čebela izleže iz bube, še nima strupa in tudi želo je mehko, zato ne more pičiti dokler skelet okrog strupne žleze ne otrdi. Največ strupa imajo čebele stare 18 dni. Troti nimajo žela. Na zadku ima delavka v gubah med zadkovimi členki na trebušni strani 4 pare voskovnih žlez, iz katerih v določenem starostnem obdobju izloča vosek. Te žleze se razvijejo, ko krmilne žleze nehajo izločati matični mleček. Z voskom čebela gradi satje. Na hrbtni strani zadka med zadnjima vidnima členoma ima čebela vonjalno žlezo, iz katere izloča značilen vonj, s katerim označuje lego svojega panja. 2.2 Čebela opraševalka Med vsemi opraševalci cvetov so zagotovo najpomembnejše ravno čebele. Oprašijo namreč med % sadnega drevja. Ko na cvetovih nabirajo medičino in cvetni prah, le tega pri letanju s cveta na cvet prenesejo na brazdo pestiča. Po oprašitvi sledi oploditev, ko se cvetni prah po vratu pestiča spusti do plodnice, v kateri je semenska zasnova z žensko spolno celico. Po oploditvi se začne razvijati plod, v katerem so semena. Iz semen se razvijejo nove rastline. 8

10 Slika 4: Oprašitev in oploditev (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7c). 2.3 Kako nastane med? Čebele pri svoji paši nabirajo medičino ali pa mano. Medičina se izloča v cvetovih ali izvencvetnih medovnikih medovitih rastlin. Mano izločajo žuželke (uši, kaparji, škržati), ki srkajo rastlinski sok in ga delno predelajo. Med iz medičine je tako rastlinskega, iz mane pa živalskega izvora. Čebele prinesejo medičino ali mano v panj in jo predajo čebelam, ki so v njem. Mlajše čebele si v panju medičino ali mano podajajo med seboj in jo v obliki kapljice večkrat izbljuvajo na rilček. Na njem se medičina suši na zraku, nato pa jo zopet pogoltnejo. Med podajanjem in sušenjem čebele kapljico obogatijo z dodatki izločkov obustnih žlez. Tako spreminjajo njeno sladkorno sestavo. Ko odvečna voda izhlapi in ni več nevarnosti, da bi medičino ali mano pokvarili mikroorganizmi, dobimo med. Tega čebele skladiščijo v satnih celicah. Satne celice napolnijo do vrha in jih pokrijejo z voščenimi pokrovci. Zorenje medu se nadaljuje. Voščene pokrovčke mora čebelar pred točenjem odstraniti. 9

11 2.4 Čebelja družina Za čebele velja, da so socialne žuželke, ki živijo v družinah. Največji delež družine predstavljajo delavke. Poleg teh so prisotni še matica in troti. V družini lahko živi več kot čebel Čebela delavka Je neplodna samica, ki skrbi za vsa opravila v panju. Gradi satje v obliki šesterokotnih celic iz izločenega voska, skrbi za red in čistočo, predeluje cvetni prah in medičino v med, hranijo in negujejo čebeljo zalego. Čebela delavka je najprej mlada panjska in kot starejša pašna čebela. Panjska čebela je v obdobju od časa, ko se izleže, do izletavanja na pašo. To obdobje traja do okoli 21 dni. V prvem obdobju, ko mlada panjska čebela pregrizne pokrovec, je precej nebogljena. Hranijo jo starejše čebele. Ko se okrepi, začne čistiti in jo imenujemo čistilka. To traja od drugega do petega dne. Med šestim in dvanajstim dnem se čebeli razvijejo goltne in čeljustne žleze, ki skupaj izločajo matični mleček, s katerim hrani mlade ličinke in matico. Ta čebelica se imenuje dojilja ali krmilka. Najprej krmi starejše ličinke z medom in cvetnim prahom, od osmega dne pa najmlajše z matičnim mlečkom. V tem času neguje in hrani tudi matico. To čebelo imenujemo spremljevalka. Ko se čebeli razvijejo še voskovne žleze, lahko gradi satje. Takrat se imenuje graditeljica. Med tem, ko gradi, sprejema medičino, ki jo prinašajo pašne čebele. Dodaja ji encime in jo spreminja v med, tlači cvetni prah v satnicah, prezračuje panje in skrbi za čistočo. Kmalu čebela prvič zleti iz panja na orientacijski polet, da si ogleda okolico in si zapomni, kje je njen panj. Med osemnajstim in enaindvajsetim dnem prenehajo delovati voskovne žleze, goltne ne izločajo več mlečka, ampak le še encime, delovati pa začnejo strupne žleze. Takrat čebela lahko postane stražarka pri vhodu v panj. Po potrebi lahko s krili ustvarja zračne tokove, ki iz panja odnašajo odvečno vlago in ustvarja primerno temperaturo. Običajno straži le nekaj ur, preden začne letati na pašo. V panj spusti le domače čebele in tiste, ki so obložene z medičino in cvetnim prahom Pašna čebela ali nabiralka Je opraševalka žužkocvetk. Od konca tretjega tedna pa do konca življenja obiskuje cvetove in nabira medičino, cvetni prah, smolnate snovi in vodo. Nabiralke enega panja lahko ob ugodnih razmerah naberejo 6 8 kg medičine na dan. 10

12 Čebela navadno živi od 30 do 45 dni. V zimskem času, ko miruje, pa živi dlje, lahko celo do osem mesecev. Dolžina življenja je odvisna od več dejavnikov: od letnega časa, od količine in kakovosti hrane, od aktivnosti delavk ter zdravstvenega stanja. Različne bolezni in zajedavci ter plenilci lahko precej skrajšajo življenjsko dobo čebele. Zelo velik problem danes predstavljajo kemična sredstva v kmetijstvu (pesticidi, med katere sodijo herbicidi, insekticidi, fungocidi), tujerodni zajedavci, kot je varoja (pršica, ki pije hemolimfo) ter mikroorganizmi in virusi. Zgodi se lahko, da splet dejavnikov uniči cele družine čebel. Slika 5: Zgradba glave čebele (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7.c) Matica Je večja od čebel delavk in je edina spolno zrela samica v družini. V vsakem gnezdu živi le ena matica. Njena glavna naloga je odlaganje jajčec v satje. Matico čebele delavke hranijo z matičnim mlečkom bogatim z beljakovinami, vitamini, minerali in drugimi snovmi, ki omogočajo, da matica lahko zalega jajčeca. Na dan lahko odloži od 2000 do 2500 jajčec. Ima podaljšan, na koncu zašiljen zadek, v katerem zorijo jajčeca. Njena krila so krajša kot pri čebeli delavki in ne prekrivajo zadka. Ima najdaljšo življenjsko dobo, saj živi od dve do pet let Trot Je čebelji samec, ki se razvije iz neoplojenega jajčeca. Je večji od čebele delavke. Ima čokato telo. Nima organov za nabiranje hrane, ne žela in voskovnih žlez. Živi nekaj tednov, včasih pa od tri do šest mesecev, če ostane v panju čez zimo. Njegova glavna naloga je, da v času prahe 11

13 matice leta na zbirališče trotov, lahko tudi nekaj kilometrov od domačega panja, in čaka na priložnost, da spraši matico v letu. Jeseni, ki je konec prahe matic, čebele trote izženejo iz panjev, saj je njihova naloga opravljena. Troti si sami ne znajo nabirati hrane. Edini vir hrane jim predstavlja medeno satje. Čebelja družina preživi zimo tesno stisnjena na satju in z drgetanjem mišic vzdržujejo stalno telesno temperaturo okrog 10 o C na obrobju gruče. Čebele se med seboj izmenjujejo med notranjostjo in robom gruče. Hranijo se z medom v satnicah. 2.5 Popolna preobrazba čebele Čebelji razvoj ima štiri stopnje: iz jajčeca se razvije ličinka, iz te buba, iz bube pa odrasla žival. Čebele si uredijo gnezdo z voščenim satjem. Čebele delavke izločajo vosek v obliki luskinic, ki predstavljajo gradbeni material za satje. Celice satja so šesterokotne. Različne vrste celic služi različnemu namenu. V manjših celicah vzrejajo čebele delavke in shranjujejo med ter cvetni prah. V večjih pa vzrejajo trote. V podolgovatih, hruškasto oblikovanih matičnikih pa vzrejajo matice. Spomladi se čebele močno razmnožijo in rojijo. Stara matica s številnimi delavkami (10000 do 15000) in troti zapusti panj. Čez nekaj dni se v panju razvije nova mlada matica in pomori ličinke ter bube, ki se razvijajo v vseh matičnikih. Čez nekaj dni mlada matica poleti in nekaj trotov jo v letu spraši. Vsaka matica se spraši le enkrat v življenju. Za uspešno praho pa potrebuje več izletov iz panja, pogosto tudi v več dneh. Ko se matica uspešno spraši, začne zalegati jajčeca. Po treh dneh se iz jajčec izležejo ličinke (žerke). Iz oplojenih jajčec se bodo razvile čebele delavke ali matice, kar je odvisno od tega, s čim se hranijo ličinke. Če se ličinke hranijo samo z matičnim mlečkom, se iz njih razvijejo matice. Če pa se ličinke hranijo poleg še z zmesjo cvetnega prahu in medu, se razvijejo čebele delavke. Ličinka je sprva zvita na dnu celice, nato pa hitro zraste, se iztegne in zapolni skoraj celo celico. Takrat se ne hrani več. Do iztegnitve ličinke razvoj poteka v odprtih celicah, kar imenujemo odkrita zalega. Ko se ličinka popolnoma iztegne, začnejo delavke pokrivati celice s pokrovci iz mešanice voska in cvetnega prahu, ki ščitijo ličinke in kasnejše razvijajoče bube. Pokrovci imajo luknjice, da pride zrak do ličink in jim omogoča dihanje. Tako satje imenujemo pokrita zalega. Pokrovci celic, v katerih se razvijejo čebele, so le rahlo izbočeni. Tam, kjer se razvijejo troti, pa so pokrovci močno izbočeni. V zaprti celici se ličinka petkrat levi in preobrazi v bubo. Po šestem stadiju se izleže mlada razvita čebela. Čebela se pregrize skozi poklopec in po dveh urah že začne delati. 12

14 Razvoj čebele od jajčeca do takrat, ko se izleže traja 21 dni. Slika 6: Razvoj čebele (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7.c). 2.6 Kranjska čebela kranjska sivka V Sloveniji živi 500 vrst čebel. Najbolj poznane so medonosne čebele. Naša domorodna čebelja podvrsta medonosne čebele je kranjska čebela. Prvi jo je opisal nemški čebelar Avgust Pollmann ( ) v svoji prvi knjigi leta Poimenoval jo je Apis mellifera carnica. V drugi knjigi leta 1879 pa je čebelo tudi natančno opisal. To je bila osnova za vpis kranjske čebele v sistematiko in potrditev njenega znanstvenega imena, čeprav jo je pred tem opisal že tudi Scopoli. Kranjska čebela je: pridna nabiralka medu, se zelo dobro prilagaja okolju, odporna proti boleznim, ni napadalna in ima dobro razvit čut za orientacijo. Prav zaradi teh lastnosti jo izvažajo po Evropi in drugih celinah. 13

15 2.7 Podobnost z osami, sršeni in čmrlji Navadna osa (Vespula vulgaris) živi v skupnosti, v kateri so prisotne matica in delavke. Troti se pridružijo v jeseni. Ose žvečijo delce lesa. Pomešajo jih s slino. Iz zmesi naredijo osir, ki je po strukturi podoben papirju. V enem osirju je lahko tudi 200 os. Na zadku ima osa želo, s katerim piči in izbrizga strupeno tekočino. Želo lahko v nasprotju s čebelo izvleče iz kože. Tako lahko večkrat piči. Nekateri ljudje so lahko alergični na čebelje in osje pike. Navadna osa je lahko tudi plenilec. Pleni gnezda čebel in se hrani z medom in zarodom. Če je čebelja družina velika, se lahko uspešno brani. Sršen (Vespa crabro) je največja evropska osa. Njegov pik je boleč. Mesto pika lahko močno zateče. Hrani se z žuželkami, medičino, drevesnimi sokovi in plodovi. Njegove ličinke pa so le mesojede. Gnezda si gradi v drevesnih duplih in podstrešjih. Lahko so velika do 0,5 m. V njih je tudi do 5000 sršenov. Ker imajo radi žuželke in njihove ličinke, so pomembni odstranjevalec rastlinskih škodljivcev. Žal plenijo tudi čebele. Čmrlj (Bombus sp.) ima čokato in kosmato telo. Obstaja veliko vrst, ki so si med seboj tako podobne, da je njihovo prepoznavanje težko tudi za strokovnjake. Čmrlji imajo na nogah koške za prenašanje cvetnega prahu. V Sloveniji obstaja 35 vrst. V enoletni skupnosti lahko živi 200 čmrljev. Spomladi samica odloži jajčeca. Proti koncu poletja se pojavijo samci in mlade matice. Samci se po parjenju ne vrnejo v gnezdo in jeseni poginejo. Samice otrple preživijo zimo in spomladi ustvarijo nove družine. Gnezdo si delajo v duplih, med kamenjem, zapuščenih rovih glodalcev. Slika 7: Čebele na paši (Avtor: Lea Sinica, 6.b). 14

16 2.8 Razvoj čebelarstva Človek je že zgodaj ugotovil koristnost divjih čebel in začel uporabljati med in vosek. Nabiral ga je v njihovih naravnih bivališčih v drevesnih duplih, votlinah v skalnih stenah ali drevesnih krošnjah. Zgodovinarji menijo, da so vosek in med uporabljali že pred okoli leti. Najstarejše dokaze o nabiranju medu lahko najdemo na skalnih paleolitskih slikarjih iz Španije blizu Valencije. V pajkovi jami (Cuevas de la Araña) so na steni jame odkrili sliko, staro okoli 8000 let. Na njej so razločno vidi, da se človek vzpenja po strmi steni in iz panja divjih čebel jemlje med. Okrog njega letajo čebele. Že stari Egipčani so čebelarili, kar pričajo slike v neki grobnici, stare več kot 4000 let. Med so uporabljali v prehrani in za balzamiranje trupel. Stari Egipčani so cenili tudi čebelji strup. Z njim so zdravili revmatizem in druge bolezni. Čebele so polagali na obolela mesta, da so bolnika pikale in s tem v njegovo telo vnesle strup. Poznali so tudi zdravilne učinke cvetnega prahu, ki so ga opisovali kot prah, ki daje življenje. Tudi stari Grki in Rimljani so že čebelarili. Iz zapisov vemo, da so iz medu delali medico. Človek je sprva nabiral med v panjih divjih čebel v gozdovih. Tak način čebelarjenja se imenuje gozdno čebelarjenje. Nabiralci medu divjih čebel pa so kmalu spoznali, da bi bilo bolj praktično, če bi lahko čebelarili blizu svojega doma. Ko so našli votlo deblo, v katerem so se naselile čebele in shranjevale med, so ga primerno zaprli in preselili v bližino doma. Čebele so se prilagodile novemu okolju in se niso vračale v gozd. Z gozdnim čebelarjenjem se še danes ukvarjajo staroselci v nekaterih predelih Afrike in Azije. 15

17 Slika 8: Razvoj čebelarstva (Avtor: Lara Matos, 8.c). 2.9 Slovenija ima dolgo tradicijo v čebelarstvu. Tudi na našem ozemlju so sprva nabirali med divjih čebel, kasneje pa so začeli izdelovati panje blizu svojih domov. Panje so delali iz lesa ali pa so jih naredili iz slame. Slamnate panje so včasih tudi premazali z ilovico. To so bili koši oziroma košnice. Lesene panje (klade) so naredili tako, da so izdolbli kos debla, ki so ga postavili pokončno. Tako so se v votlino lahko naselile čebele in bile tam varne pred živalskimi plenilci. Včasih so dupla namazali z dišečimi mazili iz zelišč, ki so še bolj privabljala čebele. Klade so postavili pokončno ali pa so jih zlagali v skladovnice v ležečem položaju. Kasneje so namesto izdolbene klade začeli izdelovati korita, zbita iz desk, ki so jih imenovali truge. Večino leta so bile truge v čebelnjakih, pozimi pa so jih preselili na podstrešja ali v druge prostore, kjer o čebele prezimovale. Spomladi so truge spet preselili v čebelnjak. 16

18 Tako je človek iz satovja točili med in zbiral vosek ter druge čebelje proizvode kar v bližini doma, pozimi pa je poskrbel za čebeljo družino, da je v hladnem obdobju imela mir in zadostne zaloge medu v satju. Ko je naselil čebele v panj, je ob gojenju in skrbi zanje tudi spoznal, kako lahko ohrani čebelje družine ob delnem odvzemanju njihove hrane. Prvi zapis o čebelarstvu pri nas je iz 13. stoletja. V knjigah, v katerih so zemljiški gospodarji zapisovali dohodke, prejete od podložnikov, so zapisane tako dajatve v medu in vosku kot tudi dajatve v panjih, iz česar lahko sklepamo, da so tudi na fevdalnih posestvih gojili čebele. V 15. stoletju so namesto korit uporabljali panje, sestavljene iz desk. To so bili ležeči panji. Take panje je bilo laže seliti na pašo in laže so jih tudi povečevali (dograjevali). V tistem času so na obširnih poljih sejali ajdo (prvo pričevanje o ajdi je poznano iz leta 1426). Največ so je gojili v 16. stoletju, ko je sajenje ajde prevladalo nad drugimi posevki. Ajda nudi čebelam jeseni odlično, bogato pašo, zato se je čebelarstvo takrat močno razširilo. Že kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor ( ), vsestranski učenjak (polihistor), ki je domovino s svojimi del predstavil širšemu svetu, je ob konec 17. stoletja v Slavi vojvodine Kranjske pisal, da so že naši predniki uspešno čebelarili. Pridelali so toliko medu, da ga je bilo dovolj ne samo za lastne potrebe, ampak so ga prodajali tudi na Solnograško (zvezna dežela z glavnim mestom Salzburg). Valvasor navaja, da so v njegovem času izvozili več tisoč stotov medu (stot 100 kg), Zapisal je tudi kranjsko besedo Zhebela. Znana je tudi njegova prva grafična upodobitev čebelnjaka na Slovenskem. V 18. stoletju so izdelovali panje iz jelenovih deščic, ki so jih opisali naši začetni pisci o čebelarstvu Janez Anton Scopoli, Anton Janša in Peter Pavel Glavar. Tak panj so poimenovali gorenjski panj ali kranjič. Panje so zložili v lesene stave čebelnjake. Čebelarji so čebele tudi vozili na pašo, tako da so panje naloži na voz, ki so ga vlekli konji ali voli. Lahko pa so panje nosili v čebelarski naramni krošnji za prenašanje panjev kranjičev. V krošnji so navadno prenašali po tri do štiri kranjiče. Na Štajerskem, v Prekmurju in v Beli krajini pa so uporabljali predvsem koše in košnice. Pletli so jih iz šibja in jih na zunanji strani premazali mešanico ilovice in kravjeka. Lahko pa so jih pletli tudi iz slamnatih kit. Od sredine 18. stoletja so začeli poslikavati čelne strani panjev panjske končnice ali čelnice. 17

19 Slika 9: Čebele delavke na paši (Avtor: Lara Melihen, 6.b) Pionirji čebelarstva na slovenskem Glavar, Peter Pavel ( ) je bil čebelar, duhovnik in pisec. Uredil si je čebelnjak z 200 panji in ustanovil prvo čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu. Iz nemščine je prevedel, in v večjem obsegu tudi dopolnil z lastnimi izkušnjami, razpravo z naslovom Pogovor o čebeljih rojih ( ), ki je priredba Janševe nemške knjige Razprave o rojenju čebel. Bil je zagovornik slovenske besede in je pisal strokovna besedila za napredek čebelarstva. Scopoli, Janez Anton ( ) je bil po poklicu zdravnik. Veliko se je ukvarjal z botaniko in zoologijo. V knjigi Entomologija carniolica (kranjska entomologija) je opisal kranjsko čebelo. 18

20 Goličnik, Janez ( ) je bil duhovnik in čebelar. Prevedel je drugo knjigo Antona Janše in jo naslovil Popolno podvučenje za vse čebelarje. Izšla je leta To je bila prva čebelarska knjiga v slovenščini. Janša, Anton ( ) je znani slovenski čebelar. Rodil se je 20. maja Za čebelarstvo ga je navdušil njegov oče. Na Dunaju je obiskoval slikarsko šolo. Leta 1770 ga je takratna vladarica Marija Terezija imenovala za prvega čebelarskega učitelja na takrat ustanovljeni kmetijski šoli na Dunaju. Izumil je tudi tako imenovane nakladalne panje. On jih je imenoval kranjiči ali kranjski panji. V nemškem jeziku je napisal dve knjigi o čebelarstvu. Leta 1771 je izšla Razprava o rojenju čebel, leta 1775 pa Popolni nauk o čebelarstvu. Danes sta obe knjigi prevedeni v večino evropskih jezikov. Njegov obnovljen spominski čebelnjak, si lahko ogledamo v njegovem rodnem kraju, Breznici. Slika 10: Janšev čebelnjak (Pridobljeno: ). 19

21 2.11 Panjske končnice Slika 11: Panjske končnice (Avtoji: Izabela Černilec in Zala Sešek 8.a). Slika 12: Čebeli na obisku (Avtor: Lara Melihen, 6.b). 20

22 2.12 Čebelji simboli Slika 13: Simbolika čebel (Avtor: Neli Garbajs Watzak, 7.c) Izdelki iz voska in medu Med in čebelji izdelki so zelo cenjeni. Včasih je za tistega, ki je imel poln čebelnjak, to pomenilo veliko blaginjo. Še danes rečemo, da se cedita mleko in med, kadar mislimo na veliko blagostanje. Vzporedno s čebelarstvom so se razvijale tudi druge dejavnosti, povezane z medom in čebeljimi izdelki. Zlasti so bili pomembni izdelki iz voska, saj takrat še ni bilo električne razsvetljave. Iz voska so izdelovali sveče. Cvetje iz papirja so pogosto tudi povoskali, da se je dlje ohranilo. Vosek so uporabljali tudi za pečate na pomembnih listinah. Iz njega so tudi vlivali votivne figurice, ki so jih darovali v cerkvi kot izraz prošnje ali zahvale. Obrt oz. rokodelstvo, kjer so izdelovali lect, se je imenovala medičarstvo in svečarstvo. V okviru te rokodelske dejavnosti so nekateri izdelovali tudi figuralne piškote iz medenega testa, ki so bili okrašeni z barvnimi glazurami iz sladkorja in jedilnih barv. Ta rokodelska dejavnost je bila značilna za mesta in trge. Poznani so loški mali kruhki. To so medenjaki, ki so jih izdelovali, kot nam že ime pove, na Loškem. Medeno testo so vtisnili v kalupe različnih oblik, velikosti in motivov. Danes rezlja lesene kalupe le še ena rokodelka. 21

23 Poznani so tudi dražgoški kruhki, ki jih izdelujejo pred vsem na območju Dražgoš in v okolici Škofje Loke. Njihova posebnost je v tem, da so medenjaki ročno izdelani in jih ne odtisnejo v modelu kot loške male kruhke. Tudi okraske na njih izdelajo ročno. Lect prav tako izdelujejo iz medenega testa in je bil prvotno namenjen uživanju. Lahko ga jemo, ko je še svež, čez nekaj dni pa se otrdi in posuši. Danes lectove izdelke uporabljamo za okraske in darila. Značilnost lecta je, da je zgornja stran navadno prekrita z rdečo glazuro. Na tako pobarvano podlago z barvnimi pastami oblikujejo pretežno cvetlično okrasje s pomočjo krasilnih vrečk in različnih nastavkov. Pogosto se dodajo različni napisi, ki izražajo ljubezen, zvestobo, lepe želje itd. Najpogosteje se izdelujejo lecetova srca različnih velikosti. Posebnost slovenskih lecetovih src je ogledalce, ki ga pritrdijo v sredino srca, nad ali pod njega pa prilepijo papirček, na katerem je napisana kratka misel ali verz. Taka srca so fantje kupovali svojim dekletom, da so jim izrazili svojo naklonjenost in simpatijo. Danes lectarske izdelke lahko kupimo kot spominke. Iz medu so že v 17. stoletju izdelovali različne nealkoholne in alkoholne pijače. Medico ali medeno vino še vedno izdelujejo po receptu iz leta 1689, ki ga je zapisal J.V. Valvasor. Danes izdelujejo celo medeno peneče vino, ki je bilo prvič predstavljeni leta 2005 in medeno pivo. Obe pijači sta se razvili v Sloveniji. Zanimivost Med je bil do sredine 18. stoletja najbolj razširjeno sladilo. Do konca 18. stoletja so v Evropo sicer uživali kolonialni sladkor iz Južne Azije in Južne Amerike, ki so ga pridobivali iz sladkornega trsa. Šele 1747 je berlinski kemik A.S. Marggraf odkril sladkor v sladkorni pesi, ki so jo do tedaj uporabljali za živinsko krmo. Tovarniška proizvodnja se je začela leta S tem med kot sladilo ni bil več tako pomemben Čebelji pridelki Med je najbolj poznan čebelji pridelek, ki ima številne zdravilne in hranilne lastnosti. Ker deluje protibakterijsko, ga uporabljajo za celjenje ran, tudi opeklin. Je bogato energijsko hranilo, ki vsebuje tudi vitamine minerale, encime, antioksidante in ga uživamo pri zmanjšani odpornosti imunskega sistema. Med pomirja, omogoča sprostitev in boljši spanec. Olajša prebavni proces in pri prehladu izkašljevanje. Propolis ali zadelavina je lepljiva aromatična mešanica različnih smolnatih snovi, ki jih nabirajo čebele na različnih drevesih, zlasti njihovih brstih, kot sta topol in kostanj, in jo predelajo z dodajanjem izločkov žlez. Čebele s propolisom prevlečejo notranje dele panja in stene satnic 22

24 ter z njimi zadelajo špranje. Propolis je naravni antibiotik čebel. Zavira razvoj plesni, bakterij, kvasovk in virusov. Zato z njimi uspešno zdravimo poškodbe kože, razna gnojna vnetja in glivična obolenja. Cvetni prah ali pelod čebele nabirajo za hrano. S tem, ko letajo od cveta do cveta, pa tudi oprašujejo rastline. Cvetni prah čebele prinašajo v panj v koških, ki jih imajo na zadnjem paru nog. V panju ga delno predelajo in shranjuje v satnice za svojo hrano. Kepice cvetnega prahu v koških na nogah čebel imenujemo obnožina. Cvetni prah različnih rastlin se razlikuje po barvi, velikosti, obliki in kemijski sestavi. Pri nekaterih ljudeh cvetni prah različnih rastlin lahko povzroči alergijo. Strokovnjaki menijo, da je alergija na cvetni prah, ki ga nabirajo čebele, zelo redka. Osebe, ki so alergične na cvetni prah v zraku, lahko večinoma brez večjih težav uživajo cvetni prah, ki so ga nabrale čebele na žužkocvetkah. Čebele cvetnemu prahu dodajo med in encime, ki cvetni prah deloma spreminjajo in nevtralizirajo alergene snovi v njem. Večino alergij povzroča cvetni prah vetrocvetk, ki pa ga čebele le izjemoma nabirajo. Cvetni prah vsebuje veliko beljakovin, maščob, različnih vitaminov ter mineralnih snovi, ki zavirajo rast in razvoj nekaterih bakterij, koristen je tudi pri urejanju prebave in slabokrvnosti. Matični mleček izločajo mlade čebele delavke iz krvnih žlez. Z njim čebele hranijo ličinke matic ter čebel in trotov v začetni razvojni fazi. Matico pa z matičnim mlečkom hranijo vse življenje. Strokovnjaki so ugotovili, da matični mleček upočasnjuje proces staranja obnavlja tkivo in ohranja moč. Zato je dragoceno poživilo in okrepčilo. Povečuje odpornost organizma. Porabljajo ga tudi za izdelavo krem, šamponov in drugih kozmetičnih preparatov. Vosek so včasih uporabljali predvsem za izdelavo sveč, danes pa ga uporabljamo tudi v medicini in kot surovino za kozmetične izdelke, zlasti kreme. Čebelarji ga pridobijo s pretapljanjem satja. Strokovnjaki že dalj časa ugotavljajo zdravilne učinke čebeljega strupa, ki so opazni predvsem pri lajšanju težav z revmatizmom. Čeprav je lahko čebelji strup za nekatere ljudi zelo nevaren, celo smrtno nevaren, ga danes uporabljajo tudi za zdravljenje nekaterih obolenj, veliko pa se uporablja tudi v kozmetiki. Pri pridobivanju čebeljega strupa čebela ne umre. 23

25 Zanimivost Ilustracijo na embalaži matičnega mlečka Gelee royale junior iz Medexa je narisal priznani slovenski ilustrator Miki Muster Slovenski med Poznamo različne vrste medu. Če čebele nabirajo medičino na določeni medoviti rastlini, se tudi med imenuje po tej rastlini. Različne vrste medu se razlikujejo po barvi, vonju, okusu in tudi zdravilnosti. Danes vemo, da je na svetu več kot 300 različnih vrst medu. Najpogostejša pri nas sta cvetlični, ki ga čebele predelajo iz medičine različnih vrst travniških cvetlic ter cvetočih grmovnih in drevesnih vrst ter gozdni med, ki nastane iz mane, ki jo sesajoče žuželke izločajo na različnih vrstah iglavcev in listavcev. Slovenci imamo tri vrste medu zaščitene z označbo porekla. To so slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med. Prepoznamo jih po posebni nalepki na kozarcu, ki označuje evropski simbol kakovosti. Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo je med pridelan izključno v Sloveniji. Ime lahko nosijo akacijev, lipov, cvetlični, kostanjev, smrekov, hojev in gozdni med. Nalepka poleg napisa slovenski med vključuje evropski simbol kakovosti. Ta med mora biti zelo kakovosten, ustrezati mora visokim standardom, višjim, kot jih predpisuje državni Pravilnik o medu. Med tudi redno kontrolirajo in nadzirajo. Za kraški med z zaščiteno označbo porekla je značilna posebna aroma, ki jo dajejo rastline, ki rastejo na krasu na submediteranskem področju. Tak med je akacijev, cvetlični, gozdni, lipov, kostanjev med, med divje češnje, rešelike ali žepke. Te vrste medu so zelo bogate z minerali in encimi. 24

26 Kočevski gozdni med z zaščiteno označbo porekla je v glavnem iz mane smreke in jelke. Čebele se pasejo v gozdnati, neokrnjeni naravi, zaradi česar je med izredno kakovosten. Med je zaradi kaparjev, ki izločajo mano, bolj rdečkast, če ga izločajo uši, pa je temnejše barve. Pod tem imenom so hojev, lipov in smrekov med. Smrekov je navadno mešan z mano listavcev in delo s cvetlično medičino. Pripisujejo mu zdravilne učinke, predvsem pri kašlju, bronhitisu in različnih pljučnih boleznih. Slika 14: Čebelji panj na drevesu (Avtor: Lara Melihen, 6.b) Vrste medu Ajdov med je med iz medičine, ki jo čebele naberejo na cvetovih ajde. Ima nekoliko poseben okus, ki marsikomu ni všeč. Zato ni primeren za mešanje z drugim medom in ga prodajajo čistega. Poleg kostanjevega medu ima ajdov največ antioksidantov in po njem je veliko povpraševanje, čeprav je bolj redko v prodaji. Slika 15: Ajda (Pridobljeno: ). Včasih je bila ajdova paša zelo pomembna, ker so bile velike površine zasejane z ajdo. Ajda cveti in medi v drugi polovici avgusta in v začetku septembra, to je v času, ko množično cveti le malo drugih rastlin. Včasih je ajda redno medila, v zadnjih desetletjih pa nekateri čebelarji trdijo, da ajda ne medi toliko, kot je pred leti. 25

27 Lipov med je med iz medičine, ki jo čebele naberejo na cvetovih ali mani lipe in lipovca. Slika 16: Lipa (Pridobljeno: ). Kostanjev med je iz medičine, ki jo čebele naberejo na cvetovih pravega ali domačega kostanja, včasih pa tudi iz mane. Nekdaj kostanjev med zaradi grenkobe ni bil cenjen, danes pa sodi med najbolj iskane vrste medu, saj ima veliko antioksidantov in mu pripisujejo velik zdravilni učinek. Slika 17: Kostanj (Pridobljeno: ). Akacijev med je iz medičine, ki jo čebele naberejo na cvetovih robinije. Med je svetle barve, pogosto prozoren kot voda, prijetnega okusa in vonja po cvetovih. Zaradi prijetnega okusa in zdravilnosti ga prištevamo med najboljše vrste medu na svetu. Nekateri ga imenujejo tudi "damski med". Hrastov med je iz mane, ki jo čebele naberejo na hrastu in jo predelajo. Smrekov med je iz mane, ki jo čebele naberejo na kaparjih in ušicah na smreki in jo predelajo z dodajanjem izločkov slinskih žlez. Smrekov med se priporoča kot zelo dobro zdravilo proti kašlju, bronhitisu in pri različnih pljučnih boleznih. Hojev med ali jelkov med oziroma hojevec je med iz mane, ki jo čebele naberejo na kaparjih in ušicah na jelki. Hojev med ugodno deluje pri slabokrvnosti in pri težavah dihal. 26

28 Slika 18: Hojev med (Pridobljeno: ) Uporaba cvetnega prahu, matičnega mlečka in čebeljega voska Cvetni prah ali pelod Stari Egipčani so med opisovali kot življenje dajajoči prah. V stari Grčiji so mislili, da so skupki cvetnega prahu, ki jih čebele prinašajo v panj, iz voska.»po trdoti so podobne vosku, vendar v resnici gre za čebelji kruh,«je opisal Aristotel v knjigi Historia animalium. Tudi Hipokrat je zaupal zdravilnim lastnostim cvetnega prahu in ga večkrat predpisal svojim pacientom. Poimenovanje čebelji kruh se je ohranilo dolga stoletja. Poimenovanje pelod (pollen-latinsko ime za drobni, fini prah) je prvič uporabil John Ray v knjigi Historia plantarum (1686). Cvetni prah se je začel pogosteje uporabljati v prehrani ljudi šele po 2. svetovni vojni, ko so si čebelarji omislili in izdelali smukalnike za cvetni prah. Cvetni prah je značilen za vsako posamezno cvetočo rastlinsko vrsto in je nekakšen prstni odtis vsake rastline. Je unikaten in edinstven. Nastaja v štirih podolgovatih pelodnih vrečkah, t.i. prašnici, ki je spodnji, razširjeni del cvetnega organa prašnika. Ko prašnica dozori, se odpre in na prašnikovo površino se sprosti na milijone pelodnih zrnc. Cvetovi rastlin vsebujejo različno število zrnc cvetnega prahu. Tako, kot so različne rastline, so različna tudi zrnca cvetnega prahu. Razlikujejo se po obliki, barvi in velikosti. Opraševanje rastlin poteka na več načinov. Čebele sodelujejo pri opraševanju okoli rastlinskih vrst in s svojo dejavnostjo v naravi predstavljajo nenadomestljivo vlogo pri ohranjanju biotske pestrosti in pri opraševanju različnih kmetijskih kultur. 27

29 Cvetni prah predstavlja za čebeljo družino glavni vir beljakovin, maščob, vitaminov, mineralov in drugih sestavin, ki so nujno potrebne za preživetje čebel. Čebelja družina porabi na leto od 30 do 50 kg cvetnega prahu. Čebele cvetni prah potrebujejo za vzrejo zalege in razvoj. Čebele prinašajo cvetni prah v koških svojih nožic v panju. Za pridobivanje osmukanca so čebelarji izdelali posebne naprave, ki se imenujejo osmukalniki. Osmukalnik je sestavljen iz drobnih luknjic, skozi katere se mora čebela, obložena s tovorom cvetnega prahu, slačiti, če želi priti v panj. Pri tlačenju skozi drobne luknjice se ji cvetni prah osmuka z njenih nožic. Cvetni prah čebele prinesejo tudi v panj, odložijo v celice satja, ki jih napolnijo do dveh tretjin, drugo tretjino pa napolnijo z medom in s tem preprečijo kvarjenje cvetnega prahu. Tako shranjen cvetni prah je nedostopen kisiku, zaradi česar začne fermentirati. Razvijejo se bakterije, ki izločajo mlečno kislino. Takšnemu cvetnemu prahu pravijo čebelarji tudi čebelji kruhek. Iz celic satja ga pridobivamo tako, da ga izkopljemo, zato mu pravimo tudi izkopanec. Med predstavlja čebelji družini vir energije, cvetni prah pa je za čebeljo družino glavni vir drugih pomembnih hranil, kot so proteini, minerali, maščobe in druge snovi. Prisotnost teh sestavin dokazujejo, da se cvetni prah lahko uporablja tudi v prehrani ljudi. Ker je cvetni prah večinoma mešanica različnih pelodov, se le-ta razlikuje tudi v vsebnosti hranilnih snovi. Cvetni prah, ki so ga čebele nabirale le na eni vrsti rastline, imenujemo monofloren. Čebelarji po navadi večinoma pridobivajo mešani (polifloren) cvetni prah, saj takšnega naberejo čebele. Cvetni prah je različnih barv, od bele do črne, pretežno pa je rumene, oranžne, tudi rumenorjave barve, v obliki kroglastih grudic različnih velikosti. Okus in vonj sta raznolika, od sladkega, kislega, grenkega do ostrega, odvisno od botaničnega izvora. Največkrat ga uporabljamo kot živilo ali prehransko dopolnilo. Osmukanec lahko uživamo svež ali posušen. S postopkom sušenja v njem zmanjšamo vsebnost vode zaradi česar je njegova obstojnost daljša. Svež cvetni prah je hitro pokvarljiv, zato ga moramo nujno skladiščiti v hladilniku oziroma zamrzovalniku. Svež cvetni prah tako ohrani svojo izvirno kakovost in je lažje prebavljiv v primerjavi s posušenim cvetnim prahom. Lažje prebavljiv za človeka je tudi izkopanec. Prisotnost mikroorganizmov iz rodu Lactobacillus in Bifidobacterium, ki so vključeni v proces fermentacije in tvorjenje fermentov (vitamin K), vpliva na povečanje hranilne vrednosti tako skladiščenega cvetnega prahu. Načinov uživanja cvetnega prahu je veliko. Največkrat ga lahko uživamo v kombinaciji z drugimi čebeljimi pridelki. Če ga zaužijemo na suho, brez vode, se priporoča, da ga, preden ga pogoltnemo, dobro prežvečimo in 28

30 pomešamo s slino. Še bolj priporočljivo je, da ga pred zaužitjem namočimo v kozarec vode, soka, jogurta, raztopine medu ali pa ga zaužijemo v kombinaciji s sadjem. Zrnca cvetnega prahu se v tekočini razpustijo in tako postanejo prebavljiva, poleg tega postanejo bioaktivne snovi, ki jih cvetni prah vsebuje, lažje izkoristljive za naše telo. Skratka velja, da uživamo cvetni prah, ki je čim bolj svež in primerno hranjen ter izvira iz domačega okoliša. Način uživanja pa je stvar okusa posameznika. Priporočljivo je, da pred prvim jemanjem preverimo, ali nimamo morebitne alergije na cvetni prah. Začetek uživanje cvetnega prahu naj poteka v manjših količinah, ki jih dnevno nato povečuje. Čebele sicer cvetnemu prahu, ki ga prinesejo v panj, dodajo nektar in izloček žlez z encimi, kar dokaj spremeni njegovo sestavo in s tem nevtralizira alergene. Kljub temu pa lahko pri ljudeh, ki so že alergični na cvetni prah, njegovo uživanje sproži alergijski odziv. V primeru takšnih težav z njegovim uživanjem prenehamo in se po potrebi posvetujemo z zdravnikom. Priporočljivo je, da na dan zaužijemo eno veliko žlico cvetnega prahu (15 g) vsaj pol ure pred obrokom, nekateri uživajo tudi dve žlici na dan ali ga uživajo enkrat do dvakrat letno ob prehodu poletja v jesen in zime v pomlad daljši čas (od treh tednov do treh mesecev). V literaturi ni nikjer zaslediti, da bi uživanje večje količine cvetnega prahu na dan, kot je navedeno zgoraj, povzročalo težave (izjema je alergija). Mikroskopsko zrno peloda obdaja močno celulozna ovojnica, zato vse hranilne snovi nikoli niso stoodstotno izkoristljive človeškemu telesu (odvisno od načina shranjevanja, obdelave cvetnega prahu, botanične vrste peloda). Če bi bilo mogoče uporabiti prav vse sestavine, bi dnevno za pokritje prehranskih potreb bilo dovolj že 35 g cvetnega prahu. Uživanje cvetnega prahu se zato priporoča tudi vegetarijancem, saj lahko z uživanjem cvetnega prahu zadostijo dnevnim potrebam po esencialnih aminokislinah, ki so po navadi v večji meri v živilih živalskega izvora. Strokovnjaki se ukvarjajo tudi s preučevanjem cvetnega prahu za uporabo pri določenih bolezenskih stanjih. Biološko dejavne sestavine cvetnega prahu so tudi flavonoidi in fitosteroli, ki jim pripisujejo antioksidativno, protivnetno in protimikrobno delovanje. Na živalskih študijah so ugotovili tudi, da naj bi uživanje cvetnega prahu vplivalo na izboljšanje stanja pri slabokrvnosti, arteriosklerozi, osteoporozi in celo proti alergijam. Cvetni prah lahko uporabljamo tudi v prehrani živali kot dodatek h krmi piščancev, prašičem, pticam, netopirjem itd. Njegova uporaba sega tudi v kozmetično industrijo, kjer se uporablja kot sestavina za izdelavo hranilnih krem in mask za kožo. 29

31 Za cvetni prah lahko rečemo, da je popolno živilo za človeka. Vsebuje številne sestavine, ki ugodno delujejo na delovanje človeškega telesa Matični mleček Matični mleček je prav posebna snov, ki jo izločajo mlade čebele delavke. Matični mleček nastaja v njihovih hipofaringealnih (goltnih) žlezah, ki ležijo v čebelji glavi tik ob možganih. Matični mleček je hrana za čebeljo zalego in matico. Čebele z njim v prvih treh dneh krmijo ves zarod, kasneje pa le matico, ki ga uživa vse življenje. Matični mleček je po videzu želatinaste strukture, običajno nehomogen, saj lahko vsebuje netopna zrnca različnih oblik in velikosti, umazano bele do bledo rumene barve, nekoliko kiselkastega do ostrega vonja in okusa. Najbolj zastopana sestavina matičnega mlečka je voda (60 70 %), glavne sestavina suhe snovi pa so ogljikovi hidrati, beljakovine, aminokisline in maščobe. V njem so prisotne tudi manjše količine vitaminov in mineralov. Med maščobnimi kislinami je najbolj zastopana 10 hidroksi- 2-dekanojska kislina (10 HDA), ki ima antibakterijske lastnosti in deluje zaviralno na rast plesni in bakterij, je tudi kazalnik svežosti matičnega mlečka in njegove pristnosti. Visoka vsebnost vode v matičnem mlečku zahteva posebno pozornost pri shranjevanju saj je zelo hitro pokvarljivo živilo. Matični mleček je zato treba shranjevati v hladilniku oziroma še boljše zamrznjenega, saj s takim načinom shranjevanja ne izgublja svoje kakovosti. Mleček se lahko uporablja v prehrani zdravih in bolnih ljudi ter tudi otrok. Pri zdravih ljudeh njegovo uživanje vpliva na vzdrževanje psihične in fizične kondicije, lažje premagovanje naporov in upočasnjevanje procesov staranja. Dnevno je priporočljivo zaužiti 100 do 300 mg svežega matičnega mlečka. Zaužijemo ga zjutraj na tešče, tako da ga damo pod jezik in počakamo, da se počasi vsrka. Majhne količine matičnega mlečka so priporočljive za vsakodnevno jemanje oziroma dodatek k prehrani. Zaužijemo ga lahko samega ali v kombinaciji s čebeljimi pridelki ali drugimi živili. Za določena bolezenska stanja se količina priporočljive dnevne doze zaužitega matičnega mlečka lahko tudi poveča. Matični mleček se uporablja tudi v kozmetični industriji. Najdemo ga lahko kot sestavino v sredstvih za nego telesa, kot so različne kreme za obraz, telo, ličila, šamponi za lase itd Čebelji vosek Iz voskovnih žlez, ki so na trebušni strani telesa, čebele delavke izločajo snov, ki ji pravimo čebelji vosek. Vosek čebele potrebujemo za gradnjo satja, kamor matica odlaga jajčeca, čebele 30

32 pa vanj shranjujejo med in cvetni prah. Mlad (deviški) vosek je skoraj bele barve, barvila iz cvetnega prahu in propolisa pa mu dajejo nekoliko bolj rumeno barvo. Sestavljajo ga predvsem estri višjih maščobnih kislin in alkohola. Njegova uporaba izvira že iz davnih časov, najbolj poznan pa je po tem, da se je uporabljal za izdelavo sveč, voščenih kipcev, mil, kozmetičnih izdelkov, balzamiranje trupel, slikanje, loščenje tal in čevljev, ladjedelništvu itd. Slika 19: Izdelovanje kreme (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 20: Končni izdelki (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). V prehranski industriji se vosek uporablja kot konzervans za hrano (E 901). Uporabljamo ga kot sestavino premazov in glazur za torte, sadje, oreščke, čokolado, je nosilec prehranskih aditivov in barvil, sestavina v žvečilnih gumijih. Uporablja se lahko tudi v domačih gospodinjstvih za premaz pekačev pred peko. Vosek je popolnoma neprebavljiv in nima nobene kalorične vrednosti za človeka. 3 Podjetniški načrt 1 Prepoznale smo možnosti, ki so lahko priložnost za nov, inovativen in unikaten produkt. Že vrsto let naša šola deluje trajnostno. V okviru številnih okoljskih dejavnosti, smo med drugim tudi močno povezani z društvi in organizacijami, katerih osnovna načela so skrb za naravo, okolje in zdrav način življenja. Tako med drugimi sodelujemo z lokalnimi čebelarji, čebelarskim društvom Moste Polje in Čebelarsko zvezo Slovenije. Prepoznale smo tržno nišo, s pomočjo katere bi naše sodelovanje in ohranjanje kulturne ter naravne dediščine še nadgradile. 31

33 2 Našle smo idejo za nekaj novega/obuditev nekaj starega. Z veliko dobre volje in še več ozaveščenosti o ohranjanju kulturne in naravne dediščine smo našle ideje za turistične spominke našega kraja. S pomočjo sponzorskih sredstev in sredstev od prodaje, bi nekako šlo. 3 Pripravile smo poslovni načrt. določitev rdeče niti naših dejavnosti, enakovredno smo si razdelile naloge v okviru naših aktivnosti, dorekle smo vrste turističnih spominkov našega kraja, ki jih bomo izdelali v okviru interesne dejavnosti UPI (ustvarjalno inovativno podjetništvo), glede na izdelke smo predvidele vrsto in količino materiala, ki ga bomo potrebovale, načrtovale smo nakupe materialov in pregledovanje cen različnih trgovin, ki so imele podobne materiale, vse nakupe smo skrbno načrtovale, račune pa pridno shranjevale, določile cene izdelkom, pisali in risali smo na izbrano tematiko, zbirale recepte za domačo kozmetiko iz čebeljih pridelkov (Priloga 1), dogovarjale smo se tudi s sponzorji, izdelale načrt promocije in prodaje izdelkov, načrtno beležile prihodke in odhodke Glede na navedeno, smo konec meseca septembra in vse mesece naprej pridno izdelovali izdelke, pisali in risali na temo, ki smo si jo izbrali. Naša rdeča nit in vodilo so bile čebele, čebelji izdelki, čebelarstvo, sonaravno življenje. 4 Ideje smo realizirale. V okviru dejavnosti (npr. novoletni bazar) smo pridobile sredstva, s katerimi smo preudarno nakupile material in v okviru interesne dejavnosti naredili številne uporabne izdelke. Dogovorile smo se za sponzorska sredstva v obliki darilnih vrečk. Na vrečkah je risba učenke šestega razreda. Motiv risbe je naša tematika. Darilne vrečke so iz papirja, ki je okolju prijazen in razgradljiv. V vrečkah pa so naši izdelki (knjižno kazalo, skrinjica, rožica, pladenj, hiška s termometrom, krema, balzam za ustnice, milo). Tako je vrečka z izdelki turistični spominek našega kraja. 32

34 Slika 21: Darilna vrečka (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Lokalni čebelarji so nam donirali tudi manjše količine medu. 5 Izdelek/storitev smo predstavile širši javnosti. Na dogodkih v šoli in izven šole, četrtni skupnosti Sostro. 6 Izdelek je uporaben in ga uporablja večje število ljudi. Naši izdelki imajo uporabno vrednost za številne ljudi. Nekatere izmed njih uporabljamo tudi za dekoracijo. 7 Z idejo smo zaslužile. Na novoletnem bazarju, kulturnih prireditvah smo izdelke prodajale po simbolični ceni in tako doprinesle nekaj denarja v našo skromno blagajno. 8. Vrednost izdelkov Ovrednotile smo cene materialov in naše delo ter določile ceno izdelka. Izdelki: KNJIŽNO KAZALO papir in printanje motivov: 0,80 EUR plastificiranje kazal: 0,0265 EUR (paket 100-ih folij= 7,95; iz ene folijo smo dobili 3 kazala) kvačkan detajl: DONACIJA delo: 0,5 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo 20 kazal) KONČNA CENA KNJIŽNEGA KAZALA: 1,33 EUR 33

35 SKRINJICA lesena skrinjica: 2,75 EUR serveti: 0,02 EUR (paket 50-ih servetov= 1 EUR; za eno skrinjo smo porabili en servet) lepilo: 0,699 EUR (236 ml lepilo= 6,99 EUR; iz enega smo izdelali 10 skrinj) delo: 3,33 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo 3 skrinjice) KONČNA CENA SKRINJICE: 6,80 EUR ROŽICA glineni lonček: 1,10 EUR papir: 0,50 EUR palčka za ražnjič: 0,65 EUR (paket 10-ih=6,50; za eno rožico smo uporabili eno palčko) lepilo: 0,11 EUR barva: 0,196 EUR (en lonček barve= 2,95EUR; iz enega lončka smo pobarvali 15 lončkov) delo: 1 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo 10 rožic) KONČNA CENA ROŽICE: 3,56 EUR PLADENJ lesen pladenj: 1,75 EUR serveti: 0,02 EUR (paket 50-ih servetov= 1 EUR; za eno skrinjo smo porabili en servet) lepilo: 0,999 EUR (236 ml lepilo= 6,99 EUR; iz enega smo izdelali 7 pladnjev) delo: 3,33 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo 3 pladnje) KONČNA CENA PLADNJA: 6,10 EUR HIŠKA S TERMOMETROM hiška: donacija termometer: 1 EUR barve: 0,524 EUR (0,75 L bela barva za les= 10,48 EUR; pobarvali 20 hišk) delo: 5 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo dve hiški s termometrom) KONČNA CENA HIŠKE S TERMOMETROM: 6,53 EUR KREMA- 1 SERIJA (12 embalaž) bio deviško olivno olje: 3,78 EUR (1000 ml olja= 18,90 EUR, potrebujemo 200 ml) čebelji vosek: 1,092 EUR (100 g voska= 3,90 EUR; potrebujemo 28 g) eterično olje medu: 0,39 EUR (5 ml eteričnega olja= 3,90 EUR; potrebujemo 0,5 ml) čajna vrečka zelenega čaja: 0,01875 EUR (ena embalaža vsebuje 20 vrečk= 0,75 EUR; ena skodelica čaja, zadostuje za dve seriji) delo: 5 EUR (10 EUR/ ura dela, v eni uri naredimo dve seriji krem) KONČNA CENA ENE SERIJE (12 EMBALAŽ) KREM: 10,28 EUR 34

36 KREMA- 1 embalaža sestavine in delo: 0,86 EUR dekoracija: 0,50 EUR embalaža: 0,59 EUR KONČNA CENA ENE EMBALAŽE KREME: 1,95 EUR BALZAM ZA USTNICE- 1 SERIJA (12 embalaž) bio deviško kokosovo olje: 0,2295 EUR (200 g olja= 5,90 EUR, potrebujemo 40 g) čebelji vosek: donacija eterično olje vanilije: 0,49 EUR (5 ml eteričnega olja= 4,90 EUR; potrebujemo 0,5 ml) delo: 5 EUR (10 EUR/ ura dela, v eni uri naredimo dve seriji balzamov za ustnice) KONČNA CENA ENE SERIJE (12 EMBALAŽ) BALZAMA ZA USTNICE: 5,72 EUR BALZAM ZA USTNICE- 1 embalaža sestavine in delo: 0,48 EUR dekoracija: 0,30 EUR embalaža: 0,55 EUR KONČNA CENA ENE EMBALAŽE BALZAMA ZA USTNICE: 1,33 EUR MILO milo z aloe vero: 0,109 EUR (1000 g mila= 10,90 EUR, iz njega naredimo 100 majhnih mil) eterično olje medu: 0,39 EUR (5 ml eteričnega olja= 3,90 EUR; potrebujemo 0,5 ml) delo: 0,20 EUR (10 EUR/ ura dela; v eni uri naredimo eno serijo mil) dekoracija: 0,80 EUR KONČNA CENA ENEGA MILA: 1,50 EUR VREČKA IN MED (Donacija sponzorjev.) 4 Naša ekipa, časovnica, finančni načrt našega projekta V mesecu septembru sta nam mentorici predstavili projekt»turizmu pomaga lastna glava«. In že od takrat zbiramo ideje, pišemo nalogo in načrtujemo postavitev turistične stojnice. Naloge smo si med seboj tudi razdelili, kar prikazuje slika 21. Izabela Černilec je naš idejni vodja. Že ob sami seznanitvi s projektom je takoj»izstrelila«idejo in nas celotno pot vodila. Klavdija Miklavec je likovni vodja. Poskrbela je in bo, da bosta tako naloga kot stojnica estetsko barviti 35

37 in privlačni. Zala Sešek pa je vodja izdelkov ter stojnice. Vsi ostali člani so dobrodošla pomoč pri idejah, oblikovanju izdelkov in kasnejši postavitvi in predstavitvi stojnice. Slika 22: Sestava naše ekipe. Od septembra do novembra smo prebirale različno literaturo, zbirale ideje in počasi oblikovale nalogo. Obiskale smo tudi lokalnega čebelarja in Čebelarsko zvezo Slovenije v Lukovici. Pridobile smo ogromno novega znanja, podatkov in idej, ki smo jih uporabile pri izdelavi naloge in spominkov. Z mentoricama smo septembra za tri dni skupaj z ostalimi udeleženci odšle tudi na tabor za nadarjene učence. Obiskali smo Sežano, Štanjel in se nastanili v mladinskem hostlu v Pliskavici. Tudi tam smo obiskali lokalne čebelarje in poslušali njihovo predavanje. Na taboru smo se dokončno odločile za poslovni načrt, izgled naše stojnice ter okvirno obliko naše naloge. Slika 23: Čebelarsko društvo Moste-Polje (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 24: Obisk lokalnega čebelarja (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 36

38 Slika 25: Ogled razstave pri lokalnem čebelarju (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 26: Fabijanijev čebelnjak (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 27: Obisk Čebelarske zveze Slovenije v Lukovici (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 28: Obisk laboratorija v Lukovici (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Od oktobra do januarja smo vsi člani ekipe ustvarjali izdelke, me pa smo pisale tudi nalogo. Slika 29: Vrednotenje izdelkov (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 30: Zbirka receptov domače kozmetike (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 37

39 Slika 31: Avtorici naloge med delom (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). V decembru smo z izdelki sodelovale na novoletnem bazarju na naši šoli, v mesecu februarju pa bomo svoje izdelke predstavile na kulturni prireditvi ob dnevu kulture (8. februar). Slika 32: Naši izdelki (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 38

40 Ko bomo nalogo oddale, se bomo od februarja do aprila z ostalimi člani posvetile oblikovanju še večjega števila izdelkov ter izgledu stojnice. Da bo naša ideja zaživela pa vemo, da bosta potrebni tudi promocija in oglaševanje. Pripravile bomo video vsebine, brošure, pasice in naše dejavnosti predstavljale tudi na družbenih omrežjih. Ohranile bomo tudi stik z našim lokalnim čebelarjem in društvom. Naša ideja temelji na prostovoljnem delu, ki se mu vsi člani posvečamo ob koncu rednega pouka, pa tudi kakšen dan med počitnicami. Nekaj denarja smo porabili za les in vosek, iz katerih smo izdelovali različne izdelke. Za promocijo bodo potrebni tudi papir in tonerji za tiskanje. Prihodke imamo iz prodanih krem, balzamov, sveč, pladnjev, lesenih skrinj, knjige receptov domače kozmetike in drugih izdelkov. Slika 33: Še nekaj izdelkov (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 39

41 Slika 34: Naš moto: vsemu sem kos (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 5 Predstavitev nekaterih izdelkov Slika 35: Darilna vrečka (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 36: Mila (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). V okviru interesne dejavnosti UPI smo s pomočjo sponzorjev izdelali darilno vrečko. Na njej smo zapisale tudi spletni naslov naše šole. Iz voska smo oblikovali lična mila z motivi čebel. Mila smo lično zavili in dekorirali. 40

42 Slika 37: Dekoracija mil (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 38: Zabojček se polni (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 39: Podjetniški krožek (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 40: Ustvarjanje (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 41: Vrednotenje izdelkov (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Slika 42: Račun materiala (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 41

43 Naredili smo številne lesene izdelke: pladnje, skrinjice, pisarniške predalnike in jih dekorirale s servietno tehniko. Iz papirja in keramičnih lončkov smo izdelali dekorativne rože s čebelicami. Iz voska smo izdelali dišeče sveče. Vse naše izdelke smo sproti beležili in jih finančno ovrednotili (izdatki za material, predvidena cena prodaje in ocena prihodka). Slika 43: Številni izdelki (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Že več let na šoli izdelujemo izdelke (kreme, balzame, kopeli, dišave za zrak) po načelih domače, zdravju prijazne kozmetike. Pri tem uporabljamo stare recepture, ki jih združimo s sodobnimi tehnikami priprave. Iz ostankov papirja učenci radi pripravljajo knjižna kazala. Letošnji motiv za izdelavo le teh so bile čebele. Nastali so lični izdelki. Zbiramo tudi stekleno embalažo (najrazličnejše oblike kozarcev), ki jo lično dekoriramo in primerna za shranjevanje pisarniških pripomočkov kot so pisala in barvice. Tudi nakit z motivi rož in čebel je lahko primeren spominek. Izdelovali smo prstane, verižice, zapestnice, uhane, broške. Včasih pa nam učencem po napornem dnevu zmanjka energije. Takrat vzamemo mandalo in jo z različnimi tehnikami barvanja ustvarimo čisto po svoje. Pri tem nastanejo prav lepe risbe. 42

44 Poleg tega pišemo miselne igre (uganke, rebuse, pesmi, zgodbe ) ali pa iščemo pobarvanke za naše mlajše učence, da jih animiramo takrat, ko imamo z njimi delavnice. Vse navedeno smo lično uredili in k nalogi prilagamo priloge. Priloga 2: Miselne igre, Priloga 3: Pobarvanke. Nalogo in naše izdelke smo med nastajanjem dopolnjevali z zanimivostmi iz sveta čebel s pomočjo rubrike: Ali veš? Tako smo na popolnoma nevsiljiv način izvedeli ogromno podatkov in znanj o čebelah in čebelarjenju. Z lokalnimi čebelarji smo se dogovorile tudi za sponzoriranje manjše količine medu. Slika 44: Knjižna kazala in ostali izdelki (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 43

45 Slika 45: Stojnice na novoletnem bazarju (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). Naše stojnice so bogato založene in vedno dobro obiskane. Slika 46: Obiskovalci (Avtorica fotografije: Simona Hribar Kojc). 44

46 6 Osnutek naše turistične stojnice Naša stojnica bo prikazovala življenje čebel in čebelarjev ter naše izdelke v povezavi z navedenim. Na njej bomo predstavili naše izdelke ter turistični spominek našega kraja. Za pripravo stojnice bomo uporabili naravne materiale, karton, papir, les, blago. Sodelovali bomo vsi člani, 8 učencev in obe mentorici. Ob stojnici bo manjša mizica, kjer bomo prikazali izdelavo domače kozmetike ter s pobarvankami animirali mlajše obiskovalce. Slika 47: Osnutek stojnice (Avtorica skice: Zala Sešek ). 45

47 7 Zaključek Svet čebelic nas je posrkal vase in nam razširil obzorja. Med pisanjem naloge in našim ustvarjanjem smo se o njih in od njih ogromno naučile. Poleg tega je v tretji akciji Beseda leta, v kateri je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018, zmagala prav beseda čebela, sledili pa sta ji mikroplastika ter skodelica kave. Kot je povedal raziskovalec Terminološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, eden od soavtorjev Terminološkega slovarja čebelarstva in ljubiteljski čebelar Simon Atelšek, je strokovno besedišče čebelarstva posebno po tem, da ima zelo malo prevzetih besed.»to pa zato, ker smo bili Slovenci že z Antonom Janšo, ki je bil v 18. stoletju celo dvorni učitelj čebelarstva pri Mariji Tereziji, v tej panogi zelo napredni in smo svoje znanje izvažali, ne pa ga prevzemali od drugod, kar je, recimo, veljalo pri pravu, vojski ipd.,«je pojasnil Atelšek.»Zanimivo je tudi to, da imamo v slovenščini že do sredine 19. stoletja napisane kar štiri samostojne čebelarske priročnike, kar je v primerjavi z drugimi sorodnimi strokami izjemno,«je dodal Atelšek. Poudaril je še, da je iz terminologije razvidno, kako zelo Slovenci spoštujemo čebelo, saj smo jo naredili sebi enako in jo počlovečili.»za čebele tudi v strokovni literaturi nikoli ne zapišemo, da poginejo, temveč umrejo,«pravi Atelšek. Poleg tega smo izraz za matico izpeljali iz besede mati, medtem ko se glavni čebeli v panju v angleščini reče queen in v nemščini Königin. Iz jezika je vsekakor razbrati, da Slovenci čebelo od nekdaj zelo cenimo,«je sklenil Atelšek. (Vir: html). Zanemarljivo po našem mnenju tudi ni dejstvo, da smo z razvojem slovenskega apiturizma na področju turizma postavili zelo visoke standarde. Apiturizem prispeva k višji kakovosti življenja ljudi, izobražuje in razvija visoko stopnjo spoštovanja in odgovornosti do naravnega, kulturnega in družbenega okolja. Na zelo privlačen in čuten način približuje Slovenijo kot zdravo destinacijo, kot državo gostoljubnih ljudi, predvsem pa kot domovino odličnih čebelarjev z bogato apikulturo in stoletnimi čebelarskimi izkušnjami, ki so jih razvili naši čebelarji. Filozofija te relativno nove veje turizma sloni na upoštevanju zakonov narave. Delovanje in pomen čebel je možno preslikati na delovanje in pomen človeka in njegovo udejanjenje vrednot kot so pripadnost, organiziranost, delavnost, spoštovanje, harmonija Če k temu dodamo še trend potovanja v zelene, eko, k zdravju, well-beingu in zadovoljstvu 46

48 usmerjene destinacije ter vzponu kreativnega turizma, lahko upravičeno govorimo o celostnem trajnostnem produktu. Api well-being programi so razviti z namenom pomlajevanja telesa ter ohranjanja ravnovesja oziroma homeostaze našega telesa. Pomirjajoče brenčanje, zrak nasičen z medeno aromo, meditacija, masaža z dotikom toplega voska ali medu nas umiri in sprosti. V okviru apiturizma so še posebej zanimiva api doživetja, ki vključujejo obiske čebelarjev in predstavitve ter pokušine čebeljih pridelkov, kot so medeni likerji in peneča medica, ki se odlično poda h kozjemu siru s kostanjevim medom, medene čokoladne praline, medenjaki, osvežilni energetski napitki z zelišči in medom, poživljajoči čaji Na tipični api turi je možno občudovati naše svojevrstveno arhitekturno oblikovane čebelnjake, ki jih ni moč najti nikjer drugje po svetu, si ogledati čebelarske muzeje, se udeležiti predstavitev življenja in delovanja čebel, predavanj o tem, kako s pomočjo čebeljih pridelkov krepiti in ohranjati zdravje, izdelovanja okrasnih predmetov iz čebeljega voska, poslikave panjskih končnic, izdelave in peke izdelkov iz medenega testa Obiskovalci se v tipičnem slovenskem čebelnjaku srečajo tudi z vdihavanjem čudovitih arom čebeljih pridelkov ob poslušanju njihovega brenčanja, bio masažo, termo terapijo, medeno kopeljo Seveda pa ne manjka tudi kulinaričnih presežkov in zabavnega programa ter ogledov naših ostalih naravnih in kulturnih znamenitosti. Tako apiturizem pri nas predstavlja enega izmed ključnih segmentov zelenega gospodarstva, saj pomembno spodbuja ekonomičnost slovenskega čebelarstva ob upoštevanju načel strategije razvoja trajnostnega turizma. Temelji na inovativnosti in visoki dodani vrednosti. Obsega okoljski, družbeni, gospodarski in podnebni vidik, torej temelje trajnostnega turizma. Prav elementi trajnostnega razvoja so največja konkurenčna prednost. (Vir: Kot ustvarjalni podjetniki si tudi naša skupina močno želi, da se v okviru naše lokale skupnosti čim tesneje povežemo z lokalnimi čebelarji, turističnimi društvi, ostalimi ponudniki turističnih produktov in s skupnimi močmi ustvarimo našo zgodbo na področju čebelarstva. Zavedamo se, da smo naredili prve korake, a zagotovo ne zadnjih. Naša znanja, izdelke in trajnostno naravnanost bomo promovirali in tržili tako v lokalnem kot širšem okolju. 47

49 8 Ali veš? Ali veš da so najstarejši fosili žuželk stari 350 milijonov let? da je danes v rodu APIS znanih šest čebeljih vrst: - orjaška čebela, Apis dorosata, - pritlikava čebela, Apis florea, - črna pritlikava čebela, Apis andreniformis, - azijska čebela, Apis indica, - rdeča čebela, Apis koschevinkovi, - medonosna čebela, Apis mellifera, da poznamo 28 različnih ras medonosne čebele in da jih delimo v štiri skupine: - temne čebele severne in zahodne Evrope ter severne Afrike (saharska ), - čebele balkana in drugih območji (kranjska čebela, makedonska, italijanska čebela ), - čebele bližnjega vzhoda (kavkaška ), - tropske rase čebel (egiptovska, jemenska). Ali veš da je Anton Janša uvedel prevažanje panjev tudi v neslovenskih deželah? da se je Anton Janša tudi sam učil iz čebelarskih izkušenj slovenskega kmeta? da je znani Čebelarski muzej v Radovljici na Gorenjskem? da je bilo 14. aprila 1781 ustanovljeno prvo čebelarsko društvo v Evropi na Rodinah pri Žirovnici s 397 člani? Ali veš ali veš, da je dobra in kakovostna matica pogoj za dobro čebelarjenje? da matični mleček vpliva na to, da se iz oplojenih jajčec razvije matica, ki je večja in živi dlje od čebele delavke? da se razvije v posebni celici, v matičnjaku? da matica živi do 5 let? da zalega oplojena in ne oplojena jajčeca? da je mlada matica manjša in se zelo hitro giblje po satu? da je najbolj plodna v prvem letu? 48

50 da jo hitreje opazimo, če jo označimo z barvnimi ploščicami ali barvnimi pisali. Barve so predpisane z barvno kodo za označevanje matic, ki se končajo: - z 1 ali 6 BELA ali SIVA, - z 2 in 7 RUMENA, - s 3 in 8 RDEČA, - s 4 ali 9 ZELENA, - s 5 ali 0 MODRA. Ali veš da z zadelovino zatesnijo špranje in s tem zavarujejo družino pred mrazom? da zadelovino uporabljajo za zaščito pred bakterijami in plesnimi? Ali veš da se trot razvije iz neoplojenega jajčeca? da razvoj od neoplojenega jajčeca do izlegajočega trota traja 24 dni? da spolno dozorijo od 8. do 10. dneva starosti? da nimajo žrela niti vonjalnih čutil? da so pomembni za normalno razpoloženje v čebelji družini? Ali veš da matična rešetka omogoča samo prehod čebelam delavkam? da je AŽ-panj narejen iz suhega mehkega lesa, kovinskega okovja in mreže? da čebelarji v Sloveniji čebelarijo v različnih izvedbah AŽ- panjev: - 10-satni AŽ-panj; - 11-satni AŽ-panj; - trietažni AŽ-panj čebelarjev Lična iz Nove Gorice in Čibeja iz Trbovelj; - plemenilček je narejen za praho matic; - opazovalni panj za opazovanje življenja čebel; - 7-satni AŽ-panj ali sedemsatar je pomožni panj; primerno dopolnjuje možnost oskrbe čebel v 10-satnih AŽ-panjih; - namestnikov panj v plodišču sta dva oddelka za dve družinici, medišče je skupno; 49

51 - zaklada v AŽ-panju povečuje panjsko prostornino v 9- in 10- satnih AŽ- panjih med rojenjem in med bogato pašo? Ali veš da čebelarji danes uporabljajo prevozne čebelnjake, prevozna tovorna sredstva? Ali veš da je kranjiče izpodrinil panj s premičnim satjem? da v Sloveniji danes povečini čebelarimo v AŽ-panjih? da so po svetu prevladujoč panjski sistem različne izpeljanke nakladne panje? Ali veš da čebele gradijo matičnike samo po potrebi, to je takrat, kadar želijo vzrediti novo matico to je: ob rojenju, ob izgubi matice, ob preleganju? Ali veš da se žerka izleže 3. dan (matice, delavke in trota)? da traja razvoj trota do 24 dni? da se v celici 16. dan izleže matica, 21. dan pa delavka? da označujemo matico, trota in delavko s posebnimi znaki? Ali veš da matica ne zalega v slabo očiščene celice? da je dolžnost čebelarja odstraniti staro, črno satje in ga zamenjati z novim? da z zadelavino čebele zadelajo špranje in razpoke v panju? Ali veš da se s čiščenjem obolele zalege vse svoje življenje ukvarja skupina čebel? da poleti živijo čebele od 14 do 40 dni, pozimi do 140 dni, v izjemnih primerih celo več kot 300 dni? 50

52 da z izmenjavo hrane dobijo matični mleček tudi pašne čebele? da so stražarke skupina čebel, starih od 12 do 25 dni, ki stražijo vhod v panj? Ali veš da rojenje pospešujejo: - utesnjen, premajhne prostor, - pomanjkanje matičnih feromonov, - poslabšanje vremena med pašo, - intenzivno pomladansko krmljenje, - bogata pelodna paša, - slaba medičinska paša, - veliko pokrite zalege, - manjši obseg nepokrite zalege. da čebele najpogosteje rojijo ob ugodnem, lepem, sončnem vremenu med 11. in 13. uro? da s pršenjem vode prisilijo roj, da se usede? da, ko opazimo, da so čebele v ogrebalniku obrnjene z glavo navzdol, je matica v ogrebalniku, sledijo ji ostale čebele? da dobimo dobre matice z vzrejo matic iz rojevih matičnikov? da matico najbolje označimo z barvitimi opalitnimi ploščicami? 51

53 9 Priloga 1 52

54 53

55 10 Priloga 2 54

56 55

57 56

58 57

59 58

60 59

61 11 Priloga 3 60

62 61

63 62