UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Livia Bači Maribor, 2015

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Livia Bači Maribor, 2015

2

3 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo LOČITEV OTROK OD STARŠEV OB PRIHODU V VRTEC Mentorica: prof. dr. Zlatka Cugmas Kandidatka: Livia Bači Maribor, 2015

4 Lektorica: Elizabeta Magyar, predmetna učiteljica slovenščine in nemščine Prevajalec: Aleksander Török, prof. angleškega in nemškega jezika

5 Zahvala Največjo zahvalo izrekam svoji mami, ki mi je omogočila šolanje in je ves čas mojega študija verjela vame, mi nudila podporo in pomoč pri vseh sprejetih odločitvah. Privzgojila mi je čut za delo z otroki. Hvala tudi babici za spodbudo in pohvalo ob mojih korakih na poti v poklic. Posebej se zahvaljujem mentorici prof. dr. Zlatki Cugmas, da mi je omogočila opravljanje diplomske naloge pri svojem predmetu. Hvala za strokovno pomoč in čas, namenjen diplomski nalogi. Zahvaljujem se tudi svojemu fantu Urošu, ki je sodeloval pri analizi anketnih vprašalnikov in oblikovanju diplomske naloge, me ves čas spodbujal in mi stal ob strani. Prav tako se zahvaljujem vzgojiteljicam in staršem otrok iz več vrtcev, ki so izpolnili anketni vprašalnik. Hvala tudi Elizabeti Magyar, ki je lektorirala diplomsko nalogo ter Aleksandru Töröku, ki je prevedel povzetek diplomskega dela. Hvaležna sem vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju diplomskega dela.

6 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Livia Bači, rojena , študentka Pedagoške fakultete v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Ločitev otrok od staršev ob prihodu v vrtec pri mentorici prof. dr. Zlatki Cugmas avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študentke) Maribor, 2015

7 POVZETEK V diplomskem delu z naslovom Ločitev otrok od staršev ob prihodu v vrtec sem raziskovala značilnosti otrokovega prihoda v vrtec. Zanimali so me čas prihoda, otrokovi odzivi ob prihodu v vrtec, ljubkovalne igrače, ki jih otroci prinašajo s seboj in način vključevanja otrok v skupino. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu sem predstavila vrtec kot institucijo in njegov pomen za razvoj otrok, dnevno rutino, vlogo vzgojitelja ob prihodu otrok v vrtec, pomen sodelovanja med vzgojiteljico in starši otrok ter opisala pomen ljubkovalnih igrač, ki jih otrok prinaša v vrtec. Izpostavila sem navezanost, ki vpliva na ločevanje otrok od staršev ob prihodu v vrtec. V empiričnem delu diplomskega dela sem predstavila rezultate raziskave, ki sem jo izvedla s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketne vprašalnike sem razdelila v več vrtcih po Prekmurju. Sodelovalo je 100 staršev. Namen raziskave ji bil ugotoviti značilnosti otrokovega prihoda v vrtec in vključitev v skupino. Analiza ankete je pokazala, da večino otrok v vrtec pripeljejo starši, približno ob istem času. Otroci ob odhodu staršev večinoma ne jočejo. Presenetljivo je tudi, da večina otrok s seboj ne prinaša ljubkovalnih predmetov, od staršev pa se najpogosteje ločijo s pozdravom. Otrokom, ki se težje ločijo od oseb, ki jih pripeljejo v vrtec, vzgojiteljice ločitev olajšajo s preusmeritvijo pozornosti. KLJUČNE BESEDE: otrok, vrtec, vzgojiteljica, starši, sodelovanje, navezanost, dnevna rutina, vključitev v skupino, ljubkovalne igrače, prihodi otrok

8 ABSTRACT In my diploma thesis, entitled Dealing with Kindergarten Separation Anxiety upon Arrival, I researched the characteristics of children s arrival at kindergarten. I was interested in the time of arrival, children s reactions at arrival, cuddly toys children bring with themselves and the way of integration into the group. The diploma thesis consists of two parts, the theoretical and empirical part. In the theoretical part I presented the kindergarten as an institution and its importance for children's development, daily routines, the influence of the kindergarten teacher at arrival, the importance of cooperation between the teacher and the parents and the influence of the cuddly toys, which children bring to the kindergarten. I focused on infant-parent attachment, which affects separation upon arrival. In the empirical part I presented the results of the research that was undertaken with the questionnaire method. The questionnaires were distributed in different kindergartens throughout Prekmurje region. One hundred parents took part. The purpose of the research was to find out the characteristics of children s arrival in the kindergarten and their integration into the group. The analysis showed that most of the children are brought to the kindergarten at about the same time. Children mostly don't cry at separation time. It is surprising, that most children don't bring a cuddly toy, and get separated from their parents with a greeting. Kindergarten teachers ease separation anxiety with attentional shift. KEY WORDS: child, kindergarten, kindergarten teacher, parents, cooperation, attachment, daily routine, integration into group, cuddly toys, children s arrival

9 KAZALO VSEBINE 1 UVOD TEORETIČNI DEL VRTEC Pomen vrtca za otrokov razvoj Prikriti kurikulum Dnevna rutina Vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcu Sodelovanje med starši in vzgojitelji Komunikacija med starši in vzgojitelji PRIHOD OTROK V VRTEC Vloga vzgojitelja ob prihodu otrok v vrtec Ljubkovalne igrače Ločitev otroka od staršev ob prihodu v vrtec NAVEZANOST Razvoj navezanosti Tipi navezanosti Merjenje navezanosti Druge metode za merjenje kakovosti navezanosti Dejavniki, ki vplivajo na navezanost Navezanost na vzgojiteljico Pomen varne navezanosti na vzgojiteljico EMPIRIČNI DEL NAMEN RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV Raziskovalna vprašanja Raziskovalne hipoteze Spremenljivke METODOLOGIJA Raziskovalne metode... 29

10 3.3.2 Raziskovalni vzorec Pripomočki Postopki zbiranja podatkov Postopki obdelave podatkov REZULTATI IN INTERPRETACIJA Preverjanje hipotez ZAKLJUČEK LITERATURA PRILOGE... 50

11 KAZALO TABEL Tabela 1: Opisna statistika starosti otroka Tabela 2: Opisna statistika pogostosti oseb, ki pripeljejo otroka v vrtec KAZALO SLIK Slika 1: Strukturni odstotki (f%) anketirancev glede na odnos z otrokom Slika 2: Strukturni odstotki (f%) glede na spol otroka Slika 3: Strukturni odstotki (f%) starosti otroka Slika 4: Strukturni odstotki (f%) časa prihoda otrok v vrtec Slika 5: Strukturni odstotki (f%) časovne rutine prihodov Slika 6: Primerjava pogostosti prinašanja ljubkovalnih predmetov v vrtec Slika 7: Primerjava prinašanja določene vrste ljubkovalnih predmetov v vrtec Slika 8: Pogostost jokanja dečkov ob ločitvi Slika 9: Pogostost jokanja deklic ob ločitvi Slika 10: Odziv vzgojiteljice na otrokov jok ob prihodu v vrtec, ločen po spolu. 39 Slika 11: Načini ločitev dečkov od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec Slika 12: Načini ločitev deklic od osebe, ki jo je pripeljala v vrtec... 40

12 1 UVOD Vrtec je treba doživeti kot prostor, kjer se dogajajo lepe stvari, se rešujejo otrokove težave in kjer se preživi del življenja (Senica, 1998). Varjačič-Rajko (2007) opisuje, da otrok že takoj po rojstvu ustvarja odnose z bližnjimi osebami. Najprej ustvarja odnose z ožjimi člani v družini, kasneje pa se pridružijo še vzgojitelji, tete, strici, družinski prijatelji in ostali. Vendar je vseeno odnos z materjo za otroka najtesnejši odnos, kljub temu da se ga ne zaveda in se ga tudi kasneje skorajda ne bo spominjal. V prvih tednih življenja otrok doživlja mater kot del sebe oziroma del okolja, ki zadovoljuje njegove potrebe. Med njima poteka izmenjava pogledov, kretenj, vonja in tona glasu. V tem obdobju je otrok še nebogljen in popolnoma odvisen od pomoči svoje matere. Čeh Svetina (2012) meni, da je odhod v vrtec za otroka pomemben korak, saj se poleg družine vključuje tudi v organiziran zunanji svet. V vrtcu spoznava novo okolje in nove ljudi, prilagaja se novemu bioritmu, prehrani, zahtevam in pravilom skupin. Ta proces prilagajanja je lahko prijeten, večkrat pa tudi naporen. V družini je bil otrok ves čas v središču pozornosti, v oddelku se to spremeni, saj bo le eden izmed ostalih. Tudi Lepičnik Vodopivec (2012) se strinja z mnenjem, da vrtec dopolnjuje družinsko vzgojo preko različnih ustreznih spodbud v sodelovanju z otrokovo družino, obenem spodbuja aktiven razvoj otroka. Predšolsko obdobje zelo pomembno vpliva na otrokov kasnejši razvoj. Vzgojiteljice pomagajo otrokom razumeti svet okoli njih preko različnih dejavnosti, s tem pa spodbujajo zaznavanje in spoznavanje okolja ter učenje. Žnidaršič (2013) pa poudarja pomen potrebe po varnosti otroka. Pomembno dejstvo je, da ko se otrok počuti varnega, se bolj razvija. Varnega se počuti takrat, ko se njegovo življenje odvija po določenem ritmu, brez večjih sprememb. Občutek varnosti dobi, če se počuti sproščeno. 1

13 2 TEORETIČNI DEL 2.1 VRTEC»Vrtec je za otroka okolje, ki mu omogoča družbeno izkušnjo, udeležbo v skupini vrstnikov, kjer skozi družabno, ustvarjalno, tekmovalno igro in sodelovanje nabira pomembne izkušnje«(praper, 1992). Kamenov (1990; v Lepičnik Vodopivec, 1996) vrtec opisuje kot institucijo, ki je nastala zaradi potreb družbe in katere najpomembnejša naloga je skrb ali varovanje otrok v času odsotnosti staršev. Woodhead (1979; v Lepičnik Vodopivec, 1996) vrtec opredeljuje kot vzgojno-izobraževalno institucijo, s pozitivnimi vplivi napolnjeno okolje, v katerem otroci ne glede na njihove domače okoliščine, razvijajo vse svoje potenciale. Lepičnik Vodopivec (1996) pa vrtec opisuje kot institucijo, ki ima pomembno vlogo v procesu socializacije otrok, spodbuja optimalni razvoj otrok in je v pomoč in oporo staršem. Jug (2000) pa definira vrtec kot institucijo, ki otrokom in njihovim staršem pomaga pri dopolnjevanju nege in vzgoje. Omenja, da se v vrtcu ustvarjajo pogoji za celostni razvoj in ustvarjalnost otrok, kar jim zagotavlja varno in zadovoljno otroštvo. Vrtci v Sloveniji delujejo po načelu Kurikuluma za vrtce (2008). To je dokument, ki je namenjen strokovnim delavcem v vrtcu, in pomeni strokovno podlago za delo v vrtcih, omogoča strokovno načrtovanje vzgoje in doseganje ustrezne ravni kakovosti predšolske vzgoje v vrtcih. Tudi Žlof Jadek (2014) priznava pomembnost Kurikulumu za vrtce, kjer so opredeljena načela, po katerih mora vzgojiteljica delovati. Ob upoštevanju načel iz Kurikuluma vrtec uresničuje tudi pomembne cilje za socialni razvoj otrok. Glavna vloga vrtcev v preteklosti je bilo varstvo. Še vedno velja prepričanje, da je za otroka najpomembnejša družinska vzgoja in bi bilo za otroka najboljše, da do tretjega leta starosti odrašča ob svoji materi. Kljub temu vedno več otrok po dopolnjenem enem letu starosti, po vrnitvi matere v službo, vstopi v vrtec. V vrtcu so otroci razen varstva deležni še izobraževanja in dopolnjevanja domače vzgoje. Otrok v vrtcu spozna veliko novega, obenem pa se druži z vrstniki. Prepričanje, 2

14 ali je vrtec koristen za otroka, je odvisno od vsake družine posebej. Vzgoja v vrtcih je dandanes zelo kakovostna, nudijo pa tudi različne programe, na podlagi česar se starši odločijo, kateri vrtec je najprimernejši za njihovega otroka (Batistič Zorec, 2003). Otrok od svojega prvega leta starosti naprej preživi precejšen del svojega življenja v vrtcu. Vstop v vrtec zanj pomeni prvo srečanje z javnim prostorom. Po vključitvi v vrtec otrok postane del sistema, katerega na eni strani vodi družba, na drugi strani pa starši (Senica, 1998). Za otrokova prva leta je otroški vrtec idealno vzgojno-izobraževalno okolje, je tako rekoč prostor za zmote in ponovitve. Otrok sme biti drugačen, ne da bi bila to pomanjkljivost. V vrtcu se otroci spontano učijo preko dejavnosti (Elschenbroich, 2012). Praper (1992) pravi, da je po otrokovem tretjem letu vzgoja v vrtcih ustrezno dopolnilo domači vzgoji, saj ima otrok po tretjem letu potrebo po druženju z vrstniki izven domačega okolja. S tem utrjuje svojo individualno identiteto. Ferjančič in Marjanovič Umek, (1992) predstavljata optimalni cilj predšolske vzgoje kot neprestano ustvarjanje pogojev za razvoj in učenje otrok. Vzgojno-varstvena organizacija tako predstavlja okolje, ki otroku omogoča aktivno udejstvovanje v skupini sebi enakih.»vrtec otroku ne more biti dom, vzgojiteljica mu ne more biti mama, lahko pa postaneta partnerja v otrokovem razvoju«(senica, 1998, str. 53) Pomen vrtca za otrokov razvoj Vzgoja otrok v vrtcih je na nek način dopolnjevanje družinske vzgoje. Namen vrtcev ni le zagotavljanje varstva otrok, temveč ustvarjanje pogojev za spodbujanje otrokove aktivnosti in razvoja. (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995) Vrtec koristi otrokovemu duševnemu razvoju in prispeva k njegovemu osamosvajanju. Otrok ima priložnost srečati doslej neznane osebe. Deloma se ločuje od staršev, vsaj za del dneva in tako se zmanjšuje njegova odvisnost od njih. Ob prisotnosti drugih otrok ima možnost razvijati sposobnost prilagajanja drugim in primernega obnašanja. Otrok, ki obiskuje vrtec, se na nek način 3

15 pripravlja na obdobje šolanja, kar mu bo pomagalo, da začetek šolanja ne bo doživljal kot naglo spremembo. (Košiček, 1992) Po Kurikulumu za vrtce (2008) se pri vzgoji v vrtcih v ospredje postavlja vsesplošni razvoj otrok, kar zajema tako telesni kot dušeni razvoj. Pomembna naloga vrtca je, da predstavlja otroku drugi dom, je nek podaljšek doma, kjer se počuti varnega, ljubljenega in sprejetega (Jug, 2000). V vrtcu otroke spodbujamo na samostojnost. Vsak dan izberemo otroka, ki pred obrokom pripravi mizo in jo po obroku očisti. Te zadolžitve krožijo in vsak otrok dobi priložnost, da se počuti koristnega in potrebnega. (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) Otroke v vrtcu spodbujamo k samostojnosti in razvijanju spretnosti, kot so oblačenje plašča, obuvanje, pripravljanje mize in uporaba stranišča. (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) Newcomb (1996, v Batistič Zorec, 2003) na podlagi raziskav poudarja pozitivi vpliv vrtcev na otroka, ki se kažejo v boljših socialnih spretnostih, sodelovanju z vrstniki in reševanju nalog. Čeh Svetina (2012) pravi, da se otrok v socialni skupini nauči uveljavljati svoje zahteve, želje in razvija socialne spretnosti, pridobiva občutek, da sam nekaj zmore in s tem postaja samostojnejši. V vrtcu se otroci učijo preko konkretnih izkušenj, svoje videnje in razumevanje okolja pa izražajo skozi različna področja: gibanje, risanje, igro, ples vzgojiteljice Od otroka je odvisno, koliko bo iz teh različnih situacij odnesel. Bahovec in Kodelja (1996) navajata, da analize kažejo pomemben vpliv predšolske vzgoje na kasnejše šolanje otrok in prilagajanje (še posebej za otroke iz socialno manj spodbudnih okolij). Apple (1992; v Bahovec in Kodelja, 1996) opisuje, da izkušnja v vrtcu služi kot temelj za sledeča leta šolanja. Otroci, ki so hodili v vrtec, kažejo večji uspeh v osnovni šoli kakor otroci, ki vrtca niso obiskovali. Varstvo v vrtcih koristi predvsem otrokom, ki prihajajo iz družin z nižjimi prihodki ali iz stresnih družin. Vrtec jim nudi vse tisto, kar jim doma primanjkuje, 4

16 kot je čustvena opora, spodbuja pa tudi njihov spoznavni razvoj (Scarr, 1997; v Papalia, Olds in Feldman, 2003). Različni strokovnjaki so mnenja, da ima otrok v času, preden vstopi v šolo (torej v predšolskem obdobju), tako izoblikovano osebnost in vzorce obnašanja, da ima šola le minimalni vpliv za izboljšanje ali poslabšanje doseženega stanja. Zato je visoka kvaliteta programov v vrtcih velikega pomena (Boh in Vojnovič, 1990). Izkušnje, ki jih otrok dobi v predšolskem obdobju, se globoko vtisnejo v njegovo podzavest, mnogo bolj, kot karkoli v kasnejšem življenju (Ženva, 1990) Prikriti kurikulum V vrtcu poleg zapisanega kurikuluma poteka tudi prikriti kurikulum, ki je pomembna sestavina življenja otrok v vrtcu in pomemben vzgojni dejavnik (Kurikulum za vrtce, 1999; v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). V prikriti kurikulum spada vse, kar ni točno zapisano in opredeljeno, vendar je mnogokrat v vzgoji učinkovitejše, kot natančno opredeljene dejavnosti v zapisanem kurikulumu (Kurikulum za vrtce, 2008). Bahovec in Kodelja (1996; v Batistič Zorec, 2003, str. 262) opisujeta, da v prikriti kurikulum»sodi vse, kar je v vrtcu samoumevnega in v zvezi s čemer otroci pogosto nimajo izbire: dnevni red in urejenost vrtca, potek hranjenja in spanja, način organiziranja in izbor in še kaj«. Prikriti kurikulum, pravi Volavc (2012), se uveljavlja tudi skozi vrednote in stališča vzgojnega osebja, njihove razlage in odzive. Nanaša se na tiste vidike izvedbenega kurikuluma, kjer se otroci spontano naučijo in od vzgojnih delavcev prevzemajo določene vrednote in stereotipe. O Hagan in Smith (1993; v Batistič Zorec, 2003) pravita, da se otroci preko prikritega kurikuluma učijo vedenj, osvojijo stališča, vrednote in stereotipe. Otroci preko prikritega kurikuluma dobijo sporočila o sebi in drugih. Špoljar (1993; v Batistič Zorec, 2003) omenja učinkovite nenamerne dejavnike prikritega kurikuluma, kot so opremljenost ustanov, organizacija prostora, število otrok ipd., ki vplivajo na vzgojno-izobraževalni proces in sodelovanje med vzgojitelji in otroki. Bahovec in Kodelja (1996; v Batistič Zorec, 2003) 5

17 poudarjata, da vse, kar se otrok nauči v vrtcu in ni načrtovano ali namerno, lahko pripišemo prikritemu kurikulumu. Prikriti kurikulum zajema tudi komunikacijo ob prihodu otroka v vrtec. za uspešno izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti je potrebno vzpostaviti ustrezne odnose med družino in vrtcem. Prihajanje otrok v vrtec, ki mu nudi čustveno stabilnost in toplino ob primerni komunikaciji, močno pomaga pri ločitvi od staršev ob prihodu v vrtec (Jereb Zdešar, 2005) Dnevna rutina»dnevna rutina je operativni okvir, ki določa in podpira vsakdanje dogodke v vrtcu. / / Je zaporedje dogodkov, ki ohlapno definira uporabo prostora in tega, kako odrasli in otroci stopajo v interakcije«(hohmann in P. Weikart, 2005, str. 153). Dneve v vrtcu vzgojitelji skrbno načrtujejo. Trudijo se, da se v njem prepletajo usmerjene dejavnosti in bivanje na prostem. Tako postane dnevna rutina del vrtčevskega vsakdana. Dnevna rutina se začne že s prihodom otrok v vrtec, sledi zajtrk, nega, usmerjene dejavnosti, bivanje na prostem, kosilo, počitek in zaključi z odhodom otrok domov. Tako zastavljen dnevni načrt omogoči vzgojiteljem dobro organiziranost, otroku pa omogoči, da se počuti varnega. V življenju se bo lažje prilagodil zahtevam dnevnega reda, kar vključuje tudi učenje. H kar največjemu izkoristku prednosti dnevne rutine pa lahko veliko prispevajo tudi starši, če doma ustvarijo enako rutino, recimo kosilo in počitek ob enakem času, kot v vrtcu (Plavec, 2012). Dnevna rutina je sestavni del kurikuluma, saj organiziranje dela v vrtcu zahteva načrtovanje. Otroci, ki vedo, kaj bodo počeli v določenem delu dneva, razvijejo občutek varnosti in ustvarijo ravnotežje med omejitvami in svobodo. Vseeno pa mora biti dopuščena fleksibilnost in individualnost (Hohmann in Weikart, 1995; v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). V dnevni rutini se odraža prikriti kurikulum. Elementi dnevne rutine so: prihodi in odhodi otrok v vrtec, igra, bivanje na prostem, prehranjevanje, počitek, nega in skrb zase, pospravljanje igrač in prostora ter 6

18 prehajanje med dejavnostmi. Ti elementi se prepletajo z usmerjenimi dejavnostmi in tako zagotavljajo predvidljivo zaporedje dogodkov in gladke prehode med dejavnostmi (Žlof Jadek, 2014). Pri oblikovanju dnevne rutine v vrtcu moramo biti pozorni, da se čim bolj omeji čas neaktivnosti in čakanja (Kurikulum za vrtce, 2008). Hohmann in P. Weikart (2005) omenjata dnevno rutino kot psihološko varno in namensko okolje otrokom. To okolje pomaga otrokom razvijati občutek varnosti, saj vedo, kaj lahko pričakujejo. Dnevna rutina gradi občutek skupnosti, kar bistveno olajša prehod otrok od doma v vrtec, obenem podpira njihovo aktivno učenje. Otrokom omogoči predvideti, kaj se bo zgodilo in kaj bodo počeli v posameznih delih dneva. Skozi dnevno rutino otroci in odrasli vzpostavljajo občutek skupnosti. Dnevna rutina ponuja razpored dogodkov, odraslim pomaga organizirati čas z otroki. Dnevno rutino sestavljajo časovni deli, ki so dodeljeni določenim aktivnostim, skrbi za strukturo dogodkov dneva Vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcu Žlof Jadek (2014) definira vzgojitelja kot toplo, trdno in odločno osebo, ki postavlja pravila in meje, primerne otrokovi starosti. Z. Cugmas (2014) pa izmed številnih vlog vzgojiteljice izpostavlja, da mora biti vzgojiteljica občutljiva za otrokove potrebe, mu nuditi telesno in čustveno varnost, torej mora prepoznati otrokove potrebe ter se na njih ustrezno odzvati. Ženva (1990) pa pravi, da je vzgojiteljica poleg matere pogosto najpomembnejša oseba v otrokovem življenju. Zato ima osebnost vzgojitelja poseben pomen pri njenem poklicu. S tem se strinjata tudi Košiček in Košiček (1975) in ugotavljata, da bo vzgojitelja z zdravo in uravnoteženo osebnostjo otrok lažje sprejel in razvil zaupanje vanj. To zaupanje pa bo kasneje širil tudi na druge odrasle osebe. V Sloveniji Zakon o vrtcih (1996; v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008) določa, da mora imeti vzgojitelj v vrtcu visokošolsko strokovno izobrazbo za področje predšolske vzgoje ali ustrezno izobrazbo in opravljeno izpopolnjevanje na področju predšolske vzgoje. Pomočnica vzgojiteljica mora imeti srednjo 7

19 strokovno izobrazbo na področju predšolske vzgoje ali zaključeno gimnazijo in opravljen tečaj za delo s predšolskimi otroki. Howes, Philips in Whitebook (1992; v Cugmas, 2003b) navajajo pomen vzgojiteljeve izobrazbe na učinkovitost ustrezne organizacije razvojno primernih aktivnosti. Manj izobražena vzgojiteljica bo sicer otroku nudila dovolj topline in občutljivost v skrbi, bo pa manj uspešna pri organiziranju aktivnosti, ki so primerne razvojni stopnji otrok. Kolar (2003) poudarja pomen primernega sodelovanja vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice, ki je nujno potrebno pri delu z mlajšimi otroki. Pomembno je, da vzgojno delo načrtujeta skupaj, pri delu pa poskušata biti čim bolj usklajeni. Pomembna sta tudi njuna sposobnost vživljanja v otroka ter sposobnost opazovanja. Vzgojitelj se v vrtcu pojavlja v več vlogah: kot uslužbenec, strokovnjak in človek. Te vloge so prepletene. Kot uslužbenec upošteva pravila vzgojno-izobraževalnega dela, kot strokovnjak pozna svojo stroko, spremlja novosti in se razvija. Vseeno pa je le človek, ne more biti idealiziran in več od drugih. Lahko je le človek, ki skrbi za otroke, jim daje ljubezen, jih zna spodbujati in razumeti (Pšunder, 2000). Vloga vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke poučuje, jih vodi in za njih skrbi. V vlogi skrbnice je odgovorna za prehranjevanje otrok, skrbi, da je otroku toplo, zagotovi dnevni počitek oz. spanje (Howes in Hamilton; v Cugmas, 2003b). Vzgojiteljica predšolskih otrok je oseba, ki skrbi za celostni razvoj otrok. Razvija otrokovo samostojnost, komunikacijo, sposobnost razmišljanja, ipd. Njeno delo zajema pripravo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela ter sodelovanje s starši. Vzgojitelj poskrbi za primerno časovno razporeditev dnevnih opravil, kot so prehrana, počitek in bivanje na prostem. Vzgojitelji se tudi nenehno strokovno izobražujejo. Vzgojitelj je v prvi vrsti odgovoren za varnost otrok, spremlja pa tudi njihov razvoj in skrbi za dobro socialno ozračje. Vzgojitelj skrbi za pretok informacij v obliki individualnega pogovora s starši, organizira pa tudi roditeljske sestanke (Opis poklica-vzgojitelj predšolskih otrok, b.d.). Vzgojitelj ali pomočnik vzgojitelja (oz. druga odrasla oseba, ki sodeluje pri vzgoji) je usmerjevalec in zgled za prijetno komunikacijo. Pri medsebojnih stikih med otroki in vzgojiteljem so pomembni tudi nasmeh, dotiki, prijem in govorjenje v višini otrokovih oči. Prav tako je naloga vzgojitelja, da se odziva na otrokova vprašanja, pozorno 8

20 posluša, uporablja pozitivna navodila, usmerja. Vse to prispeva k pozitivni socialni klimi v skupini (Kurikulum za vrtce, 2008). Newcomb (1996; v Batistič Zorec, 2003) predstavljata vzgojiteljice kot odgovorne in občutljive osebe, na katere se otroci prav kmalu navežejo. Vzgojitelji niso nadomestek za starše. Zavedati se morajo, da so starši za otroka primarni, vzgojitelji pa z otroki ustvarijo poseben odnos, jim nudijo pozornost in otroke spodbujajo, da razvijejo pozitivno samopodobo in gradijo dobre medsebojne odnose. Selleck in Griffin (1996; v Batistič Zorec, 2003) omenjata vzgojiteljico, katera nudi zaščito otrokom v vrtcu. Otroku je vedno na razpolago, vendar se otrok ne sme počutiti utesnjenega in pretirano nadzorovanega. Idealna vzgojiteljica otroku ne nudi le spodbudnega okolja za celostni razvoj, ampak mu pomaga oblikovati zaupljive odnose z drugimi osebami in uživati v pozitivni povezanosti z drugimi otroki (Cugmas, 2003a) Sodelovanje med starši in vzgojitelji Načelo sodelovanja s starši, ki je opredeljeno v Kurikulumu za vrtce, opisuje, da imajo starši pravico do sprotne izmenjave informacij in razgovora o otroku s strokovnimi delavci vrtca, imajo pravico sodelovati pri načrtovanju dela v oddelku in po dogovoru sodelovati pri vzgojnem delu. Načelo poudarja tudi pomen spoštovanja družin, njihove kulture, stališča, navade in običaje (Kurikulum za vrtce, 2008). Rakovič (2004) pravi, da se sodelovanje s starši začne že s prvim telefonskim klicem ali obiskom staršev v vrtcu. J. Lepičnik Vodovipec (1996) pravi, da se vzgojitelji vedno bolj zavedajo pomena partnerskih odnosov med starši in vrtcem, to pa sodi med zahtevne naloge, ki od vzgojiteljev terja veliko pedagoškega znanja in občutljivosti. Le vzgojitelj, ki upošteva principe dela z odraslimi, lahko pričakuje aktivno sodelovanje staršev. Med najpomembnejše principe dela s starši uvrščamo predvsem princip medsebojnega sodelovanja (ki temelji na skupnih ciljih), princip upoštevanja in spoštovanja osebnosti staršev (imajo svoj način življenja, svoja stališča, 9

21 pričakovanja, probleme, katere mora vzgojitelj upoštevati in spoštovati) in princip upoštevanja individualnih razlik med starši, ki poudarja, da se mora vzgojitelj zavedati, da smo si ljudje med seboj različni. M. Erženičnik Pačnik (1997) se strinja, da so najbolj neposredna vez med vrtcem in otrokovo družino starši. Vzgojitelji se zavedajo, da morajo biti oni tisti, ki dajejo spodbudo za medsebojno sodelovanje. Od vzgojitelja je tudi odvisen način in kvaliteta sodelovanja s starši. Otrok, ki čuti pristno vez med starši in vzgojiteljem, postane tudi sam bolj zaupljiv do vzgojitelja, s tem pa je njegovo bivanje v vrtcu prijetnejše. J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da vzgojitelji dobijo malo povratnih informacij od staršev otrok. Starši ne povedo svoje misli, problemov in občutkov in niso dovolj odzivni do vzgojiteljev, zaradi česar nastane med starši in vzgojitelji veliko nerazjasnjenih stvari, kar sproža negativne predpostavke. Prav to je lahko vzrok za pojav slabih občutkov in nezaupanja. Kvalitetni medsebojni odnosi med starši in vzgojitelji so torej izrednega pomena. Košiček (1992) prav tako ugotavlja, da so otroci pozorni na obnašanje vzgojiteljice do njihovih članov družine. Veseli so, kadar vidijo prijazen in dobrohoten odnos ter sodelovanje med ljudmi, ki jih vsakodnevno obkrožajo. To bo v njih razvijalo zaupanje do odnosa med ljudmi. Načini sodelovanja s starši so: roditeljski sestanki (predstavitev elementov dnevnega bivanja, dnevne rutine, ideje staršev glede letnega delovnega načrta, izpostavljanje problemov glede bivanja otrok v vrtcu, na predlog staršev lahko vzgojitelji pripravijo predavanje na določeno temo ipd.), pogovorne ure (predhodna priprava na podlagi zapisov opazovanj posameznega otroka, staršem predstavijo čim več podrobnosti o bivanju otroka v vrtcu. Na ta način se razvije medsebojno zaupanje.), skupna srečanja staršev in otrok (oblika srečanj, na katerih aktivno sodelujejo tudi starši, kot so pohodi, obisk prireditev in delavnic), izvedba različnih dejavnosti (obisk družin na domu in ogled okolja, kjer otroci spoznajo določene procese, živali...), izleti (ekskurzije in ogledi predstav z avtobusi), (Oblak, 2010). 10

22 2.1.6 Komunikacija med starši in vzgojitelji Odnos med starši in vzgojitelji je vreden toliko, kolikor je vredna komunikacija v njem. S pomočjo komunikacije izražamo svoja sporočila in kažemo medsebojno razumevanje. Komunikacije med starši in vzgojitelji ne bo, če med njimi ne bo medsebojnega zaupanja. Zaupanje med starši in vzgojitelji se lahko razvije le, če vzgojitelj sprejema misli in reakcije staršev, jim nudi podporo in sodelovanje. Medsebojno poznavanje in razvijanje zaupanja se lahko uresničuje le s pomočjo ustrezne komunikacije (Kuzma, 2010). Starši, ki vključijo otroka v vrtec, si želijo ustrezne oskrbe, čustvene podpore in kakovostno vzgojno-izobraževanje za svoje otroke. Svojo podporo izkazujejo s tem, da sodelujejo pri izvedbi vzgojnih dejavnosti, organizirajo oblike sodelovanja vrtca z okoljem, pripravljajo lutkovne predstave, pomagajo pri zbiranju materialov za vzgojno delo ipd. Pomembno je, da starši znajo pohvaliti, pa tudi kritično ovrednotiti tisto, kar se jim zdi, da bi bilo potrebno spremeniti (Hren, 2015). Otrok zelo natančno opazuje neverbalno komunikacijo in odnose med vzgojiteljico in starši. Ta sporočila mu pomagajo sestavljati podobo o sebi (Senica, 1998). 2.2 PRIHOD OTROK V VRTEC Žlof Jadek (2014) pravi, da je najpogostejša težava glede prihoda otrok v vrtce ta, da veliko otrok starši pripeljejo v vrtec ob dokaj nerednih urah. To lahko povzroča, da se nekateri otroci ne počutijo varne, saj doživljajo nenehne spremembe, kar je za njih lahko stresno. Vzgojiteljica in starši naj bi sodelovali pri iskanju poti za pomiritev otroka, ki ima težave pri ločevanju od staršev. Vsak otrok ima lahko od časa do časa težave ob ločitvi od staršev (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001). Starši se lahko dogovorijo z vzgojiteljico, da bodo po prihodu v vrtec za krajši čas prisotni v igralnici in se vključijo v dejavnosti (Kurikulum za vrtce, 2008). 11

23 Pomembno vlogo ima tudi opremljenost garderobe, saj je to prostor, kjer se srečujemo z otroki in starši otrok. Opremljena naj bo z udobnimi naslonjači, preprogo, obešalniki, s predali za odlaganje igračk V času, kadar otroci prihajajo v vrtec, je primerno tudi predvajanje umirjene glasbe za sprostitev (Senica, 1998). Mlajšim otrokom je zelo boleče zapustiti družino in oditi v vrtec. Ob ločitvi potrebujejo posebno skrb in pomirjanje v igralnici. Otroke ne smemo pustiti same, saj to le še poveča njihovo stisko. Zavedati se morajo, da bo za njih v vrtcu dobro poskrbljeno in da se bodo starši vrnili po njih (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) Vloga vzgojitelja ob prihodu otrok v vrtec Ob prihodu otrok v vrtec se vzpostavi pomemben stik s strokovnimi delavkami in drugimi vrstniki. Vzgojitelj mora upoštevati specifične potrebe po določenem načinu vključevanja v oddelek (Žlof Jadek, 2014). Medved (2004) navaja, da je ob prihodu otrok najpomembnejši osebni stik z otrokom in prijazen pozdrav. Otrok mora imeti občutek, da je dobrodošel. Prav tako moramo za vsakega otroka ugotoviti, kaj mu po prihodu najbolj ustreza (pogovor z odraslim, individualna dejavnost, počitek itn.). Miller (2000) vzgojiteljem priporoča, naj ob vstopu v vrtec vsakega otroka toplo pozdravijo, potrepljajo po rami, objamejo oz. naredijo tisto, kar vedo, da imajo otroci najraje. Fizični stik namreč otroku pove, da je opažen in cenjen. Za začetek dneva je otrokom primerno ponuditi le nekatere delovne materiale, s katerimi lahko delajo (npr. na eni mizi modelirno maso, na drugi nekaj igrač in na tretji pribor za risanje). Nekaterim otrokom je potrebno pustiti več časa, da se odločijo, kaj, s kom ali s čim se bodo igrali. Rakovič (2004) opisuje, da ločitev ni boleča le za otroke, ampak tudi za starše. Vzgojiteljice v vrtcu lahko otrokom ob ločitvi od staršev nudijo pomoč na različne načine, kot so pogovori v pomirjujočem tonu, mahanje staršem skozi okno, pisanje sporočil za starše ipd. Otroci morajo čutiti, da jim vzgojitelji želijo pomagati in so tam zaradi njih in zanje. Jokajočim otrokom pozornost preusmerijo s ponudbo raznolikih aktivnosti. Čeh Svetina (2012) pa priporoča vzgojiteljem, naj otrokom posvetijo dovolj časa, 12

24 razumevanja, potrpežljivosti in sprejmejo otroka takšnega, kot je. Prav tako je pomembno, da vzgojitelji in starši ustvarijo medsebojno zaupanje, da vidijo, da otroci radi prihajajo v vrtec, se vključujejo v igro in jih ostali otroci sprejmejo medse. Bojinovič (2005) poudarja pomen časa in pozornosti, ki ga namenimo otroku ob prihodu v vrtec. Na dobro počutje otrok namreč vpliva tudi čas, ki ga vzgojiteljica in pomočnica namenita pozdravu, prijaznemu sprejemu in izmenjavi informacij. Od prihoda v vrtec pa do odhoda pa otrokom nudimo različne aktivnosti glede na želje, interese, potrebe in sposobnosti Ljubkovalne igrače Praper (1992) ljubkovalne igrače umešča med specifične relacijske igrače. Te so običajno mehke, plišaste, kosmate in tople. Običajno je to medvedek, zajček ali račka, lahko pa je to tudi blazina, plenička, odejica ali kaj podobnega. Do te igrače otrok razvija posebno navezanost, vendar pa ima v prvih treh letih otrokovega življenja to lahko le ena določena igrača. Otrok to izbrano igračo doživlja na poseben način. Rakovič (2004) opisuje, da otroci pogosto želijo od doma prinašati igrače, knjige in druge predmete, kar je v nekaterih vrtcih nekaj običajnega, v drugih pa niso zaželeni. Nekaterim otrokom prinašanje teh predmetov veliko pomeni. Leach (1995; v Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) opisuje, da si otroci, stari približno eno leto, prisvojijo predmet, ki mora biti vedno z njimi. Te predmete imenujemo prehodni tolažilni predmeti in imajo vlogo varnostnih predmetov v času odsotnosti staršev. To so lahko plišaste igrače, odejice, pleničke Večina strokovnjakov pravi, da ti predmeti pomirjujoče vplivajo na otroke in njihova uporaba ni znak negotovosti ali drugih težav. Skynner in Cleese (1994) opisujeta, naj bo prehodni predmet neživa stvar, ki se ne spreminja, odziva in nima lastnih čustev. Prehodni predmet je lahko otroku v pomoč na več načinov. Otrok lahko na njega prenese čustva, ki so namenjena materi, če ga zajame tesnoba, ga ta predmet spomni na tolažbo, ki mu jo sicer daje mama ipd. Miller (2000) razen prehodnih 13

25 objektov predlaga še predmete, ki pripadajo staršem (šal, stara denarnica ) in fotografije staršev (obešeni na steno, da jih lahko otrok vidi, se jih dotakne, z njimi govori ). Praper (1992) ugotavlja, da je pri prehodnem predmetu pomembna mehkoba, toplota ob dotiku in specifični vonj tega predmeta ali igrače. Če starši umazano igračo operejo, ta izgubi svoj specifični vonj in otroku nov vonj ne bo več všeč, kot da bi igrača izgubila dušo. Tranzitorni ali prehodni objekt je otroku pri roki takrat, kadar mame ni v bližini ali kadar gre otrok spat. Na otroka deluje pomirjujoče, daje občutek gotovosti in znižuje otrokovo bojazen. Pred mnogimi leti so veljali otroci, ki so nosili s seboj odejico, za preplašeno in nevrotično osebnost. Ta miselnost se je spremenila. Zdaj se zdi povsem primerno, da otrok prenaša s seboj nek prehodni predmet, ki ga ima za pomiritev, saj je ta predmet prehod med navezanostjo na starše in ločitvijo od njih. Za otroka je ta predmet povezan z domom, varnostjo in ga lahko vzame s seboj, ko staršev ni ob njem. Ti predmeti mu olajšajo prehod v novo okolje in kakršnokoli ločitev. Ko bo otrok starejši in bolj gotov v različnih situacijah brez staršev, ga bo postopoma opustil (Byron, 2010). Potrebno se je zavedati, da je tudi otrokom kdaj težko, so nenaspani, starši pa jim pri jutranjem hitenju vzamejo igračo, ki jim pomeni varnost ob odhodu od doma. Mlajši otroci potrebujejo dude, pleničke ali druge mehke igračke, da bi se vrtcu počutili čim bolj domače in varno. Nekaterim otrokom določena igrača predstavlja del celote in se brez te igrače počuti nepopoln. Ni sicer primerno, da otrok v vrtec prinaša številčno preveč igrač oz. da je igrača celo večja od njega samega. Starši bodo znali presoditi, katera igrača je primerna za vrtec, da ga otrok vzame s seboj v vrtec. Otrok se prav tako naj zaveda, da bo moral sam nositi posledice, če se igrači kaj zgodi (Belšak Viher, 2013). Nekateri starši se sprašujejo glede smiselnosti ljubkovalnih igrač. Skrbi jih, ali so plišaste igrače in odeja dobra zamisel, ne da bi otrok postal od njih preveč odvisen. Vendar pa so to pripomočki, ki otrokom ponujajo varnost in tolažbo že zaradi tega, ker so tople in mehke (Witkin, 2000). Mnogi starši otroku vzamejo ljubkovalno igračo rekoč, da so otroci že preveliki, da bi takšne igrače nosili s seboj v vrtec. Kot vzrok navedejo tudi, da je igrača že vsa zmečkana in scefrana in 14

26 jo želijo nadomestiti z novo. Vendar pa ni igrače, ki bi otroku lahko nadomestila njegovega medvedka ali mehko odejico, ki ima vonj po mami ali po domu in h kateri se lahko stisne, kadar mu je hudo (Senica, 1998). Starše in otroke, ki v vrtec prinašajo ljubkovalne igrače, je potrebno opozoriti, da vzgojiteljice niso odgovorne za izgubo ali poškodbo igrače. Če je le mogoče, naj bo v igralnici ali garderobi pripravljen poseben prostor ali predal, kjer lahko otroci shranjujejo svoje ljubkovalne igrače (Rakovič, 2004). Proti koncu tretjega leta starosti je otrok že sposoben menjati vloge. V povezavi s prehodnim predmetom lahko prevzame aktivno vlogo in je on tisti, ki neguje, hrani s stekleničko in uspava medvedka. Otrok sčasoma postaja čustveno stabilen tako do svojih igrač kot do svojih staršev (Praper, 1992). Otroci potrebujejo podporo, kadar se počutijo neprijetno in so prestrašeni, saj vedno ne izražajo svojih občutkov z besedami, zato za tolažbo potrebujejo predmet (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) Ločitev otroka od staršev ob prihodu v vrtec Strah pred ločitvijo je normalen del razvoja pri otrocih. Pri starosti okrog osem mesecev otrok začne kazati strah pred ločitvijo. Izkušnja strahu predstavlja tudi proces individualizacije (notranja ločitev od staršev in začetek zavedanja, da je posameznik z lastnimi mislimi, prepričanji in vedenji), skozi katere gre otrok. Nekateri gredo zlahka skozi to izkušnjo, drugi težje. Način, kako se bo otrok odzval na ločitev od staršev, pa je v veliki meri povezan tudi s tem, kako se na ločitev odzovejo prav starši (Byron, 2010). Otroka, ki se boji ločitve, je potrebno še pred vstopom v vrtec prepričati, da se starši kmalu spet vrnejo. Otroka ne smemo siliti, da se takoj vključi v igro. Umaknemo se počasi, kajti nenadna odsotnost staršev lahko pri otroku povzroči šok. Pogosto se dogaja, da se otrok v vrtcu počuti dobro, pa vendar se upira, ko je treba iti v vrtec. V takem primeru otroka usmerimo na tiste vsebine, ki jih ima v vrtcu rad, namesto, da bi ga prepričevali, da je potrebno iti v vrtec. Starši jim 15

27 povedo, da jih zanimajo dogodki, ki jih doživi v vrtcu in se veselijo pogovora o njih (Gerlinde, 1995). Otroku lahko pomagamo tako, da ga premotimo in speljemo pozornost drugam. Potrebno je biti iznajdljiv: lahko zapojemo pesem, uporabimo kakšno igračo, celo pokažemo namišljeno bitje na vrtu. Pomembno je le vztrajati (Byron, 2010). Starši lahko otrokom pomagajo tudi s pogovorom še pred odhodom v vrtec. Otroka vprašajo, kako je preživel noč, kaj je sanjal in ga na tak način pripravijo na umirjen odhod od doma. Pomembna je tudi komunikacija med potjo do vrtca, ki lahko poteka o igračah, pričakovanjih in prijateljih. Čas je seveda potrebno nameniti tudi komunikaciji ob prihodu v vrtec (Jereb Zdešar, 2005). Brazelton (1999) predlaga, naj starši otrokom dovolijo v vrtec prinesti svojo ljubljeno igračo ali mehko odejico. Starši naj otrokom ob prihodu v vrtec pomagajo sleči plašč ali zgornja oblačila ter naj bodo pozorni, da med tem vzgojitelj opazi prihod otroka. Po tem naj otroka objamejo, povedo, kdaj se bodo vrnili ponj ter odidejo. 2.3 NAVEZANOST Začetnik teorije o navezanosti je John Bowlby (1969; v Žvelc, 2011). Raziskoval je vedenje različnih živalskih vrst ob prisotnosti in odsotnosti matere. Preko svojih raziskav je ugotovil negativen vpliv odsotnosti matere na dojenčka.»navezanost je obojestranska, trajna čustvena vez med dojenčkom in staršem (skrbnikom), k njeni kakovosti pa prispevata oba. Navezanost dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljili njihove psihosocialne in telesne potrebe«(papalia, Olds in Feldman, 2003, str. 187). Varjačič-Rajko (2007) pravi, da ljudje v vsakdanjem govoru uporabljamo besedo navezanost v bolj splošnem pomenu, kot se uporablja v psihologiji, saj govorimo o navezanosti med človekom in živaljo, med otrokom in teto ipd. Navezanost pomeni odprtost, radovednost in zaupanje v druge ljudi. V vsakdanjem govoru je navezanost nekaj, kar sodi bolj v znanstva kot v ozek družinski krog. 16

28 V psihologiji je o navezanosti prvi pisal angleški psiholog John Bowbly (povz. po Varjačič-Rajko, 2007), ki trdi, da se med dojenčkom in materjo ustvari navezanost, katere primarni smisel je preživetje. Bowlby (1984; v Lorenčič, 2011, str. 117) je pojem navezanosti opredelil kot»psihološki pogoj za razvoj človeškega bitja«. Navezanost v najširšem pomenu pomeni sposobnost človeka, da vzpostavi in ohrani povezavo z ljudmi v svoji okolici, od katerih je odvisno njegovo preživetje. Nemec in Krajnc (2011) opredeljujeta navezanost kot močno čustveno vez med dvema osebama. Je pomemben razvojni mejnik v otrokovem prvem letu življenja, ki utrjuje odnos med otrokom in njegovimi skrbniki. Znaki, po katerih prepoznamo navezanost, so: vesel pozdrav, iztegovanje rok, poskušanje vzpostavljanja stikov, tesno privijanje k osebi ipd. Praper (1992) pa opisuje navezanost kot trajajoč intimen emocionalni odnos. Takšen odnos se vzpostavi s pričetkom ustvarjanja objektnega odnosa, kar je ponavadi takrat, ko začne otrok prepoznavati osebo, ki mu nudi nego in oporo. Otrok matere še ne zaznava kot celoto, temveč po delih, ki jih imenujemo parcialni objekti (to so materine prsi, oči, lasje, glas, ipd.). Raziskave kažejo pomembno vlogo kontakta oči-oči, ki je tudi najpomembnejši dejavnik navezanosti. Tudi v kasnejših letih so oči tiste, ki sporočajo ljubezenska ali sovražna sporočila. O oblikovanju prave navezanosti pa lahko začnemo govoriti šele, ko otrok začne mater doživljati kot celoto. To se zgodi nekje med šestim in osmim mesecem starosti, ko se običajno pojavi tudi tako imenovana osemmesečna bojazen, za kar je značilno, da otrok noče več k drugim osebam in se oklepa svoje matere. Berk (1996; v Cugmas, 1998) opredeljuje navezanost kot močno čustveno vez, ki jo občutimo do določenih oseb v življenju. Ob stiku s temi osebami občutimo zadovoljstvo in veselje, v primeru stresa pa nam te osebe dajejo podporo in tolažbo. Senica (1998) pravi, da se prvi znak navezanosti na določeno osebo pojavi v situaciji, ko je otrok prepuščen tujim ljudem. Bowlby (1969; v Payne in Walker, 2002) je menil, da so za uspešno vzgojo potrebne močne vezi naklonjenosti, ki se razvijejo med otrokom in materjo. 17

29 Otroci, ki so deležni ustrezne navezanosti s strani staršev, se lažje učijo in zrastejo v zdravega človeka.»otroci niso navezani le na mater, kot se splošno predvideva. Navezanost na očeta kaže 30% dojenčkov (pri 18 mesecih 75% otrok), na stare starše 11% dojenčkov (pri 18 mesecih 45% otrok) in na sorojence 2% (pri 18 mesecih 24% otrok)«(schaffer, 1996; v Nemec in Krajnc, 2011, str. 119). Preživetje dojenčka je odvisno od skrbi oseb v njegovi bližini, zato se mora razviti oblika navezanosti nanjo. V prvih šestih mesecih dojenčkovega življenja je ta navezanost nediskriminativna, otrok se čustveno odziva na ljudi v svoji bližini, navezujejo se na več ljudi v svoji bližini. Navezanost v drugi polovici prvega leta postane bolj specifična, oblikuje se lahko tudi navezanost na več ljudi hkrati (Bowlby, 1969; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Bowlby (1969; v Payne in Walker, 2002) je menil, da moremo izkusiti pozitiven občutek ljubezni, da bi lahko ljubili druge. Ob pomanjkanju zgodnjega ljubečega odnosa lahko postane čustveni razvoj otroka moten. Z. Cugmas (1998) piše o tem, da otrok v prvih dveh mesecih življenja ni sposoben ustvarjati stikov z okoljem. Kasneje se razvije simbioza med otrokom in materjo, kar pomeni, da se otrok in mati zlijeta v eno. Ta simbioza daje otroku občutek varnosti, to pa je temelj kasnejšega zaupanja vase. Batistič Zorec (2000) pravi, da otroci, ki v obdobju do drugega leta nimajo možnosti ustvariti odnos navezanosti (npr. otroci v sirotišnicah, ki nimajo stalne osebe ob sebi, ki bi skrbela zanje), bodo imeli vse življenje težave pri vzpostavljanju čustvenih odnosov z drugimi ljudmi Razvoj navezanosti Navezanost se razvija postopoma in poteka v štirih fazah: - Stopnja pred navezanostjo (traja do šestega tedna otrokove starosti). V tem obdobju dojenčki še niso navezani na določeno osebo. Ne vznemirjajo se v družbi neznanih oseb. Kadar želijo druge osebe priklicati v svojo bližino, uporabijo prirojene signale, kot sta očesni stik in jok. Dojenčki se ob 18

30 odzivu teh oseb odzovejo pozitivno in tako dodatno spodbujajo te osebe, da ostanejo v njihovi bližini. - Naslednjo stopnjo imenujemo stopnja oblikovanja navezanosti, ki traja do približno osmega meseca starosti. V tem času se dojenčki na različne ljudi odzivajo različno, vendar še ne protestirajo ob ločitvi od staršev. Najintenzivneje se odzivajo na osebe, s katerimi so največ v stiku. S temi osebami se smejijo in te osebe jih tudi najlažje potolažijo in umirijo. - Sledi stopnja jasne ali specifične navezanosti, ki obsega čas med otrokovim prvim in drugim rojstnim dnem. V tem času začnejo otroci močneje izražati strah pred ločitvijo od staršev. Kadar so starši prisotni, otroci namerno vzdržujejo njihovo bližino, saj jim njihova bližina nudi varnost, čustveno oporo in tolažbo. Okoli devetega meseca starosti večina otrok izraža intenzivne znake navezanosti, navadno sta to mati in oče. - Zadnja, četrta stopnja, se imenuje stopnja vzajemnega odnosa, ki traja približno od otrokovega leta in pol ali drugega leta starosti naprej. V tem času strah pred ločitvijo nekoliko upade, saj otroci že razumejo razlog za odsotnost staršev in se zavedajo, da se bodo starši vrnili (Nemec in Krajnc, 2001). Otroci se med seboj razlikujejo po tem, kdaj preidejo iz ene faze razvoja navezanosti v drugo, kljub temu pa gredo vsi skozi te faze v enakem zaporedju (Horvat in Magajna, 1987). Novorojenčkovi prvi mehanizmi komunikacije so oprijemanje, smehljanje, očesni stik, jok in podobno. Otrok se z njimi odziva tudi na ljudi, s katerimi ni v vsakdanjem stiku. Ti odzivi so večinoma refleksni in prenehajo nekje po tretjem mesecu starosti. Po tretjem mesecu starosti pa je otrok že bolj izbirčen, na koga se bo odzval. To so lahko dve ali tri osebe, ena pa še posebej, običajno mati. Po šestem mesecu do treh let se razvije močna navezanost na eno osebo, ki postane zelo intenzivna. Ob odsotnosti matere je otrok vznemirjen in glasno zajoče, da bi ponovno priklical mamo, ob ponovnem srečanju pa se razveseli in dvigne roke, da bi ga mama vzela v naročje. Med šestim in osmim mesecem se pojavi strah pred tujci. Odzove se z večjo tesnobo, če mati odide nenadoma. Po dopolnjenem enem 19

31 letu starosti je navezanost že dokončno oblikovana. Za otroka je dovolj, da se mu starš nasmehne in mu da vedeti, da je v bližini. Otrokov pogum za oddaljevanje od skrbnika je odvisna od več dejavnikov. Če bo otrok imel občutek, da je mati v bližini in mu bo pomagala, ko bo v težavah, bo okolje raziskoval z večjo vnemo. Če pa tega občutka nima, bo pogosteje preverjal, kje je. V tretjem letu starosti se otrok zaveda, da odsotnost matere ne pomeni, da je ne bo več nazaj (Varjačič- Rajko, 2007). Praper (1996; v Cugmas, 1998) meni, da se prava navezanost lahko začne razvijati šele takrat, ko otrok prepozna mater. Otrok se lahko že pri dveh mesecih starosti začne veseliti stikov z drugo osebo, vendar teh oseb med seboj ne loči, kot tudi ne loči matere od drugih oseb. Horvat in Magajna (1987; v Cugmas, 1998) imenujeta ta čas obdobje nespecifične navezanosti, saj se otrok v tem času naveže na vse osebe, ki z njim primerno ravnajo. Praper (1992; v Cugmas, 1998) pravi, da otrok po šestem mesecu starosti začne mater doživljati kot celoto in jo loči od drugih oseb, kar je tudi osnova za razvoj prave navezanosti (pred tem časom ustvarja zgolj kontakt z nekaterimi deli materinega telesa). Z. Cugmas (1998) meni, da nekje po dopolnjenem enem letu starosti otrok začne kazati navezanost tudi na druge osebe v njegovi bližini, običajno na ostale družinske člane (na očeta, stare starše, brate in sestre, kasneje pa tudi na vzgojiteljico). Iz tega razloga lahko ta čas oz. stopnjo imenujemo stopnja večkratne navezanosti. Bowlby (1969; v Payne in Walker, 2002) je poudarjal pomen osebe, na katero se otrok primarno naveže. To bi večinoma naj bila mama, ni pa nujno. Kasnejše raziskave (Schaffer in Emerson, 1964; v Payne in Walker, 2002) so pokazale, da lahko otroci oblikujejo posebno močno, specifično navezanost le na enega človeka, poleg tega pa še multiple navezanosti na druge ljudi (oče, sorojenci in drugi sorodniki). Passman in Halonen (1979; v Payne in Walker, 2002) pravita, da lahko otroci razen tega razvijejo navezanost tudi do domačih živali in neživih predmetov (igrače in odeje), ki jih lahko uporabljajo kot obliko pomirjanja v negotovih situacijah. 20

32 Senica (1998) poudarja, da moč navezanosti na določene osebe nima vpliva na čas, kdaj se bo pojavil strah pred tujci. Obstaja pa splošna trditev, da močneje navezan otrok pokaže več strahu pred neznanci. Na prehodu v tretje leto se začne otrok boriti za samostojnost. V tem času simbioza z materjo postopoma razpada, navezanost pa še ostaja (Praper, 1992). Na podlagi izkušenj, ki jih otroci dobijo preko faz razvoja navezanosti, oblikujejo trajen čustveni odnos z določeno osebo (ali osebami). To otrokom omogoča, da se počutijo varno ne glede na dejansko prisotnost te osebe. Čustveni odnos s to osebo ponotranjijo in razvijejo notranji delovni model navezanosti. Od teh oseb pričakujejo pomoč in oporo v stresnih situacijah in to predstavljanje čustvenega odnosa služi kot vodilo pri oblikovanju odnosov z drugimi ljudmi kasneje v življenju (Bretherton, 1992; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Bowlby (v Batistič Zorec, 2000) je zaključil, da je prva navezanost osnova za vse nadaljnje navezanosti v človekovem življenju in meni, da je potreba po navezanosti otrokova osnovna potreba prav tako kot druge biološke potrebe. Navezanost ni odvisna le od dojenčkovih in materinih odzivov, ampak tudi od bližnjega in trajnega odnosa v zgodnjem obdobju življenja (Payne in Walker, 2002) Tipi navezanosti Ainsworth (1978; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) je s pomočjo postopka tuja situacija opredelila štiri glavne vzorce navezanosti, ki se med seboj razlikujejo po kakovosti. - Varno navezani dojenčki ob prisotnosti osebe, na katero so navezani, samostojno raziskujejo okolje in se igrajo. Ob ločitvi od te osebe jokajo, protestirajo in jih je težko potolažiti. V tem času otroci ne raziskujejo in se ne igrajo. Po vrnitvi osebe, na katero so navezani pa se potolažijo in postanejo ponovno dejavni. 21

33 - Izogibajoče navezani dojenčki ne kažejo znakov vznemirjenja, kadar odide oseba, na katero so navezani, prav tako ne kažejo posebnih znakov veselja ob njeni ponovni vrnitvi. Ti dojenčki ne težijo k vzpostavljanju stikov niti z znano niti z neznano osebo. - Ambivalentno (upirajoče) navezani dojenčki so negotovi in jokajo tudi takrat, ko je mati še ob njih. Do neznane osebe izražajo previdnost in neugodje v času odsotnosti matere. Neznana oseba jih nikakor ne more potolažiti. Ko se mati vrne, se na njo odzovejo z upiranjem in se težko potolažijo. Izmenično iščejo stik z njo in se ji upirajo. - Dezorganizirano navezani dojenčki se vedejo zmedeno in izražajo največ ogroženosti. Njihovo obnašanje je nepredvidljivo tako ob prisotnosti, ločitvi in po ponovnem snidenju z materjo (npr. začnejo jokati, se potolažijo in igrajo, nato pa nenadoma otopijo in se materi približujejo z žalostnim izrazom na obrazu) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Papalia in Olds (1992; v Marjanovič Umek in Zupančič 2009) navajata, da obstaja razlika v intenzivnosti in kakovosti navezanosti. Večina dojenčkov je sicer navezanih na mamo, vendar se sočasno razvija tudi navezanost na očeta. Velikega pomen ima tudi navezanost na druge ljudi, še posebej na sorojence, stare starše in vzgojiteljice. Cassidy in Berlin (1994; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) sta mnenja, da je kakovost navezanosti otroka na referenčno osebo v glavnem odvisna od vedenja te osebe do otroka, deloma pa tudi od otrokovega temperamenta. Močnejša navezanost dojenčkov na mame se najverjetneje pojavi zaradi tega, ker se z njimi v prvem letu starosti največ ukvarja mama, ki v tem času koristijo porodniški dopust (Cugmas, 2001; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) Merjenje navezanosti M. S. Ainsworth (1978; v Cugmas, 1998) je domnevala, da je otrokovo reagiranje na odsotnost matere in odziv ob ponovnem srečanju s njo pokazatelj kakovosti otrokove navezanosti na mater. S sodelavci je izvedla postopek, imenovan tuja 22

34 situacija. V eksperimentu so sodelovali otroci v starosti od 12 do 18 mesecev. Postopek se začne s prihodom otroka in matere v prostor z igračami, ki so primerni otrokovi starosti. Otrok se igra, mati pa se pretvarja, da bere časopis. Raziskovalci v tem času neopazno opazujejo otrokovo raziskovanje okolja in obnašanje do matere. Nato v sobo vstopi neznana oseba, ki se zaplete v pogovor z materjo, zbliža pa se tudi z otrokom. Mati zapusti sobo in pusti otroka z neznano osebo. Raziskovalci opazujejo otrokove reakcije. Po vrnitvi matere sobo zapusti tuja oseba. Mati poskuša otroka zainteresirati za igro, nato pa ponovno zapusti sobo in otrok ostane sam. Raziskovalci ponovno opazujejo otrokove odzive na spremenjene okoliščine. Kmalu se vrne najprej tuja oseba in se poigra z otrokom, nato se vrne še mati. Pederson in Moran (1996; v Cugmas, 1998) poudarjata, da raziskovalci v postopku tuja situacija, pozornost usmerjajo na otrokovo obnašanje, saj naj bi bil pokazatelj celotnega odnosa med otrokom in materjo. Opazovanje matere ne bi bil dober kazalec tega odnosa, saj mati pred izvedbo poskusa dobi natančna navodila za obnašanje Druge metode za merjenje kakovosti navezanosti Pederson in Moran (1996; v Cugmas, 1998) opozarjata, da se odnosi med otrokom in materjo ne izražajo samo v stresnih situacijah (npr. kadar je otrok ločen od matere, v neznanem okolju in z neznano osebo, kot je to v poskusu tuje situacije), ampak tudi v vsakodnevnih situacijah. Trdita, da je kljub svoji veljavnosti okolje pri poskusu tuja situacija revno in je pomembnejše otrokovo domače okolje. Za opazovanje odnosov med otrokom in materjo na otrokovem domu je Waters (1986; v Cugmas, 1998) sestavil ocenjevalno lestvico o otrokovi navezanosti, ki se imenuje Attachment Behavior Q-Set. Shouldice in Stevenson-Hinde (1992; v Cugmas, 1998) navajata naslednje pripomočke za merjenje kakovosti navezanosti: intervju, dopolnjevanje zgodb oz. stavkov, razlaga družinskih fotografij in otrokove risbe družinskih članov. Ti pripomočki se uporabljajo pri otrocih, starejših od dveh let. Kot pripomoček 23

35 navajata tudi test separacijske anksioznosti (Separation Anxiety Test-SAT), ki je primeren za otroke, stare od 4 do 7 let (test je razvil Hansburg leta 1972) Dejavniki, ki vplivajo na navezanost Občutljivost in dovzetnost matere sta dejavnika, ki močno vplivata na razvoj navezanosti. Kakovost navezanosti je odvisen od medsebojnih stikov med otrokom in starši. Starši, ki so občutljivi in pozorni na otrokove potrebe, spodbujajo varno navezanost (Cugmas, 2001). Dejavnik, ki najmočneje vpliva na razvoj navezanosti na vzgojiteljico, je vzgojiteljičina občutljivost za otrokove potrebe (Bowlby, 1969, v Cugmas, 2009a) Navezanost na vzgojiteljico V sodobnem času so otroci tekom dneva v stiku z več kot enim negovalcem. Običajno so to matere, očetje in vzgojiteljice (Cassibba, Van IJzendoorn, in D'Odorico, 2000; v Cugmas, 2009b). Vzgojiteljice v vrtcu so na nek način nadomestni skrbniki otrok, kadar so starši odsotni. Z otroki se igrajo, odgovorni so za njegovo fizično in čustveno varnost (Howes in Hamilton, 1992; v Cugmas, 2009b). Van IJzendoorn je s sodelavci (1992; v Cugmas, 2009b) raziskoval kriterije za razvoj navezanosti otrok na vzgojitelje in ugotovil, da so otroci sposobni razviti navezanost na vzgojitelje v vrtcu. Podrobnejša analiza Cassibba in sodelavcev (2000; v Cugmas, 2009b) pa je celo pokazala, da so otroci sposobni razviti navezanost na različne vzgojitelje oz. skrbnike, ki dalj časa redno skrbijo zanje. Batistič Zorec (2003) omenja otroka, ki je lahko že zelo zgodaj navezan na več oseb hkrati: na mamo, očeta in vzgojiteljico. Navezanost na več oseb se pojavlja še posebej v primerih, kadar za otroka skrbi več oseb hkrati, ne samo mati. Zelo zgodaj se razvija tudi navezanost na druge otroke. S. Bogataj (1996; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) je raziskovala prilagajanje otrok na jasli. S pomočjo 24

36 raziskave, v katero so bili vključeni otroci, stari od enega do treh let, starši in vzgojitelji, je ugotovila, da se je večina otrok na vzgojiteljice navezala že po dveh tednih obiskovanja vrtca. Mlajši otroci se na vzgojiteljico navežejo hitreje, kot starejši otroci. Howes, Matheson in Hamilton (1994; v Papalia, Olds in Feldman, 2003) menijo, da je pomembno, da se osebje v vrtcu oz. vzgojitelji, ki skrbijo za otroka, čim manj menjajo, saj otroci za razvoj varne navezanosti in zaupanja potrebujejo dosledno varstvo. Raziskave so pokazale tudi, da so na vzgojiteljico varno navezani štiriletniki bolj družabni, občutljivi in empatični kot negotovo navezani otroci. Na navezanost ne vplivata stabilnost in kakovost varstva sami po sebi. Pri otroku, ki ima neobčutljivo in neodzivno mater in mora več ur na teden preživeti v nekakovostnem varstvu, se lahko poveča verjetnost za negotovo navezanost. Visoko kakovostno varstvo lahko torej popravi negativne učinke neobčutljivega materinstva (Papalia, Olds in Feldman, 2003). Otroci, ki so bili sicer negotovo navezani na svoje starše, lahko razvijejo varno navezanost na vzgojiteljico, če se ta z občutkom odziva na njihove potrebe (Howes, 1999; v Cugmas, 2009b). Otroci izražajo občutek varnosti do tistih vzgojiteljev, ki jih ne kritizirajo, jim ne grozijo ali jih kaznujejo, so v pogostejšem stiku z njimi ter so pozorni na otrokove signale (Howes in Hamilton, 1992; v Cugmas, 2009a). Otroci, ki imajo vzgojiteljice, ki z njimi preživijo malo časa, kažejo manj znakov navezanosti nanje. Prav tako otroci, ki imajo vzgojiteljice, za katere so značilni redki in neprijazni odnosi z otroki, izražajo manjšo željo po druženju z njo in raje izberejo neznano osebo. Največ občutka varnosti otroci izražajo do tistih vzgojiteljic, ki so z njimi v pogostem fizičnem stiku in so z njimi v pozitivnih medsebojnih odnosih (Anderson, Nagle, Roberts in Smith, 1981; v Cugmas, 2003b). Payne in Walker (2002) potrjujeta, da nenehno menjavanje oseb v vrtcu, ki skrbijo za njih, škodljivo vpliva na otroka. Otroci ne morejo razviti ustreznih dolgoročnih odnosov, prikrajšani so za možnost razvijanja varne navezanosti. Ti otroci imajo lahko kasneje težave pri vzpostavljanju odnosov z drugimi otroki. Enakega mnenja je tudi Praper (1992) glede pogostega menjavanja vzgojiteljic, saj otroku onemogoča ustvariti navezanost. Z. Cugmas (2009a) je s pomočjo 25

37 raziskave potrdila, da ima obiskovanje visokokakovostnega vrtca velik pomen za razvoj večjega občutka varnosti do vzgojiteljice. Howes, Philips in Whitebook (1992; v Cugmas, 2003b) so ugotovili, da število otrok v skupini, za katere skrbi vzgojiteljica, vpliva na kakovost navezanosti. Vzgojiteljica, ki skrbi za manjše število otrok, se lahko določenemu otroku bolj individualno posveti in je bolj pozorna na otrokove socialne potrebe. Z. Cugmas (2014) je leta 2009 izvedla raziskavo o povezanosti kakovosti vrtcev z razvojem otrokove navezanosti in ugotovila, da ima tudi dnevna rutina pomen pri razvoju varne navezanosti na vzgojiteljico. Največ varne navezanosti na vzgojiteljico so namreč izražali otroci, ki jim je vzgojiteljica dovolila možnost izbire, kaj in koliko bodo pojedli za zajtrk, ali bodo vzgojiteljici pomagali pri deljenju hrane, kje in s kom bodo sedeli pri mizi ipd. Vzgojiteljičino kaznovanje za neustrezno vedenje med prehranjevanjem je slabo vplivalo na razvoj varne navezanosti nanjo. Rezultati raziskave se pokazali tudi, da več varne navezanosti na vzgojiteljico izražajo otroci, ki lahko izbirajo, ali bodo v času počitka v vrtcu spali oz. kdaj bodo počivali. Za razvoj navezanosti se je kot ustrezno pokazalo tudi, da je vzgojiteljica otroke pripravila na spanje s pomočjo igre, glasbe ali pravljice, kot neustrezno pa se pokazala zahteva vzgojiteljice, da si otroci pred spanjem slečejo vrhnja oblačila ter v času počitka ne smejo vstajati. Prav tako je neustrezno, da vzgojiteljica tiste otroke, ki ne spijo, premestijo v drugo igralnico ali hodnik. Hoffman (1974; v Batistič Zorec, 2003) je ugotovil, da so otroci, ki obiskujejo vrtec, in otroci, ki so v varstvu doma, enako navezani na svoje matere. Zaposlene matere niso nič slabše od mater, ki preživijo več časa s svojimi otroki. Pri zaposlenih materah pa je pomembno, da so s svojim delovnim mestom zadovoljne, niso preobremenjene in imajo primerno varstvo za svoje otroke. 26

38 2.3.7 Pomen varne navezanosti na vzgojiteljico Z. Cugmas (2014) glede varne navezanosti otroka na vzgojiteljico pravi, da se varno navezani otroci v vrtcu počutijo bolje in so zato bolj dovzetni za spodbude, ki jim jih nudi vrtec. Še posebej pa je to pomembno pri otrocih, ki izhajajo iz neugodnih okoliščin in posledično ne morejo razviti varne navezanosti na svoje starše. Močan vpliv na otrokovo učenje ima zgled vzgojiteljice. Otroci se z njo poistovetijo ter posnemajo njena dejanja. Če se vzgojiteljičine besede razlikujejo od njenih dejanj, bo otrok najprej sprejel tisto, kar vzgojiteljica dela in jo posnemal, ne da bi se oziral na njene besede in pridiganje o načelih obnašanja. Čim večja je čustvena navezanost med vzgojiteljico in otrokom, bolj verjetno je, da bo otrok posnemal njeno pozitivno ravnanje. Otrok se lažje identificira z vzgojiteljico, če se čuti čustveno sprejetega. Prevzema način vzgojiteljičinega ravnanja in njene navade. Če je vzgojiteljica otroku z lastnim zgledom vcepila kako koristno navado, bo to navado otrok ohranil tudi kasneje v življenju, kadar vzgojiteljice ne bo več ob njem (Košiček in Košiček, 1975). Pianta in Nimetz (1991; v Cugmas, 2003b) navajata, da ima varna navezanost otroka na vzgojiteljico velik pomen tudi na otrokovo kasnejše življenje. Otroci, za katere je značilna varna navezanost, imajo manj težav in vedenjskih problemov doma, v vrtcu in kasneje tudi v šoli. Z. Cugmas (2001; v Cugmas, 2003b) je s pomočjo raziskave potrdila, da kakovost otrokove navezanosti na vzgojiteljico ni povezana s starostjo otrok in delovno dobo ter izobrazbo vzgojiteljice. Vpliv na občutek varnosti pa ima število otrok v skupini. Raziskava je pokazala, da več ko je otrok v skupini, izražajo manjšo navezanost do vzgojiteljice. 27

39 3 EMPIRIČNI DEL 3.1 NAMEN Cilji raziskave diplomskega dela so: s pomočjo anketnega vprašalnika ugotoviti značilnosti otrokovega prihoda v vrtec, način vključitve otroka v skupino, navezanost na ljubkovalne igrače, odziv vzgojiteljic na jok otroka. 3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV Raziskovalna vprašanja Osredotočila se bom na naslednja raziskovalna vprašanja: Kako pogosto različne osebe pripeljejo otroka v vrtec? Ali otrok joče ob ločitvi od osebe, ki ga pripelje v vrtec? Kako vzgojiteljica otroku olajša ločitev od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec? Ali prinese otrok v vrtec ljubkovalno igračo? Ali se prihod v vrtec razlikuje pri otrocih glede na spol? Raziskovalne hipoteze Oblikovala sem naslednje hipoteze: Hipoteza 1: Menim, da večino otrok v vrtec pripeljejo starši. Hipoteza 2: Menim, da večina otrok ob prihodu v vrtec največkrat joče ob ločitvi od matere. 28

40 Hipoteza 3: Menim, da vzgojiteljica otroku olajša ločitev od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec, s preusmeritvijo pozornosti na potekajočo dejavnost v igralnici. Hipoteza 4: Menim, da ima večina otrok vedno s seboj ljubkovalne igrače Spremenljivke 1 Spol neodvisna spremenljivka 2 Odgovori na vprašanja odvisna spremenljivka 3.3 METODOLOGIJA Raziskovalne metode V teoretičnem delu diplomskega dela sem uporabila deskriptivno metodo, v empiričnem delu pa kavzalno - neeksperimentalno metodo. Podatke sem zbirala s pomočjo anketnega vprašalnika, ki vsebuje 11 vprašanj Raziskovalni vzorec V podružnicah Vrtca Lendava (DE I Lendava, DE II Lendava, DE Genterovci, DE Gaberje, DE Dolga vas, E Hotiza), Vrtcu Odranci ter Vrtcu Črenšovci, sem s pomočjo vzgojiteljic staršem otrok prvega starostnega obdobja razdelila anketne vprašalnike. Razdelili smo 130 vprašalnikov, vrnjenih smo dobili 100 vprašalnikov. 29

41 Slika 1: Strukturni odstotki (f%) anketirancev glede na odnos z otrokom Iz slike 1 je razvidno, da so večina anketnih vprašalnikov izpolnjevale mame, četrtino vprašalnikov so izpolnjevali očetje, štiri ankete pa so izpolnili stari starši. Slika 2: Strukturni odstotki (f%) glede na spol otroka Iz dobljenih rezultatov, ki so razvidni iz slike 2, lahko razberemo, da je bilo skoraj enako razmerje pri izpolnjenih anketah glede na spol. Razlika je bila samo 5% v prid deklicam. 30

42 Odgovor f f% eno leto 6 6% eno leto in pol 5 5% dve leti 28 28% dve leti in pol 15 15% tri leta 40 40% tri leta in pol 6 6% štiri leta 0 0% Skupaj: % M Mo Me SD 2,48 let 3 let 2,5 let 0,65 let Tabela 1: Opisna statistika starosti otroka Izračun aritmetične sredine kaže, da je povprečna starost otroka 2,5 leti s standardnim odklonom približno pol leta. Slika 3: Strukturni odstotki (f%) starosti otroka Rezultati kažejo, da je kar 40% otrok starih 3 leta, kar dokazuje modus v tabeli 1. 31

43 3.3.3 Pripomočki Uporabila sem anketni vprašalnik, sestavljen iz 11 vprašanj. Vprašanja so tako zaprtega kot odprtega tipa. Prvi del vprašalnika vsebuje splošne podatke o izpolnjevalcu, njegovem sorodstvenem odnosu do otroka in podatke o otroku, kot sta starost in spol. Drugi del vprašanj se nanaša na značilnosti otrokovega prihoda v vrtec (kdo in kako pogosto pripelje otroka v vrtec, kako pogosto in katere ljubkovalne igrače prinaša otrok v vrtec ter na kakšen način se loči od staršev). Pri vprašanjih o ocenjevanju pogostosti sem uporabila lestvico z možnostmi: nikoli, redko, občasno, pogosto in vedno. Pri sestavljanju anketnega vprašalnika sem bila pozorna na natančna navodila in jasno zastavljena vprašanja Postopki zbiranja podatkov Za zbiranje podatkov sem uporabila anketne vprašalnike, ki sem jih po predhodnem dogovoru z ravnateljicami vrtcev razdelila vzgojiteljicam. Obiskala sem vse enote Vrtca Lendava, Vrtec Odranci in Vrtec Črenšovci. Vzgojiteljicam sem razdelila vprašalnike in jih prosila, da vsem staršem otrok prvega starostnega obdobja razdelijo vprašalnike. Starši so imeli 10 dni časa, da vprašalnike vrnejo v zaprto škatlo v skupnem prostoru vrtca ali vzgojiteljicam. Anketne vprašalnike sem nato pregledala in obdelala podatke. Anketiranje sem izvedla meseca maja, kar bi lahko vplivalo na dobljene rezultate. V tem času so namreč otroci že večinoma navajeni na ločitev od staršev Postopki obdelave podatkov Podatke sem obdelala s pomočjo programa Microsoft Office Excel. Na podlagi dobljenih rezultatov sem preverila hipoteze, ki sem jih predhodno zastavila. Zbrane podatke sem prikazala tabelarično in grafično. 32

44 3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA Vprašanje št. 4: Ob kateri uri običajno prihaja otrok v vrtec? Slika 4: Strukturni odstotki (f%) časa prihoda otrok v vrtec Pri vprašanju o običajnem času prihoda smo dobili podatke, da največji delež (63%) otrok prihaja v vrtec med sedmo in osmo uro, 24% otrok prihaja med šesto in sedmo uro, približno desetino otrok pripeljejo po osmi uri, dva otroka od stotih pa običajno prihajata pred šesto uro. Časi prihodov otrok v vrtec so verjetno odvisni tudi od začetka delovnega časa oseb, ki jih pripeljejo v vrtec. Vprašanje št. 5: Ali prihaja otrok v vrtec vedno ob isti uri? Slika 5: Strukturni odstotki (f%) časovne rutine prihodov 33

45 Iz slike 5 lahko razberemo, da več kot polovica otrok prihaja v vrtec večinoma ob istem času, tretjina jih prihaja vedno ob istem času, približno desetina otrok pa nimajo časovne rutine. Kot sem sklepala že pri analizi prejšnjega vprašanja, je možen razlog za večinoma enak čas prihoda otrok v vrtec, začetek delovnega časa oseb, ki običajno pripeljejo otroka v vrtec. Po mojem mnenju je časovna rutina prihodov v prid otrokom, saj jih tako navajamo na obdobje šolanja, kjer se tudi pouk pričenja večinoma ob enakem času. Vprašanje št. 6: Kako pogosto naslednje osebe pripeljejo otroka v vrtec: mati oče dedek babica brat/sestra sosed vedno pogosto občasno redko nikoli Skupaj 99 od od od od od od 100 M 4,05 2,78 1,52 1,77 1,06 1,08 Mo Me SD 1,03 1,26 0,95 1,13 0,27 0,40 Tabela 2: Opisna statistika pogostosti oseb, ki pripeljejo otroka v vrtec Iz dobljenih izračunov modusa sem dobila podatke, da matere pogosteje pripeljejo otroka v vrtec, redkeje očetje, najredkeje oziroma nikoli pa stari starši, bratje, sestre ali sosedje. 34

46 Vprašanje št. 7: Kako pogosto otrok prinaša ljubkovalne predmete v vrtec? Slika 6: Primerjava pogostosti prinašanja ljubkovalnih predmetov v vrtec Pri vprašanju št. 7, sem naredila analizo, ločeno po spolu. Ugotovila sem, da 26% deklic vedno prinaša s seboj ljubkovalne predmete, medtem ko 21% dečkov jih vzame s seboj pogosto, le zelo mali odstotek (9%) dečkov pa jih ima vedno s seboj. Kar petina otrok pa s seboj ne prinaša ljubkovalnih predmetov. 35

47 Vprašanje št. 8: Katere ljubkovalne predmete pogosto prinaša otrok v vrtec? Slika 7: Primerjava prinašanja določene vrste ljubkovalnih predmetov v vrtec Pri osmem vprašanju sem za nazornejšo analizo podatkov razvrstila dobljene odgovore v različne kategorije ljubkovalnih predmetov. Ker sem bila mnenja, da deklice večinoma prinašajo v vrtec plišaste igrače in dojenčke, dečki pa plastične in lesene, sem naredila ločeno analizo po spolu otroka, da bi to dokazali. Iz slike 7 je razvidno, da deklice v 44% prinašajo s seboj plišaste igrače, fantje pa v 40% plastične. S to analizo sem potrdila svoje domneve. 36

48 Vprašanje št. 9: Kako pogosto otrok joče pri ločitvi od:? Slika 8: Pogostost jokanja dečkov ob ločitvi Majhen odstotek dečkov joka vedno, ko jih pripeljejo starši. Pri ločitvi od ostalih oseb, ki jih pripeljejo v vrtec, dečki večinoma ne jočejo. 37

49 Slika 9: Pogostost jokanja deklic ob ločitvi Deklice večinoma ne jokajo ob ločitvi. Občasno se razjočejo ob ločitvi od staršev. Z ločeno analizo po spolu sem ugotovila, da ob ločitvi deklice manjkrat jokajo kot dečki. 38

50 Vprašanje št. 10: Kako se na otrokov jok zaradi ločitve od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec, odzove vzgojiteljica? Slika 10: Odziv vzgojiteljice na otrokov jok ob prihodu v vrtec, ločen po spolu Zanimalo me je, kako se na otrokov jok ob prihodu v vrtec odzove vzgojiteljica in kakšne so razlike pri spolu otroka. Rezultati analize so pokazali, da se vzgojiteljica na jok otroka najpogosteje odzove tako, da ga vzame v naročje. Pri deklicah je to v 48%, medtem ko pri dečkih to stori le v 34%. Pogosto vzgojiteljica tudi poskuša otrokom preusmeriti pozornost na aktivnost v igralnici, kar petina otrok pa ne potrebuje pomoči vzgojiteljice ob prihodu v vrtec. 39

51 Vprašanje št. 11: Kako pogosto se otrok na naslednje načine loči od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec? Slika 11: Načini ločitev dečkov od osebe, ki ga je pripeljala v vrtec Rezultati so pokazali, da se dečki najpogosteje ločijo s pozdravom, nekoliko redkeje z objemom ali poljubčkom. Slika 12: Načini ločitev deklic od osebe, ki jo je pripeljala v vrtec 40