Ustvarjanje otroških programov

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE DANICA KRANJC Mentorica: doc. dr. SANDRA BAŠIČ HRVATIN USTVARJANJE OTROŠKIH PROGRAMOV DIPLOMSKO DELO Ljubljana 2002

2 KAZALO UVOD 4 1. POMEN MEDIJEV V ŽIVLJENJU OTROK IN MLADOSTNIKOV SPREMLJANJE TELEVIZIJE MED OTROKI IN MLADOSTNIKI MEDIJSKO VEDENJE IN PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA NAJBOLJ PRILJUBLJENE MEDIJSKE VSEBINE ZANIMANJE SLOVENSKIH OTROK ZA POSAMEZNE ZVRSTI ODDAJ NEMŠKE IZKUŠNJE S KINDERKANALOM : PREIZKUS TRŽIŠČA ZA EVROPSKE JAVNO-PRAVNE RTV HIŠE ŠKODLJIVI VPLIVI TELEVIZIJE NASILJE IN PORNOGRAFIJA NA TELEVIZIJSKEM ZASLONU NASILJE IN OGLASI, NADOMESTNO ŽIVLJENJE ZDRAVSTVENE POSLEDICE VARSTVO OTROK IN MLADINE PRED ŠKODLJIVIMI VPLIVI TELEVIZIJE FRANCIJA: OPOZORILA JAVNOSTI VELIKA BRITANIJA: NAPOTKI GLEDALCEM ZDA: SMERNICE STARŠEM KOT PRIPRAVA NA V-KARTICO TELEVIZIJSKI PROGRAMI ZA MAJHNE OTROKE NEKAJ NAČEL O TELEVIZIJSKEM PROGRAMU ZA OTROKE KRITERIJI ZA UGOTAVLJANJE USPEŠNOSTI KVALITETNIH PROGRAMOV KVALITETA IN ELEMENTI ZGODBE, KI OTROKE PRIVLAČIJO USTVARJALCI OTROŠKIH ODDAJ IN NJIHOVE SUBJEKTIVNE MEDIJSKE TEORIJE POZITIVNI VPLIVI TELEVIZIJE

3 5. DOBRA OTROŠKA ODDAJA: Glasbeno plesna pravljica ZDRAVILO ZA STRAH ZGODBA, GLASBA IN VIZUALNA PODOBA ODDAJE..45 SKLEP RE KAZALO TABEL TABELA 1. 1: Redna gledanost programov po zvrsteh...11 TABELA 1. 2: Zvrst programov glede na starost..12 TABELA 1. 3: Zvrst programov glede na spol...12 TABELA 5. 1: Gledanost oddaj, ponedeljek, 1. januar PRILOGA A: ZDRAVILO ZA STRAH (scenarij za TV musical)...56 PRILOGA B: VIDEOKASETA Z ODDAJO ZDRAVILO ZA STRAH 6

4 UVOD Ali ste kdaj pomislili, kakšno bi bilo življenje brez televizije? V današnjem času skoraj nemogoče, boste dejali mnogi, kajne? Televizija je takorekoč podlaga našemu vsakdanjemu življenju. Sklepamo lahko o njeni dominantni vlogi. Televizijski sprejemnik je po domovih marsikje prižgan po ves dan. Pomeni, da gori ves čas, ko je kdo doma. In večinoma so doma otroci. Razvoj kabelskega omrežja je omogočil razširitev velikega števila televizijskih programov. Konkurenca med njimi je zelo velika. Otroci so pomembna ciljna skupina. Gledajo vse in ne samo t.i. otroške oddaje. Ne samo otroci, tudi odrasli smo zvesti televizijski uporabniki. Televizija ponuja mnogo ugodnosti: informira, izobražuje, zabava, pomaga, da se zavedamo sveta okoli sebe, lahko uresničuje tudi naše sanje. Povzroča pa tudi motnje: pasivnost, potrošništvo, nekomunikativnost, nasilje. Predvsem zaradi vedno večje pasivnosti odvrača, kar je zlasti pereče pri otroškem občinstvu, od drugih dejavnosti: igranja, branja, druženja s prijatelji. Televizija ima velik vpliv na gledalce. Kako pa vpliva, je odvisno od tega kako in koliko jo uporabljamo. Vpliv lahko zmanjšamo ali spremenimo, če otroke, kot posebej občutljivo občinstvo, naučimo spoznati medij in njegovo govorico, oz. jih televizijo naučimo uporabljati. Odgovornost za otroke zdaj ni samo v rokah šol in staršev, ampak tudi ustvarjalcev televizijskih programov. Svet ustvarjanja, posebej televizijskega, je svet hitrih korakov, ki se le malokdaj ustavijo. Osnovna odgovornost ustvarjalcev otroških programov je, da so v službi otrok in da ustvarjajo v njihovo korist. Cilj in namen naloge je predstaviti in analizirati kriterije kakovostnih otroških programov, s katerimi v glavnem nismo nikoli čisto zadovoljni in vemo, da jih je zelo težko sestavljati. Na podlagi rezultatov raziskav o medijskih navadah otrok predpostavljam, da slovenski otroci najraje gledajo nadaljevanke, najmanj pa otroške oddaje. Bistvo naloge je raziskati načine oblikovanja kvalitetnih programov, ki bi h gledanju pritegnili čimveč otrok. Kako gledajo ustvarjalci na otroške oddaje? Kakšne so njihove subjektivne medijske teorije? Kako utemeljujejo svoje delo? Večina je prepričana, da je treba paziti na času primerne oddaje, s katerimi bi dosegli kar največje možno število gledalcev, nekateri pa navajajo tudi vsebinska merila. Dober program za otroke spodbuja otroke, da postavljajo vprašanja, daje podlago tradiciji in nacionalni kulturi, krepi občutek otrokove samozavesti, prikazuje resničnost, imeti mora začetek, sredino 7

5 in konec, očiščuje strahov in bojazni, ima pravo ravnovesje med predvidljivim in nepredvidljivim, otroke spravlja v smeh in razrešuje njihove probleme. V nalogi je poudarek na načelih in merilih, ki jih moramo upoštevati pri pripravi otroških programov in na kriterijih, ki jih uporabljamo, kadar ocenjujemo njihovo kakovost. Nekatera, če že ne vsa, bi morali upoštevati tudi ustvarjalci otroških oddaj. Mogoče bi prav z dobrimi zgodbami pritegnili več mladih gledalcev. V zadnjem poglavju na podlagi priloženega scenarija, videokasete, ob upoštevanju meril in kriterijev, ki smo jih razložili v nalogi, predstavim primer, po mojem mnenju dobre oddaje za majhne otroke. Zavedam se, da gre za izjemno celovito problematiko, zato številna vprašanja ostajajo odprta. 8

6 1. POMEN MEDIJEV V ŽIVLJENJU OTROK IN MLADOSTNIKOV Svet medijev in izkušnje, povezane z njimi, so danes sestavni del življenja otrok in mladostnikov. Uporabe medijev se naučijo predvsem v krogu družine in jo naprej prenesejo v skupine vrstnikov. Gledalske navade postanejo snov pogovorov in (so)oblikujejo njihov odnos do kulture. Otroci in mladostniki zdaj odraščajo v okolju, ki je zaznamovano s hitrimi spremembami medijske ponudbe. Pri tem gre predvsem za razvoj novih medijev, ki skupaj s tradicionalnimi (televizija, radio, časopisi, revije, plošče, avdiokasete itd.) ponujajo izjemno število različnih medijskih vsebin. Vse to utegne spremeniti pomen, ki ga otroci in mladostniki v svojem vsakodnevnem življenju pripisujejo medijem. Da bi dobila informacijo o otrokovem spremljanju televizije, o tem, kako, zakaj, koliko in kaj otroci gledajo, sem se oprla na rezultate domačih in tujih raziskav SPREMLJANJE TELEVIZIJE MED OTROKI IN MLADOSTNIKI Raziskovalci ne vedo dosti povedati, kako se otroci odzivajo na televizijo v prvem letu življenja. Toda okrog prvega rojstnega dne se zgodi. Otroci se začnejo zavedati zvokov, ki jih slišijo na televiziji. Raziskovalci so opazili, da se nehajo igrati, ko slišijo domače zvoke, kot so pesmice ali zvočni efekti, ki prihajajo iz televizijskih sprejemnikov. Pri 14. mesecih že veliko otrok oponaša preproste dejavnosti, kot na primer, da združijo dve igrački, če so to predhodno videli na zaslonu. Vendar se šele v naslednje pol leta, med 12. in 18. mesecem, pojavi resnično zaznavanje dogajanja na ekranu. Pri 12. mesecih je gledanje še raztreseno in kratkotrajno, pri 18. mesecih pa se otroci že zbrano obrnejo proti programu in gledajo 25 do 30 odstotkov družinskega programa. Ko so stari 2 leti, gledanje naraste na 40 do 50 odstotkov. Večina diskusije o predšolskih otrocih se vrti okoli starejših 4 6 letnih otrok. Televizijo gledajo zbrano že otroci od drugega leta starosti. (S. Lesser 1996: 1-23) Otroci redno gledajo televizijo že od svojega drugega leta. Stopnja gledanja raste med četrtim in enajstim letom, potem pa se v zgodnji adolescenci pokažejo znaki upadanja. Gledanje televizije pade na najnižjo točko v poznih mladostniških letih in 9

7 zgodnjih dvajsetih, ko televizija postane manj pomembno sredstvo za preživljanje prostega časa. (Erjavec in Volčič, 1999a: 65) Da bi lahko ugotovili pomen, ki ga v svojem vsakodnevnem življenju mladostniki pripisujejo medijem, je Nemški inštitut za mladino v Münchnu opravil raziskavo med mladimi, starimi od trinajst do dvajset let. Njen avtor je Jürgen Barthelmes. Od leta 1992 do 1998 so v obdobju adolescence (od 13. do 20. leta starosti) spremljali 22 mladostnikov. V tem obdobju so jih anketirali trikrat: prvič leta 1992, ko so bili mladostniki stari 13 let, potem pa še dve leti pozneje (1994) in šest let pozneje (1998). (glej Barthelmes v Bergant, 2001: 9) Rezultati so pokazali, da je prva na seznamu želja mladostnikov in stalnica celotnega obdobja odraščanja preživeti kar se da veliko časa z najboljšimi prijatelji (z mediji ali brez njih). Brez dvoma je zanimivo, da se pri 15- oziroma 16- letnikih televizija sploh ne pojavlja na seznamu želja. (Barthlemes v Bergant, 2001: 9) Čas mladosti je očitno več kot zgolj čas za medije. Kljub močnemu doživljanju medijev in obrednim navadam pri njihovi uporabi, ima televizija pri mladostnikih manj pomembno vlogo. Uporaba medijev in njihova priljubljenost z odraščanjem nenehno nihata. V obdobju med 13. in 14. letom imajo mediji, še zlasti televizija, pomembno vlogo, vendar pa se pri 15. do 16. letih pri mladostnikih pojavi zasičenost. Zaradi stalnega spremljanja nadaljevank in filmov poznajo večino vsebin, saj je večina nadaljevank spletenih po istem vzorcu. Iz 13 do 14 let starih televizijskih odvisnikov zrastejo v 15 do 16 let stare normalne uporabnike. Pri 16. letih se čas gledanja televizije uravnovesi na približno uro in pol na dan. Dost, mam televizije, Televizija je zapravljanje časa, so besede, ki jih pogosto slišimo od mladostnikov v tem obdobju. (Barthelmes v Bergant, 2001: 9) MEDIJSKO VEDENJE IN PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA Današnji otrok izbira med številnimi mediji: satelitski programi, kabelska televizija, video in video igrice, računalniki Za razliko od staršev so nove tehnologije v njegovem družinskem okolju domače, zato ni nezaupljiv do njih. Zelo hitro se prilagaja in pri obvladovanju in učenju večinoma ni odvisen od svojih staršev. S tem je povezano število ur, ki ga otroci porabijo za gledanje televizije. Otrok po rezultatih različnih raziskav v času med tretjim in osemnajstim letom porabi ur za gledanje 10

8 televizije, kar je več časa, kot ga preživi v šoli, oziroma kot ga porabi za vse preostale dejavnosti razen spanja. (Bašič, Hrvatin v Košir, 1995: 39-40) Otroci prižgejo televizijo, kadar hočejo, gledajo tisto, kar jih veseli in tako dolgo, dokler se jim ljubi in imajo čas. Na razpolago jim je velikanska ponudba vsebin, bodisi na televizijskih kanalih, v kinodvoranah, izposojevalnicah videokaset, na internetu, zgoščenkah, v revijah in knjigah. Današnji mediji so za otroke privlačni in med množico vseh lahko izbirajo. Barvna slika s televizijskega zaslona je privlačna v udobju domačega doma, v naslonjaču, takorekoč zastonj. Če, na primer, hočemo videti kakšno pomembno tekmo ali koncert, koliko časa, denarja in truda to stane? Na televizijskem zaslonu to vidimo po zaslugi televizijskih kamer celo bolje in udobneje. Dobro zgodbo otroci raje gledajo na televiziji, kot jo berejo iz knjige ali poslušajo kot radijsko igro. Najenostavneje je prižgati daljinski upravljalec in gledati. Knjiga je naporna za branje in prav tako zbrano poslušanje. Televizija je med slovenskimi, evropskimi in severnoameriškimi otroki najbolj spremljan medij. Za večino slovenskih otrok je gledanje televizije najpogostejši način preživljanja prostega časa. Na vprašanje, zakaj gledaš televizijo, so slovenski otroci odgovorili, da gledajo televizijo predvsem zato, da se razvedrijo, pozabijo na svoje probleme in se spočijejo, predvsem starejši otroci (11-12 let) pa tudi zato, da dobijo informacije. (Erjavec, 1999b: 21) Slovenski otroci najpogosteje redno gledajo televizijo zato, da se zabavajo, spočijejo, pozabijo probleme in ker nimajo nič drugega početi. Redko se odločijo za gledanje televizije, da bi se informirali, se družili, se naučili kaj o medsebojnih odnosih, posnemali junake in gledali oglase. Odstotek otrok, ki gledajo televizijo zato, da se zabavajo, je stalen ne glede na starost. Delež gledanja televizije, da se otroci spočijejo in pozabijo na probleme, pa narašča s starostjo. Tudi tuje raziskave kažejo (Gunter, McAleer in Clifford, 1991, Noble in Freiberg, 1985), da otroci vidijo televizijo predvsem kot vir zabave, možnost preživljanja prostega časa, takrat ko nimajo za početi nič drugega in za zmanjšanje osamljenosti. (Erjavec, 1999a: 135) Ker očka ves dan ni doma, zvečer obsedim pred televizijo, da sem vsaj malo z njim, pojasnjuje zaspana deklica tovarišici v vrtcu. (Košir, 1996: 53) Televizija postaja nepogrešljiv medij za otroke, je sestavni del njihovega življenja. Gledanje televizije je postalo pri otrocih ena najbolj priljubljenih dejavnosti v prostem času. Najmlajšim pogosto nadomešča družino in šolo. Televizija dela družbo otroku, ko nikogar ni doma, da bi se z njim igral in pogovarjal. Starši so prezaposleni, kar velja tudi za družine z majhnimi otroki. Televizije se poslužujejo tudi kot najpogostejšega 11

9 varstva otrok, še posebno takrat, ko so jim otroci odveč, ko morajo kuhati in pospravljati. Če so otroci sami, ko pridejo domov, to pomeni, da gledajo več televizije. Otroci so brez nadzora izpostavljeni televiziji in nihče ne kroti njihove želje po gledanju. Prepuščeni so sami sebi. Televizija je med najpogostejšimi načini preživljanja prostega časa otrok. Zaradi odsotnosti staršev v otrokov svet in vsakdanjik veliko novega prinese prav televizija in ima pomembno vlogo celo pred starši, vrstniki in šolo. Ne more pa jih nadomestiti. Kaj delajo mladi v prostem času in kako ta čas preživljajo otroci oz. mladostniki? Otroci spijo, hodijo v šolo in - gledajo televizijo, oziroma gledajo v računalniški zaslon, ko igrajo različne igrice in plavajo po medmrežju. Vse to radi - predvsem zroč v TV zaslon - počnejo tudi njihovi starši. V tem so si otroci in odrasli vse bolj podobni, tudi programi in oddaje, ki jih lovijo z daljincem, zgubljajo razpoznavno starostno strukturo gledalcev. (Košir, 2000: 92) Otroci, ki so povedali, da gledajo televizijo, da zapolnijo svoj čas, da jim hitreje mine oz. iz navade, najraje gledajo komedije in zabavne oddaje in ne novic ali poročil o trenutnem dogajanju. Velja tudi, da več 9- do 12 letnikov odgovarja, da gledajo televizijo zato, da jim hitreje mine čas, 15 letniki pa jo redkeje gledajo s tem namenom. (Gunter, McAleer, 1990: 18). S starostjo se povečuje čas, ki ga otroci preživijo s prijatelji in močno upade čas gledanja televizije. V okviru raznolike medijske ponudbe mladostniki iščejo vsebine, ki so v skladu z njihovimi potrebami in interesi. Zmanjševanje pomena, ki ga mladostniki pripisujejo televiziji, izvira tudi iz dejstva, da postaja njihov delovni dan vse bolj natrpan z učenjem za šolo in izpite, študijem, poklicem. Z odraščanjem postaja vse pomembnejše negovanje prijateljskih stikov. Poleg tega pa televizijo izpodriva tudi priljubljenost drugih medijev: računalniki, časopisi. Povečuje se pomembnost kina, obiskujejo gledališče in koncerte NAJBOLJ PRILJUBLJENE MEDIJSKE VSEBINE Dve- do triletni otroci so le opazovalci. Najpogosteje gledajo risanke. Zanje sta pomembna predvsem zvok in akcija. Štiri- do šestletni otroci spremljajo program intuitivno, posnemajo televizijske junake in delajo enostavne primerjave. Otroško mišljenje je pri teh letih osredotočeno na sedanjost, zato otroci težko povežejo začetek, sredino in konec programa. Prav tako težko razumejo globlji, skriti pomen zgodbe. Še 12

10 najraje spremljajo risanke, pomembne pa jim postajajo tudi družinske situacijske komedije. Otroci v tem obdobju potrebujejo zaključeno zgodbo, zato radi vidijo srečen konec filmskih zgodb. V mišljenju sedem-, osem-, in devetletnika pa že igrajo pomembno vlogo dejstva. Razlikovati začne med tem, kaj je in kaj ni. V teh letih otroci iščejo rešitve določenih problemov, identifikacija ni več pomembna. Otroci že oblikujejo mnenje o določeni medijski vsebini. Povezujejo že niti določene zgodbe in jo po svoje razlagajo. Težave pa nastanejo, če morajo povedati, kako se bo dogajanje razpletlo. Otroci stari od 10 do 12 let pa že razmišljajo o medijski vsebini. O njej se pogovarjajo s sovrstniki in logično povezujejo dele sporočila. Za to starostno obdobje je velikega pomena vrednota pravičnosti. Od konkretnih idej o moralnih načelih prehajajo na osebno navezanost na moralna načela. Med 5-letniki kar polovica otrok ne razume, da so televizijski junaki pravzaprav igralci, pri osmih letih jih to ve tretjina, pri enajstih pa skoraj vsi. (Erjavec in Volčič, 1999b: 2) Po mnenju Združenja za otroke in televizijo predšolski otroci do 6 let najraje gledajo reklame, dobre in slabe fante, pesmi, ki jih poznajo, lutke, risanke, resnične ljudi, ljudi, ki počnejo nekaj, česar sami ne smejo, nekoga, ki je žalosten ali presenečen. 6-9 letniki pa imajo najraje slogane, glasbene vložke, situacijske komedije, TV igrice, drame, nadaljevanke, nasilne in ljubezenske prizore, slavne ljudi v reklamah, dekleta ali žene, ki so njihovi idoli, igralce, ki so jih videli v drugih vlogah, nekoga, ki jim je podoben, smešnice, grozljivo in zabavno glasbo. (The Alliance for children and Television, 1994:16-17)1 Mladostniki se po večini sprehajajo po televizijskem programu oz. videoponudbi, obstanejo pa pri tistem, kar jih zanima. Najpogosteje si izberejo tisto oddajo, v kateri vidijo odsev sebe ter tem vprašanj in dvomov, ki jih pestijo. Pri navajanju najbolj priljubljenih oddaj so se pokazale razlike med spoloma: dekleta dajejo prednost igranim filmom, glasbenim in mladinskim oddajam, fantje pa najraje gledajo igrane filme, športne oddaje in poročila. (Barthelmes v Bergant, 2001: 9) ZANIMANJE SLOVENSKIH OTROK ZA POSAMEZNE ZVRSTI ODDAJ Zveza prijateljev mladine je s strokovno pomočjo Fakultete za družbene vede izvedla 1 The Alliance for Children and Television: zveza za otroke in televizijo je neprofitna organizacija, ki dela v imenu otrok in staršev, televizij, produkcijskih hiš in vlade. 13

11 jeseni 1998 raziskavo o medijskih navadah slovenskih osnovnošolcev. V raziskavi»mladi in mediji«, ki je zajela 9752 učencev iz večine slovenskih šol, lahko opazujemo trend zanimanja otrok za določeno zvrst oddaj. V povprečju slovenski osnovnošolci redno gledajo nadaljevanke, glasbene in športne oddaje, ljubezenske in pustolovske filme. Tudi druge raziskave (Noble in Freiberg, 1985; Palmer 1986) so pokazale, da poročila niso pribljubljena televizijska zvrst pri otrocih. Palmer (1986) in Roberts (1989) trdita, da otroci gledajo televizijo le na zahtevo staršev. (cit. po Erjavec, 1999a: ) TABELA 1.1: Redna gledanost programov po zvrsteh ZVRST (v %) Nadaljevanke 37,5 Glasbene oddaje 21,1 Športne oddaje 20,8 Ljubezenski filmi 20,3 Pustolovski filmi 20,0 Kriminalke 19,1 Risanke 19,0 Grozljivke 18,1 Filmi o živalih 17,1 Kvizi 13,9 Otroške in mladinske oddaje 13,3 Talk showi 11,9 Filmi o tujih deželah 11,6 Poročila 8,9 Vesterni 8,8 Vir tabele 1.1: Erjavec (1999a): Odraščanje z mediji. Rezultati raziskave Mladi in mediji, Zveza prijateljev mladine Slovenije Delež rednega gledanja nadaljevank narašča od sedmega do devetega leta starosti, ko so nadaljevanke tudi najbolj gledana zvrst programov na televiziji, nato pa njihovo redno spremljanje počasi upada. Delež gledanja glasbenih oddaj, ljubezenskih filmov in poročil narašča s starostjo, gledanost športnih, otroških in mladinskih oddaj ter risank pa upada s starostjo. Tuje raziskave (Comstok in Paik, 1991) kažejo, da imajo mlajši otroci rajši risanke, starejši pa akcijske filme. (cit. po: Erjavec, 1999a: ) 14

12 TABELA 1.2: Zvrst programov glede na starost ZVRST STAROST v%) Nadaljevanke 27,0 28,4 43,3 42,9 42,9 40,2 39,8 39,1 Glasbene oddaje 11,1 13,9 19,4 19,9 22,9 25,9 27,1 28,8 Športne oddaje 40,9 33,1 30,4 20,6 15,7 11,2 8,3 6,0 Ljubezenski filmi 12,3 14,4 18,7 19,3 19,6 22,9 22,3 19,1 Pustolovski filmi 12,1 14,2 24,1 23,3 23,1 22,1 22,3 19,1 Kriminalke 11,9 17,3 1 9,9 20,6 20,8 20,7 20,6 20,6 Risanke 50, ,1 10,1 6,1 5,1 5,0 3,9 Grozljivke 11, ,9 18,9 18,8 18,8 21,0 21,7 Otroške in mladinske oddaje 28,5 26,5 26,1 8,1 6,6 4,6 3,6 2,4 Poročila 0,5 3,8 6,3 10,0 12,4 12,8 12,8 12,9 Vir tabele 1.2: Erjavec (1999a): Odraščanje z mediji. Rezultati raziskave Mladi in mediji, Zveza prijateljev mladine Slovenije Gledanost otroških in mladinskih oddaj ima tendenco upadanja. Redno jih gleda 28,5 odstotkov sedemletnikov, 8,1 odstotek desetletnikov in 2,4 odstotkov štirinajstletnikov. (Erjavec, 1999a: ) TABELA 1.3: Zvrst programov glede na spol ZVRST SPOL (v %) Fantje Dekleta Nadaljevanke 26,2 47,8 Glasbene oddaje 15,0 29,0 Ljubezenski filmi 16,8 24,9 Pustolovski filmi 27,2 14,5 Kriminalke 27,2 12,1 Grozljivke 25,6 13 Športne oddaje 16,1 7,2 Filmi o živalih 18,3 15,8 Kvizi 14,0 13,8 Risanke 15,8 10,8 Filmi o tujih deželah 12,4 10,9 Poročila 13,4 4,9 Vesterni 14,0 3,7 Talk showi 6,2 8,9 Otroške oddaje 5,7 6,8 Vir za tabele 1.3: Erjavec(1999a): Odraščanje z mediji. Rezultati raziskave Mladi in mediji, Zveza prijateljev mladine Slovenije 15

13 Tabela 1.3 kaže, da fantje raje gledajo pustolovske, vesterne in kriminalne filme, grozljivke, športne oddaje, risanke in poročila, dekleta pa gledajo več nadaljevank, glasbenih oddaj, ljubezenskih filmov in talk showov. (Erjavec, 1999a: ) Otroci gledajo televizijo zato, da se spočijejo, da jim čas hitreje mine, da se zabavajo. Temu primerna je tudi izbira vsebin; najraje imajo nadaljevanke in nanizanke ter zabavne in razvedrilne oddaje. Poglavje zase so slovenske otroške in mladinske oddaje, ki med otroki niso posebej priljubljene in imajo tendenco upadanja gledanosti. V množični ponudbi vsebin otroci preveč gledajo televizijo. Pri gledanju so prepuščeni sami sebi in svojim merilom presoje. Gledajo vse, najmanj pa oddaje, ki so namenjene prav njim. Programski pas pred osrednjim televizijskim dnevnikom med tednom, dopoldanski in večerni čas ob koncu tedna so v programski shemi slovenske televizije namenjeni otroškim oddajam tako, da imajo otroci na voljo niz svojih oddaj, serij in risank. Podatki Media Services AGB IRM, panelni vzorec za 450 gospodinjstev v prvem polletju 2001, so pokazali, da je v populaciji otrok od 4 do 14 let v prvem polletju dosegla največjo gledanost risanka Pika nogavička na SLO1. Gledalo jo je 38,5% (99.001) otrok oz. 86,5% od vseh, ki so v času risanke gledali televizijo. Podatki za prvo polletje 2001 kažejo, da so otroci gledali predvsem risanke, domače TV nanizanke in oddaje ter filme. (RTV Slovenija, Programski kontroling 2001) Sledijo oddaje Lolek in Bolek, Tabaluga, Želodko superca, Dežela mehurčkov, Telebajski. Vse te oddaje so kupljene, na sedmem mestu po gledanosti je prva oddaja lastne produkcije Mikin Makin črkopis. Ta podatek pove, da otroci gledajo oddaje, ki so namenjene njim, še posebej, če so posnete po kakšni znani literarni predlogi, če imajo dobro vsebino in so zanje privlačne, tako kot je privlačna glavna junakinja Pika. Oddaje gledajo, če so jim na razpolago in so primerne njihovi starosti. V zadnjem poglavju naloge predstavim primer kakovostne otroške oddaje za majhne otroke, posnete po literarni predlogi znane Levstikove povesti Kdo je napravil Vidku srajčico. Na slovenski televiziji je premalo oddaj lastne produkcije za majhne otroke. Ustvarjalci otroškega programa se tega zavedajo in v prihodnje Televizija Slovenija načrtuje več lastne produkcije za to ciljno skupino otrok. Med njimi Bisergora, petnajstminutne tedenske oddaje namenjene otrokom od treh do sedmih let. Serija temelji na pravljični, mitični preteklosti in sedanjosti ter je zavestna protiutež globalizaciji. Pojoči kamenčki je serija kratkih spotov iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi, namenjena otrokom od 6 do 14 let. (glej Dekleva v Televizijski programi RTV Slovenija v letu 2001: 80-87) 16

14 Oddaje z dobrimi vsebinami in zgodbami privlačijo otroke in gledajo jih v velikem številu. Dobre zgodbe, ki imajo podlago v tradiciji in nacionalni kulturi, po kakovosti še bolj odstopajo od povprečnih in poceni uvoženih programov. Da bi povečali gledanost otroških oddaj, so mnoge zasebne in javne televizije začele uvajati posebne kanale samo za otroke. Gledanost otroških programov se je na ta način povečala in namen je bil dosežen NEMŠKE IZKUŠNJE S KINDERKANALOM : PREIZKUS TRŽIŠČA ZA EVROPSKE JAVNO-PRAVNE RTV HIŠE Pri uresničevanju splošnih ciljev javno-pravne radiotelevizije so ena najpomembnejših ciljnih skupin otroci. V minulih letih so evropske in ameriške komercialne televizijske postaje v Evropi ustanovile nove tematske kanale za otroke. V trdem konkurenčnem boju, ki vlada v številnih evropskih državah, so javne RTV izgubile velik tržni delež prav v tej skupini. Javne RTV so se v Nemčiji na konkurenco odzvale tako, da so ustanovile svoje lastne otroške tematske kanale. Poglavitni namen ustanavljanja teh je povečanje števila mladih gledalcev. V Nemčiji imajo tako komercialne kot tudi javno-pravne kanale namenjene otrokom: Super RTL-komercialni otroški kanal, RTL-komercialni splošni kanal, Pro-Siebenkomercialni splošni kanal, Kinderkanal-javno-pravni otroški kanal, RTL2-komercialni splošni kanal, ARD-javno-pravni splošni kanal, SAT1-komercialni splošni kanal, ZDFjavno-pravni splošni kanal, ARD tretji kanal-javno-pravno splošni kanal, Nickelodeonkomercialni otroški kanal. Od leta 1995 do 1998 so se v medijski ponudbi zgodile nekatere pomembne spremembe: aprila 1995 sta začela Disney in CLT-Ufa oddajati Super RTL julija 1995 sta začela Viacom-Paramount (90%) in Ravensburger (10%) oddajati nemško različico Nickelodeona - 1. januarja 1997 sta začela ARD in ZDF 2 oddajati na t.i. Kinderkanalu 2 Deželne radiotelevizijske postaje so se leta 1950 združile v ARD (Arbeitsgemeinschaft der offentlichrechtlichen Rundfunkanstalten in Deutschland delovna skupnost javnopravnih radiotelevizijskih postaj v Nemčiji ), da bi skupaj skrbele za nacionalni televizijski program Erstes Deutsches Fernsehen Prva nemška televizija. Na podlagi državne pogodbe med zveznimi deželami oddaja Das Zweite Deutsche Fernsehen (ZDF) Druga nemška televizija od leta 1963 naprej nacionalno razširjen program. 17

15 Od ustanovitve Kinderkanala so javno-pravne RTV v Nemčiji dosegle višji tržni delež med otroki (v drugi polovici leta 1998 je bil 28,4-odstoten), kot so ga imele prej leta , odstotka, leta 1996 pa 19,8 odstotka. Podobno so tudi kanali RTL, RTL2 in Super RTL povečali svoj delež otroškega občinstva s 34,1 odstotka leta 1992 na 42,7 odstotka v drugi polovici leta 1997 in 1998 so se zgodile velike spremembe v sporedu ARD in ZDF. Zaradi konkurence na trgu so odpravili večino otroških oddaj med tednom, ostala so le programska okna ob sobotah in nedeljah. To je bila deloma tudi neposredno posledica uvajanja otroških tematskih kanalov - podobne programske spremembe je bilo opaziti tudi pri zasebnih splošnih kanalih. Kabel 1 je črtal vse otroške programe, RTL, SAT1 in ProSieben pa so programe, namenjene otrokom, uvrstili na spored samo konec tedna - po komaj treh letih oddajanja je 31. maja 1998 je prenehal oddajati Nickelodeon. Njegovo ukinitev so opravčili s tem, da tematski kanal, namenjen izključno otrokom, na nemškem tržišču ne more preživeti, če je financiran izključno iz oglasov. (Godard v Bergant 1999: 9-11) Ena izmed predpostavk v zvezi z uvajanjem specializiranih otroških programov je, da bodo otroci zaradi tega dlje časa prebili pred televizijskimi sprejemniki. Tako se je npr. v Franciji leta 1997 in 1998 po daljšem obdobju zmanjševanja število otrok, starih od 4 do 14 let, ki gledajo televizijo, to začelo spet povečevati, verjetno zaradi razvoja digitalnih storitev za otroke (Odysee, Fox Kids, Disney Channel, idr.). (Godard v Bergant: 1999: 9-11) Na podlagi izkušenj v Nemčiji lahko sklepamo: - Velik del svojega televizijskega gledanja otroci namenijo specializiranim kanalom, seveda če so le-ti na voljo. - To še zlasti velja za otroke, mlajše od 10 let. Najstnikov ne štejemo več med otroke, njihovo zanimanje pa je usmerjeno predvsem v splošne kanale, namenjene mlajšim odraslim. - Z uvedbo specializiranega kanala za otroke lahko javno-pravna RTV doseže občutno povečanje gledanosti pri otrocih. 18

16 - Zaradi uvedbe otroških kanalov splošno-javnopravni kanali v Nemčiji niso izgubili deleža otroškega občinstva. Posledica večje gledanosti otroških kanalov je bilo zmanjšanje deleža gledanosti komercialnih splošnih kanalov. - Delež gledanosti splošnih javno-pravnih kanalov je bil med otroki majhen že pred uvedbo novih specializiranih kanalov. - Uvedbo Kinderkanala so pozitivno sprejeli tudi odrasli gledalci. Razlog za to je po eni strani odprava otroških oddaj na ARD in ZDF ob delavnikih, po drugi pa tekma za mlajše gledalce med komercialnimi televizijami. Torej, očitna privlačnost specializiranih otroških kanalov, ki imajo absolutno prednost pri otrocih, in predvideno povečanje pomembnosti globalnih dejavnikov na tem tržišču v digitalni prihodnosti sta trdna argumenta za ustanavljanje lastnih specializiranih otroških kanalov na javno-pravnih RTV v Evropi. (Godard v Bergant: 1999: 9-11) 19

17 2. ŠKODLJIVI VPLIVI TELEVIZIJE Čedalje več otrok preživi pred televizijskim zaslonom večino svojega prostega časa. V televizijskem svetu vladajo varnost, sreča, lepota in zadovoljstvo. Tudi v naših medijih lahko vsak dan vidimo številne prizore nasilja, streljanja, umorov, prepirov, pretepov, hitrih voženj z avtomobili, prometnih nesreč itd. Na programu so filmi, ki vsebujejo veliko nasilja, pornografije in erotike. Akcijski filmi, v katerih kri lije v potokih, so prikazani v času, ko jih lahko gledajo otroci. Nasilje preplavlja tudi otroške oddaje. Množična ponudba različnih vsebin je dosegljiva otrokom v času, ko si vsakdo lahko prižge televizor in gleda kar hoče. Prek medijskih vsebin si otroci ustvarijo svojo podobo sveta in ubežijo dolgočasju resničnega življenja. Posebno oglasi z obljubami majhne otroke zavajajo. Otrok je razočaran, ko ugotovi, da izdelek, ki ga je videl v oglasu in ki si ga je tako želel in ga je končno dobil, v resnici ni tak, kot je pričakoval. Pri otrocih, ki še nimajo trdno izoblikovanih vrednot in ciljev, so mediji, poleg družine in šole, pomembni oblikovalci njihovega življenja. Otroci gledajo program neselektivno in samodejno pritiskajo na daljinski upravljalec. Ob vsej poplavi satelitskih programov starši nimajo pregleda, kaj otroci gledajo. Tudi starši so nemočni in tega ne znajo preprečiti. Prezaposleni so in ne morejo ves čas paziti otrok in nadzirati, kaj gledajo. Na koncu poglavja predstavim primere, kako je urejeno varstvo otrok in mladine pred škodljivimi vplivi medijev, zlasti nasilja, v Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. V teh državah razpravljajo o različnih tehničnih in organizacijskih modelih omejenega dostopa do določenih televizijskih vsebin. Oddaje označujejo oz. jih kategorizirajo glede na stopnjo nasilja in starostne skupine. Uvajajo tudi t.i. V-kartico, s pomočjo katere je možno zakleniti določeno oddajo na podlagi sprejete kategorizacije. Te možnosti so v pomoč staršem in otrokom, da lahko skupaj izbirajo in gledajo oddaje, ki so namenjene prav njim NASILJE IN PORNOGRAFIJA NA TELEVIZIJSKEM ZASLONU Velika nevarnost za otroke in mladino je nasilje v medijih. V vse večji programski ponudbi in v številnih specializiranih plačljivih programih lahko vsak dan vidimo številne prizore nasilja. Nasilna dejanja so prikazana v času, ko jih lahko gledajo otroci. Na prvem mestu po številu nasilnih prizorov so napovedi televizijskih nadaljevank, potem filmi, oglaševanje za igrače, glasbeni video posnetki in šele na sedmem mestu 20

18 novice v informativnem programu. Na komercialnih televizijskih programih se nasilni prizori v povprečju pojavljajo vsake tri minute. Posebna kategorija so otroške risanke, med katerimi je daleč največ nasilnih prizorov ter različne videoigrice, ki so namenjene otrokom. (Bašič Hrvatin v Košir, 1995: 37) Prek televizijskega sprejemnika že triletniki slišijo ali vidijo mučence iz Turčije, vojno v Bosni, Angoli, usmrtitve v ZDA, smrti na avtocestah in umore v naseljih. (Strežek- Kladnik, 1994: 8) Psihologinja Helena Klimova je zapisala tale pogovor z malo Mišo: Ne pohodi hrošča! Zakaj ne? Poglej, zmečkala si mu nožice in krila. Zdaj ne more več ne leteti ne lesti. Tudi jesti ne more več, življenje ga ne veseli več. - Potem ga nič več ne veseli? Nič več! Umrl je. Saj hrošči ne umirajo. Umirajo samo ljudje. Kako? Kako pa ljudje umirajo? Ustrelijo jih. Od kod ti pa to? Videla sem. Pokazali so v dnevniku. (Klimova v Řìčan in drugi, 1999: 15-19) Miša je stara tri leta. Tisto, kar vidi v svojem vsakdanjem okolju, je zanjo edini možni svet. In zdaj je tu še ena velika novost. Računalniške videoigre. Pri njih lahko npr. fantje držijo avtomatsko puško in streljajo na avtomobile, ki se vozijo po zaslonu, in ko jih zadenejo, jih raznese. Nasilje na televizijskem zaslonu spodbuja k posnemanju. Otroci skušajo ustrahovati sošolce, kakor so videli na televiziji. Otrok se odziva na krike besa, izraze obrazov, udarce, brce, ki jih vidi na televiziji. Zaradi tega je razburjen in preplašen. Otroci vse preveč gledajo oddaje, ki vsebujejo veliko pornografije in erotike. Take oddaje so zanje neprimerne. Dolf Zillman (1994:199) ima o pornografskih vsebinah na televiziji zelo jasno stališče. Pornografija ogroža družinske vrednote: Vrednote, ki jih prikazuje erotična zabavna industrija, so v navzkrižju z vrednotami družine, kot najosnovnejše družbene institucije. (Zillman,1994: ) Otroci praviloma nimajo spolnih izkušenj, čeprav se spolne želje začnejo razvijati že zgodaj. Gledanje umetnih in zaigranih spolnih scen verjetno povzroča škodo v njihovem zorenju in lahko ustvari napačno sliko o ljubezenskem odnosu. Grozljivi filmi dvigujejo adrenalin in motijo mirno spanje. Nekaterim otrokom se, preden zaspijo, prikazujejo grozljivi prizori. 21

19 Izjemno veliko nasilja vsebujejo tudi poročila in tako izrazito zmedejo otroke. V risanki Tom in Jerry ima maček pribite noge na tekoče stopnice in ko se pripelje do konca, ga zmelje. Od njega ostanejo samo izbuljene oči. Nekje ukrade tujo kožo, spet je maček in vse je v redu. Verjetno to vnaša v otroški svet zmedo. Krute in nasilne risanke tudi niso primerne za sladko spanje otrok. Pomirjevalna pravljica, nežna glasba, predvsem pa ljubeč starševski dotik pomagajo otroku pregnati skrbi in ga popeljati v sladek sen. Toda takšno idilično slovo od dneva je danes, v svetu prevlade množičnih občil, preutrujenih in zaskrbljenih staršev ter samim sebi prepuščenih otrok prej izjema kot pravilo. (Bašič Hrvatin v Košir, Ranfl 1996:82) NASILJE IN OGLASI, NADOMESTNO ŽIVLJENJE V oglaševalskih kodeksih mnogih držav namenjajo posebno pozornost zaščiti otrok. Tudi v slovenskem je 12. člen namenjen otrokom in mladostnikom. Poudarjeno je, da v oglasih ne bi smeli zlorabljati lahkovernosti otrok, ne bi jih smeli neposredno nagovarjati k nakupu izdelkov, še posebno pa naj ne bi prikazovali otrok v situacijah, ko le te zanje predstavljajo veliko nevarnost, na primer sami na avtomobilskih cestah, pri igri z ognjem ipd. Vprašanje je, koliko se oglaševalci držijo kodeksov in pravil, pravi profesor psihologije dr. Ludvik Horvat (10. Slovenski oglaševalski festival SOF). Vsak dan imamo oglaševalske akcije, ki globoko prizadenejo posamezne skupine, tudi otroke. Po njegovem mnenju so oglasi, ki naravnost povedo, kaj je dobro za otroka, najmanj nevarni. Prepričan je, da je bolj nemoralno in na žalost učinkovitejše tisto sporočilo, ki igra na podzavestne mehanizme, kot so čustva, motivi, zgledi. Današnji primer pretanjene oddaje za otroke je televizijska serija Telebajski, pravi dr. Horvat. Serija, namenjena otrokom mlajšim od treh let, je narejena izvrstno, prepričan pa je, da so avtorji imeli v rokah še en adut, to je prodajo vsega, kar se na oddajo prilepi. In če je Televizija Slovenija kupila samo pravice za predvajanje serije, so se pojavili drugi, ki po visokih cenah prodajajo izdelke, ki so povezani s telebajski lutke, pustne kostume. Zaslužili so trgovci, ki jim je otroški svet prava figa, štejejo pa koliko babic in dedkov bo kupilo telebajska. Ustvarjalci serije so želeli narediti dobro oddajo. V navedenem ne gre za klasičen oglas med oddajo za otroke ali za otroke v kadru oglasa. (Horvat, SOF, 2001) Celo zreli kritični gledalci ne morejo odkriti in biti kritični do vsake prikrite 22

20 oglaševalske strategije, vsakega stereotipnega namigovanja ali večnivojskih politično obarvanih sporočil. (Luke, 1987: 93) Marketing velikih korporacij, npr. Disneyjev, ki združuje različne medijske figure, recimo Jako Racmana na majicah, kartah, svoje izdelke oglašuje tudi prek Hollywooda. Vpliva celo na scenarije, pitje kokakole v filmu (Branston, Stafford, 1996: 0-145) Oglaševanja in tržno naravnanih besedil je iz dneva v dan več; tudi Slovenija ni nikakršna izjema. Odkar je začel veljati novi Zakon o medijih, ki ne dopušča nasilja pri spotih z otroki, posebej to določa 49. člen zakona in sankcionira neprimerno oglaševanje, so na Televiziji Slovenija zavrnili objavo spota za kokto, čeprav ga na komericialnih televizijah nemoteno predvajajo. Še posebej odločno zakon obravnava oglase, v katerih nastopajo otroci, in še zlasti, če so v njih prizori nasilja, pornografije ali drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju ali duševnemu razvoju, poudarja Maselj (2001). Spot z naslovom Prve ne pozabiš nikoli, v katerem dečka na koncu zvežeta deklico, da jima ne bi popila vse kokte, je bil po mnenju vodje marketinga na Televiziji Slovenija prav zaradi zadnjega kadra precej kočljiv glede na zakonska določila. (Maselj, 2001:3) Pri ustvarjanju programov mora RTV Slovenija zlasti varovati otroke in mladino pred vsebinami, ki bi škodljivo vplivale na njihov telesni in duševni razvoj, določa v četrtem členu Zakon o radioteleviziji Slovenija ZDRAVSTVENE POSLEDICE Čedalje več je ljudi, ki preživijo pred televizijskim zaslonom večino svojega prostega časa. Ob koncu tedna imajo televizor prižgan od jutra do večera. Rekreacije, športa, branja in izletništva je čedalje manj. Ni časa za pogovor in igranje z otroki. Vzgojiteljica Jelka Rahne pravi, da otroci gledajo televizijo samo zato, da preživijo prosti čas od takrat, ko pridejo domov, do takrat, ko je treba iti v posteljo. Vsi gledajo televizijo zato, da zapolnijo prosti čas, kar je najbolj grozno. Prosti čas naj bi otroci zapolnili drugače. Včasih smo se igrali na dvorišču, danes pa gledajo televizijo. (Rahne, 1995: 127) Po mnenju Združenja za otroke in televizijo (The Alliance for Children & Television ) ima televizija dva velika vpliva na zdravje otrok: 23

21 1.Otroci, ki veliko gledajo televizijo, so v slabši telesni kondiciji. Manj časa namenijo teku, skakanju in drugim dejavnostim, ki jim pomagajo pri razvoju pljuč, srca in mišic. 2. Drugi pomembni vpliv pa ima na prehranjevanje in njihov pogled nanj. (The Alliance for Children & Television, 1994: 21) Posedanje pred televizijskim zaslonom otroke prikrajša za zdravo gibanje na svežem zraku, kvari jim hrbtenico in oči. Običajno grizljanje priboljškov med gledanjem televizije, ko sploh nismo lačni, zdravju ne koristi. Velika večina oglasnih sporočil je namenjena hrani, toda le redkokdaj svežemu sadju in zelenjavi. Oglaševana živila vsebujejo veliko sladkorja in maščob. Torej vse tisto, kar naj bi po zdravnikovih priporočilih otroci čim manj uživali. Otroci izbirajo živila, ki jih vidijo v televizijskih oglasih, kar pomeni, da njihova hrana ni preveč zdrava VARSTVO OTROK IN MLADINE PRED ŠKODLJIVIMI VPLIVI TELEVIZIJE Zakonodaja preprečuje predvajanje oddaj, katerih vsebine utegnejo ogrožati otroke, v času, ko otroci lahko gledajo televizijo. Zakonodaja še posebej varuje otroke in mladino pred prikazovanjem nasilja na televiziji. Postavlja se vprašanje, ali so veljavni ukrepi za varstvo otrok in mladine pred škodljivimi vplivi medijev ustrezni in primerni? V izobilju programov je vedno več oddaj, ki prikazujejo spolnost in nasilje in so za otroke neprimerne. Otroci porabijo za gledanje televizije mnogo časa in precej ur na dan. Programe in oddaje izbirajo sami, brez presoje staršev. Otroci so brez nadzora izpostavljeni televizijskim programom. Pritisk gledalcev in raznih organizacij na medije, ki prikazujejo vse več nasilja, je nezadovoljiv. Po mnenju združenja za otroke je za zdrav razvoj otrok nujno treba: 1. Omogočiti, da gledajo tisto, kar jim koristi. 2. Naučiti otroke, naj sami pravilno izbirajo. 3. Spodbuditi jih h kritičnemu, inteligentnemu gledanju. (The Alliance for Children and Television, 1994: 21) Večja prisotnost staršev doma, bratov in sester, zagotavlja otroku družbo, pregled nad tem katere oddaje gleda, najbolje pa je skupno gledanje oddaj. Med gledanjem oddaje se lahko pogovarjamo. Večkrat si vzamemo čas za pogovor z otrokom o tem, kaj je 24

22 gledal. Na ta način ga starši učijo pravilnega gledanja televizije. Po mnenju združenja za otroke lahko starši to storijo na različne načine: Ne gledamo programov z nasilnimi prizori. Otroci in starši skupaj izberemo primeren program oz. oddaje, skupaj napišemo seznam primernih in dobrih oddaj. Določene lahko gledamo skupaj, pogovorimo se o njih. Lahko določimo tudi čas gledanja, npr. dve uri na dan, 5 oddaj na teden, samo ob koncu tedna. Otroke vzgojimo, da preden vključijo televizijo, preštudirajo program in jih odvajamo od tega, da bi prižigali televizijo zato, da bi videli, kaj je na sporedu. Otroka navadimo, da si zapiše imena oddaj, ki so mu všeč. Ponudimo mu druge možnosti namesto gledanja televizije in jih spodbujamo h drugim dejavnostim: igranju kart, ročnim delom, naj nam pomagajo pri kuhanju ali pa se skupaj z otroki odpravimo na sprehod. Najbolje pa je, da smo otroku za zgled in se najprej sami naučimo pravilnega gledanja televizije. (The Alliance for Children and Television, 1994: 8-9) V množični ponudbi medijskih vsebin so velikokrat tudi starši nemočni pri zaščiti otrok pred škodljivimi vplivi medijev in jim ne morejo preprečiti gledanja oddaj, ki vsebujejo preveč nasilja, grobosti in spolnosti. V mnogih državah so se razvile razprave o tem, ali so predpisi, ki urejajo varstvo otrok in mladine pred škodljivimi vplivi medijev, zadovoljivi in primerni. To pomeni predvajanje programov, ki niso primerni za otroke in mladino, ob urah, ko jih otroci in mladina po navadi ne gledajo. Zato razpravljajo o različnih tehničnih in organizacijskih modelih, s pomočjo katerih bi ustrezno zaščitili otroke in mladino pred škodljivim vplivom medijev. Ti modeli so tudi predmet znanstvenih raziskav. Pri tem gre za obvezno označevanje in razvrščanje oddaj v kategorije, na podlagi katerih staršem olajšajo odločitev o tem, katere oddaje naj njihovi otroci gledajo. Razvrščene so po starostnih skupinah ali pa po vsebinah glede na stopnjo nasilja, spolnosti in uporabe grobega jezika. Kot dodatno ponudbo pred vplivi nasilja uvajajo še tehnično možnost z uvedbo sistema (violence)-kartice. V-kartico namestimo v sprejemnik in z njo na podlagi klasifikacije, določeno oddajo zaklenemo. Kaj so pokazale razprave povzete po: Uwe Hasebrink, Media Perspektiven, 9/98 Raziskave o učinkovitosti t.i. televizijskih smernic za starše in V-kartice o varstvu mladine pred škodljivimi vplivi medijev v Franciji, Veliki Britaniji in ZDA, si poglejmo v nadaljevanju. Izsledki so povezani tudi s predpisi, ki veljajo v posameznih državah. (Hasebrink v Bergant, 1999: 9-12) FRANCIJA: OPOZORILA JAVNOSTI Razprava o varstvu mladine pred vplivom medijev v zadnjih letih v Franciji temelji na 25

23 obveznem označevanju oddaj, s katerim opozarjajo javnost na potrebo po varstvu mladine. Nova televizijska smernica Evropske unije predvideva podoben model za vse države članice. (Hasebrink v Bergant, 1999: 9) Od novembra 1996 velja v Franciji zakon o varstvu otrok in mladine pred prikazovanjem nasilja na televiziji. Po njem so oddaje razdeljene na pet kategorij: 1. oddaje brez omejitev so označene z rombom v zelenem krogu 2. priporočljiva je navzočnost staršev, oddaj ne predvajajo pred sporedom za otroke ali po njem, posebna skrb je namenjena oblikovanju napovednikov, ki jih predvajajo pred oddajami za otroke ali po njih. Te oddaje so označene s krogom v modrem krogu 3. ni priporočljivo za otroke, mlajše od 12 let oziroma obvezna navzočnost staršev. Teh oddaj ni dovoljeno predvajati pred 22. uro (z izjemo nekaterih dni v tednu, če otroci nimajo šolskih počitnic), napovedniki ne smejo vsebovati scen, ki bi ogrožale mladino, prepovedano jih je predvajati pred sporedom za otroke ali po njem. Ta omejitev velja tudi za kodirane programe (plačljiva pay TV), čeprav zanje čas predvajanja ni omejen. Te oddaje so označene s trikotnikom v oranžnem krogu 4. ni priporočljivo za otroke in mladino do 16 let. Predvajanje teh oddaj ni dovoljeno pred 22.30, napovedniki ne smejo vsebovati scen, ki utegnejo ogrožati mladino in tudi teh ne smejo predvajati pred Te oddaje so označene s kvadratom v rdečem krogu 5. ni priporočljivo za otroke in mladino do 18 let. Predvajanje teh oddaj je na nekodiranih televizijskih sporedih prepovedano, na plačljivih pa jih lahko predvajajo samo zakodirane od do 5.00 ure. Te oddaje so označene s križem v vijoličnem krogu. (Hasebrink v Bergant, 1999: 9-12) Leta 1997 je CSA (nadzorni organ Conseil Superieur de ľaudiovisuel ) objavila prve rezultate raziskav, ki naj bi dokazali učinkovitost nove ureditve. Po razlagi CSA ti rezultati kažejo, da po zaslugi oznak otroci gledajo manj oddaj, ki vsebujejo nasilje. S tem je namen dosežen. V prid svoji razlagi CSA navaja ugotovitve raziskave, ki je zajela tisoč otrok, starih od 8 do 14 let. Po mnenju 75% vprašanih je označevanje koristno in navedli so, da ga upoštevajo pri izbiri programa. Pri izbiri programa za osem- do desetletnike ga upoštevajo celo 80-odstotno. (Hasebrink v Bergant, 1999: 9-12) 26

24 Nekatere oddaje gledajo otroci samo v spremstvu staršev. Na eni strani označevanje oddaj pomaga staršem odločati o tem, katere so za otroka primerne, podpira pa tudi skupno gledanje, ki je za vzgojo tako dragoceno. Ne vzgajamo s tem, kar otroku povemo, ampak predvsem s tem, kako se sami neposredno odzivamo, na kaj smo pozorni, kaj nas spravi v smeh, kaj nas gane in kaj razjezi. Oddaje razvrščajo operaterji sami, v ta namen so ustanovili posebne ocenjevalne skupine. Dejavnost CSA se tudi v prihodnje osredotoča na izboljšanje sodelovanja javnosti pri razvrstitvi oddaj in na dosego uporabe klasifikacijskega sistema pri vseh televizijskih ponudnikih VELIKA BRITANIJA: NAPOTKI GLEDALCEM Razprava o klasifikaciji oddaj je v ospredju tudi v Veliki Britaniji. O nasilju na televiziji poroča delovna skupina, ki jo sestavljajo BBC, Indipendent Television Comission (ITC) in Broadcasting Standards Comission (BSC). V zvezi s konkretnimi ukrepi za zagotovitev varstva mladine pred vplivi nasilja se poročilo komisije zavzema za to, da bi še naprej veljale časovne omejitve, ki dovoljujejo predvajanje za mladino neprimernih oddaj šele po 21. uri, pred tem pa so lahko na sporedu le t.i. družinske oddaje. Sklepi komisije so podobni francoskemu modelu označevanja. Delovna skupina pa se ne osredotoča izključno na dokaj tog in preprost sistem klasifikacije. Poudarja še druge ukrepe, kot so vnaprejšnja opozorila oz. napovedniki, ki obveščajo o vrsti oddaje ter sodelovanje med televizijskimi ponudniki in programskimi časopisi. Do V-kartice je skupina dokaj nezaupljiva, saj meni, da samo tehnični pripomočki ne morejo celovito rešiti problema. Prenosna kartica daje možnost, da določene programe zaklenemo s kodo in je dovolj učinkovita za zavarovanje. Veliko staršev pa zahteva še dodatne podatke o oddaji, da bi lahko sami ocenili morebitno nevarnost. Skupina poudarja tako tehnične ukrepe, ki varujejo otroke pred vplivi medijev, kot načelo, da je treba otrokom in staršem omogočiti dostop do obširnih informacij o oddajah, ki omogočajo čim bolj zavestno izbiro. Poudarja nujnost med seboj usklajenih različnih ukrepov za zaščito otrok pred škodljivimi vplivi medijev ZDA: SMERNICE STARŠEM KOT PRIPRAVA NA V-KARTICO V ZDA so pri reševanju problema v zvezi z nasiljem v medijih in zaščiti otrok pred njim ubrali drugačno pot. Podlaga je zakon iz leta 1996, ki z dopolnili, sprejetimi leta 1998, neobvezno piriporoča V-kartico. Na podlagi zakona je televizijska industrija pripravila smernice za starše (TV Parental Guidelines), v katerih sistem kategorizacije oddaj opredeljuje šest stopenj po starostnih skupinah: 27

25 1. TV-Y: Izrazito otroške oddaje, primerne tudi za mlajše otroke. 2. TV-Y7: Otroške oddaje, ki bi lahko pri otrocih, mlajših od 7 let, zbudile strah. Primerne so za otroke, ki že razlikujejo resnično od namišljenega. 3. TV-G: Oddaje, ki so namenjene vsem gledalcem in so neproblematične za otroke vseh starosti. 4. TV-PG: Oddaje, ki vsebujejo prvine, za katere bi starši lahko menili, da niso primerne za mlajše otroke. 5. TV-14: Oddaje, ki po mnenju staršev vsebujejo prvine, ki niso primerne za otroke, mlajše od 14 let. 6. TV-M: Oddaje za odrasle, ki so lahko neprimerne za mlajše od 17 let. (Hasebrink v Bergant, 1999: 9-12) Oddaje razvrščajo operaterji sami, v ta namen so ustanovili posebne ocenjevalne skupine. Oznake za posamezne kategorije se pojavljajo na ekranu prvih 15 sekund oddaje. Razporeditev je naloga ponudnikov samih, o tem pa morajo obvestiti časopise, programske revije in elektronske programske vodnike. Po uvedbi smernic so starši kritizirali sistem kot premalo informativen in predlagali klasifikacijo, ki ni naravnana na starostne meje, ampak na vsebino. Starši dajejo prednost sistemu z vsebinsko kategorizacijo. Klasifikacija po starostnih skupinah vsebuje premalo informacij o vsebini oddaje. Starši ne vedo za kakšno oddajo gre in nimajo možnosti za odločitev o tem, katere oddaje naj njihovi otroci gledajo in katere ne. V prihodnosti bodo v TV sprejemnik vgradili t.i. V-kartico, ki prepoznava oznake posameznih kategorij, tako da bodo starši lahko odločali o tem, katero izmed kategorij želijo izključiti. Postavlja se vprašanje, ali bo tehnologija V-kartice za zaklenitev določenih oddaj na podlagi klasifikacije zaživela? Trajalo bo več let, preden bo imela večina ameriških gospodinjstev televizijske sprejemnike z vgrajeno V-kartico. V zvezi z modeli varstva otrok in mladine pred škodljivimi vplivi televizije v navedenih državah se postavlja vrašanje, kdo odloča o razvrstitvi vsebin. To delo je smotrno prepustiti različnim organizacijam, ponudniki pa lahko potem upoštevajo njihovo oceno. Takšen koncept je podoben sistemu Platform for Internet Content Selection (PICS), ki oblikuje standard omejevanja za računalniške programe na internetu. Uporabniki 28