UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIBLIOTEKARSTVO, INFORMACIJSKO ZNANOST IN KNJIGARSTVO TADEJA GRŽINA. Spletna književnost

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIBLIOTEKARSTVO, INFORMACIJSKO ZNANOST IN KNJIGARSTVO TADEJA GRŽINA Spletna književnost Magistrsko delo Mentor: dr. Andrej Blatnik, izr. prof. Študijski program: Informacijska znanost z bibliotekarstvom Ljubljana, 2014

2 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Ključna dokumentacijska informacija Ime in PRIIMEK: Tadeja GRŽINA Naslov magistrskega dela: Spletna književnost Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Magistrski študijski program (Informacijska znanost z bibliotekarstvom) Ljubljana, 2014 Število listov: Št. slik: 25 Št. tabel: 1 Število prilog: 4 Št. strani prilog: 16 Število bibliografskih opomb: 42 Mentor: Andrej Blatnik, izr. prof. UDK :82(497.4) Ključne besede: spletna književnost, spletna umetnost, literatura, digitalna besedila, elektronski mediji Izvleček: V V magistrskem magistrskem delu delu je je predstavljena predstavljena spletna spletna književnost, književnost, zvrst zvrst literature, literature, ki ki je je zaradi svoje interdisciplinarnosti interdisciplinarnosti nobena nobena stroka stroka povsem povsem ne ne pokriva. pokriva. Ker Ker je je tema tema zelo zelo slabo slabo raziskana, smo predstavili predstavili najbolj najbolj pomembne pomembne in in relevantne relevantne teme teme in in pojme, pojme, ki ki so so povezani povezani s s spletno spletno književnostjo književnostjo - splet splet v povezavi v povezavi s tekstom s tekstom in in branjem branjem ter ter spletno spletno umetnost, umetnost kot kot področje področje ustvarjanja, ustvarjanja, ki ki je neločljivo neločljivo povezano povezano s s spletno spletno književnostjo. Prestavili Predstavili smo smo začetke začetke in in razvoj razvoj spletne spletne književnosti, zvrsti, zvrsti, kako kako se se tovrstna tovrstna literatura literatura ustvarja, ustvarja, bere bere in in ohranja. ohranja. Namen Namen magistrskega magistrskega dela dela je bil bil ugotoviti, ugotoviti, ali ali tovrstno tovrstno literaturo literaturo ustvarjajo ustvarjajo tudi tudi slovenski slovenski avtorji, avtorji, zato zato smo smo v empiričnem delu pregledali pregledali ustvarjalne ustvarjalne opuse opuse štirih, najbolj najbolj znanih znanih slovenskih spletnih umetnikov spletnih umetnikov (J. Železnikar, (J. Železnikar, V. Ćosić, V. I. Štromajer, Ćosić, I. Štromajer, T. Spiller). T. Njihova Spiller). dela Njihova smo dela primerjali smo primerjali z zastavljenim z zastavljenim primerjalnim primerjalnim okvirjem, okvirjem, ki smo ga ki sestavili smo ga na sestavili podlagi na pregledane podlagi pregledane literature literature in del. Hkrati in del. pa smo Hkrati v raziskavi pa smo v tudi raziskavi preverjali tudi prisotnost preverjali teh prisotnost del v knjižnicah teh del v (in knjižnicah drugih kulturnih (in drugih institucijah), kulturnih institucijah), da bi ugotovili, da bi kdo ugotovili, in kako kdo skrbi in za kako ohranjanje skrbi za del, ohranjanje ki na spletu del, ki največkrat spletu nimajo največkrat dolgega nimajo roka dolgega trajanja. roka Po analizi trajanja. rezultatov Z analizo smo rezultatov ugotovili, smo da spletno ugotovili, književnost da spletno v književnost Sloveniji prvenstveno v Sloveniji prvenstveno ustvarja samo ustvarja en avtor samo (J. Železnikar), en avtor (J. Železnikar), dva relevantna dve dela relevantni pa je ustvaril deli pa tudi je ustvaril T. Spiller. tudi Do T. Spiller. naše raziskave Do naše ni raziskave nobena ni knjižnica nobena (ali knjižnica druga ustanova) aktivno ohranjala aktivno ohranjala del, zato dela, smo to zato pobudo smo to naslovili pobudo na naslovili Narodno na Narodno in univerzitetno in univerzitetno knjižnico, knjižnico, da bi to izvajala da bi to v izvajala okviru v zajemanja okviru zajemanja Spletni za Spletni arhiv. arhiv.

3 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Prevod v angleščino University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Library and Information Science and Book Studies, Master's Study Programme in Information and Library Science Title: Digital literature Keywords: digital literature, net art, literature, digital text, electronic media Abstract: This master's thesis presents digital literature type of literature which is due to its interdisciplinary nature not wholly included in any field. Due to the lack of research of the subject we presented the most important and relevant subjects and themes that are associated with digital literature the web in relation to text and reading and web based art which is inseperatly connected to digital literature. We presented the beginnings of digital literature and its development, genres, how it is created, read and preserved. The aim of this thesis is to determine whether such literature is also created by Slovenian authors; therefore we examined complete works of four most known web artists (J. Železnikar, V. Ćosić, I. Štromajer, T. Spiller). Their works were compared to comparative frame which we constructed on the basis of revised literature and examinated works. Another aspect of research was to examine the presence of these works in libraries (and other cultural institutions) in order to determine who and how is preserving these works which most often do not have long durability on web. The results of the analysis have shown that digital literature in Slovenia is primarily created by only one author (J. Železnikar), two relevant works were also created by T. Spiller. Before our research there was no library (or other institution) who would actively preserve these works, so we addressed the initiative to the National and University library to perform preservstion within their regular Web archive harvesting.

4 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, KAZALO VSEBINE 1 UVOD INTERNET INTERNET IN SPLET INTERNET IN BESEDILO VPLIV INTERNETA NA PROCES BRANJA SPLETNA UMETNOST SPLETNA KNJIŽEVNOST ZAČETKI IN RAZVOJ SPLETNE KNJIŽEVNOSTI ZVRSTI SPLETNE KNJIŽEVNOSTI USTVARJANJE IN DISTRIBUCIJA SPLETNE KNJIŽEVNOSTI BRANJE SPLETNE KNJIŽEVNOSTI KRITIKE SPLETNE KNJIŽEVNOSTI DOSTOP IN HRAMBA SPLETNE KNJIŽEVNOSTI RAZISKOVALNA METODA POTEK IN VZOREC FORMALNI OKVIR PRIMERJAVE IN HIPOTEZI REZULTATI JAKA ŽELEZNIKAR Rezultati analize opusa Jake Železnikarja IGOR ŠTROMAJER Rezultati analize opusa Igorja Štromajerja VUK ĆOSIĆ Rezultati analize opusa Vuka Ćosića TEO SPILLER Rezultati analize opusa Tea Spillerja RAZPRAVA ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA PRILOGE Priloga A: Opus Jake Železnikarja Priloga B: Opus Igorja Štromajerja Priloga C: Opus Vuka Ćosića Priloga D: Opus Tea Spillerja

5 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, KAZALO SLIK Slika 1: Program Storyspace Slika 2: Jaka Železnikar Slika 3: Naslovne strani Interaktivalije Slika 4: Izbiralo in pesem Zdiš se mi tako lepa Slika 5: Angleška verzija izbirala in pesmi S/he look so beautiful Slika 6: Ascii Kosovel: vzorčen Slika 7: Ascii Kosovel: Biografski portret Slika 8: Delo a b c d Slika 9: Fragments of Distances Slika 10: Delo Asciidarij Slika 11: Igor Štromajer Slika 12: Robot iz dela M-III RoboBallet Slika 13: Spletna stran dela This Book is Made for Readin' Slika 14: Uvod v delo Das System Slika 15: Vuk Ćosić Slika 16: Spletna stran Documenta Done Slika 17: Star Trek Slika 18: History of Art for the Airports: Venus Slika 19: Teo Spiller Slika 20: Nice Page Slika 21: Primer Reklamnega soneta Slika 22: Primer SMS soneta Slika 23: Primer Soneta nezaželene pošte Slika 24: Virtualna arhitektura Ljubljana Slika 25: X-lam... 71

6 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, KAZALO PREGLEDNIC Tabela 1: Lastnosti tiskanih in novomedijskih dokumentov KAZALO PRILOG Priloga A: Opus Jake Železnikarja Priloga B: Opus Igorja Štromajerja Priloga C: Opus Vuka Ćosića Priloga D: Opus Tea Spillerja

7 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Zahvala Zahvalila bi se mentorju dr. Andreju Blatniku za pomoč in potrpežljive odgovore tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Posebna zahvala gre moji družini, hvala tudi Branku in Savici za vso podporo. Hvala Borisu in Matjažu za neprecenljivo zanimive urice, še posebej Vanji za vse. Hvala tudi Maši za lektoriranje, Iztoku za pomoč v zadnji minuti in Damjani, ki je vedno na razpolago. Ne nazadnje hvala Oliverju in Zarji; ker sta. in smo.

8 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Živimo v svetu, vodenem s fikcijami vseh vrst. (J. G. Ballard, Trk, 1995)

9 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, UVOD Pričujoča magistrska naloga se posveča spletni književnosti, ki je zaradi svoje specifičnosti in interdisciplinarnosti malo znana in prepoznana oblika ustvarjanja. Tega področja nobena stroka povsem ne pokriva, zagotovo pa je premalo raziskana oblika literature, tudi s strani bibliotekarstva. Pričujoča naloga si prizadeva, da predstavi vse pomembne segmente spletne književnosti, ki so pomembni z bibliotekarskega stališča. Glavni cilj naše naloge je bil, da ugotovimo prisotnost in obseg spletne književnosti v Sloveniji ter kako se le-ta ohranja. Teoretični del naloge je sestavljen iz treh vsebinskih sklopov. Prvi predstavlja okolje oziroma platformo spletne književnosti splet, drugi področje umetnosti, v katerega spada tovrstno ustvarjanje in se z njim tudi tesno povezuje to je spletna umetnost, tretji sklop pa se osredotoča na spletno književnost in njene razne teoretične vidike. Strokovne literature na temo spletne književnosti je pri nas izredno malo, tudi v tujini je bolj redka, pa še te se raziskovalci lotevajo z zelo različnih vidikov. Zato smo predstavili najbolj relevantne avtorje in raziskave, ki so bistvene za področje bibliotekarstva. V empiričnem delu magistrske naloge smo uporabili ekspertno študijo, v kateri smo s pomočjo primerjalnega okvirja lastnosti spletnoknjiževnih del ugotavljali, ali kateri izmed izbranih avtorjev (Jaka Železnikar, Igor Štromajer, Teo Spiller in Vuk Ćosič) ustvarja tovrstna dela. Njihove ustvarjalne opuse ter lastnosti del smo predstavili v štirih preglednicah. Rezultate analiz posameznih ustvarjalnih opusov smo nato v razpravi primerjali z drugimi avtorji ter s tematikami v teoretičnem delu naloge, ugotavljali pravilnost naših predpostavljenih hipotez ter predlagali področja, ki jih je še potrebno dodatno raziskati. Potrebno pa je poudariti, da se naloga glede na svoje cilje ter zaradi obsežnosti in interdisciplinarnosti področja tako v teoretičnem kot v empiričnem delu dotika le nekaterih možnih vidikov, saj predstavlja analizo ter obravnavo spletnoumetnostnih del iz bibliotekarskega stališča. Najprej bi se ustavili pri samem izrazu spletna književnost in razjasnili nekaj pojmov, povezanih z njim. V razlagah večkrat uporabljamo izraz literatura namenoma, saj se književnost (kot spletna književnost) redko uporablja v strokovni literaturi. Če se ustavimo še pri samih izrazih književnost, leposlovje in literatura: sodeč po SSKJ (2000), je literatura

10 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, »umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost«, književnost je opredeljena kot»umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik«, leposlovje pa kot»umetniška literatura«. Dandanes živimo v svetu, kjer nas obkrožajo razni mediji, ki temeljijo na napredni digitalni tehnologiji. Mediji, ki predstavljajo nekakšne materialne prenosljive pomnilnike, so bralniki, tablični računalniki, mobilna telefonija (čedalje bolj priljubljeni dlančniki), USB ključ, CD-ROM, DVD, v preteklosti tudi diskete. Ko ti novi mediji postanejo določen ali alternativni nosilec literature z namenom prenosa, pomnjenja, predvajanja ali ustvarjanja, to imenujemo digitalizirana literatura. Danes je najpogostejša praksa digitalizacije prenos tradicionalne literature na splet oziroma računalnik s povezavo na splet, kar predstavlja literaturo na spletu. V tem primeru je splet v vlogi knjižnic in knjigarn, torej v vlogi posrednika. Tako literatura dobi digitalen zapis, nov medij pa uporabi za prenos, hrambo ali transakcijo. Primeri takšnih digitalizacij so projekti Google Books 1, Projekt Gutenberg 2 ter pri nas Digitalna knjižnica Slovenije 3. V primeru spletne književnosti pa govorimo o specifični literarni formi, ki predstavlja novo področje ustvarjalnosti. Za sredstvo izražanja si avtorji izberejo računalnik, torej je tovrstna literatura ustvarjena s pomočjo programskih in skriptnih jezikov (kode). Računalnik je bistven pri ustvarjanju, saj predstavlja večmedijsko in interaktivno orodje, pomembna pa je tudi povezava na splet. Ob raziskovanju tematike in obstoječe literature smo naleteli na različna poimenovanja in termine, ki so sorodni ali pa sinonimni izrazu spletna književnost. V literaturi smo zasledili izraze, kot so hipertekstno leposlovje, kiberliteratura, hiperfikcija, tehnoliteratura, elektronska oziroma digitalna literatura, interaktivna književnost in podobno. Vsem tem izrazom je skupno, da se nanašajo na digitalno besedilo, (največkrat) locirano na spletu in ustvarjeno s pomočjo digitalne tehnologije, dostop do nje pa je možen tudi samo s pomočjo le-te. Zato bomo v nalogi večkrat uporabili te izraze kot sinonime za spletno književnost. 1 Google Books (slo. Google Knjige) je storitev iskalnika Google, ki omogoča iskanje po besedilih knjig in revij, ki so jih digitalizirali. 2 Projekt Gutenberg (angl. Project Gutenberg) je digitalna knjižnica prosto dostopnih besedil, ki so pravzaprav elektronske verzije fizičnih knjig. 3 Digitalna knjižnica Slovenije (dlib) je knjižnica na spletu, ki nudi poln vpogled v razna digitalizirana besedila (knjige, časopise, poročila ARRS, visokošolska dela), slike (fotografije, notno gradivo, plakati, razglednice, ), hkrati pa vsebuje še virtualne razstave in zvočne posnetke.

11 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, INTERNET 2.1 INTERNET IN SPLET Internet je po definiciji Bibliotekarskega terminološkega slovarja (Kanič et al., 2009, str. 122)»globalno omrežje, ki s protokolom TCP/IP 4 omogoča elektronsko komuniciranje«, svetovni splet (angl. World Wide Web) pa je»porazdeljen internetni informacijski sistem, v katerem so spletne strani, spletni dokumenti povezani s hiperpovezavami«(ibid., str. 317). Uporabe spleta si ne moremo predstavljati brez spletnih strani, ki so v svojem bistvu dokumenti, ki jih prikaže brskalnik oziroma pregledovalnik. Jezik za opis spletnih strani je HTTP 5, uporabljajo pa se še drugi standardni protokoli (URL 6, HTML 7, CGI 8 ). Tipična spletna stran vsebuje različne vsebine, kot so besedilo, slike, zvočni in video posnetki. V nasprotju s knjigo in revijo pa so deli teh vsebin, na primer določena beseda, izraz, slika, lahko povezave (angl. link) do drugih spletnih strani. Ena spletna stran je lahko povezana z mnogimi oziroma več spletnih strani se povezuje v spletno mesto, kar pomeni, da ima le-ta več hierarhijskih ravni (od katerih je najvišja tako imenovana domača stran, ki predstavlja vstop v spletno mesto). Povezave (tudi hiperpovezave) so najosnovnejša značilnost spletnih strani, običajno so to podčrtani (ali drugače obarvani) deli besedila, ki jih izberemo s klikom miške. Nadbesedilo ali hipertekst (v nadaljevanju hipertekst) je besedilo, ki vsebuje hiperpovezave, ki so lahko tudi grafični elementi (slike, zemljevidi, ikone). Strehovec (2003) je o spletnih straneh zapisal, da nikakor ne predstavljajo nekaj stabilnega in dokončno določenega, temveč so dela v nastajanju niso zaprte in vezane le na enkratno kreativnost njihovih ustvarjalcev, kar se vidi že po tem, da ima vsaka sodobno oblikovana spletna stran vrsto povezav na strani drugih avtorjev in ustvarjalcev. O internetu pa pove, da je globalni, digitalni in interaktivni medij, hkrati pa predstavlja prizorišče nove 'medmrežne kulture', ki je izrazito kompleksno področje, na katerem se prepletajo lokalne, multikulturne in globalne vsebine, tradicionalni kulturni obrazci in povsem nove oblike, ki temeljijo na posebnostih novega medija. 4 TCP/IP (angl. Transmission Control Protocol/Internet Protocol) protokol za nadzor prenosa in internetni protokol, ki predstavljata množico protokolov, preko katerega teče internet. 5 HTTP (angl. HyperText Transfer Protocol) je protokol, ki omogoča prenos informacij po spletu. 6 URL (angl. Uniform Resourse Locator) je naslov spletnih strani v spletu. 7 HTML (angl. Hyper Text Markup Language ) je označevalni jezik za izdelavo spletnih strani. 8 CGI (angl. Common Gateway Inteface) je protokol oziroma vmesnik ter označuje skupek pravil, ki določajo, kako strežnik komunicira s programsko opremo in obratno.

12 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Splet in internet sta se po svetu in pri nas uveljavila hitreje kot vsi njegovi»medijski predhodniki«. Priljubljenost spleta temelji na tem, da združuje in presega vse dosedanje komunikacijske in multimedijske iznajdbe pisma, radio, televizijo, kino, CD in DVD plošče Če so ta sredstva omogočala predvsem enosmerno komuniciranje, pa splet»omogoča dvosmerno komuniciranje, parasocialno komuniciranje, dialog z uporabniki interneta širom sveta. [ ] Internet je omogočil nastanek čudovite globalne knjižnice sodobnega človeka s tisočerimi univerzitetnimi in drugimi knjižnicami in gigantskimi računalniškimi spomini proizvodov človekovega duha«(vreg, 2001, str. 13). Strehovec (2003) pripisuje internetu vlogo globalnega, digitalnega in interaktivnega medija, ki je omogočen prek svetovnega spleta in temelji na povezanih dokumentih, ki uporabljajo razne protokole. Hkrati pa ta medij predstavlja prizorišče nove medmrežne kulture, na katerem se prepletajo lokalne, multikulturne in globalne vsebine, tradicionalni kulturni obrazci in povsem nove oblike, ki temeljijo na posebnostih novega medija. Internet je v vsej svoji vsestranskosti postal tudi medij umetniškega izražanja, saj so se nekatera umetnostna dela, med njimi tudi književnost, preselila na splet. Nastajajo nova umetniška dela, kot so umetniško oblikovane spletne strani, spletna literatura, virtualna gledališča. Pri vseh je značilna čutna vpetost v delo, pomembno vlogo ima tudi posameznik, saj lahko ta dela spreminja, preoblikuje po lastni želji, s čimer je vodilna vloga ustvarjalca zamegljena. 2.2 INTERNET IN BESEDILO Dandanes so tako tiskani kot elektronski teksti prepleteni s kodo; komercialni proces tiskanja je tako integriran z digitalno tehnologijo, da bi tisk lahko razumeli kot rezultat elektronskega teksta kot povsem ločen medij. Digitalni tekst pa se od tiskanega razlikuje po tem, da do njega ne moremo dostopati, če njegova koda ni pravilno izvršena. Prepletenost kode in digitalne literature je pomembna za širši vpogled, saj je to specifika te literarne in tehnične produkcije. Tudi nekatere zvrsti digitalne literature se ne razlikujejo samo po različnih uporabniških izkušnjah, temveč tudi po strukturi in specifiki kode (glej Hayles, 2007). Strehovec (2003) meni, da je splet izrazito besedilni medij, kar pomeni okolje pisanih podatkovnih entitet, iz česar potem tudi sklepa, da je takšen tudi velik del kulture na njem.

13 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Kot piše Glazier (2001), ima elektronski tekst kot fizični objekt določene specifične lastnosti, ki ga razlikujejo od teksta na papirnem nosilcu: - po njem lahko iščemo, saj če želimo v zelo obsežnem dokumentu najti točno določeno besedo ali izraz, jo lahko lociramo zelo hitro pri zelo obsežni knjigi to ni možno; - je lahko prenosljiv. Če pišemo klasično pismo na papir, so potrebni še drugi koraki, da se pismo dostavi želeni osebi; s pomočjo a pa lahko sporočilo prispe do te osebe le nekaj trenutkov za tem, ko smo ga natipkali. Tako lahko tudi zelo hitro objavimo na primer pesmi na spletu, kjer jih bo lahko prebirala širša publika; - elektronski tekst skorajda ni fizično omejen; - elektronski tekst pa ima tudi simptome 'anti-teksta'. To je pogosto tekst, ki ga ne želimo, saj je njegova vrednost odvisna od raznih faktorjev, kot so zamude pri nalaganju dokumenta, napačno dešifriran dokument ali pa preobširnost dokumenta, ki nas potem odvrača, da se osredotočimo na tisto, kar je res potrebno; - z njim lahko manipuliramo, saj lahko spreminjamo tip in velikost pisave, ga urejamo, izrežemo in drugje ponovno prilepimo (angl. cut and paste) določene dele in podobno. Strehovec (2007) besedila na internetu preučuje s stališča kulture novih medijev, zato jih je tudi poimenoval novomedijska besedila. Zvrsti teh besedil so spletni dnevniki, elektronska pošta, SMS sporočila in digitalne literature (ki so prikazane na zaslonih računalnikov in mobilnih naprav). Ob tem opozarja, da je z nastopom novomedijske kulture prišlo tudi do spremembe paradigem, ki vplivajo na organiziranost digitalnega besedila. Za prikaz razlik, ki prikazujejo posebnosti tiskanih in novomedijskih dokumentov,v nadaljevanju povzemamo njegovo shemo (ibid., str. 35):

14 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Tabela 1: Lastnosti tiskanih in novomedijskih dokumentov Tiskano besedilo Tiskani dokumenti na materialnih nosilcih, predvsem na straneh knjig in revij Organiziranost besedila glede na posebnosti strani Statični tekst Homogenost znakov Upoštevanje sintakse naravnih jezikov Stroga delitev med zvrstmi Stroga avtoriteta besedila Izključevanje, filtriranje enot S kodi tiskanja in materialnostjo črk opredeljeni stabilni dokumenti Poudarjena institucija avtorja Belina strani Novomedijsko besedilo Digitalni dokumenti na zaslonih Organiziranje besedila glede na materialne omejitve zaslona Hibridni, tudi animirani tekst Znakovna heterogenost in hibridizacija, mozaičnost Organizacija teksta tudi glede na prostorsko in časovno sintakso Hibridizacija in mešanje zvrsti Spremenljivo, nemirno besedilo Dodajanje enot, povezovanje Z vmesniki skrajno manipulabilni dokumenti Pluralnost avtorjev Interval med prikazanim in še ne prikazanim besedilom Zaradi vseh teh drugačnih lastnosti Strehovec (2003, str. 188) spletna besedila označuje kot razširjen pojem literarne besedilnosti,»ki vključuje literaturo-kot-jo-poznamo, na literarnih besedilih temelječe elektronske instalacije, analogne netiskane literarne objekte (recimo grafite z literarnimi ambicijami), hipertekstna besedila v spletnem mediju, temelječa na povezavah (linkih), na literarni tekstnosti utemeljene virtualne skupnosti (t.i., v angl. okrajšavah, MUD 9 in MOO 10 ), internetske romane s kolektivnim avtorstvom, romane v obliki elektronske pošte in digitalno literaturo druge generacije, ki živi izključno na računalniškem zaslonu«. Ustvarjalce digitalne besedilnosti pa ne zanimajo tradicionalni literarni žanri, ampak se ukvarjajo z umetniškimi raziskovanji, ki šele vzpostavljajo področje ter nove oblike izražanja. Hipertekst predstavlja najbolj uveljavljeno obliko tekstovnosti, ki jo danes zasledimo na spletu. Kot navaja Strehovec (1998b, str ), je hipertekst»multisekvenčna mreža povezav med besedilnimi sklopi, viri in idejami, za katero ni bistveno razlikovanje med 9 MUD (angl. Multiple-User Dungeons) je vrsta računalniške igre za več igralcev, ki se igra preko spleta ali povezave do enega izmed sodelujočih računalnikov. 10 MOO (angl. Multi Object Oriented) je spletni virtualni sistem, ki temelji na tekstu, preko katerega je lahko povezanih več udeležencev.

15 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, začetkom in koncem, sredino in obrobjem, tako da so vsi deli teksta (vključno z opombami) enakovredni«. Tako elektronski teksti (na primer spletna mesta in strani) nimajo oštevilčenih strani, naslovov posameznih delov ali katere podobne lastnosti, ki jih imajo knjige. Je pa njihova velika prednost (pred knjigami), da jih lahko kadarkoli posodobimo, ponovno urejamo ali popolnoma spremenimo. Za hipertekstna besedila je tudi značilno, da so medsebojno povezana s povezavami, ki jih lahko predstavljajo besede, slike, videi in podobno. Hladnik (2002) o hipertekstu ali nadbesedilu pove, da le-ta pravzaprav ni novost, saj le»paradigmatizira našo predračunalniško izkušnjo z nelinearnimi, nesekvenčnimi publikacijami, kakršne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od začetka do konca, ampak skačemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na trenutni interes«. Nadbesedilo ni hierarhično organizirano in nima prepoznavne avtorske perspektive, hkrati pa je odprto, kar pomeni, da sega preko meja enega žanra ali discipline, hkrati pa poenostavlja vključevanje slikovnega gradiva v besedilo. Ustvarjalec ga lahko izkoristi za komunikacijo z bralci različnih interesov. Dobra plat hipertekstnega okolja je tudi, da lahko bralec izrazi svoje mnenje, ki je nato vidno drugim, ter ima priložnost za bolj samostojen odnos do branja (glej ibid.). 2.3 VPLIV INTERNETA NA PROCES BRANJA S posegom napredne tehnologije in raznih naprav v naš vsakdanjik se je marsikaj v našem življenju spremenilo, med drugim tudi branje. Branje besedil v knjigah, časopisih in revijah je preraslo v branje besedil na raznih zaslonih (računalniških, TV, mobilnih telefonih). Carrov (2011, str ) vidik glede spletnih besedil in vsebujočih hiperpovezavah, ki se nahajajo na računalniških zaslonih, je, da so sicer podobna stranem tiskanega besedila, vendar»drsenje ali klikanje po spletnem dokumentu zahteva fizična dejanja in čutne zaznave, ki so zelo drugačne od tistih, ki so povezane z držanjem knjige ali revije v rokah in obračanjem njenih strani. Raziskave so pokazale, da branje ne zahteva le uporabe vida, ampak tudi dotika, torej gre za tip in vid obenem. Premik s papirja na zaslon ne spremeni zgolj načina, na katerega brskamo po besedilu. Vpliva tudi na stopnjo pozornosti, ki mu ga posvečamo, in globino, do katere se poglobimo vanj. Hiperpovezave prav tako spremenijo našo izkušnjo medija. Povezave so na nek način različica besedilnih namigov, navedb in

16 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, opomb, ki so že zdavnaj postali pogosti deli besedil. Toda učinek, ki ga imajo na nas, ko beremo, niti približno ni isti. Ne gre za to, da nas povezave usmerjajo k povezanemu ali dodatnemu branju; prav poženejo nas drugam. Spodbujajo nas, da se potapljamo v in iz vrste besedil, namesto da bi svojo pozornost dalj časa namenili enemu od njih. Hiperpovezave so oblikovane tako, da pritegnejo pozornosti. Kot orodja za brskanje so pomembne prav zaradi odvračanja pozornosti, ki ga povzročajo«. Ko uporabnik bere z zaslonov mobilnih ali stacionarnih naprav, bere diskontinuirano in skakajoče, saj mu pogled uhaja od enega gesla k drugemu, krmari po zaslonu med raznimi vsebinami z miško ali drsnikom, enkrat poskuša najti določeno geslo, ki ga bo napotilo k naslednjemu besedilu, drugič pa poskuša zaobseči celotno besedilo. Uporabnik opušča linearno napredovanje po tako imenovani besedilni pokrajini, saj ni več zatopljen v branje, ampak je okupiran z vrsto opravil in skuša čim hitreje odkriti organizacijo podatkovne besedilne zbirke, ki mu bo omogočila izbiro informacij glede na gesla, zadetke, naslove, teme, domene in povezave. Fragmentirano branje je odgovor na fragmentarno organiziranje digitalnih besedil, ki so dostikrat namenjena temu, da v ekonomičnem jeziku podaš čim več informacij (glej Strehovec, 2007). Strehovec (2007) meni, da se poleg tega dogaja obratni proces prenosa oblike spletnih strani (in načina predstavitve besedil) na besedila tiskanih medijev (časopisi in revije). Sodobni bralec je tako nenehno soočen s številnimi mednaslovi, poudarjenimi odstavki, ilustracijami, skicami in diagrami, zato s pogledom skače (skakajoče bere) po straneh tradicionalnih medijev. 3 SPLETNA UMETNOST Dandanes lahko zasledimo mnogo umetniških projektov, ki so predstavljeni v galeriji, na prostem ali katerem koli drugem razstavnem prostoru, s svojo virtualno verzijo tudi na spletu (primer virtualnih galerij, muzejev, knjižnic in podobno). Vendar pa se je ob pretekli selitvi umetnosti na splet sočasno pričel dogajati še en proces, to je rojstvo nove spletne umetnosti nove zvrsti umetnosti, ki je nastala v sredini 90-ih let 20. stoletja, torej takrat, ko je internet prešel v splošno razširjen in uporabljen medij. Na začetku omenimo različna imena, ki označujejo spletno umetnost v angleščini: internet art, www art, net.art, web/net based art V slovenščini za to umetnost obstajajo

17 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, izrazi spletna, mrežna, medmrežna, medomrežna, internetska umetnost. Obstajajo še druga, manj pogosta imena, vsem pa je skupno, da se del poimenovanja navezuje na tehnologije računalniškega omrežja. V strokovni literaturi ni zaslediti prevladujočega poimenovanja, tudi pri nas ni ustaljenega izrazoslovja, saj skoraj vsak avtor oziroma raziskovalec uporablja drugačne izraze. V nalogi zato poimenovanja, ki jih uporabljajo drugi avtorji, nismo spreminjali, sami pa bomo (največkrat) uporabljali izraz spletna umetnost. Legenda o nastanku izraza net.art pravi (navajajo jo vsi; na primer Shulgin (1997)), da je slovenski spletni umetnik Vuk Ćosić leta 1995 prejel elektronsko pošto, ki jo je bilo zaradi težav s programsko opremo nemogoče prebrati razen izraza net.art. Ta izraz je nato Ćosić pričel uporabljati kot opis nove vrste umetnosti, s katero se je, skupaj z drugimi tujimi umetniki, pričel ukvarjati. Vendar pa Ćosić v nekem intervjuju (glej Debatty, 2006) sam opozori, da si je to zgodbo o njem Shulgin preprosto izmislil in kot avtorja izraza izpostavi Pita Schulza. Značilna za spletno umetnost je uporaba (spletnih) tehnologij kot medij izražanja; pogosta tema del je internet in uporabnikov odnos do njega. Za ustvarjalce tovrstne umetnosti torej splet pomeni atelje, temo in razstavni prostor (ter nosilca) hkrati. Potrebno pa je omeniti še umetnost na spletu; ta se od zgoraj omenjene razlikuje po tem, da gre za umetnost, ki je na spletu zgolj predstavljena (na primer digitalizirana slika znanega slikarja). Železnikar pravi, da je ključna razlika med spletno in nespletno umetnostjo v tem,»da je spletna umetnost ustvarjena specifično za internet, ne glede na njegovo pojavno obliko, a v skladu z njo. Na internetu objavljen sken 'Mone Lize' ali 'Kofetarke' pač ni spletna umetnost, saj gre za ponovno objavo v drugem mediju. Vsa dela, ki so v osnovi narejena za kateri drug medij in nato postavljena na splet, so zgolj reprodukcije. Spletno umetnost prepoznaš tako, da jo daš v drug medij in postane reprodukcija, poslej je le še podobna svojemu izvirniku in s tem nepopolna«(purg, 2004). Spletna umetnost predstavlja nekakšen konglomerat 'starega' in 'novega'; za dober vpogled in njeno razumevanje je dobrodošlo tudi malo znanja o spletni tehnologiji in zgodovini umetnosti vse to se uporablja kot navdih v prizmi novega medija. Tako nastanejo jezikovna, vizualna, zvočna, nelinearna, konceptualna ali narativna dela spletne umetnosti, ki jim lastnosti multimedije in interaktivnosti, v kombinaciji s komunikacijskimi tehnologijami, dajejo nešteto možnosti za interpretacijo.

18 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, V Sloveniji je raziskovalcev tovrstne tematike malo, najvidnejši in najbolj aktiven je dr. Janez Strehovec (1998a), ki poudarja, da je spletna umetnost nova vrsta umetnosti, saj za izražanje in ustvarjanje uporablja nove medije, ki predstavljajo mnogo novih možnosti manifestacij za avtorja oziroma umetnika. S spletno umetnostjo pa je povezana tudi dr. Bojana Kunst, ki je sicer filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti, pa tudi avtorica mnogih besedil na temo slovenske spletne umetnosti, predvsem o delih I. Štromajerja, včasih pa tudi sodeluje v njegovih projektih. Omeniti moramo še Narviko Bovcon in Aleša Vaupotiča, ki aktivno raziskujeta novomedijsko umetnost. Zanimiva sta tudi poimenovanje in definicija področja, pod katerega spada spletna umetnost, ki ju je podalo Ministrstva za kulturo RS. V poročilu, ki predstavlja pregled stanja na področju kulture v Sloveniji, je opozorjeno na preimenovanje kategorije 'novi mediji' v 'intermedijske umetnosti', ki predstavljajo»vse umetniške prakse, ki se v svojem ustvarjalnem aktu poslužujejo informacijske tehnologije, robotike, medmrežja, kibernetike, teleprezence, virtualne resničnosti, multimedijskosti in tako imenovane 'razširjene telesnosti'«(štritof Čretnik, 2002, str. 98). Opredelitev pa ne vključuje»tistih stvaritev, ki novo tehnologijo in medije uporabljajo zgolj kot prenašalce tradicionalnih umetniških oblik«(ibid.). Železnikar (2005) spletno umetnost opredeljuje kot umetnost, ki biva v spletu. Če jo opišemo s tehnične plati, obstaja v obliki spletne strani, kar pomeni, da so pri tem potrebni označevalni jeziki, kot so na primer HTML, Java Script 11 in drugi, lahko pa za svoj obstoj izrablja tudi elektronsko pošto. Predvsem pa je za spletno umetnost značilno, da živi v realnem času prečkanj in povezav, temelji na brskalnikih ter je ni možno brez večjih, bistvenih izgub prenesti na stabilnejšo lokacijo ali nosilec. Prostor te novomedijske umetnosti ni nekaj danega, fiksnega, ampak je projekt-v-času (glej Strehovec, 2003). Težko bi jasno določili posamezne vrste ali žanre spletne umetnosti, opazno pa je, da nekatera dela bazirajo na jeziku, torej so blizu literaturi in književnosti, druga so bolj vizualna, spet tretja predstavljajo konglomerat med jezikom, vizualnostjo in glasbo. Večina del predstavlja uspešno kombinacijo različnih medijev, pri čemer bi težko določili prevladujočega. Kot o žanrski opredelitvi pri ustvarjanju pove Železnikar:»Zase danes sicer vem, da to, kar počnem, nekako spada v spletno literaturo, da gre za primarno (že predhodno likovno in konceptualno razširjen) jezikovni izraz, takrat pa se nihče ni spraševal 11 Java Script je objektni skriptni programski jezik, ki pomaga pri ustvarjanju interaktivnih spletnih strani.

19 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, o tem, kakšne vrste umetnost je to, kam spada. To seveda ni veljalo le za Slovenijo, ampak povečini drži tudi za takrat izredno živahen mednarodni prostor, kjer so se mešala konceptualna, vizualna, multimedijska umetnost Gre za vse mogoče tradicije, ki so se razvijale v novem mediju, le-ta pa jim je omogočil radikalno drugačne izpeljave in družbeno aktivnost, kot je to bilo (možno) pred internetom. Ko takole pogledam nazaj, lahko vzpostavim pogled pospravljanja in razdelitve v posamezne žanre, takrat pa sem na to gledal drugače. Vsi ti razvoji, temelječi v ekstremno različnih tradicijah, so delovali skupaj in hkratno, osredotočeni na rabo specifike (kot smo jo videli takrat) novega medija. Zdaj bi temu lahko rekli obdobje tako imenovane zgodnje spletne umetnosti, ki ga je morda najbolj vidno zaznamovala 'zgodba' net.arta a gotovo ni bila edina«(purg, 2004). Lahko bi rekli, da je spletna umetnost zelo širok pojem, ki zaobjema zelo različna dela. Nekatera dela imajo v ospredju prvine slovstvenosti, zato jih opredeljujemo kot spletno književnost in spadajo v kontekst spletne umetnosti. V nalogi bomo za posameznike, ki se ukvarjajo s spletno umetnostjo (in spletno književnostjo), največkrat uporabljali izraz ustvarjalci, saj domena njihovega ustvarjanja obsega več področij, pa tudi ustvarjalci sami se ne vidijo kot klasični umetniki ali pisatelji. Za ustvarjalce spletne umetnosti pa se uporablja tudi pojem net artisti. Zanimivo, da Ćosić (1998) navaja, da se izraz net.art uporablja kot oznaka za dela določenih avtorjev: jodi.org (Joan Heemskerk in Dirk Paesmans), Alexei Shulgin (oziroma Aleksej Šulgin), Heath Bunting (deluje pod umetniškim imenom Irational) ter njegova lastna dela, Bovcon (2007) pa zraven navaja še Olgo Lialino. V intervjuju, ki ga je na svojem blogu objavila T. Đorđević (2010), Ćosić o net.artu pove:»net.art opisujem kot obdobje, v katerem je manjša skupina ljudi našla skupni interes v postavljanju vprašanj na temo umetnosti in interneta. Naša pozornost je segala od samega ustvarjalnega akta, do razmišljanja o sistemu umetnosti, ki se nam je zdel pretesen in zgoščen do tez o družbeni vlogi del naše in bodočih generacij. [ ] In ko smo kot generacija prišli do nekega nivoja, kjer je bil ogrožen naš ideal neodvisnosti, je postalo jasno, da je potrebno razglasiti smrt net.arta. Tako smo ohranili čistost naših dejanj pred onesnaženjem, ki ga je prineslo druženje s sistemom umetnosti. O vsem tem je napisano dosti solidnih besedil in net.art je danes dokaj kodificiran ter udobno nameščen v zgodovino umetnosti«. Obdobje net.arta je tako trajalo 'le' štiri leta, od 1994 do 1998, pa vendar so ideje in vprašanja, ki so jih net.artisti s svojimi deli izpostavili, še vedno aktualna.

20 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Tukaj povzemamo splošne, a specifične lastnosti net.arta po Ćosiću (1998): - multimedijskost: za praktika to pomeni, da lahko hkrati uporablja zlitje besedila, grafike, zvoka in videa; - interaktivnost: kljub temu, da net.art umetniki ne marajo, da nekdo spreminja njihove stvaritve, z interaktivnostjo lahko prav to počnemo (če prav naj bi se le-ta največkrat končala s knjigo gostov); - networking in sodelovanje: dve pomembni lastnosti, ki ločita net.art od zgodovinskih avantgard tega stoletja, saj je zaradi prostih komunikacijskih kanalov omogočeno, da si umetniki izmenjujejo vsebine na nov in zanimiv način; - iniciative, ki jih vodijo umetniki, in imediatizem: možnosti, ki so obstajale, tudi v drugih novih medijih (na primer video v sedemdesetih). Gre za to»da je internet končni kontekst za net.art delo, tako da umetnik, ki se izogiba kustosov, s tem ne (p)ostane nedostopen, kar velja tudi za njegovo/njeno delo«(ibid.); - neprodajnost: digitalna narava dela (z neomajnim številom identičnih kopij) naj bi preprečevala prodajo net.art del na trgu. Ćosić (1998) omenja več tržnih modelov: sistem neekskluzivnih pravic (institucija kupi kopijo dela za svojo zbirko), možnost kontrole dostopa (kupec določa, kdo bo videl original) ter naročila (umetnik prejme plačilo za trud, kupec nima nadaljnje kontrole). Poleg tega pa so nekatera dela namenoma takšna, da onemogočajo pretvorbo v blago. Uspešni ustvarjalci spletne umetnosti so tisti, ki nimajo samo znanj klasičnih umetnikov, temveč morajo biti precej vešči v programiranju, s katerim lahko uresničijo svoje ideje. Ustvarjalci, ki lahko delujejo tudi skupaj kot kolektiv, pa si ne delajo veliko težav ob vprašanju, ali je njihovo delo umetnost, dizajn ali zgolj koncept in programska oprema, prav tako pa tudi nočejo imeti nič skupnega s postanim in obrabljenim pojmom umetnika genija; še manj pa, da spričo internetskega globalnega državljanstva poudarjajo svojo nacionalno pripadnost (glej Strehovec, 2003). Posamezniki, ki jim je skupna tovrstna umetnost (torej ustvarjalci, teoretiki), so (bili) povezani v razne globalne virtualne skupnosti; na vrhuncu net.arta so osrednje sredstvo medsebojne komunikacije prestavljale poštne liste 12, 12 Poštne liste (angl. mailing list, zapisano tudi pogovorno 'mejling lista') je zbirka imen in elektronskih naslovov (poštni seznam), ki jih posameznik ali organizacija uporabi, da si člani medsebojno posredujejo informacije o svojih dejavnostih. Pomembno vlogo ima tudi pri arhiviranju in zbiranju raznih manifestov, pisem, esejev in

21 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, sporazumevanje pa je potekalo v angleščini. Ustvarjalci se največkrat srečajo na kakšnih festivalih, razstavah ali konferencah, lahko pa tudi izven teh okvirjev. Vprašanje nacionalne ali državne pripadnosti pa je pri avtorjih spletne umetnosti drugotnega pomena, saj jim je bolj pomemben kontekst njihove umetnosti kot pa lasten družbeni kontekst, ki je vezan na politično in umetnostno zgodovino. V Sloveniji je kar nekaj umetnikov, ki se aktivno (nekateri bolj, drugi skoraj ne več) ukvarjajo s spletno umetnostjo. Poleg že omenjenega Vuka Ćosića so največkrat omenjeni ustvarjalci Igor Štromajer, Jaka Železnikar in Teo Spiller, manj znani pa so Marko Košnik, Borut Savski, Marko Peljhan, Srečo Dragan, Martin Očko, Darij Kreuh, Tanja Vujinović in Jurij Krpan. Večino slednjih se v področje spletne umetnosti uvršča le z nekaterimi svojimi deli (obstaja tudi možnost, da smo zaradi splošnega pregleda tematike kakšnega ustvarjalca spregledali). O vlogi 'slovenskega' net.arta v globalnem merilu Komavec in Spiller (2013, str. 23) pravita:»malo je znano dejstvo, da je net.art paradni konj v smislu predstavljanja slovenske aktualne umetnosti svetovni javnosti, saj v letih praktično ni bilo pomembnejšega svetovnega dogodka (festivala, razstave) s področja spletne umetnosti, na katerem ne bi sodeloval vsaj en avtor iz Slovenije. Nobena druga aktualna zvrst slovenske umetnosti ni bila nikdar tako močno zastopana na svetovni 'sceni' kot prav net.art«. Pomembno obdobje za spletno umetnost je bilo v letih , ko je prvič dosegla pozornost širše umetniške javnosti, saj, kot pove Železnikar,»so imeli tako rekoč vsi festivali, ki so bili vsaj delno tehnično oziroma medijsko usmerjeni, še dodaten sklop spletne umetnosti. Potem se je s časom spletna umetnost kot medij, ki je naprej posrkal različne umetnostne tradicije in jih pregnetel med sabo, začela ponovno profilirati v smislu žanrov; ljudje, ki so se v osnovi ukvarjali s performansom, so šli v smeri performativnih praks v povezavi s spletom, konceptualisti so se osredotočili na konceptualne vidike, likovniki na likovne raziskave v novem mediju. [ ] Na to so se odzvali tudi festivali, ki so obdržali spletno kategorijo, ampak so jo tematsko omejili, tako je na primer festival, ki je bil v osnovi posvečen filmu, kasneje spletno umetnost fokusiral na video in digitalni film na internetu, na interaktivne flash animacije in podobno. Danes skoraj ni festivala, ki bi bil posvečen spletni umetnosti ali kateremu drugemu mediju«(bovcon, 2007, str. 55). informacij o dogodkih. Najbolj pogosto omenjene liste, ki so predstavljale tudi nekakšne spletne skupnosti net.arta, so Syndicate, Net Time, Seven Eleven, Rhizome ter Web Artery.

22 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Pomembna festivala, ki vedno vključita tudi najzanimivejša dela spletne umetnosti, sta (v Evropi) Ars Electronica (Linz, Avstrija) in Documenta (Kassel, Nemčija). Ars Electronica (AE) predstavlja mednarodno platformo za digitalno umetnost in medijsko kulturo, poteka pa vsako leto od leta naprej. Nagrade, ki se podeljujejo v okviru tega festivala (Prix AE), štejejo za največje priznanje, ki ga lahko umetnik prejme za svoje delo. Leta 2001 je bil med prejemniki te nagrade (Golden Nica Prix AE) tudi Marko Peljhan (skupaj z ustvarjalcem Carstenom Nicolaiem) za delo Polar. Festival Documenta pa poteka vsake štiri leta že od leta Prav ta festival je bil prvi, na katerega so se leta 1997 uvrstila dela spletne umetnosti. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji festivale, ki so namenjeni tako imenovani novomedijski umetnosti: - MFRU: mednarodni festival računalniških umetnosti (od leta 1994 v Mariboru), ki se je združil s festivalom KIBLIX (organizator kulturno-izobraževalno društvo Kibla), ki se osredotoča na tehnologijo in znanost v povezavi z umetnostjo; - Pixxelpoint: mednarodni festival novomedijske umetnosti (od leta 1999 v Novi Gorici); - HAIP (»Hack-Act-Interact-Progress«): mednarodni bienalni festival, posvečen intermedijskim umetnostim in komunikacijskim tehnologijam (od leta 2004 v Ljubljani, organizator Zavod K6/4 in Kiberpipa); - Speculum Artium: festival, ki se osredotoča na sintezo principa umetnosti in tehnologije (od 2009 v Trbovljah, organizator Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje). Poleg festivalov je v Sloveniji kar nekaj različnih institucij, ki na različne načine podpirajo in 'ženejo' spletno umetnost naprej: - Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, povezuje umetnost in tehnologijo ter z inovativnim okoljem za interdisciplinarne projekte spodbuja samoiniciativnost in odprtokodno kulturo; - Multimedijski center Kibla nudi prostor za razne umetniške dogodke, konference ali festivale, v kavarni Kibar pa so na razpolago računalniki ter knjigarna Za:misel; - Kiberpipa, odprta platforma za eksperimentalno raziskovanje tehnologij digitalne produkcije in vključitev le-te na področja kulture, informatike, medijev in politike;

23 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Virtualna baza Intima, institut za sodobne umetnosti, v okviru katere (predvsem) ustanovitelj I. Štromajer raziskuje medmrežno umetnost, distopične emocije in emocionalna stanja; - Maska, neprofitni zavod za založništvo, produkcijo (scenska, interdisciplinarna, vizualna dela), izobraževanje in raziskovanje; - Galerija Kapelica, ki želi omogočiti ljudem z različnimi ozadji sodelovanje in povezovanje v procesu raziskovanja in eksperimentiranja novih paradigem in možnosti v umetnosti; - Galerija Aksioma gosti razstave sodobne in novomedijske umetnosti.

24 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, SPLETNA KNJIŽEVNOST 4.1 ZAČETKI IN RAZVOJ SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Z dostopnostjo dela afternoon, a story avtorja M. Joycea leta 1987 je nastopilo novo obdobje v literarnem ustvarjanju. Pojav nove oblike izražanja je spremenil marsikateri vidik literarne teorije ter kulturnih študij, ki so se ukvarjale z novimi tehnologijami. Spletna književnost pa ni posebna samo zaradi svoje pojavnosti, temveč tudi z drugih vidikov; na primer Strehovec (2001) izrazi grobo oceno, da je količina raziskav in strokovnih prispevkov na temo hipertekstnega leposlovja ter količina dejanskih del spletne književnosti enaka. Douglas (2000) pa trdi, da je večina kritik in ocen (tako pozitivnih kot negativnih) del digitalne literature napisana na podlagi površnega branja ali branja največ dveh hipertekstnih del. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je tovrstna literatura 'digitalno rojena' in je namenjena uporabi oziroma branju na računalniku. Razčlenimo sam predmet obravnave, to je spletno književnost: v angleški strokovni literaturi se pojavljata izraza interactive fiction in hypertext fiction, torej interaktivna in hipertekstna fikcija, ki pa sta včasih mišljena kot sopomenki, spet drugič imata vsaka svoj pomen. Če si za splošno objasnitev pojmov pomagamo z Wikipedio 13 (interactive fiction; hypertext fiction, 2012), vidimo, da sta pojma obravnavana ločeno interaktivna fikcija (IF) pomeni programersko okolje, v katerem uporabniki s pomočjo tekstovnih ukazov nadzirajo like in vplivajo na okolje. IF tako lahko pomeni literarna dela ali video igre. Hipertekstna fikcija pa je zvrst digitalne literature, ki jo opredeljuje uporaba hipertekstnih povezav, ki zagotavljajo nov kontekst nelinearnosti v literaturi in bralski interakciji. Tudi Hayles (2008) ločuje med hipertekstno in interaktivno fikcijo. Kot najbolj značilne predstavnike hipertekstnega leposlovja navaja zgodnejša dela (torej najbolj znane hipernovele), ta zvrst pa je pozneje z razvojem tehnologije mutirala v razne hibridne oblike (ki jih bomo pozneje podrobneje obravnavali), ki v sebi združujejo narativne prvine z inovativno uporabo tehnoloških danosti. Interaktivna fikcija pa se razlikuje od hipertekstne po tem, da vsebuje več prvin računalniških iger. Razlike med slednjimi ter interaktivno fikcijo so v nekaterih primerih zamegljene, saj ima mnogo iger pripovedne komponente, dosti del spletne književnosti pa vsebuje komponente računalniških iger. Spet drugi pa ne razvrščajo 13 Wikipedia je prosta spletna enciklopedija, njene vsebine nastajajo s prispevki uporabnikov, ki so lahko hkrati uredniki in pisci.

25 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, del na interaktivno ali hipertekstno fikcijo, na primer Bolter (2001) uporablja izraza kot sopomenki. S spletno književnostjo in hipertekstno literaturo se ukvarja združenje, imenovano Electronic Literature Organization (v nadaljevanju ELO), ki je bilo ustanovljeno leta Organizacija je bila osnovana z namenom, da podpira in spodbuja branje, pisanje, poučevanje ter razumevanje literature, ki obstaja in se razvija v spremenljivem digitalnem okolju. Stremi k temu, da avtorjem, akademikom, raziskovalcem ter današnji generaciji bralcev približa digitalno literaturo (slednjim tiskana knjiga ne pomeni ekskluzivnega medija pri pridobivanju izobrazbe). ELO si v akademskih, umetniških in podjetniških krogih želi ustvariti mrežo sorodnih organizacij, aktivno pa se udejstvuje pri koordiniranju zbirk, prezervaciji, opisovanju ter razpravlja o delih spletne književnosti na dostopnih forumih. Prvi izziv ELO je bil definirati izraz electronic literature, torej elektronska oziroma digitalna literatura. Termin so opredelili kot»dela, ki imajo pomemben literarni segment ter izkoriščajo zmožnosti in kontekst, ki ga zagotavlja samostojni ali omrežni računalnik«(electronic Literature Organization, 2013). Ta definicija opredeljuje široko kategorijo spletne književnosti, znotraj katere so prepoznali več oblik in pristopov: - hipertekstno leposlovje (fikcija) in poezija, tako omrežna kot neomrežna; - kinetična poezija, ki se prikazuje v programu Flash 14 in na drugih platformah; - računalniške umetniške instalacije, ki od opazovalcev zahtevajo branje ali imajo nek drug literarni segment; - računalniško programirani subjekti, s katerimi lahko komuniciramo (angl. chatterbots); - interaktivno leposlovje; - novele v obliki elektronske pošte, SMS sporočil ali blogov; - pesmi in zgodbe, ki jih računalnik generira interaktivno ali glede na predpostavljene parametre; - kolektivni pisateljski projekt, ki omogoča bralcu, da prispeva k besedilu dela; - spletni literarni nastopi, ki razvijajo nove načine pisanja. Te oblike in pristopi v najboljši možni meri opišejo, kako raznolika je spletna književnost, in kaj vse lahko obsega od prvih del, ki so vsebovala samo tekst in povezave, do najnovejših, ki se precej spogledujejo z umetniškimi instalacijami. 14 Program Adobe Flash je multimedijska platforma, ki se uporablja za dodajanje videa, animacij ter interaktivnosti spletnim stranem.

26 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, O pojavu spletne književnosti Strehovec (2007, str. 321) pove, da le-ta ni»nadaljevanje tiskane literature z drugimi sredstvi, temveč je novo področje ustvarjalnosti, za katero je značilna nova profiliranost avtorjevega in bralčevega odnosa do verbalnega medija, kot se pojavlja v sodobni kulturi, opredeljeni s spletom 2.0, globalizacijo in novimi paradigmami, ki temeljijo na hibridizaciji, remiksih in odpravljanju strogih ločnic med različnimi področji in disciplinami«. Strehovec se s tehnoliteraturami ukvarja predvsem zaradi njihove zanimive možnosti razširitve in nagraditve prostora pismenosti in literarnosti. Po njegovem mnenju lahko tehnologija povezav (linkov) v hipertekstnih besedilih nadgradi klasično branje z dodatno napetostjo.»tehnoliterature so eden izmed poskusov izumljanja nove (literarne) realnosti in drznega preizkušanja različnih hipotez. Takšna iskanja pa so značilna tudi za literaturo, ki nastaja na spletnih straneh, torej v tem skrajno razpršenem, rizomatskem mediju, ki mu je težko slediti in mu definirati ustrezna merila«(strehovec, 1998b, str. 105). Književnost pa se seveda ni spreminjala samo zaradi vpliva napredka v tehnologiji poskusi v smeri nelinearnega pisanja 15 so obstajali že pred 'vdorom' književnosti v sfero tehnologije (tudi enciklopedije in slovarji so primer nelinearnih besedil). Nastanek hipertekstne (interaktivne) literature je pogojen z rabo informacijske tehnologije, in sicer na nivoju produkcije, reprodukcije, distribucije in recepcije. Tehnoliteratura v osnovi temelji na digitalnih besedah, ki so danes doma predvsem na (umetniško/literarno oblikovanih) spletnih straneh (glej Strehovec, 1998a). Blatnikov (2005, str ) vidik na pojav in specifiko spletne književnosti je naslednji:»s postopnim vstopanjem človeške kreativnosti v internet in obratno se srečujemo od konca osemdesetih let dalje in vseskozi se v tem uveljavlja specifika interneta, namreč interaktivnost. Linearni stik z elektronsko tehnologijo, kakršnega poznamo kot uporabniki televizije, prične zamenjevati mrežni sistem, na katerem temelji tudi logika hiperteksta. Ta je pisan v posameznih sklopih, ki se na našem računalniškem ekranu pojavlja v različnih zaporedjih ali tudi več hkrati, istočasno pa so ti sklopi povezani v večji sistem. Ker si bralec izbira povezave sam, ni več vnaprej nespremenljivo členjenega besedila, temveč z izbiro členitve (v bolj uporabniško odprte hipertekste pa lahko bralec sam dodaja še lastna besedila, povezave in komentarje) postaja soavtor, avtor kot stvarnik dokončnih in nespremenljivih umetniških formacij pa se ob prvem bralčevem posegu v besedilo oziroma 15 Npr. Bolter (2001) navaja dela kot so Composition No.1 (1961) M. Saporte ter Hopscotch (1963) J. Cortazarja, zelo znan primer je tudi delo M. Pavića Hazarski besednjak (1985).

27 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ob njegovem prvem povezovanju razpoložljivih elementov prav tako spremeni v soavtorja. Literarno delo je tako odločilno odvisno od bralca [ ], saj so njegove notranje lastnosti [ ] odločilno odvisne od bralčevega organizacijskega (kar je glede na kontekst enako ustvarjalnega) prispevka«. Tako je bralec spletne književnosti hkrati tudi uporabnik, saj je za branje tovrstnih del potrebno vključiti tudi spretnosti, ki jih uporabljamo pri orientaciji in uporabi vmesnikov raznih spletnih strani. Zato bomo v nadaljevanju namesto izraza bralec večkrat uporabili uporabnik spletne književnosti. Področje digitalne literature se nenehno razvija, saj se dandanes literatura ne samo seli iz tiska v digitalni medij, ampak tudi narašča količina izvirno digitalnih del, ki so ustvarjena samo za omrežne računalnike. Spletna književnost se pogosto križa s konceptualno in zvočno umetnostjo, vendar branje in pisanje ostaja primarni del te tako imenovane literarne umetnosti. Ta dela, ki jih ne vežejo tiskane strani, vezane v knjigo, se v tujini občasno pojavljajo tudi v galerijah in muzejih. Kot pove Hayles (2007), je digitalna literatura drugačna tudi zato, ker nekateri avtorji pri ustvarjanju raje sodelujejo z grafičnimi oblikovalci, drugi v svoja literarna dela vključujejo umetniška dela ali pa grafični oblikovalci/umetniki in programerji vključujejo besedila v svoja dela. Obstajajo tudi avtorji, ki izhajajo s področja ustvarjanja tradicionalne literature, ki se nato spoprimejo z 'neslutenimi možnostmi' ustvarjanja v digitalnem svetu. Po Bolterju (2001) interaktivna književnost pravzaprav razčlenjuje oziroma preoblikuje tradicionalne oblike književnosti. Izziva naše razumevanje oblik književnosti, ki so se razvile tako v tisku kot tudi v drugih medijih. Hipertekstna literatura ima drugačno avtentičnost kot jo ima tisk, saj ponuja bralcu (uporabniku) novo literarno (bralno) izkustvo, pri čemer si nadzor nad besedilom deli z avtorjem. V tradicionalni obliki leposlovja poznamo določeno strukturo, v okviru katere teče zgodba, v digitalnem prostoru pa ta omejitev izgine. Namesto enojnega zaporedja odstavkov lahko avtor ustvari dvo- ali celo tridimenzionalni besedilni prostor, znotraj katerega je vpeto njegovo delo. Uporabnik se lahko pri branju z izbiro vrstnega reda posameznih sklopov besedila (epizod) aktivno pridruži pri sestavljanju besedila ter tako vpliva na potek zgodbe. Spletna književnost v svoji najpreprostejši obliki vsebuje samo dva elementa: posamezne sklope (odstavke) besedila (imenovane tudi leksije 16, v nadaljevanju bomo 16 Leksija (angl. lexia) je izraz, ki ga je ustvaril R. Barthes in služi za opis elementov, ki lahko imajo različen pomen za različne bralce.

28 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, uporabljali izraz epizode) ter povezave (linke) med epizodami. Posamezno epizodo predstavlja odstavek proze ali verz(i) poezije, oboji pa lahko vključujejo še grafične, video ali zvočne vsebine različnih formatov. Dolžina in obseg epizod določata ritem zgodbe. Avtor za vse epizode določi eno ali več povezav, pri čemer je lahko tudi način povezovanja različen (uporabnik si izbere naslednjo epizodo s klikom na besedo ali sliko, v nekaterih primerih mora nekaj natipkati in podobno). Tako vsaka povezava od uporabnika terja drugačen odziv, tudi glede na sam potek zgodbe. Sledenje in struktura zgodbe sta lahko različna epizode si lahko sledijo v kronološkem zaporedju, v obratnem kronološkem zaporedju ali pa v zapletenih sekvencah podoživljanj posameznih likov o preteklosti, ki nimajo nobenega očitnega zaporedja. V nekaterih delih spletne književnosti je možno, da uporabnik sledi enemu liku skozi celotno zgodbo, nato pa se lahko vrne in sledi drugemu liku. Od uporabnika pa se lahko zahteva, da vpliva na dogodke v zgodbi tako, da izbere epizode, ki bodo kaznovale negativen lik zaradi njegovih oziroma njenih dejanj, ali da privede določena lika skupaj (glej Bolter, 2001). Takšni mnogokratni zapleti pa so le ena izmed možnosti, saj se je v digitalnem ustvarjalnem prostoru možno posluževati različnih (literarnih) strategij. Avtor lahko ponudi uporabniku več različnih perspektiv o nespremenljivem toku dogodkov, pri čemer uporabnik ne more vplivati na potek zgodbe, lahko pa menjuje med različnimi pripovedovalci, ki imajo vsak svoj pogled na potek dogodkov. Digitalni tekst pa lahko med epizodami vzpostavi odnos, ki ni pripovedovalne narave; na primer pesnik lahko opredeli več bralnih poti glede na temo, podobo ali po kakšnem drugem kriteriju. Tekom raziskovanja smo ugotovili najpogostejšo in evidentno značilnost spletnoknjiževnih del: naslovna stran. Naslovna stran (lahko tudi več strani) vsebuje nekakšna navodila za branje dela oziroma napotke, kako lahko uporabnik raziskuje in uporablja delo, se 'pomika naprej in nazaj' ter orientira. Navodilo pa lahko tudi napoveduje izziv, pred katerega bo bralec postavljen ob branju dela:»pomanjkanje jasne signalizacije ni poskus, da bi vas zmedel, ampak prej vabilo k preiskujočemu ali igrivemu, pa tudi k globokemu branju. Kliknite na besede, ki vas zanimajo ali mamijo«(joyce, ). Naslovna stran vsebuje tudi podatke o delu: opredelitev zvrsti dela, v katerem jeziku ali programu je bilo delo ustvarjeno in v katerih programih (oziroma verzijah programa) se delo lahko predvaja. Lahko so tudi podani napotki in povezave, kateri program, aplikacijo ali datoteko je potrebno naložiti na računalnik, da bo delo ustrezno delovalo.

29 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Potrebno pa je tudi poudariti, da digitalno leposlovje ni računalniško generirano, saj računalnik ne ustvari teksta, ampak ga uporabniku samo predstavi glede na predpogoje, ki jih je avtor določil. Slednji ima tudi možnost, da vključi razne omejitve na bralna zaporedja. Obseg uporabnikovih odločitev in njegova svoboda pri potovanju skozi posamezni digitalni literarni prostor sta odvisna od povezav, ki jih avtor ustvari med posameznimi epizodami. Vsak avtor lahko prepusti tako veliko ali malo nadzora nad svojim delom, kot želi, kar predstavlja še eno literarno dimenzijo, ki jo mora določiti. 4.2 ZVRSTI SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Spletna književnost se je v času svojega obstoja razvila v različne vrste in zvrsti, ki so, glede na produkcijo, zelo različno zastopane. Nekatera dela so precej realistična oziroma zvesta tradicionalni literaturi in izrabljajo možnosti hiperteksta za lažje pripovedovanje kompleksnih zgodb, druga pa so eksperimentalna in iste možnosti izrabljajo za ustvarjanje poezije ali/in se poigravajo z raznimi vzorci besed, ki ustvarjajo neskončne zanke, v katerih se bralec lahko počuti ujet, zgodba pa lahko pusti vtis nedokončanosti. Najprej bomo omenili dve obdobji ustvarjanja, ki jih je prepoznala Hayles (2008). V prvo obdobje spadajo zgodnejša dela digitalne književnosti (najvidnejši predstavniki so M. Joyce: afternoon, a story; S. Moulthrop: Victory Garden; S. Jackson: Patchwork Girl), ki jih raziskovalka imenuje tudi 'prva generacija' oziroma klasična dela hipertekstne fikcije. Za najzgodnejša klasična dela je značilno, da za delovanje oziroma branje niso nujno potrebovala spleta, v njih je prevladovalo besedilo, ki je včasih vključevalo zelo omejeno grafično, barvno ali zvočno vsebino. V primerjavi z njimi pa so poznejša dela zaradi napredka tehnologije bolj izkoristila multimedijske vsebine ter splet za distribucijo. Hayles (2008) še navaja, da je bil prelom med klasično in drugo generacijo del spletne književnosti v letu Za drugo generacijo del raziskovalka predlaga poimenovanje sodobna oziroma postmoderna dela spletne književnosti. S spreminjanjem spleta se je spreminjala tudi digitalna literatura medtem ko so prva dela vsebovala epizode z omejenimi grafičnimi elementi (na primer slike in zvok, ki so bili samo dopolnilo k zgodbi), so poznejša dela bolj v polnosti izkoristila multimodalne možnosti spleta. Najprepoznavnejši element zgodnejših del so povezave, ki se jim je v poznejših delih z različnimi navigacijskimi shemami in boljšo rabo vmesnika zmanjšal pomen (glej Hayles, 2007). Kot že omenjeno, Hayles (2007) s hipertekstno fikcijo identificira samo zgodnja dela,

30 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ta zvrst pa je nato mutirala v več različnih oblik: omrežna fikcija, interaktivna fikcija, lokacijskonarativna dela (angl. locative narratives), instalacije, interaktivna drama, generativna umetnost, dela v kodi (angl. code work) ter Flash pesmi. Bolter (2001) kot temeljne zvrsti navaja: hipertekstne novele (krajša fikcija), hipermedijske narativne oblike, hipermedijski digitalni nastopi ter interaktivna (kinetična) poezija. Kot oblike spletne književnosti, ki uporabniku omogočajo prisotnost v tekstovni pokrajini in sodelovanje pri tekstu kot procesu, pa Strehovec (1998a) navaja kiberpoezijo, hipertekstno prozo in interaktivno dramo. Tehnologija povezav v teh delih pripomore k posebnemu 'tehnosuspenzu'; to je nov del besedila, ki je težko pričakovan in sledi bralčevemu izboru. Opazimo lahko, da je možnih več delitev spletne književnosti, prav tako skoraj vsak raziskovalec (in ustvarjalec) uporablja drugačna poimenovanja. Nezanemarljivo je tudi, da veliko teh delitev, ki jih navajajo raziskovalci in avtorji, temelji na klasičnih literarnih modelih. V praksi (večinoma) vsak avtor določi zvrst svojega novonastalega dela na naslovni strani, tako da vsak bralec že vnaprej ve, s kakšnim delom bo v stiku. Novejša spletna književnost se je precej spremenila od začetnih del digitalne in interaktivne verzije 'klasične' književnosti so se s pomočjo evolucije tehnologije spremenile v dela z mnogo prvinami računalniških iger in dostikrat je težko ugotoviti, ali se soočamo z delom spletne književnosti ali umetnosti. Tovrstna tematika je pri nas zelo slabo raziskana, sploh glede produkcije del slovenskih avtorjev. Največkrat se kot najbolj znane ustvarjalce tovrstnih del omenja Jako Železnikarja, Vuka Ćosića, Igorja Štromajerja in Tea Spillerja, a se redko opredeljuje, kakšna dela ustvarjajo, zato bomo to ugotavljali v praktičnem delu naše naloge. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili lastnosti omenjenih zvrsti po Hayles (2007), izpustili pa bomo tiste, ki smo jih že definirali v prejšnjem poglavju. Osredotočili se bomo na spletno poezijo in hiperfikcijo, saj sta to prevladujoči zvrsti v praktičnem delu naloge. I. Omrežna fikcija Hayles (2007) navaja, da ta zvrst digitalne fikcije (angl. network fiction), ki je nastala ob razmahu spletne književnosti (kot nadaljevanje začetnih hiperfikcijskih del), nastaja iz zbirk podatkovnih korpusov. Zaradi sprememb na spletu vsebuje več in bolj napredne multimedijske elemente: zvok, posnetek branega besedila, animacijski tekst, grafiko

31 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, II. Lokacijskonarativna dela Premiku računalnikov z računalniških miz v širše aktivno okolje je sledila tudi digitalna literatura. Kot so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja popularne e-poštne novele, tako so se v naslednjem desetletju pojavile oblike, ki so odvisne od mobilne tehnologije; od kratke fikcije, ki je redno dostavljena na mobilne telefone, do specifičnih naracij, ki so odvisne od GPS tehnologij zato je ta zvrst imenovana lokacijska narativnost (angl. locative narratives). III. Instalacije Značilnost instalacij je, da so omejene na določen kraj ali prostor (torej so stacionarna dela). V marsičem so podobne digitalno umetniškim delom, drugačen pa je njihov poudarek literarni tekst in narativna konstrukcija, zato so opredeljene kot individualna zvrst digitalne literature. Tudi tu je meja med digitalno (spletno) umetnostjo in literaturo zelo nejasna, zato je pogosto odločilno ozadje; s katerega vidika se delo diskusira in ocenjuje. IV. Interaktivna drama Tudi interaktivna drama je vezana na določen kraj, saj se uprizarja pred občinstvom v galerijskih prostorih v kombinaciji z navzočimi in/ali»distanciranimi«igralci. Drame imajo pogosto samo nekakšen osnutek (karakteristike likov in začetno dogajanje (včasih tudi predviden konec)), nato pa igralci improvizirajo nadaljevalno dogajanje. Interaktivne drame so lahko uprizorjene tudi preko spleta. Primer ustvarjalca interaktivnih dram je Charles Deemer. V. Generativna umetnost Za to zvrst (angl. generative art) je značilna uporaba algoritmov, ki generirajo tekst po naključni shemi ali kodirajo in na novo uredijo že obstoječa besedila. Hayles (2007) je mnenja, da je generativna umetnost trenutno najbolj inovativna zvrst digitalne literature. VI. Delo v kodi Izraz delo v kodi (oziroma kodirano delo, angl. code work) označuje lingvistično prakso, ki je konglomerat angleškega jezika (ali katerega koli drugega materinega jezika) ter programskih terminov. V svoji najčistejši obliki so tovrstna dela strojno brana in izvršena, na primer Pearl pesmi.

32 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, VII. Flash pesmi Značilnost teh pesmi je, da je zelo opazen vpliv programov v ozadju dela (tako imenovanega softvera), saj se sekvenčni zasloni menjavajo skoraj brez posredovanja uporabnika. VIII. Spletna poezija Največ ustvarjalcev in tudi največ del bi našli v kategoriji spletne poezije, ki jo ustvarjalci in raziskovalci različno imenujejo: kiberpoezija, interaktivna poezija, hipertekstna poezija in podobno. Strehovec (2007) poudarja, da gre pri kiberpoeziji za drugačno izkustvo besed in celo črk, kot njene ključne posebnosti pa navaja: - ustvarjalno in eksperimentalno delo z jezikom; - ekonomična raba jezikovnega gradiva, saj so bolj kot stih poudarjene posamezne besede ali celo črke ter njihove tipografije (na primer barva, mesto v prostoru); - avtorjev individualiziran, intimen odnos do uporabljenega jezika; - antimimetični značaj digitalna pesem je samo umetelni dogodek znotraj umetelnega življenja jezika; - upošteva časovno in prostorsko sintakso v večji meri kot sintakso naravnih jezikov (raba velikih začetnic, ločil in kitic pogosto ni potrebna, poudarek na blizu in daleč, zgoraj in spodaj prostorska sintaksa, poudarek na prej in pozneje časovna sintaksa); - pomen mest nedoločenosti in praznin. Kot najbolj prepoznavne in uspešne ustvarjalce kiberpoezije Strehovec (2007) navaja sledeče avtorje: John Cayley, Loss Pequeño Glazier, Patrick-Henri Burgaud, Giselle Beiguellman, Deena Larsen, Komninos Zervos, Philippe Bootz, Jim Rosenberg, Miekal And, Reiner Strasser, Brian Kim Stefans, Aya Karpinska ter Jaka Železnikar. IX. Hiperfikcija Tudi za hiperfikcijo (angl. hyperfiction) v literaturi zasledimo več poimenovanj, na primer Koskimaa (2000) imenuje tovrstna dela hipernovele, Douglas (2000) pa uporablja izraz hipertekstna proza. Hiperfikcija vsebuje nekaj lastnosti, ki jih je prevzela od tiskane predhodnice; v tovrstnih delih je narativnost pomembnejša od dialogov, prozni jezik prevladuje nad verzi in rimami, celotno besedilo pa je zelo dolgo (v primerjavi s kiberpoezijo skorajda epskih dolžin). Pri delih hipertekstne fikcije imamo veliko možnosti izbiranja, ki jih nudijo multinavigacijske

33 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, poti v besedilu, dodatne vizualne predstavitve zgodb ter možnost interakcije z delom, saj nekatera dela nudijo uporabniku priložnost, da delo spremeni in ga tako soustvarja. Narativnost hiperfikcije je podana s segmenti besedila v posameznih epizodah, ki se berejo oziroma izkusijo v navidezno sekvenčnem vrstnem redu, čeprav si (lahko) sledijo v popolnoma nepredvidljivem in nepovezanem zaporedju. Vsaka epizoda vključuje več povezav, kar pomeni, da skupaj tvorijo kompleksno mrežo odnosov, asociacij in alternativnih konstrukcij možnih dogodkov in zapletov. Epizode so lahko kratke (le ena beseda ali slika) ali pa zelo dolge (kot krajša zgodba znotraj hipernovele), dostikrat pa vključujejo še ikone, ki služijo kot navigacijska orodja; na primer puščice, s katerimi se lahko gibamo naprej in/ali nazaj po zgodbi. Potrebno je še poudariti, da marsikatera zgodnja dela niso potrebovala spleta za svoje delovanje. Koskimaa (2000) navaja (in temu pritrjujejo vsi raziskovalci spletne književnosti), da so najbolj znane hiperfikcije afternoon, a story (M. Joyce), Victory Garden (S. Moulthorp) ter Patchwork Girl (S. Jackson). V literaturi največkrat zasledimo omembo in analizo prav teh del. Poleg omenjenih avtorjev so znani ustvarjalci še Jane Douglas, Deena Larsen, John McDaid, M. D. Coverly, Caitlin Fisher in drugi. Pomemben ustvarjalec hipertekstne fikcije je tudi M. Amerika, ki je avtor znanega in obširnega dela GAMMATRON (1997). Hayles (2007) pove še, da ta seznam zvrsti ni popoln povzetek področja digitalne literature, vendar zadošča za oris raznolikosti področja, zapletenih razmerij med tiskom in digitalno literaturo ter širokega spektra estetskih strategij, ki jih poseduje. Digitalna literatura je prisotna šele dobri dve desetletji, pa je že prispevala mnogo del, ki dosegajo visoka literarna merila, zato si zaslužijo pozornost in rigoroznost kritikov, kot jo že dolgo ima tiskana literatura. Hkrati pa takšna aktivnost ter specifičnost omrežnega in programskega medija pomeni nove načine analiziranja, poučevanja, interpretiranja, uporabe in prezervacije. 4.3 USTVARJANJE IN DISTRIBUCIJA SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Spletna književnost je svojevrstna zaradi svojih lastnosti, kar pomeni, da je svojevrsten tudi proces ustvarjanja teh del. Sicer sta danes tudi pri ustvarjanju klasične literature najpogostejša pripomočka osebni računalnik in uporaba različnih urejevalnikov besedil, pri spletni književnosti pa je potreben širok nabor znanja s področja računalništva oziroma programiranja, na voljo pa so tudi programi, ki so bili ustvarjeni specifično za ustvarjanje

34 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, tovrstnih del. Najbolj znan program je Storyspace, ustvarjalci pa so uporabljali tudi HyperCard. Storyspace je program, namenjen ustvarjanju, urejanju ter branju spletne književnosti, lahko pa se uporablja tudi za pisanje in organizacijo leposlovja (ali drugih besedil) in ostalih del, ki so namenjena tisku. V programu Storyspace so bila ustvarjena predvsem klasična dela spletne književnosti, ki so se zaradi uporabe tega programa imenovala tudi 'šola Storyspace' (angl. Storyspace school). Program so ustvarili M. Joyce, J. D. Bolter in J. B. Smith, ki so nato licenco za uporabo in prodajo prodali založbi Eastgate Systems, ki je program nadgradila, razširila ter vzdrževala. Storyspace, ki je bil javnosti prvič predstavljen leta 1987 prav s pomočjo Joyceovega dela afternoon, a story, se je najprej distribuiral preko prenosnih medijev, kot sta disketa in CD, sedaj pa ga je možno kupiti prek spletne strani založbe Eastgate Systems. Storyspace je bil največkrat izbrano orodje avtorjev za ustvarjanje svojih del v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej na začetku razvoja in ustvarjanja spletne literature. Program, ki je bil priljubljen prav zaradi minimalnih tehničnih ovir pri pisanju hipertekstne literature, omogoča, da avtor ustvari dele (epizode) besedila, ki so na ekranu Slika 1: Program Storyspace predstavljeni v okvirju (vsak okvir ima svoj naslov), nato pa poljubno poveže okvirje med sabo samo s potegom črte med njimi. Hkrati tudi omogoča, da določi območje dostopa za bralce; na primer besedilo C lahko preberejo samo bralci, ki so prebrali tudi besedilo A. Program se lahko uporablja tudi za učenje pisateljskih veščin ter kritičnega razmišljanja. Vseeno pa so Storyspace ob napredovanju spleta nadomestili drugi programi, saj so njegove omejitve postajale čedalje očitnejše (zelo omejena paleta barv, ni možno dodajati zvočnih datotek in drugo). Poleg zgoraj omenjenega programa so avtorji za ustvarjanje uporabljali tudi program HyperCard, ki ga je leta 1987 izdal Apple kot aplikacijo za svoje računalnike. V tem programu so bila napisana dela, kot sta Uncle Buddy s Phantom Funhouse (avtor J. McDaid, 1992) in Marble Springs (avtorica D. Larsen, 1993). Delo v tem programu temelji na konceptu 'skupkov' oziroma 'virtualnih kart', izmed katerih ima vsaka področje, kamor shrani podatke

35 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ter formo, ki določa ozadje (lahko vključuje slike, besedilo, gumbe ). Vsaka karta se lahko povezuje z drugimi, kar seveda določi ustvarjalec. Becker (1995) piše, da je bilo delo s HyperCardom zahtevno, še posebno, ker je težko vzpostavljati povezave (linke) med posameznimi segmenti besedila. Poleg tega je za delo s tem programom potrebno imeti obširno znanje iz programiranja, kar naj bi, po njegovih besedah, odvrnilo mnoge avtorje od ustvarjanja spletne književnosti (s tem programom). Poleg omenjenih programov pa so na voljo še drugi programi, v katerih lahko ustvarjamo spletno književnost: Macromedia's Flash, Director, Oracle Media Objects in Toolbox. Avtorji pa za ustvarjanje (sploh novejše) spletne književnosti uporabljajo tudi kar programske jezike, kot so Java Script, XHTML, CSS in podobno. Zaradi svoje specifičnosti spletna književnost ni najbolj poznana zvrst literature, tako da imajo ustvarjalci težave s tem, da bi njihova dela dosegla širši krog bralcev, pri čemer pa bi jim lahko pomagale založbe. Vendar pa, kot piše Becker (1995), imajo tudi le-te težave s tem specifičnim žanrom, saj uredniki ne vedo, kako naj uredijo hipertekstne povezave, oblikovalci pa imajo izkušnje z oblikovanjem knjig, ne pa 'zaslonov'. Edina založba, ki se specializira za izdajo hipertekstnih besedil, je Eastgate Systems. S svojim delovanjem so bili že od začetka (leta 1982) pionirji na področju hipertekstnega založništva in digitalne literature. Sedaj skrbijo za objavo in prodajo tako hipertekstnega leposlovja in poezije kot tudi strokovnih tekstov o hipertekstu (največkrat na papirnem nosilcu). Eastgate skrbi tudi za program Storyspace ter Tinderbox, orodje za organizacijo in analizo zapisov in informacij. Ves čas delovanja založbe, ki sicer ne stremi h komercialnemu uspehu, je na njenem čelu M. Bernstein, ki tudi sam raziskuje in objavlja razna strokovna besedila o hipertekstu. Eastgate tako objavlja hipertekstna dela znanih avtorjev, ki so že napisali in objavili odmevna dela v tisku, kot tudi dela nadebudnih avtorjev. Slednja ustvarjalca sta na primer Judd Morrissey ter Lori Talley, objavljajo pa tudi dela znanih akademikov, kot sta George Landow in David Kolb, ter avtorje digitalnega leposlovja Michaela Joycea in Shelley Jackson. Ta dela so vključena v fond univerzitetnih (in drugih) knjižnic v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Švici, Singapurju ter na Nizozemskem, Norveškem in Švedskem. Izvodi teh del lahko krožijo med uporabniki podobno kot tiskane knjige (lahko se tudi rezervirajo), saj licenca dovoljuje izposojo dela posameznemu uporabniku, znotraj

36 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, prostorov univerze pa so dela na voljo največ stotim uporabnikom naenkrat (pogoji uporabe so odvisni od posamezne knjižnice in njihove nabavne politike). Hipertekstna teorija, pisanje in literatura ter oblikovanje in implementacija hipertekstnih orodij so zanimivi tudi kot predmet poučevanja, saj univerze (večinoma v ZDA, pa tudi v Avstraliji, Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji, Zimbabveju, na Japonskem) in tudi šole nudijo svojim učencem in študentom predavanja na to temo. 4.4 BRANJE SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Strehovec (1998b, str. 89) navaja, da so hipertekst, virtualna resničnost, internet in CD-rom omogočili»nastanek, shranjevanje in širjenje posebne literarnosti, ki širi in poglablja prostor branja z novimi oblikami, pogojno rečeno, meta-branja, za katero je značilna kompleksna nadgraditev bralčevega izkustva; ni več bralec z distance, ampak si lahko izbere aktivno prisotnost v tekstu samem (recimo kot igralec vlog), pogosto pa tekst zahteva od njega tudi izrazito netrivialno in zato v določenem smislu teoretsko branje, ki se loči od 'naivnega' sledenja linearnemu besedilu«.»po tradicionalnih predstavah, vezanih na tekstovno stabilnost v knjigi kot statičnem in avtoritarnem objektu, je branje sekvenčni, kontinuirani proces, ki se praviloma začne na točno določenem mestu (pri naslovu besedila) in potem sekvenčno sledi poglavjem ali paragrafom. Pri (elektronskem) hipertekstu pa lahko bralci začenjajo na točki, ki so si jo izbrali med številnimi možnostmi, nadaljujejo tako, da sledijo številnim povezavam [ ], in izstopijo iz teksta na poljubni točki. Besedilo je torej dinamični proces, ki ga bistveno opredeljuje bralčev lastni izbor poti in povezav med različnimi bloki (leksijami)«(ibid., str. 94). Uporabnik se tako s klikanjem pomika naprej po besedilu, kar spremlja intenzivno pričakovanje učinkov, ki mu sledijo, saj je med dvema epizodama vmesni prostor, ki predstavlja prekinitev prejšnjega niza in prehod k novemu. Vloga tistega, kar je vmes, je v hipertekstu pomembna in na nek način tudi usodna. Strehovec (1998b, str. 103) s tem misli na»povezavo (link) in z njo integrirani čas prehoda od ene besede, stavka ali dela besedila kot vozla k drugemu. Linki ne poznajo prostorske beline, praznine in papirja, ampak neobarvano časovno praznino kot globino in premor, poln pričakovanj«. Prav to pričakovanje uporabnika žene v radovednost, želi si novo izkušnjo nepoznanega, to pa ustvarja napetost, ki se lahko kosa s tisto, ki jo lahko doživimo ob linearnem branju.

37 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Povezava pa ni samo tehnični izraz, ampak je lahko tudi izraz za označevanje slogovnega načina, saj lahko z uporabo linka besedilo strukturiramo popolnoma drugače. Vlogo strani v knjigi ima za uporabnika spletne književnosti okno na računalniškem zaslonu,»za katerega je značilno, da je bolj časovna kot strukturalna in statična enota od tiskane strani. Uporabnik hiper/kiberteksta ne obrača strani po določenem zaporedju, ampak lahko gleda/bere več oken hkrati in se giblje po tekstovni pokrajini v poljubnih smereh«(strehovec, 1998b, str. 97). Posebno vlogo pri branju pa ima tudi kurzor, saj prav identifikacija z le-tem uporabniku omogoči, da kar 'pade' v tekst, se znajde med besedami. Na tak način posameznik stopa v interaktiven odnos do hiperteksta in ima hkrati bolj produktivno izkušnjo. Blatnik (2005, str. 221) meni, da se pri uporabi takšnih besedil kot tudi pri celotni digitalni izkušnji zdi, da je»pomembneje, če nam omogočajo recepcijsko potopitev, če ne zaznavamo vmesnika kot motnje, posredovanega virtualnega sveta pa kot neprepričljivega umetnega konstrukta«. Takšna potopitev oziroma osredotočenost pa je pri spletnih besedilih ustvarjena po povsem drugih poteh kot pri tradicionalnih natisnjenih. Zaradi narave spleta je eden od osnovnih vzvodov napetosti v tradicionalnem besedilu povsem spremenjen, to je suspenz med zapletom in razpletom, ki mu bralec sledi s pomočjo vzročno-posledičnih zvez. Tudi Bolter (2001) navaja, da spletna književnost vpliva na nas kot bralce drugače, zato ker smo v interakciji z njo, kar pomeni interakcijo z drugačnim medijem. Hipertekstna literatura definira novo vrsto branja, saj nas izziva, da beremo na več ravneh naenkrat. Na nek način to pomeni upor proti tradicionalni literarni kulturi, ki sklepa, da vsi beremo in pišemo linearno. Da lahko uporabnik sledi multimedijskim literarnim projektom na spletu, mora nenehno menjavati pristope, saj ima ne samo stališče bralca, temveč na nekaterih mestih besedilo preide v računalniški igri podobno dogajanje, potem pa se uporabnik spet prelevi v gledalca oziroma opazovalca digitalnih podob. Spletna književnost tako zahteva od svojih uporabnikov prefinjeno in intenzivno aktivnost, ki temelji na menjavanju različnih načinov percepcije in interpretacije. Kot navaja Strehovec (2003, str. 227), so te aktivnosti sledeče: - linearno branje kot sukcesivno dekodiranje pomenov besed; - skokovito branje, polno skokov na začetek in konec besedila in obratno ter primerjav, tudi kontrasistiranje dekodiranih enot;

38 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, gledanje besed kot vizualnih trirazsežnostnih objektov; - sledenje gibanju tekstnih enot (upoštevanje njihovih intervalov in anticipiranje tekstnih sintagem-podob, ki so v danem trenutku še izven vidnega polja); - igrivo dotikanje (v nekaterih primerih premikanje) trirazsežnostnih tekstnih objektov prek vmesnikov; - estetski pristop do pesemskega digitalnega objekta, ki stimulira čute; - dekodiranje tekstnega objekta kot programirane entitete, kar pomeni poskus branja njegovega programskega jezika ali vsaj osnov njegove sintakse; - dekodiranje koncepta (takšna kreativnost nedvomno sodi na področje konceptualne literarne besedilnosti); - branje s pomočjo računalniške miške v smislu, da interakcija z besedo-objektom aktivira določen program ali odpre povezavo; - poslušanje zvočnih sestavin multimedijsko aranžirane besedilne pokrajine (če so takšne sestavine vključene v delo). 4.5 KRITIKE SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Pri branju hipertekstnih besedil se uporabnik znajde v nekem novem kontekstu, ki lahko prinaša vrsto težav, kar je ugotavljala M. L. Ryan v svojih raziskavah 17. V primerjavi s (klasičnim) branjem besedil na papirnem nosilcu je pri hipertekstni literaturi zaradi rabe posredniških naprav (računalnik, bralnik) otežena potopitev v delo in identifikacija z liki, česar smo navajeni iz tradicionalnega branja, podobno težavo pa povzroča tudi relativna kratkost posameznih organizacijskih enot besedila (glej Blatnik, 2005). Strehovec (2003, str ) temu ugovarja in trdi, da Ryanova upošteva»izkušnjo bralk romanov kot-jih-poznamo«, torej nečesa, kar»je postalo stalnica v posamezničinem percipiranju umetnih svetov«. Po njegovem mnenju sedanje generacije»posameznikov in posameznic, ki odraščajo skupaj z napravami kulture vmesnikov, lahko pridejo do kompleksnih oblik imaginacije in celo reševanja zahtevanih konceptualnih problemov v z digitalno tekstnostjo simuliranih svetovih tudi v drugačnih oblikah, mimo strukturiranosti narativnih elementov v obliki romana«(ibid.). Izrazi tudi dvom, da je v primeru novomedijskih tekstov sploh še možno opisovati temeljne razsežnosti s termini, kot so 17 Ryan, M. L. (1999). Cyberspace textuality. Bloomington; Indianapolis: Indiana University Press. Ryan, M. L. (2001). Narrative as virtual reallity: immarsion and interactivity in literature and electronic media. Baltimore; London: The Johns Hopkins University Press.

39 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, identifikacija z junakom, katarza, zaplet in razplet. Zato predlaga, da bi lahko določene tehniške termine, ki so značilni za programsko opremo digitalne tekstnosti, pričeli razumevati kot termine, ki bi funkcionirali tudi na ravni literarne in umetnostne teorije. Kot navaja Hayles (2007), sta teoretika zgodnjih hipertekstnih del G. Landow in J. D. Bolter trdila, da bo hipertekst zaradi svobode, ki jo nudi izbiranje linka, dramatično spremenil branje in pisanje ter posledično tudi sorodne 'panoge', kot na primer poučevanje literature. Vseeno pa je nekaj kritikov opozorilo, da ni nujno, da povezava daje uporabniku več svobode, saj lahko izbirajo le med povezavami, ki jih je avtor določil včasih te pripeljejo do epizode, iz katere ni 'izhoda', zato mora bralec zapreti delo in začeti znova. Medtem ko lahko pri 'uporabi' tiskane knjige listamo po knjigi po lastni izbiri, pa lahko hipertekst bralca privede do večkratnega ponavljanja sledenja istim povezavam, zato postane delo nezanimivo. Pope (2006) v svojem prispevku navaja izkušnje, ki jih je pridobil kot univerzitetni profesor in raziskovalec hipertekstnega leposlovja. Trdi, da je spletna književnost spodbudna, privlačna in prijetna, prav tako kot tiskano leposlovje, hkrati pa nekatera dela predstavljajo značilne težave, ki ovirajo bralsko izkušnjo. Tekom svojih predavanj je s pomočjo študentov, ki so brali in pisali spletno književnost, lahko izpostavil prednosti in slabosti hipertekstnega branja. Študentje so pri branju spletne književnosti uživali zaradi različnih variacij vmesnika, veliko multimedijskih elementov ter svobode ob interakciji z drugačno naracijo. Zmotile in zmedle pa so jih povezave, navidezno naključna struktura zgodb ter očitno pomanjkanje zaključka. Zanimivo je, da so vsi navajali, da so se želeli lotiti branja hipertekstne književnosti tako, kot se lotevajo branja knjige na tiskanem nosilcu. Vendar so morali to predpostavko kmalu ovreči ter poleg običajnih bralnih strategij vključiti tudi ostala znanja, ki jih imajo o uporabi spleta. Vseeno pa so študentje menili, da lahko avtorji težave pri branju premagajo z odličnim pisanjem, zanimivejšem strukturiranjem povezav ter učinkovitim načrtovanjem vmesnika. Pope (2006) pravi, da je hipertekstno leposlovje pomemben razvojni korak v evoluciji narativnosti, a zaradi pomembnih strukturnih in operativnih ovir ostaja brez širšega bralnega občinstva. Da bi spletna književnost pritegnila več bralcev, bi morali ustvarjalci bolj upoštevati reakcije bralcevuporabnikov. Omeniti pa velja tudi svojevrstno dilemo, ki jo je ob prvem branju dela afternoon, a story doživel Becker (1995): potem ko je v veliki vnemi želel prebrati vso zgodbo naenkrat, je

40 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ugotovil, da pravzaprav ne ve, kdaj oziroma kje se delo konča. To vprašanje je naslovil na avtorja dela Joycea, ki je odgovoril, da se pravzaprav bralec sam odloči, kje se delo konča: ko izgubi interes ali ko ne more več prebrati nobenih 'novih' epizod. 4.6 DOSTOP IN HRAMBA SPLETNE KNJIŽEVNOSTI Dostopanje do del spletne književnosti ni problematično, saj so dela v veliki večini prosto dostopna na spletu. So pa tudi primeri (predvsem to velja za najbolj znana prva dela), ko je na voljo le okrnjena različica dela, za ogled celotnega dela pa si mora uporabnik kupiti svoj izvod (pri založbi Eastgate). Težave nastopijo pri njihovi dolgotrajni dostopnosti oziroma ohranjanju teh del. V nadaljevanju bomo predstavili različne vidike in prizadevanja pri prezervaciji spletno književnih del. Bibliotekarska stroka se zavzema za trajno ohranjanje in omogočanje uporabe kulturne dediščine, zato je tudi ohranjanje spletnih strani, njihovih vsebin in strukture dejavnosti, s katero se morajo soočiti predvsem nacionalne knjižnice, saj je to nekakšna nadgradnja njihovega poslanstva (zbiranje, obdelava, hranjenje in dajanje gradiva v uporabo). Spletna književnost predstavlja poseben vidik kulturnega udejstvovanja in je odraz časa, v katerem živimo, zato bi moralo biti več poudarka na ohranjanju le-te. Prezervacija in arhiviranje klasične literature sta se razvijala stoletja, tudi sicer velja, da dela na tradicionalnem nosilcu lahko preprosto in neomejeno uporabljamo zelo dolgo. Spletna literatura pa lahko hitro postane neuporabna ali neberljiva zaradi lastnosti svojega digitalnega nosilca. Težave predstavlja tako programska kot strojna oprema, saj razni programi hitro zastarijo ali pa se nadgradijo do te mere, da niso več kompatibilni s starejšimi verzijami. Lahko se zgodi, da novi operacijski sistemi enostavno ne morejo predvajati del, pisanih v nekem drugem, starejšem programu. Ohranjanje spletne literature (oziroma v svojem tehničnem bistvu spletne strani) je težavno tudi zaradi njenih specifičnih lastnosti, saj v sebi združuje zelo različne vsebine. Svetovni splet predstavlja okolje, kjer se nahajajo najrazličnejše vrste in formati publikacij (gradiv), ki pokrivajo vsa področja človeške ustvarjalnosti, mednje spada tudi spletna književnost. V Sloveniji se z ohranjanjem spletne književnosti, če izvzamemo trud (nekaterih) samih ustvarjalcev, ki 'osvežujejo' svoja dela na spletu, nihče konkretno ne ukvarja, lahko pa opišemo procese, ki pri nas potekajo v okviru aktivnosti zajemanja spleta in slovenskih spletnih publikacij Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).

41 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Leta 2006 je bil sprejet Zakon o obveznem izvodu publikacij, ki prvič vključuje tudi zajemanje elektronskih publikacij na spletu. Naslednje leto je NUK pripravil Pravilnik o vrstah in izboru elektronskih publikacij za obvezni izvod, vendar se je dejansko zbiranje obveznega izvoda spletnih publikacij začelo šele leta 2008, ko so imeli zagotovljene vse kadrovske in tehnične predispozicije. Razvili so portal za oddajo publikacij Svarog, ki omogoča elektronski način oddaje publikacij in varno arhiviranje oddanega gradiva. Leta 2010 je bilo na Svarogu registriranih 115 založnikov, ki so večinoma oddajali e-knjige in e-revije v PDF datotekah (glej Klasinc, Sešek, 2010). Pravilnik o vrstah in izboru elektronskih publikacij (2007) za obvezni izvod navaja tri splošne in pet posebnih kriterijev. Splošni kriteriji so isti kot pri tradicionalnih publikacijah dela slovenskih avtorjev, v slovenskem jeziku in o Sloveniji. Posebni kriteriji se nanašajo na značilnost spletnih publikacij: vsebina, odgovornost, struktura publikacije, domena in format podatkov. Da je spletna stran (tako imenovana tarča) izbrana za zajem, mora ustrezati vsaj enemu splošnemu in enemu posebnemu kriteriju (glej Klasinc, Sešek, 2010). Spletne strani pa imajo tudi svoje specifike, zaradi katerih je otežena dolgoročna hramba: v primerjavi s klasičnimi dokumenti se pogosto spreminjajo, elementi spletnih strani so zelo raznoliki in niso vedno na isti lokaciji, vsebina je pogosto rezultat podatkovne poizvedbe zbirke podatkov. Okoliščine se še dodatno zapletejo v primeru dinamičnega spleta 2.0, ki ponuja kompleksne storitve in tehnične rešitve (na primer Wikiji, socialna omrežja) (glej Dečman, 2011). Ko se institucija loti ohranjanja spleta, se mora še pred zajemom odločiti, katere elemente spletnih strani želi (o)hraniti, saj več elementov pomeni težavnejši postopek in več tveganja. Poznamo dva pristopa zajemanja: selektivni, kjer zajemamo posamezna spletna mesta na podlagi vnaprej določenih kriterijev, in celostni, ki žanje celotne nacionalne domene ali podobno velike dele spleta. Oba pristopa imata mnoge prednosti in slabosti, zaradi slednjih se mnoge institucije odločajo za kombiniranje obeh postopkov. NUK, ki se trenutno poslužuje selektivnega pristopa zajemanja spleta, se je leta 2007 pridružil mednarodnemu konzorciju za ohranjanje spleta IIPC (International Internet Preservation Consortium), ki združuje 39 institucij z vsega sveta. Skupaj se zavzemajo za arhiviranje spletnih vsebin ter razvijajo orodja za zajemanje, shranjevanje in uporabo arhiviranih spletnih strani. Ena pomembnejših članic je The Internet Archive, spletni arhiv, ki deluje že 17 let, njegovo poslanstvo pa je gradnja arhiva celotnega svetovnega spleta (ali

42 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, vsaj čim večjega dela). Internet Archive je avtor znanega vmesnika za pregledovanje arhiviranih spletnih strani Wayback Machine ter programa za zajemanje Heritix, ki ga uporablja tudi NUK (glej Klasinc, Sešek, 2010). Kot grafični vmesnik pri zajemanju uporabljajo orodje Web Curator Tool, ki omogoča preprosto vodenje zajemov, vnašanje metapodatkov in preverjanje kakovosti (glej Kavčič-Čolić, Klasinc, 2011). NUK je leta 2010 zajemal 535 spletišč s področij javne uprave, visokega šolstva, serijskih publikacij, kulture in znanosti, nabor spletnih mest pa se postopoma širi (glej Klasinc, Sešek, 2010). Po podatkih, ki jih navajata Kavčič-Čolić in Klasinc (2011), pa je količina zajetega gradiva v dveh letih ( ) zajemanja znašala 1,5 TB podatkov. Čeprav lahko do mnogih spletnih publikacij dostopamo s pomočjo leta 2005 vzpostavljene Digitalne knjižnice Slovenije, pa je od leta 2013 na voljo Spletni arhiv NUK 18, v katerem lahko pregledujemo spletne vsebine, ki jih NUK zajema. Aktivnosti na področju zajemanja spleta, ki jih NUK izvaja, bi lahko razširili na ohranjanje spletne književnosti, saj ta predstavlja del naše kulture, ki jo ustvarjajo slovenski umetniki. Kaj vse s področja kulture pa NUK zajema, lahko preverimo na spletni strani Spletnega arhiva, kjer se nam s področja umetnosti in kulture prikaže seznam 103 spletnih strani, ki so bile zajete večkrat v različnih obdobjih. Med njimi so tudi spletne strani posameznih ustvarjalcev (na primer pisatelja Mihe Mazzinija), ni pa nobenega spletnega umetnika. Če bi NUK razširil zajem na njihove spletne strani, bi s tem za prihodnost ohranili znanje in aktivnosti teh ustvarjalcev, v primeru spletnih strani Železnikarja in Štromajerja pa bi se ohranilo tudi veliko njunih del, ki so prosto dostopna na njuni spletni strani. Z ohranjanjem dejanske spletne književnosti se ukvarja malo institucij oziroma organizacij, veliko pozornosti pa je temu posvetila ELO, ki je v ta namen objavila iniciativo za prezervacijo, arhiviranje in diseminacijo (angl. Preservation, Archiving and Dissemination Initiative PAD). PAD iniciativa je sestavljena iz treh delov 19, vsak pa se osredotoča na drug vidik te tematike. Medtem ko v svoji publikaciji Hayles (2008) preučuje celotno področje 18 Spletni arhiv NUK (2013). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Dostopno na spletni strani: 19 Hayles, K. (2008). Electronic literature: new horisons for the literary. Notre Dame: University of Notre Dame. Montfort, N., Wardrip-Fruin, N. (2004). Acid-free bits: recommendations for long lasting electronic literature. Liu, A., et al. (2005). Born-against bits: a framework for migrating electronic literature.

43 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, spletne literature (med drugim tudi prezervacijo in diseminacijo), se ostala dva prispevka osredotočata na bolj praktične vidike ohranjanja in arhiviranja digitalnega leposlovja. Prispevek Acid-free bits je poziv avtorjem in ustvarjalcem, naj delujejo proaktivno v smeri zaščite (arhiviranja) svojih del in to upoštevajo že med samim procesom ustvarjanja dela. Ohranjanje spletne književnosti je za avtorja prispevka pomembno zato, da bodo dela še naprej dostopna študentom, profesorjem, avtorjem in bralcem ter da bo tovrstno leposlovje prispevalo h kulturi družbe. Poudarjata pa, da je prezervacija delo celotne skupnosti, zato morajo avtorji, založniki, bibliotekarji, arhivisti ter programerji združiti svoje moči in sposobnosti v tej nameri. Kot možnosti ohranjanja spletne književnosti so omenjeni naslednji načini: - ohranitev stare strojne opreme, na kateri lahko delujejo stari programi; - prepis ali interpretacija starih programov na novi strojni opremi; - stari programi in mediji migrirajo v nov sistem; - dokumentacija sistemov skupaj z navodili, kako jih poustvariti. Ustvarjalcem spletne književnosti se priporoča, da uporabljajo odprte sisteme namesto zaprtih, sistemi naj ne bodo v lasti korporacij (naj se izogibajo uporabi programov, kot so PDF 20, Flash, Java ), avtorji se naj zavzemajo za dobro prakso programiranja s tem, da konsolidirajo in preizkusijo kodo (ki naj vključuje tudi komentarje) ter uporabljajo prost tekst namesto binarnih formatov. Pomembno je tudi, da uporabljajo multiplatformski sistem, torej tak program, ki deluje na več operacijskih sistemih. Za lažjo prezervacijo dela je dobro tudi, da avtorji med ustvarjanjem dokumentirajo svoje delo, ohranjajo metapodatke ter bibliografske podatke, dovoljujejo in spodbujajo podvojitve svojih del ter ohranjajo kopije dela na drugačnem, trajnejšem mediju oziroma nosilcu. Bolj obširen in z več praktičnimi (tehničnimi) napotki pa je prispevek Born-against bits, ki temelji na ideji, da je za dolgotrajno prezervacijo in diseminacijo potrebna programska in strojna migracija. Le-ta je možna s pomočjo interpretacije ali emulacije del hipertekstne književnosti, postopkov, ki ju omogočata računalniška programa interpreter 21 in emulator 22. Druga strategija za ohranitev spletnih književnih del pa sta opis ter reprezentacija (v jeziku 20 PDF (angl. Portable Document Format) je odprt standard za izmenjavo digitalnih dokumentov, njegova najbolj znana lastnost je, da lahko prikazuje dokument neodvisno od platforme sistema računalnika. 21 Interpreter (imenovan tudi tolmač) je program, ki prevede in izvrši program, napisan v visokonivojskem računalniškem programskem jeziku. 22 Emulator je program, ki omogoča, da programska oprema deluje tudi na drugih platformah ter operacijskih sistemih, ne samo v tistih, za katere je bila ustvarjena.

44 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, XML 23 ter z uporabo metapodatkovnih standardov), kar bi omogočilo njihov premik v drug format in/ali programsko opremo. Prispevek predvideva tudi kreacijo novega integriranega formata za reprezentacijo in transformacijo del spletne književnosti, ki ga avtorji imenujejo X-Literature (krajše X-Lit) in bi temeljil na obogatenem XML jeziku, omogočal pa bi tako strojno kot prosto branje opisov del. Temeljni cilj uporabe X-Lit formata pa je ohranjanje spletne književnosti, kar bi pripomoglo tudi pri diseminaciji in širši akademski uporabi. Tudi v tem prispevku so avtorji prepričani, da je za ohranjanje spletne književnosti potrebno timsko delo različnih institucij (kot so ELO, specialne knjižnice, univerze, programerska podjetja, konzorciji), prizadevati pa si morajo tudi avtorji, založniki, uredniki, distributerji, študentje ter uporabniki. Organizacija ELO tudi sama deluje proaktivno pri ohranjanju del spletne književnosti: zbira inovativna in kvalitetna dela, ki jih nato lahko posreduje širšemu občinstvu ali v učilnice. Dela so predstavljena v dveh zbirkah, imenovanih Electronic literature collection (ELC), ki so jih izdali leta 2006 (ELC 1) 24 in 2011 (ELC 2) 25. Zbirki sta prosto dostopni na spletu ter na CD/DVD nosilcih. Kot je zapisala Hayles (2008), namerava ELO zbrati novo zbirko spletnih del vsaki dve leti, pri čemer aktivno sodeluje uredniški odbor, ki je odgovoren za izbor pomembnih del preteklega obdobja, ki bodo dostopna na raznih platformah 26. Na področju ohranjanja spleta je aktivna tudi organizacija Rhizome. Njeni začetki segajo v leto 1996, ko je bila ustanovljena poštna lista, kjer so si prvi spletni umetniki izmenjavali mnenja in dela. Organizacija se posveča ustvarjanju, predstavljanju, ohranjanju in kritiki vseh vrst umetnosti, ki vključuje tehnologijo, leta 1999 pa so ustanovili Rhizome ArtBase, spletni arhiv, ki je do danes zbral več kot 2500 del spletne umetnosti, ki vsebujejo elemente, kot so spletne strani, kode, igre, iskalniki, animacijske slike ArtBase zagotavlja prost dostop, cilj pa je ohraniti dela spletne umetnosti za prihodnost in zagotoviti vir informacij o tovrstnem ustvarjanju in področju. Za vključitev v arhiv lahko spletna dela predlagajo umetniki sami, ali pa jih pozove organizacija. Kot pove A. Galloway, urednik 23 XML (angl. Extensible Markup Language) je razširljiv označevalni jezik in omogoča format za opisovanje strukturiranih podatkov. 24 Dostopno na spletni strani: 25 Dostopno na spletni strani: 26 Na tem mestu pa moramo poudariti tudi mnenje Strehovca (2007), da so te zbirke odličen informativen vir za seznanitev z digitalno literaturo, pa vendar ima njihov izbor omejitve, saj izrazito privilegirajo avtorje iz Združenih držav.

45 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Rhizome.org:»Sprejeli smo filozofijo arhiviranja, ki jo je J. Ippolito imenoval 'variable media'. Variable media je tehnika arhiviranja, ki omogoča, da so umetniška dela prevedena v prihodnje kontekste. Umetnikov namen je podrobno katalogiziran, tako da so njegovi nameni znani zanamcem. Tako bodo bodoči kuratorji ali zbiralci vedeli, kako naj bodo ta dela vzdrževana ali ohranjena. Iniciativa variable media je udejanjena v Rhizomovem arhivu ArtBase. Imamo podroben vprašalnik, ki ga izpolni vsak umetnik. V njem navede, ali želi, da je njegovo delo predstavljeno na bodočih emulatorjih, ali nam podeljuje pravico, da ustvarimo dokumentacijo dela, ali nam da pravico, da migriramo njegovo delo z zastarelih formatov in podobno«(železnikar, 2001). V ArtBase arhiv so vključena tudi dela slovenskih ustvarjalcev (ki jih bomo skupaj z deli navedli v drugem delu naloge).

46 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, RAZISKOVALNA METODA Namen raziskovalne študije je ugotoviti in predstaviti stanje na področju slovenske spletne književnosti, zato smo kot raziskovalno metodo uporabili ekspertno študijo. Gre za teoretično, kabinetno študijo, ki jo raziskovalec opravi sam in sestoji iz sistematične primerjave nekega sistema, storitve, informacijskega vira z vnaprej postavljenim okvirjem primerjave. Ekspertna študija je kvalitativne narave in je lahko samostojna raziskava, lahko pa se tudi kasneje nadaljuje z uporabniško študijo (Žumer, 2006). Kot vse metode ima tudi ekspertna študija svoje prednosti in slabosti. Žumer (2006) kot prednosti navaja relativno hitro in enostavno izvedbo, neodvisnost od zunanjih okoliščin, ponovljivost (zaradi hitre izvedbe jo lahko po potrebi ponovimo), ugotavljanje izpolnjevanja standardov, hkrati pa tudi predstavlja dobro osnovo za nadaljnje študije. Slabosti takega načina raziskovanja pa so uspešnost, odvisna od izkušenj raziskovalca, in zasnova ustreznega in kvalitetnega okvirja, ki primerja relevantne informacije in predstavlja objektivnost in ponovljivost ter pomanjkanje kontrole, saj raziskovalec samostojno izvede raziskavo. 5.1 POTEK IN VZOREC Proces raziskave spletne književnosti je potekal v več fazah. S pomočjo literature, ki smo jo uporabili in predstavili v teoretičnem delu naloge, smo prikazali temelje in ozadje te specifične literature, njene različne vidike, spremljajočo problematiko in zvrsti. Nato je sledil pregled slovenskih in tujih avtorjev in njihovih del tako smo si zastavili izhodišče za opredelitev bistvenih lastnosti spletnoknjiževnih del, določitev formalnega okvirja primerjave in hipotez. Nato je sledilo preučevanje, popisovanje in analiziranje ustvarjalnega opusa izbranih štirih najbolj znanih slovenskih avtorjev na področju spletne umetnosti Jake Železnikarja, Igorja Štromajerja, Vuka Ćosića ter Tea Spillerja in določanje njihovih lastnosti. Ustvarjalce smo izbrali na podlagi njihovega opusa in dejstva, da so bili v pregledani (slovenski) strokovni literaturi največkrat imenovani kot najvidnejši predstavniki spletne umetnosti v Sloveniji. Njihova dela so tudi mednarodno priznana, nekatera izmed njih so bila predstavljena na raznih konferencah ali pa bila predmet obširnih analiz. Za pregled celotnega opusa smo se odločili zato, ker smo tako dobili vpogled v razvoj slovenske spletne umetnosti in književnosti in ker tovrstne raziskave nismo zasledili v nobeni pregledani

47 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, literaturi. Na tej točki pa moramo tudi poudariti, da smo upoštevali samo dela umetniške narave (brez teoretičnih prispevkov obravnavanih avtorjev). Pri obravnavanju spletnih del smo za orientacijo upoštevali lastnosti in zvrsti po ELO, ki smo jih navajali v poglavju 4, vendar smo bili pri pregledu ustvarjalnih opusov avtorjev osredotočeni na splošne lastnosti spletne književnosti (ki smo jih opazili v raziskavi). Dela so (največkrat) sestavljena iz epizod (oziroma več strani), ki vsebujejo tekst (linearen ali nelinearen (hiper)tekst), (animacijske) fotografije in podobe, redkeje pa tudi video ali zvočne posnetke. Dela se pričnejo z naslovnimi stranmi (ki dostikrat vsebujejo tudi navodila za branje) in osnovnimi (tehničnimi) podatki o delu. Pomembna elementa sta tudi povezave, sploh pri delih, ki predstavljajo nekakšen večdimenzionalni besedilni prostor, v katerem ni sekvenčnega zaporedja epizod, ter branje oziroma uporaba na 'novodobnih nosilcih' računalniku, mobilnem telefonu in podobno. 5.2 FORMALNI OKVIR PRIMERJAVE IN HIPOTEZI Zgoraj smo opredelili lastnosti spletne književnosti, vendar je potrebno izpostaviti, da so pregledana dela izbranih avtorjev izredno raznolika, ne samo zaradi različnih starosti del, temveč tudi zaradi raziskovanja različnih možnosti izražanja na področjih umetnosti, ki ustvarjalce zanimajo. Zato smo na podlagi značilnosti teh del ter lastnosti spletne književnosti določili formalni okvir, s pomočjo katerega smo vsakemu delu določili temeljne karakteristike, ki so nas zanimale: 1. Format: - publikacija - e-publikacija - spletno delo - performativna umetnost o o - instalacija - razstava 2. Vrsta: - vizualno delo o performans e-performans vizualni elementi

48 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, o performans o razstava - nevizualno delo o avdio 3. Ohranjenost: - ne - delno - da 4. Digitalni elementi: - povezave - video - slika o fotografije o animacijske fotografije o podobe o animacijske podobe - zvok o glasba o govor o šum - tekst o linearen o nelinearen Kot je razvidno iz okvirja značilnosti, smo vsaki temeljni karakteristiki določali naslednje lastnosti: format je lahko publikacija, digitalna publikacija (e-publikacija), spletno delo (za dela, ki so narejena specifično za tehnologijo omrežene naprave), instalacija, razstava ter performativna umetnost (uprizorjena dela), ki se izvaja v živo (performans) ali pa se v živo oddaja preko spletne povezave (e-performans). Glede na vrsto del smo določili vizualno in/ali nevizualno naravo dela. Vizualno delo vsebuje različne vizualne elemente (tekst, slike, videe ), samo video, lahko pa je performativno delo ali razstava. Nevizualna dela pa so pravzaprav avdio posnetki. V raziskavi smo določali tudi tri vrste ohranjenosti;

49 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, neohranjena in nedostopna dela ('ne'), delno ohranjena (kjer je dostopen opis dela s slikovnim in/ali video prikazom ali dostopen samo del dela (na primer ne delujejo vse povezave)) ter ohranjena in dostopna dela ('da'). Digitalni elementi, ki jih lahko posamezno delo vsebuje, pa so video, slika (ki zajema fotografije, ilustracije, animacijske fotografije ter podobe in animacijske podobe), zvok (ki smo ga delili na glasbo, govor ali šum) ter tekst (linearen ali nelinearen). Pri obravnavi rezultatov in razpravi smo bili najbolj pozorni na dela, ki vsebujejo tekst. Po tehtnem razmisleku smo se odločili, da določanje zvrsti obravnavanih del spletne književnosti ne bomo vključili v analizo oziroma popis del, saj je primarni poudarek naše raziskave na ugotavljanju dejanskega obstoja slovenske spletne književnosti. Reprezentativna dela smo dodatno obravnavali v poglavju razprave, v katerem je tudi razvidno, kateri avtorji (če sploh) so nagnjeni k ustvarjanju spletne književnosti in katera zvrst je najbolj zastopana. V popisu (tabelah) niso razvidni soavtorji (ti so omenjeni v opisu rezultata analize), saj smo se osredotočali na karakteristike del. Raziskava je potekala tako, da smo v prilogah A, B, C in D popisali vsa dela posameznega ustvarjalca, od najstarejših do najnovejših. Največkrat smo dela povzemali z osebnih spletnih strani ustvarjalcev, saj vsi (razen Ćosića) redno osvežujejo stran, v primeru omenjenega avtorja pa smo dela iskali tudi drugje po spletu (si na primer pomagali z objavljenimi časopisnimi članki). Vsakemu delu smo pripisali leto izdaje oziroma objave, nato pa smo na podlagi okvirja splošnih značilnosti določili, katere karakteristike in lastnosti imajo posamezna dela. V primeru, da delo ni ohranjeno (ali je samo delno ohranjeno), smo določili samo format, vrsto in ohranjenost dela. Rezultati analize del bodo tako potrdili ali ovrgli naši delovni hipotezi: H 1 : Spletna književnost v Sloveniji je malo razširjena, največ je spletne poezije. H 2 : Današnja spletna književnost se razlikuje od začetnih del le zaradi napredka v tehnologiji.

50 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, REZULTATI Na začetku praktičnega dela naše naloge bomo najprej predstavili izbrane štiri avtorje in dodali kratek opis njihovega opusa. V naslednjih podpoglavjih bo sledil opis rezultatov naše analize. Rezultati raziskave so vidni v prilogah A (Jaka Železnikar), B (Igor Štromajer), C (Vuk Ćosić) in D (Teo Spiller), kjer so v tabelah predstavljena posamezna dela in njihove lastnosti, ki smo jih opredelili s pomočjo primerjalnega okvirja. V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili analizo del vsakega ustvarjalca posebej, nato pa v sedmem poglavju (razprava) primerjali rezultate med sabo in z našimi zastavljenimi hipotezami. Zaradi omejenega prostora smo uporabljali določene krajšave izrazov (vidno v prilogah A, B, C in D): elementi el., vizualno delo viz., nevizualno delo neviz. V primeru, da smo določen izraz zapisali v oklepaje, na primer (e) performans, pa to pomeni, da je format dela tako performans kot spletni peformans. Pri delih, ki so poimenovana tako v slovenščini kot v angleščini (v nekaterih primerih tudi v kitajščini), smo navedli vsa imena, ki označujejo isto delo. Pri popisovanju vseh del ustvarjalcev smo vključili samo prvotno izrazno 27 obliko dela v primeru, da je avtor delo v isti obliki večkrat razstavljal, tega nismo vključili v seznam del. Upoštevali smo samo dela umetniške narave, za katera smo bili prepričani, da so dejanska umetniška stvaritev. Med raziskavo smo opazili, da je v primeru ohranjenih e-performativnih del kompleksno določati digitalne elemente, ki jih delo vsebuje, saj jih prvotna izrazna oblika ni vsebovala. Digitalni elementi, ki smo jih popisali v teh primerih, so del pojavne 28 oblike ohranjenega dela, večinoma so to videoposnetki, v določenih primerih pa avtorji (Štromajer) performativna dela tudi opišejo, jim tako dodajo širši kontekst ter slikovno gradivo. Tudi določanje formata v nekaterih primerih ni bilo preprosto, saj so avtorji ustvarili dosti del, ki so v svoji izrazni obliki spletna dela, v pojavni obliki pa razstavna (večkrat). V teh primerih smo upoštevali prvotno, izrazno obliko del, večinoma pa so potem (ko se delo ne razstavlja več) tako ali tako ta dela tudi prosto dostopna na spletu. 27 Izrazna oblika je intelektualna ali umetniška izvedba dela v različnih formatih, vsaka sprememba v izvedbi ali vsebini pomeni novo izrazno obliko. 28 Pojavna oblika je fizična izvedba izrazne oblike dela oziroma fizično utelešenje v ali na mediju (papir, video, e-knjiga).

51 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Ker pa so dela ustvarjalcev, ki smo jih analizirali, zelo različna in jih veliko izhaja s področja sodobne umetnosti, bi želeli opredeliti tri zvrsti del, ki smo jih največkrat obravnavali: umetniške instalacije, razstave in umetniški performans. Umetniške instalacije so intervencije umetnikov v nekem prostoru (ali na prostem), s katerimi se spremeni zaznavna izkušnja gledalca, prostor pa se obogati z novim pomenom in vsebino. Instalacije so tridimenzionalne, njihov pomen pa je pogosto tesno vezan na prizorišče, na katerem so razstavljene. Razstava je prireditev, na kateri so umetniški (ali drugi) objekti postavljeni na ogled obiskovalcem. Najpogosteje se razstave odvijajo v galerijah in muzejih, lahko pa tudi na prizoriščih na prostem, na primer v parkih ali na ulicah. Praviloma so razstave tematske in imajo razstavljena dela podobne karakteristike. Performans je vrsta uprizoritvene dejavnosti v umetnosti, pri kateri nastopajoči umetnik (performer) v predstavi ne igra, temveč 'zares počne, kar počne'. Performansi so enkratni (za razliko od na primer dramskih iger, ki jih večkrat uprizarjajo), njihova idejna zasnova pa je (relativno) pomembnejša od izvedbe. Tovrstni nastopi imajo velikokrat tudi političen pridih, lahko pa so tudi vezani na novejše tehnologije oziroma so izvedeni preko spleta (na primer prek storitve Skype 29, glej Žaucer, 2004). Slika 2: Jaka Železnikar 6.1 JAKA ŽELEZNIKAR Eden najbolj znanih in vsestranskih slovenskih ustvarjalcev sodobne računalniške umetnosti je Jaka Železnikar, ki v okolju spletne tehnologije in kulture pesni, piše ter programira. Osnove njegovih del temeljijo na nelinearnem jeziku ter vizualni umetnosti. Avtor, ki ustvarja tako v slovenščini kot v angleščini, je leta 2010 pridobil naziv M. A. 'Master of Arts in Creative Writing in New Media' v Veliki Britaniji. Je (so)avtor treh knjig: besed (1994), Napis nad mestom (2004) ter ŠUSS (jezikoslovno oziroma pravopisno delo več avtorjev, 2001). Splet je za svoje izražanje pričel uporabljati v času, ko se je pojavila spletna umetnost (net.art), to je v drugi polovici devetdesetih let. Ko se je to obdobje končalo, je zaradi 29 Skype je brezplačno internetno telefonsko omrežje, preko katerega lahko uporabniki medsebojno komunicirajo (samo glasovni ali tudi video pogovor, možni tudi konferenčni pogovori).

52 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, zanimanja nadaljeval s svojimi projekti na tem področju. Pri svojem ustvarjanju izbere tehnologijo glede na vsebino dela (angl. low/high technology), večinoma pa se poslužuje osnovne spletne tehnologije: DHTML 30 (HTML, Java Script, CSS 31 ) in VRML 32. Le-to uporablja, da doseže učinke interaktivnosti, hipertekstualnosti, spreminjanja besedila v času, nelinearnost 'zgodbe', programsko generiranje besedila, 3D prostorskost besedila (glej Železnikar et al., 2000). Pri ustvarjanju z računalnikom ga privlači programska vodljivost, saj se na ta način lahko teksti spreminjajo tako rekoč samostojno, lahko tudi na podlagi uporabnikovih aktivnosti in v realnem času. Tako pri nekaterih delih (na primer Pretipkovalec) ne manipulira s tekstom, ampak se njegov izraz odraža v programiranju vzpostavi določene jezikovne možnosti, uporabnik pa delo nadgradi sam, kar je pomembna komponenta dela. Torej gre za vnaprej ponujeno strukturo besedila, ki v celoti funkcionira šele v izbranem kontekstu. Vseeno pa računalnik dojema le kot orodje, s katerim raziskuje nove vidike jezikovnega izražanja. Železnikarja je vse od začetka njegovega ustvarjanja zanimala vizualna in konkretna poezija (slovenska), ki je bila v času njegovega izobraževanja (po njegovih besedah) tako rekoč zamolčana (glej Purg, 2004). Priznava, da je tovrstna poezija zapostavljena ne samo pri nas, ampak tudi v drugih kulturnih okoljih (glej Bovcon, 2007). Svoja dela umešča v področje digitalne literature (ki jo dojema kot del spletne umetnosti, katere ključni del je jezik) oziroma spletne poezije, pogojno jih označuje tudi kot eksperimentalno literaturo. Priznava pa, da so možnosti za objavljanje tovrstnih del znotraj literarnih platform zelo majhne. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, da je likovno področje veliko bolj odprto za novosti kot literarno, zato se dela spletne umetnosti in literature predstavljajo v galerijah. Po njegovem mnenju je literarni prostor v Sloveniji zaprta in konservativna tvorba, ki dosledno spregleduje konceptualno umetnost in zvočno poezijo (glej Colner, 2010, ter Purg, 2004). Železnikar tudi izpostavi problematiko, da je splošno vedenje o spletni tehnologiji v kombinaciji z umetnostjo zelo nizko. Po njegovih izkušnjah večina ljudi iz literarnih krogov na besedilu temelječe spletne umetnosti ne prišteva k 30 DHTML (angl. dynamic HTML) ali dinamičen HTML je izraz za skupek tehnologij, ki se uporabljajo za ustvarjanje interaktivnih in animacijskih spletnih strani. 31 CSS (angl. cascading style sheets) ali kaskadne stilske podloge v obliki preprostega slogovnega jezika skrbijo za prezentacijo spletnih strani. 32 VRML (angl. virtual reality modeling language) ali jezik za modeliranje navidezne resničnosti je način prikazovanja tridimenzionalnih podob na spletnih straneh.

53 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, besedni umetnosti, tako da se je književnost razdelila na tiskano in elektronsko (glej Železnikar et al., 2000). Navkljub ustvarjanju v novem mediju in manipulaciji z literarnostjo pa Železnikar verjame, da nove tehnologije ne bodo izpodrinile kateregakoli izmed starih medijev in da je tradicionalna literatura resnično pomembna (glej Purg, 2004) Rezultati analize opusa Jake Železnikarja Železnikarjev ustvarjalni opus (priloga A) obsega 43 spletnih del, 2 tiskani publikaciji, 3 instalacije ter 1 performativno delo. Ohranjenih je 22 del, 19 je delno dostopnih, neohranjenih pa je 8 njegovih del. Glede na vrsto digitalnih elementov, ki so največkrat prisotni v njegovih (izključno vizualnih) delih, je očitno, da je ustvarjalčev poudarek na besedilnosti, saj več kot tri četrtine ohranjenih del (19) vsebuje tekst (v 7 primerih tako linearen kot nelinearen tekst, v 9 primerih dela vsebujejo linearno besedilo, samo v 1 pa nelinearno (delo a b c d, ki manipulira samo s temi štirimi črkami)). Na tem mestu bi obrazložili, da smo v primerih, ko je vnos (in vsebina oziroma vrsta) besedila prosto prepuščen uporabniku, pri vsebnosti digitalnih elementov določili obe vrsti teksta (linearnega in nelinearnega). Predvsem začetna dela iz devetdesetih let se na veliko poigravajo z besedilom oziroma zahtevajo od uporabnika, da aktivno sodeluje pri sestavi le-tega (podrobnejši opisi sledijo v nadaljevanju). Prav tako pogost element v Železnikarjevih delih so povezave (v 13 delih), kar nakazuje na to, da je za ogled dela potreben aktiven uporabnik, saj je sledenje povezavam ključno za branje oziroma uporabo del. Nekaj njegovih del (6) pa vsebuje tudi podobe, v 3 primerih tudi animacijske podobe in fotografije, 1 delo pa ima tudi animacijske fotografije. Železnikarjev ustvarjalni opus sestavljata tudi dve knjigi, Napis nad mestom (2005) ter besed (1994). Slednja publikacija je zbirka poezije in kratkih zgodb več avtorjev (med njimi tudi Železnikar), medtem ko je Napis nad mestom 33 (2005) zbirka vzorčene poezije (medsebojno kombinirani primeri poezije iz pretekle in sodobne slovenske poezije). V Železnikarjevih spletnih delih se izraža dejstvo, da avtor izhaja s področja tradicionalnega literarnega ustvarjanja (je pesnik in pisatelj), saj, kot bomo videli v nadaljevanju, velika večina njegovih del (tudi če tekst ni neposredno vključen v delo) na nek način manipulira z besedilom, besedo ali črko (v nekaterih primerih tudi s simboli). 33 Knjiga navaja izmišljeni identiteti: pesnico Mojco Pelcar Šarf ter avtorico spremne besede dr. Jernejo Ericsson.

54 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Železnikarjev ustvarjalni opus smo popisali s pomočjo njegove spletne strani, kjer so opisana in dostopna vsa njegova (ohranjena) dela. Avtor je vsakemu delu dodal opis ter informacijo, s katerimi programi ('tehnologije') je bilo delo ustvarjeno, ter ključne besede, s katerimi je opisal lastnosti (vrsto) dela. Za opis svojih del je uporabil tudi ključne besede, ki označujejo lastnosti in/ali zvrsti posameznega dela. Najpogosteje je uporabil oznake e-poezija, online (spletna) umetnost, vizualna poezija ter e-literatura, večkrat pa se pojavijo tudi oznake interaktivna poezija, vizualna umetnost ter intervencija. Kako raznolika so Železnikarjeva dela, pokažejo tudi oznake, ki so bile prisotne samo enkrat: zvočna poezija, kinetična poezija, interaktivna umetnost, vzorčenje, generativno, interaktivno, video, instalacija, objekt, animacija, ascii art, zvok ter kratke zgodbe. Delo Interaktivalija/Interactivalia (1997) je dvojezično, torej v slovenskem in angleškem jeziku. Zanimivo pri tem delu je, da je bilo delo izdano tudi na disketi, vendar tega nismo vključili v popis del, saj gre, sodeč po opisu, za isto delo, ki je dostopno na spletu. Na začetku dela imamo na voljo 'Izbiralo', iz katerega izbiramo med sedmimi posameznimi deli; od tega je šest pesmi, eno delo pa je črtica. Štiri pesmi zahtevajo od bralca aktivno sodelovanje, saj mora sam določiti sestavne dele pesmi ali način prikaza. Pesem 19. ČETRTEK ob 19h Renata, klicat.! v obliki dnevniškega zapisa zmedeno in nedoločeno opisuje šest dni pripovedovalca. Delo ne vsebuje povezav in ni sestavljeno iz več epizod, je pa interaktivno, saj se ob prvem prikazu delo zavrti do konca na tak način je avtor posegel v uporabnikovo branje, saj se besedilo premika hitreje, kot ga je možno prebrati (razberemo lahko le besedi tu in tam). Pesem Izgubljena pomenska vozlišča od uporabnika zahteva, da vnese osem gesel štiri imena, samostalnik in angleški glagol (za katere je določen sklon oziroma oblika) ter svoje ime, saj s tem uporabnik postane soavtor. Pri delu Interaktivna pesem 2 si mora uporabnik izmisliti stavek iz treh besed in izpolniti obrazec (vpisati besede, določiti ločila, naslov pesmi, navesti svoje ime). Železnikar še poda namig, da lahko namesto besed vstavimo znake, saj bo tako pesem bolj vizualne narave (in zraven poudari, da so pravila za to, da se kršijo). Tudi delo Zdiš se mi tako lep/a vključuje tabelo oziroma obrazec s stavki, ki ga je potrebno dopolniti. Uporabnik ima na voljo dve do tri besede, ki dopolnijo stavek, in ob kliku na ukaz 'Napiši pesem!' se nam v novem oknu izpiše pesem. Deli Matematika ter Matematika 2 vključujeta isti pesmi Zdiš se mi tako lepa ter TRENUTEK v tvojih očeh. Obema deloma je skupno tudi to, da se nam ob izboru naslova

55 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, prikažejo trije geometrijski liki (kvadrat, trikotnik ter krog), ob izboru enega izmed njih se nam prikažeta ena ali obe pesmi. Zadnje delo Interaktivna že oblikovana pesem daje uporabniku na izbiro štiri možnosti/pesmi: Že narejena pesem 1, predelana že narejena pesem 1.1 (remix, dodano: 1998), Že narejena pesem 2.1 ter Že narejena pesem 2.2. Prvi dve pesmi dajeta bralcu na voljo izbiro glede zapisa pesmi, kako naj bo razdeljena in kje na ekranu naj bo njen položaj. Tudi zadnja pesem nudi iste možnosti, s tem da je to edina pesem, v katero lahko uporabnik vključi URL povezavo. Za prikaz tretje pesmi pa je potrebno vnesti svoje ime in priimek s tem uporabnik postane avtor že napisane pesmi. Na tem mestu bi tudi poudarili, da so si dela Interaktivalija, /Bela 0.1/ in /Bela 0.2/ ter Angel 2 podobna s stališča grafične podobe črno ozadje, bel tekst (ali obratno) ter nekakšna stripovska človeška podoba. Slika 3: Naslovne strani Interaktivalije Slika 4: Izbiralo in pesem Zdiš se mi tako lepa Slika 5: Angleška verzija izbirala in pesmi S/he look so beautiful

56 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, V delu s pomenljivim naslovom Am i net artist? (Ali sem spletni umetnik?, 2000) si je Železnikar na praktičen način želel odgovoriti na vprašanje, ali je spletni umetnik. Z ozirom na kontekst, v katerem 'bivajo' njegova dela, je neposredno na spletu preverjal, ali ga različni spletni iskalniki umeščajo v sezname spletnih umetnikov oziroma umetnosti nasploh (delo je tako hkrati raziskava in umetniški net.art projekt). Čeprav se pri prikazu dela (še vedno) izpisuje informacija, da projekt še poteka, gre za zaključeno delo. Rezultati tako odgovorijo na Železnikarjevo vprašanje (če ne upoštevamo iskalnikov, ki so še 'v procesu preverjanja'), da pravzaprav ni spletni umetnik (v 18 primerih ni bil umeščen v kategorijo umetnosti, v 17 pa da spada na področje umetnosti). Železnikar je delo Ascii Kosovel (2004) ustvaril ob 100-letnici rojstva Srečka Kosovela 34. Zasnoval je tri različice dela: Ascii Kosovel: vzorčen, Natipkaj portret ter Biografski portret. Prva verzija v obliko vizualne pesmi kombinira Kosovelove verze, kombinacija in oblika sta ob vsakem osveževanju drugačni. Biografski portret izpiše Kosovelovo biografijo (ki ima isto funkcijo kot ASCII znaki) v obliki njegovega portreta (ki ga je leta 1926 narisal A. Černigoj), uporabnik pa lahko tudi natipka portret na podlagi poljubnega besedila (Natipkaj portret). Slika 6: Ascii Kosovel: vzorčen Slika 7: Ascii Kosovel: Biografski portret 34 Podjetje Mobitel je v obliki spletnega portala pesniku postavilo nekakšen virtualni spomenik (Integralni portal za Srečka Kosovela je bil dostopen do maja 2006).

57 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Evropregovor (2004/2005) je Železnikar zasnoval za spletno mesto Evrokultura. Delo (oziroma predpostavljeni algoritmi) generira in kombinira ljudske pregovore z 'evrobesedami' (le-te zbirajo zaposleni Zavoda SCCA Ljubljana od leta 2003). Program črpa material iz izbranih 9 pregovorov in 416 evrobesed, kar pomeni, da je možnih različnih evropregovorov. Uporabnik ima tudi možnost, da izbran evropregovor pošlje prijatelju (ali sebi) na e-naslov. Železnikar delo a b c d (2009) opiše kot kinetično oziroma odzivno pesem ekran je razdeljen v štiri pasove, v vsakem od njih so različne velikosti črk, razporejene v istem zaporedju. Od premikanju kurzorja se vsak pas odzove z različnim premikanjem (vsak v svojo smer s svojo hitrostjo). Slika 8: Delo a b c d Fragments of Distances (2010) je (zelo) kratka zgodba v angleščini, ki jo je Železnikar ustvaril med študijem na De Montfort University. To delo je (od vseh obravnavanih) glede na svojo naravo še najbolj podobna delom kanona tujih spletnoknjiževnih del ker gre za hiperfikcijo ter zaradi zaključka dela (saj uporabnik ne ve točno, če je prišel do konca dela). Sicer vsebuje zelo malo linearnega teksta, ki ga spremljajo fotografije in animirane fotografije (ter zemljevidi). Slika 10: Delo Asciidarij 2 Slika 9: Fragments of Distances Asciidarij 2 (2013) je odzivna vizualno-zvočna pesem. Uporabnik mora sam vtipkati pesem, ki se izpiše, hkrati pa se ob zvokih tipkalnega stroja izmenično vrtijo (glede na vtipkano) prikazane ali skrite animirane črke abecede. Gre za tehnično posodobljeno različico Železnikarjevega starejšega dela Asciidarij (2001). Del, pri katerih so kot soavtorji sodelovali tudi drugi ustvarjalci, ni veliko. Primera takšnih del sta Manta (2000), kjer je soavtorica Aleksandra Globokar, ter Drama.Body.Machine (1999), kjer je soustvarjal Igor Štromajer. Tudi instalaciji Zen Garden

58 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, (1999) ter Ura (2006) sta nastali kot produkt več avtorjev (Železnikar jih ne navaja, na voljo so samo podatki, v okviru katere delavnice sta deli nastajali). Ostali ustvarjalci, ki so se tudi podpisali pod njegova dela, so Tanja Vujinović in Zvonka Simčič (Undefined, 2004) ter Sunčan Patrick Stone (publikacija Napis nad mestom, 2005). Kot prevajalci njegovih del (v primerih, da so pesmi v več jezikih) pa so pri nastajanju del sodelovali Aleksandra Globokar, Flutura Agai, Miljana Stanković, Rok Žaucer, Helena Matoh, Sunčan Patrick Stone, Rawley Grau ter Nikolai Jeffs. Železnikarjeva (spletna) dela niso katalogizirana v nobeni knjižnici (razen njegovih dveh tiskanih publikacij) in niso del umetniških arhivov, ki smo jih preverjali v naši raziskavi. Je pa njegova spletna stran del zajema Spletnega arhiva NUK ( zajeta je bila leta 2013), kar pomeni, da se bo nekaj njegovih del (ter vse dostopne informacije o delih) ohranilo. 6.2 IGOR ŠTROMAJER Igor Štromajer je spletni umetnik, intimni mobilni komunikator in virtualni performer, ki se udeležuje najrazličnejših festivalov doma in v tujini. Štromajerjevo prvotno področje izražanja je gledališče, kjer se je navdušil nad intimno komunikacijo sporazumevanjem med umetnikom in recipienti. Od leta 1996 je njegovo orodje za izražanje internet; najprej je ustvarjal v duhu net.arta, nato pa nadaljeval z multimedijskimi emocionalnimi mobilnimi in komunikacijskimi projekti. Znan je tudi po intermedijskih gverilskih in političnih vidikih spletnih performansov (glej Vujanović, 2004). Svoje udejstvovanje poimenuje tudi 'čutno-taktični paraumetniški Slika 11: Igor Štromajer akcionizem', največjo pozornost pa je vzbudil s svojim projektom Expunction, kjer je ritualno izbrisal 37 svojih spletnih del (vsa s področja spletne umetnosti), ustvarjenih med letoma 1996 ter 2007 (glej Colner, 2012). Štromajer je ustanovitelj Virtualne baze Intima (v nadaljevanju Intima), ki predstavlja institut za sodobne umetnosti, ki raziskuje medmrežno umetnost, večmedijske projekte ter razna emocionalna (negativna) stanja, ki izhajajo iz nezmožnosti komunikacije. Opus Intime zajema projekte, ki so bili razstavljeni na več kot stotih razstavah v več kot petinštiridesetih državah. Štromajer je za svoje delo prejel tudi več nagrad, njegova dela pa v svojih stalnih

59 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, zbirkah in arhivih hranijo številne umetnostne institucije 35, kot gostujoči predavatelj pa predava na univerzah in institutih za sodobno umetnost v Evropi, ZDA in Kanadi. Po njegovem mnenju so umetniki v pionirski dobi spletne umetnosti ustvarjali dela, ki so bila skrita znotraj medmrežja in jih je bilo treba najti, saj so pogosto delovala kot napaka. Danes pa opaža, da je za sodobno spletno umetnost značilna kritika socialnih omrežij in spletnih protokolov, ki definirajo virtualno življenje (glej Colner, 2012). Ustvarjanje del spletnih umetnosti Štromajer opisuje kot programiranje oziroma pisanje kode, pri čemer je uporabljal različne programske jezike (HTML, Java ). V tem procesu se je tudi izpopolnjeval v programiranju. Ker pa so se prikazovalniki vseskozi spreminjali in se programi izboljševali, je to za umetnike mnogokrat pomenilo uničenje umetniškega dela (sploh če je temeljil na napaki brskalnika). Največkrat je nato bilo potrebno dela na novo sprogramirati, zato se je na neki točki odločil, da tega ne bo več počel (glej Colner, 2012). Zadnja leta se Štromajer ukvarja s tako imenovano aktivno 'opustitveno umetnostjo', saj verjame, da je najbolj radikalno umetniško delo tisto, ki ga ne proizvede oziroma ga stori na način, da ga ne stori Rezultati analize opusa Igorja Štromajerja Spletna dela Igorja Štromajerja smo popisali s pomočjo njegove spletne strani (in njene starejše verzije), ki je zelo ažurna in nudi odličen vpogled v njegov ustvarjalni opus. V prilogi B lahko v tabeli vidimo analizo 154 Štromajerjevih spletnoumetniških del. Največ ustvarja spletna dela (74) in performativna dela (68), zelo malo pa je umetniških del drugih formatov 3 instalacije, 9 razstavnih del ter 2 e-publikaciji. Na spletni strani avtor navaja tudi dela, pri nastanku katerih ni sodeloval kot avtor, ampak kot producent (oziroma je sodeloval njegov zavod Intima), pa tudi dela, pri katerih je bil samo udeleženec (brez vpliva na dejansko delo). Teh del nismo umestili v njegov ustvarjalni opus, saj smo analizirali samo dela, pri katerih je aktivno sodeloval kot (so)avtor. Nekaj del, ki smo jih analizirali, je nastalo na podlagi drugih 35 Le Centre national d'art et de Culture Georges Pompidou - Musee national d'art moderne v Parizu, Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia v Madridu, Computerfinearts Gallery - net and media art collection v New Yorku, Hamburger Kunsthalle v Hamburgu, Moderna galerija v Ljubljani ter Umetnostna galerija v Mariboru.

60 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, del (na primer Oppera Teorettikka Internettikka remix (2010) in delo b.alt.ica (1998), ki ga je leta 2008 avtor na novo umestil na platformo Second Life 36 ). Štromajer je znan po performativnih delih (najbolj znana bomo predstavili v nadaljevanju), ki jih izvaja v sodelovanju z drugimi umetniki. Ta dela so v več kot polovici primerov (skupaj 41 takšnih del) e-performansi, ki jih lahko v živo spremljamo samo preko spleta. Na začetku svojega umetniškega ustvarjanja (med leti 1990 in 1997), ko je Štromajer še raziskoval variacije performansa in je bil svetovni splet še v povojih, pa je izvedel (skupaj z drugimi ustvarjalci) 7 digitalnih performansov torej povsem nevizualna, avdiodela, ki so bila predvajana na Radiu Maribor. V dveh novejših delih (Das Kapital, 2008, ter Stealth Stories, 2010) pa je bilo performans, ki se je v realnem času odvijal v galeriji, hkrati možno spremljati tudi preko spleta (zato smo kot format določili obe vrsti performansa). Dva formata, spletno delo in e-publikacijo, smo določili tudi delu This Book Is Made For Readin' (2012), ki ga v nadaljevanju podrobneje predstavljamo. Tudi delu I Am Not Good Enough (2013) smo določili dva formata; spletno delo je ustvarjalec tudi razstavljal. Več kot 90 % njegovih del je vizualnih, dvema deloma (istudio.01, 2008, in Oppera Teorettikka Internettikka remix, 2010) pa smo kot vrsto določili tudi nevizualno delo, saj imata tudi avdioverzijo. Tretjina del (53) je ohranjenih, delno ohranjenih je 42 del. Največ ohranjenih del je iz kategorije spletnih performansov (na primer dela iz cikla Ballettikka Internettikka) ter novejših spletnih del (ki so nastala po letu 2008). Starejša spletna dela so v veliki večini samo delno dostopna (predvidevamo, da zaradi sprememb programov in spleta) ali povsem nedostopna. E-peformansi se lažje ohranijo, saj potem, ko jih umetniki uprizorijo, ostanejo posnetki, ki so pravzaprav povzetki celotnega umetniškega dela tako je skoraj polovica (23) ohranjenih del pravzaprav tovrstnih performansov. Več kot dve tretjini neohranjenih del (37 od skupaj 59 neohranjenih del) so dela, ki so bila izbrisana v namen projekta Expunction (2011). Čeprav lahko na spletni strani projekta 37 vidimo opis, podatke ali nekaj slikovnega in video gradiva vsakega dela, smo upoštevali idejo projekta, da ta dela pravzaprav ne obstajajo več (zato je avtor namenoma pustil le nekaj nepovezanih 'drobcev' podatkov vsakega dela). Nedostopna so tudi marsikatera starejša 36 Second Life je virtualni svet, ki omogoča svojim uporabnikom ('prebivalcem'), da se preko avatarjev družijo z drugimi prebivalci, sodelujejo v skupnih dejavnostih, ustvarjajo in delijo virtualne dobrine med seboj in podobno. 37 Dostopno na spletni strani

61 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, spletna dela (napredek v tehnologiji) ter razstavna in instalacijska dela (kar je logična posledica narave teh del, saj so dela dostopna javnosti omejen čas, potem pa jih nadomestijo druga dela). Ohranjena dela vsebujejo različne digitalne elemente, največkrat videe, fotografije in glasbo. Le 6 del vsebuje tudi animacijske fotografije. Manj kot petina del vsebuje avdio posnetke (govor ali šum). Dobri dve tretjini del vsebujeta tudi tekst linearen, samo v dveh primerih pa tudi nelinearen. Na tem mestu moramo poudariti, da Štromajerjeve prvotne izrazne oblike ohranjenih del večinoma ne vsebujejo teksta (sploh ker so ta dela v večini performativna), vendar smo za potrebe naše raziskave analizirali ohranjeno pojavno obliko dela, kjer je bil prisoten tudi tekst, s katerim je avtor opisal delo in njegov kontekst. Dve tretjini ohranjenih del, ki vsebujejo povezave, so tako performativna dela in za našo raziskavo ne predstavljajo interesa, ostala dela pa so spletna dela, vendar tudi v teh primerih povezave nimajo takšne vloge, kot jo imajo pri spletnoknjiževnih delih. Štromajer je ustvarjal tudi net.art dela (sam je oznako net.art za svoja dela uporabljal do leta 2002). Ta dela (37 del, ustvarjenih med leti 1996 ter 2007) so neohranjena po Štromajerjevi 'zaslugi', saj je iz njih 'ustvaril' novo (performativno) delo Expunction (z geslom If one can create art, one can also delete it če lahko nekdo ustvari umetnost, jo lahko tudi izbriše). To delo je, nekako ironično, širši javnosti najbolj znano, saj je Štromajer vsak dan obredno izbrisal eno delo, še prej pa nekaj 'sestavnih delov' shranil na spletno stran projekta (nekaj dokumentov, slik ali videoposnetkov (uporabe) dela, opis). Čeprav bi lahko projekt razumeli kot nekakšen odgovor na večne težave (predvsem prve generacije) spletnih umetnikov, ki so jih imeli s smiselnostjo rednega posodabljanja, je to delo (in njegove posledice) za Štromajerja naravno nadaljevanje pri ustvarjanju (tovrstne) umetnosti. Njegovo stališče glede teh spletnih net.art del je, da so izgubila svoje naravno okolje (zaradi spleta 2.0), tako da v primeru posodabljanja to niso več originalne oblike dela. Zaradi narave dela Expunction je prejel veliko povabil na razna predavanja in, na njegovo začudenje, posvetovanja o prezervaciji digitalnega gradiva. Štromajer je (umetniški) javnosti morda najbolj poznan po ciklu dvajsetih performativnih del Ballettikka Internettikka, ki sta ga s soavtorjem Branetom Zormanom ('MC Brane') ustvarjala kar deset del let. Zorman je ustvarjal glasbeno podlago za dela in tudi izvajal performanse skupaj s Štromajerjem (na začetku, kmalu so vlogo nastopajočih v e- performansih prevzeli računalniško vodeni roboti). Vsako izmed dvajsetih del se je odvijalo

62 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Slika 12: Robot iz dela M-III RoboBallet na drugi lokaciji, med drugim v Bolšoj teatru (Moskva), La Scali (Milano), tik pod Severnim tečajem (otok Svalbard), najvzhodnejšem Japonskem otoku (Minami Torishima), v akvariju Ljubljanskega živalskega vrta, na grškem Olimpu ter na Antarktiki. Namen projektov je bil raziskati spletni balet, značilno za vse performanse, kjer so nastopili roboti, pa je, da je njihov nastop usmerjen v njihov neizogiben konec (odkorakajo v morje, stisne jih hidravlična stiskalnica in podobno). Celoten projekt ima svojo spletno stran 38, kjer je večina del ohranjenih in opisanih. Dela si je mogoče ogledati tudi na portalu Vimeo 39, fotografije del so dostopne na portalu Flickr, dela pa so 'prisotna' tudi na družbenih omrežjih Facebook in Twitter. Obsežnejši Štromajerjev projekt je tudi Oppera Internettikka, ki obsega pet del, ki so nastajala med leti 1998 in 2008 (dve leti po zaključku pa je na podlagi teh del ustvaril še šesto delo). Dela Oppera Internettikka predstavljajo umetniške performanse, v katerih Štromajer raziskuje novo zvrst internet opero. Sodelujoča umetnika sta bila Brane Zorman in Annie Abrahams. V prvem delu, Oppera Teorettikkka Internettikka (1998), je Štromajer v operni tehniki petja zapel HTML in Java kodo v angleškem in slovenskem jeziku. Delo je izvedel večkrat (v mestih Skopje, Berlin in Ljubljana), avdio posnetek, ki je nastal v SNG Ljubljana leta 1999, pa je bil tudi v živo predvajan na Radiu Študent. Tudi vsako od naslednjih del, Oppera Internettikka Bollywooddikka (2006), Oppera Internettikka Protection et Securite (2006), Oppera Internettikka Sputtnikk Oppera (2007) ter Oppera Internettikka 24h (2008), je vsebovalo (v živo) odpeto in skomponirano spletno kodo ter glasbo, vsakič pa je bila uprizoritev na drugi lokaciji. Projekt ima tudi svojo spletno stran 40, kjer si je možno ogledati vsa dela. 38 Dostopna na spletni strani: 39 Dostopna na spletni strani: 40 Dostopna na spletni strani:

63 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Zanimivo delo je This Book Is Made For Readin' (2012), ki je pravzaprav (zvočna) e- knjiga, na voljo v različnih formatih (in jezikih). Celotna knjiga je prosto dostopna za prenos, razlog, zaradi katerega je tako nenavadna, pa je njen 'tekst' celotno besedilo v knjigi je sestavljeno iz (na prvi Slika 13: Spletna stran dela This Book is Made for Readin' pogled naključno nametanih) znakov, črk (iz različnih jezikov), simbolov in številk (naslov knjige je 0 ń 3 é F= Miá ). Štromajer pa uporabnika razbremeni branja, saj si lahko vsakdo prenese zvočno verzijo knjige (v nemškem, angleškem, španskem, francoskem, portugalskem, ruskem, japonskem ali kitajskem jeziku), ki 'bralcu' prebere vsak znak v knjigi, od prvega do zadnjega. Zato smo delu določili dva formata: spletno delo in e-publikacijo, saj je sestavljeno iz različnih 'elementov' (e-knjiga in zvočni posnetki). Štromajer (oziroma Intima) je izdal tudi e-publikacijo z naslovom Das System (2009). Knjiga ima 364 strani, njena vsebina se, sodeč po podnaslovu, ukvarja s temeljnimi vprašanji in odgovori v umetnosti in politiki. To je skoraj edini tekst v celotni publikaciji, saj so, poleg kazala, ostale strani popolnoma prazne. Future (2012) je precej 'radikalno' spletno umetniško delo, za katerega Štromajer pravi, da ga je ustvaril hitreje kot katero koli delo doslej. Razlog se skriva v naravi dela, saj delo Slika 14: Uvod v delo Das System pravzaprav ne obstaja oziroma nima vsebine. S tem delom je želel vzbuditi razmišljanje o prihodnosti dostopanja do spletnih umetniških del (kako bo stroka ohranjala tovrstna umetniška dela, v kakšni obliki in obsegu naj bodo ohranjena dela dostopna). Štromajer pogosto sodeluje z drugimi umetniki, najdaljše intenzivno sodelovanje je potekalo z Branetom Zormanom pri projektu Balletikka Internettikka (deset let, dvajset del). Tudi dolgoletni projekt SilentCell Network (med leti 2001 ter 2008) je plod sodelovanja več umetnikov: Štromajerja, Janeza Janše, Bojane Kunst ter Mareta Bulca.

64 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Sicer pa Štromajer že od začetka svojega ustvarjanja pogosto sodeluje z Bojano Kunst (včasih samo v vlogi svetovalke, drugače pa je sodelovala pri skoraj vseh njegovih performansih). S Štromajerjem so dela ustvarjali še Vlado G. Repnik (XTC-03, MAATI, LOS ANGELOS ), Davide Grassi (zdaj Janez Janša, pri projektu Problemmarket.com), Annie Abrahams (e-performansi), Jaka Železnikar (Drama.Body.Machine), Suvi Aarnio (dva performansa), ter Robi Klančnik (GFEST; Marry, piss on Takashi please!). Njegova spletna stran je del zajema Spletnega arhiva NUK, vendar v času raziskave spletna stran dejansko še ni bila zajeta. Predvidevamo tudi (glede na spletni naslov), da bo zajeta samo novejša verzija spletne strani, tako da bodo informacije o delih (in ohranjena dela), ki so nastala pred letom 2008, izvzete. Sicer pa je nekaj njegovih del vključenih v arhive dveh institucij v UGM hranijo v video zbirki posnetek dela infomama (2004), v spletni arhiv ArtBase pa je vključenih 8 njegovih del (od tega je 6 net.art del, ki jih je Štromajer kasneje v projektu Expunction izbrisal (zato so na voljo le povezave, ki vodijo do tega projekta), 2 deli (oziroma podatki o njiju) pa sta performativni: Ballettikka Inernettikka ter Oppera Teorettikka Internettikka (povezave do originalnih spletnih strani projektov)). 6.3 VUK ĆOSIĆ Vuk Ćosić je rojen leta 1966 v Beogradu, kjer je leta 1991 diplomiral iz arheologije, še Slika 15: Vuk Ćosić istega leta pa se je preselil najprej v Trst in nato v Ljubljano. Pionir spletne umetnosti je znan po svojem ustvarjanju s preprosto ASCII 41 kodo in spada v ozek krog mednarodnih umetnikov, ki so svoja dela označevali kot net.art umetnost. Ćosić je kot spletni veteran aktiven na več področjih; znan je kot medijski aktivist, sodeloval je kot soustanovitelj laboratorija za digitalne medije Ljudmila, poštne liste Nettime, Sydicate ter 7-11, pogosto predava (FDV; MIT Medialab; Beaubourg, Pariz; Guggenheim, Benetke; CCA, Glasgow; Thing, NYC), se udeležuje festivalov (Hongkong, London, Liverpool, Dessau, Montreal, Banff, Madrid, Gorica, Kopenhagen) in razstavlja (Bienale, Benetke; ICA, London; Beaubourg, Pariz; ICC, Tokio; Kunsthalle, Dunaj; Digital Artlab, Tel Aviv; ZKM, Karlsruhe; Ars Electronica, Linz; Walker, 41 ASCII (angl. American Standard Code for Information Interchange) je ameriški standard za zapis črkovnih, številskih, posebnih, krmilnih znakov, med katerimi ni znakov za šumnike, preglase.

65 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Minneapolis; Postmasters, NYC; Friedricanum, Kassel; Neue Galerie, Gradec; IAS, Seul; Moca, Oslo). Njegova dela so predmet številnih diplomskih, magistrskih in doktorskih disertacij (univerze Rim, Sao Paolo, Leads, Manchester, Bruselj, Trst), pojavlja pa se tudi v najbolj relevantnih publikacijah o novih medijih (objavile založbe MIT press, Thames & Hudson, Tate ter Taschen). Ćosić dojema net.art kot časovno omejen poskus, da bi s pomočjo interneta raziskali nove izrazne možnosti (v povezavi z medijem samim) oziroma odkrili, kaj se lahko ustvari z internetom, pa prej ni bilo možno (kaj je internetu lastno). Doprinos net.arta k svetovni umetnosti vidi v dejstvu, da je pred obstojem net.arta kakršno koli udejstvovanje z računalnikom veljalo za 'neumetniško' (ustvarjanje s komunikacijskimi protokoli, vmesniki ), danes pa to prevladuje kot trend in je pogosto orodje umetnikov. Leta 1998 sta z A. Shulginom sklicala konferenco, na kateri sta razglasila smrt net.arta, Ćosić pa se je nekaj let za tem tudi 'upokojil' kot umetnik (čeprav še vedno ustvari kakšno delo ali sodeluje pri kakšnem umetniškem projektu). Rad raziskuje splet, saj si v tem procesu dosti stvari shrani na svoj disk (princip copy paste), potem pa te vsebine preoblikuje, z njimi eksperimentira in ustvari nekaj novega. Tako idej za nove projekte največkrat ne išče, ampak te najdejo njega. Zanimiv je tudi njegov moto, 'no land's man' človek brez zemlje, ki med drugim izraža svetovljanskost spletnega umetnika, ki ga ne zanima pripadnost določeni državi ali politiki, saj se nasploh tovrstni ustvarjalci neradi 'predalčkajo' Rezultati analize opusa Vuka Ćosića Vuk Ćosić je najbolj znan slovenski predstavnik net.arta, njegova net.art dela so v svetovni umetniški javnosti bila zelo odmevna. Pri popisovanju njegovih del smo imeli kar nekaj težav, saj ima, za razliko od ostalih ustvarjalcev, precej slabo ažurirano spletno stran, ki ne šepa samo pri informacijah, temveč tudi pri delujočih povezavah. Razlog, da ne posodablja lastnih del, je v njegovi filozofiji oziroma filozofiji net.arta tovrstna dela delujejo le v svojem kontekstu v prostoru (splet) in času, ko so bila ustvarjena (ohranjanje net.art del dojema kot paradoks). Ćosić net.art dela vidi kot kontekst samih po sebi, zato ne spadajo v galerije (ali druge umetnostne institucije), na nek način mu predstavljajo najbolj demokratično umetnost dostopna vsem, ki imajo dostop do interneta. Sicer pa zagovarja

66 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, umetnost, ki je plod enostavne tehnologije (angl. low tech art), kar se odraža na vseh njegovih delih (še najbolj 'zgovorno' o tem pričajo dela, ki vključujejo ASCII kodo). Popisali smo 41 njegovih del (priloga C), skoraj dve tretjini je spletnih (net.art) del. Razstavnih del je 10, poleg tega pa je Ćosić sodeloval še pri 7 performativnih delih. Pri pregledu njegovega ustvarjalnega opusa smo opazili sledečo značilnost njegovih del: pridih aktivizma (tipičen primer je delo Documenta Done, 1997) in/ali političnega naboja (Mira), saj mu družbena ozaveščenost predstavlja način življenja. Dve tretjini del sta neohranjeni, izmed spletnih del pa je 11 ohranjenih ter 7 delno dostopnih. Vsa Ćosićeva dela so vizualna, le 2 deli (Net Critisizm Juke Box, 1997, ter Ascii Music Videos&Vinylvideo, 1998) vsebujeta tudi avdio verzijo. Dela sicer največkrat vsebujejo razne podobe (6) ali fotografije (2), tudi v animacijski obliki (v 3 primerih podobe, v 2 fotografije). Zelo pogosti digitalni elementi, ki so prisotni v njegovih delih, so povezave (5) in tekst (7) ohranjena spletna dela izhajajo večinoma iz devetdesetih let in so tipičen primer net.arta, to pomeni, da so po naravi precej podobna navadnim spletnim stranem. Tekst je v 6 primerih linearen, v delu Metablink (1999) pa nelinearen. Ohranjena so njegova najbolj znana dela, na primer Documenta Done (1997), ki zelo dobro predstavlja avtorjevo (in net.art) miselnost. Pri tem delu je pomembno vzeti v obzir okoliščine nastanka dela ker so organizatorji Documente želeli uradno spletno stran festivala, na kateri so bila tudi dela umetnikov, ukiniti in prodajati na CD nosilcu, je Ćosić prevzel (ukradel) vsebino spletne strani in jo ponovno dal na voljo za prosto uporabo na drugem spletnem naslovu (ter s tem izničil prizadevanja organizatorjev). To delo je Slika 16: Spletna stran Documenta Done pogosto razstavljal in zanj prejel številne nagrade, z njim pa je tudi opozoril na problematiko prepleta avtorskih pravic in interneta. Ustvarjanje z ASCII kodo je rezultat njegovega velikega zanimanja za pisave (mehanizmi pisanja, pismenosti, znaki), saj pri tej kodi prevladujejo črke, dela iz te 'serije' pa so plod dolgoletne raziskave ( ) in so na nek način nasledila njegova net.art dela. ASCII znake je Ćosić uporabil kot filter (programiranje del je urejal L. Frelih), skozi katerega je prikazal druga umetniška dela: glasbene videe (na primer My Generation glasbene skupine The Who), filme (na primer Psycho, Star Trek), video igre.

67 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Ćosić velikokrat ustvarja tudi z drugimi avtorji. Pri nastajanju njegovih najbolj znanih del iz ASCII serije sta sodelovala L. Frelih ter A. Shulgin (ASCII Music Videos&Vinylvideo, 1998), pogosto pa pri njegovih projektih sodeluje Irena Wölle (na primer History of Art oft the Intelligence Community, 1998). Nekaj projektov je ustvaril v okviru Raziskovalnega Instituta za Geo Umetniško Statistiko Republike Slovenije (Rigusrs), pri čemer je sodelovalo več umetnikov, največkrat Irena Wölle ter Alenka Pirman. Pri novejših delih je sodeloval z Davorjem Baukom (Velika Slovenija, 2003), Matejem Andražem Vogrinčičem (History Homme, 2006) ter Igorjem Štromajerjem (Telekomunikacija, 2012). Morda najbolj odmevno pa je njegovo 'sodelovanje' z Žigo Turkom pri razstavi Bivša prihodnost zdaj (2012) v galeriji Aksioma. Turk je bil v času razstave kulturni minister in ko je Ćosić izvedel, da bo moral zaradi ukinjenega financiranja galeriji predstaviti okrnjeno verzijo projekta, je kot soavtorja podpisal ministra. Njegova osebna spletna stran je vključena v zajem Spletnega arhiva NUK, a ker je bila vključena pozno (leta 2013), ko veliko povezav ni več delovalo, se je 'razgubilo' tudi kar nekaj del (oziroma predvsem podatkov o njih). Njegovih del ne hrani nobena knjižnica, je pa delo Deep ASCII umeščeno v video zbirko UGM ter v digitalni video arhiv SCCA Ljubljana. Ćosić je prisoten tudi v spletnem arhivu ArtBase, na voljo je, poleg nekaj intervjujev, njegovo delo History of Art for Airports (1997). Slika 17: Star Trek Slika 18: History of Art for the Airports: Venus

68 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, TEO SPILLER Teo Spiller je spletni umetnik, ki je na tem področju aktiven od leta 1995 in spada v skupino (slovenskih) net.artistov. Ustvarjalec, ki ima likovno in tehniško izobrazbo, deluje na področju digitalne grafike, robotike in ostalih tehnološko podprtih umetnosti. Spiller je postal svetno znan in priznan kot Slika 19: Teo Spiller prvi (leta 1999), ki je prodal spletno umetnino (delo Megatronix) galeriji (Mestna galerija Ljubljana, v nadaljevanju MGL). Zanimivo pri tej prodaji je, da so se pogajanja med avtorjem in kupcem organizirala kot mednarodni spletni forum (ki je na koncu zrastel v samostojen spletni projekt Net.art.trade), ki so se ga udeležili ugledni spletni umetniki in teoretiki 42, pri čemer so se porodila pomembna spoznanja o pravicah, arhiviranju in drugih vidikih zbiranja spletne umetnosti. V njegovih delih se zrcali filozofija, da se mediji ne delijo na nove in stare, saj vsi prispevajo k realizaciji različnih oblik umetnosti, s katero postavlja temeljna vprašanja o sebi, družbi in okolju. Kot drugi slovenski spletni umetniki je tudi Spiller razstavljal po celem svetu (Milano, Dublin, Tokio, Benetke, Ljubljana ). Sicer pa podpira etiko virtualnih svetov, ki naj temeljijo na odprtosti, sodelovanju in dostopnosti za vse uporabnike (ne glede na njihov položaj) virtualni svetovi naj spodbujajo sodelovanje med ljudmi, njihovo domišljijo in kreativnost ter sprejemajo multikulturnost Rezultati analize opusa Tea Spillerja V raziskavi smo popisali 74 njegovih del (priloga D), od katerih približno tretjini nismo mogli določiti letnice nastanka. Prevladujejo spletna dela (57), nekaj del (12) je Spiller naredil za razstavo, poleg tega pa opus sestavljajo še 3 instalacije ter 1 performativno delo. Vsa dela so vizualna, vendar pa v veliki večini (več kot tri četrtine del) niso ohranjena, zato ne moremo sklepati, kakšne elemente avtor največkrat uporablja v svojih delih. Poudariti moramo, da smo popisovali dela, ki so povezana s spletom (ter zabeležena na njegovi spletni strani). Spiller je aktiven tudi na področju likovnega ustvarjanja, zato predvidevamo, da 42 Mirapaul, M. (1999). There may be money in internet art after all. New York Times. Dostopno na spletni strani: 0matthew%20there%20may%20be%20money%20internet%20art%20after%20all&st=cse.

69 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, obstajajo umetniška likovna dela, ki jih je avtor ustvaril, pa jih ni predstavil na svoji spletni strani, ki je sicer osredotočena na njegovo delo na področju spletne umetnosti. Ustvaril je 25 del, ki jih sam uvršča v net.art. Ta dela sicer niso ohranjena, so pa nekatera dela na njegovi spletni strani opisana. Tudi njegovo najbolj znano net.art delo Megatronix (1999) ni ohranjeno; iskali smo ga tudi v spletnih arhivih galerij (MGL, ki je kupila to delo, nima dostopnega arhiva). Popolnoma ohranjenih je 5 njegovih del, vsa vsebujejo nelinearen tekst in povezave (podrobneje so opisana v nadaljevanju), v dveh primerih pa so prisotne tudi animacijske podobe. Edino Spillerjevo net.art delo, ki je še dostopno, je Nice Page (2000) ali 'Luštna stran', kot jo Spiller imenuje v slovenščini. Ta nenavadna spletna stran je sestavljena iz oken različnih velikosti (vsako okno je pravzaprav spletna stran zase), ki vsebujejo različna ozadja in Slika 20: Nice Page podobe ter 'tekst', ki ga večinoma sestavlja samo nekaj znakov in črk v nesmiselnem zaporedju. Ob klikanju na podobe ali druge povezave spletna stran spremeni podobo, ob vztrajnem klikanju pa se poveže na drugo spletno stran, na primer Ljudmila, McDonalds, Barbie in podobno. Delno ohranjena oziroma ohranjena so njegova novejša dela, ki so nastala kot rezultat raziskovanja oblik novomedijskega soneta. Te sonete je ustvarjalec nato izdal v dveh publikacijah: Besedilnost novih medijev (2010) in Znakovnost novih medijev (2011, vsebuje še opis nekaterih drugih del). Publikaciji, v katerih je Spiller objavil novomedijsko poezijo, sta izšli v zelo majhni nakladi (50 izvodov, na spletni strani je tudi informacija, da si lahko posameznik knjigo naroči) in sta dostopni v redkih knjižnicah (samo Univerzitetna knjižnica Maribor ima na voljo obe publikaciji). Skupno je Spiller ustvaril 5 vrst novomedijskih sonetov: soneti nezaželene pošte, SMS soneti, reklamni soneti, novičarski soneti ter soneti za stroje. Spletne strani oziroma programi, ki so še delovali v času naše raziskave, so reklamni soneti, soneti nezaželene pošte ter SMS soneti, preostali vrsti sonetov nista več delovali (čeprav sta po opisu sodeč delovali po precej podobnem principu). Ostala dela, ki so predstavljena v knjigi Znakovnost novih

70 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, medijev (2011), so Virtualna arhitektura, Blagovne znamke, Alternativni prevodi, Vizualno branje ter Dan pozneje. Zanimivo je njegovo delo SMS soneti, ki temelji na komunikacijskem sistemu, ki je sestavljen iz treh različnih dejavnikov: SMS sporočil, ki jih pošiljajo potniki Ljubljanskega potniškega prometa na ekrane mestnih avtobusov; spletni uporabnik, ki uporablja spletišče SMS sonetov (kjer je zbranih zadnjih 500 SMS sporočil) ter Spiller kot oblikovalec projekta. Uporabnik sistema je torej bralec in hkrati avtor soneta (sonetov). Vsak sonet, ki ga uporabnik sestavi, je pravi sonet (ni strojno generiran), ima podpiranega avtorja, delo pa se shrani v arhiv. Reklamni soneti temeljijo na istem sistemu kot SMS soneti, le da so verzi sestavljeni iz reklam, ki jih je Spiller zbral na družabnem omrežju Facebook (zato so ti soneti slovnično pravilnejši od SMS sonetov). Verzi sonetov nezaželene pošte pa so sestavljeni iz 'smetja' (spam) e-pošte, uporabnik pa nima vpliva na delo, saj se soneti strojno generirajo. Tudi uporaba naziva soneti je relativna, saj, kot poudari Vaupotič (glej Komavec, T., Spiller, T., 2013), pesemska in kitična oblika ne obstajata edini sonetoidni element je vizualna podoba razvrstitve v kitice. Slika 21: Primer Reklamnega soneta Slika 22: Primer SMS soneta

71 Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Slika 23: Primer Soneta nezaželene pošte Slika 24: Virtualna arhitektura Ljubljana Virtualna arhitektura (2011) je v svojem bistvu spletišče, ki za svoje delovanje zahteva namestitev dodatka za spletni brskalnik Google Zemlja. Ob izbiri lokacije (Ljubljana, Kairo Giza, Stonehenge, Vatikan, Kehlsteinhaus, Dong Cheng, Maccu Pichu, New York, Uluru) in ikone iz okolja Windows (kurzor, roka, ikona programa Word, nova datoteka, odpri, shrani, najdi, odreži, prilepi) nato ob kliku na gumb 'Potuj' kamera potuje od oddaljenega pogleda na zemljo iz vesolja do lokacije ikone v izbranem kraju. Izbrana ikona je uporabnikov avatar v digitalni pokrajini, ki je zelo povečan in tridimenzionalen. Spiller sicer ne sodeluje velikokrat z drugimi umetniki in ustvarjalci, najbolj znan projekt, ki je plod sodelovanja s Tadejem Komavcem, je X-lam. Gre za preprost računalnik z lastnim operacijskim sistemom, ki uporabniku oziroma gledalcu predstavi povsem drugačen medij za gledanje slik: na prvi pogled vidimo samo diskretno, svetlo črto, podoba pa se razkrije, ko se pogled z ustrezno hitrostjo giblje mimo te črte. Slika 25: X-lam Spillerjeva spletna stran je vključena v zajem spletnega arhiva NUK, vendar pa njegova dela s tem vseeno niso ohranjena, saj avtor ni obnavljal svojih del večina del je na spletni strani samo omenjenih, redka imajo povezave, še redkejša pa delujoče povezave. Spletna