VPLIV MANAGEMENTA ZNANJA NA PREISKOVANJE SAMOMOROV

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "VPLIV MANAGEMENTA ZNANJA NA PREISKOVANJE SAMOMOROV"

Transkripcija

1 MEDNARODNA FAKULTETA ZA DRUŢBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE Magistrski študijski program 2. stopnje Management znanja Magistrska naloga VPLIV MANAGEMENTA ZNANJA NA PREISKOVANJE SAMOMOROV Boris Potočnik Celje, 2010 Mentor: doc. dr. Lucija Mulej

2 Iskreno se zahvaljujem vsem kriminalistom, kriminalističnim tehnikom Sektorja kriminalistične policije v Celju in forenzikom Centra za forenzične preiskave v Ljubljani, s pomočjo katerih sem prišel do določenega spoznanja s področja preiskovanja samomorov. Zahvaljujem se kriminalističnemu inšpektorju Mateju Trapečarju iz Centra za forenzične preiskave v Ljubljani in Zvonetu Cirkulanu, kriminalističnemu tehniku Sektorja kriminalistične policije PU Celje, ki sta mi nudila vso podporo in razumevanje pri pridobivanju potrebne literature. Posebno se zahvaljujem svoji druţini: ţeni Nini, hčerama Damaris in Lani, ki so mi med pisanjem magistrske naloge in med študijem stale ob strani ter me pri vsem opogumljale in podpirale. Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Luciji Mulej, ki me je usmerjala pri pripravi magistrske naloge.

3 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisani študent Mednarodne fakultete za druţbene in poslovne študije Boris Potočnik z vpisno številko , sem avtor magistrske naloge z naslovom Vpliv managementa znanja na preiskovanje samomorov. S to izjavo zagotavljam: - da sem avtor magistrske naloge, - da je magistrska naloga izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, - da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal v svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi navodili ter navedena v seznamu literature, - da je predloţeno delo izvirno in še ni bilo predloţeno za pridobitev drugih strokovnih in znanstvenih naslovov, - da je elektronska oblika te magistrske naloge identična s tiskano obliko magistrske naloge in soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu, - da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil v magistrski nalogi, pridobil soglasje avtorja, - da sem poskrbel za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost magistrske naloge v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 2. stopnji. V, dne. Podpis avtorja:

4 VPLIV MANAGEMENTA ZNANJA NA PREISKOVANJE SAMOMOROV Tako kot predstavljajo samomori trd oreh antropologom, psihologom, sociologom in psihiatrom, katerim je z nekaterimi podatki, ki so temelj njihovega dela na tem področju, tako rekoč postreţeno, predstavljajo velik problem tudi strokovnjakom s področja kriminalistike. V magistrski nalogi bom poskušal skozi statistično pogostejše načine samomorov prikazati vse tiste očitne, včasih pa tudi neznatne spremembe, ki jih iščemo na kraju najdbe trupla. Prav te so navadno ključnega pomena pri razrešitvi vprašanja: samomor, umor ali nesreča. Ker pa sama najdba sledov še sama po sebi ne pomeni prav veliko, bom poskušal obdelati tudi načine njihovega zavarovanja in sredstva, ki jih uporabljamo pri tovrstnem delu. Predstavil bom Center za forenzične preiskave, kot najvišji organ v Republiki Sloveniji na področju preiskovanja sledov. Ključne besede: samomor, umor, nesreča, kriminalistika, center za forenzične preiskave. IMPACT OF KNOWLEDGE MANAGEMENT IN INVESTIGATING SUICIDE As suicides represent quite a huge problem for anthropologists, psychologists, sociologists and psychiatrists who have some information about that from the basis of their work in this field, as much represent a major problem to the experts in the field of criminalistics. In my thesis I will try to find the most common, but sometimes minor changes which are made by searching around the place where body is found. Those changes are usually the key to resolve the trireme: a suicide, a murder or an accident. However, since the interception itself doesn t mean much, I will try to process their insurance arrangements and resources which are used in such work. In a thesis I am going to present the Center for forensic investigations, further the CFP as the highest authority in the Republic of Slovenia. Keywords: suicide, murder, accident, criminalistics, Center for forensic investigations. IV

5 VSEBINA 1 UVOD METODE DELA Predvidene predpostavke Hipoteze Omejitve pri obravnavanju problema Raziskovalni problem, namen in cilji POTREBA PO KRIMINALISTIČNEM PREISKOVANJU SAMOMOROV POSKUS SAMOMORA VRSTE SAMOMOROV Trenutni samomori Kronični ali počasni samomori Posamezni samomori Dvojni in razširjeni samomor Aktivni in pasivni samomor Tendenciozni samomor Bilančni samomor Impulzivni samomor Altruistični samomor Kombinirani samomor Simulirani samomor Desimulirani samomor PREISKOVANJE SAMOMOROV Samomor z obešanjem Samomor s strelnim oroţjem Samomor z utopitvijo Samomor s povoţenjem na ţelezniški progi Samomor z ostrim in koničastim delom Samomor z zastrupitvijo VRSTE IN POMEN SLEDOV NA KRAJU SAMOMORA Nevidni sledovi Sledovi papilarnih linij V

6 7.1.2 Uporaba praškov Kemično izzivanje sledov Zavarovanje sledov s fotografiranjem Sledovi obutve Sledovi rokavic Mikrosledovi Vidni sledovi Biološki sledovi Sledovi krvi DNK in kriminalistika Sledovi las in dlak Rastlinski sledovi Sledovi tekstilnih vlaken Sledovi strelnega oroţja Sledovi prahu in zemlje Poslovilno pismo VPLIV MANAGEMENTA ZNANJA NA KAKOVOST FORENZIKA CENTER ZA FORENZIČNE PREISKAVE V LJUBLJANI Organiziranost in naloge Načrtovanje usposabljanj in izpopolnjevanj Skupno in individualno usposabljanje v organizaciji»policijska akademija« Mednarodno sodelovanje Notranje usposabljanje in izpopolnjevanje Postopek usposabljanj ali izpopolnjevanj Usposabljanje novozaposlenih in pripravnikov Usposabljanje za izvajanje določenega preskusnega postopka ali metode Ponovno usposabljanje po daljši odsotnosti ali prekinitvi določenega dela Izpopolnjevanje ali dodatno usposabljanje Preverjanje notranje učinkovitosti in evidentiranje notranje usposobljenosti Usposobljenost zaposlenih z dolgoletnimi izkušnjami Dokumentacija o usposabljanju in izpopolnjevanju SKLEP LITERATURA VI

7 SLIKE Slika 1: Sledi poskusa samomora z rezanjem ţil... 7 Slika 2: Strangulacijska brazda Slika 3: Obešenje s potezno vrvico Slika 4: Sledovi smodniških saj okoli vstrelnih poškodb Slika 5: Vstrelne poškodbe na telesu samomorilke Slika 6: Vstrelna poškodba na desni senčnici Slika 7: Poloţaj pištole samomorilca Slika 8: Samomor s skokom v vodnjak Slika 9: Odrgnine na prstih nog Slika 10: Samomor na ţelezniški progi Slika 11: Sledovi na kolesnem ščitniku lokomotive Slika 12: Samomorilne vreznine z britvico Slika 13: Poškodba z noţem in sekiro v zapestju roke Slika 14: Zastrupitev z ogljikovim monoksidom v vozilu Slika 15: Zastrupitev s koncentratom ţveplene kisline Slika 16: Relief mavčnega odlitka Slika 17: Postopek zavarovanja reliefne sledi obutve Slika 18: Mikrosledovi na koţi dlani obešenca Slika 19: Dvojna vijačnica DNK Slika 20: Poslovilno pismo TABELE Tabela 1: Program začetnega dela usposabljanja GRAFI Organigram 1: Organizacija Centra za forenzične preiskave Ljubljana VII

8 Uvod 1 UVOD Samomor je socialnobolezenski pojav in posameznikovo dejanje, pri katerem gre za zavestno in namerno uničenje lastnega ţivljenja. Z njim se srečujejo povsod in v vseh zgodovinskih obdobjih, tako primitivni kot civilizirani narodi. Samomor so na Slovenskem, kot tudi drugod po svetu, še v naši polpretekli in pretekli zgodovini moralno ostro obsojali, pri čemer je imela pomembno vlogo krščanska cerkev. Civilna oblast, ki je bila pod njenim močnim vplivom, je to stališče do samomora samo še uzakonila. V času vladavine cesarja Joţefa II. je iz leta 1787 znan kazenski zakonik, ki v enem izmed členov natančno določa:» v kolikor oseba stori samomor, ga je pokopati brez blišča in spremstva zunaj pokopališča. Če je samomor poskušal in ga preţivel, ga je zapreti v ječo in tam drţati nedoločen čas, a tako dolgo, da spozna vrednost svojega ţivljenja«(milčinski, 1985, str. 213). Emile Durkheim, sociolog in funkcionalist, je v drugi polovici 19. stoletja v svoji monografiji Samomor ( Le Suicide ) podal izhodišče, da se moralni pojavi, ki zadevajo ljudi, vedejo podobno kakor fizični, če jih zajemamo in opazujemo v velikem obsegu. Takrat se individualne posebnosti zabrišejo in izstopijo splošna dejstva, ki uravnavajo druţbena dogajanja. Bil je mnenja, da se človek lahko ubije, ko je izločen iz druţbe ali pa, ko je na druţbo preveč navezan. Posebej izpostavi tiste osebe, ki se ubijejo v izrednih situacijah, v revolucionarnih gibanjih, v kriznih situacijah in v stanju popolne izgubljenosti. Njegovo izhodišče je bilo, da se tako moralni kot fizični pojavi vedejo podobno, če jih obravnavamo v velikem obsegu. Takrat pridejo v ospredje druţbena dejstva, ki jih je moč pojasniti le z drugimi druţbenimi dejstvi, medtem ko se individualna, posamična dejanja zabrišejo. Posamezniki, ki sestavljajo druţbo, se zamenjujejo, število samomorov pa ostaja enako. Durkheim vzrokov za določeno število samomorov v določeni druţbi ne umesti v polje posameznikov oz. individualnih okoliščin. Misli tudi, da ima vsaka skupina določeno mero kolektivnega nagnjenja do samomora, in to naj bi bil vir vseh individualnih nagnjenj in ne obratno. Tako rekoč delovanje celotne druţbe neposredno ustvarja koeficient samomorilnosti:»sleherno ljudstvo ima kot kolektiv določeno tendenco k samomoru, ki je zgolj njegova in od katere je odvisna velikost davka, ki ga plačuje prostovoljni smrti.«iz tega lahko sklepamo, da lahko sociološko pojasnimo deleţ samomorov, vzroke za to pa moramo poiskati v kolektivnem nagnjenju (Durkheim, 1992, str. 17). 1

9 Uvod Pomembno vlogo na področju samomorilnosti ima t.i. indirektno samodestruktivno vedenje, za katerega je značilno, da ga prizadeti ne doţivlja kot samomorilsko. Posameznika ogroţa in mu postopno skrajšuje ţivljenje. To vedenje je povezano in se kaţe kot občutek razburjenosti, jeze, potrtosti, vdanosti v usodo, vendar ni prisotne samomorilske teţnje. Poznamo mnogo oblik indirektnega samodestruktivnega vedenja: alkoholizem in zloraba drog (bolj znana kot oblika kroničnega samomora); različne psihosomatske bolezni; nekatere prometne nezgode, zlasti tiste, ki so povezane z voţnjami v pijanosti; igranje na srečo; nekatere oblike delikventnega vedenja; prostitucija; zelo tvegani športi, na primer padalstvo, globoko potapljanje, vrhunski alpinizem in drugo (Milčinski, 1985, str. 51). 2

10 Metoda dela 2 METODE DELA V magistrski nalogi sem uporabil metodo dokazovanja in izpodbijanja, v kateri so vključeni številni metodološki postopki, kot so analiza in sinteza, generalizacija in specializacija, indukcija in dedukcija, abstrakcija in konkretizacija itd. Pri najdbi trupla je potrebno na podlagi najdenih sledov in njihovih značilnosti dokazovati oz. izpodbijat moţne načine nastanka oz. vzroka smrti. Magistrska naloga obsega teoretični in empirični del. Za potrebe empiričnega dela naloge sem izbral in analiziral resnične dogodke najpogostejših oblik samomorov, ki so se zgodili na Celjskem, ter pri tem ugotavljal strokovnost tehničnih preiskovalcev. Predstavil sem celotni učni načrt Centra za forenzične preiskave v Ljubljani, ki je najvišji organ za potrebe zavarovanja, analiziranja, tehnične obdelave in podaje strokovnih mnenj sodišču, najzahtevnejših zavarovanih oblik sledov v Republiki Sloveniji, ter ugotovil dobre in slabe strani. 2.1 Predvidene predpostavke Cilj kriminalističnega preiskovanja je predvsem spoznanje resnice o dogodku in le s pravočasnim in dobro opravljenim ogledom kraja najdbe trupla, zavarovanjem vseh materialnih dokazov, z obdukcijo, ki jo opravi sodnomedicinski izvedenec, ter s temeljitim zbiranjem obvestil in podatkov se bomo lahko zanesljivo in z veliko mero verjetnosti odločili, ali gre za smrt kot posledico kaznivega dejanja (umor, uboj), za samomor, nesrečo (nezgodno, delovno) ali pa naravno smrt. 2.2 Hipoteze H1: kriminalistično preiskovanje je spoznanje resnice o dogodku. H2: izbira samomora vpliva na vzrok smrti. H3: najdeni sledovi vplivajo na sodni epilog. H4: učni načrt vpliva na kakovost znanja. 3

11 Metoda dela 2.3 Omejitve pri obravnavanju problema V magistrski nalogi se bom omejil na najpogostejše vzroke samomorov, vpliv znanja kriminalističnega tehnika in forenzika na razkrivanje dejanskih okoliščin vzrokov smrti ter na učni načrt Centra za forenzične preiskave, z ugotovitvijo, ali le-ta poskrbi za dovolj zadostno znanje forenzikov. 2.4 Raziskovalni problem, namen in cilji V magistrski nalogi je raziskovalni problem ugotoviti, če management znanja 1 posreduje peiskovalcem na področju preiskovanja samomorov dovolj znanja, s katerim lahko preiskovalec posamezni primer pripelje do takšne raziskave, ki prikazuje dejanski potek dogodkov, ki temeljijo na pridobljenih materialnih dokazih in zbranih obvestilih. Namen in cilj raziskave raziskovalnega problema je ugotovitev če management znanja na področju kriminalistike ustreza postopkom in zahtevam konkretne smrti, ter z ugotovitvami seznaniti odgovorne na tovrstnem področju, saj je lahko samomor prekrita oblika dejanske smrti. 1 Management znanja, postopki in zahteve v kriminalistiki za analizo konkretne smrti. 4

12 Potreba po kriminalističnem preiskovanju samomorov 3 POTREBA PO KRIMINALISTIČNEM PREISKOVANJU SAMOMOROV Kot drugod po svetu tudi pri nas samomor ni več obravnavan kot kaznivo dejanje, v nekaterih primerih pa je vendarle lahko povod za kazenskopravni poseg. Med kaznivimi dejanji zoper ţivljenje in telo ostaja v slovenski zakonodaji določba o kaznivosti napeljevanja in pomoči pri samomoru. Zato je v primeru samomora ali poskusa samomora naloga kriminalistične sluţbe, da s strokovnimi znanji, pa tudi z ustreznimi procesnimi dejanji ugotovi, ali je v resnici šlo za samomor oz. njegov poskus, brez sodelovanja druge osebe, in navsezadnje, ali ne gre morda za nesrečo oz. umor. Potrebo po kriminalističnem preiskovanju narekujejo naslednja dejstva: - Zgodovina kriminala dokazuje, da prikriti vzroki smrti niso redki in da poskušajo ljudje iz različnih razlogov prikazati na truplu umorjenega in na kraju samem znake samomora, naravne smrti ali nesreče, povzročene po tuji krivdi. - Sledovi na truplu samomorilca in v okolici se najpogosteje ne razlikujejo od sledov, ki jih najdemo na truplu umorjenega. V prid tej trditvi bi lahko izpostavil npr. trupla, najdena na ţelezniški progi. Zaradi obseţnih in raznovrstnih poškodb je celo strokovnjaku teţko opredeliti, ali je šlo za skok pred vlak ali pa za padec iz vlaka (morda, ker je osebo nekdo pahnil iz njega). Šele natančna in celovita preiskava bo morda pojasnila, ali gre za samomor, umor ali nesrečo. - Samomorilec ima lahko tudi posebne razloge, za teţje prepoznavanje njegovega dejanja. Gre predvsem za primere, ko stori kaznivo dejanje, ki bi v javnosti povzročilo posebno zgraţanje, vznemirjenje ipd. Iz teh in drugih motivov se dogaja, da poskušajo samomorilci oteţiti razkritje svojega trupla, prikriti identiteto, prikazati, da so ţrtve kaznivega dejanja ipd. - Eden od pogostejših vzrokov za fingiranje je tudi strah pred moralno obsodbo svojcev, znancev ali prijateljev ter strah pred izločitvijo iz druţbe. 5

13 Potreba po kriminalističnem preiskovanju samomorov Da lahko govorimo o samomoru, morata biti izpolnjena dva pogoja: - zavest, da oseba razmišlja o samomoru, ki pomeni v njegovem ţivljenju nekaj dokončnega, - volja oz. odločitev, da samomor izvrši. V psihološkem smislu je bistvo samomora v obstoju dveh dejavnikov, ki sta značilna za vse samomorilce. Gre za suicidogeno dispozicijo in suicidogeni motiv (Modly, 1994, str. 57). Suicidogena dispozicija je podedovan oz. pridobljen šibkejši nagon po samoohranitvi in z njim povečana reaktivnost na vse zunanje in notranje psihične draţljaje (povečana občutljivost). Vendar pa suicidogena dispozicija sama po sebi še ne vzbudi odločitve po storitvi samomora. Nujna sestavina je suicidogeni motiv (Milovanović, 1974, str. 353). Suicidogeni motiv je neko dejstvo ali okoliščina, ki ga oseba s suicidogeno dispozicijo občuti kot povod oz. razlog za samomor. Običajno ne gre le za en sam razlog, najpogosteje je motivov več. Zelo redki so tisti samomorilci, ki svojega suicidogenega motiva niso pred storitvijo samomora na kakršenkoli način sporočili nikomur oz. kot rečemo temu:«so ga odnesli s sabo v grob«(milovanović, 1974, str. 354). Glede na področje iz katerega suicidogeni motivi izhajajo, jih lahko razdelimo na endogene (notranje) in eksogene (zunanje) (Milovanović, 1974, str. 353). Endogeni motivi so prisotni v sami psihi samomorilca in izhajajo iz njegovih somatskih ali psihičnih obolenj, eksogeni motivi pa so rezultat odnosa samomorilca do skupnosti, v kateri ţivi. Eksogeni motivi so lahko afektni, ekonomski ali pa moralni. Oglejmo si jih nekoliko podrobneje (Milovanović, 1974, str. 354): Somatska obolenja so praviloma dolgotrajne in neozdravljive bolezni, povezane s hudimi bolečinami. Psihična obolenja so pri samomorilcih najpogostejša: občasne depresije, melanholično razpoloţenje v času klimakterija, alkoholizem, paranoidna shizofrenija ipd. 6

14 Potreba po kriminalističnem preiskovanju samomorov Afektni motivi so najpogosteje rezultat ljubezenskih ali zakonskih nesporazumov, iz strahu pred kaznijo ipd. Ekonomski motiv lahko predstavlja izguba sluţbe, osiromašenje, zadolţenost ipd. Moralni motivi izhajajo iz častiljubja, uţaljenosti ali osramočenosti. V človeški zgodovini so znani številni primeri, ko so samomor storili ljudje na visokih druţbenih poloţajih. Suicidogeni motivi so lahko tudi trenutni oz. neposredni, na katere se nanaša takojšnja izvršitev, ali pa daljni oz. posredni, ki šele čez nekaj časa delujejo suicidogeno. Ni nujno, da je neposredni motiv tudi glavni, lahko pomeni samo tisto zadnjo kapljico v prepolnem kozarcu. Slika 1: Sledi poskusa samomora z rezanjem ţil Vir: Arhiv Sektor kriminalistične policije PU Celje, b.l. 2 Suicidogeni motivi so tudi pravi in laţni. Pravi so realni, resnični, laţne pa navajajo samomorilci sami z namenom, da bi prikrili tisti pravi razlog za samomor, lahko pa tudi svojci z enakim namenom. Iz vsega povedanega izhaja, da je samomor rezultat dveh komponent: suicidogene dispozicije in suicidogenega motiva, ki nastopata istočasno. 2 Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Celje. V nadaljevanju besedila SKP PU Celje. 7

15 Poskus samomora 4 POSKUS SAMOMORA Glede na namen in rezultat lahko razlikujemo dve različni obliki poskusa samomora: - ponesrečen samomor, ki je kot tak sicer zavestno storjen, vendar ni uspel, ker so prizadetega, česar ni sam predvidel in ni hotel, našli pravočasno, je uporabil napačen način za izvršitev, napačno orodje ali pa mu je bila pravočasno nudena ustrezna medicinska pomoč, - poskus samomora, ki ni bil načrtovan in izveden, da bi oseba umrla, ampak zato, da bi opozorila nase (mladenič na sliki številka 1, ima na levi podlahti številne vzporedno potekajoče brazgotine, ki so posledica poskusa rezanja ţil; kasneje je storil samomor z obešenjem). Sociološke raziskave so pokazale, da poskus samomora ne pomeni samo tega, da si je človek s svojim ravnanjem nameraval vzeti ţivljenje. Vedno je potrebno iskati vzroke za poskus samomora v posameznikovem ţivljenjskem okolju. Takšen človek ima o sebi predstavo, ki nima nobenega izhoda, zato v večini primerov potrebuje emocionalno, včasih pa celo konkretno podporo drugih, da zmore ţiveti naprej. Zaradi takšnih okoliščin oseba pogostokrat občuti jezo in nezadovoljstvo do tistega, od katerega je odvisna. Hkrati s tem ima takšen posameznik velikokrat teţave z izraţanjem svoje jeze, ker se boji odklonitve potrebne pomoči. Krivdo, bojazen in strah pred zavrnitvijo stopnjujejo tudi morebitne sovraţne misli, ki jih ima takšen posameznik do svojega okolja (Milčinski, 1963, str ). 8

16 Vrste samomorov 5 VRSTE SAMOMOROV Glede na trajanje samomora, obnašanje samomorilca, medsebojne odnose udeleţencev samomora, tendence samomorilnih postopkov in številne druge karakteristike lahko samomore razdelimo na več vrst (Modly, 1994, str ). 5.1 Trenutni samomori Med trenutne samomore prištevamo vse tiste, katerih izvajanje traja nekaj sekund, minut ali ur, smrt pa nastopi najpozneje v 24 urah. Takšni samomori so npr.: skok pod vlak, obešanje, utapljanje, zastrupitev s strihninom ali cianidnimi spojinami ipd. 5.2 Kronični ali počasni samomori Kronični ali počasni samomori so vsi tisti, pri katerih od začetka pa do nastopa smrti pretečejo dnevi, tedni, meseci ali celo leta. Na primer: zastrupitev z natrijevim hidroksidom, samopovzročitev vstrelne poškodbe v glavo, ki ima za posledico moţganski edem, zastrupitev s svincem, samomor s protestnim stradanjem, kronični alkoholizem 5.3 Posamezni samomori Posamezni samomor stori ena sama oseba, tovrstni samomori pa so tudi daleč najpogostejši, tako med moško kot med ţensko populacijo, ne glede na starost in druge okoliščine. 5.4 Dvojni in razširjeni samomor O dvojnem samomoru govorimo, kadar si dve osebi v dogovoru in hkrati vzameta ţivljenje. Najpogosteje sta ti dve osebi heteroseksualno povezani, bolj poredko so to istospolni partnerji. O razširjenem samomoru govorimo, ko samomorilec»potegne v smrt«več oseb (mnoţični samomor, značilen za verske sekte). 9

17 Vrste samomorov 5.5 Aktivni in pasivni samomor Pri aktivnem samomoru si samomorilec sam povzroči smrtne poškodbe, pri pasivnem pa privoli v svojo smrt (Inki so pred dobrim tisočletjem določali mlade ljudi, ki so slabo oblečeni zaradi obreda potešitve jeze bogov, odhajali na goro in tam umrli. (Zveţčič, 2009). 5.6 Tendenciozni samomor Tendenciozni samomor je storjen iz protesta. Namen samomorilca je zgolj demonstrativen za njegov samomor obtoţiti nekoga drugega. 5.7 Bilančni samomor O bilančnem samomoru govorimo takrat, ko se samomorilec za storitev odloči po tehtnem premisleku vseh razlogov za ali proti ţivljenju. Tovrstni primeri so najpogostejši pri starejših osebah ali osebah, pri katerih nastopi naveličanost ţivljenja. 5.8 Impulzivni samomor Pri impulzivnem samomoru se človek impulzivno, pod vtisi trenutnega razpoloţenja in brez predhodnega razmišljanja, odloči za samomor in ga v istem trenutku tudi stori. Razlog zanj je lahko kakšno travmatsko doţivetje. 5.9 Altruistični samomor O altruističnem samomoru govorimo, kadar nekdo stori samomor, da bi drugemu napravil neko korist, npr.: nekdo se zavaruje, da bi s svojim samomorom pridobil premijo najbliţjim Kombinirani samomor O kombiniranem samomoru govorimo v primeru, ko samomorilec istočasno ali s kratkim presledkom uporabi dve ali več različnih sredstev oz. načinov ( rezanje arterij v zapestju in 10

18 Vrste samomorov obešenje; ustrelitev in ogljikov monoksid ). Smisel kombiniranega samomora je zagotova smrt Simulirani samomor Pri simuliranem samomoru se primer naravne smrti, umor ali nesreča predstavlja kot samomor Desimulirani samomor V primeru desimuliranega samomora svojci prikrivajo samomor tako, da ga skušajo prikazati kot naravno smrt, nesrečo ali umor. Razlogi zanj so lahko sramota, ki bi padla na druţino, odstraniti posledice religiozne ali finančne narave, zatajiti prave motive samomora ipd. 11

19 Preiskovanje samomorov 6 PREISKOVANJE SAMOMOROV Med policisti velja:»kolikor je različnih orodij, toliko je tudi različnih načinov samomorov«. Ob upoštevanju dejstva, da človeška domišljija ne pozna meja, bi lahko tej trditvi pritrdili, saj je z veliko orodji, ki jih uporabljamo pri vsakdanjem delu, mogoče storiti samomor. Ker pa je eden izmed namenov te magistrske naloge jedrnat opis materialnih sledov na kraju samomora in ker istovrstne sledove najdemo na različnih krajih, glede na uporabljeno orodje, se bom omejil le na tiste, ki jih kriminalistični tehniki in forenziki najpogosteje obravnavajo pri svojem delu. 6.1 Samomor z obešanjem Samomor z obešenjem je zelo pogosta oblika samomora. Mnoţično je zastopana tako med ţensko, še posebno pa med moško populacijo. Klinične raziskave so pokazale, da nastopi nezavest najpozneje osem sekund po zadrgnjenju zanke. Pri tem ni potrebna obremenitev celotne teţe telesa. Za stisk karotidnih arterij, ki potekata ob obeh vratnih mišicah obračalkah glave, zadostuje ţe nateg vrvi pribliţno petih kilogramov. Ţe pri takšni obremenitvi ostanejo moţgani hipoma brez dotoka sveţe, s kisikom nasičene krvi. Smrt nastopi ţe v treh do petih minutah (Milovanović, 1974, str. 372). Iz zapisanega izhaja, da za sam samomor z obešenjem ni nujno, da oseba obvisi. Najdena je lahko tudi v poloţaju sede, kleče ali leţe. Preden preidemo k diferencialnemu sklepu: samomor, umor ali nesreča, moramo najprej ugotoviti, ali je obešenje zares obstajalo. Sledi naslednje vprašanje, ali je bilo obešanje v času ţivljenja oz. posmrtno. Strangulacijska brazda pri truplih, najdenih v nevisečem poloţaju, ni vedno posledica samomora z obešenjem. Lahko je nastala tudi kot posledica zadavljenja (Modly, 1994, str ). 12

20 Preiskovanje samomorov Slika 2: Strangulacijska brazda Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Nenazadnje, razen pravih strangulacijskih brazd od obešenja (slika 2) oz. zadavljenja obstajajo še tako imenovane navidezne brazde. Gre za drobne krvne podlive v podkoţju, ki lahko nastanejo pri pokanju kapilar na vratu. Neredki so primeru, ko je brazda na vratu človeškemu očesu komaj vidna ali pa popolnoma nevidna (Modly, 1994, str. 74). Nepopolno obešenje (v stoječem, čepečem, klečečem ali polleţečem poloţaju) ni znak posmrtnega obešenja. Pomembno je le, da je naslon vozla nad vratom zategnjen, zanka pa pristno stisnjena ob vrat, niti ni nujno, da s celim objemom. Načeloma velja, da je samomor z obešanjem najpogostejše samomorilsko, redko morilsko in izjemoma nezgodno dejanje. Morilsko obešanje je mogoče izvesti pri uporabi nesorazmerne fizične moči dveh oseb, npr. proti otrokom, nezavestnim, močno vinjenim ali ostarelim osebam. Pri zdravih osebah v polni moči pa je to izvedljivo le v primerih uporabe kakšne prevare, nenadnega napada ali z udeleţbo več napadalcev. Za razlikovanje nesreče pri obešenju od samomora z obešenjem je zelo pomembna posebnost in nenavadnost mesta, poloţaja, naslona, vrvi in zanke, golost oz. oblečenost obešenega, oblečenost v obleko osebe drugega spola, prisotnost ali razpored nenavadnih predmetov okoli samomorilca (pornografske literature, ogledala, knjige ipd.). 13

21 Preiskovanje samomorov Tako imenovano seksualno nezgodno obešenje je rezultat prepričanja, da je obešenje povezano z orgazmom, ali pa rezultat pridobljene izkušnje, da strah od morebitnega obešenja lahko izzove orgazem. Zvezane roke in noge oz. zamašena usta ne izključujejo samomora z obešenjem, saj lahko samomorilec zavestno uprizori samomor na način, da bi s tem pred drugimi povzročil sum, da je bil ţrtev dejanja, čeprav je dejanje storil sam. Šele najdeni sledovi in sama preiskava bodo pokazali dejanske okoliščine dogodka. Truplo naravno umrlega ali nasilno usmrčenega je mogoče naknadno obesiti. Takšno posmrtno obešenje se v nekaj detajlih razlikuje od obešenega za ţivljenja, saj na strangulacijski brazdi ni značilnih koţnih gub s krvnimi podlivi (prej omenjene popokane kapilare), zaradi splošne ohlapnosti mišičnega tkiva popustijo tudi zapiralne mišice, posledica česar je izhajanje blata in urina. Pri obešencih samomorilcih je omenjena okoliščina ţe skoraj pravilo, pri tistih, ki so bili obešeni v času, ko je mrliška okorelost v vseh mišičnih skupinah ţe nastopila, pa tovrstnega pojava ni. V primeru, ko imamo opraviti s samomorom, na truplu ni obrambnih poškodb. Z natančnim pregledom koţnega epitela lahko na truplu umorjenega najdemo drobne odrgnine, hematome, včasih vreznine oz. vbodnine od različnega orodja in druge pomembne sledi, ki prispevajo k razjasnitvi primera. Pri tem moramo upoštevati, da so tovrstne poškodbe lahko posledica krčev in trzljajev v času umiranja, lahko si jih je samomorilec prizadejal ţe pred obešenjem, ko je poskušal storiti samomor z uporabo ostrega predmeta, lahko pa nastanejo tudi pri spontanem padcu obešenega ob prekinitvi vrvi. Omeniti je potrebno tudi odsotnost mikrosledov na prijemalnih delih rok pokojnega. Mišljeni so drobci izpadlih in polomljenih tekstilnih vlaken, ki se pri vezanju vrvi v zanko prenesejo (zaradi vlaţnosti rok), nalepijo na dlani in prste samomorilca. Prah, pajčevina, mah, drevesno lubje, umazanija s sredstva za obešenje, najdeni na prijemalnih delih rok, govorijo v prid samomoru. Eden od pomembnih znakov, ki nas lahko navede na misel, da oseba ni storila samomora, je tudi neustrezen razpored mrliških lis. S prenehanjem delovanja srca se vsa kri pri obešencu zaradi teţnosti koncentrira v spodnjih okončinah, kar je navzven vidno kot mrliške lise (pomodrela, včasih roţnato vijoličasta koţa na nogah pokojnega). 14

22 Preiskovanje samomorov Pri samomorilnem obešenju lahko pride do preloma podjezičnih hrustancev (kar je mogoče ugotoviti le pri raztelešenju trupla ), če je zanka posebno močno stisnjena in seţe globoko pod spodnjo čeljustnico. Takšna poškodba lahko nastane npr. pri davljenju, posledica česar so zagotovo tudi drobne krvavitve v širši okolici stisnjenega mesta. V prid samomoru z obešenjem pa ne govorijo samo okoliščine na truplu, pač pa tudi to, da je samomor osamljeno dejanje posameznika. Samomorilci izbirajo samotne kraje, kjer ne vzbujajo pozornosti, včasih tudi kraje, kjer je truplo teţko najti (neprehoden teren v gozdu, zapuščena hiša ali gospodarsko poslopje ipd). Če samomor storijo doma, bodo izbrali prostor, kamor domači redkeje zahajajo (senik, kotlovnica, garaţa, drvarnica ). V primeru impulzivnega samomora uporabijo vrv za navezo (tudi pas, kabel ), ki jim je doma dosegljiva (samomorilec na sliki 3 je uporabil kar potezno vrvico za pogon motorne kosilnice), ko pa se za samomor odločajo dlje časa, pa si včasih sredstvo pripravijo prej (kupijo, prinesejo od drugod ipd). Zaklenjenost prostora z notranje strani, v katerem je najdeno truplo obešenca, govori v prid samomoru. Znano je, da samomorilec najprej zaveţe vrv na tram, vejo, recimo temu oporo, šele nato napravi na drugem koncu vrvi drsečo zanko, v katero vtakne glavo. V primeru fingiranega samomora, kjer je bil nekdo ţe prej ubit in nato mrtev obešen, mora morilec najprej natakniti ţrtvi zanko okoli vratu, šele nato zavezati vrv na oporo. V tem primeru je vozelj na zanki drugačen. Ob tem velja omeniti, če storilec z vrvjo vleče ţrtev na tram, nastanejo na vrvi vidne poškodbe, vlakna pa so zaradi drgnjenja ob trd predmet, obrnjena v nasprotno smer, kar je v makroprojekciji vidno. Na vratu nastanejo ţe prej omenjene odrgnine. Prisotnost velike količine alkohola v krvi pokojnega je pogosto znak, da je oseba storila samomor. Nadalje so pomembna tudi vprašanja: Ali nosilni element dopušča obremenitev teţe telesa ob skoku s stola? Ali je sredstvo za obešenje (npr. pas,šal) pripadalo pokojnemu? Ali so na kraju najdbe trupla sledovi obutve oz. hoje pokojnega in sledovi papilarnih linij ter odsotnost sledov drugih oseb? 15

23 Preiskovanje samomorov Slika 3: Obešenje s potezno vrvico Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. 6.2 Samomor s strelnim oroţjem Eden izmed pogostejših načinov je zagotovo samomor z uporabo strelnega oroţja. Samomorilci najpogosteje uporabljajo kratkocevno oroţje (samokres, pištolo), redkeje dolgocevno (puške lovske, vojaške). Praviloma gre za strele od blizu (iz oddaljenosti le nekaj cm ali z naslonom ustja cevi), nasprotno pa streli z večje oddaljenosti samomor izključujejo (Modly, 1994, str ). Samomorilci strelci izbirajo za vstrel tiste vitalne dele telesa, ki so na dosegu njihovih rok (po navadi slepoočnica, čelo, usta, podbradek, prsa, redkeje trebuh). Po navadi gre le za eno vstrelno poškodbo, običajno na razgaljenem delu telesa, redkeje je poškodb več. Če gre za več vstrelnih poškodb, so te na samomorilcu dosegljivih mestih, kjer zavest ţe ob prvem vstrelu (npr. v prsa ali trebuh) ni bila bistveno motena ali ni bil bistveno prizadet kateri od ţivljenjsko pomembnih organov, da bi bile okrnjene motorične sposobnosti samomorilca. Iz prakse na celjskem območju lahko omenim samomor duševno motene ţenske, katere izvenzakonski partner je nelegalno posedoval revolver cal. 9 mm. Omenjena se je s tem revolverjem med hojo po gozdni poti enajstkrat ustrelila v prsi in trebuh, umrla pa zaradi tamponade srca (nenadni naval velike količine proste krvi v osrčnik prepreči širjenje in 16

24 Preiskovanje samomorov krčenje srca in povzroči njegovo hipno ustavitev). Vstrelne poškodbe so bile koncentrirane v spodnjem desnem delu leve dojke, nekaj cm pod prsnico levo in v višini jeter (slika štev. 5). Neposredna okolica vstrelnih defektov na oblačilih je bila kontaminirana s smodniškimi plini (slika štev. 4). Preiskava na prisotnost nezgorelih delcev smodnika je bila pozitivna. Med palcem in kazalcem desne roke pokojne je bila velika koncentracija svinca, barija in antimona. Pri samomorih s strelnim oroţjem velja omeniti tudi tipične poklice in interesne dejavnosti: tako vojaki, policisti, lovci, mesarji, strelci v strelskih društvih ipd. praviloma izberejo takšno sredstvo (pištola, puška ), ki ga uporabljajo v svojem poklicu, če se ţe odločijo za samomor. Psihologi so dognali, da je razlog v poznavanju učinka oroţja in s tem zanesljiva smrt. Slika 4: Sledovi smodniških saj okoli vstrelnih poškodb Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. 17

25 Preiskovanje samomorov Slika 5: Vstrelne poškodbe na telesu samomorilke Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Krčevito posmrtno drţanje oroţja v roki je lahko znak za samomor. Prsti ubitega navadno zelo slabotno drţijo ročaj oroţja, nikoli pa tako trdno in z vsemi upognjenimi členki kot pri samomorilcu, ki je zgrabil za oroţje in ga trdno drţal zaradi okorelosti mišic tudi po smrti (pri ugotavljanju takšnih dejstev je potrebna velika mera previdnosti, saj so morda tudi izjeme - slika štev. 7). Po izgubi zavesti pogosto pade oroţje samomorilcu iz rok, vendar je najdeno v neposredni bliţini. Potrebno je upoštevati, da ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da imamo opravka s samomorilcem, kot tudi ne pomeni, da gre za umor, če je oroţje bolj ali manj oddaljeno od poloţaja trupla ali pa ga na kraju sploh ne najdemo. V prvem primeru je oroţje lahko tudi podtaknjeno zaradi prikrivanja obstoja umora, v drugem pa je le-to lahko ukradeno ali umaknjeno. Pri ogledu moramo iskati sledove padca oroţja, ki so lahko na oroţju samem ali na podlagi, kamor je padlo. Včasih na truplu med palcem in kazalcem roke najdemo poškodbo (odrgnino), ki je nastala pri nepravilnem rokovanju z oroţjem. Tovrstne poškodbe so najpogostejše pri samomorilcih, ki uporabijo pištolo, poškodba pa nastane ob premiku zaklepa. Kot ţe rečeno, je lokacija vstrelne poškodbe pomembno dejstvo. Rana pri samomorilcu je na takšnem mestu, ki je dosegljivo roki z oroţjem, ustrezati pa mora tudi dejstvu, ali je samomorilec levičar ali desničar. Pri samomorilcu gre za strel iz neposredne bliţine ali za strel, kjer je oroţje pritisnjeno na telo. Če je bilo oroţje pritisnjeno na koţo, je na tem mestu zaradi trzljaja ponavadi vidno ustje cevi, robovi vstrelne poškodbe pa zaradi pritiska plinov razcefrani (slika 6). Če gre za strel iz neposredne bliţine, je na koţi ali obleki dimni kolobar. 18

26 Preiskovanje samomorov Slednji včasih na oko ni viden, prisotnost nezgorelih delcev smodnika pa lahko mikroskopsko ali kemično dokazujemo. V tem primeru opravimo»test strelca«. Načeloma velja, da je dimni kolobar mogoče dokazati pri strelu iz oddaljenosti do 60 cm. Slika 6: Vstrelna poškodba na desni senčnici Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Na oroţju in na roki pokojnega najdemo tudi, predvsem kadar gre za strel s pritisnjenim oroţjem, sledove krvi, delce tkiva, kosti in moţganovine, včasih lase in tekstilna vlakna. Najpogosteje najdemo tovrstne sledi v samem ustju cevi pri vsesavanju zaradi podtlaka, ki nastane po strelu. Na oroţju, okvirju in nabojih lahko najdemo sledi papilarnih linij. Za daktiloskopsko primerjavo, ali so sledi samomorilčeve, moramo le-te zavarovati, pokojnemu pa odvzeti prstne odtise. Ugotovitev, da je oroţje pokojnikovo in da je znal z njim ravnati, je eno od dejstev, ki govori v prid samomoru. Z natančnim mikroskopskim pregledom oroţja lahko najdemo mikrosledi tekstilnih vlaken, prahu ali drugih snovi iz ţepa, torbe ali vreče pokojnega. Samomorilec včasih pred usodnim strelom preizkusi oroţje tako, da izstreli poskusni strel v okolico. Končno ne smemo zanemariti moţnosti, da pokojni sploh ni bil ustreljen z oroţjem, ki ga najdemo na kraju, zato je potrebno ugotoviti, ali je bila krogla izstreljena iz samomorilčevega oroţja, ali so mehanski sledovi na tulcu identični s sledmi, ki jih 19

27 Preiskovanje samomorov povzročata zaklep in udarna igla oroţja, pa tudi, ali se je s tem oroţjem sploh mogoče ustreliti (okvara, neustrezno strelivo ipd). Poloţaj poškodb na oblačilih se v primeru, ko imamo opraviti s samomorilcem, ujema s poškodbami na telesu, ustrezati pa mora tudi poloţaj tulcev glede na kot izmetavanja iz pištole. Pomemben je tudi ustrezen poloţaj krvnih madeţev na oblačilih in na tleh (Modly,1994, str ). Slika 7: Poloţaj pištole samomorilca Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. 6.3 Samomor z utopitvijo Utapljanje je dokaj pogost način samomora, tako med moško kot tudi ţensko populacijo. Za utopitev je potrebno sorazmerno malo tekočine. Zadostuje ţe tolikšna količina vode, da sta v njej istočasno nosna in ustna votlina (Milovanović, 1974, str. 373). Kot je znano, vsa trupla iz vode niso utopljenci, kot tudi niso vsi utopljenci samomorilci. Glede na to je potrebno najprej ugotoviti, ali gre dejansko za utopitev, šele nato sledi ugotavljanje, ali je utopitev posledica samomora, umora ali nesreče. Vsekakor je nezgodna utopitev najpogostejša. Samomorilna utopitev je pogosta. Utopitev kot posledica umora pa je sorazmerno redek pojav. 20

28 Preiskovanje samomorov Diferencialna diagnoza med trupli utopljencev in neutopljencev v vodi je zasnovana na obstoju oz. neobstoju znakov intravitalnega prodiranja tekočine in trdih substanc iz tekočine v dihala. Slednja pri sveţih truplih ne predstavlja posebnega problema, oteţena pa je v tistih primerih, ko so pozne mrliške spremembe ţe nastopile. Vendar pa nam izključno sodnomedicinska obdukcija ne odgovori na vprašanje, ali je oseba dejansko storila samomor. To bomo morda izvedeli šele po temeljitem ogledu in preučitvi vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin (Milovanović,1974, str ). Slika 8: Samomor s skokom v vodnjak Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Pri tem se nemalokrat srečamo z vprašanjem, kje je oseba sploh stopila v vodo. Včasih je ta kraj lahko oddaljen celo več kilometrov (slika štev. 9; truplo utopljenca je reka Sava naplavila v Radečah, samomor pa je storil v Hrastniku). Goli utopljenci ali utopljenci, oblečeni v kopalke, so najpogosteje ţrtve nesreče pri kopanju (ob seveda ustreznem letnem času), redkeje samomorilci ali ţrtve umora. Trupla samomorilcev so najpogosteje oblečena, kar pa seveda ni pravilo. Za pojasnitev okoliščine, ali je oseba storila samomor, je nezgodno padla v vodo oz. ali je ţrtev umora, je zato nujno, da poiščemo kraj vstopa v vodo. V praksi so znani primeri, ko so samomorilci zloţili oblačila na bregu, tam pustili poslovilno pismo ali pa njim drage predmete (sliko otroka, partnerja, zlate predmete, osebne dokumente ipd.). Obteţitev utopljenca s kamenjem, opekami ali z uteţmi, privezanimi okoli telesa, zvezanost nog ali rok lahko pomeni samomor ali pa tudi umor. Za razjasnitev slednjega je zelo pomembno ugotoviti, ali je način vezanja in sredstvo mogoče pripisati pokojnemu. Pomemben prispevek k diferencialni odločitvi samomor ali umor bo dal ţe prej omenjeni intravitalni preizkus pri raztelešenju trupla. 21

29 Preiskovanje samomorov Slika 9: Odrgnine na prstih nog Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Na samomor z utopitvijo kaţejo zloţena oblačila in obutev ter predmeti pokojnega na bregu, kjer je vstopil v vodo, odsotnost sledov nasilja na truplu-v tekočih vodah sicer skoraj vedno nastanejo poškodbe v obliki prask, odrgnin, tudi raztrganin (slika 9), vendar pa je posmrtne poškodbe z natančnim pregledom mogoče ločiti od poškodb, nastalih za ţivljenja - vozilo pokojnega na kraju vstopa, skoka v vodo ali v neposredni bliţini ter poslovilno pismo z njegovim rokopisom. Pri ogledu bomo morda na gladkih površinah našli (npr. pločevinast rob vodnjaka) sledove papilarnih linij, identične odtisom mrtvega, pa tudi sledove obutve v mehki zemlji ali prahu na mestu, kjer je skočil v vodo. 6.4 Samomor s povoţenjem na ţelezniški progi Samomorilec lahko stori samomor s povoţenjem z vlakom na več načinov, od katerih so največkrat odvisne tudi nastale poškodbe na truplu. Lahko je to leţe na ţelezniških tirih, stoje, čepe, sede med tirnicama, lahko pa tudi s skokom na progo v času, ko pripelje vlak. Pri vlakovnem povoţenju samomorilcev so poškodbe enake kot pri nezgodnem. Gre za obseţne in raznolike raztrganine, prelome, rupture in perforacije na različnih delih telesa. Poškodbe se razlikujejo glede na način povoţenja. Če samomorilec leţe na progo, 22

30 Preiskovanje samomorov karakteristično nastanejo raztrganine vratu z glavo in nog z medenico. Poškodbe so glede na vertikalo telesa pravokotne, vzporedne, v isti višini in kot odraz delovanja sile koles na telo značilno škarjasto oblikovane (Milovanović, 1974, str. 375). Slika 10: Samomor na ţelezniški progi Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Povoţenje za ţivljenja se razlikuje od posmrtnega po intravitalnih reakcijah, kot so krvni podlivi, aspiracija krvi, zamašitev krvnih ţil pljuč z maščobo in odsotnost drugih poškodbpoloţaj pokojnega pred povoţenjem bomo lahko ugotovili na podlagi sledov mazivnega olja, saj ali druge umazanije od vlaka na truplu (slika 10) in obleki, na podlagi razseţnosti ran, po sledeh udarca telesa na lokomotivi (slika 11 obrizg krvi in moţganovine na kolesnem ščitniku lokomotive vlaka) in po izjavi strojevodje oz. morebitnih očividcev (Milovanović, 1974, str. 375). Razen opisanega pa je mogoče ugotoviti tudi, ali je oseba prišla na območje tirov in po njih hodila sama ali pa jo je tja nekdo prinesel in poloţil na tirnice. Strokovnjaki so se pri preiskavah omejili zgolj na sledi, ki se prenesejo na podplate čevljev. Na ţelezniškem nasipu je vse polno drobcev kovin ali kovinskih oksidov najrazličnejših velikosti, prahu, ki nastane ob stalnem trenju kovinskih koles ob tirnice, ter kovinskih opilkov, odpadlih pri brušenju tirnic. Te sledove najdemo na samih tirnicah kakor tudi na pragovih in na gramozu ţelezniškega nasipa. Zlepljeni so z oljem in katranom, če so pragovi premazani z njim. Ker gre za mikroskopsko majhne drobce, velike od 0,1 do 1,2 mm, mikrosledov s podplatov ne bomo odstranjevali, pač pa bomo zaradi preiskave odvzeli obutev pokojnega, prav tako pa 23

31 Preiskovanje samomorov tudi več primerjalnih vzorcev prahu in zemlje z različnih mest ţelezniškega nasipa v okolici mesta naleta vlaka. Slika 11: Sledovi na kolesnem ščitniku lokomotive Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Pri ogledu kraja povoţenega trupla na ţelezniški progi iščemo sledove obuval, identične odtisom samomorilčevih čevljev (sledove hoje), mikrosledove na podplatih, enake snovem na ţelezniških tirih, ter sledove masti in umazanije z ţelezniškega nasipa v reliefnem delu podplatov obutve mrtvega. Indici za samomor pa so tudi nekatere okoliščine: oblečenost glede na letni čas, upoštevajoč zunanjo temperaturo, sezuta obuvala (osebo, ki je stala na progi ob naletu vlaka, običajno sezuje), izjava strojevodje, da je oseba stala ali leţala med tirnicami in dvignila glavo ali pa skočila pred vlak, najdba osebnih predmetov, denarja in dokumentov v ţepih ali torbici mrtvega Samomor z ostrim in koničastim delom Glede na pogostost samomorov z rezanjem ţil, običajno na pregibih rok (pogosteje na levi roki, izjemno na pregibih nog, poglavini in slepoočnicah), je samomor s povzročitvijo vbodnih ran sorazmerno redek pojav. 24

32 Preiskovanje samomorov Vreznine na vratu v primeru poskusa samomora se navadno končajo s smrtjo (slika samomorilec je z britvico dvakrat zarezal v vrat in umrl zaradi izkrvavitve). Vreznine na drugih delih telesa samomorilci običajno preţivijo, saj je intenziteta iztekanja krvi bistveno manjša kot pri rezanju vratnih arterij. Vreznine so vedno na dosegu samomorilčeve roke, najpogosteje v bliţini komolčnega ali zapestnega sklepa, z dlanske strani poševne ali pravokotne, in potekajo z notranje strani navzven. Začno se z globokim in jasnim začetkom in končajo z nejasnim koncem, ki je podaljšan v črtasto odrgnino. Navadno gre za številne rezne poškodbe, redkeje za en sam, običajno globok rez (slika kombinirani samomor, uporabljena sta noţ in sekira, oseba pa je samomor dokončala s skokom v vodo). Včasih najdemo poskusne reze, za katere velja vse do sedaj našteto, le da so glede na globino poškodbe plitkejši. Pri povzročitvi vbodnih ran v vrat so poškodbe v večini primerov v zgornji tretjini sapničnega predela, predvsem med ščitastim hrustancem in jezičnico. Pogosto gre za več vzporednih asimetričnih vbodov pravokotne smeri glede na vertikalo telesa. Če so poškodbe vratu povzročene z desno roko, je večina ran na levi strani, s smerjo z leve proti desni in od zgoraj navzdol. Če je vbadanje izvršeno z levo roko, velja nasprotno. Istočasno vbodne poškodbe vratu in rezne na podlahti, ob odsotnosti drugih poškodb, zagotovo pomenijo samomor (Modly, 1994, str 113). Slika 12: Samomorilne vreznine z britvico Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Vbodline trupa so najpogostejše v levem prsnem oz. srčnem predelu, redkejše v predelu trebuha. Običajno je telo na mestu vboda razgaljeno, kar sicer ni pravilo. Več vbodov na 25

33 Preiskovanje samomorov istem delu telesa in na ozko omejenem mestu običajno pomeni, da imamo opravka s samomorilcem. Prerezano oblačilo na vratu nas običajno navaja na umor, medtem ko nepoškodovan ovratnik, ali celo razgaljen vrat, kaţeta na samomor. Rezilno orodje v roki samomorilca še ne pomeni samomora. Ravno tako okrvavljene oz. čiste roke ne napovedujejo samomora ali umora, saj pri hitrem potegu z rezilom po roki ne pride takoj do brizga krvi in s tem do kontaminacije. V praksi je znano, da se poškodovani instinktivno z roko prime za poškodovano mesto, zato bomo pogosto na rokah našli prav njegovo kri. Slika 13: Poškodba z noţem in sekiro v zapestju roke Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. 6.6 Samomor z zastrupitvijo Samomori z zastrupitvijo so v praksi dokaj pogost pojav. Strupi delujejo lokalno in splošno. Lokalni učinek strupov se kaţe v okvarah na tistih organih, kjer strup vstopi v telo ali kjer pride neposredno v stik s telesnim tkivom. Splošni učinek strupa nastopi po prehodu v kri in ostale telesne sokove. Poznamo akutno in kronično zastrupitev. Za akutno gre takrat, ko zastrupitev nastopi takoj po zauţitju, pri kronični pa gre za proces, ki poteka več dni, tednov ali celo mesecev (jemanje majhnih odmerkov, ki kot taki niso smrtni). Poti, po katerih pride strup v telo, so različne. Najpogostejša je oralna pot. V danem primeru gre za zauţitje topnih ali raztopljenih strupov ter jedkih snovi ali za vdihavanje strupenih plinov, pare in strupenega prahu. Sorazmerno pogosta načina storitve samomorov sta tudi zauţitje tablet ter nekaterih psihotropnih substanc z intramuskularnim ali intravenoznim 26

34 Preiskovanje samomorov injiciranjem. Samomori z injiciranjem so pogosti pri zdravstvenih delavcih in narkomanih. Na kraju najdbe trupla, kjer je podan sum, da gre za zastrupitev, moramo opraviti naslednje: Z natančnim pregledom trupla bomo včasih našli znake, ki kaţejo na uporabo strupene snovi (mala sveţa poškodba od injekcijske igle na notranji strani podlahti, stegna, zapestja, stopala ipd., oţig poţiralnika pri uporabi jedke snovi (slika 15 - uporabljena je bila koncentrirana ţveplena kislina), roţnato spremenjena barva koţe, predvsem obraza, spenjena slina na nosnicah in ustih zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom, izpušni plini pri motorjih z zunanjim izgorevanjem, (kot kaţe slika 14), ali pri nepopolnem izgorevanju trdega goriva. Opraviti natančen pregled okolice trupla, da bi našli in zavarovali sredstvo, s katerim bi lahko bil storjen samomor (injekcijska brizgalka, steklenica, kozarec, škatlica s strupeno snovjo, zdravila ipd.). V ţepih, torbici ali vrečki bomo včasih našli ostanke strupenih snovi. Slika 14: Zastrupitev z ogljikovim monoksidom v vozilu Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. 27

35 Preiskovanje samomorov Slika 15: Zastrupitev s koncentratom ţveplene kisline Vir: Zečevič idr., 2009, str

36 Vrste in pomen sledov na kraju samomora 7 VRSTE IN POMEN SLEDOV NA KRAJU SAMOMORA Eno od osnovnih pravil kriminalistike je, da je kraj dejanja tisto mesto, kjer moramo začeti z raziskovanjem, saj bomo prav tu našli podatke o tem, kaj se je sploh zgodilo, načinu storitve in posledicah. Razkritje primera je mogoče predvsem zaradi sledov, ki ostanejo po nekem dogodku, če jih poiščemo, ovrednotimo in zavarujemo za nadaljnje delo. V bistvu gre za vidne ali nevidne spremembe, ki so v vzročni zvezi z dogodkom in ki jih je povzročil človek, ţival ali kak predmet (Modly, 1994, str ). 7.1 Nevidni sledovi Nevidni sledovi so vse tiste sledi, ki jih človeško oko ob normalni osvetlitvi ne zaznava, njihovo prisotnost pa lahko dokaţemo s kemičnimi reagenti, ultraviolično ali infrardečo svetlobo ter ostalimi znanimi pripomočki. V to skupino spadajo predvsem sledovi papilarnih linij, rokavic, oblačil in mikrosledi Sledovi papilarnih linij Med sledovi, ki jih iščemo na kraju najdbe trupla, imajo sledovi papilarnih linij gotovo eno pomembnejših mest. Z daktiloskopsko identifikacijo dokazujemo prisotnost na kraju in prijemanje predmetov, na katerih smo sledove zavarovali. Med sledove papilarnih linij štejemo sledi prijemalnih delov prstov, dlani in sledove stopal bosih nog. Za iskanje sledov papilarnih linij so nam na voljo tri metode: izzivanje sledov s praški, kemično izzivanje z vnaprej pripravljenimi kemičnimi reagenti in fotografsko dokumentiranje v makroprojekciji Uporaba praškov Najpogosteje uporabljeno sredstvo je drobno zmleti aluminijev prašek (aluminijev argentorat). Uporaben je predvsem za izzivanje sledov na povsem gladkih površinah (steklo, keramika, lakiran les ipd.). Magnetni prašek uporabimo za izzivanje sledov na gladkih 29

37 Vrste in pomen sledov na kraju samomora papirnih površinah, če pričakujemo, da so sledi sveţe. S sajastim, grafitnim praškom ali ţelezovim oksidom doseţemo dobre rezultate pri izzivanju sledov na mokrem steklu, ki ga počasi posušimo. S svinčevim belilom izzivamo sledove na obarvanem steklu, obarvanih in lakiranih predmetih, z bakrenim praškom pa sledove na gladkih kovinskih površinah in brušenem usnju (Vidic, 1973, str ) Kemično izzivanje sledov Najpomembnejše kemično sredstvo za izzivanje starih sledov papilarnih linij na papirju je raztopina ninhidrina. Za izzivanje sledov na nekoliko bolj hrapavih papirnih površinah (tudi bankovci, uradne listine) sta zelo uporabni fizikalna raztopina z maleinsko kislino in raztopina s srebrovim nitratom (Ag NO3). Sledove papilarnih linij na oroţju in drugih kovinskih predmetih izzivamo s cianoakrilatnimi parami. (Vidic, 1973, str. 50) Zavarovanje sledov s fotografiranjem Fotografski aparat je vsekakor eno najpomembnejših tehničnih sredstev v opremi forenzika. Uporaben je tudi pri zavarovanju vseh tistih sledov, ki jih s praški ali kemičnim sredstvom ne moremo zavarovati. Gre za reliefne (ugreznjene) sledove papilarnih linij, odtisnjene v mehkih snoveh, kot so okenski kit, plastelin, glina ipd., ali pa prašnate sledi (sledovi, odtisnjeni v prah) na sicer gladkih površinah (Vidic, 1973, str. 44). Za zavarovanje teh sledi potrebujemo zraven fotoaparata še ustrezen makro objektiv, s katerim je mogoče fotografirati v merilu 1 : 1, stojalo za fotoaparat in svetilko. Fotoaparat postavimo na stojalo, nastavimo elemente za fotografiranje (priporočljivi so dolgi časi osvetljevanja zaradi boljše globinske ostrine), fotografiramo pa s pomočjo samosproţilca ali proţilne vrvice. Pri tem predmet osvetlimo s poševno svetlobo pod najustreznejšim kotom (Vidic, 1973, str. 44) Sledovi obutve Razen sledov papilarnih linij in nekaterih bioloških sledov, najpogosteje najdemo na kraju najdbe trupla tudi sledove obutve. Enako kot drugi sledovi nam tudi ti lahko pomagajo pri pojasnitvi vzroka smrti. Na podlagi sledov obutve lahko ugotovimo: Kje je oseba pred 30

38 Vrste in pomen sledov na kraju samomora smrtjo hodila? Kako je prišla na kraj in s kom? Ali je šla počasi? Ali se je ustavila? ipd. (Vidic, 1973, str ). Slika 16: Relief mavčnega odlitka Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Sledove obutve najdemo v razmočeni zemlji na polju, na vrtovih, na snegu, v prahu, na asfaltnem tlaku, na plastičnem podu, na gladkem parketu, pohištvu Sledove obutve delimo v dve skupini: - površinski ali pozitivni (prah, blato, barva, kri in druge snovi se oprimejo podplata in nato na trdi gladki podlagi puščajo njegovo obliko), - vtisnjeni ali negativni (so vtisnjeni v mehki zemlji, blatu ali snegu). Površinski sledovi ostanejo na vseh trdih in gladkih površinah, vtisnjeni pa v mehki zemlji, v prahu ali snegu. Razen opisanih sledov obuval včasih najdemo na kraju še sledove bosih nog in sledove nogavic. Iskanje in zavarovanje sledov bosih nog je povsem enako kot zavarovanje vseh drugih sledov papilarnih linij, zavarovanje nogavic pa je opisano v poglavju o zavarovanju tkanin. 31

39 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Vsako obuvalo ima razen značilne velikosti in oblike tudi individualne posebnosti, kot so razpoke na podplatih, oţganine, luknjice, odkrhnine, obrabljene dele, različne zakovice ipd. Na osnovi vseh teh značilnosti, najdenih v sledeh, identificiramo obuvala tako, da ta znamenja poiščemo tudi na odtisih. Sledove obutve lahko zavarujemo na več načinov. Površinske sledove najprej oštevilčimo in poloţimo ob sled merilo, da bomo kasneje lahko izdelali fotografijo v naravni velikosti. Fotografiramo jih pod pravim kotom. Če gre za prašnato sled obuvala na gladki in trdi podlagi, jo lahko tudi posnamemo na ustrezno veliko črno daktiloskopsko folijo ali pa na posebno folijo posnamemo s pomočjo statične elektrike. Vsako stopinjo natančno izmerimo, mere pa vnesemo v skico, ki jo rišemo v naravni velikosti. Sled s folije čim prej fotografsko reproduciramo, saj jo po preteku določenega obdobja emulzija folije absorbira vase, da sled ni več vidna. Tudi vtisnjene sledove obutve fotografiramo, izmerimo in skiciramo. Če jih ţelimo trajno zavarovati, napravimo mavčni odlitek (sliki 21 in 22). Zanj uporabimo dentalni mavec, ki mu dodamo vodo. Za srednje veliko sled, odtisnjeno v blatu, potrebujemo pribliţno 0,75 kg mavca, pribliţno pol litra vode, dve leseni trščici za utrditev sledi in obrobo iz pločevine, s katero bomo določili velikost odlitka. Na tak način je mogoče zavarovati tudi sledi v snegu, kjer je zelo pomembno, da je voda ledeno mrzla, sledi v vodi, pa tudi reliefne sledove v prahu. V primeru zavarovanja sledov v prahu moramo sled najprej utrditi s šelakovo raztopino v špiritu, da se nam pri vlivanju mavčne mase ne izmaliči. Za utrditev pa je primeren tudi lak za lase, ki ga z razdalje vsaj pol metra pod pravim kotom pršimo na sled (Vidic, 1973, str. 59). Mavčni odlitek odstranimo, ko postane trden (po preteku pribliţno pol ure). Nato ga oštevilčimo, napišemo nanj podatke o kraju in času zavarovanja ter za kakšen primer gre. Ostanke zemlje odstranimo s curkom vode in mehko ščetko šele potem, ko je popolnoma suh. 32

40 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Slika 17: Postopek zavarovanja reliefne sledi obutve Vir: Kirst, 1973, str Sledovi rokavic Tudi sledovi rokavic (usnjenih, gumijastih, tkanih ) imajo lahko identifikacijsko vrednost, če jih z ustreznim sredstvom napravimo vidne, primerno zavarujemo in poiščemo na njih individualne karakteristike. Rokavice ali tkanine imajo lahko različne vzorce, odrgnine, luknje in razpoke, ki predstavljajo individualne karakteristike (Vidic, 1973, str ). Da bi sledi napravili vidne, uporabimo aluminijev argentorat, svinčevo belilo, sajasti ali grafitni prašek, izzvane sledi pa posnamemo na črno daktiloskopsko ali prozorno folijo. Če ocenimo, da sledi ne bomo mogli ustrezno zavarovati na kraju, jo bomo skupaj s podlago poslali v forenzični laboratorij (Vidic, 1973, str ) Mikrosledovi V šestdesetih letih 20. stoletja se je pričel razvoj tehnologije, ki je omogočila preiskovanje mikroskopsko majhnih delcev, imenovanih mikro sledovi. To so tisti materialni sledovi, ki jih s prostim očesom ne vidimo ali komaj opazimo, njihov obstoj pa na določenih mestih le predpostavljamo. Nastanejo vedno na tistih mestih, kjer prideta v stik ali se medsebojno drgneta dva predmeta. Pri tem se drobci, odpadli z enega, prenesejo na drugega in obratno. 33

41 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Med mikrosledove štejemo tekstilna vlakna, dolga včasih le nekaj desetink milimetra, drobce stekla, majhne koščke laka, barve, prašne delce, delce umazanije, drobce ometa, beleţa, opilke, rastlinske delce, koščke las in dlak in podobno (slika štev mikrosledovi na prijemalnem delu dlani obešenca, petindvajsetkratna povečava). V obliki mikrosledov najdemo tudi vse ostale klasične sledove, tako sledove krvi, smodnika okoli vstrelne poškodbe in na rokah strelca kakor tudi sledove oroţja na tulcih in kroglah ter na uporabljenem oroţju in orodju. Mikrosledove iščemo tudi pri preiskovanju dokumentov. To so predvsem sledovi nevidne pisave, mikroskopsko majhna količina grafita, sledovi mehaničnega ter kemičnega brisanja. Pri iskanju mikrosledov moramo najprej v mislih natančno rekonstruirati dogodek in poiskati vsa tista mesta, kjer bi lahko prišlo do kontaktnega prenašanja mikrodelcev. Največkrat se bo šele v laboratoriju ugotovilo, ali smo mikrosledi zares našli (zavarovali) in ali je bila miselna rekonstrukcija uspešna. V primeru iskanja in zavarovanja mikrosledov je zelo pomembno, da je kraj pravilno zavarovan. To pomeni, da ga je potrebno zaščititi pred spremembami in posegi nepoklicanih oseb, saj bodo le v tem primeru imeli identifikacijsko vrednost. Mikrosledove vedno zavarujemo in posnamemo v takšnem stanju, v kakršnem jih najdemo, in po moţnosti skupaj z nosilcem sledi. Njihovo lego prikaţemo s situacijsko, bliţinsko in makrofotografijo, posnamemo pa s posebnim sesalcem v mikrofiltrski nastavek, s širokim prozornim lepilnim trakom ali pa z magnetom, odvisno od vrste, lege in količine. 34

42 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Slika 18: Mikrosledovi na koţi dlani obešenca Vir: Arhiv SKP PU Celje, b.l. Za pakiranje uporabimo samo brezhibno čiste polietilenske vrečke, plastične škatlice, epruvete s čistimi zamaški, bele kuverte, bel gladek pisarniški papir, čist filtrirni papir ipd. Vsako sled pakiramo posebej, da preprečimo prenos sledi iz enega predmeta na drugega, vsak ovoj pa tudi natančno označimo. Da lahko strokovnjak v laboratoriju opravi primerjavo, mu moramo z ustrezno zavarovanimi sledovi poslati tudi primerjalni material, da nam bo lahko odgovoril na vprašanje, ali so sledovi v spornem vzorcu s kraja identični vzorcu priloţenega primerjalnega gradiva. 7.2 Vidni sledovi Vidni sledovi so vsi tisti sledovi, ki jih, kot ţe samo ime pove, pri ustrezni osvetlitvi vidimo s prostim očesom in za iskanje ne potrebujemo posebnih optičnih pripomočkov. Te sledi delimo v štiri osnovne skupine, od katerih ima vsaka številne podskupine. Predstavil bom tiste vidne sledi, ki se v primerih najdb trupel najpogosteje iščejo in imajo za pojasnitev vzrokov smrti ključni pomen: - biološki sledovi (sledovi krvi, človeških izločkov, las, dlak, kosti, tekstilnih vlaken, rastlinski sledovi ); - fizikalni sledovi (sledovi orodja, strelnega oroţja, elektrike ); - kemični sledovi (prahu in zemlje, barv in lakov, mamil, strupov, eksplozivov ); 35

43 Vrste in pomen sledov na kraju samomora - grafološki sledovi (poslovilno pismo) Biološki sledovi Biološki sledovi so tisti vidni sledovi, ki nam v primeru najdbe trupla največ povedo o dogodku pred nastopom smrti. Iz njihove količine, lokacije, oblike in sveţine lahko sklepamo, ali gre za samomor, nezgodo ali umor, kakšno orodje je bilo uporabljeno, kdaj je smrt nastopila ipd. Biološka sled je vsaka sled človeškega, ţivalskega ali rastlinskega izvora, ki jo najdemo na kraju dejanja. Pod biološko sledjo v kriminalističnem smislu pa se razume le tiste biološke spremembe vidne in nevidne, ki so bile narejene ob izvrševanju kaznivega dejanja. Biološke sledove uvrščamo v skupino neposrednih sledov. So najbolj tipičen predstavnik individualnosti in neprenosljivosti. Na krajih kaznivih dejanj lahko najdemo zelo različne biološke sledove, vendar najpogosteje sledove človeškega izvora, kot so kri, sperma, slina, izpljunki, lasje, dlake in druge. Pri odkrivanju in zavarovanju teh sledov moramo vedeti, da lahko pod vplivom zunanjih dejavnikov spremenijo svojo prvotno obliko, agregatno stanje, gostoto, barvo in drugo Sledovi krvi Sledovi krvi spadajo med tiste biološke sledove, ki jih na krajih najdb trupel najpogosteje najdemo in imajo za pojasnitev vzrokov smrti velik pomen. Lahko imajo obliko kapelj in kapljic, brizgov, obrisov, srag in mlak. Iz oblike kapelj in kapljic lahko sklepamo, s kakšne višine je kapljala kri, lahko pa ugotovimo tudi, ali je bila oseba takrat v gibanju. Kaplja okrogle, zvezdaste oblike je padla z večje višine kot kaplja v obliki koncentričnega kroga. Kaplja podolgovate oblike s konico na eni strani kaţe smer gibanja. Po razpršenih drobnih kapljicah na zidu in predmetih lahko določimo kraj, kjer je bila oseba poškodovana (npr. prerezana vratna arterija). Krvni sledovi imajo lahko obliko podplatov (hoja po luţi krvi), prstov in dlani (prijemanje z okrvavljenimi rokami), po obseţnosti in gostoti pa lahko sklepamo tudi na orodje ali oroţje, s katerim so bile poškodbe povzročene. 36

44 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Tako kot je lahko oblika sledov različna, je lahko različna tudi njihova barva. Madeţi so lahko rjasto rjave barve, sivi, svetlo rdeči ali celo zelenkasti, odvisno od sestave podlage, temperature, starosti sledov, sončne svetlobe, bakterij, kemičnih snovi, vlage ipd. Krvne sledove iščemo na truplu, na oblačilih, na kraju dejanja, bodisi na prostem ali v prostoru, na čistilnih pripomočkih, na orodju, oroţju, vozilih ipd. Lahko so različne intenzitete, povsem vidni v zgoraj navedenih barvnih odtenkih ali pa skoraj nevidni. Krvne sledi je včasih posebno teţko iskati na temnih podlagah ali podlagah, podobnih barvi krvi. Pri tem si pomagamo z različnimi pripomočki, kot so ultravijolična svetilka (kri ne fluorescira), povečevalno steklo, svetilka s svetlobo normalne fluoroscence ipd. (Vidic, 1973, str. 78). Ker so madeţi nekaterih drugih snovi podobni madeţem krvi, lahko opravimo preliminarno testiranje s Hemastix lističi (če gre za vzorec krvi, se reagent obarva modro zeleno). Pri testiranju moramo biti zelo previdni, saj lahko sled poškodujemo ali povsem uničimo. Poskuse delamo le na drobcu krvi, ki smo ga s skalpelom previdno ločili od madeţa. Sledove krvi zavarujemo tako, da jih označimo in opišemo, fotografiramo situacijsko in bliţinsko z merilom, z merjenjem določimo njihovo lego in vnesemo v skico ter strokovno poberemo (zavarujemo). Če je le mogoče, jih odvzamemo skupaj z nosilcem sledi. Posušene sledove krvi s podlage odluščimo s skalpelom. Če so sledovi na zidu, jih z ometa previdno izpraskamo, razen tega pa odvzamemo tudi primerjalni vzorec ometa. Sledove tekoče krvi zavarujemo z vatiranimi paličicami (C.D.S., SWAB, SAFE) 3. Pomembno je, da se kri hitro osuši (sveţa kri v povsem zaprti embalaţi splesni) in da je ne kontaminiramo s tujo snovjo. Sledove krvi na zemlji zavarujemo skupaj z zemljo, posebej pa odvzamemo v bliţini še vzorec zemlje brez krvi. 3 Garnitura vatiranih paličic s kartonsko embalaţo različnih proizvajalcev. 37

45 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Sled krvi na snegu zberemo tako, da okrvavljen sneg poloţimo na čist filtrirni papir in ga stopimo, nato sled posušimo. Sled krvi na rastlinskih delcih odvzamemo skupaj z rastlino. Sledove krvi na prenosljivih predmetih ali oblačilih ki se še niso popolnoma posušili, vedno, preden jih pošljemo v preiskavo, temeljito posušimo. Ţe sredi 19. stoletja so pionirji sodne medicine in kriminalistike iskali metodo, s pomočjo katere bi dokazali človeško kri. Leta 1901 je Nemec Paul Uhlenhuth odkril metodo, s pomočjo katere je mogoče ločevati človeško kri od ţivalske. Istega leta je Karel Landsteiner objavil članek o aglutinacijskih pojavih v človeški krvi, ki jo je razvrstil v štiri skupine (Rh faktorje): A, B, AB in O. Ugotovil je, da so dedni oz. da se prenašajo na potomce. Okoli leta 1926 sta Landsteiner in Levin odkrila, da je mogoče določiti nekatere skupne lastnosti tudi v nekaterih drugih človeških izločkih, kot so: slina, solze, sperma in znoj. Leta 1940 je Aleksander Wiener odkril krvni rhesus faktor (pozitiv negativ). Leta 1955 je Coombs odkril princip mešane aglutinacije, s katero je mogoče določiti krvno skupino celo na okrvavljenih vlaknih, ki niso daljša od nekaj desetink milimetra. To metodo so strokovnjaki v naslednjih letih še zelo izpopolnili, kri pa ločevali po skupinah in Rh faktorjih do revolucionarnega odkritja molekule deoksiribonukleinske kisline (Vidic, 1973, str ) DNK in kriminalistika DNK 4 je osnovna dedna snov skoraj vseh ţivih organizmov. Velike molekule so sestavljene iz ogromnega števila sestavnih delov, vendar je njihova zgradba v osnovi presenetljivo preprosta. Posamezna molekula DNK je sestavljena iz dveh ločenih nizov, ki se prečno povezujeta in spiralasto ovijata drug okoli drugega ter na ta način oblikujeta dvojno spiralasto vijačnico. 4 Deoksiribonukleinska kislina. Leta 1953 sta Američan James Watson in Angleţ Francis Crick po dolgoletnih raziskavah takratni znanstveni javnosti sporočila, da je deoksiribonukleinska kislina, v nadaljevanju DNK, velika molekula v obliki dvojne vijačnice, v kateri so dedne lastnosti zapisane v zaporedju komplementarnih parov nukleotidnih baz, ki povezujejo dva stranska niza dvojne vijačnice. Zaporedja treh parov nukleotidnih baz pa so šifre za čisto določeno aminokislino. S povezovanjem komplementarnih nukleotidnih baz v pare med obema nizoma lahko razločimo tudi kot reduplikacijo (samopodvajanje) molekul DNK. 38

46 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Slika 19: Dvojna vijačnica DNK Vir: Denša, Vsak niz je sestavljen iz velikega števila različnih vrst nukleotidov, vse vrste pa imajo enako osnovno zgradbo in so sestavljene iz molekule sladkorja (deoksiriboza) in fosfatnega ostanka. Molekula fosfatnega ostanka se naveţe na sladkorjevo molekulo drugega nukleotida in na ta način nastaneta stranska niza ali ogrodje molekule DNK. Štiri vrste nukleotidov se med seboj razlikujejo samo po posebnih dušikovih bazah (nukleotidne baze), ki so vezane na sladkorjevo molekulo. Med obema stranskima nizoma molekule DNK se štiri različne baze, adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T), enega niza s pomočjo vodikovih vezi povezujejo z ustreznimi komplementarnimi bazami drugega niza (slika štev grafični prikaz dvojne vijačnice deoksiribonukleinske kisline). S tako pojasnjeno zgradbo molekule DNK lahko razloţimo sposobnost samopodvajanja (reduplikacijo) teh molekul in način branja v molekuli DNK šifriranih dednih zapisov za izdelavo aminokislin in beljakovin. Iz ene molekule DNK nastaneta dve popolnoma enaki molekuli tako, da se oba z nukleotidnimi bazami povezana stranska niza ločita, nato pa se na nukleotide vsake polovice navezujejo novi nukleotidi s komplementarnimi bazami. Zaporedje nukleotidnih baz na molekuli DNK je tudi šifra zaporedja aminokislin v encimih, pri čemer posamezno aminokislino določajo tri zaporedne nukleotidne baze (trojček baz ali kodon). Iz zapisanega izhaja, da ima vsak človek v vseh celicah, ki tvorijo njegov organizem, povsem enak DNK-profil. Tega je mogoče z biološkimi testi dokazati in ločiti od genetskih lastnosti drugih ţivih bitij. Za preiskavo teoretično zadostuje ţe ena sama celica kateregakoli mehkega tkiva človeškega telesa (tudi človeških izločkov, v katerih so celice). Takšne celice lahko najdemo na kraju dejanja. Molekule jedrne DNK so razdeljene na 46 kromosomov, ki so v 23 parih, ter spolna kromosoma X in Y. Število kromosomov je sodo, kjer človek poseduje dva kompleta kromosomov, od vsakega starša po en niz. Bratje in 39

47 Vrste in pomen sledov na kraju samomora sestre podedujejo od istih staršev drugačno kombinacijo kromosomov in se tako razlikujejo drug od drugega. Izjema so enojajčni dvojčki, ki so naravne kopije (naravni kloni z enakim genotipom) (Zupančič, 2008, str ). Molekularno-genetske metode za identifikacijo biološkega materiala in preverjanje sorodstvenih povezav, ki temeljijo na pomnoţevanju odsekov DNK v PCR 5, se od začetka 90. let uporabljajo v sodnomedicinskih, kriminalističnih, paleoantropoloških in genealoških študijah. Pri jedrni DNK preiskujemo mikrosatelite ali kratke tandemske ponovitve, ki jih označujemo s kratico STR 6. Po pomnoţitvi večjega števila lokusov 7 STR v reakciji PCR in njihovi ločitvi s kapilarno elektroforezo 8 dobimo individualno specifičen alelni 9 vzorec, ki ga imenujemo genetski profil. Mikrosatelite preiskujemo na avtosomih 10 in na spolnem kromosomu Y, ki nam omogoča sledenje paternalni 11 liniji. Vsi moški sorodniki po očetovi liniji imajo namreč identičen STR haplotip kromosoma Y. Iz starih kosti in zob zaradi močne degradacije vedno ni moč pridobiti dovolj kakovostne jedrne DNK, zato poteka v takih primerih identifikacija biološkega materiala s pomočjo sekvenčnih polimorfizmov mitohondrijske DNK (mtdnk), ki se za razliko od jedrne nahaja v celici v številnih kopijah in je zaradi kroţne oblike manj izpostavljena razgradnji, kar ji omogoča daljšo ohranitev. Pri tipizaciji mtdnk preiskujemo najbolj variabilno nekodirajočo kontrolno regijo mtdnk (hipervariabilno regijo HVI 12 in HVII mtdnk). Preiskava mtdnk nam je podobno kot preiskava kromosoma Y v veliko pomoč v primerih, ko so med sorodniki pogrešane osebe ţiveči le še nekaj generacij oddaljeni sorodniki, saj se mtdnk deduje po materi in se ne rekombinira 13, kar nam omogoča sledenje maternalni liniji. Pri identifikaciji starih skeletnih ostankov preiskujemo, če je to le mogoče, tako polimorfizme jedrne DNK (avtosomsko DNK in kromosom Y) kot polimorfizme mtdnk. Z molekularno-genetskimi metodami so identificirali francoskega prestolonaslednika Ludvika XVII, Martina Bormanna, Josefa 5 Polimerazna veriţna reakcija (angl. Polymerase Chain Reaction). 6 Short Tandem Repeat. 7 Lokus je mesto gena na kromosomu. 8 Avtomatizirana analizna metoda za separacijo beljakovin v serumu. 9 Ena izmed različnih oblik zapisa dednega materiala na določenem mestu na kromosomu. Z metodo se meri dolţina alelov posameznega področja na DNK-molekuli. 10 Vsak kromosom razen spolnih kromosomov. 11 Vpliv očeta. 12 V forenzičnih genetskih preiskvah se po navadi preiskuje polimorfizem nekodogene kontrolne regije, ki jo predstavljata dve hipervariabilni področji, imenovani HVI in HVII, za kateri je značilna visoka variabilnost nukleotidnega zaporedja. 13 Nastajanje novih oblik. 40

48 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Mengeleja, rusko carsko druţino Romanov in številne ţrtve mnoţičnih pobojev na ozemlju bivše Jugoslavije. Uspešne so bile tudi preiskave mtdnk zelo starih skeletnih ostankov /tirolski ledeni človek Öetzi, neandertalec/ (Zupančič, 2008, str. 749). Pri samomorih lahko pridobimo DNK: - s trupla pokojnega, - s pripomočka, uporabljenega pri storitvi samomora (noţ, pištola, vrv ), - na različnih predmetih, najdenih pri ogledu kraja dejanja (cigaretni ogorki, ţvečilni gumiji, uporabljeni robčki itd.), - iz raznih izločkov (slina, sperma, kri, lasje ). S pomočjo zavarovanja DNK lahko ugotovimo, če je sled na kraju dejanja pustila kakšna druga oseba, kar vzbudi dvom, če gre za samomor. V nadaljevanju postopka bo z zbiranjem obvestil moč ugotoviti, ali gre za samomor, umor ali delovno nezgodo Sledovi las in dlak Sledovi las in dlak imajo lahko velik pomen pri raziskovanju vzrokov smrti. Njihova identifikacijska vrednost je večja, če imamo zadostno količino spornega in primerjalnega materiala. Lase ali dlake iščemo na kraju najdbe trupla, na uporabljenem orodju, na oroţju, na oblačilih ter v izgubljenih pokrivalih, v glavniku ipd. Lahko so pomembni pri ugotavljanju istovetnosti mrtvega ter pri ugotavljanju strelne razdalje. S toksikološkim preiskovanjem las lahko dokaţemo tudi zastrupitev s talijem, svincem ali arzenom. Odvisno od primera v preiskavah skupaj s spornimi vzorci s kraja najdbe pošljemo tudi primerjalne vzorce las oziroma dlak. V primerjalnem vzorcu naj bo od 80 do 100 las, ki jih ne reţemo, pač pa izčešemo ali izpulimo z različnih delov lasišča. 41

49 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Rastlinski sledovi Na osnovi rastlinskih sledi, najdenih v zavihkih oblačil mrtvega, v ţepu njegovega oblačila, nalepljenih na podplatih obuval ali v stanovanju bomo včasih lahko rekonstruirali dogajanje pred nastopom smrti. Sledove rastlin zavarujemo skupaj z nosilcem sledi. Posamezne obleke, na katerih so sledovi rastlin, pokrijemo s čistim papirjem in nato zavijemo tako, da se sledovi pri transportu ne bodo izgubili ali prenesli z enega dela oblačila na drugega. Orodje, na katerem so sledovi ovijemo s papirjem ali folijo. Če so sledovi vidni, njihovo lego in obliko v makroprojekciji fotografiramo. Fotografiramo situacijsko in bliţinsko tudi sledi rastlin na neprenosljivih predmetih, šele nato jih odluščimo ali izreţemo in shranimo v čiste papirne vrečke ter primerno označimo. Da bi sledove rastlin lahko tudi identificirali, moramo zbrati več primerjalnih vzorcev z različnih mest s kraja, kjer domnevamo, da se je oseba pred smrtjo zadrţevala, pa tudi na kraju najdbe trupla Sledovi tekstilnih vlaken Pod tekstilna vlakna prištevamo vse tiste snovi, iz katerih tekstilna industrija izdeluje tkanine, pletenine, vrvi in niti. Razdelimo jih na: - rastlinska vlakna (lan, konoplja, bombaţ, juta ), - živalska vlakna ( naravna svila, ţivalske dlake, volna ), - umetna vlakna (umetna svila, najlon, perlon, orlon ), - mineralna vlakna (steklena, azbestna ). V primeru samomorov z obešenjem na rokah mrtvega vedno iščemo vlakna sredstva za obešenje, ki se s prijemanjem prenašajo na roke. V primeru samomorov v cestnem prometu iščemo tekstilna vlakna na tistih delih avtomobilov, ki so ob naletu prišli v stik z oblačili, npr. osebe, ki je skočila pred vozilo. Da bi dokazali, kdo je vozil, jih iščemo na sedeţih 42

50 Vrste in pomen sledov na kraju samomora oziroma povsod tam, (Vidic,1973, str. 97). kjer domnevamo, da so prišla oblačila v kontakt s podlago Tudi sledi tekstilnih vlaken zavarujemo skupaj z nosilcem sledi. Dele obleke prekrijemo s čistim papirjem ali s prozorno folijo tako, da se sledovi med prevozom ne bi prenesli na druge dele nosilca sledi. Če so sledovi na predmetih, ki jih ni mogoče v celoti zavarovati, jih zberemo s pinceto, shranimo pa v čisto papirnato embalaţo (Vidic,1973, str ) Sledovi strelnega oroţja Med strelna oroţja štejemo vse tiste naprave, s katerimi je mogoče s pomočjo potisnih plinov neko telo pognati skozi cev. Zanimajo nas predvsem pištole (samokresi) in revolverji ter različne puške in naprave, podobne strelnemu oroţju, če je z njimi mogoče storiti samomor. Za sledove strelnega oroţja štejemo: - sledove na oroţju, - sledove na strelivu, - sledove na strelcu, - sledove na ţrtvi ali predmetu. Pri preiskavi sledov si zastavljamo številna vprašanja. Na nekatera izmed njih bomo dobili odgovore od kemikov in balistov, na tista ki se nanašajo na poškodbe, pa od strokovnjakov na področju sodnomedicinske stroke. Strelno oroţje delimo na kratkocevno in dolgocevno, od vrste uporabljenega oroţja in streliva pa so odvisni domet, natančnost strela, poškodbe, nastale pri streljanju, in s tem v zvezi tudi sledovi. Po strelu bomo v cevi in na drugih delih oroţja, odvisno od vrste, našli sledove neizgorelih delcev smodnika in smodnikovih saj. Če je bil z oroţjem napravljen kontaktni strel, bomo našli na cevi in v njej kri, lase ali dlake, moţganovino, delce tkiva in tekstilna vlakna. Te snovi vsrka v cev vakuum, ki nastane neposredno po strelu. Na oroţju pa lahko najdemo še druge sledi, kot so umazanija iz ţepov, prah, rja in tekstilna vlakna, predvsem na zamaščenih 43

51 Vrste in pomen sledov na kraju samomora delih oroţja. Med sledove na oroţju štejemo tudi naboje in tulce, ki so ostali v leţišču naboja in v nabojniku, ter na naboje, ukleščene v odprtini za izmetavanje, kot tudi krogle, ostale v cevi. Za iskanje posameznih kosov streliva, tulcev in drugih manjših kovinskih delcev bomo uporabili detektor za kovine, če iščemo te sledove na travniku, v gozdu ali na polju ipd. Lego oroţja na kraju dejanja ali oroţje v rokah ţrtve prikaţemo s situacijskimi fotografskimi posnetki in posnetki iz bliţine. Na bliţinskih posnetkih naj bodo vidni tudi morebitni sledovi papilarnih linij, krvi, las, tekstilnih vlaken ipd. Oroţje in njegovo stanje natančno opišemo. Opisujemo vrsto oroţja, model, kaliber, serijske številke, število nabojev, zunanji videz, morebitne poškodbe in poloţaj. Ne pozabimo tudi na opis sledov, lege varovalke in morebitnih vidnih napak pri delovanju oroţja. Oroţje, ki ga pošljemo v preiskavo, mora biti prazno. Če ga iz kakršnegakoli vzroka ne moremo izprazniti, ga v preiskavo pošljemo po kurirju, ovojnico pa vidno označimo, da je napolnjeno. Pred preiskavo delovanja oroţja v nobenem primeru ne preizkušamo in ga ne čistimo. Zavarujemo ga v kartonske škatle, v katerih ga fiksiramo tako, da se med prevozom ne premika. Za preiskavo so aktualni tudi tulci, iz katerih so bile izstreljene krogle. Tulci nam omogočijo, da določimo vrsto oroţja in konkretno oroţje tudi identificiramo. Na tulcu puščajo sledove tisti deli oroţja, ki potiskajo navoj v cev, ga aktivirajo, prazen tulec izvlečejo in izvrţejo. Sledove pa puščata tudi leţišče navoja in nabojnik. Na tulcih je mogoče s cianoakrilatnimi parami izzvati uporabne sledove papilarnih linij. Na površini krogle, ki jo smodniški plini potisnejo skozi cev, ostanejo sledovi, ki jih povzroči notranjost risane cevi. Gre za sledove ţlebov in polj. Za ugotavljanje vrste oroţja je poleg kalibra pomembno tudi število ţlebov in polj, njihova širina ter smer in kot navoja. Različna oroţja (razen revolverjev in nekaterih zvrsti dolgocevnega oroţja) izvrţejo tulce pod različnim kotom in različno daleč. Pri ugotavljanju stojišča strelca moramo upoštevati, da se tulci lahko tudi odbijejo od kakšnega predmeta ali na ravni gladki površini kotalijo. Razen naštetega pa so za kriminalistično preiskovanje pomembni tudi nekateri deli lovskega streliva s svinčenimi kroglicami (plastični ali papirni zamašek, ki sluţi v naboju kot vzmet kroglicam). 44

52 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Pomembni so tudi sledovi, ki ostanejo po streljanju na strelcu. Med najpomembnejše uvrščamo poškodbe na strelčevih rokah in pa sledove neizgorelih delcev smodnika. Prve nastanejo pri nepravilnem rokovanju z oroţjem, druge pa pri samem aktiviranju naboja. Običajno najdemo poškodbe na strelčevi roki med palcem in kazalcem roke, predvsem so to praske in odrgnine. Pri aktiviranju oroţja se iz špranj med posameznimi kovinskimi deli izmuzne majhna količina smodniških plinov, katerih prisotnost na rokah ali oblačilih, če gre za dolgocevno oroţje, je mogoče dokazati. Pred leti je bila v uporabi metoda dokazovanja prisotnosti nezgorelih delcev smodnika s pomočjo segretega parafina (parafinska rokavica), ki pa jo je zaradi nekaterih slabih lastnosti nadomestilo izpiranje s pomočjo solitrne raztopine. Sedaj uporabljamo v ta namen posebne lepljive diske, s pomočjo katerih posnamemo nezgorele drobce smodnika in jih tako zavarujemo za nadaljnjo preiskavo. V laboratoriju analizirajo prisotnost svinca, barija in antimona, ki jih vsebuje smodniško polnjenje nabojev. Strelne poškodbe najprej fotografiramo situacijsko in bliţinsko z merilom oz., če je to objektivno mogoče, še v merilu 1:1. Če je prestreljena tudi obleka, predhodno enako fotografiramo tudi to. Pred slačenjem preko strelne poškodbe na obleko pripnemo čist bel papir in jo zloţimo tako, da se pri transportu sledovi ne poškodujejo. Oroţje, iz katerega je bilo domnevno streljano, zavarujemo v čisto polietilensko vrečko in fiksiramo v kartonsko embalaţo, da se med transportom ne poškoduje, da se nanj ne nalepijo drugi sledovi in da ne kontaminira drugih vzorcev. Poleg oroţja pošljemo tudi strelivo, ki smo ga našli na kraju dogodka, ter vse sporne vzorce (tulce, krogle). Domnevnemu strelcu odvzamemo vzorce za preiskavo na prisotnost ostankov saj in nezgorelih drobcev smodnika. Po poškodbah in po nekaterih drugih okoliščinah je mogoče ugotoviti tudi kot streljanja ter stojišče strelca. V primeru, ko gre za prestrel, krogla običajno zadene kakšen predmet (če je bilo streljano v prostoru, bomo sled krogle našli v zidu, v pohištvu itd.). Če je bilo streljano na širšem odprtem prostoru, ali če je krogla obtičala v telesu določamo smer strela in stojišče po poloţaju tulcev. Seveda pa moramo poznati diagram izmetavanja tulcev za uporabljeno oroţje. 45

53 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Sledovi prahu in zemlje Prah sestavljajo različni organski in anorganski drobci. Kot sled je uporaben tudi pri identifikaciji neznanega mrtveca, na katerem najdemo tako imenovani poklicni prah. Pod poklicni prah so mišljeni vsi tisti mikroskopsko majhni drobci, ki vsebujejo individualne karakteristike, kot so delci barve ali beleţa, drobci lesa, šamotni prah, moka, cementni prah ipd. (Vidic,1973, str. 90). Način zavarovanja prahu je odvisen od količine vzorca in od predmeta, s katerega ga ţelimo pobrati. Če gre za prah na obleki, jo damo v papirnato vrečo in jo zaveţemo, nato pa dobro stresemo, da prah odpade. Z večje površine sledove prahu zberemo s prirejenim sesalnikom, ki ima mikrofiltrski nastavek, majhno količino prahu v ţepih ali za zavihki obleke pa lahko zavarujemo tudi s prozornim lepilnim trakom. Kovinske prašne drobce lahko zberemo z magnetom. Pri ločevanju dveh ali več vrst prašnih drobcev na enem mestu pa uporabimo učinek statične ali torne elektrike. Tako zbrane vzorce spravimo v epruvete in jih primerno označimo. Načeloma za sledove prahu velja, da jih odvzamemo skupaj z nosilcem sledi. Zbiranje in zavarovanje pa se nadaljuje v kemičnem laboratoriju. Pri vzorcu zemlje zavarujemo vrhnji sloj zemeljske površine, ki ga sestavljajo mineralne in biološke snovi ter ţivi in mrtvi organizmi. Sestava je glede na geološke, rastlinske in ţivalske elemente različna. Vse te snovi in sestavine so podvrţene mehaničnemu, kemičnemu in bakterijskemu delovanju. V primeru najdbe trupla iščemo sledove zemlje, ki so pomembne za preiskavo, največkrat na podplatih obutve in pregibih oblačil, včasih pa tudi na profilu avtomobilskih pnevmatik. V vsakem primeru vzamemo primerjalno zemljo neposredno iz sledi obuvala ali pnevmatike pa tudi na mestih, ki jih pokaţejo morebitne priče, ter v neposredni bliţini najdbe trupla na različnih krajih, ki jih predhodno primerno zabeleţimo (kemijska sestava zemlje istega tipa je lahko ţe na zelo majhnih razdaljah različna, kar je posledica gnojenja, načina obdelave, različnih sposobnosti izkoriščanja hranljivih snovi in različnih fizikalno-kemičnih in mikrobioloških procesov v njej). 46

54 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Pri pakiranju vzorcev zemlje je pomembno, da se ohranijo kar se da v naravnem stanju. Ker so biološke substance v zemlji podvrţene različnim mikrobiološkim procesom razpadanja, vzorce zemlje posušimo na zraku. Če je s preiskavo potrebno pohiteti, jih pakiramo v polietilenske vrečke, vendar jih ne zapremo. Nanje poloţimo čist filtrirni papir, da vlaga izhlapeva in da ne nastopi plesnoba ter razmnoţevanje mikroorganizmov. Forenzik v laboratoriju preiskuje, ali je zemlja (tudi prah) v spornem vzorcu identična zemlji katerega od primerjalnih vzorcev Poslovilno pismo Poslovilno pismo lahko najdeno na kraju samomora. Lahko ga najdemo v pokojnikovem ţepu, v njegovem avtomobilu, na delovnem mestu ali na njegovem domu. Poslovilno pismo nam je lahko močan indic, da gre za samomor (slika 20). Pri najdbi poslovilnega pisma moramo biti previdni, saj lahko poslovilno besedno sporočilo napiše druga oseba, tudi morilec. Gre za to, da je rokopis mogoče tudi ponarediti. Še posebno to velja za pisave, napisane s pisalnim strojem ali računalnikom. Da se izognemo zmotam pri preiskavi, moramo za primerjavo odvzeti primerjalni rokopis (pokojnikova pisma, razglednice, pisane prijateljem, znancem, dnevnik z rokopisom, zapiski na delovnem mestu ipd.). Forenzik bo z grafološko preiskavo ugotovil, ali je rokopis poslovilnega pisma identičen primerjalnemu rokopisu. Po vseh končanih preiskavah (toksikoloških, grafoloških, sodnomedicinskih, bakterioloških ), ki zanesljivo izključujejo kakršnokoli udeleţbo druge osebe, bomo lahko primer zaključili kot samomor. Razen avtentičnosti pisave poslovilnega pisma bomo opravili tudi daktiloskopski pregled papirja, najdene sledi primerjali s prstnimi odtisi pokojnega, s primerjavo pa dokazali, da je pokojni papir prijemal in s tem pustil na njem latentne sledi papilarnih linij. Če je poslovilni rokopis zaprt v kuverti, bomo le-to skupaj s primerjalnim vzorcem sline zavarovali in v laboratoriju preiskali identičnost genetskega materiala (DNK) sline na ovojnici s primerjalnim vzorcem iz pokojnikovih ust. Če je bilo poslovilno pismo napisano s pisalom, ki vsebuje počasi sušeče črnilo (nalivno pero, nekatere vrste kemičnih svinčnikov, flomastri ), moramo natančno pregledati roke mrtveca, saj bomo na njih morda našli sledi polnila iz pisala. 47

55 Vrste in pomen sledov na kraju samomora Slika 20: Poslovilno pismo Vir: Arhiv SKP PU Celje,