UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti. ARGUMENTATIVNI SLOGOVNI POSTOPEK Diplomsko delo

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti ARGUMENTATIVNI SLOGOVNI POSTOPEK Diplomsko delo Mentor: doc. dr. Drago Unuk Kandidatka: Sandra Turkuš Maribor, 2009

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Dragu Unuku za pomoč, podporo in dragocene napotke pri izdelavi diplomske naloge, staršema za potrpežljivost in podporo ter ostali družini in prijateljem, ki so me spodbujali.

3 IZJAVA Podpisana Sandra Turkuš, rojena 13. marca 1980, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in filozofija, izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom Argumentativni slogovni postopek pri mentorju doc. dr. Dragu Unuku, avtorsko delo. V diplomski seminarski nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Maribor,

4 POVZETEK Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati naslovnika, da sprejme argumente. Če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej lahko argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz argumentov, kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed možnih logičnih oblik. Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno sprejetje. Uporabljamo jih za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za ocenjevanje dejanj in iskanje resnice. Značilnost argumentativnega slogovnega postopka je, da ne sloni na dejanju, ampak je najpogosteje bistvo tega postopka predstavljanje odnosov in vzročnoposledično razmerje. Ključne besede in besedne zveze: argument, teza, slogovni postopek, znanstveno besedilo. SYNOPSYS Argumentation is a process (a style process) in which the author succeeds to convince the recipient to accept the arguments or not. If he or she succeeds, the recipient consequently accepts the conclusions and everything that follows from the presumption. From the point the arguments can be means of rational convincing as well as means of manipulating. Therefore the argumentation can be comprehended as a process where the author develops an argument or series of arguments meaning that he places his thoughts, implied or expressed, in one of the most logical forms. An argument is any reasonable support for a certain statement together with the reasons for its acceptance. It is used for defending resolutions, criticizing standpoints, evaluating deeds and searching the truth. The characteristic of the argumentative process is that it is not based on act; the most common substance of this process is presenting the relation in cause-effect relationship. Key words and phrases: argument, thesis, style process, scientific text.

5 KAZALO 1 UVOD ARGUMENT Definicija argumenta Struktura argumenta Vrste argumentov Veljavnost argumentov Sprejemljivost, relevantnost in zadostnost argumentov Operatorji in konektorji Členek ARGUMENTACIJA V JEZIKU Argumentacijsko dejanje Pravila in elementi pri veljavni argumentaciji Argumentacija z avtoriteto Moč argumenta Argumenti v znanstvenih besedilih Dejavniki, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije argumentov v znanstvenem članku Besedni red Stilno nezaznamovani besedni red Stilno zaznamovani ali subjektivni besedni red Ilokucijska struktura besedila ARGUMENTACIJA V GOVORU Premise argumentacije v govoru Postopki argumentacije v govoru Kvazilogični argumenti Argumenti, utemeljeni s strukturo veljavnosti ZMOTE IN NAPAKE PRI ARGUMENTACIJI Klasifikacija zmot Zmote in napake iz relevance Nevednost o zavrnitvi Napačna sled Argument proti človeku Krožno sklepanje Argument iz nevednosti Induktivne in deduktivne (logične) zmote in napake Ne sledi Prehitra posplošitev... 35

6 5.3.3 Kompleksni vzrok Napačni vzrok Argument iz logike Zmote in napake iz dvoumnosti Ekvivokacija Amfibolija Napačni poudarek Sestava Delitev Evfemizem MODEL ARGUMENTIRANJA STEPHENA TOULMINA Sestavine pri modelu Stephena Toulmina Vrste sklepanj pri Toulminovem modelu ARGUMENTACIJSKA STRUKTURA RAZLIČNIH BESEDILNIH ZVRSTI ZNAČILNOSTI ARGUMENTATIVNEGA SLOGOVNEGA POSTOPKA Kohezija/inkohezija Enumerativnost Komutativnost/suksesivnost Aktualnost Objektivnost Zgradba člankov z argumentativnim slogovnim postopkom Naslov Uvod Zaključek Raznolikost in številčnost interpunkcije Vertikalna analiza distribucije leksike Nominalni stil (statični stil) Dinamični stil (razgibani slog) ZAKLJUČEK...75 VIRI IN LITERATURA...79

7 KAZALO GRAFOV IN TABEL A) GRAFI Graf 1: Pogostnost konektorjev na začetku povedi in na začetku stavka v povedi Graf 2: Pogostnost glagolov in samostalnikov na začetku povedi Graf 3: Pogostnost besednih vrst v teznem in v argumentativnem delu Graf 4: Stavčna struktura teznega in argumentativnega dela Graf 5: Številčnost in raznolikost interpunkcije B) TABELE Tabela 1: Vrste argumentov... 4 Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov... 8 Tabela 3: Modifikacije argumentov Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi Tabela 5: Vrste zmot Tabela 6: Sestavine pri modelu Stephena Toulmina Tabela 7: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu Tabela 8: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu Tabela 9: Primeri, kadar frazeologizirani konektorji izražajo sporazumevalno situacijo Tabela 10: Strnitev frazeologiziranih konektorjev Tabela 11: Propozicijski konektorji razširjeni iz členkovnih in vezniških sredstev Tabela 12: Prikaz enumerativnega zaporedja Tabela 13: Prikaz komutativnosti Tabela 14: Prikaz komutativnosti Tabela 15: Vertikalna analiza distribucije leksike po besednih vrstah... 71

8 1 UVOD V diplomski nalogi se bom ukvarjala z argumentativnim slogovnim postopkom. S tem slogovnim postopkom se pojasnjuje, zagovarja, dokazuje, torej utemeljuje kako mnenje o čem, potrjuje se trditev, ki jo predstavlja tema besedila. Pojasnjevanje, dokazovanje in zagovarjanje pomeni podajanje argumentov v odnosu do dane teme. V vsakodnevnem sporazumevanju podajamo neanilitične argumente, ki jih ni mogoče ekzaktno dokazati, v strokovnih besedilih pa se uporabljajo analitični argumenti. Dokazi potrjujejo pravilnost hipoteze ali trditve, z argumenti se trditev podpira in z njimi se izognemo utemeljevanju trditve, ki se izmika pravemu logičnemu smislu. Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati naslovnika, da sprejme argumente, in če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej lahko argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz argumentov, kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed možnih logičnih oblik. Pri razkrivanju načina, kako tvorec predstavi posamezni argument ali zaporedje argumentov, je praktični argumentaciji v veliko pomoč filozofska logika, silogistično sklepanje, dedukcija in indukcija. Metode, ki jih bom uporabila pri izdelavi diplomskega dela so: analitična, sintetična, komparativna, deskriptivna, statična; primerjalna in vertikalna analiza distribucije leksike. Ukvarjala se bom z besediloslovnimi značilnostmi argumentativnega slogovnega postopka, in sicer bom raziskovala znanstvene članke, za katere predvidevam, da se v njih argumentativni postopek najpogosteje pojavlja, ter ugotavljala, katere od besediloslovnih prvin so za argumentativni slogovni postopek najbolj pomembne in se najpogosteje pojavljajo. 1

9 2 ARGUMENT 2.1 DEFINICIJA ARGUMENTA Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno sprejetje. Argumente uporabljamo za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za ocenjevanje dejanj in iskanje resnice. Nagovarjajo nas k sprejetju različnih trditev, pri odločanju o tem, kaj bomo sprejeli, pa moramo biti pozorni na to, ali so argumenti, ki jih za sprejetje neke trditve navaja naš sogovornik, sploh dobri. Kar pa je nujen in zadosten razlog za to, da nekaj imenujemo argument, je to, da je vsaj ena propozicija sporna oziroma vprašljiva (sklep), zaradi česar je potrebna upravičitev. To nalogo opravljajo propozicije, ki navadno izražajo splošno znane resnice (premise) in tako pomagajo sklepu, da postane bolj verjeten ter zato sprejemljiv. V argumentu z razlogi prepričujemo, da je določena trditev resnična, v razlagi pa, s katero se argument pogosto zamenjuje, z razlogi zgolj opisujemo, zakaj je tako (Bregant, Vezjak, 2007: 18). 2.2 STRUKTURA ARGUMENTA Temeljno teorijo sklepanja in argumentacije je postavil že starogrški filozof Aristotel in njegovo teorijo lahko razdelimo na tri področja: 1. Logika. Logični argumenti so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni. 2. Dialektika. Dialektični argumenti niso univerzalni, temveč so splošno sprejemljivi, kar pomeni, da dopuščajo izjeme. 3. Retorika. Retorični elementi niso ne univerzalni ne splošni, temveč le prepričljivi oziroma prepričevalni za določeno konkretno oziroma partikularno publiko. Niso torej ne splošni, temveč povsem naključni. Za Aristotela vsa vednost, vsa mnenja in stališča temeljijo na že obstoječi vednosti, mnenjih in stališčih. Samo ta obstoječa vednost, mnenja in stališča so podlaga, na kateri lahko s sklepanjem in argumentiranjem pridemo do nove vednosti, mnenj in stališč. 2

10 Argumente, preko katerih lahko pridemo do te nove vednosti, Aristotel deli na deduktivne in induktivne silogizme. Pri deduktivnem silogizmu nekaj zatrdimo v obliki dveh ali več premis, iz teh trditev pa potem sledi nujni sklep (Žagar, Domajnko, 2006: 52). Z argumentacijo se je ukvarjal tudi slovenski sodobni filozof Danilo Šuster, ki v knjigi Simbolna logika (2000), definira argument kot določeno trditev, ta je na razumen način podprta z razlogi za njeno sprejetje. Razlogi utemeljujejo, upravičujejo, dokazujejo in demonstrirajo. Sklep je pa podpora, ki racionalno osebo prepričuje v sprejetje le-tega. Vsak argument vsebuje tri dele: 1. sklep, ki ga želimo utemeljiti 2. razloge za sklep (premise) 3. ustrezen odnos med obema Primer: 1. Kajenje lahko povzroči smrt. 2. Znanstveno je dokazano, da kajenje povzroča pljučnega raka in druge bolezni. Veliko ljudi je zaradi tega že umrlo. 3. Torej kajenje lahko povzroči smrt. Običajno so premise nekaj, kar je očitno in vemo ali v kar smo prepričani. Sklep pa je vsaj nekoliko dvomljiv in potreben podpore. V nekaterih argumentih sklep logično sledi iz premis, le-te utemeljujejo resnico sklepa (Šuster, 2000, 9). Olga Kunst Gnamuš se v delu Posrednost in argumentacija v govoru (1997) argumentacije loteva iz lingvističnega vidika, in sicer lingvista zanima opis zgradbe argumentacijskih mehanizmov in odnosov, ki jih vzdržujejo z različnimi argumentacijskimi zaznamovalci (slovnično ujemanje v osebi, spolu, sklonu in številu ter pomožni glagoli, ki so zaznamovalci polarnosti kot istovetnost in osebe). Postavi tudi razliko med logičnim sklepanjem in argumentiranjem: 1. Vsi ljudje so umrljivi. 3

11 Sokrat je človek. Sokrat je torej umrljiv. 2. Barometer je padel. Torej bo deževalo. Oba primera vsebujeta isto jezikovno znamenje (torej), vendar to ne pomeni istega tipa operacije. Pri prvem primeru je iz logičnih razlogov obvezno zaključiti, da je Sokrat umrljiv, pri drugem pa poznavanje sveta in pomena prvega segmenta omogoča, da lahko zaključimo, da bo deževalo. Ta zaključek ni dokazan, ampak je argumentiran. Značilnost argumentov je tudi njihova moč, ki se jo meri v notranjosti argumentacijskega razreda. Argumentacijski razred je paradigma argumentov, ki služijo istemu zaključku (Kunst Gnamuš, 1997: 107). 2.3 VRSTE ARGUMENTOV Ločimo več vrst argumentov, najpomembnejši kriterij delitve je verjetnost, s katero sklepi sledijo iz premis. To imenujemo logična moč, razumemo jo pa lahko kot stopnjo podpore, s katero premise utemeljujejo sklepe. Argumente delimo na: Tabela 1: Vrste argumentov VRSTA ARGUMENTA DEFINICIJA PRIMER Deduktivni argument To so tisti, v katerih sklepi nujno sledijo iz premis. Vsi ljudje so sesalci. George Bush je človek, torej je sesalec. Induktivni argument To so tisti, v katerih sklepi iz premis sledijo zgolj z večjo ali manjšo zanesljivostjo. Slovenci si ne prizadevajo rešiti darfursko krizo. Tomo Križnar je Slovenec, torej ga rešitev darfurske krize ne zanima. 4

12 Deduktivni argumenti imajo takšno obliko, da če so premise resnične, ni mogoče, da bi bil izpeljan sklep napačen. Za induktivne argumente je značilno, da se lahko kljub resničnosti premis glede izpeljanega sklepa motimo (Bregant, Vezjak, 2007: 20). 2.4 VELJAVNOST ARGUMENTOV Za veljavne argumente označujemo tiste, ki so induktivni, deduktivni argumenti pa so neveljavni. Vendar veljavnost argumenta še ni zadosten razlog, da je argument tudi dober. Iz tega lahko sklepamo, da ni veljavnost kriterij zato, ali bomo neko stališče sprejeli ali ne, ker trditev, ki jo podpirajo slabi argumenti, ni smiselno sprejeti. Tako morajo argumenti zato, da bi bili dobri, poleg velike logične moči, ki predstavlja nujni pogoj za to, vsebovati še resnične premise. Danilo Šuster v knjigi Simbolna logika definira veljavni argument tako: Argument je veljaven, če in samo če je nemogoče, da bi bile vse premise resnične, sklep pa neresničen, ter če in samo če uprimerja veljavno logično obliko (Šuster, 2000: 14). Z argumenti sta se ukvarjala tudi Igor Ž. Žagar in Barbara Domajnko, ki sta v knjigi Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije (2006) postavila kriterije veljavnosti argumentiranja. Zagovarjata, da moramo biti pozorni na to, da trditev utemeljimo na dejstvih, če je potrebno utemeljitvi priskrbimo oporo in trditev omilimo z ustreznim kvalifikatorjem. Pomembno je še, da je utemeljitev, ki smo jo uporabili za prehod od dejstev k trditvi, ustrezna in avtoritativna; ustrezna je, če upravičuje prehod od dejstev k trditvi (torej, če je tematsko primerna), in avtoritativna, če je kot taka tudi takoj sprejeta ali pa svojo avtoriteto sprejme od opore. Veljavnost argumentacije je vsaj delno stvar oblike (vse veljavne argumentacije morajo imeti veljavno obliko, kar pomeni, da morajo upoštevati vse korake, ki jih njegova argumentativna shema predvideva), delno pa stvar 5

13 vsebine. Najpomembnejše pri veljavnosti je, da argument vsebuje tri kriterije, ki so sprejemljivost, relevantnost in zadostnost (Žagar, Domajnko, 2006: 60). 2.5 SPREJEMLJIVOST, RELEVANTNOST IN ZADOSTNOST ARGUMENTOV Sprejemljivost argumentov ocenimo tako, da ugotovimo njihovo naravo gre za splošno vednost, osebno mnenje, strokovno oceno, pričevanje, vsebino vprašljive verjetnosti itd. Na podlagi tega se odločimo, ali so sprejemljivi za dani kontekst vprašamo se, zakaj in ali so ti argumenti sprejemljivi oziroma koliko navedeni argumenti okrepijo/zavrnejo našo prepričanost o verjetnosti/trdnosti sklepa. Relevantnost argumentov za sklep ocenimo tako, da odgovorimo na vprašanje, ali so ti argumenti tematsko in vsebinsko povezani s sklepom. Zadostnost argumentov za sklep ocenimo tako, da se vprašamo, ali navedeni argumenti zadoščajo za izpeljavo sklepa, ali jih je dovolj, da predstavljajo zadostno osnovo za sklep. 2.6 OPERATORJI IN KONEKTORJI Argumentacijsko koherenco zagotavljajo operatorji in konektorji. O tem je pisala Olga Kunst Gnamuš v delu Posrednost in argumentacija v govoru. Razlika med obojimi je v tem, da operatorji vežejo dve semantični enoti v notranjosti enega govornega dejanja, konektorji pa vežejo dve govorni dejanji. Operator se nanaša na sestavine v notranjosti govornega dejanja, torej propozicije oziroma propozicijske vsebine. Argumentacijski konektor je morfem, ki veže dva ali več izrekov, ki se vključujejo v eno argumentacijsko strategijo. Lahko je priredni ali podredni veznik, prislov, prislovna besedna zveza in členek. Konektor povezuje govorna dejanja oziroma izreke, ki se realizirajo kot govorna 6

14 dejanja. Olga Kunst Gnamuš delitev konektorjev povzema po Moeschlerju (1985: 62), in sicer jih on razdeli na dvomestne in trimestne predikate. Taki so v slovenščini: zato, zatorej, torej, tako, tedaj, zakaj, kajti, namreč, saj in sicer. Primer za dvomestni predikat: Poglej, itak celo leto nič ne delaš. Torej, zakaj ne bi zdaj dva meseca nekaj napravila. Trimestni konektorji v slovenščini so: pa, toda, ampak, temveč, marveč, samo, le, ali, a, vendar, končno, dejansko, celo in sicer. Primer za trimestni predikat: Veš, lahko naredim uvrstitveni test in presodim, kdo gre v katero skupino. Samo to je tako približno in možne so napake. Konektorji se delijo tudi po kriteriju, ali uvajajo argumente ali uvajajo zaključke. V slovenskem jeziku uvajajo argumente: kajti, sicer, celo, ampak, pa, toda. Zaključke pa uvajajo: torej, kljub temu in končno ČLENEK Členki so pri argumentativnem slogovnem postopku zelo pomembna besedna vrsta. Izražajo odnos do izrečenega ali do naslovnika. V besedilu opravljajo vlogo konektorjev, ti so lahko kataforični ali anaforični. Poimenujejo tudi sporočevalčevo miselno presojo o stvarnosti (le, še, tik.), večjo ali manjšo stopnjo prepričanja o čem (zares, zagotovo, morda...), njegovo pritrjevanje (da, ja ), zanikanje (ne, nikakor ) ali vpraševanje (kaj, ali ). Členke lahko razdelimo glede na njihovo vlogo v stavku, povedi in nenazadnje tudi v besedilu. Le-ta je za oblikovanje določenega smisla besedila zelo pomembna, saj se nam zdi besedilo brez členkov pusto in nejasno. Tako lahko členke razdelimo v tri funkcijske skupine: 1. navezovalne, 2. poudarne, 3. naklonske. 7

15 Z navezovalnimi členki vzpostavljamo pomenska razmerja s sobesedilom. Ti se večinoma pojavljajo v govorjenih besedilih, za določanje njihovega pomena pa moramo upoštevati sobesedilo in okoliščine sporočanja. Poudarni členki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi. Stojijo lahko ob samostalniški besedi, pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku. Naklonski členki so največja skupina glede na vlogo v stavku, povedi oziroma besedilu. To so členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski podstavi, ali do naslovnika. Z njimi izražamo svojo vednost o čem, prepričanje, sodbo, čustva do česa ali do naslovnika ter hotenje po besednem ali nebesednem dejanju. Naklonske členke delimo na: - naklonske členke (v ožjem smislu), - skladenjskonaklonske členke. Naklonski členki v ožjem smislu imajo pet podskupin. Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov NAKLONSKI ČLENEK NAMEN, KI GA IZRAŽA PRIMER Členki pritrjevanja Pritrjevanje brez pridržka in Mi boš pomagal? Seveda. oziroma soglašanja pritrjevanje s pridržkom. (pritrjevanje brez pridržka) Povedal sicer ni, je pa nakazal. (pritrjevanje s pridržkom) Členki čustvovanja Členki prepričanja Govoreči izraža svoja čustva, svoje duševno stanje (veselje, žalost, zavist, navdušenje ). Sporočevalec želi prepričati sebe ali naslovnika. Dobro. Hvala bogu. Žal. Pač tako je. Mogoče pa pride. Tu je res potrebna pomoč. 8

16 Členki, s katerimi Sporočevalec želi izraziti To mu gotovo ne bo uspelo. Ostani še malo. sporočevalec izraža svoje stališče do česa. Baje je bolan. svoje stališče do česa Členki zanikanja ali nesoglašanja Sporočevalec označi neko vsebino (npr. sporočilo) za neveljavno ali ne soglaša z naslovnikom. Recimo, da te pokliče jutri. To mu nikakor ni uspelo. Ne kliči me več. Med naklonske členke sodijo členki čustvovanja, možnostni in verjetnostni členki, členki mnenja, zadržka, zanikanja in pritrjevanja (Tršinar, 2004: 15 20). 3 ARGUMENTACIJA V JEZIKU S teorijo argumentacije v jeziku se je ukvarjal francoski lingvist Oswald Ducrot, in sicer je z njo raziskoval argumentativni potencial jezika kot sistema. Njegovo teorijo sta povzela Igor Žagar in Barbara Domajnko. Teorija argumentacije v jeziku želi pokazati, da so v jezik kot sistem že vpisane določene argumentativne strukture in tako lahko jezik na nekaterih ravneh argumentira že sam po sebi, s tem pa naši dialoški in interaktivni argumentaciji vsili določene omejitve. Teorijo argumentacije v jeziku lahko povzamemo v treh osnovnih in soodvisnih trditvah: 1. Argumentativno v jeziku prevladuje nad informativnim (dejstvenim). 2. Semantični opis neke izjave (argumenta) je odvisen od njenih možnih nadaljevanj (sklepov), h katerim vodi, ne pa od njenega razmerja do dejstev. 9

17 3. V argumentativnih nizih argument sklep je semantična vrednost argumenta in sklepa vedno odvisna od njunega medsebojnega razmerja. Torej semantične vrednosti argumenta ne moremo ocenjevati neodvisno od sklepa, h kateremu napeljuje, kakor tudi semantične vrednosti sklepa ne moremo obravnavati neodvisno od argumenta, iz katerega izhaja. Primer: Ura je osem. Ker v tem primeru ne poznamo natančnega konteksta, v katerem je bilo to izrečeno, lahko sklepamo na več različnih možnosti, kaj bi to lahko pomenilo. Na primer: - Pohiti! - Vzemi si čas! - Začela se je oddaja na televiziji! - Če pa v izjavo vpletemo, na primer, členek že ali prislov šele (Ura je že osem. Ura je šele osem.), potem v primeru, ko dodamo že, lahko izpeljemo sklep»pohiti!«, v drugem primeru, ko dodamo šele, pa lahko izpeljemo sklep»vzemi si čas!«oba primera pa govorita o istem kronološkem dejstvu, namreč, da je ura osem, pri čemer lahko napeljujeta na povsem različne sklepe (poznost in zgodnost). Do tega nasprotja pa pride zato, ker gledamo na isto stanje stvari iz različnih perspektiv. Takšno razlikovanje v okviru istega stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpeljava dveh argumentativnih veznikov oziroma v primeru, ki smo ga navedli, prislov ali členek. Primer: Janez je delal. Iz tega stavka lahko sklepamo pozitiven in negativen sklep (Uspelo mu bo. Ne bo mu uspelo.). Beseda delo implicira na to, da je v nekaj bil vložen trud, in da če je nekdo v nekaj vložil trud, potem bo najverjetneje tistemu, ki se je trudil, tudi uspelo. Zato je verjetneje, da bomo iz tega potegnili pozitiven sklep. Vse pa se spremeni, če uvedemo protivni veznik ampak: Primer: Janez je delal, ampak mu ne bo uspelo. Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argumentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se glede na tisto, kar je bilo povedano pred ampak, v argumentu, zdi samoumevno in pričakovano. Poglejmo primer: Zelo sem zaposlena, ampak ponudbo bom sprejela. 10

18 Če preberemo samo prvi del, lahko upravičeno in utemeljeno sklepamo, da ponudbe ne bom sprejela, ker kaže na prezaposlenost. Poglejmo si še dva primera: Janez je malo delal. Marko je malce delal. Pri teh primerih je skoraj nemogoče objektivno ugotoviti, koliko več je delal Marko in kakšna je dejanska razlika med malo in malce. Če izjavi presojamo po informativni plati s stališča dejstev oziroma dejanskega stanja stvari v svetu, potem je pomembno predvsem to, da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta majhno količino nečesa. Če pa se usmerimo na argumentativni vidik presojanja izjav, ugotovimo, da jezik prislov malo postavi v isto kategorijo kot nič, sploh nič, prislov malce pa v isto kategorijo kot veliko. Primer: Janez sploh nič ni delal. (Ne bo mu uspelo.) Marko je veliko delal. (Uspelo mu bo.) Če se usmerimo še na besedo delo. Janez je delal eno uro. Če ne poznamo konteksta in ne vemo, koliko časa je potrebnega za opravilo, ki se ga je lotil Janez, potem sta možni obe usmeritvi, pozitivna in negativna. Če pa imamo argumentativni niz: Janez je delal eno uro, ampak mu ne bo uspelo, potem nas uporaba veznika ampak, ne glede na kontekst in empirična dejstva opozori, da je v normalnem oziroma pričakovanem poteku dogodkov ena ura dela dovolj za uspeh. V tem konkretnem primeru lahko, da nimamo opraviti z normalnim potekom dogodkov ali moramo upoštevati nov, dodaten kriterij. Poglejmo še primerjavo stavka: Steklenica je že napol prazna. Steklenica je še napol polna. Tudi ta stavka opisujeta isto stanje stvari, isto objektivno dejstvo, da v obeh primerih pijača v steklenici sega do polovice. Dejstvi sta pravzaprav enaki, vendar sta videni iz dveh različnih perspektiv. Izjavi v tem primeru nista namenjeni poročanju oziroma informiranju o dejanskem stanju, ampak napeljujeta na povsem nasprotna sklepa. 11

19 Steklenica je že napol prazna. (Odpreti moramo novo.) Steklenica je še napol polna. (Ni nam še treba odpreti nove.) Argumentativni vezniki so slovnično večinoma prislovi in členki. Njihova naloga je, da kontekstualizirajo primere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani in jim pripišejo osnovni kontekst. Če je namreč nekaj že napol prazno ali še napol polno, potem lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za opisovanje procesa praznjenja. Argumentativni vezniki lahko argumente tudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo. Primer: Dobimo vabilo za sprehod in ga zavrnemo:»toplo je, ampak sem utrujena.«če pa odgovorimo malo drugače:»utrujena sem, ampak je toplo.«je pa dejansko stanje še vedno enako kot v prejšnjem primeru, vendar je lahko iz odgovora sklepamo, da je bilo vabilo sprejeto. Vse je odvisno od tega, kam postavimo argumentativni veznik in kateri argument je postavljen pred njim in kateri sledi. Argumentativno usmeritev sklepa določa tisti argument, ki na primer argumentativnemu vezniku sledi, in ne tisti, ki je pred njim (Žagar, Domajnko: 2006, 75 77). 3.1 ARGUMENTACIJSKO DEJANJE Argumentacija se nanaša na diskurz, ki vsebuje vsaj dva izreka, od katerih eden služi za to, da dovoli, upraviči ali vsili drugega. Prvi je argument, drugi je zaključek. Vsak izrek, ne glede na to, ali je v argumentaciji za premiso ali ne, je predmet argumentacijskega dejanja, ki je del njegovega pomena. Vedno se pojavlja tako, da določenemu predmetu pripiše neko stopnjo, povezano z določeno kvaliteto. Diskurzivni proces, ki se imenuje argumentacija in je sestavljen iz navezovanja izrekov - argumentov in izrekov zaključkov, ima za predhodno argumentacijsko dejanje, na katerega se upira. Kot vsa ilokucijska dejanja se tudi argumentacijsko dejanje uresniči v enem izreku. Glede na to, da ima za cilj določeno kvaliteto, je treba poudariti, da se odnos med premisama v 12

20 argumentaciji vzpostavlja prek posrednika, torej prek kvalitete, ki jo argumentacijsko dejanje na določeni stopnji pripisuje predmetu izreka argumenta. Primer: 1. Sod je poln. 2. Sod je skoraj poln. Zgornja izreka se po moči ločita (prvi argument je močnejši kot drugi) glede na kvaliteto, ki predstavlja stopnjo polnosti soda. Že sama definicija argumentacijskega odnosa kaže na mesto, ki ga ima ta v komunikaciji. Argumentacijski odnos je odnos med izrekom A (argument) in neko drugo lingvistično enoto C (zaključek, to je lahko izrek in propozicijska vsebina), kadar je A namenjen, da služi C. Ta odnos je dejstvo, ki zahteva govorca in sogovorca. Argumentirati pomeni tudi izvajati komunikacijsko dejavnost (Kunst Gnamuš, 1997: 113). Intencionalnost je bistvena za definicijo argumentacijskega odnosa. Če za izrek A trdimo, da je namenjen, da služi zaključku C, to pomeni, da s tem priznamo njegov intencionalni značaj. Intencionalni vidik se lahko omeji na funkcijo argumentacijskega dejanja; sogovorec prepozna v govorčevem izrekanju namero argumentacije. Posledično je prepoznavanje argumentacijske vrednosti izreka izpeljano iz prepoznavanja argumentacijske namere. Konvencionalni značaj argumentacijskega dejanja je združen s tremi tipi argumentacijskih zaznamovalcev: 1. Osni zaznamovalci Primer: Njegova žena je zelo simpatična. Osna vrednost pridevnika simpatična določa argumentacijsko vrednost pridevnika simpatična, ki določa pozitivno značilnost. 2. Argumentacijski operatorji Primer: a) Ura je šele osem. 13

21 b) Ura je osem. Členek šele določa argumentacijsko vrednost izreka. Gre za omejitev argumentacijskih možnosti. Z izrekom b) lahko argumentiramo na dva načina, z izrekom a) pa je možno argumentirati le na enega: Primer: b) Ura je osem. Pohiti. a)?? Ura je šele osem. Pohiti. a) Ura je osem. Ni ti treba hiteti. a) Ura je šele osem. Ni ti treba hiteti. Iz teh primerov je razvidno, da šele spremeni možnosti argumentacije. 3. Argumentacijski konektorji Primer: Ta film je odličen, vsekakor je slika čudovita. Vsekakor je argumentacijski konektor, katerega osnovna funkcija je, da povezuje izreke z argumentacijsko vrednostjo, tako da kaže na njihov status argumenta ali zaključka in na način interpretacije. Vsekakor združuje dve argumentacijski dejanji, ki sta sousmerjeni k zaključku tipa Film je vreden ogleda. Institucionalni vidik argumentacijskega dejanja je na eni strani povezan s pravnimi spremembami, ki jih nalaga to ilokucijsko dejanje, in na drugi strani z naravo mehanizmov, ki omogočajo argumentacijo. Moeschler (1985: 58) definira ilokucijsko dejanje iz institucionalnega gledišča kot tako, ki spreminja pravice in dolžnosti sogovorcev, kar pomeni, da določa nove norme v okviru interakcije. Spremembe, določene z argumentacijskim dejanjem, so lahko naslednje: - če je argumentacijsko dejanje izrekanje argumenta, namenjenega temu, da služi določenemu zaključku, mu to funkcijo pripišeta govorec in sogovorec, torej argumentacijsko dejanje obvezuje govorca k zaključku, in sicer k zaključku v smeri, ki je podana z argumentacijskim dejanjem. Primer: Kje bomo dobili delo? Saj veš, da ni služb. Glede na ta izrek lahko govorec in sogovorec zaključita: dela ne bodo dobili. 14

22 - če ilokucijsko dejanje argumentacije kot institucionalno dejanje deluje pod zahtevo, da obvezuje sogovorca k izpeljevanju tipa zaključka, se mora opirati na normativne principe. Ti principi so oziroma norme toposi. Toposi so skupna mesta, na katera se opira argumentacija, ali splošni mehanizmi, ki omogočajo posamezno argumentacijo. Primer: Ta avto je drag. Torej je zanesljiv. Gre za posamezno argumentacijo, ki se opira na splošni topos, ki povezuje draginjo avta z njegovo zanesljivostjo (Kunst Gnamuš, 1997, ). 3.2 PRAVILA IN ELEMENTI PRI VELJAVNI ARGUMENTACIJI Racionalno argumentacijo lahko opredelimo kot funkcionalno, kadar se uporablja pri oblikovanju, utemeljevanju, zavračanju in preoblikovanju stališč, ki naj bi jih sprejel naslovnik. Argumentacijo uporabimo, ko želimo racionalno prepričati oziroma izberemo racionalno metodo prepričevanja. Osnovno shemo argumentacije predstavljajo trije elementi, in sicer: - osnovni sklep je potrebno oblikovati jasno in kratko; - navesti je treba argument in ga pojasniti; - navesti je treba utemeljitev, dejstva s katerim lahko utemeljimo izpeljavo sklepa iz argumenta. Primer: Argument Raziskave kažejo, da kajenje povečuje tveganje obolevnosti za pljučnim rakom. Sklep Kajenje na javnih mestih bi morali prepovedati. Utemeljitev Ker si moramo prizadevati za zmanjšanje tveganja obolevnosti za pljučnim rakom. 15

23 Pri argumentiranju moramo upoštevati tudi kriterije veljavnosti (sprejemljivost, relevantnost in zadostnost). Vendar pri vsakdanjem argumentiranju vsi trije elementi niso nujno eksplicitno izraženi. Največkrat sta eksplicitno izražena argument in sklep, velikokrat pa tudi samo sklep ali samo argument. Neizrečene elemente je mogoče bolj ali manj uspešno razbrati iz konteksta. Na primer zgornji argument je sam po sebi usmerjen k vrsti različnih sklepov (npr.: Takoj nehaj kaditi; Del dobička od prodaje cigaret bi morali nakazati neposredno v zdravstvo itd.). Najpogosteje zaradi ekonomičnosti ostane neizrečena utemeljitev, in sicer zato, ker naj bi bila to neka splošna resnica, obče sprejeto verjetje ali mnenje, ki ga sogovorniki po predvidevanju govorca poznajo in sprejemajo. To bi lahko rekli tudi za utemeljitev v navedenem primeru prizadevanje za zmanjševanje obolevnosti oziroma ohranjanje zdravja je v naši družbi splošno sprejeta vrednota oziroma načelo. Vendar tega ne moremo posplošiti in neizrečena utemeljitev je lahko ena od ključnih strateških jezikovnih spretnosti podtikanja stališč kot splošnih resnic. Na primer v izjavi Ne zdržim več te negotovosti, grem na en cigaret lahko na podlagi izraženega argumenta in sklepa rekonstruiramo utemeljitev: Ko ne zdržiš več negotovosti, je prepričljivo pokaditi cigareto, česar pa ne bi mogli opredeliti kot obče načelo, pač pa kot prikrit mehanizem promocije kajenja. Argumentacija je jasna in pregledna v primeru, ko začnemo z argumentom, ki ga prek utemeljitve usmerimo k sklepu, vendar pa to ni pravilo in lahko vrstni red tudi zamenjamo. Govorec lahko začne z argumentom, navede sklep, h kateremu argument vodi, in nazadnje izpostavi utemeljitev, ki omogoča to izpeljavo. Začnemo lahko tudi na koncu in najprej izpostavimo sklep, nato argument in utemeljitev, ki ju poveže. Vrstni red pri argumentaciji torej ni pomemben in ga lahko z vidika argumentacije prilagajamo poudarkom, ki jih želimo vnesti morebiti prav z vrstnim redom navajanja posameznih elementov. Argumentiranje je proces, ki se oblikuje sproti in je torej do neke mere nepredvidljiv, zaporedja vključevanja določenih elementov ni mogoče predpisati (Žagar, Domajnko, 2006: 68 70). 16

24 3.3 ARGUMENTACIJA Z AVTORITETO Z argumentacijo z avtoriteto se je ukvarjal Oswald Ducrot, ki je o tem pisal v delu Izrekanje in izrečeno (1988). Postavil je hipotezo, da argumentacijska vrednost morfemov določa argumentacijsko vrednost stavka, ki ga morfemi tvorijo, in da argumentacijska vrednost stavka spet določa, glede na govorno situacijo, argumentacijsko vrednost svojih izjav. Ducrot loči dva tipa argumentacije z avtoriteto. Prvi tip izhaja iz jezika, drugi tip pa je postopek, ki je dodan, kajti jezikovna sredstva, ki se pri tem tipu uporabljajo, sploh ne implicirajo argumentacijske rabe (Ducrot, 1988: 148). Argument z avtoriteto uporabimo takrat, kadar hkrati: 1. pokažemo, da je P že bila, je zdaj ali pa lahko postane objekt neke trditve (P je propozicija), 2. predpostavimo to dejstvo kot nekaj, kar daje vrednost propoziciji P, kar jo okrepi in ji daje posebno težo. Argumentacijo z avtoriteto, ki izhaja iz jezika, imenuje Ducrot polifonična avtoriteta. Njen mehanizem tvorita dve stopnji: 1. Govorec kaže izvajalca (ki je lahko on sam ali pa kdo drug), ki zatrjuje neko propozicijo P. Drugače rečeno, v svoj govor vključi glas, ki ni nujno njegov in ki je odgovoren za trditev, da P. Ducrot s tem kazanjem na drugega želi povedati, da on sam ni objekt trditve. 2. Govorec opre na to trditev še drugo, ki zadeva neko drugo propozicijo Q. To pa zahteva dvoje: da se na eni strani govorec izenačuje s subjektom, na drugi strani, da to naredi tako, da se opre na razmerje med propozicijami P in Q, na dejstvu, da je nujno ali pa vsaj upravičeno sprejeti Q, če smo že sprejeli P. 17

25 Uporaba besede kaže v prvi trditvi, dejansko kaže na izvajalca, ki zatrjujeta propozicijo P. Tako je lahko kazanje trditve nekoga tretjega zaznamovano z nekaterimi rabami pogojnika, zlasti v novinarskem načinu pisanja. Primer: Predsednik dr. Danilo Türk naj bi jutri odpotoval na Hrvaško. Vendar pa beseda kaže v tem primeru zaznamuje, zgolj nekaj na kar smo pokazali, ne pa zatrdili. V primeru Kaže, da bo jutri lepo vreme, pa bi bilo bolje, če kažemo na drugega, da uporabimo izraze nekateri trdijo, rekli so mi, nekateri pravijo In o argumentaciji z avtoriteto lahko govorimo, ko izjavljalec propozicije P nastopa kot avtoriteta, kar pomeni, da njegovo izrekanje upraviči govorca (Ducrot, 1988: 151). 3.4 MOČ ARGUMENTA Danilo Šuster je opredelil logično moč argumenta glede na to, kakšna je stopnja podpore, s katero premise podpirajo sklep. Logična moč je notranja moč argumenta, prepričevalnost, s katero premise utemeljujejo sklep, neodvisno od tega, ali so resnične ali ne. Če pogledamo ocenjevanje argumentov, sta zanj značilna dva dela: na eni strani ocenjujemo resničnost premis, na drugi strani logično moč argumenta. Kadar nekdo argumentira za neko stališče, je njegov argument lahko slab zato, ker uporablja napačne premise (napačne začetne podatke), ali zato, ker uporablja napačno dokazovanje, saj njegove premise ne utemeljujejo sklepa. Primer: Vsi avtobusi v Mariboru so rdeče barve. Torej, če vozilo, ki si ga videl, ni bilo rdeče, potem ne gre za mariborski mestni avtobus. Če je premisa napačna, potem nas argument ne bo prepričal. Vozilo, ki ni rdeče, je morda vseeno mariborski mestni avtobus. Če pa je premisa resnična, potem sklep zares sledi. Za oceno argumenta moramo poznati resnico premise. Če je resnična, vemo, da je argument dober (Šuster, 1998: 47 48). 18

26 3.5 ARGUMENTI V ZNANSTVENIH BESEDILIH Z močjo argumentov se je ukvarjala tudi Vesna Mikolič, ki se je osredotočila na znanstvena besedila, in sicer je o tem pisala v članku Izrazi moči argumenta v znanstvenih besedilih. Opredeliti je poskušala pomen modifikacije argumentov v znanstvenih besedilih in določiti ter razvrstiti jezikovna sredstva za izražanje moči argumentov glede na pomen in obliko ter obenem izpostaviti dejavnike, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije argumentov v znanstvenem članku oziroma besedilu. Namen znanstvenega besedila je, da pojave teoretično razčlenjuje in razlaga ter da razkriva doslej neznana in premalo pojasnjena razmerja med pojavi in med njihovimi deli. Seveda pri tem znanstvenik izhaja iz svojih spoznavnih izhodišč in miselnih okvirov; torej je pri znanstvenem ustvarjanju prisoten subjektiven pogled, ki je skrit za poskusom, pokazati predmetnost objektivno. To znanstvenik dosega s pomočjo oblikovanja argumentov, zato je argumentacija imanentni slogovni postopek znanstvenih besedil. Argumentacija je torej način, kako doseči splošno sprejetost subjektivnega pogleda na predmetnost, to je objektivizacijo subjektivne stvarnosti. Vendar znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, do katere v določenem trenutku svoje znanje lahko sistematizira, zato so v znanstvenih besedilih izražene tudi omejitve subjektivnega in objektivnega pogleda, pri čemer gre za relativizacijo subjektivne in objektivne stvarnosti. Pri tem znanstvenik vrednoti lastna stališča in argumente ter upošteva njihove omejitve, ki izhajajo iz: 1. pomanjkanja dokazov (subjektivni vidik), 2. kompleksne narave upovedene predmetnosti (objektivni vidik). Glede na vrsto in obseg omejitev se argumenti ločijo po moči, razvrščajo se po argumentacijski lestvici od močnejših do šibkejših argumentov. Ko z različnimi jezikovnimi sredstvi izražamo različno močne argumente, govorimo o modifikaciji argumentov. Modifikacija je tudi kulturno pogojena, zato se znanstvena argumentacija s tega vidika razlikuje od jezika do jezika. 19

27 Z modifikacijo se vzpostavljata dva odnosa: 1. odnos do propozicijske vsebine, 2. odnos do naslovnika. Odnos do propozicijske vsebine izpostavlja Skommer (v: Klančar Kobal, 1998: 371), po katerem lahko modifikacijo argumentov razumemo kot lastnost jezika, da zaznamuje stopnjo, za katero se govorčev odnos do upovedovanega pojava razlikuje od nevtralnega. Brown-Levinsonova teorija vljudnosti pa omejevanje argumentov vidi kot možnost dopuščanja naslovnikovega ugovora; v igri je torej odnos do naslovnika (Brown, Levinson 1987). V analizi jezikovnih sredstev Mikoličeva loči dve vrsti modifikatorja argumenta: 1. ojačevalca, ki jača argument, 2. omejevalca, ki šibi oziroma omejuje argument DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VRSTO IN POGOSTNOST MODIFIKACIJE ARGUMENTOV V ZNANSTVENEM ČLANKU Razvrstitev in pogostnost jezikovnih sredstev za modifikacijo argumentov sta odvisna od: 1. poglavja znanstvenega članka, 2. uporabljenih metod in znanstvene vede, 3. avtorskega sloga. Vloga modifikacije argumentov se v različnih poglavjih znanstvenega članka spreminja glede na vsebinske poudarke le-teh; tako so za vsebine posameznih poglavij značilni omejevalci, za druge ojačevalci. 20

28 Tabela 3: Modifikacije argumentov POGLAVJE OJAČEVALEC OMEJEVALEC IZVLEČEK/POVZETEK Navajanje rezultatov Namen raziskave in posplošitve UVOD Metoda Zastavitev problema in namen raziskave. TEORETIČNA IZHODIŠČA REZULTATI RAZPRAVA ZAKLJUČEK Izražanje nepreklicnosti, gotovosti argumenta, slonečega na zanesljivih in za avtorja relevantnih avtoritetah. Izražanje nepreklicnosti, gotovosti argumenta, slonečega na zanesljivih in za avtorja relevantnih podatkih/avtoritetah. Izražanje nepreklicnosti, gotovosti argumenta, slonečega na zanesljivih in za avtorja relevantnih podatkih/avtoritetah. Izražanje nepreklicnosti, gotovosti argumenta, slonečega na zanesljivih in za avtorja relevantnih podatkih/avtoritetah. Izražanje domneve oziroma negotovosti argumenta, slonečega na nezanesljivih ali za avtorja ne toliko relevantnih avtoritetah. Omejitve metod, podatkov, posplošitve. Posplošitve, pogled naprej. 21

29 Modifikacija argumenta v znanstvenem članku je glede na imanentno vključenost v znanstveni proces logična, saj znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, ki mu jo omogočajo zbrani, morda tudi nepopolni dokazi in pa sama narava upovedane predmetnosti, ki zaradi svoje kompleksnosti pogosto ne dopušča enoznačnih argumentov. Zato znanstvenik vrednoti lastna izhodišča in argumente ter upošteva njihove omejitve, ki so tako subjektivne (morebitno pomanjkanje dokazov) kot objektivne narave (kompleksnost zunajjezikovne dejanskosti) (Mikolič, 2005: ). 3.6 BESEDNI RED Besede, besedne zveze, stavčni členi in stavki si v sporočilu sledijo po določenem zaporedju. To uravnavajo sorazmerno zelo natančna pravila. Jezikovni čut nam takoj pove, če jih kdo krši, in v mnogih primerih zlahka pokažemo, kako je prav ali bolj navadno. Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi MERILA BESEDNEGA REDA V ENOSTAVČNI POVEDI AKTUALNOČLENITVENA Zaporedje izhodišča in jedra skupaj s prehodom, če ga taka poved ima. BESEDNOZVEZNA Npr. zaporedje v podredno ali priredno zloženi samostalniški zvezi: levi/desni prilastek ali njegov del v razmerju do odnosnice /jedra samostalniške zveze/. MESTO PROSTIH NASLONK Npr. za prvim udeleženskim stavčnim členom ali za povedkom oziroma enim njegovih delov. ZAPOREDJE PROSTIH NASLONK Če jih je v stavku več. Besedni in stavčni red sta stilno nevtralna ali stilno zaznamovana (Toporišič, 2006: 667). 22

30 3.6.1 STILNO NEZAZNAMOVANI BESEDNI RED V prostem stavku je stilno nezaznamovani besedni red, kadar govorimo mirno, brez posebnega poudarjanja in si besede sledijo tako, da najprej pride na vrsto izhodišče (ali tema), nato jedro (ali rema) stavka. V stavku Zemlja se vrti okoli sonca je izhodišče Zemlja, jedro se vrti okoli sonca. Med izhodiščem in jedrom zlasti v daljšem stavku naredimo premor. Kadar stavek členimo samo na izhodišče in jedro, prehod priključimo k jedru. Prehod je sicer najmanj pomemben, zato ga lahko zaradi splošne razumljivosti tudi opustimo. Zaporedje izhodišče, prehod in jedro je stilno nezaznamovano. Zaporedje stavčnih členov določa členitev po aktualnosti. Velikokrat je osebek izhodišče, sledi mu povedek in nato njegova dopolnila jedra: Slovenija je naša domovina. Osebek je na prvem mestu, sledi mu povedkov del stavka. To je tudi v primerih tipa Prišla sta na obisk, kjer je osebek izpuščen (v tem primeru onadva). Posebna problematika se pojavlja, če je na primer predmetov več (npr. dajalniški in tožilniški predmet): Oče je hčerki kupil stanovanje. Zaporedje delov podredja se obravnava po istih načelih kot prosti stavek, tj. odvisne stavke imamo za posamezne stavčne člene ali njihove dele. Ker je podredje samo neke vrste razširjeni prosti stavek, zanj glede besednega reda načeloma veljajo členitve po aktualnosti. Pri priredju je mogoče dele priredja zamenjati le pri vezalnem in ločnem priredju, vendar s tem (razen ko gre za neurejene člene) lahko porušimo logično razmerje delov: v vezalnem priredju so lahko razporejeni po pomembnosti, sorodnosti in po načelu smerne usmerjenosti, v ločnem pa po načelu prednosti po izbiri. Zaporedje povedi v besedilu: od splošnejšega k posebnemu, glede na resničen časovni potek, oddaljevanje od določene točke ali približevanje k njej (Toporišič, 2006: ) STILNO ZAZNAMOVANI ALI SUBJEKTIVNI BESEDNI RED Stilno zaznamovani besedni red dobimo tako, da nezaznamovani besedni red kakor koli spremenimo. Primer: 1. Zemlja se vrti okoli sonca. 23

31 2. Zemlja vrti se okoli sonca. 3. Zemlja vrti okoli sonca se. 4. Se zemlja vrti okoli sonca 5. Zemlja okoli sonca se vrti. Ker je v tem stavku pet besed, je možnih veliko variant. Vse seveda niso enako dobre, ene najdemo kvečjemu v pesništvu, druge pri čustveni zavzetosti pripovedovalca ali predvsem pri tem, čemu v izrečenem pripisujemo večji pomen in to postavimo na prvo ali zadnje mesto govornega niza. Skoraj neverjetno je, da bi postavili predlog za besedo, na katero se nanaša, težko tudi, da bi kdo začel svojo poved s ki. Do zelo čudnega besednega reda pa velikokrat pride v prostem govornem jeziku, ker govorečemu, ko začne govoriti, še ni v zavesti celoten skladenjski ali besedilni vzorec in pač začne govoriti, kar mu najprej pride na misel. Do stilno zaznamovanega besednega reda pridemo tako: 1. zamenjamo mesto izhodišča in jedra (tudi prehoda), 2. spremenimo mesto posameznih sestavin besedne zveze, 3. spremenimo zaporedje naslonk, 4. spremenimo mesto naslonke v stavku (mednje lahko vrinemo tudi naglašeno besedo in podobno). Jedro (prehod) izhodišče: Okoli sonca se vrti zemlja. S stilno zaznamovanim besednim redom dajemo invertiranim delom sporočila večji poudarek, hkrati pa jih čustveno obarvamo. Če je tak del sporočila res pomemben in ga torej doživljamo (npr. čustveno) in želimo, da bi se oboje preneslo naslovniku (bralcu, poslušalcu), je nezaznamovani besedni red upravičen. Pesnikom je dopuščen v večji meri zato, ker z njim povečuje ritmičnost in zvočno ubranost besedila. V znanstvenih besedilih, v veliki meri tudi v poljudnoznanstvenih, se inverzijam izogibamo. Tu poudarke izražamo s posebnimi besedami; tako če treba tudi čustva (Toporišič, 2000: ). 24

32 3.7 ILOKUCIJSKA STRUKTURA BESEDILA V argumentacijsko teorijo so sodobni raziskovalci vključili namen, ki je implicitno ali eksplicitno izražen interes. Opisovanje argumentativnih besedil je mogoče s pomočjo modela, ki upošteva razloge, namere, namene, cilje in interese delujočega. Namere in nameravani učinki so konvencionalni. Ilokucijska struktura, ki je podlaga za določanje argumentacijske strukture besedila, temelji na soodnosu tvorčeve namere z obliko in smislom izrekom. Iz izrečenega je mogoče prepoznati pomen jezikovnih znakov, in sicer jezikovni znaki ustrezajo dejstvom, ki jih predstavljamo, in razkrivajo namen, ki ga skuša tvorec doseči (funkcija jezika in govorno dejanje). Ilokucijska struktura je pomembna tudi zato, ker kaže namen in strategijo pridobivanja poslušalca. Kakor tematska struktura je tudi ta izražena z leksikalno-sintaktičnimi sredstvi. Dominira nad tematsko strukturo in odraža zapovrstje ilokucijskih dejanj. Ilokucijsko strukturo besedila je mogoče predstaviti v obliki hierarhije; glavni tvorčevi nameri so podrejene druge namere, s pomočjo katerih tvorec uresničuje glavno namero. Na podlagi tvorčevega namena besedilo dobiva določene funkcije. Funkcija besedila je glavni predmet raziskovanja v uporabnem, pragmatično zasnovanem jezikoslovju. Funkcija, ki jo določeno besedilo ima, je odvisna predvsem od sporočevalčevega namena. Odvisna je tudi od naslovnikove sposobnosti razumevanja besedila, od smisla, ki ga določenemu besedilu pripiše določeni naslovnik in od določenega prostora in časa. Toda prevladujoči pomen pri določanju funkcije besedila pripada prepoznavnemu avtorjevemu namenu. Z določitvijo komunikativne funkcije besedila (sporazumevalne vloge, naloge, ki jo posamezno besedilo opravlja) določimo torej namen, ki ga ima tvorec v konkretni govorni situaciji (Hudej, 1998: 44 45). 25

33 4 ARGUMENTACIJA V GOVORU Argumentacija ni odvisna samo od formalne strukture argumenta, kot bi jo radi umestili formalni logiki, ampak ima velik delež pri tem, kako bo argumentiranje potekalo tudi poslušalstvo, saj vsaka argumentacija zahteva teze, s katerimi se poslušalec ali bralec bolj ali manj soglaša. Ravno zaradi tega status argumenta ne more biti vedno enak, tako kot na primer v kakšnem formalnem sistemu. Status elementov v argumentaciji je odvisen od naslovnika. Argumentacija v najbolj popolni obliki je govor, kjer se tako točke soglasja, na katere se opira, nanašajo na poslušalstvo. Cilj argumentacije v govoru ni izpeljevanje posledice iz danih premis, ampak spodbuditi ali povečati soglašanje poslušalcev s tezami, ki jim jih je govornik ponudil v privolitev. Argumentiranje nikoli ne poteka v praznini, temveč predpostavlja duhovni stik med govornikom in njegovim poslušalstvom (Perelman, 1993: 23). 4.1 PREMISE ARGUMENTACIJE V GOVORU Govornik se mora prilagoditi svojemu poslušalstvu, če hoče, da bo govor učinkovit. Argumentacija si v nasprotju z dokazovanjem ne prizadeva dokazati resničnosti sklepa na podlagi resničnosti premis, temveč skuša soglasje o premisah prenesti na sklep. Če želi govornik uspešno opraviti svoje poslanstvo, mora izhajati samo iz tistih premis, ki so deležne ustreznega soglasja. V primeru da tega soglasja ni, si mora tisti, ki želi poslušalstvo pregovoriti, prizadevati predvsem, da to soglasje z vsemi razpoložljivimi sredstvi okrepi. Govornik se poslušalstvu prilagodi tedaj, ko za premise svoje argumentacije izbere tiste teze, ki jih je tudi poslušalstvo prevzelo za svoje. Pomembno je, da se točke, ki predstavljajo izhodišče govornikovega diskurza, ločijo na tiste, ki se nanašajo na realnost, oziroma dejstva, resnice in domneve, in na tiste, ki se nanašajo na tisto, čemur govornik daje prednost, na vrednote, hierarhije in na mesta prednosti. 26