OHRANJANJE TRADICIJE PLETARSTVA Z LIKOVNO UMETNOSTJO

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "OHRANJANJE TRADICIJE PLETARSTVA Z LIKOVNO UMETNOSTJO"

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost Magistrsko delo OHRANJANJE TRADICIJE PLETARSTVA Z LIKOVNO UMETNOSTJO Mentor: doc. dr. Janez Balaţic Kandidatka: Tina Lanišek Somentor: red. prof. Dušan Zidar, mag. Maribor 2018

2 Lektorica: Karin Poţin, dipl. um. zgod. (un) in dipl. slov. (un) Prevajalec: mag. prof. ang. Dejan Hrovat

3 ZAHVALA Hvala mentorju doc. dr. Janezu Balaţicu in somentorju red. prof. Dušanu Zidarju, mag. za strokovno pomoč in usmerjanje pri izdelavi magistrske naloge. Hvala tudi red. prof. dr. Poloni Tratnik za začetne usmeritve in nasvete. Hvala staršem, ki so mi omogočili študij. Hvala Urbanu za razumevanje tega, kar najraje delam.

4 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Tina Lanišek, rojena , študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Likovna pedagogika, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Ohranjanje tradicije pletarstva z likovno umetnostjo pod vodstvom mentorja doc. dr. Janeza Balaţica in somentorja red. prof. Dušana Zidarja, mag., avtorsko delo. V zaključnem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedb avtorjev. Podpis študent-a/-ke: Maribor,

5 POVZETEK Predmet pričujočega magistrskega dela je vprašanje, kako lahko umetnost pripomore k ohranjanju kulturne dediščine pletarstva in vrtnarstva, ki je bilo na Slovenskem vseskozi osnova domače samooskrbe. Kljub bogati kulturni zgodovini, zanimanje za pletarstvo v sodobni druţbi pospešeno zamira. Kot eno izmed moţnih rešitev za preprečitev le-tega vidimo v sodobnih likovnih praksah v dialogu z modelom ohranjanja kulturne dediščine, s pomočjo katerih bi lahko izdelali umetniška dela, ki bi vsebovala tri bistvene komponente: ohranjanje pletarstva prevpraševanje sodobnega potrošništva domača samooskrba. Pri tem se lahko vprašamo, kako in na kakšen način, če sploh, lahko sodobne likovne prakse pripomorejo k oţivljanju zamirajočih kulturno-dediščinskih obrti, npr. pletarstva. Magistrska naloga je razdeljena na dva dela: v prvem je predstavljen teoretični del, katerega namen je raziskati pojav zamiranja pletarstva kot domače obrti in vzroke zanj. Eden izmed moţnih vzrokov je industrijski način izdelovanja nadomestkov za pletarske izdelke in pomanjkanja interesa druţbe za lastna ročna dela. Drugi del magistrske naloge predstavlja praktični del, katerega cilj je izdelati model s pomočjo sodobnih likovnih praks, tj. izdelava vertikalnega samooskrbnega vrta iz recikliranih materialov. Za izhodišče je bila postavljena uporaba pletarskih tehnik in oblikovanje modela iz sodobnih recikliranih nadomestkov. Podane so tudi smernice za uresničitev le-tega v vsakdanji praksi v obliki navodil za izdelavo. Ključne besede: pletarstvo, sodobne likovne prakse, modeli ohranjanja kulturne dediščine, domača samooskrba, vertikalni vrt.

6 ABSTRACT The object of this Master's thesis is the question whether art can preserve the cultural heritage of wickerwork and horticulture, the bases of domestic selfsufficiency in Slovenia throughout time. Despite having a rich cultural history, interest in wickerwork is slowly fading away in our modern society. To prevent that, we believe a possible solution can be found by pairing contemporary art practices with a model of cultural heritage preservation, with the help of which we can create works of art, containing three fundamental components: preservation of wickerwork consideration of contemporary consumerism domestic selfsufficiency. Here, we ask how and in what way contemporary art practices can help revive the fading traditional trades like wickerwork, if possible at all. The thesis is split into two parts: the first, theoretical part is intended to explore the decline of wickerwork and its possible causes. One possible cause is the industrial production of wickerwork substitutes, and a general lack of interest for handcrafting. The second, practical part of the thesis is concerned with the making of a practical model, using contemporary art practices. With traditional wickerwork techniques, we made a vertical, self-sufficiency garden out of recycled materials. We have also written guidelines for realizing this project in everyday practice in the form of a manual. Keywords: wickerwork, contemporary art practices, models for preserving cultural heritage, domestic self-sufficiency, vertical garden.

7 VSEBINA 1 UVOD NAMEN IN CILJI RAZISKOVALNE HIPOTEZE METODOLOŠKA OPREDELITEV Raziskovalne metode Uporabljeni viri PLETARSTVO HISTORIČNE POZICIJE IN KULTURNA DEDIŠČINA ZGODOVINE PLETARSTVA RAZVOJ PLETARSKE OBRTI NA SLOVENSKEM Šole in delavnice Materiali in orodja ter vrste in uporaba pletarskih izdelkov Pletarstvo kot ţiva kulturna dediščina Primer dobre prakse iz tujine: Pleteni izdelki Trade union iz bio-razgradljivega materiala VRT IN SAMOOSKRBA ORIS ZGODOVINE VRTOV IN NJEGOV EKOLOŠKI VIDIK VERTIKALNI VRT POVEZAVA MED DOMAČO SAMOOSKRBO IN PLETARSTVOM KOT KULTURNO DEDIŠČINO INICIATIVNI PROJEKT: PLETENI VERTIKALNI SAMOOSKRBNI VRT IZDELAN IZ RECIKLIRANIH MATERIALOV OPIS PROJEKTA PROCES DELA Zasnova Namakalni sistem I

8 4.2.3 Modularnost NAVODILA ZA IZDELAVO NAMEN ZA PRIHODNOST REZULTATI IN UGOTOVITVE SKLEP VIRI IN LITERATURA VIRI SLIK II

9 KAZALO SLIK Slika 1: Pleteni izdelki Trade Union na osnovi plastike iz škroba Slika 2: Amenhotepov vrt, znan tudi kot Senneferjev vrt Slika 3: Viseči Babilonski vrtovi, rekonstrukcija iz 16. stol Slika 4: Rekonstrukcija Rimskega vrtnarja Slika 5: Detajl iz Sijajnega Horariia vojvode Berryskega Slika 6: Abstraktni slog oblikovanja vrta Slika 7: Sistem za vertikalno gojenje Tower Garden Slika 8: Modularni sistem Urbio za rastline Slika 9: Modularni sistem Urbio za shranjevanje Slika 10: Vertikalni vrt na Mali ulici v Ljubljani Slika 11: Vertikalni vrt Urban Planty Slika 12: Primer vrta ob stanovanjski hiši Slika 13: Primer balkonskega vrta v večstanovanjskem bloku Slika 14: Primer vrta na terasi v večstanovanjski hiši Slika 15: Primer vrta v stanovanju Slika 16: Testiranje vpojnosti vrvi za optimalno distribucijo vode v zemljo Slika 17: Odrezane plastenke Slika 18: Leplenje vratov plastenk Slika 19: Vrtanje odprtine za cev Slika 20: Preluknjano dno vrtnarskega lonca Slika 21: Lepljenje nastavka za dovod vode Slika 22: Ogrodje iz recikliranega lesa Slika 23: Prikaz namakalnega sistema s pritrjenimi vrtnarskimi lonci Slika 24: Primer odpadnih robnih trakov za pohištvo Slika 25: Primer začetka pletenja, enako nadaljujemo po celotni konstrukciji Slika 26: Končana konstrukcija z posajenimi rastlinami Slika 27: Prikaz uporabe mikro vrta Hortus Slika 28: Umestitev v prostore vrtca Slika 29: Primer konstrukcije iz plastičnih vodovodnih cevi Slika 30: Shematski prikaz dejanja v prvi fazi projekta Slika 31: Pletenje koša za voz Slika 32: Richard Serra, Band, III

10 Slika 33: Skica potencialne nove forme vertikalnega mikro vrta IV

11 1 UVOD V magistrski nalogi smo se odzvali na trenutno situacijo v slovenskem prostoru, ki se navezuje na nesnovno dediščino domače samooskrbe in na snovno dediščino pletarstva. Analiza uporabljenih virov in literature ter stanje raziskav o pletarstvu kaţejo na to, da je tematika deleţna le malo pozornosti. Problematika pletarstva in drugih ročnih obrti, ki so bile še nekaj desetletij nazaj vseprisotni del vsakdanjega ţivljenja, se do sedaj še niso poglobljeno obravnavale. Prav to pa je eden izmed razlogov, ki me je vzpodbudil k podrobnejši preučitvi omenjenega problema. Do sedaj so se s problematiko kulturne dediščine ukvarjali različni slovenski in tuji avtorji, kot so npr. Janez Bogataj, Jasna Fakin Bajec, Ljubo Lah, Joţe Hudales, Marija Stanonik, Anja Jerin, Mojca Tercelj Otorepec, Saša Poljak Istenič, Nataša Visočnik, Vito Hazler, Špela Ledinek Lozej, Jenkins Gwynn, Peter Fowler, Peter Burke, Eric Hobsbawn Naloga torej obravnava dve problematiki, ki ju bomo skušali v magistrskem delu zdruţiti, da bi prišli do ene izmed moţnih rešitev zastavljenega problema. Menimo namreč, da bi s tem lahko pripomogli k boljšemu ţivljenju prebivalcev, saj na koncu ponudimo tudi rešitev, kako ugotovitve obeh področji aplicirati na vsakdanje ţivljenje in s tem ponuditi moţnost uporabe umetniškega izdelka. S tem je posamezniku na inovativen način s pomočjo sodobnih likovnih praks, omogočen dostop do umetnosti in ozaveščanja na področju kulturne dediščine. V prvem, teoretičnem delu naloge, razpravljamo, kaj dediščina pravzaprav pomeni in kakšen je njen zgodovinski kontekst. Temu sledi teoretski prikaz razvoja in problematike samooskrbnih vrtov. V drugem, praktičnem delu, pa sledi opis in predstavitev samoiniciativnega projekta, katerega cilj je spodbujanje prebivalstva k ohranjanju tradicije pletarstva in domače samooskrbe. 1

12 1.1 NAMEN IN CILJI Namen teoretičnega dela magistrskega dela je raziskati pojav zamiranja pletarstva kot domače obrti in vzroke zanj. Enega izmed moţnih vzrokov vidimo v industrijskem načinu izdelovanja nadomestkov za pletarske izdelke in pomanjkanju interesa druţbe za lastna ročna dela. V ta namen smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja: Kako se je razvijalo pletarstvo na Slovenskem? Na kakšen način, če sploh, lahko sodobne likovne prakse pripomorejo k oţivljanju zamirajočih kulturno-dediščinskih obrti, npr. pletarstva? Kako se je razvijala domača samooskrba na Slovenskem? Kateri so projekti, ki so prispevali k večji osveščenosti in ohranjanju dediščine domače samooskrbe? Katere so podobnosti in razlike med nesnovno kulturno dediščino domače samooskrbe in snovno kulturno dediščino pletarstva? Cilj praktičnega dela magistrskega dela je izdelati model s pomočjo sodobnih likovnih praks, tj. izdelava vertikalnega samooskrbnega vrta iz recikliranih materialov. Za izhodišče smo si postavili uporabo pletarskih tehnik in oblikovanje modela iz sodobnih recikliranih nadomestkov. Podane so tudi smernice za uresničitev v vsakdanji praksi v obliki navodil za izdelavo modela. Pri tem smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja: Ali lahko vzpostavimo povezavo med kulturno dediščino in lokalno samooskrbo, in če lahko, kakšna je ta povezava? Kako s sodobnimi likovnimi praksami izoblikovati model, ki bo temeljil na povezovanju pletarstva kot kulturne dediščine in lokalne samooskrbe? 2

13 1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE V teoretičnem delu predpostavljamo, da pletarski izdelki predstavljajo pomemben del kmečke opreme in kasneje tudi opreme meščanskih bivanjskih okolij, kar vzpostavlja potrebo po recepcijah izdelkov v sonaravni lokalni oz. domači samooskrbi. Predpostavljamo, da to hkrati pripomore k večjemu zavedanju o pomembnosti ohranjanja pletarske kulturne dediščine. V praktičnem delu predpostavljamo, da povezava med kulturno dediščino in lokalno samooskrbo lahko vzpostavi ustvarjalne procese, ki zrcalijo odnos do okolja ter potrebnega ekološkega premisleka. 1.3 METODOLOŠKA OPREDELITEV Raziskovalne metode Prvi cilj, vezan na teoretični del naloge, bo doseţen z metodami analize dosedanjih spoznanj. Pri tem bomo izhajali iz deskriptivne metode, komparativne metode, zgodovinske metode, metode analize in sinteze. Uresničevanje prvega cilja bo, poleg zgoraj navedenih metod, temeljilo še na metodi opazovanja z uporabo tehničnih sredstev (kamera, fotoaparat). Uresničevanje drugega cilja, vezanega na praktični del, pa bo slonelo na samostojnem izdelku vertikalnem samooskrbnem vrtu izdelanem iz recikliranih materialov in s pomočjo uporabe pletarskih tehnik. Izdelek bo vrednoten po vnaprej določenih kriterijih, ki so: estetski vidik, funkcionalno-uporabni vidik, tehnična dovršenost, ekonomski vidik in ekološki vidik Uporabljeni viri Pri raziskovanju smo uporabljali: primarne vire (npr. monografije, znanstveni in strokovni članki, zborniki), 3

14 sekundarne vire (učbeniki, priročniki), in terciarne vire (katalogi). 4

15 2 PLETARSTVO 2.1 HISTORIČNE POZICIJE IN KULTURNA DEDIŠČINA ZGODOVINE PLETARSTVA Zanimanje za kulturno dediščino se je okrepilo konec 20. stoletja, ko se je Slovenija začela soočati s številnimi druţbenopolitičnimi spremembami, ki so vplivale na ţivljenje prebivalcev. V času po osamosvojitvi je postala pomembna krepitev narodne samozavesti, zato se je pričel proces rekonstruiranja, utrjevanja in izkazovanja nacionalne identitete ter iskanja novih simbolov, s katerimi bi se drţava identificirala. V tem procesu so se poleg kulturnih organizacij in društev, angaţirale tudi drţavotvorne institucije, izobraţevalne ustanove, muzeji, arhivi in raziskovalni inštituti. Slovenski prostor je v devetdesetih letih 20. stoletja preplavilo evforično iskanje označevalcev iz preteklosti, s katerimi bi označevali slovensko nacionalno identiteto, zato so ljudje začeli zbirati predmete iz preteklosti. Tako je postal slovenski nacionalni simbol poleg kneţjega kamna, potice in lipovega lista, tudi kozolec, čeprav ga v nekaterih pokrajinah (npr. na Primorskem) ni moč zaslediti (Fakin Bajec, 2011, str. 11). Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo so se izboljšale trgovske povezave, okrepila pa se je tudi globalizacija. Zanjo sta značilna dva protislovna procesa, in sicer, prvi je širitev trga, za katerega je značilna»univerzalizacija oziroma kulturna globalizacija imenovana tudi macdonaldizacija«(vidmar Horvat, 2006, str. 35); drugi pa je od prvega odvisen eksistencialni občutek»izgube človeške osebnosti, osebne identitete, oziroma občutek odtujenosti, ki jo povzroča na blagovno proizvodnjo usmerjeni kapitalizem«(erjavec, 1996, str. 8). Ta dva procesa sta privedla do novega globalnega pojava, tj. do odkritja pomena (Beck, 2003, str. 70). Fakin Bajec po Robertsonu piše še o tretjem globalnem pojavu glokalizaciji (Fakin Bajec, 2011, str. 35). Glokalizacija pomeni, da se ljudje v globalnih procesih začnejo identificirati z lokalnimi posebnostmi (npr. zgodovinskim dogodki, domačimi šegami in navadami). Pri tem se pojavi identifikacija ne le na nacionalni ravni, temveč tudi na ravni globalnega prostora zunaj nacionalnih meja 5

16 (npr. Evropska unija). S tem pride do nove relacije med globalnim in lokalnim prostorom, pojavi pa se moţnost pridobivanja sredstev iz evropskih skladov in povezovanja z drugimi evropskimi narodi, kar omogoča, da se z raziskovanjem zgodovine in dediščine ne ukvarjajo le strokovnjaki in mednarodne organizacije (npr. UNESCO, Svet Evrope), temveč tudi širša javnost (npr. učenci in dijaki v okviru šolskih načrtov, člani kulturnih, turističnih društev, ljubitelji starin ) (Fakin Bajec, 2011, str. 47). V okviru deklaracij, sprejetih pri Svetu Evrope in Unescu, so začeli uveljavljati celostno varstvo kulturne dediščine. To je pomenilo, da je bilo potrebno ohranjanje vrednot kulturne dediščine vključiti v razvoj druţbe, saj je dediščina temelj razvoja civilizacije (Fakin Bajec, 2011, str ). Fakin Bajec po Lahu piše, da naj bi varstvo dediščine postalo integralni del načrtovanja in uporabljanja skupnosti, s tem pa bi prispevalo k njenemu trajnostnemu, kakovostnemu ekonomskemu in socialnemu razvoju (Fakin Bajec, 2011, str. 13). Kulturno dediščino kot raziskovalno polje etnologi in kulturni antropologi obravnavajo z dveh zornih kotov. Prvi je aplikativen, in po interpretaciji nekaterih avtorjev (npr. Lowenthal 1985; Kirshenblatt Gimblett 1988; Hobsbawn 1996) postanejo muzealci in drugi muzejski delavci ter razni svetovalci (npr. v razvoju turizma) ustvarjalci oziroma izumitelji dediščine; drugi zorni kot pa je teoretičen in nastopi takrat, ko se sprašujejo, kako v sodobni druţbi interpretirati dediščino (Fakin Bajec, 2011, str. 13). S kritiko in analizo pojma dediščina se je v slovenski etnologiji v 80. letih 20. stoletja ukvarjal Janez Bogataj, ki je v delu Sto srečanj z dediščino na Slovenskem (1992) definiral dediščino in problematiziral nekatera temeljna vprašanja (npr. kakšen pomen ima dediščina za posameznika in druţbo; kaj kaţejo in pomenijo oblike dediščine za sodobni čas; kako dati pravo vsebino temu kar smo obvarovali ) (Bogataj, 1992, str ). Fakin Bajec piše, da se je poleg Bogataja (1992) tudi Boţidar Jezernik (2005) ukvarjal z vprašanji, kot so:»zakaj je potrebno in pomembno ohranjati zgradbe, predmete in pokrajine iz preteklih dob; kakšen pomen ima dediščina za posameznike, za skupnost in za nacijo; kako in za kakšne namene uporabljati, kar 6

17 smo obvarovali pred zobom časa; in kako ravnati, ne da bi razvrednotili podedovane preostanke«(fakin Bajec, 2011, str. 13). Za razumevanje vloge dediščine v sodobnem svetu je pomembno tudi interpretiranje pojmov, povezanih z njo, npr. preteklost, tradicija in spomin. Izrazi se nanašajo na dogodke, dejanja, predmete, misli itn., ki so jih ustvarili naši predniki. Pomembno je tudi zavedanje, da celotne preteklosti ne moremo poznati, osvetlimo lahko le tisti del, ki nas zanima oziroma ga ţelimo zaradi različnih vzrokov preučiti. Potreben je tudi odgovor, ali lahko govorimo o različnih odnosih do dediščine, čigavemu interesu pri njeni reprezentaciji le-ta sluţi in koliko vplivajo nanjo zgodovinske spremembe posameznega prostora. Pri tem je za temeljito interpretacijo nujno pogledati v pretekla obdobja, npr. čas moderne dobe, ko se je začel oblikovati koncept dediščine, kot ga pojmujemo danes (Fakin Bajec, 2011, str. 13). Skozi zgodovino smo razvili različne metode in tehnike ohranjanja, vzdrţevanja in predstavljanja ostankov iz preteklosti (Fakin Bajec, 2011, str. 26). Postmoderna konstruktivistična paradigma v sodobnih pogledih gleda na preteklost kot na obdobje, ki je po Ericu Hobsbawmu tako oddaljeno, da mora biti rekonstruirano. Postane lahko vračanje k nečemu, kar sploh ni obstajalo, ampak je bilo izmišljeno z nekim določenim namenom (Hobsbawm, 1996, str. 161). Peter Fowler razlaga, da se interpretacije preteklosti kot dejanske histografske in arheološke zgodovinske priče, spreminjajo s časom in prostorom. Takratnost, čeprav se je zgodila in se ne more sama po sebi spremeniti, je daleč od tega, da bi bila mrtva. Jasna Fakin Bajec po Petru Fowlerju (1992) navaja, da interpretacije preteklosti zaznamujejo dinamičnost, spreminjanje in prilagajanje, pa tudi razumevanje preteklosti v toku druţbenih sprememb in dodaja, da je do druge polovice 18. stoletja veljalo prepričanje, da je preteklost vzor za sedanjost in prihodnost. Pomeni temelj, po katerem vsaka generacija reproducira svoje naslednike in ureja njihove odnose. Prav od tod izvira tudi pomen starcev, ki predstavljajo modrost,»ne samo zaradi svojih dolgoletnih izkušenj, temveč tudi zaradi spomina na to, kako je bilo in se je ravnalo nekoč, ter posledično vedenja o tem kako bi morali ravnati zdaj«(fakin Bajec, 2011). 7

18 Po Barbari A. Misztal (2003) naj bi veljalo, da so ljudje verjeli, da so stvari enake v preteklosti in sedanjosti, saj je ustno izročilo nezavedno izvajalo dejanske spremembe oziroma adaptacije; preteklost so predelovali za namere prilagajanja sedanjosti (Fakin Bajec, 2011, str. 27). Vse do začetka 18. stoletja so spremembe in novosti sprejemali negativno. Termin moderen (lat. modernitas) je imel zanje škodljiv pomen, vrednota pa je pripadala staremu, poznanemu (Fakin Bajec, 2011, str. 28). Fakin Bajec po Petru Burkeju (2004) dodaja, da je renesansa ponovno obudila bogastvo klasičnih časov, vendar ponovno odkrito, oţivljeno in posnemano iz antike ni bilo nekaj novega, kar bi sami izumili, nekaj drugačnega, temveč nekaj kar so nadgradili. Zaradi prevelike podrejenosti antičnim delom so podcenjevali svoje lastne doseţke (Burke, 2004, str. 10). 1 Ostanki iz preteklosti niso bili razumljeni kot znaki za identifikacijo, bili so le vzor ali vir za lastno delo, ki je navdihovalo vso evropsko kulturo. Fizični ostanki pa so bili zanemarjeni in uničeni (Fakin Bajec, 2011, str. 28). Dojemanje preteklosti se radikalno spremeni v 18. stoletju, v dobi razsvetljenstva, ki prinese druţbene spremembe zaradi znanstvene in industrijske revolucije, ta pa je producirala novo historično zavest in razumevanje časa (Fakin Bajec, 2011, str. 31) Jasna Fakin Bajec po Krishanu Kumarju (1995) pojasnjuje, da so»ideje francoske revolucije proglasile cilje moderne dobe, to je pridobitev svobode z upoštevanjem razuma. Francoska revolucija naj bi dala modernosti njeno karakteristično obliko in zavest, industrijska revolucija pa njeno materialnost«(fakin Bajec, 2011, str. 31). Jasna Fakin Bajec piše, da preteklost ne uči več s primeri iz preteklosti (kot v predmodernem času), temveč pomaga razumeti, kaj smo postali; po Johnu Urryu (1995) pa predstavlja prikaz napredka z uvedbo linearnega historičnega časa (Fakin Bajec, 2011, str. 32). 1 Peter Burke v delu Evropska renesansa pojasnjuje, da je gibanje renesanse vključevalo inovativnost in renovativnost, vendar pa so celo največji renesančni inovatorji svoje iznajdbe ter odkritja dojemali in jih predstavljali kot vrnitev k antičnemu izročilu po dolgem presledku, ki so ga imenovali srednji vek (Burke, 2004, str.10). 8

19 Fakin Bajec še poudarja, da je pomembno, da zgodovinarji ne le raziskujejo preteklost, temveč jo tudi komentirajo in vrednotijo, saj prav tako kot so pogledi na sedanjost različni, tako je tudi ocena preteklosti različna (Fakin Bajec, 2011, str. 32). Kulturno gibanje modernizem je odziv na druţbeno stanje v 18. stoletju, pri katerem pomemben vidik obdobja predstavlja odkritje preteklih oblik izkušenj ţivljenja iz kmečke in ljudske kulture. Pri tem Fakin Bajčeva poudarja, da Bjornar Olsen (2003) piše o zamiranju»tradicionalne kulturne in socialne varnosti, ki je zakoreninjena sorodstvenem sistemu, v lokalnih skupnostih, tradiciji in religiji, povzročila občutek izgube. Zaradi zmedenosti v modernem življenju so nastajale nostalgične želje po trdnosti, stabilnosti, pri čemer so se začeli ohranjati ostanki iz preteklosti, ki dajejo občutek varnosti«(fakin Bajec, 2011, str. 33). Modernost, ki je povezana z nostalgijo, identiteto in pripadanjem, je videna kot sprememba, razvoj in napredek. Z oblikovanjem nacionalnih političnih programov se je razvila potreba po pripadanju in izraţanju kolektivne identitete, pri čemer so za legitimacijo potrebovali identifikacijske označevalce za opredeljevanje. Narod se je definiral s pomočjo iskanja in odkrivanja korenin, preteklost pa je postala prvi instrument v raziskovanju, kreiranju in vzgajanju nacionalne identitete (Fakin Bajec, 2011, str. 34). Pomembni identifikacijski simboli so postali ostanki iz preteklosti, ki so bili predstavljeni v kulturnih ustanovah, kjer so pod vplivom Darwinove evolucijske paradigme razvrstili predmete po časovnem zaporedju, v t. i. linearnem toku, da so obiskovalce seznanili z logičnim razvojem sveta. Po Victorju Buchliju (2002) je»stopnja družbe tesno povezana z njeno stopnjo materialne kulture«(fakin Bajec, 2011, str. 34). Po razpadu večjih drţav, kot so Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška, so nastale številne manjše drţave. Zaradi nerešenega nacionalnega vprašanja je prišlo tudi do vojn na Balkanu, kjer so se po eni strani narodi borili za mednarodno prepoznavnost, po drugi strani pa so začeli priprave na vstop v druga gibanja (Evropska unija, Nato ). S hitrejšim prodiranjem na zahodne trge je prišlo do»intenzivnih gospodarskih globalizacijskih procesov, ki ne pomenijo le univerzalizacije, deteritorializacije, temveč tudi odkritje lokalnosti«(fakin Bajec, 9

20 2011, str. 43). Pričelo se je novo obdobje imenovano postmoderna doba in z njo spoznavanje nove kulturne paradigme postmodernizma. Fakin Bajec po Fredricu Jamesonu (2001) in Scottu Lashu (1994) navaja, da se pri opredeljevanju novega koncepta, teoretiki ne morejo zediniti, ali gre z novo dobo oziroma stopnjo zgodovinske druţbe ali samo za del modernosti. Obujanje preteklosti je glavna značilnost postmodernizma, pri čemer pa gre za sprejetje in poustvarjanje preteklosti na hudomušen, igriv način. Kot pojasnjujejo našteti avtorji, postmodernizem niti ne zavrača niti ne posnema preteklosti, ampak jo obnovi in razloţi z namenom bogatenja sedanjosti. Teoretiki govorijo tudi o hibridizaciji starega in novega. Pomembno je poudariti tudi razmišljanje Friedrica Jamesona, da dela iz postmoderne nimajo namena predstavljati zgodovine, temveč so odsev naših predstav o njej (Fakin Bajec, 2011). Pojavi se upad pomena nacionalnih identitet zaradi poudarjanja subnacionalnih teritorijev (Evropska unija) ter rekonstruiranje in prezentacija regionalnih oziroma multikulturnih (Fakin Bajec, 2011, str. 46). Fakin Bajec po Ulrichu Becku (2003) piše, da moramo»svoje življenje in delovanje, svoje organizacije in institucije reorientirati in reorganizirati vzdolž osi lokalno-globalno,«saj dogajanje na našem planetu ni več le krajevno omejen proces. Pri tem uporabi interpretacijo Rolanda Robertsa (2002), ki govori o glokalizaciji, pri čemer lokalnost ni obravnavana kot nasprotje globalnemu, temveč kot aspekt globalizacije, ki vključuje konstruiranje vse bolj difereciranih potrošnikov in invencijo potrošniških tradicij, najvidnejšo v razvoju turistične industrije. Uporabi tudi interpretacijo Ulricha Becka (2003) o razcveta lokalnega, češ da do njega pride, če nam uspe lokalne posebnosti umestiti v globalno in jih v tem okviru prenoviti (Fakin Bajec, 2011, str. 47). Pojem dediščina je v Slovenskem etnološkem leksikonu pojasnjen kot»premoženje, ki se deduje in kot izročilo oz. kot gmotne družbene in duhovne sestavine kulture in načinov življenja, ki vsakokratno sedanjost povezujejo s prejšnjimi obdobji«(baš, 2011, str. 76). Zakon o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008, definira dediščino kot»dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti 10

21 in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Celostno ohranjanje dediščine se uresničuje v razvojnem načrtovanju in ukrepih države, pokrajin in občin tako, da dediščino ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena vključujejo v trajnostni razvoj«(uradni list RS, ZVKD-1, št. 16/08 z dne ). V angleščini beseda dediščina (heritage) izvira iz stare francoščine (eritare) in je od 13. stoletja naprej pomenila lastnino in zemljo, ki se prenese s pravicami dedovanja, kasneje v 17. stoletju pa je označevala tudi poloţaj, ki ga ob rojstvu nekdo podeduje od prednikov (Fakin Bajec, 2011, str. 61). V današnjih časih se je pojem dediščine po Davisonu Graemeu (2008) razširil do te mere, da označuje vse vrednotene značilnosti in kulturne prvine našega okolja, ki jih ţelimo ohraniti pred propadanjem. Dediščina se deli na materialno in nesnovno (ţivo) dediščino; materialno pa sestavljata premična in nepremična dediščina. Fakin Bajec po Vitu Hazlerju (1999) opisuje ţivo dediščino, ki predstavlja znanje, ideje, interpretacije, ki so ustvarile materialno dediščino, in jo sestavljata premična dediščina, ki predstavlja predmete, ki jih lahko vzamemo v roke, prestavimo ali prenesemo, nepremična pa predmete, ki jih z običajnim premikom ni mogoče prenesti, saj je ta dediščina nastala v določenem okolju (Fakin Bajec, 2011, str. 61). Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije deli dediščino na snovno oz. materialno, stavbno, arheološko, kulturno-krajinsko, premično in zbirke, narodno bogastvo in nesnovno dediščino (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2015). Do leta 1999 se je dediščina delila na kulturno (človekova ustvarjalnost) in naravno (celotno človekovo naravno okolje, kulturna krajina, naravno ţivljenje s človekom, ki deluje v njem) (Baš, 2011, str. 76). Bogataj piše, da se v sodobnosti takšnim delitvam nasprotuje in uvaja se le termin dediščina, ki je razumljen kot kulturna dediščina in njene manifestacije (Bogataj, 1992, str. 10), medtem ko Fakin Bajec povzema po Mojci Tercelj Otorepec (2007), da se za naravno dediščino uveljavljata izraza naravne vrednote in naravni spomeniki (Fakin Bajec, 2011, str. 63). 11

22 Pomembno prelomnico v postopnem uveljavljanju mednarodnih pogodb in dokumentov o varstvu kulturnih spomenikov, umetnin in druge dediščine predstavlja Atenska listina, 2 sprejeta leta 1931 (Lah, 1994, str. 40). Z ustanovitvijo mednarodne organizacije UNESCO (1946) 3 in njenih podorganizacij, ICOM (1946) 4 in ICCROM (1956), 5 se je povečal pomen ohranjanja, varstva ter zaščite ostankov iz preteklosti. K učinkovitejši mednarodni organiziranosti na področju izobraţevanja, znanosti in kulture je prispevalo razdejanje v drugi svetovni vojni (Fakin Bajec, 2011, str ). Fakin Bajec po Magdaleni Petrič (2000) piše, da je človeštvo začelo namesto kulturnega spomenika in kulturne dobrine uveljavljati izraz kulturna dediščina, ki je bil prvič uporabljen leta 1969 v Evropski konvenciji o varstvu arheološke dediščine, saj se je vse bolj zavedalo splošne vrednosti skupne dediščine. Najverjetneje kulturno dediščino najbolje opredeljuje UNESCO-vo Priporočilo o zaščiti kulturne in naravne dediščine na nacionalni ravni, v katerem kulturna dediščina predstavlja bogastvo (Petrič, 2000, str. 6). Fakin Bajec pa po Petrič piše še, da zgoraj omenjeno poročilo predstavlja kulturno dediščino kot homogeno celoto, in ne zgolj nekega dela z izjemno lastno vrednostjo, temveč tudi skromnejših predmetov, ki v času pridobijo kulturno ali naravno vrednost (Fakin Bajec, 2011, str. 67). Kaj je kulturno pomembno pa se spreminja glede na čas in prostor, z Unescom pa se je prilagodil in razširil v mednarodni prostor koncept kulturne dediščine (Fakin Bajec, 2011, str ). Postmodernistični preobrat, ki je prinesel spoznanje, da globalizacijski procesi radikalno spreminjajo svet, je prinesel tudi nov pogled na razumevanje dediščine 2 Atenska listina, 1931, dostopna na spletni strani ICOMOS: (ICOMOS, 2011) 3 UNESCO (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) predstavlja organizacijo Zdruţenih narodov za izobraţevanje, znanost in kulturo, kamor je vključena tudi Slovenija. 4 ICOM (International Council of Museums) je vodilna mednarodna, neprofitna in nevladna organizacija, ki povezuje muzeje vseh vrst in disciplin ter strokovnjake v svetovno komunikacijsko mreţo. 5 ICCROM (International Centr for the Study of the Perservation and the Restavration of Cultural Property) deluje kot raziskovalni in izobraţevalni center za izmenjavo konservatorskih informacij med specialisti iz vseh priključenih nacij. 12

23 in njenega koncepta. Prav tako se je uveljavilo spoznanje, da dediščina ne predstavlja le materialnega, temveč tudi nematerialnega, kot denimo pesmi, ples, hrano, jezik, gledališče (Fakin Bajec, 2011, str. 68). Fakin Bajec po Smith Laurajane (2006) piše, da je ključnega pomena praksa (veščine) in ne tipi materialov, uporabljeni v praksi, ali sam kraj (Fakin Bajec, 2011, str. 68). Primer tega je območje slovenskega krasa, kjer dediščina ni samo zid, ki obdaja dvorišča kraških domačij, temveč so to tudi znanja in veščine grajenja tega zidu (Fakin Bajec, 2011, str. 68). V našem primeru gre na eni strani za ohranjanje znanja in tehnoloških postopkov pletarstva, in na drugi strani za ohranjanje znanja o vrtnarstvu do te mere, da bodo generacije za nami poznale postopke pridelave vrtnin. Dediščine nikoli ne smemo razumeti le kot»oblike preteklosti, ampak predvsem kot oblike sedanjosti in sodobnosti z razsežnostjo zgodovine«(bogataj, 1992, str. 12). Bogataj opozarja, da dediščino predstavljajo»vse kulturne sestavine, ki so se v kakih oblikah in načinih ohranile iz določenih zgodovinskih obdobij ali jih vsaj poznamo kot neke oblike življenjskega sloga preteklosti. To so oblike življenjskih slogov, ki jih je zgodovina že preverila; danes lahko še vedno vitalno živijo med nami, seveda izključno v svoji sodobni, današnji obliki ali pa so na kak drug način shranjeni kot zgodovinski spomin na pretekle oblike«(bogataj, 1992, str. 12). V našem primeru gre za poskus transformacije dediščine v novo sodobno obliko, ki bi povezala znanja in veščine iz preteklosti s sodobnimi trendi oblikovanja, ki po izdelavi in uporabi ustrezajo današnjim potrebam uporabnikov. S tem bi dosegla prenašanje veščin, ki jih smatram za dediščino, na današnje in prihodnje generacije.»pogosto velja, da najbolj inovativne ideje nastajajo na podlagi dobrega poznavanja dediščine, čeprav so povsem drugačne in presegajo meje poznanega«(granda & Granda, 2017, str. 59). 13

24 Matevţ Čelik 6 pa dodaja:»dediščino razumemo povsem drugače, če jo opazujemo tudi skozi perspektivo današnjega dogajanja. Današnji pogled in poznavanje takratnega konteksta ji dajeta veliko večjo vrednost. Populistična politika je v času krize začela postavljati vprašanja, zakaj potrebujemo določene institucije, ta muzej ali pa kakšno drugo institucijo, ki so jih predstavljali kot nepotrebne stroške. To, da muzej povežemo s sodobnimi kreativnimi dejavnostmi, ga ne le dodatno osmišlja, temveč krepi njegovo poslanstvo. Meja med dediščino in sodobno ustvarjalnostjo je zgolj iluzija, saj ne obstaja. To je en svet«(granda & Granda, 2017, str. 59). Pomembno se zdi tudi zavedanje, da bodo stvari, ki jih ustvarimo danes čez nekaj desetletij postale dediščina. Kot pravi Čelik za slovensko revijo Outsider, so morda stoli, na katerih sedimo, ţe del zbirke, ukvarjanje z arhitekturo ter oblikovanjem pa»odpira perspektivo, da smo bolj dovzetni za povezavo med dediščino in sodobno ustvarjalnostjo«(granda & Granda, 2017, str. 60). 2.2 RAZVOJ PLETARSKE OBRTI NA SLOVENSKEM Pisana izročila o pletarstvu srečujemo prvič v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, v kateri je zapisano, da v Trzinu pletejo različne pletarske izdelke (mreţe, protice, sake in vrše) med katerimi so najznačilnejši koši, ki pa so bili prvič omenjeni v Vorenčevem Novum dictonarium (1710), kot»s' bizhevja korba«. V letu 1712 pa zasledimo v Hipolitovem Dictonarium trilingue izraz»zhibelna korba«za čebelji koš (Bras, 1973, str. 8). Ljudmila Bras se sklicuje na arhive poročila Trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko za leto 1870, ki so navajali, da so v okolici Ljubljane, na Brdu, v kamniškem okraju ter v okolici Grosupljega, izdelali na leto več tisoč cekarjev in peharjev iz slame in jih prodajali po vsem takratnem cesarstvu ter v tuje deţele (Bras, 1973, str. 8). 6 Matevţ Čelik, trenutni direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. 14

25 Nadalje dodaja še, da v arhivih strokovne šole za lesno industrijo v Ljubljani najdemo poročila o pletarski dejavnosti na Kranjskem po letu 1880, 7 in da je za pomoč pri pospeševanju pletarske obrti (predvsem za šolanje primernih ljudi v pletarskem tečaju v vzornih delavnicah na Dunaju) leta 1884 deţelni zbor za Kranjsko prosil Ministrstvo za bogočastje in pouk. Leta 1889 so se v večjih krajih pojavili pletarski tečaji (npr. v Vipavi, Postojni ). Za ustanovitev lastnega pletarskega oddelka pa je se zavzemala Strokovna šola za lesno industrijo v Ljubljani (Bras, 1973, str. 8). V dopisu deţelni vladi je vodstvo strokovne šole v Ljubljani utemeljilo potrebo po strokovnem pouku pletarstva, saj so se v številnih okoliših na Kranjskem ukvarjali s pletarsko obrtjo, ki pa je mnogim prinesla postranski zasluţek. V poročilu so našteli različne izdelke, npr. ročne košare s pokrovom, koše in gnojne koše. Poročilo navaja še, da pletarji prodajajo svoje izdelke na tedanjem Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, izdelke pa so izvaţali tudi na Hrvaško in Ogrsko. Letno so izdelali do kosov pletenih izdelkov. Poleg zgoraj navedenih območij poročilo navaja še pletarsko obrt v Bohinjski dolini, v okolici Idrije, pri Planini, v Logatcu in v okolici Vipave, ter zatrjuje, da bi s strokovnim izobraţevanjem prebivalstva dosegli boljšo kvaliteto izdelkov, s tem pa ugodnejšo prodajo in večji zasluţek (Bras, 1973, str. 8) Šole in delavnice Za razvoj pletarske obrti imajo zasluge šole in delavnice. Ena izmed prvih pletarskih oddelkov je bil na Strokovni šoli za lesno industrijo in obrt v Ljubljani (1894/95), kjer je poučeval pletarski mojster Josef Baran iz Češke. Učenci pletarske stoke so prihajali iz revnejših slojev in niso zmogli stroškov šolanja. Odvisni so bili od podpor in štipendij, pomoč jim je večkrat nudila tudi Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko, prav tako pa je dunajska vlada podeljevala 7 Statistischer Bericht der Handels und Gewerbekammer in Laibach, Ljubljana

26 štipendije za vsa tri leta šolanja. Po izpitu so se izučeni pletarji vključili v vzorčne delavnice 8 ali pa so postali samostojni mojstri (Bras, 1973, str. 8). Največ mojstrov, ki so se izšolali na obrtni šoli v Ljubljani, je bilo iz Tacna in Črnuč. Bras piše, da so izdelki imeli zadovoljivo kakovost, prodajali pa so jih v trgovini Pakič v Ljubljani (Bras, 1973, str. 8). Bras navaja še nekatere pletarje iz različnih okolišev:»na Šujici pri Dobrovi je v treh letih s pletarstvom preživljal družino Anton Marinko, v Šmartnem pod Šmarno goro je pletel Jože Ovčak, v Kosezah pri Ljubljani pa Ivanka Košenina. V letih se je izučil pletarske obrti Franc Marinšek, Škutinov Francl iz Pšate. Njegovi značilni izdelki so bili jerbasi za mlekarice s Posavja in oglate košarice s strehastim pokrovom. Njegova hčerka Kristina ima sedaj svojo delavnico v Preserju pri Radomljah«(Bras, 1973, str. 8). Posledično se je po letu 1907 ob pletarski obrti razvilo vrbogojstvo pod vodstvom vzorčne delavnice iz Dunaja. Zavod za pletarstvo na Dunaju je dal navodila za poučna predavanja o vrbogojstvu in pridobivanju primernih zemljišč za nasade. Pletarstvo so spodbujali z objavami praktičnih nasvetov v dnevnih časopisih, kot so Novice in Narodni list. Za vrbogojstvo so pridobili kmetovalce v Notranjih Goricah, ob robu Ljubljanskega barja, in veleposestnika v Lipah pri Barju. Prve nasade so zasadili leta 1909 v Notranjih Goricah, ki so postale ene izmed največjih gojišč vrbovih nasadov. Šibje so prodajali tudi v tujino, leta 1935 pa so vaščani dobili zlato medaljo in diplomo za najboljše gojene vrbe v Evropi. Prodaja je bila dobra, saj so na sezono prodali tudi do petnajst ton izbrane vrbe, z zasluţkom pa so si vaščani urejali gospodarska poslopja, hiše in kupovali orodje. Zaradi gospodarskih sprememb po drugi svetovni vojni je pletarska obrt začela pešati in z njo tudi vrbogojstvo (Bras, 1973, str. 9). V Šmartnem pod Šmarno goro je bil leta 1908 osnovan potovalni pouk pletarstva, ki ga je vodil češki mojster Josef Baran. Kasneje istega leta je bil za potovalni 8 Bras (1973) piše o vzornih delavnicah, v nadaljevanju pa bomo uporabljali izraz vzorčen iz SSKJ: vzórčen-čna -o prid. ( ) nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek/vzorčno blago/vzorčna metoda; vzorčna skupina (Fran, 2014). 16

27 pouk v Dolskem imenovan Fran Janeţ, ki je učne delavnice vodil do prve svetovne vojne (Bras, 1973, str. 9). Med leti je v Radovljici pod vodstvom vzorčnih delavnic iz Dunaja delovala drţavna pletarska šola, kjer je strokovni in praktični pouk vodil učni mojster Leon Patik iz Češke, prostore pa je imela v graščini. Delavnica je zaposlovala do petdeset pletarjev, ki so delali so po naročilih trgovin in podjetij. Po ukinitvi šole, leta 1935, je Marica Dernič iz Radovljice ustanovila samostojno obrtno delavnico, kjer je zaposlila pet pletarjev in nadaljevala obrtno dejavnost šole, od katere je prevzela tudi vso opremo in orodje. Izdelovali so potovalne kovčke, košare za perilo, cekarje, zibke, otroške vozičke, različne košarice in črne košare za kmete. Po zaprtju delavnice se je končala pletarska obrt v Radovljici. V radovljiški šoli se je pletarske obrti izučil mojster Valentin Tepina iz Straţišča pri Kranju, v njegovi delavnici pa se je učil mojster Oto Jereb iz Straţišča, zadnji pletar na tem območju (Bras, 1973, str. 9). V vzhodnem delu Slovenije, na območju Haloz, je bila leta 1906 ustanovljena učna delavnica za pletarstvo in košarstvo, ki jo je vodil Anton Ogorelec. Delavnica je nudila številne zaposlitve, ki so delavcem omogočale trajnejši zasluţek. Mirko Ogorelec je leta 1915 ustanovil zadrugo ob vojaškem taborišču pri Ptuju, ki je bilo do leta 1962 samostojno podjetje Ptujska pletarna, nato pa so se pridruţili Zavodu Olge Meglič kot pletarski obrat. Pletli so košare različnih oblik, vrtne garniture, torbice iz rogoza; prav tako pa so izdelke izvaţali v Avstrijo, Nemčijo, Italijo, na Švedsko in v Ameriko. Do druge svetovne vojne je pletarsko šolo financirala Dravska banovina, 9 v njej so se šolali učenci iz severovzhodne Slovenije. Šolanje je trajalo tri leta. Bras piše še, da se je šola po osvoboditvi zaprla, zaradi predragega vzdrţevanja, uvedli pa so poklicno priučitev (Bras, 1973, str. 9). Za pletarski obrat na Ptuju je bilo značilno, da so poiskali sodelavce v krajih, kjer je bila izrazita tradicija domače pletarske obrti. Sodelavcem iz drugih vasi so priskrbeli šibje, plačevali pa so jim delo (Bras, 1973, str. 9 10). 9 Dravska banovina je bila od 1929 do 1941 v Kraljevini Jugoslaviji največja upravna enota. 17

28 V zahodnem delu Slovenije, naprej od Kobarida v Ţagi pri Srpenici, so si leta 1905 drţavne oblasti prizadevale pomagati ljudem do rednega zasluţka z ustanovitvijo pletarske šole. Šolo je vodil Ignacij Uršič in iz šole se je razvilo pletarsko podjetje, ki je delovalo tudi po drugi svetovni vojni do leta 1956, pletli pa so kakovostne izdelke iz beljene vrbe, košare za perilo, košare ţličnike, briške košare oz.»južnarice«, darilne košare, jerbase, cekarje iz vrbovih viter ter velike podloţene košare oz.»amerikanke«. Podobno kot na Ptuju je podjetje prenehalo delati, ko ni bilo več izvoza v Ameriko (Bras, 1973, str. 10). Pletarska obrt je pri nas zamrla, ker so slovenske pletarje s svetovnega trţišča izpodrinile vzhodne drţave, ki so prejemale visoke drţavne subvencije in svoje izdelke prodajale pod običajno ceno (Bras, 1973, str. 10) Materiali in orodja ter vrste in uporaba pletarskih izdelkov V prejšnjem poglavju smo našteli nekaj vrst pletarskih izdelkov, prav tako pa smo opisali, kako so pridobivali pletarski material iz vrbovih nasadov, s katerimi so gojitelji dobro zasluţili. V tem poglavju bomo naredili natančnejši pregled materialov, pletarskih orodij ter vrste in uporabo pletarskih izdelkov. Postopek priprave materiala ter značilnosti orodji in delavnice, bomo opisali na primeru Ivana Verdnika, katerega je dokumentirala Špela Poles (2016). Postopek priprave vključuje: a) Pripravo materiala: spomladansko ali jesensko ročno nabiranje enoletnega upogljivega vrbovega šibja, ki je skoraj brez stranskih vejic. Ob spomladanskem nabiranju so v šibah še sokovi, zaradi česar jih ni treba kuhati in šibe ostanejo bele. Nasprotno se pa jesenske šibe skuhajo v kotlih nad kuriščem kjer vrejo dve uri, nato pa jih za kratek čas namočijo v mrzlo vodo. Ta postopek omogoči, da so šibe razmočene in jih z lahkoto olupijo. Uporabljajo pripomoček za odstranjevanje lubja, tako imenovani šnajcer. Sledi sortiranje po dolţini in debelini ter povezovanje v snope, ki jih nato posušijo in shranijo v suhem prostoru, da nebi splesnele. Tik pred uporabo 18

29 je potrebno šibe za nekaj ur namočiti, da postanejo proţne in se ne lomijo v postopku pletenja. b) Orodje in pripomočke: škarje pri nabiranju in rezanju vrbovih vej. Ţelezni pripomoček za ročno lupljenje šib, ki ga imenujejo šnajcer. Leseni pripomoček za cepljenje šob na tri dele v vitre, ki ga imenujejo čačka. Pletar pri svojem delu uporablja tudi desko za pletenje, leseno klop s predalčki, razna šila, ţebljiče in tako dalje. Veliko orodja so pletarji izdelali sami. c) Pletarsko delavnico: pletar je sedel na leseni klopi z naslonom, pod katero je imel predal z večjim orodjem, v višini sedišča pa manjše predale za manjše orodje. V delavnici je bilo tudi vedro s šibami, ki so se namakale, da bi ostale proţne. Špela Poles je dokumentirala tudi pletarske izdelke Ivana Verdnika v Vili Mayer, leta Razdelila jih je v naslednje kategorije: a) Opremo za dom: svetila, koši za prerilo, košare za oprano perilo, koši za smeti, košarica za volno, košarica za mačko, podstavki za rastlinje, stojala za časopisje in revije, drţalo za branje časopisa, stenski okvirji, karnisa, škatla za jedilni pribor, pladenj, pladenj za jaslice, ogrodje za dekoracijske aranţmaje, stojala za deţnike, mize, naslanjače, dvosede, tabureje, leţalnike, garderobna omara. b) Izdelke za otroke: voziček za novorojenčka, košare za novorojenčka, otroške garniture, nahrbtni koši, sedeţ za sanke, igrača voziček, hulahop (obroč), otroški sedeţ za kolo, sedeţi za gugalnice, hojce za malčke, stolček s kahlico, koš za košarko. c) Opletene steklenice. d) Košare: pletene košare so raznovrstne po namembnosti in obliki, vem pa je skupno, da imajo pleteno dno in velik ročaj. Holandarica (štirioglata 19

30 košara) za blagoslov velikonočnih jedi, košara za nagrobne ikebane, vsakdanja nakupovalna košara. e) Koše in škafe: trpeţni in primerni za kmetijsko dejavnost. Velik koš za travo, škaf za hmelj, polškaf, koš za ribolov (vrša) (Poles, 2016). Med materiale za pletenje sodijo vrba, slama, koruzno ličje, leskove vitre in drugi materiali kot so gaber, kostanj, smreka in srobot. Iz beljene vrbe so izdelovali jerbase, uporabljali so šibe samoraslih vrb, nekateri pa so jih kupovali iz vrbovih nasadov. V mnogih krajih po Sloveniji so ustanovili podjetja za vrbo-pletarstvo (Bras, 1973, str ). Po izročilu je pletenje iz slame najstarejše, izdelki pa so večinoma pleteni v spiralni tehniki, ki jo v strokovni literaturi primerjajo z značilno prastaro tehniko izdelave glinastih posod. Izdelki iz slame so lahki, material za pletivo pa je bil vedno pri roki. Izdelki iz koruznega ličja so najbolj značilni za Prekmurje, kamor ga je prinesla med drugo svetovno vojno madţarska učiteljica kot obvezno šolsko ročno delo. Obilna rast leske je ponujala moţnost za izdelovanje košev in košaric iz leskovih viter. Debelejše leskove palice so porabili za okvir in obode, tanjše pa so razklali v vitre (Bras, 1973, str. 12). V Košišah nad Kamnikom in Tunjiški Mlaki, od koder prihaja moj pokojni dedek Andrej Lanišek, ki se je prav tako ukvarjal s pletarstvom košev in košar iz leskovih viter, so na kmetijah poiskali dodaten zasluţek s pletarstvom. Do druge svetovne vojne so v teh dveh vaseh pletli v vsaki hiši. Košiše naj bi imele celo ime po tej značilni dejavnosti košarija jih je preţivljala, saj je v teh krajih zemlja manj rodovitna (Bras, 1973, str. 15). Leskove palice so nabirali v gozdovih na vrhu Črnivca ali pa so, tako kot Andrej Lanišek, zahajali po les v bliţnje gozdove. V krajih, kjer niso imeli na voljo drugega pletiva, so se posluţevali smrekovih, gabrovih in kostanjevih šib. Bras navaja, da je izmed vseh vrst pletiva najbolj trpeţna in odporna proti vlagi smreka. Izkupiček od prodanih pletarskih izdelkov je predstavljal pomemben deleţ v druţinskem proračunu (Bras, 1973, str ). Podobno velja za Andreja Laniška, ki se je košarstva naučil od očeta in je ta obrt zanj skoraj celo ţivljenje predstavljala dodaten vir zasluţka. 20

31 2.2.3 Pletarstvo kot živa kulturna dediščina Zdi se, da še vedno velja Bogatajeva trditev (1992), da tudi danes»sodobnejši priročniki (npr. Slovenija ali te poznam?) ohranjajo izrazito»tradicionalističen pogled na dediščino, v smislu zakonodaje in pogleda naravnanega z vidika spomenikov«(bogataj, 1992, str. 22). Prav tako bi se lahko strinjali z njegovo ugotovitvijo, da je k neustrezni vlogi dediščine v šoli treba dodati veliko mero subjektivizma pedagogov, ki prav na tem področju pogostokrat onemogoča drugačno in predvsem alternativno komunikacijo med dediščino in mladino. Kot pravi Bogataj:»Dediščina sama po sebi ponuja pogled na izhodišče, ki je naravnano na raven kulturne vsakdanjosti, v domače kulturno okolje, seveda s stalno vzporedno projekcijo planetarni svet«(bogataj, 1992, str ). Leta 2003 je bila sprejeta konvencija, ki narekuje, da je ţiva kulturna dediščina v UNESCO-vi Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine opredeljena kot:»dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, in z njimi povezane premičnine in kulturni prostori (kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža), ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino«(zavod za varstvo kulturne dediščine, 2008, str. 5). Ministrstvo za kulturo Republike opisuje enoto ţive kulturne dediščine pletarstva, katera spada v zvrst gospodarska znanja in veščine, ter v podzvrsti rokodelska in obrtniška znanja in znanja o rastlinskem svetu.»pletarstvo je izdelovanje predmetov s prepletanjem slame, ličja, srobota, šibja, viter in podobnih, v sodobnem času tudi umetnih materialov. Raznovrstno pletivo zahteva znanje o lastnostih in pripravi pletarskega materiala, obvladovanje različnih pletarskih tehnik in proizvodnih postopkov (prepletanje, zvijanje, zatikanje) in potrebna védenja o oblikovanju izdelkov za različne namene uporabe V ruralnih okoljih nekateri za lastno vsakdanjo uporabo še vedno izdelujejo različne pletarske izdelke za prevažanje, prenašanje in shranjevanje pridelkov. Tako ohranjajo nabor pletarskih izdelkov in načine izdelave iz preteklosti«(ministrstvo za kulturo, 2016). 21

32 Kot eden ključnih problemov zaviranja pletarske obrti pa je sodobna trgovinska ponudba, ki zavira domačo pletarsko obrt. Kljub temu pa se pletarstvo razvija na lokalni in samouški ravni kot umetnostna obrt (Ministrstvo za kulturo, 2016). Stanje kaţe, da je tudi danes nekaj nosilcev dejavnosti, ki se ukvarja s pletarstvom in izdelki povezanimi s to obrtjo, vendar pa jih je v primerjavi s preteklostjo mnogo manj. Zaradi izumiranja obrti in z njo povezane dejavnosti ima pričujoča magistrska naloga namen, da ozavesti problematiko Primer dobre prakse iz tujine: Pleteni izdelki Trade union iz biorazgradljivega materiala Opisala bom primer dobre prakse, preko katerega skušam v pričujoči magistrski nalogi povezati problematiko zamiranja kulturne dediščine na način, da bi znanja in veščine iz preteklosti aplicirali na sodobne trende oblikovanja z namenom, da bi jih ohranili in prenesli na kasnejše generacije. Ime Trade union nosijo pleteni izdelki narejeni na osnovi plastike iz škroba in bio-razgradljive plastike imenovane Solanyila, kar nakazuje povezavo med masovno produkcijo in ročnim delom. Avtorica projekta je Rachel Griffin iz studia Earnest. Tanke trakove plastike, ki je industrijsko izdelana, vendar biorazgradljiva, spletejo s tradicionalnimi pletarskimi postopki v razne oblike posod Povzeto po (Designboom, 2012). 22

33 Slika 1: Pleteni izdelki Trade Union na osnovi plastike iz škroba. Na eni strani smo tako soočeni z industrijsko izdelavo, po drugi strani pa z naravnim materialom predlaga nov odnos med industrijo in ročnim pletarskim izdelkom ter skupaj ponuja fleksibilen sistem izdelave. Čeprav gre za ameriško avtorico, delujočo na Nizozemskem, se lahko opremo na njen projekt in ga uporabimo kot referenčni primer dobre prakse, saj iz svoje tradicije črpa znanje o pletarstvu ter ga na svojstven način transformira v sodoben, okolju prijazen izdelek, zaradi izbire nove tehnologije. Na takšen način lahko torej sodobne likovne prakse pripomorejo k oţivljanju zamirajočih kulturno-dediščinskih obrti v tem primeru pletarstva. 23

34 3 VRT IN SAMOOSKRBA 3.1 ORIS ZGODOVINE VRTOV IN NJEGOV EKOLOŠKI VIDIK Človek je bil od nekdaj povezan z naravo in ţe v paleolitiku je premogel znanje o uporabnosti rastlin, ob opuščanju nomadskega ţivljenja pa so se pojavile površine za gojenje rastlin, ki predstavljajo prve zametke vrtov (Slonep vrt in okolica, 2018). V Sumerskih mestih so okrog 2340 pr. n. št. zgradili namakalne sisteme (Janson & Davies, 2007, str. 22). Znano je, da se je egipčanska hortikultura začela v zelo zgodnjih obdobjih pete dinastije, tj. med leti pr. n. št. Freska v grobnici v Sakari prikazuje namakalništvo in pridelovanje solate, odkrili pa so tudi ilustracijo z vrtnarjem, ki zaliva zelenjavno gredo v kraljevem vrtu. Glede na obstoječe vire vemo, da so poznali pet vrst vrtov; mednje sodijo sadni in zelenjavni vrtovi, manjši domači vrtovi, vrtovi palač, tempeljski vrtovi in rastlinsko ţivalski vrtovi. Za domače vrtove je značilno, da so vsebovali bazene, ki so imeli tako funkcionalno kot estetsko vlogo voda je bila namenjena zalivanju, prav tako pa je z izhlapevanjem ohlajala ozračje v vrtu. V bazenih so imeli ribe, ki so nudile zabavo in hrano, prav tako pa so jedle insekte. Vrtovi ob palačah so bili večji kot zasebni vrtovi, vendar podobni v obliki in uporabi. Najbolj slavna slika egipčanskega vrta je bila najdena v pogrebni kapeli nad Sennuferjevo pogrebno komoro. Vrtovi ob palačah so bili namenjeni za sproščanje, obedovanje na prostem, otroško igro in vzgojo ter pridelovanje rastlin v okrasne in prehrambene namene. Zapisi izpred 2000 let pr. n. št., poročajo o simetričnih Egipčanskih vrtovih, ki so bili prepredeni z vodnimi kanali (Turner, 2005, str ). 24

35 Slika 2: Amenhotepov vrt, znan tudi kot Senneferjev vrt. Pomembno je bilo tudi območje med rekama Tigris in Evfrat. Gre za območje današnjega Iraka. Sumerci, ki so zgradili namakalne kanale, mesta, templje in zigurate, so se verjetno preselili v delto reke z iranskega visokogorja (pribliţno 4000 pr. n. št.). Velik del informacij o babilonsko-asirskih vrtovih lahko črpamo iz enega izmed najstarejših literarnih del, Epa o Gilgamešu ( pr. n. št.), ki pripoveduje o vojaškem kralju, ki je ţivel v mestu, kjer je bila ena tretjina zemlje vrt ali sadovnjak. Vrtovi so bili najverjetneje v bliţini hiš ali ograjenih območij na robu naselja (Turner, 2005, str. 77). O mezopotamskih vrtovih govorijo literarni in arheološki zapisi starodavnih mest, ki kaţejo, da so bile stavbe zidane okrog notranjih dvorišč. Do 2000 pr. n. št. so palače imele zaščitne stene, ki so vključevale sobe in različna dvorišča. Nekatera dvorišča so sluţila za uradne funkcije, druge pa so imele okrasne bazene in roţe. Gradili so tudi navzven obrnjene vrtove, najbolj znani palačni vrtovi te vrste so t.i. viseči vrtovi iz Babilona. 11 Viseči vrtovi v Ninivah so bili obkroţeni s steno in podprti z obokanimi arkadami. V zunanji steni so bili paviljoni, drevesa, cvetje, 11 Vrtovi, ki so eno izmed sedmih čudes antičnega sveta, naj bi bili, po Stephanie Dalley locirani pribliţno 340 metrov severno od antičnega Babilona v mestu Ninive, ob reki Tigris in ob sedanjem Iraku. Povzeto po The gardens, famous as one of the Seven Wonders of the Ancient World, were, according to Stephanie Dalley, an Oxford University Assyriologist, located some 340 miles north of ancient Babylon in Nineveh, on the Tigris River by Mosul in modern Iraq (National Geographic, 2013). 25

36 zelenjava in kanali s tekočo vodo. Vrtovi so bili varni za sprehode in počitek v paviljonu. V njih so vzgajali sadje in zelenjavo, paviljoni pa so postali osrednje značilnosti perzijskih rajskih vrtov (Turner, 2005, str ). Slika 3: Viseči Babilonski vrtovi, rekonstrukcija iz 16. stol. Po Turnerju (2005) klasične vrtove (1400 pr. n. št. 500 n. št.) delimo na grške, rimske in bizantinske. V Atenah so odkrili 72 zasaditvenih jam in namakalnih kanalov poleg Hefajstovega templja v svetišču v Gryneumu v Joniji. Svetišče boginje Atene na akropoli je bilo obkroţeno z mestom in bogatim kmetijskim območjem. V vrtovih pa so postavljali kipe boţanstev. Aleksander Veliki (roj. 356 pr. n. št.) je grški imperij razširil do Indije, kjer je s svojimi generali videl videli razkošne vrtove zahodne Azije; našli so eksotične parke, bogate palače in dvorišča napolnjena s cvetjem in sočnim sadjem ter se domov vrnili s sanjami o razkošnih palačnih vrtovih. Te palače naj bi bile prvi evropski primer tega, kar je kasneje postalo prevladujoča urbana oblika: posestva na robu mesta, hiša, vrt, kmetija in gozd (Turner, 2005, str ). Čeprav je Grčija izgubila samostojnost nad Makedonijo v času Helinističnega obdobja, tj. med leti pr. n. št., je grška kultura vplivala na širše geografsko območje, ki se razteza med Atlantikom in Indijo. V helenizmu so se začela razvijati velika mesta z vrtovi, vključno z Bizancem, Sirakuzo, Neapeljem, Marseillom, Pergamenonom, Aleksandrijo in Antiohijo (Turner, 2005, str ). Prve okrasne vrtove so Rimljani izkoriščali 26

37 za sprehajanje. Manjši vrtovi so vključevali svetišča in vsaka pomembna hiša v Pompejih je imela prostor za daritve in molitve ter za oznanjanje druţinskih dogodkov. Rimske mestne hiše so za razliko od svojih grških predhodnic imele dovolj prostora za vrtnarjenje. To je najbolj vidno v arheoloških lokacijah v Pompejih in Heraklionu. Kot opisujejo viri, so bila vrtna dvorišča bogato obarvana, dobro zasajena in intenzivno uporabljena. Atrij je bil druţinski prostor, v katerem je bil osrednji del strehe odprt. Večja stanovanja so imela tlakovano ogrado, obdano z vrsto stebrov peristilov. Slika 4: Rekonstrukcija Rimskega vrtnarja: Rimljani so razširili vrtnarske veščine po Evropi. Latinska beseda topiarius je beseda za ime delavca v okrasnem vrtu, v sodobnem angleškem jeziku pa se uporablja topiary kot vrsta ţive meje (Turner, 2005, str ). Turner (2005) piše še o izrazu hortus, ki je latinska beseda za zasajeni vrt, z izrazom se bomo srečali še v praktičnem delu magistrske naloge, saj predstavlja tudi naslov mojega projekta. Turner po Lindi Farrar (1998) navaja, da je bil hortus tisti del kmetije, ki je bil zalivan in se je uporabljal za gojenje zelenjave (Turner, 2005, str ). Na vrtovih so za obedovanje uporabljali kamnite sedeţe in stole, pa čeprav le-ti izgledajo neudobni, bi večina od nas na manjšem rimskem dvorišču našla več udobja kot na današnjem tipičnem primestnem vrtu. Bili so varni in zaščiteni. Pridelovali so različne rastline, npr. za kuhinjo (npr. zelje, peteršilj, komarček), za izdelavo zdravil (gorčica), za pripravo pijač (grozdje, jabolka, jagode), za hranjenje čebel in njihovo ohranjanje (roţmarin) za izdelavo parfumov, za 27

38 izdelavo vencev (bršljan, mitra), za dekoracijo (akant, lovor, vrtnice) in za senco (pinije, ciprese) (Turner, 2005, str. 103). Turner 12 piše, da je bil leta 600 n. št. kot grška kolonija ustanovljen Bizanc, leta 330 pa ga je cesar Konstantin imenoval glavno mesto Konstantinopel, ki je postal prestolnica cesarstva, dal pa je zgraditi prvo cerkve sv. Petra v Rimu (330). Na mestu današnje bazilike sv. Petra, ki je imela veliko vhodno dvorišče, atrij. Velika cerkev sv. Sofije, v Carigradu je bila zasnovana kot klasični vrt in je poznana pod imenom Hagia Sophia in je imela peristilno dvorišče in vrt. Informacije o drugih bizantinskih vrtovih izvirajo predvsem iz literature in jih je teţje interpretirati. Z namakalnimi kanali so spodbujali sajenje cvetja in grmovnic v pravokotnih blokih. Videti je bilo, da se poti izmenjujejo z rastlinjem in vodo. Spremembe nivojev so bile uporabljene za ustvarjanje terase in potopljene vrtove. Cvetje (vrtnice, vijolice, lilije, iris, narcise) je bilo cenjeno, prav tako kot zimzelene rastline (bršljan, mitra) in sadna drevesa (jablana, hruška, granatno jabolko, limone, palme, pomarančevci, trte) ter drevesa za senco (pinije, palme, hrast..). V Pompejih so bili zelo cenjeni zvoki ptic, vodnjakov in v vetru šumečih listov (Turner, 2005, str ). Islamska civilizacija se je med leti 500 pr. n. št n. št. preko nekdanjih kolonij Grčije in Rima razširila v špansko pokrajino. Sredi 13. stoletja je denimo Alahambra, palača, ki s svojimi stolpi spominja na asirsko mesto, njeno osrednje dvorišče z vrtom pa naj bi bilo najbolj fotografiran vrtni prizor na svetu (Turner, 2005, str ). Srednjeveške vrtove v časovnem razponu med 600 in 1500 Turner (2005) deli na grajske, samostanske in mestne. Nastali pa so zunaj obzidij, saj gradovi in mesta niso imela notranjega prostora. Grajski vrtovi so bili namenjeni predvsem 12 (Turner, 2005, str ) 13 Islamska umetnost: umetn. Ljudstev islamske vere (zač. Islamskega štetja let s hedžro, tj. Mohamedovim begom iz Meke v Medino 622), ki se je v skladu z navodili -> korana izoblikovavala kot prvenstveno stavbna in okrasna umetn. (predvsem b obenih nabožnih upodobitev); geografska razpostranjenost od srednjev. Španije in Egipta do Turkestana in Indije. Zač. Islamske umetn. Proti koncu VII. St. pod Omejadi, konec njenega srednjega veka ob koncu XV st., ko so znani že tudi življenjepisni podatki o umetnikih. Najpomembnejša um. središča so bila Kordova in Granada v Španiji pa Bagdad, Kairo in Damask na Bližnjem vzh. V Juhoslaviji pomembni stavbni spom. (džamije, hamami itd.) zlasti v Banjaluki, Sarajevu in Skpju (Menaše, 1971, str. 903) 28

39 ţenskam, ki so si na ta način pridobivale znanje o zdravilnih rastlinah. Med samostanskimi vrtovi velja izpostaviti kartuzijanske, kjer je imel vsak menih celico z delovnim prostorom in vrtom, kjer je vzgajal rastline za prehrambne ter zdravilne namene. Samostanski vrtovi so imeli kontemplativno funkcijo. 14 Medtem ko so bili mestni vrtovi namenjeni pridelavi hrane, med seboj pa so se tudi precej razlikovali, vendar je bilo vsem skupno, da so bili ograjeni z zidovi, nasipi ali ograjami, nekateri so imeli prostor tudi za okrasne vrtove (Turner, 2005, str ). Slika 5: Detajl iz Sijajnega Horariia vojvode Berryskega: grajski vrt (levo), meščanski vrt (sredina) in kmečki vrt (desno). Medičejci so v obdobju renesanse ( ) ustvarili podeţelske počitniške domove na gozdnatih hribih okoli Firenc, za lastno uporabo, in da bi modna druţba lahko občudovala druţinsko umetniško zbirko in vrtne skulpture. Značilno za renesančni vrt so bile obrezane ţive meje, pravokotne oblike ter geometrično razmerje s hišo. Večina renesančnih vrtnih oblikovalcev je sledila Bramanteju v dramatični uporabi geometrično integriranih teras, stopnic, vode in kiparstva (Turner, 2005, str. 225). Razliko med renesanso in manierizmom je mogoče razloţiti s primerjavo dveh slik enakega motiva: Da Vincijeve Zadnje večerje (1495), ki je pretehtana, 14 Avguštinci so spodbujali srednjeveške vrtnarje, da bi inspiracijo dobili iz boţjega, nečloveškega. Popoln kvadrat z okroglim bazenom in peterokotnim vodnjakom je postal mikrokozmos, za katerim stoji matematični red, številke so bile simbolične kvadranti (modeli na podlagi števila štiri) lahko predstavljajo štiri vetrove, štiri sezone (Turner, 2005, str. 170). ali druge štiri skupine. Kot npr. štiri letne čase, štiri evangeliste, štiri značaje, štiri človeške kreposti itd. 29

40 uravnoteţena, umirjena; medtem ko je Tintorettova Zadnja večerja (1592) razgibana, dramatična. Podobno bi lahko primerjali spokojen renesančni vrt Ville Medici (1458) in vrt Ville d'este (1560), ki razkriva nemir in energijo (Turner, 2005, str. 240). Baročni slog se je v oblikovanju vrtov začel s premikanjem osi izven meja predhodnih, zaprtih renesančnih vrtov. V mestih so se poti usmerjale na cerkve in urbano pomembne funkcije. Zunaj mesta so se razširili v pokrajino, v gorske, jezerske in gozdne načrte pa so jih sestavljali z vrtovi. Rezultati so bili presenetljivi. Značilni so bogati vrtovi, v Franciji, kjer izstopajo vrtovi dvorca v Versaillu. V katerem je dvorec center vrta, sredinska os pa se oddaljuje in daje vtis, da izginja v neskončnost. Ob koncu baroka prevladujejo angleški vrtovi, npr. park Stowe, ki ga je zasnoval William Kent, navdih zanj pa je bilo slikarstvo idiličnih krajin (Turner, 2005, str. 263). Timothy Nourse je leta 1699 povezal besedi pokrajina in vrtovi. Addison je bil prvi, ki je leta 1712, govoril o oblikovanju krajine. Shenstone je leta 1754 govoril o krajinskem vrtnarju. Lancelot Brwon, zdaj najbolj znani krajinski vrtnar. Humphry Repton pa je bil leta 1794 prvi poklicni oblikovalec, sam sebe je imenoval krajinski vrtnar (Turner, 2005, str. 319). Turner (2005) Angleške krajinske vrtove razdeli na štiri obdobja, in sicer: gozdni slog, avguštinski slog, serpentinasti slog in slikoviti slog (Turner, 2005, str ). 19. stoletje je pomenilo vrhunec vrtnarjenja kot poklicne dejavnosti. Turner (2005) za vrtove nastale v obdobju od 1800 do 1900 uporablja izraz ekletični vrtovi, zanje pa je značilno, da so njihovi oblikovalci posnemali naravo. Obdobje razdeli na štiri sloge, in sicer: krajinski slog, mešani slog, vrtni slog in nacionalistični slog 15 (Turner, 2005, str. 354). V 19. stoletju nastopi tudi viktorijanski vrt, ki je značilen po elementih iz preteklih obdobij, konec stoletja pa so ga začeli opuščati in pojavil se je moderni angleški vrt, na katerega sta pomembni vplivali japonska in kitajska kultura (Slonep vrt in okolica, 2018). 15 Prevod iz»nationalistic styles«(turner, 2005, str. 354) 30

41 V 20. stoletju govorimo o abstraktnih in postabstraktnih vrtovih. Turner piše o izrazu»postabstraktno«, ki je bolj pojasnjevalen, saj kaţe na umik iz klinične čistosti abstrakcije in vrnitev v kraljestvo zgodb, simbolov in pomenov (Turner, 2005, str. 394). Za abstraktno zasnovo vrtov so značilne čiste linije in svoboda iz ornamenta, lep primer pa je nemški paviljon v Barceloni, ki ga je načrtoval arhitekt Ludwig Mies van der Rohe (Turner, 2005, str ). Abstraktni slog oblikovanja vrta je podoben sodobnemu gibanju v arhitekturi. Le Corbusier je dejal, da bi morala biti hiša stroj za ţivljenje, zato so bili tudi vrtovi v tem času zasnovani kot prostor za ţivljenje na prostem. Vrtovi iz 20. stoletja so bili navdihnjeni z oblikami in vzorci abstraktne umetnosti; De Stijl je vplival na oblikovanje tlakovcev in sten; Henry Moore, Joan Miro, Constantin Brancusi in Hans Arp so vplivali na krivuljaste zasaditve in geometrijske oblike. V vrtovih pa so se pojavili novi materiali kot je beton, jeklo in steklo (Turner, 2005, str. 431). Slika 6: Abstraktni slog oblikovanja vrta definirajo čiste linije in odsotnost ornamenta: Nemški Pavilijon v Barceloni, arhitekt: Ludwig Mies van der Rohe. Vrt je za človeka od nekdaj pomemben ţivljenjski prostor, ki ga povezuje z naravo. Pomembno vlogo ima tudi v grško-rimski mitologiji, v Bibliji pa se omenja kot rajski vrt in kot prispodoba ţivljenja, urejenosti, lepote ter kultiviranosti (Sretenovič & Škarica, 2017, str ). O vrtu kot ga poznamo 31

42 danes, pa govori krajinska arhitektka Ana Kučan kot:»še zmeraj nekaj zasebnega, intimni svet. V tem intimnem svetu je še zmeraj pribeţališče, naša individualna predstava raja«. Dodaja še, da je hkrati lahko in je od nekdaj bil tudi statusni simbol.»pri nas na vrt, morda zaradi posebnosti tradicije, še zmeraj gledamo predvsem kot na prostor za gojenje rastlin, premalo smo odprti za druge, poetične vidike vrta. Drži, da se je na zahodu razvijal vzporedno tudi po poti iz hortikulture, znanja o gojenju in žlahtnjenju rastlin, vendar je bilo to za oblikovanje vrtov navdih in sredstvo, ne cilj. Eden od elementov krajinskega oblikovanja, ki je nastal v Egiptu prav po tej poti, je drevored: sajenje sadnega drevja ob namakalnih kanalih je dalo optimalen rezultat, človek pa je takoj prepoznal tudi simbolno moč take čvrsto urejene strukture in njen potencial za izražanje monumentalnosti«(sretenovič & Škarica, 2017, str ). Ţe od nekdaj je bilo vrtnarjenje prisotno v ţivljenju Slovencev, prav tako pa je bila na vsakodnevnem jedilniku običajna sveţa, domača zelenjava (Pušenjak, 2013). Šorli po Catherine Abbot (2001) ugotavlja, da se je to precej spremenilo v zadnjih treh desetletjih, čeprav je pri nas obdelovanje lastnega vrta še vedno značilno, vendar pa se je zanimanje zanj zmanjšalo, predvsem pri mlajših generacijah. Več zanimanja za lasten zelenjavni vrt kaţejo starejši ljudje, zaradi navade ali pa imajo več časa (Šorli, 2016, str. 1). Stanič (2013) ugotavlja, da bi v mestih ljudje lahko v stanovanjih, balkonih, okenskih policah, zimskem vrtu, na terasi, vrtovih na strehi in ob blokih, pridelali večje količine sveţe zelenjave ter sadja. Prav tako bi lahko z zasaditvijo ob cestah in ozelenitvijo mest pripomogli k zmanjšanju ekološke škode, ki jo povzročamo ljudje (Stanič, 2013, str. 7). Z lastnim sonaravnim in ekološkim zelenjavnim vrtom bi si ljudje lahko sami pomagali, zato se odpira vprašanje ali bi se posamezniku splača imeti vrt za samooskrbo, na katerega je odgovoril v diplomski nalogi (Šorli, 2016, str ). V njej je raziskoval ekonomsko upravičenost pridelave hrane na samooskrbnem vrtu. Vrt je meril 60 m2 površine in od aprila do decembra ponujal 265 kg sveţe zelenjave, kar pomeni 1 kg na dan skozi celotno sezono. Izračunali so, da bi bila vrednost pridelka na trgu 781,50 EUR. Skupni stroški, ki so ga imeli za material in delo v sezoni pa so znašali 768,29 EUR. S pomočjo kalkulacij so izračunali, da jim je uspelo privarčevati 13 EUR več, kot so znašali stroški. Navaja še, da so 32

43 vloţeno delo ovrednotili, če bi ga izključili pa bi izračuni pokazali, da bi prihranili še 600 EUR več. Zaključuje, da je naloţba v samooskrbni vrt smotrna in pomeni naloţbo v posameznikovo zdravje ter poveča kakovost ţivljenja (Šorli, 2016, str ). Zelene stene in fasade imajo prihodnost, saj betonske stavbe spreminjajo v zeleno površino. Vertikalni vrtovi lahko predstavljalo tudi del vesoljske opreme, za katere se zanima tudi NASA, so najmanj raziskana panoga vrtnarstva, prav tako pa najbolj zahtevna. Glede na pomanjkanje zelenih površin v mestih pa bi lahko prebivalci s pridom izkoriščali vertikalne stene za gojenje zelenjave in zelišč v vertikalni smeri. (Stanič 2013). Na tak način bi lahko na balkonih pridelovali skoraj vse»solato, redkvice, nadzemne kolerabice, jagode, grmasti paradižnik, razno azijsko zelenjavo, baziliko, peteršilj, drobnjak, timijan «(Stanič 2013).»Narava je bila in ostaja del mesta. Najsi bo njena prisotnost načrtovana ali spontana, posledica zavestnih odločitev ali zgolj razvoja na določeni lokaciji, nenehna rast mest je ni izrinila iz urbanega tkiva«(jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 15). Jamnik in drugi po Maji Simoneti (2000) pišejo, da potreba po stiku z naravo ohranja povezanost človeka z naravo in v urbanem prostoru zelene površine delujejo kot okolje za zadovoljevanje človekove potrebe po stiku z naravo. Prebivalci mest nenehno iščejo nove načine in še bolj neposredne stike z naravo (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 15). V Nemčiji tovrstnim vrtičkom pravijo Schrebergarten, kar v prevodu pomeni Schreberjevi vrtovi, poimenovani po zdravniku Danielu Gottliebu Schreberju ( ), začetniku organiziranega vrtičkarstva. Tovarniškim delavcem je predlagal, da si priskrbijo zemljišče, kjer bi se v prostem času lahko ukvarjali z vrtnarjenjem, saj je bil prepričan, da je vrtiček sredstvo za krepitev telesa, razvedrilo in odvračanje od slabih navad (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 64). Jamnik in drugi po Nini Vastl (2000) pišejo, da se je pridelovanje vrtnin za lastne potrebe na območju Slovenije močno razširilo na začetku 20. stoletja, ko so lastniki okrog hiš urejali vrtove za pridelavo sadja in zelenjave ter okrasnega cvetja. Pojavili so se tudi prvi zakupniki manjših parcel, na katerih so obdelovali vrtne gredice. Leta 1984 je bilo vrtičkarstvo v Ljubljani v precejšnjem razcvetu in 33

44 so vrtički na 289 območjih zavzemali 200 hektarjev. V naslednjem desetletju so opazili povečanje vrtičkarskih zemljišč za tretjino in leta 1995 je narastlo na 2,67 km 2, kasneje do leta 2005 se je vnema zmanjšala za skoraj tri desetine (na 1,86 km 2 ) (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 65). Za večnamensko dejavnostjo vrtičkarstva je v 2. členu odloka o urejanju in oddaji vrtičkov v zakup zapisana definicija vrtičkarstva:»vrtičkarstvo je prostočasna dejavnost, ki vključuje pridelovanje vrtnin in sadja ter gojenje okrasnih rastlin z namenom samooskrbe in negospodarske pridelave «(Uradni list RS, št. 28, 2009). Vrtičkarstvo se pojavlja v vseh mestih zahodnega sveta, praviloma pa jih lahko najdemo na za druge dejavnosti manj zanimivih lokacijah, kot npr. opuščena zemljišča nekdanje urbane rabe, ob cestah, ob ţelezniških progah (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 16). Vrtičkarstvo je torej dejavnost, ki zadovoljuje različne potrebe, in sicer: eksistenčne z moţnostjo konvencionalnega ali ekološkega pridelovanja hrane, fizične z moţnostjo gibanja v nasprotju s poklicnim neaktivnim delom, socialne z moţnostjo navezovanja osebnih stikov in psihološke z moţnostjo stika z naravo (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 16). Po Zdenki Goriup (1984) razlagajo, da avtorji različno ocenjujejo in vrednotijo vlogo vrtičkarstva. Nekateri njegov pomen vidijo v gospodarski rabi in ekološki pridelavi, imajo ga za vir obremenjevanja okolja, v njem pa vidijo tudi moţnost uporabe degradiranih urbanih površin, moţnost za oddih in rekreacijo ter kot navidezne zadovoljitve ţelje po posesti (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 16). Jamnik s sodelavci navaja še Marka Poliča (1999), da s psihološkega vidika lahko dejavnosti vrtičkarstva pripisujemo pozitivne posledice kot so ponos na pridelke, ki jih vzgojijo z lastnim delom, manjšo stopnjo vandalizma v okolju. Ker vrtovi zagotavljajo prostor za srečanja in skupno delo, ljudje ocenjujejo soseske z vrtovi kot bolj prijazne (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str. 16). 34

45 Menim, da je pri dejavnosti vrtičkarstva potrebno omeniti še rabo gnojil in zaščitnih sredstev. Z uporabo gnojil vračamo tlom rastlinska hranila in izboljšujemo rodovitnost tal, vendar pa mora biti gnojenje pravilno izvedeno, saj se pri nestrokovni rabi lahko gnojila izpirajo v vodne vire in povzroča teţave kot je neravnovesje med hranili v tleh. Prav tako so lahko z prekomerno uporabo eden od virov obremenjevanja okolja (Jamnik, Smrekar, Vrščaj, & Topole, 2009, str ). Pomembno vlogo pri tem ima organsko vrtnarjenje, ki je v osnovi preprostejše, učinkovitejše in naprednejše, saj lahko z naravnimi sredstvi in lastnim kompostom izboljšamo vrtno zemljo. Vse bolj se tudi zavedamo pomena samooskrbe s hrano, ki pomeni tudi pravico da uţivamo zdravo hrano naravnega okusa (Doria, 2014, str ). Ekološko-trajnostno naravnani pridelovalci hrane si prizadevajo za razstrupljanje okolja in iščejo rešitve za naraven, varen način pridelave (Doria, 2014, str. 15). 3.2 VERTIKALNI VRT Zaradi različnih dejavnikov, ki vplivajo na to, da nimajo vsi prebivalci mest moţnosti obdelovanja klasičnega vrta, so v zadnjih letih postali priljubljeni vertikalni vrtovi, v katerih lahko v stanovanju ali na balkonu gojimo kar nekaj vrst zelenjave, sadja in zelišč. Hart med tradicionalne tehnike opornih sistemov vertikalnega vrta šteje: najpreprostejše kolice ali palice oz. t. i. prekle, poleg rastlin, ki jih nagonsko začnejo objemati, indijanske šotore, sestavljene iz 4 12 palic, vrvi, ţice in blaga, ki so primerni za cvetje, grah, fiţol, buče, melone, sladki krompir, vzdolţne indijanske šotore, ki so odličen za dolge vrste vrtnin, tuteure (fra. vzgajati ali usmerjati) z vodoravnimi obroči, posode z oporo (mreţo, palico ali spiralo), ograde, kletke, 35

46 panele iz ţične mreţe (v obliki črke A), loke ali oboke in kriţne sisteme (v vsak kot in pri strani na sredini potisnemo palico, jih poveţemo z vrvico na treh nivojih, da se lahko npr. paradiţnik opirajo med rastjo) (Massingham Hart, 2013, str ). Hart opisuje tudi manj tradicionalne tehnike opornih sistemov, kot npr. gojenje na oknih (projekt gojenja rastlin na oknih oz. t. i. The Window Farms Project), pokončno hidroponsko vrtnarjenje s cevnimi sistemi in modeli s plastičnimi sodi; viseče posode (platnene vreče obešene na kljuke napolnjene z zemljo ali vreča za čevlje iz blaga); cevi, na katere nataknemo glinene posode; zloţene zidake ali korita; visoke lesene grede; omare s policami; viseče ţične košare z oblogo iz kokosovih vlaken; vedra ali kante za smeti, ki lahko sluţijo kot visoka greda, ţive zidove (Massingham Hart, 2013, str ). Ţe v starem Egiptu so cenili zasebnost in zaščito pred vročim soncem, ki jo je ponujal vrt s poraščenimi kamnitimi stenami. Stari Rimljani so gojili vinsko trto s pomočjo rešetkastih konstrukcij. Inkovski Machu Picchu pa je znan po terasastih zasaditvah in z rastlinami poraščenimi drevesi. V 19. stoletju je bila s tehnološkim napredkom omogočena enostavnejša in hitrejša gradnja, začeli pa so tudi uporabljati steklenjake. S tehnološkim napredkom je bila sredi 19. stoletja omogočena gradnja modularnih struktur (Waterford, 2015, str. 1). Prva javno objavljena ideja vertikalnega vrta je bila objavljena v reviji Life leta Gre za primer stolpnice, ki ima v vsakem nadstropju prostor za gojenje jedilnih rastlin. Le-ta je bila kasneje uporabljena za prikaz utopične uporabe vertikalnega gojenja rastlin na urbanih področjih (Global Sustainable Cities, 2015). Leta 1915 je geolog Gilbert Ellis Bailey v knjigi Vertikalno kmetovanje predstavil način podtalnega gojenja rastlin (Waterford, 2015, str. 174). Arhitekt Le Corbusier je leta 1922 predstavil projekt blokov Immeubles-Villas, ki bi jih tvorile posamezne enote oz. celice. Gre za manjša stanovanja z ločeno zunanjo teraso z integriranim vrtom. Nastala je tudi skica z naslovom Mesto 36

47 vertikalnih vrtov (1937), ki je upodabljala njegove zamisli o integriranih vrtovih (Global Sustainable Cities, 2015). Krajinski arhitekt Stanley Hart White je leta 1938 patentiral t. i. botanične zidake, ki so predstavljali osnovo za prve zelene stene. Gre za ţičnate kubuse napolnjene z zemljo in rastlinami, katere je moţno poljubno sestavljati. Gre za začetek inovativne uporabe botanike v arhitekturi (Waterford, 2015, str. 107). Hortikulturni konstrukcijski sistemi kot so zelene stene in strehe, vertikalni vrtovi, strešni vrtovi in bivalno integrirana agrikultura so se razvili iz začetkov hidroponike, torej gojenje rastlin v vodi, ta pa ima začetke pri Aztekih, ki so od leta 1150 naprej uporabljali plavajoče vrtove t.i. chinampe izdelane iz vej, trsja in zemlje, uporabljali pa so jih za gojenje raznih rastlinskih vrst, ki so korenine pognale skozi podlago v vodo. Prav tako so uporabljali tople grede in rastlinjake, ti sistemi pa so temelj za razvoj sodobnih vertikalnih vrtov (Florideja). Okrog leta 1950 je organizacija British Interplanetary Society razvila hidroponično stavbno enoto za lunarne razmere. V Armeniji pa so leta 1951 zgradili stavbo Hidroponični stolp, ki je zdruţeval bivalno funkcijo z gojenjem rastlin brez uporabe zemlje in je bil prvi večji namensko zgrajen primer vertikalnih vrtov nasploh (Waterford, 2015, str. 175). Na Dunaju je bil leta 1964 na razstavi Horticural Expo predstavljen koncept vertikalnih vrtov (Bureau International des Expositions, 1964). Leta 1972 je organizacija za arhitekturno in okoljsko načrtovanje SITE ponovno posegla po ideji o vertikalnih domačijah iz leta 1909 in naredila eksperimentalni načrt za petnajst do dvajset nadstropno stolpnico v urbanem okolju, ki bi poleg trgovin, parkirišč, privatnih prostorov vključevale tudi nasade in vrtove ter s tem tvorile vasem podobne skupnosti. Podobne različice projektov lahko najdemo v knjigi iz leta 1974 z naslovom The Glass House avtorja Johna Hixa (Aquaculture, 2017). 37

48 Drugačen pristop do vertikalnega vrtnarjenja je leta 1989 pokazal arhitekt Kenneth Yeang, ki je zagovarjal zunanjo pridelavo in gojenje rastlin s pomočjo uporabe površin bivalnih stavb. Pomembno je vplival na trajnostno rabo naravnih dobrin in koncept ekoloških gradenj. V devetdesetih letih so se pojavili mreţni sistemi za ozelenitev fasad, prav tako pa so predstavili modularne rešetkaste plošče za vertikalne vrtove in zelene stene pri čemer je pomembno vplival botanik Patrick Blanc, ki je s svojimi konstrukcijami in sistemi kapilarnega in avtomatskega zalivanja opremil več javnih stavb po vsem svetu (Florideja). Leta 1999 je profesor mikrobiologije in okoljske zdravstvene znanosti na Univerzi Columbi v New Yorku je svojim študentom zadal nalogo, da z uporabo petih hektarjev prostora na strehah stavb nahranijo celotno populacijo Manhattna (okrog 2,000,000 ljudi). Izračunali so, da bi tako lahko nahranili le 2 % ciljne populacije, zato je predlagal, da bi rastline gojili tudi v zgradbah, torej vertikalno. Do leta 2001 so predstavili koncepte in se zdruţili z različnimi arhitekti, znanstveniki in investitorji (Aquaculture, 2017). Despommier pa je opisal še delovanje vertikalne farme kjer ima vsako nadstropje svoj sistem zalivanja, ki zagotavlja hranila za rastline. Hkrati pa bi sistem skrbel tudi za nadzor bakterijskih okuţb in drugih vsebnosti v rastlinah (Aquaculture, 2017). Od Leta 2012 dalje projekt Vertical Harvest dela na zbiranju sredstev za manjše urbane vertikalne farme (Melnhold, 2012). Leta 2013 so ustanovili Zdruţenje za vertikalno kmetijstvo v Nemčiji. 16 Zelene stene in fasade imajo prihodnost, saj betonske stavbe spreminjajo v zeleno površino. Vertikalni vrtovi, za katere se zanima tudi NASA, so najmanj raziskana panoga vrtnarstva, prav tako pa tudi najbolj zahtevna. Glede na pomanjkanje zelenih površin v mestih pa bi lahko prebivalci s pridom izkoriščali vertikalne stene za gojenje zelenjave in zelišč v vertikalni smeri (Stanič, 2013, str ). Na tak način bi lahko na balkonih pridelovali skoraj vse rastline, ki jih 16 Zdruţenje za vertikalno kmetijstvo v Nemčiji, spletna stran: 38

49 potrebujemo v gospodinjstvu za prehrambene namene, npr. drobnjak, bazilika, peteršilj, timijan, solata... (Stanič, 2013, str ). V zadnjih letih se je pojavilo tudi veliko različnih vertikalnih sistemov za gojenje rastlin in mnoge spletne aplikacije in strani z navodili in priporočili za gojenje. Izpostavila bi naslednje: Projekt Asociacije za vertikalno kmetijstvo (Assosiation for Vertical Farmin, AVF): Vertical Farming Academy: Gre za odprto platformo, ki omogoča vsem z internetnim dostopom brezplačne informacije in študijsko gradivo o vertikalnem kmetijstvu. Platforma predstavlja tudi prostor za izmenjavo in deljenje znanja ter izkušenj. Njihov cilj je posredovati ljudem znanje in moţnost, da bi lahko sami pridelovali rastline v lastnih vertikalnih vrtovih. S tem ljudem omogočajo dostop do širokega spektra informacij o gojenju rastlin, spodbujajo širšo populacijo k samooskrbi s sadjem in zelenjavo ter začimbami. Pomanjkljivost pa je morebiti ta, da ne ponujajo ljudem lastnega sistema za gojenje rastlin. 17 Vertikalni hidroponični sistem za gojenje rastlin Tower Garden: Vertikalni hidroponični sistem za gojenje rastlin je primeren tako za domačo uporabo, prav tako pa podpira uporabo v izobraţevalnih institucijah. Na spleti platformi ponujajo tudi semena in predloge, kaj vse lahko gojimo v tovrstnem vrtu, in sicer: 42 različnih sort sadja in zelenjave, 51 vrst začimb, 12 vrst jedilnih in 44 sort ne jedilnih roţ. Med vsemi naštetimi sortami lahko najdemo sadje, zelenjavo ter začimbe, ki se pogosto znajdejo na našem vsakdanjem jedilniku, npr. baziliko, peteršilj, špinačo, kumare Pozitiven pri tem je kratek čas namestitve, prav tako za namestitev ne potrebujemo zidu. Zaradi sestavine kamnite volne je omogočena hitra rast rastlin, dodan pa je tudi rezervoar za vodo in mineralno mešanico. S tem je omogočen tudi samodejni pretok vode, zato ni ročno zalivanje rastlin ni potrebno. Pomanjkljivost vidimo v tem, da prihaja do večje porabe 17 Več o delovanju sistema dostopno na spletni strani: 39

50 elektrike, zaradi namakalnega sistema, izkoristek prostora pa je slabši, saj ga potrebuje več kot sistemi, pritrjeni na zid. 18 Slika 7: Sistem za vertikalno gojenje Tower Garden. Modularni vertikalni sistem za gojenje Urbio: Modularni vertikalni sistem za gojenje rastlin Urbio v domu ponuja magnetne plošče, ki jih pritrdimo na steno nato pa na njih poljubno s pomočjo magnetov razporedimo posode za gojenje. Njihova prednost je v enostavni namestitvi in uporabi, uporabnik dobi ob tem večnamenske posode, ki so modularne, kar pomeni, da jih lahko po ţelji razvrščamo, s čimer doseţemo optimalen izkoristek prostora. Pomanjkljivost vidimo v tem, da je sistem brez kapilarnega namakalnega sistema, kar pomeni, da mora uporabnik rastline zalivati ročno. 19 Slika 8: Modularni sistem Urbio za rastline. Slika 9: Modularni sistem Urbio za shranjevanje. 18 Več o delovanju sistema dostopno na spletni strani: 19 Več o delovanju sistema dostopno na spletni strani: 40

51 Vertikalni vrt na Mali ulici: Vertikalni vrt na Mali ulici predstavlja projekt, v katerem sta t. i. zelene stene zasnovali arhitekti Mateja Panter in Špela Kuhar, za stenske panele in izvedbo projekta pa je poskrbelo podjetje Humko Bled. Zelena stena se nahaja na optimalno proti soncu obrnjenih fasadah, v bruto površini 71 kvadratnih metrov. Gre za prvi javni vertikalni vrt v Sloveniji, nahaja pa se v središču Ljubljane v okviru druţinskega centra na Mali ulici. Njihove prednosti so sistem zalivanja s podtalnico, kjer voda ne zamrzne in se posledično rastline teţje posušijo. Obenem gre za arhitekturno inovativen pristop, ki je obogaten z edukativnim učinkom za otroke. Z vidika pričujoče magistrske naloge je slabost v tem, da bi z njim teţje izvedli gojenje sadja in zelenjave za samooskrbo. 20 Slika 10: Vertikalni vrt na Mali ulici v Ljubljani. Vertikalni vrt Urban Planty: Urban Planty je izdelek slovenske ekipe. Sestavljen je iz jutinih lončkov, poimenovanih Urban Baggie, ki imajo zaradi svoje sestave lastnost daljšega zadrţevanja vlage, stojala, ki sluţi za drenaţni sistem ter spodnjega podstavka, ki 20 Več o delovanju sistema dostopno na spletni strani: 41

52 sluţi za namakanje, zadrţevanje vode ter pritrditev lončka. Izdelek ponuja več vrst zalivanja: s pomočjo avtomatskega zalivalnega sistema, s pomočjo polnjenja vode v rezervoar ter s pomočjo predhodnega namakanja jutinih lončkov. Z vidika pričujoče magistrske naloge vidimo pomanjkljivost v tem, da imajo ekološke posodice iz jute omejen rok trajanja, tj. maksimalno dve sezoni, kar pomeni menjavanje in s tem dodatni stroški za uporabnika. 21 Slika 11: Vertikalni vrt Urban Planty. Pri vseh naštetih primerih smo izpostavili tudi njihove prednosti in slabosti. Iz navedenega lahko sklenemo, da razen prvega primera (Vertical Farming Academy) vsi ponujajo lasten izum, ki je namenjen za vertikalno gojenje rastlin. Različni primeri ponujajo različne funkcije, npr. nekateri ponujajo samodejni pretok vode in posledično porabljajo električni tok. Kljub temu, da je vertikalni vrt na Mali ulici prvi javni vertikalni vrt v Sloveniji in ima inovativno zasnovo ter edukativen učinek, nisem prepričana, če dosega maksimalen potencial za uporabnike v njem bi lahko namreč skozi vrtnarsko sezono pridelali velik del zelenjave in sadja za potrebe mestnega prebivalstva. Po mojem mnenju je najbolj optimalen primer vertikalni vrt Urban Planty, saj ponuja tri različne načine zalivanja, med njimi pa je tudi avtomatsko zalivanje z drenaţnim sistemom vendar brez uporabe elektrike, kar je pomemben ekološki vidik. 21 Več o delovanju sistema dostopno na spletni strani: 42

53 Glede na opisane zgornje primere dobrih praks, sem v nadaljevanju magistrske naloge poskušala z uporabo pozitivnih vidikov posameznih obstoječih izdelkov, zasnovati nov vertikalni vrt. Na zasnovo je pomembno vplival dejavnik, da vrt ne uporablja elektrike, vendar kljub temu omogoča samodejno zalivanje s pomočjo kapilarnega namakalnega sistema Analiza referenčnih primerov sodobne uporabe vrtov Prebivalci mest z ţeljo po lastni pridelavi deleţa sadja in zelenjave, se vsak na svoj način znajdejo, da lahko na svoji posesti, naj bo velika ali majhna, vzgajajo pridelke. Ugotovitve kaţejo, da bi lahko v mestih prebivalci za lastne potrebe pridelali dovolj zelenjave in sadja na okenskih policah, v zimskih vrtovih, vrtovih na strehah in ob hišah, s pergolami, na balkonih in terasah ter z ozelenitvijo sten zgradb (Stanič, 2013, str. 7). Po podatkih Statističnega urada Slovenije (SURS) je bilo v letu 2017 v Sloveniji pridelanih skupno okrog ton zelenjadnic, to je za 9 % manj kot v prejšnjem letu. Manjši pridelek je bil posledica slabše letine, nekoliko manjša pa je bila tudi površina namenjana zelenjadnicam (za 2 %) (Statistični urad, 2018). Kljub upadu pridelka zelenjadnic menim, da vrt na Slovenskem ostaja osnova domače samooskrbe. To se kaţe tudi v mnogih sadnih in zelenjavnih vrtovih, ki jih opazimo ob stanovanjskih hišah. Spodnja slika prikazuje primer domačega vrta, ki skozi celo leto ponuja zelenjavo, v sezoni pa tudi sadje, npr. jagode... Veliko vrtov ima tople grede, v katerih lahko tudi v pozni jeseni, pozimi in zgodnji spomladi, pridelujemo različno zelenjavo, npr. solato, repo, ohrovt... Lastnika vrt dimenzije 4 m x 12 m obdelujeta sama, za gojenje pa ne uporabljata nobenih fitofarmacevtskih sredstev in škropiv, pač pa hranilne snovi v zemljo vračata z naravnim hlevskim gnojem, ki ga odkupita od bliţnjega kmeta. Vrt skozi sezono zadošča preskrbljenost z zelenjavo za štiri člansko druţino, veliko zelenjave pa se lahko tudi zamrzne in se jo tako lahko uporablja izven sezone, s čimer se zmanjša količina kupljene zelenjave. 43

54 Slika 12: Primer vrta ob stanovanjski hiši. Naslednja fotografija prikazuje primer vrtnarjenja na balkonu večstanovanjskega bloka v Izlakah. Na balkonu vidimo več vrtnarskih loncev različnih dimenzij, v katerih so nasajene različne uţitne rastline. Stanovalka na balkonu prideluje jagode, borovnice, začimbnice, solato, paradiţnik Slika 13: Primer balkonskega vrta v večstanovanjskem bloku. 44

55 Naslednja fotografija prikazuje primer vzgoje uţitnih rastlin na terasi v večstanovanjski hiši. Lastnica sama prideluje več vrst sadja in zelenjave kot npr. jagode, paradiţnik, kumare, solata, fiţol, krompir Slika 14: Primer vrta na terasi v večstanovanjski hiši. Sledi primer vertikalnega vrta v stanovanju. Vrt je lociran tik ob kuhinjskem bloku kar pomeni, da je zelo priročen pri vsakodnevnem kuhanju, velik plus pa predstavlja tudi njegova vertikalnost, saj ne zavzema veliko prostora. Lastniki so v njem posadili predvsem zelene začimbnice, ki so enostavne za vzdrţevanje, hkrati pa ponujajo raznolikost okusov pri dodajanju k jedem ter imajo zdravilne lastnosti. Slika 15: Primer vrta v stanovanju. 45

56 3.3 POVEZAVA MED DOMAČO SAMOOSKRBO IN PLETARSTVOM KOT KULTURNO DEDIŠČINO Ugotovili smo, da je bil vrt na Slovenskem vedno osnova domače samooskrbe. Pri tem so nepogrešljivo vlogo imeli pletarski izdelki, ki so posameznikom olajševali njegovo obdelovanje. Iz tega sledi, da je samooskrba bistveno pripomogla k razvoju pletarstva na Slovenskem. Dve na videz popolnoma različni aktivnosti, kot sta pletarstvo in domača samooskrba v smislu vrtičkarstva, imata po mojem mnenju podobno osnovo. Pri obojem gre za znanje in veščine, ki so jih naši predniki iz roda v rod s pridom izkoriščali. Kot smo ugotovili stanje kaţe, da pletarska obrt zamira, z njo pa se izgublja znanje o pletarstvu, ki ga štejemo za dediščino. Ugotovili smo tudi, da je bila leta 2017 za pridelavo zelenjadnic namenjena manjša površina kot leto prej. Teţko bi natančno govorili o odstotku ljudi, sploh mladih, ki jih zanima vrtnarjenje, saj nismo našli oprijemljivih statistik, ki bi dokazovale upadanje zanimanja za domačo samooskrbo. Vendar pa lahko kljub temu trdimo, da se zaradi vse bolj razširjenega zavedanja o zdravem načinu ţivljenja, v katerega sodijo tudi zdrave prehranjevalne navade, dviguje zanimanje za lokalno in domače pridelano hrano. V Sloveniji je veliko zdruţenj, ki se povezujejo in osveščajo o ukrepih, ki bodo v prihodnosti pripomogli, da bomo na ravni posameznika in druţbe poskrbeli za samooskrbno hrano (Stanič, 2013, str. 111). In če velja, da na podlagi dobrega poznavanja dediščine lahko nastanejo inovativne ideje, potem povezovanje znanj iz dediščine pletarstva in vrtnarstva dobi smisel, ki smo ga na svojstven način predstavili s projektom, ki ga predstavljamo v naslednjem poglavju. 46

57 4 INICIATIVNI PROJEKT: PLETENI VERTIKALNI SAMOOSKRBNI VRT IZDELAN IZ RECIKLIRANIH MATERIALOV 4.1 OPIS PROJEKTA Kiparsko delo z naslovom Hortus je odgovor na tri segmente: na umirajočo kulturno dediščino suhorobarstva, natančneje pletarstva, je odgovor na perečo tematiko samooskrbe s hrano in je odgovor na okoljske spremembe, s pomočjo reciklaţe različnih materialov. Ideja projekta je, da bi bivalni prostor ali njegovo okolico obogatili z rastlinami, ki ne le čistijo zrak in vplivajo na dobro počutje, ampak tudi spodbujajo razmislek o samooskrbi, saj omogočajo gojenje začimbnic in zelišč. Vsaka stena je opremljena s kapilarnim namakalnim sistemom, ki ga je potrebno napolniti le dvakrat do trikrat mesečno, kar pomeni minimalno vzdrţevanje. Vrt je zaradi oblike primeren tudi za manjša stanovanja ali balkone, saj je nameščen na steno in s tem ne zaseda bivalnega prostora. Posameznik lahko s pomočjo štirih nosilcev na steno ali balkon enostavno namesti eno ali več ogrodij. Projekt pripomore k ekološkemu, samooskrbnemu in zdravemu načinu ţivljenja tudi v mestu, in pomaga pri ohranjanju kulturne dediščine skoraj pozabljenega pletarstva. Ime je delo dobilo po latinski besedi za vrt Hortus. 4.2 PROCES DELA Proces dela je bil sledeč: spleteno strukturo smo naredili s postopkom tradicionalne tehnike pletenja lesenih košev in košar. Leskove vitre smo zamenjali z odpadnimi plastičnimi robnimi trakovi za pohištvo. 22 Leseno ogrodje, ki ga prepletajo plastični trakovi smo sestavili iz odpadnega lesa, ki bi ga mizar drugače 22 V našem primeru smo uporabili odpadne plastične robne trakove podjetja Blaţič. 47

58 zavrgel. Plastični sistem napajanja za vodo pa smo sestavili iz reciklirane plastenke in plastične posode Zasnova Leseno ogrodje, ki meri 170 cm x 50 cm je nosilec za spleteno mreţo iz recikliranih plastičnih robnih trakov za pohištvo, ki nosi 18 enot z rastlinami. Enote so sestavljene iz recikliranih vrtnarskih loncev in dveh odrezanih plastenk, prav tako so snemljive in napolnjene s prstjo. Vsaka stena je opremljena s kapilarnim namakalnim sistemom, ki ga je potrebno napolniti le dvakrat do trikrat mesečno, kar pomeni minimalno vzdrţevanje. Stena, na katero namestimo omenjeno ogrodje, postane primerna za gojenje več vrst rastlin (npr. začimbnic, jagodičevja, paradiţnika ). Zelena konstrukcija, ki deluje kot t. i. mikro vrt je zaradi oblike primerna tudi za manjša stanovanja ali balkone, saj je nameščena na steno in s tem ne zaseda bivalnega prostora. Posameznik lahko s pomočjo štirih nosilcev na steno ali balkon enostavno namesti eno ali več ogrodij Namakalni sistem Izbrala sem namakalni sistem, ki za delovanje ne potrebuje elektrike, ampak izkorišča gravitacijo. Tovrstne sisteme imenujemo kapilarni namakalni sistemi. Na vrhu konstrukcije se nahajata dva zbiralnika za vodo, iz katerih vodijo tri cevi. Vsaka cev ima šest manjših cevi, ki vodijo v vrtnarski lonec in napajajo vrvico, ki omogoča konstantno in enakomerno vlaţenje zemlje. Ker se voda najprej začne zbirati na dnu sistema, sem pretok vode postopoma omejila od vrha proti dnu, tako, da sem cevi vedno bolj čvrsto pritrdila na konstrukcijo. Za napajanje vode v zemljo sem uporabila naravno belo vrvico, za katero sem ugotovila, da najbolje vpija vodo in s tem zagotavlja najboljšo oskrbo zemlje z vodo. 48

59 Slika 16: Testiranje vpojnosti vrvi za optimalno distribucijo vode v zemljo Modularnost Eden izmed vidikov modularnosti se kaţe v tem, da je mogoče vsak vrtnarski lonec priviti in odviti od celotnega sistema. To omogoča enostavno presajanje in premikanje rastlin. Drugi vidik modularnosti pa se kaţe v tem, da je celotno konstrukcijo mogoče umestiti v prostor po ţeljah uporabnika, med drugimi lahko kombiniramo več sistemov, ki jih razvrstimo enega ob drugega. 4.3 NAVODILA ZA IZDELAVO Najprej se lotimo izdelava modularnih vrtnarskih loncev: 1. korak: Z ročno ţago odreţemo zgornji del plastenk (t. i. vrat), priporočam ponovno uporabo 36 plastenk. Odţagane robove zbrusimo, da so ravni in gladki. 49

60 Slika 17: Odrezane plastenke. 2. korak: Odrezane vratove plastenk zlepimo skupaj. Slika 18: Leplenje vratov plastenk. 3. korak: V pokrovčke od recikliranih plastenk s svedrom izvrtamo luknje. Slika 19: Vrtanje odprtine za cev. 50

61 4. korak: V reciklirane vrtnarske lonce naredimo odprtine. Slika 20: Preluknjano dno vrtnarskega lonca. 5. korak: Zlepljene vratove plastenk pritrdimo v vrtnarske lonce iz notranje strani. Slika 21: Lepljenje nastavka za dovod vode. 5. korak: Med zvrtane pokrovčke napeljemo vrv dolţine pribliţno 5 cm. Nato sledi izdelava lesenega ogrodja, pri kateri priporočamo izdelavo ogrodja iz recikliranega lesa ali katerega drugega recikliranega materiala: 51

62 1. korak: Vzamemo dva kosa lesa dimenzij 50 cm x 10 cm x 5 cm in pet oţjih okroglih palic premera 3 cm in višine 160 cm. Pri tem koraku upoštevamo, da lahko dodamo poljubno število palic v razmiku pribliţno 10 cm, vendar pa mora biti število palic na ogrodju liho, zaradi kasnejšega koraka pletenja. 2. korak: V zgornji in spodnji nosilni kos lesa na enakih mestih zvrtamo pet vtorov. Pri tem pazimo, da ne prevrtamo do konca. 3. korak: V vtore nanesemo nekaj lepila za les in nato še lesene palice. 4. korak: Ob skrajno levi, skrajno desni in sredinski palici izvrtamo luknjo enake debeline kot je cev za namakanje. Slika 22: Ogrodje iz recikliranega lesa. Nato se lotimo izdelave in pritrjevanja kapilarnega namakalnega sistema po sledečih korakih: 52

63 1. korak: Na zgornji del ogrodja pritrdimo en ali dva zbiralnika za vodo. 2. korak: Potrebujemo 8 m cevi premera pribliţno 3 mm, petnajst 3- smernih razdelilnikov za cev in tri 2-smerne razdelilnike za cev. 3. korak: Cev nareţemo na poljubne velikosti (odvisno od tega na kakšno višino ţelimo namestiti lonce). 4. korak: Cev speljemo iz zbiralnika po odprtini v konstrukciji po celotni dolţni treh palic. 5. korak: Cevi pritrdimo s t. i. vezicami, od zgoraj navzdol vedno bolj čvrsto zategnemo cevi (s tem reguliramo pretok vode). 6. korak: Cevi poljubno razdelimo in jim priključimo še krajše cevi. 7. korak: Na krajše cevi priključimo plastične pokrovčke skozi predhodno izvrtane odprtine. 8. korak: Na pokrovčke privijemo vrtnarske lonce. Slika 23: Prikaz namakalnega sistema s pritrjenimi vrtnarskimi lonci. 53

64 Temu sledi pletenje nosilne konstrukcije po sledečem postopku: 1. korak: Za dokončanje konstrukcije, ki bo hkrati nosila cvetličarske lonce in dodala estetski učinek, potrebujemo reciklirane trakove iz kakršnegakoli materiala, ki ga je moţno enostavno zvijati. Predlagam uporabo odpadnih robnih trakov za pohištvo. 2. korak: Trakove začnemo prepletati v vrstah od spodaj navzgor. Če traku zmanjka, priporočam lepljenje z ekološkim lepilom. 3. korak: Ko s pletenjem pridemo do vrtnarskega lonca, ga tesno obdamo s trakom, tako da sam trak nudi oporo loncu. 4. korak: Na vrhu in na dnu konstrukcije naredimo zanko in proces končamo z nekaj lepila, s čimer fiksiramo celotno strukturo. Slika 24: Primer odpadnih robnih trakov za pohištvo. Slika 25: Primer začetka pletenja, enako nadaljujemo po celotni konstrukciji. 54

65 Slika 26: Končana konstrukcija z posajenimi rastlinami. 55

66 4.4. UMESTITEV V PROSTOR Vertikalni mikro vrt smo virtualno umestili v določen prostor, v katerem vidimo njegov optimalen potencial za uporabo. Prvi primer prikazuje uporabo ene same konstrukcije v domačem okolju in sicer na balkonu, kjer lahko v t. i. mikro vrtu vzgajamo osemnajst različnih vrst uţitnih rastlin (o vzgoji uţitnih rastlin pišemo zato, ker se nam zdi pomembno spodbujati k večji domači samooskrbi s hrano). Slika 27: Prikaz uporabe mikro vrta Hortus. Drugi primer prikazuje kako bi lahko mikro vrt uporabili v različnih ustanovah, v našem primeru gre za notranji prostor vrtca. Potencial umestitve projekta Hortus, v javne prostore (vrtci, šole, dijaški in študentski domovi ) vidimo v tem, da bi spodbudili del prebivalstva k skupni uporabi vrta, povečali samooskrbo, predvsem pa poučili, kako obdelovati in skrbeti za vrt. Mateja Ribarič navaja:»da imajo slovenske šole bogato tradicijo šolskih vrtov, saj je imela v drugi polovici 19. stoletja skoraj vsaka šola svoj šolski vrt, svojo učilnico v naravi. Pri učnem 56

67 predmetu prirodopis so na šolskem vrtu spoznavali posamezne rastline in drevesa v živo. Učitelji so učence poučevali, kako obdelovati zelenjavni, cvetlični in zeliščni vrt, kako skrbeti za sadno drevje (zanimivo, da so imele številne šole drevesnice) in vinsko trto, kako pomembne so čebele na vrtu, ponekod so gojili celo sviloprejko. Kar so pridelali, so ponekod uporabili v šolski kuhinji«(ribarič, 2014, str. 2). 23 Slika 28: Umestitev v prostore vrtca. 4.4 NAMEN ZA PRIHODNOST V prototipni fazi oblikovanja in izdelave zelene konstrukcije, ki deluje kot t.i. mikro vrt smo se odločili za uporabo recikliranih materialov ter za kapilarni namakalni sistem, ki za delovanje ne potrebuje elektrike temveč izkorišča gravitacijo. Kljub temu pa ne gre zanemariti razmisleka, kako bi v prihodnosti 23 V Evropi so se šolski vrtovi začeli pojavljati od srede 19. stoletja dallje. Poznali so jih tako v Švici (prvi vrt omenjajo leta 1870), Belgiji (predpisali so jih leta 1873), kot tudi na Nizozemskem. V Franciji je bilo v letu 1880 urejenih šolskih vrtov. Prav tako so šolske vrtove poznali v Angliji (od leta 1892 so jih urejali z drţavno pomočjo), na Švedskem (leta 1881 jih je bilo urejenih več kot 2000). V Nemčiji so prvi šolski vrtovi opisani na začetku leta 1870, v Avstriji so jih leta 1899 pri ljudskih šolah našteli okoli , o šolskih vrtovih pa poročajo tudi iz ZDA, kjer so jih v javne šole začeli uvajati sredi devetdesetih let 19. stoletja (Ribarič, 2014, str. 8). 57

68 lahko celotno konstrukcijo in sistem izboljšali ter ga tako naredili še enostavnejšega za uporabo. To bi storili na sledeč način: iz recikliranih plastičnih vodovodnih cevi bi naredili konstrukcijo, ki bi bila v osnovi zelo podobna obstoječi, vendar bi ţe sama konstrukcija sluţila kot zalogovnik za vodo. Če bi odstranili vrtnarske lonce z zemljo bi sistem lahko postal hidroponičen (glej sliko 29), v nasprotnem primeru bi se kapilarni sistem napajal direktno iz nosilne konstrukcije. Za maksimalen izkoristek prostora na konstrukciji ter optimalne pogoje za rast rastlin bi povečali dimenzijo vrtnarskega lonca, tako bi imele rastline več prostora za rast, s tem pa bi povečali pridelek. Slika 29: Primer konstrukcije iz plastičnih vodovodnih cevi. V prvi fazi smo projekt zasnovali tako, da smo vrt prenesli iz horizontalne v vertikalno ravnino (sl. 30), kar nam je omogočilo maksimalni izkoristek prostora. Namen projekta je namreč uporaba izdelka v stanovanju, na balkonu (sl. 27 in sl. 28). Oblika vertikalnega mikro vrta pa bi bila lahko tudi drugačna. Idejo za projekt smo črpali iz najosnovnejše osnovne pletarske oblike, torej koša, ki ima specifično zaokroţeno formo. Pri pregledu literature smo našli fotografijo pletarja, 58

69 ki iz dolgih viter plete koš za voz (sl. 31). Ob fotografiji smo ugotovili, da lahko pletenje prevzame kakršnokoli formo, le osnovno konstrukcijo je potrebno pravilno nastaviti. Pri ogledu fotografije se je porodila tudi asociacija na kiparsko delo Richarda Serre, z naslovom Band iz leta 2006 (sl. 32). Dolga spletena mreţa, ki bi jo, namesto, da jo zaokroţimo v obliko koša, ukrivili na podoben način kot Serrino svojo umetnino, bi predstavljala svojstveno kiparsko delo za postavitev na specifični lokaciji (sl. 33). Slika 30: Shematski prikaz dejanja v prvi fazi projekta. Slika 31: Pletenje koša za voz. 59

70 Slika 32: Richard Serra Band, Slika 33: Skica potencialne nove forme vertikalnega mikro vrta. 60