MAGISTRSKO DELO. Vrstniški pritisk in uporaba drog pri mladostnikih

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "MAGISTRSKO DELO. Vrstniški pritisk in uporaba drog pri mladostnikih"

Transkripcija

1 MAGISTRSKO DELO Vrstniški pritisk in uporaba drog pri mladostnikih September, 2016 Katra Tomažič

2 MAGISTRSKO DELO Vrstniški pritisk in uporaba drog pri mladostnikih September, 2016 Katra Tomažič Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

3 Zahvala Iskreno bi se rada zahvalila mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu za strokovno pomoč, informacije in potrpljenje pri izdelavi magistrske naloge. Prav tako bi se rada zahvalila družini in prijateljem za vso podporo, ki so mi jo nudili v času študija in izdelovanja magistrskega dela. Zahvala gre tudi Gimnaziji Moste, še posebej učiteljici Suzani Gomilar in dijakom, ki so sodelovali v raziskavi.

4 Kazalo 1 Mladostništvo, adolescenca, obdobje odraščanja Uporaba drog pri mladostnikih Vrstniške skupine in vrstniški pritisk Kaj je droga? Klasifikacije drog oziroma razvrstitev drog Dovoljene droge Alkohol Tobak Hlapne snovi (inhalatorji) Prepovedane droge Konoplja (marihuana in hašiš) Kokain Heroin Metadon Amfetamin in njegovi derivati Ekstazi (MDMA) LSD Zakonodaja na področju drog Opredelitev problema Namen raziskave Metoda Vzorec Instrumenti Procedura Rezultati Vrstniški pritisk ima večji vpliv na posameznika pri poskušanju legalne droge kot pri poskušanju nelegalne oziroma prepovedane droge

5 8.2 Pogostost uporabe drog med spoloma Mnenje dijakov in dijakinj o vrstniškem pritisku in uporabi drog Razprava Pomanjkljivosti in izboljšave raziskave Razmišljanje za prihodnost Zaključek Uporabljeni viri Priloge Kazalo tabel Tabela 1: Frekvenčna porazdelitev za spol Tabela 2: Opisna statistika za vrstniški pritisk in uporabo drog med mladostniki Tabela 3: Opisna statistika za pogostost uporabo drog med mladostniki Tabela 4: Opisna statistika za mnenje dijakov in dijakinj o vplivu vrstniškega pritiska na prvi poskus uporabe drog Tabela 5: Korelacije Tabela 6: Testna statistika Tabela 7: Opisna statistika Tabela 8: Rezultat t-testa

6 Povzetek Tema magistrskega dela sta vrstniški pritisk in uporaba drog med mladostniki. Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem smo se seznanili z obdobjem odraščanja oziroma adolescence, ki velja za prelomnico med otroštvom in odraslostjo. Nekaj besed smo namenili razlogom, zakaj naj bi mladi začeli uporabljati droge, veliko bolj pa smo se posvetili vrstniškim pritiskom in vrstniškim skupinam, saj se navezujejo na bistvo našega magistrskega dela. V teoretičnem delu smo spoznavali pojem droge, jih opisali, predstavili njihovo klasifikacijo in zakonodajo. Empirični del magistrske naloge je vseboval raziskavo na podlagi anketnega vprašalnika. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali ima vrstniški pritisk večji vpliv na posameznika pri uporabi dovoljenih drog ali nedovoljenih drog, ali obstajajo razlike med spoloma pri uporabi drog in kaj menijo mladostniki o vplivu vrstniškega pritiska na uporabo drog. Analiza je pokazala delno nedokončne rezultate, ki so posledica premajhnega vzorca in nedoslednega izpolnjevanja anketnega vprašalnika. Domnevamo, da je zaradi trenda uživanja nekaterih prepovedanih drog frekvenca uživanja tako majhna, da ne moremo opraviti konkretne analize. V raziskavi je bilo še ugotovljeno, da ne obstajajo bistvene razlike med spoloma pri uživanju drog in da mladostniki menijo, da niso izpostavljeni vrstniškemu pritisku. Ključne besede: uporaba droge, vrstniški pritisk, mladostniki, odraščanje 5

7 Summary - Peer pressure and drug use in adolescence In this thesis we are going to cover peer pressure in drug use among adolescents. It consists of two sections, theoretical and empirical. In the theoretical section we emphasized that growing up and adolescence are important parts and a turning point of becoming an adult. In the beginning we focused on the understanding of the term drugs, their classification, description and on the legislation that relates to drugs. The main subject of the thesis was peer pressure within groups, but we also dedicated a few chapters to research the reasons, why would adolescents succumb to drugs, experimentation and their use. The empirical part of the thesis contains a survey based on a questionnaire. Our goal was to determine whether peer pressure has greater impact on the individuals who are using legal drugs or on those individuals who are using illegal drugs. The second part of the questionnaire was aimed to assess if there are gender based differences in drug use, and on the opinion of young people about peer pressure. The analysis showed partial or inconclusive results, which were caused by small sample sizes and inconsistent answers in the questionnaire. We presume that because of the popularity of certain illegal drugs and low frequency of usage of this drugs, that this can produce an inconclusive result. Therefore, the future analysis must be done on a much bigger sample size. On the other hand, our results did tell us that there are no significant gender based differences about drug use and that adolescents believe that they are not the subject of peer pressure when it comes to drug use. Keywords: drug use, peer pressure, youth, growing up 6

8 1 Mladostništvo, adolescenca, obdobje odraščanja Začetki»novega«obdobja, ki ga danes imenujemo adolescenca oziroma obdobje mladosti segajo v šestdeseta leta 20. stoletja, ko se je začela»revolucija mladine«. Mladost je obdobje, ki je bilo odkrito šele v industrijski družbi. Gre za življenjsko obdobje med otroštvom in odraslostjo. Zelo velik vpliv na potek mladosti je imela modernizacija v 20. stoletju. Zato 20. stoletje poimenujemo tudi»stoletje mladine«(komotar in Hauptman, 2011). Kastelic in Mikulan (2004) poimenujeta adolescenco obdobje, ko začne otrok zoreti. Hkrati še opozarjata, da se pojem adolescenca ne sme zamenjevati s puberteto, saj se druga navezuje predvsem na telesne spremembe, ki jih doživljajo mladostniki. Pojem adolescenca je zelo nov, saj so morali v prejšnjih stoletjih mladostniki hitreje odrasti in prevzeti odgovornosti služenja denarja, opravljanja gospodinjskih del ter prevzeti skrb za mlajše brate in sestre. Še danes je v nekaterih nerazvitih kulturah preskok iz otroštva v odraslost zelo hiter. Kot primer navedeta mladeniča, ki mora ujeti svojo prvo žival ali izgubiti nedolžnost. Dekleta pa pogosto odrastejo s prvo menstruacijo. Mladostništvo podobno opišejo Milčinski, Tomori in Hočevar (1986), in sicer, da gre za nekakšno ločnico med otroštvom in odraslostjo oziroma obdobje, v katerem se ne začne razvijati le mladostnikovo telo, ampak tudi njegova osebnost. Pagliaro in Pagliaro (1996) adolescenco opišeta kot obdobje, v katerem pride do prehoda med otroštvom in odraslostjo. V tem obdobju mladostnik doživi pomembne fizične in psihične spremembe. Prav tako se mladostnik v času adolescence sooči z različnimi izzivi. To so ustvarjanje njegove identitete, vrednot in odnosov. Hkrati pa se v tem času tudi loči od svojih staršev in družine. Poleg tega spoznava svojo seksualno identiteto, seksualno orientacijo in občutke privlačnosti do drugih ljudi. Avtorja poudarjata, da kljub takim izzivom mladostniki hrepenijo samo po eni stvari, in sicer po sreči. Ravno zaradi pomanjkanja sreče v adolescenci mladostniki pogosto postanejo prestopniki, imajo prehrambne motnje, se prepirajo s starši, ne hodijo v šolo, uživajo droge itd. Kastelic in Mikulan (2004) zatrjujeta, da mladostnik v obdobju adolescence začne odraščati, kar pomeni, da naj bi v tem obdobju nezavedno izpopolnil štiri razvojne faze. To so razvijanje identitete, vzpostavljanje anonimnosti, odnosa do spolne vloge in odločanje o tem, kaj bo v življenju počel. Podobno opišejo mladostniški razvoj tudi Milčinski, Tomori in Hočevar (1986), ki ugotavljajo, da se značilnosti razvoja kažejo v telesnem razvoju, čustvovanju, mišljenju, spolnem razvoju, delu in ustvarjalnosti. Kastelic in Mikulan (2004) ocenjujeta, da traja povprečno obdobje 7

9 odraščanja oziroma adolescence šest let. Sande (2004) adolescenco razdeli na zgodnjo (med 12 in 14 letom) in srednjo (med 14 in 17 letom), kar pomeni, da gre za prehod iz osnovne v srednjo šolo. Poudari še, da je obdobje adolescence pogosto pravi izziv za mlade, saj se soočajo z novimi stvarmi, preizkušajo nove pristope, vloge in vedenja. Nekateri mladostniki se odločijo za tvegana vedenja, vendar gre pri večini le za eksperimentalno ali rekreativno fazo. Nekateri pa izberejo tvegano vedenje, ki jih privede do težav, ki jih bodo spremljale do odraslosti. Kot smo že omenili, se mladostniki v obdobju odraščanja velikokrat soočijo z različnimi težavami in fazami, v katerih skušajo doživeti nekaj novega in posebnega. Kot eno izmed njih izpostavljamo uživanje drog med mladostniki. 1.1 Uporaba drog pri mladostnikih Znano vprašanje staršev, šol in strokovnjakov, ki se ukvarjajo z mladino, je: zakaj mladostniki uporabljajo oziroma poskusijo drogo? Enotnega odgovora ni. Kljub temu pa strokovnjaki navajajo veliko razlogov, ki bi lahko vplivali na uporabo drog pri mladostnikih. Zavedati se moramo, da uporaba drog pri mladostnikih ni nov pojav. Qetting in Lynch (2006) pravita, da se je uporaba drog pri mladostnikih v zadnjih 50 letih zelo spremenila. Kljub protiukrepom, ki so jih skušali v 20. stoletju ustvariti mediji (slabe reklame glede uporabe drog), države in strokovnjaki, se porast uporabe drog ni zmanjšala, kvečjemu se je povečala. Tudi znanstvenikom za porast uporabe drog med mladostniki ni uspelo najti logične razlage, a domnevajo, da imajo lahko pri tem zelo velik vpliv družba, prijatelji, družbena apatija, internet in filmi o rock zvezdah, ki so bili zvesti uporabniki drog, tako dovoljenih kot nedovoljenih. Danes strokovnjaki menijo podobno, in sicer na vprašanje»zakaj mladi jemljejo drogo?«kastelic in Mikulan (2004) odgovarjata, da gre po navadi za splet različnih dejavnikov, kot so radovednost, uporništvo, težava navezovanja stikov z vrstniki, želja po ugodju in dokazovanju, bežanje pred slabim počutjem in povodi ter vrstniškim pritiskom, ki ga bomo podrobneje spoznali v naslednjih poglavjih. Prav tako se s tem vprašanjem sreča tudi Täschner (2002), ki trdi, da je glavni razlog mladostnika, ki prvič poskusi drogo, radovednost. Kot drugi razlog navede skupino vrstnikov, ki imajo čedalje večji vpliv na posameznika (vrstniški pritisk). Poleg tega navaja tudi strah pred osamljenostjo, organiziranje prostega časa, prizadevanje za stopnjevanje užitka, poglobitev medosebnih odnosov (emancipatorični motivi) ter posnemanje starejših in vzgojiteljev, ki imajo zelo pomembno vlogo pri mladostnikovem odraščanju. 8

10 Kastelic in Mikulan (2004) navajata še nekatere dejavnike tveganja in zaščite, za katere menita, da imajo vpliv na to, ali bo mladostnik posegel po drogi in jo začel redno uživati. Ti dejavniki so: - dejavniki posameznika: osebnostne značilnosti, stališča in prepričanja, dednost itd., - medosebni in socialni dejavniki: družina, vrstniki, šola, osebnostne situacije, policija, lokalna skupnost itd., - dejavniki okolja: družbene norme, trg, cena, zakonodaja itd., - dejavniki drog: lastnosti dovoljenih in nedovoljenih drog, količina droge (odmerek), načini uživanja, intenzivnost uporabe, kombinacija drog itd. Torej je domnevnih razlogov, zakaj mladostniki postanejo uporabniki drog, veliko. Veliko avtorjev poleg drugih dejavnikov tveganja poudarja tudi zvezo med prijateljstvom in drogami. Tako Qetting in Lynch (2006) trdita, da ostaja zveza med prijateljstvom in uporabo drog nespremenjena. To pomeni, da je velika verjetnost, da bo mladostnik začel uporabljati drogo, če jo uporablja eden izmed njegovih prijateljev ali vrstnikov. Tudi Becker (1953) je na podlagi raziskave ugotovil, da imajo tisti mladostniki, ki kadijo marihuano, pogosto prijatelje, ki so tudi njeni uporabniki. Prav tako so v osemdesetih in devetdesetih letih opravili študije, ki so potrdile, da imajo uporabniki drog pogosto prijatelje, ki uživajo drogo (Alder in Lotecka, 1973; Huba, Wingard in Bentelr, 1979; Clapper, Martin in Clifford, 1994; Cousineau, Savard in Allard, 1993). Na podlagi navedenih raziskav so odkrili teorijo vrstniške množice (peer cluster theory), ki temelji na različnih socialnih in psiholoških spremenljivkah. Te so osnova, ki lahko posameznika oziroma mladostnika privedejo do uživanja drog. Poleg tega teorija vrstniške množice predlaga, da imajo vrstniki v času adolescence najmočnejši vpliv pri uporabi drog. Vplivi drugih, kot so starši, šole in sosedi, so tudi pomembni, a ti pri mladostniku vplivajo le na uporabo drog, posredno preko vrstniškega vpliva (Qetting in Beauvais, 1986). Nekaj let kasneje se je začela razvijati nova, a splošnejša teorija odklonskega vedenja imenovana teorija primarne socializacije, ki vključuje tudi teorijo vrstniške množice. Teorija primarne socializacije temelji na podlagi normativnega in deviantnega vedenja (tudi uporabi drog), ki se ga mladostniki naučijo iz socialnih vedenj in so produkt interakcij, ki vključujejo socialne, psihološke in kulturne značilnosti. Poleg tega so primarni socializacijski dejavniki, ki neposredno vplivajo na uporabo drog pri mladostnikih, družina, vrstniki in šola, medtem ko sosedi po teoriji primarne socializacije vplivajo na uporabo drog pri mladostnikih le posredno (Qetting in Donnermayer, 1998). Iz literature je razvidno, da je bilo opravljenih veliko študij, ki 9

11 so se nanašale na uporabo drog in prijateljstvo. Menim, da tovrstna povezava vpliva na medsebojni pritisk med prijatelji, zato se bomo v naslednjih poglavjih osredotočili na pojem vrstniški pritisk. 2 Vrstniške skupine in vrstniški pritisk V obdobju mladostništva se začnejo oblikovati vrstniške skupine, ki so bolj trajne, čustveno navezane in niso omejene na soseščino, pripadnost šolskemu razredu ali interesni dejavnosti. Pogosto se pojavijo v obliki mladostniških družb, ki jo vzpostavlja do približno sedem ali manj članov. Včasih se tudi več družb, ki si delijo enake interese, vrednote, ideale, združi v bolj ohlapno skupino imenovano mladostniško množico, za katero je značilno, da je najmanj intimna in številčno večja. Ravno v vrstniških skupinah lahko pride do vrstniškega pritiska in vrstniške konformnosti, ki se pojavi kot posledica tega pritiska (Zupančič in Svetina, 2009). Tudi De Guzman (2007) poudarja, da je v obdobju adolescence za mladostnika zelo pomembna vloga vrstnikov, saj se takrat začnejo oblikovati tesna prijateljstva, ki pogosto vplivajo na razvoj mladostnika. Prijateljstvo pomeni zaščitni prostor, kjer se lahko oblikujejo mladostnikova identiteta, občutek pripadnosti in sprejetje v skupini ter razvoj socialnih spretnosti. S tem se strinjata tudi Kastelic in Mikulan (2004), ki trdita, da je za mladostnikovo osebno rast zelo pomemben odnos in način življenja med vrstniki. Prav tako trdita, da je za mladostnike pomembna sprejetost in pripadnost določeni skupini, za katero se je mladostnik pripravljen odreči tudi lastni identiteti in sprejeti identiteto vrstnikov. Pri pregledu literature smo ugotovili, da se pogosto soočimo s pojmoma vrstniški pritisk in vrstniški vpliv, ki se uporabljata izmenično, a med njima ni jasnih razlik. Brown, Bakken, Ameringer in Mahon (2008) navedena izraza razložijo podrobneje. Za vrstniški pritisk trdijo, da ima nekoliko večjo konotacijo prisile. Poleg tega se je prijel tudi izraz vrstniška okužba, ki je nekakšna posredna oblika vpliva, vendar ima večji negativni prizvok (Dishion in Dodge, 2005). Kot trdijo Brown, Bakken, Ameringer in Mahon (2008) oba termina (vrstniški pritisk in vrstniška okužba) izražata vrstniški vpliv, a sta bolj nezaželena v razvoju in socialnih interakcijah v adolescenci. Za vrstniški vpliv trdijo, da je pojav, ki ga lahko razdelimo na več vrst. Vrstniški pritisk pa je le eden od možnih načinov vplivanja na posameznike. Na podlagi več študij so avtorji določili dvanajst temeljnih načel vrstniškega vpliva. To so: 1. vrstniški vpliv je namerno dejanje, 2. obstaja več vrst vrstniškega vpliva, 10

12 3. vrstniški vpliv je lahko neposreden ali difuzen, nameren ali nenameren, 4. hkrati lahko deluje več vrstniških vplivov, 5. vrstniški vpliv je recipročen, transakcijski proces, 6. vrstniški vpliv je pogojen z dovzetnostjo ali odprtostjo za vpliv, 7. učinek vrstniškega vpliva je odvisen od opaznosti ali pomembnosti tistih, ki ga izvajajo, 8. na to, kako bo vrstnik vplival na nekoga, vpliva tudi dinamika odnosov, 9. vrstniški vpliv je pogojen s posameznikovo priložnostjo in sposobnostjo izvedbe vedenja, 10. tudi druge individualne razlike vplivajo na izpostavljenost ali odziv na vrstniški vpliv, 11. vrstniški vpliv je vedenje v kontekstu in 12. je proces, ki obstaja v več časovnih dimenzijah. Poleg teh dveh izrazov se pojavljajo še pridevniki, kot so»aktiven«in»pasiven«,»neposreden«in»posreden«ter odkrit in subtilen oziroma prikrit vrstniški pritisk. Milčinski, Tomori in Hočevar (1986) pritisk vrstnikov opredelijo kot prevzemanje načel, vrednot in mišljenja skupine, ki ji mladostnik pripada. Vsak član skupine pritisk vrstnikov zaznava preko posrednih sporočil. To so predvsem oblike obnašanja in lastnosti, ki so na eni strani cenjene in zaželene, na drugi strani pa odklonilne in lahko predstavljajo vir zasmehovanja ter izoliranja in s tem ogrozijo mesto v skupini. Avtorji menijo, da spada pritisk vrstnikov pri mladostnikih med najpomembnejše motive za začetek in tudi za nadaljevanje uživanja drog. Podobno vrstniški pritisk pri mladostnikih opredelita Kastelic in Mikulan (2004), ki ugotavljata, da mladostnik v skupini prevzema mišljenje, načela in vrednote, saj le s tako povezavo s skupino pridobi moč in skupinsko zavest. S tem se v skupini oblikuje odnos do določenega načina obnašanja. Velikokrat se zgodi, da posamezniki, ki v skupini niso cenjeni, podležejo vrstniškemu pritisku, saj nočejo biti izločeni iz skupine. Menita tudi, da je pritisk vrstnikov za mladostnika lahko eden izmed razlogov za poseg in uživanje po drogah, saj se motivi pojavijo iz nekakšnega nenapisanega rituala. Tuji avtorji, kot so Sanator, D. Messervey in Kusumaker (2000) trdijo, da je vrstniški pritisk subjektivna izkušnja občutka prisile, izzivanja in pozivanja s strani drugih, ki izvira iz dejanske prisile, izzivanja in pozivanja s strani vrstnikov. Prav tako menijo, da je glavna naloga vrstniškega pritiska aktivno pozivanje in spodbujanje posameznika, da naredi določeno stvar, ki je pogosto kazniva. Clasen in Brown (1985) pa vrstniški pritisk opredelita kot upoštevanje smernic, ki jih določijo vrstniki. Te se kažejo pri skupnem razmišljanju, vedenju in upoštevanju norm. Reed in Rountree (1997; po Gottfredson 11

13 in Hirschi, 1990) definirata vrstniški pritisk kot proces, v katerem posamezniki močno vplivajo na želje in pričakovanja njihovih prijateljev oziroma vrstnikov. Velikokrat so takšne želje in pričakovanja v nasprotju z njihovimi nagnjenji. Reed in Rountree (1997; po Akers, 1992; Gonet, 1994 in MacDonald, 1989) ugotavljata, da se vrstniški pritisk lahko pojavi na dva načina. Prvi je odkritejši, saj se nanaša na izzivanje vrstnikov, pri čemer se lahko zgodi, da je nekdo prisiljen v dejanje, ki je v nasprotju z njegovimi željami. Take izzive vrstniki pogosto podpirajo z grožnjami, posmehovanjem in pregnanstvom. Drugi način vrstniškega pritiska je subtilnejši, saj gre za mišljenje posameznika, da določeno vedenje, ki ga skupina ne dovoljuje, lahko povzroči, da posameznik izgubi mesto v skupini, ugled in priljubljenost. Perrine in Aloise-Young (2004) pa vrstniški pritisk delita na aktivnega in pasivnega. Aktivni se kaže kot neposreden pritisk, saj sporočila prikaže zelo jasno in razumljivo. Prav tako od mladostnika zahteva hiter odziv. Pasivni pritisk pa se kaže bolj implicitno oziroma subtilno, saj je za razvozlanje njegovih sporočil potrebno kar nekaj spretnosti in časa. Poleg tega pasivni vrstniški pritisk traja dlje, saj mora mladostnik s svojimi čuti opazovati vedenje svojih vrstnikov, da ga lahko na koncu posnema. Ukwayi, Eja in Unwanede (2012; po Conrad, Flay in Hill, 1992) delijo vrstniški pritisk na neposredni in posredni. Neposredni vrstniški pritisk se lahko prikaže kot spodbuda, izziv ali dejanska ponudba droge, medtem ko se posredni vrstniški pritisk kaže kot posnemanje vrstnikov, saj mladostnik v obdobju odraščanja išče vzornike, ki morda že uporabljajo droge. To pa lahko pri mladostniku sproži povečanje možnosti, da jih bo tudi sam začel uporabljati, saj si bo s tem povečal ugled in družbeno sprejemljivost v skupini. Tudi Borsari in Carey (2001) vrstniški pritisk oziroma vpliv, ki ju uporabljata izmenično, delita na neposrednega in posrednega. Za neposrednega pravita, da lahko temelji na vljudnih ponudbah droge ali na jasnih ukazih in spodbudah, medtem ko se posredni vrstniški pritisk kaže kot posnemanje drugih vrstnikov in zaznanih norm pitja, ki se določijo glede na prepričanje mladostnikov, koliko njihovih vrstnikov zauživa droge (alkohol, cigarete, marihuana, ekstazi, heroin itd.) in v kolikšni meri jih odobravajo vrstniki. Kot smo že omenili, se vrstniški pritisk pogosto pojavi v negativnem smislu in ima negativni prizvok, vendar de Guzman (2007) poroča, da se le-ta lahko prikaže tudi v pozitivnem smislu. Ljudje zelo radi mislimo, da mladostnike vrstniki vodijo samo v nezdrave, nevarne situacije in so podvrženi tveganemu vedenju. Po drugi strani pa imamo motivacijo njihovih vrstnikov, ki je lahko spodbuda, da se začnejo mladostniki intenzivneje učiti, postajajo uspešnejši v šoli, postanejo prostovoljci v različnih skupnostih, udeležujejo 12

14 se športnih in drugih aktivnosti. S tem se strinja tudi Maxwell (2001), in sicer, da ima lahko vloga prijateljev škodljivi ali pozitivni učinek. Bauman in S. Ennett (1996) trdita, da sta pomembna dva mehanizma pri vrstniškem vplivu in uporabi drog na mladostnike, ki ju poimenujeta selekcija in projekcija. Prvi mehanizem (selekcija) se pojavi takrat, ko imajo prijatelji podobna vedenja in mišljenja o uporabi drog. Zato so prijateljstva pogosto oblikovana na podlagi vedenja. Toda selekcija vključuje več mehanizmov, ki jih ne moremo prisoditi vrstniškemu vplivu, kajti uporabniki drog, velikokrat izberejo prijatelje, ki že uporabljajo droge, medtem ko neuporabniki izberejo tiste prijatelje, ki ne posegajo po drogah. Prav tako se prijateljstvo lahko pretrga, ker se med prijatelji začnejo kazati nekatere razlike pri uporabi drog. Poleg tega vrstniške skupine izberejo samo tiste člane, ki imajo njim primerno vedenje. Kljub temu obstaja razlika med modelom selekcije in modelom vpliva, kajti model selekcije zatrjuje, da vedenje povzroča prijateljstvo, medtem ko je pri modelu vpliva postopek ravno obraten, saj naj bi prijateljstvo povzročalo vedenje. Drugi mehanizem (projekcija) pa se pojavi, ko mladostnik nezavedno upošteva svoja stališča in vedenje, ko ocenjuje vedenja in stališča svojih prijateljev. Maxwell (2002; po Bauman in Ennett, 1994) ocenjuje, da se projekcija pojavi takrat, ko mladostniki svoje vedenje precenijo in ga skušajo razširiti na druge člane skupine. 13

15 3 Kaj je droga? Jaffe, Peterson in Hodgson (1979) trdijo, da so se ljudje z drogo srečevali že v starih časih, saj so jih verjetno uporabljali in uživali že praljudje. Prav tako nekatera staroegipčanska dela opisujejo uživanje alkoholnih pijač, pri katerih sta imela glavno vlogo pivo in vino. Tudi opij in marihuano so južnoameriški Indijanci uporabljali že stoletja pred prihodom Špancev. Iz literature je razvidno, da je o izvoru besede droga več različnih mnenj. Žigon (2000) zatrjuje, da izhaja iz francoske besede»drogue«, ki pomeni posušena zelišča ali kemikalije, iz katerih se lahko izdelajo zdravila. Medtem ko Pezelj, Flakar, Kastelic in Krek (2002) trdijo, da beseda droga oziroma»dova«izhaja iz arabskega sveta in pomeni zdravilo oziroma surovino, s katero se pripravljajo zdravila. Žigon (2000) razdeli drogo na širši in ožji pomen. V širšem je droga kemična snov, ki jo organizem sprejme vase, v ožjem pomenu pa droge sestavljajo alkaloidi, ki delujejo na živčni sistem. Beseda droga ima več različnih pomenov. Meško in Frangeževa (2005) ugotavljata, da se nekatere droge uporabljajo za izdelavo zdravil, začimb, tehničnih in ritualnih namenov. Drogo opredelita tudi kot kemično snov, ki je lahko umetnega izvora in spremeni delovanje duševnosti. Kastelic in Mikulan (2004) trdita, da je droga surovina rastlinskega in živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu in vpliva na naše počutje, mišljenje in vedenje. Zelo podobno definicijo droge postavljajo Paš, Purkart, Colja in Sande (2013), ki ocenjujejo, da»droga označuje vsako surovino (rastlinskega, živalskega in industrijskega izvora), ki vpliva na človekovo psihofizično stanje (vpliva na vedenje, mišljenje in čustvovanje ter spremeni telesne funkcije, kot so dihanje, srčni utrip ). Od drog lahko postaneš fizično in psihično odvisen, njihova uporaba pa lahko sproži vrsto socialnih psiholoških in fizioloških posledic.«4 Klasifikacije drog oziroma razvrstitev drog Tako kot imamo več različnih pomenov za besedo droga, obstaja tudi več vrst klasifikacij, a bomo omenili le dve. Prva je klasifikacija Vlade RS, Urad za droge (2009), ki droge uvrsti glede na učinek, ki ga imajo na delovanje možganov. Prvo skupino tvorijo depresorji osrednjega živčevja, ki upočasnijo in uspavajo delovanje možganov. S tem odstranjujejo čustvene ovire. V to skupino spadajo alkohol, opiati (heroin, morfij, metadon itn.), pomirjevala in hipnotiki. Drugo skupino tvorijo stimulansi osrednjega živčevja, ki spodbujajo delovanje možganov. S tem možgani postanejo aktivnejši, kar lahko privede do težav pri spanju. Mednje spadajo 14

16 amfetamini, kokain, nikotin, kofein itn. Zadnjo skupino tvorijo tako imenovani pretubatorji osrednjega živčevja, ki zbegajo delovanje možganov in s tem povzročijo motnje, privide (halucinacije) itn. Mednje uvrščamo LSD, hašiš, marihuano, ekstazi itn. Drugo klasifikacijo omenja Žigon (2000), to je klasifikacija DEA (Drug Enforcement Administration) in jo upoštevajo tako v OZN (Organizaciji združenih narodov) kot v WHO (Svetovni zdravstveni organizaciji). Ta droge deli na narkotike (opij, morfin, kodein, heroin, metadon itd.), depresorje (kloralhidrat, barbiturati itd.), stimulanse (nikotin, kofein, kokain, amfetamini, derivati amfetaminov: MDMA-ekstazi, speed itd.), halucinogene (meskalin, psilocibin, LSD, PCP itd.) in konopljo (marihuana, hašiš, hašiševo olje in marinol sintetični THC). Psihotropne snovi oziroma droge lahko klasificiramo še drugače, in sicer glede na vrsto odvisnosti, obliko, način uživanja, izvor in način izdelave ter priprave, moč učinkovanja in negativnih posledic. Droge lahko zakonsko razvrstimo tudi na dovoljene in prepovedane. Meško in Frangeževa (2005) trdita, da so dovoljene tiste droge, ki se lahko kupijo v prosti prodaji, medtem ko uživanje prepovedanih drog ni kaznivo dejanje, a je kazniva njihova proizvodnja, predelava, promet in omogočanje uživanja. Tudi Kastelic in Mikulan (2004) omenjata, da zakonodaja uživanja drog ne kaznuje. 4.1 Dovoljene droge Med dovoljene droge Naik (2002) uvršča alkohol, cigarete in hlapne organske snovi. Pogosto so nevarnejše od prepovedanih drog, saj jih zaradi njihove dostopnosti in dovoljenosti veliko prej zlorabimo. Navaja še druge droge, ki jih ljudje pogosto ne dojemamo kot droge. To so pravi čaj, kava in aspirin. V nadaljevanju se bomo podrobneje posvetili trem dovoljenim drogam, to so alkohol, tobak in hlapne snovi Alkohol Milčinski, Tomori in Hočevar (1986) menijo, da je alkohol ena izmed najbolj pogosto zlorabljenih drog in hkrati tudi najbolj problematičnih. S tem se strinja tudi Vlada RS, Urad za droge (2009), ki trdi, da zloraba alkohola povzroča največ ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav. Täschner (2002) opisuje alkohol kot prozorno, lahko gibljivo, vnetljivo in brezbarvno tekočino. V telo pride skozi želodec in tanko črevo, kjer svojo pot nadaljuje po krvnih žilah. Vlada RS, Urad za droge (2009) alkohol uvršča med depresorje osrednjega živčevja, saj»uspava«delovanje možganskih centrov. Pogosto ljudje mislimo, da je alkohol poživilo, vendar ni. Gre le za začetno evforijo, ki je njegova posledica in vpliva na možganske centre in samoobvladovanje. Učinki alkohola so vidni predvsem na 15

17 osrednjem živčevju in na številnih organih v našem telesu. Večja količina alkohola povzroči spremembe v vedenju, počutju, zaznavanju in odzivanju. Prav tako so učinki alkohola odvisni od drugih dejavnikov, to so: starost, spol, zdravstveno stanje, količina in koncentracija popite pijače, hitrost pitja itd. Učinke delimo na psihološke in fiziološke. Psihološki učinki se kažejo kot popustitev zavor in zadržkov, evforije, večje sproščenosti, povečane družabnosti in pripravljenosti za tveganje, težave pri govoru in povezovanju misli, manjši občutek odgovornosti in izguba motorične sposobnosti. Fiziološki učinki pa se kažejo glede na koncentracijo alkohola v krvi, kar pomeni, da so vedenje, čustvovanje in motorika, odvisna od količine popitega alkohola. V nekaterih primerih, ko pride do hude omame, lahko tako početje pripelje do kome ali smrti Tobak Vlada RS, Urad za droge (2009), pojasnjuje, da zgodovina tobaka in tobačnih izdelkov sega v čas izkrcanja Krištofa Kolumba na Bahamske otoke, kjer so ga otočani uporabljali za različne namene (religiozni obredi in proti utrujenosti). Prav tako tobak sprva ni veljal za strupeno in škodljivo rastlino, ampak za rastlino z zdravilnimi učinki, zato se je njen ugled hitro širil po vsem svetu. Šele v času industrijske revolucije je tobak postal težava, saj so takrat izumili stroj za izdelavo cigaret, ki je pridelal na tisoče cigaret in bil hkrati pasivni posrednik pri smrti skoraj evropskih državljanov. Še do nedavnega je tobačna industrija skrivala svoja poročila, ki so dokazovala, da lahko tobačni izdelki povzročijo odvisnost in različne zdravstvene težave. Oblika, ki je najbolj razširjena za uživanje tobaka je kajenje cigaret. Kastelic in Mikulan (2004) navajata, da je tobak rastlina, iz katere se izdelajo cigarete, cigare, žvečilni tobak, tobak za pipe. Cigarete vsebujejo veliko škodljivih snovi, med katerimi so najbolj nevarni in najpogostejši nikotin, katran in ogljikov monoksid. Vlada RS, Urad za droge (2009), navaja še iritante, ki dražijo dihalni sistem. Našteva tudi nekatere psihološke in fiziološke učinke, ki jih tobak lahko povzroči. Psihološki učinki se kažejo kot sprostitev, občutek večje koncentracije in občutek pripadnosti skupini kadilcev, vrstnikom, idolom itd. Fiziološki učinki pa se kažejo kot zmanjšanje zmogljivosti pljuč, prehitra utrujenost, pešanje čutov za okus in vonj, prezgodnje staranje kože na obrazu, slab zadah, rumenkasta barva prstov in zob, kašelj in pljuvanje. Prav tako se lahko od tobačnih izdelkov postane odvisen psihološko ali telesno. 16

18 4.1.3 Hlapne snovi (inhalatorji) Milčinski, Tomori in Hočevar (1986) poročajo, da so se hlapne snovi, vdihovanje plinov in par pojavili že v starodavnih časih z religioznim pomenom. Kot primer so navedli stare Grke, ki so se z vdihovanjem plinov iz skalnatih razpok, spravljali v ekstatična stanja. S tem se strinja tudi Žigon (2000), ki pravi, da vdihovanje hlapnih snovi, ki spreminjajo razpoloženja in omamljajo ljudi, ni nova metoda. Gre za metodo, ki posamezniku omogoči najhitrejši prenos in absorpcijo razširjene kemikalije ali psihoaktivne snovi v telo, saj imajo tudi te sposobnost spreminjanja razpoloženja in doživljanja evforije. Pogosto gre za kemikalije, ki z vdihovanjem povzročijo omamo. Poudarja tudi, da se večina teh kemikalij pojavljajo kot komercialni preparati, ki se uporabljajo v vsakdanjem življenju. Za prvo inhalacijsko sredstvo navaja»plin smehec«, ki je bil odkrit leta Njegova funkcija je bila zmanjševanje bolečine in omamni učinek. Ponekod ga še danes uporabljajo kot anestetik in analgetik. Drugi znani inhalatorji so kloroform, eter, lepila (»glue sniffing«), laki, razredčila, barve za avtomobile, odstranjevalci lakov za nohte, loščila za čevlje, tekočine za vžigalnike, dezodoranti, laki za lase, organska topila itd. Kastelic in Mikulan (2004) navajata nekatere učinke, ki jih lahko povzročijo hlapne snovi oziroma inhalatorji. Prva skupina učinkov se kaže kot zmanjševanje bolečine, mirnost, bruhanje, glavobol, zadah po lepilih, upočasnjenost, težave pri govoru, pordele veznice in motnje zaznavanja. Drugi učinki pa se kažejo kot razigranost in občutek čezmerne moči. Avtorja obenem še poudarjata, da tudi takšen način jemanja droge lahko povzroči psihično in telesno odvisnost. Kljub navidezno»nedolžnim«učinkom hlapnih snovi Žigon (2000) opozarja, da nekatere od njih predstavljajo resnično grožnjo, ki se lahko konča s smrtjo. To sta benzen in ogljikov tetraklorid. S tem se strinjajo tudi Jaffe, Peterson in Hodgson (1979), ki opozarjajo, da simptomi večinoma niso pretirano resni in se jih lahko na videz znebi, a ne smemo izključiti zastrupitve, ki lahko povzroči resne in dolgotrajne posledice. 17

19 4.2 Prepovedane droge V zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (1999) je navedena definicija prepovedanih drog. To so rastline ali substance, ki so naravnega ali sintetičnega izvora s psihotropnimi učinki. Vplivajo na telesno in duševno zdravje in ogrožajo socialno stanje ljudi. V zakonu je prav tako naveden seznam prepovedanih drog. Zakon razvršča prepovedane droge v določene skupine, ki se razlikujejo med seboj glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe. -»Skupina 1: rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini; - Skupina 2: rastline in substance, ki so zelo nevarne zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini; - Skupina 3: rastline in substance, ki so srednje nevarne zaradi posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini.«poleg razvrstitve prepovedanih drog v skupine iz seznama zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami določa tudi pogoje o proizvodnji, prometu in posesti prepovedanih drog (Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, 1999). V nadaljevanju bomo opisali nekatere prepovedane droge, ki so bile omenjene v naši raziskavi. To so: marihuana in hašiš, kokain, heroin, metadon, amfetamini in njihovi derivati, ekstazi (MDMA) in LSD. Opozoriti moramo, da to niso vse prepovedane droge, saj je seznam zelo dolg Konoplja (marihuana in hašiš) Vlada RS, Urad za droge (2009), navaja, da sta marihuana in hašiš najpogosteje uporabljeni drogi in hkrati tudi najbolj znani psihoaktivni snovi. Pridobimo ju iz konoplje (Canabis sativa), natančneje iz njenih listov, cvetov in smole. Tako kot preostale droge so tudi konopljo uporabljali že v času pred našim štetjem. Kot primere Milčinski, Tomori in Hočevar (1986) navajajo Kitajce, Asirce, Perzijce in Skite, ki so marihuano uporabljali za religiozne namene in zaradi užitka. Žigon (2000) pa trdi, da se je zgodovina marihuane začela v času bronaste dobe, saj so seme in liste marihuane odkrili v posodah iz bronaste dobe. Takrat naj bi marihuano uporabljali za omamljanje. Milčinski, Tomori in Hočevar (1986) menijo, da so prvotne države in področja, na katerih konoplja dobro uspeva Indija, predvsem vznožje 18

20 Himalaje, jug Afganistana, Iran, Sirija, Egipt in Maroko. Raste tudi na področju nekdanje Sovjetske zveze, natančneje v južni Sibiriji, Turkenstanu, Kirgiških stepah, pobočju Kavkaza in na Kitajskem. Veliko konoplje pa najdemo na področju Mehike in južne Amerike. Kastelic in Mikulan (2004) pojasnjujeta, da je za konopljo značilno, da vsebuje različne psihoaktivne snovi, med katerimi je najbolj pomemben tetrahidrokanabinol (THC). Ta je v vršičkih in listih ženske rastline. Žigon (2000) cannabis deli na tri produkte, in sicer: - marihuano, ki je osušeno in zdrobljeno cvetje in listi rastline, - hašiš, ki je smola ali prah in je v dlačicah rastline in - hašiševo olje, to je izločen koncentrat, ki se pridobi iz listov in smole. Prav tako avtor navaja nekatere načine uživanja. Najbolj pogosto se uživa s pomočjo cigaret in tobaka, pip ali tako imenovanim»bongom«. Lahko se tudi primeša v hrano ali se napravi napitek imenovan»bhang«. Tako kot preostale droge ima tudi konoplja (marihuana in hašiš) različne učinke. Vlada RS, Urad za droge (2009) navaja tako psihološke kot fiziološke učinke. Med psihološke učinke šteje spreminjanje razpoloženja, sprostitev, popustitev zavor, veselje, zaspanost, sprememba čutnega zaznavanja. Fiziološki učinki pa se kažejo kot povečan apetiti in žeja, suha usta, sijoče in pordele oči, pospešen srčni utrip, potenje, zaspanost in nekoordinirani gibi. Prav tako opozarjajo, da lahko zaradi čezmernega uživanja konopljinih izdelkov postanemo psihološko in telesno odvisni. Zavedati se moramo, da ima konoplja tudi nekatere uporabne lastnosti, ki jih uporabljajo predvsem v zdravstvene namene. Primeri, ki jih navajajo Jaffe, Peterson in Hodgson (1985), so: - pri bolnikih z rakom, saj kajenje marihuane preprečuje slabost in bruhanje, - zniževanje pritiska v očeh, kar pomeni, da preprečuje slepoto in - širi dihalne poti, saj draži pljuča in s tem zmanjšuje astmatične bronhialne krče. Vendar Vlada RS, Urad za droge (2009), kljub temu opozarja, da marihuana in hašiš, vplivata na številne telesne, duševne in družbene probleme, zato ne moremo enačiti medicinskih raziskav in rekreativnega uživanja teh dveh drog. 19

21 4.2.2 Kokain Vlada RS, Urad za droge (2009), navaja, da kokain srečamo v listih grma z imenom Erythroxyxlon coca. Raste predvsem v državah Andskega višavja (Bolivija, Kolumbija in Peru). Prav tako kot preostale navedene droge tudi koka ni nova, ampak so jo domačini uporabljali že pred stoletji. Predvsem za namene verovanj, ritualov, proti utrujenosti in tegobi. Kastelic in Mikulan (2004) pojasnita, da se je koka uporabljala v zdravstvu, saj je ena izmed njenih lastnosti omrtvičenje roženice, kar je pripomoglo k lažjim očesnim operacijam. Kot zanimivost pri koki Žigon (2000) in Vlada RS, Urad za droge (2009), navajata primer, ko sta se kokain in izloček semen drevesnega roda Kola uporabljala kot sestavini pijače, poznane kot kokakola. Leta 1906 so kokain v kokakoli prepovedali. Vlada RS, Urad za droge (2009), pojasnjuje, da je koka postala psihoaktivna droga v 19. stoletju, saj so z različnimi kemijskimi postopki izločili njene učinkovine. S temi postopki je nastal tako imenovani kokain hidroklorid. Poznamo ga v več kemičnih oblikah. To so hidrokloridna sol ali kokain v prahu,»freebase«in kokainska baza ali crack. Prav tako navaja nekatere psihološke in fiziološke učinke, ki so značilni za kokain. Med psihološke uvršča evforijo, zgovornost, večjo družabnost, izostrenost duha, hiperaktivnost, večjo željo po spolnosti itd. Med fiziološke pa uvršča zmanjšanje utrujenosti, potrebe po spanju, apetita in povišanje krvnega tlaka. Tudi ta droga povzroča psihično in fizično odvisnost Heroin Vlada RS, Urad za droge (2009), pojasnjuje, da spada heroin v družino opiatov oziroma natančneje, to je derivat opija, ki ga pridobimo iz glavic rastline tako imenovanega maka, ki so ga uporabljali že 4000 let pred našim štetjem. Podobno menijo Sande, Purkart in Colja (2013), ki razkrivajo, da je heroin polsintetični opioid, ki ga pridobivajo iz morfina, ki se je takrat uporabljal kot zdravilo za zdravljenje kašlja. Rastlina mak in s tem tudi opij uspeva na področjih, kot so Makedonija, Bolgarija, Grčija, evropski del Turčije, Mala Azija, Bližnji vzhod v Egiptu, Afganistanu, Iranu, Sibiriji in Kitajskem (Milčinski, Tomori in Hočevar, 1986). Leta 1906 postane heroin zelo priljubljen v Ameriki, saj so ga v medicini uporabljali namesto morfina, a so kmalu ugotovili, da povzroča še večjo odvisnost kot morfin, zato so ga nekaj let kasneje v ZDA prepovedali (Žigon, 2000). K slovesu heroina je zelo pripomogla Amerika, in sicer njena severnoameriška protikulturna gibanja oziroma džankijevski način življenja (Vlada RS, Urad za droge, 2009). 20

22 Žigon (2000) navaja nekatere najbolj znane in najpogosteje uporabljene vrste heroina in načine uživanja. Vrste heroina so heroin kot katran, speedballs oziroma hitra žogica in heroin v koščkih. Načine uživanja heroina delimo na intravenozno uživanje, kar pomeni, da si ga s pomočjo raznih pripomočkov vbrizgamo v žile, veliko»začetnikov«pa heroin vdihuje s pomočjo papirnih svitkov. Prav tako kot za preostale droge tudi pri tej Vlada RS, Urad za droge (2009), navaja nekatere psihološke in fiziološke učinke. Psihološki učinki so: evforija, dobro počutje in ugodje, fiziološki učinki pa se kažejo kot pomanjkanje občutka za bolečino, slabost, bruhanje, pomanjkanje apetita, zastrupitev, prenehanje dihanja in tudi smrt. Povzroča tudi močno odvisnost, ki se kaže tako na psihološki kot na telesni ravni Metadon Kastelic in Mikulan (2004) pojasnjujeta, da je metadon glede na učinke zelo podoben drugim opiatom. Gre za sintetično spojino, ki se dobro in hitro vpija. Odkritje metadona sega v čas 2. svetovne vojne, ko so ga uporabljali kot nadomestilo morfinu. Žigon (2000) piše, da se metadon pojavlja v obliki kristalnega prahu, ki ima grenak okus in je topen v vodi ter alkoholu. Uporaba metadona se danes pojavlja v zdravstvu, in sicer za odvisnike od narkotikov. V tej skupini imajo posebno mesto odvisniki od heroina, saj se je, kot pravita Kastelic in Mikulan (2004), metadon začel uporabljati za različne vzdrževalne metadonske programe, v katere so bili vključeni odvisniki od opioidov (heroina). Po raziskavah sodeč je metadon ena izmed zelo učinkovitih drog, ki zmanjšuje zlorabo ostalih opioidov, zmanjšuje kriminaliteto in tveganje nekaterih bolj nevarnih okužb, kot sta virus HIV in hepatitis. Prav tako pa zmanjšuje druge zdravstvene težave in smrtnost. Zaradi teh programov se bolniki hitreje in lažje rehabilitirajo, a kot navajajo avtorji Vlada RS, Urad za droge (2009), ter Kastelic in Mikulan (2004) morajo biti doze metadona za uspešno izvajanje programov pravilno izmerjene. V Sloveniji je metadon poznan kot Heptanon oziroma Pliva (Vlada RS, Urad za droge, 2009). Čeprav se metadon uporablja za različne vzdrževalne programe, Žigon (2000) opozarja, da se pri njem lahko tudi pojavi toleranca, odvisnost in abstinenčni simptomi, ki so veliko bolj neprizanesljivi kot pri heroinu in morfinu Amfetamin in njegovi derivati Vlada RS, Urad za droge (2009), opredeli amfetamine kot psihostimulante, ki so jih v 19. stoletju začeli sintetično proizvajati v kemičnih laboratorijih. Bolj natančno zgodovino nastanka amfetaminov opredelita Kastelic in Mikulan (2004), ki pojasnjujeta, da začetki amfetaminov segajo do leta 1887, ko so jih prvič sintetizirali 21

23 v Nemčiji, a so jih kot zdravilo začeli uporabljati šele leta Z njimi so zdravili depresijo in patološko zaspanost, znano kot narkolepsija. Kmalu za tem so amfetamine začeli uporabljati v vojski, saj so s tem zdravili bojno utrujenost in hkrati povečali moralo. Vendar so na podlagi raziskav, kot pojasnjuje Žigon (2000), amfetamine leta 1971 prepovedali in jih uvrstili na seznam prepovedanih drog, saj so ugotovili, da povzročajo zasvojenost. Kljub temu pa Vlada RS, Urad za droge (2009) ter Kastelic in Mikulan (2004) naštevajo nekatere motnje, pri katerih se še danes za zdravljenje uporabljajo amfetamini. To so patološka potreba po spanju ali huda oblika dnevne zaspanosti, otroška hiperaktivnost in zaviralec apetita v klinikah za hujšanje. Amfetamine najdemo v obliki tablet, prahu, kapsul in tekočine. Prav tako so lahko različnih velikosti in barv. Zaradi teh lastnosti se amfetamini lažje prepoznajo na ulici. Delujejo na osrednje živčevje. Amfetamini, ki jih poznamo, so 4- MTA, Metamfetamini, ICE-LED, Metkatinon in Metilfenidat. Poleg amfetaminov so zelo znani še njegovi derivati. To so speed, MDA, MDMA-Ecstasy, GHB in druge droge (Žigon, 2000). Psihološke in fiziološke učinke, ki se pojavijo pri amfetaminih in njihovih derivatih Vlada RS, Urad za droge (2009) izpostavi vznemirjenost, evforijo, povečan občutek samospoštovanja, klepetavost, nenehna budnost in pazljivost, agresivnost, pomanjkanje apetita, pospešen in nereden srčni utrip, nespečnost, suha usta in druge sluznice, potenje, povečan krvni tlak ter krčenje čeljustnih in drugih mišic. Prav tako lahko tudi amfetamini povzročijo tveganja na telesni in psihološki ravni Ekstazi (MDMA) Kot smo že omenili, je ekstazi (exstasy) eden izmed derivatov amfetaminov. Leta 1912 so ga odkrili v farmacevtski družbi Merc. Nekaj desetletji kasneje ga je začela uporabljati severnoameriška vojska, saj so skušali poiskati sredstvo za»popustitev zavor«. Prav tako so z njim začeli eksperimentirati severnoameriški psihologi in psihiatri, saj so menili, da bi zaradi te droge pri bolnikih lahko prišlo do sprostitve psihične zavrtosti (Vlada RS, Urad za droge, 2009). Tudi Žigon (2000) opisuje zgodovinsko pot ekstazija, in sicer ko leta 1914 ustanoviteljsko podjetje Merc ekstazi patentira kot sredstvo za zmanjševanje teka, vendar ta nikoli ne doživi kakršnegakoli razcveta tako v industrijski kot tudi v tržni prodaji. Prav tako ekstazi postane popularen v sedemdesetih letih, saj so na podlagi farmacevtskih raziskav ugotovili, da zmanjšuje notranjo tesnobo in napetost, dvigne samozavest, ustvarja dobro razpoloženje, prežene strah in olajša komunikacijo. Zaradi teh lastnosti je ekstazi dobil pomembno vlogo pri zdravljenju duševnih motenj. Zelo priljubljen postane tudi na različnih»rejv zabavah«in v ritmih»tehno glasbe«. Prav to so izkoristili 22

24 preprodajalci drog, ki so hoteli priti do velikih zaslužkov. Kmalu po razcvetu ekstazija so države ugotovile negativne učinke te droge in jo tako uvrstile na seznam prepovedanih drog. Slovenija je to storila leta Kastelic in Mikulan (2004) ekstazi opredelita kot stimulativno sintetično drogo. Medtem ko jo Žigon (2000) opredeli kot 3,4-MetilenDioksiMetAmfetamin oziroma MDMA, znan pod popularnimi imeni, kot so XTC, Adam, Doctor. Gre za psihoaktivno snov, ki izhaja iz skupine fenetilaminov in je po kemijski strukturi podoben amfetaminom in meskalinu. Ekstazi avtor uvršča v skupino»designer«droge, saj je bil pridobljen na podlagi kemijskega poizkusa, pri katerem so mu z različnimi postopki spremenili molekularno strukturo in s tem povečali njegove učinke. Vlada RS, Urad za droge (2009), pojasnjuje, da se učinki ekstazija pogosto stopnjujejo: - prva faza se imenuje»energiziranje«, - druga faza se imenuje flash, - tretjo fazo prepoznamo pod imenom»plato«in v - četrti fazi se pojavi spuščanje ali prehajanje v bolj amfetaminsko omamljenost. Avtor še navaja določene psihološke in fiziološke učinke. Med psihološke spadajo družabnost, zanos, evforija, povečan občutek samozavesti, popustitev zavor, povečana želja po spolnosti, zgovornost, nemir, zmedenost potrtost. Fiziološki učinki pa se kažejo kot pospešen oziroma nereden srčni utrip, aritmija in visok krvni tlak, suha usta in druge sluznice, potenje, krčenje mišic, tresenje, nevarnost izsušitve telesa po prenehanju potenja in visoka telesna temperatura. Tudi pri tej drogi raziskave opozarjajo na določena tveganja na psihološki in telesni ravni, a so te raziskave še na začetni stopnji. Žigon (2000), Kastelic in Mikulan (2004) opozarjajo, da je eden izmed negativnih učinkov, ki ga lahko povzroči ekstazi tudi vročinska kap, ki se lahko pojavi zaradi slabega prezračevanja v prostoru in nenehnega poplesovanja. Za vročinsko kap je značilno, da človekova temperatura naraste na 41 ali več stopinj Celzija, česar pa človekovo telo ne prenese, saj je njegova normalna temperatura okoli 36 in 37 stopinj Celzija LSD LSD je najmočnejši in najbolj priljubljen halucinogen, čigar psihične lastnosti je leta 1943 ugotovil dr. Hofmann, saj je po pomoti vzel večji odmerek in doživel svoj prvi tako imenovani»trip«. Okrog leta 1966 so ga ameriški psihiatri označili za nevarno 23

25 psihotropno snov (Žigon 2000). LSD (dietilamid lizergične kisline) Paš, Purkart, Colja in Sande (2013) opredelijo kot psihedelično snov, ki ima moč spreminjati naše zaznavanje in doživljanje okolice. Tako kot pravita Kastelic in Mikulan (2004) je osnovna sestavina za pridobivanje dietilamida lizergične kisline (LSD) in ergotamina, ki je škodljivec na rži in je kot nekakšen črni glivični izrastek, ki ga v kemičnih laboratorijih izločijo iz rženega rožička. Za LSD je značilno, da se pojavi v obliki drobnih raznobarvnih tabletk, želatine, kapsul, kock sladkorja, prepojenih z LSD in pivniki, ki so poslikani listki z raznimi motivi (Žigon, 2000). Tako kot pri drugih navedenih drogah tudi zanj Vlada RS, Urad za droge (2009), izpostavlja nekatere psihološke in fiziološke učinke. Psihološki so spremembe zaznavanja, vključno s samopodobo, zaznava preobčutljivosti, popačeno doživljanje časa in prostora, halucinacije, blodnje, evforija, zmedenost, klepetavost, hiperaktivnost in mistična izkušnja. Fiziološki pa so pospešeno bitje srca, povečana telesna temperatura in povišan krvni tlak, razširjene zenice in izguba motorične koordinacije. 24

26 5 Zakonodaja na področju drog Pravna ureditev v Sloveniji na področju drog zajema kar nekaj zakonov in uredb. Prvi zakon, ki ga lahko poudarimo, je Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (1999), ki določa pogoje proizvodnje, promet in posest prepovedanih drog. Poleg pogojev navaja definicijo drog in seznam prepovedanih drog, ki smo jih omenili že v prejšnjem poglavju (Prepovedane droge). Kmalu zatem je bila sprejeta Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2014), ki razvršča prepovedane droge glede na posledice zlorabe in resnost nevarnosti za zdravje ljudi. Prav tako določa droge, ki so trenutno prepovedane. Naslednji zakon, ki pokriva pravno področje o prepovedanih drogah, je Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog (1999), ki določa temeljne ukrepe in postopke, s katerimi bi lahko zmanjšali povpraševanje po drogah. Ukrepi, ki jih našteva Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uživalcev prepovedanih drog, so: informativne kampanje, preventivni, zdravstveni in socialni programi ter analize problematike prepovedanih drog. Zakone, ki jih moramo tudi izpostaviti, so Kazenski zakonik (2008), ki določa kazniva dejanja za področje prepovedanih drog, in sicer sta to neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu, predhodne snovi za izdelavo prepovedanih drog (186. člen) in omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu (187. člen). Poleg Kazenskega zakonika je pomemben še Zakon o pravilih cestnega prometa, saj prepoveduje vožnjo pod vplivom alkohola in drog. Prav tako tudi ta določa kazni in postopke v primeru vožnje pod vplivom navedenih substanc. 25