21/2016 KAZALO NOVOSTI IZ ZAKONODAJE. NOVOSTI IZ ZAKONODAJE Pomanjkljiva vsebina računov sodba v zadevi C 516/14 VPRAŠANJA ODGOVORI

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "21/2016 KAZALO NOVOSTI IZ ZAKONODAJE. NOVOSTI IZ ZAKONODAJE Pomanjkljiva vsebina računov sodba v zadevi C 516/14 VPRAŠANJA ODGOVORI"

Transkripcija

1 21/ Ljubljana Pozdravljeni, v prejšnji številki vestnika smo pisali o dveh novih pojasnilih davčnega organa in tudi tokratni uvodnik posvečamo obvestilu o novih pojasnilih s področja DDV, ki jih je FURS izdal Prvo pojasnilo, št / , z naslovom Izkazovanje DDV od uvoza prek obračuna DDV dodatno pojasnjuje obračunavanje DDV od uvoza prek obračuna DDV. Davčni organ namreč ugotavlja, da davčni zavezanci v polje 26 obračuna DDV za julij in avgust 2016 niso vključili pravilnih zneskov DDV od uvoza blaga, prepuščenega v prost promet v teh dveh mesecih. Drugo pojasnilo, št /2016-3, z naslovom Obvestilo glede izvajanja drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 v povezavi z 78. členom pravilnika, se nanaša na spremenjeno določbo 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Pojasnilo pravi, da je izjava po 45. členu ZDDV-1 za dobavo blaga ali storitev predložena pravočasno, če bo dana do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. V nadaljevanju poleg odgovorov na vprašanja bralcev ne spreglejte tudi zanimivega strokovnega članka. Lepo vas pozdravljam, Kristina Suhadolnik strokovna urednica KAZALO NOVOSTI IZ ZAKONODAJE Pomanjkljiva vsebina računov sodba v zadevi C 516/14 1 VPRAŠANJA ODGOVORI Prodaja naložbenih nepremičnin tujemu kupcu 2 Evidentiranja računa iz Velike Britanije 3 Nabava in nadaljna dobava lesa 4 Izvajanje tesarskih del na Hrvaškem 4 Prodaja blaga na sejmu v Avstriji 5 Prodaja osnovnih sredstev in DDV 6 Kako pravilno izdati račun za gradbene storitve 6 Uporaba obrnjene davčne obveznosti ali ne 7 Opravljanje elektroinštalacijskih storitev v EU 7 Storitev montaže na nepremičnini v Sloveniji 8 Poenostavljena vsebina računa 9 NOVOSTI IZ ZAKONODAJE Pomanjkljiva vsebina računov sodba v zadevi C 516/14 V praksi so kot pomembni dogodki največkrat izpostavljeni obdavčljivi dogodek, obveznost obračuna in nastanek pravice do odbitka. Z nastankom obdavčljivega dogodka se prepozna trenutek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV (torej, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene). Obveznost obračuna DDV pa nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo. Obveznost obračuna praviloma nastane hkrati z nastankom obdavčljivega dogodka, z izjemo določenih predplačil. Na drugi strani pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Pravica do odbitka DDV torej v nobenem primeru ne more nastati prej, preden davčni organ ne pridobi pravice zahtevati tega obračunanega DDV. Most med obveznostjo obračuna DDV in na drugi strani odbitkom tega DDV pa je prav račun. Slednji zlasti davčnemu organu omogoča ustrezen nadzor nad obračunavanjem DDV in na drugi strani odbitkom tega DDV. Zato je treba poleg treh zgoraj navedenih dogodkov v vsakem primeru posebej preizkusiti še obstoj pogojev, ki omogočajo uveljavljanje odbitka DDV pri prejemniku računa. Kadar govorimo o domačih nabavah, je eden izmed pogojev, ki mora biti izpolnjen, da prejemnik lahko uveljavlja odbitek DDV tudi ta, da mora imeti račun, ki vsebuje vse predpisane elemente. Obvezni elementi, ki jih mora davčni zavezanec na izdanem računu navesti, so v prvi vrsti namenjeni temu, da omogočajo ta ustrezen način nadzora s strani davčnega organa. Kot to določa 226. člen Direktive o DDV, morajo biti za namene DDV na računih, ki se izdajajo v skladu s členom 220 te direktive, brez poseganja v posebne določbe te direktive obvezno navedeni samo podatki, ki so vsebovani v tem členu. Kot je pojasnilo Sodišče EU, 1 zato državam članicam ni dovoljeno, da uveljavljanje pravice do odbitka DDV vežejo na upoštevanje pogojev o vsebini računov, ki jih določbe Direktive 2006/112 izključno ne določajo. 1 Glej na primer sodbo v zadevi C-368/09 (Pannon Gép Centrum kft proti APEH Központi Hivatal Hatósági Főosztály Dél-dunántúli Kihelyezett Hatósági Osztály, točki 40 in 41. 1

2 2 Kot obvezna elementa, ki jih mora davčni zavezanec navesti na izdanem računu, kadar ta račun izdaja drugemu davčnemu zavezancu, 226. člen Direktive DDV navaja tudi»količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev«in»datum, na katerega je bila opravljena dobava blaga ali dokončana storitev«. Ta dva elementa je Sodišče EU obrazložilo v sodbi v zadevi C 516/14 (Barlis 06 Investimentos Imobiliários e Turísticos SA proti Autoridade Tributária e Aduaneira). Sodišče je v tej zadevi v bistvu obravnavalo primer, v katerem je davčni zavezanec prejel račun za opravljene storitve pravnega svetovanja, pri čemer izdajatelj računa teh storitev ni podrobneje opredelil, prav tako ni v vseh primerih natančno navedel, kdaj so bile te storitve dejansko opravljene. Izdajatelj je tako na izdanem računu navedel le»pravne storitve, opravljene do danes«. Sodišče je odločitev podalo v dveh dimenzijah, in sicer se prva nanaša na ustreznost navedb teh dveh elementov na izdanem računu, druga pa na omejitev dobitka DDV na drugi strani pri prejemniku tega računa. Sodišče je pojasnilo, da ker se za pravne storitve, ki so bile predmet zadevnih računov, izdajajo zaporedni računi ali izvršijo zaporedna plačila, morajo biti ta obdobja obvezno navedena na računih v zvezi s temi storitvami. Zgolj navedba»storitve, opravljene do danes«torej ni dovolj, pač pa bi moral biti naveden tudi datum začetka zadevnega obračunskega obdobja. Ne glede na navedeno pa je sodišče vseeno pojasnilo, da je treba preveriti, ali ta podatek morda vsebujejo priloge k takšnemu računu. V zvezi z odbijanjem DDV na podlagi tako pomanjkljivega računa pa je Sodišče EU odločilo, da davčni organ prejemniku ne sme zavrniti pravice do odbitka DDV zgolj zato, ker ima davčni zavezanec tako pomanjkljiv račun in čeprav imajo ti organi na voljo vse potrebne informacije, da preverijo, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi z uveljavljanjem te pravice. Kot pojasnjuje sodišče, davčni organ v zvezi s tem ne sme biti omejen na to, da pregleda le račun, pač pa mora upoštevati tudi dodatne podatke, ki jih je predložil davčni zavezanec, torej vsakršen dokument ali sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj izrecno in nedvoumno nanaša, obravnava enako kot račun. Na podlagi vsega navedenega je moč zaključiti, da sta oba obravnavana elementa na izdanem računu obvezna, še zlasti velja opozoriti, da naj bodo tovrstne in podobne storitve dovolj natančno opisane. V kolikor pa se zgodi, da prejemnik zahteva naknadni popravek, oziroma dopolnitev takšnega računa, pa se mu zgolj zaradi predhodnega pomanjkljivega računa pravice do odbitka DDV ne sme odvzeti. mag. Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka VPRAŠANJA ODGOVORI Na vprašanja naročnikov odgovarja davčna svetovalka mag. Aleksandra Heinzer. Prodaja naložbenih nepremičnin tujemu kupcu Podjetje bo prodalo naložbene nepremičnine (poslovne zgradbe in zemljišče) nemškemu poslovnemu partnerju. Nepremičnine ima v lasti od leta 1998, velik delež pa se je dogradil v letih 2009 in 2015 v sistemu DDV, kar pomeni, da smo za vse nabave odbijali vstopni DDV oziroma delali samoobdavčitev po 76.a členu ZDDV-1. Trenutno se nepremičnina daje v poslovni najem davčnemu zavezancu v sistemu DDV. Obe podjetji sta podali izjavo po 45. členu ZDDV-1. Sedaj nas zanima, kako je s prodajo teh nepremičnin tujemu kupcu, če: ima nemško ID številko za namene DDV ali nima te številke. Brez vpogleda v celotno dejansko stanje in zgolj na podlagi vsebine vašega vprašanja se mi najprej zastavi vprašanje, za kakšen namen nemški kupec zadevne nepremičnine kupuje na ozemlju Slovenije. Če namerava nemški kupec na ozemlju Slovenije opravljati obdavčljive transakcije, bi bilo pravilno, da se tukaj pravočasno identificira za namene DDV. Na to obveznost posedovanje nemške davčne številke ali morda nemške identifikacijske številke za namene DDV ne vpliva. 19. člen ZDDV-1 določa, da če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga. Kraj dobave nepremičnine, ki se nahaja v Sloveniji, je torej ta država članica, ne glede na to, kdo je njen kupec. Nadalje je treba preveriti, ali je takšna dobava, ki jo opravi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, obdavčena ali oproščena plačila DDV. Skladno s 7. točko 44. člena ZDDV-1 je dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve, oproščena plačila DDV. Ne glede na navedeno pa se skladno s 45. členom ZDDV-1 davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena med drugim v 7. točki 44. člena tega zakona, lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od

3 navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu z navedenim, če z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo v elektronski obliki. Prodaja nepremičnine, ki se po DDV pravilih ne šteje za novo, je torej lahko obdavčena le v primeru, da so izpolnjeni pogoji za podajanje izjave po 45. členu ZDDV-1 in je ta izjava pravočasno in ustrezno podana s strani prodajalca in kupca. V kolikor gre v zadevnem primeru za prodajo nepremičnin, ki po zgoraj navedenih pravilih niso»nove«, je ta prodaja lahko obdavčena le, če: se tujec v Sloveniji pravočasno identificira za namene DDV (gre torej za davčnega zavezanca), tujec namerava te nepremičnine uporabljati izključno za opravljanje svoje obdavčene dejavnosti in se pravočasno in na ustrezen način poda skupna izjava po 45. členu ZDDV-1. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, je prodaja nepremičnin, ki niso nove, oproščena plačila DDV (so torej predmet davka na promet nepremičnin) in je prodajalec, ki je pri vlaganjih v te nepremičnine odbijal DDV, ta odbitek DDV dolžan ustrezno popraviti. Ne glede na vse navedeno pa bi le želela še izpostaviti določeno mero zadržka (vzemite prosim obrazložitev, ki sledi, le kot moje subjektivno razmišljanje), ki jo imam glede obvezne identifikacije davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici v Sloveniji v povezavi s podajanjem izjave po 45. členu ZDDV-1. Ta določba namreč kot pogoj zahteva, da ima kupec pravico do celotnega odbitka DDV, ne pa izrecno tudi tega, da mora biti identificiran za namene DDV v Sloveniji. Vendar pa ne gre zanemariti dejstva, da bi se v praksi lahko izjemoma zgodilo, da ima davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, v tej matični državi članici pravico do odbitka celotnega DDV (opravlja le obdavčen promet), v Sloveniji pa kupi nepremičnino, ki jo uporablja le za lastne namene te obdavčene dejavnosti. Če torej tak davčni zavezanec v Sloveniji obdavčljivih transakcij ne opravlja, identifikacija za namene DDV ni niti smiselna niti mogoča. Vendar pa v kolikor takšen davčni zavezanec v Sloveniji le prejema račune s pravilno obračunanim DDV, lahko zahteva vračilo takšnega DDV na podlagi Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne , str. 23). 2 Ob takšni razlagi se torej upravičeno postavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi izjavo po 45. členu ZDDV-1 lahko podali tudi davčni zavezanci s sedežem in identificirani za namene DDV v drugi državi članici s popolno pravico do odbitka DDV, vendar pa trenutni sistem v Sloveniji tega žal ne omogoča. Na drugi strani pa je treba vendarle priznati, da so takšni primeri, ko bi tujec v Sloveniji sicer kupil nepremičnino, z njo pa tukaj ne bi opravljal nobene obdavčljive transakcije, izredno redki. Evidentiranja računa iz Velike Britanije Prejeli smo račun od dobavitelja iz Velike Britanije, ki je napisal na račun davčno številko brez predpone GB. Ko sem davčno številko preverila v VIES, sem opazila, da številka ni veljavna. Na računu ni izkazan DDV. Kako evidentiramo ta račun? Obravnava prejetega računa je odvisna od tega, kaj ste od dobavitelja sploh nabavili. Če ste od dobavitelja, ki je v Veliki Britaniji oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec, nabavili blago, potem se DDV od tega prejetega blaga ne obračunava. Kot namreč določa 2.a točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, so predmet DDV pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali desetega odstavka 20. člena ZDDV-1. Če ste od zadevnega dobavitelja prejeli storitev, morate nadalje preveriti naravo te storitve. Če bi na primer ugotovili, da vam je opravil storitev, katere kraj se določi po splošnem pravilu iz prvega odstavka 25. člena ZDDV- 1 in ste to storitev prejeli za potrebe svojega sedeža v Sloveniji, je do DDV upravičena Slovenija, ne glede na to, ali se je izvajalec zaradi poročanja v rekapitulacijsko poročilo v Veliki Britaniji identificiral za namene DDV ali ne (skladno z Direktivo o DDV bi se moral). Kot namreč določa 3. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, mora DDV plačati tudi vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, če te storitve opravi davčni 2 Enaki pomisleki se nanašajo tudi na davčne zavezance s sedežem v tretjih državah, s katerimi je vzpostavljena vzajemnost. 3

4 zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji. V kolikor je torej storitev iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 prejeta od davčnega zavezanca s sedežem v Veliki Britaniji, bi bilo pravilno, če bi se prejem takšne storitve evidentiral na naslednji način: knjiga IR: 17/19 knjiga PR: 11, 17/18/19 obrazec DDV-O: 32a, 23a/24a, 41/42 Če pa bi bila narava te storitve takšna, da se kot kraj opravljanja storitev ne šteje Slovenija, pa se tudi od prejete storitve v Sloveniji ne obračuna DDV po sistemu samoobdavčitve. ni, stalno ali običajno prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za katere v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni opravljena v Uniji, se za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom. Na podlagi navedenega naj torej slovenski davčni zavezanec poskrbi, da bodo na izdanem računu navedeni vsi elementi, ki jih zahteva ZDDV-1. Klavzula za dobavo blaga izven Unije ni predpisana, lahko pa navedete na primer, da dobava blaga skladno s 3. členom ZDDV-1 ni predmet slovenskega DDV. Seveda svetujem, da pri tem hranite vsa dokazila, iz katerih to dejansko stanje tudi izhaja. Tako izdani račun se evidentira v stolpec 23 knjige izdanih računov. 4 Nabava in nadaljna dobava lesa Davčni zavezanec (d.o.o.) bi kupil blago (les) v Srbiji, prodal pa bi ga v Romunijo. Blago bi šlo direktno iz Srbije v Romunijo. Kako izstaviti račun za romunskega davčnega zavezanca? V obeh korakih (torej pri nabavi in nadaljnji dobavi lesa) je treba preveriti, kje pride do dobave blaga. Glede na vsebino vašega vprašanja lahko le predvidevam, da bo do prenosa pravice do razpolaganja s srbskega prodajalca na slovenskega davčnega zavezanca prišlo izven Unije. V kolikor je temu tako in to lahko izkažete z ustreznimi listinami (pogodbe, prodajna pravila, prevozne listine itd.), nakup ni predmet slovenskega DDV in se prejetega računa v slovenske evidence ne evidentira. Če predpostavimo, da bo zadevno blago v Romunijo uvozil romunski kupec sam in bo do prenosa pravice do razpolaganja s slovenskega davčnega zavezanca na romunskega kupca prišlo izven ozemlja Unije (svetujem, da takšen dogovor izrecno izhaja iz poslovnih dogovorov), potem tudi nadaljnja prodaja tega blaga ni predmet slovenskega (evropskega) DDV. 3 V kolikor torej slovenski davčni zavezanec dobavi blago svojemu romunskemu kupcu na ozemlju izven Unije, se slovenskega DDV na izdanem računu ne obračuna. Ne glede na navedeno pa opozarjam, da je slovenski davčni zavezanec v tem primeru skladno s posebnim teritorialnim pravilom izdajanja računov iz tretjega odstavka 80.a člena ZDDV-1, takšen račun dolžan izdati po slovenskih pravilih. Navedeni člen namreč določa, da če ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote 3 Seveda bi bilo situacijo treba dodatno proučiti, če bi v vašem primeru prišlo do prodaje na ozemlju Unije, na primer v kakšnem izmed evropskih carinskih skladišč, vendar pa te možnosti v svojem vprašanju ne omenjate. Izvajanje tesarskih del na Hrvaškem Naše podjetje je za slovensko podjetje izvajalo tesarska dela na Hrvaškem. Temu slovenskemu podjetju moramo za naša dela izstaviti račun. Kako je z DDV, po katerem členu se zaračuna? Iz vašega vprašanja ni jasno razvidno, ali bo šlo v zadevnem primeru le za opravljanje storitev ali za dobavo blaga z instaliranjem. Če predpostavimo, da gre le za opravljanje storitev, je treba nadalje preveriti naravo teh storitev. Tesarske storitve namreč zajemajo širok spekter storitev. V kolikor bi ugotovili, da gre za storitve v zvezi z nepremičnino, ki se nahaja na Hrvaškem, potem izvajalec, davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji na izdanem računu slovenskega DDV ne obračuna, saj se skladno s 27. členom ZDDV-1 kot kraj opravljanja teh storitev šteje Hrvaška. V kolikor pa bi se izkazalo, da ne gre za storitve v zvezi z nepremičnino, ki se nahaja na Hrvaškem, in bi bilo treba uporabiti splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, pa se kot kraj opravljanja storitev šteje Slovenija in je izvajalec dolžan na izdanem računu obračunati slovenski DDV. V kolikor bi šlo v zadevnem primeru za dobavo blaga z instaliranjem na Hrvaškem, je treba glede določanja kraja upoštevati posebno pravilo iz desetega odstavka 20. člena ZDDV-1. Slednji določa, da kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano. Tudi v tem primeru se torej kot kraj dobave šteje Hrvaška in dobavitelj na izdanem računu slovenskega DDV ne obračuna. V primeru, da se v vašem primeru kot kraj dobave šteje Hrvaška, mora slovenski izvajalec tam preveriti svoje

5 obveznosti iz naslova DDV. V kolikor tudi prejemnik te dobave (tudi slednji je, kot navajate, davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji), na Hrvaškem ni identificiran za namene DDV, se dobavitelj na Hrvaškem najverjetneje ne bo mogel izogniti obvezni identifikaciji za namene DDV. V tem primeru torej račune izda po hrvaških pravilih. Če bi se na Hrvaškem identificiral za namene DDV prejemnik te dobave in bi bila posledično prevalitev davčne obveznosti na tega prejemnika možna, dobavitelj izda račune po slovenskih pravilih. Na izdanih računih slovenskega DDV ne obračuna, poleg ostalih obveznih elementov pa na njih navede še klavzulo»obrnjena davčna obveznost«. Čeprav to ni predpisano, lahko navede tudi člen, na podlagi katerega je določil kraj dobave (na primer 27. člena ZDDV-1 ali deseti odstavek 20. člena ZDDV-1). Evidentiranje izdanih računov za takšne dobave, je enako ne glede na to, po katerih pravilih mora biti račun izdan, oziroma, ali se je dobavitelj na Hrvaškem dolžan identificirati za namene DDV ali ne. Če gre za storitev v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem (27. člen ZDDV-1), se transakcije v slovenski obračun DDV ne poroča, račun pa se evidentira v stolpec 23 knjige izdanih računov. Če gre za dobavo blaga z instaliranjem (deseti odstavek 20. člena ZDDV-1), se transakcijo poroča v polje 14 obračuna DDV, račun pa se evidentira v stolpec 13 knjige izdanih računov. Prodaja blaga na sejmu v Avstriji Naše podjetje se je prijavilo na sejem v Avstrijo. Namen je tudi prodaja našega blaga. Kako pravilno vršimo prodajo blaga v Avstriji? Prometa v tem letu še nismo imeli. Za sejme v Sloveniji uporabljamo prenosno blagajno in davčno potrjujemo račune na prodajnem mestu. V zvezi z določanjem kraja dobave blaga je treba upoštevati splošno pravilo, ki velja v vseh država članicah enako. 31. člen Direktive o DDV, ki ga povzema 19. člen ZDDV-1, tako določa, da če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se opravi dobava. Na podlagi slednjega bi torej lahko zaključili, da davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki prodaja blago na ozemlju Avstrije, tam opravi obdavčljivo transakcijo. Posledično je tako slednji tam dolžan preveriti, kakšne so njegove obveznosti iz naslova izdajanja računov in obračunavanja DDV. Kot namreč določa prvi odstavek 219.a člena Direktive o DDV, za izdajanje računov veljajo pravila, ki se uporabljajo v državi članici, v kateri se šteje, da je bilo dobavljeno blago ali so bile opravljene storitve. Za primerjavo, tudi slovenski davčni organ je za obratne primere v svojem pojasnilu z dne navedel naslednje: "V zvezi z obveznostjo identifikacije za namene DDV tujcev, ki v okviru novoletnih sejmov v Sloveniji na stojnicah prodajajo blago fizičnim osebam pojasnjujemo: Zakon o davku na dodano vrednost ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 14/13 in 46/13-ZIPRS1314-A) opredeljuje predmet obdavčitve v 3. členu, obdavčljive transakcije pa v 4. členu. Obveznost prijavljanja in identifikacijo za namene DDV in v zvezi s tem izdajo identifikacijske številke za DDV pa urejata 78. in 79. člen ZDDV-1. Na podlagi prve točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet DDV dobave blaga in storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. ZDDV-1 kot davčnega zavezanca opredeljuje vsako osebo, ki neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Če davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, v Sloveniji opravlja dobave blaga ali storitev, zaradi katerih se šteje za zavezanca za namene DDV, se mora v Sloveniji identificirati za namene DDV in sam izvrševati obveznosti in uveljavljati pravice po ZDDV-1 ali pa imenuje davčnega zastopnika, ki v njegovem imenu izpolnjuje obveznosti iz naslova DDV. V skladu s točko b) šestega odstavka 94. člena ZDDV-1 zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ne more uveljavljati oprostitve obračunavanja DDV po 1. odst. 94. člena ZDDV-1 (t.i. oprostitev za male davčne zavezance), zato mora na podlagi 78. člena ZDDV-1 in v skladu z 2. odst člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12 in 54/13), predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV najpozneje 15 dni preden bo opravil obdavčeno dobavo. Tuj davčni zavezanec postane identificiran za namene DDV s pridobitvijo identifikacijske številke, kot to določa 1. odst Pravilnika o izvajanju ZDDV. Dodajamo, da pojasnilo št /2010 ( ) z dne , ki govori o identifikaciji za namene DDV razstavljavcev na sejmih, obravnava drugačne primere in se uporablja za razstavljavce, ki prinesejo blago (razstavne eksponate) na sejem z namenom razstave in ne z namenom prodaje tega blaga fizičnim osebam v Sloveniji (čeprav lahko tudi do tega pride). Tega pojasnila 5

6 pa ni mogoče uporabljati za primere, ko tujci pripeljejo blago v Slovenijo z namenom prodaje na stojnicah. V tem primeru se torej morajo tujci pred prvo obdavčeno dobavo identificirati za namene DDV v Sloveniji." Prodaja osnovnih sredstev in DDV Podjetje v Sloveniji (zavezanec za DDV) je v Sloveniji nabavilo prvo osnovno sredstvo od malega davčnega zavezanca (torej brez DDV), drugo pa od obdavčljivega preprodajalca (DDV je bil obračunan le od razlike v ceni). Sredstvi se uporabljata za obdavčljivo dejavnost, če bi bil ob nabavi zaračunan DDV, bi imeli zanju pravico do odbitka. Zdaj bi ti dve osnovni sredstvi prodali. Ali ju je treba prodati z obračunanim DDV? Gre za običajne stroje v proizvodnji (ne za prevozna sredstva). Skladno s 1. točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet DDV tudi dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Glede na to, da veljavna DDV zakonodaja ne predvideva, da bi bile dobave blaga oproščene plačila DDV, če ob nabavi DDV ni bil obračunan oziroma izkazan, menim, da mora davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, pri prodaji zadevnih strojev obračunati DDV po splošni, 22% stopnji. Skladno s 3. točko 44. člena ZDDV-1 je namreč plačila DDV oproščena le dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. in 43. člena ZDDV-1, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma uporabi katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom ZDDV-1. Predlagam, da si preberete še dve pojasnili davčnega organa, in sicer: št /2008-2, z dne in št /2008-2, z dne Kako pravilno izdati račun za gradbene storitve Stranka (izvajalec gradbenih del, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV) je izdala račun naročniku, ki ni identificiran za namene DDV. N izdanem računu je navedeno: 6 Gradbene storitve Urejanje okolice parkirni prostor na lokaciji X V znesku 8.196,72 EUR DDV 22 % 1.803,28 EUR Za plačilo: ,00 EUR V dilemi sem, ker nisem prepričana, da je račun izstavljen s pravilno DDV stopnjo. V kolikor prejemnik gradbenih del v zadevnem primeru ni davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je pravilno, če izvajalec teh del na izdanem računu ni upošteval obrnjene davčne obveznosti po točki a. 76.a člena ZDDV-1. Eden izmed pogojev, ki mora biti izpolnjen, da bi se kot plačnik DDV štel prejemnik teh dobav je namreč tudi ta, da morata biti tako dobavitelj kot prejemnik identificirana za namene DDV v Sloveniji. Skladno z 41. členom ZDDV-1 se DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. Ne glede na navedeno, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del. Znižano DDV stopnjo je torej mogoče uporabiti izključno v primeru, da so izpolnjeni vsi pogoji iz Priloge I k ZDDV-1. Uporabo znižane DDV stopnje pri izvajanju gradbenih del predvidevata 11. in 11.a točka Priloge I. Po teh točkah se tako znižana stopnja DDV uporabi tudi za: gradnjo, obnovo in popravila stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, če so del socialne politike, ter obnovo in popravila zasebnih stanovanj, razen materialov, ki so bistveni del vrednosti dobave. Omenjeni določbi podrobneje opredeljujeta zlasti 54. in 54.a člen PZDDV. Skladno s prvim odstavkom 54. člena PZDDV se med objekte iz 11. točke Priloge I k ZDDV-1 uvrščajo stanovanjski objekti, če so namenjeni za trajno bivanje in so del socialne politike, ter stanovanjske stavbe za posebne namene, vključno s pripadajočimi deli teh objektov, in sicer pod pogojem, da je njihova dobava, gradnja, obnova ali popravilo zaračunana neposredno investitorju. Nadalje peti odstavek istega člena tega pravilnika določa, da so stanovanjske stavbe za posebne namene sledeče: stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih, stavbe za bivanje starejših, študentov, otrok, kakor so dijaški in študentski domovi, delavski domovi, domovi za starejše, domovi za terapevtske skupine, zavetišča za brezdomce, vzgojni domovi, domovi za

7 skupnosti ter druge stavbe, namenjene za izvajanje socialno varstvenih programov, ki vključujejo nastanitev. V svojem vprašanju navajate le, da je gradbena dela prejela verska skupnost, pri tem pa sicer niste navedli, na kakšno vrsto stavbe se ta dela nanašajo (v praksi je na primer verska skupnost v določenih primerih lahko tudi investitorka kakšnega izmed zgoraj navedenih stanovanjskih stavb za posebne namene). Ne glede na navedeno pa je na primer davčni organ v svojem pojasnilu / , z dne , ki se je sicer nanašalo na gradnjo parkirišč v sklopu doma za starejše občane, pojasnil, da parkirišče, ki se gradi in je po klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) obravnavano kot objekt prometne infrastrukture, s svojo identifikacijsko oznako nepremičnine, ne sodi med pripadajoče dele doma za starejše občane, zato je njegova gradnja obdavčena z DDV po splošni stopnji 22 %. Uporaba obrnjene davčne obveznosti ali ne Stranka izvajalec gradbenih storitev, ki je identificiran za namene DDV, je izdala račun naročniku gradbenih storitev, pri čemer je uporabila obrnjeno davčno obveznost po 76.a. členu ZDDV-.1 Na izdanem računu je navedeno: Gradbene storitve Delo z mini bagrom na lokaciji X V znesku 902,00 EUR Informativni DDV: osnova 902,00 EUR, DDV; 22 % 198,44 EUR Vrednost 1.100,44 EUR Nisem prepričana, ali je pravilno, da je bila uporabljena obrnjena davčna obveznost ali ne. Skladno s točko a. 76.a člena ZDDV-1 mora DDV mora plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami. Eden izmed pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se obrnjena davčna obveznost po omenjeni določbi lahko uporabi, je ta, da gre za storitve, ki se uvrščajo pod šifro F/GRADBENIŠTVO standardne klasifikacije dejavnosti. Na podlagi 6. člena Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti je za razlago vsebine postavk pristojen Statistični urad Republike Slovenije. Kadar je torej davčni zavezanec v dilemi, ali se posamezna storitev uvršča v F/gradbeništvo SKD ali ne, je primerno, da se obrne na ta organ. Enako svetuje tudi davčni organ v svojem pojasnilu št /2010-2, z dne V kolikor je šlo torej v zadevnem primeru na primer za zemeljska pripravljalna dela, ki jih zajema šifra SKD, kot na primer površinski odkop gradbišč, izkop, odkop in razstreljevanje skal, nasipavanje, planiranje, odstranitev površinskega materiala in druga dela v zvezi s pripravo terena ipd., in sta oba, tako izvajalec kot prejemnik teh storitev identificirana za namene DDV v Sloveniji, menim, da je pravilno, če je izvajalec obveznost obračuna DDV prevalil na prejemnika teh storitev. V kolikor ste v dvomih, predlagam, da natančen opis storitev posredujete še Statističnemu uradu RS, in sicer na elektronski naslov: Bi pa opozorila še na prvi odstavek 138. člena PZDDV, ki med drugim določa, da če se zaračunavajo gradbene storitve, se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun. Preverite torej še to. Opravljanje elektroinštalacijskih storitev v EU Novo podjetje bo opravljalo elektroinštalacijske storitve na nepremičnini v Nemčiji, to pomeni, da je kraj obdavčitve Nemčija. Slovensko podjetje se je že pozanimalo pri naročniku, ki je nemški davčni zavezanec z identifikacijsko številko za namene DDV, glede možnosti prevalitvi davčne obveznosti. Ta bo v Nemčiji mogoča. Slovensko podjetje v Sloveniji še ni identificirano za namene DDV. Zanima nas naslednje: 1. Ali je za nemškega naročnika iz vidika»reverse charge«pomembno, ali je izvajalec zavezanec za DDV v domači državi Sloveniji? 2. Novo podjetje je zaprosilo za pridobitev identifikacijske številke za DDV, vendar je FURS podjetju zahtevek zavrnil ker bo storitve opravljalo v drugi državi članici na nepremičnini in zato ID ne rabi. V primeru, da bi pridobili ID številko za DDV, nas zanima, ali ima podjetje sploh pravico do odbitka vhodnega DDV, če opravlja zgolj storitve po 27. členu ZDDV-1? To so dejansko storitve, ki se vpisujejo v stolpec 23 v knjigi izdanih računov se pravi vrednost dobav blaga in storitev, pri katerih 7

8 8 je kraj dobave zunaj Slovenije in od katerih ima davčni zavezanec pravico do odbitka v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zakaj so torej identifikacijo za DDV zavrnili? Kaj naj naredimo? 3. Če uspe novemu podjetju pridobiti ID številko za DDV v Sloveniji, ali bo s strani davčnega organa sporno, da mesečno oddaja DDV-O obrazec,s praznimi polji za izhodni DDV, od nabav pa zahteva vračilo DDV? Skladno s prvim odstavkom 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Skladno z omenjeno definicijo, ki je splošna in predstavlja enega izmed temeljev evropskega sistema, se torej zadevno podjetje, ki namerava opravljati opisane posle, vsekakor obravnava kot davčni zavezanec. Ne glede na navedeno pa je takšnemu davčnemu zavezancu identifikacijska številka za namene DDV podeljena le na podlagi določb ZDDV-1. Obveznost prijavljanja in identifikacijsko številko opredeljujeta zlasti 78. in 79. člen ZDDV-1. Identifikacija za namene DDV davčnega zavezanca s sedežem v Sloveniji je lahko obligatorne ali prostovoljne narave. Če davčni zavezanec preseže EUR obdavčljivega prometa v Sloveniji, se mora obvezno identificirati za namene DDV, prav tako je identifikacija za namene DDV s posebno identifikacijsko številko obvezna tudi v določenih primerih poslovanja s tujino. Davčni zavezanec pa se skladno s tretjim odstavkom 94. člena ZDDV-1 lahko odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60 mesecev. Davčni organ je v preteklosti onemogočal izdajanje identifikacijskih številk davčnim zavezancem, ki ob vlogi za izdajo identifikacijske številke davčnemu organu niso predložili ustreznih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da bodo opravljali obdavčljive transakcije na ozemlju Slovenije (pač pa le v tujini), vendar pa se je po pojasnilu davčnega organa takšna praksa spremenila. Davčni organ torej po novem načeloma dopusti prostovoljno identifikacijo tudi davčnim zavezancem, ki v začetku svojega poslovanja še ne pridobijo posla, v okviru katerega bi slednji opravljali obdavčljive transakcije na ozemlju Slovenije, ampak v tujini. Največkrat do takšne situacije prihaja ravno na področju gradbeništva, saj je kraj dobave v skladu z DDV pravili v tem primeru vezan na nepremičnino. Spremenjena praksa davčnim zavezancem omogoča, da uveljavljalo pravico do odbitka DDV in s tem preprečuje izkrivljanje načela nevtralnosti. Kot namreč določa točka a. drugega odstavka 63. člena ZDDV-1, ima davčni zavezanec tudi pravico do odbitka DDV, če se blago in storitve uporabijo za namene transakcij, ki jih je v zvezi z opravljanje svoje ekonomske dejavnosti opravil zunaj Slovenije, če bi bil upravičen do odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji. Na podlagi vsega navedena vam predlagam, da se posvetujete z oddelkom za registracijo pri Finančnem uradu Ljubljana, jim pojasnite situacijo in poskušate ponovno pridobiti identifikacijsko številko za namene DDV. Svetujem, da davčni zavezanec vsakokrat, ko bo izpolnil le spodnji del obračuna DDV in zahteval vračilo presežka DDV, k obračunu pripne tudi ustrezno pojasnilo. Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki opravi obdavčljive transakcije v drugi državi članici in se splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 ne uporabi, mora v tej državi članici preveriti, ali lokalna DDV pravila dopuščajo, da obveznost obračuna DDV prevali na svojega naročnika. Ker Direktiva o DDV takšne možnosti ne zapoveduje, pač pa glede tega prepušča izbiro državam članicam, splošnih pogojev ni mogoče podati za vsako državo članico posebej, zato svetujem, da se glede teh pogojev pozanimate pri lokalnem davčnem svetovalcu. Storitev montaže na nepremičnini v Sloveniji Hrvaški davčni zavezanec za DDV bi za nas opravil storitev montaže na nepremičnini v Sloveniji. Gre za enkraten posel, ki ne bo presegal vrednosti Ali je možna prevalitev obračuna DDV na nas kot prejemnika storitve (smo zavezanci za DDV v Sloveniji) ali se mora obvezno identificirati za DDV v Sloveniji? V primeru, da se mora obvezno registrirati, ali lahko izstopi iz sistema takoj po zaključku montaže ali mora v sistemu DDV ostati 60 mesecev in dejansko 5 let oddajati obračun? V primeru, da je možna prevalitev obračuna DDV na nas kako izvedemo in evidentiramo samoobdavčitev? Če se kljub obvezni registraciji ne registrira, kako izvedemo in evidentiramo samoobdavčitev? Verjetno ne po 76. a členu ZDDV-1, kajti ta se uporablja le v primerih dobav blaga in opravljenih storitev, ko sta oba registrirana za DDV v Sloveniji? V kolikor davčni zavezanec s sedežem izven Slovenije opravi storitev v zvezi z nepremičnino, ki se nahaja v Sloveniji, v tej državi članici opravi obdavčljivo transakcijo (pri določanju kraja se upošteva posebno pravilo iz 27. člena ZDDV-1). Posledično se mora ta

9 tujec v Sloveniji identificirati za namene DDV ne glede na znesek, ki ga bo za to obdavčljivo dobavo prejel. Obveznost identifikacije za namene DDV v Sloveniji opredeljuje 78. člen ZDDV-1, ki med drugim določa, da mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Obveznost identifikacije davčnega zavezanca, ki v Sloveniji nima sedeža, podrobneje opredeljuje tudi 131. člen PZDDV. Slednji tujemu davčnemu zavezancu med drugim nalaga, da če opravi obdavčljivo dobavo blaga oziroma storitev v Sloveniji, predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke najpozneje 15 dni, preden bo opravil obdavčljivo dobavo. Žal v Sloveniji administrativne poenostavitve, ki bi tujcem omogočala, da svojo obveznost obračuna DDV prevalijo na svojega prejemnika, ni. Ne glede na navedeno pa tretji odstavek 76. člena ZDDV-1 prejemnikom takšnih dobav, davčnim zavezancem, ki so identificirani za namene DDV v Sloveniji, nalaga, da če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne plača DDV, pa bi ga moral, plača DDV prejemnik blaga oziroma storitev. Gre za varovalo, ki preprečuje, da bi Slovenija v primeru, da tujec svojih obveznosti tukaj ne izpolni, ostala brez njej pripadajočega DDV. V tem primeru prejemnik, davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, prejeti račun od tega tujca v obračun DDV poroča na naslednji način: v polje 31 davčno osnovo, v polje 25/25a obračunani DDV in v polje 41/42 odbitek tega DDV, če obstajajo pogoji za ta odbitek. Za tujce je trajanje identifikacije pogojeno z obstojem pogojev, ki takšno identifikacijo zahtevajo. Skladno s prvim odstavkom 80. člena ZDDV-1 o prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca, za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV. Davčni zavezanec predloži zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV davčnemu organu v elektronski obliki preko sistem edavki. Tujec torej poda zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV takoj, ko pogoji za obvezno identifikacijo za namene DDV ne obstajajo več. Tujec, ki se v Sloveniji identificira za namene DDV, pri izdaji računa za storitev v zvezi z nepremičnino upošteva slovenska DDV pravila. V kolikor se ta storitev uvršča v šifro F/gradbeništvo in je za DDV v Sloveniji identificiran tudi njegov prejemnik, se uporabi obrnjena davčna obveznost po 76.a členu ZDDV-1. Poenostavljena vsebina računa Zanima me, kako v skladu z ZDDV-1 (82. člen, 8. alineja) oblikovati račun za pravne in fizične osebe (poenostavljen račun) v naslednjem primeru: Hotel šifra SKD proda svoje kapacitete s paketom, imenovanim gurmanski paket, ki je sestavljen iz pijače dobrodošlice, degustacije vina na gradu, zajtrka, večerje, kremne rezine, paketa lokalne hrane (darilo za sobo), hrane v grill restavraciji s kozarčkom vina po izbiri opoldne in seveda nočitve v hotelu. Ker ne želimo, da gost vidi razdelitev postavk, na račun pišemo samo gurmanski paket. Zaradi razknjiženja zalog, dodelitve realizacije po obratih in zunanje storitve (hrana na gradu) oblikujemo svoje šifre realizacije. Na šifre moramo vezati DDV stopnjo. Problem nastane, ko želimo kavarni, ki prispeva vino, dodeliti realizacijo in je vino vezano na 22-odstotni DDV. Čeprav je na računu samo ena postavka, je DDV v rekapitulaciji 9,5-odstotni in 22-odstotni. Menim, da to ni v skladu z 8. alinejo 82. člena ZDDV-1. Menim, da bi pijačo lahko definirali kot pomožno storitev, ki sodi pod glavne storitve za potrebe DDV. Zanima me, ali bi račun lahko oblikovala podobno, kot restavracije s hitro prehrano oblikujejo račun za menije ena cena za meni, posamezne postavke za hrano in pijačo pa označene s ceno 0. Predvidevam, da te restavracije ne delajo posebnega obračuna DDV za pijačo. Uporaba DDV stopnje Če pravilno razumem vaše vprašanje, davčni zavezanec v zadevnem primeru (med drugim) opravlja tudi gostinske storitve. V takšni dejavnosti lahko pride do uporabe obeh stopenj DDV (splošne ali znižane). Skladno z 41. členom ZDDV-1 se DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. Ne glede na navedeno, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del. Na podlagi 1. točke omenjene Priloge I se znižana stopnja uporabi tudi za pripravo jedi (ne pa tudi za strežbo pijač). Omenjeno 9

10 10 podrobneje opredeljuje tretji odstavek 49. člena PZDDV, ki določa, da priprava jedi iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1 pomeni pripravo in strežbo jedi v dejavnosti, ki se po predpisih šteje za gostinsko dejavnost. Davčni zavezanec (gostinec), ki je identificiran za namene DDV, mora torej pri storitvi priprave in strežbe jedi uporabiti znižano, 9,5 % stopnjo, pri storitvi strežbe pijač pa splošno, 22 % stopnjo DDV. Vprašanje, ki se postavlja, pa je, kako naj gostinec ravna v primeru, ko gostu za eno ceno ponudi več različnih storitev. Jasnega pojasnila s strani slovenskega davčnega organa ni moč zaslediti, zato si lahko pomagamo z odločitvami Evropskega sodišča in stališči davčnih organov drugih držav članic. Kriterije, po katerih se presoja, ali gre v posameznem primeru za transakcijo, ki obsega eno storitev ali več samostojnih storitev, je Evropsko sodišče podalo v več razsodilih. Na primer v aktualni zadevi C-392/11 (Field Fisher Waterhouse LLP proti Commissioners for Her Majesty's Revenue and Customs) je sodišče poudarilo, da je treba v nekaterih okoliščinah več formalno ločenih storitev, ki bi lahko bile opravljene ločeno in bi bile zato ločeno obdavčene ali oproščene, obravnavati kot enotno transakcijo, kadar storitve niso samostojne. Sodišče je glede tega odločilo, da gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezani, da dejansko sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev. Poleg tega gre za tak primer, ko je treba eno ali več storitev šteti za glavno storitev in drugo ali druge storitve za eno ali več pomožnih storitev, ki se z davčnega vidika obravnavajo enako kot glavna storitev. Natančneje, storitev je treba šteti za pomožno storitev h glavni storitvi, če sama za stranko ni cilj, temveč sredstvo, da lahko uporablja glavno storitev ponudnika storitve pod boljšimi pogoji. Sodišče izpostavlja, da ni absolutnega pravila glede določitve obsega storitve z vidika DDV in je torej treba za določitev obsega storitve upoštevati vse okoliščine, pri tem pa dodaja, da je v pristojnosti nacionalnih sodišč, da ugotovijo, ali gre v posameznem primeru za tak primer in v tem pogledu dokončno presodijo vsa dejstva. Angleški davčni organ je v svojem pojasnilu št. 701/14 podal stališče, da mora davčni zavezanec, ki ponuja dobave po različnih DDV stopnjah za eno ceno, te dobave za namene uporabe stopnje ustrezno razdeliti. Glede na to, da gre za precej sivo področje, lahko na podlagi zgoraj navedenega podam le subjektivno mnenje. Ob tem še posebej izpostavljam, da bi korekten odgovor lahko podala izključno v okviru individualnega davčnega svetovanja, saj morala proučiti dejansko stanje z vsemi podrobnostmi. Na splošno pa menim, da v primeru menija, ki zajema tako pripravo in strežbo hrane kot tudi strežbo pijače, ne moremo govoriti o enotni storitvi. Moje stališče temelji predvsem na tem, da postrežena pijača ne more biti pomožna storitev glavni (npr. pripravi in strežbi jedi), saj je jed mogoče zaužiti tudi brez te pijače. Sama si kot pomožno storitev k pripravi in strežbi jedi na primer predstavljam uporabo posode, pribora, pripravo pogrinjka, strežbo itd. Menim, da bi bilo pravilno, če znotraj ponujenega menija za namene DDV ločite uporabo DDV stopnje in tako znižano stopnjo DDV uporabite izključno za pripravo in strežbo jedi, ne pa tudi za postrežbo pijače. Opozarjam, da gre le za subjektivno mnenje in bi bilo najbolj smotrno, da se v zvezi s tem primerom pridobi tudi stališče davčnega organa. V vsebino vprašanja davčnemu organu je vsekakor smotrno vključiti tudi, da v kolikor bi davčni organ takšen meni prepoznal kot enotno storitev, naj pojasni še, katera storitev se v tem primeru obravnava kot glavna in katera kot pomožna. Vsebina izdanih računov Posredovali ste nam račun konkurenčnega ponudnika menijev, iz katerega je razvidno, da meni sicer zajema tako pripravo hrane kot pripravo pijače, vendar pa cena priprave posamezne pijače iz tega računa ni razvidna, oziroma je račun sestavljen na način, da je ta pijača za kupca menija brezplačna. Takšno vsebino računa je moč razumeti na način, da je v primeru, da se gost odloči za nakup menija, cena priprave hrane enaka ceni samega menija. Slednjega žal brez poznavanja dejanskega stanja in brez proučitve poslovnih navad izbranega ponudnika ne morem komentirati. Podajanje mnenja zgolj na podlagi takšnega primera računa bi bilo namreč lahko nekorektno. Le predvidevam tako lahko, da se je davčni zavezanec očitno odločil, da gostu v primeru, da slednji kupi celoten meni, priprave pijače pač ne zaračuna oziroma je zanj brezplačna. Obravnava brezplačno opravljene gostinske storitve tega ponudnika mi žal ni poznana. Je pa treba izpostaviti, da v kolikor davčni zavezanec opravi določeno storitev brezplačno, se ta šteje kot obdavčljive le, če se ji pripiše neposlovni namen. Le v tem primeru bi bilo torej treba od brezplačno opravljene storitve obračunati DDV na podlagi interne listine in pri tem upoštevati tretji odstavek 36. člena ZDDV-1. Slednji določa, da pri opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve. Morda je v tem delu smiselno upoštevati pojasnilo davčnega organa št /2007-2, z dne , v katerem je davčni organ zavzel stališče, da od brezplačno ponujenih gostinskih storitev, navedenih v vprašanju zavezanca, ni treba obračunati DDV; prav tako v teh primerih ni popravka odbitka DDV. Interna realizacija med posameznimi organizacijskimi enotami pa

11 se ne vpisuje v obračun DDV, saj ne pomeni obdavčljive dobave«(predlagam, da si pojasnilo preberete v celoti). Vsebina vaših računov Glede na to, da v svojem vprašanju omenjate poenostavljene račune, naj poudarim, da 83. člen ZDDV-1 poenostavljene račune predvideva le pod točno določenimi pogoji. Prvi odstavek omenjene določbe tako določa, da davčni zavezanec izda poenostavljeni račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, če: izda račun v skladu s 1., 4. ali 5. točko prvega odstavka 81. člena ZDDV-1 in znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100 eurov ali izda račun v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 81. člena ZDDV-1 (torej fizičnim osebam, končnim potrošnikom) ali izda dokument oziroma sporočilo iz devetega odstavka 81. člena ZDDV-1. Predvidevam torej, da je bil zadevni račun izdan fizični osebi, končnemu potrošniku. V kolikor je temu tako, mora slednji vsebovati vse elemente kot jih zahteva 83. člen ZDDV-1. Vsebina vašega računa je po mojem mnenju nekoliko nejasna, saj iz zgornjega dela izhaja, da se od menijev obračuna le DDV po znižani, stopnji, v spodnjem delu pa sta davčni osnovi ločeni in DDV obračunan po obeh stopnjah. Naj še posebej poudarim, da bi vam glede pravilnega navajanja postavk na izdanih računih lahko korektno svetovala le ob popolnem poznavanju dejanskega stanja. V kolikor ste zavzeli stališče, da pri prodaji vašega menija ne moremo govoriti o enotni transakciji (torej imate podobno mnenje, kot ga sama izpostavljam zgoraj), potem menim, da bi bilo primerno, če bi v zgornjem delu računa gostu izkazali le ceno menija skupaj z DDV, davčni osnovi in znesek samega DDV ločeno po stopnjah pa prikazali le v spodnjem delu računa. V nasprotju z zahtevami, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1 za ostale račune, 83. člen ZDDV- 1 namreč ne zahteva, da davčni zavezanec na izdanem računu navaja ceno na enoto brez DDV. Seveda pa bi bilo treba preveriti, ali je kakšna od postavk v vašem primeru brezplačna, saj v svojem vprašanju navajate, da gostu ob nakupu menija pripadajo določene storitve gratis. Naj vam zgoraj navedeno pojasnilo služi le kot pomoč pri reševanju vašega izpostavljenega DDV problema, nikakor pa ne kot edino izhodišče za iskanje primernih rešitev. Zaradi kompleksnosti primera vsekakor svetujem še posvet z davčnim svetovalcem. DDV v poslovni praksi strokovni vestnik z nasveti, komentarji in rešitvami praktičnih primerov s področja DDV in carin za davčne zavezance. Izdaja založba VERLAG DASHÖFER, založba, d.o.o., Dunajska cesta 21, 1000 Ljubljana. tel. št.: 01/ , faks.št.: 01/ , dashofer.si/ Copyright by DASHÖFER HOLDING, Ltd. & VERLAG DASHÖFER, založba, d.o.o./ Strokovna urednica: Kristina Suhadolnik/ Stavek in tisk: Grafika Kodre s.p./ Izhaja: vsakih 14 dni/ Cena: 132 EUR predplačilo letno + DDV, poštnina in stroški pakiranja/ Predplačilo za vestnik velja za obdobje 12 mesecev od datuma vašega naročila. Naročilo za naslednje obdobje ni potrebno podaljšati, ker se podaljša samodejno za naslednjih 12 mesecev. Naročnino na vestnik je mogoče odjaviti samo pisno, najpozneje 6 tednov pred potekom letnega predplačila./ Vestnik lahko naročite na naslovu redakcije./ Vestnik in vsi prispevki ter ilustracije so zaščiteni z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah. Njihova uporaba je brez dovoljenja založbe z izjemo po zakonu dovoljenih primerov prepovedana. Brez predhodnega pisnega dovoljenja založbe je prepovedana reprodukcija vestnika in njegovih delov v kakršnikoli obliki (tisk, fotokopiranje, elektronske ali druge reprodukcijske oblike) in tudi shranjevanje, predelava ali širjenje z uporabo elektronskih offline ali on-line sistemov./ Za točnost prispevkov odgovarjajo avtorji./ Redakcija posreduje odgovore na vprašanja naročnikov./ Odgovore na vprašanja naročnikov pošiljamo v dveh tednih./ Nekateri odgovori bodo objavljeni v naslednjih izdajah vestnika./ ISSN