POGODBA O PREVOZU BLAGA V CESTNEM PROMETU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Franci Hočevar POGODBA O PREVOZU BLAGA V CESTNEM PROMETU Diplomsko delo Celje, januar 2011

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Franci Hočevar POGODBA O PREVOZU BLAGA V CESTNEM PROMETU Diplomsko delo Mentor: mag. Sašo Murtič, višji predavatelj Celje, januar 2011

3 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisani Franci Hočevar, študent Visokošolskega študijskega programa Gospodarska in tehniška logistika (študija), z vpisno številko , sem avtor diplomskega dela z naslovom: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu. S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloţeno delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v diplomskem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala Katarina Pirnar, Cert. TESOL. V Celju, dne Podpis avtorja/-ice:

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, višjemu predavatelju, mag. Sašu Murtiču, za pomoč in nasvete, s katerimi me je usmerjal pri nastanku diplomskega dela. Hvala vsem zaposlenim v gospodarski družbi Anton Grašič, Naklo d.o.o. za izčrpne nasvete, informacije in vsestransko pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Hvala tudi moji družini, ki me je ves čas študija podpirala in mi stala ob strani. Franci Hočevar

5 POGODBA O PREVOZU BLAGA V CESTNEM PROMETU Prevoz blaga v cestnem prometu je še vedno najbolj razširjen globalni pojav, ki je sicer dokaj dobro pravno urejen, se pa še vedno pojavljajo problemi, ki so pravne narave in ki jih je potrebno v čim krajšem času odpraviti, predvsem na področju mednarodnega prevoza. Pojavlja se vprašanje, ali v primeru Evropske unije veljajo enotna določila, ki veljajo za vse drţave članice Evropske unije, ali morda problematiko v prevozništvu ureja vsaka posamezna drţava z lastno zakonodajo? Prevozna pogodba je v celotnem procesu opravljanja storitve prevozništva zagotovo najpomembnejši dokument v komercialnih prevozih. Ustreznost le-te, glede na raznolikost in širino uporabe, pa je morda vprašljiva. KLJUČNE BESEDE: prevozna pogodba, prevozništvo, organizacija prevozov. TRANSPORT CONTRACT IN MANAGING THE TRANSPORT SERVICES Transport of goods by road is still the most widespread global phenomenon, which is fairly well regulated by law, but there are still some problems of legal nature which should be eliminated as soon as possible, especially in the field of international transport. The question arises whether in case of the European Union rules apply equally for all Member States of the European Union, or perhaps the problems in transportation are covered by each individual country with its own legislation? Transport contract in managing the transport services is certainly the most important document in commercial service. But the relevance of it by the diversity and breadth of application, may be questionable. KEYWORDS: transport contract, transport services, organizing transport.

6 KAZALO UVOD... 1 Cilji in teze... 2 Predpostavke in omejitve diplomskega dela... 3 Metode diplomskega dela PREVOZNIŠTVO Opredelitev pojma prevoz blaga v cestnem prometu Vrste prevozništva Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije PRAVNA UREDITEV PREVOZNIŠTVA Predpisi in zakoni, ki urejajo prevozništvo v RS Predpisi in zakoni, ki urejajo prevozništvo v EU Primerjava in kritika predpisov in zakonov med različnimi članicami EU Opis dokumentacije, potrebne za opravljanje prevozov v domačem in mednarodnem prometu POGODBA O PREVOZU BLAGA Splošne značilnosti prevozne pogodbe Vsebina pogodbe Stranke pogodbe Obveznosti in odgovornosti strank Obveznosti prevoznika Odgovornosti pošiljatelja Odgovornost prejemnika Tovorni list ORGANIZACIJA PREVOZA Iskanje prevoza Sklenitev prevozne pogodbe Nakladalni nalog Izvedba prevoza Izročitev tovora Komunikacija Zaključek prevozne storitve Zavarovanje prevoza Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu V

7 5 TEŢAVE IN OMEJITVE PRI SKLEPANJU POGODB IN IZPELJAVI PREVOZA Različnost na večih ravneh Jezikovne razlike Kulturne razlike Strokovne razlike Zakonodajne razlike Cestnine in cene goriv Nelojalna konkurenca Plačilna nedisciplina Konkurenca logističnih posrednikov PREDLOGI IN REŠITVE VLADE RS ZA UBLAŢITEV KRIZE V PREVOZNIŠTVU Predlogi Obrtne zbornice Slovenije za ublaţitev krize Predlogi in rešitve vlade RS za ublaţitev krize MOŢEN POTEK RAZVOJA PREVOZNIŠTVA ZAKLJUČEK IN PREDLOGI LITERATURA IN VIRI Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu VI

8 KRATICE IN AKRONIMI CEMT CMR EGS EU GZS OZ OZS RS ZPCP ZPPCP Dovolilnica za opravljanje mednarodnih prevozov Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga Evropska gospodarska skupnost Evropska unija Gospodarska zbornica Slovenije Obligacijski zakonik Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije Republika Slovenija Zakon o prevozih v cestnem prometu Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu VII

9 UVOD V sodobnem razvoju gospodarstva, globalizaciji proizvodnje, globalizaciji trga, povpraševanja in ponudbe dostopnih dobrin, vse večjemu preoblikovanju gospodarskih druţb v proizvodne koncerne, delitev skupne usode ob nastanku krize oziroma recesije so elementi in obenem faktorji, ki nedvomno vplivajo na razvoj gospodarstva v Sloveniji in ki nedvomno vplivajo tudi na prevozništvo kot dejavnost, brez katere razvoj ne more naprej. Slovenske gospodarske druţbe so v marsičem povezane z gospodarskimi druţbami drugih drţav, zagotovo pa je največ povezav v proizvodnji posameznih delov ali artiklov, ki so pomembni za nadaljnjo proizvodnjo predvsem v avtomobilski industriji, kjer gre za premeščanje razdalj in prevoz polizdelkov za nadaljnjo proizvodnjo, v največji meri pa za dostavo končnih izdelkov na trg za končnega kupca. Vsi ti prevozi so dogovorjeni, usklajeni in pravno urejeni, kar zagotavlja pravno varstvo vseh udeleţenih v prevoznem poslu. Najbolj primeren pravni akt, ki ureja odnose med prevozniki in naročniki prevoza je prevozna pogodba. Pogodba o prevozu blaga je v zadnjem času dokaj dobro definirana oblika pravnega posla, ki jo stranke podpišejo, če gre za posamezne posle, vse pogostejše pa so oblike letne pogodbe, ko gre za ponavljajoče se prevoze. V tem primeru je sklenjena pogodba, ki je lahko podlaga za izvedbo prevozov, kjer tovor spremljajo le listine, ki izkazujejo vrsto in število tovora. Evropska unija je unikatna oblika zdruţenja drţav kjer je pravno urejenih večina področij, med njimi tudi področja prevoza. Treba je le omeniti, da posamezne članice Evropske unije še vedno uporabljajo svojo pravno podlago za sklepanje prevoznih pogodb, kar pogosto povzroča teţave bodisi na samem prevozu bodisi pri zavarovanju tovora, zavarovanju posla ali pri drugih postopkih. Ţe pri pripravi na pisanje te diplomske naloge sem naletel na vrsto teţav in ovir. Ravno tako se teţave pojavljajo pri izvajanju prevozne pogodbe in izpolnjevanju vseh pogojev, ki jih le ta določa. Zaradi tega se pojavlja vprašanje, ali je prevozna pogodba dovolj dobro definiran dokument in ali zajema ter ureja vse moţne situacije, ki se utegnejo pripetiti pri izvajanju prevoza? Zato je potrebno prevozno pogodbo podrobno preučiti in potrditi ali ovreči ustreznost te pogodbe, dolgoročno pa razviti takšno pogodbo o prevozu blaga, ki bo veljala za celotno unijo. Da bi do te prišli, je treba najprej urediti notranji trg in proučiti pravno Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 1

10 podlago za sklepanje pravnega posla prevoza. Ker prevozništvo zajema tudi nalaganje, razkladanje, prekladanje blaga in celo vrsto drugih dejavnosti, bi se pogodba lahko imenovala logistična pogodba, kar pa zaenkrat ni mogoče, saj logistična pogodba še ni dovolj dobro definirana ter uveljavljena. V prihodnosti pa lahko na tem področju zagotovo pričakujemo veliko sprememb. Tudi plačilna nedisciplina je teţava s katero se srečujejo prevozniki. Stranke pogosto odlašajo s plačilom storitve do konca predvidenega roka za plačilo ali pa se plačilu dobesedno izogibajo tudi po pretečenem roku. Za prevoznike je to seveda zelo neugodna situacija, saj morajo na primer gorivo plačati v najkrajšem moţnem času, medtem ko na svoj zasluţen denar čakajo pol leta in več ter se pogosto ukvarjajo še s sodnimi izterjavami neplačnikov. Zaradi tega je treba s pogodbo zagotoviti pravno varstvo vsem udeleţencem pogodbenega razmerja. Pogodba o prevozu blaga je konkreten pravni akt, sklenjen med dvema v vrsti in med seboj v poslu povezanih strank, ki nudi pravno varstvo udeleţencem in zahteva izpolnitev tako prevoza kot plačila za opravljen prevoz. Pogodba je sklenjena na podlagi zakona in podzakonskih predpisov drţave, zaradi tega je drţava dolţna udeleţencem v prevozu in prevoznih pogodbah absolutno nuditi pravno varstvo in zaščito Cilji in teze Za preučitev pogodbe o prevozu blaga v cestnem prometu v Sloveniji in Evropski Uniji sem se odločil, ker je s tega področja malo literature, ki bi konkretno opisovala problematiko in postopke izpeljave prevozov. Poleg tega se mi zdi področje prevozništva zelo zanimivo z vidika različnosti zakonodaje od drţave do drţave. Kljub temu, da v Evropski uniji (v nadaljevanju EU) veljajo nekateri skupni predpisi, vsaka drţava še posebej zakonsko ureja področje prometa in prevozništva. Za logista to predstavlja velik izziv, saj mora biti ves čas na tekočem z vsemi uredbami in zakoni, hkrati pa spremljati še cene cestnin, goriva ter drugih dajatev v tej povezavi. Cilji diplomskega dela so: preučiti prevozno pogodbo in odgovornosti strank v pogodbi; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 2

11 preučiti in opisati zakonodajo Republike Slovenije s področja prometa in zlasti cestnega tovornega prometa in prevozništva; preučiti in opisati zakonodajo Evropske Unije s področja cestnega tovornega prometa; opisati dokumentacijo, potrebno za opravljanje prevozov znotraj Evropske Unije; ugotoviti, ali pri zakonski ureditvi prevozništva pretehtajo domači predpisi in zakoni drţav članic EU, ali pa na ureditev prevozništva bolj vplivajo predpisi in uredbe EU; pojasniti ustreznost pogodbe o prevozu blaga, potrditi ali ovreči njeno ustreznost. V primeru neustreznosti predlagati izboljšave. Glavna teza diplomskega dela je veljavnost in ustreznost pogodbe o prevozu blaga. Sekundarna teza je še, da se zakoni in uredbe s področja cestnih tovornih prevozov med članicami Evropske Unije razlikujejo. Predpostavke in omejitve diplomskega dela Predpostavljam, da se prevozniki posluţujejo različnih postopkov oziroma načinov za iskanje in izpeljavo prevozov, vendar bom zaradi kompleksnosti problematike poskušal ustvariti in opisati splošni model, ki bo temeljil na zakonski podlagi, ustrezni literaturi in na podatkih, pridobljenih na praktičnem usposabljanju v gospodarski druţbi Anton Grašič, Naklo d.o.o.. Predpostavljam tudi, da nekatere gospodarske druţbe med seboj v daljših časovnih obdobjih sklenejo le eno prevozno pogodbo, kasneje pa na podlagi ustnega dogovora, delovnega naloga in prvotne prevozne pogodbe opravijo več poslov. Zaradi širine pojma prevozništvo sem se omejil le na cestno tovorno prevozništvo in v nalogi ne bom opisoval cestnega prevoza potnikov, vodnega, ţelezniškega in letalskega prevozništva, kjer ravno tako uporabljajo prevozno pogodbo. Metode diplomskega dela Uporabiti nameravam: deskriptivno metodo, pregled strokovne literature, opis pojmov, dokumentov in postopkov sklepanja pogodb o prevozu blaga (prevozna pogodba); Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 3

12 raziskovalno metodo, pregled strokovne literature, primerjanje podatkov predvsem primerjava zakonodaje med EU in posameznimi članicami EU; metodo kompilacije, povzemanja spoznanj, stališč, sklepov, rezultatov drugih avtorjev in skupin; eksperimentalno-kavzalno metodo za pridobivanje podatkov, izsledkov in rezultatov iz praktičnega usposabljanja. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 4

13 1 PREVOZNIŠTVO»Osnovna funkcija prevoza je v premagovanju prostora, ki se ga doseţe s premeščanjem blaga in ljudi z enega mesta na drugo. Prevoz je eden izmed pomembnih elementov vsakega logističnega sistema, saj v fizičnem pomenu pooseblja proces gibanja dobrin znotraj njega«(jerman, 2009, str. 27).»Transpórt (latinsko trans- - prek- + portare - nesti) označuje prenos ali prevoz ljudi oziroma dobrin z enega kraja na drug kraj. Omogočajo ga, prvo - prevozna sredstva s katerimi se ga opravlja in pa drugo - infrastruktura, ki omogoča prvim sredstvom, da po njej le ta potekajo, oziroma se transportirajo (prevaţajo, pretakajo ali kakorkoli ţe, odvisno pač od načina)«(»transport«[wikipedija], b. l.). Zelenika (2001, str. 40) je mnenja, da je prevoz specializirana dejavnost, ki s pomočjo prometne suprastrukture in prometne infrastrukture omogoča proizvodnjo prometne dejavnosti. Premešča blago (tovor, materialne dobrine), ljudi in energijo iz enega mesta na drugo, torej organizirano premešča prostorske in časovne razlike. Izraza prevoz in transport sta sinonima. Izraz transport ima mednarodni pomen, in sicer se v tujih jezikih zapiše tako: angl. transport, nem. Transport, fr. transport, it. trasporto. Kot lahko opazimo iz zgornjih definicij sta prevoz in transport pojma, ki pomenita enako. V starejši literaturi tako največkrat opazimo izraz»transport«, medtem ko ga v novejši literaturi zamenjuje izraz prevoz. Gre za širitev slovenskega strokovnega izrazoslovja, saj so se v preteklosti na področju logistike (in drugih strokovnih področjih) uporabljali mednarodni strokovni izrazi, ki jih v zadnjem času očitno zamenjujejo slovenski izrazi. Zaradi tega se bom v nadaljnjem besedilu posluţeval besede prevoz. Prevozništvo je dejavnost, ki se ukvarja s prevozi oz. s časovnim in prostorskim premeščanjem ljudi, blaga in informacij. Nujna sredstva za opravljanje prevozne dejavnosti so prevozna sredstva in prometna infrastruktura. Tam, kjer prevoznih sredstev ni, govorimo o transportnih poteh, predvsem v primeru cevovodov. Prevozništvo predstavlja eno najpomembnejših panog v gospodarstvu, saj zagotavlja Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 5

14 nenehno oskrbo s surovinami in dobrinami ter omogoča delovanje mednarodne trgovine. Brez prevozništva bi bila industrija odvisna le od lokalnih virov, prav tako bi bila tudi prodaja njihovih izdelkov na lokalni ravni, saj ne bi bila moţna distribucija blaga. Ljudje bi bili prikrajšani tudi za potovanja z letalom, vlakom, prevoze z avtobusom Prevozništvo torej vpliva na razvoj gospodarstva, zagotavljanje zadostnega števila in raznolikosti dobrin, mednarodni promet blaga oz. mednarodno trgovino in na ekonomsko stabilnost in razvitost drţave. 1.1 Opredelitev pojma prevoz blaga v cestnem prometu Prevoz blaga v cestnem prometu po definiciji pomeni premeščanje blaga iz kraja v kraj z nekim časovnim zamikom s pomočjo prevoznega sredstva in cestne infrastrukture. Definicija je torej dokaj preprosta, saj imamo tri ključne elemente, ki so blago, prevozno sredstvo in cestna infrastruktura. Vendar, če pogledamo globlje, je prevoz blaga v cestnem prometu kompleksen proces. Ţe če vzamemo prvi element, blago, moramo vedeti, da je kvaliteta prevoza odvisna od predhodnega pakiranja blaga, vrste blaga, skladiščenja blaga, manipuliranja z blagom ter dokumentacije, ki spremlja to blago. Prevozno sredstvo je ravno tako pomemben element za kakovostno opravljeno storitev. Pri obrabljenih prevoznih sredstvih namreč pogosto prihaja do okvar, kar vodi do zamud in dodatnih stroškov. Ravno tako je pomembna izbira primernega transportnega sredstva za prevoz določenega blaga. Glede zadnjega elementa cestne infrastrukture pa se pojavljajo teţave predvsem ob neugodnih vremenskih razmerah, kar je ena izmed največjih teţav na splošno v cestnem prometu. Prevoz blaga v cestnem prometu za svoje delovanje potrebuje različne podporne elemente. Kot primer lahko navedemo, da sistem sam ne more delovati na principu zalog, zato potrebuje podporni sistem skladišče. 1.2 Vrste prevozništva Prevoz se v osnovi deli na javni prevoz in prevoz za lastne potrebe. Ta delitev je zelo pomembna, saj se na podlagi te prve delitve prevozništvo loči na osnovno in tudi pridobitno dejavnost neke gospodarske druţbe, ali samo podporno dejavnost neke gospodarske druţbe. Od te prve delitve je tudi odvisno, ali bo dejavnost na voljo vsem Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 6

15 Strankam, ali pa bo dejavnost zgolj internega značaja in zaradi tega ne bo dostopna strankam na trgu. Javni prevoz (Oblak, 1997, str. 221) je pojem, ki opredeljuje, da ne more vsak opravljati storitve prometa za vsakogar. Značilnost javnega prevoza je v tem, da lahko vsak uporablja transportno sredstvo pod enakimi pogoji. Vsak ima npr. moţnost prevoza tovora po ţeleznici ali s tovornjakom, če sprejme prevoznikove prevozne pogoje. Javna prometna podjetja so torej na razpolago javnosti s svojimi prevoznimi storitvami. Pomembno pri tem je, da prevoznik ni dolţan sprejeti vseh ponujenih poslov oziroma pošiljk in potnikov. Dejavnost prevozništva je dostopna vsem strankam oziroma uporabnikom teh storitev, vendar si prevoznik lahko zadrţi pravico odločanja, s kom bo sklenil prevozno pogodbo. Prevoz za lastne potrebe (Oblak, 1997, str. 221): v nasprotju z javnim prevozom so transportna sredstva, ki jih imajo industrijska, trgovska in druga storitvena podjetja za prevoz za lastne potrebe, nepristopna in zato neuporabna za druge povpraševalce po prevoznih storitvah. To pomeni, da drugi uporabniki ne morejo uporabljati teh storitev, prevozniki za lastne potrebe pa takšnih storitev ne smejo ponujati, izvajati in zaračunavati. V nadaljevanju se prevozništvo oziroma prevoz deli na: kopenski prevoz; o cestni prevoz; o ţelezniški prevoz; ladijski prevoz; letalski prevoz; cevovodni transport (v tem primeru se še vedno uporablja beseda transport); ţičniški prevoz. Kopenski, ladijski, letalski in ţičniški prevoz se delijo še na prevoz potnikov in prevoz tovora. Tovorni prevoz (Pepevnik, 2002, str. 14) delimo po naslednjih dejavnikih: Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 7

16 po področju, na katerem se prevoz opravlja; po načinu organizacije; po namenu prevoza; po vrsti pošiljk; po vrsti sredstev, s katerimi se prevoz opravlja. Glede na področje, na katerem se prevoz opravlja, tovorni prevoz delimo na prevoz tovora znotraj drţave in prevoz tovora na daljše oddaljenosti. Prevoz na krajše oddaljenosti se opravlja na razdalji do 200 km in se konča v rednem delovnem času. Vsi prevozi daljši od 200km se imenujejo prevozi na daljše relacije. Mednje sodi tudi mednarodni prevoz, to je prevoz, ki se opravlja med dvema drţavama ali več drţavami. Mednarodni prevoz se deli na obmejni mednarodni prevoz, mednarodni prevoz na daljše relacije in tranzitni mednarodni prevoz. Obmejni prevoz se opravlja med dvema krajema v različnih drţavah (v bliţini drţavne meje); in sicer na oddaljenosti do 25 km od drţavne meje. Tranzitni prevoz je prevoz ki poteka preko naše drţave, vendar se natovarjanje in raztovarjanje opravlja v neki tretji drţavi. Vozilo se v času tranzitnega prevoza lahko v naši drţavi zadrţi največ 48 ur, če je ta čas večji, se prevoz ne smatra za tranzitni prevoz. Skratka pri tranzitnem prevozu gre za to, da vozilo, ki opravlja tranzitni prevoz; našo drţavo samo prepelje in v naši drţavi ne naklada, doklada ali razklada tovora. Mednarodni prevoz se opravlja na osnovi mednarodnih pogodb, pravil in zakonov, ki jih predpisuje posamezna drţava oziroma konvencija o mednarodnih prevozih. Po načinu organizacije se prevoz deli na linijski in prosti. Linijski prevoz se opravlja na točno določeni liniji, po voznem redu in določeni tarifi. Linijski prevoz se deli še na stalni, sezonski in občasni. Linijski prevoz se lahko opravlja kot direktni (med dvema krajema) in zbirni (posamezne postaje z različno količino tovora). Z zbirnim prevozom se lahko opravlja dejavnost zbiranja in odprave tovora na določenih mestih. Zaradi tega so se pojavili zbirni centri, ki omogočajo delovanje tovrstnih prevozov. Prosti prevozi se uporabljajo na osnovi potreb, ki se pojavijo. Tak prevoz je lahko javni prevoz tovora, opravlja ga registrirano podjetje po naročilu strank, in prevoz za lastne potrebe, opravlja ga podjetje z lastnimi prevoznimi sredstvi za lastne potrebe. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 8

17 Po namenu se prevozi delijo glede na to, ali prevoz opravljamo za neko tretjo osebo ali za lastne potrebe. Glede na vrsto pošiljk tovorni prevoz delimo na prevoz kosovnih pošiljk, prevoz vagonskih ali kamionskih pošiljk in maršrutne prevoze. Tovorni prevoz kosovnih pošiljk je prevoz manjših pošiljk, kjer ima vsak kos svojo dokumentacijo. Vagonske ali kamionske pošiljke so tiste, ki se v celoti odpravijo na osnovi enega dokumenta. Maršrutni prevoz je prevoz, ki se opravi z večimi različnimi prevoznimi sredstvi za enega prejemnika. Tudi maršrutni prevoz se odpravi z enim dokumentom. Prevoze delimo še glede na lastnosti tovora, in sicer na normalne in specialne. Za normalne prevoze je značilno, da blago nima posebnih karakteristik, ki bi narekovale posebne pogoje prevoza in ravnanja z blagom. Pod specialne prevoze spadajo tisti prevozi, kjer blago zahteva posebno ravnanje ali posebno obliko ali opremo vozila. Takšni prevozi so na primer prevozi ţivih ţivali, prevozi nevarnih snovi (ADR), prevozi tekočin (cisterne), prevozi teţkega blaga, prevozi pokvarljivega blaga, prevozi blaga izven standardnih oblik in mer, prevozi nevarnih kemikalij, prevozi denarja 1.3 Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije GZS je kratica za Gospodarsko zbornico Slovenije, ki je nevladna organizacija. Zbornica zastopa interese slovenskega gospodarstva, vanjo je vključenih preko malih, srednjih in velikih podjetij. Je naslednica trgovinske in obrtne zbornice za Kranjsko iz leta Nudi gospodarsko-poslovne storitve in zastopa interese svojih članov v zvezi z gospodarsko politiko. Deluje tudi kot informacijsko središče in pomaga pri razvoju ter konkurenčnosti svojih članov. V zadnjem času gospodarske krize lahko dejavnost gospodarske zbornice tedensko spremljamo v medijih, saj pomaga pri oblikovanju ukrepov in zakonov za omilitev krize prav tako večkrat ponuja svoje predloge in komentira vladne predloge. Njeno dejavnost pogosto zasledimo tudi pri pogajanjih s sindikati ali pri pogajanjih z vlado(»več o GZS«[Gospodarska zbornica Slovenije], b. l.). Zbornica se znotraj deli še po posameznih panogah. Področje prevozništva tako spada pod zdruţenje za promet in zveze, kjer sproti objavljajo novosti iz področja zakonodaje, Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 9

18 spremembe cestninjenja, spremembe omejitev Na njihovi spletni strani lahko najdemo tudi uredbe Evropske Unije iz področja prevozništva. OZS je kratica in pomeni Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Ravno tako kot gospodarska zbornica je tudi obrtna zbornica nevladna organizacija, ki je bila kot moderna organizacija ustanovljena leta 1969 in so jo ustanovili obrtniki, avtoprevozniki in gostinci. Ustanovljena je bila predvsem z namenom zastopanja manjših gospodarskih druţb in obrtnikov. Danes zbornica še vedno zastopa predvsem manjše podjetnike in jim s pomočjo različnih razpisov nudi moţnosti za razvoj. Ukvarja se z informiranjem in izobraţevanjem obrtnikov in zastopa njihove interese. Na nek način obrtna zbornica vseeno spada pod gospodarsko zbornico, vendar zdruţuje različne, predvsem samostojne podjetnike in kot zdruţenje laţje dosega svoje cilje in zahteve (»Predstavitev OZS«[Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije], b. l.). Obe zbornici imata veliko vlogo pri usmerjanju prevozništva. Preko njiju prevozniki namreč uresničujejo svoje cilje, izvajajo izobraţevanje, uveljavljajo in predstavljajo svoje predloge, zahteve in namene. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 10

19 2 PRAVNA UREDITEV PREVOZNIŠTVA 2.1 Predpisi in zakoni, ki urejajo prevozništvo v RS Zakon o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 26/2005-UPB3, 131/2006-ZPCP-2 (5/2007 popr.), v nadaljevanju ZPCP-2) v 4. členu navaja: Strokovno-tehnične, organizacijske, razvojne in določene upravne naloge s področja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter izvajanja gospodarskih javnih sluţb, določenih v tem zakonu, izvajata ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljnjem besedilu: Direkcija). V nadaljevanju ta dokument navaja, da ministrstvo opravlja naloge : vodenje evidenc in registrov ; nadzor nad porabo sredstev, ki jih drţava zagotavlja za izvajanje gospodarskih javnih sluţb, določenih s tem zakonom; spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov; zagotavljanje pogojev za izvajanje gospodarske javne sluţbe, določene s tem zakonom; usklajevanje izvajanja postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja ali koncesionarke; usklajevanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu; druge naloge, določene s tem zakonom ali drugim predpisom. Direkcija pa opravlja zlasti naslednje naloge: sodelovanje pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu; strokovni nadzor nad izvajalci gospodarskih javnih sluţb; izdaja dovoljenj in aktov, določenih s tem zakonom in predpisi Skupnosti, ki se neposredno uporabljajo, katerih izdaja ni v pristojnosti ministrstva, pristojnega za promet, ali izdajatelja licenc; izvajanje financiranja gospodarskih javnih sluţb, določenih s tem zakonom; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 11

20 vodenje registra linij in voznih redov; usklajevanje in določanje voznih redov v javnem linijskem prometu; izmenjava in pridobivanje dovolilnic od drugih drţav; izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaţe; izdaja in odvzem dovoljenj ter izvajanje drugih upravnih nalog organov drţave članice v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 56/83/EGS, Uredbo Sveta 3916/90/EGS, Uredbo Sveta 881/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 3118/93/EGS, Uredbo Komisije 2121/98/ES in Uredbo Komisije 792/94/ES; izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu; izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu; izdaja odločb o prepovedi izvajanja prevozov v Republiki Sloveniji tujemu prevozniku; vodenje registra posebnih linijskih prevozov; predlaganje cene prevoznih storitev v javnem potniškem prometu; razvijanje javnega linijskega prometa in načrtovanje ter pospeševanje gospodarskih javnih sluţb; priprava strokovnih podlag za določitev standardov minimalne dostopnosti do javnega linijskega prometa; priprava in izvedba javnih razpisov potreb po prevozih v javnem linijskem prevozu potnikov; izvajanje postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja; priprava koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb; izdelava strokovnih podlag za uvedbo enotnega tarifnega sistema v javnem linijskem prometu; vodenje centralne zbirke podatkov sistema voznega reda in registra javnega linijskega prometa; vodenje registra mednarodnih linij in voznih redov; prevzem skrbništva nad daljinarjem; izvedba in spremljanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu v sodelovanju z direkcijo za ţelezniški promet; sklepanje pogodb po pooblastilu ministra ali ministrice pristojne za promet; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 12

21 druge naloge, določene z zakonom ali drugim predpisom. Trenutno prevozništvo oziroma cestno tovorno prevozništvo v Sloveniji ureja Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, Zakon o prevozih v cestnem prometu, Obligacijski zakonik (del od 666. člena do 703. člena), Zakon o prevozu nevarnega blaga, Zakon o varnosti cestnega prometa ter različni pravilniki o prevozu blaga v cestnem prometu. Kronološko gledano za območje Slovenije oziroma celotne Jugoslavije je bil prvi zakon, ki je urejal pravna razmerja in pogodbe o prevozu stvari po cesti, Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP). Začel je veljati 1. Junija 1974 in je bil v veliki meri napisan po zgledu konvencije CMR, s čimer je Jugoslavija na nek način ţe sledila evropskim standardom. Tako se je oblikoval splošni model pogodbe o prevozu stvari, ki je od tedaj veljala za notranji in mednarodni prevoz. Zakon je po osamosvojitvi v celoti prevzela Republika Slovenija na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1l/1991, 45/1994). Do sprejetja novega zakona je potem minilo 12 let. V tem času se je tako še vedno uporabljal zakon iz leta 1974, ki je bil vmes večkrat dopolnjen. Direktive EU so narekovale posodobitev in osveţitev zakonov iz področja prometa, kar je bil tudi pogoj za vstop Slovenije v EU, zato je 17. novembra 2003 prišlo do sprejetja novega in prvega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu v samostojni Republiki Sloveniji, ki z eno dopolnitvijo velja še danes (Ur. l. RS, št. 126/2003, 102/2007, v nadaljevanju ZPPCP-1). ZPPCP-1 v 1. členu določa, da: ta zakon ureja razmerja iz pogodb o prevozu potnikov in prtljage ter tovora v notranjem cestnem prometu, kakor tudi v mednarodnem cestnem prometu, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. V nadaljevanju se bom še posebej posvetil četrtemu poglavju ZPPCP-1, ki ureja tovorni prevoz, vsa določila v zvezi s tovornim prevozom in odgovornost strank v pogodbi. Prevozništvo v Republiki Sloveniji trenutno poleg ZPPCP-1 ureja tudi ZPCP-2. Leta 2001 je prišlo do sprejetja prvega zakona o prevozih v cestnem prometu v samostojni Republiki Sloveniji, ki je svojo končno obliko dobil leta Ta zakon je nastal pod Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 13

22 pritiskom EU oziroma vstopa v EU, saj je bilo potrebno zakonodajo prilagoditi evropskemu pravnemu redu. Ravno tako lahko rečemo da je tudi drugi zakon o prevozih v cestnem prometu nastal pod pritiski EU, saj je bil prvi zakon pomanjkljiv in ni ustrezal direktivam in uredbam EU. Drugi Zakon o prevozih v cestnem prometu je bil sprejet na seji Drţavnega zbora Republike Slovenije 30. novembra Po tem je bil zakon še dvakrat dopolnjen in sicer ZPCP-2A, sprejet 16. decembra 2008, in ZPCP-2B, sprejet 24. marca Prečiščeno besedilo zaenkrat še ni objavljeno. V nadaljevanju se bom skliceval na omenjeni zakon z vsemi spremembami. Poleg zakona ZPCP-2 je prevozna pogodba in odgovornost prevoznika v Sloveniji urejena v delu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB1, v nadaljevanju OZ) od 666. do 703. člena,»vendar bodo te določbe prišle v praksi redko v poštev, saj se uporabljajo le v primeru, ko določeno vprašanje v okviru posamezne prevozne panoge ne ureja poseben zakonik (lex specialis)«(pavliha, 2000, str. 65). Ali kot navaja Cigoj:»Pridejo pravila ZOR v poštev samo, kadar o kakšnem vprašanju specialni predpis molči, zlasti pa tedaj, kadar je treba ugotoviti načelno stališče našega prava, ki s specialnim predpisom ni jasno izraţeno. Tedaj je treba teţiti k čim večjemu izenačenju transportnega prava«(cigoj, 1987, str. 20). ZOR je v tem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal od časa Jugoslavije do leta 2001, ko ga je nadomestil OZ. Stališča oziroma določbe le-tega pa se očitno uporabljajo, ko sam zakon nekega področja ne obravnava dovolj natančno oziroma to področje v zakonu ni dovolj dobro definirano. OZ se lahko uporablja v različnih primerih in na različnih področjih, kadar rešitve ni mogoče najti v določenem zakonu. Področje prevozništva v RS urejata še Zakon o prevozu nevarnega blaga (Ur. l. RS, št. 33/2006-UPB1, 41/2009, 97/2010) in Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št56/2008-upb5, 57/2008-ZLDUVCP, 73/2008 Odl.US: U-I-295/05-38, 58/2009, 36/2010). Pomembno je tudi poudariti, da se zaradi majhnosti naše drţave večino prevoznih pogodb ureja s pomočjo mednarodne konvencije CMR, ki je opisana v naslednjem poglavju. Posebej pomembni členi ZPCP-2 (6. poglavje), ki se nanašajo na prevoz blaga v cestnem prometu, so: Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 14

23 83. člen (vrste prevoza blaga) Prevoz blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se opravlja kot prevoz v komercialne namene in kot prevoz za lastne potrebe. 84. člen (javni prevoz blaga v komercialne namene) Prevoz blaga v komercialne namene je prevoz, za katerega se relacija, cena prevoza in drugi prevozni pogoji določijo s pogodbo, sklenjeno pisno, ustno ali s sklepčnimi dejanji med prevoznikom in naročnikom prevoza. 85. člen (prevoz blaga za lastne potrebe) Šteje se, da gre za prevoz blaga za lastne potrebe, če so izpolnjeni naslednji pogoji: blago, ki se prevaţa, mora biti v lasti izvajalca prevoza, ali biti prodano, kupljeno, dano v najem, najeto, izdelano, dopolnjeno ali popravljeno s strani izvajalca prevoza; namen poti mora biti prevoz blaga do ali od izvajalca prevoza, ali njegov premik bodisi znotraj podjetja ali zunaj, vendar le za potrebe izvajalca prevoza; motorna vozila, uporabljena za tak prevoz, morajo voziti zaposleni pri izvajalcu prevoza; vozila morajo biti najeta ali v lasti izvajalca prevoza, s tem da izpolnjujejo pogoje, ki se nanašajo na uporabo vozil, najetih brez voznika za cestni prevoz blaga. Ta določba ne velja za uporabo nadomestnega vozila v času, ko je vozilo, ki se običajno uporablja, v okvari. Pri primerjavi 84. in 85. člena je razvidno, da je prevozna pogodba ključni element komercialnih prevozov, medtem ko pri prevozih za lastne potrebe ne nastopa oz. se prevozi za lastne potrebe opravljajo brez prevozne pogodbe. Zaradi tega se bom v naslednjih poglavjih omejil izključno na komercialne prevoze Predpisi in zakoni, ki urejajo prevozništvo v EU Prevozništvo v EU ureja pravni red EU in mednarodni sporazumi za področje tovornega prevozništva zlasti konvencija CMR. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 15

24 »Transportna politika EU je še v veliki meri v nacionalni pristojnosti. Drţave članice oblikujejo nacionalno transportno politiko, načrtujejo transportno infrastrukturo, seveda v skladu s prioritetami Unije. Drţave članice skušajo pogosto izrabiti princip subsidiarnosti v svojo korist z argumentom, da je večina transportnih vprašanj najbolj obvladljiva na nacionalni ravni«(ogorelc, 2004, str. 211). Glavni predpis oziroma dokument, ki se uporablja pri vseh prevozih znotraj EU, RS in širše, je CMR. CMR je Konvencija o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu blaga. Konvencija ureja odnose med udeleţenci v mednarodnem cestnem prevozništvu in je bila sprejeta 19. maja 1956 v Ţenevi, na posebnem zasedanju komisije za kopenski transport ekonomske komisije OZN za Evropo. Konvencija je začela veljati 2. julija Jugoslavija jo je ratificirala 29. maja 1958, po osamosvojitvi pa jo je ratificirala tudi Slovenija. Danes konvencija CMR predstavlja eno izmed najpomembnejših pogodb na področju transportnega prava. Na začetku je bila konvencija ratificirana s strani petih drţav, nato pa se je območje njene uporabe in število drţav podpisnic nenehno povečevalo, tako da danes šteje ţe 53 drţav (»Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga«[wikipedija], b. l.).»poleg osnovnega cilja se je s konvencijo CMR ţelelo doseči izenačevanje pogojev prevoza v cestnem in ţelezniškem prometu zaradi konkurenčnih odnosov med tema prevoznima panogama, kakor tudi zaščito trţno šibkejših in manjših prevoznikov v času monopola ţeleznice v kopenskem prevozu«(radionov, 2002, str. 163).»Štiri desetletja kontinuirane uporabe in razvoja konvencije skozi sodno prakso ter število drţav članic potrjuje njeno kvaliteto ter dosego njenega osnovnega cilja oziroma izenačitev pravil, ki urejajo mednarodno pogodbo na področju prevoza blaga po cesti«(hill & Messent, 1995,str. 1). Posebej pomembni členi konvencije so: 1. člen določa, da se konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih drţavah, od katerih je vsaj ena drţava pogodbenica, ne glede na sedeţ in Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 16

25 drţavno pripadnost strank. Konvencija ne pride v poštev za prevoze na podlagi mednarodnih poštnih sporazumov, prevoz posmrtnih ostankov in selitve pohištva. 3. člen določa, da je prevoznik odgovoren za vse sodelavce, ki pomagajo pri izvedbi prevoza oziroma odgovarja tudi za izpolnitvene naročnike. 4. člen določa, da mora biti prevozna pogodba potrjena z izdajo tovornega lista, ki mora biti po 5. členu izdan v treh originalih. Po 17. členu je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, za poškodbe, ki nastanejo v času od prevzema tovora do njegove izročitve, in tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi. Prevoznik je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, če ni dobil navodil zaradi napake ali malomarnosti, če je izguba oziroma zamuda posledica naravne napake tovora ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel ogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic. V 23. členu je zapisano, da odškodnina ne sme presegati 8,33 računskih enot (SDR) za kilogram kosmate teţe primanjkljaja. V primeru zamude pa je prevoznik odgovoren do višine prevoznik stroškov. Stranki se lahko na začetku dogovorita tudi za višjo odgovornost, čemur navadno sledi tudi višja voznina.»sdr (Special Drawing Rights) so posebne pravice črpanja (obračunska enota), kot jih določa Mednarodni denarni sklad (IMF). Pomeni košarico valut, v kateri so sedaj: evro, japonski jen, angleški funt in ameriški dolar; ključ razmerij med valutami se spreminja vsakih pet let«(»sdr«[ministrstvo za promet], 2010). Značilnost CMR konvencije je kogentnost njenih določil, kar pomeni, da so kakršnikoli dogovori strank, ki na nek način spreminjajo določbe konvencije, brez pomena. To pomeni, da morajo stranke, ki ţelijo uporabljati oziroma poslovati preko CMR konvencije ali listine, spoštovati in upoštevati vse določbe določene v konvenciji. V nasprotnem primeru praktično ne poslujejo po načelih te konvencije, ali pa dodatni dogovori oziroma določbe nimajo nobenega pomena. Pavliha pravi, da se posamezna Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 17

26 članica ne more sklicevati na svoje notranje pravo z namenom, da bi upravičila neizpolnjevanje mednarodne pogodbe, saj se vsaka mednarodna konvencija tolmači avtonomno (Pavliha, 2002, str. 1104). Vendar v primerih, ko konvencija ne vsebuje natančnih določil, ali sploh ne vsebuje določil, pride v poštev nacionalna zakonodaja oziroma nacionalno pravo. Iz tega izhaja, da domači zakoni na nek način dopolnjujejo mednarodno konvencijo. Na noben način pa ne smejo nasprotovati določbam konvencije oziroma se vmešavati v področja, ki jih konvencija natančno določa. Konvencija CMR je bila sprejeta v dveh jezikih, in sicer v angleškem ter francoskem, ki sta enakovredna. Originalno besedilo je torej le v francoščini in angleščini, v slovenščino pa uradno za enkrat ni prevedeno. Ker je konvencija v originalu napisana v dveh jezikih, imamo to moţnost, da v primeru nerazumevanja oziroma nejasnosti določenega besedila konvencije le-to še vedno preverimo v drugem jeziku. Poleg tega obstajajo uradni prevodi tudi v ostalih, nam morda bliţjih jezikih, kot sta na primer srbski ali nemški prevod. V primeru nejasnosti v uradnih prevodih pa je nujna rešitev vpogled v originalno besedilo, saj le to nudi pravi pomen CMR konvencije. Gre torej za dobro definirano in globalno razširjeno konvencijo o prevozni pogodbi. Ravno zaradi široke uporabe so stranke prevoznih pogodb dobro obveščene kakšne so njihove dolţnosti in pravice, neglede iz katere drţave je katera od strank. Dobra pokritost vseh področij oziroma situacij pa omogoča, da se sodišča v primeru prevoznih pogodb na lastno zakonodajo obračajo le redko. Razlike pri obravnavanju pogodb se tako pojavljajo le v primeru nejasnih oziroma nedefiniranih določb konvencije Primerjava in kritika predpisov in zakonov med različnimi članicami EU Na začetku sem navedel tezo, da se predpisi in zakoni med različnimi članicami EU razlikujejo. Med pisanjem pa sem ugotovil, da temu ni ravno tako. Res je, da ima vsaka drţava članica EU lastno zakonodajo in s tem tudi zakone in predpise iz področja prevozništva, vendar morajo biti v skladu z direktivami EU. 10 let nazaj so posamezne drţave res urejale področje prevozništva vsaka zase, dandanes pa številne uredbe Evropskega sveta pokrivajo večinski del prevozništva v domačem in mednarodnem Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 18

27 prometu. Nekaj razlik se tako pojavlja le pri novih članicah EU, ki navadno ob vstopu še nimajo v celoti urejenih vseh področij preko direktiv, ki jim jih kot pogoj za vstop v EU narekuje EU. Skupne celotnemu trgu so tako uredbe in pravila o prevozni pogodbi, času voţnje, licencah za tuje voznike, prevozu nevarnih snovi, uporabi tahografa, kabotaţnih prevozih, tovornem listu, kaznih za prekrške, V pripravi so tudi uredbe o uvedbi enotnega cestninjenja, vpeljava elektronskih tovornih listov, poenotenje navigacijske opreme (»Zakonodaja«[Transportal.si], b. l.). Prevlada oziroma obseg uredb EU se med drugim kaţe tudi pri zahtevah slovenskih prevoznikov, ki so jih ob začetku gospodarske krize postavili vladi RS. Zanimivo je, da je vlada RS v večini primerov odgovorila, da njihove zahteve niso uresničljive zaradi določenih uredb EU oziroma ES. Skratka, stanje se je v zadnjih desetih letih močno spremenilo in kmalu lahko pričakujemo zares enotno zakonodajo v prevozništvu za območje celotne EU. To pomeni, da bodo imeli vsi prevozniki enake pogoje za opravljanje svojih storitev, s čimer se bo popolnoma izničila nelojalna konkurenca Opis dokumentacije, potrebne za opravljanje prevozov v domačem in mednarodnem prometu Vsak prevoz v domačem in mednarodnem prometu mora spremljati določena dokumentacija. Z njo se izkazuje namen prevoza, vsebina prevoza, ustreznost dodatnih pogojev za določeno vrsto tovora, usposobljenost voznika Prevozna dokumentacija obsega: nalog za natovarjanje blaga; tovorni list; potni ali delovni nalog; dokumente za mednarodni prevoz; račune; druge dokumente. Kot dokumente voznika lahko štejemo: vozniško dovoljenje; ADR dovoljenje; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 19

28 potni nalog; ostali dokumenti. ADR dovoljenje je dovoljenje za prevoz nevarnih snovi. Voznik, ki prevaţa tovrstne snovi, mora imeti opravljen poseben izpit. Za dokazovanje opravljenega izpita se uporablja izkaznica, ki je podobne oblike kot vozniško dovoljenje. Dovoljenje vsebuje kategorijo vozil oziroma kategorijo nevarnih snovi, ki jih voznik lahko prevaţa, podatke o vozniku (ime in priimek, datum rojstva in drţavljanstvo), naziv izdajatelja dovoljenja in datum veljavnosti, ki je po zdajšnji zakonodaji 5 let. Po preteklem obdobju petih let mora voznik obnoviti izpit, da ponovno pridobi certifikat. Potni nalog je dokument, ki ga navadno izda oziroma izpolni disponent ali logist. Izda se za vsak prevoz posebej in vsebuje osnovne podatke o vozniku, vozilu in tovoru. Vanj se vpiše naziv gospodarske druţbe oziroma lastnika vozila, kraj in datum izdaje, vrsto prevoza, ime in priimek voznika, relacijo prevoza, podpis in ţig pooblaščene osebe oziroma osebe, ki je nalog izdala. Vse omenjeno izpolni logist, medtem ko voznik izpolni čas odhoda in prihoda, stanje goriva, oziroma, če je potrebno, nabavo goriva, stanje števca kilometrov in na koncu podpiše potni nalog, s čimer potrdi, da je sprejel vozilo in delo. Ostali dokumenti so lahko na primer posebni dokumenti, ki jih zahteva stranka, ki naroča prevoz. V sosednji Avstriji in Nemčiji so znani primeri, ko mora voznik, ki pride na naklad tovora, najprej opraviti psihološke teste, šele potem pa mu zaupajo voţnjo njihovega tovora. Pod dokumente vozila se šteje: prometno dovoljenje; CEMT dovolilnica; potrdilo o sposobnosti vozila za prevoz specifičnih vrst tovora; tahograf; ostala dokumentacija. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 20

29 CEMT dovolilnica je večstranska dovolilnica, ki jo izda Evropska konferenca ministrov za promet (CEMT) za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki s sedeţem v drţavi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med drţavami članicami CEMT ali tranzitno preko ozemlja ene ali več drţav članic CEMT z vozili, ki so registrirana v eni od drţav članic CEMT(»CEMT dovolilnica«[obrtno-podjetniška zbornica Slovenije], 2006). Dovolilnica je zlasti pomembna za prevoze izven EU, saj CEMT pokriva območje širše od EU. Dovolilnica velja za obdobje enega leta, vsako leto pa morajo prevozniki zaprositi za pridobitev dovolilnic za naslednje leto. Posebna komisija odobri število dovolilnic glede na število prevozov v drţave članice CEMT, ki jih poda prevoznik za prejšnje leto ali jih predvidi za naslednje leto. Posebna potrdila o sposobnosti vozila so predvsem potrdila za opravljanje specifičnih vrst prevozov. Tako kot mora imeti voznik opravljen izpit za opravljanje prevoza nevarnih snovi, tako mora imeti tudi vozilo primerno opremo oziroma certifikat, da je s tem vozilom varno prevaţati nevarne snovi ipd.. Pod dokumente tovora se štejejo: dostavnica; spisek pošiljk; poreklo tovora; tovorni list; nalog za natovarjanje; ostala dokumentacija. Od zgoraj naštetih je najpomembnejši tovorni list (podrobneje opisan v enem od naslednjih poglavij), ki vsebuje praktično vse podatke, ki so dani s strani pošiljatelja za izvedbo prevoza, seveda, če je pravilno izpolnjen. Da lahko prevoznik izpolni tovorni list, je nujno, da mu naročnik posla posreduje nalog za natovarjanje ali delovni nalog, ki praviloma vsebuje podatke, ki se jih nato vpiše na tovorni list. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 21

30 3 POGODBA O PREVOZU BLAGA 3.1. Splošne značilnosti prevozne pogodbe Pavliha o definiciji prevozne pogodbe pravi tako :» S prevozno pogodbo se prevoznik zavezuje, da bo prepeljal potnika ali tovor od odhodnega kraja do namembnega kraja oziroma do prejemnika, potnik oziroma pošiljatelj pa mu mora za to storitev plačati določen znesek oziroma voznino ali prevoznino«(pavliha, 2000, str. 63).»Temeljna pogodbena tipa, ki urejata pogodbe, katerih predmet je storitev, sta pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in podjemna pogodba (pogodba o delu). Prevozna pogodba je posebna vrsta podjemne pogodbe. Storitev, ki je predmet prevoznikovega izpolnitvenega ravnanja, je po svojih značilnostih obligacija rezultata ali uspeha. Prevoznik se zaveţe, da bo dosegel določen rezultat; da bo osebo ali stvar prepeljal na določen kraj. Dolţan je opraviti storitev prevoza in med prevozom varovati potnike in stvari, dane na prevoz. Prevoznik odgovarja za uspeh. Odgovornost prevoznika za uspeh je v primerjavi s podjemno pogodbo še dodatno poudarjena, saj je prevoznikova odgovornost za izpolnitev pogodbenih obveznosti (načeloma) objektivna prevoznik ni oproščen odgovornosti, tudi če dokaţe, da ni kriv«(kranjc, 2006, str. 6). Bistvo prevozne pogodbe je, da velja ţe s samim sporazumom ali dogovorom strank, ali kot pravi Pavliha:» Prevozna pogodba je tudi konsenzuelni kontrakt«(pavliha, 2000, str. 63). Ta primer ne velja le v ţelezniškem prometu, kjer velja pravilo, da je pogodba sklenjena šele takrat, ko ţeleznica prevzame tovorni list in tovor. Za prevozno pogodbo tako ni potrebna pisna oblika, zato se največkrat (v cestnem tovornem prometu) uporablja ustni sporazum, elektronsko sporočilo in neposredno delovni nalog, tako za sklenitev posla kot tudi za dokazovanje podrobnosti v primeru neskladja oziroma nesporazumov med strankami. Splošni prevozni pogoji po Pavlihi (Pavliha, 2000, str. 64)»dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi, vendar v primeru neskladnosti prevladajo posebni dogovori. Splošni pogoji so lahko vsebovani v formularni pogodbi ali pa se pogodba nanje sklicuje. Objavljeni morajo biti na običajen način, pogodbeno stranko Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 22

31 (na primer pošiljatelja) pa zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi jim morali biti znani. Če bi prevoznik v splošne pogoje vnesel določila, ki bi nasprotovala namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem[ ], so takšna določila nična. Pogodba lahko še vedno velja, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni pogodbeni pogoj ter odločilni nagib, zaradi katerega je sklenjena pogodba (delna ničnost). V primeru ničnosti mora praviloma vsaka stranka vrniti drugi tisto, kar prejme na podlagi ničnih določil ali pogodbe. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolţnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Za splošne pogoje velja še, da lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev: če drugi stranki jemljejo pravice do ugovorov; na podlagi katerih bi stranka izgubila pravice iz pogodbe; na podlagi katerih bi stranka izgubila róke; če so nepravična ali preveč stroga do stranke, ki pristopa k pogodbi.«če je višina prevoznine določena s tarifo ali drugim objavljenim obveznim aktom, potem prevoznik ne more določiti višje cene za opravljeno storitev. Če prevoznina ni posebej določena, ima prevoznik pravico do običajnega plačila za tovrstni prevoz. Tukaj velja omeniti tudi, da je pošiljatelj v primeru odstopa od prevozne pogodbe po zakonu dolţan prevozniku povrniti škodo. To velja v primeru, preden se prevozna pogodba začne izpolnjevati, torej v primeru pripravljalnih procesov na izpolnitev pogodbe. V praksi se takšna situacija poskuša rešiti s kompenzacijo oziroma nadomestnim poslom, ki ga ponudi ista stranka, ali pa le-ta uredi prevoz za neko drugo stranko. Denarne odškodnine so v takšnih situacijah redka oziroma celo skrajna rešitev, pogosteje se namreč stranki izda opomin ali opozorilo v primeru nadaljnjega sodelovanja z istim prevoznikom. 3.2 Vsebina pogodbe ZPPCP-1 v 24. členu določa, da se s pogodbo o prevozu tovora prevoznik obveţe, da bo tovor prepeljal v namembni kraj in ga izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 23

32 jo določi prejemnik, pošiljatelj pa, da mu bo plačal v pogodbi dogovorjeno voznino. Bistvene vsebine prevozne pogodbe po OZ so: predmet prevoza; prevozna pot; odplačani namen prevoza. Predmet prevoza je ključna sestavina prevozne pogodbe oziroma začetek pogodbe, saj je le ta sklenjena, ko je med strankama določen predmet prevoza. Glede na predmet prevoza se prevozne pogodbe delijo na pogodbe o prevozu tovora in pogodbe o prevozu potnikov. Če predmet prevoza ne bi bil določen, bi se pojavile teţave ţe na začetku, pri organizaciji prevoza. Prevoznik namreč ne bi vedel, kakšne vrste prevozno sredstvo izbrati, da bo lahko kvalitetno opravil prevoz. Pri določitvi predmeta prevoza ni mišljeno, da se natančno določi vsaka posamezna stvar, ki se prevaţa, ampak da se določijo vse bistvene lastnosti oziroma posebne lastnosti, kot so pokvarljivost blaga, občutljivost blaga na mraz in vročino, posebne dimenzije tovora Določi se tudi količina, in sicer v kilogramih, kubičnih metrih ali dolţinskih / nakladnih metrih (v praksi se uporablja nemški izraz»ladenmeter«). Dolţinski metri se uporabljajo, ko se blago zaradi svojih lastnosti ne sme zlagati eno na drugo. Prevozna pot mora biti glede na OZ oziroma njegov 666. člen določena ali določljiva. Pri tem zadošča ţe geografsko območje brez konkretnega naslova. V praksi se tako stranke velikokrat dogovarjajo in pogovarjajo o poštnih območjih, saj le to večkrat pove veliko več kot naslov. Na primer da se logist dogovarja za posel s stranko iz Nemčije, pri tem pa mu le-ta razlaga natančen naslov, kjer je potrebno blago naloţiti. Ta informacija mu na začetku ne pomaga popolnoma nič, saj v večini, razen če gre za velika mesta, logist ne ve, v katerem delu Nemčije blago čaka voznika. Če pa mu stranka pove, da se blago nahaja v poštnem območju 0, bo logist takoj vedel, kje se blago nahaja, kateri voznik je v bliţini itd.. V prvi fazi sklepanja pogodbe torej ni nujno, da se pogovarja o točno določenih lokacijah, vendar mora stranka kasneje, po sklenitvi pogodbe, takoj posredovati točne lokacije, če ne izvedba prevoza in izpolnitev pogodbe ni mogoča. Stranka lahko natančno določi prevozno pot, kar mora prevoznik, seveda če sprejme ta pogoj v pogodbi, upoštevati. Če prevozna pot ni natančno določena, potem jo Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 24

33 določi prevoznik, vendar jo mora določiti tako, da je le ta v korist stranke ali pošiljatelja in ne v korist prevoznika. Izbrati mora torej najkrajšo oziroma najhitrejšo pot.» Določitev višine plačila ni bistvena sestavina prevozne pogodbe. Toda med strankama mora biti soglasje o tem, da se prevoz opravlja z odplačnim namenom oziroma pridobitnim namenom. V drugem odstavku 666. člena OZ je izrecno poudarjeno, da je prevoznik po pravilih o prevozni pogodbi tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo, in tudi tisti, ki se zaveţe opraviti prevoz proti plačilu. Namen pravila ni določiti, da lahko sklepa prevozne pogodbe vsakdo, neglede na pravila statusnega prava o opravljanju gospodarske dejavnosti, ampak poudariti, da se pravno razmerje podredi pravilom prevozne pogodbe le, če je med strankama soglasje o tem, da se prevoz opravi proti plačilu. Ni potrebno, da je soglasje o tem izraţeno izrecno, zadošča, da je izraţeno molče«(kranjc, 2006, str. 12). Pavliha je mnenja, da je potrebno za razumevanje pogodbe o prevozu tovora poznati naslednje sestavine (Pavliha, 2000, str. 69): pošiljateljevo dolţnost, da prevoznika seznani z bistvenimi podatki; vsebino in funkcijo tovornega lista; razmerje med pošiljateljem in prevoznikom; razmerje med prevoznikom in prejemnikom; prevoznikovo odgovornost za izgubo, poškodbo in zamudo tovora ter odgovornost za izpolnitvene pomočnike; morebitno udeleţbo več prevoznikov; prevoznikovo zastavno pravico na tovoru. Vsi ti elementi se v takšni ali drugačni obliki res pojavljajo v literaturi, ki opisuje ali pojasnjuje definicijo prevozne pogodbe. Vse zgoraj naštete alineje so opisane v nadaljnjih poglavjih. 3.3 Stranke pogodbe Prevozna pogodba o prevozu tovora je poseben tip pogodbe. Tako v pogodbi nastopajo tri osebe (stranke), in sicer pošiljatelj, prevoznik in prejemnik, v nekaterih primerih pa Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 25

34 še četrta oseba, posrednik, za katerega opravlja prevoz prevoznik. Prevoznik v tem primeru nima stika s pošiljateljem oziroma ima dolţnosti do posrednika, ki na nek način nadomesti pošiljatelja (zgolj s prevoznikovega vidika). Najpomembnejši odnosi oziroma obveznosti so med pošiljateljem in prevoznikom ter med prevoznikom in prejemnikom. Kranjc je mnenja, da v zvezi z določitvijo strank, ureditev prevozne pogodbe odstopa od ostalih pogodbenih tipov, kar je povezano z naravo storitev. Namen prevoza je prepeljati stvari iz enega kraja v drug kraj, torej od ene osebe k drugi osebi. Tako se ustvari delitev na stranke na strani vozila in stranke na strani pošiljke. Oseba na strani vozila je prevoznik oziroma oseba, katera se zaveţe opraviti prevoz. Če je prevoznik gospodarski subjekt, se domneva, da se pogodba, katere predmet je prevoz, sklepa z odplačilnim namenom, razen če ni dogovorjeno drugače. Takšna pogodba je podrejena pravilom o prevozni pogodbi. Če pa prevoznik ni gospodarski subjekt, se odplačani namen ne domneva, ampak mora biti izraţen. Osebe na strani pošiljke so pošiljatelj, prejemnik in posrednik. Oseba, kateri se prevoznik obveţe, da bo opravil prevoz, pošiljatelj in prejemnik so lahko iste ali različne osebe. Posamezne pravice iz prevozne pogodbe so določene v korist ene teh oseb. Po Obligacijskem zakoniku je namreč pošiljatelj oseba, ki preda prevozniku pošiljko na podlagi prevozne pogodbe, kar pomeni, da pošiljatelja ne obravnava tudi kot naročnika (Kranjc, 2006, str ). 3.4 Obveznosti in odgovornosti strank Obveznosti prevoznika Osnovna in hkrati poglavitna obveznost prevoznika pri prevozu tovora je, da tovor v dogovorjenem roku prepelje na določen kraj v takšnem stanju, kot ga je prejel od pošiljatelja. Njegova dolţnost torej ni samo voţnja, ampak varovanje in ravnanje z blagom skladno z navodili pošiljatelja. Če pošiljatelj ne da podrobnih navodil za ravnanje s tovorom oziroma prevoznika ne seznani s posebnimi lastnostmi tovora, potem v primeru poškodb na tovoru prevoznik zanje ne odgovarja. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 26

35 Kovač pravi, da prevoznik ne odgovarja za popolno ali delno izgubo ali poškodbo tovora, če dokaţe, da je le ta nastala zaradi posebne nevarnosti, ki je povezana z naslednjimi okoliščinami: z uporabo odkritih ali nepokritih vozil, če je bila uporaba takšnih vozil dogovorjena oziroma določena v prevozni pogodbi ali na tovornem listu; tovor ni bil pakiran ali je bil pomanjkljivo pakiran in je zaradi teh pomanjkljivosti izpostavljen izgubi ali poškodbi; z manipulacijo tovora s strani pošiljatelja oziroma prejemnika ali oseb, ki so to delo opravljale po nalogu pošiljatelja ali prejemnika; z naravo tovora, ki je po svojih lastnostih izpostavljen popolni ali delni izgubi ali poškodbi, zlasti zaradi razbitja, rjavenja, gnitja, sušenja ali delovanja mrčesa; s tem da tvorki sploh niso ali so nepopolno označeni. Prevoznik ravno tako ne odgovarja za izgubo ali poškodbo ţive ţivali, če dokaţe, da je ukrenil vse, kar je bilo v posebnih okoliščinah potrebno storiti in da je delal po pošiljateljevih navodilih. Ali pa če mu pošiljatelj ni podal natančnih podatkov o vrsti tovora in zaradi lastnosti tovora potem pride do škode. Odgovornosti pa se prevoznik ne more razbremeniti, če pri prevozu z odkritim vozilom pride do nenavadno velike izgube tovora, ali če pri posebnih vrstah tovora uporablja vozilo s potrebno opremo za tovrstni tovor, vendar te opreme ne uporabi in tako nastane škoda na tovoru. Prevoznik ravno tako odgovarja za škodo vseh oseb, ki so prisostvovale pri prevozu. Na primer, če posel preda drugemu prevozniku, ta pa za prevoz določi tretjo osebo, voznika, ki poškoduje tovor. Pošiljatelju odgovarja prvi prevoznik in ne oseba, ki je neposredno kriva za škodo. Tovor se šteje za izgubljenega, če ga prevoznik ne izroči prejemniku v roku 30 dni od dneva, ko ga je po pogodbi dolţan izročiti. Če prevoznik ţe pred tem izjavi, da je tovor izgubljen, potem tovor velja za izgubljenega od tega dne dalje (Kovač, 2007, str ). Prevoznik mora po 671. členu OZ izročiti stvar v namembnem kraju pošiljatelju ali drugi določeni osebi prejemniku. Prevoznik mora tovor izročiti osebi, ki je določena v pogodbi. Če oseba s pogodbo ni določena, jo določi pošiljatelj. Če je prejemnik s pogodbo določen, le-ta nima pravice terjati prevoznika, da mu izroči blago, saj ima Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 27

36 pošiljatelj ves čas prevoza pravico razpolaganja z blagom. Torej lahko zahteva, da mu prevoznik tovor vrne, ali pa določi drugega prejemnika. Po 680. členu OZ je prevoznik dolţan pošiljatelja obveščati o vseh okoliščinah, ki vplivajo ali pa bi lahko vplivale na prevoz. Ker je tovor v času prevoza še vedno pošiljateljeva last, ima ta pravico vedeti, kaj se z njegovo lastnino med prevozom dogaja in v primeru posebnih okoliščin odločati o usodi pošiljke. Prevoznik mora pošiljatelja obvestiti, še posebno v situacijah, ki niso določene v pogodbi oziroma za katere pošiljatelj ni dal navodil. Med prevozom v praksi se dostikrat zgodi, da pride do nepričakovanih ovir. Največkrat so te ovire slabe vremenske razmere, zastoji v prometu, prometne nesreče in okvare vozil. Kot ţe rečeno, je po 680. členu prevoznik dolţan o ovirah obveščati pošiljatelja. Če pride do zamud ali poškodb tovora, se odškodninska odgovornost prevoznika presoja po 689. členu OZ. Kot pravi Kranjc,»prevoznik objektivno odgovarja za izgubo ali poškodbo pošiljke in se lahko le izjemoma osvobodi odškodninske odgovornosti (le če dokaţe, da je škoda posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali višje sile). Prevoznik odgovarja po 689. členu OZ neglede ali je izpolnil svojo notifikacijsko obveznost po 680. členu OZ. Če prevoznik o ovirah ne obvesti pošiljatelja oziroma ne ravna po njegovih navodilih, pa odškodninsko odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi opustitve obveščanja«(kranjc, 2006, str. 18).»Prevoznik je dolţan upoštevati navodila pošiljatelja, razen v primeru, ko meni, da so pošiljateljeva navodila takšna, da bi njihova izpolnitev spravila v nevarnost ljudi ali dobrine. In v primeru, ko okoliščine ne dopuščajo, da bi prevoznik lahko pridobil pošiljateljeva navodila. V tem primeru mora ravnati po svoji lastni presoji, vendar s potrebno skrbnostjo, in takoj ko je mogoče obvestiti pošiljatelja ter v nadaljevanju ravnati po njegovih navodilih«(oz, 680. člen). Po mednarodni konvenciji CMR prevoznik za poškodbo ali izgubo tovora ni dolţan plačati več kot 8,33 SDR za kilogram kosmate teţe izgubljenega ali poškodovanega tovora. Poleg tega zneska je prevoznik dolţan vrniti pošiljatelju plačano voznino v polnem znesku, če gre za popolno izgubo tovora, ali v sorazmernem znesku, če gre za poškodbo tovora. Če prevoznik zamudi z dostavo tovora, odgovarja do zneska dvojne voznine, če upravičenec postavi zahtevo za povrnitev stroškov v 21 dneh od določenega datuma za izročitev tovora. Odgovornost prevoznika je lahko višja od 8,33 SDR, in Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 28

37 sicer če se stranki tako dogovorita v pogodbi, ali če se prevozniku dokaţe, da je škodo povzročil namerno ali zaradi velike malomarnosti Odgovornosti pošiljatelja Pošiljateljeva dolţnost do prevoznika je, da mu pred začetkom prevoza poda vse bistvene podatke o tovoru in strankah. Ti podatki so : ime in naslov pošiljatelja, vrsta tovora, količina tovora, namembni kraj, ime in naslov prejemnika, drugi podatki ali posebna navodila, ki so potrebna za izpolnitev prevoza. Kot pravi Pavliha :»Če pošiljatelj ne sporoči teh podatkov ali navede napačne, je objektivno odgovoren (neglede na krivdo) za morebitno škodo, ki zaradi tega nastane prevozniku«(pavliha, 2000, str. 70). Po 672. členu OZ mora pošiljatelj obvestiti prevoznika o vrsti pošiljke in o njeni vsebini in količini in mu sporočiti, kam je treba pošiljko prepeljati, ime in naslov prejemnika pošiljke, svoje ime in svoj naslov ter vse drugo, kar je potrebno, da bi lahko prevoznik brez odlašanja in ovir izpolnil svoje obveznosti. Če so v pošiljki dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, mora pošiljatelj ob njihovi predaji za prevoz o tem obvestiti prevoznika in mu sporočiti njihovo vrednost, prav tako če gre za prevoz nevarne stvari ali stvari, za katero so potrebni posebni prevozni pogoji. Če pošiljatelj ne da prevozniku teh podatkov ali mu da napačne podatke, je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi tega. Po 676. členu OZ je pošiljatelj dolţan stvari zapakirati na predpisani ali običajni način, da ne bi nastala kakšna škoda, ali da ne bi bila ogroţena varnost ljudi ali dobrin. Prevoznik je pri tem dolţan pošiljatelja opozoriti na pomanjkljivosti pakiranja, ki jih je mogoče opaziti, ker sicer odgovarja za poškodbo pošiljke, ki bi nastala zaradi tega. Za škodo pa ne odgovarja, če pošiljatelj kljub temu, da je bil opozorjen na pomanjkljivo pakiranje, zahteva, naj prevoznik prevzame pošiljko za prevoz s temi pomanjkljivostmi. Za škodo, ki nastane zaradi pomanjkljivosti v pakiranju tretjim osebam medtem ko je stvar pri prevozniku, je odgovoren prevoznik, ta pa ima pravico zahtevati odškodnino od pošiljatelja. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 29

38 Po 677. členu OZ je pošiljatelj dolţan plačati prevozniku prevoz in stroške v zvezi s prevozom. Če v tovornem listu ni navedeno, da plača pošiljatelj prevoz in druge stroške v zvezi s prevozom, se domneva, da je pošiljatelj napotil prevoznika, naj jih zaračuna prejemniku Odgovornost prejemnika 677. člen OZ določa, da je pošiljatelj dolţan plačati prevozniku prevoz in stroške v zvezi s prevozom. Če pa v tovornem listu ni navedeno, da plača pošiljatelj prevoz in druge stroške v zvezi s prevozom, se domneva, da je pošiljatelj napotil prevoznika, naj jih zaračuna prejemniku. Prejemnikova pravica je, da od prevoznika zahteva izročitev tovora, vendar to pravico dobi takrat, ko vstopi v prevozno pogodbo oziroma se zaveţe, da bo prevozniku plačal prevoz. S trenutkom, ko v prevozno pogodbo vstopi prejemnik, oziroma, ko mu je izročen tovor in spremljevalne listine, takrat pošiljatelj izgubi pravico nad tovorom, katera se prenese na prejemnika. Prejemnik sme razpolagati s tovorom ţe pred prispetjem tovora v namembni kraj v primeru, če ga je za to pooblastil pošiljatelj. S tem ko se pravice s pošiljatelja prenesejo na prejemnika, prevoznik še ni dolţan izročiti tovora prejemniku. Tovor mu izroči takrat, ko prejemnik izpolni tudi vse svoje obveznosti do prevoznika. Pošiljatelj ni vedno nujno tudi stranka prevozne pogodbe oziroma ista oseba, ki se pojavlja kot stranka pogodbe. V drugem primeru pa je pošiljatelj lahko hkrati tudi prejemnik. Zato je bolj smiselno govoriti o tem, da je voznino dolţan prevozniku plačati prejemnik, razen če v pogodbi ali tovornem listu ni navedeno drugače člen OZ navaja, da če v prevozni pogodbi ali v tovornem listu ni določeno kaj drugega, se prejemnik s prevzemom pošiljke in morebitnega tovornega lista zavezuje, da bo prevozniku plačal prevoz in vsote, ki obremenjujejo pošiljko. Prejemnik torej vstopi v prevozno pogodbo oziroma postane zavezan prevozniku, ko prevzame pošiljko in tovorni list (če je ta izdan). Prevzem pošiljke in tovornega lista ga torej zaveţe k plačilu prevoznih stroškov, razen v primeru, ko je v prevozni pogodbi določeno drugače. Dodati je potrebno še, da :» če sta oseba, ki sklene prevozno pogodbo in pošiljatelj različni osebi, je obveznost plačila določena v breme stranke, ki sklene prevozno pogodbo«(kranjc, 2006, str. 32). Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 30

39 Po Pavlihi se voznina plača samo za tovor, ki je prepeljan in v namembnem kraju dan na razpolago prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi. Če prevoznik prepelje le del poti ima pravico do sorazmerne voznine za prevoţeno pot, če za to odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, pa mu pripada celotno plačilo. Če prejemnik ne izpolni svojih dolţnosti do prevoznika oziroma mu noče plačati storitve, mu prevoznik ni dolţan izročiti tovora. Če prevoznik ne izroči tovora prejemniku, ga lahko odda v hrambo, ali pa ga shrani pri sebi. O tem mora obvestiti prejemnika oziroma pošiljatelja. Ta tovor sme nato prodati, če prejemnik v roku 15 dni ne poravna svojih obveznosti oziroma ga lahko proda takoj v primeru pokvarljivega blaga ali visokih stroškov hrambe. Prevoznik ima namreč na podlagi zakona zastavno pravico na tovor, ki ga je prevzel v prevoz (Pavliha & Vlačič, 2007, str. 268). 3.5 Tovorni list Čeprav za prevozno pogodbo ni posebne predpisane oblike, v praksi velja, da se stranki sporazumeta in glede tovora in prevozne pogodbe sestavita tovorni list, ki ga tudi podpišeta. Tovorni list tako velja kot dokazilo k pogodbi, ni pa nujno, saj obstoj prevozne pogodbe ni odvisen od obstoja tovornega lista. Tovorni list velja tudi kot dokazilo o dostavljeni pošiljki, ali kot pravi Pavliha :» Tovorni list je tudi potrdilo o izročitvi blaga prevozniku, izjemoma je lahko vrednostni papir, če vsebuje klavzulo»po odredbi«ali se glasi na prinosnika. V prvem primeru se tovorni list prenese na drugo osebo z indosamentom, pri čemer postane ta oseba upravičena do blaga, v drugem primeru pa z izročitvijo, pri čemer je do tovora upravičena oseba, ki ima v posesti prenosljiv tovorni list, ki se glasi na prinosnika«(pavliha, 2000, str. 70). Pavliha nadalje navaja, da»v prihodnosti lahko pričakujemo postopno ukinitev papirnatih dokumentov ter prehod na računalniško vodene, shranjene in poslane prevozne listine«(pavliha, 2000, str. 70). To se kljub desetletni časovni razliki še ni zgodilo. Edina opazna sprememba na tem področju je, da prevozniki danes za domače in mednarodne prevoze uporabljajo Mednarodni tovorni list (Lettre de voiture internationale) oziroma tako imenovano CMR listino. V preteklosti pa so za prevoze Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 31

40 znotraj RS uporabljali dokument Vozni list, ki je bil takrat tovorni list, namenjen za uporabo znotraj meja naše drţave. V ZPPCP-1 je velik del četrtega poglavja (Prevoz tovora) namenjen tovornemu listu: 38. člen opredeljuje pomen tovornega lista in sicer je v tem členu zapisano naslednje: tovorni list izda prevoznik na lastno ţeljo ali na zahtevo pošiljatelja; tovorni list se izda ob prevzemu tovora za prevoz; s tovornim listom prevoznik potrjuje, da je bila sklenjena prevozna pogodba in da je tovor prevzel za prevoz; neobstoj, nepravilnost ali izguba tovornega lista ne vpliva na obstoj in vsebino prevozne pogodbe, če ni v tem zakonu določeno drugače. 39. člen govori o izvodih, v katerih se izda tovorni list, in o posebnih pogojih. Tovorni list se namreč izda v treh izvodih, ki so navadno različne barve. Prvi od teh izvodov se izroči pošiljatelju, drugi se izroči prejemniku, tretji pa ostane prevozniku. Moţni so tudi dodatni izvodi, vendar nimajo enake veljave kot prvi trije, saj oseba s tem dodatnim izvodom ali kopijo ne more razpolagati s tovorom. Če mora biti tovor naloţen na več vozil, ali če gre za različne vrste tovora, ali če je tovor razdeljen v skupine, lahko pošiljatelj ali prevoznik zahteva, da se za vsako vozilo, vrsto ali skupino tovora izda poseben tovorni list. 40. člen govori o podpisu tovornega lista. Vse tri izvode sta namreč dolţna podpisati pošiljatelj in prevoznik. V primeru da pošiljatelj pooblasti določeno osebo, lahko tudi ta v njegovem imenu podpiše tovorni list z navedbo, da ga je podpisala v pošiljateljevem imenu. 41. člen govori o vsebini tovornega lista, ki mora obsegati naslednje podatke: datum in kraj izdaje tovornega lista; firmo oziroma ime in sedeţ oziroma naslov pošiljatelja; firmo oziroma ime in sedeţ oziroma naslov prevoznika; registrsko številko vozila; datum naloţitve tovora in nakladališče; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 32

41 firmo oziroma ime in sedeţ oziroma naslov prejemnika in razkladališče; običajen ali predpisani opis tovora in način pakiranja; število in označbe tovorkov; kosmato teţo ali kako drugače izraţeno količino tovora; stroške v zvezi s prevozom tovora (plačila za prevoz, dodatne stroške, uvozne dajatve in druge izdatke, ki nastanejo v času od sklenitve prevozne pogodbe do izročitve tovora prejemniku); navodila za carinska in druga dejanja; seznam listin, ki so priloţene tovornemu listu. Poleg podatkov iz prejšnjega odstavka so lahko v tovornem listu navedeni tudi podatki glede: prepovedi prekladanja tovora; stroškov, ki bremenijo pošiljatelja; povzetja; vrednosti tovora ali posebne vrednosti tovora; pošiljateljevih navodil prevozniku glede zaščite in nevarnosti tovora; dogovorjenega prevoznega roka; natančnejših podatkov o načinu ugotavljanja količine tovora (npr. tehtanje, merjenje, štetje). 42. člen govori o vpisovanju podatkov v tovorni list. Prevoznik namreč vpiše samo podatke od 1. do 4. točke prvega odstavka, se pravi ime in sedeţ oziroma naslov pošiljatelja, ime in sedeţ oziroma naslov prevoznika, registrsko številko vozila in datum ter kraj naloţitve tovora. Vse ostale podatke vpiše pošiljatelj. Dodatne (neobvezne) podatke vpiše stranka, ki zahteva njihovo vključitev v tovorni list. Prevoznik lahko na pošiljateljevo ţeljo izpolni tudi rubrike, katere bi moral izpolniti pošiljatelj. 43. člen govori o odgovornosti za netočne in nepopolne podatke. Pošiljatelj odgovarja za vso škodo, ki nastane zaradi netočnih ali nepopolnih podatkov, ki jih je v tovorni list zapisal on ali pa na njegovo zahtevo prevoznik. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 33

42 44. člen govori o preverjanju točnosti podatkov in vpisovanju pripomb. Če je moţno, prevoznik med prevzemom tovora preveri točnost podatkov, ki so vpisani v tovorni list in se nanašajo na število tovorkov in njihovo označbo ter zunanje stanje tovora oziroma embalaţe. Prevoznik lahko v tovorni list vpiše pripombe ali vzroke zaradi, katerih podatkov ni mogel preveriti. Prevoznikove pripombe se štejejo za točne, če se pošiljatelj izrecno strinja z njimi in to tudi vnese v tovorni list. Pošiljatelj lahko zahteva od prevoznika, da na njegove stroške preveri še kosmato teţo ali drugače izraţeno količino tovora in stanje ter vsebino tovorkov. 45. člen opredeljuje zakonsko domnevo glede tovora, in sicer pravi, da če v tovornem listu ni prevoznikovih pripomb, velja domneva, da sta tovor in embalaţa v dobrem zunanjem stanju ter število in označbe tovorkov ustrezajo podatkom v tovornem listu, dokler prevoznik ne dokaţe nasprotno. 46. člen opredeljuje dolţnost obveščanja. Pošiljatelj mora prevozniku sporočiti vse podatke in priloţiti vse listine, ki so potrebne za odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe in druge predpisane postopke. Prevoznik teh podatkov ni dolţan preverjati. Pošiljatelj, kot ţe rečeno, odgovarja zaradi pomanjkljivih, netočnih ali nepravilnih podatkov oziroma škode, ki pri tem nastane. 47. člen opredeljuje odgovornost prevoznika zaradi izgube ali nepravilne uporabe listin. Prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane zaradi izgube ali nepravilne uporabe listin, ki mu jih je priloţil pošiljatelj, razen če dokaţe, da ni kriv. Odškodnina za škodo, ki nastane z izgubo listin, ne sme presegati zneska, do katerega lahko po ZPPCP-1 prevoznik omeji svojo odgovornost za izgubo ali poškodbo tovora. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 34

43 4 ORGANIZACIJA PREVOZA Delovna praksa v gospodarski druţbi Anton Grašič, Naklo d.o.o. mi je ponudila dober vpogled v celotno organizacijo prevoza in pomen prevozne pogodbe. V tem poglavju so opisane stopnje izpeljave prevoza od začetka do konca, predvsem na podlagi spoznanj z delovne prakse. Pri tem je pojasnjena vloga prevozne pogodbe in odgovornosti ter pravice strank na vsaki posamezni stopnji organizacije in izpeljave prevoza. 4.1 Iskanje prevoza Celoten proces izpeljave prevoza se prične, ko logist prejme ponudbo za posel. Ta dogodek kasneje v naslednji fazi privede do sklepanja prevozne pogodbe. To se lahko zgodi na več načinov, in sicer tako, da stranka sama kontaktira logista preko telefona in ustno odda ponudbo. Drugi način je, da stranka sama kontaktira logista in sicer preko elektronske pošte in tako odda ponudbo. Tretji način je, da stranke naključno, preko elektronske pošte, pošiljajo ponudbe vsem transportno-špedicijskim gospodarskim druţbam in tako upajo, da bo nekdo sprejel njihovo ponudbo. Četrti način je, da logist preko telefona ali elektronske pošte kontaktira stranko in tako odda svojo ponudbo za proste kapacitete. Peti način pa je, da stranka odda svojo ponudbo preko spletne aplikacije Timocom, kjer logist opazi oddano ponudbo in navadno preko telefona kontaktira stranko v zvezi s podrobnostmi. Stranke se navadno glede prevoznika ne odločajo kar naključno, ampak se prej temeljito pozanimajo, katera gospodarska druţba kakovostno in za sprejemljive stroške opravlja dejavnost prevozništva. Pomemben faktor pri iskanju prevoza je tudi pokritost območja, kamor je tovor namenjen. V večini prevozniške gospodarske druţbe opravljajo svojo dejavnost na določenih območjih, ali pa nekje opravljajo svojo dejavnost pogosteje kot drugod. Kot primer lahko vzamemo, da neka gospodarska druţba opravlja prevoze na območju Nemčije dvakrat tedensko, medtem ko prevoze na Norveško opravlja dvakrat letno. To je zelo pomemben faktor pri izbiri prevoznika, saj je tisti prevoznik, ki prevoze na nekem območju opravlja redno, veliko bolj na tekočem z nacionalnimi uredbami kot tisti, ki prevoze na tem območju opravlja le redko. Prvi laţje določi tudi ceno prevoza, saj pozna sisteme cestninjenja ter cene goriv na tem določenem območju, Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 35

44 poleg tega pa lahko natančneje izračuna čas, ki ga bo porabil za določeni prevoz. Glede Slovenskih prevozniških gospodarskih druţb lahko rečemo, da prevoze opravljajo predvsem na območju Evrope in deloma tudi Azije oziroma predvsem dela Rusije. Kot vemo se na daljše razdalje cestni prevozi ne izplačajo. Prevozniki se glede območij, ki jih bodo pokrivali, odločajo na podlagi različnih dejavnikov, ki so na primer sodelovanje z določenimi gospodarskimi druţbami oziroma specializacija za prevaţanje določenega tovora (hrana, tekočine, sodelovanje z avtoindustrijo ), poslovni partnerji v določenih drţavah, s katerimi sodelujejo, nezaupanje v opravljanje prevozov v določenih drţavah oziroma izogibanje določenim drţavam (Švica zaradi svojih strogih uredb in meril pri opravljanju prevoza, Italija zaradi izjemno slabe komunikacije in moţnosti dogovorov ). Gospodarska druţba se lahko odloči tudi, da bo opravljala prevoze neglede na namembne kraje tovora. Če stranka pri kontaktiranju ostalih gospodarskih druţb nima sreče, ji bodo v takšni gospodarski druţbi sigurno ugodili. Laične stranke oziroma stranke, ki slučajno potrebujejo prevoz ali manjše število prevozov, se tako največkrat obračajo na gospodarske druţbe, ki opravljajo prevoze neglede na namembni kraj. Tiste stranke, ki potrebujejo več prevozov oziroma iščejo primernega partnerja na področju opravljanja prevozniških storitev, pa običajno preučijo vse svoje moţnosti in se odločajo za prevoznika, ki je specializiran za določene vrste prevoza in opravlja prevoze na določenem območju. Iskanje prevoza je v osnovi dokaj enostaven proces. Stranke kontaktirajo prevoznike in se dogovorijo o osnovnih pogojih prevoza, ali pa prevozniki oziroma logisti za prevoznike kontaktirajo stranke in jim ponudijo svojo storitev. Na tej stopnji torej še ne nastopa prevozna pogodba, prav tako še ne nastopajo obveznosti prevoznika, stranke (pošiljatelja) in prejemnika. Prevozna pogodba se namreč sklene na naslednji stopnji. 4.2 Sklenitev prevozne pogodbe Ko se logist in stranka sporazumeta o vseh podrobnosti prevoza ( čas in kraj naklada, čas in kraj razklada, cena prevoza, vrsta blaga, količina blaga, posebne zahteve ), stranka logistu preko faks naprave ali elektronske pošte pošlje nakladalni nalog, na katerem so zapisane vse podrobnosti, ki so pomembne za izvedbo storitve in ostali pogoji poslovanja (rok plačila, ukrepi v zvezi s kršitvami, varnostni ukrepi, ki jih Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 36

45 zahtevajo na mestu naklada in razklada ). Ko logist preveri vse podatke na delovnem nalogu, nalog podpiše in nanj odtisne ţig gospodarske druţbe ter nalog preko faks naprave ali elektronske pošte pošlje nazaj stranki. Pri tem je pomembno poudariti, da delovni nalog ni prevozna pogodba. Prevozna pogodba je v tem primeru sklenjena ustno in temelji na zaupanju med strankama, delovni nalog pa je le nosilec vseh informacij, ki so bile predhodno dogovorjene v ustni prevozni pogodbi. Če logist po pregledu naloga ugotovi, da so nekateri podatki spremenjeni ali izpuščeni, to sporoči stranki in zahteva na novo napisan nalog. Vidimo lahko, da se v tem primeru, kot potrditev prevozne pogodbe, uporablja nek drug dokument, nakladalni nalog. Čeprav bi za sklenitev pogodbe zadoščal ţe ustni dogovor, je v tem primeru dogovor potrjen še z nakladalnim nalogom, ki hkrati zdruţuje funkcijo potrdila o sklenitvi prevozne pogodbe in funkcijo informatorja, z vsemi informacijami, potrebnimi za izpeljavo prevoza. Za razliko od tovornega lista nakladalni nalog potrjuje obstoj prevozne pogodbe, medtem ko tovorni list v primeru neskladja med strankami dokazuje le podrobnosti prevoza, ne pa nujno obstoj prevozne pogodbe. Vsekakor gre za dokument, ki ima več funkcij oziroma, ki zdruţuje več različnih dokumentov. Takoj ko logist potrdi nalog, je le-ta v veljavi, kar pomeni, da je posel treba izpeljati oziroma da je prevozna pogodba sklenjena. Določen je namreč predmet prevoza (na nakladalnem nalogu natančno določena teţa, količina in vrsta tovora ter število tovorkov), prevozna pot (kraj nakladanja in kraj razkladanja) in odplačni namen prevoza (cena prevoza) Nakladalni nalog Nakladalni nalog ima torej vlogo potrdila o obstoju pogodbe in nosilca vseh informacij, nujnih za izvedbo prevozne pogodbe. Napisan je lahko v različnih jezikih ter različnih oblikah. Logist ga pridobi po ustni ali pisni sklenitvi posla (preko elektronske pošte), kar pa do podpisa naloga še ne velja kot pogodba, s katero se gospodarska druţba oziroma logist v imenu gospodarske druţbe zavezuje, da bo opravil določeno transportno-špedicijsko storitev pod danimi pogoji za določeno ceno. Pridobi ga od naročnika storitve, zaradi česar so nakladalni nalogi tudi različni, saj ima vsak naročnik izdelano svojo različico nakladalnega naloga. Na podlagi podatkov, ki jih vsebuje nakladalni nalog, se logist še enkrat odloča o izvedbi ali zavrnitvi posla. Če se podatki na nalogu ne ujemajo s predhodnim ustnim ali pisnim dogovorom, logist o tem obvesti Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 37

46 naročnika. Če se glede razlik ne sporazumeta, logist prekliče izvedbo posla. V nasprotnem primeru, ko se vsi podatki oziroma pogoji ujemajo, logist podpiše in z ţigom gospodarske druţbe potrdi nakladalni nalog ter kopijo pošlje nazaj naročniku. Od tega trenutka dalje je prevoznik tudi na podlagi popisa in ţiga na delovnem nalogu, ki potrjuje obstoj pogodbe, dolţan opraviti prevoz pod danimi pogoji. Kasneje v procesu izvedbe storitve nakladalni nalog sluţi kot nosilec informacij, ki so ključne za izvedbo prevozne pogodbe. Na koncu, ko je storitev opravljena, se nakladalni nalog priloţi računu in pošlje stranki oziroma naročniku storitve. 4.3 Izvedba prevoza Takoj ko logist potrdi nalog, je le-ta v veljavi, kar pomeni, da je posel treba izpeljati. Zato je naslednji korak realizacija delovnega naloga oziroma posla na podlagi prevozne pogodbe. Od tega trenutka dalje se morajo vsi postopki in procesi podrejati pravilom prevozne pogodbe. Prevoznika kot stranko pogodbe lahko znotraj večje gospodarske druţbe razdelimo na tri osebe. Prva oseba je tako dejansko prevoznik ali lastnik gospodarske druţbe. Lastnik gospodarske druţbe, ki se ukvarja z mednarodnimi prevozi, običajno sam ne izvaja prevozov, ampak ima zaposlene, ki prevoze opravljajo zanj. Druga oseba je logist. Logist ima v gospodarski druţbi različne naloge, predvsem organizacije in realizacije določenih delovnih procesov. Odgovarja lastniku gospodarske druţbe in dela po njegovih navodilih. Običajno tudi nosi največjo odgovornost med temi tremi osebami. Tretja oseba je voznik. Voznik dela po navodilih logista in se v primeru dileme obrača na logista in ne na lastnika. V primeru nepravilnosti odgovarja logistu, v primeru večjih nepravilnosti pa direktno lastniku gospodarske druţbe. Večina bremena izpeljave prevozne pogodbe torej sloni na ramenih logista in voznika. Potrebno je vedeti, da logist neprestano upravlja z večjim številom vozil, navadno z pribliţno desetimi do petnajstimi vozili. Vsako od teh vozil mora budno spremljati in ukrepati ob najmanjših zapletih ali odstopanjih. Vsaka minuta, ko vozilo stoji na mestu brez dela oziroma nadaljnjih navodil, je izguba časa in denarja. Zato mora logist ţe ob dodelitvi posla nekemu vozniku razmišljati in iskati naslednji posel, ki ga bo temu Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 38

47 vozniku dodelil. Znan ima čas in kraj razkladanja tega vozila, zato v določenem radiu (v istem kraju je namreč navadno teţko dobiti povratni prevoz) in v določenem časovnem terminu išče naslednji posel. Ko se torej logist dogovarja za določen posel, navadno ţe vnaprej predvideva, kateremu vozniku ga bo dodelil. Pogodbo lahko sklene veliko pred dejanskim rokom izvedbe prevoza, natančne podatke oziroma nakladalni nalog pa dobi do tri dni pred rokom nakladanja. Dokončno posel dodeli določenemu vozniku en dan pred rokom nakladanja. Nato vozniku sporoči vse podrobnosti prevoza navadno nekaj ur pred terminom. Po sklenitvi pogodbe se logist najprej odloči, katerega voznika bo poslal na določen prevoz. Izbira med vozniki, ki v tistem trenutku še nimajo določenega prevoza oziroma zaključujejo svoj prejšnji prevoz. Hkrati morajo biti tudi v bliţini nakladalnega mesta, da bi se prevoz sploh izplačal. Ko se logist odloči, koga bo poslal na določeno nakladalno mesto, osebno ali preko komunikacijske opreme obvesti voznika o vseh podrobnostih prevoza. Nato se voznik odpravi na mesto nakladanja tovora. Po prevozni pogodbi je prevoznik dolţan vozilo pripeljati na kraj nakladanja tovora, ki je določen v prevozni pogodbi. Če kraj nakladanja ni določen, ga mora pravočasno določiti pošiljatelj. Lahko se zgodi tudi, da prevoznik ugotovi, da določen kraj ni primeren za natovarjanje tovora, saj lahko z natovarjanjem poškoduje vozilo ali tovor. V tem primeru je dolţan vozilo prestaviti na najbliţje mesto, ki izpolnjuje pogoje za nakladanje. Pomembno je tudi, da vozilo prispe na nakladalno mesto v terminu, določenem po pogodbi. Če je v pogodbi določen samo dan, se mora logist prej pozanimati glede delovnega časa naročnika in vozniku posredovati to informacijo, da-le ta ne zamudi nakladalnega termina. Če voznik zamudi nakladalni termin, je po določilih pogodbe odgovoren za zamudo. Ukrepanje pošiljatelja je v tem primeru v praksi zelo različno. Nekateri pošiljatelji zahtevajo izpeljavo prevoza z manjšimi stroški, torej nekakšno odškodnino, drugi pošiljatelji prevoz prekličejo in v prihodnosti več ne sodelujejo s to gospodarsko druţbo, spet tretji ne zahtevajo ne odškodnine ne preklica pogodbe, ampak izrečejo le nekakšen neformalni ustni ali pisni opomin ter pogoj, da se izvedba prevoza nadaljuje v čim krajšem času. Prevoznik oziroma voznik je oproščen krivde zamude na nakladalno mesto, če pošiljatelj ob sklepanju prevozne pogodbe navede napačne podatke o kraju nakladalnega mesta. Pogosto se namreč zgodi, da pošiljatelj v pogodbo Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 39

48 pod nakladalno mesto zapiše svoj naslov, med tem ko se tovor nahaja na drugem kraju oziroma naslovu. Ko voznik prispe na nakladalno mesto mora o tem obvestiti pošiljatelja ali drugo osebo določeno s pogodbo. Če v pogodbi ni posebnih določil glede natovarjanja in raztovarjanja, potem tovor natovori pošiljatelj ali druga oseba v imenu pošiljatelja, raztovori pa prejemnik oziroma druga določena oseba v imenu prejemnika. Pri nakladanju mora pošiljatelj upoštevati voznikova navodila, ki se nanašajo predvsem na razporeditev tovora po vozilu. Medtem ko se tovor natovarja, voznik navadno izpolni mednarodni tovorni list in ga na koncu da v podpis pošiljatelju. Med natovarjanjem voznik poleg izpolnjevanja tovornega lista tudi pregleduje stanje tovora. Pri tem je v praksi pozoren predvsem na zunanje stanje (poškodbe tovora ali embalaţe), medtem ko število tovorkov in vsebino tovora preverja le na podlagi navodil logista ali določb v prevozni pogodbi. Pred natovarjanjem mora biti blago ustrezno zapakirano, kar je dolţnost pošiljatelja. Tovor mora biti zaščiten pred običajnimi riziki prevoza, kot je tresenje in vremenski vplivi. Ustrezno pakiranje je pomembno tako za zaščito tovora kot tudi zaščito vozila in ljudi, ki manipulirajo s tovorom ter tretjih oseb v prometu. Tovor mora biti zapakiran tako, da ne ogroţa varnosti ljudi in premoţenja. Za določene vrste tovora je predpisan način pakiranja, medtem ko se ostali tovor pakira na običajen način. Če tovor ni ustrezno pakiran in voznik to opazi, mora o tem obvestiti pošiljatelja in opombo vpisati v tovorni list. Če pošiljatelj noče popraviti pakiranja in vztraja pri prevozu tovora v takšnem stanju in zaradi tega pride do poškodbe tovora, je za to škodo odgovoren sam. Če zaradi pomanjkljivega pakiranja pride do poškodbe tovora neke druge stranke ali škode na vozilu ali škode tretje osebe v prometu, pa za to škodo odgovarja prevoznik. Zato 676. člen OZ prevozniku dopušča, da zavrne pošiljko, če zaradi pomanjkljivosti v pakiranju grozi, da bo nastala škoda. Ali kot pravi Kranjc:» V razmerju med pošiljateljem in prevoznikom je ustrezno pakiranje obveznost pošiljatelja. V razmerju do tretjih oseb pa je za varnost prevoza v celoti odgovoren prevoznik«(kranjc, 2006, str. 30). Nakladanje kot tudi kasneje razkladanje tovora se mora izvršiti v določenem času, razen če je v prevozni pogodbi določeno drugače. Nakladalni čas se lahko podaljša za čas med katerim tovora ni bilo mogoče nakladati zaradi zunanjih vzrokov. Če pošiljatelj ne uspe Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 40

49 natovoriti vozila v določenem času, je prevoznik dolţan pustiti vozilo na nakladalnem mestu do polovice časa, ki je bil določen za nakladanje. Za ta čas ima prevoznik pravico dodatnega plačila. Če tudi po preteku dodatnega nakladalnega časa tovor še vedno ni naloţen, lahko prevoznik odstopi od pogodbe. Med nakladalni čas se šteje tudi izpolnitev tovornega lista, izročitev listin in zavarovanje oziroma ponovno pakiranje tovora s strani pošiljatelja. Na drugi strani, če prevoznik dlje časa zamuja z odhodom (toliko časa, da pošiljatelj ni več zainteresiran za izvedbo prevoza), lahko pošiljatelj odstopi od pogodbe. Po končanem natovarjanju voznik obvesti pošiljatelja (če ta ni bil prisoten pri nakladanju), da je tovor naloţen in mu da v podpis tovorni list in mu pusti prvi izvod tovornega lista ter prevzame vse listine, ki spremljajo tovor. Nato o svojem napredku obvesti logista, kateri voznika navadno povpraša ali ima vse potrebne listine in mu da nadaljnje napotke za izpeljavo prevoza. Po natovarjanju je voznikova dolţnost, da tovor varno prepelje do cilja oziroma prejemnika. Pomembna obveznost je, da tovor prepelje po dogovorjeni poti in v dogovorjenem času. Pot niti ni bistvena sestavina prevozne pogodbe. Bolj kot pot je pomemben kraj, kjer se tovor natovarja, in kraj kjer se tovor raztovarja. Pot je v praksi tako presoja voznika oziroma logista, ki se odloča o izbiri poti, predvsem na podlagi tovora, ki ga prevaţa, razdalje in stroškov, ki so lahko različni glede na izbiro poti. Medtem ko pot navadno ni določena, je prevozni čas zagotovo sestavina vsake prevozne pogodbe. V redkih primerih, ko čas za prevoz ni posebej določen, pa se kot določilo pogodbe vzame čas, ki je običajen za določeno pot, tovor ki se prevaţa in vrsto vozila. Prevozni čas začne teči od izteka nakladalnega časa, poteče pa, ko je prejemnik obveščen, da je tovor prispel na mesto razklada ali v trenutku, ko prevoznik poskusi izročiti tovor prejemniku. Če prevoza ni mogoče opraviti v določenem roku ali če voznik zaradi določenih okoliščin predvideva, da prevoza ne bo opravil v določenem roku, mora nemudoma o tem obvestiti logista. Logist pa o teţavi obvesti pošiljatelja in zahteva njegova navodila. Če navodila pravočasno ne doseţejo voznika, mora le-ta ravnati tako, da zaščiti pošiljateljeve interese. Do zamud navadno pride, ker si vozniki nepravilno izračunajo ure voţnje, ali pa zaradi posebnih pogojev na cestišču, kot so prometne nesreče, sneg, led in drugi vremenski pogoji. Do zamude lahko pride tudi zaradi nepravilnih podatkov o razkladalnem mestu, ki jih pošiljatelj vnese v prevozno pogodbo. Za zamudo torej Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 41

50 lahko odgovarja prevoznik ali pošiljatelj, odvisno od primera. Med samim prevozom logist večkrat preverja stanje in napredek voznika in mu v primeru pošiljateljevih dodatnih navodil ta tudi posreduje. Ravno tako tudi voznik sodeluje z logistom in ga obvešča o napredku in morebitnih teţavah. Ker je prevozna pogodba posebna vrsta pogodbe, ki jo je mogoče pod določenimi pogoji spremeniti, lahko pošiljatelj med samim prevozom zahteva določene spremembe v pogodbi. Tako lahko pošiljatelj zahteva prekinitev prevoza, spremeni namembni kraj tovora, zahteva izročitev tovora drugemu prejemniku, vrnitev tovora nazaj na kraj kjer je bil tovor naloţen. Če pošiljatelj v prevozno pogodbo vpiše, da z začetkom prevoza tovor pripada prejemniku in ne več pošiljatelju, kot običajno, potem vse naštete pravice o spreminjanju pogodbe pripadajo prejemniku. Prevoznik načeloma ne sme zavrniti spremembe prevozne pogodbe, razen v primeru, če mu pošiljatelj noče plačati stroškov in škode nastale zaradi spremembe, če s spremembo krši predpise, ali če s spremembo povzroči škodo drugim uporabnikom prevoza. Do zadnjega primera lahko pride, kadar voznik vozi tako imenovani zbirnik oziroma tovor, zbran od večjega števila strank, ki potuje v isti namembni kraj ali isto območje. V tem primeru se prevozne pogodbe zaradi ene od strank ne sme bistveno spreminjati, saj bi sprememba vplivala na vse stranke. V praksi se s stranko poskuša dogovoriti, da se prevoz opravi pod začetnimi pogoji in po začetnih navodilih. Na prvotno dogovorjenem mestu razklada pa se tovor te stranke izloči in vrši spremembe. Če stranka oziroma pošiljatelj zahteva prekinitev prevoza, je prevoznik upravičen do sorazmernega deleţa plačila, glede na prevoţeno pot Izročitev tovora Voznik je po prevozni pogodbi dolţan tovor izročiti v namembnem kraju ob določenem času. Nekatere stranke določijo zelo natančen termin, kdaj lahko voznik blago izroči, druge pa dopuščajo širše časovne termine oziroma določijo samo čas, do katerega je treba tovor oddati. Tovor je voznik dolţan izročiti osebi, ki je v prevozni pogodbi določena kot prejemnik, ali pa ob prihodu v namembni kraj kontaktira osebo, določeno s pogodbo in čaka nadaljnja navodila. V primeru, ko je prejemnik večja gospodarska druţba, se prejemnika ne določi fiksno po imenu in priimku. V pogodbo se enostavno vpiše ime gospodarske druţbe, kasneje, ko se prevoz bliţa koncu, pa pošiljatelj obvesti logista, kateri osebi se javi voznik. Problem je namreč, da velike gospodarske druţbe Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 42

51 delajo v treh izmenah in zato pred natančno oceno prihoda voznika ne morejo ugotoviti, katera odgovorna oseba bo ob času prihoda na delovnem mestu. V takšnih večjih gospodarskih druţbah javi osebi, določeni na pogodbi, ki ga potem napoti na določeno parkirišče in mu da pozivnik. Preko pozivnika je voznik nato obveščen, kdaj lahko vozilo premakne na razkladalno mesto. Vozniki tem kontaktnim osebam takoj ne posredujejo vse dokumentacije oziroma podrobnosti o tovoru, ampak jim povedo samo številko najave, ki je navadno registrska oznaka vozila in je zapisana tudi na nakladalnem nalogu. Za najavo vozila poskrbi pošiljatelj oziroma naročnik storitve prevoza. Če tega ne stori, lahko pride do velikih komplikacij, zlasti kadar je prejemnik velika gospodarska druţba. Takšne gospodarske druţbe zaradi velikega števila pretoka blaga razkladanje posameznega vozila oziroma razporede razkladanja vozil pripravljajo nekaj dni vnaprej. Če pošiljatelj pozabi najaviti vozilo, je njegova odgovornost, da poskuša čim prej rešiti teţavo. Pogosto pri tem pomaga tudi logist, še posebej, če je v preteklosti ţe večkrat sodeloval z isto gospodarsko druţbo. Če se prevoz kljub posredovanju pošiljatelja in logista zavleče, je za nastalo škodo oziroma nastale stroške odgovoren pošiljatelj. Ena takšna napaka lahko namreč poruši več vnaprej planiranih poslov, ali pa v primeru zbirnika vpliva na izpolnjevanje ostalih pogodb. Ko je vozilo na mestu razkladanja, lahko prejemnik od voznika zahteva, da mu ta izroči drugi izvod tovornega lista. Izroči mu tudi vse ostale spremljevalne listine, ki spremljajo tovor. Prejemnik mora prevozniku potrditi, da je tovor prejel. Tovor lahko prejemnik tudi zavrne. Tako kot natovarjanje, se mora tudi raztovarjanje izvršiti v določenem času. Če je ta čas preseţen, je prevoznik upravičen do odškodnine. Prav tako kot pri natovarjanju, mora prejemnik glede raztovarjanja upoštevati voznikova navodila. Po 692. členu OZ prevoznik ni več odgovoren za tovor, ko ga prejemnik prevzame brez ugovora. Kar pomeni, da ga je dobil v stanju, navedenem v tovornem listu. Če prejemnik kasneje opazi poškodbe, ki jih ob prevzemu ni bilo mogoče opaziti, mora pisno ugovarjati največ 8 dni po prevzemu tovora, sicer izgubi pravico do odškodnine. Če prejemnik ţeli uveljavljati škodo, ki je nastala zaradi zamude voznika, pa mora to storiti v 21 dneh od prevzema tovora. V primeru, ko prejemnik noče sprejeti tovora ali je namembni naslov, naveden na pogodbi, napačen, mora voznik zahtevati nadaljnja Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 43

52 navodila od pošiljatelja. To seveda stori preko logista. Če voznik ne dobi nadaljnjih navodil ali če tovora ni mogoče izročiti, lahko tovor odda v hrambo v javno skladišče, ali pa ga shrani sam. O tem mora obvestiti pošiljatelja ali prejemnika. Če je vrednost tovora manjša, kot bi bili stroški hrambe ali če je tovor pokvarljive narave, lahko prevoznik tovor proda. To lahko stori tudi v primeru, če ga prejemnik ali pošiljatelj ne prevzame v roku 30 dni od predaje v hrambo. Z izkupičkom si prevoznik poplača nastale stroške, ostanek pa je dolţan predloţiti sodišču in gre v dobro pošiljatelja ali prejemnika. S tem se šteje, da je prevoz končan Komunikacija Za komunikacijo z vozniki, kar je ravno tako pomemben del pri izpeljavi prevozne pogodbe, si logist pomaga z računalniškimi programi. Eden od njih je tudi program CVS, ki hkrati sluţi za pregledovanje pozicij in napredovanja vozil, obveščanje voznikov in pregledovanje zgodovine opravljenih poti za posamezne voznike. Večinoma vsi programi, s katerimi si logisti danes pomagajo, delujejo na principu sledenja preko navigacijskega sistema. Preko takšnih programov logisti voznikom sporočijo kraj in termin, kje se blago naklada, vrsto in količino blaga, ki se naklada, ter kraj in termin razklada blaga. Voznik si mora potem organizirati svojo voţnjo, tako da v danem roku dostavi blago. Pred dodelitvijo posla logist tudi sam preveri ure voţnje, ki jih ţe ima voznik, da ne bi prišlo do prekoračitve in posledično kazni ali celo nesreče. Voznikova naloga je poleg tega, da si naredi plan voţnje, tudi da skrbi za ustrezne listine, ki spremljajo tovor. Tako mora ob prevzemu izpolniti tovorni list, navadno pa tovor spremlja še dobavnica in Bordero (odvisno od tega, kaj stranka zahteva). Vse te listine mora po opravljenem prevozu oţigosane vrniti logistu, ker sluţijo kot dokaz za opravljeno storitev in se ob zaključku procesa pošljejo stranki skupaj z računom. Po tem prvem obveščanju o poslu logist še večkrat komunicira z voznikom. Redno preverja pozicijo njegovega vozila in sprašuje voznika o njegovem napredku. Navadno komunikacija poteka preko programa CVS ali podobnih programov. Vozniki imajo namreč v kabini nameščeno konzolo, preko katere lahko ves čas opazujejo sporočila in tudi odgovarjajo na vprašanja. Konzola jim sluţi tudi kot navigacija. Kjer Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 44

53 podobne programske in elektronske opreme nimajo, še vedno komunicirajo preko mobilnih telefonov. Gospodarske druţbe, ki imajo našteto opremo, pa telefone uporabljajo v skrajnih primerih, saj stroškovno in praktično pretehta moderna multifunkcijska oprema. Komunikacija z vozniki zna biti zelo zahtevna. Prvi razlog za to je, da vozniki lahko prihajajo iz različnih drţav ter navadno ne razumejo slovenskega jezika, zlasti strokovnih izrazov, vendar tega ne povejo oziroma ne izrazijo, kasneje pa zaradi tega prihaja do nejasnosti in napak. Drugi razlog je, da so vozniki lahko zelo trmasti in se izogibajo določenim prevozom ali določenim relacijam, pogosto se dogaja tudi, da se vozniki upirajo voţnji med vikendom, ker bi bili takrat raje doma. Tretji razlog je, da si vozniki slabo izračunajo ure voţnje in jim ne uspe pripeljati tovora pravočasno. V takem primeru mora logist obvestiti stranko o zamudi in poskušati opravičiti to zamudo, v nasprotnem primeru pa s strani stranke sledi zniţanje plačila za prevoz. Velikokrat se zgodi tudi, da vozniki površno izpolnijo dokumentacijo, ali pa jo na mestu razklada ne oddajo v podpis in prejem ţiga. Glede na to, da ta dokumentacija predstavlja dokazilo, da je bil prevoz opravljen in s tem prevozna pogodba izpolnjena, takšna napaka predstavlja največji problem v tem poslu. V praksi se te teţave rešuje tako, da pri stalnih in zaupanja vrednih strankah logist kontaktira stranko in jo prosi, da preveri stanje zalog in tako na podlagi tega potrdi, da je bilo blago res dostavljeno ter nato preko elektronske pošte ali faks naprave pošlje potrjeno dokumentacijo. Pri nestalnih strankah je več poudarka na preventivi. Logist se torej ob sklenitvi posla dobro pozanima, katero dokumentacijo mora vrniti stranki skupaj z računom in o tem posebej obvesti voznika. Navadno voznika po opravljenem raztovarjanju še enkrat pokliče preko mobilnega telefona in se tako prepriča, če ima vso potrebno dokumentacijo. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 45

54 4.3.3 Zaključek prevozne storitve Ko je prevoz uspešno opravljen, mora voznik na mestu razklada izročiti dokumentacijo (dobavnico, bordero, tovorni list CMR) v pregled in zahtevati podpis in ţig, ki potrjujeta, da je bilo blago dostavljeno. Nato mora voznik vso to dokumentacijo oziroma posamezne izvode vrniti logistu. Če potuje nazaj na sedeţ podjetja, to stori takoj, če ne, mora dokumentacijo oddati čim prej, ob prvem povratku, ali pa jo po navodilih logista odda drugemu vozniku, ki se vrača na sedeţ gospodarske druţbe. Ko logist prejme vso dokumentacijo, se loti zaključevanja naloga, navadno v določenem programu (v gospodarski druţbi Anton Grašič, Naklo d.o.o. se posluţujejo programa CS). Vanj tako rekoč prepiše podatke z nakladalnega naloga, ki ga je ob sklenitvi posla dobil preko faks naprave ali elektronske pošte. Vpiše torej kraj in čas naklada ter razklada, podatke o naročniku storitve, ceno storitve, obračuna davek, vpiše vrsto prevoza, količino tovora, voznika in vozilo, ki je tovor opravljalo. Na koncu natisne mapo z vsemi vpisanimi podatki in vanjo vloţi vso vrnjeno dokumentacijo, torej tovorni list CMR, bordero, dobavnico in tudi nakladalni nalog, ki ga je prejel na začetku procesa. Na koncu mapo odda v računovodstvo, kjer podatke obdelajo in stranki pošljejo račun. Tako je prevozna pogodba izpolnjena. 4.4 Zavarovanje prevoza Nekatere gospodarske druţbe, ki se ukvarjajo s transportno-špedicijskimi storitvami, strankam ponujajo tudi ureditev zavarovanj, povezanih s transportom. Ko takšne storitve pri določeni gospodarski druţbi niso na voljo, pa zavarovanja uredi zavarovalniški agent. Strankine zahteve o transportnem zavarovanju so tako kot ostali pogoji določene v prevozni pogodbi. To je v primeru, ko zavarovanje ureja prevoznik. Če ţeli stranka sama urediti zavarovanje, potem se podatki ne vnašajo v pogodbo, saj niso bistveni oziroma se ne tičejo prevoznika. V takšnih primerih se v pogodbi navede le opomba, na primer da je tovor dodatno zavarovan s kargo zavarovanjem. V nasprotnem primeru pa se v pogodbo vnese, da je prevoznik dolţan urediti določeno vrsto zavarovanja. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 46

55 Transportna zavarovanja se delijo na: kasko zavarovanje; kargo zavarovanje; zavarovanje odgovornosti; druga zavarovanja. Vsa našteta zavarovanja so premoţenjska zavarovanja. Kasko zavarovanje je zavarovanje vozila in nima nobene zveze s tovorom in tudi ne s stranko prevozne pogodbe. Kasko zavarovanje sklene prevoznik v primerih, ko ţeli vozilo dodatno zavarovati pred določenimi situacijami in si tako zagotovi, da bo v primeru nesreče dobil povrnjene stroške škode, ki nastane na vozilu. Kargo zavarovanje je neke vrste dopolnilo zavarovanja odgovornosti. Zavarovanje odgovornosti pokriva namreč le določene situacije, medtem ko kargo zavarovanje pokriva veliko več situacij, ki se lahko pripetijo ob prevozu tovora. V osnovi gre za dodatno zavarovanje tovora. V praksi se stranke odločajo za tovrstno zavarovanje predvsem kadar gre za visoko vrednost tovora. Kargo zavarovanje tako med drugim pokriva škodo, nastalo zaradi prometne nesreče, elementarne nesreče, višje sile, poţara ali eksplozije, kraje, manipulacije z blagom, oksidacije in stika z drugim blagom, opcijsko pa še (z doplačilom) škodo, nastalo zaradi samovţiga, poškodbe embalaţe, političnih ali vojnih razmer v drţavi, stavke in voţnje v drţavah večjega tveganja. Zavarovalnica nudi zavarovalno kritje proti osnovnim ali vsem nevarnostim, tako da se zavarovanec lahko glede na vrsto blaga, relacijo ter vrsto prevoznega sredstva odloči za obseg zavarovalnega kritja. Zavarovanje odgovornosti (»Zavarovanje prevozniške odgovornosti«[zavarovalnica Maribor], b. l.): Prevozniki s prevzemom blaga prevzamejo odgovornost, da bo le-to prepeljano brez poškodb. Na cesti se srečujejo z nevarnostmi in ovirami, zato se lahko hitro pripeti nesreča, ki ogrozi dohodek prevoznika. Z zavarovanjem prevozniške odgovornosti je krita škoda, za katero je dokazano odgovoren prevoznik, in ki ima za posledico: popolno fizično izgubo ali poškodbo stvari; delno fizično izgubo ali poškodbo stvari; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 47

56 zamudo pri izročitvi stvari. Prevozniško odgovornost se lahko zavaruje v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu. Zavarovanje ne krije nekaterih škod, za katere je lahko prevoznik po splošnih predpisih sicer odgovoren, če nastanejo kot posledica: zlega namena ali grobe malomarnosti zavarovanca; plačila zastaranih terjatev brez soglasja zavarovalnice; prekoračitve pogodbeno dogovorjenega izročitvenega roka; neizpolnitve prevozne pogodbe; brezplačnega prevoza in neprijavljene voznine; parkiranja in počitkov izven organiziranega parkirišča. Odgovornost prevoznika za nastalo škodo se ugotavlja na podlagi veljavnih predpisov, v notranjem prometu po Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu in Obligacijskem zakoniku, v mednarodnem prometu pa na podlagi Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cestah (CMR). Višina premije se obračuna po bruto voznini ali po nosilnosti vozil, ki so navedena v zavarovalni polici. Zavarovanje prevozniške odgovornosti ne zavaruje samega blaga. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 48

57 5 TEŢAVE IN OMEJITVE PRI SKLEPANJU POGODB IN IZPELJAVI PREVOZA 5.1 Različnost na večih ravneh Tako v mednarodnem prevozu blaga kot tudi v domačem prevozu se prevozniki srečujejo z različnimi dejavniki, ki na nek način oteţujejo poslovanje. Ključna pri tem poslu je namreč komunikacija med prevoznikom in stranko (pošiljateljem, naročnikom), saj je le na podlagi dobre komunikacije moţno sestaviti jasno pogodbo o prevozu blaga in kasneje na podlagi te pogodbe opraviti kvalitetno transportno storitev. Teţave, ki se pojavljajo pri izpeljavi pogodbe o prevozu blaga, so največkrat posledica slabe komunikacije in nepoznavanja zakonodaje drugih drţav. Ta problem je zlasti opazen v mednarodnem transportu blaga, kjer prihaja do jezikovnih, kulturnih in strokovnih razlik med posameznimi strankami prevozne pogodbe ter do zakonodajnih razlik med RS in ostalimi drţavami, kjer se pač opravlja dejavnost prevozništva Jezikovne razlike Jezikovne razlike pri sklepanju pogodb o prevozu blaga se pojavljajo predvsem pri mednarodnih poslih. Jezikovne razlike so se v praksi izvajanja transportnih storitev pokazale za velik problem, ki ga prevozniki rešujejo z izobraţevanjem kadra. Zaradi vse večje globalizacije in mednarodnih poslovanj delodajalci (v našem primeru prevozniki) od zaposlenih zahtevajo znanje čim večih tujih jezikov in na ta način poskušajo omiliti jezikovne razlike. V praksi gre največkrat za problem, ko naročnik in prevoznik ne obvladata dovolj dobro vsaj enega skupnega jezika. Pri sklepanju prevozne pogodbe tako prihaja do površnosti, saj se stranki ne moreta dogovoriti o podrobnostih oziroma v skrajnih primerih celo o ključnih vsebinah pogodbe. V takem primeru tako pride do sklepanj na obeh straneh (na primer, da se prevoznik in naročnik ne dogovorita o vračilu palet in prevoznik sklepa da vračila palet ni, kasneje pa mu, ker palet ni vrnil, naročnik pošlje račun za izgubljene palete), ki pa v večini primerov niso pravilna. Potrebno je poudariti, da tudi v primeru, ko na primer prevoznik ali logist v imenu prevoznika obvlada določen tuji jezik, stranke dostikrat govorijo v narečjih, kar ponovno privede do nejasnosti pri sklepanju in izvajanju prevozne pogodbe. Jezikovne razlike se lahko Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 49

58 odraţajo med prevoznikom in naročnikom ali pa med prevoznikom ter voznikom. Medtem ko v prvem primeru jezikovne razlike vplivajo na sklepanje in izpeljavo prevozne pogodbe, v drugem primeru vplivajo izključno na izpeljavo prevozne pogodbe. Jezikovne razlike med prevoznikom in voznikom se pojavijo, ko zaposleni v neki transportni gospodarski druţbi prihajajo iz druge drţave. V Sloveniji je to predvsem iz republik bivše skupne drţave Jugoslavije. Vozniki tako dostikrat ne razumejo popolnoma danih navodil v zvezi s prevozom, zaradi česar pride do teţav pri izvajanju prevozne pogodbe. Nerazumevanje med voznikom in prevoznikom se šteje za manjši problem kot nerazumevanje med naročnikom in prevoznikom. V prvem primeru so teţave navadno laţje in predvsem interno rešljive, medtem ko v drugem primeru teţava nastane ţe na začetku in je zaradi nepopolno ali napačno zastavljene prevozne pogodbe pogosto nerešljiva oziroma se rešuje v breme ene od strank. Kot sem ţe omenil, prevozniki poskušajo omiliti jezikovne razlike z zaposlovanjem kadra, izobraţenega na področju tujih jezikov ter dodatnega izobraţevanja svojih zaposlenih na področju tujih jezikov. Ta pristop na nek način res omili jezikovne razlike in širi spekter znanj, vendar sem mnenja, da bi bila boljša dolgoročna rešitev, uvedba oziroma prilagoditev določenih dokumentov v končni fazi tudi prevozne pogodbe ter standardizacija vse prevozniške dokumentacije na območju EU. Znanje tujega jezika je bilo, kar se tiče iskanja posla in dogovarjanja za posel, v preteklosti veliko pomembnejše. Saj so logisti morali navezovati stike in obiskovati različne tuje gospodarske druţbe ter z različnimi argumenti dokazovati, da je njihova gospodarska druţba vredna zaupanja in sodelovanja. Pri tem so morali uporabiti vse svoje jezikovne sposobnosti. Danes pa se je potreba po znanju jezika prenesla na fazo oblikovanja prevozne pogodbe, kjer bi se lahko s standardizacijo le-te izognili večini teţav, ki nastanejo zaradi jezikovnih razlik Kulturne razlike Medtem ko se jezikovne razlike odraţajo na sklepanju in izpeljavi prevozne pogodbe, se kulturne razlike odraţajo predvsem pri izpeljavi prevozne pogodbe. Tukaj sem namenoma odmislil del, ki spada k sklepanju pogodbe, torej pogajanja za pridobitev posla. Pogajanja, katerih ključni del so vrednote različnih kultur, v našem primeru ko govorimo o RS in EU, ne pridejo toliko do izraza, saj se vrednote evropskih kultur ne Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 50

59 razlikujejo tako zelo, da bi to imelo vpliv na izid pogajanj. Kulturne razlike pri pogajanjih bi prišle do izraza, če bi govorili o dogovarjanju z ameriško ali azijsko stranko, medtem ko pri pogajanjih na evropskih tleh še vedno pretehta cena storitve. Veliko večji pomen imajo kulturne razlike v fazi izvajanja prevozne pogodbe. Med prevozom se namreč dostikrat zgodi, da je v drţavi, katero mora voznik prevoziti, da pride do cilja oziroma do mesta razklada tovora, drţavni praznik, verski praznik, stavke ali kak drug dogodek, ki ovira prečkanje te drţave. Ob takšnih dogodkih so namreč ceste zaprte za ves tovorni promet. Če se takšni dogodki vrstijo več dni zaporedoma, to predstavlja veliko teţavo pri izpolnitvi prevozne pogodbe. Če lahko prevoznik spremeni prevozno pot in zaobide drţavo, v kateri se omenjeni dogodki vršijo, potem si navadno poveča stroške in hkrati podaljša prevozni čas. Če prevozne poti ne more spremeniti, potem navadno zamudi prevozni rok in plača odškodnino naročniku. V praksi se predvsem velike gospodarske druţbe poskušajo izogniti takšnim teţavam in preko elektronske pošte oziroma spletnih portalov obveščajo prevoznike in svoje poslovne partnerje o praznikih in drugih dogodkih ter zaporah cest za tovorna vozila Strokovne razlike Strokovne razlike se odraţajo predvsem pri sklepanju pogodb, kar pozneje privede do teţav tudi pri izpolnjevanju pogodb. Velikokrat se namreč zgodi, da pri iskanju posla prevoznika kontaktira oseba, ki nima izobrazbe logista oziroma opravlja drug poklic. Tako se lahko zgodi, da prevozniku posel ponuja (seveda v imenu gospodarske druţbe v kateri je zaposlen) skladiščnik, referentka, ekonomist Teţava je v tem, da ta oseba morda ne pozna vseh ključnih podrobnosti za opravljanje posla, tako lahko izpusti ključne informacije v zvezi s prevozom, kar lahko prevozniku prinese veliko teţav. Primer je, da ponudnik oziroma naročnik posla ne pove, da gre za prevoz ADR oziroma nevarnega blaga in prevoznik za ta posel določi voznika, ki nima izpita iz upravljanja z nevarnimi snovmi, ali pa njegovo vozilo nima primerne zaščitne opreme za prevoz takšnih snovi. V tem primeru voznika na mestu naklada zavrnejo in prevoznik oziroma logist mora iskati drugega ter čim prej opraviti prevoz. Tako lahko kmalu pride do zmešnjave z dvema voznikoma, enega logist namreč odtrga iz drugega posla, in navadno prevoznik tudi plača kazen za zamujen dostavni rok. Drugi primer je, da ponudnik ne pove, da je pogoj za opravljanje prevoza tudi vrnitev palet, na katerih je blago. Navadno potem voznik opravi svoj posel in palete s tovorom vred pusti na mestu Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 51

60 razklada, čez nekaj tednov pa prevoznik dobi račun za palete, ki je lahko večji kot plačilo za opravljeno storitev. Naslednja teţava pri strokovnih razlikah so razlike v standardih. Tu gre predvsem za zapisovanje količin tovora. Ponudniki količine tovora namreč zapisujejo v različnih merskih enotah. Standardna je sicer enota dolţinski meter, ki je v bistvu sestavljena in končna enota, saj ponudnik ţe preračuna, koliko transportnih enot gre recimo ena na drugo ter koliko v širino in tako natančno pove, koliko metrov v dolţino bo na kamionu zavzel njegov tovor. Medtem ko nekateri ponudniki količino tovora pišejo v paletah, gitrih (posebne zaprte palete) in drugih transportnih enotah. Tako mora logist še posebej preračunavati, kolikšno dolţino kamiona bo tovor zavzel, poleg tega pogosto ne ve, ali se transportne enote lahko naklada eno vrh druge, občasno pa se tudi zgodi, da so transportne enote izven vseh standardov. Ta problem se pojavlja predvsem pri pobiranju tovora na večih lokacijah, saj je v praksi teţko točno ugotoviti, koliko prostora je še na voljo Zakonodajne razlike Zakonodajne razlike se le posredno odraţajo na izpeljavi prevozne pogodbe. Bolj kot pri izpeljavi prevozne pogodbe, se odraţajo na stroških prevoznika. Drţave, ki so članice EU, imajo poleg evropskih pravil še vedno tudi lastno zakonodajo, ki ureja tudi področje transporta. Teţava nastane, ko se prevozniki ne pozanimajo dovolj o pravilih, ki veljajo za transport blaga čez določeno drţavo in se ravnajo po nacionalnih pravilih. Pri tem, misleč, da delajo prav, lahko v resnici delajo prekrške in posledično plačajo kazen. Tipičen primer do nedavnega različne zakonodaje je opravljanje kabotaţe. Gre za opravljanje prevozov v drţavi, v kateri lastnik tovornega vozila (lahko tudi gospodarska druţba) nima sedeţa, torej prevoze v tuji drţavi. Nekatere drţave so glede tega imele zelo stroga pravila in so dovoljevala opravljanje kabotaţe le nekajkrat v določenem časovnem obdobju. Spet druge drţave glede kabotaţe niso imele nobenih pravil. V preteklosti so se tako slovenski prevozniki dostikrat pritoţevali glede nelojalne konkurence, ki je opravljala kabotaţne prevoze na ozemlju RS in domačim prevoznikom jemala posel. Do poenotenja pravil glede kabotaţnih prevozov je prišlo , ko so v veljavo prišla skupna evropska pravila, ki veljajo za vse članice EU (»Kabotaţa«[Transportal.si], 13. maj 2010). Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 52

61 5.2 Cestnine in cene goriv Cestnine in cene goriv posredno vplivajo na prevozno pogodbo. Glede na cene goriv in cestnine v določenih drţavah, se oblikuje cena storitve. Ko prevoznik ali pa logist v imenu prevoznika dobi ponudbo za posel, najprej preveri mesto naklada in mesto razklada ter določi vozno pot. Na podlagi kilometrov, trase in cene cestnin, ki jih bo moral na določeni trasi plačati ter izračunov porabe goriva, logist izračuna ceno prevoza. Če se medtem cene cestnin in goriva spremenijo, ali če se pri računanju zmoti, lahko pri poslu dela izgubo. Pri gospodarskih druţbah, s katerimi prevoznik sodeluje daljša časovna obdobja ali celo na podlagi ene prevozne pogodbe opravlja več prevozov, je običajno, da se pogoji glede na cestnine in cene goriv spreminjajo. Prevoznik ali logist v imenu prevoznika takoj, ko pride do spremembe v ceni goriv ali cestnine o tem obvesti stranko in ji predlaga zvišanje cene storitve glede na dodatne stroške, ki pri prevozih nastajajo. Stranka se nato lahko odloči ter potrdi in sprejme nove pogoje ali pa se z novimi pogoji ne strinja in prekine sodelovanje s prevoznikom. V primeru ko se prevoznik in stranka dogovorita glede novih cen in morebitnih ostalih pogojev, se napiše nova prevozna pogodba. 5.3 Nelojalna konkurenca Nelojalna konkurenca se je po 14. maju 2010 z uredbo o kabotaţnih prevozih v EU (Uredba (ES) št. 1072/2009) bistveno zmanjšala. Pred tem pa se je nelojalna konkurenca pojavljala predvsem v drţavah, ki niso imele nobenih omejitev v zvezi s kabotaţnimi prevozi. Med njimi je bila tudi Slovenija. Veljavna uredba določa do tri kabotaţne prevoze na teden v vseh drţavah članicah EU in s tem omogoča enake pogoje za vse transportno-špedicijske gospodarske druţbe. K nelojalni konkurenci lahko štejemo še delo na črno in opravljanje večjega števila kabotaţnih prevozov kot je z uredbo določeno (»Kabotaţa«[Transportal.si], 13. maj 2010). 5.4 Plačilna nedisciplina Klun o plačilni nedisciplini pravi tako:»po definiciji je to nespoštovanje dogovorjenih zneskov, rokov in načinov poravnavanja obveznosti. Povzročajo in širijo jo dolţniki, ki Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 53

62 sprejemajo obveznosti, večje od njihovih finančnih zmoţnosti oziroma denarnih tokov. Zamujanje kupcev s plačili je bil in še vedno ostaja pereč problem slovenskega gospodarskega prostora. Vleče se iz tranzicijskih časov. In kot sedaj vse pogosteje slišimo, ni nič manj pereč niti v evropskem prostoru«(klun, 2008). Plačilna nedisciplina je velik problem v prevozništvu, še posebej v času gospodarske krize. Rok plačila je sicer določen v prevozni pogodbi, vendar stranke te roke čedalje manj upoštevajo in se celo poskušajo izogibati plačilu. Prevoznik tako na svoj zasluţen denar čaka tudi po pol leta in več, medtem ko mora lastne stroške plačevati sproti. Včasih za plačilo zadostuje ţe nekaj klicev, včasih pa se prevozniki ukvarjajo še s sodnimi izterjavami neplačnikov, ali pa celo najemajo sluţbe za izterjave. Danes zaradi širine problematike nekatere zavarovalniške druţbe nudijo zavarovanje proti plačilni nedisciplini. 5.5 Konkurenca logističnih posrednikov Logistični posredniki so posamezniki oziroma gospodarske druţbe, ki na trgu nase prevzemajo transportne posle in jih oddajajo naprej za niţjo ceno, sami pa poberejo razliko. Navadno logistični posredniki nimajo v lasti lastnih tovornih vozil in se ne ukvarjajo s transportnimi storitvami (kot osnovna dejavnost), včasih pa nudijo nekatere dodatne oziroma špedicijske storitve. Predstavljajo konkurenco transportnošpedicijskim gospodarskim druţbam in zniţujejo cene njihovih storitev. Posredniki so namreč obveščeni o cenah transportnih storitev na določenih relacijah in pobirajo le posle od strank, ki glede na povprečne cene nudijo nekoliko višje cene za opravljeno storitev. S stranko sklenejo pogodbo ali pa jim samo ustno zagotovijo, da bodo posel opravili, nato pa ta isti posel ponujajo naprej ostalim transportno-špedicijskim gospodarskim druţbam in sicer za niţjo povprečno ali podpovprečno ceno. Če neka gospodarska druţba privoli v izvedbo tega posla, se sklene pogodba med posrednikom in prevoznikom, medtem ko so podatki o prvotnem naročniku prevoza in prvotni ceni prevozniku skriti. Če posrednik ne zagotovi dejanskega prevoza, lahko odstopi od pogodbe z določenimi posledicami (odvisno od stranke) ali pa posel ponudi pod ceno ali za isto ceno kot ga je prejel in s tem izpolni pogodbo. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 54

63 6 PREDLOGI IN REŠITVE VLADE RS ZA UBLAŢITEV KRIZE V PREVOZNIŠTVU Tako kot v ostalih gospodarskih sektorjih se je na koncu leta 2008 in v začetku leta 2009 v prevozništvu začela gospodarska kriza, ki deloma še traja. Udarec je bil toliko hujši, ker je prevozništvo v Sloveniji bilo v krizi ţe od vstopa RS v EU. Z vstopom v EU so se namreč zaradi enotnega carinskega območja razvrednotile špedicijske oziroma carinske storitve, ki jih je ponujal marsikateri prevoznik. Poleg špedicijske dejavnosti so postale ogroţene tudi transportne storitve, saj so trg preplavili tuji prevozniki, ki so imeli več izkušenj, več sredstev, boljšo opremo in zaradi tega tudi niţje cene storitev. Pojavili so se tudi prevozniki, ki so načrtno zaposlovali cenejšo delovno silo oziroma voznike, predvsem iz drţav bivše republike Jugoslavije in s tem zopet zniţevali ceno storitev. Slovenski prevozniki so se zaradi tega zadolţili in prenovili svoje vozne parke ter ostalo opremo, da bi lahko pridobili na kakovosti in s tem upravičili višje cene za kakovostne storitve. Ker tovrstne naloţbe niso ravno kratkoročne, tudi posojila niso kratkoročna, temveč so srednjeročna ali dolgoročna. Tako marsikateremu prevozniku posojila ni uspelo odplačati pred udarom svetovne gospodarske krize. Kriza v slovenskem prevozništvu je tako postala še dosti hujša in je predvsem v letu 2009 in v začetku leta 2010 privedla do propada mnogih slovenskih transportnošpedicijskih gospodarskih druţb. Ostale so le najmočnejše in najiznajdljivejše gospodarske druţbe ter tiste, ki svoje delo opravljajo najkakovostneje. V premagovanju krize se je pokazala velika povezanost oziroma lahko celo odvisnost slovenskih prevoznikov od gigantskih, zlasti avtomobilskih gospodarskih druţb. Stabilizacija na svetovnih trgih avto-industrije je tako preprečila propad mnogih slovenskih prevoznikov, ki se ukvarjajo s prevozom izdelkov ali polizdelkov v avtoindustriji. Sicer se je krizno stanje v prevozništvu na splošno stabiliziralo v letu 2010, vendar še vedno obstaja moţnost, da se gospodarska kriza še poglobi. Zaradi tega je potrebno sprejeti dolgoročne ukrepe glede preprečevanja vplivov gospodarske krize in omilitve posledic krize v slovenskem prevozništvu. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 55

64 6.1 Predlogi Obrtne zbornice Slovenije za ublaţitev krize OZS in ostale zbornice, ki zdruţujejo cestne prevoznike, ter predstavniki slovenskih cestnih prevoznikov so meseca marca leta 2009 na drţavne organe naslovili prošnjo za reševanje krize v prevozništvu. V tej prošnji so podali tudi vrsto predlogov, ki so jih za rešitev krize oblikovali prevozniki sami. Na dveh sestankih s predstavniki prometnega ministrstva in drugih ministrstev so bile obravnavane naslednje zadeve ter podana prva stališča predstavnikov drţave (»Razreševanje teţav krize v prevozništvu«[obrtnopodjetniška zbornica Slovenije], 2009): zniţanje trošarine za prevoze blaga in oseb na najmanjšo moţno vrednost, ki jo dovoljuje EU zakonodaja / vladna stran se načeloma strinja s tem, v primeru da se proučujejo načini vračanja in kontrole ter višina trošarine. Zadeva naj bi se začela izvajati istočasno, kot bi se (zopet) podraţile avtoceste; spremeniti zakonodajo v cestnem prometu tako, da se zniţajo previsoke globe, da se odpravi polletne tehnične preglede za vozila za prevoz nevarnega blaga in potnikov, da se zadolţi domače nakladalce blaga, da nadzirajo dovolilnice in jih ţigosajo, da se vsem voznikom, ki so si pridobili NPK, ali jim je bilo to priznano, predpiše petletni rok za naslednja redna usposabljanja, uredi vprašanje samoizločanja tovornih vozil v zimskih razmerah ter zmanjša omejitve tovornega prometa v notranjem transportu / zakonodaja naj bi se v prihodnje spremenila tako, da bi se tudi poskusilo čim prej razrešiti predstavljeno problematiko; delati na vprašanjih, ki se tičejo subvencij in olajšav za cestne prevoznike / naj bi bila zagotovljena aktivna podpora drţave; neoviran dostop do carinskih terminalov in Luke Koper / kljub teţavni nalogi bodo poskusili najti kakšno rešitev; delati na tem, da se poskusi pridobiti čim večje število dovolilnic, ki jih sedaj ali v prihodnje potrebujejo cestni prevozniki / prometno ministrstvo obljublja še večji angaţma; povečati učinkovit nadzor vseh pristojnih organov pri kontroli tujih in domačih prevoznikov / pričakuje se sestanek vseh nadzornih organov in predstavnikov prevoznikov, ki naj najde uspešne načina nadzora; sprejeti tak predpis o izrednih prevozih, ki bo primeren za prevoznike in drţavo / ponovno se aktivira delo skupine, v kateri so ţe do sedaj pripravljali to materijo; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 56

65 iskanje rešitev za učinkovito cestninjenje, ki bo sedaj omogočilo ABC na vseh cestninskih postajah, v prihodnje pa zagotavljalo elektronski in interoperabilni način cestninjenja na avtocestah / vlada bo sprejemala sklepe tudi po posvetovanju s prevozniki. Poleg predlogov zbornice so predstavniki prevoznikov ob istem času zahtevali predvsem: zniţanje in vračilo dela trošarin; ohranitev cestnin na isti ravni, kot so bile ob tistem času; prepoved nadaljnjega izdajanja licenc; zakonsko določen 30-dnevni rok za plačila; takojšnje izplačilo subvencij za ekološka vozila. Od tega trenutka dalje je bila odgovornost na ramenih vlade RS, ki je morala predloge preučiti in podati določne rešitve. 6.2 Predlogi in rešitve vlade RS za ublaţitev krize»zaradi poslabšanih gospodarskih razmer se je Slovenija ob ukrepih za omilitev finančne in gospodarske krize lotila tudi korenitejših strukturnih ukrepov. Vlada Republike Slovenije je 1. oktobra 2009 sprejela gradivo o strukturnih prilagoditvah v letih 2010 in V začetku februarja 2010 pa je vlada sprejela še Slovensko izhodno strategijo «(»Ukrepi vlade RS proti gospodarski krizi«[sluţba vlade RS za razvoj in evropske zadeve], 2010).»Prvi sveţenj ukrepov je bil sprejet decembra Usmerjen je bil predvsem v povečanje likvidnosti v bančnem sistemu, zagotavljanju dodatnih spodbud gospodarstvu, zmanjševanju javne porabe in ohranjanje delovnih mest. Drugi sveţenj je bil sprejet februarja 2009 in predstavlja nadaljevanje vladnih aktivnosti pri obvladovanju finančne in gospodarske krize v Sloveniji. Sveţenj je predvsem razvojno naravnan. Sestavljajo ga dodatni ukrepi s področja financ in likvidnosti podjetij, ukrepi s področja trga dela, vseţivljenjskega učenja in socialne Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 57

66 varnosti, ukrepi za spodbujanje trajnostnega razvoja ter ukrepi za izboljšanje koriščenja kohezijskih sredstev«(»ukrepi vlade RS proti gospodarski krizi«[sluţba vlade RS za razvoj in evropske zadeve], 2010). Prvi in drugi sveţenj tako zajemata naslednje ukrepe: ukrepe, namenjene finančnemu sektorju; ukrepe, namenjene gospodarstvu; ukrepe, namenjene javnemu sektorju; ukrepe, namenjene prebivalstvu; ukrepe za izboljšanje črpanja evropskih sredstev; varčevalne ukrepe. Kot lahko vidimo, je strategija vlade RS zelo splošna in se natančno ne poglablja v področje prevozništva ali kakšno drugo področje. Rešitve za določene probleme se sicer res da poiskati v zgoraj naštetih alinejah, vendar konkretnih predlogov za rešitev konkretnih problemov v njih ne najdemo. Če se vrnemo v prejšnje poglavje, Predlogi OZS za rešitev krize lahko ugotovimo, da je vlada RS na področju prevozništva in glede teh konkretnih predlogov storila zelo malo. Tako je konkretno odgovorila le na nekaj točk prejšnjega poglavja. In sicer je odgovorila na točke: zavarovanje: moţnost zamrznitve zavarovanj za izločena (mirujoča) vozila; o vlada je odgovorila, da je ţe v pripravi novi zakon, ki bo podaljšal moţnost hrambe registrskih tablic s 15 dni na eno leto, prevozniki pa lahko uveljavljajo vračilo zavarovanja in nadomestila za uporabo cest za vozila, ki so začasno odjavljena; takojšnje plačilo subvencij za nakup tovornih vozil EURO5; o vlada je odgovorila, da področje subvencij na podlagi zahtevkov ureja Evropska komisija in da se bo poskušala dogovoriti za pospešitev postopkov za pridobitev subvencij ob nakupu ekoloških vozil; kriza na trgu prevozniških storitev - omejitve obsega dela tujih prevoznikov s pravilnikom o kabotaţi; Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 58

67 o vlada odgovarja, da lahko delo tujih prevoznikov omeji le s stroţjimi kabotaţnimi pravili, vendar tega ne bo storila, saj bi lahko tudi ostale drţave članice EU lahko uvedle stroţja pravila za slovenske prevoznike. Problem je meseca marca 2010 rešila uredba Evropske skupnosti z uvedbo enotnih pravil o izvajanju kabotaţe za vse članice EU; začasna omejitev izdajanja licenc; o vlada odgovarja, da začasna omejitev izdajanja licenc ni mogoča zaradi določenih uredb EU in Ustave RS, ki v določenih členih tega ne dovoljuje; spremembe in dopolnitve Pravilnika o vsebini, načinu in postopku pridobitve temeljne kvalifikacije za voznike motornih vozil v cestnem prometu; o vlada odgovarja, da bo v zvezi s to problematiko poostrila delovanje izpitnih komisij ter dodatno nadzorovala pooblaščene centre; delo na črno; o vlada odgovarja, da bo poostrila delovanje policije in carine ter povečala doslednost pri kontroli upoštevanja predpisov; zahteve po vzpostavitvi direktorata za cestne prevoze; o vlada odgovarja, da na ministrstvu za promet načrtujejo ustanovitev direktorata za cestni promet. Od 20. marca 2009, ko je vlada RS objavila te odgovore oziroma strategije za rešitev krize, se do danes ni zgodilo prav dosti. Pred kratkim je bilo v medijih mogoče spremljati pogovore prometnega ministra s predstavniki prevoznikov o praktično enakih problemih, kot so bili izpostavljeni ţe meseca marca Ker se je kriza nekoliko umirila, je morda popustil tudi pritisk prevoznikov in vlada RS se je zaradi tega bolj posvečala drugim kritičnim gospodarskim sektorjem. Tako je nekaj perečih vprašanj oziroma predlogov za rešitev krize rešila kar EU, med drugim pravilnik o kabotaţi ter subvencioniranje nakupa ekoloških vozil. Določena področja so ostala nespremenjena od začetka krize, vlada RS pa je konkretno pristopila le k eni točki, in sicer k vračanju trošarin. To je storila s spremembo pravilnika o vračilu trošarin, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 82/2010. Mnogi pomembni predlogi, kot je 30 dnevni rok plačila ali pa stroţje kazni za delo na črno, pa še vedno ostajajo brez pravega odgovora (»Ukrepi vlade RS proti gospodarski krizi«[sluţba vlade RS za razvoj in evropske zadeve], 2010). Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 59

68 7 MOŢEN POTEK RAZVOJA PREVOZNIŠTVA Po vsem preučevanem gradivu in po vsem napisanem vidim štiri moţne smeri razvoja prevozništva. Skupno vsem štirim smerem razvoja je napredek v tehnologiji, izboljšanje kakovosti storitev, izboljšanje pogojev za opravljanje te dejavnosti (boljša pravna varnost) in s tem tudi krajši prevozni roki ter zmanjšanje birokracije. Vse skupaj bo vodilo do boljšega izkoristka razpoloţljivih sredstev in ekonomsko stabilnejših transportnih gospodarskih druţb. Prva smer razvoja prevozništva, ki je mogoča, je izgradnja sodobne ţelezniške infrastrukture in prenos večine tovora na ţelezniški prevoz. Znano je namreč, da je ţeleznica ekonomsko učinkovitejša pri prevozu tovora in potnikov, predvsem pa je okolju prijaznejša. Z vzpostavitvijo sodobnih ţelezniških povezav bi lahko popolnoma preusmerili mednarodni tovorni prevoz s cest na ţeleznico. Tu bi lahko šlo za oprtni tovor, kjer bi tovorna vozila, ki bi bila v tranzitu čez določeno drţavo, skupaj s tovorom naloţili na vagone, ali pa bi tovor neposredno naloţili na oziroma v vagone. Tako bi povečali hitrosti prevoza tovora ter hkrati zagotovili večjo varnost in manj onesnaţevanja. Cestni tovorni promet bi tako deloval le od naročnika do ţelezniškega terminala in od ţelezniških terminalov do prejemnika. Ključni problem je v zastarelosti ţelezniške infrastrukture, zato ta rešitev kratkoročno ni moţna. Dolgoročno pa se tej smeri razvoja zagotovo obeta napredek. Druga smer razvoja, ki je moţna v cestnem prevozništvu je centralizacija vseh transportno-špedicijskih storitev in vzpon logističnih posrednikov. Z gradnjo velikih logističnih centrov bi se vse podporne dejavnosti prevozništva lahko opravljale na enem mestu. Tako bi logistični centri zagotavljali pridobitev vse potrebne dokumentacije za prevoz v določene drţave. Nudili bi tudi skladiščenje in manipulacijo z blagom za vse prevoznike pod enakimi pogoji. Če bi bile storitve teh centrov dovolj ugodne, bi prevozniki postopoma ukinili lastne tovrstne usluge. V skrajnem primeru bi celotno poslovanje upravljali logistični posredniki, ki bi prevoznikom dodeljevali določene posle. Prevoznik bi tako lahko na podlagi ponudbe logističnega centra izbral določen posel, tja napotil voznika, ki bi samo prevzel potrebno dokumentacijo in pripel prikolico ter opravil prevoz. Pri tem prevozniku ne bi bilo treba skrbeti za ureditev zavarovanj Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 60

69 tovora, ureditev carinske in druge dokumentacije ipd., saj bi vse omenjeno uredil logistični center. Tretja smer razvoja je specializacija prevozništva. Specializacija se pojavlja ţe ves čas, saj prevoznik na podlagi tega, ko opravlja storitev za točno določeno vrsto tovora, to storitev lahko opravlja kakovostneje in zaradi tega tudi za višjo ceno. Če se prevoznik specializira, to tudi pomeni, da točno ve, kakšno opremo bo za prevoz in manipulacijo določenega tovora potreboval in mu zato ni potrebno kupovati opreme za različne tovore, ampak raje vlaga v razvoj točno določene opreme. Ker pozna tovor, pozna tudi slabe in dobre lastnosti prevaţanja tega tovora in se na to lahko pripravi ter s tem zmanjša število nesreč, napak in poškodb na tovoru. Pozna tudi vso potrebno dokumentacijo za prevaţanje določene vrste tovora. Specializacija dostikrat pomeni tudi večkratno ali stalno sodelovanje z določenimi gospodarskimi druţbami. Če prevoznik pozna svojo stranko, ji pri opravljanju storitve laţje ugodi in si s tem izboljšuje svoj poloţaj, saj pridobiva na ugledu, hkrati pa se laţje pogaja za izboljšanje pogojev in povečanje plačila. Trenutno so v Sloveniji najbolj znane specializacije na področju avto-industrije, prevoza hrane, prevoza nafte in naftnih derivatov ter prevoza v gradbeništvu. Četrta smer razvoja pa je ravno nasprotna od specializacije, in sicer generalizacija prevozništva. Generalizacija prevozništva pomeni, da se ponudniki prevoznih storitev odločijo za široko ponudbo storitev. Tako bi prevozniki ponujali storitve prevoza za običajne tovore, tovore izrednih dimenzij, tekočine, zamrznjene produkte, ţivila, nevarne snovi Vse to prinese ogromno vlaganj v opremo, saj bi v takšnem primeru prevoznik potreboval več tipov prikolic ter tovornih vozil in več tipov opreme za manipulacijo z omenjenim tovorom. Potreboval bi tudi veliko več dovoljenj oziroma licenc za opravljanje prevoza tovrstnih tovorov. Pozitivna lastnost prevozništva take vrste je, da bi lahko ugodil vsem strankam, vendar v nasprotju s specializacijo to pomeni več birokracije, več neplačnikov in manj stalnih strank ter zanesljivih poslovnih stikov. Ta zadnja moţnost je od vseh zgoraj naštetih najmanj verjetna. Razen v primeru naveze z drugo opcijo logističnega centra. Kljub temu da je generalni prevoz veliko kompleksnejši kot specialni prevoz, pa se v Sloveniji nekaj gospodarskih druţb ukvarja tudi s tovrstnimi prevozi. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 61

70 ZAKLJUČEK IN PREDLOGI Prevozništvo v Sloveniji se je v zadnjih letih znašlo v zelo teţkih razmerah. Teţke razmere pa so poleg slabih pogojev in propada mnogih gospodarskih druţb prinesle tudi nekaj dobrega. V krizi se je namreč pokazalo katere gospodarske druţbe izstopajo in so boljše od ostalih. Povečala se je kvaliteta prevoznih storitev ter prizadevanje za doseganje kakovosti. Pokazalo se je, katere gospodarske druţbe so dovolj fleksibilne, inovativne in tudi vztrajne, da se ne pustijo povleči v propad. Na trgu so tako ostali le najboljši ponudniki prevoznih storitev. Nekaj je sicer še vedno takšnih, ki se skozi teţke razmere prebijajo s poceni delovno silo, z neplačevanjem delavcev, delom na črno in niţanjem cen svojih storitev. Ti bodo po mojem mnenju, v kolikor bo kriza še trajala, prej ko slej izpadli iz prevozniškega posla, glavnina pa bo ostalo trdno, zdravo prevozništvo. Kot prvo tezo sem navedel veljavnost in ustreznost prevozne pogodbe. To tezo lahko z vso gotovostjo potrdim. Prevozna pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu je namreč zelo dobro definiran dokument. Ima dobro pravno podlago, kar omogoča reševanje vsakršnih konfliktov ali nesoglasij, ki nastanejo pri sklepanju ali izvajanju pogodbe. Prav tako je dobro uveljavljen in tudi poznan dokument, saj je obvezna vsebina pogodbe enaka v vseh drţavah EU in širše. Prevozno pogodbo podpira tudi CMR listina oziroma mednarodni tovorni list, ki je ravno tako zelo razširjen obrazec, enostaven za uporabo in natančen v svojih določilih. Kot edino pomanjkljivost navajam raznolikost prevoznih pogodb. Predlog je unifikacija prevozne pogodbe v obliki obrazca, ki bi v enaki obliki veljal za celotno EU. S tem bi poenotili obliko prevozne pogodbe in rešili teţave povezane z navajanjem določenih podrobnosti o izpeljavi posla v sami pogodbi. Na ta način bi lahko razširili vsebino pogodbe iz bistvenih sestavin na del z dodatnimi vsebinami, ki bi bil lahko neobvezen, ob primeru izpolnitve pa bi se obravnaval kot obvezni del. Mogoč bi bil tudi prenos pogodbe v elektronsko obliko, kakor EU trenutno poskuša z uvedbo elektronske CMR listine. Skratka, na tem področju je še veliko moţnosti za razvoj in posodobitev sicer dobro definiranega dokumenta. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 62

71 Kot drugo tezo sem navedel, da se zakoni in uredbe med različnimi članicami EU razlikujejo. To tezo lahko ovrţem. Namreč, pokazalo se je, da se zakoni znotraj drţav članic EU lahko res razlikujejo, vendar pa uredbe EU prevladajo nad zakoni posameznih članic. Tako morajo posamezne drţave ob sprejetju novih uredb EU le te upoštevati in sčasoma tudi nacionalno zakonodajo prilagoditi uredbam EU. Zlasti na področju prevozništva je bilo v času gospodarske krize, torej zadnji dve leti sprejetih veliko novih uredb, ki so rešile teţave, s katerimi so se nekatere posamezne drţave ubadale več let. Tako zakonodaja na področju prevozništva v EU postaja vse bolj poenotena in zaradi tega razlik med posameznimi članicami skorajda ni. Razlike se pojavljajo le pri novih članicah EU in to večinoma v prehodnem obdobju, kasneje pa se te razlike izničijo. Največji pomen na področju mednarodnih cestnih predpisov ima konvencija CMR, po katere določbah so se v večini oblikovali zakoni posameznih drţav članic EU. Kot primer lahko navedemo slovenski Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, ki se je pred vstopom Slovenije v EU izoblikoval ravno po konvenciji CMR. O njeni kvaliteti priča tudi dejstvo, da v zadnjem desetletju celo ţelezniško pravo sledi določbam CMRa. Več kot 50 let uporabe konvencije v številnih drţavah pa se odraţa na jasni sodni praksi uporabe le te. V bliţnji prihodnosti zato ni pričakovati drastičnih sprememb na področju mednarodnih cestnih predpisov, ampak le še večje poenotenje in pribliţanje zakonodaje posameznih drţav konvenciji CMR. Skupna ugotovitev obdelanih prispevkov, zakonov, literature, člankov in drugih pisanj je, da je prevozništvo danes v sodobnem času zadovoljivo urejeno. Zahteve za večjo varnost v cestnem prometu, varovanje okolja in prostora, uresničevanje ciljev razvoja EU ter razvoj gospodarstva izločijo tiste prevoznike, ki te dejavnosti niso sposobni opravljati. Sposobni prevozniki morajo svojo vlogo in zahteve uveljavljati na ravni skupnega delovanja in se boriti za pravno varnost in lastno korist. Na ta način bodo preprečili nelojalno konkurenco in uvedli pravni red v to dejavnost. Vlada RS mora zagovarjati interese prevoznikov in jim omogočiti uveljavljanje njihovih pravic in obveznosti. Prevozna pogodba ima kot ključni dokument opravljanja prevozniške dejavnosti dobro pravno podlago, kar omogoča pravno varnost vseh udeleţencev v pogodbi. Transportno Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 63

72 pravo je zaradi svojega značaja in pomena v mednarodni trgovini vedno teţilo k enotni ureditvi in zagotavljanju pravne varnosti. Zato lahko v prihodnosti pričakujemo preoblikovanje prevozne pogodbe v smislu usklajevanja interesov strank v pogodbi in unifikacijo prevozne pogodbe, predvsem v smislu poenotenja oblike v obrazec. Zaradi kompleksnosti prevozniške dejavnosti je moţno tudi preoblikovanje prevozne pogodbe v logistično pogodbo, ki pa zaenkrat še ni dovolj uveljavljena. Vse to bo postavilo nove smernice v razvoju prevoznega prava, vendar je do takrat potrebno še veliko študij in rešitev, ki jih morajo zastaviti strokovnjaki s področja prometa in prava. V nalogi sem po zbrani literaturi, pravni podlagi, dobri prevozni praksi in analizi pridobljenih podatkov predstavil prevoz blaga v cestnem prometu s poudarkom na pravno urejenost poslov. Zavedam se, da je naloga le poskus prikazati stanje na področju prevozništva in da bodo novi študentje, novi raziskovalci, zakonodajalec in tudi zdruţenja prevoznikov veliko več pripomogli k razvoju prevozništva in pravnega varstva v njem. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 64

73 LITERATURA IN VIRI CEMT dovolilnica [Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije], (2006). Najdeno 14. septembra 2010 na spletnem naslovu: &IDpm=35 Cigoj, S. (1987). Transportno pravo. Ljubljana: Časopisni zavod, Uradni list SR Slovenije. Hill, D. J., & Messent, A. D. (1995). CMR: Contracts for the International Carriage of Goods by Road. London: Lloyd's of London Press Ltd. Jerman, B. (2009). Vprašanje logističnega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Kabotaža [Transportal.si], (13. maj 2010). Najdeno 20. maja 2010 na spletnem naslovu: ka_pravila.html Klun, M. (2008). Plačilna nedisciplina. Ljubljana: Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Najdeno 26. oktobra 2010 na spletnem naslovu: /ASP Datoteka.asp?ID=5207 Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga. (b. l.) V Wikipediji. Najdeno 3. maja 2010 na spletnem naslovu: pogodbi_za_mednarodni_cestni_prevoz_blaga Kovač, M. (2007). Prevozne pogodbe. Ljubljana: Uradni list RS. Kranjc, V. (2006). Transportno pravo. Maribor: Pravna fakulteta v Mariboru. Oblak, H. (1997). Mednarodna poslovna logistika. Maribor:Ekonomska poslovna fakulteta. Obligacijski zakonik. Uradni list RS št. 97/2007-UPB1. Ogorelc, A. (2004). Mednarodni transport in logistika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Pavliha, M. & Vlačič, P. (2007). Prevozno pravo: pogodbe o prevozu tovora, potnikov in prtljage. Ljubljana: GV zaloţba. Pavliha, M. (2000). Prevozno pravo (pogodbe o prevozu tovora, potnikov in prtljage). Ljubljana: Gospodarski vestnik. Pavliha, M. (2002). Angleško in slovensko pravno izrazoslovje. Podjetje in delo, str Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 65

74 Pepevnik, A. (2002). Tehnologija prevoza tovora. Maribor: samozaloţba. Predstavitev OZS [Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije], (b. l.). Najdeno 4. septembra na spletnem naslovu: Radionov, N. (2002). Ugovorna odgovornost prijevoznika u kopenom prijevozu. Doktorska disertacija. Zagreb: Pravna fakulteta. Razreševanje težav krize v prevozništvu [Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije], (2009). Najdeno 26. oktobra 2010 na spletnem naslovu: spevek.asp?idpm=3159&id=17175 SDR [Ministrstvo za promet], (2010). Najdeno 10. septembra 2010 na spletnem naslovu: _predpisov/informacija_o_spremembi_omejitev_odgovornosti_po_montrealski_ konvenciji/ Transport. (b. l.) V Wikipediji. Najdeno 2. septembra 2010 na spletnem naslovu: Ukrepi vlade RS proti gospodarski krizi [Služba vlade RS za razvoj in evropske zadeve], (2010). Najdeno 26. oktobra 2010 na spletnem naslovu: /si/teme_in_projekti/aktivno_proti_financni_in_gospodarski_krizi/ukrepi_vlade_ republike_slovenije_proti_financni_in_gospodarski_krizi/ Več o GZS [Gospodarska zbornica Slovenije], (b. l.). Najdeno 3. septembra 2010 na spletnem naslovu: Zakon o prevozih v cestnem prometu. Uradni list RS št. 26/2005-UPB3, 131/2006- ZPCP-2 (5/2007 popr.). Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu. Uradni list RS št. 126/2003, 102/2007. Zakon o prevozu nevarnega blaga. Uradni list RS št. 33/2006-UPB1, 41/2009, 97/2010. Zakon o varnosti cestnega prometa. Uradni list RS št. 56/2008-UPB5, 57/2008- ZLDUVCP, 73/2008 Odl.US: U-I-295/05-38, 58/2009, 36/2010. Zakonodaja [Transporta.si], (b. l.). Najdeno 26. oktobra 2010 na spletnem naslovu: Zavarovanje prevozniške odgovornosti [Zavarovalnica Maribor], (b. l.). Najdeno 25. oktobra 2010 na spletnem naslovu: Zelenika, R. (2001). Prometni sustavi tehnologija, organizacija, ekonomika, logistika, menadžment. Rijeka: Ekonomska fakulteta u Rijeci. Franci Hočevar: Pogodba o prevozu blaga v cestnem prometu 66

75 PRILOGE

76 KAZALO PRILOG Priloga 1: Prevozna pogodba... 1 Priloga 2: CMR listina... 4 Priloga 3: Logistov dnevnik... 5 Priloga 4: Logistove operacije pri konkretnem prevozu... 6

77 Priloga 1: Prevozna pogodba Opomba: na prvi strani pogodbe je od osnovnih elementov prevozne pogodbe navedena stvar oziroma tovor, ki ga je potrebno prepeljati (45 tovorkov prazne embalaţe, teţe 5500kg, dimenzije 120*80*100cm), kraj in čas naklada (BMW tovarna 4.1, Ergolding, Nemčija, od 7.00 do ure), kraj in čas razklada (Hella, Ljubljana, Slovenija, ASAP (as soon as possible čim prej) in naziv prevoznika (Anton Grašič). 1

78 Opomba: na drugi strani prevozne pogodbe je od bistvenih sestavin navedena cena prevozne storitve oziroma odplačni namen prevoza. Navedene so tudi nekatere dodatne vsebine : vračilo palet ni potrebno, seznam dokumentacije, ki mora spremljati tovor 2

79 Vir: Anton Grašič, Naklo d.o.o., 2010 Opomba: na zadnji strani prevozne pogodbe so navedeni pogoji poslovanja in mesto za ţig in podpis prevoznika. 3

80 Priloga 2: CMR listina Vir: Anton Grašič, Naklo d.o.o.,