2.2 Pravna opredelitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "2.2 Pravna opredelitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od"

Transkripcija

1 DIPLOMSKO DELO Uporaba anatomskih lutk pri preiskovanju spolnih zlorab otrok September, 2012 Tea Florjančič

2 DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Uporaba anatomskih lutk pri preiskovanju spolnih zlorab otrok Tea Florjančič September, 2012 Mentor: doc. dr. Igor Areh

3 Kazalo 1 Uvod Metodološki pristop Hipoteze Opredelitev spolne zlorabe otrok Definicije spolne zlorabe otrok Pravna opredelitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let Oblike spolnih zlorab otrok Spolno nasilje nad otroki v družini Storilci spolnih zlorab otrok Razlike med moškimi in ženskami kot storilci Žrtve Spolna zloraba deklic Spolna zloraba dečkov Razvojne faze otroka Predšolsko obdobje Mejniki v govornem razvoju predšolskega otroka Zgodnje šolsko obdobje Puberteta in mladostništvo Verodostojnost pričanja glede na starost otroka Odkrivanje spolnih zlorab otrok Preiskovanje spolnih zlorab otrok Preiskovalni intervju Vrste vprašanj Nekaj pravil glede razgovora z otroki in mladoletniki Faze preiskovalnega intervjuja Anatomske lutke Uporaba anatomskih lutk pri razgovorih Institucije Uniformirana Policija in Urad za kriminalistično policijo Sodišča Nevladne organizacije Zdravstvo Šolstvo

4 10.7 Centri za socialno delo Zaključek Uporabljeni viri Kazalo tabel Tabela 1 : Mejniki v govornem razvoju predšolskega otroka

5 Povzetek V diplomski nalogi smo poskušali predstaviti kazniva dejanja spolne zlorabe otrok in njihovo preiskovanje s pomočjo preiskovalnega intervjuja, pri katerem se uporabljajo anatomske lutke. Tovrstna kazniva dejanja predstavljajo pereč problem, ki je na območju Republike Slovenije še kako prisoten. Sposobnost izražanja otrok se razlikuje glede na posamezna razvojna obdobja. Tako vsak otrok npr. ni sposoben natančno verbalno opisati dogodka. Na govor vpliva tako njegova inteligenca, zgovornost, koncentracija, kot tudi bujna domišljija in močna podvrženost sugestiji. Izbira ustrezne metode preiskovanja je zato ključnega pomena in le pravilna uporaba le-te lahko privede do želenega uspeha. Ena iz izmed teh metod je preiskovalni intervju, pri katerem je pomembno, da ima preiskovalec vsa potrebna psihološka znanja in izkušnje, ki mu bodo omogočila verodostojno otrokovo izjavo. Sam postopek ne sme pripeljati do sekundarne viktimizacije žrtve, otrok pa mora imeti po zaključenem intervjuju občutek, da ni sam kriv za dejanje, ki se mu je zgodilo. Ravno zaradi tega je strokovna usposobljenost preiskovalcev zelo pomembna. Za lažje izvajanje intervjuja si preiskovalci lahko pomagajo z uporabo anatomskih lutk. Te lutke so majhne igrače, ki imajo na sebi prišite spolne organe. Predstavljajo anatomski model, na katerem lahko otrok skozi igro, z manj zadrege in sramu, pokaže aktivnosti, ki jih sam ustno ni sposoben opisati. Vendar pa se porajajo vprašanja etičnosti in same uporabe. Otrokova domišljija in radovednost nima meja, zato nazorno igranje z lutkami še ne predstavlja dejstva o morebitni spolni zlorabi. Študije so pokazale, da otroci pri uporabi lutk niso navedli nič več informacij kot tisti brez njih. Še več, dokazano je bilo, da so nekateri zlorabo opisali bolj podrobno z enostavnim vprašanjem»kaj se je zgodilo?«dvomljive uporabe anatomskih lutk se zaveda vse več strokovnih institucij, zato je tudi njihova uporaba izdatno manjša. Zaradi narave takšnih kaznivih dejanj, je potrebno veliko timskega dela, usposabljanja in izobraževanja. Prav tako pa je tudi potreba po sodelovanju med institucijami, ki so na kakršen koli način udeležene v preiskovanje, nujna. Ključne besede: spolna zloraba, preiskovanje, preiskovalni intervju, anatomske lutke 5

6 Summary The application of Anatomical Dolls in Investigation of Sexual Child Abuse This thesis deals with the presentation of criminal sexual abuses of children and investigation of such abuses with investigative interviews that include anatomical dolls. Such criminal offences represent a pressing problem, which is very frequent in the Republic of Slovenia. Children's capabilities of expressing themselves differ from one development period to another. Every child is for instance not capable of a detailed verbal description of the abuse. The later depends on child's intelligence, his or her talkativeness, concentration, as well as his or her imagination and level of susceptibility to suggestion. Selection of the appropriate inquiry method is therefore of key importance and only its proper application enables the desired success. Investigative interview represents one of the inquiry methods, which demands for an investigator to possess the necessary psychological knowledge and experience that enable him to take a credible statement from a child. The procedure itself must not lead to secondary victimisation of the victim, and must not leave the child in the belief that he or she is responsible for the abuse. That is why it is extremely important that the investigators have the necessary professional qualification. Investigators can use anatomical dolls to make the investigative interview a bit easier for the child. These dolls are actually small toys with sexual organs. They represent an anatomical model, which enables the child to show without any embarrassment or shame what happened to him, which he or she might not capable of describing verbally. However, the use of these dolls raises doubts when it comes to ethics, as well as the use itself. Moreover, children's imagination has no limits and illustrative playing does not necessarily imply possible sexual abuse. Studies have shown that children did not give more information when playing with a doll than those that did not have dolls. Moreover, the studies have also proven that some children described the abuse in greater details when they were asked a simple question:»what happened?«. Nature of such criminal offences therefore demands a lot of team work, as well as training and More and more expert institutions are aware of the doubtable use of these anatomical dolls and that is why they are becoming less and less frequent; however the later does not imply that the inquiry methods or their success is at a satisfactory 6

7 level, especially when it comes to Slovenia education. Moreover, cooperation among institutions that are included in the investigation in one way or another is more than necessary. Key words: sexual abuse, investigation, investigative interview, anatomical dolls 7

8 1 Uvod V današnjem času se srečujemo z različnimi oblikami kaznivih dejanj, med katerimi imajo posebno mesto spolne zlorabe otrok, ki so zaradi svoje narave še posebej kruta in v javnosti sprožijo veliko zgražanja. Spolni napad na otroka je skrajno občutljiv vidik otroške zlorabe, ki terja posebej občutljivo ravnanje. Postopek pogovora z otrokom in zbiranje dokazov morata voditi najmanj dva preiskovalca, ki sta izurjena na različnih področjih in si oba prizadevata ublažiti žrtvino travmo. Ta področja vključujejo medicino, socialne službe, tožilstvo in policijo. Vsako področje prispeva svojo izvedenost, to pa poskrbi za večjo uspešnost tega težavnega postopka, ki mora najprej čustveno podpreti žrtev in jo pomiriti (Carney, 1950). Pridobivanje izjav od otroka ni vedno tako enostavno, posebno takrat, kadar gre za majhne otroke. Ta postopek pomaga izzvati otrokove spomine na stresne dogodke, ki jih je doživel. Pred preiskovalca se postavlja naloga, da od otroka dobi verodostojno izjavo, vendar je pri tem pomembno, da jo pridobi na način, ki je za otroka čim manj stresen (Zorić, 2004). Načinov, kako priti do take izjave je več. Ena izmed njih je tudi uporaba anatomskih lutk, ki je v zadnjih desetletjih v tujini postala pogosta v forenzičnih preiskavah. Preiskave, pri katerih se uporabljajo anatomske lutke dokazujejo, ali je bil otrok spolno zlorabljen. Pogosto se uporabljajo s strani psihologov, socialnih delavcev in preiskovalcev, z namenom opravljanja intervjuja z otroki (Welsh, 2007). Čeprav so lutke pogosto uporabljene kot tehnika za ocenjevanje domnevne spolne zlorabe, so kontroverzne in pogosto deležne ostrih kritik. Še vedno je vprašljivo, ali lahko z njihovo uporabo pridobimo zanesljive informacije o preteklih dogodkih. Dejansko so le pripomoček za učenje, s katerim se zlahka vpliva na otroka (Faller, 1993). V Sloveniji se lutke uporabljajo le še tam, kjer je problem nizka stopnja strokovne ravni kriminalistov. V Ljubljani npr. so lutke pospravljene v omarah že vsaj pet let. 8

9 Tu je pomembno, da se z odkritim delom družinam omogoča, da zaupajo strokovnjakom in se vključijo v načrtovanje in odločanje. Sodelovanje vseh na ravni posameznih primerov ogroženih ali zlorabljenih otrok mora imeti podporo vodstvenih politik vseh služb, institucij, zasebnih ustanov in nevladnih organizacij, le-te pa morajo udejanjati politiko, postopke in aktivnosti tega sodelovanja. Sodelovanje in sposobnost kombiniranja znanj in dela različnih poklicev, strok, sistemov in služb ter institucij je pomembno skozi proces zaščite otroka v največjo korist otroka, njihovih družin in vseh, ki so udeleženi v teh procesih. Sodelovanje ne sme biti zgolj formalen okvir za izmenjavo informacij in mnenj, temveč mora temeljiti na partnerstvu vseh udeleženih (Bašič, 2010). 1.1 Metodološki pristop S tem diplomskim delom smo želeli predstaviti metodo preiskovanja kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok, pri kateri si strokovnjaki pomagajo z uporabo anatomskih lutk, ter raziskati prednosti in slabosti ter samo uporabo le-te na področju Republike Slovenije. Uporabili smo metodo analize vsebine pisnih, internetnih ter ustnih virov in metodo deskripcije. 1.2 Hipoteze HIPOTEZA 1: V kriminalistični policiji se zavedajo zahtevnosti in specifičnosti kaznivih dejanj spolne zlorabo otrok in zato namenjajo veliko pozornost izobraževanju in usposabljanju kriminalistk in kriminalistov. HIPOTEZA 2: V Sloveniji je uporaba anatomskih lutk slabo definirana in premalokrat uporabljena. HIPOTEZA 3: Anatomske lutke niso primeren diagnostični pripomoček pri preiskovanju spolnih zlorab otrok, ker so preveč sugestivne. HIPOTEZA 4: Otrokovo pripovedovanje s pomočjo lutke ni prav nič bolj efektivno kot njegovo verbalno poročilo. 9

10 2 Opredelitev spolne zlorabe otrok Preden podrobneje opredelimo spolno zlorabo otrok, bomo za lažje razumevanje opredelili kaj je spolna zloraba. Spolno nasilje oziroma zloraba so vsa spolna dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti in se zanjo odločijo brez fizične, psihične, ekonomske in druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o nasilju. Kadar druga oseba pristane na aktivnosti, ki so povezane s spolnostjo, izključno zaradi prisile, gre za spolno nasilje. Spolno nasilje vključuje vsa sledeča dejanja (Aničić, 2002): posilstvo, spolna zloraba otrok, opolzko govorjenje, nadlegovanje, slačenje, opazovanje, siljenje k gledanju pornografskih vsebin, incest, nadlegovanje na delovnem mestu, poljubljanje, otipavanje. Ti zločini ne vplivajo na žrtve samo telesno, temveč pogosto pustijo duševne brazgotine, ki žrtve zaznamujejo za vse življenje. V nasprotju z večino hudodelstev so spolni napadi skrajno osebni in pogosto povzročijo hude čustvene težave, posebno posttravmatske stresne motnje. Otroci so za to motnjo še posebej dojemljivi in mnogi trpijo zaradi neštetih težav, ki občutno presegajo težave odraslih žrtev spolnih zločinov (Carney, 1950). 10

11 2.1 Definicije spolne zlorabe otrok Obstaja več različnih definicij, ki na svojevrsten način opredeljujejo obravnavano področje. Ker vsaka osvetli problem z drugačnega, vendar nič manj pomembnega zornega kota, smo se odločili našteti več variacij. Spolna zloraba otroka je kaznivo dejanje, kjer je udeležen nepreskrbljen ali mladoleten otrok v spolni aktivnosti z osebo, ki je odrasla ali večja in starejša od njega. Kot otrok se šteje oseba, ki še ni dopolnila 15 let in ki ni zmožna razumeti pomena dejanja oziroma zaradi neenakih moči v odnosu nima možnosti zavrniti sodelovanja pri spolni aktivnosti (Bašič,1997). Spolna zloraba otroka je situacija, v kateri otrok ali adolescent sodeluje v spolnih dejavnostih, ki kršijo socialne in legalne družbene tabuje, ki jih sam ne razume ali na katere ni pripravljen glede na svoj razvoj in za katere ne more dati privoljenja (Bautista Vallejo, 2005). Spolna zloraba otroka je nasilje, ki se zgodi, ko odrasla oseba ali mladostnik zlorabi ali zlorablja otroka za potešitev spolne sle ali pa za to, da se vzburi (Frei, 1996). 2.2 Pravna opredelitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let Kazenski zakonik RS (Uradni List RS, 95/2004) v svojem 183. členu opredeljuje napad na osebo, mlajšo od 15, let takole: Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 15 let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara 15 let ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let. 11

12 Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, se kaznuje z zaporom do treh let. 2.3 Oblike spolnih zlorab otrok Pri spolnem nasilju nad otroki ne gre le za spolni odnos, ampak tudi za druge oblike spolnega nasilja (Karmen, 1996). V to skupino torej spada kakršnokoli dotikanje, drgnjenje, razgaljanje, razkazovanje ali drugo nevsakdanje obnašanje odraslih do otroka. Poznamo različne oblike spolne zlorabe otrok (Holmes, 1991): odraslega spolno vzburja, če se namenoma gol sprehaja po stanovanju, da bi ga otrok opazil; odrasli pokliče otroka, da ga ta opazuje pri masturbiranju, ker to še povečuje njegovo vzburjenje; odrasli kaže otroku pornografske slike ali filme; odrasli opazuje otroka med slačenjem in umivanjem; odrasli pregleduje otroka in se pri tem dotika tudi njegovih intimnih delov; odrasli sili otroka k igram, ki prikrito služijo njegovemu vzburjenju (na primer: poglej tule v hlačah imam čarovnika); odrasli izvaja praktično spolno vzgojo, tako da otipava otrokov spolni organ in istočasno tudi svoj in s tem domnevno ponazarja svojo razlago; odrasli otroku ukaže, kakšno spolno dejanje (na primer tukaj me poljubljaj); odrasli otroka pripravi do tega, da si sam boža svoj spolni organi; odrasli se dotika, boža in otipava otrokove intimne dele telesa; v mnogih primerih služi tepežkanje otrokove nage ritke (prikrito kot kazen) za spolno vzburjenje odraslega človeka; 12

13 odrasli prisili otroka k spolnemu občevanju (oralno, analno ali vaginalno in ga dejansko posili); uporabi otroka za snemanje pornografskih slik in filmov; bestialnost. Na tem mestu je pomembno poudariti, da obstaja tudi zlorabljanje med otroki (Holmes, 1991): eden od otrok sili druge otroke, da mu na kakšnem skritem kraju sesajo penis; ena od deklic bi se kar naprej rada igrala isto: drugi otroci morajo predstavljati dojenčke, ki jih ona potem povija in neguje, maže s kremo ter pri tem vtika prste v nekatere njihove telesne odprtine - nožnico ali zadnjico; deček kar naprej sili druge dečke, da morajo z njim na stranišče, da se morajo tam sleči on pa jim nato potiska prst v zadnjik ter jih prijema za spolni ud. Taka ali podobna dejanja lahko otroku zelo škodujejo. Zato je igre te vrste potrebno prekiniti. 2.4 Spolno nasilje nad otroki v družini Družina je osnovna organizacijska enota družb. Še vedno je tista skupnost, v kateri so odnosi najintenzivnejši in najbogatejši ter zato tudi najboljše okolje za vzgojo otrok. Starši se morajo zavedati, da vzgajanje otrok ne sme biti omejeno le na fizično varstvo in skrb, temveč mora biti nenehno usmerjeno v otrokove dolgoročne čustvene, družbene in intelektualne potrebe (Tepavčević, 1998). Olga Dečman Dobrnjič (2004) deli dinamiko spolnih zlorab v družini na štiri faze: 1. faza: zloraba se zgodi nenadoma, v času, ko je storilec sam z žrtvijo. Običajno storilec žrtev boža po telesu in se je dotika - do posilstva načeloma ne pride. Otrok poskuša razumeti vedenje storilca in verjame obljubam, da se to ne bo več ponovilo. Ob tem občuti krivdo, nemoč in obup. Ker o zlorabi molči, storilec na moči in nadzoru pridobiva, zato dejanje ponovi. 13

14 2. faza: otrok mora že bolj sodelovati ter ga zadovoljevati na različne načine. Kljub temu še vedno molči, zato zlorabe okolica ne opazi. V nadaljevanju se zloraba dogaja vse pogosteje, žrtev je tudi posiljena. 3. faza: želi se braniti, a storilca ni sposobna izdati. Če družinski člani ukrepajo (najpogosteje se iz okolja umakne žrtev), se zloraba preneha, če pa nasilje tolerirajo, se zloraba nadaljuje. Ker otrok trpi neznosne bolečine (psihične in fizične), se odloči izdati storilca in spregovori o zlorabi. 4. faza: pomoč poišče zunaj družine: pogosto odide od doma ter storilca prijavi. Podatki o žrtvah so različni, vendar je po nekaterih ocenah v ZDA vsak deseti fant in vsako četrto dekle žrtev spolne zlorabe še pred 18. letom. Od tega naj bi bilo 38 % spolnih zlorab incestuoznih, kar pomeni, da je vsako deseto dekle spolno zlorabljeno doma ali s strani sorodnika (Forward in Buck, 1983). Po eni izmed raziskav naj bi 20 % populacije imelo vsaj enkrat v življenju incestuozno izkušnjo žrtve; 12 % pred 14. letom, 16 % pred 16. letom, 5 % žensk pa naj bi bilo spolno zlorabljenih s strani očeta (Russell, 1986). Finkelhor ugotavlja, da so fantje redkeje žrtve spolne zlorabe znotraj družine kot pa deklice. Tako naj bi bilo zlorabljenih 2 9 % fantov in % deklet. Prav tako meni, da se incest najpogosteje začne pred puberteto (med sedmim in dvanajstim letom) in v povprečju traja štiri leta, medtem ko naj bi spolna zloraba izven družine trajala manj časa (Finkelhor in Browne, 1985). 14

15 3 Storilci spolnih zlorab otrok Skoraj nemogoče je že na prvi pogled ugotoviti kdo so storilci, ki spolno zlorabljajo otroke. Lahko so različnih starosti, opravljajo različne poklice, imajo različne socialne statuse in pripadajo različnim verskim ali rasnim skupinam. V družbi lahko uživajo spoštovanje, imajo velik vpliv in moč, ali pa povsem običajni državljani. Prav tako so lahko storilci tudi znani nasilneži, alkoholiki ali brezposelni. Kljub vsemu imajo vsi skupno lastnost - to je potreba po moči in kontroli nad drugimi. Nekateri med njimi pri otroku iščejo potrjevanje, spoštovanje in občudovanje, ki ga dosežejo brez uporabe sile. Obstajajo pa tudi taki, ki svojo potešitev dosežejo z ustrahovanjem in silo (Zupan, 2007). S povečevanjem identifikacije s tradicionalnimi diskurzivnimi spolnimi položaji raste tudi verjetnost, da bo pri moških fizično in spolno nasilje sredstvo za ohranjanje ali vzpostavljanje razrušenih fantazij o identiteti in moči. Pri ženskah je to nasilje drugačne narave, in sicer bolj usmerjeno vase in manj vidno, odločilno pa je odvisno od lastnega pozicioniranja kot ženske in od izkušenj preteklega nasilja (Zaviršek in Bass, 1998). Tipologij storilcev spolnih zlorab otrok je veliko. V nadaljevanju vam bomo predstavili nekaj izmed teh. Bouwkamp (1996) ločuje šest tipov osebnosti storilca. Pasivni odvisni storilec je negotov, zaprt vase in socialno manj spreten, do žene se vede kot odvisen otrok. Ko se na njegove potrebe žena ne odziva več, začne spolno občevati s hčerko. Agresivni dominantni storilec je nasproten prvemu, za ženo si izbere negotovo in neodraslo osebo, ob kateri se počuti močnega. Če žena njegovih potreb ne zadovoljuje, se zateče k hčerki. Naslednji je psihopatski storilec. Ima kriminalno preteklost, je spolno promiskuiteten, nima odnosa do svoje vesti, ne pozna občutkov obžalovanja in krivde. Psihotični storilec izvede dejanje, ko njegove notranje zavore popustijo zaradi psihoze. Njegovo vedenje je nepredvidljivo, duševno ni sposoben obvladovati spolnih vzgibov, prisotne so tudi hude psihiatrične motnje (fantazija, prividi). Alkoholični storilec stori zlorabo le v skrajno opitem stanju in, če je pod velikim čustvenim pritiskom. Za pedofilnega storilca pa je značilna izključna spolna usmerjenost na otroke, čeprav je včasih spolno dejaven v lastni generaciji in je lahko celo poročen. 15

16 Za potrebe kazenskega pravosodja, zlasti policije (profiliranje), pa so na oddelku za preiskovanje nasilnih zločinov pri FBI razvili tipologijo, ki obsega dve glavni skupini in sedem podskupin (Umek, 2007). Prvi in prevladujoč je situacijski tip storilcev. Storilec lahko svojo spolno slo prenese na otroka zaradi regresije, ki je lahko posledica stresa, seksualnega eksperimentiranja, socialne izoliranosti, nizke socialne zrelosti in umaknjenosti vase. Pri situacijskem tipu so žrtve otroci, ki jih storilec pozna in so blizu njegovega bivalnega ali delovnega okolja (Dvoršek, 2008). Znotraj situacijskega tipa obstajajo trije poglavitni vzorci vedenja (Umek, 2007): regresirani pedofili za njih je značilna psihološka nezrelost, socialna nesposobnost, neuspešno spopadanje s stresom. Niso samozavestni in okolje jih zaznava kot čudaške, plašne in otročje. Otroci, ki jih zlorabljajo, so nadomestilo za želenega spolnega partnerja, lahko pa jih doživljajo tudi kot vrstnike. Otroci jih primarno ne privlačijo, z zlorabo sproščajo stres, zato pogosto zlorabljajo tudi lastne otroke. V večini primerov uporabijo fizično silo; moralno nekritični pedofil gre za nasilneža, asocialnega posameznika, ki zlorabi in izkoristi vsakogar za lastno korist, tudi otroke. Na splošno so tovrstni pedofili nagnjeni k seksualnemu eksperimentiranju (primarno zadovoljstvo). Njihove žrtve so neznani otroci ali bežno znani otroci, zlorabijo tudi lastne otroke ali otroke partnerke. Zbirajo pornografski material s sadomazohistično vsebino, pogosto vsebuje ta material podobe odraščajočih adolescentov; neadekvatni pedofili to skupino sestavljajo posamezniki, ki zaradi duševnih motenj, duševne zaostalosti ali senilnosti ne zmorejo razločevati, kaj je narobe in kaj je prav. Okolica jih označuje kot posebneže, samotarje, ki še vedno živijo pri svojih starših. So sicer neškodljivi, včasih pa le zlorabijo otroka ali kogarkoli drugega, ki je ranljiv in nemočen. Navadno telesno ne poškodujejo otroka, z njim nimajo spolnega odnosa, otroka ljubkujejo, objemajo, poljubljajo ipd. Preferenčni tip pa je primarno spolno orientiran k otrokom. V spolnih razmerjih z odraslimi je nezadovoljen, zato so ti storilci redko poročeni. Ti po navadi žrtve iščejo v bližini krajev, kjer se najpogosteje zadržujejo, in otroke zapeljujejo z izkazovanjem pozornosti in prinašanjem daril (Dvoršek, 2008). Predstavniki te skupine so inteligentni in dobro situirani, odlikuje jih velika mera potrpežljivosti, energije, časa, ki ga vložijo v viktimizacijo žrtve. V domišljiji načrtujejo zlorabo in jo 16

17 skušajo tudi izpeljati. Za zapeljevanje uporabijo verbalne in manipulacijske sposobnosti. Zbirajo otroško pornografijo, spominke in posnetke svojih žrtev. Pri preferenčnem tipu obstajajo štirje poglavitni vedenjski vzorci (Umek, 2007): zapeljivi storilec sposobnost manipulacije in zapeljevanje sta dve poglavitni lastnosti tega pedofila, ki izvirata iz njegove zmožnosti identificiranja z otroki. Do otrok so pozorni, naklonjeni, dajejo jim darila in s tem počasi znižujejo otrokov nivo spolne zadržanosti. Izberejo si otroka, ki je v krogu družine deležen fizičnega ali čustvenega zanemarjanja, hkrati pa pridobijo zaupanje staršev. Težava, s katero se soočajo tovrstni pedofili je, kako se žrtve znebiti, ko se je naveličajo. To dosežejo z grožnjami, tudi fizično silo, žrtve tudi obtožijo, da so za vse, kar se je dogajalo, krive same; introvertirani storilec ta tip ustreza televizijski in laični predstavi pedofilskega posameznika, ki postopa in preži v bližini šolskih in otroških igrišč in parkov. Zaradi pomanjkanja socialnih veščin in sposobnosti komunikacije, se poslužuje stereotipnih načinov pristopanja do otrok (kratko seksualno srečanje, ekshibicionizem, otroka kliče po telefonu, govori mu opolzke reči, je tudi uporabnik otroške prostitucije). Lahko se poroči z žensko, da imata otroke, ali pa z žensko, ki jih že ima, da jih potem spolno zlorablja; sadistični pedofil vzburja jih trpljenje žrtve, zato otrokom povzročajo psihične in telesne bolečine. Nepoznanega otroka tak pedofil ugrabi in pri tem uporabi mnogo več nasilja, kot je potrebno. Kriminalno vedenje je premišljeno, tudi ritualistično, zelo nasilno, lahko se konča z otrokovo smrtjo. Otrok je lahko v vlogi sprožilca storilčevih neprijetnih spominov na težko otroštvo; spolno nekritični pedofil je na splošno nagnjen k eksperimentiranju v spolnem vedenju. Je kritičen do svojega vedenja in upošteva zakone in norme družbe. Glavni namen viktimizacije ni v spolni nagnjenosti do otrok, preizkušajo vse, kar je novo, drugačno in za njih manj ogrožajoče, zato si z otroško žrtvijo upajo izvajati tabuiziran ali prepovedan seks. Ti pedofili so vpleteni še v druge kriminalne ali nekriminalne oblike spolnega vedenja (menjavanje partnerjev, vojarizem, zbiranje pornografskega materiala). Lahko bi rekli, da je patogenost storilcev posledica njihove spolne zlorabe v otroštvu. Po psihoanalitični teoriji Sigmunda Freuda so nezavedne vsebine izkušnje iz otroštva 17

18 sicer pozabljene, vendar neizbrisne. Nenehno pritiskajo na zavest in se vračajo v obliki vsiljenih misli, prisilnih dejanj, ljubezenskih izbir (Kompare, 2005). 3.1 Razlike med moškimi in ženskami kot storilci Weiss (2001) pravi, da otroci moškemu dajejo občutek, da je v nasprotju z njimi močnejši in dominantnejši. Moški torej iz protislovja med moško vlogo in osebno resničnostjo zaide v skušnjavo, da bi zlorabil otroka. Razlog za to ni nenormalna nagonskost, niti duševna bolezen, ampak negotova moškost. Storilca je lahko strah, da bi odstopal od te»norme moškosti«. Zato ob zlorabi otroka doživi nekakšno zmagoslavje. Nekateri storilci se spominjajo zlorabe kot nagrade za ponižanja in občutke sramu, ki so jih doživeli na različnih področjih življenja. Očetje, ki spolno potešitev iščejo pri hčerki, so običajno čustveno zelo oddaljeni od žene. Tak oče, ki zlorabi svojega otroka, je brez sočutja, čeprav je lahko v službi in med prijatelji zelo spoštovan in uspešen. Gleda samo nase in se umirja tako, da zlorabi nemočne otroke. Čeprav lahko v odnosu z ženo funkcionira povsem normalno, pa največ vzburjenja, naslade in adrenalina doživi prav ob spolnem zlorabljanju svojega otroka (Repič, 2008). O ženskah kot storilkah je malo znanega, saj je bila problematika s tega vidika raziskana šele v zadnjem času. Spolne zlorabe s strani žensk niso nič manj krute kot s strani moških. Tudi spolna zloraba s strani ženske na žrtvi pusti določene posledice in travme, saj se ta znajde v smrtnem strahu in brezizhodnosti, ker se žrtvi dogaja nekaj, česar noče. V zadnjem času se je vse več žrtev opogumilo in spregovorilo o svojih storilkah spolnih zlorab. Po nekaterih podatkih naj bi se delež storilk gibal nekje okoli 20 %, kar pa ni zanemarljiv odstotek, vendar predstavlja skoraj petino vseh zlorab (Weiss in Galle, 2001). Trditev, da so ženske manj nasilne kot moški, drži le, če nasilje razumemo kot telesno nasilje, ki ga po navadi izvajajo moški. Ženske uporabljajo drugačne oblike nasilja, nekakšno»žensko nasilje«, kot je npr. ovijanje, omreževanje ter pozivanje k ljubezni in sočutju, ki pa je za žrtve prav tako travmatično doživetje. To nasilje je bolj»vsakdanje«, zato je take storilke zelo težko odkriti (ibid.). 18

19 Težko je reči, koliko je primerov, ko moški prisili žensko k zlorabi svojega otroka. Obstajajo primeri, ko oba starša zlorabljata svojega otroka, kdo je pobudnik zlorabe, pa je včasih težko določiti. V ameriški javnosti so bili predstavljeni celo družinski klani, ki so skupaj zlorabljali svoje otroke. Zato bomo zaključili s tem, da je možno da so ženske v nekaterih primerih prisiljene v zlorabo s stani moža, druge pa to počnejo na lastno željo. V nobenem primeru pa ni opravičila za to dejanje (ibid.). Takšna mati ni sposobna odkritega in čustvenega odnosa niti z otrokom niti s partnerjem, zato se v taki družini pogosto zgodi, da mož in hčerka najdeta ljubezen in toplino drug z drugim. Mati svojo spolno vlogo preloži na hčer in jo na neki način žrtvuje, da se znebi odgovornosti do svojega partnerja (Forward in Buck, 1983). 19

20 4 Žrtve Analiza študij o pogostosti spolne zlorabe v družini in izven družine za 14 evropskih držav kaže, da je spolno zlorabljenih 9 33 % deklic in 3 15 % dečkov. Retrospektivna študija Pink Line (Roza linija), opravljena v Češki republiki leta 1995, je pokazala, da je bilo 30 % vseh deklic ali žensk in % dečkov ali moških soočenih s spolno zlorabo. Dve tretjini je prijavilo spolno zlorabo, ki je vključevala samo dotikanje, približno polovico pa posilstvo. V primeru zlorabljenih deklic je bil storilec v 50 % moški znotraj družine, v 25 % primerov je bil to neznanec, ostali storilci pa so bili otroku znane osebe, npr. učitelji, trenerji in podobno. V primeru zlorabe dečkov je bilo 50 % storilcev žrtvi neznanih (Kane, 2007). Po nekaterih podatkih naj bi bilo 11 % žrtev prvič zlorabljenih že pred svojim petim letom, med šestim in devetim letom 19 %, med desetim in trinajstim letom 41 % in med štirinajstim in sedemnajstim letom 29 % (Russell, 1986). 4.1 Spolna zloraba deklic Spolna zloraba deklet v družini običajno traja več let. Večinoma se začne že zelo zgodaj (Zloković in Dečman Dobrnjič, 2007). Vendar pa z leti dekle začne dojemati, kaj se ji dogaja in da to ni prav. Nekateri se sprašujejo, zakaj se žrtev ne upre očetu (očimu, dedku, stricu itd.) in mu preprosto ne reče ne. Žrtev dojema storilca kot varuha, nekoga, ki ji daje hrano, obleko in streho nad glavo, zato ga uboga in mu ustreže. Od njega je odvisna, ga ima rada in mu zato zaupa, v spolnih igricah sodeluje, vse dokler ne dojame, da jo oče zlorablja, ali pa dokler na njej niso vidne fizične poškodbe. Kljub njenemu morebitnemu upiranju se zloraba največkrat nadaljuje, saj jo oče lahko tudi s silo pripravi do sodelovanja v njegovih spolnih fantazijah (Repič, 2008). 4.2 Spolna zloraba dečkov Fantje so lahko zlorabljeni s strani moških ali žensk. Zloraba se največkrat začne v družini s strani družinskega člana, povsem nedolžno, v obliki igre (npr. skrivanje) (Dorais, 2002). 20

21 Fantje so analno spolno zlorabjeni pogosteje kot dekleta in so hkrati večkrat žrtve fizične sile med spolnim zlorabljanjem. V primerjavi z dekleti so redkeje obravnavani kot žrtev, manjkrat prijavijo spolno zlorabo in redkeje poiščejo profesionalno pomoč pri prestajanju travm (Watkins in Bentovim, 1992). Spolna zloraba fantov največkrat zajema božanje, draženje z rokami, dotikanje genitalij ali nasilno penetracijo v anus. Storilec navadno zahteva, da je žrtev tiho, za molk je otrok nagrajen, za neupoštevanje molka pa mu storilec grozi na različne načine (Holmes in Slap, 1998). Lisak (1994) navaja, da je 42 % zlorabljenih dečkov oz. moških živelo v družini, kjer sta bila starša ločena ali pa je eden od staršev umrl. 50 % žrtev je imelo vsaj enega starša zasvojenega z drogami ali alkoholom, 35 % jih je bilo priča družinskemu nasilju med staršema, 46 % žrtev pa je bilo tudi samih fizično zlorabljenih. Zaradi odraščanja v taki družni je bilo veliko žrtev nagnjenih k nasilju tudi kasneje v svoji družini. Isti avtor ugotavlja, da so spolno zlorabljeni moški (31 % od vseh, ki so bili žrtve) spolno zlorabljali otroke, posilili odraslo žensko, pretepli svojo ženo ali fizično obračunali z moškim. Po drugih virih pa podatki kažejo, da več kot 80 % spolno zlorabljenih moških nikoli ne zlorablja drugih, medtem ko večina moških, ki niso bili nikoli zlorabljeni (prek 80 %), spolno zlorabljajo otroke in druge žrtve (Lisak, Hopper in Song, 1996). 21

22 5 Razvojne faze otroka 5.1 Predšolsko obdobje V predšolskem obdobju otrok obvlada različne aktivnosti, osvaja veliko število informacij, začenja logično razmišljati, intenzivno se razvijajo njegovi miselni procesi, govor se vedno bolj približuje govoru odraslih. To je hkrati obdobje, ko se otrokom intenzivno razvijajo čustva, njihovo izražanje in nadziranje. Pojmov o času in prostoru otrok v tem obdobju še nima popolnima izoblikovanih. Med 2. in 3. letom starosti dojema pojme»včeraj«,»danes«,»jutri«, vendar pa ne pozna imen v tednu, ne pozna mesecev in letnih časov. Otroci v tem razvojnem obdobju razlikujejo pojme»levo«in»desno«, pri treh letih že vedo, koliko so stari. Starejši predšolski otroci (5-6 let) znajo določiti čas na uri. Števila predšolskemu otroku pomenijo bolj malo, vendar zna šteti do 10. Kljub temu, da zna šteti, ne zna pokazati npr. pet predmetov v njegovi okolici. Predšolski otrok zna imenovati vse štiri vrste okusov: sladko, slano, kislo in grenko. Barve zna razlikovati veliko prej, preden jih zna imenovati oziroma primerjati (Roso, 1988). V tem obdobju otroci niso sposobni analitično razmišljati, prav tako pa tudi ne presojati določenih zadev in med seboj povezovati določenih dogodkov. Pozabiti ne smemo na otroško domišljijo, ki gre lahko tako daleč, da odrasli otroku popolnoma verjamejo, saj se je le-ta tako zelo vživel v svoj domišljijski svet. Pri 5. letih ima otrok izoblikovano samopodobo, v obdobju od 4. do 7. leta pa je že sposoben intuitivno razmišljati. V tem obdobju otrok pogosto potrebuje potrditev, da dobi občutek, da so njegove pobude sprejete, da ima njegov prispevek neko vrednost ipd. V tem razvojnem obdobju je otrok sposoben tudi dosegati zadane cilje, vendar je zelo občutljiv glede zasmehovanja, neuspeha ipd (Podlesek, 2008). Pri mlajših otrocih je problem odkrivanja spolnih zlorab zelo velik, saj pogosto ne razumejo, kaj se jim dogaja, in vsega tega ne znajo povedati. Strokovni delavci, kriminalisti in vsi ostali, ki imajo stik z otrokom, morajo biti posebej usposobljeni za tovrstno delo (Roso, 1988). 22

23 5.1.1 Mejniki v govornem razvoju predšolskega otroka Marjanovič Umek in Zupančič (2001) delita razvojna obdobja predšolskega otroka na spodaj opisan način: Razvojno obdobje 0-6 mesecev (Značilen je pred lingvistični ali emocionalni govor, ki vključuje gruljenje in produciranje različnih glasov). Novorojenček: Jok novorojenčku predstavlja edino sredstvo komunikacije. Ločimo tri vrste joka, s katerimi otrok izraža lakoto, jezo ali bolečino. 1. mesec: Otrok producira različne samoglasnike. 3. mesec: Otrok ponavlja različne glasove (npr. ga-ga) in gruli kot odgovor na govor odraslega. Pojavi se govorni obrat. 5. mesec: Otrok beblja- proizvaja glasove, ki nimajo določenega pomena; prepoznava določene zveze glasov (npr. svoje ime), razlikuje med sestavljenimi glasovi ter proizvaja različne glasove tudi kadar je sam vokalne igre. Razvojno obdobje 6-12 mesecev mesec: Otrokovo bebljanje postane bolj raznoliko. Otroci različnih kultur producirajo enake glasove in tudi gluhi otroci bebljajo. Otrok pogosto ponavlja posamezne zloge (npr. ba, ba, bi, bi), se pogovarja z igračami ter si zapomni določene zveze glasov (npr. besede iz znanih pravljic). 10. mesec: Otrok beblja le glasove iz materinega jezika. Gluhi otroci prenehajo bebljati. Otrok prepoznava in se odziva na nekatere besede (npr. imena družinskih članov, poimenovanje rutinskih dejavnosti in znanih predmetov). Otrok namerno posnema glasove odraslih, pri tem pa ne razume njihovega pomena. 23

24 Tabela 1 : Mejniki v govornem razvoju predšolskega otroka (Vir: Marjanovič Umek in Zupančič, 2001) Besednjak: Struktura: 1-1,6 let: otrok vedno natančneje posnema izgovarjavo glasov odraslih in izgovarja glasove, podobne besedam. Še vedno je prisotno bebljanje. 13. mesec: otrok začenja razumeti, da imajo stvari imena izgovori prvo besedo. Prve besede so najpogosteje vezane na znane predmete (npr. mama, avto), preproste prošnje (npr. gor, daj, ven) leti: otrok pogosto poimenuje različne predmete. Število glagolov v otrokovem besednjaku se povečuje na račun samostalnikov. Z besedami izraža osnovna čustva, npr. jezo, bojazen in navdušenje. Pojavljajo se eholalije ponavljanje besed. 2-2,6 let: otrokov besednjak obsega približno 400 besed, med katerimi so vse pogosteje tudi funkcijske besede (vezniki, predlogi in členki). Otrok z besedami izraža svoj ponos, ljubezen. 2,6-3,6 let: otrokov besednjak obsega približno 1000 besed, ki vključujejo tudi zaimke, določila in pridevnike. 3,6-5 let: otrokov besednjak stalno narašča, značilne pa so tudi velike kvalitativne spremembe besednjaka. 13. mesec: otrok izgovarja holofaze samostojne besede, ki jim razširi pomen (npr. beseda umazan lahko pomeni moje roke so umazane). Otrok že izpolni preproste ukaze (npr. pokaži mi svoj nos!). 1,6-2 leti: otrok najprej združi dve besedi ter z njima izrazi misel (npr. mami piškot). Otrok postopno tvori enostavne stavke, v katere v pravilnem vrstnem redu vključi le nekaj osnovnih polnopomenskih besed telegrafski govor (npr.»mami dvigni.«). 2-2,6 let: otrok tvori stavke iz treh ali štirih besed, ki so povezane v pravilnem vrstnem redu. Funkcijske besede (npr. je, in, na) so v stavkih še zelo redke (npr.»mami šla trgovino.«). Hitro osvaja slovnična pravila, v stavke postopno vključuje predloge, pravilno tvori dvojino in množino in glagole postavlja v preteklik. 2,6-3,6 let: otrok osvaja nova slovnična pravila (npr. pasivno obliko glagolov, sestavljene glagolske čase). V otrokovem govoru prevladujejo enostavne povedi, ki postajajo daljše in kompleksnejše, še vedno pa je prisotno izpuščanje nekaterih besed. Govor je vedno bolj kompleksen in tekoč. Otrok pogosto nepravilno posplošuje slovnična pravila (npr. glagole sprega po 1. glagolski vrsti, brisam namesto brišem). Otrok postopno oblikuje tudi podredne in priredne stavke. 3,6-5 let: v otrokovem govoru se pogosto pojavljajo večdelni stavki. Sestavljeni iz podredij in priredij; 24

25 Otroci razumejo in uporabljajo veliko število različnih besed (od 2000 do 10000), med njimi pa obstajajo velike individualne razlike, saj je le malo besed skupnih besednjakom različnih otrok. Po 5. letu: otrokov besednjak narašča nekoliko počasneje kot v prejšnjih obdobjih. Razvija se sposobnost statistične uporabe jezika. časovno priredje vključujejo tudi časovne prislove prej in potem. Do 5. leta otrok razume in uporablja večino slovničnih pravil, ki pa jih še vedno pogosto nepravilno posplošuje. V tem obdobju poteka tudi razvoj nekaterih metajezikovnih sposobnosti (npr. določanje besednih vrst in popravljanje lastnih slovničnih napak). Po 5. letu: otrok tvori stavke, ki postajajo vse bolj kompleksni, ne pa tudi daljši. Otrok je svoj govor, ki je zelo podoben govoru odraslih, sposoben na različne načine prilagajati poslušalcu (npr. z mlajšim sorojencem govori na drugačen način kot z odraslim). Otrok osvoji večino izjem slovničnih pravil. 5.2 Zgodnje šolsko obdobje To obdobje se prične pri 6. letu in traja do 10 leta otrokove starosti. Zmožnost neprekinjene koncentracije šolskega otroka redko presega 30 minut (Roso, 1988). V zgodnjem šolskem obdobju si otroci izredno dobro zapomnijo majhne detajle v zvezi z nekim dogodkom. Otrok gleda pozorneje in si čutno zapomni več podrobnosti, vendar pa slabše gleda na celoto in težje dojema celostno situacijo. Nekateri otroci imajo celo»fotografski spomin«. Otrok ima veliko potrebo po pridobivanju priznanja zaradi njegove produktivnosti, zelo značilna je delavnost, podjetnost in marljivost. Zanj je značilno, da ni več togo vezan na en vidik situacije, spoznava, da obstajajo različni pogledi in vidiki na stvari okoli njega. Značilno je tudi, da otrok preseže svoj egocentrizem in imitira svoje starše, saj se na ta način želi z njimi poistovetiti (Podlesek, 2008). 5.3 Puberteta in mladostništvo Začetek pubertete pri deklicah je med 12. in 14. letom starosti in traja 3 leta, pri dečkih to obdobje nastopi nekoliko kasneje in traja od 2 do 4 let. V tem obdobju nastopi pubertetniški negativizem, ki je posledica negativnega odnosa proti vsemu, 25

26 kar mlade ljudi obkroža. Še posebej so mladostniki kritični do svojih staršev in ostalih avtoritet. V puberteti so pogosto neposlušni in celo nedostojni. Zanje je značilno, da želijo hitro postati odrasli in samostojni, saj menijo, da jih odrasli ne razumejo. Čustveno so izredno občutljivi in precej negotovi. Vsi pubertetniki še niso vešči opisovanja ali orisovanja, nekateri imajo še zmeraj težave s kompleksnimi negacijami (ta težava se pri nekaterih ohrani do smrti), zmedejo se v jezikovnih dvoumnostih, prav tako jim povzročajo preglavice dolga in zapletena vprašanja (Walker, 1994). 26

27 6 Verodostojnost pričanja glede na starost otroka Za sposobno pričo štejemo vsako fizično osebo, ki je sposobna podati razumno izjavo o kakšnih pravno pomembnih dejstvih, ki jih je zaznala. Priče so lahko tudi otroci, če so sposobni doumeti pomen pričevanja in lahko na verodostojen način izpovedo o pravno pomembnih dejstvih (tretji odstavek 236. člena ZKP-1). (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku). Starost ni nujno edini pogoj za odločanje o verodostojnosti pričevanja. Razvoj otroškega govora poteka v kontekstu drugih psihičnih funkcij, še posebej v kontekstu razvoja mišljenja, socialnih interakcij in čustev (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001). Sposobnosti izražanja otrok se razlikuje glede na posamezna razvojna obdobja. Predšolski otrok ni sposoben povedati podrobne zgodbe, zmore pa povedati kaj se je zgodilo in kdo je storilec. V starosti približno treh let ima toliko razvit govor, da lahko po potrebi priča na sodišču. Starostna meja je zelo približna, saj na otrokov govor vpliva vrsta dejavnikov, kot so inteligenca, zgovornost, vedoželjnost, vpliv družinskega in širše socialnega okolja idr. V tej starosti se otrok najlažje izraža skozi igro in risanje. Nekateri psihologi označujejo starostno obdobje med drugim in četrtim letom starosti kot fazo fiktivne razlage, saj pričanje otrok v tej starosti lahko služi le za orientacijo, kje iskati dokaze. V kolikor razgovor z otrokom opravlja strokovnjak, je zanesljivosti izpovedanega večja (Bobnar, 1998). V tem razvojnem obdobju je še posebej potrebno paziti, da otroku ne postavljamo sugestivnih vprašanj. Otroci so v predšolskem obdobju naivni in jih lahko z napačnimi in sugestivnimi vprašanji popolnoma zmedemo. Če je le mogoče, je potrebno uporabiti otroškega psihologa specialista (Roso, 1988). Nekatere zakonodaje prepovedujejo izpraševanje otrok v tem starostnem obdobju, čeprav so otroci pri treh letih že dajali popolnoma točne izjave in celo identificirali zločince. Novejša kriminalistična literatura navaja, da so lahko izjave otrok od 3 do 6 let samo informativne, od 6 do 10 let se pogosto lahko uporabljajo kot dokaz, pri otrocih in mladoletnikih, starejših od 10 let, pa podajanje izjave natančno kontrolirati otroški psiholog (Roso, 1988). 27

28 Šolski otrok je že časovno orientiran, razume razliko med prihodnostjo in preteklostjo, je dober opazovalec, vendar pa dogodkov ne zna povezano obnavljati. Prav tako ne pozna pomena določenih abstraktnih pojmov, zaradi česar morajo biti postavljena vprašanja po svoji naravi zelo konkretna. Z odraščanjem pridobiva vse bogatejši besedni zaklad, obvlada slengovski jezik sovrstnikov, zna se tudi dobro sporazumevati z odraslimi. Kadar je čustveno vpleten v dogodke, zelo težko pripoveduje (Bobnar, 1998). Zmožnost neprekinjene koncentracije šolskega otroka redko presega 30 minut, kar mora upoštevati tudi kriminalist, ki z otrokom opravlja razgovor. Zelo pomembno je, da iz prostora, kjer se opravlja razgovor, odstranimo vse, kar bi zmotilo otrokovo koncentracijo, saj ga v tem starostnem obdobju zanima skoraj vse, kar je okoli njega. Zelo pomembno je vedeti, da moramo med samim razgovorom večkrat narediti kratek odmor, da se otrok sprosti in nabere novih moči. Morda je smiselno otroku pred začetkom razgovora razkazati sobo in mu pokazati predmete, ki ga zanimajo. S tem se izognemo temu, da bi otrok med pogovorom gledal nepoznane predmete v sobi. Starejši otroci se od mlajših ločijo tudi po tem, da določene dogodke»priredijo«sebi v prid, zato mora biti preiskovalec, ki opravlja razgovor s starejšim otrokom, s to možnostjo seznanjen. Otrok v tem obdobju zelo rad igra nekakšnega junaka v družbi svojih vrstnikov in prikriva svoje slabosti. Tudi v tem obdobju je sugestibilnost še vedno precejšnja. Za otroka v tej starostni skupini je značilno, da, če se bo zlagal, bo pri svojem vztrajal, saj se zaradi strahu boji posledic, ki bi sledile (Roso, 1988). Adolescent zna natančno in z vsemi podrobnostmi povedati, kaj se je zgodilo. V svojih pripovedovanjih ima pogosto čustvene izbruhe jeze ali slabe volje in ljudi ocenjuje z absolutnimi merili, zelo kritično. Zaradi ugajanja izpraševalcu lahko svoje izjave spreminja ali sploh izpove posamezno dejstvo olepšano, če bi ga le-to spravilo v slabo luč (Bobnar, 1998). Kriminalist dela veliko napako, če v razgovoru z mladim človekom kritizira njegov način oblačenja, frizuro in obnašanje. Mladostniki njegove pripombe razumejo kot napad na njihovo osebnost, poleg tega pa so zelo občutljivi in posebej previdni, da ne bi pred svojimi sovrstniki izpadli kot slabiči. Mladostnik v tem obdobju zelo dobro opazuje, zato so njegove izjave lahko zelo koristne, če se le ne razumejo preveč dobesedno in če jih izpraševalec interpretira na pravilen način (Roso, 1988). 28

29 Na kvaliteto pričanja vpliva tudi spol. Fantje se v starostnem obdobju med 8 in 10 let zanimajo za vse, kar je povezano s kakšno dinamiko, njihovo pričanje je lahko enakovredno pričanju odrasle osebe, pomanjkanje življenjskih izkušenj se tukaj kompenzira z dobrim čutom za opazovanje in fotografskim spominom. Dekleta v starostnem obdobju med 8 in 14 let so precej bolj nezanesljive priče kot dečki. Pri dekletih nastopi obdobje pubertete prej. Spremembe, ki se dogajajo na telesnem in duševnem nivoju, so bolj občutljive narave, zato je njihova pozornost usmerjena bolj v te sfere. Velikokrat so zatopljene v svet fantazije in želja, če temu dodamo še pomanjkanje življenjskih izkušenj, pa lahko sklenemo, da je pričanje deklic v tej starosti zelo vprašljivo v smislu verodostojnosti (Vodinelić, 1996). 29

30 7 Odkrivanje spolnih zlorab otrok Ko je v devetdesetih letih izbruhnila belgijska pedofilska afera, se je močno povečalo zanimanje strokovne javnosti za seksualne zlorabe otrok. Ugotovljeno je bilo, da je večina spolnih zlorab, ki se dogajajo med znanci ali v družinskem krogu in pri katerih se storilec in žrtev poznata, neprijavljenih. Razlog je bil v nepoznavanju indikatorjev, ki kažejo na spolne zlorabe, in taktiki storilcev, ki so oblikovali učinkovite mehanizme, da jih žrtve zlorab niso prijavljale. Ko so se izoblikovali indikatorji, ki kažejo na spolne zlorabe, in se je z njimi preko medijev in usposabljanj seznanila strokovna javnost (zdravstveno osebje, učitelji, vzgojitelji, socialni delavci) pa tudi ostala javnost, je število prijav temeljito naraslo in temno polje se je začelo zmanjševati (Dvoršek, 2008). Spolna zloraba otroka se manj pogosto dogaja izven družine. Storilci so lahko neznanci, družinski prijatelji ali poklicne osebe, ki vstopajo v otrokovo ali mladostnikovo življenje, kot so učitelji, trenerji, vzgojitelji. Takšna zloraba običajno traja krajši čas in jo okolje hitreje razkrije kot družinsko zlorabo. Pri slednji imamo opraviti z zapletenimi odnosi znotraj družinskega sistema, ki omogočajo dolgoletno skrivanje in trajanje dogajanja. Mnoge matere so strpne do spolnih odnosov med otrokom in očetom. Mnoge hčere v strahu, da ne bi škodovale očetu, od katerega so odvisne in katerega imajo rade, vrsto let ne razkrijejo dogajanja ali po začetnem priznanju prekličejo svojo izjavo. Če spolno zlorabljen otrok opozori okolje na svoj položaj, običajno naredi to na posreden, nejasen način. Velikokrat sploh ne govori o sebi, pač pa o nekem izmišljenem otroku, ki ga pozna in se mu dogajajo določene stvari. Previdno namiguje zaupnim prijateljem, sorodnikom, sosedom, učiteljem in socialnim delavcem. Adolescent se lahko zapre vase, obenem pa upa in si želi, da bi ga kdo kaj vprašal o tem, kar ga obremenjuje. V nekaterih primerih pa zmorejo otroci svoje doživetje neposredno in odkrito pojasniti zaupni osebi (Kos, 1997). Vsak otrok, ki je bil spolno zlorabljen, oddaja signale in sporočila. Ta so od primera do primera različna, kar je odvisno od konkretnega položaja posameznega otroka, od tega na kakšen način je zlorabljen, v kakšnem razmerju je s storilcem ter koliko je star in v kakšnem razvojnem obdobju je. Simptome in znake, ki jih je razvil, lahko kaže z vsemi deli telesa in z vsem svojim obnašanjem. Indikatorji so lahko naslednji (Elliot, 1996): 30

31 Telesni in psihosomatski znaki (Dvoršek, 2008): spolne bolezni; rane, sledovi ugrizov; podplutbe na trebuhu, prsih, zadnjici, stegnih; praske, vreznine, modrice v mednožju; pogosto vnetje grla, hripavost in bruhanje; zaprtje ali driska; nezaželena nosečnost; ožganine in ugriznine; prisotnost tujkov v telesnih odprtinah; razširjena vaginalna ali rektalna odprtina; sledovi sperme na telesu ali oblačilih; rdeči madeži, krvavitve v ustih in na ustnicah, vulvi ali penisu ter anusu; iztok iz vagine; bolečine pri uriniranju ali opravljanju potrebe, pogosta vnetja sečevoda; pogosto drgnjenje, praskanje, srbenje spolnih organov ali anusa; pogosto preoblačenje, deklica toži, da so ji spodnjice preozke, prevelike; malčki se pogosto polulajo in pokakajo takoj po tem, ko smo jih umili in preoblekli; otrok ne more požirati sline in neprestano pljuva; nazadovanje v razvoju, jecljanje. Simptomatični problemi pri hranjenju (Dvoršek, 2008): težave pri požiranju, slabost, bruhanje, pomanjkanje teka, bolečine v želodcu; krčevite bolečine v trebuhu; zasvojenost s potrebo po hujšanju (anoreksija); požrešnost in želja po čim hujši debelosti. Psihološki znaki (Dvoršek, 2008): splošna nezainteresiranost, nezanimanje za stvari okoli sebe (zatrta vedoželjnost); 31