UNIVERZA V LJUBLJANI NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO NINA VALAND

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO NINA VALAND LJUBLJANA 2016

2 UNIVERZA V LJUBLJANI NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO MIKROFACIES KAMNIN BELIH IN ČRNIH MOZAIČNIH KOCK DIPLOMSKO DELO NINA VALAND LJUBLJANA, SEPTEMBER 2016

3 UNIVERSITY OF LJUBLJANA FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY STONE MICROFACIES OF WHITE AND BLACK TESSERAE DIPLOMA WORK NINA VALAND LJUBLJANA, SEPTEMBER 2016

4 PODATKI O DIPLOMSKEM DELU Število listov: 56 Število strani: 36 Število slik: 19 Število preglednic: 4 Število literaturnih virov: 45 Število prilog: 1 Študijski program: Univerzitetni študijski program prve stopnje Geologija Komisija za zagovor diplomskega dela: Predsednik: izr. prof. dr. Boštjan Rožič Mentor: izr. prof. dr. Andrej Šmuc Somentor: doc. dr. Sabina Kramar Član: doc. dr. Simona Jarc Delovni somentor: / Ljubljana,

5 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Andreju Šmucu ter somentorici, doc. dr. Sabini Kramar za vso pomoč, usmerjanje in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Hvala dr. Bernardi Županek za pomoč pri zgodovinskem in arheološkem delu diplome. Hvala tehničnima sodelavcema Miranu Udovču in Emi Hrovatin za pomoč pri izdelavi preparatov. Iskrena hvala tudi mojim najbližjim, fantu in prijateljem, ki so mi bili v veliko moralno podporo in pomoč. Posebna zahvala pa gre mami in očetu, ki sta me skozi vsa leta bodrila in podpirala pri študiju.

6 IZVLEČEK Mozaiki z območja Emone, ki je bila rimska vojaška postojanka v Ljubljanski kotlini, so iz 3. do začetka 5. stoletja našega štetja in so večinoma narejeni iz črnih in belih kamnitih kock. Kocke, ki so bile vključene v raziskavo, so z dveh najdišč; z NUK II ter iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče. Z vsakega najdišča je bilo izbranih 8 kamnitih mozaičnih kock, skupno torej 16 kock in sicer 8 belih in 8 črnih. Namen diplomske naloge je bil, preučiti makroskopske in mikroskopske karakteristike kamnitih mozaičnih kock, da se jih lahko določi kot tipično kamnino. Na podlagi tega sem določila mikrofaciese in standardne mikrofaciese, če je bilo to mogoče. Pri preiskanih vzorcih sem določila 14 različnih mikrofaciesov, 7 za bele in 7 za črne kocke. Pri črnih kockah je najbolj pogost mikrofacies laminiran wackestone z ostrakodi / biomikrosparit (MF Č1), pri belih pa wackestone do packstone z algami in foraminiferami / pelbiomikrosparit (MF B1). Vrsta kamnine je skoraj pri vseh vzorcih apnenec, razen pri treh, kjer gre za roženec s karbonatnimi kristali, dolomit in meljevec. Iz analize mikrofaciesa se lahko približno določi sedimentacijsko okolje in generalno območje provenience. Na podlagi meril za prepoznavanje med lokalnim, regionalnim in uvoženim materialom, ki sta jih določila Flügel in Flügel (1997), ugotavljamo, da je bil material za mozaične kocke večinoma uvožen, v manjši meri pa tudi regionalen. Najbolj verjetno pridejo v poštev območja južne in jugozahodne Slovenije, severovzhodne Italije in severozahodne Hrvaške, kjer se je material odlagal na Dinarski karbonatni platformi. Ena bela kocka, iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče, ima morda tudi lokalen izvor iz Grajskega griča. Za nekaj kock je izvor ostal neznan, saj se zaradi pomanjkanja karakteristik ne more določiti provenience. Večjih povezav med obema najdiščema nisem ugotovila, samo en mikrofacies se pojavlja na obeh najdiščih. Na splošno so določeni mikrofaciesi značilni samo za eno najdišče. Prav tako se območja provenience razlikujejo glede na arheološko najdišče NUK II in arheološki park Zgodnjekrščansko središče. Ključne besede: Emona (Ljubljana), kamnite mozaične kocke, sedimentacijsko okolje, mikrofacies, provenienca. i

7 ABSTRACT Mosaics found in the area of Emona, which was Roman military outpost in Ljubljana's basin, are dated from the 3rd to the beginning of the 5th century AD and are mostly made of white and black tesserae. Mosaic is made of small stones or other materials, in order to achieve specific pattern or design. Tesserae, which were included in this study, are from two archaeological sites, NUK II and an archaeological park Early Christian Centre in Emona. There were 8 tesserae included in the study, from each site, in total 16 tesserae, 8 white and 8 black. The purpose of this thesis was to consider macroscopic and microscopic characteristics to determine a tesserae as typical stone and then determine microfacies and standard microfacies, if possible. I determined 14 different microfacies, 7 for white and 7 for black tesserae. In the black tesserae, the most common microfacies is laminated wackestone with ostracods / biomicrosparite (MF Č1) and in the white ones, the most common is wackestone to packstone with algae and foraminifera / pelbiomicrosparite (MF B1). Almost all samples are limestone, except of three, which are hornstone with carbonate crystals, dolomite and siltstone. From the analysis of microfacies, we can approximately specify sedimentary enviroment and conclude where this stone was found, on the provenance site. According to the criteria for local, regional or imported material, determined by Flügel and Flügel (1997) we assume that the material have been mostly imported, and in smaller extent regional. The provenance sites of material are most likely from South and South-West Slovenia, North-East Italy and North-West Croatia, where it has been sedimenting on Dinaric Carbonate Platform. One white tesserae from the Early Cristian Centre could have a source from Grajski grič. For some tesserae, a source can not be determined, because of the lack of typical characteristics. There were no closer connections between both archaeological sites, just one microfacies has been found on both sites. In general, specific microfacies are determined just for one archaeological site. Also, different places of the provenance have been found depending on the archaeological site NUK II and Early Christian Centre in Emona. Key words: Emona (Ljubljana), stone tesserae, sedimentary environment, microfacies, provenance. ii

8 VSEBINSKO KAZALO 1. UVOD RIMSKO MESTO EMONA IN NAJDIŠČA MOZAIKOV Zgodovinski oris Zgodovina in zgradba mozaikov Opis izbranih najdišč mozaikov Najdišče NUK II: Arheološki park Zgodnjekrščansko središče GEOLOŠKA UMESTITEV Geografske značilnosti območja Geološke značilnosti območja MATERIALI IN METODE REZULTATI Makroskopska analiza Mikroskopska analiza Črne kocke Bele kocke RAZPRAVA Provenienca kamnitih mozaičnih kock Črne kocke Bele kocke Povezava najdišč s provenienco ZAKLJUČEK LITERATURNI VIRI PRILOGE iii

9 SEZNAM SLIK Slika 1: Najdišče NUK II. Zgoraj levo Insula XVII, zgoraj desno Insula XIII (Plesničar - Gec, 1999) Slika 2: Mozaik številka 8 v Insuli XIII (arhiv MGML) Slika 3: Mozaik na portiku (levo), ki vodi v krstilnico (sredina); Arheološki park Zgodnjekrščansko središče (Plesničar - Gec, 1999) Slika 4: Geografski položaj Ljubljane (Wikimedia commons, 2007) Slika 5: Geološka karta Ljubljanskega barja (Pavšič, 2008) Slika 6a in 6b: MF - Č1: Laminiran wackestone z ostrakodi / biomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 51 levo in vzorec MNU 71 desno. Legenda: 1 ostrakodi, 2 rekristalizirana zrna Slika 7a in 7b: MF - Č2: Wackestone do packstone s spikulami spongij / biomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 50. Na desni sliki lepo vidna laminacija in mikrogradacija. Legenda: 1 spongijska spikula, 2- fosfat, 3 kristali pirita Slika 8a in 8b: MF - Č3: Roženec s karbonatnimi kristali (leva slika: presevna svetloba, vzporedni nikoli; desna slika: presevna svetloba, navzkrižni nikoli). Vzorec MNU Slika 9a in 9b: MF - Č4: Prekristaljen mudstone / mikrosparit do sparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 46. Na levi sliki vidni veliki sparitni kristali, na levi vidna osnova Slika 10a in 10b: MF - Č5: Wackestone do packstone / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 52. Legenda: 1 filament školjke, 2 nedoločljivi fosili zapolnjeni s sparitnim cementom Slika 11a in 11b: MF - Č6: Packstone do grainstone s peloidi / biopelsparit-mikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 69. Legenda: 1 foraminifera, 2 polžki Slika 12a in 12b: MF - Č7: Dolomitiziran packstone do grainstone / pelbiosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU Slika 13a in 13b: MF - B1: Wackestone do packstone z algami in foraminiferami / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Levo vzorec MNU 47, desno vzorec MNU 49. Legenda: 1 miliolidna foraminifera, 2 peleti Slika 14a in 14b: MF - B2: Packstone do grainstone z miliolidami / biomikrosparit-sparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Legenda: 1 - Broeckina sp., 2 - Miliolidae, 3 - Nezzazata sp.. Vzorec MNU Slika 15a in 15b: MF B3: Suturni dolomit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU Slika 16a in 16b: MF B4: Packstone do wackestone z agregatnimi zrni/ intramikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 68. Legenda: 1 agregatna zrna, 2 kortoid, 3 intraklast Slika 17a in 17b: MF B5: Wackestone / biomikrit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU Slika 18a in 18b: MF B7: Boundstone / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 73. Legenda: 1 polžek Slika 19a in 19b: MF B6: Kremenov sljudni meljevec s karbonatnim vezivom (leva slika: presevna svetloba, navzkrižni nikoli; desna slika: presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU iv

10 SEZNAM PREGLEDNIC Tabela 1: Preiskane mozaične kocke emonskih mozaikov Tabela 2: Barva in dimenzije mozaičnih kock emonskih mozaikov Tabela 3: Mikrofacies in provenienca črnih mozaičnih kock Tabela 4: Mikrofacies in provenienca belih mozaičnih kock v

11 SEZNAM OKRAJŠAV IN POSEBNIH SIMBOLOV DKP = Dinarska karbonatna platforma FZ = faciesna cona MF Č = mikrofacies črne mozaične kocke MF B = mikrofacies bele mozaične kocke MGML = Muzej in galerije mesta Ljubljana m. n. v. = metrov nadmorske višine NUK II = Narodna in univerzitetna knjižnica II n. št. = našega štetja OAE = ocenski anoksični dogodek (Oceanic anoxic events) pr. n. št. = pred našim štetjem SMF = standardni mikrofacies (Standard Microfacies) st. = stoletje ZAG = Zavod za gradbeništvo Slovenije ZKS = Zgodnjekrščansko središče vi

12 1. UVOD Slovenija ima bogato kulturno dediščino, katere pomemben del je antična zapuščina. Ohranjenih je veliko rimskih ostankov. Veliko število le-teh predstavljajo bogati in precej dobro ohranjeni mozaiki. Mozaiki so v Sloveniji najdeni v vseh večjih rimskih mestih in postojankah. Datirani so od 1. do 5. stoletja n. št. in so večinoma narejeni iz belih in črnih mozaičnih kock (Djurić, 1976). V rimskem času so bili mozaiki pogosto uporabljeni za slike in napise na tleh in stenah, v privatnih in javnih zgradbah. Mozaiki so bili sestavljeni iz različnih kamnitih kock tesserae, ki so bile iz naravnega (kamnine, minerali) ali umetnega materiala (steklo, keramika) (cf. Flügel in Flügel, 1997). Medtem ko so študije kock iz umetnih materialov dokaj pogoste, pa so raziskave kamnitih mozaičnih kock izjemno redke (Flügel in Flügel, 1997, Flügel, 1999; Capedri et al. 2001; Dekayir et al. 2004; Wilkinson et al. 2008; Tasker et al. 2011). Tudi na območju Slovenije je veliko pomanjkanje sistematičnih raziskav mozaičnih kock. Večinoma so bili mozaiki raziskani z vidika arheologije in umetnosti (Djurić, 1976) ali restavriranja in ohranjanja (Stokin in Kramar, 2011), medtem, ko so petrografske in sedimentološke analize zelo skromne (Lux in Kramar, 2011; Miletić et al., 2016; Šmuc et al., 2016). Na območju Ljubljane so v preteklih letih našli najrazličnejše ostanke rimskega mesta Emone. Le-ta je bila strateška vojaška postojanka z močnim obzidjem in pravokotnim tlorisom. Prav tako so tudi na območju arheološkega najdišča Emone našli veliko ostankov mozaikov, ki so datirani v obdobje od 3. stoletja pa do začetka 5. stoletja n. št. (Djurić, 1976). Večinoma so črni in beli, nekateri tudi barvni. Mozaiki so bili odkriti pri načrtovanih arheoloških raziskavah ter naključno ob različnih gradbenih ali drugih posegih v mestu. Shranjeni so Muzeju in galerijah mesta Ljubljana ter v Narodnem muzeju Slovenije, nekateri pa so prezentirani in situ. Diplomsko delo je bilo usmerjeno v detajlne raziskave kamnitih mozaičnih kock, ki so pripadale trem različnim emonskim mozaikom najdišča NUK II ter mozaiku iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče. Namen diplome je bil opisati kamnite mozaične kocke kot tipično kamnino, na podlagi makroskopskih in mikroskopskih značilnosti, ter nato določiti mikrofacies kamnine. Na podlagi teh raziskav je mogoče določiti generalno provenienco, torej po definiciji Flügel-a in Flügel-a (1997) določiti, ali gre za lokalen, regionalen ali uvožen material. Vse to sem povezala z znanimi območji izkoriščanja kamnin v rimskem času. Diplomsko delo je nastajalo v sodelovanju z Zavodom za gradbeništvo Slovenije (ZAG) ter z Muzejem in galerijami mesta Ljubljana (MGML). 1

13 2. RIMSKO MESTO EMONA IN NAJDIŠČA MOZAIKOV 2.1 Zgodovinski oris V geografskem smislu je bil prostor Emone prvič omenjen v okviru literarnega izročila, Apolonija Radoškega, v mitu o vrnitvi Argonavtov iz 13. stoletje pr. n. št.. Le-ti se naj bi vračali po Donavi, Savi in Ljubljanici iz Kolhide pri Črnem morju, kjer se jim je uspelo polastiti zlatega runa. V nekaterih mlajših različicah mita, so legendarni tesalski junaki omenjeni tudi kot ustanovitelji emonskega naselja, kar je delno povzročila domnevna povezava s starim imenom za Tesalijo (Haemonia) (Gaspari, 2014). Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so v lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov. V 3. stoletju pr. n. št. so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski (Plesničar Gec, 1999). S Tavriski so grški in rimski geografi in zgodovinopisci označevali plemensko zvezo več keltskih rodov, ki so se iz matičnega prostora v Galiji skupaj z Boji razselili med prvimi. Dokončna rimska vojaška osvojitev območja Ljubljanske kotline je bila izpeljana v sredini 1. stoletja pr. n. št.. Ustanovitev Emone in gradnja mesta na območju današnje ljubljanske četrti Gradišče je povezana z Avgustovim (63 pr. n. št. 14 n. št.) osvajanjem Balkana (Županek, 2010). V njegovem času je Emona postala kolonija, kar pomeni, da je bila vnaprej načrtovana in s strani rimske države določena oblika samoupravne mestne naselbine (Gaspari, 2014). Emona je bila kot strateška vojaška postojanka utrjena z močnim, visokim obzidjem s štirimi mestnimi vrati in več stolpi vzdolž obzidja. Imela je pravokotni tloris z mrežo pravokotno križajočih se ulic z osrednjim trgom forumom (Plesničar - Gec, 1999). Štela je do prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše premožnejših prebivalcev so imele stenske poslikave večjih sob in mozaične tlake. V mesto je bilo speljanih več vodovodov, prav tako je bila urejena javna kanalizacija s sistemom kloak (Plesničar - Gec, 1983). Predvidevajo, da je bil v 3. stoletju n. št. organizacijski in religiozni vzpon krščanstva v Emoni. Eno izmed središč zgodnjekrščanske skupnosti v Emoni je bilo odkrito pri raziskavah insule XXXII (Gaspari, 2014), torej tam kjer je bil najden tudi mozaik v portiku, katerega kocke so bile v diplomi preučene. Rimski imperij je na koncu 4. stoletja začel počasi razpadati, prav tako je propadalo mesto Emona, v kateri je življenje zamrlo po prvi polovici 6. stoletja (Županek, 2010). Prva raziskovanja mesta Emone na območju današnje Ljubljane so se začela že v 16. stoletju in 17. stoletju (Županek, 2010). Sprva antičnega toponima Emona niso znali uvrstiti in povezati z današnjimi mesti. Čez leta je bilo dokazano, da je Emona ležala na območju Ljubljanskega Gradišča (Gaspari, 2014). Resna arheološka izkopavanja so se začela konec 19. stoletja in trajajo vse do danes, ko se arheološka dediščina poskuša ohranjati in prezentirati na različnih lokacijah po Ljubljani. 2

14 2.2 Zgodovina in zgradba mozaikov Mozaike so izdelovali že 3000 let pr. n. št. na Bližnjem vzhodu, od koder so jih prevzeli Grki in nato Rimljani ter so danes eden najbolje ohranjenih rimskih artefaktov. Mozaike so uporabljali za krašenje površin, kot so tla, stene in oboki. Izdelovali so jih profesionalni potujoči obrtniki. Mozaike so izdelovali iz kamnitih kock ali drugega umetnega materiala (keramika, steklo) (Flügel in Flügel, 1997), ki se z latinskim izrazom imenujejo tesserae. Najbolj pogosto uporabljene kamnine so bili karbonati (Fiori et al. 1998). Kocke so polagali eno ob drugo, da so dosegli specifičen vzorec. Najpogosteje uporabljene barve rimskih mozaičnih kock so bile bela in rumena, črna in siva, roza in rdeča kot tudi oranžna in rjava (Flügel in Flügel, 1997). Mozaične kocke so bile običajno položene na štiri pripravljalne plasti: statumen (kamnite plošče ali kamni), rudus (debelejša plast iz malte z večjimi agregati), nucleus (tanjša plast iz malte z drobnimi agregati) in iz tanke plasti iz apna (ang. bedding layer), na katero so polagali kocke preden se je le ta posušila. Zadnja plast se je imenovala tessellatum in je bila sestavljena iz mozaičnih kock, med katerimi so fuge zapolnili z malto (Getty Conservation Institute, 2003). V rimskem času sta obstajali dve različni tehniki izdelave mozaikov. Prva tehnika je neposredna metoda, ki je bila bolj preprosta. Pri tej tehniki je bila individualna kocka položena neposredno na apneno plast. To je tudi najstarejša in najpogosteje uporabljena tehnika za izdelovanje mozaika. Primerna je za manjše mozaike in večje kocke, saj mora izdelovanje potekati hitro in natančno. Druga tehnika je posredna ali reverzna metoda, pri kateri so mozaik izdelali stran od mesta končne postavitve. Izdelava je potekala tako, da so mozaične kocke z zunanjo površino polagali na trdo površino in jih nato zadaj prelili z malto (Life in Italy, 2012). Uporabljala se je predvsem pri večjih površinah in zelo majhnih kockah. Na končni izgled mozaika so vplivale tudi tehnike polaganja mozaičnih kock. Tri najbolj pogoste tehnike so bile opus tesselatum, opus sectile in opus vermiculatum. Pri mozaikih narejenih v opus tesselatum tehniki so večinoma uporabljali kocke v velikosti od 0,5 cm do 3 cm, ki so bile pogosto postavljene v geometrične vzorce. Pri opus sectile so uporabljali večje kamnite plošče in je bila zato bolj primerna za tlakovanje poti, pri opus vermiculatum pa so uporabljali kocke manjše od 5 mm, da so lahko naredili zahtevnejše vzorce in slike (Life in Italy, 2012). Kocke za mozaike so večinoma izdelovali v delavnicah ali pa v začasnih delavnicah, ki so jih postavili bližje mestu izdelave mozaika. Da so pridobili kocke, so z dletom in kladivom udarili po robu kamnine, da se je odlomil tanek kos (Flügel in Flügel, 1997). Rimski mozaiki, odkriti v Sloveniji, so datirani od 1. stoletja do 5. stoletja n. št. (Djurić, 1976; Stokin and Kramar, 2010). Talni mozaiki so bili odkriti v več rimskih mestih po Sloveniji, kot so Emona, Celeia, Poetovio itd.. Prav tako so bili najdeni v vili rustiki pri Mošnjah in vili maritimi v Simonovem zalivu. V Sloveniji je bilo odkritih veliko mozaikov, od katerih pa jih je le majhen del ohranjen in prezentiran na arheoloških najdiščih in situ. 3

15 Nekaj jih je na ogled v muzejih, veliko pa jih je v muzejskih depojih (dvignjenih in ne restavriranih). V začetnem obdobju odkrivanja so bili nekateri med raziskovanjem dokumentirani in ponovno zakopani ali pa popolnoma uničeni. Večina do sedaj odkritih mozaikov v Sloveniji je talnih mozaikov in so narejeni v opus tesselatum tehniki (Djurić, 1976; Šmuc et al., 2016). V prvi polovici 20. stoletja je Walter Schmid začel s prvimi velikimi arheološkimi izkopavanji v Emoni (Županek, 2010). Med tem je bilo odkritih veliko mozaikov, ki pa so jih večinoma dokumentirali in nato ponovno zakopali. Veliko število mozaikov je bilo zato delno ali v celoti uničenih zaradi neprimernega ravnanja v nadaljnjih gradbenih posegih (Plesničar Gec, 1999). Zato se danes ne ve točnega števila do sedaj odkritih mozaikov na območju Emone. Kasneje so začeli mozaike dvigovati in jih shranjevati v depoje muzejev (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Narodni muzej Slovenije), kjer jih nato restavrirajo in razstavljajo. Danes si lahko in situ predstavljene mozaike v Ljubljani ogledamo v Emonski hiši in v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče. Mozaiki odkriti v Emoni so iz 3. stoletja do začetka 5. stoletja n. št., večinoma so črni in beli, nekateri tudi barvni (rdeči in oker rumeni). Prav tako so tudi v Emoni mozaiki večinoma narejeni v opus tesselatum tehniki z različnimi geometrijskimi in rastlinskimi motivi (Djurić, 1976). 4

16 2.3 Opis izbranih najdišč mozaikov V diplomski nalogi sem preiskovala kocke z dveh različnih najdišč; najdišča NUK II ter arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče. Oba najdišča spadata pod Arheološko najdišče Ljubljana (EŠD 329). Na najdiščih je bilo odkritih več insul (stavb). V tem poglavju bom podrobneje opisala najdišče NUK II ter arheološki park Zgodnjekrščansko središče, ter insule in mozaike, katerim so pripadale preučevane kamnite mozaične kocke Najdišče NUK II Najdišče NUK II (Slika 1) je locirano v sredini rimskega mesta in zajema štiri insule ter križišča med njimi. V današnji Ljubljani se nahaja na križišču med Slovensko, Aškerčevo in Zoisovo cesto. Na tem mestu je med leti 1996 in 1998, potekalo izkopavanje za novo Narodno in univerzitetno knjižnico. Pri tem bi naj bilo najdenih 16 mozaikov. Iz tega najdišča so bile kocke vzorčene iz insule XVII, iz mozaika številka 2 in 4 ter iz insule XIII iz mozaika številka 8. Insula XVII Ob dograditvi v 1. stoletju n. št. je bila insula XVII ena izmed najmogočnejših stanovanjskih stavb v Emoni, zadnji gradbeni poseg pa je popolnoma spremenil notranjo strukturo prostorov. Osrednja točka stavbe je bil termalni bazen, okrog katerega so bili nanizani veliki prostori tlakovani z mozaiki (Plesničar Gec, 1999). Mozaika številka 2 in 4 sta iz stoletja in sta slabše ohranjena v obliki manjših kosov nepravilnih oblik. Narejena sta iz opeke ter belih in črnih kamnitih mozaičnih kock. Na delih mozaika številka 2 je vidno, da je bil mozaik narejen v geometrijskem vzorcu. Slika 1: Najdišče NUK II. Zgoraj levo Insula XVII, zgoraj desno Insula XIII (Plesničar - Gec, 1999). 5

17 Insula XIII Predvidevajo, da je bila stavba XIII javnega značaja, saj je bila glede na razporeditev velikih ogrevanih prostorov z dvema atrijema in glede na kopalniško opremo, prav gotovo del rekreacijskega kompleksa, ki so ga odkrili v insuli XVII na najdišču NUK II (Plesničar - Gec, 1999). Med izkopavanji med letoma 1996 in 1998 so v insuli XIII naleteli na poznorimski mozaik, ki so ga označili mozaik številka 8 (severni del insule) in ga je Walter Schmid odkril že leta 1912 (Slika 2). Mozaik je bil močno poškodovan in se je zaradi ponovnega zakopa po letu 1912 še dodatno poškodoval. Sestavljen je iz treh barv (črne, bele, rdeče opeka) (Djurić, 2012) in ima dokaj preprost geometrijski vzorec. Kocke merijo povprečno 14/12/10 mm. Datiran je v 2. polovico 4. stoletja. Mozaik je najverjetneje prekrival tla druge in manjše aule primitive - manjše dvoranske cerkve zgodnjekrščanskega središča v Emoni (Plesničar - Gec, 1983), ki je bila izdelana istočasno s prvo. Izdelan je bil v delavnici, v kateri je bil izdelan tudi mozaik v veliki aula primitiva v insuli XXXII (arheološki park Zgodnjekrščansko središče). Geometrijski vzorec ga povezuje z zgodnjekrščanskimi mozaiki druge polovice 4. stoletja v Ogleju (Aquileia) in Poreču (Parentium) (Djurić, 2012). Mozaik je bil dvignjen leta 1997 in je bil v muzejskih depojih shranjen do leta 2012, ko so ga s primerno konzervacijo na nosilcu iz lahke malte, pripravili na prezentacijo v MGML (Županek et al., 2016). Slika 2: Mozaik številka 8 v Insuli XIII (arhiv MGML) Arheološki park Zgodnjekrščansko središče Insula XXXII se nahaja na najdišču Majde Vrhovnik, ki je imenovano po osnovni šoli, ki stoji v neposredni bližini ohranjenih izkopanin. Sedaj je na tem območju arheološki park Zgodnjekrščansko središče. Kompleks obsega eno zazidalno parcelo ob zahodnem obrambnem obzidju v neposredni bližini mestnega centra Foruma (Plesničar Gec, 1999). V današnji Ljubljani se nahaja na Erjavčevi cesti nasproti Cankarjevega doma. V sklopu kompleksa so ohranjeni fragmenti štirih mozaikov, od katerih sta dva (mozaik v portiku in krstilnici) ohranjena in situ v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče. V tej diplomski nalogi so vključene kocke, ki so pripadale mozaiku v portiku. 6

18 Insula XXXII Stavba je ob pričetku gradnje imela zaseben značaj in je šele kasneje prevzela funkcijo javne zgradbe ali bolje rečeno kompleksa javnih zgradb (Plesničar Gec et al., 1983). Zgradba je nastajala v štirih gradbenih fazah od 1. stoletja do začetka 5. stoletja n. št.. Ostanki stanovanjskih prostorov so iz I. gradbene faze, torej iz začetka 1. stoletja. V začetku 4. stoletja so stavbo prvič prenovili in jo preuredili v manjše zasebne terme. V drugi polovici 4. stoletja so zgradili večjo molilnico ali oratorij, ki so ga tlakovali z večbarvnim mozaikom s krščansko simboliko (Plesničar - Gec, 1999). Mozaik v portiku je nastal v zadnji IV. gradbeni fazi, na začetku 5. stoletja, ki je popolnoma spremenila izgled in namembnost insule XXXII. V osrednjem delu so zgradili krstilnico in portik (Slika 3), ki je bil odprt hodnik prislonjen ob južno steno krstilnice in iz katerega je bil po vsej verjetnosti vhod vanjo. Oba prostora so tlakovali z večbarvnimi mozaiki s krščansko simboliko. Ohranjena dolžina hodnika je 18 metrov, zunanja širina je 3,9 metrov. Južna stran hodnika je bila odprta, streho je podpiralo najmanj šest stebrov, na medsebojni razdalji 2,75 metra. Ob zrušenju objekta so stebri padli na mozaik in ga deloma poškodovali ter na nekaterih mestih s svojo težo vtisnili obris in deloma poglobili mozaični pod (Plesničar Gec et al., 1983). Mozaični tlak odprtega hodnika je izdelan v večbarvnem podolgovat mozaiku z geometrično dekorativnimi motivi v obliki preproge s štirimi napisnimi polji. Mozaik je sestavljen iz belih, črnih, rdečih in občasno oker kock vtisnjenih na 10 cm debel maltni preliv. In situ sta ohranjeni dve večji celoti (Djurić, 2012). Velikost mozaičnih kock je približno 14/18/20 mm. Čeprav so mozaične kocke nekoliko večje od tistih v krstilnici in shema motivov drugače razporejena zaradi dolgega ozkega prostora, je ornament v svojih osnovnih elementih tesno povezan z mozaikom v krstilnici. Napis arhidiakona dokazuje, da sta bila krstilnica in portik zgrajena istočasno (Plesničar Gec et al., 1983). Slika 3: Mozaik na portiku (levo), ki vodi v krstilnico (sredina); Arheološki park Zgodnjekrščansko središče (Plesničar - Gec, 1999). 7

19 3. GEOLOŠKA UMESTITEV 3.1 Geografske značilnosti območja Mesto Emona je, tako kot današnja Ljubljana, ležalo v Ljubljanski kotlini, v osrednjem delu današnje Slovenije (Slika 4). Slika 4: Geografski položaj Ljubljane (Wikimedia commons, 2007). Območje Ljubljanske kotline in Ljubljanskega barja je ravninski svet z manjšimi vzpetinami, na katerem se srečajo tri geografske enote: alpski, predalpski ter dinarsko kraški svet. Mesto Emona je stalo v samem centru Ljubljane med Grajskim gričem in Rožnikom. Zaradi dobre geografske lege so se in se še na tem območju križajo pomembne prometne poti, ki so močno vplivale na razvoj mest. K temu so močno pripomogla Ljubljanska vrata, ki so kilometer široka ožina (298 m. n. v.), na vzhodu omejena med Grajskim gričem (366 m. n. v.) in Golovcem (450 m. n. v.), na zahodu z Rožnikom (394 m. n. v.) in Šišenskim hribom (429 m. n. v.), skozi katero si je utrla strugo reka Ljubljanica. Ljubljanska vrata so bila ključni del tako imenovanih Postojnskih vrat, to je bil prometno najugodnejši prehod med Apeninskim polotokom in vzhodnim delom srednje Evrope (Gaspari, 2014). Obenem pa so bila tudi del jantarne poti, saj se je na tem območje v bronasti in predvsem v železni dobi razvilo trgovanje z jantarjem (Plesničar - Gec, 1999) in je to bila najkrajša povezava med severnimi obalami Jadrana in Baltikom (Gaspari, 2014). Kraška reka Ljubljanica je, že v prazgodovini ter kasneje v Emoni, pomembno vplivala na prometen in strateški pomen območja, saj je omogočala plovbo čez barjansko ravnino med Vrhniko in Ljubljano (Plesničar - Gec, 1999). 8

20 3.2 Geološke značilnosti območja Ljubljanska kotlina je kvartarni bazen, ki se nahaja v tektonski enoti Dinaridov (Vrabec in Fodor, 2006). Območje Ljubljane se razprostira na prehodu med Ljubljanskim poljem in Barjem, ki sta del Ljubljanskega bazena (Slika 5), ki je velika tektonska udornina med Julijskimi in Savinjskimi Alpami ter Dolenjskim Krasom, ki je nastajala od pleistocena do danes (Premru, 2005). Ljubljanski bazen se je pogreznil zaradi tektonskih premikov, ob normalno usmerjenih prelomih SV JZ, ki pa so vezani na desnozmične prelome, ki potekajo v smeri SSZ JJV (Vrabec, 2001). Slika 5: Geološka karta Ljubljanskega barja (Pavšič, 2008). Podlago udornine predstavljajo kamnine paleozojske in mezozojske starosti. Nizko pregrado Ljubljanske ožine tvorijo karbonski klastiti (Premru et al., 1983). Grajski grič, gradijo sedimentne kamnine mlajšega paleozoika, ki jih sestavlja kremenov konglomerat, peščenjak, meljevec in skrilavi glinavec (Jurkovšek in Kolar - Jurkovšek, 2007). Južno in jugozahodno vznožje Grajskega griča sestavljajo koluvialni nanosi, ki segajo do Ljubljanice. Kamnine triasne starosti (skrilavi glinavci, kremenovi peščenjaki, dolomiti in apnenci) ležijo na severnem in vzhodnem delu Ljubljanskega barja. Zgornjetriasni dolomiti pa sestavljajo kamnine zahodnega in osrednjega dela Ljubljanskega barja. Na južnem obrobju so na dolomite norijskoretijske starosti, odloženi plitvovodni apnenci jurske starosti (Premru et al., 1983). Udornino so zapolnile velike količine pliokvartarnih naplavin. Sestavlja jih pretežno savski prod, ki je v raznih globinah sprejet v konglomerat (Drobne in Tovornik, 1961). Na Barju te plasti prekrivajo plasti gline, ki se menjavajo s peščenimi in meljastimi plastmi, saj je v pleistocenu na Ljubljanskem barju nastalo jezersko sedimentacijsko okolje. Ožina je bila večkrat zasuta s savskimi glaciofluvialnimi peščeno-prodnatimi zasipi, ki so zajezili rečni iztok. Zadnja ojezeritev je nastala v obdobju zadnjega glacialnega viška pred približno leti in trajala do bronaste dobe (Pavšič, 2008). Območje Ljubljanskega polja in Barja je bogato s podzemno vodo, ki je pitna in vsebuje primerno vsebnost kalcija in magnezija (Brenčič, 2007). 9

21 4. MATERIALI IN METODE V diplomski nalogi preučevani vzorci kamniti mozaičnih kock črne in bele barve, so zbrani in predstavljeni v Tabeli 1. Tabela 1: Preiskane mozaične kocke emonskih mozaikov. NAJDIŠČE MIKROLOKACIJA NAMEMBNOST IN DATACIJA BARVA KOCKE VZOREC NUK II ARHEOLOŠKI PARK ZGODNJE- KRŠČANSKO SREDIŠČE Insula XVII Insula XIII mozaik št. 8 Manjše krščansko svetišče 2. polovica 4. stoletja ČRNA BELA MNU 45 MNU 46 MNU 47 MNU 48 MNU 49 Mozaik št. 4 MNU 50 Zasebne zgradbe ČRNA stoletje MNU 51 Mozaik št. 2 MNU 52 Insula XXXII MV portik Del cerkve - odprt hodnik (portik) Konec 4. stoletja - začetek 5. stoletja ČRNA BELA MNU 64 MNU 69 MNU 71 MNU 65 MNU 68 MNU 70 MNU 72 MNU 73 Vzorce smo odvzeli naključno na podlagi ohranjenosti in razpolage mozaika. Nekateri vzorci so bili odvzeti iz ne-restavriranih mozaikov v depojih Muzeja in galerij mesta Ljubljana (MGML), kjer jih hranijo v primernih pogojih. Mozaik v portiku iz Zgodnjekrščanskega svetišča je ohranjen in situ. Odvzete so bile izpadle kocke iz mozaika, ki so jih prav tako hranili v MGML. Z vsakega najdišča (NUK II in arheološki park ZKS) je bilo odvzetih 8 črnih in belih kock, skupno torej 16 kock in sicer 8 belih in 8 črnih mozaičnih kock. Pripadale so skupno štirim različnim mozaikom. Preučili smo makroskopske (barva, dimenzije) in mikroskopske (struktura, količina zrn in veziva, fosili ) karakteristike kamnitih mozaičnih kock.. 10

22 Makroskopsko smo vzorce slikovno dokumentirali, prav tako izmerili po dolžini, širini in višini. Nato smo kocke prerezali in zbrusili, da je bila površina gladka. S pomočjo Munsell-ovega atlasa barv (2009), smo določili barvo kamnine na poliranem preseku. Iz vzorcev črnih in belih mozaičnih kock je bilo pripravljenih dvajset navadnih nepokritih zbruskov. Zbruske sem pregledovala in opisovala na mikroskopu s presevno svetlobo Nikon Eclipse E200. Z digitalno kamero AxioVision LE (AxioVs40 V ) sem posnela mikroskopske slike zbruskov. Pri sedimentološki analizi sem si pomagala s klasifikacijo po Folku (1959,) z dopolnitvami (1962) in klasifikacijo po Dunhamu (1962) z dopolnitvami (1972). Pri preučevanju dolomita in količine veziva ter zrn sem si pomagala s shemami iz knjige Microfacies of Carbonate Rock, Flügel (2004). Določila sem mikrofaciese ter nato še standarne mikrofaciese (SMF), pri tistih vzorcih, kjer je bilo to mogoče. 11

23 5. REZULTATI 5.1 Makroskopska analiza Podatki o barvi in dimenzijah mozaičnih kock so podani v tabeli 2. Makroskopske fotografije kock so podane v prilogi 1. Črne kocke so v razponu od temno sivih skoraj črnih (N2 sivo črna) do svetlo sivih (N6 srednje svetlo siva), skupno v petih barvnih odtenkih. Najbolj pogosta barva je temno siva (N3 temno siva), katero imajo štirje vzorci. Pri belih kockah prevladuje bela barva (N9 bela), ki jo imajo trije vzorci ali pa rahlo rozasta (5YR 8/1 - rozasto siva) pri dveh vzorcih, medtem ko so ostale v različnih svetlih barvnih niansah od zelo svetlo sive (N8 zelo svetlo siva) in svetlo rjave (10YR5/4 zmerno rumeno rjava). Skupno se bele kocke pojavljajo v petih barvnih odtenkih. Velikosti kock so približno enake povprečno 14x11x10 mm, po velikosti malo izstopajo kocke iz najdišča NUK II iz zasebnih zgradb, ki so povprečno velike 16x15x12 mm. Tabela 2: Barva in dimenzije mozaičnih kock emonskih mozaikov. VZOREC MOZAIK BARVA BARVA PO MUNSELL-OVI BARVNI LESTVICI VELIKOST (mm) MNU 45 N3 - temno siva 15x12x11 ČRNA MNU 46 N5 - srednje siva 15x12x10 Insula XIII MNU 47 mozaik št. 8 5YR 6/1 - svetlo rjavo siva 14x13x10 MNU 48 BELA N8 - zelo svetlo siva 14x12x11 MNU 49 N9 - bela 14x9x10 MNU 50 N3 - temno siva 16x9x12 Insula Mozaik št. 4 MNU 51 ČRNA XVII N3 - temno siva 18x12x11 MNU 52 Mozaik št. 2 N3 - temno siva 16x16x12 MNU 64 N6 - srednje svetlo siva 15x16x8 MNU 69 ČRNA N4 - srednje temno siva 12x10x9 MNU 71 N2 - sivo črna 9x10x10 MNU 65 Insula XXXII 5YR 8/1 - rozasto siva 11x10x9 MNU 68 MV portik 5YR 8/1 - rozasto siva 14x12x9 MNU 70 BELA N9 - bela 14x13x12 MNU 72 10YR 5/4 - zmerno rumeno rjava 13x10x8 MNU 73 N9 - bela 14x10x10 12

24 5.2 Mikroskopska analiza Na podlagi analize mikrofaciesov preiskanih vzorcev mozaičnih kock sem določila 14 mikrofaciesov, in sicer 7 belih ter 7 črnih. Vsakemu mikrofaciesu sem določila tudi standardni mikrofaciesni tip (SMF), če je bilo to mogoče Črne kocke Mikrofaciesi črnih kock so precej raznoliki, skupna jim je le pogosta prisotnost amorfne organske snovi. Določila sem 7 mikrofaciesov, torej samo dva vzorca (MNU 51 in MNU 71) pripadata enakemu mikrofaciesu, to je laminiran wackestone z pstrakodi / biomikrosparit (MF Č1). Vsi ostali mikrofaciesi so prisotni samo v posamezni mozaični kocki. Vrsta kamnine je skoraj pri vseh vzorcih apnenec, razen pri vzorcu MNU 45, kjer gre za roženec s karbonatnimi kristali. MIKROFACIES - Č1: LAMINIRAN WACKESTONE Z OSTRAKODI / BIOMIKROSPARIT Ta mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 51, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 4 ter v vzorcu MNU 71, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kocka je narejena iz homogenega wackestona z ostrakodi (Slika 6a in 6b). Velikost zrn je od 60 µm do 800 µm, njihova povprečna velikost je 400 µm. Zbrusek vsebuje % zrn in % veziva, prav tako se pojavljajo območja obogatena z organsko snovjo. Zrna so zaobljena do dobro zaobljena, oziroma imajo ohranjeno primarno obliko in so dobro sortirana. Med zrni prevladujejo posamezna lebdeča zrna. V zbrusku je že makroskopsko vidno menjavanje zelo tankih svetlih in temnih lamin, ki se razločijo tudi pod mikroskopom (Slika 6b). Debelina lamin je zelo različna od 300 µm pa do 3 mm. Temne lamine vsebujejo večjo vsebnost organske snovi in so tanjše. Slika 6a in 6b: MF - Č1: Laminiran wackestone z ostrakodi / biomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 51 levo in vzorec MNU 71 desno. Legenda: 1 ostrakodi, 2 rekristalizirana zrna. 13

25 Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, med katerimi je največ bioklastov. Prevladujejo ostrakodi, veliki do 400 µm, manj je ne vedno okroglih rekristaliziranih zrn oziroma sparitnih polj, ki so velika do 150 µm, to so mogoče kalcisfere ali prekristaljeni radiolariji. Ostala zrna, polžki, lupinice školjk ter spongijske spikule so zelo redka. V vzorcu je tudi nekaj amorfne organske snovi, ki tvori majhne zavite diskontinuirane lamine ali pa se pojavlja v»skupkih«nepravilnih oblik temne barve. Vezivo predstavlja mikrosparitna osnova, ki predstavlja 70 % veziva, z vmesnimi nepravilnimi polji mikrita in sparita. Bioklaste večinoma zapolnjuje znotrajzrnski kalcitni sparitni cement. V vzorcu vidimo še posamezne tanke kalcitne žilice. Če upoštevamo le ostrakode, školjke in polže, je ta mikrofacies značilen za sedimentacijo v plitvovodnem lagunskem okolju brez kisika. Če pa upoštevamo, da so prekristaljena zrna v zbrusku radiolariji, mu lahko najverjetneje določimo standardni mikrofacies SMF 3: sedimentacijsko okolje je globjevodno okolje bazen (FZ 1) in odprti globoki šelf (FZ 3). MIKROFACIES Č2: WACKESTONE DO PACKSTONE S SPONGIJSKIMI SPIKULAMI / BIOMIKROSPARIT Ta mikrofacies je najden v vzorcu MNU 50, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 4 (Tabela 1). Kocka je narejena iz homogenega spikulitnega wackestone do packstona (Slika 7a). Velikost zrn je od 70 µm do 500 µm, njihova povprečna velikost je 200 µm. Zbrusek vsebuje 25 % zrn in 75 % veziva. Vidna tudi območja obogatena z organsko snovjo. Zrna so polzaobljena do dobro zaobljena, oziroma imajo ohranjeno primarno obliko in so srednje sortirana. Med zrni prevladujejo posamezna lebdeča zrna, ponekod pa vidimo tudi točkaste kontakte. V zbrusku je že makroskopsko vidno menjavanje tankih svetlih in temnih lamin, ki so nato lepo vidne tudi pod mikroskopom (Slika 7b). Debelina lamin je povprečno 1,5 mm. V zbrusku vidne mikrogradacije (Slika 7b) - spodaj v lamini več spikul in debelokristalnega mikrosparita, zgoraj bolj fin mikrosparit. Slika 7a in 7b: MF - Č2: Wackestone do packstone s spikulami spongij / biomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 50. Na desni sliki lepo vidna laminacija in mikrogradacija. Legenda: 1 spongijska spikula, 2- fosfat, 3 kristali pirita. 14

26 Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, med katerimi je največ bioklastov. Prevladujejo zrna bioklastov z znotrajzrnskim sparitnim cementom, med njimi je največ spongijskih spikul, katerih povprečna velikost je 100 µm. Usmerjenost spongijskih spikul je vzporedno z laminacijo. Ostala biogena zrna predstavljajo ostrakodi in filamenti školjk, nekateri okrogli bioklasti so popolnoma zapolnjeni s sparitom in neprepoznavni. V vzorcu je tudi nekaj amorfne organske snovi, ki se impregnira med zrni ter se pojavlja v»skupkih«nepravilnih oblik in temne barve. Majhen delež v zbrusku predstavljajo nekarbonatna zrna, ki jih predstavljajo kristali pirita in fosfati (odlomki ribjih kosti). Vezivo predstavlja mikrosparitna osnova, ki predstavlja 80 % veziva, z vmesnimi nepravilnimi polji mikrita (20 %). Opazna je večja vsebnost mikrita v temnih laminah ter večja vsebnost bolj grobega mikrosparita v svetlih laminah. Večino zrn zapolnjuje znotrajzrnski kalcitni sparitni cement. SMF 1: Sedimentacijsko okolje je globljevodno okolje - bazen (FZ 1). Bazensko globokovodno okolje s počasno sedimentacijo. Pogost v paleozojskih in mezozojskih bazenskih karbonatih (FZ 1), karbonatih globjega šelfa (FZ 2), kot tudi v srednjih in zunanjih rampah. MIKROFACIES Č3: ROŽENEC S KARBONATNIMI KRISTALI Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 45, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 8 (Tabela 1). Večino zbruska sestavlja mikrokristalen roženec, z velikostjo zrn povprečno 50 µm. 20 % zbruska predstavljajo karbonatni, najverjetneje dolomitnimi kristali, ki so že rahlo razjedeni in nadomeščeni s kremenom. Kristali so veliki približno 350 µm in imajo obliko romba (Slika 7a). V kamnini je prvo potekala dolomitizacija nato pa okremenitev dolomita (Slika 8b). Slika 8a in 8b: MF - Č3: Roženec s karbonatnimi kristali (leva slika: presevna svetloba, vzporedni nikoli; desna slika: presevna svetloba, navzkrižni nikoli). Vzorec MNU

27 MIKROFACIES Č4: PREKRISTALJEN MUDSTONE / MIKROSPARIT DO SPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 46, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 8 (Tabela 1). Kamnina je heterogen prekristaljen mudstone, z velikimi nepravilnimi sparitnimi polji (Slika 9a). Zbrusek vsebuje 10 % zrn in 90 % veziva. Velikost zrn je od 40 µm do 500 µm, povprečna velikost 200 µm. Zrna so oglata do dobro zaobljena in imajo ohranjeno primarno obliko. Med zrni prevladujejo ledbeča zrna, vidni so pa tudi posamezni točkasti kontakti. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, večinoma bioklasti. Zrna so zelo redka, večinoma odlomki lupinic, velike do 500 µm ter ostrakodi, veliki do 300 µm. Veliko je tudi malih od 40 µm do 100 µm velikih nepravilnih polj sparita. Osnovo kamnine tvori mikrit do mikrosparit (Slika 9b). Polovico zbruska tvorijo velika nepravilna delno dolomitizirana kalcitna sparitna polja, ki nadomeščajo osnovno kamnino. Neprekristaljenemu delu kamnine, bi lahko določili SMF 3: sedimentacijsko okolje je globjevodno okolje bazen (FZ 1) in odprti globoki šelf (FZ 3). Mikrofacies bi prav tako lahko bil značilen za sedimentacijo v plitvovodnem lagunskem okolju brez kisika. Slika 9a in 9b: MF - Č4: Prekristaljen mudstone / mikrosparit do sparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 46. Na levi sliki vidni veliki sparitni kristali, na levi vidna osnova. MIKROFACIES Č5: WACKESTONE DO PACKSTONE / PELBIOMIKROSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 52, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 2 (Tabela 1). Kamnina je heterogen wackestone do packstone (Slika 10a in 10b). Velikost zrn je od 100 µm do 600 µm, njihova povprečna velikost je 200 µm. Zbrusek vsebuje 40 % zrn in 60 % veziva. Vsebuje tudi nekaj organske snovi. Zrna so dobro zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je dobra. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi posamezna lebdeča zrna. Kocko seka tanka žilica, zapolnjena s sparitom. 16

28 Slika 10a in 10b: MF - Č5: Wackestone do packstone / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 52. Legenda: 1 filament školjke, 2 nedoločljivi fosili zapolnjeni s sparitnim cementom. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente. Večino predstavljajo bioklasti, ki jih predstavljajo filamenti školjk, ki so povprečno veliki 400 µm, ostrakodi, foraminifere ter nedoločljivi fosili zapolnjeni s sparitnim cementom. Manjši del predstavljajo spongijske spikule. Ostala alokemična zrna so peloidi ter morda kortoidi (zrna z mikritnim robom in sparitnim do mikrosparitnm jedrom). Organska snov se pojavlja v nepravilnih skupkih ali pa v tankih neravnih laminah. Kamnina je bila tudi bioturbacijsko predelana. Vezivo večinoma predstavlja mikrosparit z nepravilnimi polji mikrita. Zbrusek je tudi rahlo prekristaljen. SMF 8 ali SMF 9: Nizko energetsko okolje pod bazo nevihtni valov (FZ 2) in prezračena šelfna laguna (FZ 7), srednja in zunanja rampa. Običajno na ali tik pod bazo običajnih valov. MIKROFACIES Č6: PACKSTONE DO GRAINSTONE S PELOIDI / BIOPELSPARIT-MIKROSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 69, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kamnina je homogen packstone do grainstone s peloidi (Slika 11a in 11b). Velikost zrn je od 50 µm do 400 µm, njihova povprečna velikost je 200 µm. Zbrusek vsebuje 60 % zrn in 40 % veziva. Zrna so pologlata do dobro zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Le redka zrna so deformirana. Sortiranost zrn je dobra. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi konveksno-konkavne in posamezna lebdeča zrna. Na robu zbruska vidna apnena malta z drobci kremena. Ob strani vidna žila zapolnjena z velikimi kalcitnimi kristali. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, med katerimi je največ peloidov, velikih od 50 µm do 200 µm. Nekaj alokemičnih komponent predstavljajo agregatna zrna in kortoidi. Ostala zrna so bioklasti in sicer polžki, foraminifere, ostrakodi in odlomki alge ter nedoločljivi bioklasti. 17

29 Slika 11a in 11b: MF - Č6: Packstone do grainstone s peloidi / biopelsparit-mikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 69. Legenda: 1 foraminifera, 2 polžki. Vezivo večinoma sparit (80 %), na nekaterih mestih tudi mikrit do mikrosparit. Nekatera zrna zapolnjuje znotrajzrnski kalcitni sparitni cement. SMF 16: pogost v plitvovodnih okoljih notranje platforme. Zaščitena okolja z zmerno cirkulacijo vode (FZ 8), lahko tudi v evaporitni notranjosti platforme (FZ 9) ter notranja rampa. MIKROFACIES Č7: DOLOMITIZIRAN PACKSTONE DO GRAINSTONE / PELBIOSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 64, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kamnina je heterogen packstone do grainstone (Slika 12a in 12b). Velikost zrn je od 100 µm do 1 mm, njihova povprečna velikost je 400 µm. Zbrusek vsebuje 30 % zrn in 70 % veziva. Zrna so pologlata do zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je slaba. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi posamezna lebdeča zrna. Vidna je laminacija ter postopna zrnavost. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, ki jih večinoma predstavljajo biogena zrna. To so školjke, ki so velike povprečno 400 µm, ehinodermi (Slika 12b), odlomki alg, polži in še nekateri neprepoznavni bioklasti. Ostale alokemične komponente so še intraklastri ter zelo majhni peleti. Vezivo v 80 % predstavlja sparit. V zbrusku je najverjetneje potekala tudi dolomitizacija, saj so na nekaterih mestih lepo vidni romboederski rjavi kristali dolomita (Slika 12a). Prav tako so vidna tudi večja sparitna polja. SMF 6 in 7: sedimentacijsko okolje je grebenom bližnje pobočje, lahko tudi notranje (proti laguni) obrobje grebenov ali pa obsežni grebeni na robovih platforme. Pobočje (FZ 4) ali greben (FZ5). Notranja rampa. 18

30 Slika 12a in 12b: MF - Č7: Dolomitiziran packstone do grainstone / pelbiosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU Bele kocke Tudi pri belih kockah sem določila sedem mikrofaciesov, torej so tudi tukaj mikrofaciesi precej raznoliki. Dva vzorca (MNU 47 in MNU 49) pripadata enakemu mikrofaciesu, to je wackestone do packestone z algami in foraminiferami / pelbiomikrosparit (MF B1). Vsi ostali mikrofaciesi so prisotni samo v enem vzorcu. Vrsta kamnine je skoraj pri vseh vzorcih apnenec, razen pri vzorcu MNU 65, kjer gre za dolomit in pri vzorcu MNU 72, ki je kremenov meljevec. MIKROFACIES B1: WACKESTONE DO PACKSTONE Z ALGAMI IN FORAMINIFERAMI / PELBIOMIKROSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 47 in MNU 49, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 8 (Tabela 1). Kamnina je heterogen wackestone do packstone (Slika 13a in 13b). Velikost zrn je od 100 µm do 2 mm, njihova povprečna velikost je 350 µm. Zbrusek vsebuje 40 % zrn in 60 % veziva. Zrna so pologlata do dobro zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Le redka zrna so deformirana. Sortiranost zrn je srednja. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi posamezna lebdeča zrna. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, med katerimi je največ biogenih zrn. Bioklaste predstavljajo večinoma bentoške foraminifere (Miliolidae, Nummoloculina sp., Nezzazata sp.), velike približno 350 µm, odlomki ter krožni preseki alge (Slika 13b) in korale ter nedoločljivi mikritizirani bioklasti in bioklasti zapolnjeni s sparitom. Redkeje se pojavljajo polžki in filamenti školjk. Precej ostalih alokemičnih komponent predstavljajo peleti, veliki povprečno 100 µm in malo število intraklastov. 19

31 Slika 13a in 13b: MF - B1: Wackestone do packstone z algami in foraminiferami / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Levo vzorec MNU 47, desno vzorec MNU 49. Legenda: 1 miliolidna foraminifera, 2 peleti. Vezivo večinoma predstavlja mikrosparit (60 %), ki mestoma v nepravilnih poljih prehaja v mikrit (20 %) in medzrnski in znotrajzrnski kalcitni sparitni cement (20 %), ki zapolnjuje nekatera zrna. SMF 18: Vrstna diverziteta je nizka ali srednja. Sedimentacijsko okolje v katerem se pojavlja so restriktivne notranje platforme (FZ 8) in v prezračenih šelfnih lagunah z odprto cirkulacijo (FZ 7) na območju notranje rampe. MIKROFACIES - B2: PACKESTONE DO GRAINSTONE Z MILIOLIDAMI / BIOMIKROSPARIT- SPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 48, z najdišča NUK II, pri mozaiku št. 8 (Tabela 1). Kamnina je homogen miliolidni packestone do grainstone (Slika 14a in 14b). Velikost zrn je od 300 µm do 2 mm, povprečna velikost je 600 µm. Zbrusek vsebuje 60 % zrn in 40 % veziva. Zrna so pologlata, do dobro zaobljena, oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je srednja. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi konveksnokonkavne in posamezna lebdeča zrna. Zrna v zbruske predstavljajo alokemične komponente, ki jih predstavljajo bioklasti in sicer večinoma miliolidne foraminifere ter v manjšem številu še druge foramenifere (Broeckina sp., Nezzazata sp.). Največ foraminifer predstavljajo miliolide, velike povprečno 500 µm, nekaj majn pa podolgovate Broeckina sp., velike povprečno 1,5 mm. Foraminifere imajo mikritne stene, v notranjosti so zapolnjene s mikrosparitomin sparitom. Ostala biogena zrna so zelo redki odlomki ostrakodov ali školjk, peleti in drobni intraklasti. Vezivo večinoma predstavlja sparit, oziroma medzrnski in znotrajzrnski kalcitni sparitni cement, na nekaterih mestih pa tudi mikrosparit. 20

32 Slika 14a in 14b: MF - B2: Packstone do grainstone z miliolidami / biomikrosparit-sparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Legenda: 1 - Broeckina sp., 2 - Miliolidae, 3 - Nezzazata sp.. Vzorec MNU 48. SMF 18 oziroma SMF 18-FOR: Vrstna diverziteta je nizka ali srednja. Sedimentacijsko okolje v katerem se pojavlja so restriktivne notranje platforme (FZ 8) in v prezračenih šelfnih lagunah z odprto cirkulacijo (FZ 7) na območju notranje rampe. SMF 18-FOR se pojavlja tudi v zagrebenu in na grebenskih ravnicah (FZ 5). MIKROFACIES B3: SUTURNI DOLOMIT Mikrofacies določen v vzorcu MNU 65, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Vzorec bi bilo potrebno še pobarvati, da bi bila določitev nesporna. Vzorec je popolnoma dolomitiziran in sestavljen iz suturnega dolomita (Slika 15a in 15b). Kristali dolomita so dokaj enakomerno veliki (0,02 mm do 0,15 mm), se tesno medsebojno prilagajajo in tvorijo suturne kontakte. Večina dolomitnih kristalov je subhedralnih do anhedralnih (Slika 15b). Slika 15a in 15b: MF B3: Suturni dolomit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU

33 MIKROFACIES B4: PACKSTONE DO WACKESTONE Z AGREGATNIMI ZRNI / INTRAMIKROSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 68, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kamnina je heterogen packstone do grainstone (Slika 16a in 16b). Velikost zrn je od 150 µm do 1,6 mm, njihova povprečna velikost je 500 µm. Zbrusek vsebuje 50 % zrn in 50 % veziva. Zrna so dobro zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je srednja. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi konkavno-konveksne in posamezna lebdeča zrna. Kocko seka več generacij žil, zapolnjenih s sparitom. Na robovih zbruska je vidna tudi malta. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, kjer prevladujejo agregatna zrna, ki so povprečno velika 600 µm, nekaj manj je peloidov in intraklastov. Ostala alokemična zrna so še ooidi ter kortoidi. Vidnih tudi nekaj razjed zapolnjenih s sparitnim cementom. Majhno število bioklastov predstavljajo ostrakodi in nedoločljiva biogena zrna, verjetno odlomki školjk in polžev. Vezivo večinoma predstavlja mikrosparit (70 %), ki v nepravilnih poljih prehaja v mikrit (20 %) in sparit (10 %). S sparitnim cementom so zapolnjena nekatera zrna in razpoke. SMF 17: Značilni za platforme in zelo redki na rampah, pogosti v notranji platformi (FZ 7, 8). Slika 16a in 16b: MF B4: Packstone do wackestone z agregatnimi zrni/ intramikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 68. Legenda: 1 agregatna zrna, 2 kortoid, 3 intraklast. 22

34 MIKROFACIES B5: WACKESTONE / BIOMIKRIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 70, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kamnina je homogen wackestone (Slika 17a in 17b). Velikost zrn je od 80 µm do 1,6 mm, njihova povprečna velikost je 400 µm, Zbrusek vsebuje 20 % zrn in 80 % veziva. Zrna so pologlata do dobro zaobljena oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je dobra. Med zrni prevladujejo lebdeča zrna. Zbrusek sekajo tanke žilice v vseh smereh zapolnjene s sparitom. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, med katerimi prevladujejo bioklasti. Le te predstavljajo ostrakodi, školjke, razjedeni ehinodermi, foraminifere (Nezzazatinella sp.)(slika 17b) in nedoločljiva biogena zrna, verjetno odlomki školjk in polžev (Slika 16a). Vsa zrna so nadomeščena s sparitom. Vezivo večinoma predstavlja mikrit (80 %), ki mestoma prehaja v sparit. Nekatera zrna zapolnjena z znotrjzrnskim kalcitnim sparitnim cementom, s sparitom zapolnjene tudi žilice in polja sparita. SMF 8 ali SMF 9: Nizko energetsko okolje pod bazo nevihtni valov (FZ 2) in prezračena šelfna laguna (FZ 7), srednja in zunanja rampa. Običajno na ali tik pod bazo običajnih valov. Slika 17a in 17b: MF B5: Wackestone / biomikrit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU

35 MIKROFACIES B6: BOUNDSTONE / PELBIOMIKROSPARIT Mikrofacies je bil določen v vzorcu MNU 73, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kamnina je heterogen boundstone (Slika 18a in 18b). Velikost zrn je od 200 µm do 2 mm, njihova povprečna velikost je 400 µm. Zbrusek vsebuje 60 % zrn in 40 % veziva. Zrna so dobro zaobljena, oziroma imajo ohranjeno primarno obliko. Sortiranost zrn je slaba. Med zrni prevladujejo ravni in točkasti kontakti, vidimo pa tudi konkavno-konveksne in posamezna lebdeča zrna. Kocko seka več generacij razpok, zapolnjenih s sparitom. Na robovih zbruska je vidna tudi malta. Večino zrn v zbrusku predstavljajo alokemične komponente, prevladujejo biogena zrna, katere večinoma predstavljajo alge in korale, ki so nadomeščene z več generacijskim kalcitnim sparitnim cementom (Slika 18a). Manj je polžkov in malih foraminifer. Večino ostalih alokemičnih komponent predstavljajo peleti, majn je agregatnih zrn. Vezivo večinoma predstavlja mikrosparit. SMF 7: Sedimentacijsko okolje na grebenu. Obsežne grebene dobimo v fotični coni na robovih platforme (FZ 5). Lahko tudi grebenom bližje pobočje pred ali za grebenom (FZ4). Slika 18a in 18b: MF B7: Boundstone / pelbiomikrosparit (presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU 73. Legenda: 1 polžek. 24

36 MIKROFACIES B7: KREMENOV SLJUDNI MELJEVEC S KARBONATNIM VEZIVOM Ta vrsta kamnine je bila določena v vzorcu MNU 72, z mozaika v arheološkem parku Zgodnjekrščansko središče (Tabela 1). Kremenov meljevec (Slika 19a in 19b), s homogeno strukturo. Zrn je 70 %, cementa pa 30 %. Velikost zrn je povprečno 40 µm. Zrna so zelo dobro sortirana in srednje do slabo zaobljena. Kontakti med zrni so točkasti, ravninski in konkavno konveksni. Meljevec ima zrelo strukturo. Zbrusek večinoma sestavljajo terigena zrna, med katerimi prevladujejo majhna kremenova zrna, manj je podolgovatih zrn muskovita. Veziva je približno %, je rjave barve in je karbonatno. Glede na vsebnost karbonata, moramo omeniti, da bi lahko šlo tudi za laporovec. Slika 19a in 19b: MF B6: Kremenov sljudni meljevec s karbonatnim vezivom (leva slika: presevna svetloba, navzkrižni nikoli; desna slika: presevna svetloba, vzporedni nikoli). Vzorec MNU

37 6. RAZPRAVA 6.1 Provenienca kamnitih mozaičnih kock Na podlagi določenih mikrofaciesov in standardnih mikrofaciesov se lahko določi generalno območje (provenienca), kjer se sedimentacijsko okolje, starost in značilnosti mikrofaciesa preučevanih vzorcev ujemajo s kamninami, ki danes izdanjajo na tistem območju. Okvirno so torej izpostavljena možna območja, kjer bi bilo lahko v rimskem času potencialno območje za pridobivanje določene kamnine za mozaične kocke (Tabela 3 in 4). Na podlagi članka Flügel in Flügel (1997), so določena merila za prepoznavanje med lokalnim, regionalnim in uvoženim materialom. Lokalni material je definiran kot material pridobljen iz kamnin na najdišču mozaika, oziroma bližnji okolici približno 10 km. Regionalni material prihaja iz najdišč najdenih na razdalji nekaj deset kilometrov do približno 40 km. Termin uvožen pa se nanaša na mozaični material uvožen iz daljših razdalj, torej iz več kot 40 km. Recikliran material pa je tisti material, pri katerem se prepozna, da je bil izdelan iz odkruškov kamnin za gradnjo, torej tiste kocke, ki so narejene iz kamnin primarno uporabljenih za stavbe, tlake in kipe. 26

38 Tabela 3: Mikrofacies in provenienca črnih mozaičnih kock. VZOREC MNU 45 MNU 46 MNU 50 MNU 51 MNU 52 MNU 64 MNU 69 MNU 71 NAJDIŠČE IN MIKROLOKACIJA NUK II - Insula XIII mozaik št. 8 NUK II - Insula XVII mozaik št. 4 NUK II - Insula XVII mozaik št. 2 ARHEOLOŠKI PARK ZGODNJE- KRŠČANSKO SREDIŠČE - Insula XXXII MV portik NAMEMBNOST IN DATACIJA Manjše krščansko svetišče 2 polovica 4. stoletja Zasebne zgradbe stoletje Del cerkve - odprt hodnik (portik) Konec 4. - začetek 5. stoletja MIKROFACIES MF - Č3 Roženec z karbonatnimi kristali MF - Č4 Prekristaljen mudstone MF - Č2 Wackestone do packstone s spikulami spongij SMF 1 MF - Č1 Laminiran wackestone z ostrakodi SMF 3 ali zaprto lagunsko okolje MF - Č5 Wackestone do packstone SMF 10 MF - Č7 Dolomitiziran packstone do grainstone SMF 6 in 7 MF - Č6 Packstone do grainstone s peloidi SMF 16 MF - Č1 Laminiran wackestone z ostrakodi SMF 3 ali zaprto lagunsko okolje SEDIMENTACIJSKO OKOLJE (PROVENIENCA) IN STAROST Nedoločljivo zaradi pomanjkanja značilnih karakteristik. Starost je nedoločljiva. Nedoločljivo zaradi prekristalizacije. Morda Kras (zgornja kreda) ali Lesno Brdo (zgornji trias). Globjevodno okolje (Slovenski bazen ali DKP - anoksični redukcijski pogoji v morju). Zgornja kreda. Več možnosti: Plitvovodno lagunsko okolje (DKP - zgornja kreda - Kras ali zgornji trias - Lesno Brdo) ali globjevodno okolje (Slovenski bazen - jura ali DKP -anoksični redukcijski pogoji v morju - zgornja kreda). Grebenu bližje pobočje (Robni deli DKP). Starost je nedoločljiva. Grebenu bližje pobočje ali greben (Robni deli DKP). Starost je nedoločljiva. Plitvovodna notranja platforma (DKP - Južno obrobje Ljubljanskega barja ali Podutik). Jura. Več možnosti: Plitvovodno lagunsko okolje (DKP - zgornja kreda - Kras ali zgornji trias - Lesno Brdo) ali globjevodno okolje (Slovenski bazen - jura ali DKP -anoksični redukcijski pogoji v morju - zgornja kreda). 27

39 Tabela 4: Mikrofacies in provenienca belih mozaičnih kock. VZOREC NAJDIŠČE IN MIKROLOKACIJA NAMEMBNOST IN DATACIJA MIKROFACIES SEDIMENTACIJSKO OKOLJE (PROVENIENCA) IN STAROST MNU 47 MF - B1 Wackestone do packstone z algami in foraminiferami SMF 18 Notranja platforma in prezračene šelfne lagune (DKP - Kras). Zgornja kreda. MNU 48 NUK II - Insula XIII mozaik št. 8 Manjše krščansko svetišče 2 polovica 4. stoletja MF - B2 Packstone do grainstone z Miliolidami SMF 18 Notranja platforma in prezračene šelfne lagune (DKP - Kras). Zgornja kreda. MNU 49 MF - B1 Wackestone do packstone z algami in foraminiferami SMF 18 Notranja platforma in prezračene šelfne lagune (DKP - Kras). Zgornja kreda. MNU 65 MF - B3 Suturni dolomit Nedoločljivo zaradi pomanjkanja značilnih karakteristik. Morda trias. MNU 70 MNU 68 ARHEOLOŠKI PARK ZGODNJE- KRŠČANSKO SREDIŠČE - Insula XXXII MV portik Del cerkve - odprt hodnik (portik) Konec 4. - začetek 5. stoletja MF - B5 Wackestone SMF 8 ali 9 MF - B4 Packstone do wackestone z agregatnimi zrni SMF 17 Notranja platforma in prezračene šelfne lagune (DKP - Kras). Zgornja kreda. Notranja platforma (DKP). Starost je nedoločljiva. MNU 72 MF - B7 Kremenov sljudni meljevec Grajski grič. Mlajši paleozoik. MNU 73 MF - B6 Boundstone SMF 7 Greben ali robni deli grebena (DKP). Starost je nedoločljiva. 28

40 6.1.1 Črne kocke Temno siv laminiran apnenec z ostrakodi - mikrofacies MF Č1 (laminiran wackestone z ostrakodi / biomikrosparit) sem določila na kocki MNU 51 z najdišča NUK II ter kocki MNU 71 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 3). Če gledamo le ostrakode, školjke in polže, je ta mikrofacies značilen za sedimentacijo v plitvovodnem lagunskem okolju brez kisika. Glede na pomanjkanje značilnih fosilov, starosti kamnine nismo mogli določiti. Na območju Slovenije so plitvovodni mikritni apnenci z veliko količino organske snovi značilni predvsem za plitvovodno Dinarsko karbonatno platformo (Buser, 1996). V tem vzorcu je ohranjene veliko organske snovi, kar nakazuje na sedimentacijo med OAE (Ocean Anoxic Events), kar je značilno za zgornje kredne kamnine na Dinarski karbonatni platformi. Kamnolomi takšnih kamnin so na območju Krasa (Jurkovšek, 2010, Jurkovšek et al., 2013). Prav tako pa imamo tudi v karnijskih plasteh iz zgornjega triasa temno sive do črne apnence, katerih barva in piritni pigment kažeta na odlaganje v redukcijskih razmerah na zaprtem plitvem šelfu, pogosto v lagunah (Ogorelec, 2011). Značilna je prisotnost organske snovi, prav tako so pogosto prisotni ostrakodi, polžki in školjčni drobir (Oblak, 2001), ki se prav tako pojavljajo v mikrofaciesu MF Č1. Ti temni apnenci se nahajajo na območju Lesnega brda pri Vrhniki in okolici, od koder so apnenec pridobivali že Rimljani (Gaspari, 2014). Kocke iz te kamnine bi po tem takem lahko bile uvožene ali pa regionalne, ker pa se starosti ne more zagotovo določiti, točnega izvora ne moremo določiti. Če pa privzamemo, da so prekristaljena zrna v zbrusku radiolariji, pa lahko mikrofacies postavimo v globoko vodo in mu določimo standardni mikrofacies SMF 3, ki je značilen za sedimentacijo v globokovodnem bazenu. Bazen (FZ1) in odprti globoki šelf (FZ3). Črni laminiran apnenec s spongijskimi spikulami - mikrofacies MF Č2 (wackestone do packstone s spongijskimi spikulami / biomikrosparit) sestavlja kocko MNU 50 z najdišča NUK II (Tabela 3). Pripada standardnemu mikrofaciesu SMF 1 za katerega je značilna počasna sedimentacija v globjevodnem okolju. Na splošno se takšen mikrofacies pojavlja v paleozojskih in mezozojskih bazenskih karbonatih (FZ 1), globjih šelfnih karbonatih (FZ 2), kot tudi v srednjih in zunanjih rampah. Spikuliti so pogosti v globji vodi, ampak se prav tako pojavljajo tudi v plitvi vodi (Flügel, 2004). Na območju Slovenije, mikrofaciese, ki so podobni MF Č1 (SMF 3) in MF Č2, najdemo na dveh območjih. Prvo je širše območje Tolmina in Bovca, v predgorju Julijskih Alp, kjer najdemo jurske črne globokovodne apnence v mezozojski globje-vodni paleografski enoti Slovenskega bazena (Rožič, 2009; Rožič in Šmuc, 2011). Drugo območje je na Krasu, kjer se v Repenski formaciji pojavljajo črni globokovodni ploščati in laminirani apnenci, nastanek katerih je posledica cenomanijsko-turonijske pelagične epizode na Dinarski karbonatni platformi, za katero je značilen evstatični dvig morske gladine (Jurkovšek et al., 2013). 29

41 Prav tako se črni pelagični apnenci na Krasu pojavljajo znotraj Sežanske in Lipiške formacije (komenski, pliskoviški, tomajski apnenec ) (Jurkovšek et. al., 1996). Prisotnost organske snovi je najverjetneje posledica oceanskega anoksičnega dogodka (OAE) (Jurkovšek et al., 2013). Na istem območju so najdene bele kocke z najdišča NUK II, ki imajo skoraj zagotovo izvor na Dinarski karbonatni platformi, zato lahko sklepamo, da je bolj verjetno, da so tudi te kocke iz območja Krasa na Dinarski karbonatni platformi (Šmuc et al., 2016). Točne lokacije zaradi razširjenosti ne moremo določiti, torej gre znova za uvožen material. Črn peloidni apnenec - mikrofaciesu MF Č6 (packstone do grainstone s peloidi / biopelsparitmikrosparit) sem določila v kocki MNU 69 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 3). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 16. Mikrofacies je značilen za plitvovodna okolja notranje platforme, torej zaščitena okolja z zmerno cirkulacijo vode (FZ 8), lahko tudi v evaporitni notranjosti platforme (FZ 9) - notranja rampa. Glede na podobnost in pogostost podobnih mikrofaciesov o katerih poročajo iz jurski zaporedij, lahko sklepamo, da gre za jurske apnence (Ogorelec, 2011). Takšni mikrofaciesi se nahajajo na Dinarski karbonatni platformi, a zaradi razširjenosti kamnin ne moremo točneje določiti provenience. Na Notranjskem se v spodnji in srednji juri pojavljajo temno sivi bomikritni in pelmikritni apnenci, ki kažejo na sedimentacijo v bolj zatišnih in zaprtih delih šelfa z lagunami in občasno redukcijskimi pogoji (Ogorelec, 2011). Na južnem delu Ljubljanskega barja je bil v rimskem času in kasneje kamnolom v Podpeči, v katerem je imelo izvor zelo veliko gradbenega kamna za Emono (Gaspari, 2014; Kramar et al., 2014). Mikrofaciese tega kamnoloma je v svoji študiji podrobno predstavil Gale (2015), kjer je opisal tudi mikrofacies peloidni grainstone, ki je zelo podoben mikrofaciesu MF Č6. Spodnje jurske kamnine (lias) pa se pojavljajo tudi v rimskem kamnolomu na območju Podutika v bližini Ljubljane (Novak, 2003). Čeprav se spodnjejurske kamnine v tem kamnolomu nekoliko razlikujejo od Podpeškega jurskega apnenca, saj so nekoliko svetlejše, bolj razpokane in manj biogene (Novak, 2003), bi lahko tudi ta kamnolom bil potencialni vir jurskih kamnin, ki so bile uporabljene za kamnite mozaične kocke. Glede na to, da sta se kamnoloma nahajala v bližini Emone, lahko sklepamo, da je bil to regionalni vir mozaičnih kock za Emono (Šmuc et al., 2016). Črn apnenec - mikrofacies MF Č5 (wackestone do packstone / pelbiomikrosparit) sem določila v kocki MNU 52 z najdišča NUK II (Tabela 3). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 8 ali SMF 9, ki sta značilna za nizko energetsko okolje pod bazo nevihtni valov (FZ 2) in prezračena šelfna laguna (FZ 7), srednja in zunanja rampa. Običajno na ali tik pod bazo običajnih valov. Torej značilne kamnine za robne dele Dinarske karbonatne platforme ali pa robna pobočja Slovenskega bazena. Zaradi odsotnosti značilnih fosilov starosti ne moremo določiti. 30

42 Sivi dolomitiziran apnenec - mikrofacies MF Č7 (dolomitiziran packstone do grainstone / pelbiosparit) sem določila v kocki MNU 64 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 3). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 6 in SMF 7, ki sta značilna za grebenom bližje pobočje, lahko tudi notranje obrobje grebenov (FZ4) ali za grebene v fotični coni na robovih platforme (FZ5). Vidna laminacija ter postopna zrnavost (meje so jasno določene), kažeta na pobočne procese. Vzorec je zajela tudi dolomitizacija, ki se kaže v dolomitnih romboedrih, pogosto s conarno zgradbo ter z manjšimi lečami zrnatega dolomita. Prav tako je vzorec prekristaljen. Zaradi odsotnosti značilnih fosilov in karakteristik, starosti vzorca ne moremo določiti. To je značilen mikrofacies za robne dele Dinarske karbonatne platforme. Kocki MNU 45 - mikrofacies MF Č3 (roženec s karbonatnimi kristali) in MNU 46 - mikrofacies MF Č4 (prekristaljen mudstone / mikrosparit do sparit) sta z najdišča NUK II (Tabela 3). Zaradi pomanjkanja značilnih karakteristik in fosilov ali zaradi prekristalizacije kamnine, ne moremo določiti sedimentacijskega okolja in s tem mesta provenience. Neprekristaljenemu delu kamnine mikrofaciesa MF Č4, lahko določimo podobno sedimentacijsko okolje kot kockam iz mikrofaciesa MF Č1, pri katerih gre najverjetneje za uvožen material iz Krasa na Dinarski karbonatni platformi ali pa regionalen material iz območja Lesnega Brda. Prav tako ima veliko kock iz tega najdišča izvor na Dinarski karbonatni platformi, zato lahko sklepamo, da imajo tudi te kocke morda isti izvor Bele kocke Svetlo siv apnenec s peloidi in algami - mikrofacies MF B1 (wackestone do packstone z algami in foraminiferami / pelbiomikrosparit) sem določila v kocki MNU 47 in MNU 49 z najdišča NUK II (Tabela 4). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 18. Beli apnenec z miliolidami - mikrofaciesu MF B2 (packestone do grainstone z miliolidami / biomikrosparitsparit), sem določila v kocki MNU 48, z najdišča NUK II (Tabela 4). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 18 FOR. Standardna mikrofaciesa SMF 18 in SMF 18 FOR sta značilna za restriktivne notranje platforme (FZ 8) in prezračene šelfne lagune z odprto cirkulacijo (FZ 7) na območju notranje rampe. SMF 18-FOR se pojavlja tudi v za grebenu in na grebenskih ravnicah (FZ 5). Glede na prisotnost foraminifer (Nummoloculina sp., Nezzazata sp., Broeckina sp., Miliolidae) so najverjetneje zgornje kredne starosti. Zgornje kredne plasti so se odlagale na bolj odprtem in plitvem šelfu in plitvomorskih okoljih odprtih platform in peščenih sipin v robnih delih karbonatne platforme. Take kamnine se na območju Slovenije pojavljajo samo na območju kredne Dinarske karbonatne platforme. Danes omenjene kamnine najdemo na jugovzhodnem delu Slovenije (Nanos, Tržaško-Komenska planota, Kočevsko ) ter v severovzhodni Italiji in na severozahodu Hrvaške (Ogorelec, 2011; Jurkovšek 2010). Torej, gre znova za uvožen material, točne lokacije pa se zaradi razsežnosti kamnine ne more določiti, lahko pa se sklepa, da je bil vzet s Krasa, kjer so že v rimskem času izkoriščali kamnine in kjer je še danes več kamnolomov. Eden izmed rimskih kamnolomov se je nahajal v bližini Ogleja (Nabrežina pri Trstu) na območju tržaškega Krasa (Gaspari, 2014). 31

43 Beli apnenec - mikrofacies MF B5 (wackestone / biomikrit) sem določila v kocki MNU 70 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 4). Določila sem standardni mikrofacies SMF 8 ali SMF 9. Značilno okolje za sedimentacijo je nizko energetsko okolje pod bazo nevihtni valov FZ 2 in prezračena šelfna laguna FZ 7, srednja in zunanja rampa. Običajno na ali tik pod bazo običajnih valov. Tudi tukaj najdene foraminifere (Nezzazatinella sp.) nakazujejo zgornje kredno starost. Gre torej, tako kot pri mikrofaciesu MF B1 in MF B2, za uvožen material. Suturni dolomit - mikrofacies MF B3 (suturni dolomit) sem določila v kocki MNU 65 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 4). Vzorec je povsem dolomitiziran, v njem ni nobenih karakteristik, na podlagi katerih bi lahko bila določena starost in sedimentacijsko okolje. Takšne dolomite lahko najdemo povsod po Sloveniji, v različno starih kamninah. Mikrofacies dolomitnih kock je podoben tistim iz študije, ki so jo izvajali pri Hemmabergu pri Globasnitzu v južni Avstriji, kjer so njihovo starost določili kot triasno (Flügel, 2004). Če bi uporabili to predpostavko, bi lahko predvidevali, da so bile dolomitne kocke triasne starosti, njihove provenience pa še zmeraj ne moremo z gotovostjo določiti. Beli apnenec z agregatnimi zrni - mikrofacies MF B4 (packstone do wackestone z agregatnimi zrni / intramikrosparit) sem določila v kocki MNU 68 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 4). Določila sem mu standardni mikrofacies SMF 17, za katerega je najbolj pogosta sedimentacija na notranji platformi (FZ 7 in 8). Po vsej verjetnosti torej sedimentacija na Dinarski karbonatni platformi. Zaradi odsotnosti značilnih fosilov, točne starosti ne moremo določiti. Beli apnenec - mikrofacies MF B6 (boundstone / pelbiomikrosparit) je prisoten v kocki MNU 73 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 4). Predstavlja standardni mikrofacies SMF 7, ki je značilen za grebene v fotični coni na robovih platforme FZ5. Lahko tudi grebenom bližje pobočje pred ali za grebenom FZ4. Zaradi močne prekristalizacije in odsotnosti značilnih fosilov, se čas in okolje sedimentacije ne moreta zanesljivo določiti. Po vsej verjetnosti gre za območje v bližini grebena na Dinarski karbonatni platformi, zaradi večje prisotnosti alg in koral, ki pa so nadomeščene z več generacijami kalcitnega sparitnega cementa in zato neprepoznavne. Mesta provenience se ne more zanesljivo določiti. Kremenov meljevec - mikrofacies MF B7 (kremenov sljudni meljevec s karbonatnim vezivom) sem določila v kocki MNU 72 iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče (Tabela 4). Glede na to da Grajski grič gradijo sedimenti mlajšega paleozoika, ki jih sestavlja kremenov konglomerat, peščenjak, meljevec in skrilavi glinavec (Jurkovšek in Kolar - Jurkovšek, 2007), ne moremo popolnoma prezreti dejstva, da je bil material, za to vrsto mozaičnih kock morda lokalnega izvora. 32

44 6.2 Povezava najdišč s provenienco Najpogostejša provenienca za preiskane mozaične kocke iz najdišča NUK II ter arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče je Dinarska karbonatna platforma. Predvsem se velikokrat pojavljajo kredne foraminiferne kamnine, predvidoma jurske peloidne kamnine ter temne kamnine z večjo vsebnostjo organske snovi. Izdanki omenjenih kamnin so pogosti na današnjem območju južne in jugozahodne Slovenije, severovzhodne Italije in severozahodne Hrvaške. Skoraj vsi določeni mikrofaciesi iz Dinarske karbonatne platforme, predvsem pa kredne foraminiferne kamnine, dobro izdanjajo na območju Krasa (Šmuc et al., 2016). Na tem območju je bilo prav tako najdenih več rimskih kamnolomov. Kamnolom na območju Nabrežine pri Trstu v bližini Ogleja so odprli že na začetku 1. stoletja n. št.. Iz tega kamnoloma so Rimljani uporabljali kamnine za rimske spomenike (Gaspari, 2014). Čez Kras je potekala tudi pomembna prometna povezava, zato iz tega območja ni bilo težav z dostavo materiala. Prav tako so zgodaj začeli uporabljati tudi kamnine iz območja Lesenega Brda pri Vrhniki (Gaspari, 2014), ki bi lahko bil v nekaterih primerih regionalni vir za kamnite mozaične kocke. Del kock je morda tudi iz jurskih kamnin, ki izdanjajo na območju južnega dela Ljubljanskega barja. Tudi tam bi naj obratovali stari rimski kamnolomi v Podpeči že v 1. stoletju n. št. (Gaspari, 2014). Prav tako pa spodnje jurske kamnine izdanjajo v okolici Podutika, kjer je bil eden iz med prvih rimskih kamnolomov iz 1. stoletja, iz katerega so Rimljani pridobivali kamnine za pomembnejše arhitekturne člene in stavbne okrase (Gaspari, 2014). Glede na to, da so mozaiki datirani v 3., 4. in 5. stoletje n. št. in je material za kocke res prišel iz zgoraj omenjenih kamnolomov, bi to pomenilo, da so kamnolomi obratovali zelo dolgo (vsaj štiri stoletja) ali pa je bil za mozaike uporabljen recikliran material, saj so kamnino iz teh kamnolomov uporabljali tudi kot gradbeni in okrasni kamen. Večina materiala za mozaične kocke za mozaike v Emoni je bilo glede na dobljene rezultate uvoženega (razdalja večja kot 40 km) ali pa regionalnega izvora (razdalja do 40 km). Eni kocki (MNU 72), iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče, bi lahko bil določen tudi lokalen izvor materiala. Podobne kamnine se namreč nahajajo na Grajskem griču, kjer so na zahodnem delu obstajali kamnolomi, iz katerih so uporabljali peščenjak za gradnjo emonskega obzidja in nekaterih insul (Gaspari, 2014). Za nekaj kock je izvor ostal neznan, saj se zaradi pomanjkanja značilnih karakteristik ter rekristalizacije ali dolomitizacije ne more določiti provenience, prav tako ni zapisov o znanih rimskih kamnolomih za takšne mikrofaciese. Preiskane mozaične kocke so zelo raznolike. Obstajajo podobnosti in razlike tako med mozaiki znotraj posameznega arheološkega najdišča, kakor tudi med mozaiki iz različnih arheoloških najdišč. Mozaiki z najdišča NUK II so datirani v 3. do 4. stoletje n. št.. Izmed petih kock mozaika številka 8 (insule XIII), kjer je stala manjša dvoranska cerkev, imata enak mikrofacies samo dve beli kocki, ostale se razlikujejo. Določila sem kar štiri različne mikrofaciese samo pri tem mozaiku. Prav tako so tudi v mozaikih številka 4 in 2 vse kocke različne. Povezav med mozaiki z najdišča NUK II nisem odkrila, saj so si določeni mikrofaciesi različni med vsemi tremi preiskanimi mozaiki. Vse kocke, ki se jim lahko določi provenienca, imajo potencialen izvor na Dinarski karbonatni platformi. Upoštevamo lahko torej kamnolom v bližini Ogleja, na območju Nabrežine pri Trstu ter kamnolom na območju Lesnega Brda pri Vrhniki. 33

45 Iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče je mozaik na portiku (insula XXXII) datiran v pozno 4. stoletje do začetka 5. stoletja n. št.. Vse preiskane kocke tega mozaika imajo različne mikrofaciese, torej je bilo za ta mozaik določenih kar osem mikrofaciesov. Večinoma imajo vse kocke, pri katerih se lahko določi provenienca, potencialni izvor na Dinarski karbonatni platformi. Ena kocka iz jurske kamnine ima regionalen izvor iz južnega obrobja Ljubljanskega barja ali okolice Podutika, ena morda iz zgornje triasnih kamnin na območju Lesnega Brda, kocka iz kremenovega meljevca pa lokalen izvor iz Grajskega griča. Jurske kamnine se torej pojavljale samo na tem najdišču, na najdišču NUK II jih nisem določila. Glede na provenienco kock z najdišča NUK II ter Zgodnjekrščanskega središča lahko sklepamo, da so pri izdelavi mozaika v portiku iz Zgodnjekrščanskega središča uporabljali še druge vire kock, bližje Emoni. Po starosti je mozaik iz arheološkega parka nekoliko mlajši kot mozaiki z najdišča NUK II. Manjša dvoranska cerkev, kateri je pripadal mozaik 8 z najdišča NUK II, bi naj bila izdelana istočasno in v isti delavnici kot prva večja krščanska molilnica, ki je bila sezidana v insuli XXXII v drugi polovici 4. stoletja n. št. (Djurić, 2012). Nekaj let kasneje je bil v tej isti insuli zgrajen mozaik v portiku (Plesničar Gec, 1999). Večjih povezav med kockami s teh dveh najdišč nisem ugotovila. Samo en mikrofacies (MF Č1) je skupen obema najdiščema, kocki z najdišča NUK II (MNU 51) in kocki iz Starokrščanskega središča (MNU 71). Kocka z najdišča NUK II je pripadala mozaiku v zasebni zgradbi, ki je datiran v 3. do 4. stoletje n. št.. Glede na to povezavo, je bil za mozaik v privatni zgradbi uporabljen deloma isti material kot za mozaik nekaj let kasneje na odprtem hodniku portiku. To bi lahko kazalo na uporabo istega materiala skoraj sto let ali pa na uporabo recikliranega materiala za mozaik v portiku, saj je bilo v insuli XXXII več gradbenih faz (Plesničar Gec, 1983). Material za mozaik na hodniku bi torej lahko bil recikliran iz gradbenega kamna prejšnjih gradbenih faz. To bi pomenilo tudi, da se material ni razlikoval glede na zasebne in javne (prosvetne) mozaike. Ne moremo pa tega z gotovostjo trditi, saj temu mikrofaciesu pripada samo po ena kocka z vsakega mozaika, za natančnejše trditve bi moralo biti preverjenih več mozaičnih kock omenjenih mozaikov. Iz diplome na temo sedimentološke preiskave mozaičnih kock, ki jo je napisala Katarina Šter (2016), je razvidno, da so se tudi v drugih insulah na območju najdišča NUK II pojavljali beli mikrofaciesi miliolidnega apnenca ter črni mikrofaciesi apnenca z ostrakodi ali apnenca s spongijskimi spikulami. Zato se lahko sklepa, da je bil material iz območja Krasa pogosto uporabljen tudi za druge mozaike na tem najdišču ter, da je bil prav tako najpogosteje uporabljen uvožen material. Tudi v arheološkem parku Zgodnjekrščanskega središča se v diplomi Katarine Štern (2016), pojavlja skupni mikrofacies in sicer apnenec z peloidi, kar kaže, da se je tudi ta tip kamnine pogosto uporabljal prav na tem najdišču ter da se na najdišču NUK II ne pojavlja. Rezultati razkrivajo tudi nekaj problemov in pomanjkljivosti. Prvi problem je velikost vzorca, saj so mozaične kocke relativno majhne, zato je majhen tudi preiskani vzorec. Vidimo le malo kriterijev za določitev faciesa. Da bi se temu izognili, bi bilo potrebnih več vzorcev iz istega mozaika. Iz nekaterih mozaikov sta bili v tej diplomski nalogi samo po ena ali dve kocki. Zaradi tega je otežena tudi primerjava kock z različnih najdišč, saj določene povezave niso popolnoma zanesljive, če temeljijo na enem preiskanem vzorcu. 34

46 7. ZAKLJUČEK V diplomski nalogi so bile obravnavane črne in bele mozaične kocke rimskih mozaikov iz Emone. Kocke so bile vzorčene z dveh najdišč, in sicer s treh različnih mozaikov najdišča NUK II ter enega mozaika iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče. Izmed mozaikov z območja NUK II je en pripadal manjšemu krščanskemu svetišču in je datiran v 2. polovico 4. stoletja n. št., dva pa sta iz zasebnih zgradb datirana v 3. do 4. stoletje n. št.. Mozaik iz arheološkega parka Starokrščansko središče, se je nahajal na odprtem hodniku (portik) in je datiran v pozno 4. stoletje do začetka 5. stoletja n. št.. Na podlagi makroskopske in mikroskopske analize je bila določena tipična kamnina mozaične kocke, nato pa mikrofacies kamnine ter standardni mikrofacies, če je bilo to mogoče. Skupaj sem določila 14 različnih mikrofaciesov, sedem za črne kocke in sedem za bele mozaične kocke. Pri črnih kockah se pojavljajo: laminiran wackestone z ostrakodi, wackestone do packstone s spikulami spongij, roženec z dolomitnimi kristali, prekristaljen mudstone, wackestone do packstone, packstone do grainstone s peloidi, dolomitiziran packstone do grainstone. Pri belih kockah sem določila: wackestone do packstone z algami in foraminiferami, packestone do grainstone z miliolidami, suturni dolomit, packstone do wackestone z agregatnimi zrni, wackestone, boundstone, kremenov sljudni meljevec s karbonatnim vezivom. Najbolj pogost mikrofacies pri črnih kockah je laminiran wackestone z ostrakodi / biomikrosparit (MF Č1), ki se pojavi v dveh kockah. V belih kockah pa mikrofaciesu peloidni wackestone do packstone z algami / pelbiomikrosparit (MF B1), pripadata prav tako dve kocki. Ostali mikrofaciesi so bili določeni samo v enem vzorcu mozaičnih kock, tako da so mikrofaciesi kock izbranih mozaikov precej različni. Skupne značilnosti črnih kock so mikrosparitno vezivo, prisotnost amorfne organske snovi, pirita ter pogosto prisotna laminacija, ki kažejo na sedimentacijo v hidrodinamsko tihem, anoksičnem okolju. V nekaterih se pojavlja globjevodna biota (spikule spongij, radiolariji) v drugih pa plitvovodna (foraminifere, gastropodi, ostrakodi ter alge). Najbolj verjetno je, da so se omenjene kamnine odlagale v mezozoiku. Bele kocke večinoma vsebujejo foraminifere, peloide, filamente školjk in so se odlagale v plitvo-vodni laguni ali pa v višje energijskih okoljih z veliko kisika. Pri teh faciesih smo na podlagi foraminifer določili zgornje kredno starost. Določenih vzorcev pa ne moremo povezati z nobeno od teh okolij zaradi pomanjkanja značilnih fosilov ali pa zaradi močne rekristalizacije. Na podlagi rezultatov sem ugotovila, da je bil material večinoma uvožen (razdalja večja kot 40 km), v manjši meri pa regionalen (razdalja do 40 km), najbolj verjetno iz območja južne in jugozahodne Slovenije, severovzhodne Italije in severozahodne Hrvaške, kjer se je material odlagal na Dinarski karbonatni platformi. 35

47 Izstopajo štiri območja, na katerih se pojavljajo isti mikrofaciesi kot v preiskanih vzorcih in za katere je znano, da so v rimskem času izkoriščali tamkajšnje kamnine, to so Kras, območje Ljubljanskega barja, okolica Podutika pri Ljubljani in območje Lesnega Brda pri Vrhniki. Glede na to, da so iz teh območij uporabljali kamnine tudi za gradbeni in okrasni kamen, je prav tako možna uporaba recikliranega materiala za mozaične kocke. Ena kocka iz Zgodnjekrščanskega središča ima morda tudi lokalen izvor iz Grajskega griča. Večjih povezav med najdiščema nisem ugotovila, saj so se v enem mikrofaciesu (MF Č1) ujemale samo črni kocki MNU 51 iz mozaika številka 4 z najdišča NUK II, ki je krasil prostore zasebne zgradbe, ter MNU 71 iz mozaika v portiku iz Zgodnjekrščanskega središča. To bi lahko kazalo na uporabo istega materiala skoraj sto let ali pa na uporabo recikliranega materiala za mozaik v portiku, saj je bila insula XXXII večkrat prezidana. Prav tako lahko poudarimo, da so za mozaike na najdišču NUK II uporabljali večinoma material iz Dinarske karbonatne platforme. Za mozaik v portiku iz arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče pa so, kar se tiče črnih in belih kamnitih kock, poleg kock iz Dinarske karbonatne platforme uporabljali še druge vire kock bližje Emoni (južno obrobje Ljubljanskega barja ali Podutik in Grajski grič). 36

48 8. LITERATURNI VIRI Brenčič, M. Subsidence rate of Ljubljansko barje in holocene. Geologija, 2007, vol. 50, no. 2, str Buser, S. Geology of western Slovenia and its paleogeographic evolution. V: Drobne, K. et al.: The role of impact processes in the geological and biological evolution of planet Earth. International workshop, Capedri, S., Venturelli, G., De Maria, S., Mantovani Uguzzoni, M.P., Pancotti, G. Characterisation and provenance of stones used in the mosaics of the Domus dei Coiedii at Roman Suasa (Ancona, Italy). Journal of Cultural Heritage, 2001, vol. 2, no. 1, str Dekayir, A., Amouric, M., Olives, J., Parron, C., Nadiri, A., Chergui, A. El Hajraoui, M.A. Structure and characterisation of the materials used in the building of Roman mosaics in Volubilis City (Morocco). Comtes Rendus Geosciences, 2004, vol. 336, str Djurić, B. Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije. Arheološki vestnik, 1976, no. 27, str Djurić, B. Emona med Akvilejo in Panonijo. Zbrali in uredili I. Lazar, B. Županek. Koper: Univerzitetna založba Annales, Drobne, F., Tovornik, S. Obvestilo o raziskavah geoloških pogojev za gradnje na območju mesta Ljubljane. Geologija, 1961, vol. 27, no. 7, str Dunham, R. J. Classification of carbonate rocks according to depositional texture. In Ham, W. E. (eds.): Classification of carbonate rocks. American Association of Petroleum Geologists Memoir. 1962, str Fiori, C., Barboni, R., Saragoni, L. Marmi e altre pietr nel mosaico antico e moderno: note storiche classificazione e proprietà dei materiali. Ravenna, ISBN: Flügel, E., Flügel, C. Applied microfacies analysis: Provenance studies of Roman mosaic stones. Facies, 1997, vol. 37, str Flügel, E. Microfacies based provenance analysis of Roman imperial mosaic and sculpture materials from Bavaria (Southern Germany). Facies, 1999, vol. 41, str

49 Flügel, E. Microfacies of Carbonate rocks: Analysis. Interpretation and Application. Heidelberg: Springer-Verlag, ISBN Folk, R. L. Spectral subdivision of limestone types. In: Ham, W. E. (ed.): Classification of carbonate rocks. American Association of Petroleum Geologists Memoir, 1962, str Gale, L. Sedimentološke značilnosti spodnjejurskega litiotidnega apnenca s severnega roba Jadranske karbonatne platforme (osrednja Slovenija). Geologija, 2015, vol. 58, no. 2, str Getty Conservation Institute [online]. Mosaics In Situ Project: Illustrated glossary, 2003 [citirano ]. Dostopno na naslovu: ry.pdf Gaspari, A. Prazgodovinska in Rimska Emona: Vodnik skozi arheološko preteklost predhodnice Ljubljane. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, ISBN: Jurkovšek, B., Toman, M., Ogorelec, B., Šribar, L., Drobne, K., Poljak, M. in Šribar, L. Geological map of the southern part of the Trieste-Komen plateau 1: Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, Jurkovšek, B., Kolar Jurkovšek, T. Zgornjekarbonska flora Grajskega hriba v Ljubljani. Geologija, 2007, vol. 50, no. 1, str Jurkovšek, B. Geološka karta severnega dela Tržaško-komenske planote 1 : Tolmač. Geologija, 2010, vol. 53, no. 2, str Jurkovšek, B., Tešović, B., Kolar Jurkovšek, T. Geology of Karst. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, Kramar, S., Bedjanic, M., Mirtič, B., Mladenovic, A., Rožič, B., Skaberne, D., Gutman, M., Župančič, N., Cooper, B. Podpec limestone: a heritage stone from Slovenia. London: Geological Society, Special Publications Life in Italy [online]. Mosaic Technique, Mosaic Technique and Construction, 2012 [citirano ]. Dostopno na naslovu: Lux, J., Kramar, S. Črno-bel mozaik, odkrit v rimski vili rustiki pri Mošnjah = I mosaici bianconeri scoperti nella villa Rustica presso Mošnje. V: Stokin, M. (ur.), Kramar, S. (ur.). Mozaiki 38

50 severnega Jadrana = I mosaici dell'alto Adriatico, (Vestnik, 24). Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2011, str Miletić, S., Kramar, S., Lux, J., Šmuc, A., Župančič, N. Določanje izvora rimskih kamnitih artefaktov iz sedimentnih kamnin z arheološkega najdišča pri Mošnjah, SZ Slovenija. Geologija, 2016, vol. 59, no. 1, str Munsell Color Company, Munsell Soil Color Chart, Munsell Color Company, Baltimore, 2008, MD. Novak, M. Zgornjetriasne in spodnjejurske plasti na območju Podutika pri Ljubljani. Geologija, 2003, vol. 46, no. 1, str Oblak, K. Karnijske foraminifere iz Kuclerjevega kamnoloma na Lesnem Brdu. Geologija, 2001, vol. 44, no. 2, str Ogorelec, B. Mikrofacies mezozojskih karbonatnih kamnin Slovenije. Geologija, 2011, vol. 54, no. 2, str Pavšič, J. Geologija barja in njegovega obrobja. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008, str. 6. Plesničar - Gec, L., Šašel, J., Sivec, I., Mikl Curk, I., Kos, P. Starokrščanski center v Emoni. Katalogi in monografije 21. Ljubljana: Narodni muzej, Plesničar - Gec, L. Urbanizem Emone. Ljubljana: Mestni muzej, ZIFF, JSBN Premru, U. et al. Tolmač k Osnovni geološki karti SFR Jugoslavije M 1:100000, list Ljubljana. Zvezdni geološki zavod, 1983, str Premru, U. Tektonika in tektogeneza Slovenije. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2005, str Rožič, B. Perbla and Tolmin formations: revised Toarcian to Tithonian stratigraphy of the Tolmin Basin (NW Slovenia) and regional correlations. Bulletin de la Société géologique de France, 2009, vol. 180, no. 5, str Rožič, B., Šmuc, A. Gravity-flow deposits in the Toarcian Perbla formation (Slovenian basin, NW Slovenia), Rivista italiana di paleontologia e stratigrafia, 2011, vol. 117, no. 2, str

51 Stokin, M. and Kramar, S. Mozaiki severnega Jadrana; I mosaici dell'alto Adriatico. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, vestnik 24, Šmuc, A., Dolenec, M., Lesar Kikelj, M., Lux, J., Pflaum, M., Šeme, B., Županek, B., Gale, L. in Kramar, S. Variety of black and white limestone tesserae used in ancient mosaics in Slovenia, Archaeometry, 2016, v tisku. Šter, K. Sedimentološke raziskave izbranih mozaičnih kock tesserae z arheološkega najdišča Emona: diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani: Oddelek za geologijo, Tasker, A., Wilkinson, I.P., Fulford, M.G. and Williams, M. Provenance of chalk tesserae from Brading Roman Billa, Isle of Wight, UK. Proceedins of the Geologists Association, 2011, vol. 122, str Vrabec, M., Fodor L. Late Cenozoic tectonics of Slovenia: Structural styles at the northeastern corner of the Adriatic microplate; GPS Geodesy, Tectonics and Hazards. V: Pinter, N., Grenerczy, G., Veber, J., (eds.). The Adria Microplate: GPS Geodesy, Tectonics and Hazards. Nato Science Series: IV: Earth and Environmental Sciences, 2006, vol. 61, str Vrabec, M. Strukturna analiza cone Savskega preloma med Trstenikom in Stahovico: doktorska disertacija, Wilkinson, I.P., Williams, M., Young, J.R., Cook, R.S., Fulford, M.G. and Lott, G.K. The application of microfossils in assessing the provenance of chalk used in the manufacture of Roman mosaics at Silchester. Journal of Archaeological Science, 2008, vol. 35, str Wikimedia Commons [online], Cestni zemljevid, 2004 [citirano ]. Dostopno na naslovu: Županek, B. Emona: mit ali resničnost. Ljubljana: Mestni muzej, ISBN: Županek, B., Lesar Kikelj, M., Žagar, K., Kramar, S. A new support fort the restoration and presentation of a large Roman mosaic. Journal of Cultural Heritage, 2016, vol. 19, str

52 9. PRILOGE PRILOGA 1: Makroskopske fotografije mozaičnih kock emonskih mozaikov. VZOREC MAKROSKOPSKE FOTOGRAFIJE KOCK ČRNE KOCKE MNU 45 MNU 46 MNU 50»se nadaljuje 41

53 »nadaljevanje«mnu 51 MNU 52 MNU 64 MNU 69»se nadaljuje«42

54 »nadaljevanje«mnu 71 BELE KOCKE MNU 47 MNU 48 MNU 49»se nadaljuje«43

55 »nadaljevanje«mnu 65 MNU 68 MNU 70 MNU 72»se nadaljuje«44

56 »nadaljevanje«mnu 73 45