REVERZNA LOGISTIKA V EKOLOŠKO USMERJENIH PODJETJIH

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Miha Hauptman REVERZNA LOGISTIKA V EKOLOŠKO USMERJENIH PODJETJIH magistrsko delo Celje, maj 2011

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Miha Hauptman REVERZNA LOGISTIKA V EKOLOŠKO USMERJENIH PODJETJIH magistrsko delo Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar Somentor: doc. dr. Teodora Ivanuša Celje, maj 2011

3 IZJAVA O AVTORSTVU magistrskega dela Spodaj podpisan/a, študent/ka magistrskega študija Logistika sistemov z vpisno številko, sem avtor/ica magistrskega dela z naslovom:. S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloţeno delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem delu, navedena oz. citirana v skladu s navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu s navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v magistrskem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; je magistrsko delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral/a. V Celju, dne Podpis avtorja/-ice:

4 ZAHVALA Za strokovno vodenje, nasvete in pomoč pri izdelavi magistrske naloge se iskreno zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Podbregar Iztoku. Posebna zahvala velja tudi vsem podjetjem, ki so sodelovalova in pripomogla k izdelavi dela, to so: Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., družba Slopak d.o.o. in podjetje Dinos d.d. In sploh hvala vsem: družini, prijateljem in sošolcem, ki so mi stali ob strani, me spodbujali in bodrili v času študija.

5 Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih Tema našega magistrskega dela je preučiti in predstaviti reverzno logistiko, ki postaja vse pomembnejša v ekološko usmerjenih podjetjih. Pod pojmom ekološko usmerjena podjetja smatramo predvsem podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem, transportom in predelavo odpadne embalaţe. S tem namenom smo se lotili analize zbiranja in transporta odpadne embalaţe v občini Litija. Analiza tega dela bo omogočala bliţji vpogled v logistiko, ki se izvaja v podistemu reverzne logistike. Predstavili bomo tudi namen logistike v celotni ekologiji in njen porast v zadnjem obdobju. Sledila bo predstavitev in opis najpogostejših predstavnikov odpadne embalaţe ter procese, s pomočjo katerih lahko odpadni embalaţi povrnemo funcionalnost in s tem ublaţimo obremenjevanje okolja. Zadnji del magistrske naloge bo namenjen preučevanju stanja v ekološko usmerjenih podjetjih, ki ga bomo izvedli preko strukturiranih intervjujev. Le-ti nam bodo pokazali aktualno problematiko in stanje, s katerim se srečujejo ekološko usmerjena podjetja v današnjem času. Ključne besede: ekologija, odpadna embalaţa, reverzna logistika, recikliranje Reverse logistic in environmental oriented companies The theme of master s thesis is present and in-look in reverse logistic, which is becoming increasingly important in environmentally oriented companies. Under the term environmentally oriented companies we consider companies which are involved in harvesting, transporting and recycling packaging waste. To this end we have embarked on the analysis of collection and transport of packaging waste in the municipality of Litija. Analysis of this work will enable closer insight into the logistics, which is implemented in the subsystem of reverse logistics. This work will also show the purpose of logistics in ecology and its growth in recent years. We will present the most common representatives of packaging waste and the processes by which we can refund the functionality of packaging waste and lower environmental pollution. The last part of the master's thesis will be devoted to examining the situation in environmentaly oriented comapnies, which will be conducted through structured interviews. They will showed us the atual issues and the situation with which are environmentaly oriented companies faced today. Keywords: ecology, waste packaging, reverse logistics, recycling

6 KAZALO UVOD... 1 Predstavitev problema... 1 Predstavitev okolja... 3 Predpostavke in omejitve... 3 Metode dela EKOLOGIJA Opis trenutnega stanja Zakonska podlaga v Sloveniji Odpadki in embaliranje Odpadki Embalaţa Recikliranje LOGISITKA Razvoj logistike Opredelitve logistike Pomen logistike Cilji logistike Logistični podsistemi Nabavna logistika Notranja logistika Distribucijska logistika Poprodajna logistika Razbremenilna logistika Predmet razbremenilne logistike Cilji razbremenilne logistike Ovire razbremenilne logistike REVERZNA LOGISTIKA V PRAKSI Predstavitev Komunalno stanovanjskega podjetja Litija d.o.o Predstavitev druţbe Slopak d.o.o Predstavitev podjetja Dinos d.d Potek reverzne logistike v praksi Struktura usmerjenega intervjuja Odgovori na intervju Razprava ZAKLJUČKI Ocene in vrednostenje uspešnosti rešitve problema Pogoji za uvedbo rešitve in moţnosti nadaljnjega razvoja LITERATURA IN VIRI Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih VI

7 KAZALO SLIK Slika 1: volumska sestava komunalnih odpadkov Slika 2: masovna sestava komunalnih odpadkov Slika 3: prikaz deleţa posameznih skupin embalaţe glede na skupno količino Slika 4: deleţ predelane embalaţe glede na zbrano pod okriljem druţbe Slopak v letu Slika 5: prikaz razvoja logistike Slika 6: logistični sistem proizvodnega podjetja Slika 7: razseţnosti nabavne logistike Slika 8: Udeleţenci sistema distribucijske logistike Slika 9: predmeti razbremenilne logistike Slika 10: simbol Zelene pike Slika 11: prikaz urejenega ekološkega otočka v občini Litija Slika 12: prikaz neurejenega ekološkega otočka v občini Litija Slika 13: skupina velikih zabojnikov za odpadno embalaţo v zbirnem centru Širjava v Litiji Slika 14: veliki zabojnik za papir v zbirnem centru Širjava v Litiji Slika 15: prikolica za odvoz velikega zabojnika z odpadno embalaţo KAZALO TABEL Tabela 1: razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko Tabela 2: cenik embalaţnine za leto Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih VII

8 KRATICE CO 2 ogljikov dioksid EMAS system okoljskega ravnanja ISO International Organisation for Standardisation ISO skupina mednarodnih standardov za ravnaje z okoljem PC - polikarbonat PE - polietilen PET poli (etilen-tereftalan) PP polipropilen PVC - poli(vinil-klorid) SCM supply chain management SURS statistični urad Republike Slovenija UPB uradno prečiščeno besedilo 3PL third party logistic 4PL fourth party logistic Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih VIII

9 UVOD Poslovanje v današnjem času ni več tako enostavno, kot je bilo še pred časom. Pojavlja se vse več preprek oziroma ovir pri poslovanju podjetij. Tu ne mislimo samo na zakonske ovire, temveč imamo v mislih kupčevo moč odločanja. V skorajda vsaki panogi vlada močna konkurenca za izdelke, polizdelke, storitve, itd., zato so podjetja prisiljena iskati drugačne poti pri uresničevanju svojih poslanstev. Ena izmed najbolj prepričljivih tehnik kako pridobiti bodočega kupca ali obdrţati sedanjega, je ta, da poizkušamo našo dejavnost podjetja predstaviti kot okolju prijazno. Ekološka skrb podjetij v očeh kupca ne predstavlja le muhe enodnevnice, temveč vse večjo vrednost, ki jo lahko podjetje ponudi kupcu poleg svojega osnovnega proizvoda oziroma storitve. Za pomoč pri opravljanju okoljevarstvenih ukrepov podjetij so podjetja, ki se ukvarjajo z reverzno logistiko. Sodelovanje med proizvodnimi podjetji in ekološko predelovalnimi podjetji je ključ, ki bo pripomogel k ohranitvi našega okolja. Ker se je količina odpadkov močno povečala, se je pojavil tudi problem logistike odpadkov med proizvodnimi in predelovalnimi podjetji. Le-ta se uspešno rešuje s pomočjo reverzne logistike, ki postaja vse pomembnejša komponenta v podjetjih. Glavna značilnost reverzne logistike je v tem, da je njen tok dobrin obraten kot pri klasični logistiki, kljub temu pa lahko z njo potegnemo mnogo vzporednic. Mnoga proizvodna podjetja usmerjajo svojo pozornost v svojo primarno dejavnost, zato nastaja veliko prostora za uveljavitev podjetij, ki so specializirana na področju reverzne logistike. Prav delovanju logistike v teh podjetjih bomo v tem magistrskem delu posvetili največjo pozornost. Predstavitev problema Odstranjevanje uporabljene embalaţe in ostalih odpadkov je aktualno vprašanje, ki ga srečujemo vsakodnevno. S tem problemom se srečujejo tako podjetja kot posamezniki. Pravilno uporaba in razvrščanje odpadne embalaţe veliko pripomoreta k čistejši prihodnosti našega planeta. Kljub temu pa samo razvrščanje ni dovolj, je le začetna faza v procesu imenovanem recikliranje. Ta proces je bil v preteklosti zapostavljen oziroma se je v njem videlo samo stroškovno plat in ne konkurenčnost. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 1

10 Skozi zgodovino so se začela pojavljati podjetja, ki so tako ali drugače uvidela priloţnost v predelavi odpadne embalaţe in v tem zasluţek ter korist za okolje. Ravno ta podjetja so bila vzrok, da se je v logistiki začela uveljavljati reverzna logistika. V praksi jo lahko zasledimo še pod imenom razbremenilna, zelena, povratna logistika, itd. Vsem tem poimenovanjem je skupno to, da je ta logistika osredotočena na upravljanje z odpadki. Pogoj, ki ga je bilo potrebno izpolniti, da je lahko reverzna logistika zaţivela v obliki, kot jo poznamo danes, pa je bil tudi v standardizaciji embalaţe. S tem je bil omogočen enostavnejši in hitrejši predelovalni proces embalaţ, kar je pomenilo tudi porast podjetij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Ravno delovanje logistike v teh podjetjih, ki sodelujejo v procesu recikliranja, so naš glavni cilj. Zanima nas mikro proces logistike znotraj podjetij. Celotna veriga predelave odpadne embalaţe se imenuje reverzna logistika, vendar je tudi znotraj le-te opaziti mnogo logističnih operacij, ki spominjajo na klasično logistiko. Posplošeno bi jo lahko imenovali logistika znotraj logistike. Kako poteka zbiranje embalaţe, kakšna je njena pot, kako v tem procesu nastopajo posamezna podjetja, kje nastanejo teţave in kakšne so te teţave ter pregled aktualnega stanja na tem področju v Sloveniji so glavna vprašanja, na katera bomo poizkušali poiskati odgovore v našem delu. Zgoraj opisani nameni zaključnega dela izhajajo iz teze, ki smo si jo zastavili, in sicer ali je recikliranje in s tem povezana reverzna logistika za uporabnike embalaţe prednost ali nujno zlo? Zanima nas predvsem ali se podjetja zavedajo pravega pomena predelave odpadkov ter ali pravilno razumejo delovanje reverzne logistike. Saj smo mnenja, da prav pravilno razumevanje teh podjetij vpliva na razumevanje širše populacije o tej zadevi. Naj navedemo še cilje našega magistrskega dela: teoretično obdelati področji ekologije in logistike, ki sta potrebni za razumevanje obravnavanega problema; spoznavanje poteka zbiranja in ločevanja odpadne embalaţe na primarni ravni; analiziranje transporta od primarnega zbiranja do predelave; analiziranje in komentiranje pridobljenih odgovorov sodelujočih podjetij v reciklaţnem ciklu; Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 2

11 podati svoje mnenje glede na pridobljena znanja in moţne pripombe za izboljšanje delovanja reverzne logistike. Predstavitev okolja Okolje, v katerega je postavljeno naše delo, je Slovenija oz. natančneje občina Litija. Potek reverzne logistike bo opisan na primeru odvoza in predelave odpadne embalaţe zbrane na področju občine Litija. To delo opravlja Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., ki nato preda zbrano blago druţbi Slopak d.o.o., le-ta pa naprej druţbi Papir servis d.o.o. Čeprav v praksi delo poteka nekoliko drugače in je druţba Slopak samo posrednik, ki ne opravlja fizičnega dela v postopkih reverzne logistike, oziroma samo organizator dela. Druţbi Slopak in Paprir servis sicer ne prihajata iz občine Litija temveč iz Ljubljane, vendar je bil naš fokus usmerjen na primarno zbiranje odpadne embalaţe in ne na njeno predelavo. Za potrebe analize intervjujev smo zaradi nesodelovanja druţbe Papir servis vzeli podjetje Dinos d.d., ki se ukvarja s podobno dejavnostjo, vendar ne sodeluje s Komunalno stanovanjskim podjetjem Litija. Čas, v katerem je delo nastajalo, je bilo leto 2011, vendar kljub temu na spletu v tem času ni bilo mogoče pridobiti podatkov o odpadni embalaţi za leto Zato smo se odločili, da bomo za primere izračunov vzeli leto 2009 in Z njihovo pomočjo bomo poizkušali prikazati stanje embalaţnih odpadkov v Sloveniji in občini Litija. Predpostavke in omejitve Glavna predpostavka v magistrskem delu bo, da se v času pisanja zaključnega dela zakonodaja ne bo spreminjala in se bo smatrala za aktualno zakonodajo zakonodaja sprejeta pred 1. decembrom Druga predpostavka pa je, da se delovanje druţbe Papir servis d.o.o. in podjetja Dinos d.d. ne razlikuje preveč, zato smo slednjega tudi uporabili pri izpolnjevanju intervjuja. Omejitve, na katere smo naleteli, je bila pričakovana neodzivnost druţbe Papir servis d.o.o. Predvsem nas je zavedlo njihovo prvotno strinjanje za sodelovanje z nami, nato Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 3

12 pa je sledila njihova prekinitev sodelovanja z obrazloţitvijo, da so njihovi zaposleni preobremenjeni z lastnim delom in nimajo časa izpolniti intervjuja. Kljub temu smo druţbo uporabili v delu, kjer opisujemo potek reverzne logistike za odpadno embalaţo iz občine Litija. V delu, kjer smo izvedli strukturirani intervju, smo za odgovore poprosili primerljivo podjetje Dinos d.d. Metode dela Pri izdelavi dela smo uporabili naslednje metode raziskovanja: metoda diskribcije s pomočjo katere bomo predelali teoretično podlago tako na ekološkem kot logističnem področju; metoda kompilacije uporabili jo bomo za pomoč pri pojasnjevanju teoretičnega področja; metoda komperacije ta metoda predvideva predvsem primerjanje dveh ali več trditev ali dejstev, uporabili jo bomo pri primerjavi uporabe logistike v različnih korakih reverznega cikla; metoda dedukcije metoda se uporablja pri oblikovanju svojih mnenj iz ţe znanih dejstev; metoda statistične primerjave podatkov uporabili jo bomo pri primerjavi aktualnih in preteklih podatkov o količinah odpadne embalaţe; metoda usmerjenega intervjuja metoda je uporabna za pridobivanje podatkov iz realnega okolja (podjetij) s pomočjo te metode bomo poizkušali predstaviti trenutno stanje med podjetji v odnosu do ekoloških vprašanj. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 4

13 1 EKOLOGIJA 1.1 Opis trenutnega stanja Trenutno stanje na ekološkem področju je vse prej kot roţnato, saj vsakodnevno opaţamo posledice klimatskega segrevanja ozračja. K temu pripomore vse večje število različnih vrst odpadkov, ki jih dnevno proizvaja človeštvo. Čeprav vidimo napore drţav za omejitev onesnaţevanja, tu imamo v mislih predvsem razvite drţave, nam vsakodnevni vremenski pojavi govorijo drugače. Zasičenost planeta se kaţe tudi v borbi podjetij v trgovini z odpadki. Nemalokrat vidimo, da predvsem drţave v razvoju (Romunija in Bolgarija) prevzemajo nase odpadke iz preostale Evrope in za to dobijo dobra plačila. Večina teh odpadkov potuje nelegalno brez kakršnih koli varovanj. Takšni prevozi povzročajo še večjo nevarnost za onesnaţenje, kot če bi odpadki ostali na mestu izvora. Le predstavljamo si lahko, kakšne bi bile posledice izlitja strupenih snovi v podtalnico v bliţini večjega mesta. Celotno prebivalstvo mesta bi bilo ogroţeno, v najslabšem primeru pa bi lahko imelo za posledico tudi veliko ţrtev. Človek je glavni in edini povzročitelj odpadkov na našem planetu. Ker se populacija vsakodnevno povečuje, s tem narašča tudi število odpadkov. Trenutno število prebivalstva je po podatkih SURSA (2010, 15. december) prebivalcev (demografsko socialno področje, 15. december 2010). Povprečna rast prebivalstva je 3 prebivalci na sekundo (Plut, 2004, str. 10). Ob takšni rasti prebivalstva se povečuje tudi količina proizvedenih odpadkov. Povprečna količina proizvedenih odpadkov na posameznika je kg na prebivalca v enem letu. To pomeni okoli 0,5 0,6 kilogramov dnevno. Tem številkam moramo prišteti še odpadke iz industrije, ki pa so v povprečju ovrednoteni s 0,69 0,85 kilogramov na zaposlenega v enem dnevu (Vuk, 1997, str ). Vse te številke nam povedo, da ob povečevanju prebivalstva hitro narašča tudi količina odpadkov. Pri tem naj omenimo še to, da je razporejenost odpadkov po svetu zelo neenakomerna. Po mnenju Inskippa (2006, str. 7) bi bil naš planet premajhen, če bi nerazvite drţave proizvajale enako količino odpadkov kot razvite. Po njegovem mnenju bi potrebovali še dva dodatna planeta, ki bi omogočala odlaganje odpadkov. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 5

14 Tu se nam pojavlja novi problem, saj nerazvite drţave sledijo trendom velikega potrošništva, ki ima za posledico veliko količino odpadnega materiala. Le-to v največji meri povzroča odpadna embalaţa. Neustavljiv razvoj Kitajske in Indije predstavljata ekološko bombo, ki čaka, da eksplodira. Indija je ţe sedaj v vrhu po onesnaţevanju na prebivalca, saj le- ta znaša 310 kilogramov na prebivalca v enem letu. Kitajska sicer še zaostaja, vendar je le še vprašanje časa, ko se bo mnoţično potrošništvo kot način ţivljenja preselilo tudi k njim. Zato je odgovornost razvitih drţav, da poizkušajo zmanjšati deleţ onesnaţevanja, kajti od drţav v razvoju je teţje pričakovati, da bodo uvedle vse ekološke standarde v svoje proizvodnje. Dandanes smo priča tudi neenotnemu delovanju razvitih drţav, kar je razvidno iz neupoštevanja Zdruţenih Drţav Amerike (v nadaljevanju ZDA) in Kitajske pri izvajanju Kjotskega protokola. V primeru ZDA protokol še ni bil ratificiran s strani kongresa, kar kaţe na veliko malomarnost in brezbriţnost ZDA do ostalega sveta. ZDA so tudi največje onesnaţevalka okolja z 20 tonami CO 2 na prebivalca (Fefer, 2007, str. 44). Kitajska vlada še do današnjega dne ni podpisnica Kjotskega protokola. Ključni pritiski na okolje v začetku 21. stoletja so po mnenju Pluta (2004, str. 20): naraščanje svetovnega prebivalstva; spremembe globalnih krogov nekaterih kemijskih elementov; povečanje dolgoročnega tveganja zaradi strupenih kemikalij; povečanje stopnje biološkega mešanja vrst; stalno upadanje habitatne raznolikosti. Plut (2004, str. 21) opisuje zgoraj navedena dejstva kot najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na okolje. O prebivalstvu smo ţe pisali, zato mu ne bomo namenjali pozornosti. Kot drugi dejavnik navaja spremembe globalnih krogov nekaterih kemijskih elementov, pri katerih se osredotoča predvsem na ogljik. Zlasti omenja kroţenje ogljika iz fosilnih goriv v ozračje in to vidimo iz povečanega deleţa CO 2 v ozračju. Tretji dejavnik je povečanje dolgoročnega tveganja zaradi strupenih kemikalij, saj se letno proizvede okoli 400 milijonov ton nevarnih odpadkov. Kot posledico teh odpadkov lahko izpostavimo ogroţenost vodnih virov in podzemnih voda. Dejavnik povečanja stopnje biološkega mešanja vrst je posledica razmaha svetovne trgovine in uvaţanja eksotičnih vrst na nova področja, kjer izpodrivajo avtohtone vrste ţivali Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 6

15 oziroma rastlin. Zadnji dejavnik, ki ga navaja avtor, je stalno upadanje habitatne raznolikosti. Vsakoletno krčenje tropskega gozda ali vlaţnih ekosistemov zmanjšuje površine za recikliranje odvečne količine CO 2. Med dejavniki, ki povzročajo globalno segrevanje, so tudi odpadki in odpadna embalaţa. Kot posledico globalnega segrevanja lahko omenimo dvigovanje morske gladine, ki naj bi se v bliţnji prihodnosti povečala tudi do 20 centimetrov. Fefer (2007, str. 11) navaja naslednje razloge za globalno segrevanje: industrijska proizvodnja 14%; transport 17%; izraba zemlje 18%; ogrevanje 8%; kmetijstvo 14%; proizvodnja energije 24%; odpadki 3%. Razvidno je, da odpadki predstavljajo najmanjši deleţ pri onesnaţevanju okolja. Kljub temu moramo še naprej stremeti, da bomo deleţ vplivov odpadkov še naprej zmanjševali. Predvsem imamo tu v mislih embalaţo in recikliranje odpadkov. S povečanjem prebivalstva narašča tudi deleţ odpadkov in ker lahko na odpadke vpliva prav vsak prebivalec, bi se morali zavedati pomena recikliranja in ravnanja z odpadki. Omenimo še, da je tudi pri onesnaţevanju prisotno Paretovo pravilo. Pravilo govori, da 20% svetovne populacije izrablja več kot 80% naravnih virov. S tem ustvarja neenakomerno povzročanje škode in nepošteno delitev prebivalstva (Fefer, 2007, str. 49). Pri ravnanju z našim planetom moramo biti zelo previdni, zgoraj smo našteli samo nekaj dejavnikov, ki posredno ali neposredno vplivajo na naš ekosistem. V veliki meri je za to kriva človeška brezbriţnost in nespametna uporaba naravnih dobrin, ki nam jih naš planet ponuja. Vsi se zavedamo, da imamo še čas za spreobrnitev toka dogodkov, vendar se po našem mnenju to dogaja prepočasi. Vedno je bilo tako, da se hitreje in laţje privadimo na stvari, kot pa se jih odvadimo. Predvsem imamo tu v mislih gospodarno upravljanje z dobrinami ter njihovo pravilno razvrščanje po uporabi. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 7

16 1.2 Zakonska podlaga v Sloveniji Ker je upravljanje z naravo ţe zdavnaj prešlo osebne okvirje, je bilo potrebno v preteklosti postaviti tudi zakonske regulative, ki omogočajo bolj transparentno poslovanje z okoljem. Ţe ob nastanku samostojne drţave smo dobili prvi zakon povezan z varovanjem okolja. Ti so se skozi zgodovino nadgrajevali in vključevali nove zahteve s strani Evrope ali širše. Današnji glavni vir zakonske podlage predstavlja Zakon o varovanju okolja (Ur. l. RS št. 39/ UPB1, 49/2006-ZMetD, 66/2006 Odl.US: U-I- 51/06-10, 112/2006 Odl.US: U-I-40/06-10, 33/2007-ZPNačrt, 57/2008-ZFO-1A, 70/2008, 108/2009, v nadaljevanju ZVO-1). Zakon je skozi zgodovino doţivel veliko sprememb in dopolnil, največjo spremembo pa je doţivel leta 2004, ko so se v zakon vključile tudi evropske direktive. S tem letom je Slovenija začela bolj striktno izpolnjevati zakone glede ekologije. Predmet ZVO-1 je naslednji: "ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne sluţbe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja. S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskih skupnosti: [...]". Kot vidimo, je ţe v predmetu zakona vključenih 9 evropskih direktiv. Glavni namen zakona je spodbujanje in usmerjanje takšnega druţbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega ţivljenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Poleg osnovnega cilja ima še cilje, kot so: preprečevanje in zmanjšanje obremenjevanja okolja; ohranjanje in izboljšanje kakovosti okolja; trajnostna raba naravnih virov; zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije; odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti; povečanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje; opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi. Da bi dosegli zgoraj navedene cilje, je potrebno spodbujati proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjševanju obremenjevanja okolja. Prav tako je potrebno spodbujati Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 8

17 razvoj in uporabo moderne tehnologije, ki preprečuje, odpravlja ali zmanjšuje vplive na okolje. Za doseganje ciljev je potrebno tudi plačevati za onesnaţevanje in rabo naravnih virov. Uvodni del ZVO-1 zaključuje opredelitev pojmov, ki se najpogosteje uporabljajo na tem področju. Navedimo le najpomembnejše, ki bodo uporabljeni tudi v tem delu: "okolje je tisti del narave, kamor seţe ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja"; "standard kakovosti okolja je predpisana kakovost okolja ali njegovega dela, določena kot mejna ali ciljna vrednost ali dolgoročno naravnano priporočilo, izraţena kot koncentracija snovi, parameter stanja okolja ali raven energije, ki mora biti v določenem času doseţena"; "odpadek je določena snov ali predmet, ko ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov ali predmet v posesti, zavrţe, namerava ali mora zavreči"; "ravnanje z odpadki je zbiranje, prevaţanje, predelava in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom teh ravnanj in ukrepi po prenehanju delovanja naprave za ravnanje z odpadki"; "čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine"; "onesnaţevanje okolja je neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, vodo ali tla ali povzročanje odpadkov in je posledica človekove dejavnosti, ki lahko škoduje okolju ali človekovemu zdravju ali posega v lastninsko pravico tako, da poškoduje ali uniči predmet lastninske pravice ali posega v njeno uţivanje ali v pravico do rabe okolja"; "povzročiteljica ali povzročitelj obremenitve okolja je pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnaţuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo". V zakonu so za obravnavanje našega dela pomembni še členi 19, 20, 21 in 23. Na tem mestu bomo predstavili prve tri člene, zadnjega pa v naslednjem poglavju, kjer bo govora o okoljevarstvenih standardih. Člen 19 govori o pravilih ravnanja povzročitelja odpadkov, in sicer "povzročitelj obremenitve mora pri svojem ravnanju upoštevati vsa Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 9

18 pravila, ki so potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja". Drugi del člena se nanaša na prepovedi, omejitve in druga pravila, ki jih določi vlada. Najpomembnejši člen je 20 člen, ki govori o ravnanju z odpadki. Povzročitelj onesnaţevanja mora upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki preprečujejo ali zmanjšujejo nastajanje odpadkov ter njihovo škodljivost za okolje. Povzročitelj mora zagotoviti predelavo odpadkov ali njihov odstranitev v primeru, da predelava ni mogoča. Člen opredeljuje tudi pravne ali fizične osebe, ki lahko predelujejo ali odstranjujejo svoje ali odpadke drugih. To lahko storijo le ob predloţitvi okoljevarstvenega dovoljenja, ki je skladen s tem zakonom. Prav tako morajo biti fizične ali pravne osebe, ki sluţijo v transportu oziroma skladiščenju odpadkov zavedeni v evidenco, ki jo zakon navaja v 104. členu tega zakona. Vlada določa tudi pravila ravnanja in druge pogoje ravnanja z odpadki. Ti so: "zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje"; "razvrščanje odpadkov v sezname"; "načini ravnanja z odpadki, vključno s posredovanjem na področju ravnanja z odpadki in obveznostjo pridobitve potrdila za vpis v evidenco za posredovanje odpadkov"; "obveznost pridobitve potrdila za vpis v evidenco za zbiranje odpadkov"; "pogoji za pridobitev predpisanih dovoljenj ali soglasij"; "načrtovanje, gradnja in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki"; "usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki"; "ukrepi, povezani s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki"; "vodenje evidenc o odpadkih in o ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja". Člen zelo nazorno opredeljuje vsa določila, ki jih mora fizična oziroma pravna oseba izpolnjevati. Kdor hoče opravljati dela, kot so zbiranje in skladiščenje odpadkov, mora dobiti potrdilo od vlade. Le-to mu daje pravico, da opravlja delo, kar pomeni, da vlada skrbno nadzoruje delo z odpadki. Mnogokrat je mogoče zaslediti v dnevnih novicah, kako je prav trgovanje z odpadki dobičkonosen posel, a ţal ta dobičkonosen posel slabo vpliva na našo prihodnost. Dandanes se pojavlja prevoz odpadkov izven meja Slovenije, kar opredeljuje 21. člen. Čezmejno pošiljanje odpadkov je potrebno izvajati skladno s Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 10

19 predpisi Evropske unije (v nadaljevanju EU). Transport odpadkov izven meja se izvaja, zaradi nezmoţnosti predelave na domačem ozemlju. Naloga okoljskega ministrstva je, da izda dovoljenja, potrdila in druge listine za čezmejno pošiljanje odpadkov po predpisih EU. Spodbujanje k zmanjšanju uporabe naravnih virov, snovi in energije je osrednja skrb drţave. Zato se je drţava zavezala, da bo s finančnimi in ekonomskimi instrumenti spodbujala doseganje ciljev na področju varstva okolja. Predvsem je tu potrebno izpostaviti subvencioniranje okolju prijazne, a zaradi tega tudi draţje proizvodnje. Pomoč se pojavlja tudi v obliki niţjih davkov za podjetja, ki uporabljajo zeleno energijo, ki jo največkrat pridelujejo kar sama (sončna elektrarna na raziskovalno-testiranem središču Pipistrel). Vendar smo kljub temu priča premajhni pojavnosti alternativnih virov proizvodnje energije. Na primeru Češke lahko vidimo, kaj pomeni spodbujanje proizvodnje solarne energije, kar jo uvršča v vrh drţav po ekološki ozaveščenosti. Polega ZVO-1 je potrebno upoštevati še uredbo o ravnanju z odpadki (Ur. l. št. 34/2008, v nadaljevanju uredba). Ta uredba določa obvezno ravnanje z odpadki, pogoje za izvajanje zbiranja, prevaţanja, posredovanja, trgovanja, predelave in odstranjevanja odpadkov. Opredeljuje tudi klasifikacijski seznam odpadkov in obveznosti poročanja Evropski komisiji v skladu z direktivami. Uredba v svojem 4. členu govori o klasifikaciji odpadkov, ki je zelo pomembna pri recikliranju in razvrščanju odpadkov. Odpadki so razdeljeni v klasifikacijskem seznamu odpadkov, ki omogoča preglednejše in laţje sortiranje odpadkov, ki so namenjeni recikliranju ali predelavi. 23. člen zakona govori o standardih kakovosti okolja, o opozorilnih in kritičnih vrednostih ter o ukrepih za zmanjševanje onesnaţevanja, ki jih določi vlada. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi celotne in skupne obremenitve okolja, ki jih povzročamo. Naloga vlade je tudi, da določi merila občutljivosti, ranljivosti ali obremenjenosti okolja, ki posamezna območja uvršča v razrede ali stopnje. Pristojnosti vlade so poleg naštetih še dovoljevanje začasne prekoračitve na določenih območjih in določitev obveščanja javnosti v primeru prekoračitve obremenjenosti ter ravnanje ob tem dogodku. V primeru, da prekoračitev standardov kakovosti traja predolgo časa, lahko vlada izda prepoved delovanja na območju, če prekoračitve ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 11

20 Poleg zakona in uredbe o ravnanju z odpadki se pojavljajo tudi standardi, predvsem imamo tu v mislih standard ISO ter shemo EMAS 1. Standard ISO sestavlja serija standardov okoljskega upravljanja, ki jih pripravlja ISO tehnični odbor. Zakaj sploh uporaba ISO standardov? Namen ISO standardov je predvsem v usklajevanju mednarodnih standardov s področja proizvodnje, trgovanja in komunikacije. S pomočjo teh standardov je poslovanje postalo enostavnejše in predvsem bolj poenoteno. ISO ni bil sprejet zaradi neposrednih zahtev za kakovost okolja, prav tako ne določajo specifičnih stopenj zaščite pred onesnaţevanjem, merljivih parametrov delovanja, itd. Namen tega standarda je predvsem pomoč pri razvoju okoljske politike podjetja in njeno sistematično izvajanje. Standard tako predstavlja preventivni ukrep, da do onesnaţevanja sploh ne bi prišlo. Navedimo le nekaj namenov standarda: boljše upravljanje z okoljem, omogoča zunanje in notranje preverjanje podjetja, uveljavljanje širšega interesa javnosti in uporabnikov standarda, itd. Z upoštevanjem tega standarda lahko podjetje pridobi konkurenčne prednosti. Praznik in Novak (2000, str. 36) navajata tudi prednosti, ki jih podjetje lahko ima z uporabo standarda: zmanjšanje negativnih okoljskih vplivov glede na okoljsko pravno ureditev; konkurenčna prednost na račun certifikacije podjetja po mednarodnem standardu; prednost okoljskega delovanja, manjše poseganje in ocenjevanje tretjih oseb; integracija sistema upravljanja z okoljem s sedanjimi upravljavskimi sistemi podjetja ali sistemi upravljanja kakovosti; laţje izpolnjevanje zahtev do okolja po veljavni pravni ureditvi. Drugi izmed standardov je shema EMAS, ki sluţi ocenjevanju in izboljševanju učinkov ravnanja z okoljem v organizacijah ter informiranju javnosti o teh učinkih. Bistvena razlika med EMAS-om in ISO14000 je v tem, da prvi periodično objavlja preverjene okoljske informacije, medtem ko jih drugi ne. Periodično obveščanje javnosti predstavlja tudi pozitivno promocijo podjetij pri odjemalcih, dobaviteljih, okolici in zaposlenih. Podeljen logotip EMAS predstavlja podjetje, ki si prizadeva za zdrava okoljska načela. Spoštovanje teh načel se začne ţe z izkoriščanjem surovin ter ustrezno proizvodnjo, distribucijo in poprodajnimi storitvami (EMAS [SIQ], b. d.) 1 EMAS - ECO - Management and Audit Scheme Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 12

21 1.3 Odpadki in embaliranje Odpadki Ravnanje z odpadki pridobiva vse večjo vrednost. Iz do sedaj naštetih dejstev vidimo, da je manipulacija z odpadki lahko tudi dobičkonosen posel, vendar se vse prepogosto dogaja, da dobičkonosnost pretehta varovanje okolja. Dejstvo je, da se odpadki tako nevarni kot nenevarni proizvajajo dnevno v velikih količinah. Dejstvo je tudi, da veliko ljudi čaka na priloţnost, da se okoristi na račun manipulacij z odpadki, zato poizkušamo s pomočjo drţavne regulative nadzorovati stanje na tem področju. Uvajajo se tudi standardi za embaliranje, ki omogočajo enostavnejše manipulacije, poenoteno delovanje in enostavnejšo predelavo. Za laţje razumevanje tega področja bomo najprej predstavili, kaj so odpadki in embaliranje ter jih nato razdelili po skupinah. Definicijo odpadkov smo ţe navedli in iz tega sledi, da je potrebno odpadek najprej obdelati ali ga uničiti oz. predelati na kakršenkoli način, ki bo povzročil čim manjšo obremenitev okolja. Ravno zato se mnogokrat uporablja embalaţa. Le-ta omogoča opravljanje ne samo trţne temveč tudi okoljevarstvene vloge. V trţni vlogi embalaţa predstavlja sredstvo za privabljanje kupcev. Podjetja, ki nastopajo v konkurenčnih panogah, svoje proizvode poizkušajo embalirati z namenom privabljanja kupcev. Drugi pomen embalaţe je tudi varovanje same vsebine, ki jo embalaţa nosi. Nekateri proizvodi ne smejo biti pod vplivom zunanjih dejavnikov (voda, veter, sonce, itd.), hkrati pa lahko varujejo okolico pred vplivom proizvoda, če pride do razsutja snovi (npr. jedrski odpadki). Tako ima embalaţa različne vloge, zaradi katerih jo uporabljamo (Embalaţa in pakiranje proizvodov [Ljudska univerza Kočevje], 2010). Vsej embalaţi je skupno to, da po uporabi snovi (vsebine) v največ primerih postane odpadek. Trend, ki se je pojavil v zadnjem obdobju je, da postane embalaţa vračljiva in s tem večkrat uporabljiva. S tem bi močno zmanjšali vplive na okolje. Pojavi pa se drug problem, saj zaradi specifičnosti posameznih vrst embalaţe ali vsebine v embalaţi ni mogoče vse embalaţe vrniti v ponovni proces. Vse ostale, ki jih je mogoče predelati ali ponovno polniti, je potrebno prenesti do izvora. Tu se pojavi razbremenilna logistika, ki poskrbi, da se čim ceneje in učinkoviteje prenesejo snovi od porabnika nazaj k izvoru. Z besedo Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 13

22 čim učinkoviteje mislimo predvsem stroškovno in čim enostavneje brez prevelikih zapletov. Če se vrnemo nazaj k odpadkom, le-te ločimo na podlagi agregatnega stanja na tri večje skupine in sicer na tekoče, trdne in plinaste odpadke (Vuk, 1997, str. 6). Za vsako izmed teh oblik potrebujemo drugačne načine obdelave le-teh. Metode obdelave ali predelava trdnih odpadkov so širši mnoţici tudi najbolj poznane. Razbremenilna logistika se v največji meri ukvarja z trdnimi odpadki, med katere spada skorajda vsa embalaţa. Glavna skupina odpadkov, s katerimi se bomo soočali, so komunalni odpadki. Po Vuku (1997, str. 10) pod imenom komunalni odpadki opredelimo vse tiste vrste odpadkov v trdnem, tekočem in plinastem stanju, ki so nastali zaradi ali v zvezi z našim bivanjem, fiziološkimi in sanitarnimi potrebami ter delom produkcije za zadostitev teh potreb. Ti odpadki predstavljajo največji deleţ v celotnem volumnu odpadkov in hkrati tudi največji deleţ odpadkov, ki jih ne štejemo med sekundarne surovine (Koţelj & Vuk, 1987, str. 125). Za uspešno reševanje problematike komunalnih odpadkov je potrebno poznati njihovo sestavo, tako volumensko kot masno. Spodnji sliki prikazujeta sestavo komunalnih odpadkov. Slika 1: volumska sestava komunalnih odpadkov papir in karton - 42,7% plastika - 29,1% tekstil - 2,6% steklo - 1,3% kovine - 3,9% mineralni odpadki - 0,5% organski odpadki - 13,3% ostalo - 6,6% Vir: Vuk, 1997, str. 14. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 14

23 Slika 2: masovna sestava komunalnih odpadkov organski odpadki - 42,6% mineralni odpadki - 2,5% kovine - 5,0% steklo - 4,5% tekstil - 4,0% plastika - 8,8% papir in karton - 24,2% ostalo - 8,4% Vir: Vuk, 1997, str. 15. Kot vidimo iz zgornjih slik se volumenska masna deleţa ne ujemata, kar pomeni, da imamo lahko velike teţave pri sortiranju odpadkov. Moramo se zavedati, da papir in karton povzročata velik volumenski deleţ, medtem ko je njun masni deleţ manjši. To je potrebno upoštevati predvsem pri sortiranem odvozu odpadkov do sortiranih mest. Ravno nasprotno pa je z organskimi odpadki, ki povzročajo relativno majhen deleţ v volumenskem delu in velikega v masnem. Vuk (1997, str. 16) še ugotavlja, da je mišljenje o obdelavi in predelavi odpadkov preteklost. Sam meni, da so najboljši odpadki tisti odpadki, ki sploh ne nastanejo, zato je potrebno pri vsaki proizvodnji predhodno pomisliti ali potrebujemo embalaţo in kakšne proizvode bomo proizvajali. Nemalokrat draţja proizvodnja prinese čistejše proizvode, ki predstavljajo manjše stroške za podjetje po njihovi uporabi. Veliko podjetij ne vračunava v stroške proizvodnje stroškov razbremenilne logistike in zato se pojavljajo problemi pri odpravljanju posledic odpadkov. Nobeno podjetje jih noče prevzeti na svoje ramena prav zaradi tega, ker povzročajo stroške, ki predhodno niso bili vkalkulirani. Kljub temu je potrebno s preostalimi ţe nastalimi odpadki ravnati tako, da čim manj obremenjujejo okolje. To lahko naredimo na naslednje načine (Vuk, 1997, str. 15): seţiganje; deponiranje v najširšem smislu in tehničnih izvedbah (tudi monodeponiranje); Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 15

24 selekcioniranje (kompostiranje bio-frakcije, recikliranje sekundarnih surovin, izločanje posebnih odpadkov,...) Embalaža Embalaţa je tudi vir odpadkov, ki jih povzročamo z vsakodnevno uporabo proizvodov. Radonjič (2008, str. 17) opisuje embalaţo kot tiste "izdelke iz kateregakoli materiala, ki so namenjeni temu, da blago ne glede na to ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali drţijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali predstavitve na poti od embaliranja do končnega uporabnika". V praksi se dostikrat uporablja tudi pojem pakiranje, a je ta pojem širši od pojma embaliranje. Embalaţo lahko razstavimo na dva načina in sicer po materialu in po namembnosti. Členitev embalaţe glede na namembnost je: prodajna ali primarna embalaţa; ovojna, skupinska ali sekundarna embalaţa; transportna, prevozna ali terciarna embalaţa. Prodajna embalaţa je namenjena končnemu kupcu in ima poleg vloge varovanja izdelka tudi marketinško vlogo. Proizvajalci morajo biti pri izdelavi embalaţe pozorni, da le-ta ne predstavlja prevelikih stroškovnih in okoljskih ovir. Druga je ovojna, skupinska ali sekundarna embalaţa, ki drţi skupaj več osnovnih prodajnih enot istovrstnega ali raznovrstnega prodajnega blaga. Sekundarna embalaţa tudi dodatno varuje izdelek pred mehanskimi poškodbami in krajami. Pred oddajo izdelka v prodajo se le-ta običajno odstrani. Tretja vrsta embalaţe pa je transportna, prevozna ali terciarna embalaţa, ki je namenjena skupinskemu pakiranju večjih prodajnih enot. Tudi ta ima varovalno vlogo, ki pa tu še bolj pride do izraza, saj je blago izpostavljeno mnogim vrstam manipulacij in transporta. V veliki večini primerov je ta vrsta embalaţe povratna in je vezana na kroţenje med podjetji. Najpomembnejša lastnost te embalaţe je poenotenost, ki je doseţena s standardi, saj tako omogoča laţje opravljanje prevozov in skladiščnih manipulacij, kar omogoča s svojimi dimenzijami in obliko. Terciarna embalaţa ima največji vpliv na stroške vsake logistične aktivnosti, prav tako pa povečuje produktivnost logističnih procesov. Radonjič (2008, str. 19) je še mnenja, da so vse tri Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 16

25 oblike embalaţe po namembnosti med seboj povezane in soodvisne, saj sprememba v obliki primarne embalaţe lahko močno spremeni obliko sekundarne in terciarne embalaţe, čeprav je trend v terciarni embalaţi ravno obraten standardizacija. Embalaţa predstavlja odpadek v primeru kadar govorimo o nevračljivi embalaţi. Ta embalaţa se uporablja le za enkratno uporabo. Na ţalost je se v današnjem času pojavlja vse prepogosto. V nasprotju z nevračljivo embalaţo vračljiva embalaţa ţe s svojim imenom predstavlja svojo vlogo. Za njo velja neprestano kroţenje le-te za plačilo kavcije ali brez nje. Tako je v največji meri zagotovljena njena ponovna uporaba. Terciarna embalaţa je v veliki večini primerov vračljiva, kot je lahko vračljiva tudi primarna npr. steklenice ali plastenke (Radonjič, 2008, str ). V našem delu se bomo srečali z obema variantama. Druga moţna delitev embalaţe je glede na material, kjer bomo omenili le največje skupine materialov, iz katerih je lahko embalaţa narejena (Radonjič, 2008, str. 39). V Evropi in po svetu prevladuje predvsem papirnata, plastična, kovinska in steklena embalaţa. Poleg omenjenih se pojavlja tudi bioplastična, lesena, itd. Steklena embalaţa je predstavnik starejše vrste embalaţe, saj so jo uporabljali ţe v preteklosti, predvsem za skladiščenje vina in ostalih pijač. Seveda se današnja steklena embalaţa razlikuje od pretekle predvsem v tem, da ji dodajajo razna barvila, ki pripomorejo k varovanju vsebine. Predstavlja tudi relativno lahko predelavo, saj steklo navkljub predelavi ne izgubi na kakovosti, ravno nasprotno - pri predelavi stekla se porabi za četrtino manj energije kot pri izdelavi stekla (Inskipp, 2006, str ). Prednosti steklene embalaţe so velika kemijska obstojnost, odlične optične lastnosti (prosojnost), moţnost izdelave različnih oblik embalaţe, enostavna in učinkovita reciklaţa ter moţnost vzpostavitve sistema vračljive embalaţe (Radnjič, 2008, str. 43). Naslednja skupina je papirnata in kartonska embalaţa, ki se deli na več podskupin. Omenimo le tri najpogostejše: to so papir, karton in lepenka. Embalaţa iz papirja je najpogosteje uporabljena embalaţa v Evropi po pisanju Radonjiča (2008, str ), kar v 42%. Uporaba papirja ni prisotna samo v primarni embalaţi, temveč se pogosto pojavlja tudi v sekundarni in terciarni embalaţi. Najpogostejša pojavna oblika papirnate embalaţe je karton, ki s svojo čvrstostjo varuje produkte. Glavne prednosti papirnate Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 17

26 embalaţe so majhna masa, cena, moţnost kakovostne grafične obdelave, dobre moţnosti recikliranja in kompostiranja, zavzema malo prostora pri transportu prazne embalaţe, je prilagodljiva na različne sisteme pakiranja, itd. Slabosti papirnate embalaţe so velika prepustnost na pline in paro, kar je lahko nevarno, veliko teţavo predstavljajo vlaga in vlaţni prostori, ne omogoča mehanskega varovanja, saj se hitro poškoduje ter zapleteni postopki pri reciklaţi. Kovinska embalaţa zajema jekleno in aluminijasto embalaţo, ki ni tako pogosta kot papirnata. Embalaţa te vrste je v veliki večini primerov tudi dodatno površinsko zaščitena s posebnim lakom. Namen te zaščite je varovanje vsebine pred zunanjimi vplivi ter izboljšanje zlepljanja. Premaz ima tudi vizualno vlogo, saj lahko poudari sijaj, motnost ali boljši prevzem tiskarske barve. Jekleno embalaţo se uporablja predvsem v primeru pločevink, kontejnerjev, bencinskih sodov, itd. Kositrno embalaţo je ţe izpodrinila aluminijasta, kar vidimo na primeru čokoladne folije. V sedanjem času aluminijasta embalaţa izpodriva tudi jekleno, zlasti na področju pločevink in sodčkov za pivo. Glavna prednost aluminija je njegova odpornost na oksidacijo, predvsem pri embaliranju tekočin. Glavne prednosti kovinske embalaţe so velika trdnost, odlična zaščita pred zunanjimi vplivi, moţnost reciklaţe, omogoča visoko hitrost pakiranja, kar je pomembno z logističnega vidika, kompaktnost in enostavnost pri rokovanju, itd. V primerjavi s prednostmi ima sorazmerno malo pomanjkljivosti, kot npr. masa, visoka cena, povzroča večji hrup ter velika poraba materialov in vplivov na okolje pri proizvodnji (Radonjič, 2008, str ). Zadnja velika skupina embalaţe, ki jo srečujemo vsakodnevno, pa je plastična embalaţa, ki jo počasi ţe izpodriva biološko razgradljiva plastična embalaţa, vendar je na ţalost v vsakdanji uporabi še vedno veliko število biološko nerazgradljive embalaţe, ki močno obremenjuje okolje. Osnovni gradnik plastične embalaţe so sintetični polimeri. Plastično embalaţo zasledimo praktično na vsakem koraku. Tu zasledimo plastenke, plastične škatle, tube, vreče, itd. Teţava se pojavi pri njeni reciklaţi, saj je na trgu prisotnih veliko vrst plastične embalaţe (Radonjič, 2008, str ), zato naj naštejemo le najbolj pogoste: polietilen (PE), polipropilen (PP), poli(vinil-klorid) (PVC), polikarbonat (PC), poli(etilen-tereftalan) (PET), itd. Glavne značilnosti za vse skupine plastične embalaţe so velika oblikovna prilagodljivost, visoka proizvodnost, nizka cena, prosojnost, moţnost kakovostnega tiska, moţnost pestrih dekorativnih Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 18

27 učinkov (uporabno predvsem za primarno embalaţo), itd. Pomanjkljivosti so nizka toplotna občutljivost, potrebna je toplotno-mehanska razgradnja (plini), slaba odpornost na vlago, itd. Spodnja slika prikazuje deleţ štirih največjih skupin embalaţe, ki so bile izdane na slovenski trg v letu Podatki so pridobljeni iz druţbe Slopak, kar pomeni, da to ne odraţa deleţa celotne embalaţe na slovenskem trgu. Po pričakovanjih največji deleţ predstavlja papirnata embalaţa, najmanjšega pa kovinska. Slika 3: prikaz deleža posameznih skupin embalaže glede na skupno količino steklo - 20,06% papir - 44,10% plastika - 26,74% kovine - 9,10% Vir: Slopak, d.o.o., 2011b. Poleg naštetih vrst materialov embalaţe se pojavljajo tudi drugi materiali, ki pa niso tako pogosti. Manj pogosta raba pomeni, da se tudi proces njihovega recikliranja ne pojavlja pogosto. V najslabšem primeru se lahko zgodi, da se takšna embalaţa enostavno zavrţe in s tem onesnaţuje okolje. Vsi bi moral stremeti k uporabi čim enostavnejših materialov, ki bi morali biti lahko dostopni in razgradljivi. Rešitev, ki se uporablja za zmanjševanje onesnaţevanja okolja z embalaţo in ostalimi odpadki, je reciklaţa. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 19

28 1.4 Recikliranje Današnja realnost je takšna, da se zahodni svet utaplja v odpadkih, npr. Los Angeles proizvede 21 kilogramov smeti na osebo na teden, kar je kar 7-krat več kot v Mexico City-ju (Border, 1998, str. 4). Veliko nevarnost predstavlja razvoj Kitajske in Indije, saj je razvoj premosorazmerno povezan s proizvajanjem odpadkov. Zato je reciklaţa in smotrna uporaba proizvodov edina rešitev, ki bi nam omogočila obstoj. Opredelitev, kaj je reciklaţa, je mnogo, vendar bomo povzeli samo eno, in sicer je to "predelava ţe uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu z namenom zmanjšanja trošenja potencialno uporabnih snovi, kar zmanjša porabo sveţih surovin in porabe energije ter preprečuje onesnaţevanje zraka, vode in zemlje" (Smrke, 2009, str. 6). Opisali bomo samo procese recikliranja snovi, ki se najpogosteje uporabljajo pri embaliranju. To so papir, steklo, plastika in kovine. Odpadne snovi lahko predelujemo na naslednje načine (Radonjič, 2008, str. 185): mehanska reciklaţa; kemijska reciklaţa; kompostiranje; seţig; deponiranje. Po našem mnenju je ena najbolj prepoznanih reciklaţ reciklaţa papirja in izdelkov iz njemu podobnih snovi, to pa predvsem zato, ker se je skorajda vsakdo ţe srečal z njo v času osnovne in srednje šole. Znana so mnoţična zbiranja učencev starega papirja in tekmovanja med njimi, kdo bo zbral večjo količino le-tega. Danes je najbolj v ospredju akcija imenovana Ločujem, Zemljo varujem, ki poteka pod okriljem podjetja Slopak in Danone (O projektu Ločujem, Zemljo varujem, 2010). Postopek recikliranja papirja je izmed mnoţice drugih materialov med laţjimi. Prvi korak je, da papir nareţejo na manjše trakove in ga nato potopijo v toplo vodo, ki ji je primešana še kemična sestavine. Nato sledi čiščenje papirja, predvsem mu odstranijo ostale materiale, kot so sponke, plastika, guma, itd. Vsak papir vsebuje v sebi tudi tiskarske barve, ki jih je potrebno odstraniti, da bo novo proizveden papir uporaben tudi v nadaljnje. Le-te odstranijo s posebnimi kemikalijami. Mešanico papirja, vode in kemikalij stisnejo, da odteče odvečna količina vode, nato jo posušijo. Neposredni izkoristek recikliranja Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 20

29 papirja je 85%, kar pomeni iz 1 tone starega papirja pridelajo 850 kilogramov recikliranega (Radonjič, 2008, str. 208). Bolj pomembno pri tem je, da se ob recikliranju papirja pojavi manj postranske škode, kot pri pridelavi novega papirja. Tako se v primerjavi z novo proizvodnjo porabi samo 40% vode in 60% energije. Onesnaţevanje zraka je manjše za 75% in onesnaţevanje vode za 35% (Inskipp, 2006, str. 20). Večje teţave pri recikliranju se pojavijo pri plastiki. Srţ problema izhaja iz mnoţice različnih vrst plastike, ki se pojavljajo na trgu. Vsaka izmed skupin plastike potrebuje pri reciklirarnju drugačno obravnavo, saj so nekatere netopljive, spet druge so zelo občutljive na termično obravnavo. V praksi se uporabljata dva načina reciklaţe in sicer mehanska in kemijska. Za plastike, ki so termično občutljive, se uporabi mehanska reciklaţa, kjer jo obdelamo s pomočjo temperature. Reciklaţa poteka tako, da plastiko iste vrste najprej zmeljejo, ji dodajo enake sestavine in nato termično obdelajo. Pomembna faza je filtriranje, saj je od tega odvisna kakovost pridelane plastike. Druga oblika reciklaţe je kemična reciklaţa. Njena naloga je razgradnja polimerskih molekul na monomerske (do osnovnih gradnikov plastike). Iz osnovnih gradnikov nato izdelujejo novo plastiko. Pri kemični reciklaţi je potrebno paziti, katere vrste je plastika, saj se lahko z mešanjem različnih vrst celotni kemijski proces uniči (Radonjič, 2008, str ). Kemična reciklaţa je tudi mnogokrat draţja od termične. Prednost reciklaţe plastike je v tem, da se naš planet ne kopiči s plastičnimi odpadki, saj je doba razgradnje le-teh zelo dolga. Steklo je edini material, ki se skozi čas ne razgrajuje, obenem je pa tudi edini material, ki se da v celoti reciklirati brez stranskih produktov. Edini pogoj pri recikliranju stekla je, da se obarvano steklo zbira ločeno, da ne pride do mešanja barv (Smrke, 2009, str. 7). Reciklirano steklo ima povsem enake lastnosti kot novo proizvedeno steklo. Potek reciklaţe je mehanski, saj se steklo najprej zdrobi na manjše dele, nato se ga da v steklarske peči, kjer se deli stopijo in zlijejo v eno, kar omogoča proizvajalcem ponovno oblikovanje. Glavni razlogi za recikliranje stekla so (Inskipp, 2006, str. 17): varčevanje s surovinami; za četrtino manjša poraba energije kot pri izdelavi novega stekla; za petino manjše onesnaţevanje zraka; Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 21

30 varovanje pokrajine. Kot zanimivost še omenimo, da vsaka reciklirana steklenica prihrani toliko energije, da bi lahko 100-watna ţarnica gorela štiri ure. Prav tako kot pri reciklaţi plastike imamo tudi pri reciklaţi kovin več načinov, predvsem zaradi različnih kovin, iz katerih so narejeni proizvodi. Lahko imamo aluminijaste proizvode ali jeklene proizvode. Predelovanje jeklenih odpadkov ima ţe zelo dolgo zgodovino, saj so jekleni proizvodi stari v primerjavi z aluminijastimi. Predelava se izvaja termično, in sicer se očiščeno jeklo razreţe na manjše dele, ki se jih nato v velikih pečeh segreje. Podobno kot pri steklu se nato segreto jeklo ponovno oblikuje v nove proizvode (Radonjič, 2008, str. 204). Dobra lastnost aluminija je, da se njegova kakovost kljub neprestani reciklaţi ne spreminja. To omogoča, da se količina novo pridelanega aluminija ne povečuje skokovito, saj je pridelava aluminija zelo obremenjujoča za okolje. Recikliranje poteka postopoma od sortiranja, priprave, pretaljevanja, rafiniranja, legiranja in litja. Postopek je podoben reciklaţi jekla, in sicer se mehanska reciklaţa izvaja v pečeh, kjer se aluminij stali in je nato pripravljen za nadaljnjo uporabo (Radonjič, 2008, str. 206). Glavna prednost recikliranega aluminija v primerjavi z novo nastalim je kar 95% privarčevane energije. Prav tako je tudi onesnaţenje voda in okolja manjše za 95% (Inskipp, 2006, str. 23). Spodnja slika prikazuje deleţ reciklirane embalaţe glede na izdano embalaţo pod okriljem druţbe Slopak v letu Po pričakovanju največji deleţ zajema papirnata embalaţa, ki je tudi najbolj pogosta. Najmanjši deleţ predstavlja kovinska embalaţa. Reciklirani deleţ kovinske embalaţe glede na celotno izdano embalaţo znaša samo 26,1 %. V nasprotju s kovinsko embalaţo je deleţ recikliranega papirja kar 84,8%. Razloge za tako visok deleţ gre morda iskati v večjem zavedanju pomena recikliranja le-tega. To je mogoče pripisati tudi šolskim akcijam zbiranja papirja. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 22

31 Slika 4: delež predelane embalaže glede na zbrano pod okriljem družbe Slopak v letu Količina embalaže dane na slovenski trg (v tonah) Količina reciklirane in predelane embalaže (v tonah) 0 steklo - 52,0% papir - 84,8% plastika - 48,1% kovine - 26,1% Vir: Slopak, d.o.o., 2011b. Predelava embalaţe za ponovno uporabo je rešitev za podjetja, ker v čim manjši meri vplivajo na okolje in s tem pridobijo simpatije potrošnikov. Vse skupaj mora biti znotraj stroškovnega okvira, ki podjetju še omogoča delovanje. Pri tem ima veliko vlogo logistika. Pojav razbremenilne logistike kot samostojnega logističnega podsistema nam sporoča njeno pomembnost. Tudi podjetja se zavedajo pritiskov, na eni strani kupcev na drugi strani zakonske regulative. Posledično tudi sama stremijo k vedno bolj poenoteni in reciklaţni embalaţi, kar bi jim omogočalo konkurenčno poslovanje. V naslednjem poglavju bomo fokus raziskovanja usmerili v logistiko in njen doprinos k ekologiji. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 23

32 2 LOGISITKA 2.1 Razvoj logistike Logistika je stara, kot je staro samo človeštvo. Skozi obdobja je logistika kot veda napredovala in postala bolj kompleksna, vendar se še vedno pojavlja v svoji prvinski obliki zlasti pri načrtovanju ozimnice, nakupa avtomobila, stanovanja, itd. Logistika je svoj največji razvoj doţivela v drugi polovici 20. stoletja predvsem na račun vojaške logistike, povečanja gospodarske konkurence na globalnem trgu in razvoja tehnologij. Toda tudi v tem razvojnem času lahko na grobo ločimo štiri večja obdobja razvoja. V prvem obdobju je bila logistika v podjetjih nezaţelen faktor, saj je po mnenju vodij predstavljala nepotreben strošek. Nato so jo začeli vključevati v druge funkcije podjetja, predvsem v nabavno ali pa računovodsko. Naslednja točka v razvoju je bila osamosvojitev funkcije, ki je sluţila podpori delovanja podjetja. Mnogo podjetij jo še dandanes jemlje kot tako in ji ne pripisuje večjega pomena. Odločilen skok v četrto fazo razvoja pa je naredila logistika s pomočjo globalizacije, ki je podjetja prisilila v specializacijo. Tako so nastala logistična podjetja, ki ponujajo logistične storitve ostalim uporabnikom. Razvoj logistike je bil v zadnjem času tako silovit, da logistike ni več moč definirati le kot znanstvene discipline temveč tudi kot aktivnost. Kot znanstvena disciplina si prizadeva preučevati in uporabljati zakonitosti planiranja, organiziranja, nadziranja in kontrole toka ljudi, materialov, energije in informacij. Logistika kot aktivnost zajema vse dejavnosti, ki so potrebne za kompleksno realizacijo transformacijo dobrin in znanja, vključno z informacijskimi in energijskimi tokovi. Za vsako izvedeno aktivnost je potrebno imeti dobro podprto informacijsko tehnologijo. Vse dejavnosti se z vključevanjem človeškega potenciala in sredstev dajejo v uporabo trţnemu sistemu na način, da so trţne dobrine v pravem času na pravem mestu, v zahtevani količini, kvaliteti in ceni, s spremljajočimi informacijami, ki so del trţne dobrine. Vse skupaj teţi k reduciranju vseh pripadajočih stroškov (Ušaj, 2002, str. 3). Logoţar (2004, str. 28) navaja štiri dejavnike, ki logistiko opredeljuje kot znanstveno disciplino: sprememba trţišča iz trţišča prodajalcev v trţišče kupcev; Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 24

33 tehnološke spremembe, ki so se zgodile na področju transporta, komunikacij in elektronske obdelave podatkov; razvoja teorije sistemov; razvoj vojaške logistike in iz tega izvirajoče uporabe kvantitativnih tehnik za reševanje logističnih problemov. Spodnja slika prikazuje razvoj logistike predvsem v zadnjem stoletju, ko je logistika doţivela največji razcvet. Slika prikaţe, kako se je logistika vključila v delovanje vseh podjetij. V sedanjem času se je tako močno okrepila, da je povzročila zabris meja med samimi podjetji, za kar pa ima veliko zaslugo tudi globalizacija. Prav s to prepletenostjo podjetja pridobivajo na gospodarski konkurenčnosti, na kateri sedaj sloni ves gospodarski razvoj - simbioza podjetij za boljši skupni uspeh. Slika 5: prikaz razvoja logistike Vir: Višja prometna šola Maribor, b. l., prosojnica Opredelitve logistike V svetovnih publikacijah se pojavlja mnogo različnih definicij in opredelitev, kaj je logistika. Lahko bi rekli, da skoraj vsak strokovnjak, ki se ukvarja z logistiko, postavi svojo lastno definicijo logistike. Tako imamo definicije, ki logistiko opisujejo samo kot transportno dejavnost, spet druge so skoncentrirane bolj na skladišče in manipulacije z Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 25

34 blagom. Je pa opaziti trend, da se v novejših definicijah logistika pojavlja kot celostna veda, ki poleg transporta in skladiščenja zavzema tudi pretok informacij, blaga, urejanje kadrov, itd. Kot prvo bi lahko izpostavili definicijo, ki jo najdemo na spletni strani edine logistične fakultete v osrednjem delu Evrope (Fakulteta za logistiko v Celju Univerze v Mariboru). Logistiko pojmujejo "kot vedo in kot dejavnost, s katero obvladujemo fizične pretoke izdelkov, energije, informacij in ţivih bitij, ter pri tem rešujemo probleme časovne in prostorske neenakomernosti med njihovim pridobivanjem, predelavo in porabo z vzajemno usklajenim upravljanjem, vodenjem in izvajanjem storitev zunanjega, notranjega transporta, skladiščenja in pretvornih manipulacij v skladu z danimi potrebami." ("Kaj je logistika" [O FL], b. d.). Ta definicija po našem mnenju dodobra opiše področja, ki jih logistika pokriva. Spletna stran še navaja, da je logistika zelo široka raziskovalna veda, ki povezuje organizacijska, ekonomska, finančna, informacijska in mnoga druga znanja v enoten sistem. Postavljajo jo na mesto ene izmed vodilnih znanstvenih ved. Omenimo še definicijo Councile of Logistic Managementa (CLM), ki pravi, da je logistični management tisti del oskrbovalne verige, ki je zadolţen za planiranje, implementiranje in kontrolo učinkovitosti. Poskrbeti mora tudi za uspešno skladiščenje in dvosmerni pretok blaga, storitev in povezanih informacij od točke izvora do točke ponora z namenom izpolnitve zahtev strank ("The Definition of Logistic" [Publications], 2011). Kljub temu, da je definicija napisano na kratko po našem mnenju zavzema vse bistvene elemente, s katerimi se današnja logistika sooča. To je oskrba strank in dvosmerni tok informacij, storitev in blaga ter omogočanje skladiščenja blaga. Kot smo ţe uvodoma omenili in s primeri definicij pokazali, je definicij logistike zelo veliko. Predvsem se med seboj razlikujejo glede na to, kakšno perspektivo gledanja oziroma namen preučevanja je posamezni strokovnjak ali organizacija zavzela. Po vseh teh definicijah bi lahko povzeli, da se logistika ukvarja z omogočanjem zadovoljevanja potreb kupcev preko premagovanja časovnih in lokacijskih ovir. Potrebno pa je poskrbeti, da bo pretok dobrin, storitev in informacij potekal tako od proizvajalcev do porabnikov in obratno. Logistika vključuje tudi vse ostale povezane aktivnosti v omenjenih procesih. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 26

35 2.3 Pomen logistike Pomen logistike lahko delimo na dve poglavij, in sicer pomen logistike za gospodarstvo oziroma pomen logistike za podjetje. Lahko rečemo, da je pomen logistike odvisen od spektra opazovanja ali se osredotočamo na mikro nivo, kjer lahko opazujemo delovanje logistike na nivoju podjetij in njeno strukturo ter vpetost v delovanje podjetja. Če pa gledamo na zadevo iz oddaljenosti, vidimo makro nivo logistike, kjer je viden vpliv logistike na svetovno poslovanje, mednarodno trgovino, trgovinske organizacije, trgovinske klavzule, itd. V obeh primerih se je pomen logistike v zadnjem obdobju povečal. Našo analizo pomembnosti bomo začeli na makro nivoju in pogledali vpliv logistike v zadnjem obdobju na svetovno logistiko. Njen vpliv je opazen tudi pri ekologiji v svetovnem merilu, saj se dandanes pojavlja vse več mednarodnega transporta z odpadki. Kot smo omenili ţe na začetku, tudi ZVO-1 v svojem 21. členu govori o mednarodnem prevozu odpadkov. O mednarodnem prevozu odpadkov je govora takrat, ko je drţava, kjer so odpadki nastali, druga kot tista, kjer se odpadki predelajo ali odstranijo. Razlogi za mednarodno izmenjavo tičijo v tem, da odpadki niso enakomerno porazdeljeni po planetu. Predvsem razviti del jih proizvaja mnogo več kot pa nerazviti svet. Tu predvsem izstopajo ZDA in evropske drţave. Drugi razlog za transport odpadkov je v različnih zakonodajah v nerazvitih drţavah, kjer ni stroge politike o ravnanju z odpadki. Vse pogosteje se pojavljajo tudi trgovanja med drţavami s kvotami za onesnaţevanje, bodisi z izpusti plinov ali z nevarnimi odpadki. Tako so nekatere drţave prisiljene svoje odpadke prodat drugi drţavi. V vseh teh primerih je prisotna logistika. Predvsem tu odigrata pomembno vlogo transportna in skladiščna logistika. Posledica nenadzorovane mednarodne trgovine med drţavami je organizacijo Zdruţenih narodov prisilila k sprejetju mednarodnega sporazuma. Sporazum se je imenoval Program Zdruţenih narodov za okolje 2. Program je nadalje vodil do sprejetja Baselske konvencije o kontroli čezmejnega transporta nevarnih snovi, ki je stopil v veljavo leta 1992 (Šegel, 2002, str. 10). Pobudo za sprejetje Baselske konvencije so dale predvsem drţave v razvoju na čelu z afriškimi. Razlog je bila njihova skrb za lastno ogroţenost, 2 UNEP - United Nations Environmental Programme Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 27

36 saj so bile mnenja, da bodo prav njihove drţave postale svetovna odlagališča velesil. Predmet konvencije je prevoz nevarnih odpadkov, ki mora biti strogo nadzorovan in predhodno najavljen. Najava mora vsebovati natančne podatke o nevarnih odpadkih, ki se prevaţajo, in mora biti posredovana vsem drţavam tako izvoznici, uvoznici in tranzitnim drţavam. Konec predelave odpadkov se izvrši, ko predelovalec izda ustrezno potrdilo o opravljeni predelavi ali odstranitvi. Vrnimo se nazaj na bolj splošno vlogo logistike za gospodarstvo. Tako ITL 3 (2000, str ) govori, da mora logistika: biti orodje za obvladovanje oskrbnih verig (v novejšem času oskrbne omreţje); zanesljiva, točna in hitra; varna in stroškovno sprejemljiva; izjemno odzivna; omogočati mora oskrbo po sistemu just in time; vsebovati mora sisteme za informacijsko sprejemanje in sledenje pošiljk; mora temeljiti na elektronskem poslovanju celovitih informacijskih sistemov. V takšne razmere logistiko sili vse večja svetovna konkurenčnost in globalizacija trgovine in industrije. Globalizacija in razvoj tehnologije po Oblaku (2007, str. 36) povzročata tudi pritisk trţišča. Naši kupci so vedno bolj zahtevni in so sposobni hitro prenašati pozitivne izkušnje z enega trţišča na drugega, kar jim daje veliko nakupovalno moč odločanja. Posledično so podjetja prisiljena v sledenje kupčevim potrebam in prilagajanju nanje. Tako so v podjetjih prisotne inovacije, ki morajo imeti tudi logistično podporo, da so lahko izvedljive. Iz makro obravnave logistike lahko prenesemo mnogo vzporednic na logistiko, ki se odvija v podjetjih. Bistvo logistike ostaja enako - s čim niţjimi stroški opraviti transport, manipulacijo ali skladiščenje blaga ob vzporednem obojestranskem toku informacij. Velikokrat pa se pojavi pri zniţevanju stroškov t.i. konflikt stroškov, ker z zmanjšanjem ene vrste stroškovne obremenitve povečamo drugo. ITL (2003, str ) omenja tri najbolj izpostavljene vrste konfliktnih situacij, ki jih je potrebno medsebojno balansirati: 3 ITL - inštitu za transport in logistiko Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 28

37 transportni in skladiščni stroški s povečevanjem skladiščne kapacitete se stroški transporta materialov oziroma blaga zmanjšajo, a se v istem trenutku povečajo stroški skladiščenja; stroški servisa kupcev in izgube kupcev s povečevanjem izdatkov za servis, kar pomeni več nadomestnih delov, večja aţurnost popravil, itd. obdrţimo obstoječe kupce v nasprotnem primeru, če zmanjšamo sredstva za servisno dejavnost sledi izguba kupcev v prihodnje; stroški zalog in stroški izpada proizvodnje omenjeni trade-off med zalogo materialov za proizvodnjo in izpadom proizvodnje temelji na tem, da je potrebno razporediti zaloge materialov glede na proizvodnjo, da ne pride do prevelike stroškovne izgube. Uspešna logistika se ocenjuje v stroškovni učinkovitosti, pa naj si bo to v neposredno ali posredno privarčevanem denarju. Najenostavneje in najpogosteje jo merimo v neposredno privarčevanem denarju, kar pa ni nujno tudi najboljše. Mnogokrat se lahko pokaţe, da neposredno privarčevan denar ne odraţa stanja na trgu. Podjetje ima lahko denarne prihranke, na drugi strani pa na ta račun izgubi kupce in dolgoročno je to slabša rešitev za podjetje. Pojavlja se tudi primer, ko podjetja sama poizkušajo voditi logistiko in jo upravljati znotraj podjetja, kar ima mogoče niţje stroške. Vsekakor pa ima za posledico niţjo kakovost storitev, kot če bi za podjetje to opravljal specializiran 3PL 4 oziroma 4PL 5 ponudnik. To se kaţe tudi na okoljevarstvenem področju, kjer imamo podjetja, ki so specializirana za ravnanje z ţe uporabljeno embalaţo oziroma odpadki. Po Ogorelcu (2004, str. 272) na pomembnost logistike vplivajo naslednji dejavniki: stroški logistike (z analizo je potrebno ugotoviti absolutni strošek logistike, izračunati njegov deleţ v skupnih stroških in deleţ v celotnem prihodku in primerjati s stroški drugih dejavnosti v podjetju); raven oskrbovalnega in dobavnega servisa (servis oskrbe in dobavni servis zahtevata večjo angaţiranost logistike in potrebo po načrtnem vodenju materialnih in informacijskih tokov); velikost podjetja (naraščajoče podjetje povzroča tudi naraščajoče teţave logistike predvsem pa bolj odgovorno delovanje le-te); 4 3PL third-party logistic 5 4PL fourth-party logistic Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 29

38 vrsta proizvodnje (glede na vrsto proizvodnje se tudi razlikuje zahtevnost logistike, saj proizvodnja po naročilu povzroča manjše logistične prepreke kot proizvodnja na zalogo); narava vhodnih materialov in končnih izdelkov (različna zahtevnost glede materiala, skladiščenja, prevoza in manipuliranja, pri določenih materialih pa skrbnejše upravljanje materialnega toka); struktura logistične mreţe (v mreţi so vključeni različni distributerji, dobavitelji, kupci, itd., ki skupaj tvorijo mreţo, le-ta mora biti dobro preskrbljena z informacijskim tokom). Kot smo ţe omenili, se podjetjem mnogokrat zastavlja vprašanje, ali je smotrno imeti lastno logistično enoto v podjetju, ali to delo dati v upravljanje zunanjim podjetjem v obliki outsourcinga. Pred sprejetjem te odločitve mora podjetje skrbno pregledati in analizirati trenutno stanje in stanje, kamor so namenjeni. Sledi odločitev, katera izmed moţnosti je boljša, vsekakor pa ne obstaja enovit odgovor na to vprašanje. V ekologiji je praksa, da se podjetja specializirajo ali samo za zbiranje odpadnih snovi ali pa za njihovo predelavo. Predvsem to izhaja iz dejstva, da se na primarni ravni z zbiranjem odpadkov ukvarjajo komunalna podjetja, ki pa v večini primerov nimajo svojih predelovalnih obratov. 2.4 Cilji logistike Cilje logistike in logističnega sistema lahko izpeljemo iz samih definicij logistike. Različni avtorji različno opredeljujejo cilje logistike. Po našem mnenju je Logoţarjeva (2004, str. 59) opredelitev ciljev logistike še najbliţje našemu dojemanju le-te. Osnovni cilji dobrega vodenja logističnih storitev so: zniţevanje stroškov logistike stroški logistike predstavljajo tudi do tretjino vseh stroškov proizvoda. To lahko preprečimo s skrajševanjem poti, uravnoteţenimi zalogami, kar doseţemo z optimalnimi količinami naročanja, koncentracijo tovora, ustreznim pakiranjem, uvedba mehanizacije in informatizacije, itd.; izboljšanje kakovosti logističnega servisa kriteriji za kakovostno logistično storitev so kakovost storitve, pravočasnost, nepoškodovanost, točnost, hitrost, Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 30

39 zanesljivost in primerna cena, vse te parametre mora podjetje izboljšati in s tem izboljša tudi celotno logistično storitev; varstvo okolja v sedanjosti vse bolj pomembni faktor logističnih storitev, ki se meri v treh parametrih, in sicer pakiranje (povratna ali razgradljiva embalaţa), transport (okolju prijazen z majhnim vplivom na onesnaţevanje) in skladiščenje (ne potratna in škodljiva) izraba prostora in okolja; humanizacija dela pri organizaciji in izvajanju logističnih dejavnosti je treba posebno pozornost posvečati ergonomiki dela in preprečevanju poklicnih bolezni (predvsem za delavce na niţjih organizacijskih ravneh). Cilji logistike se morajo pokrivati z vizijo celotnega podjetja, saj le tako lahko deluje usklajeno in usmerjeno k svojim ciljem. Velikokrat logistika odigra pomembno vlogo pri uveljavljanju podjetja na novih trgih, predvsem ima pomembno vlogo transportna logistika, saj je potrebno zagotoviti preskrbo novih podruţnic. Čiţman (2002, str. 22) govori o tem, da je celoviti stroškovni koncept ključ učinkovitega managementa logističnih procesov. Cilj organizacije ne sme biti ločena obravnava posameznih aktivnosti, temveč zmanjšanje celotnih stroškov logističnih aktivnosti. Podjetja morajo biti pozorna na uravnoteţeno razporeditev stroškov, saj lahko pretirano reduciranje stroškov na eni strani povzroči povečanje drugih stroškov. Posledica je lahko skupno povečanje stroškov glede na predhodno stanje. Za zaključek bomo napisali še naše videnje ciljev logistike, s katerimi se soočajo vsa, še posebej pa proizvodna oziroma predelovalna podjetja. Logistika mora biti vključena v celovit sistem podjetja, saj je brez te povezanosti ogroţeno delovanje podjetja. Delo logistike mora biti povezano z ostalimi funkcijami, prav tako pa mora biti vodeno s strani izkušenih in strokovno podkovanih zaposlenih. Storitve, ki jih opravljajo, bodisi skladiščenje bodisi dostava, morajo omogočiti nemoteno poslovanje podjetja. Logistična podpora delovanju podjetja mora biti trdna. V primeru, da je samo podjetje ne more izvajati uspešno, je bolje, da jo v upravljanje prepustijo 3PL oziroma 4PL podjetjem. Vsako delovanje logistike in ostalih funkcij v podjetju mora biti v okviru finančnih zmoţnosti, še posebno v času ekonomske krize. Za premagovanje le-te velikokrat pripomore tudi hitro obračanje zalog in vzdrţevanje dobrih odnosov s poslovnimi partnerji. Medtem ko je prva postavka močno odvisna od logistike in proizvodnje v podjetju, je vzdrţevanje dobrih poslovnih odnosov s partnerji naloga Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 31

40 celotnega podjetja. Zadnji zelo pomemben faktor delovanja podjetja pa je skladno poslovanje z okoljskimi regulativami. 2.5 Logistični podsistemi Delovanje logistike v proizvodnem oziroma predelovalnem podjetju je zelo kompleksno. Temu primerna mora biti tudi logistika, zato je zaradi laţje obravnave razdeljena v podskupine. Vsaka podskupina ima značilnosti, ki jo razlikujejo od druge in predstavlja ključno komponento, brez katere nobeno proizvodno oziroma predelovalno podjetje ne more delovati. Lahko se zgodi, da podjetje samo ne izvaja tega podsistema, temveč ga zaradi racionalizacije stroškov in večje strokovnosti prepusti v outsourcing drugim podjetjem. Glavna vloga logističnih podsistemov je v tem, da preskrbujejo celotno oskrbovalno verigo (angl. Supply Chain) z blagom, informacijami in financami. Blagovni in finančni tok sta si v smeri poteka nasprotna, medtem ko je informacijski tok prisoten v obeh smereh. Tok blaga poteka od dobavitelja preko procesov v podjetju do kupca. Ta tok vključuje logistične procese nabave, skladiščenja in medskladiščenja, proizvodnje, pakiranja, dobave, transport in oskrbe ostankov, ki se nanašajo na oskrbo, proizvodnjo, distribucijo in vračanje ostankov ter odpadkov. Glavna delitev logističnih podsistemov je med različnimi avtorji zelo podobna. Logoţar (2004, str. 99) jih deli na nabavno logistiko, notranjo logistiko, distribucijsko logistiko in poprodajno logistiko. Nekateri drugi avtorji predvsem v zadnjem času iz poprodajne logistike izključujejo razbremenilno logistiko. Skupno vsem avtorjem je mnenje, da učinkovito upravljanje logističnih podsistemov povzroča niţje stroške poslovanja, kar ima za posledico večjo konkurenčnost podjetij. Na spodnji sliki je predstavljena vizualna delitev logističnega sistema proizvodnega podjetja na podsisteme. V nadaljevanju bomo predstavili vsakega izmed podsistemov, največjo pozornost pa bomo namenili razbremenilni logistiki. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 32

41 Slika 6: logistični sistem proizvodnega podjetja Vir: Požar v Logožar, 2004, str Nabavna logistika Prvi izmed podsistemov, ki je hkrati tudi stik podjetja s trgom je nabavna logistika. Predvsem v mednarodnih podjetjih nabavna logistika predstavlja prvi stik podjetja z zunanjim (tujim) trgom. Tu se oblikujejo prvi stiki in naveţejo prva poznanstva, zato je ena izmed pomembnejših podsistemov ne samo znotraj logistične funkcije, temveč kar na splošno v podjetju. Vzrok njene pomembnosti iščemo v globalizaciji in prisili podjetij h konkurenčnejšemu delovanju. Pred tem časom nabavna logistika ni igrala tako pomembne vloge, še več, mnogokrat je bila zapostavljena. Z nabavo v oţjem smislu razumemo nakup materiala, blaga po določeni ceni. Nasprotno pa nabava v širokem smislu vključuje še preučevanje nabavnih trţišč, nabavno politiko, kooperacije, manipulacije in skladiščenje surovin ter reprodukcijskih materialov, načrtovanje in analiziranje stroškov nabave, uvoza administracije, itd. Ivanko (2002, str. 81) govori tudi o notranji organiziranosti nabave in sicer po izvoru, po predmetih nabave in po kakšnih drugih osnovah. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 33

42 V sklopu nabavne logistike vključujemo tudi razseţnosti le-te. Nabavna logistika je sestavljena iz štirih razseţnosti (Sternad, 2010, prosojnica 19): administrativna razseţnost; komercialna razseţnost; tehnološka razseţnost; logistična razseţnost. Pod administrativno razseţnost spadajo vodenje evidenc dobaviteljev, obdelava naročil in spremljanje izpolnjevanja naročil ter preverjanje plačil dobaviteljem. Komercialna razseţnost vključuje raziskave trga, obiske pri dobaviteljih, zbiranje in ocenjevanje ponudb ter pogajanja z dobavitelji. Najpomembnejšo vlogo pri sami izvršbi nakupa ima tehnična razseţnost. Le-ta opredeli specifikacije materiala in storitev, ki jih je potrebno nabaviti, presoja dobavitelje, organizira kakovost, analizira kakovost, kontrolira kakovost, izbira dobavitelja ter sestavlja pogodbo. Za vse našteto je potrebna še ustrezna logistična podpora, ki je vključena v logistično razseţnost, ki zavzema optimalno politiko naročanja skupaj z nadziranjem zalog, spremljanje izpolnjevanja naročila in kasnejšega spreminjanja, vhodna kontrola ter spremljanje zanesljivosti nabave. Vse štiri komponente skupaj zagotavljajo celovito in uspešno nabavno logistiko, ki se izvaja v vsakem proizvodnem podjetju. Slika 7: razsežnosti nabavne logistike Vir: Sternad, 2010, prosojnica 19. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 34

43 Nabavna logistika predstavlja zvezo med distribucijsko logistiko dobavitelja in proizvodno logistiko proizvajalca. Predmeti nabavne logistike so blago (surovine, pomoţni materiali in materiali, kupljeni deli, odpadna embalaţa in trgovinsko blago) in dostava le-teh na razpolago skladu s potrebami prejemnika. Nosilec potreb je proizvodno oziroma predelovalno podjetje v primeru, da se blago ne porabi takoj, pa nabavno skladišče materiala (Oblak, 2007, str. 85). Po Logoţarju (2004, str. 100) mora nabavna logistika poskrbeti za oskrbo poslovnega sistema s potrebnim blagom v ustrezni količini in kakovosti. Kot blago smatramo surovine, materiale, polproizvode, proizvode in odpadno embalaţo, ki jih podjetja potrebujejo za izvedbo poslovnega programa. Zelo pomembno je, da je blago podjetju dostavljeno ob pravem času, na pravem mestu in z ekonomsko upravičenimi stroški. Tako se lahko v podjetju po mnenju Grochla (v Logoţar, 2004,str. 100) odločijo med tremi moţnostmi načina preskrbe z materialom. Prva moţnost je, da podjetje naroči blago, ko ga potrebuje. To je najboljša moţnost, saj s tem ne povzročamo stroškov skladiščenja, ki so mnogokrat zelo visoki. Se pa pri tem pojavi druga teţava, ki je mogoče večja, kot pa so stroški zalog. Lahko se pojavi izpad proizvodnje, kar dolgoročno lahko pomeni izgubo kupcev in nestabilno poslovanje podjetja. Takšen način nabave materiala se uporablja pri blagu, ki je na nabavnem trţišču vedno na voljo. Drugi način je, da imamo blago ves čas na zalogi. To se zgodi v proizvodnjah, kjer smo usmerjeni na ključne kupce in se nam ne sme zgoditi, da nam proizvodnja izostane. Prav tako se ta način naročanja materiala uporablja za blago, ki ni ves čas dosegljivo na trgu in ga je potrebno naročati v posameznih obdobjih v večjih količinah. Teţave, ki se pojavijo, so predvsem prevelika vezava sredstev in stroški povezani s skladiščenjem. Zaradi navedenega je potrebno ugotoviti optimalno količino naročila blaga. Pri tem je potrebno upoštevati predvsem stroške nabave in stroške zalog ter druge dejavnike, ki vplivajo na nabavno količino (EOQ 6 sistem naročanja optimalne količine). Tretji način preskrbe podjetja z materialom je sinhronizirana dobava blaga, s katerim naj bi se odpravile pomanjkljivosti prejšnjih dveh sistemov. Ta način deluje po sistemu, da dobavitelj dobavi blago na točno določen datum, na točno določeno mesto in točno določeno količino. Za to potrebujemo zanesljive dobavitelje, ki so sposobni zagotoviti 6 EOQ Economic Order Quantity Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 35

44 omenjene kriterije. Za utečeno delovanje brez teţav je zelo pomembna tudi dobra komunikacijska in informacijska povezanost med dobaviteljem in proizvajalcem (Oblak, 1997, str. 42) Notranja logistika Ko ima proizvodno oziroma predelovalno podjetje nabavljeno blago, se lahko prične njegova predelava ali obdelava v končne produkte. Temu delu daje logistično podporo notranja ali intra logistika. Ta povezuje nabavno logistiko z distribucijsko preko gibanja in mirovanja materiala od skladišča nabavljenega materiala, preko proizvodnje do skladiščenja gotovih proizvodov. Logoţar (2004, str. 105) piše o funkciji notranje logistike, ki je količinski in kakovostni prevzem blaga, ki ga je nabavna logistika dobavila v sistem. Nato mora notranja logistika poskrbeti za notranji transport oziroma za premeščanje in medskladiščenje materiala v proizvodnji, pa tudi za transport proizvodov iz proizvodnje v skladišče proizvodov. Proizvodi morajo biti ustrezno pakirani, da se lahko v okviru distribucijske logistike dostavijo odjemalcem. Na tem mestu bi ponovno opozorili na pomen embalaţe in na njeno recikliranje. Proizvodna podjetja morajo zaradi laţjega transporta strogo upoštevati sestavo embalaţe in njene fizične mere. Na doseganje ciljev vplivajo različni dejavniki, ki pripomorejo k zniţevanju stroškov in izboljšanju servisa za odjemalce (Logoţar, 2004, str. 105). To so: lokacija proizvodnega obrata; tip proizvodnje; razmestitev proizvodnih sredstev; pretočni čas materiala in informacij. Lokacija proizvodnega obrata ima velik vpliv na transportne stroške dostave materiala in oddaljenost od skladišča proizvodov. V primeru, da je razdalja velika in zahteva velike stroške manipulacij, je smotrno razmišljati o prestavitvi bodisi proizvodnje bodisi skladišča. Prav lahko se tudi zgodi, da se proizvodni obrat nahaja na okoljsko zavarovanem območju, kar lahko še podraţi proizvodnjo zaradi okoljevarstvenih zahtev. Na končno stroškovno bremenitev podjetja vpliva tudi način proizvodnje. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 36

45 Sedanje zahteve kupcev so takšne, da strmijo k individualizaciji izdelkov. Globalna druţba, demokratična druţba in velika moč kupcev silijo podjetja k prilagajanju izdelkov. Temu sledi tudi prilagajanje izdelave in tako poznamo dve vrsti proizvodnje, serijsko in individualno. Realnost je, da za večino proizvodnje velja, da se nahaja nekje vmes. Eden pomembnejših vplivov na notranjo logistiko je razporeditev proizvodnih sredstev. Pri tem gre za planiranje, optimiranje in ureditev proizvodnih, skladiščnih in upravnih prostorov. Ta dejavnost zajema širok izbor različnih vidikov: tehničnih in tehnoloških (načrtovanje izgradnje objektov in postopkov), podjetniško-ekonomskih (planiranje stroškov in naloţb), organiziranosti (terminski plani) ter delovno znanstvenih (fiziološko določevanje delovnih mest). Razporeditev proizvodnih sredstev je mogoče planirati le, ko je znan načrt potreb na podlagi načrtovanja proizvodnih količin, proizvodnih sredstev, kadrov, preskrbe z energijo in razbremenitve (ostanki, odpadki in embalaţe). Zadnji dejavnik, ki po mnenju Logoţarja (1999, str. 28) vpliva na stroške notranje logistike, je pretočni čas materiala in podatkov v proizvodnji. Pretočnost materialov iz skladišča blaga do proizvodnje linije in naprej do skladišča proizvodov lahko predstavlja le 10% celotnega drţanja blaga znotraj podjetja. Preostalih 90% predstavlja mrtvi tek oziroma kopičenje nepotrebnih stroškov, kar je najhujša kazen za vsako proizvodno podjetje. Ogorelc (2004, str. 281) omenja naloge intra logistike: načrtovanje, usklajevanje in nadzor intra logistike, da se doseţe optimalen pretok materiala v procesu proizvodnje, izvajanje bazičnih procesov (transporta, embaliranja, manipuliranja) v soglasju z nabavo, proizvodnjo in prodajo, svetovanje glede vprašanj logistike v proizvodnem procesu (npr. razmestitev proizvodnih naprav), evidentiranje in kontrola stroškov intra logistike. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 37

46 2.5.3 Distribucijska logistika Naslednji korak v sistemu logistike v proizvodnem podjetju je distribucija končnih proizvodov. Le- te je potrebno dostaviti odjemalcem na primeren način in v primerni embalaţi, kot pričakujejo. Zaradi prostorske in časovne razlike med proizvodnjo in porabo izdelkov je potrebna distribucija. Naloga distribucije je po Logoţarju (2004, str. 107) skrajševanje poti blaga od proizvajalca do kupca pri čemer se mora upoštevati: prostorsko in časovno usklajevanje proizvodnje in porabe (da se ne pojavijo nepotrebne zaloge, ki bi povzročale dodatne stroške); povečati blagu sposobnost trţnega odjema in omogočiti njegovo nemoteno kroţenje; prilagajati proizvodnjo glede na potrebe uporabnikov; vplivati na plasma novih proizvodov; varovati koristi uporabnikov. Distribucijska logistika je tudi povzročitelj zalog končnih proizvodov, in sicer sta dva izmed glavnih vzrokov, zaradi katerih zaloge nastanejo, neuravnovešenost povpraševanja in pogajalska moč podjetja v celotni distribucijski verigi. Distribucijske verige so lahko zelo raznolike glede na število igralcev in njihovo moč, ki se pojavljajo znotraj verige. Če ima podjetje veliko moč, v tej verigi lahko izsili, da se njihove zaloge konstantno praznijo ne glede na povpraševanje in tako se preseţek zalog seli k ostalim členom verig. V nasprotnem primeru pade neravnovesje povpraševanja na njihova pleča. Pri distribucijski logistiki je potrebno s strani podjetja in njihovega kupca opredeliti način transporta blaga. Predvsem v globalnem poslovanju se pojavijo različni načini transporta, s čimer se stroški in moţnosti poškodb povečajo. Na učinkovitost distribucijske logistike vplivajo različni subjektivni in objektivni dejavniki. Prvi je čas, ki ga potrebuje naročilo, da prispe od kupca do dobavitelja, nato čas obdelave naročila in izbira pravilnega blaga v skladišču, čas pakiranja in oblikovanja pošiljke ter nakladanja na transportno sredstvo in nazadnje še sam čas transporta. Naloge distribucijske logistike so (Ogorelc, 2004, str. 281): načrtovanje distribucijske logistike, ki naj doseţe optimalni dobavni servis ob primernih stroških; določanje ravni dobavnega servisa; Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 38

47 vodenje operativnih sluţb centralnega skladišča gotovih proizvodov, področnih skladišč in zunanjega transporta; kontrola dobavnega servisa; evidentiranje in kontrola stroškov aktivnosti fizične distribucije. Slika 8: Udeleženci sistema distribucijske logistike Vir: Logožar, 2004, str Poprodajna logistika Na koncu, ko so izdelki ţe prodani kupcem, ima svojo vlogo poprodajna logistika, ki je svojo pomembnost pridobila šele v zadnjem času. Vzdrţevanje dobrih odnosov s kupci in zadrţevanje le-teh je ključ za stabilnost in rast podjetja. S tem se še krepi povezanost med podjetji, s pomočjo katere je omogočeno sinhrono delovanje z manjšimi nihanji in večjo zanesljivostjo. Poprodajno logistiko avtorji delijo na dve skupini in sicer poprodajne servisne storitve prodajalca in na razbremenilno logistiko (Logoţar, 2004, str. 110). Poprodajne storitve prodajalca zajemajo (Logoţar, 1999, str. 32): montaţo in poskusno obratovanje stroja; servisno, sprotno ter investicijsko vzdrţevanje; dostava potrebnih rezervnih delov. Poprodajna logistika je lahko tudi vir konkurenčne prednosti podjetja. To se v sedanjosti zelo pogosto dogaja, saj so skoraj vsi proizvajalci ţe dosegli enak nivo proizvodov, razlikujejo se lahko samo v poprodajni logistiki. Takšno borbo vidimo na primeru Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 39

48 avtomobilske industrije, kjer ponudniki avtomobilov kar tekmujejo med seboj, kdo bo ponudil daljše brezplačno servisiranje, cenejše nadomestne dele, itd. Borba za kupca je neusmiljena in od podjetij iztiska še zadnje rezerve, s katerimi lahko prehitijo konkurenco. Za poprodajno logistiko bi lahko rekli, da ne predstavlja tipičnega podsistema logistike. V primerjavi z drugimi podsistemi povzroča stroške, kjer jih pred njeno pojavitvijo ni bilo. Drugi podsistemi poizkušajo minimalizirati stroške in obenem ohraniti proizvodnjo nespremenjeno. Tako bi lahko rekli, da je poprodajna logistika nepotreben strošek. Vendar se je v današnjem času potrebno za zvestobo kupca močno boriti in s pomočjo dobre poprodajne logistike lahko, kljub kratkoročni izgubi ali povečanim stroškom, povzročimo dobičke na dolgi rok ravno z zvestobo kupcev. Za to zvestobo je potrebno usklajeno in povezano delovanje vse štirih podskupin logistike, ki smo jih opisali. Prav uspešno delovanje logističnih sistemov in nato celotne oskrbovalne verige, v katero je podjetje vključeno, predstavlja v sedanjem gospodarstvu glavno konkurenčno prednost (Capuder, 2010, prosojnica 18). 2.6 Razbremenilna logistika Zadnji podsistem, ki se v zadnjem času pojavlja ne več kot podsistem poprodajne logistike, temveč kot neodvisni sistem, je razbremenilna logistika. Glavni razlog za rast pomembnosti je v okoljevarstvenem pomenu le-te. Razbremenilna logistika ni več le logistika povratne embalaţe, ki zmanjša podjetjem strošek nakupa nove embalaţe. Njena vloga je ţe zdavnaj prerasla samo stroškovno učinkovit okvir, sedaj je pomembnejša vloga varovanje okolja (Rogers & Tibben-Lembke, 1998, str. 101). Kot smo ţe v začetku omenili, kupci v večini dajejo prednost podjetjem, ki skrbijo za varovanje okolja, zato razbremenilna logistika predstavlja pomembno vlogo pri pridobivanju in ohranjevanju obstoječih kupcev. Najpomembnejša vloga razbremenilne logistike je povračilo vrednosti odpadkom in odpadnim snovem, kar pomeni, da jih povrne v proces proizvodnje ali usmeri k tistim, ki jih lahko uporabijo. Lahko bi posplošili in rekli, da je razbremenilna logistika sestavljena iz podsistemov, ki so podobni kot podsistemi pri proizvodnem podjetju. Logoţar (2004, str. 123): Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 40

49 pripravo zbirnih vsebnikov; notranji transport; pretovarjanje ostankov iz manjših vsebnikov v velike kontejnerje; pripravo oziroma skladiščenje; odpravo s strani razbremenilnikov in uporabnikov ostankov. V vsakdanjem upravljanju z razbremenilno logistiko se zaposleni srečujejo z načrtovanjem in demontaţo stare opreme pri kupcih ali v proizvodnji oziroma z zbiranjem, sortiranjem in ločevanjem odpadkov. Ves ta material je potrebno nato skladiščiti in ga pripraviti za transport v predelovalne obrate, kjer se izvede recikliranje. Tudi pri procesu recikliranja nastajajo odpadki, kar zveni paradoksalno, vendar je tudi te odpadke potrebno skrbno pregledati, jih nato skladiščiti in primerno deponirati. Nato sledi vračilo pomoţne embalaţe (palete, kontejnerji, itd.). Tako pribliţno deluje mikro tok znotraj razbremenilne logistike (Gerič, 2009, str. 27). Lipičnik in Kramar (2006, str. 26) govorita o razbremenilni logistiki kot o logistiki, ki ima obraten proces kot tradicionalna logistika. Razbremenilno logistiko lahko definiramo samo v cikličnem procesnem toku. V preteklosti je bil v uporabi samo enosmerni procesni tok, ki je tekel od surovin, preko proizvodov do odpadkov. Rezultat le-tega je bilo kopičenje odpadkov. Vendar z modernim pristopom cikličnega procesnega toka proces spremenimo v surovino, proizvod, odpadek in predelavo odpadkov (Driving Sustainable Consumption: Closed Loop Systems [World Economic Forum], 2011, str. 1). V spodnji tabeli so prikazane glavne razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko (Lipičnik & Kramar, 2006, str. 27): Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 41

50 Tabela 1: razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko Tradicionalna (forward) logistika Relativno enostavno napovedovanje tokov Iz ene točke na več distributivnih točk Konstantna kvaliteta izdelkov Jasna destinacija/pot Relativno enotno oblikovanje cen Prepoznavna pomembnost hitrosti tokov Lahko prepoznavni distributivni stroški Urejeno upravljanje zalog Nadzorovan ţivljenjski ciklus izdelkov Dobro znane marketinške metode Pogajanja med sodelojučimi razmeroma enostavna Razbremenilna (reverse) logistika Teţavnejše napovedovanje tokov Iz več na eno distributivno mesto Kvaliteta izdelkov ne konstantna Nejasna destinacija/pot Oblikovanje cen je odvisno od mnogih dejavnikov Hitrost pogosto ni v ospredju Razbremenilni stroški niso direktno vidni Neurejeno upravljanje zalog Zapleteno spremljanje ţivljenjskega ciklusa izdelkov Zapleten marketing zaradi mnogo različnih dejavnikov Oteţena pogajanja med sodelujočimi Jasen pregled procesov Manj jasen pregled procesov Vir: prirejeno po Rogers, Banasiak, Johanson & Tibben-Lembke, str, 2 v Lipičnik & Kramar, 2006, str. 27. Kot vidimo v tabeli obstajajo razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko, vendar še vedno lahko trdimo, da je razbremenilna logistika znotraj logistike, le njen tok je obraten in zahteva določena specifična znanja. V nadaljevanju bomo opredelili predmete, cilje in ovire, ki se pojavijo pri razbremenilni logistiki Predmet razbremenilne logistike Naloga razbremenilne logistike je manipulacija in predelava odpadkov. Toda vse ni tako enostavno, ker ne moremo vseh odpadkov metati v isti koš. Grobo lahko ločimo skupino odpadkov, ki jo je mogoče reciklirati in prinaša funkcionalno vrednost za nadaljnje procese ter odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati in jih je potrebo deponirati. Odpadki lahko nastanejo zaradi svoje funkcionalne neuporabnosti, nepravilnega Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 42

51 delovanja ali pa preprosto niso več potrebni. Odpadke lahko delimo tudi glede na mesto nastanka v ponudbeni verigi in sicer (Lipičnik & Kramar, 2006, str. 31): v proizvodnji; v distribuciji; pri končnem porabniku. Drugi avtorji delijo ostanke v dve skupini glede na to ali jih je mogoče reciklirati ali ne. V prvo skupino lahko uvrščamo ostanke, ki nimajo vrednosti za povzročitelja ali nekoga drugega in zato ne pridejo v poštev za recikliranje. To so odpadki, katerim je potrebno priskrbeti pravilno deponiranje, da ne povzročajo prevelikih obremenitev za okolje. Drugo skupino sestavljajo ostanki z vrednostjo ali drugače poimenovano tudi ostanki v oţjem smislu. Le-ti predstavljajo za povzročitelja ali nekoga drugega korist, zato jih tudi reciklirajo (Logoţar, 2004, str. 125). Slika 9: predmeti razbremenilne logistike Vir: Marzi, 2006, str. 37. Recikliranje je transformacijski proces, ki pomeni vračanje in ponovno izkoriščanje odpadnih surovin, materialov in proizvodov v proizvodnji. Pregrad in Musil (v Logoţar, 2004, str ) navajata več načinov poteka recikliranja in sicer: s ponovno uporabo proizvodov ali njihovih delov, ki se brez zahtevnejših postopkov predelave vključujejo v transformacijski proces v prvotni materialni sestavi in komponente v napravah (npr. deli računalnika); z nadaljnjo uporabo proizvodov v prvotni materialni sestavi in obdelavi, vendar s spremenjeno funkcijo (npr. plastična embalaţa kot vedro); Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 43

52 s ponovnim izkoriščanjem, kar sicer pomeni zahtevnejši proces predelave, vendar z njim ponovno doseţemo prvotno materialno sestavo, prvotno obliko in prvotni namen uporabe (npr. ţelezni ostanki v jeklarski industriji); z nadaljnjim izkoriščanjem, katerega značilnost je sprememba materiala in s tem spremenjena funkcija novih proizvodov, ki so na niţji tehnološki ravni (npr. lesene plošče iz ţagovine). Glavna zaščita pred prevelikim onesnaţevanjem okolja je preprečitev nastanka odpadkov oziroma tako imenovana zero waste production. Prav tako moramo biti pozorni na konstrukcijo proizvodov, saj lahko mnogo privarčujemo pri njihovi razgradnji. Zaţelena je ne preveč kompleksna zgradba, ki omogoča hitro in enostavno razgradnjo. Prednostno zaporedje glede omejevanja onesnaţevanja okolja je preprečevanje omejevanje ponovno izkoriščanje odstranitev Cilji razbremenilne logistike Varovanje okolja in hkratna ekonomska učinkovitost sta ţelji vsakega podjetja, ki kot stranski produkt pridela odpadke. Kako uskladiti ti dve skoraj nemogoči strategiji, je naloga celotnega podjetja in ne samo logističnega oddelka. Celotna strategija uresničevanja teh dveh ciljev se prične pri konstrukciji izdelka oziroma storitve, kot smo ţe napisali v prejšnjem poglavju. Predhodno je potrebno razmisliti, kako bo mogoče izdelek po uporabi najlaţje in najceneje predelati oziroma odstraniti. Teoretiki pišejo o treh moţnih razmerah med ekonomskimi in okoljevarstvenimi cilji in sicer harmoničnosti, konfliktnosti in nevtralnosti (Logoţar, 2004, str. 132). Na kratko bomo samo opisali, kaj predstavljata harmonično in konfliktno razmerje. Harmonično razmerje bi nastalo, kadar bi predelava ali odstranitev odpadkov prinesla podjetju ekonomske koristi. To se v praksi ne dogaja pogosto, vendar obstajajo primeri, kjer se to vendar zgodi. Navedel bom le en primer: Cinkarna Celje uporablja visoko kakovostne vreče za shranjevanje in pretovarjanje granulata, vendar standardi zahtevajo, da se vreče lahko uporabijo največ trikrat, nato se morajo ustrezno odstraniti. Ker vsaka odstranitev zahteva dodatne stroške, so pri Cinkarni poiskali partnerja, ki mu vreče oddajo zastonj, le-ta pa jih nato lahko uporabi za nadaljnje pakiranje. V tem primeru imata obe stranki win-win situacijo. Toda takšni primeri niso ravno pogosti, večkrat se Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 44

53 pojavi konfliktno razmerje med ekonomskimi in okoljevarstvenimi cilji. Ekonomski cilji teţijo k čim racionalnejši porabi sredstev ter k čim večjemu dobičku, ki se lahko meri v ROI 7 (donosnosti naloţbe) ali pa ROA 8 (donosnosti sredstev). Kratkoročno je resnično teţko pričakovati denarna vračila zaradi investicij v ekologijo, toda kot smo ţe tolikokrat zapisali, kupci preusmerjajo svojo pozornost na ekološko usmerjena podjetja. Tako lahko v prihodnosti pričakujemo povračilo ekoloških investicij v obliki povečanega povpraševanja za ekološke izdelke (Logoţar, 2004, str ) Ovire razbremenilne logistike Ovire, ki so prisotne pri izvajanju razbremenilne logistike, lahko izhajajo iz konfliktnega razmerja med ekonomskimi in okoljevarstvenimi cilji. Managerji podjetij se zaradi dodatnih stroškov, ki pri tem nastanejo, ne odločajo za ekološke ukrepe v podjetju. Lotijo se jih šele, ko to od njih zahteva zakonodaja. Poleg omenjenega se pojavi še kup drugih ovir, ki jih omenjata Lipičnik in Kramar (2006, str ): pomen razbremenilne logistike glede na druge izzive je še izredno majhen; nenaklonjenost politike podjetja; pomanjkanje učinkovitega sistema; konkurenčnost; nezanimanje vodstva za tovrstne probleme; finančni viri; delovna sila in njena informiranost; zakonska podlaga. Razbremenilna logistika kot tudi dobro urejena ostala logistika znotraj podjetja veliko pripomoreta k uspešnemu delovanju podjetja. Predvsem skrbita za stroškovno uspešno delovanje podjetja, ki se morda ne kaţe vedno z minimaliziranjem stroškov, vendar na dolgi rok prinaša uspeh. Takšen primer je reverzna ali razbremenilna logistika, ki povzroča dodatne stroške, toda zagotovo lahko trdimo, da podjetja z urejeno razbremenilno logistiko delujejo uspešneje kot ostala, ki tega področja nimajo urejenega. Mnogokrat se srečamo tudi z idejo, da podjetja prepustijo razbremenilno logistiko v outsourcing temu specializiranim podjetjem. Ta rešitev je vse bolj aktualna, 7 ROI Return On Ivestment 8 ROA Return On Assets Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 45

54 saj vsa podjetja stremijo k optimizaciji svoje proizvodnje in nepotrebna dela prepustijo v zunanjo izvedbo. Prav na področju embalaţe se proizvede največ odpadkov, zato imamo tu tudi največ specializiranih podjetij za izvedbo razbremenilne logistike. V nadaljevanju bomo opisali potek reverzne logistike v praksi. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 46

55 3 REVERZNA LOGISTIKA V PRAKSI V tretjem poglavju bomo predstavili potek predelave odpadne reciklaţe. Pot embalaţe se prične pri uporabniku embalaţe, ki jo uporabi ter pravilno loči od ostale embalaţe. Nato le-ta potuje preko lokalnih komunalnih podjetij do predelovalnice. Te predelovalnice so locirane na različnih krajih v Sloveniji in imajo tudi različne zadolţitve pri predelavi različne odpadne embalaţe. Nad celotnim potekom in predelavo embalaţe bedi druţba, ki nadzoruje delovanje. V našem primeru bomo obravnavali tri podjetja, ki delujejo v tem delu toka reverzne logistike in sicer so to Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., druţba Slopak d.o.o. in predelovalna druţba Papir servis d.o.o. Na tem mestu bi še pripomnil, da je druţba Papir servis zavrnila sodelovanje pri izpolnjevanju intervjuja. Tako sem se odločil, da bom opisal pot reciklaţe v podjetjih Komunala Litija, Slopak in Papir servis. Intervju in predelavo embalaţe pa bomo opisal na primeru podjetja Dinos d.d. 3.1 Predstavitev Komunalno stanovanjskega podjetja Litija d.o.o. Odpadna embalaţa po uporabi lahko konča na dveh lokacijah in sicer v reciklaţnih zbirnih mestih t.i. reciklaţnih otočkih ali pa v zaboju za mešane odpadke. Kam odlagamo odpadno embalaţo, je zelo pomembno za nadaljnji potek recikliranja in predvsem za varovanje našega planeta. Odpadna reciklaţa iz reciklaţnih otočkov nadaljuje svojo pot v predelavo, medtem ko nesortirana embalaţa nadaljuje svojo pot na deponijo. Vse primarno zbiranje odpadne embalaţe in ostalih odpadkov pa opravlja lokalno komunalno podjetje. Le-to se financira izključno iz komunalnih prispevkov občanov. Do sedaj v Sloveniji še nimamo sistema, ki bi nagrajeval občane za njihovo prizadevno ločevanje odpadkov. V obravnavanem delu smo za ta primer izbrali Javno Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., ki je zadolţeno za primarno zbiranje odpadkov in vseh vrst embalaţe ter drugih odpadnih snovi na področju občin Litija in Šmartno pri Litiji. Predhodnik Javnega Komunalno stanovanjskega podjetja je bilo podjetje Komunala Litija, ki je bilo ustanovljeno v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Skozi obdobje je spreminjalo ime in pravno obliko podjetja. Do sedanje oblike podjetja je prišlo leta Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 47

56 1997, ko je bilo ustanovljeno Javno podjetje Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o. V tem času je podjetje delovalo na območju občine Litija, vendar je leta 2002 prišlo do spremembe in do odcepitve občine Šmartno pri Litiji od matične občine Litija. Ker je bila nova občina premajhna za ustanovitev samostojnega komunalnega podjetja, omenjeno podjetje še vedno skrbi za obe občini. Tako je tudi lastništvo razdeljeno med obe občini procentualno glede na število prebivalcev v vsaki izmed njih. Lastništvo občine Litija predstavlja 73,6%, občine Šmartno pri Litiji pa 26,4%. Z odlokom in statutom je določeno, da podjetje opravlja dejavnosti obveznih gospodarskih javnih sluţb ter druge dejavnosti komunalnega in stanovanjskega značaja. 52 trenutno zaposlenih opravlja dela na temeljnih dejavnostih podjetja, kot so: oskrba s pitno vodo; odvajanje in čiščenje odpadnih in padavinskih voda; ravnanje s komunalnimi odpadki; vzdrţevanje cest, parkov, zelenic in javne razsvetljave. Poleg omenjenih dejavnosti se podjetje ukvarja tudi s pogrebno in pokopališko dejavnostjo, vodi nekatere investicije v komunalno infrastrukturo, ima moţnosti posredovanja v prometu z nepremičninami ter upravlja z zgradbami, stanovanji in poslovnimi prostori v lasti obeh občin ("O podjetju" [Komunalno stanovanjsko podjetje Litija], b. d.). 3.2 Predstavitev družbe Slopak d.o.o. Slopak je največja slovenska druţba, ki izvaja dejavnost zbiranja in recikliranja embalaţe in odpadne embalaţe. Konec leta 2000 je bil na področju embalaţe in odpadne embalaţe sprejet Pravilnik o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo, ki zavezancem (proizvajalci, uvozniki in embalerji) nalaga zakonske obveznosti prevzemanja in predelovanja ter recikliranja odpadne embalaţe. Tako je 28. junija 2002 nastala druţba Slopak, saj je morala Slovenija ob vstopu v EU prilagoditi svojo zakonodajo evropskemu pravnemu redu (Mlakar, 2009, str. 5-6). Slopak je nacionalna, neprofitna druţba, ki je bila ustanovljena s strani 21 druţbenikov, trenutno število druţbenikov pa je 30. Slopak zagotavlja enake pogoje vsem zavezancem, ki prek Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 48

57 druţbe urejajo sistem ravnanja z odpadno embalaţo ("O podjetju" [Predstavitev druţbe Slopak], 2011). Kot smo ţe omenili, Slopak zagotavlja izpolnjevanje zakonskih obveznosti po pravilniku do svojih naročnikov, poleg teh zahtev pa svojim naročnikom ponuja in zagotavlja še: učinkovito in cenovno optimalno ravnanje z odpadno embalaţo iz materialov: papir, karton, lepenka, steklo, plastika, kovine in les; svetovanje in izdelavo rešitev po meri za posamezna podjetja; preglednost poslovanja ter sodelovanje podjetij; enakost pogojev za vse uporabnike sistema (enakovreden konkurenčni poloţaj); neprofitnost (prenos dobička v zniţevanje stroškov za uporabnike); uporabo znaka Zelena pika (Green dot). Na tem mestu še zapišimo, kaj je Zelena pika in zakaj ima za podjetja tako pomembno vlogo. Zelena pika je najprepoznavnejši ekološki znak v Evropi in ima obenem tudi veliko ekonomsko vrednost. Prinaša harmonizacijo med ekonomskimi in okoljevarstvenimi cilji, namreč vsi tisti sistemi ravnanja z odpadno embalaţo, ki pri svojem delovanju uporabljajo znak zelene pike, izobraţujejo gospodarstvo in ozaveščajo javnost o okolju prijaznem ravnanju z odpadno embalaţo. S tem prispevajo k spreminjanju navad, saj usmerjajo prebivalce in industrijo k trajnostni rabi surovin, energije in naravnih virov ("Zelena pika" [Slopak d. o.o.], b. d.). Na spodnji sliki je predstavljen simbol Zelene pike, ki ga dnevno srečujemo na nekaterih izdelkih. Slika 10: simbol Zelene pike Vir: "Zelena pika" [Europapier servs], Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 49

58 Kot smo ţe omenili, druţba sodeluje s naročniki njihovih storitev. Sodelovanje poteka tako, da podjetja za uporabo embalaţe plačujejo podjetju Slopak t.i. embalaţnino, ki je odvisna od količine in od vrste embalaţe, ki jo sprostijo na trg. V spodnji tabeli so prikazane aktualne cene podjetja Slopak po skupinah embalaţ: Tabela 2: cenik embalažnine za leto 2011 Vrsta embalaţe Šifra embalaţe Cena v /t (brez DDV) Steklo ,00 Papir prodajna ,00 Papir skupinska in transportna ,00 Plastika prodajna ,00 Plastika prodajna in PET ,00 Plastika skupinska in transportna ,00 Kovine ,00 Les ,00 Drugi materiali (npr. tekstil) ,00 Sestavljeni materiali (I.) ,00 Sestavljeni materiali (II.) ,00 Embalaţa onesnaţena z nevarnimi snovmi ,00 Vir: Slopak d.o.o., 2011a. 3.3 Predstavitev podjetja Dinos d.d. Zgodovina podjetja Dinos d.d. sega v leto 1946, ko je bilo ustanovljeno pod imenom Odpad. Ime, ki ga uporablja še danes, je podjetje pridobilo leta Skozi zgodovino svojega obstoja je podjetje prešlo skozi mnogo različnih organizacijskih oblik, vendar je skozi celotno zgodovino podjetja ostala osnovna dejavnost enaka. To je razvidno tudi iz imena Dinos, ki pomeni Dajmo Industriji Nazaj Odpadne Surovine ("Zgodovina podjetja" [Predstavitev podjetja Dinos], b. d.). Skozi svoje šestdesetletno delovanje je podjetje razvilo mreţo lastnih predelovalnic in skladiščnih prostorov, ki omogočajo Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 50

59 zbiranje odpadnih surovin. V današnjem času imajo šest predelovalnih centrov širom Slovenije in devetnajst manjših skladišč. Podjetje zaposluje pribliţno 350 zaposlenih in zbere okoli ton odpadkov. Sestava teh odpadkov je različna, prevladujejo predvsem ţelezo, barvne kovine, papir, plastika, steklo, les, tekstil, itd. Procesi, ki jih izvaja Dinos, so zbiranje, prevoz, posredovanje in predelava odpadkov. Za opravljanje teh procesov Dinos poseduje tudi ustrezno infrastrukturo, znanje in kapacitete ("O podjetju" [Predstavitev podjetja Dinos], b. d.). Podjetje je usmerjeno tudi v prihodnost, kar se kaţe v investicijah v povečanje kapacitet vhodnih materialov, izboljšanju kakovosti predelave in posledično temu kakovostnejšemu izhodnemu materialu. 3.4 Potek reverzne logistike v praksi Potek reverzne logistike nakazuje ţe opisano zaporedje podjetij, ki sodelujejo v tem procesu. Potek reverzne logistike se prične s pravilnim odlaganjem embalaţe s strani uporabnikov. Po besedah gospe Peršin iz Komunalnega stanovanjskega podjetja Litija se v nadaljnjo reciklaţo odpelje samo embalaţa, ki je predhodno sortirana po ekoloških otočkih, zato je še toliko pomembnejša vloga nas uporabnikov embalaţe, da jo na prvi primarni stopnji ločimo od ostalih odpadkov. Ţe v začetku dela smo opisali, koliko energije in materiala privarčujemo pri vsaki reciklaţi. V tem trenutku se še vedno izvaja odvoz preostalih nerecikliranih odpadkov na deponijo, kjer se embalaţa ne predela temveč samo deponira. S tem smo izgubili moţnost, da bi bila napačno odvrţena embalaţa ponovno uporabljena. Kot smo ţe napisali, je prva naloga nas uporabnikov pravilno ločevanje embalaţe od preostalih odpadkov. Po besedah gospe Peršin ni potrebno pretiravati s čiščenjem ţe uporabljene embalaţe, saj s tem povzročimo drugo napako pri varovanju okolja in to je nepotrebna poraba pitne vode. Nasvet, ki ga moramo upoštevati, je samo, da je embalaţa pravilno izpraznjena in pravilno sortirana na ekološkem otočku. V primeru Komunalno stanovanjskega podjetja Litija je število ekoloških otočkov 74, ki so enakomerno razpršeni po občini glede na gostoto prebivalstva. Slovenski normativi zahtevajo en ekološki otoček na 500 prebivalcev, vendar so v Komunalno Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 51

60 stanovanjskem podjetju Litija presegli to zahtevo in po izračunu vidimo, da je en ekološki otoček postavljen na 196 prebivalcev ("Opis občine Litija" [Predstavitev občine Litija], b. d.). Ekološki otoček je sestavljen iz štirih kontejnerjev in sicer modrega, zelenega, rumenega in rdečega. Vsaka barva kontejnerja predstavlja ločeno zbiranje druge vrste embalaţe. Tako je modri kontejner namenjen zbiranju časopisnega papirja, reklamnih letakov, revij, knjig, zvezkov in kartonov. Posebno opozorilo, ki smo ga deleţni na vsakem koraku, je, da tetrapak ne sodi v zabojnik za papir. Naslednji je zabojnik zelene barve, ki je namenjen zbiranju steklene embalaţe. Stekleno embalaţo sestavljajo steklenice, kozarci za vlaganje, razbiti kozarci ter steklo. Opozorilo, ki ga na svojih spletnih straneh podaja Komunalno stanovanjsko podjetje je, da v zeleni zabojnik ne spadajo pokrovčki s steklenic in kozarčkov za vlaganje (Komunalno stanovanjsko podjetje Litija d.o.o., 2011a). Rumeni kontejner sluţi ločenemu zbiranju plastike. V ta zaboj spada tudi tetrapak embalaţa, embalaţa sokov, tekočih ţivil itd. Vsa embalaţa mora biti prazna in brez pokrovčkov, saj bi lahko tekočina oziroma pokrovček povzročil škodo pri nadaljnji reciklaţi. Vso ostalo plastiko, ki ne sluţi za ţivila, je potrebno odlagati v zabojnike sive barve, ki sluţijo zbiranju ostalih odpadkov. Zadnji zabojnik na ekološkem otočku je zabojnik za pločevino, ki je rdeče barve. Najpogosteje se tu zbirajo pločevinke napitkov (Coca-cola, pivo, itd.) in druga ţivilska embalaţa. Na spodnji sliki je prikazan urejen ekološki otoček. Slika 12 prikazuje prenapolnjen ekološki otoček, predvsem zabojnik modre barve, ki je namenjen zbiranju papirja. Ţe na začetku smo v slikah 3 in 4 zapisali, da papir predstavlja velik deleţ odpadne embalaţe v Sloveniji. Mogoče bi bilo potrebno razmisliti o ideji povečanja števila zabojnikov oziroma o pogostejšem odvozu papirja. Takšna slika kvari podobo urejenega ekološkega otočka. Za slabo podobo smo v večini primerov krivi kar sami uporabniki embalaţe, saj na mesta odlagamo tudi odpadke, ki tja ne sodijo. Predvsem nam je bila predstavljena problematika gradbenih odpadkov, saj je za odlaganje teh potrebno plačati dajatve. Ker pa ljudje radi varčujemo z denarjem, poizkušamo takšne odpadke skrivoma odlagati kar v ekološke otočke. S tem naredimo največ škode tistim, ki so pripravljeni ločevati odpadke. Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 52

61 Slika 11: prikaz urejenega ekološkega otočka v občini Litija Slika 12: prikaz neurejenega ekološkega otočka v občini Litija Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 53

62 Ko je odpadna embalaţa zbrana po ekoloških otočkih, jo je potrebno odpeljati na zbirno mesto. Po besedah gospe Peršin se zabojniki odpeljejo po potrebi, ko so dovolj polni. To se dogaja dovolj konstantno, tako da je odvoz papirja, pločevinaste in plastične embalaţe opravljen tedensko, edino odvoz steklene embalaţe se izvede na pribliţno štirinajst dni, saj je steklene embalaţe manj v uporabi kot ostale. Zbiranje ene vrste odpadne embalaţe se v večini primerov izvede z enim tovornjakom. Če je zbrane odpadne embalaţe ene vrste zelo veliko, potrebujejo dva tovornjaka oziroma mora en tovornjak opraviti voţnjo dvakrat. S strogo logističnega stališča bi bil optimalen odvoz takrat, ko bi zadoščal en sam tovornjak ali pa dva polna tovornjaka. Vendar je teţko oceniti, kolikšna bo količina v vsakem izmed 74 zabojnikov. Zbrana embalaţa potuje v zbirni center. V Litiji je en zbirni center, kjer se zbirajo vse vrste odpadkov in se nato prevaţajo ali v predelavo ali na deponijo. Na spodnji sliki so veliki zabojniki, v katerih se zbira posamezna vrsta odpadne embalaţe. Slika 13: skupina velikih zabojnikov za odpadno embalažo v zbirnem centru Širjava v Litiji Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 54

63 Zbiralni center ima ločene prostore za zbiranje komunalnih odpadkov, ki gredo naprej na deponijo v Hrastnik. Drugi del sestavljajo veliki zabojniki za odpadno embalaţo. Pri zbiranju odpadne embalaţe morajo biti pozorni tudi na malomarnost ljudi, saj ti nemalokrat ne pogledajo, v kateri zaboj vrţejo odpadke. Tako morajo biti pozorni ţe na samem mestu ekoloških otočkov in beţno pregledati, kakšna je sestava v zabojniku in nato ponovno v samem zbirnem centru. Po besedah zaposlenega na zbirnem mestu Širjava pri Litiji se nemalokrat zgodi, da se zabojnik izprazni v tovornjak in se šele takrat opazi, da so poleg ustrezne embalaţe zraven tudi neustrezni odpadki, kar pomeni, da mora tovornjak v trenutku prekiniti svoje zbiranje preostale embalaţe in zbrano embalaţo odpeljati v zbirni center. Ta embalaţa ne nadaljuje svoje poti v predelavo temveč na deponijo. Škoda je še toliko večja, če se ta primer zgodi pri pobiranju zadnjega zabojnika, saj je uničena vsa predhodno ustrezno zbrana embalaţa. Zbirni center sluţi za zbiranje večje količine odpadne embalaţe. Predstavlja medskladiščenje v procesu reverzne logistike. Na spodnjih slikah lahko vidimo, kako so razvrščeni zabojniki za odpadno embalaţo. Slika 14: veliki zabojnik za papir v zbirnem centru Širjava v Litiji Naslednja faza reverzne logistike je transport embalaţe v predelovalnice embalaţe oziroma v druge zbirne centre. Ta prevoz je urejen s strani druţbe Papir servis, medtem ko je primarno zbiranje in skladiščenje v zbirnem centru pod upravljanjem Komunalno stanovanjskega podjetja Litija d.o.o. Tudi denarna sredstva, ki jih potrebujejo za Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 55

64 primarno zbiranje, priskrbi lokalno komunalno podjetje. Ta sredstva so zbrana s plačevanjem prispevkov za komunalno dejavnost, ki jih plačujejo občani. V birokratičnem delu, se blago preda druţbi Slopak, nato pa ta druţba najde predelovalca embalaţe. Toda v praktičnem delovanju je opravljena samo transakcija med lokalnim komunalnim podjetjem in druţbo Papir servis. Le-ta da na razpolago svoje velike zabojnike za zbiranje embalaţe v zbirnem centru. Ti zabojniki so prilagojeni za tovornjake s kljuko, ki omogočajo samo-nalaganje na tovornjak. Odvoz z zbirnega centra se opravlja, ko sta napolnjena dva zabojnika iste ali različne embalaţe. Teţa velikega zaboja z embalaţo zaradi osne obremenitve tovornjaka ne sme presegati deset ton. Na spodnji sliki je prikazana ena prikolica, ki je namenjena odvozu enega velikega zabojnika. Zaradi neenakomernosti polnjenja zabojev in specifične lastnosti posameznih embalaţ je potrebno imeti vedno na rezervi en prazen zabojnik. Ta sluţi za skladiščenje embalaţe, ki je ţe napolnila en zaboj, vendar do odvoza ne pride, ker ostali zaboji še vedno niso polni. S tem omogočajo resnično optimalen odvoz z zbirnega centra. Slika 15: prikolica za odvoz velikega zabojnika z odpadno embalažo Miha Hauptman: Reverzna logistika v ekološko usmerjenih podjetjih 56