KOMUNIKACIJA V GLEDALIŠKI IN LUTKOVNI DEJAVNOSTI

Transkripcija

1 Mag. Helena Korošec, viš.pred. KOMUNIKACIJA V GLEDALIŠKI IN LUTKOVNI DEJAVNOSTI 1.1 Komunikacija v lutkovni in gledališki igri Komunikacija poteka s pomočjo nekega medija ali prenosnega sredstva. Za človeško komuniciranje so to verbalna, neverbalna ali tehnična sredstva, na primer jezik, mimika, kretnja. Sredstva, ki jih uporabljamo za prenos sporočila, imenujemo tudi komunikacijski kanal. V vzgojno-izobraževalnem procesu, kjer načrtujemo doseganje ciljev s pomočjo metode lutkovne in gledališke igre, komunikacijski kanal poleg lutke predstavljajo še druga dramska izrazna sredstva. Področje gledališča je pravzaprav najbolj svobodna oblika otrokove ustvarjalnosti, ker praktično nima meja: kreativna gledališka vzgoja je med vsemi estetskimi panogami ena izmed najbolj kompleksnih, saj vključuje vrsto izraznih sredstev. Otroci lahko izražajo svoje občutke, misli, odnos do okolja, do ljudi z lutkami, z maskami, z mimiko, s pantomimo, z gibom, z improvizirano igro, z jezikovnim ustvarjanjem, z glasbo Vse te dejavnosti se lahko odvijajo pri pouku z uresničevanjem vzgojno-izobraževalnih ciljev ali pri interesni dejavnosti. Pri tem načinu dela se realizirata tako verbalna kot neverbalna komunikacija med vsemi udeleženci. Če komunikacijo opredelimo po teoriji, ki opredeljuje od oddajnika k sprejemniku posredujoče informacije kot znak ali sistem znakov, so znaki v kreativni dramski vzgoji poleg besed večinoma neverbalne oblike (lutka, mimika, pantomima, gibi telesa, dotik, gestikuliranje ). "Nebesedna komunikacija je večinoma komunikacija odnosa oddajnika do drugih oseb, do predmeta sporočila ali do sebe, v nasprotju z besedno, ki je večinoma komunikacija o predmetu" (Kadunc, 1990, str. 175). V kreativni gledališki vzgoji ni oddajnik le učitelj, kot je to večinoma pri klasičnem pouku. Gre za medsebojno vplivanje vseh udeležencev. Komunikacija je dvosmerna v odnosu učenec učitelj, v odnosu učitelj učenci in med samimi učenci. Gre za svojevrsten pretok energije v vseh smereh. Prav posebna komunikacija pa poteka pri delu z lutko, kjer je lahko učitelj oddajnik v odnosu do otrok, sporočila pa oddajajo tudi otroci učitelju. Oddajanje sporočil poteka posredno prek lutke. "Komunikacija z lutko v roki poteka v dveh smereh: najprej se odrasli z lutko v roki naslavlja na otroka, potem pa bo tudi otrok skozi lutko, morda animacijo svoje igrače reagiral in poskušal izraziti svoje mnenje" (Majaron, 2000, str. 33). Govorimo o dvosmerni komunikaciji primarnega tipa, ki se, kot nam je znano, z vstopom v šolo rada izgubi. Če pa že je dvosmerna, je sekundarnega tipa Možnosti za individualizacijo "Da bi šola bila primerna socialna maternica za razvoj in rojstvo učenčeve osebnosti, mora biti v komunikaciji med učitelji in učenci dovolj prostora za diferenciranje, eksperimentiranje, svobodno ponovno približevanje in individualizacijo" (Brajša, 1993, str. 11). Vsa izrazna sredstva, s katerimi se učenci in učitelj izražajo v kreativni gledališki vzgoji, omogočajo omenjeno komunikacijo. Z dejavnostmi učencu dovolimo, da razmišlja po svoje, da misli drugače in se izraža na njemu lasten način. Spodbujamo kreativnost, nastanek novih, izvirnih sporočil. Spoštujemo in sprejemamo izkušnje učencev in ne vsiljujemo lastnih. V komunikaciji z učencem sprejemamo in priznavamo njegovo individualnost. Vsakemu posameznemu učencu omogočimo, da razvija svoj stil in način komuniciranja.

2 Napačnih verbalnih ali neverbalnih sporočil ni. Vsak ima svoj način izražanja, ki se tudi spoštuje. Pri tem načinu dela izhajamo iz čiste, primarne otroške igre, ki ji dodamo zunanje cilje in obliko. Gre za ohranjanje otroške kondicije. Kajti otrokovo predgledališko čutenje igre je neobvezno, čisto in improvizacijsko v najboljšem pomenu te besede. Tudi učitelj se ob takšnem načinu dela sprosti, osveži vedenja o človeku primarnem, neverbalnem načinu izražanja ter prepoznava neverbalne znake sporočanja pri otrocih. V prvi vrsti pa mora biti učitelj pripravljen na drugačen način dela. Opustiti mora stereotipe in mite o dobrem učitelju in avtoriteti v razredu ter s pozitivnim pričakovanjem dati otrokom več možnosti za kreativnost in individualnost Oblike dela Skupinska oblika "Kadar poteka delo pri pouku v majhnih skupinah (dva do šest učencev), pride spontano do horizontalne komunikacije učenec učenec. Te zveze potekajo istočasno v vseh skupinah in jih je v istem trenutku toliko, kot je skupin. Izračun nam pove, da se v istem trenutku izraža verbalno, neverbalno ali integrirano toliko učencev, kot je skupin (Kroflič, 1999, str. 130). V frontalnem delu dobijo učenci ob igrah in vajah ustvarjalno nalogo. Svobodno oblikujejo skupine, znotraj katerih raziskujejo, rešujejo zastavljeno nalogo s sodelovanjem in kreativnostjo. Pod senzibilnim vodstvom člani skupine delajo sodelovalno, naučijo se sprejemati, spoštovati druge in spodbujati drug drugega pri delu. Vsak učitelj, ki je delal v takšnih skupinah ve, da se naredi več prav zaradi sodelovanja. Delo poteka v ustvarjalnem, sproščenem vzdušju in kar je zelo pomembno, sodelujejo vsi učenci. Koliko se vsak posameznik vključuje v komunikacijo, je seveda odvisno od njegovih osebnostnih lastnosti. Vsak član skupine pa da svoj delež h končni stvaritvi, s tem ve, da zmore in na ta način pridobi na graditvi pozitivne samopodobe. Individualna oblika Pri individualni obliki dela gre za komunikacijo učitelj učenec (dajanje dodatnih navodil, spodbujanje k delu ) ali za odnos učenca do sebe (individualne improvizacije).otrok pri individualni improvizaciji išče razsežnosti svojega telesa in verbalnih sposobnosti. Individualna oblika se pojavlja tudi pri ustvarjanju z lutkami. Otrok najprej vzpostavi odnos do nastajajoče lutke. S pretokom energije od otroka k novo nastajajoči osebici se že vzpostavlja magična komunikacija med njima. Komunikacija se nadaljuje z animiranjem lutke. Frontalna oblika Frontalne oblike je najmanj in jo največkrat uporabimo, ko želimo animirati vse učence hkrati. Za ugoden potek delavnic začnemo delo v krogu, saj se s tem omogoča nemotena komunikacija v vseh smereh. Če vaja dopušča, si lahko učenci poiščejo svoj prostor, kjer se počutijo varno in udobno. Tako so sproščeni in zato lažje vzpostavijo stik z učiteljem in ostalimi učenci. Kot vemo, je v učilnici s klasično razporeditvijo klopi, katedra in table kanal uspešne, dvosmerne komunikacije odprt samo med učiteljem in vsakim učencem posebej. Tak sedežni red onemogoča komunikacijski stik s pogledom. Naša oblika dela pa omogoča uspešno dvosmerno komunikacijo med učiteljem in vsakim učencem, obenem pa nudi tudi komunikacijski stik vsakemu učencu z vsakim iz skupine. 1.2 Lutka komunikacija skozi metaforo

3 "Lutkovna umetnost izvira iz davnih ritualov. Vsi obredi pa so nekakšna komunikacija med ljudmi in energijo, ki jo ne obvladujemo, vendar čutimo. Ta komunikacija se odvija s stiliziranimi gibi, glasom in vizualno pojavnostjo, bodisi v kostumu, maski ali oblikovanem predmetu / / Predmet, oblikovan s človekovo voljo, dobi nov simbolični pomen, postane novo bitje, osebek: metafora. Kako? S prenosom lutkarjeve energije v predmet, ki ga oživlja s svojim pogledom in rokami. Lutkar verjame v čarobno preobrazbo, veruje v moč lutke" (Majaron, 2000, str. 33). Tako kot lutkar tudi učitelj verjame v moč lutke. Kajti lutka je učitelju v veliko pomoč pri posredovanju vzgojno-izobraževalnih vsebin. Mnogokrat lahko pomaga iz zagate, ko iščemo tisti 'trik', s katerim bomo otroke dobro motivirali. Otroci lutki zaupajo. Učiteljico imajo radi, a vendarle predstavlja avtoriteto. Lutka pa je 'eden izmed njih' z enakimi težavami, z enakimi strahovi, z enako željo po igri. Čeprav lutka oživi šele v rokah učiteljice, verjamejo, da je z njimi čisto nova osebica. In tej osebi lahko popolnoma zaupajo. Prepričani so, da za skrivnost, ki jo imajo z lutko, učiteljica ne ve. Pa čeprav je lutka živela v rokah učiteljice. To je tista magična moč, ki jo ima samo lutka Lutka od učitelja/vzgojitelja k otroku Že prvi dan, ko pridejo otroci v vrtec ali v prvi razred osnovne šole, jih sprejme lutka. Oseba navihana, razigrana, radovedna, živahna, žalostna prav takšna kot oni. Ta lutka je z otroki in z učiteljem/vzgojiteljem skoraj vsak dan, ob različnih priložnostih jutranja dobrodošlica, poznavanje barv, utrjevanje prvega glasu, dogovor o pravilih v razredu ali pa kar tako. Prizori so vedno improvizirani in prilagojeni vzpodbudam otrok. Mnogokrat lutka lahko reši vzgojitelja iz zagate. Prav neverjetno je, kako otroci lutki verjamejo. Verjamejo, da lutka spi, da jih gleda, da se z njimi uči, da jih posluša. "Vemo, da otrok lažje vzpostavi kontakt z lutko kot z vzgojiteljico, včasih celo s starši. To lahko razložimo le na energetski ravni in z otrokovim strahom pred odraslim, z negotovostjo v vzpostavljanju komunikacije, ki mu jo posrednik, lutka, zelo olajša. In prav to poskušamo izkoristiti, da otrok na manj stresen način sprejema okolje,v katerem živi in sporoča svoj odnos do njega" (Majaron, 2000, str. 33). S sporočanjem skozi lutko se vzgojitelj otrokom približa in pridobi njihovo zaupanje. Naenkrat postane lutkar, pravljičar, ustvarjalec nečesa magičnega. Otroci takšnega vzgojitelja vidijo kot osebo, ki prinaša v skupino veselje, zadovoljstvo in vznemirjenje. Vzamejo ga za svojega, za človeka, s katerim lahko iskreno delijo veselje ali žalost. To pa je seveda največ, kar si lahko vzgojitelj želi. S tem so zagotovljeni osnovni pogoji za nemoteno vzpostavljanje medosebne komunikacije. Dober, neprisilen učitel/vzgojitelj lahko postane pomembna sličica v otrokovem kakovostnem svetu, ker ga uči spretnosti preživetja, mu postane dober prijatelj, se z njim smeje in mu daje svobodo, da sam izbere najlažji način učenja. Učitelj, ki želi stopiti v svet otrokovih kvalitet, mora otroka spodbujati pri izražanju njegovih misli in pogledov, sam pa pazljivo prisluhniti temu, kar ima otrok povedati. (Glasser, 1998a). Preprosta vzgojiteljeva lutka otroka vzpodbudi k lastni ustvarjalnosti. Lutke, ki jih otroci izdelajo in uporabijo v svoji predstavi, so lahko zelo preproste. Ni pomembno kako lutka izgleda, temveč kaj otrok čuti do nje. Še tako dovršeno izdelana lutka, ki ni oživela v predstavi (tudi zelo kratki improvizaciji), ni dosegla svojega namena v vzgojno-

4 izobraževalnem delu. Ne sme se zgoditi, da bi lutka obtičala na razstavnem prostoru, ne da je bila oživljena. Kajti osnovno izhodišče uporabe lutke v razredu je komunikacija in sporočanje z njo. Prav ta komunikacija pa nam prinese nove kvalitete v medsebojne odnose Posredna komunikacija z lutko poveže vzgojitelja in otroke Ko govorimo o gledališču z igralcem, ugotovimo, da gre za direktno, čeprav brezosebno komunikacijo med igralcem in občinstvom. V lutkovnem gledališču pa igralec komunicira z občinstvom prek posrednika lutke. Igralec se mora odreči svojemu jazu in vso svojo energijo usmeriti v lutko. V gledališki igri igralec potrjuje svoj ego, v igri z lutko pa je lutka v prvem planu. Če ta način komunikacije prenesemo v vrtec/šolo, vidimo, da neposredna komunikacija v gledališki igri z izpostavljanjem jaza ustreza egocentričnim otrokom, ki želijo poudariti svoj ego. Plašen otrok si bo upal komunicirati z lutko, ker mu je le-ta 'ščit', alter-ego, skozi katerega sporoča. Egocentričen otrok bo svoj ego moral podrediti lutki, če bo želel skozi lutko vzpostaviti odnos z drugimi. Igra z lutko vzgojitelju pomaga pri vzpostavljanju stika z otroki, njihova medsebojna komunikacija se izboljša. Lutka otroke pritegne, navduši, sporočanje in posredovanje informacij je olajšano. Vzgojiteljice imajo pogosto v skupini lutko ljubljenca skupine, ki je stalno prisotna. Ponavadi ta lutka sprejme otroke že prvi dan in jih spremlja skozi celo leto. Takšna lutka, ki je pogosto kar plišasta igrača, olajša prvo srečanje, sprosti napetost in pomaga pri navezovanju stika. Otroci lutki zaupajo, se sproščeno pogovarjajo z njo, se jo želijo dotakniti in jo božati. Sprejmejo jo kot živega člana svoje skupine, jo občudujejo in jo aktivno vključujejo v svoje delo. Lutka otroke popolnoma čustveno prevzame, je njihov zaupnik in zaveznik. Vse to pa je vzrok, da je komunikacija ob uporabi lutke (katerekoli vrste) zelo dobra, je sekundarna in poteka v več smereh. Tudi vzgojiteljice se ob lutki sprostijo in čutijo sproščeno vzdušje, ki jim pripomore k lažjemu delu. V času, ko je otrok v vsakdanji komunikaciji izpostavljen pritiskom in stresu, je pomembno najti sredstvo, da mu to olajša. Komunikacija s simbolnim jezikom, verbalnim ali neverbalnim, je lahko rešitev za boljše sporazumevanje med vzgojiteljem/učiteljem in otroci. Slika 1: Shema prenosa energije pri gledališki igri in pri igri z lutko Igralec A Igralec B Igralec Lutka Občinstvo Občinstvo Gledališka igra Igra z lutko

5 1.2.3 Do kakovostne komunikacije z lutko Že sama izbira lutke kot metode za dosego kurikularnih ciljev prinese vzgojitelju in otroku pozitivna pričakovanja, s prijetnimi čustvi in visoko motivacijo za delo. Otroci vedo, da bodo lahko sami izdelali lutko po svoji zamisli in v sodelovanju z vrstniki tudi zaigrali. Na tem mestu je izrednega pomena vzgojiteljev stil vodenja in njegova kreativnost. Delo temelji na skupni igri otrok, ob tem se otroci učijo komunikacijskih in socializacijskih spretnosti. Pri izdelavi lutk si otroci bolj pomagajo kot pri ustaljenih dejavnostih. Tudi pri nastajanju prizorov delo poteka v majhnih skupinah. Otroci skupaj načrtujejo, razvijajo ideje in ustvarjajo dialoge in scenarij. Pri tem gre za usklajevanje mnenj, medsebojno dogovarjanje in pomoč. Vse to za skupni cilj nastop. Prav delo v majhnih skupinah je pomembno za vključevanje vseh otrok, saj se nihče ne počuti izpostavljenega in lahko varno ustvarja znotraj skupine. Takšen način dela torej spodbuja medsebojno komunikacijo in poveča medsebojno zaupanje otrok. Glasser (1998a) piše, da se učenci najpogosteje čutijo pomembne le pri interesnih dejavnostih, ker delajo v skupini, kar jim omogoča, da si medsebojno pomagajo, se bolj zabavajo in se zato tudi bolj potrudijo. Učencem je udobneje, manj dolgočasno, saj je druženje med delom sprejemljivo. S stališča kontrolne teorije (Glasser, prav tam) to pomeni, da učenci pri rednih urah težko zadovoljujejo potrebe, ker je večina dela individualnega in skorajda ni razredne diskusije. Zato Glasser predlaga v razredu več učenja v majhnih skupinah, ki v večji meri kot individualno učenje omogoča zadovoljevanje potreb, še posebej po moči in po pripadanju. Seveda lahko ta način povezave gledališke igre in komunikacije prenesemo tudi na delo v vrtcu. Nepoznavanje osnovnih načel in ciljev metode dela z lutko lahko pripelje do nesporazumov in napačne uporabe, ki otrokovi samopodobi, kreativnosti in komunikaciji v razredu celo škodi. Pomemben prispevek lutkovnih dejavnosti z otroki je prav izboljšanje komunikacije med vsemi partnerji, vključevanje socialno izključenih otrok v komunikacijo ter razvoj socialnih in komunikacijskih spretnosti. Učitelji/vzgojitelji se ob uporabi lutk dobro počutijo, so navdušeni, delo jim prinese tudi lastno potrditev, osebno in profesionalno rast. Natančen vpogled v kreativne lutkovne dejavnosti nam pokaže, da otroci zadovoljujejo večino osnovnih potreb, ki jih Maslow (1982) razvršča v piramido človeških potreb. Na dnu piramide so osnovne potrebe preživetja, fiziološke in materialne potrebe. Na drugem mestu je potreba po varnosti, ki jo otrok zagotovi v ugodni klimi, razumevajočem vzgojitelju in vrstnikih. Socialne potrebe - po pripadnosti, po stikih in ljubezni, po potrjevanju, po odnosih in komunikaciji se uresničujejo v skupinskem delu, v nudenju in sprejemanju pomoči pri izdelavi lutke, pri skupnem načrtovanju prizorov. Jaz-potrebe so potrebe po moči, svobodi, neodvisnosti, potrebe po priznanju, pozornosti, spoštovanju, po potrjevanju lastne vrednosti, po ustvarjalnosti, avtonomiji, odgovornosti, spoštovanju. Otrok v kreativnem pristopu k lutkovni dejavnosti svobodno izdeluje lutko in ustvarja prizor skupaj z vrstniki in je pri tem kreativen. Čuti se pomembnega, ker je kreativen in uspešen, sprejema odgovornost za oblikovanje skupnega nastopa in se čuti spoštovanega, ker je njegovo delo pohvaljeno in sprejeto. Ni kritiziranja, vsak dela po svojih močeh in sposobnostih, zato so vsi lahko uspešni. Na vrhu Maslowe piramide so potrebe po višjih ciljih, po rasti in razvoju ter po znanju. Tu so potrebe osebnosti v smislu in izpolnitvi lastnega življenja, po razvijanju lastne osebnosti. Otrok kreativno razvija svoje ideje, spodbuja se individualizem, razvijajo se različne psihične in fizične sposobnosti, socialne spretnosti, otrok širi in razvija znanje.

6 To je komunikacija, ki pripomore k dodelanosti človeka (Brajša, 1993) z razvitimi možgani, osebnostjo in identiteto. Ne pozabimo pa tudi dejstva, da igra vlog pomaga razrešiti probleme in konflikte, ki nastajajo v razredni skupnosti. Igranje situacije 'kot da', pomaga otrokom videti situacijo iz distance, iz različnih zornih kotov. S prevzemanjem vlog se otroci vživijo v položaj drugega in ga tudi lažje razumejo. Dragoceno izkušnjo dobijo tudi z nastopom, ki prinaša tremo, ki se jo naučijo uspešno premagati, učijo se prevzemati odgovornost skupnega nastopa, timska 'tekmovalnost' pa nenazadnje prinese ravno pravo mero kreativnosti. Slika 2: Komunikacija v igri z lutko z vidika vzgojitelj - otrok V KOMUNIKACIJO SE VKLJUČI TUDI ZADRŽAN, NESAMOZAVESTEN OTROK VZGOJITELJICA Z LUTKO OTROK SE IGRA IN SPOROČA Z LUTKO posredna komunikacija OTROK USMERI POZORNOST NA LUTKO SAMOPOTRDITEV, POZITIVNA SAMOPODOBA, MOTIVACIJA ZA DELO SE SPROSTI USPEŠNO SODELUJE PRI DEJAVNOSTIH, SPREJEMA NOVE INFORMACIJE, SODELUJE,

7 Slika 3: Komunikacija v igri z lutko z vidika Otroci med seboj' IZDELAVA PREPROSTIH LUTK MEDSEBOJNA POMOČ, SODELOVANJE PRIPRAVA PRIZOROV V MANJŠIH SKUPINAH LUTKE IZDELUJO VSI VSAK PO SVOJIH ZMOŽNOSTIH VSI SODELUJEJO, DELAJO NA SKUPNEM CILJU - NASTOPU KOMUNIKACIJA TEČE V VEČ SMEREH