(Microsoft Word - Bohinc in Jovanovic - Pravo gospodarskih dru\236b-2012)

Transkripcija

1 DR. RADO BOHINC, PRIREDIL DR. DUŠAN JOVANOVIČ PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB 1. UVOD, OPREDELITEV GOSPODARSKEGA PRAVA Gospodarsko pravo je pravna panoga, ki ureja pravni status gospodarskih subjektov, njihovo notranjo organizacijo in njihova medsebojna razmerja pri prometu blaga in storitev na trgu. Mnoge države uporabljajo za to pravno panogo izraz trgovinsko pravo, kar pa je vsebinsko enako kot gospodarsko pravo. Današnje gospodarsko pravo se je razvilo iz civilnega (državljanskega) prava, ki je do sprejema velikih gospodarskih kodifikacij v Evropi enotno urejalo pravna razmerja med državljani ter med t. i. trgovci, torej tistimi, ki so se poklicno in s pridobitnim namenom ukvarjali s posli. Že v srednjem veku je z razvojem trgovine prišlo do postopnega oblikovanja pravil, ki so se razlikovala od splošno veljavnega državljanskega prava (Lex Mercatoria). Pomemben del gospodarskega prava je ureditev posameznih gospodarskih subjektov, njihovega pravnega položaja in njihove notranje organizacije. Pravila, ki to urejajo, sestavljajo pravo gospodarskih družb (korporacijsko pravo), ki je pomemben del gospodarskega prava in zaradi svoje vsebine in značilnosti ter pomena vse bolj samostojna pravna panoga. V primerjalnem pravu ima ta pravna panoga poseben naziv; v angleškem pravu Company Law, v ameriškem Law of Corporations, v nemškem Gesellschaftsrecht, v francoskem Droit de societes. Gospodarsko pravo obsega poleg prava gospodarskih družb še gospodarsko pogodbeno pravo (gospodarske pogodbe), ki je sicer v našem pravnem redu urejeno v obligacijskem pravu. Nadalje gospodarsko pravo v širšem pojmovanju zajema številne vrste pravno urejenih razmerij, v katere vstopajo gospodarski subjekti na trgu, to je predvsem področje konkurence in industrijske lastnine. Slednje se vse bolj uveljavlja kot samostojna pravna panoga, ki so jo nekateri poimenovali kar tržno pravo. 2. RAZVOJ IN PRAVNI VIRI PRAVA DRUŽB 2.1. Razvoj prava družb v Evropi in ZDA Pravo družb se je začelo, kot pravna panoga oblikovati, ko so se na določeni stopnji gospodarskega razvoja začeli posamezniki ukvarjati s posli menjave blaga, ki so ga sami izdelovali, a ga niso potrebovali za osebno preživetje. Tako se je izoblikoval sloj ljudi, ki so postali trgovci in so s tem pridobili poseben pravni položaj. V Združenje nadzornikov Slovenije 1

2 začetku so trgovci poslovali kot posamezniki in so se sami ali s pomočjo svojih družinskih članov ukvarjali s trgovinsko dejavnostjo. Prve oblike trgovinskih (gospodarskih) družb so nastale, ko je več dedičev podedovalo in skupno nadaljevalo poslovanje prednika, ki je imel položaj trgovca. Tako so ohranili kontinuiteto v poslovanju nekega trgovca. Takšne družbe so se pojavile in razvile ob koncu dvanajstega stoletja in so neposredna predhodnica javni trgovinski družbi. V začetku so bile vezane le na eno družino in še pozneje, ko so se nanje vključevale osebe izven družine, so ohranile svojo temeljno značilnost, to je poslovanje pod skupnim imenom. Še zdaj je osnovna značilnost družbe z neomejeno odgovornostjo, da družbeniki te družbe poslujejo pod skupno firmo, ki mora vsebovati imena vseh ali vsaj nekaterih družbenikov. 1 Zametki prvih kapitalskih družb izhajajo iz Italije, kjer so leta 1407 v Genovi ustanovili Banco di S. Giorgio, v kateri je bilo neposredno jamstvo članov omejeno le na prenosne in omejene premoženjske deleže. 2 Velika kolonialna osvajanja so v 17. stol. povzročila predvsem v Angliji in na Nizozemskem nastanek velikih, čezoceanskih trgovinskih družb, ki so za svoje poslovanje potrebovale veliko kapitala. Zgraditi je bilo treba velike čezoceanske ladje in zaradi oddaljenosti poslovanja je bilo to povezano z velikim tveganjem, ki ga seveda ni mogel prevzeti posamezen trgovec. Pri prevzemanju omejenega poslovnega rizika je bila potrebna koncentracija kapitala. Za takšne potrebe niso bile primerne osebne družbe. Nastanek in razmah sodobnega gospodarskega prava sovpada z nastajanjem tovrstne zakonodaje v Evropi v 19. in 20. stoletju; npr. Francija je že leta 1807, tri leta po sprejetju civilnega zakonika (Code civile) sprejela trgovinski zakonik (Code de commerce). Nemčija je trgovinski zakonik sprejela že leta 1861 ter ga po sprejetju civilnega zakonika (Burgerslieche gezetsbuch - BGB) v letu 1896 ponovno sprejela leto kasneje, 1897, kot Handlsgezetsbuch - HGB. Francija in Nemčija sta s sprejemom gospodarskih zakonikov ob civilnih uveljavili t.i. dualizem civilnega in gospodarskega prava, ki danes velja v večini držav Evrope (ne pa v Sloveniji, kjer imamo enotni obligacijski zakon za gospodarska in negospodarska pogodbena razmerja) in ki predpostavlja izločitev samostojne pravne panoge gospodarskega prava iz prej enovitega civilnega prava. Korporacija je po stališču ameriške teorije idealno orodje skokovitega industrijskega razvoja, ki se začenja po letu Na samem začetku je ustanavljanje družb potekalo tako, da so zakonodajalci posameznih zveznih držav odobravali posamezno korporacijsko listino (koncesijski sistem). Odobritev je bila politična odločitev, povezana z lobiranjem, vse do uzakonitve načina, po katerem se gospodarska družba lahko ustanovi za vsak dovoljen namen (for any lawfull purpose) z odločbo upravnega organa brez posebnih koncesij zakonodajalca. Tovrstne zakonske spremembe so se v posameznih državah začele po letu 1840, vendar so vse do konca 19. stoletja posamezne države obdržale različne omejitve za ustanavljanje družb, tako npr. glede velikosti, Združenje nadzornikov Slovenije 2

3 investiranega kapitala, različnih dovoljenih namenov, načina upravljanja itd. Postopno so se te omejitve odpravljale, vendar ostanki koncesijskega sistema se najdejo še tu in tam v posamezni državi. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so federalne države postopno začele tekmovati z vnašanjem za kapital privlačnih sestavin v korporacijsko zakonodajo. Na začetku tega stoletja je bila zmagovalec te tekme država New Jersey, vendar je morala kmalu prepustiti svoj vladajoči položaj sestrski državi Delaware, potem ko je država New Jersey pod guvernerjem Woodrowom Wilsonom sprejela bolj trdo zakonodajno politiko do korporacij. V Sloveniji je leta 1993 začel veljati Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in spremembe, v nadaljevanju ZGD). S tem dnem se je prenehal uporabljati Zakon o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št.77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 ZP, sprejet proti koncu 1988, ki je v duhu tedanjih tržno usmerjenih reform odpravil znameniti Zakon o združenem delu, kot stausnopravni zakonski akt dogovornega gospodarstva.). ZGD velja za enega najobsežnejših in najpomembnejših zakonov, ki so bili sprejeti v Sloveniji po osamosvojitvi. Namen zakona o gospodarskih družbah je bil odpraviti prejšnji zakon o podjetjih, ki je bil sprejet v zadnjem obdobju nekdanje Jugoslavije (1988), in prvič po petih desetletjih družbene in državne lastnine uvesti lastninsko pravico kot temelj za upravljanje pravnih oseb. V prejšnjem sistemu, ki je temeljil na zakonu o združenem delu (1976) ter na dogovornem in ne tržnem gospodarstvu (povezovanje med delavci in družbenimi podjetji), so podjetja vodili delavci oziroma so bila vodena samoupravno, kar ni primerljivo s tradicionalnim ameriškim podjetjem. Slovenski zakon o gospodarskih družbah temelji na evropski tradiciji, natančneje na nemškem Aktiengesetz, zato je marsikatera ureditev, med drugim tudi upravljanje na lastno odgovornost, dvotirni sistem upravljanja, sodelovanje zaposlenih v upravi in nadzornem svetu primerljiva s tistimi v Avstriji in Nemčiji. V novem ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006 z dne ) je temeljna novost prostovoljna izbira enotirnega sistema upravljanja delniških družb, za katero koli delniško družbo. Nadalje ZGD-1 ustvarja pravne podlage za uvedbo evropske delniške družbe Societas Europaea v slovenski pravni sistem, skladno s uredbo EU iz leta 2001 in uveljavlja mednarodne računovodske standarde. ZGD-1 ustvarja pravne podlage za prilagoditev nominalnih zneskov delnic ali osnovnih vložkov in osnovnega kapitala pri prehodu na denarno valuto evro in v tej zvezi pravne podlage za uvedbo kosovnih delnic; uvaja v slovenski pravni red instituta iztisnitve (squeeze-out) in izstopa (sell-out) manjšinskih delničarjev; nadalje ZGD-1 posle vsebuje določbe o izredni in posebni reviziji iz zakona, ki ureja prevzeme in v mnogočem izboljšuje normativno ureditev družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in poenostavlja normativno ureditev za samostojnega podjetnika (s.p.) ter omogoča preoblikovanje podjetnika v d.o.o. ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 65/2009-UPB3) je bil po sprejetju v letu 2006 še šestkrat noveliran: ZGD-1A Ur. l. RS, št. 10/2008, Združenje nadzornikov Slovenije 3

4 ZGD-1B - Ur. l. RS, št. 68/2008, ZGD-1C - Ur. l. RS, št. 42/2009, ZGD-1D Ur. L. RS, št. 33/2011, ZGD-1E Ur. L. RS, št. 91/2011 zadržano z odločitvijo Ust. Sodišča (100/2011) ZGD-1F Ur. L. RS, št. 32/2012 (več v nadaljevanju). 3. VIRI PRAVA GOSPODARSKIH DRUŽB 3.1. Zakoni kot vir gospodarskega prava Najpomembnejši vir prava gospodarskih družb je Zakon o gospodarskih družbah 1 ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006, Ur.l. RS, št. 26/2007-ZSDU-B, 33/2007-ZSReg-B, 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 10/2008, 68/2008, 23/2009 Odl.US: U-I-268/06-35, 42/2009, 65/2009-UPB3, 83/2009 Odl.US: U-I-165/08-10, Up-1772/08-14, Up-379/09-8, 33/2011, 91/2011, 100/2011 Skl.US: U-I-311/11-5, 32/2012). ZGD-1 v splošnem delu obravnava vprašanja, ki veljajo za vse gospodarske družbe, ter dodatno ureja podjetnika posameznika in vsako gospodarsko družbo posebej, in sicer: - osebne družbe (družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha družba), - kapitalske družbe (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba). Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, Ur.l. RS, št. 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010-ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011, 87/2011-ZPUOOD, 23/2012) ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb ter je v celoti nadomestil: Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99, 50/02-sklep US, 93/02-odločba US), ki je natančneje določal pravila skrbnega finančnega poslovanja podjetij in določa ukrepe ter dolžnosti posameznih organov družb v primeru nelikvidnosti, prezadolženosti in kapitalske neustreznosti družb ter Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97, 52/99, 101/2001 in 42/2002, ZPPSL), ki je urejal vprašanja, povezana s prenehanjem gospodarskih družb in postopkov za primer plačilne nesposobnosti in prezadolženosti. Pravno ureditev trga vrednostnih papirjev in nastopanje gospodarskih družb na tem trgu urejajo: Zakon o trgu finančnih instrumentov (Ur. l. RS, št. 67/2007, Ur.l. RS, št. 69/2008, 40/2009, 17/2010 Odl.US: U-I-196/09-15, Up-947/09-9 (21/2010 popr.), 88/2010, 108/2010-UPB3, 78/2011, v Združenje nadzornikov Slovenije 4

5 nadaljevanju ZTFI), ki je nadomestil Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. RS, št. 56/99 z dne , Ur. l. RS, št. 86/04 z dne na strani 10447, Ur. l. RS, št. 28/06 na strani 2874, v nadaljevanju: ZTVP), ki poleg ureditve prometa z vrednostnimi papirji urejal še status nekaterih posebnih vrst gospodarskih družb, kot so borza, borznoposredniška družba in klirinško depotna družba. Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23/99, Ur.l. RS, št. 75/2002, 114/2006, 2/2007-UPB1, 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 58/2009, 78/2011, v nadaljevanju: ZNVP), ki v pravni red RS uvaja dematerializacijo delnic, v povezanosti z delovanjem trga vrednostnih papirjev. Zakon o prevzemih (Ur. l. RS, št. 79/2006, Ur.l. RS, št. 67/2007-ZTFI (100/2007 popr.), 1/2008, 68/2008, 35/2011, 55/2011 Skl.US: U-I-103/11-9, 105/2011 Odl.US: U-I-103/11-16, 10/2012, 22/2012 Odl.US: U-I-123/11-14, 38/2012, v nadaljevanju: ZPre-1), ki ureja postopke v zvezi s prevzemi delniških družb na trgu vrednostnih papirjev. Zakon o preprečevanju in omejevanju konkurence (Ur. l. RS, št. 36/2008, Ur.l. RS, št. 40/2009, 26/2011, v nadaljevanju: ZPOmK-1), ki ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, oblastna omejevanja konkurence in ukrepe za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco. Poleg navedenih uvrščamo med vire prava družb še naslednje zakone, ki urejajo posebne oblike gospodarskih družb: Zakon o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/06, Ur.l. RS, št. 1/2008, 109/2008, 19/2009, 98/2009, 79/2010, 99/2010-UPB5 (52/2011 popr.), 9/2011-ZPlaSS-B, 35/2011, 59/2011, 85/2011, v nadaljevanju: ZBan- 1), ki ureja banko, kot delniško družbo Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/2000, Ur.l. RS, št. 12/2001 Skl.US: U-I-131/00-11, 21/2002, 52/2002-ZJA, 91/2002, 29/2003 Odl.US: U-I-131/00-22, 50/2004, 65/2004 Skl.US: U-I- 300/02-31, 102/2004-UPB1, 79/2006, 109/2006-UPB2, 9/2007, 102/2007, 69/2008, 19/2009, 49/2009, 83/2009, 79/2010, 99/2010-UPB7, v nadaljevanju: ZZavar), ki ureja pravni položaj zavarovalnih organizacij (zavarovalnic in družb za vzajemno zavarovanje), Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Ur. l. RS, št. 77/2011, Ur.l. RS, št. 10/2012-ZPre-1C, v nadaljevanju: ZISDU-2), ki ureja investicijske družbe in družbe za upravljanje, kot posebne oblike gospodarskih družb. Posebne vrste skladov urejata: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v delu, ki ureja status različnih vrst skladov, Zakon o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur. l. RS, št. 50/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPSPID). Združenje nadzornikov Slovenije 5

6 Javno podjetje kot gospodarsko družbo javnega prava statusno pravno ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93). Zadrugo, kot posebno organizacijo za pospeševanje koristi njenih članov, ki ni gospodarska družba ureja Zakon o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92 in 62/07). Med vire prava družb sodijo tudi t. i. tehnični predpisi, kot so npr. Zakon o sodnem registru (Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami) ter Zakon o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami), Zakon o revidiranju (Ur. l. RS, št. 11/01 s spremembami), Zakon o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94) ter Slovenski računovodski standardi (2006). Sodelovanje delavcev pri upravljanju ureja Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 49/93, 56/01, 26/07 in 42/07, v nadaljevanju ZSDU), njihovo udeležbo pri dobičku pa Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku (ur. l. RS, št. 25/2008, v nadaljevanju ZUDDob) Avtonomni pravni viri Vse pomembnejše postaja avtonomno urejanje notranjih razmerij v gospodarskih subjektih med organi in med vsemi deležniki (angl. stakeholderji) v teh subjektih. Najnovejši avtonomni pravni vir tako predstavljajo t. i. kodeksi Corporate Governace upravljanje podjetij 4. Neposredno pred vstopom Slovenije v EU smo tudi pri nas dobili prvi slovenski Kodeks upravljanja javnih delniških družb (v nadaljevanju kodeks CG), ki so ga sprejele Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, Združenje članov nadzornih svetov in Združenje Manager. Podpisniki kodeksa so se ob sprejemu zavezali, da bodo sproti spremljali njegovo uveljavljanje ter ga po potrebi spreminjali in dopolnjevali 5. Kodeks CG je tako doživel svojo prenovo že (Ur. l. RS, št. 118/2005), drugo pa v letu 2007 ( ), zaradi sprememb korporacijske zakonodaje pa se pripravljajo tudi spremembe za leto Za družbe v večinski enposredni ali»posredni«državni lasti velja tudi Kodeksupravljanja družb s kapitalskimi naožbami države, ki ga je sprejela Agencija za upravljanje s kapitalskimi naložbami države (AUKN) Pravni viri EU na področju prava družb 2. člen ZGD-1 določa, da se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive in uredbe Evropske skupnosti: Prva direktiva 68/151/EGS Sveta z dne 9. marca 1968 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L št. 65 z dne , str. 8, s spremembami, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 68/151/EGS), ki je bila Združenje nadzornikov Slovenije 6

7 nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o spremembah Direktive Sveta 68/151/EGS glede zahtev za objavo nekaterih vrst družb, Druga direktiva 77/91/EGS Sveta z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L št. 26 z dne , str. 1, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 77/91/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o spremembi Direktive Sveta 77/91/EGS glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala (UL L št. 264 z dne ), Tretja direktiva 78/855/EGS Sveta z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 295 z dne , str. 36, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 78/855/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/63/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 78/855/EGS in 82/891/EGS glede zahteve po neodvisnem strokovnem poročilu ob združitvi ali delitvi delniških družb (UL L št. 300 z dne , v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/63/ES), Četrta direktiva 78/660/EGS Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 222 z dne , str. 11, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 78/660/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, 83/349/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih, 86/635/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij ter 91/674/EGS o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic (UL L št. 224 z dne , v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/46/ES), Šesta direktiva 82/891/EGS Sveta z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 378 z dne , str. 47, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 82/891/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/63/ES, Sedma direktiva 83/349/EGS Sveta z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (UL L št. 193 z dne , str. 1, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 83/349/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/46/ES, Enajsta direktiva 89/666/EGS Sveta z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb za katere velja zakonodaja druge države (UL L št. 395 z dne , str. 36, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 89/666/EGS), Združenje nadzornikov Slovenije 7

8 Dvanajsta direktiva 89/667/EEC Sveta na področju prava družb z dne 21. decembra 1989 o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom (UL L št. 395 z dne , str. 40, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 89/667/EGS), Direktiva 94/45/ES Sveta z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L št. 254 z dne , stran 64, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 94/45/ES) in delno Direktiva 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi direktive Sveta 84/253/EGS (UL L št. 157 z dne , v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/43/ES), Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (UL L št. 184 z dne , v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/36/ES). Z ZGD-1 se podrobneje ureja izvajanje uredb Evropske skupnosti: Uredba Sveta 2137/85/EGS z dne 25. julija 1985 o Evropskem gospodarskem združenju (EGIZ) (UL L št. 199 z dne str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2137/85/EGS), Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 1606/2002/ES z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L št. 243 z dne ; str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1606/2002/ES), Uredba Komisije 1725/2003/ES z dne 29. septembra 2003 o sprejetju določenih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 1606/2002/EC (UL L št. 261 z dne str. 1, s spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1725/2003/ES) in Uredba Sveta 2157/2001/ES z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (UL L št. 294 z dne , str. 1-21, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2157/2001/ES). 4. OPREDELITEV IN VRSTE GOSPODARSKIH DRUŽB 4.1. Opredelitev in razvrstitev gospodarskih subjektov Ustava Republike Slovenije v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna in da zakon določa le pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Z ustavnim izrazom gospodarske organizacije razumemo kakršno koli organizacijsko obliko, v kateri se odvija gospodarska dejavnost. 7 Združenje nadzornikov Slovenije 8

9 Podobno kot v drugih evropskih pravnih sistemih velja v Sloveniji načelo zaprtega števila gospodarskih subjektov. Opredelitev fizične ali pravne osebe kot gospodarskega subjekta pomeni pridobitev posebnega statusa, ki se v primerjalnem pravu imenuje trgovec in zanj velja poseben pravni režim. 8 ZGD-1 poleg gospodarskih družb pozna še dve vrsti opravljanja gospodarske dejavnosti (Ustava RS uporablja izraz gospodarske organizacije, 74. člen Ustave), in sicer: - gospodarsko interesno združenje (1. člen ZGD-1) - samostojni podjetnik posameznik (1. člen ZGD-1). V gospodarsko interesno združenje se lahko povezujejo osebne ali kapitalske družbe. Cilj gospodarsko interesnega združenja je olajšati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov, izboljševati in povečevati rezultate te dejavnosti, ne pa ustvarjati lastenga dobičea Je torej nepridobitna organizacija. Je zgolj združenje več fizičnih ali pravnih oseb, in ne gospodarska družba, je pa pravna oseba in se vpisuje v sodni register. Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnostjo (3/6 člen ZGD-1). To je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Za podjetnika posameznika sicer v načelu veljajo določbe ZGD-1 o dejavnosti, firmi, sedežu, podružnici, prokuri, poslovni skrivnosti, dodatno se za podjetnika, katerega podjetje ustreza merilom za srednje in velike družbe, smiselno uporabljajo tudi določbe zakona o poslovnih knjigah ter o sodnem registru, ne uporabljajo pa se določbe o priglasitvi podjetnika ter o poenostavljenem vodenju poslovnih knjig zanj. Posamezne oblike gospodarskih subjektov se ločijo med seboj predvsem po stopnji osebne vkjučenosti ustanoviteljev in družbenikov v gospodarskem subjektu, po načinu vodenja, odločanja, po stopnji in vrsti odgovornosti za obveznosti družbe, načinu vodenja poslovnih knjig, računovodskih izkazih in davčnem režimu. Posamezne oblike so primernejše za manjša podjetja, za t.i. obrtni način poslovanja, druge so primerne za srednje velika podjetja, nekatere oblike pa so namenjene koncentraciji večjega kapitala in večjemu številu družbenikov. Poleg podjetnika posameznika pozna ZGD-1 še osebe, ki kot posamezniki ali skupno opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost. Zanje se ZGD-1 uporablja le, če se na svojo zahtevo vpišejo kot družbe v register ali se priglasijo kot podjetniki. Samostojnega podjetnika je treba razlikovati od obrti, ki je način opravljanja določene dejavnosti, urejen s posebnimi predpisi. Samostojni podjetnik je fizična oseba, je posameznik in ni družba. Podjetnik je posebna oblika opravljanja gospodarske dejavnosti, za katero se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o dejavnosti, firmi, sedežu, podružnici, prokuri, poslovni skrivnosti (71. člen ZGD-1). 11 Gospodarske družbe, gospodarsko interesno združenje ter samostojnega podjetnika uvrščamo v ustavni pojem gospodarske organizacije, kamor bi lahko uvrščali organizacije, kot so banke, zavarovalnice, ki so Združenje nadzornikov Slovenije 9

10 zgolj posebne vrste gospodarskih družb, ki se organizirajo v eni od oblik, predvidenih za gospodarske družbe (d. d., d. o. o.) ter zadruge, ki so posebna pravnoorganizacijska oblika, različna od gospodarskih družb Gospodarska družba, opredelitev in nastanek Najpomembnejši gospodarski subjekt je nedvomno gospodarska družba, ki jo ZGD-1 opredeljuje kot pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Samostojno opravljanje dejavnosti pomeni, da oseba opravlja to dejavnost ne le v svojem imenu, ampak tudi na svoj račun, torej v svojo korist in ob svojem riziku. 9 Izključnost pomeni, da se gospodarski subjekt ukvarja samo ali vsaj v pretežni meri z gospodarsko dejavnostjo. Tisti, ki torej želijo vložiti kapital v opravljanje pridobitne dejavnosti ali želijo pridobitno dejavnost opravljati sami, morajo izbrati eno izmed pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih subjektov. Gospodarska družba kot pravna oseba je lahko lastnik premičnin in nepremičnin. Gospodarska družba kot pravna oseba lahko pridobiva pravice in obveznosti, je torej njihov samostojni nosilec, v pravnih razmerjih, ločen od svojih članov. Gospodarska družba, kot pravna oseba ima pravdno (procesno) sposobnost, lahko torej toži (je tožnik) ali je tožena (je toženec), ima torej t.i. aktivno in pasivno legitimacijo za samostojno nastopanje pred sodišči in drugimi organi. Gospodarska družba pridobi lastnost pravne osebe z vpisom v register (pred vpisom v register veljajo za razmerja med družbeniki pravila o civilnopravni družbeni pogodbi; vsi družbeniki so solidarno odgovorni za obveznosti take družbe), ki na trgu samostojno opravlja gospodarsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost (vsaka dejavnost, ki se kot pridobitna dejavnost opravlja na trgu). Vse gospodarske družbe so torej pravne osebe po samem zakonu. Med gospodarske družbe ZGD-1 uvršča tudi tiho družbo (1. člen, 3. odstavek, 1. alinea), čeprav tiha družba ni niti pravna oseba niti ni družba. Tiha družba namreč nastane s pogodbo med nosilcem tihe družbe, ki je lahko v kakršni koli pravnoorganizacijski obliki, in med tihim družbenikom. Gospodarska družba je korporacija pridobitnega namena, vendar ZGD-1 določa, da se gospodarske družbe štejejo tudi tedaj, če v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna. Sicer je pridobitna dejavnost vsaka tista, ki je usmerjena v razdelitev dobička, oziroma katere namen je pridobivanje donosa na vloženo premoženje (kapital). Gospodarska družba se organizira v eni izmed naslednjih zakonsko določenih oblik: - kot osebna družba (družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba, tiha družba), - kot kapitalska družba (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba). Združenje nadzornikov Slovenije 10

11 Med oblikami gospodarskih družb zakon našteva na eni strani osebne družbe, kamor uvršča družbo z neomejeno odgovornostjo, komanditno družbo in tiho družbo ter kapitalske družbe, kamor zakon uvršča družbo z omejeno odgovornostjo, delniško družbo in komanditno delniško družbo. Naštevanje je taksativno in izhaja iz zaprtega, končnega števila (numerus clausus) pravnih oblik, v katerih se lahko organizirajo gospodarske družbe. ZGD-1 ne izključuje možnosti, da se navedene oblike gospodarskih družb uporabijo tudi za opravljanje nepridobitnih dejavnosti. Toda, tudi če bi se delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo ali katera koli druga, npr. osebna družba, uporabila za opravljanje nepridobitne dejavnosti, se po ZGD-1 kljub temu šteje kot gospodarska družba. Zakonsko določene pravnoorganizacijske oblike se štejejo torej kot gospodarske družbe ne glede na dejavnost, ki je lahko pridobitna ali nepridobitna. Nastanek gospodarskih družb s preoblikovanjem iz prejšnjih družbenih podjetij je bil postopen. Tako je ZGD-1 določil, da morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij (npr. družbeno ali mešano podjetje itd.) in organizacij (različne organizacijske oblike, še ustanovljene po zakonu o združenem delu in neprilagojene zakonu o podjetjih) uskladiti akte z določbami ZGD do Do takrat so morale že obstoječe delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo tudi uskladiti osnovni kapital, število delničarjev (ne več kot 50 pri družbi z omejeno odgovornostjo), najmanjši znesek delnice itd. Sankcija za nespoštovanje zakonsko določenega roka za uskladitev z novo statusno ureditvijo družb je bila stroga. Zakonsko nevsklajene družbe oziroma podjetja ali drugačne organizacije se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov. To še posebej velja za organizacije in skupnosti, ki se niso preoblikovale po zakonu o podjetjih in nato ne uskladile pravnoorganizacijske oblike z določbami ZGD do Pravna osebnost gospodarskih družb Bistvo pravne osebnosti je v sposobnosti pravne osebe biti nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. 12 ZGD-1 šteje kot bistvo pravne osebnosti: - družbe kot pravne osebe so lahko lastnice premičnin in nepremičnin, torej nosilke lastninske pravice, - družbe lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti, sklepajo pravne posle, torej vstopajo v pravni promet, - družbe imajo pasivno in aktivno legitimacijo v pravdnem postopku, torej so lahko tožene ali tožijo. Tako osebne kot kapitalske družbe so pravne osebe. Edina izjema pri tem je tiha družba, ki ni pravna oseba.tudi gospodarsko interesno združenje je po zakonu pravna oseba, čeprav se izrecno ne šteje kot posebna pravnoorganizacijska oblika oz. posebna vrsta Združenje nadzornikov Slovenije 11

12 družbe. Podjetnik posameznik nima samostojne pravne osebnosti, čeprav njegova firma, s katero vstopa v pravna razmerja s tretjimi, lahko vsebuje poleg imena in priimka podjetnika tudi druge označbe. Lastnost pravne osebe pridobijo družbe z vpisom v sodni register. S tem trenutkom družba kot pravni subjekt tudi nastane. Vendar so lahko lastniki pred vpisom družbe v register prek družbe upravljali različne pravne posle oz. nastopali v njenem imenu. Vendar zakon določa, da se za razmerja med družbeniki, ki nastanejo pred vpisom v register, uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi. Če pa je kdo pred vpisom družbe v register nastopal v imenu družbe, je odgovoren osebno z vsem svojim premoženjem, oz. če je teh oseb več, so odgovorne vse solidarno. Bistvo pravne osebnosti je, da družba nastopa v pravnih razmerjih s tretjimi kot samostojni nosilec pravic in obveznosti. Pravna osebnost ima za posledico samostojno odgovornost za obveznosti s premoženjem družbe. Pri tem ni pri nobeni od družb nikakršnega odstopanja. Pač pa so razlike glede odgovornosti za obveznosti pri odgovornosti njihovih družbenikov za obveznosti družbe. Družbeniki niso odgovorni za obveznosti družbe pri delniški družbi, družbi z omejeno odgovornostjo, nadalje komanditisti pri komanditni delniški družbi in pri komanditni družbi. Pač pa so odgovorni tudi družbeniki poleg družbe kot pravnega subjekta, ki je odgovorna s svojim premoženjem, če gre za družbo z neomejeno odgovornostjo, enako velja za komplementarje v komanditni družbi. Podjetnik posameznik je odgovoren za obveznosti, ki jih kot podjetnik prevzema tudi s svojim premoženjem, ki morda ni bilo vključeno v gospodarske dejavnosti, skratka z vsem svojim tudi osebnim premoženjem. Ne glede na pravila o odgovornosti za obveznosti velja v našem pravu institut spregleda pravne osebnosti. Spregled pravne osebnosti je izjema od pravila, da družbeniki v določenih primerih (pri delniški družbi, pri družbi z omejeno odgovornostjo, komanditisti pri komanditni družbi ter komanditni delniški družbi) niso odgovorni za obveznosti družbe. Četudi gre za družbenika, ki po splošnem pravilu ne bi bil odgovoren za obveznosti družbe, to pravilo odpove in so taki družbeniki odgovorni v naslednjih primerih: - če so pravno osebno zlorabili za oškodovanje svojih upnikov ali - če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem ali - če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (8. člen ZGD-1). Če povzamemo, je ureditev odgovornosti za obveznosti v našem gospodarskem statusnem pravu naslednja: * Z vsem svojim premoženjem so odgovorni za obveznosti: - podjetnik posameznik, - družbe, - podjetnik posameznik ali družba za obveznosti, ki so nastale iz poslovanja tihe družbe. * Družbeniki so odgovorni za obveznosti družbe s svojim premoženjem v: Združenje nadzornikov Slovenije 12

13 - družbi z neomejeno odgovornostjo, - komplementarji v komanditni družbi. * Družbeniki, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, so: - delničarji v d. d., - družbeniki v d. o. o., - komanditisti v k. d. oz. k. d. d. 5. DELNIŠKA DRUŽBA, DELNICA IN PRAVNA RAZMERJA V DELNIŠKI DRUŽBI 5.1. Pojem delniške družbe Delniška družba (d.d.) je gospodarska družba, ki ima osnovni kapital (osnovno glavnico) razdeljen na delnice; upnikom odgovarja za svoje obveznosti le s svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Delniško družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb. Njen osnovni kapital in delnice se glasijo na nominalne zneske, izražene v evrih. Najnižji nominalni znesek osnovnega kapitala je evrov; najnižji nominalni znesek delnic je 1 evro sicer so delnice nične, višji nominalni zneski se morajo glasiti na večkratnik 1 evra Trojna opredelitev in funkcije delnice Delnica je temeljni opredelilni znak delniške družbe (ang. share, it. azione, nem. Aktie) in je oblika lastninskega financiranja družbe. Delnice so: - sorazmerni del osnovnega kapitala d.d. - vrednostni papirji, pisne listine (v sodobnem času nematerializirani v.p.), na katerih sta zapisani obveznost izdajatelja in pravica upravičenca in so lahko predmet pravnega prometa - vsebina članskih pravic (delnica zagotavlja pravico do upravljanja oz. nadzorstva, pravico do udeležbe pri dobičku ter do udeležbe pri likvidacijski masi ob prenehanju d.d., vendar po poplačilu upnikov). Funkcije delnice so: - prezentacijska funkcija delnic se izraža predvsem v obveznosti, da se delničar izkaže pred zasedanjem skupščine in da je to pogoj za vpis na seznam udeležencev, ki imajo glasovalno pravico. - cirkulativna funkcija delnice - s prenosom delnice se prenašajo pravice, ki iz nje izhajajo (upravljalske in premoženjske). Vsaka delnica zagotavlja glasovalno pravico; brez glasovalne pravice pa se lahko izdajajo samo prednostne delnice (družba le-teh ne sme imeti v sestavi osnovnega kapitala več kot 50 odstotkov). Prepovedano je izdajati delnice, ki bi ob enakem deležu v osnovnem kapitalu dajale različno število glasov. Združenje nadzornikov Slovenije 13

14 5.3. Navadne in prednostne delnice Glede na pravice, ki izhajajo iz delnice, razlikujemo: 1. Navadne delnice morajo zagotavljati: - pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, - pravico do dela dobička in - pravico do dela preostalega premoženja po likvidacij. 2. Prednostne delnice zagotavljajo imetnikom določene prednostne pravice, npr.: - prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali dobička, - prednost pri izplačilu ob likvidaciji družbe in - druge pravice, določene s statutom družbe. Prednostne delnice so: - udeležbene (participativne), ki dajejo imetniku poleg prednostne dividende še pravico do izplačila dividend, ki pripadajo imetnikom navadnih delnic, - zbirne (kumulativne), ki dajejo njenemu imetniku pravico do izplačila vseh še neizplačanih dividend, preden se imetnikom navadnih delnic izplačajo kakršne koli dividende. Pravice iz delnic so nedeljive. Delnice z enako pravico sestavljajo en razred Prinosniške in imenske delnice, prenosljivost delnic Glede na to, na koga se delnice glasijo, razlikujemo prinosniške in imenske delnice. Prinosniške delnice glasijo na prinosnika in se prenašajo z izročitvijo. Imenske delnice se glasijo na ime in se prenašajo z indosamentom. Za indosament se smiselno uporabljajo predpisi o menici. Za prenos imenskih delnic, izdanih v nematerializirani obliki, velja posebni zakon. Statut lahko omeji prenosljivost imenskih delnic tako, da določi, da je za prenos potrebno dovoljenje družbe (dovoljenje za prenos delnic). O dovoljenju odloča poslovodstvo družbe. Statut lahko določi, da o dovoljenju iz prvega stavka odloča nadzorni svet družbe ali skupščina. Če se imenska delnica prenese na drugega, je treba prenos prijaviti družbi in dokazati prenos. Družba zaznamuje prenos v delniški knjigi. To velja tudi za začasnice Delnice z nominalnim zneskom in kosovne delnice Delnice so lahko oblikovane kot: - delnice z nominalnim zneskom ali kot - kosovne delnice. Združenje nadzornikov Slovenije 14

15 Družba ne sme imeti hkrati obeh oblik delnic. Delež delnice z nominalnim zneskom v osnovnem kapitalu se določa po razmerju med njenim nominalnim zneskom in zneskom osnovnega kapitala. Kosovne delnice se ne glasijo na nominalni znesek. Vsaka kosovna delnica ima enak delež in pripadajoč znesek v osnovnem kapitalu. Znesek v osnovnem kapitalu, ki pripada posamezni kosovni delnici (pripadajoč znesek) ne sme biti nižji od 1 evra. Delež posamezne kosovne delnice v osnovnem kapitalu se določa glede na število izdanih kosovnih delnic (sankcija za drugačno ureditev: ničnost in solidarna odgovornost). Delniška družba ima svoj osnovni kapital razdeljen na kose (kosovne delnice) in ne na delnice z nominalnim kapitalom. Kosovne delnice se ne glasijo na nominalni znesek; predstavljajo enak delni znesek osnovnega kapitala, ki iz delnice ni razviden (fiktivni nominalni znesek, računska vrednost ali pripadajoči znesek kosovne delnice). Delni znesek lahko ugotovimo iz osnovnega kapitala, ki ga delimo s številom vseh kosovnih delnic Združitev in razdelitev delnic S spremembo statuta se lahko pri nespremenjenem osnovnem kapitalu delnice z nominalnim zneskom ali kosovne delnice: - razdelijo na delnice z nižjim nominalnim zneskom ali na več kosov ali - združijo v delnice z višjim nominalnim zneskom ali v manj kosov. Z združitvijo morajo soglašati vsi delničarji, sicer je združitev nična. Delnica se ne sme izdati za emisijski znesek, ki je nižji od nominalnega zneska, pri kosovni delnici pa od pripadajočega zneska (najmanjši emisijski znesek). Izdaja delnice za višji znesek je dopustna Pravice, ki izhajajo iz delnic Iz delnic izhajajo naslednje premoženjske pravice: 1. pravica do dividende oz. udeležbe na dobičku; obstaja ne glede na vrsto delnic. Deleži pri dobičku so sorazmerni z nominalnimi zneski delnic. Dividende se izplačajo le iz dobička družbe, dobiček družbe se lahko razdeli med delničarje ali pa pusti nerazdeljen 2. pravica do likvidacijskega deleža; z vplačilom osnovnega vložka v družbo, le-ta postane last družbe. Do tega premoženja pride delničar le v primeru postopka zmanjšanja osnovnega kapitala in ob prenehanju družbe (likvidacija) 3. prednostna pravica do novih delnic; ta pravica pride v poštev le, če d.d. sklene povečati osnovni kapital. Gre za predkupno pravico dotedanjih delničarjev, da lahko v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem kapitalu odkupijo novo izdane delnice; ta pravica zagotavlja ohranjanje notranje sestave razmerij med delničarji. Članske pravice, ki izhajajo iz delnice so: - aktivna in pasivna volilna pravica v organih družbe, Združenje nadzornikov Slovenije 15

16 - pravica nadzorstva nad poslovanjem družbe, - pravica do informacij na skupščini družbe, - pravica do izpodbijanja sklepov organov družbe, - glasovalna pravica, - manjšinske pravice Sklep o izdaji delnic Delnice se ob izdaji ne morejo prodajati pod svojo nominalno vrednostjo. Delnice se lahko vplačajo v denarju ali s stvarnimi vložki. Vsaj tretjino osnovnega kapitala morajo tvoriti delnice, ki se vplačajo v denarju. Pri izdaji delnic pri postopni ustanovitvi delniške družbe in ob povečanju osnovnega kapitala zakon določa, da skupščina delničarjev izda sklep o izdaji delnic, katerega sestavine so kogentno in taksativno določene. V sklepu o izdaji morajo biti določene vse značilnosti delnic ter podatki o njih in sicer: ali gre za prinosniške ali imenske delnice, ali so navadne ali prednostne, način oz. oblika izdaje, njihova nominalna vrednost, način izplačila dividende, čas in način vpisa delnic, vrsti red uveljavljanja prednosti, način objave izdaje delnic in postopek razdelitve in izročitve delnic, način plačila delnic, vsebina pravic, ki jih imajo imetniki različnih vrst delnic itd Vplačila delnic Denarno plačilo je samo tisto plačilo, ki je bilo opravljeno z zakonitimi plačilnimi sredstvi na račun družbe, ki se ustanavlja, pri banki. Pri stvarnih vložkih ter stvarnem prevzemu in denarnih vplačilih mora biti družbi omogočeno trajno in prosto razpolaganje z njimi od trenutka vpisa družbe v register. Na vsako delnico, ki se vplača v denarju, mora biti pred vpisom delniške družbe v register vplačano najmanj 25 % njene nominalne vrednosti. Za delnice, ki so bile deloma krite s stvarnimi vložki, mora biti pred vpisom družbe v register v denarju plačan tisti del, ki ni krit s plačilom s stvarnim vložkom. Če družbo ustanovi en ustanovitelj, mora delnice v celoti vplačati pred vpisom družbe v register ali zagotoviti družbi ustrezno varščino. Stvarni vložki ali stvarni prevzem se lahko štejejo le tisti premoženjski predmeti oz. pravice, katerih gospodarska vrednost je ugotovljiva Načelo enakega položaja in obveznosti delničarjev Načelo enakega položaja delničarjev je eno od temeljnih načel korporacijskega prava, ki vključuje možnost razlik med delničarji glede na različne vrste delnic istega izdajatelja. Združenje nadzornikov Slovenije 16

17 Razlike med delničarji so seveda odvisne tudi od števila delnic, ki pripadajo posameznemu delničarju. Glasovalna pravica in premoženjske pravice se namreč ravnajo po nominalnem znesku delnice in po številu delnic, ki pripadajo delničarju. Načelo enakega položaja delničarjev pomeni, da morajo organi in družbe delničarje ob enakih pogojih enako obravnavati in je eno od vodilnih načel delniške družbe, ki ga s statutom ni mogoče izključiti. Poudarek je torej na enakih pogojih. Statut pogoje lahko določi različno, npr. naloži določenim delničarjem dodatne obveznosti oz. bremena. Tudi glasovalna pravica se s statutom lahko omeji ob pogojih, ki jih določa ZGD- 1 (npr. najvišje možno število glasov). Načelo enakega obravnavanja zavezuje vse organe delniške družbe, ne le skupščino, na kateri delničarji neposredno uresničujejo glasovalne pravice Glavna obveznost delničarjev - vplačilo Ob korporacijskih (materialnih in upravljalskih) pravicah delničarjev, ZGD-1 določa kot glavno njihovo obveznost vplačilo nominalnih oz. višjih emisijskih zneskov vpisanih delnic ali izročitev stvarnih vložkov. Delničarji morajo plačati vložke na poziv uprave, ki se objavi. Posledica pravočasnega plačila je dolžnost plačila zamudnih obresti, statut lahko predvideva tudi pogodbeno kazen. Zaradi nepravočasnega vplačila ZGD-1 kot sankcijo omogoča izključitev delničarja. Določeno je, da se delničarjem, ki vložka ne vplačajo pravočasno, lahko določi dodaten rok z opozorilom, da se jim bodo po njegovem izteku odvzele delnice in izvršena plačila. Podaljšani rok je treba objaviti in sporočiti vsakemu delničarju s priporočenim pismom. Delničarjem se namreč odvzamejo delnice, če kljub pravnemu pozivu, ki mora vključevati dodatni rok ter opozorilo o odvzemu delnic, ne vplačajo delnic. Odvzem se objavi, namesto odvzetih se izdajo nove delnice. Namesto odvzetih delniških listin se izdajo nove, ki morajo poleg izvršenih delnih plačil vsebovati tudi zaostali znesek. Izključeni delničar še naprej odgovarja družbi za neplačan vložek, če družba tega vložka ne dobi plačanega na drugačen način, to je, če ga ne vplača prednik ali pa se delnica ni prodala na borzi na drug običajen način. ZGD-1 namreč določa tudi plačilno obveznost prednikov, vendar le za tiste zneske, ki jih družba zahteva v dveh letih od dne, ko je prenos delnice prijavljen za vpis v delniško knjigo. ZGD-1 določa, da mora vsak, v delniško knjigo vpisani prednik izključenega imenskega delničarja, družbi plačati vložek, če tega ni mogoče zahtevati od njegovih naslednikov. O pozivu za plačilo izključenemu delničarju mora družba obvestiti njegovega prednika. Vsak prednik mora plačati le tiste zneske, ki jih družba zahteva v dveh letih od dne, ko je prenos delnice prijavljen za vpis v delniško knjigo. Po plačilu vložka se Združenje nadzornikov Slovenije 17

18 izroči nova listina. Če se plačilo vložka od prednikov ne da izterjati, mora družba delnico takoj prodati na borzi ali na drug običajen način. Prepoved oprostitve dajatvenih obveznosti delničarjem ZGD-1 še določa, da delničarji in njihovi predniki ne morejo biti oproščeni plačila prej opisanih obveznosti. Delničarji so lahko oproščeni obveznosti plačila vložkov le z rednim zmanjšanjem osnovnega kapitala ali z zmanjšanjem osnovnega kapitala z umikom delnic do zneska, za katerega je osnovni kapital zmanjšan Prepoved vračila in obrestovanja vložkov, prepoved vpis ter prevzema lastnih delnic ZGD-1 ureja prepoved vračila in obrestovanja vložkov. Določa, da se vložki ne smejo vrniti in ne obrestovati in pojasnjuje, da se za vračilo vložkov ne šteje: - plačilo deleža v bilančnem dobičku v skladu z ZGD-1, - plačilo zaradi dopustne pridobitve lastnih delnic v skladu z ZGD-1. Nedopustno je zlasti plačilo za dajatve oziroma storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to ali je bilo plačilo dano delničarju oziroma z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplačilo dobička). Glede posojil družbi namesto lastnega kapitala se za delničarje, ki imajo v družbi več kot 25-odstotni delež delnic z glasovalno pravico, smiselno uporabljata določbi o posojilu družbi namesto lastnega kapitala in o vračilu posojila pred uvedbo stečaja. Dodatna obveznost delničarjev (v statutu je lahko določeno, da mora delničar poleg vložka v osnovni kapital opraviti dodatne storitve neodplačno ali odplačno) je lahko določena le, če je za prenos delnic potrebno dovoljenje družbe. Obveznosti delničarjev in njihov obseg se navedejo na delnicah ali začasnicah. V statutu je lahko določena pogodbena kazen za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve dodatne obveznosti. ZGD-1 določa, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, velja dolžnost vrnitve le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni. Če se nad družbo začne stečaj, uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem stečajni upravitelj. Zahtevki za vrnitev zastarajo v petih letih po prejemu plačila. ZGD-1 ureja prepoved vpisa lastnih delnic ter prevzema delnic. ZGD-1 določa, da družba ne sme vpisovati lastnih delnic. Tudi odvisna družba ne sme prevzeti delnic obvladujoče družbe, družba v večinski lasti ne sme prevzeti delnic družbe, ki ima v njej večinski delež, niti kot ustanovitelj niti ob povečanju osnovnega kapitala, tudi ne pri pogojnem povišanju osnovnega kapitala. Prevzem delnic v nasprotju s to določbo je veljaven. Kdor je ob ustanovitvi ali ob povečanju osnovnega kapitala prevzel delnice za račun družbe, odvisne družbe ali družbe v večinski lasti, se ne more sklicevati na to, da jih ni prevzel za svoj račun. Dokler ne prevzame Združenje nadzornikov Slovenije 18

19 delnic za svoj račun, nima iz njih nobenih pravic. Če se pri povečanju osnovnega kapitala vpisujejo delnice v nasprotju z ZGD-1, odgovarjajo za celotno vplačilo vsi člani uprave, razen če dokažejo, da niso krivi Prepoved pridobivanja lastnih delnic Družba sme pridobivati lastne delnice le: - če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo; - če naj se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe ali z njo povezane družbe; - če delnice pridobi zato, da bi delničarjem zagotovila odpravnino po ZGD-1; - če je pridobitev neodplačna; - če banka, zavarovalnica in druga finančna organizacija pridobi delnice pri nakupni komisiji; - na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva; - na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osn. kapit.; - na podlagi pooblastila skupščine za nakup lastnih delnic, ki velja 36 mesecev in določa najnižjo in najvišjo nakupno ceno pri pridobivanju delnic kakor tudi delež teh delnic, ki ne sme presegati 10 % osn. kapit. Pri tem družba ne sme pridobiti lastnih delnic izključno zaradi trgovanja. Skupni delež delnic, pridobljenih za namene iz prve do tretje in osme alineje ne sme skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati 10 % osnovnega kapitala. Taka pridobitev lastnih delnic je dovoljena le, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital. Za pridobivanje in odsvajanje lastnih delnic se uporablja pravilo o enakem obravnavanju delničarjev. Domneva se, da je pridobitev ali odsvojitev lastnih delnic v skladu s tem pravilom, če je bila opravljena na podlagi posla, sklenjenega na organiziranem trgu. Drugačno odsvajanje lastnih delnic lahko določi le skupščinski sklep. Pri pridobivanju in odsvajanju lastnih delnic se smiselno uporabljata pravilo o prednostni pravici do novih delnic. Skupščina lahko tudi pooblasti poslovodstvo, da lastne delnice umakne brez nadaljnjega sklepanja o zmanjšanju osnovnega kapitala. Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, je ničen. To ne velja za tekoče pravne posle finančnih organizacij in tudi ne za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci družbe ali z njo povezane družbe. Tak pravni posel je ničen, če družba ne bi mogla oblikovati sklada za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisan sklad,ki se ne sme uporabljati za plačilo delničarjem.ničen je tudi pravni posel med družbo in drugo osebo, po katerem naj bi bila druga oseba upravičena pridobivati delnice družbe za račun družbe ali odvisne družbe, če bi družba pridobila delnice v nasprotju s prejšnjim pravilom. Iz lastnih delnic družba nima nobenih pravic Uporaba čistega dobička in bilančnega dobička Združenje nadzornikov Slovenije 19