Microsoft Word - RavnikMojca

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO Diplomsko delo univerzitetnega programa POSLOVNIK DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE Kandidatka: Mentor: Mojca Ravnik Številka indeksa: izredni prof. dr. Rudi Kocjančič Ljubljana, december 2008

2 POVZETEK 23. decembra 1991 je slovenska skupščina sprejela ustavo, s katero je bil uveden nov parlamentarni sistem, ki temelji na parlamentarni obliki državne oblasti ter načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. 23. decembra 1992 se je konstituiral Državni zbor Republike Slovenije na svoji prvi seji, potem ko je potrdil poslanske mandate ter izvolil predsednika in podpredsednika Državnega zbora. Državni zbor je organ, ki ustreza splošno uveljavljenemu izrazu parlament, ki torej opravlja funkcijo političnega predstavništva ljudstva in funkcijo zakonodajne oblasti oziroma odločanja o vseh najpomembnejših vprašanjih življenja in delovanja v državi. Nov državni zbor je takoj začel posodabljati zakonodajni postopek, pri čemer je posebej poudaril demokratičnost postopka kot predpogoj legitimnosti odločitev. Nov poslovnik državnega zbora je bil sprejet v juniju 1993 in je pomenil velik napredek pri institucionalizaciji državnega zbora. V letih uporabe poslovnika in delovanja državnega zbora so se pokazale številne pomanjkljivosti, zato je bil poslovnik večkrat spremenjen in dopolnjen. V državnem zboru so se pojavile ideje, da bi namesto nadaljnjega spreminjanja in dopolnjevanja obstoječega, bilo primerneje pripraviti nov poslovnik, ki bi se bolj zgledoval po poslovnikih sodobnih parlamentov. Poslovnik državnega zbora igra zelo pomembno vlogo pri zakonodajnem postopku, saj natančno določa način obravnave predlogov zakonov in drugih aktov oziroma potek dela parlamenta. S poslovnikom je urejeno delo parlamenta in njegova notranja organizacija. Zato vsebuje določbe o konstituiranju predstavniškega telesa, njegovem delovnem področju in njegovih sejah ter o pravicah in dolžnostih poslancev in njihovi odgovornosti. V poslovniku so še pravila o poslanskih skupinah ter delovnih telesih parlamenta, o volitvah in imenovanjih ter o razmerjih parlamenta, o volitvah in imenovanjih ter o razmerjih parlamenta do drugih državnih organov, pa tudi norme o parlamentarni preiskavi, javnosti dela itd. KLJUČNE BESEDE: Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije Državni zbor Republike Slovenije Volitve Zakonodajni postopek Parlament ii

3 SUMMARY The parliament od republic of Slovenia has on 23 of December 1991 adopted a constitution with wich a new parliament system was introduced. It is based on the parliamental form of the state authority and a principle af authority sharing in the legislative, exucitive and judicative. The parliament of republic of Slovenia was constituted on its first session on 23 of December it was done after mandates of members of parliament were confirmed and after president and two vice presidents of the parliament were elected. The parliament is an organ that can also fits in the synonym state council which perfoms duties of political representatives of the people and duties of legislative authority and defines all most important questions of living and operating in the country respectively. A new parliament has started modifying a legislation procedure at which it apecially placed stress on a democracy of he procedure as preliminary condition for legitimacy of decisions. New rules of procedures from the parliament of republic of Slovenia were adopted in June 1993 and it meant a great progress at institutionalizing of the parliament. Many insufficiens appeared through the years of using the rules of procedures and operating of the parliamnet. For that, rules of procedures were often modified and supplemented. Many ideas appeared in the parliament that instead of further modifications and supplements of existing ones it would be more suitable to prepare new rules of procedures, which would be more alike rules of procedures in modern parliaments. Rules of procedures of the parliament are very significant for legislation procedure, because it accurately defines the way of proceeding law propositions and other acts and working course of the parliament respectively. The Rules of Procedure regulate the internal organisation of the National Assembly and its work, so they contain provisions on formation of the representative body, its field of work and sessions, on the rights and duties of the deputies and their responsibility. The Rules of Procedure also include the rules on deputy groups and working bodies of the National Assembly, on elections and nomination and on relations with other state bodies as well as the normative regulations of parliamentary inquiries, openness of work etc. KEY WORDS: Rules of procedures from the Parliament of the republic of Slovenia, The Parliament of the republic of Slovenia, Elections, Legislation procedure, Parliament iii

4 KAZALO POVZETEK... ii SUMMARY... iii 1 UVOD POJEM SPLOŠNEGA PREDSTAVNIŠKEGA ORGANA Izvor in razvoj poslovnika Pravna narava poslovnika DRŽAVNI ZBOR KOT PREDSTAVNIŠKO TELO REPUBLIKE SLOVENIJE Splošna opredelitev Volitve in sestava Volitve Volilna pravica Splošna načela volilnega sistema Večinski in proporcionalni sistem Volitve državnega zbora po veljavni zakonodaji Volilne enote Volilni organi Kandidiranje Volilna kampanja Glasovanje Ugotavljanje volilnih izidov Razdelitev mandatov Varstvo volilne pravice Funkcije in pristojnosti Položaj in funkcije poslancev Položaj poslancev Nezdružljivost poslanske funkcije Poslanska imuniteta VSEBINSKA IN PRAVNA NARAVA POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA Splošne določbe Konstituiranje državnega zbora ORGANIZACIJA IN DELOVANJE DRŽAVNEGA ZBORA Predsednik in podpredsednik državnega zbora Kolegij predsednika državnega zbora Generalni sekretar in službe državnega zbora Zakonodajno-pravna služba državnega zbora Poslanske skupine Delovna telesa Seje državnega zbora Udeležba poslancev na sejah državnega zbora in njegovih delovnih teles Javnost dela AKTI IN POSTOPKI Akti državnega zbora Zakonodajni postopek iv

5 Načela zakonodajnega postopka Postopek za sprejem državnega proračuna, rebalansa državnega proračuna, spremembe državnega proračuna in zaključnega računa državnega proračuna Postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe Postopek za sprejem drugih aktov državnega zbora Postopek za spremembo ustave Postopek v zvezi z referendumom Postopek obtožbe predsednika republike, predsednika vlade in ministrov Postopek volitev in imenovanj Postopek v zvezi z imuniteto RAZMERJA DRŽAVNEGA ZBORA DO DRUGIH DRŽAVNIH ORGANOV Razmerja državnega zbora do državnega sveta Razmerja državnega zbora do predsednika republike Razmerja državnega zbora do vlade Razmerja državnega zbora do ustavnega sodišča Razmerja državnega zbora do varuha človekovih pravic Razmerja državnega zbora do drugih državnih organov MEDNARODNO IN DRUGO SODELOVANJE Mednarodno sodelovanje Sodelovanje s slovenskimi manjšinami, izseljenci in zdomci DELO DRŽAVNEGA ZBORA V VOJNEM ALI IZREDNEM STANJU RAZLAGA POSLOVNIKA ROKI PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE PRIMERJAVA NEKDANJEGA IN SEDANJEGA POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA RAZLOGI ZA SPREMINJANJE IN DOPOLNJEVANJE POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA PRAVNA IN DEJANSKA MOČ POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA ZAKLJUČEK LITERATURA IZJAVA O AVTORSTVU IN NAVEDBA LEKTORJA v

6 1 UVOD V Republiki Sloveniji, ki je bila sestavni del nekdanje Jugoslavije, je po ustavi LRS iz leta 1947 veljalo načelo enotnosti oblasti. Najvišja organa državne oblasti LR Slovenije po ustavi sta bila ljudska skupščina LRS in njen prezidij. Ljudska skupščina je imela o svoji notranji organizaciji in načinu dela poslovnik. Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije vsebuje pisana pravila, ki v več kot dvesto členih celovito urejajo organizacijo in način dela parlamenta ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslank in poslancev. Poslovniki so posebej urejena in obvezujoča pravila razpravljanja in odločanja, prilagojena parlamentarnemu okolju, ki temeljijo na enotnih načelih demokratičnosti in so kot taki odraz razmer v dani družbi. Pravila so pomembnem sestavni del politične kulture vsakega naroda in še posebej kulture razpravljanja in nasprotovanja ter končno tudi oblikovanja soglasja; če to ni možno, pa omogočajo edini način civiliziranega preverjanja razmerja moči med številom glasov za neko rešitev ali proti njej. Sodobni poslovniki zagotavljajo stabilen, predvidljiv in učinkovit potek odločanja, ki ga ne morejo ovirati niti spremembe koalicijskih povezav niti nepredvidljive situacije. Smotrna ureditev postopka zagotavlja, da so potrebe neke družbe po zakonodajnem urejanju čim bolje in čim hitreje uresničene. Parlamentarni poslovniki so posebni akti, ki uresničujejo načela parlamentarnega sistema, razložena v ustavi države. Parlamentarni poslovniki skupaj z ustavnimi določbami, ki se nanašajo na delovanje parlamenta, posamezni zakoni in nepisanimi pravili, običaji in rutinami sestavljajo parlamentarno pravo države. Poslovniki so hkrati rezultat zgodovinskega razvoja in parlamentarnih tradicij. Poslovniki se morajo naslanjati na ustave, ki določajo način volitev v parlament in njegovo sestavo, običajno pa tudi splošna načela, kako naj parlament obravnava zakonske predloge, ter načine, kako jih lahko sprejema in dopolnjuje. Ustave pogosto določajo, kdo ima zakonodajno pobudo, da naj se zakon sprejema postopoma v več branjih in tudi kakšne naj bodo večine za sprejemanje posameznih vrst zakonov. Zakoni, ki urejajo postopek volitev in delitev mandatov, se običajno sprejemajo z dvotretjinsko večino. Avtonomni poslovnik, ki ga sprejme parlament in s katerim določa lastno poslovanje oziroma zakonodajni postopek, lahko štejemo za neke vrste zakon ali pa celo za»malo ustavo«- tudi za sprejemanje poslovnika je običajno potrebna večina ali celo obvezna ponovitev glasovanja v naslednjem mandatu. S poslovnikom si predstavniška telesa tradicionalno določijo način konstituiranja in način volitev organov, samostojnost poslancev, javnost dela, sklicevanje zasedanj, naloge predsedujočega, način vzdrževanja miru med zasedanjem. 1

7 Poslovniki opredeljujejo tudi posebna telesa, ki predsedniku parlamenta pomagajo pri načrtovanju dela, vodenju parlamenta in odločanju to so različni posvetovalni organi, ki pomembno prispevajo k temu, da se sodobni parlamenti lahko dovolj učinkovito spopadajo z naraščajočimi zahtevami po zakonodajnem urejanju. Opredeljujejo vrste aktov, ki jih sprejema parlament, in način njihove obravnave. Določajo način vključevanja posameznih udeležencev v proces zakonodajnega odločanja in njihove pristojnosti. Posebej so določene pristojnosti predsednika parlamenta, ki je odgovoren za organizacijo parlamentarnega dela in ki parlament tudi zastopa navzven. Moderni poslovniki upoštevajo pomanjkanje časa in opredeljujejo tudi način načrtovanja zakonodajnega dela, sestavljanje dnevnih redov in sklicevanje sej ter podrobno določajo tudi sankcije za prekoračitev govorov, kršitve reda ali žalitve. Značilnost sodobnih poslovnikov je tudi težnja po specializaciji zakonodajnega odločanja, ki jo uresničujejo z delitvijo dela med skupna zasedanja in delovna telesa. Poslovniki določajo predvsem zakonodajni postopek in posamezne stopnje obravnavanja in sprejemanja zakonskih predlogov in pri tem ločijo med splošno razpravo in obravnavanjem konkretnih določb. Pri tem posebej opredeljujejo pravice in dolžnosti udeležencev v zakonodajnem postopku. Glavno vsebinsko delo naj bi se opravilo v stalnih delovnih telesih, ki jih parlament na začetku svojega mandata posebej ustanovi za obravnavanje vprašaj na posameznih področjih. Poslovniki določajo tudi posebne, a v bistvu podobne postopke za sprejemanje državnega proračuna in zaključnega računa, ratifikacijo mednarodnih pogodb ali za obvezno razlago sprejetih zakonov. Cilj, ki sem ga pri pisanju diplomske naloge zasledovala, je bil podrobna predstavitev poslovnika Državnega zbora, primerjava nekdanjega in sedanjega poslovnika ter učinek poslovnika na delo v Državnem zboru. Vsebino diplomskega dela sem razdelila v šest poglavij. V uvodnem delu navajam uvodne misli o poslovniku in njegovih funkcijah na splošno. V drugem poglavju sem predstavila pojem splošnega predstavniškega telesa. Podrobneje sem opisala izvor in razvoj poslovnika, ter pravno naravo poslovnika. V tretjem poglavju predstavljam Državni zbor kot predstavniško telo Republike Slovenije in podrobneje predstavim volitve, njegovo sestavo, funkcije in pristojnosti, ter položaj poslancev. Četrto poglavje je namenjeno vsebinski in pravni predstavitvi poslovnika Državnega zbora. Peto poglavje je namenjeno primerjavi nekdanjega in sedanjega poslovnika. V zadnjem poglavju sem podrobno predstavila pravno naravo poslovnika Državnega zbora. 2

8 2 POJEM SPLOŠNEGA PREDSTAVNIŠKEGA ORGANA Predstavniška telesa, ki so danes nepogrešljiv element v političnem smislu globalnih družb, so se razvila iz pozno srednjeveških stanovskih skupščin. Te so postopoma pridobivale na pomenu, ko so vse bolj omejevale fevdalnega monarha pri njegovih splošno obveznih političnih ukrepih. Tudi predstavniško telo meščanske demokracije je sprva podedovalo takšno nadzorstveno funkcijo nad dejanskimi izvrševalci oblasti, sčasoma pa se je v zrelem kapitalizmu oblikovalo vsaj formalno najvišji zakonodajni državni organ. Za nastanek in razvoj predstavniških teles sta morala biti izpolnjena dva pogoja. Najprej se je moral pojaviti osamosvojen aparat državne oblasti in potem določena mera samostojnosti družbe nasproti države. Takšne samostojnosti zgodnja ter srednja doba fevdalizma nista poznali.»izraz»predstavniško telo«navadno označuje tisti državni organ, ki predstavlja ljudstvo kot celoto in sprejema najpomembnejše odločitve v družbi. Ker ta organ praviloma opravlja zakonodajno funkcijo kot svojo najpomembnejšo funkcijo, se imenuje tudi zakonodajno telo. V okviru zakonodajne funkcije zakonodajno telo sprejema zakone kot (poleg ustave) najvišje pravne akte, katerih vsebina so najpomembnejše družbene odločitve. V sodobnih demokratičnih državah je zakonodajno telo vedno hkrati tudi splošno predstavniško telo v Angliji, kasneje pa se je z razvojem parlamentarne demokracije tudi drugod uveljavil kot splošno ime za predstavniško oziroma zakonodajno telo«(grad, Kaučič, 1997, str.179 ). Parlament se je najprej razvil v Angliji, kjer se je izraz parlament uporabljal že za srednjeveško stanovsko skupščino, kasneje pa tudi za dvodomno telo, iz katerega je nastal sedanji dvodomni britanski parlament, ki ga sestavljata spodnji dom (House of Comons) in zgornji dom (House of Lords). Na evropskem parlamentu je tekel razvoj drugače, saj se je parlament po angleškem vzoru začel v celinski Evropi uvajati šele v prejšnjem stoletju, vendar zelo počasi in se je v sodobnem pomenu uveljavil večinoma šele po prvi svetovni vojni (Grad, Kaučič, 1997, str.179 ). 2.1 IZVOR IN RAZVOJ POSLOVNIKA V samostojni slovenski državi smo dobili celovit poslovnik državnega zbora najprej leta Po nekaj letih izkušenj z uporabo tega poslovnika so se priprave za spremembo oziroma nov poslovnik začele v posebni strokovni skupini že v letu Strokovna skupina je naslednje leto pripravila delovno gradivo za novi poslovnik, vendar so poslanci leta 1999 predlog sprememb in dopolnitev poslovnika na plenarni seji državnega zbora zavrnili. Prav tako je bil konec leta 2001 zavrnjen predlog skupine poslancev za sprejem novega poslovnika. Predlagatelji iz vrst poslancev so isto leto predlog poslovnika 3

9 nekoliko spremenili in ga ponovno predlagali v sprejem, tako da je bil novi poslovnik državnega zbora Republike Slovenije končno sprejet Na velike težave pri sprejemanju veljavnega poslovnika opozarja dejstvo, da je glasovala za sprejem tega poslovnika komaj zadostna večina poslancev 1 in da je bil tako pomemben akt za delo parlamenta sprejet po (izjemnem) hitrem postopku. Takšen način sprejemanja gotovo ni najboljše zagotovilo za visoko stopnjo identifikacije poslancev s poslovnikom ter za njegovo tekoče in neproblematično izvajanje. Za poslovnik, ki mu v poslanskem žargonu rečemo kar»mala ustava«, bi namreč lahko upravičeno pričakovali, da ga bodo poslanci sprejeli tako rekoč soglasno. Poslovnik parlamenta je za organiziranost in delo predstavniškega telesa najpomembnejši splošni pravni akt, takoj za ustavo. V vsakem primeru je s svojimi normami o notranji členitvi predstavniškega telesa, pravicami in obveznostmi poslancev in določili o postopkih sprejemanja zakonov in drugih parlamentarnih odločitev ključnega pomena za delovanje zakonodajne veje oblasti in za kakovost sprejetih zakonov. Poslovnik predstavniškega telesa z razčlenitvijo institutov zakonodajnega postopka v mnogo čem določa način vlaganja zakonskih predlogov, njihovo bolj ali manj poglobljeno obravnavo v parlamentarnih delovnih telesih in na njegovih plenarnih zasedanjih ter večjo ali manjšo strogost v procesu nastajanja zakona, ki potem vplivajo na kakovost vsakega posameznega zakona in s tem pravnega sistema celotne globalne družbe. V poslovniških določbah za sprejem zakona so zapisana ravnanja poslancev, ki jih morajo opraviti, da predlog pravne ureditve dobi naravo zakona. Zakonodajni postopek kaže organiziran način nastajanja pravnih norm. Organiziranost v procesu nastajanja pravnih norm pa je ravno bistvena značilnost, po kateri se s formalnega vidika razlikujejo pravne norme od drugih vrst družbenih norm. Običajna pravila, morala, pravila lepega vedenja in podobna družbena pravila nastajajo spontano, za pravne norme pa sta vnaprej določena organ, ki jih sprejme, in postopek, po katerem so te norme sprejemane (Igličar, 2004:329). Zato je postopek sprejemanja zakona njegova nepogrešljiva formalna sestavina, akt, ki ne bi bil sprejet po postopku, vnaprej določenim z ustavo in poslovnikom, ne bi mogel dobiti narave zakona. Pravica državnega zbora, da sam sprejema svoj poslovnik, je določena že v ustavi (94.člen), ki predpisuje tudi, da se poslovnik sprejema z dvotretjinsko večino navzočih poslancev, z večino torej, ki je zahtevnejša od večine, potrebne za sprejem večine zakonov. S tega vidika je v našem sistemu dana poslovniku večja teža kot večini zakonov. Poleg poslovnika se lahko način dela in organizacija dela državnega zbora ureja tudi z odloki o ustanovitvi delovnih člen Ustave RS določa:«državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.«za sprejem veljavnega poslovnika je glasovalo 57 poslancev, 24 pa jih je bilo proti. 4

10 teles in s poslovniki delovnih teles (Pravnik, Let. 62, št. 9/10, 2007, str ). 2.2 PRAVNA NARAVA POSLOVNIKA V številnih svojih določbah je poslovnik vir ustavnega prava (Grad, 2002:131). Kar velja še posebno za poslovniška pravila glede zakonodajnega postopka, za člene, ki opredeljujejo javnost dela parlamenta in pravice ter dolžnost poslancev. Pri določanju zakonodajnega postopka je slovenska ustava na poslovnik državnega zbora prenesla celo pooblastilo, da lahko spreminja faze tega postopka, kar je gotovo ustavnopravna vsebina. Ustava je namreč tudi nekakšen program zakonodaje, pri čemer jo potem poslovnik zakonodajnega organa s svojimi normami o načinu sprejemanja zakonov dopolnjuje. Zato je tako pomembno, kako so razumljena pravna načela in norme v poslovniškem razčlenjevanju in kako potem poslanci razumejo določila poslovnika. Poleg tega je seveda nemogoče, da bi poslovnik lahko vnaprej predvidel vse najrazličnejše situacije v procesu odločanja v predstavniškem telesu. V ne povsem jasnih položajih se poslanci zatečejo k razlagi poslovniških določb. Že sam poslovnik državnega zbora določa, da med sejo državnega zbora oziroma njenega delovnega telesa razlaga poslovnik predsedujoči. Kadar državni zbor ne zaseda, pa daje razlago poslovnika Komisija za poslovnik, in to na pobudo poslancev, delovnih teles državnega zbora ali vlade. Pred sprejemom razlage lahko komisija pridobi mnenje zakonodajne pravne službe, razlago pa potem sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih članov. Navsezadnje lahko Komisija za poslovnik tudi predlaga državnemu zboru sprejem avtentične razlage poslovnika. Za ustavnopravno naravo poslovnika govorijo tudi poslovniška določila, ki opredeljujejo ravnanje političnih subjektov oziroma poslanskih skupin pri parlamentarnem odločanju. Norme poslovnika so izjemno pomembne za delovanje demokratične oblike oblasti, saj so zlasti proceduralne norme odločilne pri doseganju legitimnosti sprejetih parlamentarnih odločitev. Poleg tega poslovnik z ureditvijo razmerja do drugih državnih organov posega v organizacijo vrhovnih državnih organov, kar je prav tako sestavina ustave v materialnem pomenu. V smer nad zakonske narave poslovnika kaže še način njegovega sprejemanja, saj je za izglasovanje poslovnika potrebna večja večina, kot je ustavno predvidena za sprejem drugih zakonov. Ustave predvidevajo pri tem pogosto razne kvalificirane večine ob absolutnem in relativnem izhodišču; tako je v slovenski ustavi zahtevana za sprejem poslovnika državnega zbora Republike Slovenije dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev. Ustavno določena kvalificirana večina ima namen doseči večjo usklajenost interesov pri določanju 5

11 pravil, po katerih bo potem parlament sprejemal zakone in druge svoje odločitve. Za sprejem teh odločitev pa zadošča navadna večina opredeljenih glasov. Vsaj poslovniške norme o postopku za sprejemanje zakonov pa so gotovo ustavo tvorne narave, saj določajo način dograjevanja pravnega sistema, ko ustava v materialnem smislu določa, kako naj nastanejo zakoni. Zato sta tudi priprava in sprejem poslovnika vedno zahtevno politično in strokovno opravilo. Poslovnik vsebuje tako kot zakon splošne in abstraktne pravne norme ter je sprejet v zakonodajnem organu po zakonodajnem postopku. S tem upošteva materialne in formalne prvine definicije zakona, čeprav seveda po samem imenu ta akt ni označen kot zakon. S tega vidika srečamo ugotovitve, da je v hierarhiji pravnih aktov poslovnik podoben zakonu in da ima v nekaterih delih značaj zakona. Podobno stališče vendar le do tistih poslovniških določb, ki urejajo postopek sprejemanja aktov v predstavniškem telesu zagovarja v svojih odločbah tudi slovenska ustavno sodna praksa. Razumevanje ustavne opredelitve poslovnika je včasih tudi ožje, tako da je ta obravnavan predvsem kot izraz notranje avtonomije parlamenta in njegove pravice do samoorganiziranja. Takšen pogled pa pripelje do sklepa, da je poslovnik v hierarhiji pravnih aktov nižji od zakona in da mora biti z njim v skladu. Če je poslovnik parlamenta obravnavan zgolj kot avtonomni notranji akt organizacije in poslovanja predstavniškega telesa, je podrejen tako ustavi kot zakonu(pravnik, letn. 62, št. 9/10, 2007, str ). 6

12 3 DRŽAVNI ZBOR KOT PREDSTAVNIŠKO TELO REPUBLIKE SLOVENIJE 3.1 SPLOŠNA OPREDELITEV Vlogo splošnega predstavniškega telesa v slovenski ureditvi opravlja državni zbor. Državni zbor Republike Slovenije šteje 90 poslancev, ki so izvoljeni neposredno na podlagi splošne in enake volilne pravice s tajnim glasovanjem. V njem so predstavljeni državljani Slovenije in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti. Vsaka narodna skupnost ima v državnem zboru zagotovljeno po eno poslansko mesto. Člani državnega zbora so izvoljeni za dobo štirih let, mandatna doba pa je lahko tudi krajša v primeru, če pride do razpusta državnega zbora pred iztekom mandata in do predčasnih volitev. Državni zbor kot predstavniško telo opravlja funkcije, ki so značilne za sodobni parlament. To so zakonodajna funkcija, volilna funkcija in nadzorna funkcija. V okviru zakonodajne funkcije državni zbor opravlja predvsem naslednje naloge: sprejema spremembe ustave, sprejema zakone in druge splošne akte, sprejema svoj poslovnik, sprejema državni proračun in zaključni račun proračuna, ratificira mednarodne pogodbe, razpisuje referendum( Kaučič, Grad, 1999, str. 187). V okviru volilne funkcije državni zbor Republike Slovenije voli ter imenuje in razrešuje predstavnike vlade in ministre, predsednika in podpredsednike državnega zbora, sodnike ustavnega sodišča in druge sodnike, varuha človekovih pravic, guvernerja centralne banke, člane računskega sodišča in druge nosilce javnih funkcij, za katere tako določa zakon. Državni zbor v okviru svoje nadzorne funkcije predvsem odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici in nezaupnici vladi in odloča o obtožbi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem. Poleg teh pristojnosti državni zbor odloča tudi o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil. Temeljna načela o načinu in organizaciji dela državnega zbora so zapisana v poslovniku. Poslovnik sprejmejo poslanci z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Državni zbor opravlja svoje delo na zasedanjih in sejah. Svoje odločitve državni zbor lahko sprejema, če je na seji navzoča večina poslancev. Praviloma državni zbor sprejema svoje odločitve z večino navzočih poslancev. Pri glasovanju o nekaterih stvareh je potrebna zahtevnejša večina: večina glasov vseh poslancev (absolutna večina), dve tretjini glasov navzočih poslancev (relativna kvalificirana večina). Odločitve se praviloma sprejemajo z 7

13 javnim glasovanjem. Tajno glasovanje pa se uporablja le za nekatere volitve (npr. predsednik vlade) in pri nekaterih občutljivejših odločitvah (npr. odločanje o zaupnici vlade). Državni zbor izvoli svojega predsednika z večino glasov vseh poslancev. Predsednik državnega zbora predstavlja državni zbor in vodi njegovo delo. Za svoje delo je odgovoren državnemu zboru. Poleg predsednika ima državni zbor lahko največ tri podpredsednike, ki pomagajo predsedniku pri njegovem delu. Pri uresničevanju funkcij državnega zbora imajo pomembno vlogo delovna telesa državnega zbora, ki proučujejo posamezna področja dela državnega zbora, pripravljajo predloge odločitev državnega zbora o politiki na teh področjih, oblikujejo stališča do posameznih vprašanj ter pripravljajo, proučujejo in obravnavajo predloge zakonov in drugih aktov državnega zbora. Delovna telesa o svojih stališčih in predlogih poročajo državnemu zboru. Državni zbor ima dve vrsti delovnih teles: delovne odbore in delovne komisije. Poslanci, ki so bili izvoljeni z iste kandidatne liste, imajo pravico, da se povezujejo v poslanske skupine. Vodje poslanskih skupin sodelujejo v kolegiju predsednika državnega zbora pri organiziranju dela državnega zbora, pri pripravah sej, v zakonodajnem postopku in pri drugih zadevah, ki se nanašajo na poslovanje državnega zbora. Službe državnega zbora opravljajo vrsto strokovnih, administrativnih ter drugih opravil in tehničnih nalog. Delo vseh služb vodi generalni sekretar, ki ga imenuje državni zbor ( Kaučič, Grad, 1999, str ). 3.2 VOLITVE IN SESTAVA Volitve»Volitve so v sodobnem pojmovanju demokracije eden najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in nujni pogoj za demokratično oblikovanje najpomembnejših državnih organov, zlasti predstavniškega telesa. Z volitvami volivci podelijo članom parlamenta mandat, pooblastilo za to, da odločajo v njihovem imenu o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Zato volitve dajejo legitimnost izvajanju oblasti s strani predstavniškega telesa«(kocjančič, Ribičič, Grad, Kaučič, 1998, str. 144) Volilna pravica»najpomembnejši element volilnega sistema je volilna pravica, ki je ena temeljnih političnih pravic, od katere je v veliki meri odvisen tudi značaj volilnega sistema in sploh političnega sistema v določeni državi. Predpisi o volilni pravici določajo krog oseb, ki imajo pravico voliti v predstavniška telesa, in krog oseb, ki imajo pravico, da so izvoljene za člane teh teles. V sodobnih ustavnih ureditvah je volilna pravica določena v ustavi kot ena temeljnih političnih pravic 8

14 državljana. Volilna pravica obsega pravico voliti (aktivna volilna pravica) in pravico biti izvoljen (pasivna volilna pravica)«(kocjančič, Ribičič, Grad, Kaučič, 1998, str. 145) Splošna načela volilnega sistema Splošna načela volilnega sistema so podana že v sami ustavi, kjer je tudi določeno, da se s kvalificirano večino sprejme zakon, ki podrobneje ureja področje volilnega sistema in postopek volitev.volilni sistem predstavlja zbir pravic in postopkov, ki se nanašajo na volilno pravico, določanje volilnih enot organov, na kandidiranje in potrjevanje list kandidatov, glasovanje na voliščih, ugotavljanje volilnih izidov, razdelitev mandatov in varstvo volilne pravice. Ustava predpisuje štiri načela, ki so temeljna za ureditev volilnega sistema: načelo splošne volilne pravice, načelo enake volilne pravice, načelo neposrednih volitev oziroma glasovanja in načelo tajnosti glasovanja. a) Načelo splošne volilne pravice Načelo splošne volilne pravice pomeni, da je pravica vsakega državljana, ki je dopolnil starost 18 let in mu ni odvzeta poslovna sposobnost, da lahko voli (aktivna volilna pravica) in da je lahko izvoljen (pasivna pravica). b) Načelo enake volilne pravice Načelo enake volilne pravice pomeni, da je glas vsakega državljana vreden enako, vsak državljan ima torej en glas. Vsi državljani imajo tako enak pomen in vpliv na oblikovanje predstavniških teles. c) Načelo neposrednih volitev oziroma glasovanja Načelo neposrednih volitev oziroma glasovanja pomeni, da volivci sami neposredno oziroma direktno (brez posrednika) glasujejo za kandidate za člane predstavniškega telesa. Če pa državljani volijo oziroma izberejo svoje predstavnike, k nato izvolijo člane predstavniškega telesa, gre za posredne volitve. Jasno je, da lahko pride»prava«volja volivcev do izraza le pri neposrednih volitvah. Poleg tega se z neposrednimi volitvami v nekem smislu tudi vzpostavi neposredna povezava med volivcem in izvoljenim, državljani pa vedo, da so njihovi glasovi upoštevani neposredno in da so torej direktno sami vplivali na to, kdo bo izvoljen in kdo ne. Seveda uresničitev tega načela zahteva pri sami izvedbi glasovanja osebno glasovanje in ne dovoljuje, da bi lahko en državljan glasoval namesto drugega. d) Načelo tajnosti glasovanja Z načelom tajnosti glasovanja se želi zagotoviti, da bo volivec izrazil svojo voljo oziroma odločitev svobodno (vsak volivec ima pravico, da se svobodno 9

15 opredeljuje in da ga pri tem ne sme nihče ovirati ali kako drugače vplivati na njegovo odločitev). S tajnostjo glasovanja je onemogočen pritisk na volivca, saj bo samo on vedel, kako se je odločil. Tajnost glasovanja se zagotavlja z ustreznimi pogoji na samem volišču (Kaučič, Grad, 1999, str ) Večinski in proporcionalni sistem Pri volilnem sistemu je zelo pomembno, kako se glasovi volivcev pretvorijo v poslanske sedeže v parlamentu. To bistveno vpliva na sestavo in delovanje parlamenta in s tem na politično življenje v državi nasploh. V teoriji poznamo dva volilna sistema večinski in proporcionalni sistem. a)večinski volilni sistem Bistvo tega sistema je v tem, da je v posamezni volilni enoti izvoljen kandidat, ki je dobil največ glasov. Poznamo dve vrsti večinskega volilnega sistema: sistem relativne večine (Anglija) in sistem absolutne večine. V praksi se običajno uporablja sistem dveh krogov tak sistem poznamo pri nas pri volitvah predsednika republike in županov občin. Pri volitvah v večinskem volilnem sistemu so navadno oblikovane male volilne enote, v katerih se voli en kandidat. b) Proporcionalni volilni sistem Zahteva, da mora biti zastopana v parlamentu tudi»manjšina«, je pripeljala do sistema, ki se imenuje proporcionalni volilni sistem. Osnovna ideja proporcionalnega volilnega sistema je v tem, da naj bodo v parlament izvoljeni kandidati strank glede na sorazmernost dobljenih glasov na volitvah, da bodo torej v parlamentu zastopani politični interesi sorazmerno temu, kot so izraženi na volitvah. Pri tem sistemu imamo velike volilne enote, v katerih se voli več kandidatov naenkrat. Volivci volijo kandidatne liste (praviloma jih določajo stranke), za pretvorbo glasov volivcev v mandate pa se uporabljata dva načina oziroma sistema: sistem volilnega količnika ali t.i. Harejev sistem (število glasov se deli s številom predstavnikov, ki se volijo, kar predstavlja volilni količnik; vsaka lista dobi toliko mest, kolikokrat je volilni količnik vsebovan v številu glasov za to listo; k temu je zmeraj dodano še pravilo o načinu razdelitve»ostanka«) in d'hontov sistem (omogoča, da se poleg podpore, ki so jo dobile posamezne liste v volilni enoti, upošteva tudi podpora, ki so jo dobile istoimenske liste v dveh ali več volilnih enotah oziroma v celi državi) ( Kaučič, Grad, 1999, str ) Volitve državnega zbora po veljavni zakonodaji Z Zakonom o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92, 60/95, 67/97, 70/00) je pri nas uveljavljen proporcionalni volilni sistem z nekaterimi korekcijami večinskega sistema. Poslanci se volijo po volilnih enotah po načelu, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev, in po načelu, da so v državnem zboru sorazmerno zastopani politični interesi. 10

16 Volitve v državi so lahko splošne (redne in predčasne), nadomestne, naknadne in ponovne. Splošne volitve v državni zbor so lahko redne ali predčasne. Volitve razpiše predsednik republike, ki v aktu o razpisu določi poleg dneva razpisa tudi dan glasovanja. Redne volitve se opravijo na štiri leta, predčasne pa, če se državni zbor razpusti pred potekom štiriletne mandatne dobe. Redne volitve se opravijo najprej dva meseca in najkasneje petnajst dni pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega državnega zbora, predčasne volitve pa najkasneje dva meseca po razpustu državnega zbora (predsednik republike jih razpiše z aktom o razpustitvi državnega zbora).če poslancu preneha mandat postane poslanec za preostanek mandatne dobe tisti kandidat z liste kandidatov, ki bi bil izvoljen, če ne bi bil izvoljen poslanec, ki mu je prenehal mandat. Nadomestne volitve se opravijo, če na listi ni naslednjega kandidata, zakon pa predvideva še izvedbo teh volitev, če je poslanec odstopil od poslanske funkcije prej kot v šestih mesecih od potrditve poslanskega mandata. Nadomestne volitve se opravijo v volilni enoti, v kateri je bil izvoljen kandidat, ki je dobil največ glasov. Poslanec se na nadomestnih volitvah izvoli za čas do izteka mandatne dobe. Naknadne volitve se opravijo, če v volilni enoti oziroma na posameznem volišču ni bilo izvedeno glasovanje (npr. zaradi poplav in drugih nesreč) na dan, ki je določen za glasovanje. Te volitve razpiše volilna komisija v volilne enote, za izvedbo pa se smiselno uporabljajo zakonske določbe o splošnih volitvah. Ponovne volitve se opravijo po že opravljenih volitvah in pomenijo ponovno glasovanje volivcev z določenega območja. Opravijo se v naslednjih primerih: če pristojna volilna komisija zaradi nepravilnosti, ki bi utegnile vplivati na izid volitev, razveljavi glasovanje na volišču in odredi ponovne volitve. Ponovne volitve se opravijo tudi v primeru, če državni zbor oziroma ustavno sodišče v primeru pritožbe ne potrdi poslanskega mandata in republiška volilna komisija ugotovi, da je zaradi tega potrebno opraviti ponovne volitve ( Kaučič, Grad, 1999, str ) Volilne enote Zaradi izvedbe volitev se celotno državno ozemlje razdeli na volilne enote to je manjša območja oziroma teritorije. Razdelite se opravi tako, da je v vsaki volilni enoti približno enako število prebivalcev, vsaki volilni enoti pa je v načelu zagotovljenih tudi enako število mandatov (poslanskih mest). Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot, v vsaki volilni enoti pa se voli enajst poslancev. Na tak način se izvoli skupaj 88 poslancev. Dve posebni volilni enoti sta določeni za območja občin, kjer živi italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, ki ima zagotovljeno vsaka po eno poslansko mesto. 11

17 V volilni enoti se o posameznih kandidatih glasuje v volilnih okrajih. Tudi pri razdelitvi volilne enote na volilne okraje velja, da se ti oblikujejo glede na približno enako število prebivalcev ( Grad, Golobič, Svete, 2000, str. 15, 16) Volilni organi Volilni organi, ki vodijo in izvajajo volitve poslancev, so volilne komisije in volilni odbori. Volilne komisije se volijo za štiri leta, volilni odbor pa za vsake volitve. Volilne komisije se delijo na republiško volilno komisijo, komisije volilnih enot in okrajne volilne komisije. Republiška volilna komisija skrbi za zakonitost volitev in enotno uporabo zakonskih določb, usklajuje delo drugih volilnih komisij, daje strokovna navodila ter nadzoruje njihovo delo, predpiše obrazce za izvrševanje zakona, objavi izide volitev v državni zbor, sestavljajo pa jo predsednik in pet članov ter njihovi namestniki. Za predsednika in njegovega namestnika se imenujeta sodnika vrhovnega sodišča, dva člana in njuna namestnika se imenujeta izmed pravnih strokovnjakov, trije člani in njihovi namestniki pa se imenujejo po predlogih poslanskih skupin, upoštevajoč sorazmerno zastopanost političnih strank. Volilne komisije volilnih enot skrbijo za zakonitost volitev v volilni enoti; ugotavljajo, ali so posamične kandidature oziroma liste kandidatov v skladu z zakonom; ugotavljajo rezultate glasovanja in razglasijo, kateri poslanci so izvoljeni v volilni enoti, ter dajejo poročila o izidu; vodijo tehnično in drugo delo v zvezi z volitvami. Imenuje jih republiška volilna komisija, sestavljajo pa jih predsednik in trije člani ter njihovi namestniki. Predsednik in namestnik se imenujeta izmed sodnikov, en član in namestnik izmed pravnih strokovnjakov, dva člana in namestnika pa po predlogih poslanskih skupin, pri čemer se upošteva sorazmerna zastopanost političnih strank. Okrajne volilne komisije določajo volišča, imenujejo volilne odbore, ugotavljajo volilni izid v volilnem okraju, vodijo tehnično in drugo delo v zvezi z volitvami. Imenuje jih republiška volilna komisija. Sestavljene so iz predsednika in treh članov ter njihovih namestnikov. Predsednik se imenuje izmed sodnikov, njegov namestnik pa izmed drugih diplomiranih pravnikov, ostali člani in namestniki se imenujejo po predlogih političnih strank, pri čemer se upošteva njihova sorazmerna zastopanost. Volilni odbori vodijo glasovanje na voliščih in ugotavljajo izid glasovanja na voliščih. Okrajna volilna komisija imenuje volilni odbor za posamezno volišče izmed državljanov, ki imajo stalno prebivališče na območju volilnega okraja. Volilni odbor sestavljajo predsednik in parno število članov ter njihovi namestniki. Volilni organ je sklepčen, če je navzoč predsednik in vsi člani ali njihovi namestniki. Pri delu volilnih organov so lahko navzoči predstavniki list kandidatov oziroma zaupniki list kandidatov ( Kaučič, Grad, 1999, str ). 12

18 Kandidiranje Kandidate za poslance državnega zbora lahko predlagajo politične stranke in volivci. Politična stranka določi kandidate po postopku, določenim z njenimi pravili. Kandidatno listo vloži vsaka stranka posebej, dvoje ali več strank pa lahko predloži tudi skupno kandidatno listo. Za vložitev liste kandidatov pa sta z zakonom predvideni dve možnosti: Liste kandidatov lahko politična stranka vloži v vseh volilnih enotah, če liste podprejo s svojimi podpisi najmanj trije poslanci državnega zbora, Listo kandidatov lahko vloži politična stranka v posamezni volilni enoti, če so jo določili člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v volilni enoti, in če listo s podpisi podpre najmanj 50 volivcev te enote. Volivci določijo listo kandidatov s podpisovanjem, pri čemer je za določitev liste kandidatov potrebnih najmanj 100 podpisov volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Pri tem velja, da lahko posamezni volivec izrazi svojo podporo s podpisom samo enkrat, poda pa jo na predpisanem obrazcu pred pristojnim organom, ki vodi evidenco volilne pravice. Na posamezni listi je lahko največ toliko kandidatov, kolikor poslancev se voli v volilni enoti. Za vsako kandidaturo je potrebno pisno soglasje kandidata, posameznik pa lahko kandidira samo v eni volilni enoti in samo na eni listi kandidatov. Pri določitvi liste kandidatov se tudi določi, v katerem volilnem okraju se bo glasovalo o posameznem kandidatu z liste kandidatov, saj se v vsakem volilnem okraju glasuje samo o enem kandidatu z iste liste kandidatov. Liste kandidatov se vložijo najkasneje petindvajseti dan pred dnevom glasovanja pri volilni komisiji volilne enote (Grad, Golobič, Svete, 2000, str. 15, 16) Volilna kampanja Predlagatelji kandidatov, predvsem politične stranke, si v času do volitev prizadevajo, da bi volivci njihove kandidate spoznali, da bi spoznali njihove programe in bi se odločili zanje tudi pri glasovanju na volitvah. Da bi tudi to potekalo na urejen način in da ne bi prihajalo do skrajnosti, je z zakonom predpisana volilna kampanja to so vsa politično propagandna sporočila in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju o kandidatih za poslance državnega zbora, ki obsega predvsem volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja, plakatiranje in predvolilne shode. Volilna kampanja se lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja ( Kaučič, Grad, 1999, str ). 13

19 Glasovanje Neposredno glasovanje opravljajo volivci na voliščih, in sicer na območju, kjer imajo stalno prebivališče in so vpisani v volilni imenik. Glasovanje na voliščih vodijo volilni odbori, ki morajo poskrbeti za zakonitost glasovanja in za ustrezne pogoje izvedbe volitev. Glasovanje poteka na voliščih na dan volitev od 7. do 19. ure. Volivec na volišču glasuje za kandidate z list kandidatov. Glasuje samo za enega kandidata. Glede na vašo veljavno volilno ureditev je pomembno, da volivec s tem, ko glasuje za kandidata, hkrati da glas tudi listi, na kateri je kandidat, za katerega je glasoval ( Kaučič, Grad, 1999, str ) Ugotavljanje volilnih izidov Po opravljenih volitvah se najprej ugotovijo rezultati na vsakem volišču tako da je izid volitev v vsakem volilnem okraju, v volilni enoti in na nivoju države kot celote samo zbir rezultatov s posameznih volišč. Volilni odbor ugotavlja: skupno število volivcev po volilnem imeniku in po potrdilih, število oddanih glasovnic, število neveljavnih glasovnic, koliko glasov so dobili posamezni kandidati. O svojem delu sestavi volilni odbor zapisnik. Okrajna volilna komisija ugotovi volilne rezultate za območje volilnega okraja. Njene ugotovitve so zbir rezultatov glasovanja na voliščih. Volilna komisija volilne enote ugotovi za vsako listo kandidatov, koliko glasov so dobili posamezni kandidati z liste po volilnih okrajih in delež glasov posameznih kandidatov v skupnem številu glasov, oddanih v volilnem okraju, ter skupno število glasov, ki so bili oddani za listo v volilni enoti. Volilna komisija ugotovi tudi skupno število glasov, oddanih za vse liste v volilni enoti. Najpomembnejši rezultat dela volilne komisije v volilni enoti, to je ugotovitev števila mandatov, ki jih je dobila posamezna lista, in ugotovitev, kateri poslanci so izvoljeni že v volilni enoti. Republiška volilna komisija ima poleg drugih nalog predvsem nalogo, da ugotovi izid volitev na državni ravni (to opravi na podlagi rezultatov volitev, ki so jih zapisniško ugotovile volilne komisije volilnih enot). Izid volitev v državni zbor objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, izvoljenemu poslancu pa izda potrdilo o izvolitvi ( Kaučič, Grad, 1999, str ) Razdelitev mandatov Katere stranke in kateri kandidati bodo izvoljeni, je seveda odvisno od izida glasovanja oziroma dobljenega števila glasov, vendar pa je to odvisno tudi od predpisanega načina razdelitve mandatov oziroma, bolje rečeno, načina pretvorbe glasov volivcev v poslanske sedeže. Glede na to, da je pri nas uveljavljen proporcionalni sistem, je v skladu s tem urejena tudi pretvorba glasov v poslanske sedeže. Razdelitev mandatov se 14

20 opravlja na dveh ravneh: najprej v volilni enoti, nato na ravni celotne države. V volilni enoti in glede na število glasov, ki so jih dobili posamezni kandidati. Preostali mandati se razdelijo na ravni celotne države. Tukaj se razdelijo mandati, ki niso bili razdeljeni v volilnih enotah (razdelitev na podlagi ostanka glasov) z upoštevanjem d 'Hontovega sistema, in mandati, ki se razdelijo na osnovi tak imenovanih»nacionalnih list«( Kaučič, Grad, 1999, str ) Varstvo volilne pravice Za varstvo volilne pravice so predvidena naslednja pravna sredstva: Ugovor pri volilni komisiji volilne enote (vloži ga lahko vsak kandidat oziroma predstavnik liste zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja republiška volilna komisija lahko to odločbo razveljavi ali spremeni, če ugotovi, da je nepravilna ali nezakonita; vloži ga lahko vsak kandidat, predstavnik liste kandidatov in vsak volivec zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije), pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (vloži se lahko zoper odločbo volilne komisije, s katero se zavrne lista kandidatov in zoper druge odločbe volilne komisije volilne enote oziroma republiške volilne komisije), pritožba na Državni zbor (vloži jo lahko vsak kandidat in predstavnik liste kandidatov zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov). Zoper odločitev Državnega zbora je možna pritožba na ustavno sodišče. Državni zbor je v našem ustavnem sistemu predstavniški organ oziroma organ zakonodajne oblasti. Oblikuje se na podlagi volitev oziroma uresničitve splošne in enake volilne pravice državljank in državljanov Republike Slovenije, to je državljanov, ki so dopolnili starost 18 let in s tem pridobili pravico voliti in biti voljen. Državni zbor se voli za štiri leta. Državni zbor sestavljajo poslanci, ki jih izvolijo državljani Slovenije, in šteje 90 poslancev. Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim tajnim glasovanjem. V državni zbor se mora izvoliti po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti. Sam volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev ( Kaučič, Grad, 1999, str ). 3.3 FUNKCIJE IN PRISTOJNOSTI Državni zbor kot predstavniško telo opravlja vse funkcije, ki so značilne za sodobni parlament. Razdelimo jih zlasti na zakonodajno (kamor štejemo tudi sprejemanje drugih pravnih in ne pravnih splošnih aktov), volilno funkcijo in nadzorno funkcijo. Zakonodajno funkcijo državnega zbora je mogoče razumeti kot zakonodajno funkcijo v ožjem in širšem pomenu. Pod prvo nedvomno sodi sprejemanje 15

21 zakonov, v širšem pomenu pa bi lahko pod zakonodajno funkcijo šteli tudi sprejemanje drugih aktov, naštetih v prejšnjem odstavku. V okviru zakonodajne funkcije državni zbor zlasti: Sprejema spremembe ustave Sprejema zakone in druge splošne pravne akte Sprejema svoj poslovnik Sprejema državni proračun in zaključni račun proračuna Ratificira mednarodne pogodbe Razpisuje referendum V okviru volilne funkcije državni zbor voli ter imenuje in razrešuje predsednika vlade in ministre, predsednika in podpredsednike državnega zbora, sodnike ustavnega sodišča, sodnike, pet članov sodnega sveta, guvernerja centralne banke, člane računskega sodišča, varuha človekovih pravic itd. vsekakor nam primerjava z obsegom volilne funkcije drugih sodobnih parlamentov pokaže, da ima naš državni zbor mnogo več volilnih funkcij, kar po vsej verjetnosti izvira iz tradicije prejšnjega skupščinskega sistema. V okviru svoje nadzorne funkcije državni zbor zlasti odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici in nezaupnici vladi in o obtožbi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem. Glede nato lahko v okviru nadzorstvene funkcije državnega zbora ločimo funkcijo političnega nadzora, ki se kaže v nadzoru nad delovanjem izvršilne oblasti, ter funkcijo splošnega družbenega nadzora, k jo izvaja zlasti prek parlamentarne preiskave, lahko pa tudi s sprejemanjem različnih neobveznih aktov, kot so deklaracije, stališča, sklepi itd. Poleg tega je izredno pomembna pristojnost državnega zbora, da odloča o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil. Državni zbor opravlja še nekatere druge pomembne naloge, zlasti verificira mandate poslancev in odloča o imuniteti, ne samo poslancev, temveč tudi sodnikov ustavnega sodišča in sodnikov (Kaučič, Grad, 1999, str. 187). 3.4 POLOŽAJ IN FUNKCIJE POSLANCEV Položaj poslancev Poslanec pridobi svoj položaj z izvolitvijo, izvrševati pa ga lahko začne, ko mu je potrjen njegov mandat v državnem zboru. Za položaj poslanca je značilno, da ima podobne pravice in dolžnosti, kot jih imajo drugi nosilci javnih funkcij, po katerih pa se tudi razlikuje od nosilcev drugih javnih funkcij. Tako ima poslanec poslansko imuniteto, torej najširšo obliko imunitete, glede poslanske funkcije velja načelo nezdružljivosti funkcij in svojo funkcijo opravlja poklicno. Posebne pravice in dolžnosti pa ima poslanec v parlamentu. 16

22 Kot večina drugih ustav tudi naša ustava izrecno določa, da poslanci državnega zbora dobivajo plačo in nadomestilo, ki sta določena z zakonom. Zakon o poslancih je bil glede tega določnejši in določa, da ima poslanec pravico do plače in nadomestila. V vsakem primeru ima torej poslanec pravico, da dobiva za svoje delo plačo, katere višino določi državni zbor, kot tudi nadomestila in druge pravice, ki jih imajo zaposleni (Kocjančič, Ribičič, Grad, Kaučič 1998, str. 168) Nezdružljivost poslanske funkcije Poslanec ne sme biti hkrati član državnega sveta niti ne sme opravljati druge funkcije ali dela v državnih organih. Poslanec tudi ne sme poklicno opravljati funkcije v organih lokalnih skupnosti. Z dnem potrditve poslanskega mandata poslancu preneha funkcija, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, oziroma delo v državnem organu. Poslanec ne sme opravljati pridobitne dejavnosti, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije. Poslanec ne sme biti član nadzornega odbora gospodarske družbe (Ustava RS, člen) Poslanska imuniteta Ustava Republike Slovenije (83. člen) predpisuje tako poklicno (non-liability) kot tudi nepoklicno (inviolability) poslansko imuniteto. Podrobneje je poslanska imuniteta določena v Zakonu o poslancih (22. člen) in v Poslovniku Državnega zbora (203. do 219. člen). Poslanec državnega zbora uživa imuniteto od potrditve do prenehanja mandata. a)poklicna imuniteta Po ustavi Republike Slovenije (prvi odstavek 83. člena) poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih telesih. Poklicna imuniteta poslancev torej ne vključuje vseh kaznivih dejanj, temveč le tista, ki jih lahko izvrši poslanec z izražanjem svojega mnenja ali glasu. To so dejanja, kot npr.: govor, izjava, predlog, poročilo, glasovanje ipd. Ker gre za neodgovornost za dejanja, ki izhajajo iz izraženega mnenja oziroma izjave, pridejo v poštev samo kazniva dejanja, ki se lahko storijo z besedo oziroma z izjavo in izražanjem svojega mnenja. Poslanec je te imunitete deležen samo, če stori eno izmed prej opisanih dejanj na seji državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Če poslanec takega dejanja ne bi storil na takšni seji, bi zanj kazensko odgovarjal kot vsak drug državljan (npr. če bi storil tako dejanje zunaj sej, četudi v prostorih državnega zbora, v poslanski pisarni, na političnem zborovanju, v tisku ipd.). Poklicna imuniteta se šteje za absolutno, kar pomeni da izključuje kazensko odgovornost poslanca (za dejanja, ki jih je storil pri opravljanju svoje funkcije v državnem zboru), tako v času opravljanja poslanske funkcije kot tudi po izteku poslanskega mandata. Ta imuniteta ne pozna nobenih pravnih omejitev. Njej se tudi poslanec ne more odreči. V primerjavi z nekaterimi ureditvami je torej v 17