Prilika o izgubljenem sinu

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Goran Merica VLOGA OČETA, OBEH SINOV V PRILIKI O IZGUBLJENEM SINU DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM TEOLOGIJA Goran Merica VLOGA OČETA, OBEH SINOV V PRILIKI O IZGUBLJENEM SINU DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Ivan Platovnjak Ljubljana, 2016

4

5 ZAHVALA Bogu za razum in vztrajnost Mentorju za velikodušno, potrpežljivo svetovanje in vodenje naloge Domačim za potrpljenje in podporo v molitvi ter dobrih delih Vsem ljudem, ki so darovali svoje trpljenje za moj poklic III

6

7 SEZNAM KRATIC CD Cerkveni dokumenti KKC Katekizem katoliške Cerkve SP Sveto pismo IV

8

9 KAZALO ZAHVALA... III SEZNAM KRATIC... V KAZALO... VII UVOD PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU VRGEL SE MU JE V OBJEM Neki človek je imel dva sina Vzeti stvari in se izgubiti Potisniti stvarstvo v laž Kot suženj se naprej občutiš, nato pa postaneš Paradigma gospodar suženj Po svoji volji Praznina posedovanja Vrnitev vase pred očetom Srečati očeta Ponovno oblečen kot sin Drama trmoglavljenja Ni sin, ker ni svoboden Vse kar je očetovo je naše Naš Bog je svobodno sprejetje oseb Spreobrnjenje Sprava Odpuščanje DUHOVNA RAZLAGA REMBRANDTOVE SLIKE O IZGUBLJENEM SINU Dogodek Mlajši sin Starejši sin Oče Ostale osebe O skušnjavah v mladosti, grehu, spreobrnjenju in spravi Kdor vidi mene, vidi Očeta V

10

11 3. DRUGI VIDIK GLEDANJA Zakaj zbeži sin od hiše: kaj ga moti in kaj si želi? Kaj je laž- imeti lažen in zmoten pogled na življenje, kam lahko to pripelje? Kaj je izgubil sin v tujini, ko je živel razpuščeno življenje? Komu bi mogli danes primerjati tega fanta? Znajti se med svinjami Kako se zgodi prestop iz ponižanja k ponižnosti in priznanju? Kakšna je vloga očeta v priliki: je policaj, zakaj molči, zakaj ga ne gre iskat, se sploh še zanima za sina? Odločilno je srečanje: sin ponovno sreča očeta, se vrne k njemu? Zakaj je prišlo do gostije, ko se je vrnil sin, ki je vse zapravil? Kakšen pa je drugi brat, zakaj ga Sveto pismo ne pohvali, da je ostal zvest in pomagal očetu? Podoba farizejev Ne skupnost sužnjev, ampak svobodnjakov- sinov SKLEP POVZETEK SUMMARY SEZNAM REFERENC VI

12

13 UVOD Mnogi razlagalci Svetega pisma imenujejo za osrednjo in najpomembnejšo priliko Lukovega evangelija priliko o izgubljenem sinu. Priliko o izgubljenem sinu najdemo v 15. poglavju Lukovega evangelija in je zasnovana kot ena sama prilika. Silvano Fausti meni, da jo upravičeno imenujemo»evangelij v Evangeliju«. Predstavlja namreč sam vrh Lukovega sporočila. Gre za priliko, ki ima en sam splošen pomen, za razliko od alegorije, kjer se vsaka beseda nanaša na določen zgodovinski dogodek. To seveda pa ne pomeni, da so določene podrobnosti v priliki o izgubljenem sinu nepotrebne, ampak so kot puščice, ki jih izstreli lokostrelec iz različnih kotov in imajo zmeraj enak cilj sredina tarče. Bolj kot prilika o»izgubljenem sinu«ali»o starejšem sinu«je to prilika o Očetu. Razodeva nam njegovo brezpogojno ljubezen do grešnega sina, njegovo veselje, da je od njega spoznan kot oče in končno povabilo pravičnemu, naj ga prepozna kot brata. V tej priliki je pokazana pot spreobrnjenja, ki ni toliko psihološki proces v grešniku. Pot spreobrnitve je prav zaradi tega velikokrat naporna. Večkrat je problem prav v tem, ker imamo napačne predstavo Boga. Iz te napačne predstave so se v zgodovini razvile različne smeri, ki so same izoblikovale svojo podobo Boga. Te smeri so ateizem, legalizem, nihilizem, vitimizem V povezavi s tem nepoznavanjem Boga so Boga nekateri hoteli uničiti. Voltaire je menil, da če ga ne bi bilo, bi ga bilo potrebno izumiti, da bi usužnjili ljudi. Bakuin je šel še korak naprej. Dejal je, da ga je potrebno uničiti, če obstaja, da bi se osvobodili. Ta prilika ima prvi namen privesti starejšega brata do tega, da sprejme, da je Bog usmiljenje. Veselo odkritje za grešnika je smrtonosni poraz za pravičnega. Gre za priliko, ki ima en sam splošni namen, za razliko od alegorije, kjer se vsaka beseda nanaša na določen zgodovinski dogodek. To pa še ne pomeni, da so posamezne podrobnosti nepotrebne. Prilika bolje zajame širino resničnosti kakor enoličen in gol pojem. Vsak njen element osvetli določen vidik. Če bi bil zanemarljive vrednosti, ne bi bil naveden. 1

14 Če je torej pomen le eden, potem vsaka posamezna beseda, dozorel sad starega spomina, služi k temu, da ga naredi še bolj vidnega, ga označi in obogati. Tu bomo brali vse v luči tega, kar pravi Oče:»Treba pa je bilo praznovati«. To so razumeli grešniki, ki praznujejo z Jezusom. Pravični so poklicani, da storijo isto. Prilika, ki se prične z mlajšim»sinom«in se konča s starejšim»bratom«, ima v središču razodetja Očeta, ki čezmerno ljubi vsakega izgubljenega otroka. To je pouk starejšemu, da bi sprejel mlajšega kot brata. Samo tako lahko spozna Očeta in postane, tako kot on. 2

15 PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU Lk 15, 11-32»Neki človek je imel dva sina. Mlajši je rekel očetu: Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!«in razdelim jima je imetje. Nekaj dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je stradati. Šel je in se vsilil nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: Koliko najemnikov mojega očeta ima kruh v obilju, jaz pa tukaj od lakote umiram.. Vrnil se bom k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov. Vstal je in šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Oče pa je naročil svojim služabnikom: Brž prinesite najboljšo obleko in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo. Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden. In začeli so veselo pojedino. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: Kaj je to? Pojasnil mu je: Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj. Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. 3

16 On pa je dejal očetu: Poglej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta, tvoj sin, ki je s hotnicami zapravil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele. Oče pa mu je odvrnil: Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«4

17 1. VRGEL SE MU JE V OBJEM Pogosto se zgodi, da tedaj ko si pogledamo v srce in mislimo na Boga, občutimo ljudje velikokrat nelagodje, ki si ga sami ne vemo niti razložiti, se sprašujemo ali je Bog zadovoljen z našimi izbirami in našim življenjem. Iz tega lahko sklepamo, da osnovno vprašanje vedno ostaja pri človeku, vprašanje o Božji podobi, ali smo res ljudje podobni Bogu. Za vsakega posameznika je pomembno, da dojame, da je Bog usmiljenje, ljubezen, šele takrat bo naše življenje postalo veselje in praznik. Šele takrat bomo ob gledanju v svoje srce videli svobodo, ki jo občutimo, ko nam gre vse lepo in se imamo lepo v svojem življenju. Zato je pomembno, da se zavedamo, da obstajata dve osnovni vrsti grešnikov. Tisti, ki veljajo za takšne ljudi, ki kradejo, povzročajo zlo, zaupajo v bogastvo, sebe, ki se prepuščajo strastem lastnega mesa, ki se jezijo, pijejo, tepejo in ubijajo. Takšni grešniki so dostikrat izčrpani od svojega greha in ne morejo prenašati niti samega sebe, kaj še koga drugega. Grehi so za človeka velikokrat privlačni, po drugi strani pa nas dušijo. Navadno ljudje grešimo, ker želimo s tem nekaj doseči, dokazati, občutiti in seveda zmagati. Ne zavedamo se, da nam vsak greh, ki ga storimo utesnjuje naše srce. Kadar grešimo, se postavljamo na stran Eve, ki je želela s sadežem postati podobna Bogu in mi smo isti. Kdor izkuša noč greha, čaka zarjo, kakor vodo, kdor je zablodil v puščavi. Obstaja pa še druga skupina grešnikov, ki so prepričani, da niso takšni, ki sami sebi verjamejo, da so pravični, ki v srcu ne skušajo življenjske potrebe, da bi se spreobrnili. Tem osebam pravimo, da se imajo za najbolj pomembne in da so vsa njihova dejanja pravilna. Seveda si zato tudi prilaščajo Boga, ki ga imenujejo zakon, obred in navado. Sami so mnenja, da se ravnajo po pravilih in da so s tem že deležni opravičenja. Iz tega lahko vidimo, da so zakon prilagodili svoji pregrehi, zadovoljstvu lastne volje in seveda s tem dosegli to, da so postali zmožni živeti. Kar je najhujše od vsega je to, da svojo pregreho imenujejo sposobnost ali drugače povedano religiozna popolnost. V ospredju vsega tega je njihov egoizem in napuh. Tukaj se vidi, ta človekova zaprtost vase in zaprtost v svojo lažno religioznost. V teh dveh pogledih na greh se lahko prepozna vsak posameznik in vidi svojo grešnost. Iz tega lahko vidimo, da se grešnik oddalji od Boga, ker je greh v tem, da se obrnemo stran od prave poti in smeri, ki nas vodi proti Bogu in 5

18 njegovi ljubezni. Vsak posameznik dobro ve in se zaveda, da je Bog vstopil v greh grešnikov z namenom, da se jim ponovno približa in premosti tisto razdaljo, ki jih ovira v pristnem odnosu. 1.1 Neki človek je imel dva sina Že na začetku besedila nam pade v oči beseda»neki človek«. Tukaj gre za Boga, ki je hkrati oče in mati, zakon in ljubezen. Čeprav nam sovražnik prikaže očeta samo kot zakon, ki smo si ga mi poistovetili z našo vestjo, ki nas obsoja. Jezus tukaj odigra pomembno vlogo, ko podčrta materinske lastnosti Očeta.»Dva«sinova nakazujeta počelo mnoštva, celoto človeštva. Gre pa tukaj tudi za počelo razlikovanja. Grešniki in pravični, zanj smo vedno in samo otroci. Zato ima Oče sočutje z vsemi in ne gleda na grehe. Mi ne vemo, da nam je on Oče in vidimo, da smo bratje, razen, ko se je treba kregati glede dediščine. On pa ve, da smo njegovi sinovi v Sinu. Oba sinova gresta po svoji poti. Njuna pot je različna, glede na to, kako bosta dojemala dejstvo da sta sinova in s tem tudi ljubezni do očeta in posledično svojega bratstva. V tem lahko vidimo, da je naše življenje odvisno od tega, kakšen je naš pogled in zaznava očeta, to je Boga. Vsak posameznik ne more zapreti vsakega odnosa samo na jaz ti, ampak daje vedno možnost dopustiti, da v ta odnos vstopi tudi Bog. Pomembno za vsakega posameznika je, da se zaveda, da podoba, ki jo ima vsak posameznik o Bogu, določa naše stanje in seveda je to tudi osnova za naše vzpostavljanje odnosov z drugimi. Človek postane to, kar je, sredi drugih. Iz tega lahko vidimo, da brez razmerij ne obstajamo več in naše življenje ni več mogoče. Človek ve, koliko živi, ko ve, kako globoka so njegova srečanja. 1.2 Vzeti stvari in se izgubiti Mlajši sin je v tej priliki prikazan tukaj kot počelo upora in revolucije. Upor je prav v tem, da nekdo zahteva nekaj zase, da vzame svoj delež zase, ga iztrga iz celoto in ga obvladuje z lastno voljo. Tukaj gre za enostransko uveljavitev lastne volje in zato gre za 6

19 počelo upora.»oče«(fausti 1995, 6) tako ga kliče le mlajši sin. Ne kliče ga tako, da bi imel do njega pozitivna čustva, kolikor da bi uveljavil svoje pravice. Mlajši sin ga pozna kot nekoga, ki mu naj daruje stvari, ki mu pripadajo, na takšen način čuti do njega pridušen odnos odvisnosti. Najhujše v tej vrstici je to, da živi od njegove dediščine, se oddalji od njega, ker njega doživlja kot nasprotnika svobode. Lahko ga dojemamo kot podobnika Adama, ki se je enako upiral svojemu življenjskemu vodniku. V evangeljski priliki je torej mlajši sin tisti, ki hoče svojo premoženje, ki jo zahteva samo zase. Temeljna težava pa je v tem, da človek nima v sebi moči poosebljene ljubezni, s katero bi si mogel poosebiti svet. Človek je oseba, ki živi v odnosih samo takrat, kolikor je Očetov sin. Mlajšemu, dokler je živel oče, je pripadalo posedovanje, vendar ne uporablja in uživanje tretjine posestva. Bolj kot denar, ki je sredstvo, sin zahteva samostojnost, polno življenje, ki bo povsod puščalo sledove lastnega veselja. Globoka hrepenenja našega srca se nagibajo k temu, kar je lastno Bogu in česar mi potrebujemo. Od tod se lahko rodi zavist in odpor proti Bogu kot našemu nasprotniku. Grešnik, ki uveljavlja lastno voljo na enostranski način, tako da se upira povezavi z Očetom, s tem se postavlja zunaj odnosa ljubezni. Ljubezen je občestvo, se pravi usmerjenost k drugemu, se pravi da smo drug z drugim povezani. Mlajši sin pa se umakne drugemu, povezavi z drugim. S tem bo uresničil svojo voljo zunaj ljubezni in bo to na nek način pomenilo tudi uničenje. Vidimo, da Bog ni tekmec. Svojim otrokom daje vse, kar ima. Tukaj lahko vidimo, da je že nekoč dal Adamu enakost s seboj, ki mu jo je ta potem hotel ukrasti. (Fausti 1995, 6) Greh pa je v tem, da kradeš, kar ti je podarjeno, da imaš v lasti, kar ne more biti, kakor le od drugega. Vemo, da bo Bog dal v resnici človeku, ne le to, kar mu pripada. Dal mu bo mnogo več in to je svoje lastno življenje, ko mu bo postal služabnik in suženj. Po sebi je vsak dar, čeprav še tako majhen, znamenje neke druge resničnosti. Zahteve, ki jih izrazita oba sinova Očetu, so vselej majhne in bedne v primerjavi z darom, ki ga hoče on dati, samega sebe. 7

20 1.3 Potisniti stvarstvo v laž Prilika pripoveduje, da je mlajši sin zbral svoje premoženje, tukaj gre predvsem za hlapenje po življenju, ko se mu mudi, toda vemo, da ga je zapravil v daljni deželi. Vse to kaže nato, da človek ne more zbrati dovolj premoženja in ga oblikovati v agapični zastonjski ljubezni, kakor je to zmožen le Stvarnik. Tukaj je lepo prikazano, da človek, ki se odpove ljubezni, da bi uveljavil samega sebe, ne zmore in nima moči zbirati premoženja, ki ga zbiramo za nebeško kraljestvo. Mlajši sin je zbiral lastno premoženje zase, da bi potem z njim počel karkoli se bi mu zahotelo. To ga je privedlo do tega, da je vse svoje življenje podredil samo premoženju. Bistvenega kar potrebuje človek za svoje življenje pa ni vzel. Sabo ni vzel očetove ljubezni, katera je bistveni dar za vse. Tako je bil mlajši sin prikrajšan za ljubezen, veselje, pravičnost in mir. Lepa primerjava tega je tudi Adamov greh. Saj človek v grehu ne ostane usmerjen k svojemu stvarniku, k svoji Prapodobi, ampak se namesto tega usmeri k drevesu, ki je v sinovem primeru premoženje, to je k predmetu in pričakuje, da bo zaradi tega postal kakor Bog. V tem želi doseči, da se mu bodi vsi klanjali in ga častili. Tukaj sin izgubi pogled v obličje Boga in lastno obličje. Najhujše kar se je zgodilo mlajšemu sinu je seveda to, da je bil daleč od vsega in samega sebe. Adam (Fausti 1995, 6) je storil enako pri svojem grehu, ko izgovori svoje prve besede Bogu:»Skril sem se«(1mz 3, 9s). Vidimo lahko, da je v človeku kot posledica greha prisotna strast, ki pa je seveda ni mogoče nadzorovati, da bi jo mogli upravljati. Človek, ki je usmerjen k premoženju, ki hoče da mu je vse to izvor in središče njegovega celovitega upravljanja s tem izdaja svojo resnico. Ko sin odide od svojega Očeta, izgubi svojo sinovstvo. Lep primer tega je tudi, da postane kakor studenec, ki se odreže od svojega izvira, od koder prihaja. S tem ko sin zapravlja svoje premoženje z razuzdanim življenjem, zapravlja tudi samega sebe in s tem tudi svoje dostojanstvo. Vsak človek se mora zavedati, da samo Bog je Bog in zunaj njega ni smisla za človeka. Zato vemo, da samo živeti z Bogom pomeni za človeka živeti v lastni resnici in da služenje Bogu pomeni tudi služiti samemu sebi. Vedno pa je tako, da služenje samo samemu sebi privede vsakega posameznika tako daleč, da se izgubi v stvareh, za katere mislimo, da jih obvladujemo. Človek stiska premoženje, toda njegov egoizem lahko pripelje do tega, da se zaveda da je vse izgubil in da je vse odneslo. Iz tega lahko vidimo, kako minljiva je 8

21 strast. Sin, ki je zapravil svoje premoženje z razuzdanim življenjem, kaže na to, da se zaveda svojega umiranja, ko je izgubil svoj odnos z lastnim izvorom. Zato je iskal vse drobtinici, da bi potešil in ugasil svojo lastno žejo. To je poskušal storiti s prodajanjem svojega lastnega telesa in prostituiranjem. V tem se vidi, kako nizko je prišla njegova podoba o samem sebi ter njegovem življenju. Sinu je vse to postalo malik, ki pa ga je peljalo v smrt. V tesnobi, ko človek ne občuti več nobene radosti zapolnjuje vso praznino z različnimi nadomestki, ki pa človeka pahnejo še v večjo praznino in samoto. 1.4 Kot suženj se naprej občutiš, nato pa postaneš Mlajši sin je očetovo hišo doživljal kot preveč ozko, v kateri ni imel dovolj svobode ter je bil preveč utesnjen. Očeta je doživljal kot gospodarja, ki samo gospoduje in veleva. V vsem tem se skriva prav največja težava. Od hiše odide zaradi tega, ker želi biti sam gospodar nad svojim premoženjem. Vse to pa se konča tako, da vso svoje premoženje zapravi. S tem, ko izgubi vse svoje stvari in jih zapravi, ni več gospodar, ampak kmalu postane suženj v tuji deželi daleč od doma. Velikokrat se zgodi, da človek v tesnobi zapravi vse svoje življenje v strahu pred smrtjo. Hudič, ki je avtor smrti, preko tesnobe vedno drži človeka v roki in ga vklepa v sužnost celo življenje, dokler ga vsega ne žrtvuje. V tisti deželi, ko je sin zapravil vso imetje je nastala huda lakota. Tista dežela (Fausti 1995, 7) je vedno sinonim za človeka, ki je oddaljen od Boga, saj se človek največkrat prav takrat počuti v velikem pomanjkanju. Vse to kaže nato, da človeku manjka potreba po življenju. Sin šele sedaj vidi, da mu doma ni ničesar primanjkovalo in da ni bil suženj lastnemu očetu. Vso pomanjkljivost, ki je prisotna v tem danem trenutku pa lahko zapolni samo Bog, ki vedno ve, kaj v danem trenutku najbolj potrebuje človek. Na začetku je sin bil prepričan, da on zmore vse sam in da je lahko on sam gospodar vsega. Toda po nekaj trenutkih življenja vidi in se mu prikaže realno življenje in dejansko stanje. Vso to pomanjkanje, ki ga doživlja sin ga resnično sili k temu, da postane suženj. Tudi v današnjem času velikokrat mladi ljudje samega sebe doživljajo kot sužnji, zato pogostokrat odidejo od svojih domov in živijo svoje življenje. Šele ko spoznajo pravo pomanjkanje ljubezni, ki je vedno prisotna od Boga in staršev vidijo svojo napako. 9

22 1. 5 Paradigma gospodar suženj V tem primeru gre za odnos med očetom in sinom, ki je zapustil hišo svojega očeta. Hišo je zapustil predvsem zaradi tega, ker se je v domači hiši počutil kot suženj. Primerno za to je vidik, da kdor se odseli od Boga, ki je pravi človekov dom, se želi naseliti v dom nekega tujca, kateremu preda vso svojo svobodo in resnično postane tujec in suženj samemu sebi. Iz tega lahko sklepamo, da kdor je trpel in se počutil kot suženj v bližini Očeta, odide služit tujim gospodarjem. Zdi se mi, da je greh v vsej polnosti načel tragično resnico človeka, ko je popačil podobo Boga in Očeta. Bog me pušča svobodnega tudi takrat ko grešim in s tem služim malikom. Zavedati se je potrebno, da človek ni ateist ampak malikovalec. Človekov največji problem je zagotovo ta, da neprenehoma teži k temu, da bi si ustvaril razmere za suženjstvo. Vedno je človek suženj lastnim idejam, naukom, strukturam, zakonom, pravilom itd. S tem, ko se človek oddalji od Očeta, postane žalosten odposlanec malika, ki človeka zadolži služiti njegovim ostudnostim in slabim navadam. Človek ko zapusti Boga in se podvrže sužnosti nadomestkov, ki si jih seveda ustvari sam, naredi si malike in jim potem zvesto služi in podredi vse svoje življenje temu. Človek misli, da bo s tem, ko ne bo več služil Bogu, ampak za središče svojega življenje izbere samega sebe, bolj svoboden. S tem, ko človek zapusti Boga je prepričan da bo pridobil na veljavi, a se ne zaveda, kako se zmanjšuje njegova vrednost. Sam postaja iz dneva v dan manjvreden in pomemben od svojih pojmov, videnj, zakonov, ki si jih je sam postavil. Kadar človek postane suženj tega, navadno živi in je predan grehu, ki je njegov smerokaz v življenju (Rim 7,4d). Iz tega lahko sklepamo, da ljudje na nek način imamo v sebi strah, da bi bili otroci in bi živeli v svobodi ter bili svobodni. Demon strahu namreč vedno drži človeka v sužnosti in gospoduje nad njim. Ko je sin postal suženj svojega novega gospodarja, ga je ta poslal past svinje. Za vsakega Juda je bilo to gnusobno dejanje, da je moral gojiti in hraniti nekaj, kar je bilo za njih nečisto. Vse to nam kaže, da kdor se loči od Boga, pusti v sebi prostor zato, da lahko raste vse kar je nepodobnost njemu in seveda hrani tisto, kar je neistovetno s samim seboj in njegovim življenjem. Pravo premoženje, ki ga ima človek v posesti je Kristus, ki živi z grešnim človekom, ki mu omogoča, da se vrne preko sina nazaj k svojemu Očetu. V resnici pa je potrebno mlajšemu sinu postati izgubljen, potrebno mu je vse zapraviti in se nato izgubiti v sužnosti greha, da lahko v vsej polnosti spozna, da njegov oče ni gospodar, ampak pravi oče, ki ga neizmerno in 10

23 brezpogojno ljubi. Iz tega pa ne smemo sklepati in trditi, da gre vsako odrešenje za vsakega človeka ravno preko»dna«(rupnik 1999, 30), ki ga človek doživi z oddaljevanjem od svojega očeta. 1.6 Po svoji volji Prilika mi govori, da je mlajši sin zapravil vso svoje imetje. Po svoji lastni odločitvi se je odločil, da bo odšel od očeta s svojim premoženjem. Kako je mogoče, da nekdo zapravi vse svoje premoženje in želi biti gospodar samemu sebi. Pri mlajšem sinu gre za enostransko uresničitev svoje volje in zato je zapravil vso svoje imetje in ni imel ničesar. Njegovo življenje je pristalo v sužnosti, kjer pa prihaja pred sina celo zavist do svinj, ki imajo za jesti. Vemo, da je Jezus rekel:»blagor lačnim, kajti nasičeni boste«(lk 6, 21). Vsak izmed nas, ki želi biti nasičen, mora najprej vedeti in spoznati, česar je lačen. Človek vedno spoznava pravo hrano, ki nasiti in kaj ga ne nasiti (Am 8, 11d). Če hoče človek služiti ljubezni, se mora znati odpovedati uveljavljanju samega sebe. Kadar želimo vstopiti v ljubezen in da bi nas ona sama prežela je prvi pogoj se odpovedati samemu sebi. Dejstvo, da sin začne pasti svinje pri tujem gospodarju, razkriva njegovo identiteto in komu služi. Sin se je s tem podredil gospodarju tuje dežele in samega sebe najde v sužnosti. S tem ko služi in pase svinje je daleč od svojega očeta. V dani situaciji zre svojo lastno resničnost in vidi to, kam ga je pripeljala misel, da želi postati sam svoj gospodar. Pri sinu je prisotno tako veliko pomanjkanje, da bi bil zadovoljen z rožiči s katerimi se pasejo svinje, da bi potešil svojo lakoto. V danem trenutku lahko vidimo paradoks greha (Rupnik 1999, 34). Sin, ki je želel postati gospodar sveta nima sam ničesar za jesti. Sam postane sestradan in postaja podoben svinjam, saj se želi zadovoljiti z njihovo hrano. Človek dobro ve, da je njegova potešitev lakote možna samo pri Očetu. Sam se dobro zaveda, da ne more živeti od te hrane in vse to kaže na človekovo plemenitost. V sinu je vedno prisotna nostalgija po Bogu, katerega on imenuje oče. 11

24 Ponižanje, ki ga je doživel sin, kaže na njegovo stanje in razkrije da se človek kar hoče storiti po svoji volji vedno obrne proti njemu. Vsak posameznik se je dolžan zavedati, da ponižanja ne dosežemo z askezo (Rupnik 1999, 35). Ponižnost je krepost, ki ima notranjo dinamiko kot vse ostale kreposti. Ponižnost je stanje milosti in ljubezni, ki pa je sin v danem trenutku ni imel in je zato pristal med svinjami. Sin ni znal dati prednosti drugemu, ki je značilna drža ponižnosti. Prava vrednost ponižnosti je mogoča le takrat, ko gre za agapično, zastonjsko ljubezen. Sin vso svojo resničnost in ponižanje uvide šele tam na travniku med svinjami. 1.7 Praznina posedovanja Premoženje, ki ga je vzel sin in odšel od doma ter ga imel v posesti in ga je zapravil, prične v njem vzbujati nostalgijo po domu in očetu, katerega je zapustil. Dobrine katerih je bil deležen doma je zahteval od očeta, da bi lahko sam opravljal z njimi. Vse to si je želel, da v njih nebi videl očeta gospodarja. Sin je na začetku vsega tega zunaj samega sebe, saj je odtujen v svojih željah, ki ga na koncu pripeljejo v lakoto namesto, da bi ga rešile. Sam osebno se tega dejanja ne kesa, ampak se preprosto povedano spametuje. Če so ga na začetku pogled po dobrinah odpeljale daleč stran od doma in od očeta, se šele zdaj ko nima več doma in očeta v njem rodi gibanje, ki ga vodi v njegovo notranjost. Počasi spoznava svojo napako, ki jo je storil svobodno in neprisiljeno. V tem grehu, ki ga je storil mlajši sin, se ponavlja greh, ki je opisan v prvi Mojzesovi knjigi. Sin je podoben Adamu, ki je zapustil Boga, ki je Oseba ljubezni in se prepustil predmetu, ki ne nudi ugodja in topline. Človek iz sebe naredi predmet in vse to mu pripomore, da samega sebe razoseblja. Lakota da sinu razumeti, da se je zmotil v vrednotenju stvari. Iz tega lahko vidimo, da gre sedaj za neko novo pot. Sam spregovori tudi o tem, da je potrebno postati takšen kot njegov starejši brat, toda tudi to njegovo mišljenje je še vedno napačno. Še vedno ima sin napačno podobo o Očetu. Sin tukaj v tem trenutku čuti veliko praznino, kajti je izpraznil mesto, ki je bilo namenjeno Očetu. Iz tega lahko vidimo tudi to, da je v današnjem času največja človekova lakota človekova razčlovečenost, pomanjkanje bivanja. Vse to vodi vsakega posameznika k temu, da išče pravi vir svojega življenja. 12

25 Zato vsaka praznina, ki jo človek doživi vabi vsakega posameznika k temu, da se vsak začne vračati h koreninam in mora iti ponovno nazaj v svojo notranjost. 1.8 Vrnitev vase pred očetom Z vrnitvijo sina v samega vase doživi vso ponižanje. Ta trenutek, ki ga on sam takrat doživlja je najtežji za vsakega posameznika. Edina rešitev, ki je mogoča, da mora stopiti v svojo notranjost in ponovno vstopiti pred očeta. Želja po Očetu, v nas vedno sproži gibanje, ki nas vodi k danemu cilju. Želja po vrnitvi k Očetu v nas vedno ostane, kakor ostane v ribi potreba po vodi. Pomembno je, da sin prizna polom katerega je storil in da se odpove poskusu, da bi še enkrat ravnal po svoji volji in da si odločal v skladu z lastnim umom. Človek, ki se vrne vase mora nujno stopiti v odnos z drugim. Vsak izmed nas je ustvarjen za odnos. Človeku ni mogoče delovati in živeti, če ni v odnosu. S tem, ko priznava svojo napako pa je potrebno paziti, da ne bi padel v past zaničevanja (Rupnik 1999, 37). Vsak je zmožen, da se vrne sam vase, ne da bi se pred komer koli znašel. Mogoče je, da ostanemo sami v svojem srcu in gledamo v grozoto teme in samote. Prav te stvari je doživljaj mlajši sin. Vse te stvari pa so pustili maliki in različne stvari. Vsi predmeti so sinu predstavljali v danem trenutku vso gotovost, odgovornost in odločitev, ki pa je bila svobodna in je izražala lastno voljo. Sin se je zavedal, da živi v grehu. Velikokrat je nevarno, da si grešnik želi sam naložiti kazen. Dostikrat se zgodi, da takrat v tistem stanju delamo vse mogoče in svete sklepe, katerim na koncu nismo kos. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da resnično vstopiti vase pomeni vstopiti v odnos v ljubezen (Rupnik 1999, 39). Stopiti vase pomeni tudi stopiti v srce in se znajti pred usmiljenim Očetom, ki človeka ne izda, ampak ga vedno gleda ljubeznijo in odprtostjo po sprejetju. Sinu se v tistem trenutku pojavlja tudi vprašanje, ali je še vreden, da se imenuje sin. Biti sin pa ni vprašanje dostojanstva in zaslug. Sami si ne izbiramo od koga bomo in se svobodno odločili za to. V to smo postavljeni in poslani. Sin še vedno ne razume bistva, da je Oče nujna in zastonjska ljubezen. Veliki problem lahko nastane takrat, ko mlajši sin v svoji nevrednosti preživlja krizo, ki ga lahko odvede še dlje od Očeta. Vemo, da pravo zlo za grešnika ni greh, ampak njegov odnos do sebe. Šele ko bo 13

26 sin v vsej polnosti šel k Očetu, bo videl bistvo vsega odpuščanja in zastonjske ljubezni. Vsako spreobrnjenje je v tem, da sprejmemo Boga za očeta, ki vsakega posameznika ljubi zastonjsko in brezpogojno. Greh starejšega sina je zelo prisoten v mlajšem sinu. Največ kar zmore mlajši sin je to, da obžaluje svoje dejanje, ki mu ni uspelo. Zelo pomembno je, da vsak ki spozna svoj greh, da se ne ustavi ob njem, ampak gre naprej naravnost v naročje svojega Očeta, ki ga ljubi takšnega kakršen je. Največji problem vsega je ta, da sin misli na svojo lakoto, svojo zmoto, svoj greh in na svojo nevrednost in zato bo v njem do takrat želja, da bo plačanec pri svojem očetu. 1.9 Srečati očeta V vsakem življenju je zelo pomembno, da znamo vstati iz lastne nesrečne zavesti in lastnih občutkov krivde, da bi šli k očetu. Za mlajšega sina je bila oddaljenost od Očeta dejansko novo bivališče, ki si ga je sam izbral z željo po uveljavitvi svoje volje. Vemo, da oddaljenost od očeta vodi vsakega posameznika v propad, se pravi v smrt. Ne glede na to, kako daleč je bil sin od doma, ga je Oče vedno videl, saj vedno gleda s srcem. Nobena noč in temina ga ne more skriti njegovemu pogledu (Ps 139, 11s). Oče (Rupnik 1999, 49) ga je videl, ko je sin bil še daleč od doma, kajti ljubezen ne pozna meje in razdalje. Ob srečanju je bil oče zelo ganjen. Vid vedno v človeku vedno sproži neko čustvo: jezo (Mr 3, 5) ali ganjenost (7, 13; 10, 33), ali celo z jokom (19, 41). V očetu ni prostora za sovraštvo ali jezo, ker je Bog in ne človek (Oz 11, 8s). Bog je vedno obrnjen k človeku, on le čaka da se mi obrnemo k njemu, da bi nam pokazal svoj obraz, ki je vedno nam na razpolago. Sin je stopal proti domu po poti, ki jo je oče velikokrat prehodil. Hodil je okrog njega v ljubezni, da bi v njem prebudila željo po ponovnem prihodu dom. Ganjenost kaže na materinski vidik Božjega očetovstva. Njegova ljubezen, ki se daje sinu je maternična in nujna,ki ga dela ranljivega in vedno razpoložljivega. Vidimo, da je ganjenost pravo nasprotje neobčutljivosti in trdoti srca. Vedno na vsakem koraku lahko 14

27 začutimo, da je to osnovna lastnost Boga, ki je usmiljen (6, 36). Potrebno je vedet, da je božje očetovstvo po sebi za materinskostjo. Zaradi te ljubezni je vsak izmed nas ustvarjeni in ljubljeni brezpogojno in od vedno in za vedno sprejeti. Pogled Boga, ki je neskončna in brezpogojna ljubezen, gleda na grešnika nežno in dobrohotno, kot gleda mati na svojega otroka, ko je bolan. Ljubezen spreminja pogled vsakega posameznika, spreminja njegov um, voljo in čutenje (Rupnik 1999, 49). Nora ljubezen, ki jo premore le Bog, se použiva pred človekovimi očmi. Vse to pripomore k temu, da grešnik v največji globini svojega srca naredi nekaj novega iz sebe in to začne tudi živeti. Oče je stekel v objem svojemu sinu. Takrat, ko človek preneha bežati, se zave, da tisti pred katerim beži, gre za njim, kajti mu želi le najboljše. Zelo dolgo je trajal tek Boga proti človeku. Končal se bo pa v vsej polnosti šele takrat, ko bo dosegel zadnjega. Še en dokaz popolne očetove ljubezni je ta, da je podaril poljub svojemu izgubljenemu sinu. Vse kaže nato, da je poljub Očeta življenja pomenil njegovo očetovsko ljubezen do Sina. Današnji kristjani smo tudi prav po tej priliki poklicani k temu, da se znamo vreči v današnjem času v objem drugemu in darovati poljub sprejemanja in ljubezni do sočloveka. Ljudje velikokrat danes zdihujejo:»poljublja naj me s poljubi svojih ust«(vp, 1, 2). Objem očeta, ki ga je podaril sinu, zaduši (Rupnik 1999, 54) izpoved lastnega sina. Sinu ni uspelo izgovoriti tega, kar si je pripravil, kar bi oče moral z njim storiti in kar je on doživljal po svoji volji. Sin si ne upa imenovati očeta z»moj«(lk 18b. 20). V njem obstaja gotovost po očetovstvu in seveda želja sina po pripadnosti. Ob srečanju z očetom je sin še vedno osredotočen le na svoj lastni greh, katerega je storil. Sin se ne zaveda očetovega pogleda, njegove ganjenosti, njegovega padca v objem, njegovega poljuba. Taka slepota je njegov pekel, ki ga zapira vase. Ni dovolj njemu, da mu je Oče izkazal svojo ljubezen. Vsekakor je pomembno, da ta ljubezen prenovi sina ter mu je podarjena nova vloga v življenju. 15

28 1.10 Ponovno oblečen kot sin Sin se je vrnil v domači dom takšen, kakršen je odšel. Oče kliče svojim služabnikom, da naj brž prinesejo svatovska oblačila. Oče se zaveda, kako škodi njegovemu sinu zamisel, da se vrača domov kot suženj. S tem želi oče doseči predvsem to, da bi v sinu takoj na samem začetku ubil to laž, ki ga ubija. Očeta utruja že misel, da mora imeti sužnje namesto otrok, saj ima to doma že v starejšem sinu. Čeprav se mlajši sin čuti nevrednega na gostijo vse to služi k temu, da človek razume, da je povabila na gostijo dar. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da je greh postal kraj, kjer se je poveličalo očetovo usmiljenje (Rim 5, 20), tako kot globina doline kaže na višino gore. S tem, ko oče kliče in reče naj mu prinesejo obleko, misli na obleko časa in dostojanstva, ki si jo sin tudi zasluži. Ta obleka pa seveda pomeni Božjo podobnost in sličnost, izvirno slavno in lepoto, ki je odevala človeka (1Mz 1, 27). Vse to kaže nato, da se očetovo dostojanstvo nikoli ne omaja tudi v brodolomu našega sinovstva. Oče je vedno pripravljen za nas in nas čaka ko se vrnemo k njemu v njegov objem. Seveda se je potrebno zavedati, da ta obleka je sam Kristus, novi človek, v katerega smo oblečeni (Gal 3, 27; Ef 4, 24; Kol 3, 9s). Vsi, ki so se vrnili k očetu, se čutijo ljubljeni od njega, sveti in izvoljeni v Sinu so kot oni oblečeni v usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, modrost in medsebojno ljubezen (Kol 3, 12s). Kolikor bolj se pustimo, da nas prežema podoba Sina, toliko bolj postajamo sinovi, s tem seveda vedno bolj čutimo kot sinovi, želimo si postajati kot sinovi in smo zmožni v vsakem trenutku našega življenja storiti sinovska dejanja. Grešniku, ki je sin pripada veliko več, kot je on sam verjel in si domišljal. S tem, ko mu je oče ob vrnitvi domov podaril prstan na roko, kaže predvsem to, da mu je ponovno dana vsa oblast nad vsem ( Jn 1, 28; 1Mz 41, 41 42). Vse to pa odseva, da mu je dal oče pečat na srce, ki je polno ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Po tem daru ljubezni, ki ga je storil oče je sin vse, kar je Oče sam. Še en dokaz da je oče sprejel svojega sina v vsej polnosti je, da mu je dal sandale na noge. Suženj ne nosi sandal. Sin je moral prehoditi mnogo v tuji deželi in tam spoznal nagoto suženjstva. Sedaj ko je ponovno svoboden kot Oče, lahko stopi na pravo pot, ki je pot ljubezni in miru. Sandali na 16

29 sinovih nogah so na nek način tudi znamenje plemenitosti in domačnosti, katere je bil ponovno deležen sin. Iz tega lahko vidimo, da sta Oče in sin eno (Jn 10, 30). Gostija, ki je bila prisotna in zaklano pitano tele, ki so ga jedli in praznovali ob vrnitvi sina domov, je tudi namig na evharistijo. Saj gre za kruh Kraljestva, katerega je jedel Jezus z grešniki, saj njegovo življenje postaja naše življenje. Vsa očetova čustva in njegovi darovi, ki jih je podaril svojemu sinu se stekajo v praznično obedovanje z žrtvijo pitanega teleta. Zelo lepa gesta je bila očetova,ki je grešnika imenoval z»moj sin«. Ta beseda, ki jo je izgovoril oče je ustvarjajoča, razglaša nas in nas naredi za otroke, kakor je bilo to z Jezusom pri krstu (Lk 3, 22) in pri spremenjenju na gori (Lk 9, 35). Vedeti moramo, da je njegova ljubezen takšna, da se ne imenujemo samo njegovi otroci, ampak smo v polnosti in resnici njegovi otroci. Vse to je bilo podkrepljeno z praznovanjem, ki so ga začeli ob vrnitvi sina nazaj domov. Zelo pomembno je, da spoznamo praznovanje, ki se je začelo in nam kaže na nekaj kar se ne bo nikoli končalo. Oče se v vsej polnosti veseli tega dogodka in mu srce igra od radosti. Za praznik niso pomembni predmeti in ne more za njega poskrbeti posest, ampak ga omogočijo razmerja, srečanja med osebami (Rupnik 1999, 60). Ti pomembni atributi za praznik, ki je bil zelo veličasten so v vsej polnosti uresničeni Drama trmoglavljenja Starejši sin je bil na polju, kjer je obdeloval zemljo. Vsak posameznik dobro ve, da preko obdelovanja zemlje, kjer si človek preko potu svojega obraza služi vsakdanji kruh za življenje. (1Mz 3, 19). Iz tega lahko tudi vidimo, da je po eni strani človek tudi gospodar polja in njegov ustvarjalec (Rupnik 1999, 63). Starejši sin je podoba vsakega pravičnega. V tem dejanju se tudi prične vrhunec prilike, saj pride do srečanja s tistim, ki mora biti še najden. Za starejšega brata pomeni vrnitev k Očetu udeležiti se slavja za brata. Kadar je še na polju pomeni, da še ni v Očetovi hiši, kjer stanuje odpuščeni grešnik. Vse to slavje in praznik pa prireja Bog za svojega sina, ki je bil izgubljen in je zdaj spet najden. Starejši sin ne ve nič o Božjem veselju. Ko je slišal glasbo in ples ga je 17

30 to, kakor Jona»hudo užalostilo in se je jezil«(jon 4, 1). Jeza, ki jo je občutil starejši sin je odgovor na nemoč pred nečim, kar ga je ogrožalo. Držo Očeta, ki je v tem danem trenutku prisotna doživlja kot smrt vsega svojega vsakodnevnega uslužnega življenja. Kdor je izkusil odpuščanje, kdor je občutil dejanje usmiljenja, kdor je živel dobro, ki ga je seveda doseglo kot nezaslužen dar, razume dobro drugega, razume tudi vrnitev grešnika in se udeleži očetovega praznika (Rupnik 1999, 65). Oseba, ki se pa ne zaznava utemeljenega v ljubezni, nima možnosti videti dobrega in ga tudi ne okušati. Starejši sin, ki je človek dela in napora, podrejen vsem pravilom, se na koncu tudi sam razodene kot razuzdanec, ker noče priti na praznovanje očeta, ki se veseli, da je dobil nazaj svojega sina. To veselje bi moralo biti tudi njegovo, saj bi se moral veseliti, da je dobil nazaj svojega brata živega in zdravega. V starejšem sinu je prisotna tudi zavist. V Svetem pismu lahko beremo, da je zaradi zavisti prišla smrt na svet (Mdr 2, 24). Sin, ki se je vračal iz polja ne vstopi v Božje veselje. Odpor pravičnega je trd, kakor je bilo to pri Jonu. Zavedati pa se je potrebno, da so vrata na gostijo, ki jo pripravlja gospodar življenja ozka, vendar v tem primeru le za starejšega sina. Skozi vrata usmiljenja pridejo vsi grešniki, vendar noben pravični, ker seveda tega noče. Oče je prišel ven in tolažil njega. Največja tolažba za pravičnega je v tem, da se spreobrne k Božjemu veselju nad grešniki. Starejši sin počne vse svoje stvari, dela vendar pravzaprav ne ve živeti. Sam je postal suženj svojih pravil in izgubi vez z življenjem Ni sin, ker ni svoboden Sin v teh trenutkih razodene zavest o sebi, ko sebe doživlja kot služabnika in se nasloni na vse stvari, ki jih redno izpolnjuje in da ni nikoli zapravil ničesar. Očetova bolečina je sinov greh. Starejši sin enako živi v grehu in manjkanju spoznanja, da je tisto kar najbolj potrebuje Očetova ljubezen, ki pa je vedno prisotna. Oče je storil popolnoma enako kot pri mlajšem sinu, stopil je ven in objel svojega sina. Najhujše kar se lahko zgodi vsakemu posamezniku je to, da sebe vidi kot sužnja in ne kot otroka. Ta občutek je najhujše zlo vseh ljudi, grešnikov in pravičnih. Starejši sin samega sebe razodeva kot nekoga, ki na praznike gleda z zavistjo (Rupnik 1999, 70). Največji problem tukaj je, da je svojo dolžnost, katere bi se moral udeležiti in veseliti, zamenjal delo za praznik. Kar 18

31 ga je najbolj bolelo je to, da je svojemu mlajšemu sinu zaklal kozliča, njemu pa tega ni storil nikoli in da bi mu dal da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Starejši sin niti ne razume, da Oče ne plačuje po zaslugah. Starejši priznava grešniku naslov sina. Bog zato nikoli ne uživa v grešnikovem uničenju, ampak hoče, da se spreobrne in živi. Greh pravičnega pa je v te, da ga ne sprejme kot svojega brata, čeprav mu priznava za Očetovega otroka. Najhujše kar se dogaja v danem trenutku je to, da grešnik zapravi svoje življenje, ki mu ga je podaril Oče. Tudi starejši sin, ki je prijel vse od očeta porabi vse za svoje izgubljene brate. Vsak izmed nas je zapravil svoje lastno življenje sina, ko se je prostituiral svojemu maliku. Vse to se nam dogaja zaradi napačne podobe o Bogu in zato umira v nas podoba Sina. V resnici je Očetova žrtev, daritev lastnega Sina za vse brate Vse kar je očetovo je naše Starejši sin zelo poudarja, da ni zapravil ničesar od tistega, kar je očetovo. S tem se hoče zoperstaviti mlajšemu sinu, ki je zapravi svoje premoženje. Vsak sin je po daru vse, kar je Oče (Lk 10, 21s). Mi vse to postajamo po njegovem odpuščanju, ki nas potem vključuje v njegovo življenje. Popolno življenje v Sinu je dediščina otrok, ki nam jo je prihranil Oče. Mlajši sin, potem ko ponovno najde očeta, odkrije stvari, ki iz njega naredijo resnično sina in mu dajo pravo sinovsko oblast. Sinovska oblast pa je tako ali tako očetovska oblast. Mlajši sin je doma sredi bogastva, pesmi, plesa, ker se je takrat ko je izgubil in zapravil vse premoženje vrnil pred očetovo obličje in je v očetovem objemu ponovno našel vse. Našel je vse kar potrebuje za življenje. Starejši sin pa še vedno vztraja pri svojem, zato mu to, kar mu reče oče ostaja zanj nekaj nerazumljivega. Ne zaveda se tega, da kar je Očetovo je tudi Sinovo. Zmožnost, odpovedati se lastni volji in umreti samemu sebi, je milost tistih, ki so odkrili, da so živi, potem ko so izkusili smrt. Prav tega se najbolj zaveda mlajši sin. Odkriti, da si živ, potem ko si umrl, je neizogibna in temeljna izkušnja, ki omogoča vsakemu posamezniku agapično umevanje. Mlajši sin je šel skozi sramoto, propad in uničenje v očetov objem. Zavedal se je, da nihče od otrok, ki so kadarkoli naredili kaj slabega niso zapuščeni od Očeta. Starejši sin iz prilike ne gre skozi smrt. Zaradi tega je zasidran s svojih sodbah o 19

32 razmerah in o osebah. Ponižnost ljubezni je potrebna zato, da se odkrijemo v lastni sinovski istovetnosti (Rupnik 1999, 74). Prav tega koraka pa ni zmožen starejši sin Naš Bog je svobodno sprejetje oseb Vsemogočni oče vidi, da sina skrbijo stvari, katere mu skuša na preprost način razložiti. Skuša mu dati razumeti, da je to, kar je v tistem danem trenutku najpomembnejše, da je njegov sin in brat spet najden. Vse to kaže na nepopisno veselje očeta, ki je lahko ponovno objel svojega sina. Ta primerjava je dostikrat prisotna tudi danes, ko so starši veselijo svojih sinov in hčera, da se vrnejo v njihov objem in dom. Temeljna očetova želja je zagotovo ta, da ne bi imel doma hlapcev, ampak sine, ki bi znali sprejemati njegovo ljubezen. Iz tega potem lahko oče postane v vsej polnosti oče in njegova hiša pravi dom, ko se v njem srečujejo bratje in sestre med katerimi je prisotna ljubezen. Če se ljudje znamo po veseliti in udeležiti praznovanja, pokažemo na to, da se skupaj z Očetom veselimo svojih bratov. Vse to pa nam kaže, da smo v vsej polnosti spoznali Očeta. Najvišje dobro je ljubezen in ljubezen obstaja samo znotraj svobodnega sprejetja. Prav zato je potrebno priznati, da grešnik, ki pride do razumevanja greha skozi proces ponižanja, je človek, ki se odpove lastni miselnosti in pride do tega, da je ljubljeni Sin (Rupnik 1999, 76). Odrešenje je resničnost, ki se dotika oseb, zato vsekakor ostaja skrivnost, ki je skrita vsakemu posamezniku. Vsak izmed nas pa je povabljen, da postane njegov otrok, živeč iz Sina. Nihče ne sme manjkati, niti pravični ne, kajti dokler bo manjkal eden, manjka tisti, ki je poslednji med vsemi Spreobrnjenje Spreobrnjenje (matanoia) pomeni spremembo, v kateri grešnik zavrže greh, spremeni smer, da bi s tem dal svojemu življenju radikalno novo usmeritev k dobremu ali k Bogu Očetu. Ta radikalna usmeritev k Bogu pa je nemogoča brez božje milosti in usmiljenja ter sodelovanja Cerkve. V tem lahko vidimo, kako pomembno je bilo sodelovanje Očeta 20

33 z izgubljenim sinom. Izgubljeni sin je moral na novo pot spreobrnjenja, drugače ne bi nikoli več prispel v Očetov objem in hišo. Cerkveni očetje so zakrament pokore in sprave vedno primerjali z zakramentom krsta. Krst so imenovali prvo spreobrnjenje, zakrament pokore in sprave pa drugo spreobrnjenje. Pri drugem spreobrnjenju gre za odgovor vernega krščenca na situacijo smrtnega greha, ki se konkretiziira v naporni asketični poti pokore. Mlajši sin je ime pot pokore tam v daljni deželi daleč stran od Očeta. Prav preko pokore je mlajši sin ponovno našel življenjsko usmeritev, s katero ga je zaznamovalo prvo spreobrnjenje in krstna milost. Preko obnovljene krstne milosti, ki pomeni zanj novo rojstvo v odpuščanju, postane spet v polnosti deležen skupnosti z Bogom in Cerkvijo. Viri nam dogodek spreobrnjenja ne predstavljajo kot nepričakovan in bežen dogodek, ampak kot dolgotrajni in intenzivni proces, ki se izraža v določeni razporeditvi različnih elementov in določeni formalni zgradbi. Notranji proces spreobrnjenja ima določeno zunanjo obliko, ki notranji proces omogoča in ga izraža. V procesu spreobrnjenja lahko razlikujemo različne stopnje ali faze: najprej je tu resnična spokorjenost, in prav ta je vidna v mlajšem sinu, avtentično trpljenje, žalost, odpor do greha združen z bolečino, kar izraža zavrnitev greha. Druga faza pomeni novo vrnitev poti, korekturo dosedanjega življenja in poboljšanje, radikalno spremembo v smeri dobrega, pravilnega in pravičnega, v smeri izvirov bivanja samega. Vse te stvari so prisotne tudi v priliki o izgubljenem sinu. Sin v samem sebi sklene, da bo šel na novo pot, ki je pot ljubezni in odpuščanja. Cilj tega gibanja se bližje razodene v tretji fazi, v milostnem posegu Boga in Očeta, ki razsvetljuje človeško srce in duha; tega duha potem usmerja tako, da išče voljo Najvišjega. V četrti fazi je spreobrnjen človek priča, ki zdaj svojo voljo povsem določno usmerja za Bogom, in se z vsemi močmi odloča zanj in je odvisen od njega kot od zadnjega temelja vsega bivajočega. Pri tem strmi za tem, da bi se dal Bogu v trajni ljubezni in službi in bi tako rasel ter se izgrajeval v veri in ljubezni. Peta faza spreobrnjenja pa kaže učinke in posledice spreobrnjenja, ki jih le-to povzroči spreobrnjencu: spreobrnitev k miru, k verovanju in oznanjajoči veri, k veselju in svobodi. 21

34 Spreobrnjenje je, gledano z vidika spreobrnjenega človeka, središče pokore. Od spreobrnjenja zavisi resničnost pokore. V priliki ni dano nikjer, kakšno pokoro bi naj naredil mlajši sin za svoje grehe, ki jih je storil v daljni deželi. Iz spreobrnjena izvira avtentičnost priznanja grehov in zadoščevanje zanje. Priznanje grehov in zadoščevanje sta za spreobrnjenca telesnost spreobrnjenja. V njiju postane spreobrnjenje vidno na osebnem in cerkvenem nivoju, sta njegov zakrament. V bistvu spreobrnjenje omogočata in ga uresničujeta. Tako se notranje in zunanje spreobrnjenje vzajemno gradita in tvorita enoto, a osrednjost kljub temu pripada notranjemu spreobrnjenju (Borobio 1986, 2 4). Z vidika občestvene razsežnosti zakramenta pa je potrebno poudariti, da se spreobrnjenje ne uresničuje in udejanja samo v izoliranem vertikalnem odnosu do Boga (tu: moja duša tam: Bog), pač pa tudi v obratu k bližnjemu. Odvrnitev od kroženja okoli samega sebe in obrat k Bogu Očetu se uresničita z obratom k bratu. To pa ne pomeni, da se obrnitev k Bogu izključi v korist obrnitve k sočloveku in/ali jo nadomesti. Obe nevarnosti morata biti tu: usmerjenost k Bogu Očetu in k bližnjemu. Vendar pa se obrnitev k Bogu Očetu uresničuje v obrnitvi k bližnjemu (Seigfried 1990, 328) Sprava V spreobrnjenju se vključuje celota spokornika, ki pa je samo spreobrnjenje ne more izraziti niti ne obhajati. Zato more biti spreobrnjenje združeno z ostalimi središčnimi, bistvenimi elementi pokore, konkretno z vsem, kar je označeno z besedo sprava. V novi zavezi imamo veliko odlomkov, ki govorijo o spravi. Sprava pri Pavlu pomeni spravo z Bogom (Rim 5, 10; Kol 1, 20.22; Ef 2, 16) in z bližnjim (1Kor 7, 10; 1Kor 5, 17-20). Resnični subjekt sprave je Bog Oče, konkretno jo uresničuje Kristus (Rim 5, 10; 2Kor 5, 19). S svojim učlovečenjem, življenjem in smrtjo ter v svojem vstajenju nam je pridobil neminljivo spravo (Kol 1, 19-22). Človeku jo ponuja kot zastonjski dar in kot nalogo, ki jo je sam že izpolnil. Sinu, ki je bil izgubljen, mu je bilo ponovno podarjeno dostojanstvo, toda šele takrat ko se je spravil samim seboj. Najbolj pomemben trenutek te prilike je, ko sin gre vase, v svojo notranjost. 22

35 Bistvo sprave je v tem, da se ločeni združijo, dvom se izbriše, da se sovraštvo premaga s prijateljstvom in ljubeznijo, odtujitev in razdor pa z mirom. Sprava je torej odnosno in med osebno dogajanje, pri čemer imata vodilno vlogo komunikacija in srečanje, znotraj mnogoterih oblik odnosov. Gre za splet odnosov, katerih osi so usmiljenji Bog in grešni človek, pa tudi Cerkev kot posrednik; zaobjame pa tudi celotno človeštvo in sploh vso kozmično resničnost. Že od začetka se je Cerkev zavedala, da je pomembna sprava s skupnostjo, z občestvom. Poudarjali so spravo z Bogom Očetom preko sprave s Cerkvijo. Kasneje so tudi nekateri sholastični teologi videli v tem bistvo zakramenta, da je bil zakrament pokore in sprave postavljen prav zato, da bi se ljudje spravili s Cerkvijo in tako naredili vidno svoj spravo z Bogom. Po dolgem obdobju, ko je občestveni vidik zakramenta utonil v pozabo, danes zopet govorimo o njem. Sprava s Cerkvijo, ki jo v priliki predstavlja Oče je središčni pomen in osnova strukture zakramenta pokore in sprave. Tudi če gre istočasno za spravo z Bogom in s Cerkvijo, je poudarjena posebnost cerkvenega, občestvenega vidika. Kajti samo Bog spravlja, sam pa nima potrebe biti spravljen. Cerkev pa nasprotno ne samo daje spravo, ampak jo tudi sprejema; tudi ona je potrebna sprave. Je istočasno subjekt, posrednik in objekt sprave. Se pokori s spokorniki, išče spreobrnjenje s spreobrnjenimi iščočimi, potrebuje sprava sama tako kot njeni člani. Ločimo lahko različne razsežnosti sprave: sprava z Bogom Očetom, s Cerkvijo, spravo ljudi med seboj, z brati in s celotnim stvarstvom. Vse te razsežnosti morajo v zakramentu dobiti svoj izraz, toda kljub temu se skupni pomen zakramenta zgosti v spravi s Cerkvijo. V Cerkvi so namreč že vključeni naslednji pomembni elementi sprave: človeški subjekt, ki dosega spravo s skupnostjo in po njej; skupnost sama kot tista, ki prosi za spravo, a jo tudi daje. 23