Microsoft Word - soster-dagmar.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA DENARNA POLITIKA ECB IN KREDITNA AKTIVNOST BANK V EVRO OBMOČJU ECB Monetary Policy and Banks' Credit Activity in Euro area Kandidat: DAGMAR ŠOSTER Študent rednega študija Številka indeksa: Program: VISOKOŠOLSKI STROKOVNI BVS Študijska usmeritev: POSLOVNE FINANCE IN BANČNIŠTVO Mentor: mag. SILVO DAJČMAN Študijsko leto: 2008/2009 Maribor, avgust 2009

2 2 PREDGOVOR V diplomskem seminarju bom predstavil Evropsko centralno banko (ECB), ki je bila ustanovljena 1. junija Postala je neodvisna centralna banka, zadolžena za izvajanje denarne politike v Evropski monetarni uniji. ECB je ena izmed najmlajših centralnih bank, vendar je prevzela kredibilnost, izkušnje ter znanje od drugih nacionalnih bank, tako da je popolnoma sposobna voditi in izvajati stabilizacijsko politiko z ostalimi nacionalnimi centralnimi bankami. V diplomskem seminarju je predstavljeno tudi izvajanje denarne politike. V prvem poglavju je opisana zgodovina oziroma nastanek ECB skozi leta oz. skozi vse tri stopnje, od Maastrichtske pogodbe do dejanskega začetka delovanja ECB. Opisana je tudi struktura upravljanja ECB. Stabilne cene so ključnega pomena. Ne samo zato, ker ščitijo vrednost dohodka vseh in še posebno najbolj ranljivih in revnih državljanov, ampak tudi zato, ker sta stabilnost cen in verodostojnost pri njenem uresničevanju v srednjeročnem obdobju eden od temeljnih pogojev za trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest. Pri vodenju denarne politike se uporabljata dva stebra, s pomočjo katerih se oblikujejo informacije za vodenje zastavljene denarne politike. V prvem stebru ima prevladujočo vlogo denar, medtem ko drugi steber temelji na pričakovanjih o prihodnosti gibanja cen in potencialnih pritiskih na cenovno stabilnost. Zelo pomembno vlogo pri uresničevanju zastavljenih ciljev imajo instrumenti, ki jih ECB uporablja pri vodenju denarne politike. Ti instrumenti so razdeljeni v tri skupine, in sicer na operacije odprtega trga, ponudba bankam in odprte rezerve. Temeljno vlogo pri izvajanju denarne politike igrajo operacije na odprtem trgu z uravnavanjem obrestne mere in zagotavljajo likvidnost trga. Drugi instrument oz. ponudba bankam pa omogoča možnost zadolževanja in deponiranja sredstev ter se s tem uravnava likvidnost bank. Aktiva v denarju ali imetje je obvezna rezerva banke in hkrati tretji instrument. Banke so ene izmed najpomembnejših institucij vsakega gospodarstva in so kljub hitremu razvoju finančnih posrednikov še vedno najpomembnejši vir zunanjega financiranja podjetij in fizičnih oseb. Osnovni cilj vodenja bank je povečanje vrednosti kapitala za njihove lastnike. Hkrati pa je z željo po doseganju čim višjega dobička vodstvo banke soočeno z vedno višjimi stroški prevzemanja višjega tveganja. Kakšno je kreditno tveganje ter kako se soočajo banke s tveganjem je predstavljeno v zadnjem poglavju. Predstavljen bo tudi kratek opis razvoja posojil na Portugalskem, Irskem in v Grčiji med postopkom uvajanja evra.

3 3 KAZALO 1 UVOD Opredelitev in opis problema Namen in cilji diplomskega seminarja Namen Cilji Predvidene metode dela EVROPSKA CENTRALNA BANKA Nastanek ECB Prva faza Druga faza Tretja faza Struktura ECB DENARNA POLITIKA ECB Glavni cilj ECB Stebra denarne politike Prvi steber Drugi steber INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE ECB Operacije na odprtem trgu Glavno refinanciranje Dolgoročno refinanciranje Fino uravnavanje Strukturne operacije Odprta ponudba bankam Obvezne rezerve TRANSMISIJSKI MEHANIZEM KREDITNA AKTIVNOST BANK EVRO OBMOČJA Boniteta in bonitetni razredi Tveganja v bančnem poslovanju Kreditno tveganje Kreditna aktivnost izbranih državah evro območja Države evro območja Kreditne zahteve bank ZAKLJUČEK POVZETEK LITERATURA VIRI... 39

4 4 KAZALO TABEL Tabela 1: Primerjava med EU, ZDA in Japonsko... 6 Tabela 2: Rating agencije v novih državah članicah EU Tabela 3: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Portugalskem bančnem sektorju (%) Tabela 4: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Irskem bančnem sektorju (%) Tabela 5: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Grškem bančnem sektorju (%) KAZALO SLIK Slika 1: Evropski sistem centralnih bank... 7 Slika 2: Države v Evrosistemu... 8 Slika 3: Spremembe v standardih kreditiranja podjetij

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev in opis problema V diplomskem seminarju bom predstavil Evropsko centralno banko (ECB), njen nastanek ter upravljanje. V drugem delu bo predstavljena denarna politika ECB, njen glavni cilj stabilnost cen strategija izvajanja denarne politike, ki temelji na dveh stebrih. V tretjem delu bom predstavil instrumente denarne politike, kot so operacije odprtega trga, odprte ponudbe ter obvezne rezerve. Za uvod v praktični del bom opisal transmisijski mehanizem, ki je pomemben za razumevanje kreditne aktivnosti bank. Predstavil bom bonitetne razrede ter opisal tveganja, katerim so banke izpostavljene, natančneje kreditnemu tveganju. Praktični del se bo nanašal na primerjavo kreditne aktivnosti bank v evro območju in kreditnim zahtevam poslovnih bank pri odobravanju posojil podjetjem in prebivalstvu. 1.2 Namen in cilji diplomskega seminarja Namen Namen diplomskega seminarja je predstaviti nastanek in razvoj ECB, cilje denarne politike ter instrumente denarne politike. Predstavil bom transmisijski mehanizem, ki vpliva na kreditno aktivnost bank. Opisal bom kako so banke razpolagale s kreditiranjem za podjetja in fizične osebe in prikazal kreditno aktivnost bank v evro območju za posamezne države Cilji Cilj diplomskega seminarja je: spoznati strukturo in delovanje ECB, narediti analizo oz. obdelati ter primerjati statistične podatke iz statistke ECB na kreditno aktivnost, opredeliti katero vlogo ima ECB v aktivnosti bank v evro območju. 1.3 Predvidene metode dela Pri diplomski seminarski nalogi bom uporabil metodo analize in sinteze knjižnih ter elektronskih virov podatkov.

6 6 2 EVROPSKA CENTRALNA BANKA Evropska unija ima 495 milijonov prebivalcev in je večja od ZDA ter skoraj štirikrat večja od Japonske. EU in ZDA predstavljata približno 20 % svetovnega gospodarskega proizvoda, Japonska pa ima okoli 6-odstotni delež. Proizvod na prebivalca v EU znaša na leto. V EU so se številne države odločile za skupno valuto evro. Tabela 1: Primerjava med EU, ZDA in Japonsko -15 EU 27 Prebivalstvo v milijonih BDP (PKM v bilijonih evrih) 8,9 12,6 12,0 3,7 BDP na prebivalca (PKM v tisoč evrih) 27,8 25,4 39,6 29,0 Delež v svetovnem BDP (PKM V %) 16,1 22,7 21,3 6,6 Izvoz (blaga in storitev v % BDP) ** 22,6 14,2 11,8 18,4 Bruto investicije v osnovna sredstva (v % BDP) 21,7 21,2 18,7 23,3 Bruto varčevanje (v % BDP) 22,5 20,8 13,4 29,6 Opombe: ** ne vključuje Cipra in Malte. Vir: ECB, 2009 Pristojnost za denarno politiko so države prenesle na ECB, ki skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami teh držav deluje v okviru Evrosistema. Države v tej uniji sestavljajo tesno povezano gospodarstvo z imenom evro območje. Enotna valuta v okviru evro območja zagotavlja preglednost cen, kar pomeni, da je cene mogoče enostavno primerjati. S tem se povečuje konkurenčnost, saj je lažje najti najcenejšega dobavitelja izdelka ali ponudnika storitve. Prav tako pa skupna valuta odpravlja tveganje spremembe tečaja, kar olajšuje čezmejne naložbe in menjavo v evro območju. Učinkoviteje pa lahko delujejo tudi finančni trgi, saj evro omogoča njihovo povezovanje. Enotna valuta je torej koristna za poslovanje nasploh. Koristna je tudi za ljudi, saj je lažje potovati, kupovati in delati v drugih državah evro območja, ker so cene stabilnejše, naložbe pa bolj predvidljive. V Evropi je bilo ustanovljenih več institucij in najmlajša med njimi je prav ECB.

7 7 Slika 1: Evropski sistem centralnih bank Vir: ECB, Slika 1 predstavlja Evropski sistem centralnih bank (ESCB), ki je bil pravno ustanovljen 1. junija Dejansko sta ECB in ESCB začela delovati ESCB je sestavljen iz Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank (NCB) vseh držav članic. Nacionalne centralne banke držav članic EU, ki niso uvedle evra, so sicer del ESCB in imajo v okviru tega sistema poseben status. Še vedno vodijo svojo denarno politiko ter niso udeležene v procesu odločanja in izvajanja denarne politike.

8 8 Slika 2: Države v Evrosistemu Vir: ECB, Slika 2 predstavlja države, ki so v Evrosistemu, ta se nanaša na ECB in državne banke držav članic, ki so uvedle evro. Do sedaj je 16 držav članic uvedlo evro. Evro območje sestavljajo: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Slovenija, Ciper, Malta in kot zadnja, ki je prevzela evro, je Slovaška. Le-ta ga je prevzela 1. januarja Nastanek ECB Po dveh svetovnih vojnah v manj kot stoletju so ljudje začeli iskati poti, da bi za vselej preprečili upostošenje. Predlog, ki ga je predstavil francoski funkcionar Jean Monnet in nato prevzel takratni francoski zunanji minister Robert Schuman, je predvideval združitev panog, ki sta veljali za vodili, premog in jeklo. Dejal je, da Evrope ne bo mogoče ustvariti naenkrat ali po enem načrtu. Potrebno jo bo zgraditi s posebnimi dosežki, ki bodo prvič vzpostavili dejansko solidarnost. Leta 1951 je šest držav, Francija, Nemčija, Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska, podpisalo pariško pogodbo, s katero je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo, vodil jo je nadnacionalni organ z imenom Visoka oblast. Evropski voditelji so želeli več, zato so 25. marca 1957 podpisali Rimski pogodbi, s katerimi sta bili ustanovljeni EGS Evropska gospodarska skupnost in EURATOM Evropska skupnost za atomsko energijo.

9 9 Leta 1968 je Pierre Werner, ministrski predsednik Luksemburga, predlagal uvedbo enotne valute. V tako imenovanem Wernerjevem poročilu iz leta 70 je pozval k vzpostavitvi denarne unije v 10. letih. Toda leto kasneje so ZDA devalvirale dolar. Temu je sledila naftna kriza in izvedba Wernerjevega načrta je bila odložena. Nato so nekatere evropske države namesto denarne unije uvedle tako imenovano valutno kačo, ki je določala meje nihanj deviznih tečajev glede na več evropskih valut in dolar. Med letom 1972, ko je nastala kača, in do konca njenega obstoja sedem let kasneje, je prišlo do številnih prilagoditev tečaja. Države, ki so kačo zapuščale in se ji ponovno pridruževale, so si dobesedno podajale kljuko. Leta 1979 je bila pobuda za ustanovitev Ekonomske in monetarne unije ponovno obujena. Nastala sta Evropski monetarni sistem EMS in Evropska denarna enota ECU. Toda ECU je bil samo navidezna valuta oz. zgolj obračunska enota. Države članice Evropskega monetarnega sistema so sklenile, da nihanje valut omejijo na 2,25 % okoli srednjega tečaja, kar je predstavljalo začetek mehanizma deviznih tečajev. Za države članice spoštovanje dogovora ni bilo vedno preprosto. Med letoma 1979 in 1987 je bilo kar 37 valutnih uskladitev. Leta 1986 so države članice podpisale enotni evropski akt, ki je pomenil prvo večjo spremembo rimske pogodbe. Namen enotnega akta je bil, da se do leta 1993 vzpostavi pravi notranji trg, ki bo temeljil na prostem pretoku blaga, storitev in kapitala brez tarifnih ovir. Leta 1988 je bil takratni predsednik evropske komisije Jacques Delors imenovan za predsednika odbora, čigar ugotovitve so postale temelj Maastrcihtske pogodbe. Delorjevo poročilo je predvidevalo ustanovitev ekonomske in monetarne v treh fazah, ki jih bom na kratko predstavil. (Vir: Prva faza Prva faza je bila namenjena okrepitvi sodelovanja med centralnimi bankami, začela se je 1. julija 1990, ko se je v Evropski skupnosti v celoti sprostil pretok kapitala. Nato je bila 7. februarja 1992 v Mastrichtu podpisana pogodba o Evropski uniji, ki je določala okvir in nadaljnje korake za uresničitev Ekonomske in monetarne unije in njeno uspešno delovanje. V veljavo je stopila 1. novembra 1993 in je med drugim vsebovala tudi protokol o Statutu ESCB in ECB ter Statutu EMI Druga faza V skladu s pogodbo leto 1994 pomeni začetek druge faze, njen cilj je bil gospodarsko zbliževanje ter vzpostavitev ustreznih institucij in postopkov.

10 10 S pogodbo so bili določeni konvergenčni kriteriji, ki jih morajo države članice izpolnjevati za prevzem enotne valute. Prenehal je delovati Svet guvernerjev vseh centralnih bank. EMI ni imel pravice izvajanja denarne politike oz. politike deviznega tečaja, te naloge so ostale v rokah nacionalnih oblasti. Njegovi poglavitni nalogi sta bili: okrepiti sodelovanje centralnih bank držav EU ter koordinacijo denarnih politik in izvesti priprave za nastanek ESCB za vodenje enotne denarne politike in za oblikovanje enotne valute v tretji stopnji. V drugi fazi je bil ustanovljen Evropski monetarni inštitut, ki je začel delovati 1. januarja 1994 v Frankfurtu. Evropski monetarni inštitut je pripravil vse potrebno, da je ECB lahko prevzela pristojnost za denarno politiko. Junija 1997 je začel veljati nov mehanizem oblikovanja obrestnih mer ERM II, istočasno je Evropski svet sprejel Pakt o stabilnosti in rasti EMU z namenom, da zagotovi proračunsko disciplino znotraj EMU. Maja 1998 so se voditelji in finančni ministri EU v Bruslju odločili, katere države so dosegle zadostno stopnjo konvergence za sodelovanje v monetarni uniji. Te države so bile: Belgija, Nemčija, Francija, Finska, Španija, Irska, Luksemburg, Avstrija, Nizozemska, Portugalska in Italija. Imenovali so tudi prvega predsednika ECB Wima Duisenberga in ostale člane izvršilnega odbora. Da lahko država članica EU uvede evro, mora izpolniti določena merila to so tako imenovana konvergenčna oz. maastrichtska merila: Nizka stopnja inflacije: stopnja inflacije ne sme za več kot 1,5 odstotne točke presegati povprečja stopnje inflacije treh držav članic, ki so dosegle najboljše rezultate glede stabilnosti cen. Nizka stopnja obrestnih mer: dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 odstotni točki. Stabilni tečaji valut: spoštovanje mej nihanja (± 15 %), predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev v ERM II, vsaj dve leti, brez devalvacije valute. Vzdržni položaj javnih financ: o javno-finančni primanjkljaj ne sme presegati 3 % BDP, razen če je to razmerje znatno in neprestano upadalo ter doseglo raven blizu referenčne vrednosti ali če je prekoračitev referenčne vrednosti samo izjemna in začasna ter razmerje ostaja blizu referenčne vrednosti; o javni dolg ne sme presegati 60 % BDP, razen če se to razmerje zadostno zmanjšuje in z zadovoljivo hitrostjo dosega referenčno vrednost ECB je bila ustanovljena 1. junija 1998, nasledila je Evropski monetarni inštitut ter prevzela njegove prostore v Frankfurtu. Z nacionalnimi centralnimi bankami držav članic EU se je povezala v Evropski sistem centralnih bank. 31. decembra 1998 se je rodil evro in določeno je bilo menjalno razmerje s sodelujočimi valutami Tretja faza Tretja faza se je začela 1. januarja 1999, uvedena je bila enotna denarna enota in nacionalne centralne banke so pristojnost za denarno politiko prenesle na ECB.

11 11 Tako je enajst držav, ki so izpolnjevale konvergenčne kriterije izgubilo samostojnost pri vodenju denarne politike, saj je to funkcijo prevzela ECB. Tri leta pozneje, 1. januarja 2003, so bili uvedeni evro bankovci in kovanci. Pred tem je bil evro že tri leta uradna valuta v bankah, podjetjih in na finančnih trgih, sedaj pa je bil na voljo vsakomur. Treba je poudariti, da je evro v tej fazi zamenjal dotedanji ECU v razmerju 1:1, pri čemur je bil ECU košarica valut, evro pa je pristna valuta, podobno kot nacionalne valute. 2.2 Struktura ECB Temeljna skrb ECB je zagotavljati stabilnosti cen na evro območju. Da bi to lahko uresničila, potrebuje določene pristojnosti oz. lastne organe. Pomembno oz. temeljno vlogo imata dva organa ECB, to sta Svet ECB in Izvršilni odbor, medtem ko ima razširjen svet ECB bolj informativno funkcijo in deluje le začasno. Svet ECB je najvišji organ, ki ga sestavlja šest članov izvršilnega odbora in guvernerji nacionalnih centralnih bank članic denarnega področja evra. Njihov mandat je obnovljiv in traja najmanj pet let. Vsak član Sveta ECB ima en glas, odločitve sprejemajo po načelu enostavne večine. Če je rezultat neodločen, takrat se odloči glas podpredsednika. Odgovornost in pristojnost Sveta ECB je oblikovanje denarne politike evro območja in sprejemati odločitve in smernice, ki zagotavljajo izpeljevanje nalog zaupanih Evrosistemu. Tako Svetu guvernerjev, Izvršilnemu odboru in Razširjenemu svetu ECB predseduje ista oseba, torej predsednik, v njegovi odsotnosti ga nadomesti podpredsednik. Izvršilni odbor sestavljajo predsednik, podpredsednik ECB in še štirje člani. Imenovani so ob soglasju članov držav članic po priporočilu Sveta EU, ta se pred tem posvetuje še z Evropskim parlamentom in Svetom ECB. Vsi člani Izvršilnega odbora morajo imeti bogato znanje in izkušnje s področja monetarnega in bančnega sistema. Mandat traja osem let in je neobnovljiv. Izvršilni odbor tako: pripravi srečanje Sveta ECB, daje potrebna navodila NCB, izpeljuje ukrepe denarne politike v skladu z navodili in odločitvami Sveta ECB, in je odgovoren za delovanje ECB. Razširjen svet je posvetovalne narave. Sestavljajo ga predsednik, podpredsednik ter guvernerji NCB držav članic EU. Razširjen svet je zadolžen za: zbiranje statističnih informacij, potrebnih za odločitve denarne politike, sodelovanje pri pripravi letnih poročil ECB, skupaj z NCB se dogovarjajo o standardizaciji poročanja NCB, sodeluje pri oblikovanju pogojev za zaposlovanje oseb v ECB. Razširjen svet bo prenehal delovati, ko bodo vse članice EU tudi članice EMU.

12 12 3 DENARNA POLITIKA ECB Ohranjanje stabilnosti cen je v skladu s pogodbo o EU glavni cilj Evrosistema. Čeprav pogodba o EU določa jasno hierarhijo ciljev Evrosistema s tem, da največji pomen daje prav stabilnosti cen. Ta izbira temelji tako na nedvoumnih zgodovinskih izkušnjah kot na ekonomski teoriji. Stabilnost cen podpira višji življenjski standard preko različnih kanalov. Stabilnost cen varuje realno vrednost dohodkov in premoženja, medtem ko nepričakovana inflacija neogibno vodi k njihovemu nenačrtovanem in arbitrarnem prerazdeljevanju. Stabilnost cen preko učinkovite in produktivne rabe virov prispeva k trajno visoki gospodarski rasti in zaposlenosti. Za merjenje gibanja cen ECB uporablja harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin ali HICP, s katerim ocenjuje, koliko ljudje plačujejo za blago in storitve v evro območju. HICP izračunava EUROSTAT, statistični urad evropskih skupnosti s sedežem v Luksemburgu. Indeks temelji na košarici cen, ki je v dveh tretjinah sestavljajo proizvodi, kot so hrana, industrijski izdelki in energija. Preostalo tretjino pa predstavljajo storitve. ECB je cilj iz pogodbe še podrobneje opredelila z določilom, da stabilnost cen pomeni medletno povečanje cen življenjskih potrebščin, ki je manjše kot 2%. Poleg tega je napovedala, da namerava stopnjo inflacije ohranjati pod 2%, a blizu te meje. Čeprav vsakršna inflacija pomeni določen strošek, je stopnja blizu 2% zadostna zaščita pred deflacijo, ki je lahko še bolj škodljiva. Ukrepi ECB nimajo takojšnjega vpliva na raven cen, ampak na gospodarstvo učinkujejo z zamikom enega do treh let. Zato skuša ECB ohranjati srednjeročno stabilnost cen in pri tem vedno gledati nekoliko dlje v prihodnost. To ji omogočata dva stebra njene strategije: ekonomska in denarna analiza. Tako pridobljene informacije nato skrbno oceni in navzkrižno preveri. V ekonomski analizi ECB obravnava vrsto gospodarskih in finančnih kazalnikov, kot so plače, cene nafte, devizni tečaj, dolgoročne obrestne mere, aktivnosti v realnem gospodarstvu, javnofinančno politiko, ankete zaupanja potrošnikov in podjetij, cene stanovanj in gibanja na finančnih trgih. Ekonomska analiza vsebuje tudi ocene morebitnih šokov na gospodarstvo evro območja ter napovedi ključnih makroekonomskih spremenljivk. Dejavnikov, ki lahko vplivajo na kratkoročno in srednjeročno raven cen, je dejansko zelo veliko. Dolgoročno se trajna inflacija vseeno lahko razvije, če jo centralna banka dovoli s povečanjem denarja v obtoku. Če se količina denarja v obtoku poveča prehitro, glede na količino razpoložljivega blaga, se dolgoročno običajno povečajo tudi cene tega blaga. Prav zato ECB poleg ekonomske izvaja tudi denarno analizo. Ta temelji na merilu količine denarnega agregata M3, ki poleg bankovcev obsega tudi bančne vloge in druga sredstva, ki jih je mogoče hitro pretvoriti v gotovino. Denarna analiza se uporablja predvsem za primerjavo kratkoročnih in srednjeročnih ugotovitev iz ekonomske analize s pričakovanimi gibanji v daljšem časovnem obdobju. Na podlagi informacij iz obeh analiz Svet ECB pripravi skupno oceno tveganj za stabilnost cen, nato pa lahko sprejme ukrepe, s katerimi vpliva na prihodnja gibanja.

13 Glavni cilj ECB ECB si je za svoj glavni cilj izbrala ohranjanje stabilnosti cen. Vendar poleg glavnega obstajajo še drugi cilji, ki so ravno tako pomembni. Ti so: devizni tečaji, obrestna mera, stopnja rasti nominalnega BDP in denarni agregat M3. Finančni strokovnjaki so menili, da je prav stabilnost cen tisti cilj, kateremu velja nameniti največ pozornosti in ki bo pripeljal gospodarstvo v ravnovesje. Veliko ekonomskih agregatov kaže v prid cenovni stabilnosti. Glavni med njimi so (ECB, 2004): Cenovna stabilnost izboljšuje transparentnost relativnih cen. Prav ta pa omogoča lažje odločanje med potrošnjo in investicijami ter posledično pripelje do boljše alokacije resursov tako časovno kot prostorsko. Z večjo alokacijo pa se povečuje tudi produkcijski potencial gospodarstva. Ob stabilnosti cen je manjše tveganje večanja inflacije, s tem je zahtevana premija za inflacijsko tveganje manjša, kar posledično pripelje do nižjih dolgoročnih obrestnih mer ter tako do ugodnejših sredstev za investiranje. S tem ko se število investicij poveča, se poveča tudi gospodarska rast. V primeru, da je bodoča raven cen gotova, se gospodarski subjekti prej odločijo za investiranje zaradi nižjih stroškov inflacije in deflacije. V sistemu, kjer so cene stabilne, davki povzročajo manjše motnje v ekonomskem obnašanju. Ohranjanje cenovne stabilnosti omogoča izogibanje široki in neomejeni redistribuciji bogastva dohodkov, kar pa se lahko zgodi tako v inflacijskem kot tudi v deflacijskem okolju. S tem se tudi vzdržuje socialno trdnost in stabilnost. Ker glavni cilj v statutu ECB ni ravno pravno opredeljen, je Svet ECB leta 1998 določil stopnjo rasti cen, ki se meri s harmoniziranim indeksom potrošnih cen (Harmonised Index of Costumer Price HICP), ki je seštevek ponderiranih indeksov cen držav EMU in mora biti pod 2 %. S to določbo je določena tako zgornja kot spodnja dopustna meja indeksa. Zgornja meja je jasna, in sicer pod 2%, vendar tudi prenizka vrednost indeksa HICP v daljšem obdobju ogroža stabilnost cen. Poudariti moramo predvsem, da gre pri doseganju tega cilja za srednjeročno obdobje. To pa zato, ker na kratek rok obstaja velika nestanovitnost v cenah, ki izhaja iz nemonetarnih šokov. Evrosistem tako ne more biti odgovoren za kratkoročne šoke, katerih pač ne more kontrolirati. Realni učinki se kažejo šele na srednji rok.

14 Stebra denarne politike Pri vodenju strategije stabilnosti cen uporablja ECB dva stebra, s pomočjo katerih oblikuje informacije za vodenje zastavljene denarne politike Prvi steber V prvem stebru ima vodilno vlogo denar. Ker je inflacija na srednji in dolgi rok denarni fenomen, jo lahko uravnavamo s količino denarja v obtoku. Na območju EU je prav M3 najširši agregat in prav ta najbolj korelira s stopnjo rasti cen in je zato temelj prvega stebra. Je tudi najboljši indikator za napovedovanje stabilnosti cen v prihodnosti. ECB je za denarni agregat M3 določila referenčno vrednost, ki znaša 4,5 odstotka in se meri na podlagi trimesečnega drsečega povprečja. Vendar tu ne gre za bližji cilj, zato ECB ne mehansko ne regulira agregata znotraj omejene vrednosti, temveč poskuša preučiti vzroke za morebitna odstopanja. Če se izkaže, da sprememba rasti agregata resno ogroža stabilnost cen, se lahko odloči za posredovanje. Referenčna vrednost 4,5 odstotka je bila postavljena na podlagi predpostavk, da bo letni porast indeksa HICP na področju evra pod 2 odstotkoma, rast realnega BDP med 2 in 2,5 odstotka ter da bi na redni rok bilo vsako zmanjšanje agregata M3 v obsegu 0,5 in 1 odstotkom Drugi steber Pri drugem stebru gre za široko zasnovano analizo pričakovanj o prihodnjih gibanjih cen in potencialnih pritiskih na cenovno stabilnost. Gre za podrobno analizo monetarnih, finančnih in ekonomskih agregatov. Te spremenljivke so tudi na kratek rok pomembne in jih ne gre zanemariti, saj kasneje lahko resneje ogrožajo stabilnost cen na srednji in dolgi rok. Sem spadajo: menjalni tečaji, gibanje plač, cene obveznic, razvoj proizvodnje, krivulja donosa, cenovni in stroškovni indeksi itd. Dvakrat letno EUROSTAT pripravi projekcije o spremenljivkah drugega stebra. Le-te so pomembne za opazovanje dogajanja na trgu v preteklosti in za napovedovanje prihodnosti. S pomočjo teh projekcij si ECB pomaga pri sprejemanju odločitev za vodenje denarne politike.

15 15 4 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE ECB Pred vstopom v EMU so v državah članicah obstajale precejšnje razlike v instrumentih denarne politike. Te razlike so bile predvsem v obsegu uporabe in intenzivnosti uporabe posameznih instrumentov. V fazi prilagajanja in priprav pred vstopom v EMU je bilo za članice značilno (Festić, 2002): Politika refinanciranja (repo, lombardna posojila in druga posojila bankam) je bila manj pomembna in je temeljila na zastavljenih vrednostnih papirjih. Minimalne rezerve niso bile pomemben instrument in so jih redko uporabljali kot instrument monetarne politike. Najpomembnejša je bila politika odprtega trga Komponenta kreiranja primarnega denarja z nakupi tujih valut je izgubila pomen in pridobila pomen z uvedbo fiksnega tečaja med valutami držav v pripravljalni fazi. Kreiranje primarnega denarja prek kreditiranja države je bil pomemben instrument. Prvi korak, storjen po vstopu v ECB, je bil uskladitev vseh denarnih politik nacionalnih centralnih bank (NCB) ter izbor enotne, najprimernejše le-te. Takrat so NCB izgubile pristojnost nad svojimi dotedanjimi instrumenti denarne politike in sprejele enoten instrumentarij ECB. S tem je bila prenesena odgovornost za monetarno politiko od NCB na ECB. ECB mora pri vodenju svojih operacij in izbiri instrumentov upoštevati določena načela, ki povečujejo natančnost in hitrost monetarne politike. Ta načela so: 1. operativna učinkovitost, 2. načelo transparentnosti, 3. načelo kontinuitete, 4. načelo varnosti, 5. načelo stroškovne učinkovitosti. Načelo operativne učinkovitosti in transparentnosti pomeni, da mora biti denarna politika pravilno interpretirana ter dovolj jasna. Postopki in instrumenti denarne politike naj se ne bi pogosto bistveno spreminjali, kar pravi načelo kontinuitete ter s pomočjo načela varnosti ECB poskuša zagotoviti minimalno izpostavljenost finančnim in operativnim tveganjem (ECB, 2004). Izbrali so tri najpomembnejše instrumente, ki omogočajo enako obravnavo vseh finančnih institucij znotraj EMU in zagotavljajo enotne pogoje za izvajanje monetarne politike v vseh državah Evrosistema. Ti so navedeni v nadaljevanju.

16 Operacije na odprtem trgu Operacije na odprtem trgu igrajo temeljno vlogo pri izvajanju denarne politike ECB, saj lahko uravnavajo obrestne mere, signalizirajo učinkovitost denarne politike ter zagotavljajo likvidnost trga. Glede na cilje, ureditev in postopke lahko operacije odprtega trga Evrosistema razvrstimo v naslednje štiri skupine: 1. glavno refinanciranje 2. dolgoročno refinanciranje 3. fino uravnavanje 4. strukturne operacije V večini primerov gre pri teh štirih vrstah poslov za začasne transakcije, saj jim čez čas sledijo nasprotne operacije. Ti postopki se lahko izvajajo s pomočjo standardne licitacije, hitre licitacije ali z bilateralnimi postopki. Pri standardih licitacije gre za posle, ki se končajo v 24 urah, pri hitri licitaciji pa v eni uri. O bilateralnih poslih govorimo takrat, ko gredo centralne banke v posle z eno ali več bankami neposredno ali preko agentov Glavno refinanciranje Je najpomembnejši instrument denarne politike in predstavlja poglavitni vir ponudbe evropskemu bančnemu sistemu ter s tem, ko se pri glavnem refinanciranju določajo obrestne mere, vpliva na tržne obrestne mere in signalizira pozicijo denarne politike. Glavno refinanciranje poteka tedensko, s pomočjo standardne licitacije. Navadno ima dospelost dva tedna. Celoten postopek, od objave licitacije do razglasitve rezultata, traja 24 ur in se izvaja decentralizirano preko NCB, sodelujejo pa lahko vse banke. Aktiva, ki jo kupujejo in prodajajo centralne banke, je aktiva prvega in drugega reda. ECB objavi naprej ceno (obrestno mero) in količino sredstev, nasprotna stran pa ponudi želeno količino ter ustrezno jamstvo (ustrezna aktiva). Če povpraševanje presega ponudbo, se dodeli vsakemu ponudniku le določen delež od želene količine. Namen ECB je, da bi s pomočjo glavnega refinanciranja dosegla zadostno likvidnost na trgu ter uravnavala višino kratkoročnih obrestnih mer. S tem ko ECB določi višino obrestne mere glavnega refinanciranja, sporoči svojo pozicijo glede pričakovanih gibanj cen na trgu. Zaradi dviga obrestne mere, narastejo tudi kratkoročne obrestne mere v finančnem sistemu, kar pripelje do manjšega agregatnega povpraševanja po denarju in s tem do rasti cen.

17 Dolgoročno refinanciranje Evrosistem izvaja tudi mesečno refinanciranje finančnih sredstev s trimesečnim dospetjem. Namen tega instrumenta je zagotoviti daljšo likvidnost bančnemu sistemu. Izvaja se prav tako decentralizirano, preko standardne licitacije, h kateri lahko pristopi vsaka institucija evro področja, le da izpolnjuje določene predpisane kriterije. Kot osnovno sredstvo za te posle velja aktiva prvega in drugega reda. Navadno se uporablja licitacija z variabilno obrestno mero, kar pomeni, da povpraševalci navedejo poleg želene količine tudi obrestno mero, po kateri hočejo sredstva. Kdor ponudi višjo ceno, dobi prej sredstva in tako naprej do izčrpavanja sredstev Fino uravnavanje Tretjo skupino operacij na odprtem trgu predstavljajo instrumenti fine regulacije, ki jih ECB uporablja občasno, glede na trenutne razmere na denarnem trgu. Lahko jih uporablja tako za povečanje kot zmanjšanje likvidnosti bank. Med instrumente fine regulacije spadajo: povratne transakcije (nakupi in prodaje), dokončne transakcije (nakupi in prodaje), valutne zamenjave (promptni nakup/prodaja in hkrati terminska prodaja/nakup deviz, zbiranje vezanih vlog. Namen teh instrumentov je predvsem stabiliziranje nepredvidenih nihljajev likvidnosti bančnega sistema in obrestne mere denarnega trga. V ta namen se uporablja metoda hitre licitacije. Prav zaradi vloge, ki jo imajo omenjeni instrumenti pri vodenju denarne politike, mora biti zagotovljena visoka stopnja fleksibilnosti in prilagodljivosti pri praktični uporabi. To pomeni, da lahko ECB operacije opravlja na centraliziran ali decentraliziran način (o tem odloča Svet guvernerjev) preko NCB v obliki hitrih družb ali v obliki bilateralnih transakcij z eno ali več izbranimi bankami in v zelo kratkem času. Rezultati licitacije so znani v eni uri od izdane ponudbe. Izjemoma lahko fine regulacije izvaja tudi ECB sama. (Košak, 2001).

18 Strukturne operacije S strukturnimi operacijami spreminja ECB tako imenovani strukturni položaj denarnega trga (povečanje ali zmanjšanje denarnega trga). Izvajajo se lahko v rednih ali nerednih terminih in dospelost ni v naprej določena. Opravljajo se decentralizirano, sodelujejo lahko vse institucije, ki seveda izpolnjujejo kriterije. V poštev za zavarovanje terjatev pride vsa aktiva. Med strukturne operacije spadajo: dokončni nakupi in prodaje, začasne transakcije, izdajanje dolžniških papirjev in potrdil. Od opisanih operacij na odprtem trgu so bile največkrat uporabljene operacije glavnega refinanciranja. Poleg glavnega refinanciranja je ECB uporabljala še instrument dolgoročnega refinanciranja. Uporaba ostalih instrumentov operacij na odprtem trgu je zanemarljivo majhna. Operacije glavnega refinanciranja kot tudi operacije dolgoročnega refinanciranja so redne operacije. Izvajajo se enkrat tedensko v obliki avkcije s spremenljivo obrestno mero in minimalno mogočo mero protiponudbe (izklicna obrestna mera), njihova ročnost pa je en teden. 4.2 Odprta ponudba bankam Odprta ponudba bankam je instrument, ki omogoča bankam, da pridobijo ali plasirajo odvečno likvidnost prek noči, pri tem pa naj ne bi bilo nobenega vpliva na denarni trg in gospodarstvo. Značilnost tega instrumenta je, da finančne institucije lahko pridejo ali se znebijo odvečnih sredstev na lastno pobudo. Tu gre za dve vrsti instrumentov: za možnost (obrobnega) zadolževanja in za možnost deponiranja sredstev. Banke se lahko zadolžijo ali deponirajo sredstva čez noč. Obrestni meri določi ECB, in sicer je posojilna obrestna mera najvišja, depozitna pa je najnižja obrestna mera za zadolžitev oz. vlogo prek noči. Zmanjšanje atraktivnosti tega instrumenta za poslovne banke lahko opazimo že od leta Prav zaradi najvišje posojilne in najnižje depozitne obrestne mere je ta instrument manj zanimiv in ga ECB uporablja le v izrednih situacijah. Določene zasluge lahko pripišemo tudi vodstvu ECB, ki uspešno vodi politiko likvidnosti in se jim zato ni potrebno posluževati instrumenta odprte ponudbe bankam.

19 Obvezne rezerve Obvezne rezerve so imetja ali aktiva v denarju centralne banke, ki jih morajo imeti banke (Ribnikar, 1999). ECB zahteva od vseh finančnih institucij evro območja, da držijo določen delež minimalnih oziroma obveznih rezerv na računu pri ECB. Banke potrebujejo likvidnost za svoje obvezne rezerve, ki jih morajo vzdrževati pri Evrosistemu. Tako obvezne rezerve prestavljajo strukturno potrebo po likvidnosti s strani bančnega sektorja evro območja. Za vsako ustanovo so obvezne rezerve določene glede na njihovo bilanco stanja. Glavna naloga sistema obveznih rezerv je, da stabilizira obrestne mere denarnega trga. Banke morajo namreč obvezne rezerve v povprečju izpolniti v obdobju izpolnjevanja, ki pomeni obdobje, v katerem se izračunava, ali banke spoštujejo zahteve po obveznih rezervah. Obdobje izpolnjevanja se ponavadi začne po seji Sveta ECB. Obvezne rezerve za bančni sektor ne predstavljajo stroška, saj jih Evrosistem obremenjuje po stopnji, ki je enaka povprečni mejni obrestni meri za operacije glavnega refinanciranja v obdobju izpolnjevanja. Med osnovo za določanje višine obveznih rezerv in na katerih se uporablja pozitivni koeficient rezerv spadajo: depoziti, depoziti čez noč, depoziti z dogovorjeno dospelostjo do 2 let, depoziti na vpoklic do 2 let, dolžniški vrednosti papirji z dogovorjeno dospelostjo do 2 let, kratkoročni vrednosti papirji. Obstajajo pa tudi obveznosti, ki so vključene v osnovo za določitev minimalnih rezerv in na katerih se uporablja ničelni koeficient rezerv: depoziti, depoziti z dogovorjeno dospelostjo preko 2 let, depoziti na vpoklic preko 2 let, repo posli in dolžniški vrednostni papirji z dogovorjeno dospelostjo preko 2 let.

20 20 5 TRANSMISIJSKI MEHANIZEM Primarni cilj denarne politike ECB je ohranjanje cenovne stabilnosti. Transmisijski mehanizem je proces, s pomočjo katerega monetarna politika vpliva na ekonomijo na splošno, zlasti pa na raven cen. Če hočejo denarne oblasti uspešno stabilizirati agregatni proizvod in preprečiti naraščanje inflacije, morajo dobro poznati delovanje transmisijskega mehanizma. ECB je bil dan monopol nad kreiranjem primarnega denarja in s tem dominanten vpliv na razmere in obrestne mere na denarnem trgu. Transmisijski mehanizem začne delovati s spremembo obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, ki spremeni razmere na denarnem trgu. Ostale obrestne mere, devizni tečaj in cene delnic se na spremembo na denarnem trgu odzovejo z različnim zamikom. Spremenijo se lahko inflacijska pričakovanja, pa tudi ne-cenovni dejavniki, kot je dostopnost posojil. Velikost, smer in čas teh sprememb so odvisni od strukture finančnih trgov, od ekonomskega obnašanja tržnih udeležencev, stopnje konkurence, likvidnosti trgov in možnosti arbitraže z različnimi finančnimi instrumenti. Ekonomisti so z raziskavami odkrili različne kanale, skozi katere deluje transmisijski mehanizem. Ti so: kanal obrestnih mer, kanal drugih vrst finančnega premoženja, kanal menjalnega tečaja in kreditni kanal (Žnidarčič, 2003). Transmisijski mehanizem monetarne politike ECB je kompleksen splet ekonomskih interakcij. Kljub mnogim raziskavam pa je še vedno neznanka. Z uvedbo evra leta 1999 so se najverjetneje spremenile povezave med različnimi ekonomskimi spremenljivkami. Zato bo za boljše razumevanje transmisijskega mehanizma evro območja potrebno počakati še na več informacij, ki jih bo prinesel čas. Merjenje in analizo različnih kanalov transmisijskega mehanizma otežujeta dva dejavnika. Prvidejavnik je ta, da se različni kanali različno razvijajo in skozi čas različno odzivajo na spremembe v ekonomskem obnašanju in na institucionalne spremembe. V EMU vplivajo na cenovne šoke poleg denarne politike še številni notranji in zunanji dejavniki, kot so geopolitični dejavniki, naravne katastrofe ali rast cen nafte, na katere pa ECB nima vpliva. Poznavanje transmisijskega mehanizma monetarne politike na evro območju je zelo pomembno, saj zaradi različnih odzivov posameznih držav na enotno monetarno politiko lahko prav ta povzroči večjo heterogenost v gospodarskih ciklih držav EMU. Več avtorjev je trdilo, da transmisijski mehanizem držav v evro območju ni enak, kar lahko zaplete izvajanje enotne monetarne politike (Angeloni et al., 2003). Kanal obrestnih mer je še vedno najpomembnejši transmisijski kanal. Vpliv obrestnih mer je vedno precejšen in včasih je pomemben vir gibanja investicij. Za kanal obrestnih mer je ključni indikator stopnja odprtosti do držav izven evro območja. Prenos negativnih impulzov povpraševanja na cene in agregatni proizvod pa je odvisen od nagiba kratkoročne in dolgoročne krivulje agregatne ponudbe. Države evro območja so del istega denarnega trga in imajo enako krivuljo dobička. Toda nacionalni bančni sektorji so segmentirani, kar nakazuje na različno prehajanje od tržnih obrestnih mer na bančne obrestne mere za kredite.

21 21 Odziv kratkoročnih obrestnih mer za kredite na obrestne mere denarnega trga je tako v Italiji, Nemčiji in Španiji občutno manjši kot v Belgiji, Franciji in na Nizozemskem (Suardi, 2001). Nepričakovano povečanje kratkoročnih obrestnih mer začasno zmanjša proizvod. Največji vpliv ponavadi doseže v enem letu. (Angeloni et al., 2003) Proizvodni sektorji, ki se srečujejo s povpraševanjem, občutljivim na obrestno mero (gradbeništvo, proizvodnja trajnih dobrin), in kapitalno-intenzivni proizvodni sektorji (težka industrija, proizvodnja transportne opreme) bodo ob restriktivni denarni politiki najverjetneje doživeli večje znižanje produkcije. Znotraj EMU obstajajo določene razlike. Španija ima večji gradbeni sektor, medtem ko Italija in Nemčija večji proizvodni sektor. Države z večjim deležem teh sektorjev v BDP so relativno bolj občutljive na spremembe v denarni politiki. V vseh teorijah monetarnega transmisijskega mehanizma je realen monetarni vpliv odvisen od nepopolnega prilagajanja cen, kar nakazuje na to, da so razlike v stopnji rigidnosti cen še en potencialni vzrok asimetričnih odzivov agregatnega proizvoda. Stanje na trgu dela vpliva na fleksibilnost plač in cen, zato je smiselna tudi primerjava med nacionalnimi institucijami trga dela, saj se med državami razlikujejo.

22 22 6 KREDITNA AKTIVNOST BANK EVRO OBMOČJA 6.1 Boniteta in bonitetni razredi Beseda boniteta izvira iz latinskih besed bonus, kar pomeni dober, oziroma bonitas, kar pomeni ugodnost. Bonus bonitete je zelo širok in kompleksen, predvsem pa v opredelitvah v domači in tuji praski zasledimo neenotnost pri pojmovanju. Banka je dolžna v okviru predpisanih in internih meril razvrščati svoje aktivne bilančne in zunajbilančne postavke glede na tveganost in na podlagi tega ocenjevati višino potencialnih izgub iz naslova kreditnih tveganj. Razvrščanje v skupine temelji na oceni sposobnosti dolžnika izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti in kakovosti zavarovanja. Razvrščanje dolžnikov je za banko nujno pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki predstavlja temelj izpostavljenosti banke. Poleg tega je banka dolžna ves čas trajanja pravnega razmerja, ki za banko predstavlja izpostavljenost, spremljati poslovanje dolžnika in kakovost zavarovanja terjatev banke. Terjatve se razvrščajo v skupine od A do E na podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi: ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka v obsegu, potrebnem za redno izpolnjevanje obveznosti do banke v preteklih obdobjih, vrste in obsega zavarovanja terjatev banke do posameznega dolžnika, izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. V skupino A se razvrstijo: terjatve do banke Slovenije in Republike Slovenije, terjatve do Evropskih skupnosti, vlad in centralnih bank držav EEA in z njimi primerljivih držav OECD. terjatve do dolžnikov, pri katerih ni pričakovati težav z odplačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oz. izjemoma z zamudo 15 dni, terjatve zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem (to so bančne vloge, za katero obstaja s pogodbo določena obveznost, da se uporabi za poplačilo terjatve, vrednosti papirji, nepreklicne garancije, nepreklicna jamstva RS, prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih, ter nepreklicna jamstva SID).

23 23 V skupino B se razvrstijo terjatve do dolžnikov: za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo do 31 do 90 dni. V skupino C se razvrstijo terjatve do dolžnikov: za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, ki so izrazito podkapitalizirani, ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb, od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni. V skupino D se razvrstijo terjatve do dolžnikov: za katere obstaja velika verjetnost izgube, ki so nelikvidni in nesolventni, za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja, ki so v sanaciji oz postopku prisilne poravnave, ki so v stečaju, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 90 dni do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 180 do 365 dni, vendar se zanje utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev. V skupino E se razvrstijo terjatve do dolžnikov: za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane s sporno pravno podlago. Terjatve, ki so zavarovane z zastavo nepremičnin, lahko banka oceni največ za eno skupino višje, kot bi jih na navedenih bonitetnih razredih. Vendar pa mora banka v tem primeru razpolagati z vso ustrezno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je zastavljena nepremičnina učinkovito in ustrezno sredstvo poplačila v primeru dolžnikovega neplačila. Glede na zgoraj opredeljene posamezne skupine od A do E je banka dolžna oblikovati posebne rezervacije za kreditna tveganja, ki so namenjene pokrivanju potencialnih izgub. Vir: Uradni list RS, št. 33/09

24 24 Tabela 2: Rating agencije v novih državah članicah EU DRŽAVA TUJA VALUT A FITCH MOODY STANDARD AND POOR DOMAČ A VALUTA TUJA VALUT A DOMAČ A VALUTA TUJA VALUT A CIPER A+ AA A2 A2 A A ČEŠKA A- A A1 A1 A- A ESTONIJA A A+ A1 A1 A A MADŽARSKA A- A+ A1 A1 A- A LATVIJA A- A A2 A2 A- A- LITVA A- A A3 A3 A- A- MALTA A AA- A3 A3 A A+ POLJSKA BBB+ A A2 A2 BBB+ A- SLOVAŠKA A- A+ A3 A3 A- A- SLOVENIJA AA- AA Aa3 Aa3 AA- AA DOMAČ A VALUTA Vir: Casu et al., Tabela 2 prikazuje bonitetne razrede novih držav članic, zaradi dolgoročnega dolga v devizah: nove države članice imajo nizko državno tveganje v primerjavi z državami EU- 15, kjer je večina držav označena z AAA. Na Poljskem imajo najnižji bonitetni razred z BBB in v Sloveniji, ki je dosegla stopnjo AA. Dolg v domači valuti je označen z A do A Tveganja v bančnem poslovanju Banka je finančni posrednik, ki posreduje med ponudniki in uporabniki finančnih sredstev. V nasprotju z nefinančnimi podjetji imajo finančna podjetja v bilanci med sredstvi relativno velike količine finančnih terjatev. Medtem ko imajo proizvodna podjetja med sredstvi pretežno zaloge, stroje in patente, imajo finančna podjetja med sredstvi dolžniške pogodbe svojih strank. Oboji pa financirajo svoja sredstva s kapitalom in dolgovi in med njimi na tem področju ni posebne razlike, razen ko imajo finančna podjetja večji finančni vzvod. (Greenbaum S.I., Thakot A.V., 1995) Banka je finančna institucija, ki jo zakonodaja neke države prizna kot banko. Običajno ima izključno pravico uporabljati naziv banka v svojem imenu. Primarna dejavnost bank je zbiranje vlog in dajanje kreditov na svoj račun. Praviloma poslovne banke ne ponujajo samo bančne storitve, kot so opravljanje plačilnega prometa, izdajanje garancij in drugih jamstev, izdajanje in sprejemanje menic, trgovanje s tujimi valutami, izpeljanimi finančnimi instrumenti, factoring, finančni zakup in še vrsto drugih finančnih storitev. Poslovne banke delujejo na finančnem trgu kot finančni posredniki. Od komitentov, ki imajo višek finančnih sredstev, sprejemajo naložbena sredstva in jih plasirajo komitentom, ki finančna sredstva potrebujejo.

25 25 Takšno poslovanje poslovnih bank pa je nujno povezano s tveganji, katerim so izpostavljene. Njihovo definiranje, merjenje, prevzemanje in obvladovanje je za poslovanje bank zelo pomembno. Poznamo tveganja, ki se jim je pri poslovanju nemogoče izogniti, in takšna tveganja, ki se jim lahko z dobrim poznavanjem in upravljanjem z njimi izognemo. Poznavanje bančnih tveganj in upravljanje z njimi je bistvenega, lahko tudi usodnega pomena za banko. Teoretiki so različno klasificirali različne vrste bančnih tveganj. Tako J. F. Sinkey Jr. (po Lambergerju, 2008, 5) deli tveganja na tri kritična, ki izhajajo iz premoženjske bilance, torej kreditno, likvidnostno in tveganje spremembe obrestne mere. Iz aktivne strani premoženjske bilance banke izhajata kreditno in likvidnostno tveganje, iz pasivne strani likvidnostno tveganje, iz razmerja med aktivno in pasivno stranjo pa tveganje spremembe obrestne mere. Prav tako iz razmerja med aktivno in pasivno izhaja tudi tveganje z menedžmentom. S premoženjsko bilanco je povezano tudi tveganje v zvezi z zunajbilančnimi aktivnostmi in listinjenjem (angl. securization). A. Sauders (po Lambergerju, 2008, 5) bančna tveganja obravnava kot tveganja finančnih posrednikov na naslednji način: tveganje spremembe obrestne mere, kreditna tveganja, zunajbilančna tveganja, tehnološko-operativno tveganje, tveganje spremembe deviznega tečaja, tveganje, povezano z državo dolžnika in tveganje povezano z državo kot dolžnikom. likvidnostno tveganje. Po J. Bessisu (1998) je izpostavljenost bank tveganjem odvisna od: splošne ekonomske situacije v matični državi in na trgu, kjer poslujejo, stopnje reguliranosti finančnega trga, tipa in značaja banke, velikosti banke, organizacijske in informacijske opredeljenosti banke. Posamezna bančna tveganja so za posamezno banko različno pomembna, banka pa ima do zavarovanja pred različnimi tveganji tudi različen odnos. Tveganjem, ki so za njeno poslovanje pomembnejša posveča večji pomen, drugim pa manjši.

26 26 Glavna bančna tveganja v odvisnosti od izpostavljenosti bank tveganjem J. Blessis razdeli na bančna tveganja, odvisna od: kreditov, obrestnih mer, likvidnosti, finančnega trga, tečaja tujih valut, zmožnost plačila. Najširša opredelitev tveganj v finančnem položaju bi lahko vključevala naslednje kategorije: splošna tržna, organizacijska in operativna tveganja, tveganja spremembe zakonske ureditve ter finančna tveganja. Finančna tveganja so tudi najbolj specifična. Za vsa tveganja mora finančna institucija izdelati postopke za upravljanje in merjenje posameznih tveganj ter sprejeti ukrepe in postopke obvladovanja navedenih vrst tveganj z učinkovitimi notranjimi kontrolami Kreditno tveganje Kreditno tveganje je definirano kot izguba, kadar posojilojemalec ni zmožen vrniti dolga oziroma je njegova kreditna kvaliteta poslabšana. V tej preprosti definiciji pa so zajeta različna tveganja. Količino izgube pri tem tveganju predstavlja dolg posojilojemalca, kvaliteta pa je odvisna od verjetnosti, da bo prišlo do nezmožnosti odplačila dolga in garancij, ki zmanjšujejo posojilodajalčevo izgubo v primeru neporavnanega dolga s strani posojilojemalca. Velikost tveganja, ki ga lahko gledamo kot morebitni neporavnani dolg, se razlikuje od izgube v primeru nezmožnosti vrnitve dolga posojilojemalca zaradi izboljšane kvalitete stanja posojilojemalca in poravnav dolga. Poravnave so odvisne od dejavnikov, ki blažijo kreditno dejavnost. To so garancije, hipoteke ali jamstva tretjih oseb, sposobnost pogajanja s posojilojemalci in ostale oblike zavarovanj, ki so na voljo za poplačilo dolgov, torej menice, vrednosti papirji, depoziti in podobno. Kreditno tveganje oz. tveganje izpada terjatev je na osrednjem mestu pri kreditnih naložbah poslovnih bank. Pri tem pomeni to popolno ali delno izgubo pri bilančnih terjatvah, kar pomeni nevarnost nevračila kredita, obresti, provizije in drugih stroškov, ki bi jih moral kreditojemalec plačati poslovni banki. Pri vsakem kreditiranju prevzame banka tveganje, da kreditojemalec kredita ne bo vrnil v roku oziroma ga sploh ne bo vrnil. Banka mora torej računati z možnostjo izpada pri vračanju kredita in pri aktivnih obrestih, občasno ali trajno. Pri občasnem izpadu je prizadeta likvidnost banke, pri trajnem pa tudi premoženje banke. Zaradi tega mora imeti banka nadzor nad poslovanjem svojih dolžnikov. Na stopnjo kreditnega tveganja poleg kreditne sposobnosti oziroma nesposobnosti kreditojemalca vpliva tudi višina kredita, vrsta kredita, čas trajanja kredita in način zavarovanja kredita.

27 27 V današnjem času se zaradi tržne izpostavljenosti bank obrestne mere znižujejo, kar pomeni, da bodo banke v prihodnosti lahko rast dobička povečevale le s povečanjem osebnega kreditiranja, kar pa vodi v prevzemanje vedno večjega kreditnega tveganja. Rast naložb praviloma vodi v poslabšanje kvalitete teh naložb, saj banka kreditira kreditojemalce z vedno slabšo kreditno sposobnostjo, ki jih drugače ne bi. Banke lahko zaidejo v težave, če ne prepoznajo oziroma ne uspejo prepoznati slabih terjatev, oblikovati rezervacij za njihov morebiten odpis in pravočasno izključiti prihodke od obresti. Kreditiranje mora biti s strani banke kontrolirano v celotnem trajanju kreditnega odnosa, saj popolnoma zavarovanega kredita ne moremo nikoli doseči. Največ problematičnih kreditov nastane pri kreditnih odnosih, ki temeljijo na zastavi. Zavarovanje kredita je nujno potrebno, zavedati pa se moramo, da kreditojemalec lahko obroke in obresti kredita vrača le iz pozitivnega denarnega toka. V mnogih primerih se je zato zastava izkazala za dokaj slabo zavarovanje kredita, saj ni zadostovala za poplačilo osnovnega dolga. Zaradi tega je zastava premičnin in nepremičnin zlasti nevarna, če zamenja analizo kreditojemalca in kreditno kontrolo in ni njen sestavni del. Politika odobravanja kreditov na osnovi zastave najbolj vpliva na kvaliteto kreditnega portfelja. Cilj poslovne politike banke je vedno ustvarjanje dohodkov. Vsaka rast kreditne dejavnosti banke v pogojih hitre gospodarske rasti sicer na kratek rok poveča prihodke banke, hkrati pa se povečuje kreditno tveganje. Zaradi tega morajo banke pred plasiranjem kredita izdelati oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca. Te ocene pa niso vedno kvalitetno izvedene in točne, ali pa se kreditna sposobnost s časom poslabšuje. Največje tveganje, s katerim se banke srečujejo, je zato tveganje, da kreditojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbeno določenih obveznosti, vračilo obrokov kredita in obresti. 6.3 Kreditna aktivnost izbranih državah evro območja Predstavljam kratek opis razvoja posojil na Portugalskem, Irskem in v Grčiji med postopkom uvajanja evra Države evro območja Portugalska Portugalska je evro prevzela leta 1999 in jo lahko štejemo za vzorčni primer posojilne eksplozije, ki jo je sprožilo uvajanje evra. Porast se je začela okrog leta 1995 oz in dosegla maksimum v tretjem četrtletju leta 1999 pri 28,6% (realno), nato pa se je v dveh letih vrnila na nivo 0-5%. Spremljalo ga je precej postopno zmanjševanje realnih obrestnih mer. Realna kratkoročna stopnja je padla s 7,2% v prvem četrtletju 1995 na nič v 1. četrtletju 1999 in se še naslednjih nekaj let gibala okoli te vrednosti.

28 28 Porast se je začela pri posojilih za stanovanjske enote in je bila na tem področju tudi najmočnejša (realna stopnja rasti je dosegla vrh pri 33,9%) vsekakor pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je povečano število hipotek podcenjeno zaradi velikega števila zavarovalnih transakcij. Večina novih posojil pa je ne glede na vse nastala v korporativnem sektorju (EUR 59 bn), ki so mu tesno sledila stanovanjska posojila (EUR 56 bn). V bančnem sektorju ni bilo opaznih nobenih večjih deterioracij, banke so ostale zadostno kapitalizirane, kar odraža precej stabilna 9,2 12,4% stopnja solventnosti. Od leta 1999 je bil delež neuspešnih posojil malo več kot 2% vseh posojil. Ta indikator pa moramo predvsem obravnavati previdno, saj se ponavadi med eksplozijo posojil razsvetli stanje, tako da se težava pokaže šele s precejšnjo zamudo. Dobičkonosnost sektorja, kot jo merimo z donosnostjo sredstev, je bila stabilna, čeprav ne preveč visoka, le malo nad povprečjem evro območja. Podaljšan porast je pripeljal do pomembnega povečanja v razmerju med posojili in BDP-jem, ki je leta 2003 dosegel 136% in je eden izmed najvišjih v evro območju. Spoštovanja pa je vredno dejstvo, da se cene sredstev niso pomembno povečale. Še posebej je opazno, da je kljub visoki stopnji rasti stanovanjskih posojil, stopnja rasti cen nepremičnin v zadnjih letih ostala skromna (IMF 2003c). Tabela 3: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Portugalskem bančnem sektorju (%) LETO Odstotek kapitalske ustreznosti Odstotek neuspešnih posojil ROA Razmerje med posojili in BDP ,8 5,9 0, ,4 5,2 0, ,5 4,0 0, ,4 2,9 0, ,8 2,2 0, ,2 2,2 0, ,5 2,1 0, ,8 2,3 0, ,0 2,4 0,8 136 Vir: IMF, Banka Portugalske in lastne kalkulacije po podatkih EBC in IMF. Irska Posojilni»boom«v irskem bančnem sektorju se je začel okrog leta 1995, to je štiri leta pred vstopom v evro območje. Realna skupna posojila nefinančnemu sektorju so se povečala za 32,1% medletno in dosegla vrh leta 1998 ter za 31,9% z vrhom naslednje leto. Če se osredotočimo na to, je bila Irska priča najbolj spektakularnemu boomu posojil v državah evro območja. Do leta 2002 se je zdelo, da se je boom končal, a se je leta 2004 začelo še eno obdobje močne razširitve posojil. Glede na razpad sektorja so bili viri za ustvarjanje posojil precej uravnoteženi. V prvi fazi rasti so bila glavni vir rasti korporativna posojila, po letu 2002 pa so to vlogo prevzela stanovanjska posojila.

29 29 Celo površen pregled podatkov nam pove, da je padec stopnje realnih obrestnih mer, ki se je začel leta 1993, morda glavni vzrok za razširitev posojil. Realna 3-mesečna obrestna mera je padla iz več kot 10% leta 1993 na negativne vrednosti leta 1998 in z nekaj manjšimi izjemami tam ostala do leta S tega stališča bi morali posvetiti pozornost dejstvu, da sta kriza ERM in posledični padec obrestnih mer iz zelo visoke stopnje morda vplivala na količino in čas pojava posojilnega booma na Irskem. Povečana količina posojil pa ni spodkopala moči irskega bančnega sektorja. Stopnja kapitala je v obdobju, ki smo ga analizirali, v glavnem ostala stabilna in varno nad minimalno zahtevo 8% (tabela 5). Dobičkonosnost sektorja, kot jo meri ROA, se je rahlo znižala, z 1,7% leta 1995 na 1,3% leta Ta proces je odražal padajočo obrestno maržo, povezano z zgodovinsko nizkimi obrestnimi merami in premikom od pologov k dražjim virom financiranja, kot so posojila tujih bank. Ne glede na to pa je dobičkonosnost leta 2003 ostala precej nad 0,3% povprečjem evro območja. Končno se je izboljšala tudi kakovost posojil, razmerje neuspešnih posojil in skupnih posojil se je iz 2,8 % leta 1997 znižalo na 1,1% leta Tudi tukaj je potrebno upoštevati, da je to razmerje zapoznel indikator posojilne kakovosti. Tako misija IMF (IMF(2001b), IMF (2003b)) kot irski nadzorni organi so z delovanjem bančnega sektorja zadovoljni, kažejo pa na eno zaskrbljujočo stvar. To je val hipotekarnih posojil, ki ga je prinesel boom cen hiš, ki so v šestih letih naraščale skoraj 20% letno (CBI (2001), CBI (2002), CBFA (2004)). Čeprav ni jasnih dokazov o precenjenosti, pa je obstajalo tveganje, da je Irskem nepremičninskem trgu grozil cenovni balon. Tabela 4: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Irskem bančnem sektorju (%) LETO Odstotek kapitalske ustreznosti Odstotek neuspešnih posojil ROA Razmerje med posojili in BDP NA 1, ,6 NA 1, ,1 2,8 1, ,0 2,5 1, ,4 1,8 1, ,7 1,9 1, ,2 1,9 1, ,5 1,7 1, ,0 1,1 1,3 127 Vir: IMF, Centralna Banka Irske in lastne kalkulacije po podatkih EBC in IMF. Grčija Grčija ni najbolj viden primer porasta posojil, ki ga je povzročil vstop v evro območje. Ni jasno razvidno, če je posojilni boom, ki se je začenjal okoli leta 1995, povezan z prevzemom valute. Pred tem dogodkom ni bilo opaziti pomembnega znižanja realnih stopenj, še več, zdelo se je, da takrat nihče ni zagotovo vedel, kdaj bo Grčija vstopila v evro območje. Bolj verjetna razlaga porasta je odstranitev tujega nadzora menjalnih tečajev v letih , kar je s sabo prineslo val posojil v tujih valutah (Honohan (1999), IMF (2001a)).

30 30 Liberalizacijo kapitala lahko štejemo kot korak k monetarni enotnosti, ni pa pomembno za pregled možnega razvoja v novih državah članicah, ker je bil nadzor kapitala tam že liberaliziran. S tem v mislih, se je verjetno najbolje posvetiti zadnji fazi porasta, opazni od leta Ta faza je sledila očitnemu padcu realnih mer s 5-6% leta 1999 na okrog 1% leta 2000 in še naprej v negativne vrednosti v naslednjih letih. Kmalu je sledil več kot 20- odstotni realni porast posojil, ki je vrh 22% dosegel v 2. četrtletju 2001 in do konca vzorčnega obdobja ostal nad 10%.Razdruževanje podatkov je pokazalo jasnega zmagovalca grškega posojilnega booma: stanovanjska posojila z najvišjo stopnjo rasti v vsem obdobju. Realno so presegla 30% leta 2001/02. Po drugi strani pa stopnji korporativnih posojil ni uspelo prilesti nad 20%. Toda zaradi višje začetne ravni so korporativna posojila k porastu največ prispevala (EUR 18 bn), sledijo pa jim hipoteke (EUR 16,9 bn). Kot tudi v prejšnjih primerih podaljšan porast ni imel nezaželenega vpliva na grški bančni sektor (tabela 5). Solventnost je v glavnem ostala stabilna pri 10-13,6%, kot so jo izmerili pri ustreznosti kapitala. Kakovost posojilnega portfejla se je s časom izboljšala, stopnja neuspešnih posojil se je v letu 2002 spustila na 8,1%, z več kot 19% leta V zadnjih štirih letih je opazno upadla le dobičkonosnost sektorja, kar odraža splošno zniževanje prihodkov brez obresti zaradi slabega poslovanja trga lastniških vrednostnih papirjev. Na splošno lahko rečemo, da ni bilo opaženih nobenih nezaželenih posledic, edina izjema je vztrajno naraščanje cen nepremičnin, približno 10% letno že nekaj let (IMF (2003a)), ki jih poganjajo hipotekarna posojila. Tabela 5: Izbrani indikatorji poslovnega izida v Grškem bančnem sektorju (%) LETO Odstotek kapitalske ustreznosti Odstotek neuspešnih posojil ROA Razmerje med posojili in BDP ,8 19,5 NA ,0 NA ,3 16,5 0, ,2 13,6 0, ,2 15,5 2, ,6 12,3 1, ,5 9,2 1, ,5 8,1 0, ,9 NA 0,9 66 Vir: IMF, Banka Grčije in lastne kalkulacije po podatkih ECB in IMF..

31 Kreditne zahteve bank V raziskavi 1 Evropske centralne banke (ECB 2009, 1) o kreditnih zahtevah poslovnih bank pri odobravanju posojil podjetjem in prebivalstvu, ki je bila izvedena v obdobju od 15. junija 2009 do 3. julija 2009, je razvidno, da se je v drugem četrtletju leta 2009 delež bank, ki so zaostrile kreditne zahteve, povečal. To velja tako za posojila podjetjem kakor tudi posojila fizičnim osebam. Kreditne zahteve bank so se povečale zaradi težjega dostopa bank do tržnega financiranja in bančne likvidnosti. Največje zaostrovanje v območju evra še naprej pričakujejo zaradi gospodarske krize. V tretjem četrtletju leta 2009 banke v evru območju pričakujejo še nadaljnje zaostrovanje kriterijev najema posojil. Banke tudi poročajo, da so se hipotekarna posojila zmanjšala na 22% z 28%. Prav tako so zabeležili padec povpraševanj pri potrošniških kreditih iz 26% na 21% zlasti v drugem četrtletju leta Zaostritev standardov (kriterijev) potrošniških posojil je posledica povečanega tveganja bank in zaradi razmer na gospodarskem trgu. V primeru hipotekarnih kreditov so banke previdnejše predvsem zaradi dogajanja na nepremičninskih trgih. Banke pričakujejo, da se bodo kriteriji kreditnih standardov za posojila gospodinjstvom znižala oziroma omejila okoli oktobra letošnjega leta. Povpraševanje po posojilih s strani podjetij se je zmanjševalo v drugem četrtletju leta 2009, vendar pa je bilo zaslediti, da je bil upad nekoliko manjši kot v prvem četrtletju. Upad povpraševanja je bila posledica močnega zmanjšanja finančnih potreb za vlaganja v osnovna sredstva in zaradi združitve ter prevzemov podjetij. Banke, ki obravnavajo učinek finančnih pretresov na kreditne standarde in posojila, so navedle, da je njihov dostop do sredstev na denarnih trgih in dolžniških vrednostnih papirjev bil manj oslabljen v drugem četrtletju letošnjega leta, kot pa v prvem četrtletju. Prav tako navajajo, da ni bilo veliko izboljšanja glede listninjenja. Glede na odzive bank, naj bi napovedi vlade in uvajanja dokapitalizacijske podpore in državnih jamstev za izdane dolžniške vrednostne papirje prispevali k izboljšanju financiranja bank. Stroški, ki so povezani s kapitalom banke, so prav tako prispevali k nižjim kreditnim standardom v drugem četrtletju (13%), vendar pa v manjši meri kot drugi dejavniki s strani ponudbe. 1 V raziskavi so bili anketirani predstavniki 118 bank iz evro območja.

32 32 Slika 3: Spremembe v standardih kreditiranja podjetij. realizirano pričakovano DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAOSTROVANJU KREDITNIH STANDARDOV Stroški povezani s kapitalom banke Tržno financiranje Gospodarska dejavnost Industrijska podjetja Vir: Slika prikazuje realizirane vrednosti, ki so se zgodile, in vrednosti, kakršne so pričakovale banke glede posojil v odvisnosti od kriterijev kreditiranja. Zaostreni standardi zaradi gospodarske dejavnosti so najvišjo raven dosegli v četrtem četrtletju leta Po tem obdobju se zaostrovanje kriterij kreditiranja počasi zmanjšujejo glede na leta poprej tako stroški povezani s kapitalom bank kot na tržnem financiranju.

33 33 SLOVAR BESED BDP EURIBOR EVROSISTEM EVRO OBMOČJE ECB EMI EMU ESCB EU EUR DEFLACIJA HICP NCB INFLACIJA IZKLICNA OBRESTNA MERA KLJUČNE OBRESNTE MERE ECB M1 Bruto domači proizvod Obseg proizvodnje blaga in storitev nacionalnega gospodarstva minus vmesna potrošnja plus neto davki na proizvode in uvoz. Euro Interbank Offered Rate Obrestna mera, po kateri je prvorazredna banka pripravljena posoditi finančna sredstva v evrih drugi prvorazredni banki in ki se izračunava vsak dan za medbančne depozite z različno strukturo dospelosti do 12 mesecev. Centralnobančni sistem, ki ga sestavljajo ECB in NCB tistih držav članic EU, ki so uvedle evro kot skupno valuto. Območje, ki zajema tiste države članice EU, ki so sprejele kot skupno valuto s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Evropska centralna banka Evropski monetarni inštitut Evropska monetarna unija Evropski sistem centralnih bank Evropska unija Evro Padec splošne ravni cen Harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin. Merilo gibanja življenjskih potrebščin, ki ga pripravlja Eurostat in se harmonizira za vse države članice EU. Nacionalne centralne banke Povečanje splošne ravni cen. Najnižja obrestna mera, po kateri lahko nasprotne stranke predložijo protiponudbe na avkcijah z variabilno obrestno mero. Obrestne mere, ki jih določi Svet ECB in izražajo naravnanost denarne politike ECB. To so obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, odprto ponudbo mejnega posojila in odprto ponudbo mejnega depozita. Ožji denarni agregat, ki obsega gotovino v obtoku in vloge čez noč pri MFI in institucionalnih enotah centralne ravni države.

34 34 M2 M3 MFI OBVEZNE REZERVE OPERACIJA DOLGOROČNEGA REFINANCIRANJA OPERACIJE GLAVNEGA REFINANCIRANJA PARITETA KUPNE MOČI (PKM) STABILNOST CEN Vmesni denarni agregat, ki obsega M1 in vloge na odpoklic z odpovednim rokom do vključno 3 mesecev (kratkoročne hranilne vloge) in vezane vloge do vključno 2 let (kratkoročne vezane vloge) pri MFI in institucionalnih enotah centralne ravni države. Širši denarni agregat, ki obsega M2 in tržne instrumente, npr. repo posle, točke/delnice skladov denarnega trga in dolžniške vrednostne papirje z dospelostjo do vključno 2 let, ki so jih izdale MFI. Finančne institucije, ki skupaj tvorijo denarni sektor v evro območju. Minimalna višina rezerv, ki jih morajo imeti kreditne institucije pri Evrosistemu v naprej določenem obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv. Redna operacija odprtega trga, ki jo izvaja Evrosistem v obliki povratne transakcije. Takšne operacije se izvajajo mesečno v obliki standardne avkcije in imajo navadno rok dospelosti 3 mesece. Redna operacija odprtega trga, ki jo izvaja Evrosistem v obliki povratne transakcije. Takšne operacije se izvajajo kot tedenske standardne avkcije in imajo običajno rok dospelosti 1 teden. Tečaj, po katerem se ena valuta preračuna v drugo, s čimer se izenači kupna moč dveh valut z odpravo razlike v ravni cen, ki prevladuje v zadevnih državah. V najpreprostejši obliki PKM izražajo razmerje med cenami v nacionalni valuti za enako blago ali storitev v različnih državah. Ohranjanje stabilnosti cen je poglavitni cilj Evrosistema. Svet ECB opredeljuje stabilnost cen, kot medletno povečanje HICP v evro območju, ki je manjše od 2%.

35 35 7 ZAKLJUČEK S podpisom Maastrichtske pogodbe leta 1993 so takratni idejni vodje EMU začrtali temelje za ureditev skupnega prostora v evro območju in so se tako pripravljali, da se prevzame enotna valuta ter vodenje skupne notranje in zunanje politike. Postavili so kriterije, ki so jih morale države izpolnjevati, da so lahko vstopile v EMU. Z nastankom ECB se je začelo novo obdobje evropske politike. Enajst takratnih držav je tako izgubilo vodenje in samostojnost denarne politike, ker je to funkcijo prevzela ECB. Enotno valuto evro so prve države članice prevzele 1. januarja Ko se je ustanovila ECB, si je začrtala cilj ter ga tudi opredelila. Tako je glavni cilj skupne denarne politike v evro območju stabilnost cen, ki je pogojen s stopnjo inflacije in denarnim agregatom. Stopnjo inflacije se meri z indeksom HICP, ki na letni ravni ne sme presegati 2 %. ECB pa pri doseganju glavnega cilja uporablja instrumente denarne politike. Najpomembnejši instrument so operacije odprtega trga, ki uravnavajo obrestne mere in zagotavljajo likvidnost na trgu. Druga instrumenta za dosego cilja sta odprta ponudba bankam ter obvezne rezerve. ECB mora poročati javnosti ter ostalim institucijam in centralnim bankam o njenem poslovanju, tako da objavlja letna, četrtletna in mesečna poročila, izdaja razne biltene ter objavlja svoje statistične podatke na svoji spletni strani. Transmisijski mehanizem je proces, s pomočjo katerega monetarna politika vpliva na ekonomijo na splošno, zlasti pa na raven cen. Kadar želijo denarne oblasti uspešno stabilizirati agregatni proizvod in preprečiti naraščanje inflacije, morajo dobro poznati delovanje transmisijskega mehanizma. Ta začne delovati s spremembo obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, ki spremeni razmere na denarnem trgu. Ostale obrestne mere, devizni tečaj in cene delnic se na spremembo na denarnem trgu odzovejo z različnim zamikom. Poslovne banke delujejo na finančnem trgu kot finančni posredniki. Od komitentov, ki imajo višek finančnih sredstev, sprejemajo naložbena sredstva in jih plasirajo komitentom, ki ta sredstva potrebujejo. Takšno poslovanje poslovnih bank je povezano s tveganji, katerim so izpostavljene. Banka mora preučiti vsa tveganja, katerim je izpostavljena, vendar se največkrat sooča s kreditnim tveganjem.

36 36 8 POVZETEK EBC banka vseh bank združene Evrope se je ravno v letu, ko je nastopila svetovna gospodarska kriza pokazala v vsej svoji strokovnosti in čeravno so nekateri skeptiki o njej delili različna mnenja, sedaj priznavajo njeno strokovnost in položaj, ki ji pripada. Njena prva in primarna naloga je ohranjevanje stabilnosti cen, kar je v skladu s pogodbo o EU in njenimi temeljnimi cilji. Stabilnost cen podpira višji življenjski standard preko različnih kanalov in s tem varuje realno vrednost dohodkov in premoženja, medtem ko nepričakovana inflacija neogibno vodi k nenačrtovanem in arbitrarnem prerazdeljevanju. Za merjenje gibanja cen EBC uporablja harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin ali HICP. Tako pridobljene informacije nato skrbno oceni in navzkrižno preveri. V ekonomski analizi ECB obravnava vrsto gospodarskih in finančnih kazalnikov, kot so plače, cene nafte, devizni tečaj, dolgoročne obrestne mere, aktivnosti v realnem gospodarstvu, javnofinančno politiko, ankete zaupanja potrošnikov in podjetij, cene stanovanj in gibanja na finančnih trgih. Ekonomska analiza vsebuje tudi ocene morebitnih šokov na gospodarstvo evro območja ter napovedi ključnih makroekonomskih spremenljivk. ECB poleg ekonomske izvaja tudi denarno analizo. Ta temelji na merilu količine denarja v obtoku imenovanem M3, ki poleg bankovcev obsega tudi bančne vloge in druga sredstva, ki jih je mogoče hitro pretvoriti v gotovino. Vse operativne naloge ECB so v skladu z delovanjem ekonomske blaginje na evro območju. To se pozna tudi pri usklajevanju obrestnih mer in le te so se spustile na najnižji nivo v zgodovini. Višina obrestnih mer pa pomaga v teh časih vsem poslovnim bankam najemati kredite s katerimi financirajo svoja nacionalna gospodarstva. Tu se kaže tudi medsebojna pomoč gospodarske sfere pri spopadanju s finančno krizo. Velika gospodarstva Evrope, denimo Nemčija, že oznanja umiritev gospodarskih tokov in pretresov, a kaj ko je to lahko le začasna umiritev ali prisilna ohranitev določenega dela industrije kot nosilnega stebra nekega gospodarstva. To pa se bo pokazalo čez tri do pet let, ali je bila transparentost dobljenih kreditov za zagon upravičeno porabljena ali ne. Na žalost se pri tem pokaže tudi nazadnjaštvo nekaterih kasneje pridruženih članic, ki pa še niso izpolnile pogojev za pridobitev enotne evropske denarne valute. Brezno oziroma razmik v letih streznitve bo velik. Domnevam pa, da bodo nekatere države Evrope kmalu splavale iz godlje gospodarske krize ravno zaradi velike in ugodne kreditne aktivnosti tako gospodarstva kot prebivalstva. Žal pa bo preteklo kar nekaj časa, dokler si opomorejo manjša nacionalna gospodarstva. Ključne besede: evro območje, Evropska centralna banka, denarna politika, transmisijski mehanizem, operacije glavnega refinanciranja, kreditna aktivnost.

37 37 ABSTRACT EBC bank of all Europe's banks showed in the year of economic crisis its expertise and although some sceptics had different views, they now recognize its expertise and position. Its first and primary role is to assure prices stability which is in accordance with EU contract and its primary goals. Prices stability supports higher living standard in different ways and protects real income and means value. But unexpected inflation unavoidably leads to unplanned arbitrary distribution. To measure price change EBC uses a harmonized consumer price index or HICP. Acquired information are carefully rated and crossexamined. In the economic analysis ECB discusses economic and financial indexes as salaries, oil prices, exchange rate, long-term rate of interestpublic financial policy, polls of trus of companies and consumers, apartment prices and financial markets movements. The economic analysis also contains estimates of possible shocks on economy in Euro region and announcements of key macroeconomic changes. ECB along with economic, also performs a money analysis. This is based upon measurement of money quantity in circulation called M3, which along with bank notes includes deposits and other means that can be quickly turned into cash. All ECB operative tasks are accordant with economic fund operation in euro region. This is visable when adjusting interest rates, which dropped to the lowest level in history. Nowadays height of interest rates helps banks to raise loans that help finance their national economy. Hereby mutal help of economic sphere is shown when dealing with financial crisis. Big European economies like Germany already announce a stabilization of economic flows and shocks, but this is maybe just a temporary stabilization or forced preservation of a certain industry branch, as a pillar of an economy. In a three or five years time it will be clear if transparency of approved credits was legitimate spent or not. Unfortunately this also shows reactionary of some later joined members, which have not yet fulfilled terms to acquire a united European currency. Years will go by untill they realize the situation. I assume some European countries will soon cope with the mess caused by the economic crisis because of advantageous credit activity of the economy and population. Unfortunately some time will pass, before smaller national economies will recover. Key words: Euro area, European Central Bank, The Monetary Policy, Transmission mechanism, Main refinancing operations, Credit activity.

38 38 9 LITERATURA 1. Angeloni I., Ehrman M.: Monetary Policy transmission in The Euro Area., Frankfurt: ECB, Bessis, J.: Risk managment in Banking, Casu e tal.:introduction to Banking. Prentice Hall, Financial Times, Colja, N.: Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke evrosistema, diplomsko delo, Ljubljana, Festić, M.: Monetarna politika Slovenije in Evropska monetarna unija, Bančni vestnik Ljubljana, Greenbaum, I. S. in Thakor V. A.: Conteporary Financial Intermediation Forth Worth; The Dryden Press, Košak T.: Politika odprtega trga, Bančni vestnik, Ljubljana, Jorion, P.: Valute At Risk, La Cross: A Framework For Interest Rate Risk Management Barakeley, Laure, N.: Revidiranje kreditnega tveganja bank v Sloveniji. Magistrsko delo, Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Mrak, M.: Mednarodne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik založba, Rejc, A.: Denarna politika ECB: Soodvisnost monetarne politike, in fiskalne politike v EMU. Diplomsko delo, Ribnikar, I.: Evropski sistem centralnih bank, Bančni vestnik, ISSN , Letn. 48, št. 3 (mar. 1999), str Ribnikar, I.: Monetarna ekonomija 2; Ljubljana, Ekonomska fakulteta, Scheller, H.P.K.: ECB, History Role and Fuctions, Second revised edition, Suardi M.: EMU and asymmetries in Monetary Policy transmission, Economic, Šuler, T.: Kreditna aktivnost Slovenskih bank in njeno financiranje, Magistrsko delo, Ljubljana, Žnidarčič, D.: Obrestne mere ECB in njihov vpliv na obrestne mere v državah EMU. Diplomsko delo, Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 2003.

39 39 10 VIRI 1. ECB: Izvajanje denarne politike v euro območju, November 2008, Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike eurosistema, Euro Money Market Study, ECB Lamberger, I.: Slovenski informacijski sistem komitentov bank in hranilnic (SISBON) kot preventivni dejavnik za preprečevanje goljufij v bančništvu, Mesečni bilten, ECB, spletna stran: (od do ) 5. Monthly Bulletin - Euro Area Statistics Online Data last updated on Statistika ECB, 2006, spletna stran: (od do ) 7. Statistika ECB 8. Združenje bank Slovenije, spletna stran: 9. The Monetary Policy of the ECB, 2004, spletna stran: (od do ) 10. The European Bank History Uradni list RS, št. 33/2009.

40 PRILOGE 1

41 2