FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU M A G I S T R S K A N A L O G A MAGISTRSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE BOJAN HOTKO

Transkripcija

1 FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU M A G I S T R S K A N A L O G A MAGISTRSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE BOJAN HOTKO

2

3 FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU MAGISTRSKA NALOGA INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKA TEHNOLOGIJA KOT PODPORA SODOBNIM OBLIKAM POUČEVANJA Mentorica: doc. dr. Katarina Rojko Novo mesto, julij 2018 Bojan Hotko

4 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Bojan Hotko, študent FIŠ Novo mesto, izjavljam: da sem diplomsko/magistrsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v magistrski nalogi, da dovoljujem objavo magistrske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v elektronski knjižnici FIŠ, da je magistrska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identična tiskani verziji, da je magistrska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne Podpis avtorja IV

5 ZAHVALA Za strokovno pomoč in nasvete pri nastajanju magistrskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Katarini Rojko. Iskrena hvala gospe dr. Stanki Preskar za idejno pomoč za magistrsko nalogo ter dr. Andreju Flogieju za pomoč pri anketi ter statistični obdelavi podatkov, pridobljenih z anketnim vprašalnikom. Hvala ravnateljici OŠ Globoko, ga. Roziki Vodopivec, ki me je vzpodbudila za nadaljnje šolanje, me idejno usmerjala ter kolektivno podpirala in spodbujala v mojih odločitvah v času podiplomskega študija. Hvala tudi Sonji Bračun, profesorici slovenščine, ki je lektorsko pregledala magistrsko nalogo. Iskrena hvala moji ženi Mateji za vso potrpežljivost, spodbujanje in pomoč v času nastajanja magistrske naloge. Prav tako se zahvaljujem svojima otrokoma Janu in Aneju, ki sta potrpežljivo sprejemala moje delo. Na koncu pa bi se rad zahvalil še vsem ostalim, ki so mi pomagali pri nastajanju in urejanju magistrske naloge.

6

7 POVZETEK V okviru magistrske naloge smo predstavili uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) v vlogi podpore sodobnim oblikam poučevanja, ki omogočajo učitelju kvalitetnejše izvajanje učnega procesa, učencem pa doseganje višje kvalitete znanja, ki je trajnejše. Šole morajo spremeniti načine poučevanja. Novodobni učitelji morajo posedovati ustrezna znanja s področja poznavanja sodobnih ciljev vzgoje in izobraževanja, smiselne uporabe individualizacije in diferenciacije pouka, drugačnih učnih metod in oblik ter smiselne uporabe sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Potekajo mnogi projekti, ki se ukvarjajo z uvajanjem IKT v izobraževanje. Projekt»Inovativna učna okolja podprta z IKT«omogoča implementacijo inovativne pedagogike, pri kateri učni scenariji poudarjajo uporabo mobilnih naprav v podporo mnogim različnim učnim strategijam. V nalogi smo primerjali in ugotavljali kakovost izobraževanja ter problematiko v povezavi z vključevanjem IKT pri poučevanju. KLJUČNE BESEDE: Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), poučevanje, izobraževanje, motivacija učencev, znanje. ABSTRACT In the framework of the master's thesis, we presented the use of information and communication technologies (ICT) in the role of supporting modern forms of teaching, which enable the teacher to better implement the learning process, and to achieve a higher quality of knowledge, which is more durable for pupils. Schools need to change teaching methods. Modern teachers must have adequate knowledge in the field of knowledge of modern goals of education, meaningful use of individualization and differentiation of teaching, different learning methods and forms and meaningful use of modern information and communication technology. Many projects are underway to introduce ICT into education. The project Innovative working environment supported by ICT allows implementation of innovative pedagogy where learning scenarios emphasize the use of mobile devices as a support to various learning strategies. In the task we compared and determined the quality of education and the issues related to the integration of ICT in teaching. KEY WORDS: information communication technology (ICT), teaching, education, student motivation, knowledge. VII

8

9 KAZALO 1 UVOD RAZISKOVALNI PROBLEM. HIPOTEZE. METODOLOGIJA in CILJI Raziskovalni problem Hipoteze Metodologija Opis vprašalnika Opis vzorca Cilji VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Poučevanje in učenje Temeljna izhodišča za učenje in poučevanje Dejavniki uspešnega pouka Učna motivacija in učna uspešnost VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA Učna aktivnost Vrste poučevanja Informacijsko-komunikacijska podpora IKT v funkciji vzpodbujanja učne aktivnosti ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE»INOVATIVNA PEDAGOGIKA 1:1« VIZIJA - POUČEVANJE V PRIHODNOSTI ZAKLJUČEK RAZPRAVA LITERATURA IN VIRI IX

10

11 KAZALO SLIK Slika 1.1: Komunikacija na daljavo-zmožnosti uporabe Slika 1.2: Komunikacija na daljavo-odgovori Slika 2.1: Uporaba digitalnih virov za lastno usposabljanje Slika 2.2: Vključevanje digitalnih virov v pouk Slika 2.3: Organizacija pouka v računalniški učilnici Slika 2.4: Uporaba IKT pri spremljanju in ocenjevanju znanja Slika 2.5: Samostojno učenje skozi reševanje problemov Slika 2.6: Načrtovanje in izvedba diferenciacije pouka Slika 2.7: Delitev svojih izkušenj z drugimi učitelji Slika 3.1: Ovire pri uvajanju inovativnih učnih okolij podprtih z IKT Slika 4.1: Želja po dodatnih usposabljanjih XI

12

13 1 UVOD Razlogov za uvajanje informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v šole je veliko. Eden od njih je zagotovo dejstvo, da živimo v informacijski družbi. Danes že nekateri predšolski otroci uporabljajo mobilne telefone, tablične računalnike in prenosne računalnike, šola pa je bila še do nedavnega nekakšna oaza, v kateri so prevladovali tradicionalni nosilci informacij in tradicionalne metode prenosa znanja in učenja. IKT zajema vse naprave ali sisteme, ki omogočajo shranjevanje, priklic, obdelavo, prenos in sprejemanje informacij, torej ne le računalnike, ampak tudi radio, televizijo, telefone Združuje naprave in programsko opremo, ki jo na vseh teh napravah uporabljamo. IKT je torej skupen izraz za nabor najrazličnejših računalniških, informacijskih in komunikacijskih naprav (»hardware«), aplikacij (»software«), omrežij (»internet«) in storitev. Izobraževanje je javna dobrina. Spodbujanje njegovega razvoja pripomore h konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev v svetovni tekmi, zato postaja problem kakovosti šolstva središčno vprašanje izobraževanja na vseh ravneh od vrtca, osnovne šole do univerze. Področje vzgoje in izobraževanja pa je eden od najširših podsistemov družbe, ki lahko, če ga podprejo tudi starši, pokaže mladim pot h kvalitetnemu življenju in delu. Veliki premiki v sistemu šolanja so prinesli novosti, o katerih se našim predhodnikom ni niti sanjalo: informacijska doba, postmodernizem, kibernetična družba, globalizacija Nastali so novi besednjaki, novi koncepti, izrazi, nove oblike vedenja. Ker pa je vizija in potreba Slovenije, da se tudi na področju vzgoje in izobraževanja vključi v evropske in svetovne tokove (mobilnost, primerljivost ), je tudi izpostavljena potreba vsakega zavoda posebej, da izboljša kakovost svojih procesov, proizvodov oz. dela v celoti. Pomembne spremembe položaja vzgoje, izobraževanja in usposabljanja, kot na primer spremenjene vrednote, globalizacija življenja in gospodarstva, spremenjena organizacija dela in nova informacijska in komunikacijska tehnologija, vplivajo na spremembo strokovnih nalog in vloge učiteljskega poklica ter terjajo obsežnejše reforme vzgoje, izobraževanja in usposabljanja nasploh ravno v smislu sprememb ciljev, načrtov ter vsebin poučevanja in učenja, v smislu novih organizacijskih vzorcev, sistemov, učnih okolij... V sodobnih časih pa se IKT nanašajo predvsem na informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki so se razvile iz telekomunikacijske in računalniške industrije. IKT je področje, ki se zelo 1

14 1 UVOD hitro spreminja in ki je konec 20. ter v začetku 21. stoletja doživelo najhitrejši razvoj med vsemi tehnologijami in popolnoma preobrazilo družbo. IKT so danes prisotne na vseh področjih življenja in obsegajo področji računalništva in telekomunikacij, ki se zaradi izjemno hitrega napredka vedno bolj prepletata. Danes so IKT tako zavzele pomembno centralno mesto v vseh tehnoloških sistemih in so v središču človekovega delovanja na vseh področjih. V okviru magistrske naloge bomo predstavili uporabo IKT v vlogi podpore sodobnim oblikam poučevanja. Področje, ki smo ga raziskali, se nanaša na inovativne pristope poučevanja v šolah, s podporo IKT v izobraževanju. Učna snov v veliki meri vpliva na izbor učnih metod in oblik dela z učenci, vpliva pa tudi na učenca, njegovo sprejemanje in oblikovanje stališč do snovi. Dober učitelj se mora zavedati pomembnosti učenčeve motiviranosti za delo, zato se mora ustrezno pripraviti in izbrati ustrezne oblike za poučevanje. Učne metode in sodobne oblike poučevanja pa so orodja, s katerimi učitelji v procesu pouka pomagajo učencem osvajati novo učno snov. Učitelji se moramo pri tem zavedati, da uporaba IKT, sodobnih e-storitev in e-vsebin sama po sebi še ne pomeni spremembe in uvajanja sodobnih metod poučevanja in učenja, lahko pa ga močno spodbuja in podpira, če so uporabljene tako, da v ustrezno pripravljenih učnih okoljih omogočajo aktivno vlogo učencev. Uporaba IKT je zelo pomembna pri sodobnih načinih poučevanja, vendar pa so učitelji nujno potrebni za učni proces. IKT ne more biti popolni nadomestek, sodobne naprave ne morejo nikoli nadomestiti ljudi, saj poučevanje temelji na motivaciji in brez učiteljev motivacije ne bi bilo. Sodobni pristopi s pomočjo IKT pa prinašajo nove oblike učenja, npr. izkustveno učenje (učenje skozi izkušnjo), učenje skozi raziskovanje, simulacije 2

15 2 RAZISKOVALNI PROBLEM. HIPOTEZE. METODOLOGIJA IN CILJI V tem poglavju predstavljamo raziskovalni problem magistrske naloge, hipoteze, ki smo si jih zastavili, predstavljena je raziskovalna metodologija, s katero smo pristopili k analizi obravnavanega področja, vzorec, ki smo ga analizirali, in cilji zastavljenega raziskovanja. 2.1 Raziskovalni problem Z namenom priprave magistrske naloge smo se osredotočili na različne možnosti pristopa k poučevanju s podporo IKT, ki omogočajo učitelju kvalitetnejše izvajanje učnega procesa, učencem pa doseganje višje kvalitete znanja, ki je trajnejše. Novodobni učitelji morajo namreč posedovati ustrezna znanja s področja poznavanja sodobnih ciljev vzgoje in izobraževanja, smiselne uporabe individualizacije in diferenciacije pouka, drugačnih učnih metod in oblik ter ustrezne uporabe sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Potekajo mnogi projekti, ki se ukvarjajo z uvajanjem IKT v izobraževanje. Projekt»Inovativna učna okolja podprta z IKT«omogoča implementacijo inovativne pedagogike, pri kateri učni scenariji poudarjajo uporabo mobilnih naprav za podporo mnogim različnim učnim strategijam. V nalogi smo primerjali in ugotavljali kakovost izobraževanja ter problematiko v povezavi z vključevanjem IKT v poučevanje. Magistrska naloga se dotika aktualne tematike sodobne družbe, saj se naše življenje vse bolj prepleta z različnimi načini uporabe IKT. Zato smo si zastavili osnovno raziskovalno vprašanje:»kako sodobne IKT vplivajo na metode poučevanja?«. 2.2 Hipoteze V procesu iskanja odgovora na zastavljeno osnovno raziskovalno vprašanje smo si zastavili tri hipoteze: 1. IKT spodbuja učitelja k izboljšanju načina poučevanja učencev. 2. Uporaba IKT je nujna za učenčevo izobraževanje. 3. Učitelji imajo težave pri uporabi različnih didaktičnih e-storitev zaradi pomanjkanja praktičnih primerov in navodil za uporabo. 3

16 2 RAZISKOVALNI PROBLEM. HIPOTEZE. METODOLOGIJA IN CILJI 2.3 Metodologija K pisanju magistrske naloge smo pristopili tako, da smo proučili literaturo, ki je trenutno aktualna in dostopna v zvezi s to tematiko. Predvsem smo v tem oziru analizirali strokovne knjige domačih in tujih avtorjev, vključeni pa so tudi mnogi viri s spleta. Ker sem tudi sam učitelj z mnogoletnimi izkušnjami in imam zaradi tega dostop do internih virov in direkten vpogled v situacijo, mi je to pomagalo dodatno razumeti obravnavano problematiko. V empiričnem delu smo uporabili podatke, ki so bili zbrani v okviru projekta Inovativna pedagogika 1:1. Projekt je sofinanciran s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije ter Evropskega socialnega sklada za obdobje od leta 2017 do leta Namen raziskave v okviru omenjenega projekta je bil raziskati inovativne pristope poučevanja v šolah, s podporo IKT v izobraževanju. Čeprav v projektu sam ne sodelujem, pa so mi koordinatorji Zavoda Antona Martina Slomška, katerega delovanje med drugim vključuje tudi razvoj sodobnih pristopov poučevanja z uporabo IKT in inovativnih načinov in pristopov poučevanja, ki jih širi tudi v slovenski prostor, omogočili vpogled v podatke ter uporabo dela le-teh. Odločili smo se za analizo sekundarnih podatkov, saj nam ti omogočajo verodostojno verifikacijo zastavljenih hipotez zaradi reprezentativnosti vzorca Opis vprašalnika Anketni vprašalnik, ki je bil oblikovan v okviru omenjenega projekta, je vključeval 10 vprašanj, od katerih je eno vprašanje vključevalo 11 podvprašanj, ki so se nanašala na različne tematike. Zbiranje podatkov je potekalo od do , in sicer preko spletne strani 1KA je odprtokodna aplikacija za spletno anketiranje; domena strežnika Centra za družboslovno informatiko FDV omogoča brezplačne in neomejene storitve (npr. storitve spletnega anketiranja). V pričujoči nalogi pa se bomo osredotočili na del podatkov, ki se nanašajo na inovativne pristope poučevanja v šolah, s podporo IKT v izobraževanju. Večina vprašanj, ki smo jih uporabili v nalogi, je imelo 3 ali 4 stopenjsko ocenjevalno lestvico. 4

17 2 RAZISKOVALNI PROBLEM. HIPOTEZE. METODOLOGIJA IN CILJI Opis vzorca Z dovoljenjem smo uporabili določene zbrane raziskovalne podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom, ki ga je rešila naša ciljna skupina učitelji osnovnih in srednjih šol, ki so vključeni v projekt»inovativna pedagogika 1:1«, katerega namen je premišljena in celovita uporaba orodij, storitev in prenosnih naprav, kar že samo po sebi opozarja na izziv preseganja pasivne rabe IKT v šolah. Izbira šol je bila v sklopu projekta načrtna. Vzorec anketiranih je obsegal 322 slovenskih učiteljev iz 20 vzgojno-izobraževalnih zavodov (VIZ). Zbiranje podatkov je potekalo od do , in sicer preko spletne strani 1KA je odprtokodna aplikacija za spletno anketiranje; domena strežnika Centra za družboslovno informatiko FDV omogoča brezplačne in neomejene storitve (npr. storitve spletnega anketiranja). Odločili smo se za analizo sekundarno zbranih podatkov, saj nam ti omogočajo verodostojno verifikacijo zastavljenih hipotez zaradi reprezentativnosti vzorca. 2.4 Cilji Cilji naše raziskave so na podlagi omogočenega vpogleda v podatke predvsem proučiti: 1. inovativna učna okolja s podporo IKT, 2. načine komunikacije učiteljev na daljavo, 3. uporabo digitalnih virov v poučevanju in 4. kakšna so dodatna usposabljanja za uspešno uvajanje novih učnih metod Za doseganje opredeljenih ciljev smo v glavnem uporabili metode opisne statistike, ki omogočajo predvsem opisovanje in povzemanje zbranih podatkov. Poslužili smo se grafične predstavitve podatkov, ki smo ji dodali tudi vsebinsko razlago. 5

18 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Šola je vzgojno-izobraževalni zavod ali organizacijska enota v okviru druge ustanove, ki omogoča organizirano in sistematično pridobivanje znanja. Izobraževanje (in usposabljanje) je aktivnost, ki se nanaša na spoznavanje, sprejemanje, podajanje in/ali ustvarjanje znanja, razvijanje spretnosti, razvijanje osebnih in poklicnih zmožnosti ter vrednot. Najpogostejša organizacijska oblika izobraževalnih aktivnosti so izobraževalni oz. študijski programi. V šolski prostor brez pridržka umeščamo pojem znanja. Znanje je torej pridobivanje in usvajanje podatkov, informacij, ki jih ljudje prenašamo drug na drugega. Gre tudi za učenje spretnosti, ki so v pomoč za samostojno življenje posameznika. S predpisanimi standardi se skuša zagotavljati kakovostno izvedbo vsebin vzgoje in izobraževanja z vidika posameznika in celotne skupine. Dober šolski sistem mora upoštevati učenčeve osnovne potrebe. Pomembno je, da v sodobni družbi vsak posameznik pridobi kakovostno znanje in kakovostno izobrazbo. Vsak posameznik potrebuje čvrsto vseživljenjsko osnovo za hitro spreminjajoče se okoliščine sodobnih družb in kultur. Šola je inštitucija, kjer poteka proces poučevanja in učenja, ki ga v najširšem smislu imenujemo pouk. V vseh definicijah o pouku zasledimo, da je pouk načrten, organiziran in smotrn vzgojnoizobraževalni proces, ki poteka znotraj sorazmerno koherentne učne skupine in ga usmerjajo zanj usposobljeni ljudje v zato urejenem okolju. Opredeljene definicije skrivajo v sebi statično načelo pouka s pretežno vsebinsko posredovalno vlogo in z relativno konstantno didaktično metodološko izvedbo in predstavljajo pogled na pouk v prvih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes je v ospredju dinamična podoba pouka, ki predstavlja dinamično interakcijo najrazličnejših subjektivnih in objektivnih, individualnih in socialnih, snovnih in osebnih učnih situacij (Strmčnik, 2001). Izobraževanje je javna dobrina. Spodbujanje njegovega razvoja pripomore h konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev v svetovni tekmi, zato postaja problem kakovosti šolstva središčno vprašanje izobraževanja na vseh ravneh od vrtca, osnovne šole do univerze. Področje vzgoje in izobraževanja pa je eden od najširših podsistemov družbe, ki lahko, če ga podprejo tudi starši, pokaže mladim pot h kvalitetnemu življenju in delu. Veliki premiki v sistemu šolanja so prinesli novosti, o katerih se našim predhodnikom ni niti sanjalo: informacijska doba, postmodernizem, kibernetična družba, globalizacija Nastali so 6

19 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI novi besednjaki, novi koncepti, izrazi, nove oblike vedenja. Ker pa je vizija in potreba Slovenije, da se tudi na področju vzgoje in izobraževanja vključi v evropske in svetovne tokove (mobilnost, primerljivost ), je tudi izpostavljena potreba vsakega zavoda posebej, da izboljša kakovost svojih procesov, proizvodov oz. dela v celoti. Namen pouka je spodbujanje samostojnosti in aktivnega učenja, smotrno in načrtovano socializiranje, kvalificiranje in personaliziranje mladih ter razvijanje splošno kulturnih in civilizacijskih dobrin. S poukom ustvarjamo most med subjektivno in objektivno stvarnostjo, kar uresničujemo skozi temeljne naloge pouka na različnih področjih (Strmčnik, 2001). Ta področja so: 1. telesno zdravstveno področje, 2. intelektualno področje: informativno-deklarativne, formativno-konstrukcijske in samoizobraževalne naloge, 3. vrednotno področje: razvijanje in kultiviranje čustev in vrednot, zlasti socialnih in moralnih, vrednote senzitivnosti, kritičnosti in ustvarjalnosti ter interesov. Zelo pomembno je tudi učiteljevo načrtovanje pouka. Izkušnje kažejo, da ima dobro načrtovan pouk mnogo uporabnih prednosti (Smith, 2008), kot so: 1. objektivnost preverjanja in ocenjevanja znanja (pri načrtovanju pouka učitelj opredeli cilje, ki jih učenec mora doseči. Z načrtovanim preverjanjem in ocenjevanjem učitelj modificira oblike in metode, s katerimi preveri razumevanje snovi in obvladovanje veščin oziroma spretnosti); 2. diferenciacija pouka (učitelj upošteva razlike med učenci in načrtuje pouk glede na učenčeve zmožnosti; 3. motivacija učencev v vseh fazah učne ure; 4. razvoj pravičnosti oz. nepristranskosti. Cooper (2008) navaja, da učitelji na različnih stopnjah izobraževanja dajejo različne poudarke elementom priprave na pouk. Tako se na prvi stopnji izobraževanja pripravljajo na pouk predvsem na kontekst poučevanja in izbire aktivnosti, s katerimi bodo motivirali in pritegnili učence. V višjih razredih pa se učitelji osredotočijo na vsebino, predstavitev znanja in motivacijo učencev. Učne metode in oblike so orodja, s katerimi učitelji v procesu pouka pomagajo učencem osvajati učno snov. 7

20 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Otroci že v ranem otroštvu med seboj sodelujejo pri igri, se dogovarjajo, kaj bodo delali, si razdelijo vloge itd. Velikokrat to naredijo tudi brez odraslih. Lahko rečemo, da sta sodelovanje in sporazumevanje prirojeni nagnjenosti človeku, ki se jih kot otrok hitro nauči, sploh če ima spodbudno in kulturno okolje. Osnovni cilj vzgoje in izobraževanja je torej oblikovanje samostojnega, razmišljujočega in odgovornega posameznika s kakovostno pridobljenim znanjem ter socialnimi in drugimi spretnostmi. Pravičnost v izobraževanju je bistveni element družbene pravičnosti in je povezana z enakostjo izobraževalnih možnosti in s tem, da imajo vsi učenci enake možnosti ter priložnosti za uspeh v življenju. Pojmovanje socialne pravičnosti kot enakost možnosti torej dopušča tudi neenakost dosežkov posameznikov. Neenaki dosežki so lahko posledica svobodne izbire, sposobnosti, tveganj, vloženega truda in podpore. Znanje je pomembno za blaginjo posameznika, družbe, države, vključujoč vsakega državljana, prav tako tudi človeka s posebnimi potrebami. 3.1 Poučevanje in učenje Učitelji veliko časa posvečajo načrtovanju pouka in pripravi različnih aktivnosti, manj pa razmišljajo o učinkih svojega dela na učenčevo učenje in skupino. Pri takšnem pristopu so sicer učenci zelo zaposleni, vendar do poglobljenega učenja ne bo prišlo ali pa bo učenje zgolj slučajno (Desforges, 2001). Avtor poudarja, da je šola nenaraven, nevsakdanji prostor, kjer se uporabljajo primeri iz okolja, vendar se interdisciplinarne vsebine pri pouku pogosto obravnavajo ločeno pri posameznih predmetih. S tem načinom dela se oddaljujejo od realnih situacij, ki jih učenci poznajo iz vsakdanjega življenja. Zaradi usmerjenosti k dolgoročnim ciljem in z obravnavo za učence abstraktnih vsebin, je šola pogosto nenaravno okolje. Učenci so postavljeni pred naloge, ki jim ne morejo biti kos zgolj zaradi naravnih danosti, temveč se morajo tega naučiti. Ker pa imajo nekateri učitelji dokaj skromna znanja o vsebinah, ki jih poučujejo, je za pričakovati, da taka znanja pridobijo tudi učenci. Tudi lastno vlogo vidijo učitelji na različne načine in temu prilagajajo načine poučevanja (Brown, 2001). Eni učitelji se še vedno opirajo na tradicionalne pristope poučevanja, zato izbirajo učne metode in oblike, s katerimi so praviloma posredovalci učne snovi. Druga skupina učiteljev že prepoznava svojo drugačno vlogo v procesu pouka, zato prevzemajo tudi vlogo koordinatorjev in mentorjev. 8

21 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Sodobni trendi v poučevanju se osredotočajo na to, koliko snovi lahko učenci osvojijo in kako informacije zaznavajo in procesirajo. Mnogokrat je količina usvojene snovi odvisna tudi od tega, v kakšni obliki so informacije predstavljene, saj imajo učenci različne učne stile. Večina učencev spada v eno od dveh velikih kategorij učnih stilov: 1. Zaznavni učni stil, ki se deli na konkretni in abstraktni stil. Konkretni stil učenca se uči iz neposrednih izkušenj, tako da nekaj opravi ali odigra. Abstraktni stil učenca pa se uči iz posrednih izkušenj, z opazovanjem in analiziranjem. 2. Procesni učni stil se deli na aktivni in razmišljujoči stil. Aktivni stil učenca uporabi informacije takoj, ko jih dobi. Razmišljujoči stil pa o informacijah razmišlja in jih uporabi skladno s svojimi ugotovitvami. Učne stile učenja lahko razvrstimo tudi glede na različne pristope, ki jih imajo učenci in sicer: 1. Vizualni učenci veliko pridobijo, če učitelj uporablja diagrame, preglednice, slike, video. Pogosto si med podajanjem snovi delajo natančne zapiske. 2. Avditivni učenci imajo raje razprave in predavanja. Besedila radi slišijo. 3. Taktilni in kinestetični učenci se najbolje učijo z delom. Radi se dotikajo predmetov in se gibajo po učilnici. Med poslušanjem pri pouku se začnejo hitro dolgočasiti (Beers, 2007). Vsak učitelj si prizadeva, da bi bili učenci pri pouku motivirani. Pri tem išče ravnovesje med individualnimi lastnostmi posameznika in njegovimi prednostmi, ki jih bo izrabil za motivacijo. Pozoren naj bi bil tudi na odnose med učenci. Upoštevati je potrebno njihovo naravno raznolikost ter ob tem pri njih vzpodbuditi zanimanje za učno snov. Učitelj mora definirati dolgoročne cilje in vmesne cilje, čas in vse, kar pogojuje uspešno delo. Danielson (1996) poudarja, da so zahteve družbe do učitelja vedno večje. Strmčnik (2001) poučevanje opiše kot seznanjanje mladih z izbranimi posplošenimi spoznanji, vrednotami in izkušnjami, ki so prilagojene sedanji stvarnosti. Ob tem pa je potrebno učence ves čas vključevati v neposredni stik z učno stvarnostjo in jih voditi k čim bolj samostojnemu in aktivnemu učenju. Zato ni dovolj verbalno posredovanje učnih vsebin, temveč mora omogočiti učencem, da si razvijejo kritičen odnos do posplošene stvarnosti, kar lahko dosežemo le s skrbno didaktično zasnovanim poukom, ki bo vključeval različne učne metode. 9

22 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Pogoj za uspešno načrtovanje pouka je poznavanje učencev in načinov poučevanja. Pomembna je učiteljeva vloga v procesu učenja učencev, kjer učenci poleg pridobljenega znanja pridobivajo kompetence za vseživljenjsko učenje in v tem procesu naj bi učenci razvili in vzdrževali visoko notranjo motivacijo za nenehno učenje, si oblikovali realno pozitivno samopodobo, samospoštovanje in samozaupanje, razvili pozitivna stališča do učenja in izobraževanja, učenje naj bi vrednotili kot podlago in možnost nenehnega osebnega in družbenega napredka (Zorman, 2006). Učence je potrebno naučiti, da bodo sposobni uporabljati različne strategije, metode in tehnike učenja. Razviti je potrebno učne navade, ki jim bodo omogočile uspešno učenje v šoli in tudi zunaj šole. Sodobna šola mora usposobiti učence za učenje skupaj z drugimi in za samostojno učenje (Hopkins, 2007). Učne izkušnje morajo biti čim bolj usklajene z njihovimi osebnimi lastnostmi ter vsakokratnim življenjskim potrebam in hkrati podlaga za naslednjo stopnjo izobraževanja. Prispevati morajo k ohranjanju pozitivnih stališč do izobraževanja, biti izvor veselja. Učne izkušnje naj bodo predstavljene kot del nepretrgane verige učenja in kot del mreže izkušenj. Izobraževanje naj vsakomur omogoči spoznati, da so stališča, prepričanja, ideologija, navade, znanje nekaj relativnega in da je zato iskanje resnice in njeno vsakokratno verificiranje z dejstvi bistvo učenja, da so tveganja in napake del učnega procesa. Cilj sodobne šole je usposobiti učence za prepoznavanje lastnih potreb, načrtovanje lastnih ciljev ter za samoevalvacijo doseženega, tako za učenje v šoli kot tudi zunaj nje. Učenje učenja je proces, usmerjen v posameznika. Takšen proces je dejaven in poteka celo življenje, v različnih življenjskih kontekstih (v šoli, na delovnem mestu, v prostem času). Učenec je v središču procesa učenja, učitelj je njegov sodelavec, organizator razmer in ustreznih okoliščin za učinkovito učenje učenja. Poleg prenašanja deklarativnega znanja mora uresničevati tudi procesne cilje: razvijanje sposobnosti iskanja, izbiranja in procesiranja informacij ter sposobnosti razumevanja, analiziranja, sinteze, analize, uporabe in vrednotenja pridobljenega znanja. Učenje učenja je zavesten proces, ki temelji na pridobivanju metakognitivnega znanja, refleksiji in izkustvenem učenju posameznika (Zorman, 2006; Rutar Ilc, 2004). Učenje poteka kot kontinuum razvijanja človekovih spoznavnih, motivacijskih in socialnih osebnostnih komponent (Zorman, 2006; Rupnik Vec, 2007). 10

23 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Temeljna izhodišča za učenje in poučevanje Različne raziskave na področju učenja in poučevanja so veliko prispevale k razumevanju procesa učenja in k razvoju učinkovitih metod poučevanja. Uveljavljenih je več pristopov, ki glede na okoliščine dajejo dobre rezultate. Navajamo nekaj temeljnih izhodišč za učenje in poučevanje, povzetih po smernicah ameriškega nacionalnega sveta za raziskave (A Framework for K-12 Science Education: Practices, Crosscutting Concepts, and Core Ideas, National Research Council, Board on Science Education, 2011): 1. Po naravi smo ljudje raziskovalci in učenci. Učenje je proces, ki temelji na predhodnem znanju in izkušnjah in zato ima vsak posameznik drugačen skupek znanj in izkušenj ter s tem nekoliko drugačno razumevanje delovanja različnih sistemov. Učinkovito učenje in poučevanje je tisto, ki nadgrajuje pravilno usvojena znanja in s korekcijami odpravlja napačna. 2. Učinkovitost učenja je povezana z osredotočenostjo na ključne ideje, izkušnje in spoznanja. Osredotočenost na ključne ideje namesto na širok spekter vsebin omogoča učinkovito sprejemanje na novo pridobljenih znanj in sposobnost reševanja novih problemov. To je proces, ki ga mora spremljati medpredmetno povezovanje ter povezovanje in prepletanje lastnih znanj in izkušenj. 3. Razumevanje si s časom izboljšujemo. Razumevanje sveta, natančneje, razumevanje delovanja sistemov še posebej razumevanje medsebojnih odvisnosti delov sistema je proces, ki traja leta in zahteva stalen stik z obravnavanimi sistemi. To je proces učenja, ki traja vse življenje. Pomembno je, da se poučevanje prilagaja razvojni in starostni stopnji učenca ter stopnji predhodnega znanja. 4. Vse vrste pismenosti zahtevajo znanje in tudi izkušnje. Družboslovne in naravoslovne znanosti niso le zbirke znanja, temveč jih bogatijo in dopolnjujejo številne praktične izkušnje, aplikacije in primeri dobre prakse. Tudi učinkovito učenje zahteva praktične izkušnje in temelji na izkustvenem učenju ter učenju z odkrivanjem in raziskovanjem, ki učence spodbuja k lastni aktivnosti, da s svojimi izkušnjami, pridobljenimi podatki in spoznanji oblikujejo svoja stališča (z možnostjo zagovarjanja), znajo oblikovati trditve in se dokopati do novih zaključkov. 5. Osebno zanimanje in navezava na osebne izkušnje izboljšujeta učinkovitost učenja. Osebno zanimanje in osebne izkušnje so ključni del učinkovitega učnega procesa. Zato je pomembno, da učitelj obravnavano tematiko čim bolje poveže z izkušnjami svojih 11

24 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI učencev in poudari relevantnost njene obravnave. To ne izboljšuje zgolj samega procesa učenja, temveč je temelj vseživljenjskega učenja. 6. Možnosti izobraževanja morajo biti za vse enaka in vsem dostopna. Učinkovitost učenja zahteva ustrezna sredstva in možnosti, in ta sredstva in možnosti moramo prilagoditi potrebam vsakega učenca. 3.2 Dejavniki uspešnega pouka Vsak učitelj mora biti pripravljen na srečanje z načrtovanimi situacijami ter novimi okoliščinami, ki se razvijajo pri učenju in poučevanju. Pričakuje se, da je pri svojem delu samostojen, ustvarjalen, strokovno kompetenten, stabilen, entuziast, dober organizator, nepopustljiv, vendar pošten, stimulativen in zainteresiran za dobro počutje svojih učencev (Wragg, 2005). Avtor navaja, da je narejeno mnogo raziskav o veščinah učiteljev in da je tudi znano, da je razkorak med tem, kaj naj učitelj uči in kako naj to izpelje. To je posledica izkušenj, ki jih učitelji v procesu učenja pridobivajo tudi od učencev. Učitelj mora razlikovati med vsebino poučevanja in procesi pri poučevanju. Učiteljeve razlage izhajajo iz znanstvenih podlag, pri tem pa mora ravnati skladno s poklicno etiko. Za to potrebuje didaktične kompetence. Na razvoj didaktičnih kompetenc za poučevanje vplivajo različni dejavniki, ki so posledica osebnostnih lastnosti posameznika, teoretičnih znanj, sistemskih dejavnikov in strokovnega spopolnjevanja učiteljev. Dejavniki, ki vplivajo na kompetence za poučevanje, so: učiteljeva osebna struktura, fizična konstitucija, zmožnost za verbalno in telesno izražanje, avtomatizirani vzorci ravnanja, učiteljeve lastne učne izkušnje, praktično didaktično znanje, učne izkušnje učencev, profesionalna naklonjenost do učencev, institucionalni okviri, strokovna socializacija med izobraževanjem, zahteve stroke, empirično znanje o zakonitostih poučevanja in učenja, poznavanje teorije didaktike, politična in družbena usmerjenost. Jank in Meyer (2006) didaktično kompetenco še razčlenita na: 1. Refleksivno kompetenco, to je zmožnost za medsebojno povezovanje teoretičnega in praktičnega znanja in vzpostavitev refleksivne distance do lastnega ravnanja. 2. Operativno kompetenco, ki označuje zmožnost k cilju usmerjenega poučevanja in upoštevanja kurikularnih in institucionalnih okvirov (metodika pouka, vzgojne naloge itd.). 12

25 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Za učitelja je pomembno tudi kakovostno načrtovanje pouka. Pri načrtovanju pouka se mora učitelj zavedati, da učenci vidijo in si razlagajo svet in pojave na svojevrsten način, zato mora poznati učenčevo predznanje in uporabljati primerne učne metode in oblike pouka, ki omogočajo izgrajevanju znanja učencev. Pomembno vlogo pri pouku ima učenec sam in njegov način učenja. Gre za t. i. samoregulacijsko učenje, oziroma samouravnavanje učenja, ki se nanaša na tiste notranje in transakcijske procese, ki posamezniku omogočijo, da vodi in usmerja svojo k cilju naravnano aktivnost skozi čas in spremenljive okoliščine (Vesel, 2006). Kvalitetno učenje je usmerjeno v končne cilje, ki niso slučajni, temveč natančno določeni in so sinteza učnih procesov. Kadar imamo v mislih celoto učnega dogajanja, je potrebno upoštevati vsaj osnovne vidike procesnosti (Strmčnik, 2001): 1. tematski procesni izvor, ki je v strukturah objektivne stvarnosti, v njenih logičnih in vrednotnih odnosih. Poudarek je na poučevanju in učenju, pri katerem učenci čim bolj samostojno spoznavajo vsebine ter metodološke in vrednostne procese kot neločljivo sestavino učne vsebine; 2. osebni procesni izvor predstavlja duševne in učne procese učenca, ki so pomembni za rezultat učenja, zato je pomembno razvijanje ustvarjalnosti, aplikativnosti, zmožnosti učenja, sodelovanja ; 3. didaktično metodični procesni vidik združuje vse procesne vidike. Organizacija pouka naj daje v ospredje socialno procesni vidik organizacije poučevanja, ki spodbuja učence in učitelje k ustvarjalni in poglobljeni interakcijski komunikaciji. V pedagoški praksi pa je med podobno izobraženimi učitelji moč zaslediti velike razlike v rezultatih njihovega vzgojno-izobraževalnega dela, čeprav se ukvarjajo z zelo podobnimi populacijami učencev (Hopkins, 2007). Eden pomembnejših dejavnikov uspešnega pedagoškega dela so pedagoške izkušnje učitelja. To velja predvsem za tiste učitelje, ki nenehno iščejo nove in učinkovitejše načine dela. Zato se tudi učitelji moramo nenehno izobraževati, izpopolnjevati svojo sposobnost ugotovitve ter določitve situacij, spretnosti načrtovanja in evalvacije lastnega dela. Če ima učitelj ustrezne veščine, potem lahko enostavno pripravi pouk in v času le-tega menja prvotni načrt dela ob vsaki spremembi okoliščin. Zato so učitelji z izkušnjami v prednosti, saj se z manj miselnega napora lahko prilagodijo situacijam. Priporočljivo je, da se učitelji med seboj opazujejo in razmišljajo o delu opazovanih učiteljev ter svojem lastnem načinu poučevanja. 13

26 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI S prisotnostjo informacijskih komunikacijskih tehnologij se spreminja tudi učiteljeva vloga v razredu, učitelji se vse bolj zavedajo, da si učenci pridobivajo znanja in izkušnje tudi na drugačne načine, na neformalni ravni. Možnosti za pridobivanje informacij je veliko. Vsi učenci pa nimajo enakih možnosti, zato je pomembno, da učitelj pozna predznanje in izkušnje učencev. Znanje, ki ga učenec izkaže v šoli, ni odvisno samo od pouka in njegovih sposobnosti, pomembne so njegove delovne navade, družbeni položaj, družina in odnosi v družini na eni strani in v šoli na drugi strani (Plut Pregelj, 1999). 3.3 Učna motivacija in učna uspešnost Učna motivacija so vsi tisti dejavniki, ki učenje spodbujajo in usmerjajo ter določajo njegovo trajanje in intenzivnost (Stražišar, 2001). Od vrste in stopnje motivacije pa je odvisna tudi kakovost doseženih rezultatov ali bo šlo za trajno, uporabno, poglobljeno znanje ali pa ne (Marentič Požarnik, 2000). Učna motivacija se vedno dogaja v učencu in je osrednji vir lastnega motivacijskega delovanja. Pomembno je vedeti, da učno motivacijo lahko dodatno spodbujamo in krepimo, lahko pa jo tudi zaviramo. Spodbujevalce motivacije lahko razdelimo na: 1. didaktične, kamor spadajo organizacija učnega okolja in učenja, učne metode, izbira nalog, didaktičnih materialov, itd., 2. psihološke, kot so usmerjanje učenca med poučevanjem, učna podpora, ravnanje učitelja v vlogi modela, razlaga rezultatov. Učno motivacijo razdelimo na dve ravni. Prva raven se nanaša na učenčevo dejansko motiviranost za učenje, druga raven pa se nanaša na socialno okolje, ki učenca vsakodnevno spodbuja, usmerja ali odvrača od vedenj, povezanih z učenjem. Da bi učenci znanje naredili osebno, morajo začutiti njegov pomen, dati smisel vsebinam in znanjem, ki jih pridobivajo. Učna motivacija je specifična vrsta motivacije, ki se odraža na področju učenja. Učna motivacija deluje na učno uspešnost preko različnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov učnega procesa, pa tudi v povezavi z nekaterimi drugimi učenčevimi osebnostnimi lastnostmi in demografskimi značilnostmi, s potrebami, sposobnostjo, z nacionalnostjo itd. (Juriševič & Razdevšek Pučko, 2006). Avtorji danes govorijo o notranji in zunanji motivaciji, glede na to, ali vzpodbude izvirajo znotraj ali zunaj posameznika, čeprav jasne meje med njima ne moremo določiti (Marentič 14

27 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI Požarnik, 2000), obe vrsti motivacij pa se med seboj celo prepletata in dopolnjujeta (Stražišar, 2001). O zunanji motivaciji govorimo, kadar se učimo zaradi zunanjih posledic oz. ciljev, npr. zaradi ocen, pohval, nagrad, da nekomu ustrežemo ali mu dokažemo svoje zmožnosti, da se izognemo kazni ali celo neuspehu. Učenje je torej sredstvo za doseganje pozitivnih ali izogibanje negativnim posledicam. Običajno takšna motivacija ni trajna, saj ko zunanji vir podkrepitve izgine, učenec preneha z dejavnostjo (Marentič Požarnik, 2000; Puklek Levpušček & Zupančič, 2009). Velikokrat je zunanja motivacija povezana tudi z zunanjimi pritiski, zaradi česar nekaj počnemo in tudi z nizko samopodobo, zaskrbljenostjo in negativnimi čustvi, ki jih učenci doživljajo med učenjem (Marentič Požarnik, 2000). V nasprotju z zunanjo motivacijo pa je pri notranji motivaciji vir podkrepitve v samem učencu. Z dejavnostjo želi učenec razviti svoje sposobnosti, obvladati določeno spretnost, raziskovati, kar ga zanima, nekaj novega spoznati in to tudi razumeti (Marentič Požarnik, 2000; Stražišar, 2001). Tudi Puklek Levpušček in Zupančič (2009) se strinjata z navedenim, k temu pa še dodajata, da je v takem primeru motivacija za dejavnost avtentična, posameznik pa s tem zaznava notranji nadzor nad odločitvami in lastnim delovanjem, kar se zrcali tudi v vztrajanju pri dejavnosti, boljših dosežkih, višjemu samospoštovanju, kar povratno vpliva tudi na spodbujanje notranje motivacije. Rezultati pouka in poučevanja se kažejo skozi uspeh učenca. Vzrokov za uspeh ali neuspeh učenca je lahko veliko. Vzroki so lahko različni: notranji-zunanji, nespremenljivi- spremenljivi, na vzrok lahko vplivamo-ne morem vplivati (Philipchalk, 1995; Woolfolk, 2002). Ob tem se sprašujemo, kje je vzrok uspeha/neuspeha. So krive napačne učne strategije učitelja ali se učenec ni dovolj potrudil? Woolfolk (2002) navaja, da so tisti učenci, ki vzroke za lastne rezultate pripisujejo dejavnikom, na katere lahko vplivajo, vztrajnejši in manj ranljivi. Učenci, ki pripisujejo neuspeh dejavnikom, nad katerimi nimajo vpliva (težavnost nalog), doživljajo intenzivnejša negativna čustva in se mnogokrat zatekajo v pasivnost in umikanje. Z vidika avtorice Dweck (2000) je pomembno, da učitelji, pa tudi starši učencem sporočajo, da vloženi trud prispeva k razvoju sposobnosti reševanja problemov, zato jih naj vzpodbujajo in usmerjajo k iskanju in obvladovanju izzivov ter da doživljajo napake kot priložnost in pot k nadaljnjem učenju in napredovanju. Na tak način učimo učence sprejemati odgovornost za lastne rezultate in razvoj. Če sprejmemo zadnje utemeljitve, potem lahko trdimo, da učitelj (Rupnik Vec, 2007) ni ekskluzivno odgovoren za dosežke učencev, motivacijo učencev, 15

28 3 VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI PROCES V ŠOLI kakovost učenčevega dela in njegovega doživljanja v šoli. Na naštete dejavnike učitelj lahko pomembno vpliva z izborom ustreznih strategij ter s svojim odnosom oz. naravnanostjo do učenca. Učiteljeve odgovornosti so široko in poglobljeno poznavanje stroke, načrtovanje in izvajanje pouka v skladu s sodobnimi koncepti, kurikularnimi smernicami ter spoznanji relevantnih znanstvenih raziskav, jasno razmejevanje odgovornosti-izpolnjevanje svojih in prepuščanje učenčevih, prilagajanje učnih strategij individualnim potrebam in sposobnostim učencev, uporaba kakovostnih učnih gradiv, izgradnja kvalitetnega medsebojnega odnosa, zanimanje za učence-spoznavanje, podajanje konstruktivnih povratnih informacij, odzivanje na učenčeve pobude, razpoložljivost učencu in opora učencu v situacijah, ko občuti posledice slabih izbir, skrb za učiteljev profesionalni razvoj. Učenčeve odgovornosti v učni situaciji pa so sodelovanje, spraševanje, poslušanje, sledenje navodilom, biti dejaven, razmišljanje, prizadevanje k izgradnji razumevanja, osmišljanje svojega sodelovanja v aktivnosti, opravljanje domačih nalog, učenje kakovostnih učnih strategij, ob neuspehu poskušanje znova, vpraševanje nerazumnega, prizadevanje za uspeh, zavedati se svojih odgovornosti in jih uresničevati, itd. Rezultati raziskave (Lesar, Čuk & Peček, 2005) so pokazali na bolj ali manj nizko stopnjo odgovornosti učiteljev za učni uspeh učencev in da učni uspeh učencev bolj povezujejo z učenjem kot poučevanjem. 16

29 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA 4.1 Učna aktivnost Sodobna naravnanost poučevanja teži k drugačnem odnosu med učiteljem in učencem. Sodelovanje učitelja in učenca je bolj kompatibilno in enakopravnejše. Naloga učitelja je, da pripelje učne vsebine in učence v čim boljši kontakt in če je le mogoče med njima ne igra veznega člena. Takrat se učenci učijo sami in so optimalno angažirani. Strmčnik (2001) navaja, da je poučevanje in učenje najbolj uspešno, če je angažirana celotna učenčeva in učiteljeva osebnost, vse njune psihofizične zmožnosti, ki jih avtor opredeli skozi tri temeljne aktivnosti: 1. gibalna (kinestetična), 2. čustveno-doživljajska (afektivna), 3. umska (intelektualna). Po Janku in Meyerju (2006) sta uravnotežena v aktivnem učnem procesu tako umsko kot fizično delo. V svojem delu sta navedla pet značilnosti aktivnega pouka: 1. Usmerjenost v interese: v ospredju so subjektivni interesi učencev, ki se jih zavedajo tudi preko novih vsebin in problemov, jih kritično presojajo in razvijajo naprej. Interesi učencev se nanašajo tako na vsebino kot na socialno in osebnostno dimenzijo. 2. Samostojnost in vodenje: učenci bi morali čim več sami raziskovati, preizkušati, odkrivati; toda tovrstna dejavnost mora biti usmerjena v razvoj operativnih kompetenc. 3. Povezanost med umskim in fizičnim delom: to so materialne dejavnosti, ki jih opravljamo s pomočjo telesa ter miselne dejavnosti, ki so plod umskega dela. 4. Uvajanje v solidarno ravnanje: kadar sta jezikovno sporazumevanje in k cilju usmerjeno delo dobro usklajena, se sproži»socialno«ravnanje, ki je usmerjeno k skupnimi cilji. 5. Usmerjenost k rezultatom: učitelji in učenci se dogovarjajo o rezultatih, ki naj bi jih dosegli pri poučevanju. Trajnost znanja, pridobljenega na aktivni način, je večja, kot če je znanje zgolj privzeto. Aktivne oblike učenja obravnava teorija izkustvenega učenja. Weil in McGill sta leta 1989 opredelila pomen in namen izkustvenega učenja (Blažič & Starc, 2006). Pri pouku naj bi učitelji upoštevali 17

30 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA izkustveno učenje, pridobljeno v različnih socialno-kulturnih situacijah, na katerem bi v učnem procesu učenci gradili nove izkušnje. Izkustveno učenje in spremembe so tudi del vseživljenjskega izobraževanja. Pomembne so tudi izkušnje v novih socialnih okoljih. Vse vrste in možnosti izkustvenega učenja pomenijo tudi osebno rast posameznika in njegov razvoj. Kadar želimo zagotoviti poučevanje, ki spodbuja aktivnejše učenje, takrat učitelj prevzema vlogo mentorja, ki pripravlja in usmerja učni proces in pri tem upošteva potrebe individualnih učencev in spoznanja o tem, kaj učence motivira za učenje, da se želijo učiti in kako pridobijo miselne navade. Pri učnih aktivnostih se srečamo s pojmoma kognicija (pridobivanje, obdelava ter sprejemanje novega znanja in spretnosti, tudi nadgrajevanje svoje predhodne izkušnje z učenjem) ter pojmom metakognicija (zavest o lastnem učnem procesu in potrebah, organiziranje lastnega učenja, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami...). Pri metakognitivnem učenju gre za sposobnost zavzeti distanco do procesa spoznanja, stališč, ki jih izoblikujemo, pojmovanj, ki se jih zavemo, kar je pogoj za to, da smo se pripravljeni vse življenje učiti, svoje znanje regulirati, širiti in poglabljati. Metakognitivne sposobnosti se začnejo razvijati med petim in sedmim letom starosti. Razvoj poteka skozi celo šolsko obdobje (Woolfolk, 1998). Vse razlike v metakognitivnih sposobnostih niso povezane s starostjo ali zrelostjo. Obstaja velika razlika med učenci, ki so na enaki razvojni stopnji, vendar razlike v metakognitivnosti sposobnostih niso povezane z intelektualnimi sposobnostmi. Metakognicija pomeni znanje o lastnih miselnih procesih (Woolfolk, 1998). To znanje se uporablja za nadzor in usmerjanje metakognitivnega procesa (vzrok, razumevanje, problemsko učenje). Učenci se razlikujejo v metakognitivnem znanju in sposobnostih, zato se razlikujejo tudi po tem, kako dobro in hitro se učijo. Metakognicija vsebuje tri področja učenja: deklarativno, proceduralno in uporabno znanje. Deklarativno znanje je faktografsko znanje, ki vpliva na naše učenje, strategije in uporabo pripomočkov za izvajanje postopkov. Predvsem je to znanje, ki temelji na količini podatkov, pojmov, definicij. Proceduralno znanje ali kako uporabiti strategije pomeni vedeti, kako npr. opazovati in eksperimentirati, kako zastavljati in preverjati hipoteze (Marentič Požarnik, 2000). Je način, s katerim ustvarjamo deklarativno znanje (know-that) in je skupek postopkov (knowhow), pri čemer je pomemben praktični način izvajanja naloge (Carre, 2001). Uporabno znanje je definirano z vedenjem, kdaj uporabiti določene postopke in strategije. 18

31 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA Učitelj omogoča razvoj učenčevih navad z ustvarjanjem učnih situacij, ki zahtevajo od učencev posebne vrline: vztrajnost, obvladovanje impulzivnosti, natančnost, jasnost izražanja, zavzemanje stališč na osnovi argumentov, empatijo, željo po širjenju in izpopolnjevanju znanja, fleksibilno sprejemanje povratnih informacij in kritik brez občutka ogroženosti, kritično presojo učinkovitosti svojega razmišljanja in načrtovanje svojega razvoja. V didaktiki velja, da ni aktivnih in pasivnih učnih metod, da je lahko vsaka metoda tako aktivna kot pasivna (Strmčnik, 2001). Praksa sicer kaže, da nekatere metode, zlasti verbalne, ko so učitelji preveč rutinski, vodijo učence v pasivno stanje. Še posebej se to dogaja pri frontalni učni obliki. Z aktivnimi učnimi oblikami pa učence bolj aktivirajo. V to skupino strokovnjaki prištevajo skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo in druge oblike. Poleg že navedenih učnih metod in oblik velja izpostaviti še: individualizacijo in diferenciacijo, eksperimentalno delo, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in domače naloge. So nepogrešljive pri različnih načinih poučevanja. 4.2 Vrste poučevanja»ni ene metode, ki bi bila dobra ali slaba. Tudi ni dokazov, da bi bilo poučevanje celotnega boljše ali slabše kot druge vrste poučevanja. Zna biti briljantno ali porazno.«(bennett, Wood & Rogers, 1997). Pedagoško vedo lahko osvetlimo s treh vidikov: 1. antropološkega (proučevanje posameznika, ki ga učimo), 2. teleološkega (proučevanje vzgojnih ciljev), 3. metodološkega (proučevanje sredstev in postopkov). Metodika se pojavlja kot tretji vidik. Metodologija pouka vključuje izbiro metod in tehnik. Vprašanje metode je povezano z izbirami splošnega značaja, ki se pojavlja ob antropoloških in teleoloških vsebinah. Tehnike pa vključujejo sredstva za uresničitev izbrane metode (od svinčnika do zvezka, od table do računalnika). Didaktika označuje spretnost poučevanja, s katero učencu s primernimi metodami posredujemo učne vsebine. Študije o učenju so v zadnjih letih močno napredovale in močno razburkale področje šolskega učenja. Današnja šola temelji na razvijanju kompetenc in sposobnosti ter novih odnosov in vrednosti. Napredne didaktike se osredotočajo na učence in njihovo aktivnost. Didaktika vodenja, raziskovanja in odkrivanja naj bi nadomestila didaktiko frontalnega pouka. 19

32 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA Metode poučevanja so naslednje: 1. Metoda lekcije (predavanja) - je neposredno predavanje učitelja, ki si pomaga z učnimi sredstvi kot so razpredelnice, diagrami, slike, predstavitve plakatov, diapozitivi, film Frontalna metoda se uporablja kot uvod v učno temo. 2. Skupinska diskusija (razprava) - je metoda, kjer si učenci medsebojno izmenjujejo ideje, razpravljajo o rezultatih dela ali načrtujejo nove dejavnosti. Diskusija naj bi potekala po učiteljevih navodilih, lahko pa se odvija tudi nepredvidljivo. Skupinska diskusija razvija pri učencih sposobnost vodenja in kritičnega mišljenja, razvija občutek za skupinsko delo in je zelo primerna za spreminjanje stališč skozi demokratičen dialog. 3. Laboratorijsko delo - je oblika pouka, ki omogoča učencem neposredno delo z instrumenti in snovmi v laboratoriju. Pospešuje razvoj znanstvene metode kot oblike reševanja problemov in pri učencih razvija natančnost, sistematičnost, opazovanje itd. Primerna je za spoznavanje novih pojmov, razvijanje veščin in oblikovanje samostojnih pogledov. 4. Praktične delavnice - je metoda, ki vključuje uporabo strojev in orodij za izdelavo določenih izdelkov. Uporabljamo jo zlasti za razvijanje psihomotoričnih veščin. 5. Igre in simulacija - je podobna laboratorijskemu delu, ker skozi igro omogoča aktivno sodelovanje učencev. Simulacije so modeli življenjskih situacij, s katerimi se srečujejo učenci v vsakdanjem življenju. 6. Seminarske naloge - učenci predstavijo določeno temo (npr. onesnaževanje okolja) in njihove poglede in predloge za rešitev problema. Nato sledijo diskusije in pripombe poslušalcev. Ta metoda pripravlja učence na javno nastopanje in skupinsko dinamiko. Primerna je za poglobljene študije določenih problemov in za spreminjanje stališč. 7. Inštrukcije - je oblika dela med učiteljem in posameznim učencem. Pomembna je z vidika osebnih potreb učencev. Inštrukcije bogatijo in povečujejo znanje in razumevanje. Odvijajo se lahko v obliki raziskovalnega dela, seminarske naloge ali projekta. Z inštrukcijo lahko ponovno ocenimo učno situacijo, kjer je učencu prvotno spodletelo. 8. Projektno delo - v projektu posameznik ali skupina išče rešitve problemov, utrjuje že pridobljeno znanje in pridobiva nova spoznanja. Projektno delo je lahko vrhunec aktivnosti v določeni učni temi. 9. Študija primerov s to metodo predstavimo resnične ali simulirane situacije, jih analiziramo in skušamo najti rešitve. Metoda razvija pri učencih razumevanje kompleksnih razmerij, oblikovanje pogledov in sprejemanje samostojnih odločitev. 20

33 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA 10. Samo-učenje - s to metodo omogočimo učencem, da se učijo sami. Upošteva osebnostne razlike, saj se motiviranost učencev v učnem procesu močno razlikuje. Učenec lahko samostojno uporablja vire, npr. knjižne vire, informacijsko tehnologijo. Metoda je primerna za domače naloge, ponavljanje ali poglabljanje znanja. 11. Programirano učenje - ta metoda omogoča samostojno preverjanje znanja in zmanjšuje stres pri učenju. Učenec je v stiku s programiranim elektronskim gradivom, v katerem je naveden cilj lekcije, učna aktivnost in ocena znanja. Povratna informacija omogoča učencu neprestani vpogled v njegovo znanje. Če učenec ni uspešen, ponuja program več strategij za dosego učnega cilja. Je alternativa nivojskemu pouku, ker ponuja več stopenj zahtevnosti in se prilagaja sposobnostim učencev. 12. Igra vlog - po tej metodi si učenci razdelijo vloge, ki jih igrajo v določenih situacijah (npr. prebivalci vasi, kjer je odlagališče odpadkov). Scenarij je lahko napisan vnaprej, takrat so učenci samo demonstratorji. Lahko pa vlogo odigrajo brez predhodnega scenarija, tako kot mislijo in čutijo. V tem primeru je zelo pomembna vedenjska analiza posameznih akterjev. 13. Demonstracija - je metoda, kjer učitelj izvaja aktivnost, učenec ga pri tem opazuje. Uporablja se v dejavnostih, ki zahtevajo veščo ravnanje učitelja (npr. zapleteni postopki). V nekaterih primerih lahko pri demonstraciji pomagajo tudi učenci ali sodelujejo v razpravi, ki poteka ob prikazu. Pomembno je, da demonstracijo vidijo vsi učenci. 14. Konceptualna mapa - je sestavljena iz besed ali idej, ki so med seboj povezane s puščicami. Konceptualna mapa prikazuje razmerja med vzroki in posledicami. Ta metoda je primerna za posploševanje zapletenih razmerij. 15. Analiza medijskih novic - je metoda, ki uporablja medijske novice, ki se nanašajo na varovanje okolja. Novice se predstavijo v razredu, nato sledi razprava in analiza. Ta metoda upošteva časovno in družbeno aktualnost, ker zadeva trenutne probleme. Učencem pomaga slediti lokalne in globalne dogodke s področja naravoslovja. 16. Panelna diskusija (okrogla miza) - je metoda, kjer učenci govorijo o določeni temi. Moderator prevzema nalogo vodenja pogovora v obliki odprtega foruma. Pogovor se zapisuje ali pa tudi ne. Metoda je primerna za reševanje odprtih problemov in za predstavitev različnih pogledov. 17. Poročanje - je neposredna dejavnost učenca skozi branje in govorjenje, včasih s pomočjo učnega gradiva. Navadno se uporablja za tolmačenje specifičnih tem ali po zaključku posameznih aktivnosti (npr. eksperimentalnega dela). 21

34 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA 18. Karikatura je metoda, ki uporablja karikature z naravoslovnim ali okoljskim sporočilom, ki se analizirajo v razredu. Lahko pa učenci karikature narišejo sami in jih predstavijo sošolcem. Metoda temelji na kreativnosti in predstavitvi stališč do določene teme. 19. Delo v naravnem okolju - pa so ekskurzije, terensko delo, obiski učnih poti Učenci v naravnem okolju opazujejo in proučujejo razne pojave, zbirajo podatke in izvajajo preproste eksperimente. Ta metoda je primerna za vse oblike poučevanja okoljske vzgoje. Učiti se danes ne pomeni toliko spoznavati nove stvari, ampak naučiti se sprejemati nove strategije in nove vedenjske vzorce, da bi se znašli v različnih življenjskih situacijah. Napredne metode danes merijo predvsem na to, da zaposlijo učence in jih vzpodbudijo pri iskanju in izbiri novih vrednot v globalnem svetu. Zato sodobni učitelj pouka ne povezuje s kopičenjem novih pojmov, ki jih učenci razumejo kot abstrakcijo, ampak z novimi veščinami, novimi»znati narediti«. 4.3 Informacijsko-komunikacijska podpora Za učinkovito rabo IKT v izobraževanju, z namenom zagotavljanja spreminjanja procesa učenja in poučevanja, so potrebni novi pristopi in znanje, zato uporaba IKT pomeni tudi spremembe na področju didaktike in kompetenc učiteljev in učencev. IKT je tudi pomemben dejavnik spodbujanja ustvarjalnosti in inovacij v vzgoji in izobraževanju. Zato inovativno poučevanje vključuje tako poučevanje za ustvarjalnost, poskuša razvijati učenčevo lastno ustvarjalno mišljenje, kot tudi ustvarjalno poučevanje, ki se nanaša na izvedbo inovativnih oblik poučevanja v praksi, z namenom zanimivejšega in učinkovitejšega učenja (Evropska komisija, 2012). Inovativne oblike pedagoške uporabe lahko ob ustrezni in sistematično vodeni rabi IKT v izobraževanju spodbujajo večjo fleksibilnost, individualizacijo ter personalizacijo učenja in poučevanja. Končni cilj rabe IKT je v tem kontekstu mogoče doseči ob upoštevanju kompleksnosti dimenzij in dejavnikov, ki vplivajo na učinkovito didaktično rabo IKT v izobraževanju. Pri tem gre za medsebojno povezanost organizacije vzgojno-izobraževalnega procesa, dobre prakse v procesu učenja in poučevanja, vodenja in vrednot učenja in poučevanja, kurikuluma, ocenjevanja in infrastrukture (Urad za razvoj in kakovost izobraževanja, 2016). 22

35 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA Zavedamo se, da je pomembno spoznati učinkovite modele učenja in poučevanja z IKTtehnologijo in didaktiko uporabe pri pouku, saj si bodo učenci razvili IKT-zmožnosti za samostojno uporabo IKT in ozavestili pravila varne rabe interneta. Spoznali bodo način samostojnega dela z e-gradivi in s tem razvili e-kompetence za vseživljenjsko učenje. IKT bodo uporabljali kot pripomoček za razvoj svoje ustvarjalnosti. Vključevanje IKT v vsakdanje življenje ima vedno večji pomen tako v sklopu nadaljnjega izobraževanja kot v izrabi prostega časa. Razvijanje e-kompetenc temelji torej na pridobivanju znanja učiteljev in prenosu znanja na učence. Pri načrtovanju dejavnosti, izvedbi in evalvaciji smo vključeni vsi strokovni delavci šole. Na Slovenskem izobraževalnem omrežju kot razloge za uporabo IKT pri poučevanju navajajo naslednje (Portal SIO, 2018): 1. podpora, razvoj ter uporaba funkcionalnih spretnosti, ki jih potrebujemo (pismenost, računalniška pismenost, IKT), 2. visoke spretnosti učencev pri uporabi novih tehnologij je potrebno udejanjiti in še naprej razvijati, 3. IKT je medij za danes in jutri, njegova uporaba podpira motivacijsko učenje v 21. stoletju, 4. pri učinkoviti rabi IKT imamo možnost razvoja kreativnega učenja in razvoja inovativnih metod poučevanja, 5. učenje s podporo IKT omogoča daljšo koncentracijo pri učencih, 6. ob ustrezni uporabi poglablja predmetna znanja, 7. IKT je platforma, ki omogoča zbiranje, obdelavo in učinkovito predstavitev podatkov, 8. podpora vseživljenjskega učenja, 9. omogoča uporabo različnih e-gradiv, 10. učiteljem omogoča povezovanje s sodelavci, 11. IKT omogoča izmenjavo informacij v realnem času (takoj zdaj), 12. ne smemo pozabiti, da je ključni dejavnik še vedno učitelj, le njegova vloga se nekoliko spremeni. 23

36 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA 4.4 IKT v funkciji vzpodbujanja učne aktivnosti V osnutku sodobne šole se formalno učenje nadaljuje kot vseživljenjsko izobraževanje. Pri tem ima informacijsko-komunikacijska tehnologija - IKT pomembno vlogo, saj je vedno bolj pomembno didaktično sredstvo pri sodobnih oblikah poučevanja in učenja. Pozitivna stran IKT je v tem, da se z njeno podporo lahko pripravi visoko kvalitetna izobraževalna gradiva ter pripomočke v samem poučevanju. Ima pa tudi slabo stran, saj zahteva veliko novih znanj. Učitelj mora dobro obvladati delo z računalnikom ter ostalimi IKT napravami, različnimi programi, uporabo spleta, elektronsko pošto, uporabo interaktivne table itd. ter vsebinsko poznati čim več programov, ki jih lahko uporabi pri svojem delu. Z uporabo tehnologije se je tradicionalni pouk (imenovan transmisijski, ki poudarja proces učiteljevega posredovanja znanja v smislu prenosa informacij - učitelj je že po tradiciji posredovalec, učenec pa sprejemnik znanja) začel spreminjati v konstruktivističnega (dinamičnega). Matzen in Edmunds (2007) sta z raziskavo ugotovila, da je od učiteljeve uporabe tehnologije oz. zastavljenih ciljev odvisno, kakšno vlogo bo le ta imela v procesu poučevanja. IKT je del splošno informacijske pismenosti posameznika, ki zajema tudi uporabo digitalnega orodja, znanje o obdelavi in uporabi informacije, ki vse bolj prevzema lastno odgovornost za nadaljnje izobraževanje in razvoj. Da bomo to dosegli, je potrebno spremeniti izobraževalne pristope, učna orodja, sodobno didaktiko in spremeniti vlogo učitelja. Učitelj ni več avtoriteta, ki vse ve, saj imajo učenci dostope do ogromnih baz učnih gradiv in informacij. Učitelj postane mentor, saj je veliko primerov, ko učenec ve več kot učitelj. Učenec aktivno sodeluje in sooblikuje učni proces. Usmerjenost učnega procesa je na učenca, učenec usmerja pouk in nadzoruje lasten proces učenja (kognitivno-konstruktivističnim model učenja). V državnem statističnem centru za izobraževanje v Virginiji (National Center for Education Statistics (NCES)) so leta 2000 s pomočjo raziskav ugotovili, da je računalniška pismenost učiteljev dokaj nizka. Učitelji so jasno priznali, da potrebujejo več znanj pri uporabi računalnika pri pouku, niso pa bili pripravljeni dodatno žrtvovati svojega časa, saj so po njihovih odgovorih že v stalnem pomanjkanju časa zaradi priprav na pouk. Raziskave so tudi pokazale, da so tradicionalna izobraževanja velikokrat neuravnotežena s potrebami poučevanja. Tradicionalne ustanove za izobraževanje učiteljev dajejo delna znanja s področja IKT, ki so omejeno uporabna v šolski praksi. Zato so pristopili k različnim projektom, skozi katere so izgrajevali zaupanje učiteljev do IKT. Uspešni so bili z modelom, v katerem so bolj vešči učitelji pomagali manj izkušenim. Začeli so sistematično izobraževati učitelje z namenom, da so jih reševali strahu pred IKT in jih ozavestili, da je uporaba IKT osnovna kompetenca, ki vključuje naslednje 24

37 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA veščine: uporabo besedila (npr. Microsoft Word), uporabo baz podatkov (npr. Microsoft Access) in uporabo elektronske pošte (npr. Microsoft Outlook). Raziskava je tudi pokazala, da je poleg osnovnih veščin potrebno učitelje opremiti s prenosnimi računalniki, projektorji in jim dovoliti uporabo šolskega prenosnega računalnika tudi doma, kjer učitelji pregledujejo pošto, se pripravljajo na pouk, oblikujejo multimedijske predstavitve (npr. Microsoft Power Point) in komunicirajo z učenci (Jones, 2001). Dawson (2008) je po triletni raziskavi med avstralskimi učitelji ugotovil, da učitelji uporabljajo IKT zaradi uporabe interneta, elektronske pošte, multimedijskih predstavitev, spletnih pogovorov v živo in navideznih (virtualnih) ekskurzij. Uporaba računalnika je odvisna od učiteljevega prepričanja, veščin in časa. Ovire pa vidijo v času, organizacijskih problemih in lastnem odnosu do teh naprav (računalnik, internet). Conway in Ashman (1997) navajata nekaj podrobnosti, ki dokazujejo, kako lahko sodobna tehnologija podpira specifične tehnike učenja ter poučevanja. Avtor predstavi modele poučevanja, ki jih podpira IKT: neposredno ali direktno učenje, sodelovalno učenje, kognitivno vajeništvo (izhaja iz odnosa vajenec-mojster, je učenje ob bolj usposobljeni vodji) in raziskovalno učenje. Hopson je s sodelavci ( ) dokazal, da so študentje z uporabo informacijskekomunikacijske tehnologije dosegli pomembno višje kognitivne ravni znanja. V tej raziskavi učitelji pripisujejo večji pozitivni učinek tehnologije na učence zaradi motivacije in kreativnosti, saj so učenci bolje nadzorovali svoje učenje, imeli večjo koncentracijo (sposobnost, da ohranjamo pozornost na aktivnost, ki se nam zdi najbolj pomembna) pri reševanju različnih nalog in si bistveno bolj prizadevali rešiti neznane primere. Povečano zanimanje za uporabo računalnika kažejo tudi dekleta. Inkpen (1995) pripisuje njihovo zanimanje in motivacijo za delo z računalnikom zaradi porasta računalniških aplikacij, ki omogočajo dekletom sodelovanje, družabnost in verbalno reševanje problemov. Tudi pri nas je raziskava pokazala, da postajajo dekleta v povprečju uspešnejša pri matematiki in imajo višji povprečni učni uspeh (Razdevšek Pučko, Pečak & Čuk, 2003). Še vedno pa kažejo trendi, da imajo fantje večje zanimanje za uporabo računalnika in da je delo z računalnikom domena fantov (Jeraj, 2006). Večjo motivacijo pri dekletih bomo dosegli, če bomo upoštevali njihove interese. Čampelj (2008) ugotavlja, da se je vlaganje v IKT opremo, internet, usposabljanje učiteljev, nova e-gradiva in vzpostavitev Slovenskega izobraževalnega omrežja (SIO) obrestovalo, saj se že kažejo vidnejši rezultati v učinkovitosti poučevanja in resničnem vseživljenjskem učenju. Namen spletnega mesta SIO je povezati in integrirati projekte, dejavnosti in storitve 25

38 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA slovenskega izobraževalnega sistema. Kot povezovalni člen bo v izobraževalnem omrežju spletnih skupnosti zagotavljal dostop do kataloga seminarjev/svetovanj, enoten informacijski servis na področju razpisov in konferenc, enotno mesto izvajanja seminarjev in svetovanj Stalno strokovno izobraževanje in profesionalni razvoj učiteljev naj bi v prihodnje vključevala tudi profesionalni razvoj na področju e-izobraževanja (izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje s pomočjo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije oziroma interneta). Učitelji morajo biti poučeni in usposobljeni, zato so tudi na Zavodu RS za šolstvo pristopili k sodobnejšim oblikam izvajanja študijskih skupin preko spletnih učilnic portala SIO. Ugotavljajo, da se učitelji počasi vključujejo v spletne učilnice, sodelujejo v različnih forumih, pregledujejo gradiva dobre prakse, nekateri pa že posredujejo svoje prispevke (Mohorčič, 2008). Nekatere šole uporabljajo spletne portale kot obliko izobraževanja na daljavo za učence, ki iz različnih razlogov ne morejo obiskovati pouka ali pa za dodatno motivacijo ter dodatno izobraževanje (bralna značka, reševanje nalog, testi, raziskovanje itd). Kot pomemben didaktični pripomoček pa se v šolah uveljavljajo interaktivne table (angl. interactive whiteboards-iwbs, activeboards, smartboards). Smith in soavtorji (2005) so naredili analizo interaktivne table kot sredstva za kakovostnejše poučevanje in kot sredstvo za podporo učenju in opredelili prednosti. Bačnik (2008) pa k tem podatkom dodaja še nove: 1. interaktivnost in učinkovitost (tehnični in pedagoški vidik interakcije), 2. fleksibilnost in raznovrstnost, 3. multimedijske/multimodalne oz. multisenzorne predstavitve, 4. razvijanje IKT (digitalnih) spretnosti, 5. motivacija za učenje in poučevanje, 6. podpora učiteljevemu načrtovanju, razvoju gradiv in refleksij (hranjenje tabelskega zapisa). Kojčeva (2010) navaja, da je z uporabo elektronskih gradiv pri naravoslovju povečala motivacijo otrok in da je dosegla bistveno boljše učne rezultate. 1. Špernjak in Šorga (2010) sta v raziskavi o stališču učiteljev do uporabe IKT tehnologije pri laboratorijskem delu ugotovila, da učitelji podpirajo uporabo IKT tehnologije iz več razlogov: nekatere eksperimente se lahko izvede kakovostnejše, 2. IKT je primerna za samostojno delo učencev, ker jim delo z računalniškimi merilniki predstavlja motivacijo, 26

39 4 VLOGA UČNIH METOD IN OBLIK V PROCESU POUČEVANJA 3. spretnosti pridobljene pri laboratorijskem delu enega predmeta se zlahka uporabijo pri drugih predmetih in nadalje v življenju, 4. učenci spoznajo razsežnosti uporabe računalnika. Pri uporabi IKT ne gre le za to, da gremo v korak s časom in da se prilagajamo simbolnim kodam, ki jih uporablja sodobna mladina. Še bolj gre za to, da če sledimo potrebi in zahtevi po sodobnem načinu poučevanja, ki naj bi bil čim bolj avtentičen, z veliko projektnega dela, sodelovalnega dela, samovrednotenjem zmožnosti oz. kompetenc, tega preprosto ni možno uresničiti brez uporabe ustrezne IKT tehnologije. Učiteljeva prisotnost bo kljub visoki informacijsko-komunikacijski tehnologiji potrebna. Učitelj odloča, kateri način je v dani situaciji pomembneje uporabiti, virtualno ali realno. Učitelj mora izbrati ustrezen program ter podpreti izobraževalni proces med učencem in strojem s pravilnim usmerjanjem, da učenec napreduje do naslednje stopnje. Dober učitelj mora znati komunicirati tudi s starši in kolegi (vzpostavljanje produktivnega sodelovanja med učitelji v smislu timskega pouka postaja vse pomembnejše). Učiteljev poklicni razvoj je proces vseživljenjskega učenja, v katerem ima izkustveno učenje pomembno vlogo. Izkustveno učenje je način, kako se povežeta teorija in praksa, odločilno vlogo pa ima seveda osebna izkušnja, saj je za izkustveno učenje značilno, da se najbolje učimo, če nekaj naredimo sami (Garvas, 2010). Določeni se uspešneje učijo tako, da se učenje začne pri konkretni izkušnji potem pa sledi razmišljanje o dani situaciji ter učenje na abstraktni ravni. Drugi pa se raje najprej poučijo, nato pa svoje znanje utrdijo z osebno izkušnjo. 27

40 5 ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE»INOVATIVNA PEDAGOGIKA 1:1«Udejanjanje sodobnih oblik poučevanja je zelo pomembno za vseživljenjsko učenje, v okviru katerih so na novo obrazložene vloge vseh deležnikov: učencev oziroma dijakov, strokovnih delavcev in ravnateljev. Na ta izziv odgovarja projekt Inovativna učna okolja podprta z IKT. Projekt Inovativna učna okolja, podprta z IKT, omogoča implementacijo inovativne pedagogike 1:1, pri katerih učni scenariji poudarjajo, kako lahko mobilne naprave uporabljamo v podporo različnim učnim strategijam; uvajajo elemente formativnega spremljanja in upoštevajo razvijanje novih kompetenc, ki se razvijajo pri poučevanju s podporo informacijske tehnologije ter učenje v času in prostoru razširjajo izven učilnice. Inovativna učna okolja predstavljajo kontekst, znotraj katerega se odvija učenje v najširšem smislu in povezujejo učence, vsebine, učitelje, vire, organizacijo ter poučevanje. Projekt povezuje in nadgrajuje rezultate prejšnjih projektov, ki so že začeli spreminjati učna okolja v slovenskem prostoru, kot so prenova gimnazij, E-šolstvo, Inovativna pedagogika v luči kompetenc 21. stoletja 1:1, E- šolska torba, EU-folio Inovativna učna okolja podprta z IKT omogočajo zagon inovativne pedagogike, pri katerih učni scenariji poudarjajo, kako lahko mobilne naprave uporabljamo v podporo mnogim različnim učnim strategijam. Mobilne naprave so naprave, ki temeljijo na različnih operacijskih sistemih, kot so ios, Android, BlackBerry OS, Windows mobile in so mobilne (mobilni telefoni, tablični računalniki, ipd.). V to kategorijo lahko uvrstimo tudi vse naprave, ki se lahko prenašajo in dostopajo do interneta brez fizične povezave - brezžično (torej tudi prenosniki, prenosne igralne konzole, industrijski čitalci, ipd.). Inovativna učna okolja uvajajo elemente formativnega spremljanja in upoštevajo razvijanje novih kompetenc, ki se razvijajo pri učenju z IKT ter učenje v času in prostoru razširjajo izven učilnice. Vključevanje individualizacije učnega procesa pa omogoča enakopravnejše vključevanje vseh učencev v učni proces. Učitelji vidijo inovativnost tako pri izbiri različnih, predvsem aktivnih učnih metod, kakor tudi v poseganju po učnih sredstvih, ki jih obvladajo in jih imajo v šolah na razpolago. Tako postaja učitelj kot osnovni nosilec poučevanja nujen element pri oblikovanju kulture učenja z elementi IKT. V magistrski nalogi smo na osnovi rezultatov raziskave, v sklopu katere so učitelje povprašali o: uporabi tehnologije IKT pri načrtovanju poučevanja, pogostosti uporabe e-gradiv, 28

41 5 ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE»INOVATIVNA PEDAGOGIKA 1:1«opremljenosti VIO ustanov z IKT opremo, izobraževanjih na temo IKT podpore ter tudi o spodbujanju učencev z uporabo IKT, analizirali le določene podatke, ki so nam pomagali odgovoriti na naše raziskovalno vprašanje in preveriti zastavljene hipoteze. V nadaljevanju v ta namen predstavljamo rezultate odgovorov na določena vprašanja in njihovo analizo. Vprašanje 1: Komunikacija na daljavo bo potekala s pomočjo elektronske pošte, spletnih učilnic in Arnesovih vox-video konferenčnih srečanj. Ocenite vaše zmožnosti na tem področju tako, da v vsaki vrstici izberete en odgovor. Komunikacija na daljavo: Nizi1 SAMOSTOJNO UPORABLJAM BREZ TEŽAV Nizi2 POTREBUJEM NEKAJ PODPORE (običajno od kolegov) Nizi3 POTREBOVAL-A BI USPOSABLJANJE NA TEM PODROČJU Slika 1.1: Komunikacija na daljavo-zmožnosti uporabe (Inovativna pedagogika 1:1, 2017) Slika 1.2: Komunikacija na daljavo-odgovori (Inovativna pedagogika 1:1, 2017) Odgovori na 1. zastavljeno vprašanje»komunikacija na daljavo bo potekala s pomočjo elektronske pošte, spletnih učilnic in Arnesovih vox-video konferenčnih srečanj. Ocenite vaše zmožnosti na tem področju tako, da v vsaki vrstici izberete en odgovor«nam kažejo, da največ vprašanih samostojno uporablja e-pošto (elektronsko pošto), to je 95,3 % anketirancev. Elektronska pošta je ena najbolj razširjenih storitev interneta. Je način sestavljanja, pošiljanja in sprejemanja sporočil prek računalniških omrežij in drugih komunikacijskih sistemov. Elektronska pošta nam omogoča izmenjavo sporočil s posamezniki ali skupinami ljudi po vsem svetu. Preko elektronske pošte lahko kot priloge pošiljamo različne datoteke. 29