Microsoft Word - Vidmar-Tatjana.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ZMANJŠEVANJE KREDITNEGA TVEGANJA IN METODOLOGIJA OBLIKOVANJA REZERVACIJ V POSLOVNI BANKI Študentka: Tatjana Vidmar Naslov: Danila Bučarja 24, Novo mesto Številka indeksa: Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: redni prof. dr. Jože Glogovšek Novo mesto, junij 2006

2 2 PREDGOVOR Diplomsko delo, ki je pred vami, poskuša predstaviti eno najpomembnejših tveganj v poslovanju poslovne banke, to je kreditno tveganje. Le to predstavlja več kot 50 odstotkov celotne bančne aktive. Po drugi strani pa morebitni stresi kreditnega dela aktivne bilance banke posledično vplivajo tudi na pasivno stran bilance. Kreditno tveganje ne odraža le splošne kakovosti pogodbenih strank, temveč je v veliki meri odvisno od splošnega stanja gospodarstva in gibanja spremenljivk na finančnem trgu. Pri samem raziskovanju problematike kreditnega tveganja sem prišla do ugotovitev, da je to tveganje v bankah zelo široko, tako da je bilo predstavitve in ugotovitve težko strniti v predpisanem obsegu strani. Najprej je predstavljeno kreditno tveganje v poslovni banki tako z vidika kreditne politike banke kot tudi kreditnega procesa. Poudarek je tudi na tem, kako kreditno tveganje vpliva na kapital poslovne banke in izračun količnika kapitalske ustreznosti. Novi kapitalski sporazum Basel II, ki bo stopil v veljavo predvidoma v letu 2007, v svojem prvem stebru opredeljuje minimalne kapitalske zahteve. Predstavljena sta standardiziran pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in pristop temelječ na internih ratingih bank, osnovni in napredni. V nalogi je predstavljen nov Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, ki ga je s predpisala Banka slovenije, in je nadomestil Sklep o razvrščanju aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic. Novi sklep temelji na uporabi Mednarodnih standardov računovodskega poročanja, prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. S tem sklepom je slovenski bančni nadzornik bankam predpisal ocenjevanje izgub na podlagi lastne metodologije banke. Obsežna strokovna literatura je omogočila, da je kreditno tveganje v diplomski nalogi predstavljeno vsebinsko in splošno, hkrati pa je opredeljen sistem ocenjevanje izgub iz kreditnega tveganja poslovne banke. Celosten pogled na predstavljeno vrednotenje oz. oblikovanje rezervacij za kreditno tveganje v poslovni banki predstavlja metodologija oblikovanja rezervacij po Mednarodnih standardih računovodskega poročanja. V tem kontekstu je predstavljeno oblikovanje rezervacij na osnovi individualne ocene poplačljivosti terjatev, oblikovanje rezervacij na skupinski osnovi in s tem povezan izračun izgub in potrebne višine oslabitve terjatev oz. rezervacij. To pa je osnova izračuna rezervacij za potrebe izračuna kapitalske ustreznosti, ki mora biti vedno nad regulatorno določenim minimumom, ki po slovenski zakonodaji znaša 8 %.

3 3 KAZALO 1 UVOD OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA BANČNO POSLOVANJE OSNOVNA OPREDELITEV BANKE IN BANČNEGA POSLOVANJA OSNOVNA NAČELA POSLOVANJA BANK Načelo varnosti TVEGANJA V BANČNEM POSLOVANJU KREDITNO TVEGANJE V POSLOVNI BANKI KREDITNA POLITIKA BANKE IN KREDITNI PROCES KREDITNA SPOSOBNOST IN BONITETA KREDITOJEMALCEV OSNOVNI MEHANIZMI OBVLADOVANJA KREDITNIH TVEGANJ POMEN KAPITALA ZA BANKE IN KAPITALSKA USTREZNOST Kapital banke Kapitalska ustreznost IZPOSTAVLJENOST BANK NOVI KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II STRUKTURA NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE 1. STEBER Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje Pristop temelječ na internih ratingih (IRB pristop) za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja REGULATIVNI NADZOR 2. STEBER TRŽNA DISCIPLINA - 3. STEBER OCENJEVANJE IZGUB IZ KREDITNEGA TVEGANJA BANK IN HRANILNIC NAMEN SKLEPA IN OPREDELITEV BILANČNIH IN ZUNAJBILANČNIH POSTAVK MSRP IN VREDNOTENJE KREDITOV ZAVAROVANJA S PREMIČNINAMI IN NEPREMIČNINAMI Zahtevana dokumentacija v primeru hipoteke Spremljava vrednosti nepremičnin Zavarovanje s premičnino RAZVRŠČANJE PREVZETIH OBVEZNOSTI ZA POTREBE OBLIKOVANJA REZERVACIJ V SKUPINE OD A-P PRVOVRSTNA ZAVAROVANJA FINANČNIH SREDSTEV OCENJEVANJE IZGUB IZ KREDITNEGA TVEGANJA Skupinsko ocenjevanje Bonitetni filter... 32

4 Odstotki za izračun izgube Računovodsko izkazovanje Vodenje kreditnih map METODOLOGIJA OBLIKOVANJA REZERVACIJ PO MEDNARODNIH STANDARDIH RAČUNOVODSKEGA POROČANJA V POSLOVNI BANKI OBLIKOVANJE REZERVACIJ PO MSRP V POSLOVNI BANKI OBLIKOVANJE REZERVACIJ NA OSNOVI INDIVIDUALNE OCENE POPLAČLJIVOSTI TERJATEV Pregled pogodbenih denarnih tokov in izračun interne stopnje donosa posamične terjatve Ocena dejanske višine poplačil Diskontiranje ocenjenih denarnih tokov Izračun stopnje poplačljivosti in potrebne oslabitve terjatev oziroma rezervacij OBLIKOVANJE REZERVACIJ NA SKUPINSKI RAVNI Oblikovanje skupin komitentov po metodologiji poslovne banke Ugotovitev deležev terjatev, pri katerih lahko pričakujemo izgubo IZRAČUN IZGUBE IN S TEM POTREBNE VIŠINE OSLABITVE TERJATEV OZIROMA REZERVACIJ Pribitki na izračunane oslabitve oziroma rezervacije IZRAČUN REZERVACIJ ZA POTREBE IZRAČUNA KAPITALSKE USTREZNOSTI SKLEP POVZETEK SUMMARY SEZNAM LITERATURE SEZNAM VIROV... 45

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Tveganje kot pojav je prisotno v vsakem poslovanju, posebno pa je izrazito v bančnem poslovanju zaradi temeljne funkcije alociranja sredstev med prebivalstvom in gospodarstvom. Poleg tega je tudi okolje v katerem banke poslujejo zelo dinamično, razvoj mnogih inovacij, hiter tehnološki napredek, globalizacija in internacionalizacija povečujejo tveganja v poslovanju, na drugi strani pa je tudi bančnikom v interesu povečati premoženje lastnikom, zato morajo posvečati veliko pozornosti prepoznavanju, obvladovanju in upravljanju s tveganji. Banke se ne ukvarjajo z obvladovanjem teh tveganj zgolj kot zaščita lastnega poslovanja, temveč to počno v korist vseh komitentov. Z novim kapitalskim sporazumom Basel II, bodo banke morale odpraviti pomankljivosti starega iz leta 1988 in uvesti stabilen bančni sistem. Sestavljajo ga trije stebri. Prvi se nanaša na minimalne kapitalske zahteve, drugi na regulativni nadzor in tretji na tržno disciplino. Tudi Slovenija, kot država članica Evropske unije, se bo morala prilagoditi načelom novega kapitalskega sporazuma. Basel II, katerega pravila bodo stopila v veljavo predvidoma leta 2007, prinaša velike spremembe na področju kapitala in kapitalske ustreznosti bank za izboljšanje prožnosti merjenja kapitala bank in uveljavitvi večje občutljivosti kapitala na tveganja bančnega poslovanja. Basel II uvaja cel spekter od enostavnih do naprednih pristopov za merjenje tveganj. Banke spodbuja k uporabi naprednih pristopov tako, da jim natanjčnejše merjenje tveganja omogoča kapitalske prihranke oziroma nižje kapitalske zahteve. S tem jim ponuja priložnosti za izboljšanje procesov merjenja in upravljanja s tveganji. Obstoječi kapitalski standardi se osredotočajo na izpolnjevanje minimalnih kapitalskih zahtev, novi standardi pa dajejo večji poudarek notranji kontroli, managementu, bančnemu nadzoru in tržni disciplini. Kreditno tveganje je še vedno najpomembnejše tveganje v bankah, ker predstavlja več kot polovico deleža v njeni aktivi. Prav zato posvečamo temu tveganju tako veliko pozornost. Tega se zavedajo tudi slovenski bančni nadzorniki. V letu 2006 je stopil v veljavo nov Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic v skladu z veljavnimi določili Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP), prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. Le-ti zahtevajo bistveno spremenjen način oblikovanja rezervacij za zavarovanje pred kreditnimi tveganji. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti banko in obvladovanje kreditnega tveganja, kateremu je izpostavljena, spoznati strukturo novega kapitalskega sporazuma in kako se oblikujejo rezervacije po novem Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic v skladu z metodologijo oblikovanja rezervacij po MSRP v poslovni banki. Cilj je predstaviti osnovni vpogled v novi kapitalski sporazum, njegov namen ter spoznati, kako se oblikujejo oslabitve oziroma rezervacije za zavarovanje pred kreditnimi tveganji. Medtem ko je višina rezervacij po sedaj veljavnem sistemu opredeljena z boniteto komitenta in terjatev do njega, pa je po MSRP enaka razliki med knjigovodsko vrednostjo

6 6 finančnega instrumenta in njegovo nadomestljivo vrednostjo. Slednja predstavlja sedanjo vrednost prihodnjih pričakovanih denarnih tokov iz naslova poplačil finančnega sredstva. Tudi v Sloveniji bodo morale banke področju kreditnih tveganj posvečati vse večjo pozornost, v kar jih sili že obstoječa zakonodaja v Sloveniji in priporočila Banke Slovenije. Kot nova članica evropske skupnosti se bo morala prilagoditi njenim predpisom zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti med novimi evropskimi bankami. Banke morajo sprejeti globalno politiko na področju upravljanj s kreditnim tveganjem, ki mora biti del celotne strategije banke. Skrbno upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje preudarno upravljanje razmerja med tveganjem in donosom. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Nova kapitalska pravila oziroma evropske kapitalske direktive so že postale realnost za slovenske banke in Banko Slovenije kot pristojnega regulatorja in nadzornika. Predpostavljamo, da tudi v naš bančni prostor prinašajo nove obveznosti in nove priložnosti, od pripravljenosti vodstev na spremembe in od znanja ter razgledanosti zaposlenih pa je odvisno, kako jih bodo izkoristile. Vedno pa nove priložnosti nudijo nove možnosti za dvig učinkovitega in konkurenčnega poslovanja. Diplomsko delo bomo omejili na proučevanje osnovnih pojmov, kajti tema je zelo široka in bi se lahko izgubili v podrobnostih. V nalogi bomo analizirali obvladovanje kreditnega tveganja, čeprav v bančnem poslovanju obstajajo še druga tveganja. Vsako posamezno tveganje je seveda možno še členiti in samostojno raziskovati. Pri uporabi literature se bomo omejili na novejšo literaturo, ki je dostopna v knjižnicah in na spletnih straneh Banke Slovenije ter njenih sklepih. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo je poslovna raziskava, ki se nanaša na obvladovanje kreditnega tveganja v poslovni banki. V diplomskem delu so uporabljene subjektivne in objektivne metode in sicer: metoda deskripcije oziroma opisovanja dejstev in procesov, metoda komparacije oziroma primerjave teorije in prakse in metoda kompilacije oziroma povzemanja spoznanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev.

7 7 2 BANČNO POSLOVANJE 2.1 Osnovna opredelitev banke in bančnega poslovanja Bančništvo je dejavnost finančnega posredništva, ki ga delimo v (Dimovski 1999, 3-4): depozitne finančne institucije (deposit-taking institutions) in investicijske finančne institucije (investing institutions). Skupna lastnost depozitnih finančnih institucij je zbiranje finančnih prihrankov z vlogami varčevalcev. Varčevalci imajo na voljo različne račune, na katere vlagajo svoje prihranke ob različnih pogojih, kot so dospetje, možnost dviga, donosnost, druge storitve in podobno. Za te vloge je bolj ali manj vnaprej določena nominalna donosnost, s tem in s pomočjo raznih oblik zavarovanja vlog pa je tudi stopnja tveganja varčevalcev nizka. Prihranke, zbrane z vlogami, prenašajo te finančne institucije na investitorje, in sicer predvsem v obliki posojil (Repovž, Peterlin 1998, 33). Med depozitne finančne institucije uvrščamo poslovne banke, hranilnice, kreditne zadruge in druge finančne institucije, ki varčevalcem nudijo možnost njihovih prihrankov v obliki vlog. Na finančnih trgih opravljajo banke finančno transformacijo v smislu zadovoljevanja ponudnikov in povpraševalcev. Pojavljajo se v vlogi časovne in kvantitativne transformacije, opravljajo časovno in izravnalno harmonizacijo (Glogovšek 1995, 25). Na razvitih finančnih trgih so najpomembnejša in največja skupina finančnih posrednikov poslovne banke, ki posredujejo pri prenosu največjega dela prihrankov. Po tradicionalni opredelitvi so poslovne banke institucije, ki sprejemajo vloge na vpogled in odobravajo posojila. Banka je imela vlogo osrednje finančne institucije in je opravljala funkcije hranjenja prihrankov prebivalstva, opravljala storitev plačilnega prometa, posredovanja pri prenosu sredstev od varčevalcev k investitorjem in sodelovanja v procesu emisije knjižnega denarja. Danes se vloga poslovnih bank razvitih držav zmanjšuje. Večino storitev opravljajo tudi nebančne finančne institucije. Novo nastali vzajemni, pokojninski skladi in druge finančne nebančne institucije konkurirajo bankam in jih silijo k posodobitvi in razširitvi svoje aktivnosti. So institucije, ki izdajajo knjižni denar, skupaj s centralno banko tvorijo denarni sistem in so zaradi tega pod njenim nadzorom. Državno jamstvo za depozite v poslovnih bankah, nadzor centralne banke nad njihovim poslovanjem in funkcija bank v opravljanju plačilnega prometa loči poslovne banke od ostalih finančnih posrednikov. Pri opravljanju svojih funkcij so generator pomembnih informacij; zbirajo, oblikujejo in hranijo informacije, da bi bile sposobne izločiti dobre komitente od slabih in na osnovi tega ustrezno postaviti ceno svojim storitvam. Finančnemu trgu dajejo signale o boniteti posameznih posojilojemalcev, boniteta same banke oziroma vrednost njenega premoženja pa se oblikuje na osnovi signalov s strani lastnikov bančnih obveznosti (varčevalcev in delničarjev) (Dimovski, Gregorič 2000,8). Udeležba velikega števila zaposlenih pri enekem poslu, potreba po ažurnosti poslovanja, raznovrstnost poslovnih dogodkov, veliko število istovrstnih opravil, dolžniško upniških razmerij so značilnosti poslovanja bank, katere zahtevajo vzpostavitev številnih oblik nadzora. Njihovo poslovanje po vsem svetu je kontrolirano in nadzorovano. Nadzor je potreben zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu. Stabilnost delovanja bančnega sistema je tako pomembna, da države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo in

8 8 nadzorom. Bančna zakonodaja omejuje tveganja pri poslovanju bank. Za merjenje bančnih tveganj je pomemben sprejem Baselskega dogovora, ki je omogočil s predpisi centralnih bank večjo primerljivost med bankami različnih držav. Baselski dogovori in direktive Evropske unije so postavili enotne kriterije za poslovanje bank v svetu. 2.2 Osnovna načela poslovanja bank Banke so pri svojem poslovanju vezane na veliko strožja načela, kot veljajo za gospodarske družbe. Takšna ureditev je nujna zaradi narave bank in njihove funkcije v narodnem gospodarstvu, še posebej zaradi zavarovanja vlagateljev oziroma komitentov bank in njihovih prihrankov. Poleg tega morajo skrbeti tudi za svoj obstoj in razvoj, zato morajo pri svojem poslovanju upoštevati načelo likvidnosti, varnosti in donosnosti. Likvidnost pomeni stanje banke, da je vselej sposobna izpolnjevati svoje zapadle obveznosti. To načelo naj bi bilo vedno na prvem mestu, saj lahko njegovo nespoštovanje privede do negativnih posledic ne samo za banko, temveč tudi za njene komitente. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju: Zban) v 62. členu ločuje likvidnost in solventnost, pri čemer pomeni likvidnost takšno poslovanje banke, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, solventnost pa, da je banka trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti. Likvidnost banke je precej odvisna od kakovosti sredstev, s katerimi razpolaga, od strukture naložb in od strukture njenih kreditojemalcev, pomembno pa je tudi razmerje med aktivo in pasivo. Banka mora zato strogo spremljati likvidnost, selektivno obravnavati potencialne kreditojemalce ter zavračati odobravanje kreditov nad mejo kreditnega potenciala.. Zbrana sredstva nalagajo v dobičkonosne naložbe, ki bodo dale čim boljše poslovne rezultate. Za sodobni kapitalizem je značilno, da se banke usmerjajo vse bolj na stabilno poslovanje, kateremu dajejo prednost pred donosnostjo za vsako ceno. Bančni dobiček je mogoče doseči z natančnim, uravnoteženim in elastičnim gospodarjenjem z bančnimi sredstvi. Natančno in previdno (varnost pred donosnostjo) je treba poslovati zato, ker banke poslujejo pretežno s tujimi viri sredstev. Uravnoteženo morajo poslovati zato, ker so aktivni posli neposredno odvisni od pasivnih, tako glede obsega kot kakovosti. Ker se bančni management mora prilagajati željam in potrebam komitentov, morajo poslovati tudi elastično (Filipič, Markovič-Hribernik 1998, 137) Načelo varnosti Delovanje v skladu s tem načelom pomeni: stalno spremljanje poslovanja poslovnih partnerjev, spremljanje kreditne sposobnosti prosilcev za odobritev kredita, stalno spremljanje konjukturnih gibanj v domačem in tujem gospodarstvu in drugo. Da bi banka čimbolj varno poslovala, mora za odobrene kredite zahtevati različna zavarovanja, kot so : zavarovanje pri zavarovalnicah, zastave nepremičnin, zastave vrednostnih papirjev, zastave dragocenosti in drugih premičnin, razna poroštva. Na odločitev prebivalstva in organizacij o vlaganju njihovih prihrankov in presežkov likvidnih sredstev vpliva tudi tveganje, s katerim je povezano vsako vlaganje denarja. Zato je varnost, ki jo nudi banka vlagateljem, tudi eden od elementov konkurence med bankami, ki kreditna sredstva zbirajo. Čim večjo varnost vlog zagotovi banka vlagateljem, tem več bo zbrala kreditnih sredstev. Kako pomembna je varnost, se vidi tudi po tem, da v nekaterih gospodarskih sistemih ali v določenih okoliščinah država prevzame jamstvo za vloge. Vloge, za katere jamči država,

9 9 so maksimalno varne 1. Država ne prevzema vedno neposrednega jamstva za varnost vlog, ampak posreduje kot regulator gospodarstva, tako da z zakoni obvezuje banke na potrebne ukrepe. Zavarovanje vlog oziroma interesov vlagateljev je lahko formalno (zakonsko) ali dejansko (materialno). Med formalne oblike zavarovanja vlog spada tudi obveznost objavljanja podatkov, predvsem bilančnih, dejansko ali materialno zavarovanje vlagateljeve vloge pa temelji na višini lastniškega kapitala banke, na njenih rezervah in na pravilnem plasmaju zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oz. širše bonitete (ibid., 134, 135). 2.3 Tveganja v bančnem poslovanju Pri opravljanju funkcije finančnega posredništva se banke srečujejo z različnimi vrstami tveganja. Banka je po svoji naravi poslovanja «proizvajalec tveganj», saj sprejema tveganje ter ga transformira in vgrajuje v bančne produkte in storitve (Krumberger 2000, 72). Vsako tveganje potencialno zmanjšuje dobiček, oziroma lahko prinese tudi izgubo in s tem ogroža obstoj banke. Danes je postalo upravljanje s tveganji ključna bančna funkcija in eden pomembnejših virov konkurenčne prednosti posameznih bank, njihove uspešnosti in s tem temelj za njihovo preživetje v današnjih razmerah (Glogovšek, Beloglavec 2002, 75). Različni bančni teoretiki navajajo različne vrste bančnih tveganj. Mednarodni denarni sklad jih v povezavi s temeljnimi načeli učinkovitega bančnega nadzora razvršča na (Krumberger 2000, 73): kreditno tveganje: to je tveganje neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika zaradi zmanjšanja njegove kreditne sposobnosti, deželno tveganje : to je tveganje izgube zaradi političnih ali ekonomskih kriz tujih držav, s katerimi posluje banka, tržno tveganje: je tveganje izgube zaradi neugodnih sprememb tržnih cen finančnih instrumentov, s katerimi banka posluje na trgu, likvidnostno tveganje: je tveganje povezano z nepričakovanimi spremembami denarnih tokov, ki izhajajo iz premoženjske bilance banke, operativno tveganje: je tveganje neposredne ali posredne izgube, ki je posledica neustreznih ali slabih postopkov, napak ljudi in sistemov, ali pa so posledica zunanjih dejavnikov, tveganje spremembe obrestne mere: je tveganje, ki izvira iz nepričakovanih gibanj tržnih obrestnih mer, pravno tveganje, tveganje izgube dobrega imena. Kreditno tveganje je po raziskavah Banke za mednarodne poravnave najpomembnejše, saj naj bi kar % vseh bančnih problemov izhajalo iz tega naslova. Operativno tveganje je drugo najpomembnejše tveganje (30 40 %), tržna tveganja so na tretjem mestu z 10 % (ibid., 73). 1 V skladu z Zban (153. člen) so v Sloveniji zajamčene vloge do višine ,00 tolarjev na dan začetka stečaja nad banko.

10 10 3 KREDITNO TVEGANJE V POSLOVNI BANKI Beseda»kredit«izhaja iz latinskega glagola»credere«, kar pomeni zaupati ali verjeti. Kredit je zaupanje tistega, ki je dal na up ali na kredit, da bo dobil dano na kredit nazaj. Govorimo o kreditu ali kreditnem razmerju, ki s tem nastane. Kreditno razmerje (med upnikom na eni strani in dolžnikom na drugi) nastane takrat, ko ne pride v istem trenutku do dajatve in protidajatve (Ribnikar 1998, 59). Kredit je po W. Thornhillu opredeljen kot izročitev stvari, denarja ali storitev v zameno za obljubo plačila v dogovorjenem prihodnjem roku (Thornhill 1990, 102). Kreditno tveganje je tveganje, da pogodbena stranka ne bo plačala v pogodbenem roku. Morebitni stresi kreditnega dela premoženjske bilance posledično vplivajo tudi na pasivno stran bilance. Kreditno tveganje ne odraža le splošne kakovosti pogodbenih strank, ki jo finančna institucija določi z analizo prihodnje finančne sposobnosti stranke in s tem posredno določi tržno vrednost njenih obveznosti, temveč je v veliki meri odvisno od splošnega gibanja spremenljivk na finančnem trgu. Pomembno je upoštevati rezultate analize gospodarskih panog in tveganja obravnavati ločeno glede na posamezne skupine komitentov, naprimer prebivalstvo, gospodarstvo, javni sektor, banke in ostale finančne institucije (Muhič 2000, 129). Ne glede na določene razlike v definicijah kredita, lahko povzamemo, da je najpomembnejša karakteristika kredita zaupanje kreditodajalca v dolžnikovo sposobnost in pripravljenost, da plača svoj dolg plačuje obresti in nadomestila ter vrne kredit. Osnovni razlog za poznavanje različnih vrst in namenov kreditiranja je analiza bonitete in kreditne sposobnosti kreditojemalca. Slika 1: Aktiva bilanca stanja poslovne banke Denar v blagajni in stanje na računih pri CB Krediti bankam Vrednostni papirji v posesti za trgovanje Krediti strankam, ki niso banke Investicijski vrednostni papirji Naložbene nepremičnine Kapitalske naložbe v pridružene in skupaj obvladovane družbe Kapitalske naložbe v odvisne družbe Druga sredstva Nezaračunani prihodki in nevračunani stroški Opredmetena osnovna sredstva Neopredmetena sredstva Vir podatkov: Poslovno poročilo NLB d.d. (2004, 107)

11 11 Iz strukture aktive bilance stanja Nove Ljubljanske banke lahko razberemo, da kreditno tveganje predstavlja kar polovico njene aktive. Prav zato poslovne banke kreditnemu tveganju in upravljanju s tem tveganjem posvečajo tako veliko pozornost. Dajanje kreditov je ena izmed osnovnih dejavnosti banke. Spada med aktivne bančne posle. 2 V bančni poslovni praksi razlikujemo različne vrste kreditov, ki se ločijo glede na dolžino trajanja kreditnega razmerja, namen, za katerega se kredit odobrava, način zavarovanja, domicil dajatelja, subjekte odobravanja kredita (Žagar 1999,52). Po dolžini trajanja kreditnega razmerja ločimo kratkoročno in dolgoročno kreditiranje. V okviru kratkoročnega pa tudi dolgoročnega kreditiranja obstaja veliko namenov kreditiranja, po katerem se lahko imenuje določen kredit (za obratna sredstva, za trajna osnovna sredstva, za investicije, ipd). Odvisno od uporabljenega načina zavarovanja vračila bančnih posojil lahko govorimo npr. o hipotekarnem, lombardnem in podobnih kreditih (ibid., 52). Če je večina zavarovanj v obliki hipotek 3 (Krumberger 2000, 76), lahko sklepamo na nezdravo politiko kreditiranja. Potrebno je poudariti, da evropska bančna direktiva ne upošteva hipotek kot ustrezno zavarovanje, razen v primeru rezidenčnih prostorov. Prav tako lahko govorimo o tolarskih in deviznih kreditih, ki jih glede na predmet uporabe in subjekt obravnave lahko ločimo na devizne blagovne, finančne in komercialne kredite. Tako je na primer bistvena komponenta kreditne sposobnosti in bonitete pri dolgoročnem oziroma investicijskem kreditu ekonomsko - finančna analiza vlaganja, ki opravičuje investicijsko naložbo. Zato lahko govorimo o investicijski kreditni sposobnosti kot razširjeni obliki kreditne sposobnosti, ki vključuje v svojo analizo investicijo in učinkovitost investiranja, kar bo zagotovilo tudi vračilo danega kredita in plačilo obresti. Analiza kreditne sposobnosti in bonitete kreditojemalca za devizni kredit pozna specifične analize deviznih pozicij: prilivov in odlivov deviznih sredstev in izpolnjevanje obveznosti iz tega in ostalega poslovanja. Po subjektu, kateremu se kredit odobri, ločimo kredite pravnim in fizičnim osebam (Žagar 1999, 52). Vsaka banka se trudi oblikovati čimbolj kakovostni kreditni portfelj. Pod pojmom kreditni portfelj banke razumemo kredite, ki jih je banka že odobrila, vendar še niso odplačani. So v fazi koriščenja ali fazi odplačevanja. Vse bančne naložbe tvorijo t.i. naložbeni portfelj. Ta je praviloma sestavljen iz pisane množice različnih naložb različnim subjektom. Od kakovosti portfelja so odvisne vrednost, uspešnost in stabilnost banke, zato je nadzor nad njegovo strukturo bistvenega pomena (Kahrimanovič 2003,19). Kreditni portfelj je pomemben z vidika obsega (skupni obseg kreditiranja), strukture (kaže vrste odobrenih kreditov in tveganosti (kaže pravilnost ocene kreditnega tveganja). 2 Aktivni bančni posli so tisti, pri katerih je banka upnik in prejema od dolžnikov aktivne obresti. Z aktivnimi bančnimi posli, ki se nahajajo v aktivi bilance stanja, banka plasira v različne oblike zbrana sredstva in to je njen predmet poslovanja (Filipič, Markovič-Hribernik 1997, 132). 3 Hipoteka pomeni v splošnem pomenu zastavno pravico na nepremičnini. S hipotekarnim kreditom razumemo torej s hipoteko zavarovano bančno terjatev. Hipotekarni kredit sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da je njegova višina odvisna predvsem od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita (Dimovski 1999, 59)

12 12 Za banko, pri kateri se stopnja rasti kreditnega portfelja agresivno povečuje, lahko predvidevamo, da se izpostavlja večjim tveganjem izgub iz naslova kreditnih tveganj. Vendar ni dovolj, da gledamo in primerjamo zgolj zgodovinsko serijo stopenj rasti kreditnega portfelja obravnavane banke, ampak moramo te stopnje rasti primerjati tudi s tistimi pri konkurenčnih bankah (Skubic 2000, 142). 3.1 Kreditna politika banke in kreditni proces Vsaka banka si izoblikuje svojo kreditno politiko, ki določa strategijo in merila za kreditiranje ter postopke, povezane z odobravanjem, spremljanjem ter izterjavanjem kreditov. Namen oblikovanja kreditne politike je povečanje kreditnega portfelja banke, odobravanje»zdravih«in izterljivih kreditov in zagotovitev dobičkonosne naložbe bančnih sredstev. Izhodišča pri postavitvi kreditne politike so naslednja (Dimovski 1999, 43,44): vrste kreditov, ponudba banke, vrste komitentov, omejitve za posamezne komitente, povezane osebe 4, omejitve za gospodarska in geografska področja (npr. 10 % portfelja), omejitve glede koncentracij (npr. vseh kreditov nad 5 %, skupni znesek vsem povezanim osebam ), omejitve glede ročnosti oz. zapadlosti (za posamezne vrste komitentov in globalno), cena kreditov (obrestne mere za drobne, srednje, velike komitente; tudi pooblastila za odločanje o višini obrestnih mer s splošno usmeritvijo banke), oblike in kriteriji zavarovanja terjatev (katere oblike so sprejemljive, kako se vrednotijo in oblika zavarovanja, ki ni sprejemljiva), finančni kriteriji/podatki od komitentov (pogostost poročil), definiranje pristojnosti, omejitve za bančne referente, vloga kreditnega odbora oz. komisije, postopki za pregled portfelja (sistem, da se res zagotovijo redni pregledi, kontrole, izbor kreditov, ki jim je potrebno posvetiti posebno pozornost), interna merila za razvrščanje in postopki, pogostost pregleda politike. Kreditna politika je odvisna tudi od stanja v gospodarstvu oz. od splošne ekonomske situacije v državi. Banke so pogosto, predvsem v obdobju hitre gospodarske rasti v težnji po večjem dobičku odločajo za kreditiranje hitro rastočega gospodarstva, kar je zaradi cikličnega gibanja gospodarstva tvegano. Prav kreditna politika bank, ki je v obdobju ekspanzije gospodarstva usmerjena v hitro povečanje kreditnega portfelja bank, se lahko hitro izkaže za nevarno, saj takrat banke ne posvečajo dovolj pozornosti nadzoru in kakovosti naložb, kar lahko privede do problematičnih kreditov. 4 Povezane osebe po zakonu so pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe (Zban, 10. člen).

13 13 Kreditni proces naj bi potekal po naslednjem zaporedju ter vseboval določene aktivnosti (Žagar 1999, 58): ZAČETEK PROCESA KREDITIRANJA (identifikacija cilja: trg in tveganje; sprejemanje kriterijev), ANALIZA (analiza posla: finančna analiza, analiza kazalnikov, bonitetna ocena, zgornja meja zadolževanja, zahtevane rezervacije, zavarovanje posla), ODOBRITEV (kreditni odbor, predstavitev in diskusija, pogoji odobritve), OVREDNOTENJE TVEGANJA (zavarovanje in ureditev kreditne dokumentacije: podpisi, anuitetni načrt, izplačilo oziroma dispozicija), SPREMLJANJE TVEGANJA (komplementiranje in vzdrževanje podatkovne baze), ODSTOPANJA - IZTERJAVA (kreditna klasifikacija in razvrstitev; izterjava: prijateljska, uradna;poročanje in stroški izterjave). Na sam kreditni proces lahko gledamo iz več zornih kotov: kot notranjo ureditev procesa dela, ki ga je možno računalniško podpreti in povezati, kot proces, ki bo pripomogel k nenehnemu spremljanju kreditnega tveganja, kot podporo odločanja v samem kreditnem procesu in širše v kontrolnem notranjem in zunanjem procesu. Po drugi strani lahko govorimo o internih modelih za oceno kreditnega tveganja, ki ga izvaja vsaka banka na osnovi izkušenj in lastnih metodologij. 3.2 Kreditna sposobnost in boniteta kreditojemalcev V bančni poslovni praksi oziroma njeni kreditni dejavnosti razumemo pojem boniteta kot obseg kreditne sposobnosti, ki zagotavlja, da je kreditojemalec dober, zanesljiv dolžnik in komitent. Kreditno sposobno je podjetje, katerega gospodarski položaj, merjen z ekonomskimi merili, dovoljuje in opravičuje najemanje kredita, zagotavlja njegovo koristno uporabo, plačevanje obresti in vračilo najetega kredita ob dogovorjenem roku. Kreditno sposobnost lahko razumemo v širšem in ožjem pomenu. Na primer, če gre za kredit, ki naj bi ga morebitni uporabnik uporabljal za vse namene svojega poslovanja, to je za kredit, ki nima natančno določenega namena, bo banko zanimala njegova tekoča uspešnost kot tudi poslovna perspektiva. V tem primeru bo ugotavljanje kreditne sposobnosti slonelo na ugotavljanju relativno velikega števila pomembnih dejavnikov in meril. V primeru, ko gre za kreditiranje realizacije določene poslovne aktivnosti, bo poudarek tudi na preverjanju ekonomske upravičenosti takšne aktivnosti. Merila kreditne sposobnosti se razlikujejo tudi glede na raven doseženega poslovnega sodelovanja. Ali je potencialni kreditojemalec stalni komitent in ga banka pozna ter spremlja, ali je to novo podjetje oziroma kreditojemalec, ki ga je treba vsestransko spoznati (Žagar 1999, 51). Za razliko od pojma kreditne sposobnosti bi lahko pojem bonitete razumeli kot izraz splošnega poslovnega položaja podjetja in njegove perspektive, kar pomeni oceno njegove situacije s statičnega in dinamičnega vidika. Boniteta kot pojem vsebuje kreditno sposobnost in likvidnost dolžnika kot tudi njegovo splošno materialno solidnost - solventnost, dobro ime v poslovnem svetu in trden položaj na trgu. Postopek ugotavljanja bonitete podjetja v bankah poteka po natanko opredeljenem zaporedju opravil, ki jih je možno sistematično prikazati in spremljati ter računalniško podpreti. Težišče ugotavljanja zlasti kreditne sposobnosti podjetja je na finančni analizi, ki sloni na zunanjih računovodskih izkazih: bilanci stanja, izkazu uspeha in drugih podatkih in poročilih predpisanih z zakonom. Razen teh podatkov se kreditne in druge institucije poslužujejo še

14 14 drugih formalnih in neformalnih podatkov in informacij iz lastnega sistema in poslovnega okolja (ibid., 52). Klasična kreditna analiza, kjer je poudarek na individualni obravnavi posameznega komitenta je najbolj zanesljiv in celovit pristop, vendar pa je lahko pristranski. Zato ga je treba dopolniti z upoštevanjem vidika bančnega portfelja, kjer se komitent analizira z vidika njegovega vpliva na diverzifikacijo oziroma koncentracijo v okviru kreditnega portfelja. Bonitetna skupina pomembno vpliva na delež posebnih rezervacij v izpostavljenosti, ki je omejena z zgornjo mejo zadolževanja. Zato je sprememba bonitetne skupine pri posameznem komitentu dogodek, ki pomembno spremeni podobo kreditne kakovosti tako z vidika komitenta kot tudi z vidika portfelja. Ta dva vidika se lahko predstavita s pomočjo tako imenovanih prehodnih matrik (Barle, Žunič 1999, 66). Boniteto in kreditno sposobnost ugotavlja banka predvsem z namenom, da kar najbolj zmanjša tveganje v poslovanju s konkretnim kreditojemalcem. Banko pa ocena kreditnega tveganja zanima tudi zato, da za njegov prevzem zaračuna ustrezno ceno. 3.3 Osnovni mehanizmi obvladovanja kreditnih tveganj Banka se pri kreditnih odnosih s svojimi komitenti ali nasploh kreditojemalci ne more opreti izključno na raven ugotovljene kreditne sposobnosti ob odobritvi oziroma dajanju kreditov v uporabo. Nenehno spreminjanje sredstev in njihovih finančnih virov, notranje in zunanje splošne gospodarske okoliščine, ki zelo različno vplivajo na celoten proces reprodukcije in glede na to tudi na vsakega posameznega gospodarskega osebka, so dejstva, ki kažejo na to, da so dejavniki tveganj nenehno prisotni in se spreminjajo. Treba jih je nenehno spremljati in upoštevati, četudi je analiza kreditne sposobnosti ob uporabi določenih parametrov dala zelo ugodno oceno bonitete kreditojemalca. Sistemizacija in analiza vsake posamezne rizične skupine je pomembna predvsem za omejevanje in odpravljanje kreditnih tveganj. Glede na neposredne in posredne vzroke, ki izzivajo tveganja, ločimo naslednje skupine kreditnih tveganj (Žagar 1999, 53,54): odobravanje kreditov nad mejo, ki je določena z objektivnimi ekonomskimi merili, nepravilno ocenjeno in določeno potrebno kreditno obdobje, nepravilnosti pri porabi odobrenih kreditov - namenska poraba, pomanjkljiva ocena določenih parametrov kreditne sposobnosti in bonitete kreditojemalcev, spremembe in negotovost na področju denarne in devizne politike ter obračunskega sistema, inflacija kot kreditno tveganje, drugi možni vzroki kreditnega tveganja. 3.4 Pomen kapitala za banke in kapitalska ustreznost Konkurenca med bankami in tudi med ostalimi finančnimi institucijami sili banke k prevzemanju vedno večjih tveganj. Nadzor nad kapitalom je tako eden najpomembnejših dejavnikov učinkovitega upravljanja in delovanja po načelih bank. Osnovni namen bančnega kapitala je absorbirati nepričakovane izgube in preprečiti stečaj.

15 Kapital banke Bančni kapital sestavljata lastniški in dolžniški kapital in ga izkazujemo na pasivni strani bilance stanja. Pri vsebinski analizi kapitala je v prvi vrsti pomembna višina kapitala, ki omogoča banki opravljanje vseh bančnih poslov (tudi mednarodnih) in je hkrati tudi primerno kritje za morebitne bančne izgube, ki so lahko posledica slabih poslovnih naložb. Ob tem ugotovimo, da je kapital redka dobrina, kar se odraža tudi v tem, da je to običajno najdražji vir financiranja. Zato želi banka čim bolj učinkovito razporediti kapital med posamezne naložbe banke (Podlesnik 2000, 118). Obseg kapitala za banko je pomemben iz razloga tveganosti. Več kapitala ima, več tveganih aktivnosti lahko opravlja, oziroma bolj kot je poslovanje banke tvegano, več kapitala potrebuje za pokrivanje tveganj. Kapital je najpomembnejša osnova, na kateri banka pridobiva zaupanje javnosti. V splošnem bi lahko našteli štiri osnovne funkcije bančnega kapitala (Dimovski, Gregorič 2000, 104): ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti ali nelikvidnosti banke, absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov, je vir sredstev za nakup bančnih zgradb, opreme in drugih sredstev, ki so nujna za poslovanje banke, služi kot nadzorna omejitev neutemeljene rasti bančnih naložb (zahtevano razmerje med celotnimi sredstvi in kapitalom s strani nadzornih organov ima vlogo omejiti neutemeljeno rast bančnih naložb, zlasti tistih, ki povečujejo celotno bančno izpostavljenost tveganju). V bančni teoriji in praksi pogosto naletimo na problem definiranja bančnega kapitala. Pojem»bančni kapital«lahko razlagamo na različne načine, in sicer kot (Glogovšek, Beloglavec 2002, 79): knjižno vrednost kapitala oziroma regulatorni ali zakonsko predpisan kapital, tržno vrednost kapitala oziroma ekonomski ali rizični kapital, razdelitev na lastni in tuji kapital banke, razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital, fizični oziroma finančni kapital. Zban v 64. členu upošteva naslednje postavke pri izračunu temeljnega kapitala banke: vplačani osnovni kapital in presežek kapitala, razen vplačanega osnovnega in presežka kapitala na podlagi prednostnih kumulativnih delnic, rezerve banke, preneseni dobiček preteklih let, dobiček tekočega poslovnega leta, vendar največ do višine 50 % tega dobička po odbitku davkov in drugih dajatev, rezervacije za splošna bančna tveganja, druge postavke, odštevajo pa se odbitne postavke kot:

16 16 lastne delnice, neopredmetena dolgoročna sredstva, prenesena izguba in izguba tekočega leta, druge postavke, ki so po lastnostih podobne postavke. Pri izračunu dodatnega kapitala se v Zban (65. člen) upoštevajo: osnovni in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih kumulativnih delnic, podrejeni dolžniški instrumenti, druge postavke, ki so po lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk. Kapitalu se pripisujejo še druge funkcije (Glogovšek, Beloglavec 2002,81): ustanovitvena funkcija: gre za minimalni zahtevani znesek lastnega kapitala, ki ga regulator zahteva ob ustanovitvi banke, funkcija financiranja: vplačani lastni kapital, nerazdeljeni dobiček ter dodatni kapital skupaj s tujim oziroma dolžniškim kapitalom tvorijo osnovo za poslovanje banke oziroma vire sredstev, jamstvena funkcija: v interesu imetnikov depozitov in lastnikov banke je, da lastni kapital služi kot kritje v primeru morebitnih izgub. S tem lastni kapital prevzema funkcijo varnosti naložb in funkcijo»blažilnika«posledic spremenljivega poslovnega izida, funkcija omejevanja obsega poslovanja; zaradi zakonskih zahtev po likvidnosti in kapitalski ustreznosti bank predstavlja dani obseg lastnega kapitala omejitev pri obsegu poslovanja, kar ugodno vpliva na obvladovanje tveganj in zmanjševanje nevarnosti izgub in bankrotov bank, funkcija izravnave; lastni kapital mora služiti tudi za časovno izravnavo višine dividend oziroma kot pomoč pri vodenju politike dividend med obdobji dobička in izgube. To funkcijo lahko vrši z neprikritimi rezervami in aktiviranjem prikritih oziroma tihih rezerv, funkcija merila; lastni kapital to funkcijo vrši v smislu razdeljevanja dobička. Določa delež dobička, ki je sorazmeren deležu lastništva, funkcija marketinga; v konkurenčnem boju za depozitna sredstva lahko pomeni višina lastnega kapitala pomembno konkurenčno prednost. Funkcije bančnega kapitala so torej različne, katere pa so bolj v ospredju, je odvisno od strategije banke in zakonskih okvirov, v katerih deluje. Bančni management bolj poudarja ustanovitveno funkcijo, funkcijo financiranja, funkcijo merila in marketinga, medtem ko je za regulatorja najpomembnejša jamstvena funkcija omejevanja obsega poslovanja Kapitalska ustreznost Odgovor na vprašanje, ali ima banka dovolj kapitala za pokrivanje tveganj, ki jih prevzema pri opravljanju bančnih in finančnih storitev, praktično odloča o njenem preživetju. Za nesolventno banko namreč ni rešitve. Predlog nove kapitalske sheme, ki na novo opredeljuje način ugotavljanja kapitalske ustreznosti, hkrati pa določa najnižjo še sprejemljivo raven kapitalske ustreznosti, je zato še kako aktualen za bančni sektor, bančne regulatorje, nadzornike in vse tiste, ki so tako ali drugače zainteresirani za zdravje bank (Sušnik 2001, 40). Kapitalska ustreznost banke je razmerje med kapitalom in tehtano

17 17 tvegano aktivo banke, ki mora znašati najmanj 8 %. Tehtana tvegana aktiva je seštevek knjigovodskih stanj vseh aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, zmanjšanih za oblikovane posebne rezervacije za te postavke in tehtane po stopnji tveganosti. Uteži za tehtanje posameznih aktivnih bilančnih postavk določi Banka Slovenije v mejah, kot jih določajo mednarodni standardi. Kapitalska ustreznost se izračunava po sklepu o načinu izračuna kapitalske ustreznosti bank in hranilnic. Izračunava se kot koeficient med obsegom jamstvenega kapitala in obsegom celotne tehtane aktive (Dimovski ). Kazalec kapitalske ustreznosti je eden izmed pomembnih kazalcev varnosti in stabilnosti bančnega poslovanja (Dimovski, Gregorič 2000, 18). 3.5 Izpostavljenost bank Banke morajo v okviru svoje politike za upravljanje s kreditnim tveganjem in postopkov za učinkovito spremljanje uresničevanja teh politik posebno pozornost nameniti izpostavljenosti do posameznih oseb, skupin povezanih oseb, bank, držav in ekonomskih sektorjev. Izpostavljenost banke 5 do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do te osebe, vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in naložb banke v kapital te osebe in pomeni prikaz največje možne izgube banke v primeru, da ta oseba ne poravna vseh svojih obveznosti do banke. V izpostavljenost se tako štejejo vse aktivne bilančne in klasične zunajbilančne postavke, ki se nanašajo na posamezno osebo 6. Za posameznega komitenta se pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Zban v 81. členu opredeljuje veliko izpostavljenost banke kot izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega višino 10 % kapitala banke. Za sklenitev posameznega pravnega posla, na podlagi katerega bi ob upoštevanju celotne izpostavljenosti banke nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe, je potrebno soglasje nadzornega sveta banke. Soglasje nadzornega sveta je potrebno tudi za sklenitev pravnega posla, zaradi katerega se velika izpostavljenost banke do posamezne osebe poveča tako, da doseže oziroma preseže 15% oziroma 20% kapitala banke. Največja dopustna izpostavljenost banke do posamezne osebe ne sme presegati višine 25 % kapitala banke (Zban 80. člen) Vsota vseh velikih izpostavljenosti banke ne sme presegati 800% višine kapitala banke (Zban, 82. člen). 5 Svet Banke Slovenije je izdal Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, katerega namen je zavarovanje bank in hranilnic pred tveganjem povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb. 6 S pojmom posamezne osebe se po tem sklepu šteje oseba, ki je bodisi kreditojemalec, oseba, ki jamči, oseba, ki je izdajatelj vrednostnega papirja, oseba v kateri ima banka kapitalski delež, ali oseba oziroma stranka s katero je sklenjena pogodba v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, oziroma vsaka oseba, ki v razmerju do banke nastopa v vlogi dolžnika.

18 18 4 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II Obstoječi kapitalski predpisi ne ustrezajo več praksi bančnega poslovanja, saj so se v letih, odkar je bil sprejet baselski kapitalski sporazum, na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja. Če je kapitalski sporazum iz leta 1998 še primeren za banke, katerih glavnino poslov predstavlja enostavno odobravanje kreditov, pa zagotovo ne ustreza več bolj sofisticiranim bankam s kompleksnejšim poslovanjem. Te banke so iznašle kopico načinov za kapitalsko arbitražo oziroma izigravanje predpisov z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev, po drugi strani pa so razvile številne tehnike, s katerimi učinkovito obvladujejo svoja tveganja. Z uveljavitvijo novega baselskega kapitalskega sporazuma (Basel II), ki bo nadomestil sporazum iz leta 1988, naj bi zmanjšali prepad med regulativno in tržno prakso kar je izrednega pomena za mednarodni bančno-finančni sistem. Glavni cilji novega kapitalskega sporazuma so: nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank, ki naj bi bolje povezale regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, katerega banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov, učinkovitejša obravnava kreditnega tveganja, kapitalske zahteve za operativna tveganja, priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije, dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru, usmerjen v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu (level playing field), celovito obravnavanje bančnih tveganj, promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Tabela 1: Primerjava konceptualnih značilnosti starega in novega sporazuma Obstoječi kapitalski sporazum iz leta 1998 Enotna mera za tveganost terjatev (predpisana shema za izračun tehtane tvegane aktive) Eno pravilo ustreza vsem (One size fits all) ravnotežje med natančnostjo in enostavnostjo Mejna diferenciacija tveganja Vir: Rubin et al. (2003, 2) Predlagani novi kapitalski sporazum Večje priznavanje internih sistemov bank za oceno tveganj, selitev poudarka iz regulative na nadzor, večja vloga tržnih udeležencev Fleksibilnost pravil, menujski pristop, spodbude za boljše upravljanje s tveganji v bankah namen je zagotoviti enake možnosti Večja občutljivost na tveganja (bolj konpleksna pravila)

19 Struktura novega kapitalskega sporazuma Kapitalska ureditev po Baslu II temelji na treh komplementarnih stebrih: 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve (Minimum capital requirements) predpisuje načine izračuna minimalne kapitalske ustreznosti glede na tveganost bančnega portfelja. Za izračun višine potrebnega kapitala za pokritje kreditnih tveganj so na voljo trije pristopi: standardizirani in dva temelječa na internih ratingih (osnovni in napredni pristop). Za izračun kapitalske zahteve za operativna tveganja je na voljo enostaven, standardiziran in napreden pristop. Bolj napredni pristopi so občutlivejši na tveganja in njihova uporaba zahteva manj potrebnega kapitala kot enostavne metode merjenja. 2. steber: Regulativni nadzor (Supervisory review) predpisuje pravila za učinkovit bančni nadzor nad kapitalsko usreznostjo bank in njihovimi internimi sistemi upravljanja s tveganji. 3. steber: Tržna disciplina (Market discipline) vzpostavlja tržno disciplino z zahtevami po razkritju podatkov o poslovanju bank. Stebri so medsebojno tesno povezani. Regulativni nadzor poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1. steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem ko tržna disciplina (3. steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu obvladovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti. Tabela 2: Tristebrni sistem kapitalske ustreznosti po Baslu II TRIJE STEBRI MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE REGULATIVNI NADZOR TRŽNA DISCIPLINA Tehtane tvegane postavke Definicija kapitala KREDITNO TVEGANJE OPERATIVNO TVEGANJE TRŽNA TVEGANJA Vir: Sušnik Pristop temelječ na Minimalne pristop kapitalske internih ratingih zahteve 1. steber Standardizirani Enostavni pristop Standardizirani pristop Napredni pristop V okviru prvega kapitalskega stebra nove sheme bo določen izračun minimalnih Osnovni pristop Napredni kapitalskih zahtev, ki naj bi pristop bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja občutlivejše za različne stopnje tveganja in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Vir: Banka Slovenije

20 Minimalne kapitalske zahteve 1. steber V okviru prvega kapitalskega stebra nove sheme bo določen izračun minimalnih kapitalskih zahtev, ki naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja občutljivejše za različne stopnje tveganja in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Prvi steber tako določa, da mora koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga izračunamo kot razmerje med celotnim kapitalom in tehtano tvegano aktivo, predstavljati najmanj 8 % celotnega kapitala banke. Osnovo prvega stebra torej predstavlja koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga zapišemo: Tabela 3: Koeficient kapitalske ustreznosti Koeficient= KAPITAL Kap. zahteve za kreditno + tržno + operativno tveganje Vir: Banka Slovenije Tudi po novem kapitalskem sporazumu bo minimalni koeficient kapitalske ustreznosti določen v višini 8 %, ki pa je le potrebni, in ne vedno tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Prvi steber definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev, ki sestojio iz definicije regulatornega kapitala 7, mere za izpostavljenost tveganjem in pravil za določanje višine potrebnega kapitala glede na profil tveganosti banke. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (Tier 1), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina kapitala banke, ki s svojimi lastnostmi daje najboljšo zaščito pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Dodatni kapital sestavljajo revalorizacijske rezerve, hibridni in dolžniški instrumenti (Banka Slovenije). Kapitalske zahteve za kreditno tveganje naj bi bile po novem bolj občutljive na dejansko tveganje. (Sušnik 2001, 41). Banke imajo pri računanju uteži na voljo dva različna pristopa: standardiziran pristop in pristop na osnovi uporabe notranjih ratingov. Za banke je pomemben premik iz pretežno kvalitativnega ocenjevanja kreditnih tveganj v uporabo kvantitativnih pristopov. Gre za prenos principov tržnega tveganja na kreditni portfelj. Ta premik je podprt predvsem z razvojem novih statističnih metod za merjenje kreditnega tveganja posamezne naložbe kot tudi modelov, ki omogočajo ugotavljanje pričakovane in nepričakovane izgube (Zavodnik 2003). 7 Regulatorni kapital je kapital, primeren za pokrivanje kapitalskih zahtev, izračunan v skladu z regulatornimi pravili in omejitvami (Sušnik 2001, 41).