Brat in sestra na oltarju V letu velikega jubileja, 13. maja 2000, je trg pred baziliko rožnovenske Matere Božje v Fatimi napolnilo kar milijon in pol

Transkripcija

1 Brat in sestra na oltarju V letu velikega jubileja, 13. maja 2000, je trg pred baziliko rožnovenske Matere Božje v Fatimi napolnilo kar milijon in pol romarjev. Vzrok za to je bil obisk papeža Janeza Pavla II., ki je razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto [mártu] za blažena. Frančišek ni izpolnil niti enajst let, njegova sestrica Jacinta pa niti deset. Kako srečna je bila sestra Lucija! Kot sestrična obeh slavljencev in kot glavna fatimska vidkinja je bila pri obredu navzoča na častnem mestu. Minilo je natanko 83 let, odkar so vsi trije v Irijski globeli (Cova da Iria [kóva da iríja]) prvič videli nebeško Gospo. Takrat je bila Lucija stara deset, Frančišek devet, Jacinta pa sedem let. Zdaj, v letu 2000, je sestra Lucija kot karmeličanka v samostanu Coimbra [kuímbra] izpolnila že 93 let. Med velikansko množico je opazila veliko otrok, ki so bili oblečeni v pastirčke, kakor so bili leta 1916 in 1917 oblečeni ona, Frančišek in Jacinta. Celo papež Janez Pavel II. je veliko množico»pastirčkov«pozdravil v pridigi. Lucijine misli so se ustavile ob Marijini napovedi 13. junija 1917:»Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu [v nebesa]. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«~ 3 ~

2 »Nekaj časa«je za Lucijo trajalo tako dolgo zato, da bi čim več ljudem pomagala spoznati in ljubiti nebeško Gospo in častiti njeno brezmadežno Srce. Pogosto se je spraševala, ali je vse to dosegla. Očitala si je, da ne. Vendar, storila je vse, kar je mogla! V tem trenutku se je poglobila tudi v pomenljive Jacintine besede, ki jih je ta izrekla, preden je odšla v bolnišnico, v kateri je kmalu zatem umrla:»samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to poveš, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca!«Papež obeh pastirčkov ni razglasil za blažena zato, ker sta videla angela in Marijo, ampak zato, ker sta živela dosledno po njunih navodilih in dosegla heroično stopnjo svetosti, čeprav sta bila ob smrti še otroka. Sveti oče je v pridigi dejal:»ker sta dala, da ju vodi Marija, sta Frančišek in Jacinta v kratkem času dosegla vrhove popolnosti.«vendar teh vrhov brez Marijinega prikazovanja in njene pomoči ne bi dosegla in bi bila danes pozabljena, kakor so ~ 4 ~

3 pozabljeni mnogi njuni vrstniki, ki so takrat zaradi»španske«gripe umirali v velikem številu. Postopek za razglasitev obeh pastirčkov za blažena se je v Fatimi začel leta 1949, v Rim pa je bil prenesen leta Tedaj se je pokazala ovira. V Cerkvi je namreč že od nekdaj veljalo pravilo, da otroke in mlade, ki so umrli naravne smrti pred sedemnajstim letom starosti, ni mogoče prišteti med blažene ali svetnike. Zato je razumljivo, da so imeli v Rimu prelati v rdečih oblačilih pomisleke. Z izročilom je leta 1981 prekinil»v belo oblečeni škof«, Janez Pavel II., napovedan v tretji fatimski skrivnosti, ki se je odločil za razglasitev obeh pastirčkov za blažena. Prej pa je moralo biti narejeno vse, kar je potrebno, da Cerkev koga uradno prišteje med blažene ali svetnike. Za oba je bila ugotovljena heroična stopnja kreposti, nebesa pa so njuno svetost potrdila s čudežem, ki jamči, da v postopku ni bila storjena kakšna bistvena napaka, ki bi preprečevala upravičenost razglasitve. Pravzaprav je že nebeška Gospa pri prvem in drugem prikazanju vsem trem vidcem zagotovila nebesa. Na priprošnjo Frančiška in Jacinte so nebesa odgovorila s posebnim čudežem. Ozdravela je Maria Emilia dos Santos iz Leirie [márja emílja duš sántuš iz lejríje], ki je bila 22 let od pasu navzdol neozdravljivo hroma in navezana na posteljo. Dalj časa se je z devetdnevnicami obračala na oba fatimska pastirčka. Od leta 1987 je zopet lahko normalno se- ~ 5 ~

4 dela, dve leti kasneje, od 20. februarja 1989 dalje (na smrtni dan male Jacinte!) pa tudi normalno hodila. Skupina zdravnikov jo je pregledala, najprej na Portugalskem, nato v Rimu. Oboji so ugotovili, da ozdravljenje ni naravno razložljivo. Papež Janez Pavel II. je leta 1989 razglasil, da sta oba pastirčka dosegla junaške kreposti in s tem heroično stopnjo svetosti. Tako so bile za razglasitev za blažena odstranjene vse ovire. Na koncu svoje pridige, med mašno daritvijo 13. maja leta 2000, se je sveti oče s prisrčnimi besedami obrnil na otroke, posebej na tiste, ki so bili oblečeni v»pastirčke«:»moja zadnja beseda gre otrokom. Dragi otroci! Mnogi od vas ste tako oblečeni, kot sta bila oblečena Frančišek in Jacinta. Zelo ste lepi! Škoda le, da boste danes zvečer slekli te obleke in ne bo več pastirčkov. Se vam ne zdi, da pastirčka ne bi smela izginiti? Marija potrebuje vse vas, da bi tolažili Jezusa, ki je žalosten zaradi krivic, ki mu jih delajo. Potrebuje vaše molitve in žrtve za grešnike. Prosite svoje starše in učitelje, naj vas vpišejo v šolo naše Gospe, da bi vas ona naučila, kako postati takšni, kot sta bila pastirčka, ki sta skušala uresničiti vse tisto, kar je Marija želela od njiju. Zagotavljam vam, da lahko bolj napredujete v kratkem času podrejanja in odvisnosti od Marije kot v mnogih letih osebne spodbude, če se naslanjate samo nase. Na takšen način so pastirčki postali tako hitro sveti.«~ 6 ~

5 Kako je potekal obred? Škof škofije Leiria-Fatima [lejríja-fátima] je najprej prosil papeža, naj Frančiška in Jacinto sprejme med blažene, nato je podal za vsakega kratek življenjepis. Sveti oče je nato slovesno razglasil pastirčka za blažena z besedami:»ko smo dobili izvedensko mnenje od Kongregacije za razglasitev blaženih in svetnikov, radi izpolnjujemo prošnjo našega sobrata Serafina de Sousa Ferreira e Silva [serafína di sóza feréjra i sílva], škofa Leirie-Fatime, mnogih drugih sobratov v škofovski službi, kakor tudi številnih vernikov in dovoljujemo v moči svoje apostolske oblasti, da se častitljiva Božja služabnika Frančišek Marto in Jacinta Marto v prihodnje imenujeta blažena. Njun spomin se lahko obhaja v krajih in v skladu s predpisi, ki so pravno določeni, vsako leto 20. februarja. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«S tem je po papeževih besedah v pridigi Cerkev postavila»na svetilnik ti dve sveči, ki ju je prižgal Bog, da bi razsvetljevali človeštvo v njegovih urah teme in nemira ( ) Sporočilo njunega življenja naj ostane vedno živo in razsvetljuje pot človeštva.«~ 7 ~

6 BLAŽENI FRANČIŠEK MARTO Veselo otroštvo Živahen pastirček O Frančišku in Jacinti največ zvemo iz Spominov sestrične Lucije in pripovedovanja njunih staršev, nekaj pa tudi od tistih, ki so se z njima pogovarjali in si delali zapiske. Frančišek Marto [Francisco, fransíšku mártu] je bil Lucijin bratranec. Mati Olimpija, Lucijina teta, je bila dvakrat poročena. Po smrti prvega moža, s katerim je imela dva otroka, se je poročila z Manuelom Pedrom Martom, s katerim sta imela sedem otrok. Frančišek se je rodil 11. junija 1908 kot osmi Olimpijin otrok in šesti otrok očeta Manuela Marta. Frančiškova mlajša sestrica Jacinta je bila v družini najmlajša. Lucijina družina ter družina Frančiška in Jacinte sta živeli blizu druga drugi. Bili sta tesno med seboj povezani in sta si vsestransko pomagali. Obe rojstni hiši fatimskih vidcev stalno obiskujejo romarji. Martova družina je živela versko poglobljeno življenje. Starša sta dajala otrokom najboljši zgled in sta bila Frančišku in Jacinti naklonjena, ko se jima je skupaj z Lucijo začela prikazovati nebeška Gospa. Zato sta otroka imela v tem pogledu veliko lažji položaj kakor sestrična Lucija. Oče Manuel ~ 8 ~

7 Marto je bil prepričan, da otroka ne lažeta. Bil je prvi, ki je verjel v resničnost fatimskih dogodkov. Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče. Svojim bratom je rad kakšno zagodel. Med največjimi Frančiškovimi prekrški, ki se jih oče spominja, sta bila dva, in sicer še pred prikazovanji: nekoč se je skril, ker ni hotel sodelovati pri družinski molitvi; drugič pa je nameraval svojemu bratu Janezu potisniti kos lesa v usta, a je to oče preprečil. Večinoma je rad ubogal svoje starše. Mati Olimpija ga je pohvalila:»bil je pameten fantič in vedno me je presenetil, kako dobro je opravljal mala opravila, ki sem mu jih naložila.«rad je pomagal pomoči potrebnim. Neka starka, ki so ji rekli teta Maria Carreira [márja karéjra], je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in segnal skupaj razkropljene živali. ~ 9 ~