Karin Širec, Miroslav Rebernik Urednika Različnost kot podjetniška priložnost Slovenski podjetniški observatorij 2007/08

Transkripcija

1 Karin Širec, Miroslav Rebernik Urednika Različnost kot podjetniška priložnost Slovenski podjetniški observatorij 2007/08

2

3 Karin Širec, Miroslav Rebernik Urednika Različnost kot podjetniška priložnost Slovenski podjetniški observatorij 2007/08 Univerza v Mariboru e k o n o m s k o - p o s l o vn a f a k u l t e t a Maribor, november 2008

4 ISSN ISBN Naslov monografije: Različnost kot podjetniška priložnost: Slovenski podjetniški observatorij 2007/08 Avtorji: Miroslav Rebernik, Karin Širec, Polona Tominc, Dijana Močnik, Mojca Duh, Matej Rus, Barbara Bradač, Katja Crnogaj, Rok Podgornik Urednika: Karin Širec in Miroslav Rebernik Vrsta: Znanstvena monografija Strokovna recenzenta: prof. ddr. Matjaž Mulej, prof. dr. Aleš Vahčič Lektor: Igor Rižnar Izdala in založila: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Leto izdaje: 2008 Oblikovanje in tisk: Schwarz, d.o.o., Vrhnika Naklada: 150 izvodov V knjižni zbirki Slovenski podjetniški observatorij so doslej izšle naslednje knjige: Premalo razvojno usmerjenih podjetij, 2008 Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006, 2007 Počasne spremembe podjetniške stvarnosti, 2007 Age as a Resource: Active Ageing in Slovenia and New EU Members State, 2007 Copyright Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, Kopiranje in razmnoževanje brez pisnega dovoljenja Ekonomsko-poslovne fakultete je prepovedano! CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor (497.4)«2007/2008«RAZLIČNOST kot podjetniška priložnost : slovenski podjetniški observatorij 2007/08 / Karin Širec, Miroslav Rebernik urednika. - Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, (Slovenski podjetniški observatorij, ISSN ) ISBN Širec, Karin 2. Rebernik, Miroslav COBISS.SI-ID

5 Vsebina Predgovor in uvodni povzetek... 7 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v Sloveniji Uvod Opis podatkov in metodologije Analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po regijah Kratka predstavitev statističnih regij Slovenije Temeljna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po regijah Regionalna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu Razvrščanje v skupine Zaznavanje podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti po regijah Regionalna analiza Korelacijska analiza med izbranimi kazalniki in zgodnjo podjetniško aktivnostjo po regijah Sklep predlogi za ekonomsko politiko Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo Uvod Povezava med podjetništvom in gospodarsko rastjo Proces vstopov in izstopov v slovenskem gospodarstvu Glavna raziskovalna hipoteza o vplivu vstopov na gospodarsko rast in njena empirična analiza Združena (pooled) regresija LSDV (Fixed Effects) regresije Vzročnost povezave med gospodarsko rastjo in vstopi podjetij Dejavniki, ki vplivajo na ustanavljanje podjetij Dodatne raziskovalne hipoteze Podatki za korelacijsko analizo in postopno regresijo Korelacijska analiza med dejavniki vstopov in vstopi podjetij Postopna regresija Zaključek Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih Uvod Opis metodologije in značilnosti vzorca Analiza značilnosti sodelovanja malih in srednje velikih podjetij na nabavni strani Opredelitev osnovnih pojmov Področja sodelovanja... 70

6 3.3 Trajanje in dinamika sodelovanja med podjetji Lokacija in velikost zunanjih izvajalcev Razlogi za sodelovanje med podjetji na nabavni strani Povezava med razlogi za sodelovanje in uspešnostjo podjetij Sklepna spoznanja Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij Uvod Mrežno delovanje podjetja Vrste mreženja Osebno mreženje Medpodjetniško mreženje Žensko podjetništvo Uporabljeni model in merilni instrumentarij raziskave Izvedba raziskave in uporabljena metodologija Statistična populacija in vzorec Viri in metoda zbiranja podatkov Uporabljene statistične metode Predstavitev rezultatov Mrežno delovanje podjetnika Mrežno delovanje podjetja Mrežno delovanje podjetnika v primerjavi z mrežnim delovanjem podjetja Sklepna spoznanja Priporočila Razvojne značilnosti slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem Uvod Definicija družinskega podjetja Primerjalna proučitev definicij družinskega podjetja Definicije družinskih podjetij uporabljene v raziskavah v Sloveniji Gospodarski pomen družinskih podjetij Raziskovalne ugotovitve za države članice EU in nekatere druge države Raziskovalne ugotovitve za Slovenijo Razvojne značilnosti slovenskih družinskih podjetij primerjalno z drugimi Izhodišča o razvojnih značilnostih družinskih podjetij Pravna oblika, število zaposlenih in starost Izobrazbena raven in spol lastnikov-managerjev Uspešnost, rast in dostop do virov financiranja Lastniška struktura in vključenost družinskih članov v podjetje Nasledstvo in planiranje nasledstva Razvojna podpora družinskim podjetjem Prakse v svetu

7 5.2 Raziskovalne ugotovitve za Slovenijo Priporočila nosilcem ekonomske politike, akterjem podpornega okolja in lastnikom-managerjem družinskih podjetij Slovenska podjetja v letu Uvod in metodološka pojasnila Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva leta Povzetek s ključnimi podatki za leto Število podjetij in njihova povprečna velikost Število zaposlenih Dodana vrednost Stroški dela Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij Kazalniki slovenskega gospodarstva v primerjavi z evropskim Priloge Literatura Avtorji Barbara Bradač Katja Crnogaj Mojca Duh Dijana Močnik Rok Podgornik Miroslav Rebernik Matej Rus Karin Širec Polona Tominc

8

9 Miroslav Rebernik Predgovor in uvodni povzetek Monografija, ki je pred vami, ima pomenljiv naslov: Različnost kot podjetniška priložnost. V njej opozarjamo na bogastvo različnosti v slovenskem podjetništvu, ki lahko ob vodenju pametne ekonomske in družbene politike predstavlja obetavno podjetniško priložnost. V prvem poglavju Rok Podgornik, Polona Tominc in Miroslav Rebernik analizirajo splet kazalnikov zgodnje podjetniške aktivnosti prebivalstva po statističnih regijah Slovenije. Uporabljeni so podatki, ki so bili pridobljeni v okviru Global Entrepreneurship Monitor z anketiranjem odrasle populacije v letih 2004, 2005 in Regionalna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti v državi je bila zaradi nedorečenosti uradne regionalne razdelitve (na pokrajine) izvedena na ravni dvanajstih statističnih regij. Ocena ravni zgodnje podjetniške aktivnosti pa je bila opravljena s pomočjo uveljavljenega kazalnika, t. i. indeksa TEA, ki prikazuje delež nastajajočih in novih podjetnikov v skupini odraslih prebivalcev v starosti od 18 do 64 let. Regionalna analiza je pokazala, da po celotni zgodnji podjetniški aktivnosti v pozitivno smer najbolj izstopata dve statistični regiji iz zahodne Slovenije, in sicer Notranjsko-kraška regija (indeks TEA je tam znašal 7,72 odstotka) in Obalno-kraška regija (5,21 odstotka), najnižjo raven celotne zgodnje podjetniške aktivnosti pa imajo v Jugovzhodni Sloveniji (2,37 odstotka) in v Zasavski regiji (2,52 odstotka). Od državnega povprečja, ki za navedeno obdobje znaša 4,08 odstotka, se statistično značilno razlikujejo tri od dvanajstih statističnih regij. V Notranjsko-kraški regiji, ki ima najvišjo vrednost indeksa TEA, je tudi najnižja vrednost koeficienta smrtnosti (0,9), kar pomeni, da v tej regiji najzgodnejšo fazo podjetništva preživi v povprečju največji delež podjetnikov. Najvišja preračunana smrtnost podjetij je v Spodnjeposavski (8,3) in Zasavski (4,5) regiji, kjer status novega podjetnika v povprečju doseže manj kot eden od štirih nastajajočih podjetnikov. Na podlagi primerjave indeksov TEA-priložnost in TEA-nujnost so avtorji ocenjevali tudi motivacijsko strukturo v regijah: ta je najugodnejša v Notranjsko-kraški in Spodnjeposavski regiji, kjer so na podlagi vzorčnih podatkov zaznali samo zgodnjo podjetniško aktivnosti iz priložnosti, najnižjo vrednost koeficienta motivacije pa imajo v Zasavski (1,1) in Pomurski (3,6) regiji tam je torej vrednost razmerja med indeksoma TEA-priložnost in TEA-nujnost najnižja. Regionalna analiza po spolu je potrdila splošno nižjo raven zgodnje podjetniške aktivnosti žensk, hkrati pa je pokazala tudi nekaj večjih regionalnih razlik med spoloma. Po tem kriteriju posebej izstopa Obalno-kraška regija, ki je edina statistična regija, kjer je raven zgodnje podjetniške aktivnosti žensk višja kot pri moških. Moška prevlada je manjša tudi v Goriški in Koroški regiji, medtem ko sta regiji s pretežno moškim zgodnjim podjetništvom predvsem Notranjsko-kraška (regija z najvišjim indeksom TEA) in Zasavska regija. Pri indeksu TEA-moški se od slovenskega 7

10 Različnost kot podjetniška priložnost povprečja (5,76 odstotka) statistično značilno razlikujejo tri regije (Notranjsko-kraška regija v pozitivni smeri ter Goriška regija in Jugovzhodna Slovenija v negativni smeri), medtem ko se od slovenskega povprečja pri indeksu TEA-ženske (2,39 odstotka) statistično značilno razlikuje samo že prej omenjena Obalno-kraška regija. Največje regionalne razlike v motivacijski strukturi podjetnikov v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti po spolu so v Zasavski regiji, kjer je pri ženskah (na podlagi vzorčnih podatkov) samo zgodnja podjetniška aktivnost iz nujnosti, v Jugovzhodni Sloveniji, kjer se moški podjetništva lotevajo le iz priložnosti, v Pomurski regiji, kjer je pri moškem prebivalstvu veliko več podjetništva iz priložnosti kot pri ženskem, in v Gorenjski regiji, kjer se ženske podjetništva lotevajo izključno iz priložnosti. Pri regionalni analizi zaznavanja podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti se je izkazalo, da so večje regionalne razlike predvsem pri zaznavi lastnih podjetniških zmogljivosti. Pri tem delu analize v negativni smeri izstopata Zasavska regija in Jugovzhodna Slovenija, ki sta po vseh štirih obravnavanih kriterijih pod slovenskim povprečjem, v pozitivni smeri pa Osrednjeslovenska regija, ki je povsod nad slovenskim povprečjem. Opravljena korelacijska analiza pa je med drugim tudi razkrila, kateri dejavniki v povprečju najbolj ugodno vplivajo na zgodnjo podjetniško aktivnost (skupno in predvsem podjetniško aktivnost iz priložnosti) v slovenskih regijah to so odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo, odstotek ljudi z zaupanjem v lastno znanje, potrebno za podjetništvo in odstotek ljudi, ki zaznava težnjo po egalitarizmu v državi. Regionalna tema se delno nadaljuje tudi v drugem poglavju, kjer Dijana Močnik proučuje vpliv podjetniške dinamike na gospodarsko rast. Analiza vstopov in izstopov podjetij v obdobju je pokazala, da se je stopnja vstopov v Sloveniji precej povečala. Leta 2005 se je stopnja vstopov v Sloveniji povečala na 9 %, kar je velik porast v primerjavi z letom 2000, ko je znašala 6 %. Koroška regija je edina, kjer se stopnja vstopov ni povečala (leta 2000 je znašala 7 %, leta 2005 pa 6 %). Največje povečanje stopnje vstopov je doživela Obalno-kraška regija (iz 6 % v letu 2000 na 12 % leta 2005) in Goriška regija (5 % leta 2000, 8 % leta 2005). V opazovanem obdobju so se stopnje izstopov podjetij zmanjšale. Stopnja izstopov podjetij v Sloveniji se je zmanjšala na 4 % leta 2005 glede na 6 % leta Stopnja neto vstopov za Slovenijo kot celoto je v vseh letih pozitivna, kar pomeni, da je bilo v posameznem letu več novoustanovljenih podjetij, kot jih je prenehalo s poslovanjem. Analiza je tudi pokazala, da novi vstopi ne povzročajo izstopov, kar pomeni, da gre v Sloveniji za učinek multiplikatorja. To pomeni, da novoustanovljena podjetja niso izrinila starih. Samo v Pomurski in Koroški regiji je korelacija med vstopi in izstopi pozitivna, kar pomeni, da je v teh regijah prisoten učinek konkurence, ki pomeni, da zaradi novih podjetij nekatera obstoječa podjetja prenehajo s poslovanjem. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so vstopi podjetij v Sloveniji pozitivno povezani z rastjo BDP. Kadar se podjetja ustanavljajo iz zelo kratkoročnih vzgibov podjetnikov, ki vidijo trenutno ugodno priložnost, ne stremijo pa za tem, da bi se podjetje dolgoročno razvijalo, se je treba zavedati, da taki podjetniški procesi lahko povzročajo nepotrebne družbene stroške zaradi prevelike stopnje vstopov in izstopov, ki morda sledijo, in neustrezne alokacije resursov. Za Slovenijo to, glede na opravljeno regijsko korelacijsko analizo, ne drži. Analiza vstopov in izstopov je namreč pokazala, da vstopi podjetij ne vplivajo na izstope. V vseh regijah, razen v Pomurski in Koroški, je korelacija med vstopi in izstopi negativna, kar pomeni, da povečanje vstopov ne vpliva na povečanje izstopov, oz. zmanjšanje vstopov na zmanjšanje izstopov. Zelo močno in negativno korelacijo ima Obalno-kraška regija, kjer povečanje vstopov povzroči zmanjšanje izstopov. To pomeni, da je v tej regiji prisoten t.i. učinek multiplikatorja. Zaradi novih vstopov obstoječa podjetja niso prisiljena prenehati s poslovanjem. Novi vstopi torej ne povzročijo izstopov, pač pa omogočajo več posla tudi obstoječim podjetjem v regiji. Precejšnja negativna korelacija je tudi v Osrednjeslovenski in Notranjsko-kraški regiji. 8

11 Predgovor in uvodni povzetek Zanimiva je tudi ugotovitev, da imajo regije z relativno večjo povprečno velikostjo podjetja višjo stopnjo novoustanovljenih podjetij. To lahko pomeni, da podjetja z relativno večjo povprečno velikostjo iščejo izvajalce svojih outsourciranih aktivnosti med novoustanovljenimi podjetji, kar je pozitivno, saj outsourcing povečuje učinkovitost podjetij, kar hkrati prispeva k bolj stabilnemu gospodarskemu okolju, ker je tako koncentracija trgov manjša in s tem konkurenčnost večja. S področjem outsourcinga se ukvarja tretje poglavje, v katerem Barbara Bradač in Miroslav Rebernik prikazujeta temeljne značilnosti zunanjega izvajanja med malimi in srednje velikimi podjetji v Sloveniji, ki so kljub velikemu pomenu za gospodarstvo iz proučevanja zunanjega izvajanja velikokrat izvzeta. Ugotavljata, da je outsourcing zelo razširjen ter da mala in srednje velika podjetja izločajo vse proučevane aktivnosti, pestre pa so tudi oblike sodelovanja. Podjetja v največji meri (delno, v celoti ali v sodelovanju) izločajo pravne (79,9 % anketiranih) in druge poslovne storitve (73,4 % anketiranih), v najmanjši pa administrativne (3,3 % anketiranih) in nabavne storitve (10,4 % anketiranih). V največji meri delno izločajo druge poslovne storitve (38,3 %) ter distribucijo in transport (33,8 %), v najmanjši meri pa administracijo (1,9 %) in poprodajne storitve (3,2 %). V celoti podjetja najpogosteje izločajo pravne storitve (55,8 %) in druge poslovne storitve (33,1 %), najredkeje pa administrativne (1,3 %) in marketinške (2,6 %) storitve. V največjem deležu anketirana podjetja v sodelovanju izvajajo raziskave in razvoj, informacijsko tehnologijo in informacijske sisteme ter poprodajne storitve (vsako aktivnost izloča 3,25 % anketiranih podjetij). Anketirana podjetja v največjem deležu dolgoročno sodelujejo na področju računovodstva in financ (74,3 %), administracije (60 %) ter informacijskih sistemov in tehnologije (46,7 %), v najmanjšem pa na področju distribucije in transporta (23,3 %) ter raziskav in razvoja (23,4 %). Srednjeročno največ sodelujejo na področju prodajne funkcije (25 %), na področju administracije pa med anketiranimi podjetji ni imelo nobeno podjetje sklenjene pogodbe o srednjeročnem sodelovanju. Kratkoročno anketirana podjetja daleč v največjem deležu sodelujejo na področju nabave (43,8 %), v najmanjšem pa na področju prodaje (8,3 %). Občasno sodelovanje je najbolj značilno za raziskave in razvoj (55,3 %) ter pravne storitve, najmanj značilno pa za računovodstvo in finance (7,1 %). Na osnovi rezultatov lahko sklepamo, da je trajanje sodelovanja najbolj determinirano z naravo funkcij. Največ anketiranih podjetij sodeluje z mikro podjetji na področju pravnih storitev (78,7 %) ter računovodstva in financ (72,9 %), najmanj pa na področju prodaje (26,1 %) in nabave (21,4 %). Z malimi podjetji največ anketiranih podjetij sodeluje na področju drugih poslovnih storitev (43,2 %) in proizvodnih aktivnosti (42,2 %). Anketirana podjetja s srednje velikimi podjetji najpogosteje sodelujejo na področju administracije (40 %) in nabave (35,7 %). Z velikimi podjetji pa najpogosteje sodelujejo na področju nabave (28,6 %), distribucije in transporta (17,4 %) ter prodaje (17,4 %). Ugotovimo lahko, da mala in srednje velika podjetja sodelujejo z velikimi podjetji v veliko manjši meri kot z enako velikimi ali manjšimi od sebe. Velik delež anketiranih podjetij z zunanjimi izvajalci sodeluje dolgoročno, kar je razumljiva izbira, saj je iskanje drugih podjetij drag in dolgotrajen postopek, še posebej pri sofisticiranih aktivnostih. Hkrati pa je tudi prehod iz pridobivanja aktivnosti na trgu v lastno izvajanje kadrovsko in finančno zahteven. Tudi spremembe že sklenjenih pogodb v povprečju mala in srednje velika podjetja ne izvajajo pogosto, saj tudi to zahteva veliko angažmaja vodstva podjetij, ki pa je že brez dodatnih aktivnosti velikokrat preobremenjeno. Hkrati pa veliko malih in srednje velikih podjetij izloča aktivnosti le občasno in po potrebi. Če sklepamo iz posebnosti malih in srednje velikih podjetij, je to lahko posledica pomanjkanja kadrov in proizvodnih zmogljivosti zaradi neenakomernih potreb po določenih aktivnostih. V skladu s pričakovanji mala in srednje velika podjetja izločajo aktivnosti predvsem podjetjem enake velikosti, bistveno manj pogosto pa velikim podjetjem, ki imajo veliko večjo moč in so v tovrstnih odnosih prevladujoča. 9

12 Različnost kot podjetniška priložnost Gre za pomembno obliko sodelovanja slovenskih podjetij, ki je tesno povezana s podjetniškim uspehom. V ospredje prihaja tako imenovana ekonomija mreženja, ki se odraža v mrežnem delovanju podjetij, organizacij in podjetnikov. V četrtem poglavju Katja Crnogaj in Karin Širec proučujeta, kakšno je mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij. Podjetnikovo osebno mrežo sta preverjali z ocenitvijo njegove mreže osebnih povezav in ugotovili, da se slovenski podjetniki pogosteje odločajo za podjetniško kariero tedaj, ko so bodisi njihovi zakonski partnerji ali pa starši prav tako podjetniki. V povprečju ima več podjetnikov iz skupine mikro podjetij otroke, ki so prav tako podjetniki, od podjetnikov iz skupine malih in srednje velikih podjetij. Skoraj 80 % vprašanih je trenutno včlanjenih v eno ali več strokovnih in s poslom povezanih organizacij, izredno visok pa je delež podjetnikov (70 %), ki niso člani nobenega športnega, kulturnega in interesnega združenja. Ta podatek nas navaja k spoznanju, da so podjetniki predvsem usmerjeni v posel, ki ga opravljajo, zato jim kot kaže zmanjkuje časa za širše družbeno udejstvovanje. Na velikost podjetnikove mreže kažejo odgovori na vprašanje o številu ljudi (izven podjetja), s katerimi se je podjetnik v zadnjih dveh letih podrobneje pogovarjal o poslu. Skoraj 30 % respondentov je komuniciralo z od 5 do 10 posamezniki. Zanimivo pa je, da je kar 33,3 % respondentov odgovorilo, da je z več kot polovico teh v poslovnem odnosu. Primerjava med spoloma je pokazala, da so ženske članice več strokovnih in s poslom povezanih organizacij, ter nekoliko intenzivneje komunicirajo o poslu tako s poslovnimi partnerji kot z ljudmi izven podjetja. Podjetja najpogosteje sodelujejo s končnimi porabniki (76,2 % vsaj mesečno), dobavitelji opreme ali surovin in materiala, s katerimi vsaj mesečno sodeluje 66,3 % vprašanih in posredniki na prodajnih poteh z 28,45 %. Zanimivo je, da so visoko uvrščeni tudi konkurenti, in sicer pred podpornimi, izobraževalnimi in R&R institucijami. Mala in srednje velika podjetja pogosteje komunicirajo s končnimi porabniki, kot to počnejo mikro podjetja. Podobno velja za pogostost sodelovanja z dobavitelji finančnih virov in sodelovanjem s podpornimi inštitucijami. Večje kot je podjetje, pogosteje sodeluje z različnimi zunanjimi partnerji. Kljub splošno potrjeni povezavi med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem, avtorici ugotavljata nekaj značilnih razlik v primerjavi velikostnih razredov podjetij. Na strani mikro podjetij je bilo namreč moč ugotoviti intenzivno povezanost med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem. Za mala in srednje velika podjetja tovrstne povezanosti avtorici nista potrdili. Takšni rezultati nas navajajo k spoznanju, da v mikro podjetjih podjetniki redkeje ločujejo med zasebnim življenjem in poslom. Ta povezanost in prepletenost je seveda pričakovana, saj so poslovni odnosi slednjih bolj obvladljivi in tako pogosteje prerastejo v bolj osebne povezave. Primerjava med spoloma je pokazala podobno sliko na strani moških. Ti odražajo intenzivnejšo povezanost med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem. Ženske pa, po njunih ugotovitvah, bolj ločujejo zasebno življenje od poslovnega. Ženskam očitno zasebna sfera življenja (skrb za dom in družino) predstavlja izjemno pomemben del vsakdana, ki prinaša s seboj tudi vrsto osebnih povezav, vezanih na zasebno življenje, ki ga moški ne občutijo v tolikšni meri. Na to se navezuje peto poglavje, kjer Mojca Duh razpravlja o razvojnih značilnostih slovenskih družinskih podjetij in podpori njihovim razvojnim prizadevanjem. Številne raziskave, izvedene predvsem v državah s tradicijo privatnega lastništva in družinskega podjetništva, namreč kažejo, da imajo družinska podjetja številne razvojne posebnosti in da je temu ustrezno potrebno oblikovati tudi podporo njihovim razvojnim prizadevanjem, in sicer podporo v obliki svetovalnih storitev, izobraževanja, oblik financiranja, ukrepov ekonomske politike in drugih oblik podpornega okolja. Družinska podjetja v Sloveniji so v večini primerov v obliki samostojnega podjetnika ali družbe z omejeno odgovornostjo; druge pravne oblike so manj prisotne. Po velikosti so večinoma mikro podjetja, a v povprečju z večjim številom zaposlenih kot nedružinska. Družinska podjetja v Sloveniji so relativno mlada, saj jih je bila velika večina ustanovljenih po letu 1990, kar je odraz prekinitve 10

13 Predgovor in uvodni povzetek podjetniške tradicije po končani 2. svetovni vojni in njene oživitve ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Družinska podjetja so v povprečju stara nekaj manj kot 12 let in so starejša od nedružinskih podjetij, ki so v povprečju stara dobrih devet let. Izobrazbena raven lastnikov-managerjev družinskih podjetij je nižja od izobrazbene ravni lastnikov-managerjev nedružinskih podjetij, formalna izobrazba ustanoviteljev družinskih podjetij pa je nizka v primerjavi z drugimi MSP v Sloveniji. Nasledstvena generacija ima sicer višjo stopnjo izobrazbe, čeprav ne bistveno drugačno. Med družinskimi podjetniki prevladujejo moški; kar 70 % družinskih podjetij je v lasti podjetnikov in le od 20 % do 30 % je podjetnic v družinskih podjetjih. Glede rasti in ambicij po rasti raziskave v Sloveniji kažejo, da velik delež družinskih podjetij nima ambicij po rasti in se posledično tudi ne sooča s težavami financiranja rastočega podjetja. Lastniki-managerji družinskih podjetij v povprečju pričakujejo v naslednjih petih letih porast delovnih mest za 2,97 mesti; pri tem pa rezultati raziskave kažejo, da v povprečju le 34,85 % lastnikov-managerjev družinskih podjetij predvideva porast delovnih mest (drugi ne pričakujejo sprememb v številu delovnih mest ali pa pričakujejo celo zmanjšanje števila delovnih mest); večina tistih (54,35 %), ki predvidevajo porast novih delovnih mest, predvideva porast za eno ali dve novi delovni mest. Večina družinskih podjetij v Sloveniji (84,7 %) je v lasti prve generacije lastnikov, delež družinskih podjetij v drugi generaciji lastnikov je mnogo nižji (le 14 %). Takšni rezultati za Slovenijo so pričakovani, saj je bila večina družinskih podjetij ustanovljenih v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se zakonsko odprle možnosti za ustanovitve privatnega podjetja. Večina slovenskih malih in srednje velikih družinskih (76 %) in nedružinskih (74,8 %) podjetij ima zgolj enega lastnika. Delež podjetij v lasti dveh lastnikov je mnogo manjši; le 18 % družinskih in 16,2 % nedružinskih podjetij je v lasti dveh lastnikov. Nasledstvo v družinskih podjetjih po mnenju mnogih avtorjev predstavlja prevladujoči strateški problem in po nekaterih podatkih le 30 % družinskih podjetij preživi prehod v drugo generacijo. Glede razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji z ozirom na obliko prenosa vodenja rezultati raziskave kažejo, da družinska podjetja v statistično značilnem višjem odstotku nameravajo prenesti vodenje znotraj družine. Glede oblik prenosa lastništva lahko ugotovimo, da med anketiranimi lastniki-managerji (med tistimi, ki pripravljajo prenos lastništva) prevladuje odločitev o»prenosu znotraj družine«(71,4 %), oblike kot so»prenos zaposlenim/managementu«(2,4 %),»prenos nekomu tretjemu«(9,5 %) in»ni naslednika/zaprtje podjetja«(2,4 %) so manj pogoste. Družinska podjetja se glede odstotka tistih, ki nameravajo prenesti lastništvo znotraj družine, statistično značilno ne razlikujejo od nedružinskih podjetij. Kljub velikemu pomenu nasledstva pa v Sloveniji manj kot 60 % lastnikov-managerjev družinskih podjetij, ki so starih 51 let in več, dejansko načrtuje nasledstvo v prihodnjih petih letih. To pomeni, da bo več kot ena tretjina družinskih podjetij v Sloveniji nepripravljenih na prenos podjetja v naslednjih petih do desetih letih (če oceno potrebe po prenosu temeljimo na starosti lastnikamanagerja).»ne nameravam se upokojiti v naslednjih petih letih«in»planiranje nasledstva ni potrebno«sta dva najpogosteje navajana razloga za odsotnost priprav na prenos vodenja in/ali lastništva v prihodnjih petih letih. V zadnjem poglavju Matej Rus in Miroslav Rebernik na temelju podatkov, ki jih zbira in harmonizira agencija AJPES analizirata slovenska podjetja v letu Skupno število analiziranih podjetij znaša Opažamo trajno rast števila podjetij v zadnjih nekaj letih v letu 2005 jih je bilo , v letu , v letu , v letu 2002 pa Od teh podjetij, jih je podjetij z nič zaposlenimi, podjetij z 1 do 9 zaposlenimi, podjetij z 10 do 49 zaposlenimi, podjetij s 50 do 249 zaposlenimi in 262 podjetij z 250 in več zaposlenimi. Vseh mikro podjetij (od 0 do 9 zaposlenih) je bilo leta 2006 v Sloveniji , kar predstavlja 11

14 Različnost kot podjetniška priložnost 93,3 % vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednje velika podjetja (od 0 do 249 zaposlenih), je bilo leta 2006 v Sloveniji mikro, malih in srednje velikih podjetij (MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,8 % vseh podjetij. V povprečju je največ podjetij v dejavnosti G: trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (22 %). Sledi dejavnost K: poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (21 %), dejavnost D: predelovalne dejavnosti (16 %), nato dejavnost F: gradbeništvo (15 %) ter dejavnost I: promet, skladiščenje in zveze (8 %). V vseh ostalih dejavnostih je po številu razporejenih 17 % vseh podjetij. Največ podjetij, malo več kot tretjina (33,5 %), je v Osrednjeslovenski regiji (35.619), najmanj pa v Zasavski (1.519). V Zasavski regiji, v kateri je absolutno najmanjše število podjetij, je najmanjše tudi njihovo število na 1000 prebivalcev (33,5), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji. Po številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (52,9) Obalno-kraška regija z 71,3 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu Osrednjeslovenska regija s 70,9 podjetji na 1000 prebivalcev. Podjetja v Sloveniji so torej zelo neenakomerno razporejena, kar vzbuja skrb, saj se ta neenakomernost skozi leta ne zmanjšuje. Slabo razviti Pomurska in Zasavska regija imata še vedno pol manj podjetij na 1000 prebivalcev kot razviti Osrednjeslovenska in Obalno-kraška regija. Žal ostaja neizpodbitno dejstvo, da sta razvitost pokrajine in število podjetij soodvisna ker je pokrajina manj razvita, ima manj podjetij, ker ima manj podjetij, je manj razvita. Število podjetij namreč ni pomembno samo zaradi zaposlovanja, pomembno je tudi zaradi izgradnje različnih podpornih sistemov, ekonomije obsega podpornih storitev, razvitosti bančne mreže, zainteresiranosti tveganega kapitala, kritične mase socialnega kapitala, sinergije kompetenc in tako dalje. Analizirana slovenska podjetja so leta 2006 zaposlovala ljudi, kar predstavlja 1,8 odstotni porast glede na leto 2005 ( zaposlenih ljudi). V to število je vključeno tudi število samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Mikro podjetja z 0 do 9 zaposlenimi so zaposlovala ljudi (ali 27,7 % vseh zaposlenih), mala podjetja ljudi (ali 17,9 % vseh zaposlenih), srednje velika podjetja ljudi (ali 21,6 % vseh zaposlenih) in velika podjetja ljudi (ali 32,8 % vseh zaposlenih). MSP so tako zaposlovala ljudi (ali 67,2 % vseh zaposlenih). Če gledamo Slovenijo kot celoto, prevladujejo po kriteriju števila zaposlenih v letu 2006 mala in srednje velika podjetja, saj v primerjavi z mikro podjetji ter velikimi podjetji zaposlujejo največ oseb, in sicer skupaj 39,5 % (mikro podjetja zaposlujejo 27,7 %, velika podjetja pa 32,8 %). Bistvo podjetniške dejavnosti seveda ni zgolj ustvarjanje dobička, temveč tudi dodane (t.j. nove) vrednosti. V letu 2006 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene za milijonov evrov dodane vrednosti (leta 2005 je skupna dodana vrednost znašala milijonov evrov). Podjetja z 0 zaposlenimi so ustvarila za 90 milijonov evrov dodane vrednosti (kar znaša 0,6 % celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskih podjetij), podjetja z 1 do 9 zaposlenimi milijonov evrov (17,5 % celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja z 10 do 49 zaposlenimi milijonov evrov (18,8 % celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja s 50 do 249 zaposlenimi milijonov evrov (22,4 % celotne ustvarjene dodane vrednosti) ter podjetja z 250 in več zaposlenimi milijonov evrov dodane vrednosti (40,8 % celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva). Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivnosti dela) je leta 2006 znašala evrov na zaposlenega ( evrov leta 2005). V podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi je znašala dodana vrednost na zaposlenega evrov ( evrov leta 2005), v podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi evrov ( evrov leta 2005), v podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi evrov ( evrov leta 2005) in v velikih podjetjih z več kot

15 Predgovor in uvodni povzetek 13 zaposlenimi evrov na zaposlenega ( evrov leta 2005). Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v MSP leta 2006 znaša evrov ( evrov leta 2005). Med slovenskimi regijami so bila leta 2006 po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega najuspešnejša podjetja iz Osrednjeslovenske regije, ki so v povprečju ustvarila evrov na zaposlenega ( evrov v letu 2005), kar je skoraj za četrtino več, kot znaša slovensko povprečje ( evrov na zaposlenega). Nad slovenskim povprečjem so dodano vrednost na zaposlenega ustvarila le še podjetja iz Jugovzhodne regije (v povprečju evrov na zaposlenega). Vse ostale regije so bile leta 2006 podpovprečno produktivne. Najslabšo produktivnost izkazuje Pomurska regija z evri na zaposlenega (leta 2005 je ta znašala še evrov), kar predstavlja le 65,5 % slovenskega povprečja. Kazalnik dodane vrednosti na zaposlenega še vedno kaže veliko zaostajanje Slovenije za EU. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v EU namreč znaša evrov (harmonizirani podatek za leto 2003), v Sloveniji pa samo evrov (podatek za leto 2006). Še zlasti je skrb zbujajoče, da se z velikostjo podjetja poglablja razlika med slovenskimi podjetji in njihovimi konkurenti v EU. Medtem ko se pri evropskih podjetjih z njihovim večanjem povečuje tudi povprečna dodana vrednost, pri slovenskih podjetjih ni tako. Razmerje v dodani vrednosti na zaposlenega med slovenskimi in evropskimi podjetji, ki je pri mikro podjetjih nekaj nad 1:2, je pri velikih podjetjih že več kot 1:4. Ugotovili smo, da je glede na povečano število vstopov in neto vstopov v Sloveniji bila v preteklem obdobju gospodarska klima za podjetja ugodna. Toda bolj kot več podjetij po številu si želimo v gospodarstvu podjetja, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost in z njo večjo blaginjo ljudi. Zato je odvisno od vlade, da poskrbi za potrebno stimulativno okolje in pomaga pri krepitvi obstoječih podjetij, še posebej je to nujno sedaj, ko se gospodarske razmere slabšajo in bodo na udaru predvsem mlajša in mala podjetja, ki so bolj občutljiva na motnje v panogi, zaradi česar se izstopi povečajo, dodatno pa se zmanjšajo vstopi zaradi slabih pričakovanj. V recesiji so bolj občutljiva predvsem podjetja, ki ne uporabljajo naprednih tehnologij in se s svojo dejavnostjo ne nahajajo v fazi rasti. Zunanje izvajanje v malih in srednje velikih podjetjih je pomembno in ga najdemo v tako rekoč vseh podjetjih. Prav zato je pomembna kakovost tovrstnega sodelovanja med njimi, saj lahko podjetja izboljšajo svojo uspešnost, če na primeren način izločijo prave aktivnosti. Pri tem pa je naloga podpornega okolja, da s primernim izobraževanjem na tem področju informira in spodbuja mala in srednje velika podjetja, da bodo odgovorno in kakovostno izbirala zunanje izvajalce. Kakovostno sodelovanje pa lahko tudi ublaži nekatere recesijske vplive. Pomembna strategija, ki prav tako potrebuje pomoč vladne iniciative, je vzpostavljanje mrež. Delovati je potrebno v smeri krepitve mrež in povezovanja, v smislu organiziranja srečanj in forumov, kjer lahko podjetniki izmenjujejo svoje ideje ter ustvarjajo neformalne medsebojne povezave. Države pa morajo poleg povezav med podjetniki krepiti tudi formalne in neformalne povezave med podjetji, potencialnimi investitorji in ostalimi podpornimi organizacijami. To je še toliko bolj izrazito ravno pri ustanavljanju in poslovanju mikro ter malih in srednje velikih podjetij, ki se srečujejo s številnimi ovirami. Prispevek pomaga bolje razumeti potrebe in probleme malih podjetnikov. Ugotovili smo namreč, da mikro podjetja izkazujejo znatno nižjo raven sodelovanja s podpornimi institucijami, dobavitelji finančnih virov in končnimi porabniki. Zlasti prva ugotovitev predstavlja signal slovenskemu podpornemu okolju, ki bi svoje delovanje kot kaže moralo še bolje prilagoditi potrebam tega specifičnega segmenta MSP, ki ima zlasti zaradi svoje majhnosti nekatere posebne lastnosti. Za njihovo podporo in sodelovanje bi torej kazalo razmisliti o instrumentih, ki bi jih intenzivneje vključili v mrežne aktivnosti podpornega okolja. 13

16 Različnost kot podjetniška priložnost Tudi proučevanje slovenskih družinskih podjetij nas opozarja, da je kratkoročna stabilnost in dolgoročna krepitev uspešnosti, konkurenčnosti in dinamičnosti slovenskega gospodarstva pomembno odvisna tudi od tega, kako se bodo družinska podjetja sposobna soočati po eni strani z globalnim in konkurenčnim okoljem in po drugi strani s spreminjajočo»družinskostjo«kot posledico sprememb v podjetju, družini in lastniški strukturi. Slovenija je po demografski strukturi podjetij povsem primerljiva z evropsko. Kljub večanju števila podjetij pa žal še vedno obstaja pomemben razkorak med povprečno dodano vrednostjo na zaposlenega v povprečnem slovenskem in evropskem podjetju, ki pri velikih podjetjih sega vse do 1 : 4. Ukrepi ekonomske politike morajo biti zato usmerjeni proti temu ključnemu cilju izenačiti uspešnost slovenskih podjetij s tistimi iz razvitega dela Evrope. Ali so bili ukrepi uspešni ali ne, se bo potrdilo šele, ko se bo ta razkorak zmanjševal in bodo slovenska podjetja enako uspešna kot evropska. Slovensko podjetništvo ima veliko obrazov. Vsak od teh opozarja, da je treba ekonomsko politiko primerno prilagajati in voditi tako, da bo spodbudna za različne vrste podjetij, v različnih panogah, življenjskem ciklu ali naravi poslovanja. Z vidika primernih ukrepov ekonomske politike je pomembna identifikacija in delitev vplivnih dejavnikov na tiste, ki jih lahko ekonomska politika spremeni oz. usmerja relativno hitro, ter na tiste, ki se nanašajo na osebne zaznave ljudi na osnovi impulzov okolja in družbe, ki so povezani s kulturnimi in družbenimi normami v okolju ter jih je težko spreminjati, še posebej v krajšem časovnem obdobju. Rezultati raziskav, objavljeni v literaturi, namreč nakazujejo, da imajo enaki ukrepi ekonomske politike, ki ciljajo na spremembe kulturnih in družbenih norm in z njimi povezane percepcije ljudi v družbi, zelo različen učinek v različnih družbenih okoljih. Različnost slovenskega podjetništva je lahko tudi odlična podjetniška priložnost. Treba jo je videti, razumeti in ukrepati. 14

17 Rok Podgornik Polona Tominc Miroslav Rebernik 1 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v Sloveniji Povzetek Abstract V prispevku analiziramo splet kazalnikov zgodnje podjetniške aktivnosti prebivalstva po statističnih regijah Slovenije. Analiza je pokazala, da v pozitivno smer večinoma najbolj izstopata dve statistični regiji iz zahodne Slovenije, in sicer Notranjsko-kraška regija in Obalno-kraška regija, pod slovenskim povprečjem pa so kazalci zgodnje podjetniške aktivnosti predvsem v Jugovzhodni Sloveniji in v Zasavski regiji. Regionalna analiza po spolu je potrdila splošno nižjo raven zgodnje podjetniške aktivnosti žensk, hkrati pa je v nasprotju s pričakovanji pokazala tudi nekaj večjih regionalnih razlik med spoloma. Poskus razvrstitve statističnih regij v tri širše geografske regije (na Vzhodno, Osrednjo in Zahodno Slovenijo) se je z vidika upravičenosti takšnega združevanja izkazal kot neuspešen. Na drugi strani je hierarhično razvrščanje pokazalo, da je združevanje podobnih statističnih regij v večje skupine sicer mogoče, vendar pa dobljene skupine ne predstavljajo geografsko zaokroženih celot. This chapter deals with regional analysis of the early-stage entrepreneurship in Slovenia. Results show that there are two regions from Western Slovenia with overproportional level of early-stage entrepreneurship (in comparison with the Slovenian average): Notranjsko-kraška and Obalno-kraška region. On the other hand, there are two regions where the proportion of people involved in the early stages of entrepreneurship is below the Slovenian average: Southeast Slovenia and Zasavska region. Regional analysis of the early-stage entrepreneurship by gender confirmed generally lower level of female early-stage entrepreneurship. On the other hand, it also revealed some unexpected regional differences between male and female entrepreneurial activity. The attempt of classifying Slovenian regions into three larger geographical regions (Eastern, Middle and Western Slovenia) on the basis of the early-stage entrepreneurship indices was unsuccessful as no significant differences could be identified. On the other hand, the hierarchical clustering revealed a possibility of merging regions with similar attributes into wider groups, but new groups do not represent geographically homogenous regions. 15

18 Različnost kot podjetniška priložnost 1 Uvod Namen prispevka je analizirati raven zgodnje podjetniške aktivnosti prebivalstva v posameznih statističnih regijah Slovenije. Kot temeljni pokazatelj ravni zgodnje podjetniške aktivnosti uporabljamo indeks zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA), ki je vsota nastajajočih in novih podjetnikov kot delež izbrane skupine prebivalstva odraslih prebivalcev Slovenije v starosti od 18 do 64 let. Indeks TEA delimo z motivacijskega vidika podjetništva, ko ločimo zgodnjo podjetniško aktivnost iz priložnosti od zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti. Hkrati z analizo razlik v zgodnji podjetniški aktivnosti na ravni statističnih regij analiziramo tudi razlike med spoloma znotraj regije. V prispevku tako analiziramo regionalne razlike v ravni zgodnje podjetniške aktivnosti prebivalstva, hkrati pa preverjamo tudi povezanost te ravni z zaznavanjem ljudi v regiji glede naklonjenosti okolja podjetništvu in glede lastne podjetniške zmogljivosti. V korelacijsko analizo zgodnje podjetniške aktivnosti po statističnih regijah Slovenije dodatno vključujemo tudi izbrane geografske, demografske in ekonomske kazalnike: bruto domači proizvod na prebivalca, povprečna neto plača na zaposlenega, stopnja registrirane brezposelnosti, razmerje delovno aktivnega prebivalstva (število delovno aktivnih prebivalcev po regiji dela na število delovno aktivnih prebivalcev po regiji bivanja), število prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev, odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo, to je s končano osnovno šolo ali nižjo izobrazbo, odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo, to je s končano višjo šolo ali višjo izobrazbo ter gostoto poselitve. 2 Opis podatkov in metodologije V prispevku uporabljamo vzorčne podatke raziskave odrasle populacije iz let 2004, 2005 in 2006 Global Entrepreneurship Monitor (GEM). Iz vzorčnih podatkov je za vsakega posameznega anketiranca razvidno, iz katere statistične regije izhaja. Podatke iz teh treh zaporednih let, v katerih se metodologija raziskave ni spreminjala, smo združili in s tem omogočili poglobljeno analizo na ravni posamezne statistične regije. Tako smo dobili vzorec s skupaj 7703 anketiranimi osebami (1679 iz leta 2004, 3016 iz leta 2005 in 3008 iz leta 2006), na podlagi katerega lahko ocenjujemo zgodnjo podjetniško aktivnost prebivalstva. Razpoložljiv vzorec, na podlagi katerega lahko ocenjujemo zaznavanje podjetniškega okolja, je še nekoliko večji in znaša skupaj 8027 enot. Temeljna raziskovana enota je posamezna anketirana oseba, te pa v raziskavi združujemo v različne skupine (po statističnih regijah in dodatno še po spolu). Vse analize so izvedene s pomočjo statističnega programa SPSS. Statistične regije smo glede na lego tudi združevali v širše geografske regije in za tako dobljene širše regije opravili prej opisano analizo zgodnje podjetniške aktivnosti prebivalstva. V nadaljevanju smo statistične regije razvrstili v skupine s pomočjo hierarhičnega razvrščanja; pri tem smo preverili, katero število skupin bi bilo najprimernejše glede na razlike med skupinami (uporaba drevesa združevanja dendrograma), nato pa smo glede na dobljene rezultate regije razvrstili v najprimernejše število skupin. Kot podlago za razvrščanje smo uporabili spremenljivke, ki opisujejo stanje zgodnje podjetniške aktivnosti v regiji s kvalitativnega in kvantitativnega vidika in hkrati niso v medsebojni korelaciji. S pomočjo korelacijske analize na ravni statističnih regij smo ugotavljali, kateri (zaznani) dejavniki na splošno in na ravni regij najbolj pripomorejo k razvoju podjetništva, pri čemer smo v korelacijsko analizo vključil tudi izbrane geografske, demografske in ekonomske kazalnike. 16

19 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji 3 Analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po regijah 3.1 Kratka predstavitev statističnih regij Slovenije Glede na to, da v Sloveniji še nimamo zakonsko določene regionalne razdelitve države (leta 2008 je sicer potekal posvetovalni referendum o ustanovitvi pokrajin, ki pa zaenkrat še ni prinesel ustreznega novega zakona o ustanovitvi pokrajin), smo pri analizi uporabili regionalno delitev Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) na 12 statističnih regij. Razlog za takšno delitev je tudi v dejstvu, da je bila raziskava GEM izpeljana po istih regijah, torej lahko vsakega sodelujočega v raziskavi umestimo v eno od teh regij, hkrati pa so velikosti dobljenih vzorcev na ravni statističnih regij še primerne. V tabeli 1 prikazujemo primerjavo med velikostjo uporabljenih vzorcev po skupinah prebivalstva (prebivalstvo, razdeljeno po regijah in dodatno še po spolu) in med številom celotnega prebivalstva po teh skupinah. Tabela 1: Prebivalstvo Slovenije po statističnih regijah in spolu ( ) in velikost vzorca raziskave GEM ( ) Statistična regija Prebivalstvo GEM vzorec skupaj Število moških GEM vzorec moški Število žensk GEM vzorec ženske Slovenija Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Spodnjeposavska Jugovzhodna Slovenija Osrednjeslovenska Gorenjska Notranjsko-kraška Goriška Obalno-kraška Viri: Statistični urad Republike Slovenije: Statistični letopis Republike Slovenije 2006; GEM Slovenija V tabelah 2 in 3 so prikazane statistične regije Slovenije z nekaterimi najpomembnejšimi geografskimi, demografskimi in ekonomskimi podatki. V tabeli 3 pojem»nizka izobrazba«pomeni končano osnovno šolo ali nižjo izobrazbo, pojem»visoka izobrazba«pa končano višjo šolo ali višjo izobrazbo. Omeniti je potrebno, da se za ugotavljanje delovne aktivnosti prebivalstva načeloma uporablja izračun stopnje delovne aktivnosti prebivalstva, ki nam pove delež zaposlenega ali samozaposlenega delovno sposobnega prebivalstva (osebe, stare 15 let ali več Bregar et al., 2004, ), vendar so zadnji tovrstni podatki za statistične regije Slovenije že precej zastareli, saj so iz leta Zato smo za pridobitev aktualnega vpogleda v stopnjo delovne aktivnosti posamezne regije izračunali drugi kazalnik, in sicer razmerje delovne aktivnosti prebivalstva, ki namesto regije bivanja upošteva regijo dela. 17

20 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 2: Statistične regije Slovenije s ključnimi kazalniki (1) Statistična regija BDP na prebivalca v EUR (2005) Povprečna neto plača na zaposlenega v EUR ( ) Stopnja registr. brezposelnosti ( ) Razmerje delovno aktivnega prebivalstva ( ) Pomurska 9.399,07 633,75 16,3 % 34,80 % Podravska ,45 679,79 13,2 % 37,80 % Koroška ,94 656,45 10,3 % 35,95 % Savinjska ,73 675,80 12,7 % 40,54 % Zasavska 9.962,32 694,46 13,5 % 29,80 % Spodnjeposavska ,20 664,98 10,8 % 34,08 % Jugovzhodna Slovenija ,65 695,72 8,4 % 38,79 % Osrednjeslovenska ,33 796,04 7,4 % 52,37 % Gorenjska ,07 707,09 6,9 % 36,05 % Notranjsko-kraška ,07 660,50 7,7 % 34,33 % Goriška ,14 721,38 6,1 % 39,58 % Obalno-kraška ,70 718,92 7,1 % 41,91 % Viri: Statistični urad Republike Slovenije: Statistični informator št. 13/2006, Statistični letopis RS 2007, lastni izračuni Tabela 3: Statistične regije Slovenije s ključnimi kazalniki (2) Statistična regija Št. prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev (2005) Odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo (2005) Odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo (2005) Gostota poselitve v preb./km 2 ( ) Pomurska 93,2 39,76 % 8,91 % 91,6 Podravska 78,6 28,65 % 14,02 % 147,1 Koroška 55,0 31,23 % 12,17 % 71,0 Savinjska 69,5 32,00 % 12,41 % 108,0 Zasavska 69,6 39,78 % 11,86 % 172,2 Spodnjeposavska 62,5 37,72 % 7,22 % 79,0 Jugovzhodna Slovenija 39,6 34,32 % 12,65 % 52,1 Osrednjeslovenska 29,8 22,41 % 22,32 % 195,1 Gorenjska 30,9 27,48 % 15,31 % 93,0 Notranjsko-kraška 36,1 35,04 % 19,36 % 35,1 Goriška 27,9 29,33 % 15,87 % 51,4 Obalno-kraška 38,2 25,08 % 16,81 % 100,9 Viri: Statistični urad RS: Slovenske regije v številkah 2007, Statistični informator št. 13/2006, Statistični letopis RS 2006, lastni izračuni 18

21 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Iz tabel 2 in 3 je razvidno, da pri večini ekonomskih in demografskih kazalnikov, ki jih lahko opišemo kot kazalnike splošne razvitosti regij, v pozitivni smeri izstopa predvsem Osrednjeslovenska regija. Navedena regija ima namreč najvišji BDP na prebivalca (v povprečju 44,3 odstotka višji, kot je v povprečju na prebivalca Slovenije) in povprečno neto plačo na zaposlenega, najvišje razmerje delovno aktivnega prebivalstva, najmanjši odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo in največji odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo. Na privlačnost regije kaže tudi podatek o gostoti poselitve, ki je največja med vsemi regijami. Leta 2006 je skupina avtorjev z Ekonomske fakultete v Ljubljani (Drnovšek et al., 2006) izvedla študijo o kazalnikih ustvarjalnosti slovenskih regij, katere izsledke lahko v veliki meri uporabimo pri analizi zgodnje podjetniške aktivnosti teh regij. Ključne ugotovitve navedene študije za posamezne regije analize SWOT (ugotavljanje prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti), ocene inovacijske infrastrukture in razvojne možnosti za inovacije so prikazane v tabeli 4. Tabela 4: Primerjalna analiza slovenskih regij glede kazalnikov ustvarjalnosti Statistična regija Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Spodnjeposavska Prednosti Slabosti Priložnosti Nevarnosti 1) 2) Čisto naravno okolje, gostoljubno prebivalstvo, nahajališča termalnih in mineralnih vrelcev Ugoden geografski položaj, industrijska tradicija, razvit izobraževalni sistem Ohranjenost narave Industrijska tradicija, geostrateški položaj, prometne povezave Bližina glavnega mesta, izboljšana prometna dostopnost Prometna lega, razvitost energetike Obrobna lega, nizka izobraženost, pomanjkanje podjetništva, neustrezna gospodarska struktura, visoka brezposelnost Neustrezna gospodarska struktura, vplivi socialistične industrializacije Geografska dislokacija Pomanjkanje kadrov, pomanjkljiva infrastruktura za kakovost bivanja Zaradi rudarjenja in TET3 degradirano okolje, nizka izobraženost Visoka brezposelnost, počasna deagrarizacija, nizka izobraženost Dograditev prometnih povezav (avtocesta in železnica), odpiranje sosednih držav in čezmejno gospodarsko sodelovanje Bližina in odpiranje trgov vzhodne in jugovzhodne Evrope, povezovanje gospodarstva z univerzo Inovacije v procesih turizem, podeželje Internacionalizacija, posredništvo Usmerjenost v spremembe zaradi rudarske krize, zakonsko določeni viri za prestrukturiranje Bližina Zagreba, dokončanje gradnje avtoceste Neugodna demografska gibanja, nenaklonjenost podjetništvu, prepočasno prestrukturiranje Prepočasno prestrukturiranje, prepočasen razvoj podjetništva, premalo novih delovnih mest Finančna podhranjenost regija zaostane v razvoju Ohranitev tradicionalnih dejavnosti Prepočasno odzivanje na potrebne strukturne spremembe, okoljski pritiski in obremenjevanje okolja Nemotiviranost in strah pred spremembami, odseljevanje mladih in staranje prebivalstva 19

22 Različnost kot podjetniška priložnost Statistična regija Prednosti Slabosti Priložnosti Nevarnosti 1) 2) Jugovzhodna Slovenija Gorenjska Goriška Osrednjeslovenska Notranjskokraška Obalnokraška Prisotnost velikih uspešnih podjetij, tudi izvozno usmerjenih dejavnosti Centralni položaj, prisotnost številnih institucij in univerze Geostrateški položaj, industrijska tradicija Obilica naravnih virov Geografski položaj bližina Italije, relativno visoka blaginja Geostrateški položaj, razmeroma visoka blaginja, prisotnost univerze Slaba prometna in komunikacijska povezanost regije, pomanjkanje kadrov Premajhna povezanost institucij in gospodarstva Slabe povezave med akterji inovacijskega sistema Znanje ni vrednota Odvisnost gospodarstva od turizma, napačna izobrazbena struktura, visoka cena delovne sile Pomanjkanje tehničnega izobraževanja na univerzi, pomanjkanje interesa za povezovanje Izgraditev prometnih povezav, turizem Priseljevanje izobražene delovne sile Razvoj tehnoloških parkov okoli gonilnih podjetij v regiji Razvoj obnovljivih virov energije, razvoj alternativnih oblik turizma Uspeh programa INPRIME, razvoj IKT in drugih tehnoloških podjetij Inovacije v tehnološkem parku, inovacije v turizmu Beg možganov, osredotočanje na vzpostavitev infrastrukture, ki pa samodejno ne poveča inovacijskih aktivnosti Pomanjkanje strategije razvoja, beg možganov v tujino Beg možganov Beg možganov Poslabšanje gospodarskega položaja zaradi spremembe igralniške zakonodaje v Italiji Ekološki problemi, problemi transporta Legenda: 1) Ocena inovacijske infrastrukture 2) Razvojne možnosti za inovacije odlično zelo dobre zelo dobro dobre dobro slabe zadostno zelo slabe nezadostno Vir: Drnovšek et al., Študija o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij Poročilo o aktivnostih faze 3, 2006, 45, tabela Temeljna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po regijah Statistično značilnost razlik med posamezno statistično regijo in celotno Slovenijo smo preverjali s pomočjo t-testa s kontrolno vrednostjo 4,08, ki pomeni vrednost TEA za celotno državo. Vrednost indeksa TEA za Slovenijo (4,08 odstotka) je sicer ocena populacijske vrednosti, dobljena iz vzorčnih podatkov, vendar smo zaradi velikega vzorca predpostavili, da je dobljena ocena dovolj zanesljiva in da jo lahko vzamemo kot dejansko vrednost za celotno populacijo. Rezultate t-testa smo preverjali še s pomočjo izračuna 95-odstotnega intervala zaupanja za vsak izračunan indeks TEA. Dobljeni rezultati so prikazani v tabeli 5. Najvišjo stopnjo zgodnje podjetniške aktivnosti ugotavljamo v Notranjsko-kraški regiji, Obalno-kraški regiji in Podravski regiji, regije z najnižjo 20

23 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji stopnjo zgodnje podjetniške aktivnosti pa so Jugovzhodna Slovenija, Zasavska regija in Goriška regija. Samo dve regiji Slovenije se statistično značilno razlikujeta od slovenskega povprečja. To sta Goriška regija in Jugovzhodna Slovenija, ki izkazujeta nižjo stopnjo zgodnje podjetniške aktivnosti od celotne Slovenije. Na podlagi izračuna 95-odstotnega intervala zaupanja z upoštevanjem popravka za končno populacijo lahko med regije, ki se statistično značilno razlikujejo od celotne države, uvrstimo tudi Notranjsko-kraško regijo, ki izstopa v pozitivni smeri (vrednost p pri t-testu je bila le malo višja od 0,05, in sicer 0,051). Z več kot 90-odstotno gotovostjo pa lahko trdimo, da se od slovenskega povprečja v negativni smeri razlikuje tudi Gorenjska regija (p = 0,084). Tabela 5: Zgodnja podjetniška aktivnost v regijah Slovenije Statistična regija TEA t p (dvostranski test) 95-% interval zaupanja sp. meja zg. meja Slovenija 4,08 % / / / / Pomurska 4,06 % -0,03 0,978 2,30 % 5,81 % Podravska 4,88 % 1,30 0,193 3,68 % 6,08 % Koroška 3,66 % -0,38 0,706 1,50 % 5,82 % Savinjska 3,85 % -0,38 0,702 2,66 % 5,04 % Zasavska 2,52 % -1,36 0,176 0,28 % 4,76 % Spodnjeposavska 3,98 % -0,08 0,934 1,61 % 6,35 % Jugovzhodna Slovenija 2,37 % -2,40 0,017 0,99 % 3,76 % Osrednjeslovenska 4,48 % 0,85 0,396 3,56 % 5,40 % Gorenjska 3,02 % -1,73 0,084 1,82 % 4,22 % Notranjsko-kraška 7,72 % 1,96 0,051 4,09 % 11,35 % Goriška 2,61 % -1,98 0,048 1,16 % 4,06 % Obalno-kraška 5,21 % 1,02 0,310 3,03 % 7,39 % Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni V nadaljevanju nas je zanimal regionalni delež podjetnikov v zgodnjih fazah glede na motiv vključevanja. Izračunani indeksi TEA-priložnost ter TEA-nujnost in pripadajoči testi so prikazani v tabelah 6 in 7. Najvišjo vrednost indeksa TEA-priložnost izkazuje ponovno (kot že pri TEA) Notranjsko-kraška regija, na drugem mestu pa je Podravska regija v primerjavi z analizo celotne zgodnje podjetniške aktivnosti prehitela Obalno-kraško regijo. Najnižje stopnje zgodnje podjetniške aktivnosti iz priložnosti imajo v Zasavski regiji, Jugovzhodni Sloveniji in v Goriški regiji. Od celotne Slovenije (3,54 odstotka) se statistično značilno razlikujejo tri regije, in sicer Notranjsko-kraška regija (z višjim indeksom TEA), Jugovzhodna Slovenija in Zasavska regija (z nižjim indeksom TEA). Najvišje stopnje zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti so v Obalno-kraški, Zasavski regiji in Pomurski regiji, najnižje pa v Notranjsko-kraški regiji, Spodnjeposavski regiji in v Goriški regiji. Zanimivo je, da je vrstni red regij tokrat precej drugačen kot pri zgodnji podjetniški aktivnosti iz priložnosti tako npr. ima Zasavska regija drugo najvišjo vrednost indeksa TEA-nujnost in hkrati najnižjo vrednost indeksa TEA-priložnost, na drugi strani pa Notranjsko-kraška regija kot regija z najvišjo vrednostjo indeksa TEA-priložnost nima nikakršne zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti. Zaradi nizkih vrednosti indeksov TEA-nujnost in sorazmerno širokih intervalov zaupanja nobena regija po tem kazalniku ni statistično značilno različna od celotne 21

24 Različnost kot podjetniška priložnost Slovenije, ki ima vrednost indeksa TEA-nujnost 0,47 odstotka izjema sta le regiji, ki na podlagi vzorčnih podatkov nimata nikakršne zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti in zato izračun intervala zaupanja ni mogoč. Tabela 6: Zgodnja podjetniška aktivnost iz priložnosti v regijah Slovenije Statistična regija TEApriložnost t p (dvostranski test) 95-% interval zaupanja sp. meja zg. meja Slovenija 3,54 % / / / / Pomurska 3,17 % -0,46 0,644 1,62 % 4,73 % Podravska 4,22 % 1,19 0,235 3,10 % 5,34 % Koroška 2,60 % -1,00 0,317 0,77 % 4,43 % Savinjska 3,54 % 0,01 0,996 2,40 % 4,69 % Zasavska 1,01 % -3,46 0,001 0,00 % 2,44 % Spodnjeposavska 3,98 % 0,36 0,718 1,61 % 6,35 % Jugovzhodna Slovenija 2,18 % -2,00 0,046 0,85 % 3,51 % Osrednjeslovenska 3,91 % 0,83 0,407 3,04 % 4,77 % Gorenjska 2,65 % -1,54 0,124 1,53 % 3,78 % Notranjsko-kraška 7,72 % 2,25 0,025 4,09 % 11,35 % Goriška 2,42 % -1,56 0,120 1,03 % 3,82 % Obalno-kraška 4,18 % 0,64 0,522 2,22 % 6,14 % Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Tabela 7: Zgodnja podjetniška aktivnost iz nujnosti v regijah Slovenije Statistična regija TEAnujnost t p (dvostranski test) 95-% interval zaupanja sp. meja zg. meja Slovenija 0,47 % / / / / Pomurska 0,88 % 0,97 0,331 0,05 % 1,71 % Podravska 0,50 % 0,14 0,885 0,11 % 0,89 % Koroška 0,60 % 0,28 0,776 0,00 % 1,49 % Savinjska 0,30 % -0,95 0,340 0,00 % 0,64 % Zasavska 0,95 % 0,67 0,501 0,00 % 2,33 % Spodnjeposavska 0,00 % / / / / Jugovzhodna Slovenija 0,20 % -1,31 0,190 0,00 % 0,60 % Osrednjeslovenska 0,53 % 0,38 0,707 0,21 % 0,86 % Gorenjska 0,37 % -0,48 0,630 0,00 % 0,79 % Notranjsko-kraška 0,00 % / / / / Goriška 0,19 % -1,41 0,159 0,00 % 0,58 % Obalno-kraška 1,03 % 1,11 0,269 0,04 % 2,02 % Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni 22

25 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Poleg regionalne motivacijske strukture zgodnje podjetniške aktivnosti nas je nadalje zanimalo, v kateri zgodnji fazi razvoja so podjetniki v posameznih statističnih regijah Slovenije. Tako v tabeli prikazujemo rezultate izračunov indeksov TEA za nastajajoče (tisti, ki se pripravljajo na ustanovitev podjetja ali so že ustanovili podjetje kot lastniki ali solastniki, vendar ne izplačujejo plač dlje kot 3 mesece) in nove podjetnike (tisti, ki so lastniki ali solastniki podjetja, ki plač ne izplačuje dlje kot 42 mesecev). Tabela 8: Podjetniška aktivnost po razvojnih fazah podjetij v regijah Slovenije Statistična regija TEAnastajajoča t p (dvostranski test) TEAnova t p (dvostranski test) Slovenija 2,72 % / / 1,36 % / / Pomurska 3,03 % 0,40 0,687 1,02 % -0,74 0,458 Podravska 3,12 % 0,80 0,425 1,76 % 1,08 0,282 Koroška 2,47 % -0,28 0,781 1,20 % -0,25 0,799 Savinjska 2,69 % -0,05 0,961 1,15 % -0,62 0,538 Zasavska 2,06 % -0,63 0,527 0,46 % -1,82 0,070 Spodnjeposavska 3,55 % 0,72 0,471 0,43 % -2,29 0,023 Jugovzhodna Slovenija 1,74 % -1,61 0,108 0,64 % -1,95 0,052 Osrednjeslovenska 2,96 % 0,63 0,529 1,52 % 0,56 0,573 Gorenjska 1,79 % -1,97 0,049 1,23 % -0,32 0,747 Notranjsko-kraška 3,75 % 0,78 0,438 3,98 % 1,92 0,056 Goriška 1,86 % -1,37 0,171 0,75 % -1,51 0,131 Obalno-kraška 3,30 % 0,65 0,515 1,91 % 0,80 0,425 Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni 23

26 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 1: Zgodnja podjetniška aktivnost po razvojnih fazah podjetij v regijah Slovenije TEA-nastajajoča TEA-nova % odraslega prebivalstva SLOVENIJA Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Spodnjeposavska Jugovzhodna Slo. Osrednjeslovenska Gorenjska Notranjsko-kraška Goriška Obalno-kraška Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni S slike 1 je razvidno, da je največ nastajajočih podjetnikov v Notranjsko-kraški regiji in v Spodnjeposavski regiji, največ novih podjetnikov pa v Notranjsko-kraški regiji in v Obalno-kraški regiji. Notranjsko-kraška regija še posebej izstopa po številu novih podjetnikov, saj je njihov delež več kot dvakrat večji kot v vseh drugih regijah. Pri indeksu TEA-nastajajoča od slovenskega povprečja (2,72 odstotka) statistično značilno odstopa le Gorenjska regija, pri indeksu TEA-nova pa Spodnjeposavska regija (v obeh primerih gre za negativno odstopanje). Z 90-odstotno gotovostjo lahko trdimo, da se od slovenskega povprečja po deležu novih podjetnikov razlikujejo tudi Notranjskokraška regija (višji indeks TEA) in Zasavska regija ter Jugovzhodna Slovenija (nižji indeks TEA). Na podlagi že izračunanih indeksov TEA smo izračunali še dva izvedena kvalitativna kazalnika stanja zgodnje podjetniške aktivnosti v posameznih regijah Slovenije: koeficient motivacije kot razmerje med deležem podjetnikov iz priložnosti in deležem podjetnikov iz nujnosti ter koeficient smrtnosti kot razmerje med deležem nastajajočih podjetnikov in deležem novih podjetnikov. Rezultati so prikazani v tabeli 9. 24

27 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Tabela 9: Koeficient motivacije in koeficient smrtnosti v regijah Slovenije Statistična regija Koeficient motivacije (1) Koeficient smrtnosti (2) Slovenija 7,6 2,0 Pomurska 3,6 3,0 Podravska 8,5 1,8 Koroška 4,3 2,1 Savinjska 11,7 2,3 Zasavska 1,1 4,5 Spodnjeposavska / 8,3 Jugovzhodna Slovenija 11,0 2,7 Osrednjeslovenska 7,3 2,0 Gorenjska 7,3 1,4 Notranjsko-kraška / 0,9 Goriška 13,0 2,5 Obalno-kraška 4,1 1,7 Legenda: (1) kvocient med TEA-priložnost in TEA-nujnost, (2) kvocient med TEA-nastajajoča in TEA-nova. Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Najvišjo vrednost koeficienta motivacije in s tem najugodnejšo motivacijsko strukturo zgodnje podjetniške aktivnosti imajo v Goriški in Savinjski regiji, najnižjo vrednost pa v Zasavski in Pomurski regiji. Omeniti je treba še Notranjsko-kraško in Spodnjeposavko regijo, kjer izračun koeficienta motivacije ni mogoč, ker v vzorcu ni bilo nobenih podjetnikov iz nujnosti torej imata ti regiji najugodnejšo motivacijsko strukturo podjetnikov v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti. Pri koeficientu smrtnosti imata najnižjo in s tem najugodnejšo vrednost Notranjsko-kraška in Gorenjska regija, najvišja preračunana smrtnost podjetij pa je v Spodnjeposavski in Zasavski regiji, kjer fazo novega podjetja v povprečju doživi manj kot eno od štirih nastajajočih podjetij. 3.3 Regionalna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu V skoraj vseh državah, ki so vključene v raziskavo GEM, rezultati kažejo na višjo raven zgodnje podjetniške aktivnosti moškega prebivalstva, in pri tem na ravni celotne države tudi Slovenija ni izjema. Z globljo raziskavo na ravni statističnih regij smo želeli ugotoviti, če obstajajo medregionalne razlike glede zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu, in ali morebiti v Sloveniji obstajajo celo regije, kjer se ženske bolj aktivno vključujejo v zgodnje faze podjetništva kot moški. V tabeli 10 so prikazani izračunani regionalni indeksi TEA za moško in žensko prebivalstvo, primerjava z indeksom TEA celotne populacije in razmerje med indeksoma TEA-moški in TEA-ženske. Iz tabele je razvidno, da so moški bolj vključeni v zgodnje faze podjetništva tako na ravni celotne Slovenije kot tudi v veliki večini dvanajstih statističnih regij. Edina izjema je Obalno-kraško regija, kjer je v zgodnje faze podjetništva vključen večji delež žensk kot moških, majhno razliko med spoloma pa imajo tudi v Goriški in Koroški regiji. Največja razlika med spoloma se je pokazala v Zasavski in Notranjsko-kraški regiji, kjer je delež zgodnje podjetniško aktivnih moških več kot petkrat večji kot delež zgodnje podjetniško aktivnih žensk. Podobno kot pri analizi splošne ravni zgodnje podjetniške aktivnosti je tudi pri moški zgodnji podjetniški aktivnosti na prvem mestu Notranjsko-kraška regija (v zgodnje faze podjetništva 25

28 Različnost kot podjetniška priložnost je tam vključenih kar 13,25 odstotka moškega odraslega prebivalstva med 18. in 64. letom starosti), moški pa so nadpovprečno zgodnje podjetniško aktivni še v Podravski in Osrednjeslovenski regiji. Najnižje vrednosti indeksa TEA-moški smo izračunali za Goriško regijo, Jugovzhodno Slovenijo in za Obalno-kraško regijo. Od slovenskega povprečja (5,76 odstotka) se statistično značilno razlikujejo Notranjsko-kraška regija (višja vrednost indeksa TEA-moški) in Goriška regija ter Jugovzhodna Slovenija (nižja vrednost indeksa TEA-moški). Tabela 10: Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost po spolu Statistična regija TEA TEA-moški TEA-ženske Razmerje M : Ž Slovenija 4,08 % 5,76 % 2,39 % 2,41:1 Pomurska 4,06 % 4,99 % 2,94 % 1,70:1 Podravska 4,88 % 7,25 % 2,75 % 2,64:1 Koroška 3,66 % 4,12 % 3,06 % 1,34:1 Savinjska 3,85 % 5,52 % 2,04 % 2,71:1 Zasavska 2,52 % 4,53 % 0,84 % 5,39:1 Spodnjeposavska 3,98 % 6,14 % 2,09 % 2,94:1 Jugovzhodna Slovenija 2,37 % 3,42 % 1,28 % 2,68:1 Osrednjeslovenska 4,48 % 7,03 % 1,97 % 3,57:1 Gorenjska 3,02 % 4,19 % 1,88 % 2,23:1 Notranjsko-kraška 7,72 % 13,25 % 2,50 % 5,30:1 Goriška 2,61 % 2,88 % 2,30 % 1,25:1 Obalno-kraška 5,21 % 4,11 % 6,29 % 0,65:1 Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Podobno kot pri moški zgodnji podjetniški aktivnosti tudi pri ženski zgodnji podjetniški aktivnosti navzgor občutno izstopa ena sama regija, in sicer Obalno-kraška regija (v zgodnje faze podjetništva je tam vključenih kar 6,29 odstotka ženskega odraslega prebivalstva med 18. in 64. letom starosti). Za to regijo smo že zapisali, da je edina slovenska regija, kjer so ženske bolj vključene v zgodnje faze podjetništva kot moški. Obalno-kraški regiji po deležu zgodnje podjetniško aktivnih žensk sledita Koroška in Pomurska, najmanj zgodnje podjetniško aktivnih žensk pa je v Zasavski regiji, v Jugovzhodni Sloveniji in v Gorenjski regiji. Od slovenskega povprečja (2,39 odstotka) se statistično značilno razlikuje samo Obalno-kraška regija, ki je glede deleža zgodnje podjetniško aktivnih žensk nadpovprečna regija. Z 90-odstotno gotovostjo se od celotne Slovenije razlikuje tudi Zasavska regija (p = 0,091), ki pa od slovenskega povprečja odstopa v negativni smeri. Pri analizi motivacijske strukture zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu, torej pri analizi podjetništva zaradi priložnosti in podjetništva iz nuje, za moško in žensko prebivalstvo slovenskih regij ugotavljamo, da so največje regionalne razlike v motivacijski strukturi podjetnikov v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti po spolu v Zasavski regiji, kjer smo pri ženskem prebivalstvu zaznali izključno zgodnjo podjetniško aktivnost iz nujnosti, v Jugovzhodni Sloveniji, kjer se moški podjetništva lotevajo le iz priložnosti, v Pomurski regiji, kjer je veliko več podjetništva iz priložnosti pri moškem prebivalstvu kot pri ženskem, in v Gorenjski regiji, kjer se ženske podjetništva lotevajo izključno iz priložnosti. 26

29 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji 3.4 Razvrščanje v skupine Naš naslednji cilj je bil razvrstiti 12 statističnih regij Slovenije v širše geografske regije ter ugotoviti, kako se na novo dobljene regije medsebojno razlikujejo glede na skupno zgodnjo podjetniško aktivnost, zgodnjo podjetniško aktivnost po motivu (podjetništvo iz priložnosti ali iz nujnosti) in glede na zgodnjo podjetniško aktivnost po spolu, oziroma kakšne so skupne značilnosti statističnih regij, združenih v dobljene širše regije. V prvem koraku smo 12 statističnih regij vnaprej razdelili na tri geografske regije. Tako smo ločili Vzhodno Slovenijo (Pomurska, Podravska, Koroška, Spodnjeposavska, Zasavska, Savinjska regija in Jugovzhodna Slovenija), Osrednjo Slovenijo (Osrednjeslovenska regija) in Zahodno Slovenijo (Notranjsko-kraška, Obalno-kraška, Goriška in Gorenjska regija). V tabeli 11 so prikazani indeksi TEA, TEA-priložnost in TEA-nujnost za vse tri izbrane geografske regije v primerjavi s celotno državo, dodane pa so tudi vse stopnje statističnih značilnosti pripadajočih t-statistik. Tabela 11: Zgodnja podjetniška aktivnost v treh izbranih regijah Slovenije Statistična regija TEA p (dvostranski test) TEApriložnost p (dvostranski test) TEAnujnost p (dvostranski test) Slovenija 4,08 % / 3,54 % / 0,47 % / Vzhodna Slovenija 3,96 % 0,692 3,39 % 0,599 0,46 % 0,906 Osrednja Slovenija 4,48 % 0,396 3,91 % 0,407 0,53 % 0,707 Zahodna Slovenija 3,92 % 0,720 3,49 % 0,916 0,42 % 0,757 Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Ugotavljamo, da se nobena od treh izbranih geografskih regij Slovenije po nobenem kriteriju statistično značilno ne razlikuje od celotne države. Na tej ravni analize ni mogoče opredeliti razlik med tako široko zastavljenimi regijami. Tudi analiza zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu ne pokaže nobenih statistično značilno razlik med opredeljenimi tremi regijami. V naslednjem koraku smo zato opravili hierarhično razvrščanje statističnih regij v skupine glede na skupne značilnosti ključnih kazalnikov stanja zgodnje podjetniške aktivnosti v regiji, in sicer indeks TEA, indeks TEA-nujnost, koeficient smrtnosti in razmerje med indeksoma TEA-moški in TEA-ženske (kot koeficient razlike med spoloma). Ti štirje kazalniki namreč zadovoljivo zajamejo vse ključne kvantitativne in kvalitativne vidike zgodnje podjetniške aktivnosti v regijah in hkrati medsebojno ne korelirajo. Razvrščanje smo opravili na agregiranih podatkih regij. Zaradi izenačitve pomembnosti vseh štirih vključenih spremenljivk pri razvrščanju smo njihove vrednosti najprej standardizirali. Za določitev najprimernejšega števila skupin smo uporabili drevo združevanja (dendrogram), dobljeno s hierarhičnim razvrščanjem z Wardovo metodo. Glede na to, da je najprimernejše število skupin določeno s številom»vej«drevesa združevanja, ki jih dobimo z rezanjem drevesa pri največjem skoku dveh sosednjih ravni združevanja (Ferligoj, 1989, 68 70), je s slike 2 razvidno, da je v tem primeru najbolj smotrno izbrati pet skupin statističnih regij. Ugotovljena pripadnost statističnih regij tem skupinam je prikazana v tabeli 12, v tabeli 13 pa so prikazane še povprečne vrednosti izbranih kazalnikov pri nastalih petih skupinah. 27

30 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 2: Dendrogram hierarhičnega razvrščanja statističnih regij z Wardovo metodo (SPSS) Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Tabela 12: Pripadnost regij v primeru hierarhičnega razvrščanja v pet skupin Statistična regija Pripadnost skupini Pomurska 1 Podravska 2 Koroška 1 Savinjska 2 Zasavska 3 Spodnjeposavska 4 Jugovzhodna Slovenija 2 Osrednjeslovenska 2 Gorenjska 2 Notranjsko-kraška 5 Goriška 2 Obalno-kraška 1 Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni 28

31 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Tabela 13: Povprečne vrednosti izbranih kazalnikov pri petih skupinah, dobljenih s hierarhičnim razvrščanjem Skupina TEA TEAnujnost Koeficient smrtnosti (1) Koeficient razlik med spoloma (2) 1 4,31 % 0,84 % 2,25 1,23 2 3,53 % 0,35 % 2,12 2,51 3 2,52 % 0,95 % 4,50 5,39 4 3,98 % 0,00 % 8,28 2,94 5 7,72 % 0,00 % 0,94 5,30 Legenda: (1) kvocient med TEA-nastajajoča in TEA-nova, (2) kvocient med TEA-moški in TEA-ženske. Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Temeljne lastnosti, po katerih se posamezna skupina razlikuje od preostalih oziroma tudi od slovenskega regijskega povprečja, so: skupina 1 (Pomurska, Koroška in Obalno-kraška regija) indeks TEA je rahlo nad povprečjem, delež v zgodnje faze podjetništva vključenih podjetnikov iz nujnosti je sorazmerno velik, smrtnost podjetij je rahlo nižja v primerjavi z regijskim povprečjem in delež ženskih podjetnic v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti (v primerjavi z moškimi podjetniki v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti) je največji; skupina 2 (Podravska, Savinjska, Osrednjeslovenska, Gorenjska in Goriška regija ter Jugovzhodna Slovenija) indeks TEA je rahlo pod povprečjem, enako pa velja za indeks TEA-nujnost in za koeficienta smrtnosti podjetij ter razlike med spoloma; skupina 3 (Zasavska regija) indeks TEA je izrazito nizek, delež v zgodnje faze podjetništva vključenih podjetnikov iz nujnosti je največji, stopnja smrtnosti podjetij je relativno visoka in delež v zgodnje faze podjetništva vključenih moških podjetnikov je sorazmerno največji; skupina 4 (Spodnjeposavska regija) indeks TEA je na regijskem povprečju, delež v zgodnje faze podjetništva vključenih podjetnikov iz nujnosti je najmanjši (0 odstotkov), stopnja smrtnosti podjetij je najvišja in delež moških podjetnikov v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti je nekoliko višji od regijskega povprečja; skupina 5 (Notranjsko-kraška regija) indeks TEA je najvišji, delež v zgodnje faze podjetništva vključenih podjetnikov iz nujnosti je najmanjši (0 odstotkov), stopnja smrtnosti podjetij je najnižja in delež moških med podjetniki v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti je zelo velik. Na splošno bi lahko dejali, da so v polovici slovenskih statističnih regij razmere glede zgodnje podjetniške aktivnosti precej podobne (skupina 2); od teh se nekoliko razlikuje skupina treh obmejnih statističnih regij (skupina 1), ki so sicer zelo razpršene po slovenskem prostoru, na drugi strani pa obstajajo tri statistične regije, ki so tako različne od preostalih, da jih ni smiselno uvrstiti v širšo»regijo«, in so zato samostojne skupine (skupine 3, 4 in 5). Ta ugotovitev tako še podkrepi rezultate geografskega razvrščanja, ko pri tvorbi treh širših geografskih regij med njimi nismo zaznali statistično značilnih razlik. S pomočjo hierarhičnega razvrščanja je namreč postalo še bolj očitno, da so razlike glede stanja zgodnje podjetniške aktivnosti med posameznimi statističnimi regijami, ki bi po geografski legi sicer lahko tvorile širše zastavljene regije, prevelike, da bi bilo smiselno te statistične regije združevati na podlagi geografske lege in na tej ravni izvajati nadaljnje analize. 29

32 Različnost kot podjetniška priložnost 4 Zaznavanje podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti po regijah 4.1 Regionalna analiza Pri analizi zaznavanja podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti smo uporabili osem spremenljivk iz raziskave odraslega prebivalstva v sklopu raziskave GEM, dobljenih na podlagi enakega števila trditev. V nadaljevanju navajamo spremenljivke, ki opisujejo zaznavanje podjetniškega okolja, in trditve, na katerih temeljijo: egalitarizem v Sloveniji bi bilo večini ljudi ljubše, da bi imeli vsi podobno raven življenjskega standarda; kariera v Sloveniji večina ljudi meni, da je ustanovitev novega podjetja primerna izbira kariere; spoštovanje v Sloveniji so posamezniki, ki so uspešni ustanovitelji podjetja, spoštovani in imajo visok družbeni status; mediji v Sloveniji lahko v časopisih, po radiu in na televiziji pogosto spremljamo zgodbe o uspešnih novih podjetjih. Spremenljivke in pripadajoče trditve, ki opisujejo zaznavanje podjetniške zmogljivosti prebivalstva, so: poslovne priložnosti na območju, kjer živite, se bodo v naslednjih šestih mesecih pojavile dobre priložnosti za nove posle; poznavanje podjetnika osebno poznate nekoga, ki je v zadnjih dveh letih ustanovil podjetje; znanje za zagon novega posla ali ustanovitev podjetja imate potrebno znanje, veščine in izkušnje; strah pred neuspehom strah pred neuspehom bi vas odvrnil od tega, da bi začeli z novim poslom oziroma ustanovili podjetje. Anketiranci so posamezno trditev bodisi potrdili (vrednost 1) ali zavrgli (vrednost 0), na podlagi česar je mogoče analizirati odstotek anketirancev s pritrdilnim ali nikalnim odgovorom. V tabeli 14 so prikazani rezultati analize zaznavanja podjetniškega okolja v statističnih regijah Slovenije, v tabeli 15 pa rezultati analize zaznavanja podjetniške zmogljivosti v regijah Slovenije. Rezultati so vedno prikazani v obliki odstotka ljudi (med anketiranci z veljavnim odgovorom), ki so posamezno trditev potrdili. 30

33 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Tabela 14: Rezultati analize zaznavanja podjetniškega okolja v regijah Slovenije Statistična regija Egalitarizem Kariera Spoštovanje Mediji Slovenija 70,2 % 48,6 % 65,8 % 50,7 % Pomurska 73,6 % 53,9 % 66,8 % 49,5 % Podravska 71,1 % 51,4 % 64,4 % 56,1 % Koroška 73,1 % 49,4 % 77,0 % 53,6 % Savinjska 70,2 % 50,7 % 68,8 % 51,6 % Zasavska 68,7 % 42,0 % 64,1 % 45,8 % Spodnjeposavska 73,7 % 51,3 % 70,2 % 54,2 % Jugovzhodna Slovenija 67,0 % 48,6 % 62,7 % 53,3 % Osrednjeslovenska 68,6 % 46,1 % 64,4 % 46,4 % Gorenjska 69,7 % 47,3 % 69,0 % 52,0 % Notranjsko-kraška 71,1 % 47,2 % 62,6 % 47,6 % Goriška 67,5 % 45,9 % 60,0 % 47,5 % Obalno-kraška 75,6 % 47,3 % 63,2 % 51,6 % Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Največji delež pritrdilnih odgovorov pri spremenljivkah, ki obravnavajo zaznavanje podjetniškega okolja, je pri spremenljivki egalitarizem. Povprečna vrednost te spremenljivke nad 70 pomeni, da več kot 70 odstotkov vprašanih meni, da bi bilo večini Slovencev ljubše, če bi imeli vsi podobno raven življenjskega standarda. Ta trditev je najpogostejša pri prebivalcih Obalno-kraške regije, kjer se najbolj približamo meji 95-odstotne zanesljivosti razlike glede na slovensko povprečje, najmanj pa se jih s to trditvijo strinja v Jugovzhodni Sloveniji. S trditvijo, da Slovenci večinoma štejejo ustanovitev novega podjetja za primerno izbiro kariere, se v povprečju strinja 48,6 odstotka anketiranih največ v Pomurski regiji, najmanj pa v Zasavski regiji. Statistično značilnih regionalnih razlik glede na državno povprečje pri tej spremenljivki ni. Ustanovitelje podjetja ima za spoštovane ljudi v povprečju 65,8 odstotka anketiranih; izrazito največji delež je v Koroški regiji, ki se kot edina regija statistično značilno razlikuje od slovenskega povprečja, najmanjši delež anketirancev pa se s to trditvijo strinja v Goriški regiji. S trditvijo, da lahko v slovenskih medijih pogosto spremljamo zgodbe o uspešnih podjetjih, se v povprečju strinja dobra polovica vprašanih (50,7 odstotka). Največjo zaznano medijsko podporo podjetništvu smo ugotovili pri Podravski regiji, najmanjšo pa pri Zasavski regiji. Statistično značilni odstopanji pri zaznavi medijske podpore podjetništvu sta pri Podravski regiji (nadpovprečno zaznana medijska podpora podjetništvu) in Osrednjeslovenski regiji (podpovprečno zaznana medijska podpora podjetništvu). 31

34 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 15: Rezultati analize podjetniške zmogljivosti v regijah Slovenije Statistična regija Poslovne priložnosti Poznavanje podjetnika Znanje Strah pred neuspehom Slovenija 34,1 % 45,0 % 48,3 % 28,0 % Pomurska 29,1 % 44,2 % 50,2 % 30,9 % Podravska 33,8 % 45,0 % 46,2 % 27,7 % Koroška 27,9 % 42,0 % 47,0 % 28,3 % Savinjska 33,3 % 44,2 % 49,0 % 30,3 % Zasavska 25,6 % 39,8 % 35,1 % 34,2 % Spodnjeposavska 22,9 % 47,6 % 48,3 % 31,0 % Jugovzhodna Slovenija 31,7 % 36,4 % 44,8 % 30,2 % Osrednjeslovenska 38,8 % 48,5 % 49,9 % 24,1 % Gorenjska 35,4 % 43,6 % 49,8 % 27,2 % Notranjsko-kraška 29,1 % 44,3 % 49,6 % 32,2 % Goriška 33,8 % 48,9 % 46,4 % 27,0 % Obalno-kraška 40,9 % 43,0 % 53,7 % 30,7 % Viri: GEM Slovenija , lastni izračuni Pri spremenljivkah, ki opisujejo zaznavanje lastnih podjetniških zmogljivosti in so nekoliko bolj regionalno določene, so tudi razlike med regijami večje. Velik razpon je viden že pri zaznavanju novih poslovnih priložnosti na območju bivanja v naslednjih šestih mesecih: te v povprečju pričakuje 34,1 odstotka anketiranih, od tega največ v Obalno-kraški regiji, najmanj pa v Spodnjeposavski regiji razlika med regijama na skrajnih koncih lestvice je kar 18 odstotnih točk. Posledično je pri tej spremenljivki tudi več statistično značilnih odstopanj: od slovenskega povprečja statistično značilno odstopajo Zasavska in Spodnjeposavska regija (navzdol) ter Osrednjeslovenska in Obalno-kraška regija (navzgor). Vsaj enega podjetnika, ki je podjetje ustanovil v zadnjih dveh letih, v povprečju pozna 45,0 odstotka anketiranih največ v Goriški regiji, najmanj pa v Jugovzhodni Sloveniji, ki tudi edina statistično značilno odstopa od slovenskega povprečja. Po lastni oceni ima potrebno znanje in izkušnje za ustanovitev novega podjetja 48,3 odstotka anketirancev, pri čemer je razpon med regijama s skrajnimi rezultati pri tej spremenljivki največji: razlika med regijo z najvišjim (Obalnokraška regija 53,7 odstotka) in najnižjim odstotkom potrditve (Zasavska regija 35,1 odstotka) znaša 18,6 odstotne točke. Statistično značilno od slovenskega povprečja pri tej spremenljivki odstopa samo Zasavska regija. Strah pred neuspehom bi od ustanovitve podjetja v povprečju odvrnil 28,0 odstotka anketiranih, od tega največ v Zasavski regiji, najmanj pa v Osrednjeslovenski regiji, ki se pri tej spremenljivki edina statistično značilno razlikuje od slovenskega povprečja. 4.2 Korelacijska analiza med izbranimi kazalniki in zgodnjo podjetniško aktivnostjo po regijah V tem delu raziskave je bil cilj ugotoviti povezave med izbranimi kazalniki in zgodnjo podjetniško aktivnostjo po regijah. Poleg vpliva na raven skupne zgodnje podjetniške aktivnosti (TEA) nas je zanimalo tudi, kateri dejavniki vplivajo na zgodnjo podjetniško aktivnost iz priložnosti (TEApriložnost) in kateri na zgodnjo podjetniško aktivnost iz nujnosti (TEA-nujnost), torej motivacijski vidik zgodnje podjetniške aktivnosti. Kazalnike, ki bi lahko vplivali na te tri spremenljiv- 32

35 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji ke, smo razdelili v dva sklopa s po osmimi spremenljivkami. V prvem sklopu spremenljivk so geografski, demografski in ekonomski kazalniki, ki kažejo razmere oziroma razvitost posamezne statistične regije. Iz tega sklopa smo izbrali naslednjih osem spremenljivk: bruto domači proizvod na prebivalca, povprečno neto plačo na zaposlenega, stopnjo brezposelnosti, razmerje delovno aktivnega prebivalstva, število prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev, odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo, odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo in gostoto poselitve. Vrednosti navedenih kazalnikov po regijah so že bile predstavljene v tabelah 2 in 3. Za zagotovitev čim bolj primerljivega obdobja podatkov za odvisne in neodvisne spremenljivke so vsi ti podatki bodisi s 30. junija 2005 (kadar opazujemo stanje v določenem trenutku) ali pa iz leta 2005 (podatki, ki so podani na letni ravni) torej iz srednjega leta uporabljenega triletnega vzorca raziskave. V drugem sklopu neodvisnih spremenljivk smo izbrali osem kazalnikov, ki se nanašajo na zaznavanje podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti prebivalstva, in ki so že bili prikazani v poglavju 4.1. Po določitvi odvisnih in neodvisnih spremenljivk smo v programu SPSS izvedli bivariatno (enostavno) korelacijsko analizo in izračunali Pearsonove koeficiente korelacije. Rezultati korelacijske analize so prikazani v tabeli 16. Tabela 16: Korelacijska analiza med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami (Pearsonov koeficient korelacije) TEA TEApriložnost TEAnujnost bruto domači proizvod na prebivalca v evrih (2005) 0,018 0,051 0,009 povprečna neto plača na zaposlenega v evrih (30. junij 2005) -0,144-0,130 0,080 stopnja registrirane brezposelnosti (30. junij 2005) -0,090-0,203 0,374 razmerje delovno aktivnega prebivalstva: število delovno aktivnih prebivalcev po regiji dela na število delovno aktivnih prebivalcev po regiji bivanja (30. junij 2005) 0,094 0,131 0,011 število prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev (2005) -0,047-0,152 0,349 odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo, to je s končano osnovno šolo ali manj (2005) odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo, to je s končano višjo šolo ali več (2005) -0,122-0,128-0,058 0,430* 0,418* -0,039 gostota poselitve (30. junij 2005) -0,124-0,268 0,531** zaznava težnje po egalitarizmu 0,463* 0,345 0,351 zaznava videnja podjetništva kot primerne izbire kariere 0,174 0,235-0,142 zaznava spoštovanja podjetniškega poklica -0,119-0,157 0,033 zaznava podpore medijev podjetništvu -0,052 0,005-0,180 pričakovane bodoče poslovne priložnosti 0,120 0,102 0,260 osebno poznavanje podjetnika 0,271 0,344-0,260 lastno znanje o podjetništvu 0,504** 0,567** -0,119 strah pred neuspehom 0,119 0,042 0,152 Legenda: *Korelacija s stopnjo statistične značilnosti p = 0,20. ** Korelacija s stopnjo statistične značilnosti p = 0,10. Viri: Statistični urad Republike Slovenije: Slovenske regije v številkah 2007, Statistične informacije št. 13/2006, Statistični letopis Republike Slovenije 2006, Statistični letopis Republike Slovenije 2007, GEM Slovenija , lastni izračuni 33

36 Različnost kot podjetniška priložnost Razlog, da smo pri prikazu statistične značilnosti korelacij namesto običajno uporabljane vrednosti p = 0,05 uporabljali stopnji statistične značilnosti p = 0,2 in p = 0,1, so nizke vrednosti dobljenih Pearsonovih koeficientov korelacije; nobena korelacija med neodvisnimi in odvisnimi spremenljivkami se namreč ni izkazala kot statistično značilna (p 0,05). Analizirali smo tudi smer povezanosti, ki jo nakazuje predznak koeficienta korelacije. Korelacijska analiza je pokazala podoben vpliv neodvisnih spremenljivk na raven skupne zgodnje podjetniške aktivnosti in na raven zgodnje podjetniške aktivnosti iz priložnosti. Dejavniki, ki najbolj izrazito pozitivno vplivajo na ti dve izbrani odvisni spremenljivki, so (po padajoči povprečni pomembnosti za obe odvisni spremenljivki): povprečni odstotek ljudi z zaupanjem v lastno znanje, potrebno za podjetništvo, odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo, povprečni odstotek ljudi, ki zaznava težnje po egalitarizmu, povprečni odstotek ljudi, ki osebno pozna podjetnika, in povprečni odstotek ljudi, ki zaznava podjetništvo kot primerno izbiro kariere. Na izbrani odvisni spremenljivki pa najbolj izrazito negativno vplivajo naslednji dejavniki (po padajoči povprečni pomembnosti za obe odvisni spremenljivki): gostota poselitve, povprečni odstotek ljudi, ki zaznava spoštovanje podjetniškega poklica, povprečna neto plača na zaposlenega in odstotek prebivalstva z nizko izobrazbo. Na raven zgodnje podjetniške aktivnosti iz priložnosti dodatno negativno vpliva tudi stopnja registrirane brezposelnosti. Od navedenih korelacij lahko z 90-odstotno verjetnostjo potrdimo samo vpliv zaupanja v lastno znanje na raven skupne zgodnje podjetniške aktivnosti in na raven zgodnje podjetniške aktivnosti iz priložnosti, z najmanj 80-odstotno verjetnostjo pa lahko potrdimo tudi korelacijo med odstotkom prebivalstva z visoko izobrazbo in obema odvisnima spremenljivkama (TEA in TEA-priložnost) ter korelacijo med zaznavo težnje po egalitarizmu in med ravnijo skupne zgodnje podjetniške aktivnosti. Korelacije med neodvisnimi spremenljivkami in ravnijo zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti so tako po smeri kot tudi jakosti precej različne od korelacij, opisanih v prejšnjem odstavku. V tem primeru na spremenljivko TEA-nujnost pozitivno vplivajo predvsem naslednji dejavniki (po padajoči pomembnosti): gostota poselitve, stopnja registrirane brezposelnosti, povprečni odstotek ljudi, ki zaznava težnje po egalitarizmu, število prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev in povprečni odstotek ljudi, ki pričakuje bodoče poslovne priložnosti. Na drugi strani imajo na spremenljivko TEA-nujnost negativen vpliv predvsem naslednji dejavniki (po padajoči pomembnosti): povprečni odstotek ljudi, ki osebno pozna podjetnika, povprečni odstotek ljudi, ki zaznava podporo medijev podjetništvu, povprečni odstotek ljudi, ki zaznava podjetništvo kot primerno izbiro kariere, in povprečni odstotek ljudi z zaupanjem v lastno znanje, potrebno za podjetništvo. Z 90-odstotno verjetnostjo lahko potrdimo samo korelacijo med gostoto poselitve in med ravnijo zgodnje podjetniške aktivnosti iz nujnosti, medtem ko nobena druga korelacija med neodvisnimi spremenljivkami in spremenljivko TEA-nujnost ni statistično značilna s stopnjo statistične značilnosti p = 0,2. Ugotovljene močnejše (a statistično neznačilne) korelacije med neodvisnimi in odvisnimi spremenljivkami lahko pojasnimo z naslednjimi razlogi: Zaupanje v lastno znanje, potrebno za podjetništvo izrazito pozitiven vpliv na TEA in TEApriložnost, saj pozitivno mišljenje glede lastnega podjetniškega znanja in izkušenj spodbuja razmišljanje o ustanovitvi novega podjetja (zaradi priložnosti). Močna povezava je vidna tudi zato, ker večina nastajajočih in novih podjetnikov meni, da imajo dovolj znanja o podjetništvu (v nasprotnem primeru najverjetneje tudi ne bi ustanavljali novih podjetij), torej je povezava obojestranska. Vpliv na TEA-nujnost je rahlo negativen naraščanje zaznane ravni znanja o podjetništvu ne vodi k nadaljnjemu ustanavljanju podjetij zaradi nujnosti, temveč se vse več podjetij ustanavlja zaradi priložnosti. 34

37 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji Odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo večji kot je delež prebivalstva s končano višjo šolo ali več, več potrebnega podjetniškega znanja imajo posamezniki in tudi boljše zaznavajo poslovne priložnosti na trgu, zato smo zaznali močno pozitivno korelacijo s spremenljivkama TEA in TEA-priložnost. Zaznana težnja po egalitarizmu nekoliko presenetljiva je pozitivna korelacija med zaznano težnjo po egalitarizmu (izenačevanju ravni življenjskega standarda) in vsemi oblikami zgodnje podjetniške aktivnosti v državi. Marsikdo težnjo po egalitarizmu povezuje s socializmom in nizko družbeno podporo podjetništvu, vendar primer Irske, ki je država z visoko razvitim podjetniškim sistemom in hkrati z visokim odstotkom zaznane težnje po egalitarizmu, potrjuje, da je enakost ljudi povezana s širšim sistemom vrednot, ki je v različnih kulturnih okoljih lahko razumljen različno (Rebernik et al., 2007, 64). Osebno poznavanje podjetnika razlog za pozitivno korelacijo med poznavanjem osebe, ki je ustanovila podjetje, in med spremenljivkama TEA in TEA-priložnost, je v zaželenosti ustanovitve podjetja, ki se povečuje na račun (pozitivnih) izkušenj poznanih podjetnikov in pogovorov o poslovnih idejah in priložnostih s temi osebami. Na drugi strani je korelacija s spremenljivko TEA-nujnost negativna, razlog pa je podoben kot pri zaupanju v lastno znanje, potrebno za podjetništvo, torej da večanje števila poznanstev s podjetniki spreminja motiv ustanovitve podjetij od nujnosti proti priložnosti. Zaznava podjetništva kot primerne izbire kariere ta dejavnik ima pozitiven vpliv na spremenljivki TEA in TEA-priložnost ter negativen vpliv na spremenljivko TEA-nujnost. Bolj ko ljudje zaznavajo splošno naklonjenost podjetniškemu poklicu, bolj so nagnjeni k ustanavljanju novih podjetij, predvsem zaradi priložnosti, medtem ko raven zgodnje podjetniške aktivnosti zaradi nujnosti posledično pada. Gostota poselitve dejavnik, ki na prvi pogled nima veliko skupnega z zgodnjo podjetniško aktivnostjo prebivalstva, se je pri rezultatih korelacijske analize izkazal kot eden pomembnejših s tega področja, predvsem z močnim pozitivnim vplivom na spremenljivko TEA-nujnost (edina korelacija s to spremenljivko, ki je nad pragom 90-odstotne verjetnosti). Na povezavo imajo pomemben vpliv gosteje poseljene industrijske regije v fazah prestrukturiranja, kjer je veliko ljudi prisiljeno v samozaposlitev, po drugi strani pa lahko povezavo pojasnimo tudi s pritokom prebivalstva iz revnejših področij v bogatejša, gosto naseljena mesta zaradi iskanja boljših možnosti za zaslužek. Stopnja registrirane brezposelnosti glede na rezultate korelacijske analize višje stopnje registrirane brezposelnosti v povprečju prispevajo k zvišanju vrednosti spremenljivke TEA-nujnost in k znižanju vrednosti spremenljivke TEA-priložnost. Večja kot je stopnja registrirane brezposelnosti, bolj so ljudje prisiljeni ustanavljati nova podjetja zaradi iskanja novih virov prihodkov (torej zaradi nujnosti) in v vedno manjši meri je njihov podjetniški motiv poslovna priložnost. Število prejemnikov socialne pomoči na 1000 prebivalcev večji kot je delež prejemnikov socialne pomoči v posamezni regiji, več je zgodnje podjetniške aktivnosti zaradi nujnosti in manj zaradi priložnosti. Spremenljivka je močno povezana (statistično značilna korelacija) s stopnjo brezposelnosti, zato so tudi rezultati korelacijske analize in pojasnila enaki kot pri tej spremenljivki. Pričakovane bodoče poslovne priložnosti nekoliko nepričakovano se je pri tem dejavniku izkazala močnejša pozitivna korelacija s spremenljivko TEA-nujnost kot s spremenljivkama TEA-priložnost in TEA. Delno lahko nepričakovane rezultate pojasnimo z dejstvom, da ta spremenljivka meri samo pričakovanja glede nastanka novih poslovnih priložnosti v prihodnosti, ne pa tudi zaznav glede obstoječih poslovnih priložnosti na trgu, ki bi najverjetneje povzročile 35

38 Različnost kot podjetniška priložnost močnejšo povezavo s spremenljivkama TEA-priložnost in tudi TEA. Na območjih, kjer se ljudje v večji meri vključujejo v podjetništvo iz nujnosti, lahko takšna pričakovanja pomenijo tudi samo njihovo upanje, da bodo pri svojem poslovanju uspešnejši, če se bodo pojavile priložnosti za nove posle torej upanje na boljše čase. 5 Sklep predlogi za ekonomsko politiko Regionalna analiza zgodnje podjetniške aktivnosti v državi je bila zaradi nedorečenosti uradne regionalne razdelitve (na pokrajine) izvedena na ravni dvanajstih statističnih regij. Pri tem so bili uporabljeni podatki iz več zaporednih let uporabili smo združen vzorec podatkov iz obdobja iz raziskave GEM za Slovenijo. Raven zgodnje podjetniške aktivnosti smo ocenjevali s pomočjo uveljavljenega kazalnika, t. i. indeksa TEA, ki je delež nastajajočih in novih podjetnikov v skupini odraslih prebivalcev v starosti od 18 do 64 let. Regionalna analiza je pokazala, da po celotni zgodnji podjetniški aktivnosti v pozitivno smer najbolj izstopata dve statistični regiji iz zahodne Slovenije, in sicer Notranjsko-kraška regija (indeks TEA je tam znašal 7,72 odstotka) in Obalno-kraška regija (5,21 odstotka), najnižjo raven celotne zgodnje podjetniške aktivnosti pa imajo v Jugovzhodni Sloveniji (2,37 odstotka) in v Zasavski regiji (2,52 odstotka). Od državnega povprečja, ki za navedeno obdobje znaša 4,08 odstotka, se statistično značilno (p 0,05) razlikujejo tri od dvanajstih statističnih regij. Pri zgodnji podjetniški aktivnosti iz priložnosti se je pokazala zelo podobna slika, kar je posledica močne korelacije med obema spremenljivkama, medtem ko je stanje pri zgodnji podjetniški aktivnosti iz nujnosti precej drugačno. Vrednosti spremenljivke TEA-nujnost so nižje od vrednosti spremenljivk TEA-priložnost (meja enega odstotka je presežena samo v primeru Obalno-kraške regije), od slovenskega povprečja 0,47 odstotka pa se (statistično značilno) ne razlikuje nobena statistična regija. V dveh statističnih regijah v Spodnjeposavski in Notranjsko-kraški regiji v vzorčnih podatkih celo ni bilo nikogar, ki bi bil vključen v zgodnje faze podjetniškega procesa zaradi nujnosti. Nadalje smo ugotovili, da je v Notranjsko-kraški regiji, ki ima najvišjo vrednost indeksa TEA, tudi najnižja vrednost koeficienta smrtnosti (0,9), kar pomeni, da v tej regiji najzgodnejšo fazo podjetništva preživi v povprečju največji delež podjetnikov. Najvišja preračunana smrtnost podjetij je v Spodnjeposavski (8,3) in Zasavski (4,5) regiji, kjer status novega podjetnika v povprečju doseže manj kot eden od štirih nastajajočih podjetnikov. Na podlagi primerjave indeksov TEA-priložnost in TEA-nujnost smo ocenjevali tudi motivacijsko strukturo v regijah: ta je najugodnejša v Notranjsko-kraški in Spodnjeposavski regiji, kjer smo na podlagi vzorčnih podatkov zaznali samo zgodnjo podjetniško aktivnosti iz priložnosti, najnižjo vrednost koeficienta motivacije pa imajo v Zasavski (1,1) in Pomurski (3,6) regiji tam je torej vrednost razmerja med indeksoma TEA-priložnost in TEA-nujnost najnižja. Regionalna analiza po spolu je potrdila splošno nižjo raven zgodnje podjetniške aktivnosti žensk, hkrati pa je v nasprotju s pričakovanji pokazala tudi nekaj večjih regionalnih razlik med spoloma. Po tem kriteriju posebej izstopa Obalno-kraška regija, ki je edina statistična regija, kjer je raven zgodnje podjetniške aktivnosti žensk višja kot pri moških. Moška prevlada je manjša tudi v Goriški in Koroški regiji, medtem ko sta regiji s pretežno moškim zgodnjim podjetništvom predvsem Notranjsko-kraška (regija z najvišjim indeksom TEA) in Zasavska regija. Pri indeksu TEA-moški se od slovenskega povprečja (5,76 odstotka) statistično značilno razlikujejo tri regije (Notranjsko-kraška regija v pozitivni smeri ter Goriška regija in Jugovzhodna Slovenija v negativni smeri), medtem ko se od slovenskega povprečja pri indeksu TEA-ženske (2,39 odstotka) statistično značilno razlikuje samo že prej omenjena Obalno-kraška regija. Največje regionalne razlike v motivacijski strukturi podjetnikov v zgodnjih fazah podjetniške aktivnosti po spolu so v Zasavski regiji, kjer je pri ženskah 36

39 Regionalna zgodnja podjetniška aktivnost v sloveniji (na podlagi vzorčnih podatkov) samo zgodnja podjetniška aktivnost iz nujnosti, v Jugovzhodni Sloveniji, kjer se moški podjetništva lotevajo le iz priložnosti, v Pomurski regiji, kjer je pri moškem prebivalstvu veliko več podjetništva iz priložnosti kot pri ženskem, in v Gorenjski regiji, kjer se ženske podjetništva lotevajo izključno iz priložnosti. Poskus razvrstitve statističnih regij v tri širše geografske regije (na Vzhodno, Osrednjo in Zahodno Slovenijo) se je z vidika upravičenosti takšnega združevanja izkazal kot neuspešen (slaba homogenost rezultatov v okviru novih regij in majhne razlike med novimi regijami). Na drugi strani je hierarhično razvrščanje z Wardovo metodo pokazalo, da je združevanje podobnih statističnih regij v večje skupine sicer mogoče, vendar pa dobljene skupine ne predstavljajo geografsko zaokroženih celot. Pri hierarhičnem razvrščanju, pri katerem smo za kriterij razvrščanja uporabili štiri spremenljivke, povezane s ključnimi kvantitativnimi in kvalitativnimi vidiki zgodnje podjetniške aktivnosti v regijah, se je za optimalno izkazalo pet skupin regij. Pri regionalni analizi zaznavanja podjetniškega okolja in podjetniške zmogljivosti se je izkazalo, da so večje regionalne razlike predvsem pri zaznavi lastnih podjetniških zmogljivosti. Pri tem delu analize v negativni smeri izstopata Zasavska regija in Jugovzhodna Slovenija, ki sta po vseh štirih obravnavanih kriterijih pod slovenskim povprečjem, v pozitivni smeri pa Osrednjeslovenska regija, ki je povsod nad slovenskim povprečjem. Na podlagi opravljene korelacijske analize med drugim ugotavljamo, kateri dejavniki v povprečju ugodno vplivajo na zgodnjo podjetniško aktivnost (skupno in predvsem podjetniško aktivnost iz priložnosti) v slovenski regiji to so odstotek prebivalstva z visoko izobrazbo, odstotek ljudi z zaupanjem v lastno znanje, potrebno za podjetništvo in odstotek ljudi, ki zaznava težnjo po egalitarizmu v državi. Z vidika primernih ukrepov ekonomske politike je pomembna identifikacija in delitev vplivnih dejavnikov na tiste, ki jih lahko ekonomska politika spremeni oz. usmerja relativno hitro, ter na tiste, ki se nanašajo na osebne zaznave ljudi na osnovi impulzov okolja in družbe, ki so povezani s kulturnimi in družbenimi normami v okolju ter jih je težko spreminjati, še posebej v krajšem časovnem obdobju. Rezultati raziskave nedvomno kažejo, da je znanje v smislu izobrazbe in znanje, ki je po mnenju ljudi potrebno za podjetništvo, izredno pomemben dejavnik. Ta rezultat je skladen z ugotovitvami nekaterih drugih raziskav. Tako npr. Mitchell et al. (2000) ugotavljajo, kako prepričanje v lastno znanje, izkušnje in sposobnosti, med drugimi dejavniki, v veliki meri pojasnjuje oziroma sovpada z odločitvijo posameznika, da ustanovi nov posel. Prav tako je v literaturi evidentirana korelacija med stopnjo zgodnje podjetniške aktivnosti in višjo izobrazbeno strukturo prebivalstva (npr. Mohapatra et al., 2007). Ukrepi ekonomske politike bi zato morali nujno biti usmerjeni v dvig splošne izobrazbene ravni prebivalstva na eni strani, po drugi strani pa še v pridobivanje specifičnih znanj, sposobnosti in kompetenc, potrebnih za podjetništvo. Drugače je pri ukrepih ekonomske politike, ki jih je težje spreminjati, še posebej v krajših časovnih obdobjih. Rezultati nekaterih raziskav, objavljeni v literaturi, namreč nakazujejo, da imajo enaki ukrepi ekonomske politike, ki ciljajo na spremembe kulturnih in družbenih norm in z njimi povezane percepcije ljudi v družbi, zelo različen učinek v različnih družbenih okoljih (Arenius in Minniti, 2005). Vprašanje zaznavanja egalitarizma v družbi kot nasprotja individualizmu zagotovo sodi v to področje. To je še pomembnejše zato, ker rezultati opravljenih analiz slovenskih regij kažejo, da lahko slovenske statistične regije razdelimo najmanj v dve skupini (med kriterije razdelitve so bili vključeni tudi takšni, ki jih štejemo v področje kulturnih in družbenih norm). Rezultati nekaterih raziskav namreč kažejo, da je znotraj posamezne družbe oziroma države nujno raziskovati kuturno različnost v povezavi z vključevanjem ljudi v podjetništvo in preiti tezo»en narod = ene kulturne in družbene norme«(garcia-cabrera in Garcia-Soto, 2008). Na tem področju regionalne analize tudi vidimo možnost in potrebo po nadaljnjih raziskavah. 37

40

41 2 Dijana Močnik Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo Povzetek Abstract V prispevku smo analizirali vstope in izstope podjetij v Sloveniji kot celoti in po statističnih regijah za obdobje in ugotovili, da so se vstopi v tem obdobju povečevali, izstopi pa zmanjševali. Stopnja vstopov se je leta 2005 v Sloveniji povečala za polovico glede na leto V opazovanem obdobju so se stopnje izstopov podjetij zmanjšale za tretjino. Ker je podjetniška dinamika tega obdobja spodbudna, smo želeli ugotoviti, koliko so novoustanovljena podjetja prispevala h gospodarski rasti. Z regresijsko analizo smo preverjali, če obstaja povezava med rastjo BDP in vstopi. Rezultati analize kažejo, da so vstopi pozitivno povezani z rastjo BDP, da pa se prispevek z leti zmanjšuje. Prispevek novoustanovljenih podjetij k rasti BDP se je namreč od leta 2000 zmanjšal iz 1,04 % na nič leta Največji padec se je zgodil po priključitvi Slovenije EU. Najpomembnejši dejavniki, ki so na vstope pozitivno vplivali v Sloveniji v proučevanem obdobju, so priključitev Slovenije EU, diverzifikacija regije in povprečna velikost podjetja. We analyzed firm-entries and firm-exits in Slovenia as a whole and across statistical regions for the period We discovered that, in this period, the number of entries has increased, while the number of exits decreased. In 2005, the rate of entry increased by a half in comparison to the year In the observed period, the rate of exits decreased by a third. As it appears that business dynamics was stimulating during this time, we decided to find out how big the contribution of newly established businesses to economic growth was. By using regression analysis we estimated if there was a relationship between the GDP growth rate and entries. The results show that entries are positively related to the GDP growth rate, but the contribution decreased across the years. The contribution of entries to the GDP growth decreased from 1.04 percent in 2000 to zero in The biggest decrease was estimated after Slovenia joined the EU. The most important factors which had a positive impact on entries are the accession of Slovenia to the EU, diversification of the region and the average size of the firm. 39

42 Različnost kot podjetniška priložnost 1 Uvod V zadnjem času je pozornost raziskovalcev vse bolj usmerjena v proučevanje povezave med podjetništvom in gospodarsko rastjo in zaposlenostjo (Baptista in Thurik, 2007). 1 Vztrajno visoke stopnje brezposelnosti in omejena gospodarska rast so razlog, da snovalci gospodarske politike iščejo možnosti za spodbujanje gospodarskega razvoja in zmanjšanje brezposelnosti v podjetništvu in samozaposlovanju. Evropa in druge industrijske regije se v zadnjih treh desetletjih soočajo z gospodarskim prestrukturiranjem, ki se kaže v zmanjševanju gospodarskega pomena klasične industrije in povečevanju novih in bolj kompleksnih tehnologij, kot so elektronika, software in biotehnologija, zaradi česar postaja pomembnejše podjetništvo in majhna podjetja, saj se zaradi novih tehnologij 1) zmanjšuje pomen ekonomije obsega v mnogih dejavnostih (Piore in Sabel, 1984; Carlsson, 1989; v Baptista in Thurik, 2007) in 2) skrajšuje produktni in tehnološki življenjski cikel, ki spodbuja nove vstope in majhna podjetja, ki imajo večje možnosti spopadati se z novimi radikalnimi spremembami kot velika podjetja (Christensen in Rosenbloom, 1995; v Baptista in Thurik, 2007). Visoke stopnje rojstev (vstopov) in smrti (izstopov) podjetij so postale običajni proces, ki se dogaja po panogah in geografskih področjih. Mnoge raziskave ugotavljajo, da imajo ti procesi pozitivne učinke na dolgoročno uspešnost gospodarstva. Podjetniška turbulenca namreč prispeva k bolj učinkoviti alokaciji resursov in spodbuja inovativnost. Ker želimo v Sloveniji spodbujati gospodarstvo tudi s povečevanjem podjetniške aktivnosti, smo se odločili ugotoviti, če obstaja povezava med podjetniško dinamiko (vstopi in izstopi podjetij) in gospodarsko rastjo, merjeno s stopnjo rasti bruto domačega proizvoda. Empirične raziskave namreč ugotavljajo, da rast ni omejena le na velika uveljavljena podjetja, pač pa je povečanje ekonomskih resursov, merjeno s spremembo dodane vrednosti, z rastjo prihodkov ali zaposlenih, lahko tudi posledica večje podjetniške dinamike, ki se ustvarja z vstopi in izstopi podjetij (Hart in Harvey, 1995; Fölster, 2000; Acs in Armington, 2002). V prispevku empirično ugotavljamo, če je mogoče pripisati dejanske ekonomske učinke v Sloveniji tudi odločitvi nekaterih ljudi, da postanejo podjetniki. Prispevek nadaljujemo s predstavitvijo relevantne teoretične in empirične literature, ki obravnava povezavo med podjetništvom in gospodarsko rastjo. V 3. poglavju predstavljamo vstope in izstope podjetij v Sloveniji. V 4. poglavju predstavimo glavno raziskovalno hipotezo o vplivu vstopov na gospodarsko rast, njeno empirično preverjanje in rezultate analize. V 5. poglavju postavimo še dodatne raziskovalne hipoteze o povezavi in vplivu najpomembnejših dejavnikov na vstope podjetij v Sloveniji, jih empirično analiziramo in predstavimo rezultate. V zadnjem poglavju so navedeni zaključki. 2 Povezava med podjetništvom in gospodarsko rastjo Že vse od sedemdesetih let dalje raziskovalci empirično dokazujejo, da k razvoju vedno bolj prispevajo majhna in srednje velika podjetja, s čimer se podjetniku priznava vloga pospeševalca gospodarske rasti in razvoja (Braunerhjelm, 2007). Vstopi in izstopi podjetij so namreč povezani tudi s procesi inovacij in spremembami v panogi (Dosi et al., 1993, v Cellejon in Segara, 1999). Nova podjetja so, v primerjavi s starimi, pripravljena razvijati, uporabljati in uvajati radikalne inovacije in spremembe, kar se zrcali v večjih prihodkih in produktivnosti (Casson 2002a, 2002b, Baumol, 2007; v Braunerhjelm, 2007). Več kot je majhnih podjetij (kar novoustanovljena podjetja praviloma so), 1 Proučevanje prispevka podjetništva k panožni dinamičnosti in gospodarskemu razvoju je postalo še posebej zanimivo, odkar je Evropska komisija v Lizboni leta 2000 zapisala, da bo postala Evropa do leta 2010 najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu (Braunerhjelm, 2007). 40

43 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo večji učinek ima to na deregulacijo, povečano konkurenčnost, boljše izkoriščanje novih tehnologij in znanja (Jovanovic in Rousseau, 2005; v Braunerhjelm, 2007). Po Audretschtu (1995a, 1997, v Cellejon in Segara, 1999) posameznik, ki želi uresničiti inovacijo, to lahko stori tako, da ustanovi podjetje. Na vstope pa vplivajo še tehnološke možnosti, ki so zelo različne po panogah, saj so odvisne od hitrosti specifičnih tehnoloških inovacij. Spodbujanje vstopov je dolgoročno koristno za družbo, saj so empirične raziskave pokazale, da so majhna podjetja inovativna na relativno neraziskanih področjih tehnologije (Almeida in Kogut, 1997; Almeida, 1999; v Braunerhjelm, 2007) in da so pogosteje pripravljena uvajati radikalne inovacije (Rothwell in Zegveld, 1982; Baumol, 2004; v Braunerhjelm, 2007), kar ima za posledico večjo učinkovitost in produktivnost ter rast (Durnev et al., 2004, Aghion et al., 2004, 2005; Acemoglu et al., 2006, 2006; Chun et al., 2007; v Braunerhjelm, 2007). Aghion et al. (2006, v Braunerhjelm, 2007) so pokazali, da vstopi podjetij predstavljajo grožnjo, oz. imajo pozitivni učinek predvsem na obstoječa podjetja, ki so inovativna. Izkazalo se je, da nova podjetja, ki so bliže tehnološkim dosežkom in delujejo v bolj heterogenem okolju, ali pa so bila pred kratkim ustanovljena, organizirajo svoje poslovanje na bolj decentraliziran način, zato da povečajo svoje absorpcijske sposobnosti (Acemoglu et al., 2006, v Braunerhjelm, 2007). Starejše kot je podjetje, manj se je pripravljeno odzivati na spremembe (Aldrich in Auster, 1990; v Braunerhjelm, 2007). Zato so taka podjetja pripravljena razvijati manj tvegane in postopne inovacije, medtem ko nova podjetja razvijajo, uporabljajo in uvajajo radikalne inovacije, ki podjetju prinašajo konkurenčno prednost. Nova podjetja niso obremenjena s preteklostjo in»ujetostjo«, pač pa tekmujejo na šumpeterjanski način kreativne destrukcije (Braunerhjelm, 2007). Empirični podatki za različne države kažejo, da obstaja po panogah velika variabilnost vstopov in izstopov. Variabilnost je dodatno opredeljena tudi z življenjskim ciklom izdelka. Za fazo uvajanja izdelka na trg so značilne hitre produktne inovacije, posledica tega pa so visoke stopnje vstopov in izstopov podjetij. V fazi rasti trga se upočasnijo produktne inovacije zaradi postopne standardizacije izdelka in zato, ker postane pomembno izkoriščanje ekonomije obsega. Stopnja vstopov in število podjetij na trgu se v fazi zrelosti, ki sledi rasti, stabilizira. V fazi zrelosti se poveča cenovna konkurenca, zaradi česar je manj vstopov in več izstopov podjetij. Vstopi in izstopi so torej zagotovo povezani z inovativnimi sposobnostmi podjetnikov. Vendar se veliko vstopov zgodi tudi zato, ker novo podjetje posnema že obstoječa podjetja. Za vstope, ki so posledica inovacij, lahko pričakujemo, da imajo pozitivni učinek na gospodarsko rast. Zavedati pa se je treba tudi dejstva, da je povečano število izstopov podjetij povezano z recesijo in manjše s konjunkturo. Vemo tudi, da so vstopi in izstopi po panogah medsebojno povezani, kar pomeni, da so v panogah z visoko stopnjo vstopov tudi izstopi številni. James Schmitz (1989, v Braunerhjelm, 2007) je razvil model, ki kaže, da povečanje deleža podjetnikov vpliva na povečanje dolgoročne rasti skozi posnemanje imitacijo. Lucas (1988) je izpostavil neposredno povezavo med podjetniki in»mehkimi«vrednotami, s čimer je mislil na eksternalije, ki izhajajo iz posebne oblike človeškega kapitala, imenovanega podjetnik, ki se zrcali v različnih stopnjah rasti po državah. Za rast je poleg znanja, sposobnosti posameznika in priložnosti, pomembna tudi lokacija (regija, prostorska dimenzija), ki se omenja kot pomembna od osemdesetih let dalje. Nova ekonomska geografska teorija ugotavlja, da ekonomske aktivnosti niso prostorsko enakomerno razporejene (Braunerhjelm et al., 2000). Krivda za to se pripisuje predvsem obstoječim ekonomijam obsega. Če ekonomije obsega ne bi bile pomembne, bi bila vsa področja enako razvita. Novejše raziskave so šele pred kratkim zaznale povezavo med rastjo in prostorsko koncentracijo. Teoretično je dokazano, da lokacije z večjim obsegom znanja postanejo zanimive za podjetnike in podjetja iz drugih okolij, s čimer se vzpostavi trajen mehanizem rasti na takem področju (Waltz, 1996; Baldwin, 1999; Baldwin in Forslid, 2000; Black in Henderson, 1999, Fujita et al., 1999; Martin in Ottaviano, 1999, 2001; Baldwin, et al., 2001; Fujita in Thisse, 2002; Hendersson in Thisse, 41

44 Različnost kot podjetniška priložnost 2004, v Braunerhjelm, 2007). Povedano drugače, to pomeni, da je za prenos znanja potrebna geografska bližina. Tehnološko in podjetniško znanje in inovacije se ne pojavljajo v določeni regiji le zato, ker ima tam nekdo sposobnosti in določene potrebne začetne proizvodne resurse, pač pa zato, ker ima za konkuriranje na voljo vsa potrebna sredstva, ki so se razvila v njegovem lokalnem okolju. Inovacijski procesi so namreč po mnenju mnogih avtorjev zelo pogojeni s procesi v lokalnem okolju, saj inovacije zahtevajo izmenjavo kompleksnega znanja, ki ga je mogoče dobiti le v določenem regionalnem okolju (Lundvall, 1992; Antonelli, 1995, 1997, v Braunerhjelm, 2007). Upravljanje inovacijskih procesov je torej lokalno pogojeno z medsebojno odvisnostjo, komplementarnostjo in mreženjem med različnimi akterji, inovacijske sposobnosti pa odvisne od izmenjave splošnega znanja in procesov učenja, ki so vtkani v znanje in tržno okolje v določeni regiji (Braunerhjelm, 2007). Ker torej na gospodarsko rast lahko vplivajo podjetniki in lokalno okolje, v katerem ti podjetniki delujejo, smo se odločili, da v prispevku proučimo, kako je z vplivom novih podjetij na gospodarstvo v Sloveniji kot celoti in regionalno v obdobju Empirično smo proučili, če je bila slovenska gospodarska rast tudi odraz podjetniške dinamike, ki jo merimo z vstopi podjetij (Hicks, 1988, 1990, 1993). Po Schumpetru je»kreativna destrukcija«ključni razlog za zamenjavo manj učinkovitih podjetij z novimi, manjšimi in bolj inovativnimi podjetji (Schumpeter, 1934). Vplive vstopov in/ali izstopov podjetij so proučevali že mnogi raziskovalci. Kateri vidiki so bili predmet proučevanja, kaže kratek pregled nekaterih že opravljenih raziskav. Maria Callejón in Agisto Segarra sta, na primer, proučevala povezavo med podjetniško dinamiko (rojstva in smrti podjetij) in rastjo skupne faktorske produktivnosti po panogah in regijah v Španiji in ugotovila, da ustanovitve novih podjetij v industriji vplivajo pozitivno na rast celotne faktorske produktivnosti po regijah in panogah (1999). Pozitivna povezava med rastjo na regionalni ravni in podjetništvom je bila ocenjena tudi za Švedsko (Fölster, 2004). Stefan Fölster je ugotavljal, če ima samozaposlovanje pozitivni učinek na vsesplošno zaposlenost na Švedskem (2000). Vinod Sutaria in Donald A. Hicks sta raziskovala vpliv vstopov in izstopov podjetij na ustanavljanje novih podjetij v industriji (sekundarnem sektorju gospodarstva) (2004). Pamela Mueller, André van Stel in David J. Storey so proučevali učinek formiranja novih podjetij na regionalni razvoj v Veliki Britaniji (2006). Povezavo med podjetništvom (izraženo s stopnjo lastništva podjetij) in brezposelnostjo na Portugalskem sta proučevala Rui Baptista in Roy Thurik (2007). André van Stel, Roy Thurik, Ingrid Verheul in Lendert Baljeu so proučevali povezavo med podjetništvom (merjeno s fluktuacijo stopnje lastništva podjetij) in brezposelnostjo na Japonskem (2007). Martin Carree, André van Stel, Roy Thurik in Sander Wennekers so ugotavljali povezanost med gospodarsko rastjo in lastništvom podjetij (2007). Nobuyuki Harada je ugotavljal razloge za izstop podjetij na Japonskem (2007). Michael Fritsch in Pamela Mueller sta proučevala učinek formiranja novih podjetij na regionalni razvoj v Nemčiji in ugotovila, da imajo regije z večjo stopnjo vstopov podjetij tudi višje stopnje rasti, čeprav te povezave ni bilo zaznati za obdobje 1980 in začetek 1990, ko sta avtorja opravila podobno raziskavo (2002). Tudi raziskava za ZDA je pokazala pozitivno povezavo med podjetništvom in regionalno rastjo (Reynolds, 1999). Če na kratko povzamemo, je mogoče sklepati, da novoustanovljena podjetja lahko vplivajo na gospodarsko rast. Zakaj? Zato, ker oseba, ki je ustanovila novo podjetje, sčasoma zaposluje ne le sebe, pač pa tudi druge ljudi, s čimer se zaposlenost in posledično novo ustvarjena vrednost (= BDP) poveča. Vendar se zaradi vstopov podjetij gospodarska rast in zaposlenost lahko tudi zmanjšata, saj so zaradi novih vstopov nekatera podjetja prisiljena prenehati s poslovanjem, ker se, kot posledica vstopov novih podjetij, zmanjša povpraševanje po njihovih izdelkih in storitvah (Reynolds et al., 1994). Ker se omenjena nasprotujoča si vpliva dogajata istočasno, je negotov neto učinek podjetniške dinamike v družbi. Končni neto učinek je namreč odvisen od tega, kateri od vplivov je bil pomembnejši, na kar pa še dodatno vpliva specifično okolje in čas, kakor še nekateri drugi dejavniki. Po Petru Johnsonu in Simonu Parkerju (1996, v Sutaria in Hicks, 2004), je neto 42

45 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo učinek vstopov in izstopov podjetij posledica konkurence oz. učinka multiplikatorja. Povečano število vstopov je lahko posledica večjega števila izstopov, ki so se zgodili zaradi povečanja konkurence (vpliv konkurence). Hkrati pa je tudi možno, da povečani vstopi ne povzročijo izstopov podjetij zaradi povečanega povpraševanja (učinek multiplikatorja), ki so ga spodbudili prav vstopi novih podjetij. Ravno tako pa so izstopi lahko posledica učinkov konkurence in multiplikatorja, ki so jih povzročili vstopi oz. izstopi podjetij. Kljub naporom različnih raziskovalcev, da bi razložili različne učinke ustanavljanja novih podjetij oz. ukinjanja podjetij, opravljene empirične raziskave nimajo enotnih zaključkov in mnoga vprašanja ostajajo odprta, zaradi česar ni mogoče oblikovati enotnih in jasnih orodij, predpostavk in ugotovitev za ta vitalno pomemben ekonomski proces. Seveda so rezultati raziskav različni tudi zato, ker so pridobljeni na osnovi konceptualno različnih modelov in podatkov, ki jih ni mogoče neposredno primerjati, ker so v analizi uporabljene različne panoge (dejavnosti), ker so bile opravljene za različne države, časovna obdobja, ali so bile uporabljene različne metodologije zbiranja in obdelovanja podatkov ipd. Zato ni presenetljivo, da so dobljeni rezultati študij tudi nasprotujoči. Na primer, Richard Highfield in Robert Smiley (1987, v Sutaria in Hicks, 2004) in David B. Audretsch in Michael Fritsch (1994, v Sutaria in Hicks, 2004) ugotavljajo, da je stopnja brezposelnosti pozitivno povezana z vstopi (se pravi, da povečano število vstopov vpliva na povečanje brezposelnosti), medtem ko Bernard Guesnier (1994, v Sutaria in Hicks, 2004) in Gioacchino Garofoli (1994, v Sutaria in Hicks, 2004) ugotavljata, da je ta povezava močno negativna (kar pomeni več kot je vstopov, manjša je brezposelnost). Nasprotujoči si raziskovalni rezultati oz. neenotne ugotovitve so razlog, da je tovrstnih raziskav veliko, vendar različni rezultati in ugotovitve povzročajo zmešnjavo med raziskovalci kakor tudi snovalci političnih ukrepov, na osnovi katerih bi radi dosegli želene cilje. Nedvomno je res, da je dinamika ustanavljanja novih podjetij zelo kompleksen proces, ki je odvisen od mnogih, med seboj nepovezanih in soodvisnih dejavnikov ter specifičnih lastnosti lokalnih pogojev, ki jih je eksplicitno nemogoče v celoti vključiti v modele, s katerimi se proučujejo povezave med regionalno podjetniško dinamiko in gospodarsko rastjo. S svojo empirično raziskavo prispevamo drobec v mozaik dognanj na področju modelov rasti, ki štejejo podjetnika in znanje za endogena dejavnika rasti na regionalni in nacionalni ravni. 2 3 Proces vstopov in izstopov v slovenskem gospodarstvu Empirično raziskavo začenjamo z analizo stopenj vstopov in izstopov v Sloveniji za obdobje od leta 2000 do Podatke za vstope podjetij in aktivna podjetja smo črpali iz dostopnih longitudinalnih (panelnih) nacionalnih podatkovnih baz Statističnega urada Republike Slovenije (SURS). Večinoma so podatki dostopni na spletu. Glavni vir podatkov za SURS je Statistični poslovni register (SPR), ki pridobiva podatke iz Poslovnega registra Slovenije (PRS), ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Vir zajetja enot za posamezno leto opazovanja je stanje enot v PRS dne , vključno z enotami, ki so bile med letom opazovanja v PRS ukinjene. Poleg podatkov v PRS so vir podatkov za SPR tudi podatki iz drugih administrativnih zbirk ter podatki, zbrani v skladu s programom statističnih raziskovanj. 2 Neoklasični modeli rasti štejejo podjetnika in znanje za zunanji (eksogeni) dejavnik. Šele zadnjih let se je začela pojavljati literatura, ki združuje ekonomske spremenljivke znanje, podjetništvo in gospodarski razvoj. Jasno postaja, da procesov rasti ni mogoče razumeti, če vanje ne vključimo resničnega»agenta sprememb«- podjetnika. Šele skozi upoštevanje podjetnika kot temeljnega dejavnika rasti na mikro ravni se omogoča razumevanje rasti skozi procese obnašanja posameznika ali kreativne destrukcije. Podjetnik tako prevzema posebno ekonomsko funkcijo, ki mu jo je eksplicitno pripisoval že Schumpeter (1947), zaradi česar ga je mogoče povezovati s sodobnimi (endogenimi) teorijami rasti, temelječih na znanju in podjetništvu. Obširnejši pregled teorij rasti je podan v Braunerhjelm,

46 Različnost kot podjetniška priložnost Za izračun stopnje vstopov podjetij (novoustanovljenih podjetij) se najpogosteje uporabljata ekološki in delovno tržni pristop. Ekološki pristop standardizira število novih podjetij glede na že obstoječe število podjetij. Tega smo uporabili v raziskavi. Tako izračunana stopnja vstopov meri sposobnost lokalne populacije podjetij, da se prilagajajo na spreminjajoče se okoljske pogoje, oz. je merilo nadomeščanje starih podjetij z novimi (Sutaria in Hicks, 2004; Callejón in Segarra, 1999). Delovno tržni pristop standardizira število novoustanovljenih podjetij glede na število regionalne delovne sile, s čimer se ugotavlja razpoložljivi podjetniški potencial v regiji. Takšno merilo za merjenje vstopov novih podjetij so uporabljali v svojih raziskavah Paul Reynolds (1994) ter John R. Baldwin in Paul K. Gorecki (1991) (v Callejón in Segarra, 1999). V tabeli 1 in 2 so podatki o vstopih, izstopih, neto vstopih, skupnih vstopih in izstopih ter volatilnosti po statističnih regijah za obdobje Vsako leto vstopi v posamezno panogo relativno veliko število podjetij. V Sloveniji kot celota je leta 2005 znašala stopnja novoustanovljenih podjetij 8,97 % (tabela 1, na koncu poglavja 3). Tega leta je bilo največ podjetij ustanovljenih v Obalno-kraški regiji (12,23 %), najmanj pa v Koroški regiji (6,24 %). Precej podjetij panogo oz. regijo tudi zapusti. Največ podjetij, ki so v Sloveniji leta 2005 prenehala poslovati, je iz Zasavske regije (6,32 %), najmanj pa iz Goriške regije (3,62 %). Glede na to, da se vstopi in izstopi dogajajo istočasno, je smiselno izračunati stopnjo neto vstopov, ki je razlika med vstopi in izstopi. V tabeli 1 je podana tudi skupna stopnja vstopov in izstopov, ki je vsota vstopov in izstopov, ter volatilnost, ki je razlika med skupno stopnjo vstopov in izstopov in absolutno vrednostjo neto vstopov. Podobna merila t.i. podjetniške dinamike so uporabljena tudi v drugih podobnih raziskavah (npr. v Callejón in Segarra, 1999). Vidimo lahko (tabela 1), da so se vstopi od leta 2004 naprej, ko se je Slovenija priključila Evropski uniji, precej povečali. Leta 2005 se je stopnja vstopov v Sloveniji povečala na 9 %, kar je za polovico v primerjavi z letom 2000, ko je znašala 6,15 %. Samo v Koroški regiji se stopnja vstopov ni povečala (leta 2000 je znašala 7,02 %, leta 2005 pa 6,24 %). Največje povečanje stopnje vstopov je doživela Obalnokraška regija (iz 6,35 % v letu 2000 na 12,23 % leta 2005) in Goriška regija (5,21 % leta 2000, 8,05 % leta 2005). Podatki o preostalih kazalcih podjetniške dinamike so v tabeli 1. V opazovanem obdobju so se stopnje izstopov podjetij zmanjšale. Stopnja izstopov podjetij v Sloveniji se je zmanjšala na 4,4 % leta 2005 glede na 6,15 % leta 2000, in je za skoraj ¾ manjša od stopnje vstopov. Toda poleg vstopov in izstopov je relevanten podatek o neto vstopih, ki je razlika med stopnjo vstopov in izstopov. Stopnja neto vstopov za Slovenijo kot celoto je v vseh letih pozitivna, kar pomeni, da je bilo v posameznem letu več novoustanovljenih podjetij, kot jih je prenehalo s poslovanjem. Vendar pa so v nekaterih regijah v posameznih letih stopnje neto vstopov tudi negativne, in sicer v: Pomurski regiji v letih in 2004; Podravski regiji leta 2002; Koroški regiji v letih in 2004; Savinjski regiji v letih ; Zasavski regiji v letih ; Jugovzhodni regiji v letih ; Gorenjski regiji leta 2003; Notranjsko-kraški regiji v letih ; Goriški regiji v letih in Obalno-kraški regiji v letih (tabela 1). Deskriptivna statistika podjetniške dinamike je podana v tabeli 2 na koncu poglavja 3. Izračunani korelacijski koeficienti med vstopi in izstopi kažejo, da je povezava za Slovenijo kot celoto zanemarljiva, saj znaša -0,071, kar pomeni, da vstopi podjetij ne vplivajo na izstope. 4 V vseh regijah je korelacija med vstopi in izstopi negativna, razen v Pomurski regiji, kjer je pozitivna in znaša 0,407 in Koroški regiji (0,206), kar pomeni, da je v teh regijah prisoten učinek konkurence, kar pomeni, da zaradi novih podjetij nekatera obstoječa podjetja prenehajo s poslovanjem. Korelacija je najmanjša v Podravski regiji (-0,016). Zelo močno in negativno korelacijo (-0,737) ima 3 V analizo so zajeta podjetja, ki se uvrščajo po standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) v dejavnosti C-K: C Rudarstvo; D Predelovalne dejavnosti; E Oskrba z elektriko, plinom in vodo; F Gradbeništvo; G Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe; H Gostinstvo; I Promet, skladiščenje in zveze; J Finančno posredništvo; K Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve. 4 Za določitev jakosti korelacije med spremenljivkami (npr. nepomembna, 0,01-0,09; nizka, 0,1-0,29; srednja, 0,3-0,49; močna, 0,5-0,69; zelo močna, 0,7-0,89; skoraj popolna, 0,9-1) izhajamo iz (David de Vaus, 2004). 44

47 Obalno-kraška regija in pomeni, da povečanje vstopov povzroči zmanjšanje izstopov in obratno. To pomeni, da je v tej regiji prisoten učinek multiplikatorja. Novi vstopi ne povzročajo izstopov, pač pa omogočijo več posla tudi obstoječim podjetjem v regiji. Precejšnja negativna korelacija je tudi v Osrednjeslovenski regiji (-0,524) in Notranjsko-kraški regiji (-0,506). Za ostale regije znaša korelacijski koeficient od -0,152 do -0, Tabela 1: Podjetniška dinamika v Sloveniji po regijah, Regija SLOVENIJA Pomurska Podravska Koroška Savinjska Leto Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti ,36 6,15 0,21 12,51 12, ,51 6,34 0,17 12,85 12, ,20 7,14 0,06 14,34 14, ,54 6,07 0,47 12,61 12, ,29 7,17 1,12 15,46 14, ,97 4,40 4,56 13,37 8, ,65 5,99-0,34 11,63 11, ,60 6,73-0,13 13,34 13, ,28 7,93-0,64 15,21 15, ,66 6,66 0,00 13,32 13, ,47 8,50-1,03 15,97 17, ,66 5,71 1,95 13,37 11, ,98 6,98 0,00 13,96 13, ,86 7,19 0,67 15,05 14, ,89 8,19-0,30 16,09 16, ,48 6,82 0,66 14,30 13, ,05 8,13 0,92 17,18 16, ,86 5,62 3,24 14,48 11, ,02 5,70 1,32 12,73 11, ,19 6,79-0,60 12,99 13, ,05 7,68-1,63 13,73 15, ,04 5,10 0,94 11,14 10, ,23 7,33-0,11 14,56 14, ,24 4,08 2,16 10,32 8, ,07 5,84 0,23 11,92 11, ,71 6,76-1,05 12,47 13, ,14 7,48-1,34 13,62 14, ,88 6,18-0,29 12,06 12, ,45 7,54-0,09 14,99 15, ,04 4,13 3,91 12,17 8,26 45

48 Različnost kot podjetniška priložnost Regija Zasavska Spodnjeposavska Jugovzhodna Osrednjeslovenska Gorenjska Notranjsko-kraška Leto Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti ,57 7,03-1,47 12,60 14, ,95 7,24-0,29 14,19 14, ,94 8,38-1,45 15,32 16, ,80 7,59 0,22 15,39 15, ,99 6,80 3,19 16,80 13, ,49 6,32 2,18 14,81 12, ,82 6,23-0,41 12,05 12, ,18 7,44-1,26 13,62 14, ,77 7,29-1,52 13,06 14, ,84 5,38 0,45 11,22 10, ,42 6,87 0,55 14,28 13, ,85 4,39 2,47 11,24 8, ,00 6,10-1,11 11,10 12, ,50 6,42-0,93 11,92 12, ,50 7,45-1,95 12,95 14, ,29 6,41-1,12 11,70 12, ,89 6,79 0,10 13,68 13, ,54 4,09 2,45 10,62 8, ,80 5,78 1,02 12,58 11, ,64 5,51 1,14 12,15 11, ,69 6,30 1,40 13,99 12, ,88 5,70 1,18 12,59 11, ,30 6,37 1,93 14,67 12, ,33 3,88 5,45 13,21 7, ,84 5,75 1,09 12,59 11, ,64 5,78 0,86 12,42 11, ,27 6,91 0,36 14,18 13, ,83 5,87-0,04 11,70 11, ,27 7,23 1,03 15,50 14, ,26 4,27 4,99 13,53 8, ,47 5,63 0,84 12,10 11, ,52 7,10-1,57 12,62 14, ,69 7,07-0,37 13,76 14, ,92 4,87 1,04 10,79 9, ,84 6,65 0,18 13,49 13, ,15 4,33 3,83 12,48 8,66 46

49 47 Regija Goriška Obalno-kraška Leto Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti ,21 5,95-0,74 11,16 11, ,15 6,28-1,13 11,44 12, ,61 7,33-1,72 12,94 14, ,44 5,39 0,05 10,84 10, ,16 7,06 0,09 14,22 14, ,05 3,62 4,44 11,67 7, ,35 7,77-1,42 14,12 15, ,76 7,06-0,30 13,83 14, ,49 7,14 1,35 15,63 14, ,15 7,21 0,94 15,35 14, ,04 8,25 0,79 17,30 16, ,23 5,03 7,20 17,27 10,07 Vir: Lastni izračuni iz podatkov SURS. Tabela 2: Deskriptivna statistika SLOVENIJA Pomurska Podravska Koroška Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti Minimum 6,36 4,40 0,06 12,51 8,80 Maximum 8,97 7,17 4,56 15,46 14,34 Mean 7,31 6,21 1,10 13,52 12,42 Std. Deviation 0,44 0,41 0,71 0,47 0,82 Minimum 5,65 5,71-1,03 11,63 11,41 Maximum 7,66 8,50 1,95 15,97 17,00 Mean 6,89 6,92-0,03 13,81 13,84 Std. Deviation 0,74 1,09 1,04 1,55 2,19 Minimum 6,98 5,62-0,30 13,96 11,24 Maximum 9,05 8,19 3,24 17,18 16,39 Mean 8,02 7,16 0,87 15,18 14,31 Std. Deviation 0,80 0,95 1,25 1,23 1,90 Minimum 6,04 4,08-1,63 10,32 8,15 Maximum 7,23 7,68 2,16 14,56 15,36 Mean 6,46 6,11 0,35 12,58 12,23 Std. Deviation 0,52 1,39 1,39 1,59 2,79 47

50 Različnost kot podjetniška priložnost Savinjska Zasavska Spodnjeposavska Jugovzhodna Osrednjeslovenska Gorenjska Notranjsko-kraška Goriška Obalno-kraška Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti Minimum 5,71 4,13-1,34 11,92 8,26 Maximum 8,04 7,54 3,91 14,99 15,08 Mean 6,55 6,32 0,23 12,87 12,64 Std. Deviation 0,96 1,27 1,90 1,21 2,54 Minimum 5,57 6,32-1,47 12,60 12,63 Maximum 9,99 8,38 3,19 16,80 16,76 Mean 7,62 7,23 0,40 14,85 14,45 Std. Deviation 1,52 0,71 1,92 1,40 1,42 Minimum 5,77 4,39-1,52 11,22 8,77 Maximum 7,42 7,44 2,47 14,28 14,87 Mean 6,31 6,27 0,05 12,58 12,53 Std. Deviation 0,68 1,19 1,46 1,27 2,38 Minimum 5,00 4,09-1,95 10,62 8,18 Maximum 6,89 7,45 2,45 13,68 14,89 Mean 5,79 6,21-0,43 12,00 12,42 Std. Deviation 0,75 1,14 1,55 1,14 2,27 Minimum 6,64 3,88 1,02 12,15 7,76 Maximum 9,33 6,37 5,45 14,67 12,74 Mean 7,61 5,59 2,02 13,20 11,18 Std. Deviation 1,06 0,90 1,71 0,96 1,81 Minimum 5,83 4,27-0,04 11,70 8,54 Maximum 9,26 7,23 4,99 15,50 14,46 Mean 7,35 5,97 1,38 13,32 11,94 Std. Deviation 1,23 1,04 1,82 1,38 2,09 Minimum 5,52 4,33-1,57 10,79 8,66 Maximum 8,15 7,10 3,83 13,76 14,19 Mean 6,60 5,94 0,66 12,54 11,89 Std. Deviation 0,91 1,18 1,82 1,06 2,36 Minimum 5,15 3,62-1,72 10,84 7,23 Maximum 8,05 7,33 4,44 14,22 14,66 Mean 6,10 5,94 0,17 12,05 11,88 Std. Deviation 1,21 1,34 2,21 1,29 2,69 Minimum 6,35 5,03-1,42 13,83 10,07 Maximum 12,23 8,25 7,20 17,30 16,51 Mean 8,50 7,08 1,43 15,58 14,16 Std. Deviation 2,10 1,10 3,00 1,49 2,20 48

51 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo Slovenija skupaj Stopnja vstopov Stopnja izstopov Stopnja neto vstopov Skupna stopnja vstopov in izstopov Stopnja volatilnosti Minimum 6,39 4,40-0,02 12,55 8,80 Maximum 8,81 7,17 4,40 15,27 14,34 Mean 7,25 6,21 1,04 13,46 12,42 Std. deviation 0,99 1,01 1,68 1,08 2,02 4 Glavna raziskovalna hipoteza o vplivu vstopov na gospodarsko rast in njena empirična analiza Z regresijsko analizo želimo ugotoviti, če vstopi podjetij v Sloveniji kot celoti in regionalno vplivajo na gospodarsko rast. Podatke za vstope podjetij in rast bruto domačega proizvoda (BDP) smo črpali iz dostopnih longitudinalnih (panelnih) nacionalnih podatkovnih baz SURS. Preračune v stopnje oz. odstotne spremembe smo izvedli sami. Stopnja vstopov bo uporabljena kot neodvisna spremenljivka, sprememba stopnje rasti BDP pa kot odvisna spremenljivka. Predpostavljamo, da vstopi pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, in da je ta vpliv po regijah različen. Glavna raziskovalna hipoteza H1 tako glasi: H1: Vstopi podjetij pozitivno vplivajo na gospodarsko rast Veljavnost hipoteze empirično preverjamo z regresijsko analizo. Najprej smo ocenili model združenih (pooled) podatkov, ki smo ga ocenjevali z metodo OLS (Ordinary Least Squares). Nato smo model postopoma izboljševali z ocenjevanjem LSDV (Least Square Dummy Variable) regresij, s pomočjo katerih je mogoče ocenjevati tudi specifične vplive posamezne enote opazovanja (v našem primeru regije) in časa. 5 V poglavju 4.1 nadaljujemo z združeno regresijo in predstavimo njene rezultate. V poglavju 4.2 ocenjujemo vpliv vstopov na gospodarsko rast z LSDV modeli in predstavimo njihove rezultate. 4.1 Združena (pooled) regresija Vpliv vstopov podjetij na gospodarsko rast analiziramo najprej za združene podatke 12 regij in 6 let opazovanja z regresijskim modelom (1), ki smo ga ocenili z OLS (pooled regression): Rast BDP it = a 1 + b 1 Vstopi it + e it i = 1, 2,, 72, t = 1, 2,, 6 kjer je rast BDP odvisna spremenljivka, podana kot odstotna sprememba rasti BDP, a 1 je stalni člen (konstanta), b 1 regresijski koeficient, vstopi so neodvisna spremenljivka in e it slučajni člen (člen napak), i je število opazovanj (12 regij krat 6 let), t so leta ( ). Rezultati modela (1) so podani v tabeli 3. Vidimo, da stopnja vstopov pojasnjuje 12,4 % variabilnosti rasti BDP. Regresijski koeficient b 1 je negativen in statistično značilen (-0,815, t = -3,127, sig = 0,003). To pomeni, da povečanje povprečne stopnje vstopov za 1 %, vpliva na zmanjšanje povprečne stopnje rasti BDP za 0,8 %. Ne da bi upoštevali druge možne vplive na BDP, smo torej ugotovili, da so vstopi, ki so se zgodili v Sloveniji v opazovanem obdobju, negativno vplivali na (1) 5 LSDV modeli se imenujejo tudi Fixed-Effects Modeli (FEM), ki so primerni za analizo panelnih podatkov. To je podatkov, kjer so za posamezno enoto opazovanja (v našem primeru regijo) na voljo podatki za več časovnih obdobij (v našem primeru 6 let). 49

52 Različnost kot podjetniška priložnost rast BDP. Ker je pojasnjevalna moč modela (1) relativno slaba, nadaljujemo z modeli, kjer bo poleg vstopov mogoče upoštevati še specifične dejavnike regij in časa. 4.2 LSDV (Fixed Effects) regresije S fixed-effects modelom (LSDV) (2) bomo izračunali vpliv vstopov in razvitosti regije na gospodarsko rast tako, da bomo dodali umetno spremenljivko za razvitost regije. Če posamezna regija v določenem letu presega mediano ustvarjenega BDP na prebivalca, je v tej regiji vrednost umetne spremenljivke 1, sicer pa 0: Rast BDP it = a 1 + b 1 Vstopi it + c 1 Razvitost regije i + e it (2) kjer je c 1 diferenčni koeficient stalnega člena a 1, ki upošteva vpliv razvitosti regije na gospodarsko rast. V kolikor je koeficient c 1 statistično značilen, se spremeni ocenjeni stalni člen za vrednost c 1 za tiste regije, v katerih BDP na prebivalca (= BDP p.c.) presega mediano slovenskega BDP p.c. Rezultati modela (2) so v tabeli 3. Vidimo, da se je izboljšal R 2, saj se je njegova vrednost v primerjavi z modelom (1) povečala za skoraj 6 %. 6 Ker je koeficient c 1 statistično značilen, se stalni člen poveča za njegovo vrednost 1,431 (v %)(t = 2,160, sig. = 0,034). V t.i. boljših regijah (bolj razvitih) vidimo, da se je povprečna stopnja rasti BDP povečala za 1,4 % in je posledica lokalnega gospodarskega okolja. Koeficient b 1 je isti kot prej, kar pomeni, da povečanje povprečne stopnje vstopov za eno enoto povzroči zmanjšanje povprečne stopnje rasti BDP za 0,8 %. Vidimo, da je izračunani determinacijski koeficient (R 2 ) modela (2) boljši od modela (1), kar smo še dodatno preverili z izračunom statistike omejitveni F (restricted F), katere vrednost je statistično značilna in zato rezultati modela (1) neveljavni. Z modelom (2) smo ugotovili, da je vpliv razvitosti regije na rast BDP pomemben. Na razvitost regije utegnejo vplivati mnogi dejavniki, kot na primer doseženi standard prebivalstva, rastoče panoge, diverzifikacija dejavnosti, investicije, gostota zaposlenosti, velikost podjetij, brezposelnost in še mnogi. Natančneje smo omenjene (in še katere druge) dejavnike empirično analizirali v poglavju 5, kjer smo ocenjevali njihov vpliv na ustanavljanje podjetij. Z modelom (3) smo izračunali vpliv vstopov, razvitosti regije in časa na gospodarsko rast. Dodali smo 5 umetnih spremenljivk za leta , medtem ko je leto 2000 izbrano za osnovo regresije. To pomeni, da izračunani koeficient a 1 velja za leto Posamezna umetna spremenljivka, ki predstavlja določeno leto, ima vrednosti 1 pri vseh opazovanjih i, ki se nanašajo na to leto, pri ostalih letih je vrednost te umetne spremenljivke 0: Rast BDP it = a 1 + b 1 Vstopi it + c 1 Razvitost regije i + d 1 Leto 2001 i + d 2 Leto 2002 i + + (3) d 5 Leto 2005 i + e it kjer koeficienti d 1 do d 5 predstavljajo diferenčne koeficiente ocenjenega stalnega člena modela (3). V kolikor je posamezni diferenčni koeficient statistično značilen, se za njegovo vrednost spremeni stalni člen, ki velja za leto 2000, saj je to leto izbrano za osnovo regresije. Rezultati ocenjenega modela (3) so v tabeli 3. Z dodatnimi spremenljivkami se R 2 poveča na 0, V modelu (3) je regresijski koeficient b 1 postal pozitiven, a statistično neznačilen. Razvitost regije ima pozitivni vpliv kot v modelu (2), le da je koeficient c 1 manjši. Znaša 0,931 (t = 2,171, sig. = 0,034). Negativni in statistično značilni so koeficienti d, ki povedo, za koliko se zmanjša stalni člen 6 Da je model boljši, potrjuje tudi izračunani omejitveni (Restricted) F, ki znaša 4,71 in je statistično značilen pri p = 0,05, kar pomeni, da so rezultati modela (1) neveljavni. 7 Omejitveni F znaša 19,879 in je statistično značilen pri p = 0,01. 50

53 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo v modelu (3), ki je posledica specifičnih značilnosti v letih Z modeloma (2) in (3) smo upoštevali variabilnost stalnega člena, medtem ko je bil regresijski koeficient vstopov fiksen. Poleg korekcije stalnega člena je smiselno oceniti še model, ki bo omogočil upoštevati vpliv regije in časa na gospodarsko rast tudi s spreminjajočim se regresijskim koeficientom neodvisne spremenljivke (vstopov) b 1. To je mogoče narediti z množenjem neodvisne spremenljivke (vstopi) z umetnimi spremenljivkami. S testnimi izračuni smo ugotovili, da je izboljšanje rezultatov doseženo, če v modelu zadržimo vpliv regije, torej diferenčni koeficient stalnega člena c 1, ki upošteva regionalni vidik, ter dodamo 5 spremenljivk, ki merijo vzajemni učinek (interaction effect) neodvisne spremenljivke in časa. Z modelom (4) smo tako izračunali vpliv vstopov, razvitosti regije in vzajemnih učinkov vstopov in let na gospodarsko rast: Rast BDP it = a 1 + b 1 Vstopi it + c 1 Razvitost regije i + f 1 (Leto 2001 i Vstopi it )+ (4) f 2 (Leto 2002 i Vstopi it ) + + f 5 (Leto 2005 i Vstopi it ) + e it i = 1, 2,, 71, t = 1, 2,, 6 kjer koeficienti f 1 do f 5 predstavljajo vzajemni učinek leta in stopnje vstopov v tem letu na povprečno stopnjo rasti BDP. Če bodo f koeficienti statistično značilni, se vrednost regresijskega koeficienta b 1 za leto, za katero merimo vzajemni učinek, spremeni za ustrezno vrednost od f 1 do f 5. Rezultati modela (4) so v tabeli 3. Pojasnjevalna moč modela (4) je nekoliko boljša (R 2 = 0,698). Povečanje povprečne stopnje vstopov za enoto (1 %) povzroči povečanje povprečne stopnje rasti BDP (v letih ) za 1,04 enote (1,04 %) (t = 3,935, sig. = 0,000). Negativni in statistično značilni so tudi koeficienti vzajemnih vplivov stopnje vstopov posameznega leta in časa (tabela 3). Če povzamemo rezultate najboljšega modela, to je modela (4), vidimo, da imajo vstopi podjetij pozitiven vpliv na rast BDP, če upoštevamo Slovenijo kot celoto. Povečanje povprečne stopnje vstopov za eno enoto, torej 1 %, vpliva na povečanje povprečne stopnje rasti BDP za 1,04 enote, kar pomeni povečanje povprečne stopnje rasti BDP za 1,04 %. Če upoštevamo tudi razvitost regije, se povprečna stopnja rasti 5,6 % (stalni člen regresije), na katero vplivajo drugi dejavniki, ki v modelu niso zajeti eksplicitno, lahko poveča za dodatni 1 % v regijah z ustvarjenim BDP na prebivalca, ki presega mediano te vrednosti v Sloveniji v posameznem letu od 2000 do Leta 2005 je mediana te vrednosti znašala in so jo dosegale oz. presegale le naslednje regije: Savinjska, Jugovzhodna Osrednjeslovenska (z najvišjim BDP p.c ), Gorenjska, Goriška in Obalno-kraška. Toda z upoštevanjem vzajemnega vpliva časa in vstopov podjetij se ocenjena vrednost koeficienta b 1 nekoliko zmanjša, in sicer leta 2002 za (0,436 x stopnja vstopov leta 2002) % (t = -3,724, sig. = 0,000), leta 2002 za 0,436 % (t = -3,724, sig. = 0,000), leta 2003 za 0,76 % (t = -6,476, sig. = 0,000), leta 2004 za 0,868 % (t = -7,085, sig. = 0,000) in leta 2005 za 1,054 % (t = -8,298, sig. = 0,000). Model (4) pokaže, da je vzajemni vpliv časa in vstopov podjetij na rast BDP negativen. To pomeni, da je bil učinek novoustanovljenih podjetij na rast BDP po letih naslednji: leta 2000 in ,04 %, leta 2002 (1,04 0,76) %, leta 2003 (1,04 0,868) %, in leta 2005 praktično ničen (1,041 1,054 = -0,013). Če ta rezultat povežemo z ugotovitvami iz analize vstopov in izstopov, ki smo jo naredili v poglavju 3, lahko ugotovimo, da so se v obdobju povečevali vstopi in hkrati zmanjševali izstopi podjetij po številu, da pa se to sorazmerno ne zrcali v njihovi dodani vrednosti. Toda bolj kot več podjetij po številu, bi želeli v gospodarstvu podjetja, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost. Prispevek novoustanovljenih podjetij k rasti BDP se od leta 2000 namreč zmanjšuje. Leta 2000 in 2001 je bil še 1,04 %, leta 2005 ga praktično več ni. Rezultati regresijske analize so torej pokazali, da vstopi pozitivno statistično značilno vplivajo na gospodarsko rast in so regionalno in časovno pogojeni. S tem smo potrdili glavno raziskovalno hipotezo. V naslednjem poglavju analiziramo tudi vzročno povezavo med vstopi in gospodarsko rastjo. 51

54 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 3: Vstopi podjetij in gospodarska rast (Odvisna spremenljivka: Rast BDP; Obdobje ; Metoda ocenjevanja: OLS in LSDV - fixed-effects) 52 Model (1) OLS Model (2) LSDV (Fixedeffects) Model (3) LSDV (Fixedeffects) Model (4) LSDV (Fixedeffects) a 1 14,930 14,184 10,222 5,625 Stalni člen (8,065)** (7,723)** (7,217)** (3,649)** b 1-0,815-0,815 0,288 1,041 Vstopi it (-3,127)** (-3,210)** (1,351) (3,935)** c 1 1,431 0,931 0,998 Razvitost regije it (2,160)* (2,171)* (2,378)* d 1-0,395 Leto 2001 (-0,519) d 2-2,444 Leto 2002 (-3,212)** d 3-4,686 Leto 2003 (-6,253)** d 4-5,430 Leto 2004 (-6,423)** d 5-7,044 Leto 2005 (-7,943)** f 1-0,096 Vzajemni vpliv: Leto 2001 Vstopi i, 2001 (-0,798) f 2-0,436 Vzajemni vpliv: Leto 2002 Vstopi i, 2002 (-3,724)** f 3-0,760 Vzajemni vpliv: Leto 2003 Vstopi i, 2003 (-6,476)** f 4-0,868 Vzajemni vpliv: Leto 2004 Vstopi i, 2004 (-7,085)** f 5-1,054 Vzajemni vpliv: Leto 2005 Vstopi i, 2005 (-8,298)** R 2 0,124 0,180 0,685 0,698 R 2 popravljeni 0,111 0,156 0,649 0,664 Število opazovanj F vrednost 9,781** 7,483** 19,253** 20,485** Durbin-Watson (DW) 1,664 1,712 1,779 2,046 Condition Index (CI) 10,808 12,475 17,835 21,743 Vir podatkov SURS. V oklepajih so t-vrednosti, * p < 0,05, ** p < 0,01; izračunana DW statistika v vseh modelih je večja od kritične vrednosti DWL, tako da v modelih ni prisotna pozitivna avtokorelacija; CI je v vseh modelih manjši od kritične vrednosti 30, kar pomeni, da je v modelu prisotna srednje močna multikolinearnost; 1 število opazovanj je manjše od 72 zaradi odstranitve opazovanj s pretirano odstopajočimi vrednostmi (outliers).

55 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo 4.3 Vzročnost povezave med gospodarsko rastjo in vstopi podjetij Vzročnost povezave med odvisno (rast BDP) in neodvisno spremenljivko (stopnja vstopov) ugotavljamo z Grangerjevim testom vzročnosti (Granger Causality Test) za združene (pooled) podatke z modeloma (5) in (6): Rast BDP it = α Vstopi + β Rast BDP + e (5) it i, t-1 it i, t-1 1it Vstopi it = λ it Vstopi i, t-1 + δ Rast BDP + e (6) it i, t-1 2it Rezultati analize, ki so v tabeli 4, kažejo, da so vstopi statistično značilna spremenljivka, ki v precejšnji meri vpliva na stopnjo gospodarske rasti. Vendar rezultati sami po sebi ne razkrivajo vzročnosti povezave med spremenljivkama. Temeljno vprašanje je, ali gospodarska rast povzroča vstope podjetij (rast BDP Vstopi), ali vstopi povzročajo gospodarsko rast (rast BDP Vstopi), kjer puščica ponazarja smer vzročnosti. Grangerjev test vzročnosti predpostavlja, da so relevantne informacije za napovedovanje posamezne spremenljivke, rasti BDP in vstopov, vsebovane v podatkih časovne serije teh spremenljivk (Gujarati, 2004). Testiramo tako, da ocenimo par regresij (5) in (6). Ker imamo dve spremenljivki, bomo ocenili bilateralno vzročnost. Model (5) domneva, da je sedanja rast BDP povezana s svojo lastno preteklo vrednostjo kot tudi preteklimi vstopi. Enako velja za model (6) za vstope podjetij. Obstajajo štiri možnosti: 1. enosmerna vzročnost od vstopov k rasti BDP, če je ocenjeni koeficient odloženih vstopov v (5) statistično značilno različen od nič (npr. α it 0) in ocenjeni koeficient odložene rasti BDP v (6) ni statistično različen od nič (npr. δ it = 0); 2. enosmerna vzročnost od rasti BDP k vstopom, če koeficient odloženih vstopov v (5) ni statistično različen od nič (npr. α it = 0) in je koeficient odložene rasti BDP v (6) statistično različen od nič (npr. δ it 0); 3. vzajemna vzročnost ali bilateralna vzročnost, ko so koeficienti vstopov in rasti BDP statistično značilno različni od nič v obeh regresijah; 4. domnevana neodvisnost med spremenljivkama, ko so koeficienti vstopov in rasti BDP statistično neznačilni v obeh regresijah. Z OLS smo izračunali, da je koeficient pri odloženi rasti BDP v (6) statistično značilno različen od nič (δ = -0,107, t = 6,739, sig. = 0,005), medtem ko koeficient pri odloženih vstopih v (5) ni statistično različen od nič (α = -0,43, t = -1,549, sig. = 0,127). To pomeni, da gre vzročnost od rasti BDP k vstopom (rast BDP Vstopi). Rezultati modelov (5) in (6) so v tabeli 4. Ker je koeficient negativen, to pomeni, da večja, kot je rast BDP, manjša bo stopnja vstopov. 53

56 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 4: Grangerjev test vzročnosti med rastjo BDP in vstopi podjetij Model (5) OLS (Odvisna spremenljivka: Rast BDP it ) α -0,430 Vstopi i, t-1 (-1,549) β 0,527 Rast BDP i,t-1 (5,272)** Model (6) OLS (Odvisna spremenljivka: Vstopi it ) λ 0,710 Vstopi i,t-1 (6,739)** δ -0,107 Rast BDP i,t-1 (-2,891)** R 2 0,378 0,522 R 2 popravljeni 0,356 0,505 Število opazovanj F vrednost 17,306** 30,614** Durbin-Watson (DW) 2,360 2,469 Condition Index (CI) 17,392 12,475 V oklepajih so t-vrednosti, * p < 0,05, ** p < 0,01; izračunana DW statistika v vseh modelih je večja od kritične vrednosti DW L, tako da v modelih ni prisotna pozitivna avtokorelacija; CI je v vseh korakih manjši od kritične vrednosti 30, kar pomeni, da je v modelu prisotna srednje močna multikolinearnost; 1 Število opazovanj je manjše, saj so v analizi uporabljene spremenljivke z enoletnim zamikom, pa tudi zaradi odstranitve opazovanj s pretirano odstopajočimi vrednostmi (outliers). 5 Dejavniki, ki vplivajo na ustanavljanje podjetij Ker smo z regresijsko analizo v poglavju 4 ugotovili, da je vpliv novoustanovljenih podjetij (vstopi) na gospodarsko rast pomemben, skoraj enako pomembni, ali celo bolj, pa so še drugi regionalni in časovni dejavniki, v tem poglavju ocenjujemo dejavnike (spremenljivke), ki po našem mnenju lahko vplivajo na vstope podjetij. 5.1 Dodatne raziskovalne hipoteze V nadaljevanju so navedene dodatne raziskovalne hipoteze, pod katerimi tudi navajamo, zakaj so naša predvidevanja takšna, kot smo jih zapisali v hipotezi: H2: Sredstva prebivalstva pozitivno vplivajo na vstope podjetij: Ker podjetnik za ustanovitev podjetja in zagon dejavnosti potrebuje zadostna finančna sredstva, predvidevamo, da se z rastjo sredstev prebivalstva povečujejo možnosti za nove vstope. Za to spremenljivko smo se odločili na osnovi teorije proizvodnih virov, po kateri je za začetek podjetniške poti odločilnega pomena, da podjetnik razpolaga z dovolj resursi, ki mu omogočajo uspešen začetek poslovanja in kasneje preživetje (Cooper et al., 1994; Cooper, 1995; Penrose, 1959; v Braunerhjelm, 2007). Finančni kapital je namreč eden od petih najpomembnejših virov podjetja (poleg človeškega, upravljalskega, panožno specifič- 54

57 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo nega in dostopa do trgov in resursov). Vsak vstop povzroča določene fiksne stroške, zato je vsako podjetje odvisno od kapitalnih injekcij za financiranje vstopov, ki jih zagotavlja finančni trg, ta pa je pogojen s prihranki gospodinjstev (Braunerhjelm, 2007). H3: Rast prihodkov in produktivnosti vpliva pozitivno na vstope podjetij: Bolj kot rasejo prihodki (in posledično dobički) oz. produktivnost, bolj mikavno je za podjetnika, da tudi sam izkoristi priložnosti (pozitivna korelacija), ki so ugodne zaradi velikega povpraševanja (konjunktura) ali pa zato, ker gre za produkt v začetni fazi življenjskega cikla, ko je rast dobra. Tudi ta dejavnik izhaja iz teorije proizvodnih virov, po kateri je odločitev podjetnika, da ustanovi podjetje, odvisna od tega, kakšne možnosti meni, da ima za dostopanje do trgov, kar je bistveno za ustvarjanje prihodkov (Dahlqvist et al., 2000; v Braunerhjelm, 2007). Ta hipoteza je povezana z dejstvom, da so nova podjetja v primerjavi s starimi pripravljena razvijati, uporabljati in uvajati radikalne inovacije in spremembe, kar se zrcali tudi v večjih prihodkih in produktivnosti (Casson, 2002a, 2002b; Baumol, 2007; v Braunerhjelm, 2007). Vstopi podjetij so namreč povezani prek kreativne destrukcije, katere rezultat so, z večjo učinkovitostjo in s tem produktivnostjo ter rastjo (in s tem prihodkov, zaposlenosti, produktivnosti) (Durnev et al., 2004; Aghion et al., 2004, 2005; Acemoglu et al., 2006, 2006; Chun et al., 2007; v Braunerhjelm, 2007). Nekatere raziskave so pokazale, da so vstopi povezani s pozitivnimi spremembami produktivnosti (Reynolds, 1999; Holtz-Eakin in Kao, 2003; v Braunerhjelm, 2007), medtem ko nekatere te povezave niso zaznale (Audretsch in Fritsch, 1996; Fritsch, 1997; v Braunerhjelm, 2007). Tudi Braunerhjelm in Borgman (2004) sta ugotovila pozitivni vpliv podjetnikov na regionalno rast, ki sta jo izrazila s produktivnostjo. H4: Diverzifikacija regije vpliva pozitivno na vstope podjetij: Večji kot je indeks diverzifikacije (ID), s katerim merimo razpršenost ustvarjenega prihodka po SKD dejavnostih v Sloveniji in po regijah, več vstopov podjetij lahko pričakujemo. Dovolj velik ID namreč kaže na manjšo koncentracijo panog in posledično lažji vstop novih podjetij, ki so praviloma majhna. Hipoteza izhaja iz povezave med heterogenostjo podjetja, vstopi in produktivnostjo. Ugotovljeno je, da je povečana podjetniška specifičnost in uspešnost povezana z naraščanjem števila manjših in novih podjetij (Pastor in Veronesi, 2005; Fink et al., 2005; v Braunerhjelm, 2007), kar se lažje dogaja v bolj heterogenih okoljih. Nova podjetja namreč ustvarjajo in se tudi odzivajo na nove proizvode, procese, poslovne modele, trge in spreminjajo pravila igre v svojih panogah (Bhide, 2000; v Braunerhjelm, 2007). Ugotovljeno je bilo, da so inovativne aktivnosti (in s tem nova podjetja) in rast bolj prisotne v bolj diverzificiranih regijah (Glaeser et. al., 1992; Feldman in Audretsch, 1999; Henderson in Thisse, 2004; v Braunerhjelm, 2007). Podjetniki skratka iščejo zanimive lokacije, kar je lahko povezano z deregulacijo (torej spodbudnim okoljem, ki je zanimivo za nove podjetnike). Bolj kot je regija diverzificirana, večja je verjetnost, da v njej delujejo manjša podjetja. Ugotovljeno je bilo, da se nova podjetja v večjem obsegu pojavljajo v panogah, za katere so značilna manjša podjetja (Audretsch, 1995b; v Braunerhjelm, 2007). H5: Bruto investicije v nova osnovna sredstva pozitivno vplivajo na vstope podjetij: Večje kot so investicije, bolj se lahko to zrcali v povečanem številu novoustanovljenih podjetij. S to spremenljivko posredno ocenjujemo, kakšna so lahko pričakovanja prihodnjih donosov novih podjetnikov, ki npr. zaradi ugodne davčne politike (olajšave od investiranih sredstev) bolj optimistično ocenjujejo prihodnost. S tem povezujemo podjetništvo, investicije in rast, pri čemer sta podjetništvo in rast endogena dejavnika, ki ju zagotavljajo investicije (zvezo smo prilagodili po Murphy, Schleifer in Vishny, 1991; v Braunerhjelm, 2007, ki so na podoben način povezali investicije v znanje, podjetništvo in rast). Ponudba podjetnikov je torej na nek način odvisna tudi od investicij v potrebne resurse v družbi. 55

58 Različnost kot podjetniška priložnost H6: BDP na prebivalca vpliva pozitivno na vstope podjetij: Ljudje z višjim standardom so sposobni financirati svojo dejavnost, po drugi strani pa je mogoče potencialno pričakovati uspešno poslovanje, če podjetnik lahko pričakuje zadovoljivo povpraševanje, ker je kupna moč potrošnikov zadovoljiva. Dejansko gre za zvezo med BDP in vstopi, ki smo jo proučevali v 4. poglavju, kjer smo ugotovili, da gre vzročna povezava od rasti BDP k vstopom. To pomeni, da je večji ustvarjeni BDP in s tem tudi BDP p.c. lahko dodatni vzrok za nove vstope podjetij, kar nas ponovno pripelje k teoriji proizvodnih virov, ki za začetek in zagon podjetja velik pomen pripisuje prav razpoložljivim virom. H7: Gostota zaposlenosti je negativno povezana z vstopi podjetij: Manjša kot je gostota zaposlenosti, več ljudi je morda brez službe in se zato odloči za lastno pot podjetništva ali predstavlja potencialni človeški vir za nova podjetja. Človeški viri so eden od pomembnih vrst kapitala (po teoriji proizvodnih virov), ki podjetju omogočajo povečati produktivnost in se oskrbeti z mrežnimi resursi ali priti do dragocenega znanja, ki je npr. specifično v določeni dejavnosti. H8: Povprečna velikost podjetja je negativno povezana z vstopi podjetij: Večja kot je velikost podjetja, manj verjetno je, da v okolju delujejo manjša podjetja, in da je okolje spodbudno za potencialne nove podjetnike. Richard E. Caves (1998) ugotavlja, da so vstopi in izstopi zelo povezani z obsegom podjetij. Pravi, da je podjetje, ki vstopa, praviloma majhno, in da se z obsegom podjetja zmanjšuje verjetnost izstopov. Empirično je že bilo ugotovljeno, da se nova podjetja v večjem obsegu pojavljajo v panogah, za katere so značilna manjša podjetja (Audretsch, 1995a; v Braunerhjelm, 2007). H9: Stopnja registrirane brezposelnosti je pozitivno povezana z vstopi podjetij: Večja kot je stopnja brezposelnosti, večja je verjetnost, da bodo nekateri brezposelni ljudje ustanovili svoje podjetje in si tako skušali zagotoviti preživetje. Pozitivno povezavo med vstopi in stopnjo brezposelnosti so ugotovili Audretsch in Fritsch, 1994 (v Sutaria in Hicks, 2004). Guesnier, 1994 in Gorofoli, 1994 (oboje v Sutaria in Hicks, 2004) pa sta ugotovila, da je povezava močno negativna. Da se pojavljata obe možnosti, je razlog v tem, da je mogoče pričakovati, da vstopi podjetij kmalu vplivajo na zmanjšanje brezposelnosti. Mnoge empirične raziskave so namreč pokazale, da glavnino novih delovnih mest ustvarjajo majhna podjetja (Brown et al., 1990; Loveman in Sengenberger, 1991, Davidsson et al., 1994, 1996; v Braunerhjelm, 2007) in med te brez dvoma spadajo nova podjetja. Res pa je, da obstaja razlika med regijami. V Evropi glavnina podjetij zaposluje le eno ali dve osebi (Wiklund, 1998; Andersson in Delmar, 2000; v Braunerhjelm, 2007), medtem ko v ZDA prevladujejo nova podjetja, ki zelo hitro povečujejo zaposlenost (gazele). Gazele so tudi v drugih državah (Wiklund in Shepherd, 2004; v Braunerhjelm, 2007). Razlogi za to so seveda tudi v institucionalni ureditvi (Storey, 1994; Davis in Henrekson, 1999; v Braunerhjelm, 2007). Skratka, mnoge empirične študije so pokazale, da povečani podjetniški aktivnosti sčasoma sledi upadanje brezposelnosti. H10: Stopnja izstopov podjetij je pozitivno kot tudi negativno povezana z vstopi podjetij: Več/manj podjetij kot preneha s poslovanjem, večje/manjše so možnosti, da namesto njih pričnejo z dejavnostjo nova podjetja. Če je povezava pozitivna, je to posledica učinka konkurence, ki se zmanjša oz. poveča. Negativna povezava pa nakazuje, da gre za učinek multiplikatorja, kar pomeni, da je kljub povečanju vstopov dela dovolj za vse in podjetja niso prisiljena prenehati s poslovanjem (Johnson in Parker, 1996; v Sutaria in Hicks, 2004). Opisane dejavnike uporabljamo kot neodvisne spremenljivke v postopni regresijski analizi, ki jo opisujemo v naslednjem poglavju. 56

59 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo 5.2 Podatki za korelacijsko analizo in postopno regresijo Večinoma so podatki, ki smo jih potrebovali za analizo, dostopni na spletu. Izjema so podatki o novoustanovljenih podjetjih po regijah ter podatki o registrirani brezposelnosti po regijah, ki smo jih pridobili neposredno od SURS. Osnovni vir podatkov je že omenjeni SPR in PRS (več v poglavju 4.1). Vir podatkov o»osebah, ki delajo«je Statistični register delovno aktivnih oseb (SRDAP), ki ga prav tako vodi SURS. Vir vseh podatkov je SURS, s tem, da smo izvedli lastne preračune razpoložljivih podatkov v zahtevane spremenljivke po regijah in letih. Kako so izražene oz. izračunane spremenljivke, za katere menimo, da vplivajo na vstope podjetij, navajamo v nadaljevanju: Sredstva prebivalstva: na voljo je bil podatek o sredstvih prebivalstva, izražen v 1000 evrih. Da smo izračunali sredstva prebivalstva v regiji, smo to vrednost množili s številom prebivalcev regije. Nato smo vrednost logaritmirali. Rast prihodkov: smo izrazili z odstotno spremembo prihodkov v odstotkih. Izhajali smo iz prihodkov, ki so bili izraženi v evrih po fiksnem tečaju Rast produktivnosti: spremenljivka je izražena z odstotno spremembo prihodka, ki smo jo delili s številom oseb, ki delajo (v %). Diverzifikacija regije: izračunali smo indeks diverzifikacije (ID), ki smo ga izračunali na osnovi deležev ustvarjenih prihodkov po dejavnostih, regijah in letih. Deleže smo kvadrirali, sešteli in izračunali recipročno vrednost te vsote. Dobljena vrednost je ID, ki ima lahko vrednosti od najmanj 1 do največ 13 (dejavnosti so bile razvrščene v 13 skupin: A+B, C+D, E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, O+P). 8 Bruto investicije: spremenljivka predstavlja bruto investicije v nova osnovna sredstva na prebivalca v tolarjih, ki smo jih logaritmirali. BDP p. c.: Bruto domači proizvod v tekočih cenah, preračunan v po tečaju 2007, na prebivalca. Gostota zaposlenosti: število zaposlenih (oseb, ki delajo) v regiji smo delili s številom prebivalcev v regiji ter množili s 100 (v %). Povprečna velikost podjetja: število zaposlenih oseb (oseb, ki delajo) v regiji na podjetje. Stopnja registrirane brezposelnosti: Delež registriranih brezposelnih oseb v delovni sili. Izstopi: število podjetij, ki so prenehala poslovati, deljeno z obstoječim število podjetij. Ali so hipoteze H2 do H10 pravilne, ocenjujemo s korelacijsko analizo, ki je predstavljena v poglavju Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) zajema: A Kmetijstvo, lov in gozdarstvo; B Ribištvo; C Rudarstvo; D Predelovalne dejavnosti; E Oskrba z elektriko, plinom in vodo; F Gradbeništvo; G Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe; H Gostinstvo; I Promet, skladiščenje in zveze; J Finančno posredništvo; K Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve; L Javna uprava, obramba, socialno zavarovanje; M Izobraževanje; N Zdravstvo in socialno varstvo; O Druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti; P zasebna gospodinjstva z zaposlenim osebjem. 57

60 Različnost kot podjetniška priložnost 5.3 Korelacijska analiza med dejavniki vstopov in vstopi podjetij Pravilnost hipotez H2 do H10, smo preverili tako, da smo izračunali korelacijske koeficiente med vstopi podjetij in vsako od navedenih 10 spremenljivk. Korelacijski koeficienti so v tabeli 5. V nadaljevanju jih na kratko analiziramo. Sredstva prebivalstva Predpostavili smo, da večja kot so sredstva prebivalstva, večje so možnosti za ustanavljanje novih podjetij. Iz tabele 5 lahko vidimo, da je korelacija pozitivna, a je velikost korelacijskega koeficienta po regijah in za združene podatke (Slovenijo kot celoto) različna. Spremenljivka je najmočneje (pričakovano) pozitivno korelirana z vstopi v Pomurski (0,929, sig. = 0,007), Podravski (0,829, sig. = 0,042), Zasavski (0,862) in Obalno-kraški regiji (0,816, sig. = 0,048). V preostalih regijah znaša pozitivni korelacijski koeficient od 0,442 do 0,773. Najmanjši je za Slovenijo kot celoto (združeni podatki) (0,298, sig. = 0,013). Vidimo, da so zadostna sredstva prebivalstva in posredno ugodna posojila lahko spodbujevalec za nastajanje novih podjetij. Rast prihodkov V nobenem primeru korelacijski koeficienti niso statistično značilni. Korelacijski koeficient je za Slovenijo kot celoto negativen in zanemarljivo majhen (-0,083). Zelo močno negativen je v Podravski regiji (-0,793), močno negativen je tudi v Gorenjski (-0,669), Pomurski regiji (-0,608) in Zasavski regiji (-0,522), kar je lahko posledica večje koncentracije. V ostalih regijah je korelacija pozitivna. Največji pozitivni korelacijski koeficient znaša 0,624 v Notranjsko-kraški regiji. Sicer se pozitivni korelacijski koeficienti raztezajo od 0,03 (Jugovzhodna) do največ 0,293 (Koroška regija). Vidimo, da so razmere za ustanavljanje podjetij manj spodbudne v manj razvitih regijah, kjer so zmožnosti za podjetništvo in pričakovanja potencialnih podjetnikov s tega vidika slabša. Hipoteza ni v celoti potrjena. Rast produktivnosti Korelacijski koeficienti nimajo enotnega predznaka. Za Slovenijo kot celoto je povezava med vstopi in rastjo produktivnosti pozitivna, a zanemarljiva (0,062). Skoraj popolna pozitivna korelacija je v Jugovzhodni regiji (0,915, sig. = 0,01). Pozitivna je še v Notranjsko-kraški (0,636) in Koroški regiji (0,18). V ostalih regijah so korelacije negativne. Največja negativna povezava je v Podravski (-0,747), Gorenjski (-0,723) in Pomurski regiji (-0,59). Hipoteza ni v celoti potrjena. Diverzifikacija regije Negativno povezavo med vstopi in diverzifikacijo regije (kot pokazateljem panožne raznovrstnosti v regiji) imata Jugovzhodna (-0,554) in Obalno-kraška regija (-0,847, sig. = 0,034), kar pomeni, da večja kot je diverzifikacija regije, manj je novoustanovljenih podjetij. Največja pozitivna korelacija je v Goriški (0,970, sig. = 0,001) in Gorenjski regiji (0,940, sig. = 0,005), kar pomeni, da večja diverzifikacija regije vpliva na večje število novoustanovljenih podjetij, oz. manjša diverzifikacija na manjše število vstopov. BDP na prebivalca Vsi korelacijski koeficienti so pozitivni in statistično značilni. Precej večji so po regijah kot za Slovenijo kot celoto. Največji korelacijski koeficient ima Obalno-kraška (0,932, sig. = 0,007) in Goriška regija (0,923, sig. = 0,009). Torej je potrjena hipoteza, ki pravi, da večji BDP kot se ustvari na prebivalca, več ljudi je pripravljenih začeti s podjetništvom. Bruto investicije Pričakovano pozitivna je povezava za Slovenijo kot celoto in regije, razen Savinjske regije, kjer je korelacija negativna (-0,599). Pozitivni korelacijski koeficienti imajo vrednosti od 0,3 za združene 58

61 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo podatke pa do 0,817 (sig. = 0,047) za Jugovzhodno regijo. Pozitivna korelacija pomeni, da večje kot so investicije, večji so vstopi in obratno, manjše investicije vplivajo na manjše vstope. Pozitivna povezava med investicijami v nova osnovna sredstva in vstopi kaže, da je zagotavljanje t.i. tradicionalnih faktorjev proizvodnje v Sloveniji pomemben dejavnik, zato je zagotavljanje ugodne davčne politike za slovenske razmere potrebno, saj spodbuja podjetništvo. Torej se potrjuje pričakovanje, da so v Sloveniji za spodbujanje podjetništva potrebne naložbe v t.i. otipljivo premoženje. Gostota zaposlenosti Ta spremenljivka je povezana z vstopi pozitivno kot tudi negativno, čeprav smo predpostavili negativno povezavo. Za združene podatke znaša korelacijski koeficient 0,119, medtem ko je največji negativni korelacijski koeficient -0,934 (sig. = 0,02) v Zasavski regiji ter največji pozitivni 0,886 (sig. = 0,019) v Savinjski regiji (tabela 5). Povprečna velikost podjetja Predpostavka, da manjša kot je velikost podjetja, več novoustanovljenih podjetij pričakujemo, se je izkazala za pravilno, saj so korelacijski koeficienti negativni v vseh primerih razen dveh: v Jugovzhodni (0,692) in Savinjski regiji (0,585). Največja negativna korelacija znaša -0,958 (sig. = 0,003) v Goriški regiji, najmanjša pa je korelacija spet za združene podatke (-0,15). Stopnja registrirane brezposelnosti Predvidena pozitivna korelacija, da je večja brezposelnost povezana z več vstopi drži le za Goriško (0,798) in Pomursko regijo (0,339). Zanemarljiva je v Koroški regiji (0,039) in Sloveniji kot celoti (0,023). Sicer je korelacija negativna (torej večja brezposelnost vpliva na manjše vstope in obratno), in sicer največja v Obalno-kraški (-0,928; sig. = 0,007) in najmanjša v Osrednjeslovenski regiji (-0,529). Na splošno torej ni mogoče reči, da se slovenska brezposelnost zmanjšuje tako, da bi se brezposelni ljudje odločali za podjetništvo. Izstopi podjetij Samo v Pomurski (0,407) in Koroški regiji (0,334) je korelacija pozitivna (torej več kot je izstopov podjetij, več je tudi vstopov podjetij oz. manj kot je izstopov, manj je vstopov), pa še ta je srednje močna. V vseh ostalih regijah je korelacijski koeficient negativen in znaša od -0,016 v Podravski regiji do -0,737 v Obalno-kraški regiji. Izstopi podjetij v Sloveniji torej niso močno povezani z vstopi. To pomeni, da v Sloveniji v proučevanem obdobju, ko smo analizirali vstope in izstope podjetij v istem letu, ni šlo za to, da bi nova podjetja predstavljala nadomestitev za propadla podjetja. To je lahko tudi razlog, da so vstopi pozitivno povezani z rastjo BDP, kar smo ugotavljali v 4. poglavju. Vsa, nova in stara, podjetja imajo namreč dovolj možnosti za razvoj, ker so gospodarske razmere ugodne. Lahko bi rekli, da je v Sloveniji s tega vidika prisoten učinek multiplikatorja. 59

62 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 5 : Korelacijski koeficienti med spremenljivkami v tabeli in vstopi podjetij po regijah, Združeni podatki Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Sredstva prebivalstva Rast prihodkov Rast produktivnosti Diverzifikacija regije Bruto investicije BDP p.c. Gostota zaposlenosti Velikost podjetja Stopnja registrirane brezposelnosti Izstopi podjetij r 0,298 0,929 0,829 0,442 0,647 0,862 Sig 0,013 0,007 0,042 0,456 0,165 0,060 N r -0,083-0,608-0,793 0,293 0,152-0,522 Sig 0,496 0,200 0,060 0,633 0,774,367 N r 0,062-0,590-0,747 0,180-0,161 0,299 Sig 0,614 0,218 0,088 0,772 0,761,625 N r 0,366 0,385 0,842 0,086 0,191 0,377 Sig 0,002 0,450 0,035 0,891 0,717,532 N r 0,300 0,756 0,777 0,513-0,599 0,813 Sig 0,012 0,082 0,069 0,377 0,209 0,094 N r 0,383 0,859 0,849 0,294 0,856 0,765 Sig 0,001 0,028 0,032 0,631 0,030 0,132 N r 0,119-0,839 0,790-0,462 0,886-0,934 Sig 0,329 0,037 0,062 0,434 0,019 0,020 N r -0,150-0,896-0,595-0,728 0,585-0,914 Sig 0,217 0,016 0,213 0,163 0,223 0,030 N r,023 0,339-0,865 0,039-0,751-0,402 Sig,852 0,511 0,026 0,951 0,086 0,502 N r -0,083 0,407-0,016 0,334-0,442-0,403 Sig 0,497 0,424 0,975 0,583 0,381 0,501 N

63 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo Sredstva prebivalstva Spodnjeposavska Jugovzhodna Osrednjeslovenska Goriška Gorenjska Notranjskokraška Obalnokraška r 0,738 0,773 0,727 0,527 0,480 0,734 0,816 Sig 0,155 0,071,102 0,282 0,335 0,097 0,048 N r -0,441 0,030 0,154-0,669 0,624-0,345-0,246 Rast prihodkov Rast produktivnosti Diverzifikacija regije Bruto investicije BDP p.c. Gostota zaposlenosti Velikost podjetja Sig 0,457 0,955 0,771 0,147 0,185 0,502 0,638 N r -0,420 0,915-0,390-0,723 0,636-0,305-0,291 Sig 0,482 0,010 0,445 0,104 0,175 0,556 0,576 N r 0,723-0,554 0,631 0,940 0,276 0,970-0,847 Sig 0,168 0,254 0,179 0,005 0,597 0,001 0,034 N r 0,773 0,817 0,377 0,397 0,421 0,716 0,559 Sig 0,125 0,047 0,462 0,436 0,406 0,110 0,249 N r 0,713 0,849 0,830 0,666 0,685 0,923 0,932 Sig 0,176 0,033 0,041 0,149 0,133 0,009 0,007 N r -0,899-0,190 0,814-0,725 0,088-0,774-0,843 Sig 0,038 0,718 0,048 0,103 0,869 0,071 0,035 N r -0,935 0,692-0,834-0,870-0,884-0,958-0,920 Sig 0,020 0,128 0,039 0,024 0,019 0,003 0,009 N Stopnja registrirane brezposelnosti Izstopi podjetij r -0,718-0,701-0,529-0,604-0,547 0,798-0,928 Sig 0,172 0,121 0,281 0,204 0,261 0,057 0,007 N r -0,317-0,325-0,524-0,274-0,506-0,492-0,737 Sig 0,604 0,530 0,286 0,599 0,306 0,321 0,095 N r Pearsonov bivariantni korelacijski koeficient, sig. 2-tailedGross entry rate: štev novoust podjetij/vsa podjetja 61

64 Različnost kot podjetniška priložnost Nadaljujemo s postopno regresijo, s katero smo ocenili vpliv analiziranih dejavnikov na vstope podjetij. 5.4 Postopna regresija Poleg 10 dejavnikov iz prejšnjega poglavja v regresijski model (7) dodamo še 2 umetni spremenljivki, eno za razvitost regije in drugo za priključitev EU. Če posamezna regija v določenem letu presega mediano ustvarjenega BDP na prebivalca, je v tej regiji vrednost umetne spremenljivke Razvitost regije 1, sicer pa 0. Umetna spremenljivka Priključitev EU ima vrednost 1 v letih 2004 in 2005, medtem ko v letih nič. S postopno regresijo ocenjujemo model (7) z 12 neodvisnimi spremenljivkami. Odvisna spremenljivka je stopnja vstopov podjetij, vstopi: Vstopi it = a 1 + b j Dejavnik jit + c 1 Razvitost regije it + d 1 Priključitev EU i + e it (7) i = 1, 2,, 72, t = 1, 2,, 6; j = 1,, 10 kjer so vstopi odvisna spremenljivka, podani v % števila vseh podjetij v regiji, a 1 je stalni člen (konstanta), b 1 regresijski koeficient, dejavnik j je neodvisna spremenljivka (iz poglavja 5.3), i je število opazovanj (12 regij krat 6 let), t so leta ( ), je c 1 diferenčni koeficient stalnega člena a 1, ki upošteva vpliv razvitosti regije na gospodarsko rast. V kolikor je koeficient c 1 statistično značilen, se spremeni ocenjeni stalni člen za vrednost c 1 za tiste regije, v katerih BDP na prebivalca (= BDP p.c.) presega mediano slovenskega BDP p.c. V kolikor je koeficient d 1 statistično značilen, se spremeni ocenjeni stalni člen za vrednost d 1 za leti 2004 in 2005 in e it slučajni člen (člen napak). Rezultati postopne regresije so predstavljeni v tabeli 6. Vidimo, da so bili potrebni 3 koraki. V prvem koraku je kot najpomembnejša izbrana spremenljivka za priključitev EU, ki pozitivno in statistično značilno vpliva na vstope podjetij. Njena vrednost znaša 1,534 (t = 6,512, sig. = 0,000). To pomeni, da je povprečna stopnja rasti vstopov za leti 2004 in 2005 večja za 1,5 %, kar je povečanje stopnje vstopov zaradi priključitve EU. Za to vrednost se popravi vrednost stalnega člena, ki znaša 6,404 (t = 46,757, sig. = 0,000). Priključitev EU razloži 39,1 % variabilnosti odvisne spremenljivke. V drugem koraku je bila dodatno izbrana spremenljivka, s katero merimo diverzifikacijo regije. Njen koeficient b 1 je pozitiven in statistično značilen. Njegova vrednost znaša 0,276 (t = 3,56, sig. = 0,001). Pomeni pa, da se povprečna stopnja vstopov poveča za 0,276, ko se indeks diverzifikacije poveča za eno enoto. Spremenljivka pojasni dodatnih 10 % variabilnosti odvisne spremenljivke. V tretjem (zadnjem) koraku je bila dodana spremenljivka za povprečno velikost podjetja. Njen koeficient b 2 znaša 0,336 (t = 2,629, sig. = 0,011), kar pomeni, da se povprečna vrednost vstopov poveča za 0,336, ko se povprečna vrednost povprečne velikosti podjetja poveča za eno enoto. Povprečna velikost podjetja pojasni dodatnih 5 % variabilnosti odvisne spremenljivke. Celotni model tretjega koraka tako zajema naslednje vrednosti: stalni člen a 1 ki znaša 1,528, koeficient c 1 1,596 (t = 7,631, sig. = 0,000), b 1 0,402 (t = 4,549, sig. = 0,000) in b 2 0,336 (t = 2,629, sig. = 0,011). Z njim je razloženih 54 % variabilnosti stopnje vstopov podjetij v Sloveniji. Z izračunom regresijskih koeficientov, ki zajema dve od 10 spremenljivk smo torej potrdili hipotezo o pozitivni povezavi diverzifikacije regije in vstopi podjetij (H4 poglavje 5.1), nismo pa potrdili hipoteze o negativni povezavi med povprečno velikostjo podjetja in vstopi podjetij (H8). Mnogi dejavniki so iz postopne regresije izključeni tudi zato, ker so korelirani z drugimi dejavniki (multikolinearnost). 62

65 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo Tabela 6: Dejavniki vstopov podjetij (Odvisna spremenljivka: Vstopi; Obdobje ; Model (7), Metoda ocenjevanja: OLS, postopna regresija v 3 korakih) Model (7) Korak 1 Korak 2 Korak 3 a 1 6,404 4,555 1,528 Stalni člen (46,757)** (8,519)** (1,212) c 1 1,534 1,535 1,596 Razvitost regije it (6,512)** (7,071)** (7,631)** b 1 0,276 0,402 Diverzifikacija regije it (3,560)** (4,549)** b 2 0,336 Povprečna velikost podjetja it (2,629)** R 2 0,391 0,491 0,540 Popravljeni R 2 0,382 0,475 0,519 Sprememba R 2 0,391 0,099 0,050 Število opazovanj F vrednost 42,412** 31,291** 25,063** Durbin-Watson (DW) 0,944 Condition Index (CI) 1,944 11,366 29,026 Vir podatkov SURS. V oklepajih so t-vrednosti, * p < 0,05, ** p < 0,01; CI je v vseh korakih manjši od kritične vrednosti 30, kar pomeni, da je v modelu prisotna srednje močna multikolinearnost; 1 število opazovanj je manjše od 72 zaradi odstranitve opazovanj s pretirano odstopajočimi vrednostmi (outliers). 6 Zaključek Ker na gospodarsko rast lahko vplivajo podjetniki in lokalno okolje, v katerem ti podjetniki delujejo, smo se odločili, da v prispevku proučimo, kako je z vplivom novih podjetij na gospodarstvo v Sloveniji kot celoti in regionalno v obdobju Empirično smo proučili, če je bila slovenska gospodarska rast tudi odraz podjetniške dinamike, ki jo merimo z vstopi podjetij. Najprej smo predstavili relevantno teoretično in empirično literaturo, ki obravnava povezavo med podjetništvom in gospodarsko rastjo. Nato smo analizirali proces vstopov in izstopov podjetij v Sloveniji. V opazovanem obdobju se je stopnja vstopov v Sloveniji precej povečala. Leta 2005 se je stopnja vstopov v Sloveniji povečala na 9 %, kar je za polovico v primerjavi z letom 2000, ko je znašala 6 %. Samo v Koroški regiji se stopnja vstopov ni povečala (leta 2000 je znašala 7 %, leta 2005 pa 6 %). Največje povečanje stopnje vstopov je doživela Obalno-kraška regija (iz 6 % v letu 2000 na 12 % leta 2005) in Goriška regija (5 % leta 2000, 8 % leta 2005). V opazovanem obdobju so se stopnje izstopov podjetij zmanjšale. Stopnja izstopov podjetij v Sloveniji se je zmanjšala na 4 % leta 2005 glede na 6 % leta Toda poleg vstopov je relevanten podatek o neto vstopih, ki je razlika med vstopi in izstopi podjetij. Stopnja neto vstopov za Slovenijo kot celoto je v vseh letih pozitivna, kar pomeni, da je bilo v posameznem letu več novoustanovljenih podjetij, kot jih je prenehalo s poslovanjem. Analiza je tudi pokazala, da novi vstopi ne povzročajo izstopov, kar pomeni, da gre v Sloveniji za učinek multiplikatorja. To pomeni, da novoustanovljena podjetja 63

66 Različnost kot podjetniška priložnost niso izrinila starih. Samo v Pomurski in Koroški regiji je korelacija med vstopi in izstopi pozitivna, kar pomeni, da je v teh regijah prisoten učinek konkurence, kar pomeni, da zaradi novih podjetij nekatera obstoječa podjetja prenehajo s poslovanjem. V prispevku smo s pomočjo regresijske analize ugotavljali, če obstaja povezava med podjetniško dinamiko (vstopi podjetij) in gospodarsko rastjo, merjeno s stopnjo rasti bruto domačega proizvoda. Empirične raziskave namreč ugotavljajo, da gospodarsko rast ustvarjajo tudi novoustanovljena podjetja. Ugotovili smo, da so vstopi podjetij v Sloveniji, ki smo jih analizirali po regijah za obdobje , pozitivno povezani z rastjo BDP, a pogojeni z razvojem regije in časa. Regije smo razdelili na take, ki v posameznem letu dosegajo BDP na prebivalca, ki presega mediano te vrednosti vseh regij. Ugotovili smo, da se je letna povprečna rast BDP v obdobju v takih regijah lahko povečala za 1 %. Torej je pomembno, da se zagotovi enakomerni razvoj regij. Poleg regionalnega vidika smo v izračunu prispevka vstopov podjetij k rasti BDP upoštevali tudi časovno komponento in ugotovili, da je vzajemni vpliv časa in vstopov podjetij na rast BDP negativen od leta dalje. Leta 2002 znaša -0,436, leta ,868, po priključitvi Slovenije Evropski uniji leta ,87 % in leta ,05 %. To pomeni, da je povečanje povprečne stopnje vstopov za eno enoto (1 %) vplivalo na spremembo povprečne stopnje rasti BDP po letih takole: leta 2000 in ,04 %, leta 2002 za 0,605 %, leta ,281 %, leta ,173 % in leta 2005 praktično nič več (1,041 1,054 = -0,013). Če ta rezultat povežemo z ugotovitvami iz analize vstopov in izstopov, ki smo jo naredili v poglavju 3, lahko ugotovimo, da so se v obdobju povečevali vstopi in hkrati zmanjševali izstopi podjetij po številu, da pa se to sorazmerno ne zrcali v ustvarjeni dodani vrednosti. Kadar se podjetja ustanavljajo iz zelo kratkoročnih vzgibov podjetnikov, ki vidijo trenutno ugodno priložnost, ne stremijo pa za tem, da bi se podjetje dolgoročno razvijalo, se je treba zavedati, da taki podjetniški procesi lahko povzročajo nepotrebne družbene stroške zaradi prevelike stopnje vstopov in izstopov, ki morda sledijo, in neustrezne alokacije resursov. Za Slovenijo to, glede na opravljeno regijsko korelacijsko analizo, ne drži. Analiza vstopov in izstopov je namreč pokazala, da vstopi podjetij ne vplivajo na izstope. V vseh regijah je korelacija med vstopi in izstopi negativna (to pomeni, da povečanje vstopov ne vpliva na povečanje izstopov, oz. zmanjšanje vstopov na zmanjšanje izstopov), razen v Pomurski in Koroški regiji, kjer je pozitivna, a srednje močna. Pomeni pa, da večji vstopi vplivajo tudi na povečanje izstopov podjetij. V obeh regijah je tako potrebno tehtno premisliti, kaj bi lahko ukrenili snovalci politike, da bi izboljšali informacije, ki jih potrebujejo podjetniki za sprejemanje odločitev. Korelacija je najmanjša v Podravski regiji. Zelo močno in negativno korelacijo ima Obalno-kraška regija, kar pomeni, da povečanje vstopov povzroči zmanjšanje izstopov. To pomeni, da je v tej regiji prisoten t.i. učinek multiplikatorja. Zaradi novih vstopov torej obstoječa podjetja niso prisiljena prenehati s poslovanjem. Novi vstopi ne povzročijo izstopov, pač pa omogočajo več posla tudi obstoječim podjetjem v regiji. Precejšnja negativna korelacija je tudi v Osrednjeslovenski in Notranjsko-kraški regiji. Proučevali smo še dodatne povezave med nekaterimi dejavniki, ki so bili tudi v drugih empiričnih študijah spoznani kot pomembni za vstope podjetij. S korelacijsko in regresijsko analizo smo proučevali povezave med vstopi podjetij in sredstvi prebivalstva, rastjo prihodkov, produktivnostjo, BDP na prebivalca, diverzifikacijo regije, bruto investicijami v nova osnovna sredstva, gostoto zaposlenosti, povprečno velikostjo podjetja, stopnjo registrirane brezposelnosti in izstopi podjetij. Povezave so po regijah različne, v nekaterih regijah so pozitivne, v nekaterih negativne. V vseh primerih pa so korelacije precej večje po regijah, kot so izračunane za Slovenijo kot celoto. Kar je še dodatni tehtni razlog, zakaj je pri tovrstnem proučevanju potrebno upoštevati tudi regionalni vidik, za katerega smo se odločili tudi sami. Ko smo omenjene dejavnike v regresijski analizi uporabili kot neodvisne spremenljivke poleg umetnih spremenljivk za razvitost regije in časa, ki smo ga razmejili v čas pred in po priključitvi 64

67 Učinek vstopov podjetij na gospodarsko rast in njihovi dejavniki: empirična analiza za Slovenijo EU, ter ugotavljali njihov vpliv na vstope podjetij, se je pokazalo, da so v opazovanem obdobju v Sloveniji na vstope statistično značilno in pozitivno vplivali priključitev EU, diverzifikacija regije in povprečna velikost podjetja. Ugotovili smo, da imajo regije z relativno večjo povprečno velikostjo podjetja višjo stopnjo novoustanovljenih podjetij. To lahko pomeni, da podjetja z relativno večjo povprečno velikostjo iščejo izvajalce svojih outsourciranih aktivnosti med novoustanovljenimi podjetji, kar je pozitivno, saj outsourcing povečuje učinkovitost podjetij, kar hkrati prispeva k bolj stabilnemu gospodarskemu okolju, ker je tako koncentracija trgov manjša in s tem konkurenčnost večja. Dejansko so vstopi podjetij zelo povezani s konkurenčnostjo, saj je za nova podjetja pomembno, da poslujejo v zdravi konkurenčni tržni strukturi in da niso ovirana s strani uveljavljenih podjetij, zato je prva skrb ekonomske politike vselej, da poskrbi za institucionalno ureditev, ki zagotavlja enakopravne pogoje poslovanja tudi novim oz. mladim podjetjem (Caves, 1998). Boljše kot so gospodarske razmere za delovanje novoustanovljenih podjetij, prej bodo ta postala večja in manj ranljiva. Zato je pomembno, da je breme začetnih vlaganj za podjetnike čim manjše, saj je tako manjše tveganje neuspeha in z njim povezanih izgubljenih sredstev (potopljenih stroškov). Zavedati pa se moramo, da podjetje ne zraste samo po sebi, pač pa je odločitev za rast v rokah podjetnika in je odvisna od njegovih pričakovanj o prihodnjem uspehu. Bolj kot so razmere, v katerih poslujejo podjetniki, predvidljive in stabilne, bolj zanesljive in realne so lahko ocene stroškov ter na tej osnovi odločitve o širitvi poslovanja in večanju zaposlenosti. Za novoustanovljena podjetja je značilno, da svoje zaposlenosti in naložb takoj ne povečajo do potrebne optimalne velikosti zaradi bojazni, da vstopne investicije ne bodo uspešne. Empirične analize so pokazale, da je zelo pomembno, da nova podjetja preživijo nekaj prvih let, saj je verjetnost njihove rasti odvisna od starosti podjetja in njegove izhodiščne velikosti (Evans, 1987; v Caves, 1998). Podjetja ne propadajo zato, ker so začela delovati v premajhnem obsegu, pač pa zato, ker ne upajo tvegati s prevelikimi naložbami, če se bojijo, da naložbe ne bodo prinesle pričakovanih rezultatov (Caves, 1998). Prav na začetku poti je hitra rast zaželena in potrebna, zato jo je treba spodbujati. Rast se kasneje z večanjem velikosti podjetja povečuje po padajoči stopnji in pada s starostjo, ko se obseg podjetja več ne spreminja. Zato mora vlada zagotavljati ugodno podjetniško klimo, ki ne bo spodbujala le ustanavljanja večjega števila novih podjetij, pač pa tudi in predvsem rast ter dolgoročno ustvarjanje dodane vrednosti. Glede na to, da nismo ugotovili povezave med vstopi in izstopi podjetij, lahko rečemo, da za opazovano obdobje v Sloveniji ne velja Schumpetrova kreativna destrukcija da bi nova, bolj inovativna podjetja izpodrinila manj učinkovita in manj inovativna starejša podjetja, kar je spodbudna informacija za politiko. Številčna rast vstopov v tem obdobju je lahko bila posledica povečane mednarodne konkurence in odprtosti Slovenije, ki je prinesla več poslov za več podjetij. A hkrati se je treba zavedati, da povečano mednarodno konkurenco tudi najtežje zdržijo nova, majhna podjetja. Torej se mora slovenska politika zavedati, da so majhna, še posebej nova podjetja manj zaščitena pred večjo konkurenco, zato jim je treba omogočiti, da kmalu postanejo večja, uveljavljena, starejša in bolj specializirana. Naloga vlade je zato bolje izkoristiti svoj in eventualno tuji podjetniški kapital, za kar je nujno, da so ustrezno urejeni številni pravni, institucionalni in družbeni dejavniki, ki so spodbudni predvsem za take podjetnike, ki imajo znanje in so ga sposobni pretvoriti v produkte in storitve z visoko dodano vrednostjo. Pot za dosego tega cilja pa se začenja že v šolstvu, predvsem univerzah, ki so sposobne izobraževati in ustvarjati sposobne posameznike, ki so temelj uspešnega podjetništva in komercializacije novih idej. Ta proces je mogoč samo na osnovi ustvarjalnih in visoko izobraženih posameznikov, ki so današnji in jutrišnji vplivni podjetniki. Poleg njih so za uspešno podjetništvo enako pomembni inovativni in izobraženi posamezniki, ki delajo za te podjetnike (Wooldridge, 2006). Zato je pomembno, da podjetja in družba kot celota izobražuje lastne sedanje in bodoče podjetnike, kar 65

68 Različnost kot podjetniška priložnost zahteva močan izobraževalni sistem osnovnega, srednjega in visokega šolstva. Šolski izobraževalni programi morajo spodbujati predvsem odličnost v znanosti in matematiki ter kreativnost in podjetniško mišljenje posameznika, če želimo imeti na razpolago uspešne podjetnike in podjetno delovno silo, ki ustvarja v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo. Poskrbeti moramo, da bo študij naravoslovja in tehniških znanosti zanimiv za študente, da bodo na voljo (visoke) štipendije in da bo študij konkurenčen (možnost izbire med študijskimi programi in šolami, sodobni učni programi, usposobljeni inovativni učitelji) (Freeman, 2006). Seveda pa lahko kot država ponudimo možnost tudi talentiranim, izobraženim in podjetnim imigrantom. Snovalci politike bi zato morali poskrbeti tudi za močne spodbude za tuje posameznike, ki bi želeli ustanoviti podjetja v Sloveniji, da se preselijo v Slovenijo in tu tudi ostanejo. Potrebni ukrepi za to so učinkovito urejanje stalnega prebivališča, urejen delovni status in morda avtomatično državljanstvo za zelo obetavne imigrante, ki pridejo v državo študirat matematiko, inženirstvo ali druge znanosti. Koristno bi bilo razmisliti o manjših obremenitvah za zdravstveno in socialno zavarovanje in o ugodnejši davčni politiki, ki bi razbremenila podjetnika visokih stroškov dela in investiranja v napredne tehnologije in s tem prispevala k realizaciji ključnih dejavnikov dolgoročnega obstoja malih in srednje velikih podjetij (Holmes in Schmitz, 1995; v Caves, 1998). Sklenemo lahko, da je glede na povečano število vstopov in neto vstopov v Sloveniji gospodarska klima za podjetja ugodna. Toda bolj kot več podjetij po številu si želimo v gospodarstvu podjetja, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost in z njo večjo blaginjo ljudi. Zato je sedaj odvisno od vlade, da poskrbi za potrebno stimulativno okolje in pomaga pri krepitvi obstoječih podjetij, še posebej je to nujno, če bi se gospodarske razmere poslabšale. Takrat so na udaru mlajša in mala podjetja, saj so bolj občutljiva na motnje v panogi (Audretsch, 1995a; v Caves, 1998), zaradi česar se izstopi povečajo, dodatno pa se zmanjšajo vstopi zaradi slabih pričakovanj. V recesiji so bolj občutljiva predvsem podjetja, ki ne uporabljajo naprednih tehnologij in se s svojo dejavnostjo ne nahajajo v fazi rasti. Kako je z razporejenostjo vstopov oz. izstopov po dejavnostih ne moremo reči, ker to ni bil predmet te raziskave, je pa zagotovo prioriteta nadaljnjih proučevanj podjetniške dinamike v Sloveniji. 66

69 Barbara Bradač Miroslav Rebernik Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih 3 Povzetek Abstract V članku prikazujemo značilnosti zunanjega izvajanja med malimi in srednje velikimi podjetji v Sloveniji, saj so kljub velikemu pomenu za gospodarstvo prav mala in srednje velika podjetja iz proučevanja zunanjega izvajanja velikokrat izvzeta. Zunanje izvajanje se od drugih oblik razlikuje predvsem po tem, da je določeno z več značilnostmi hkrati. Med njimi v članku analiziramo velikost, lokacijo in število zunanjih izvajalcev, trajanje in dinamiko odnosa med sodelujočimi podjetji, ter razloge za zunanje izvajanje in učinke zunanjega izvajanja podjetij, ki izločajo aktivnosti. Ugotavljamo, da mala in srednje velika podjetja izločajo vse proučevane aktivnosti, pestre pa so tudi oblike sodelovanja. Podjetja v sodelovanju izvajajo relativno velik delež aktivnosti, čeravno ta oblika od njih zahteva veliko večje angažiranje kot ostale oblike. Podjetja najpogosteje izločajo pravne in druge poslovne storitve, informacijske sisteme, distribucijo in transport ter računovodstvo in finance, najredkeje pa administrativne storitve, nabavo, poprodajne storitve in prodajo. Na področju računovodstva in financ najdemo tudi najbolj statične pogodbe, saj se v skoraj polovici podjetij te pogodbe v zadnjih treh letih niso spreminjale. Podjetja v največji meri sodelujejo z drugimi podjetji zaradi osredotočenosti predvsem na svoje ključne dejavnosti, stroškovni razlogi so bili šele na četrtem mestu, kar kaže, da tudi slovenska podjetja sledijo svetovnim trendom v zunanjem izvajanju. The paper analyses characteristics of outsourcing among small and medium sized enterprises in Slovenia. Although SMEs are very important for national economies they are rarely analysed in the context of outsourcing. Compared to other forms of business to business cooperation, outsourcing differs with regard to many characteristics. Among them we analysed size, location and the number of outsourcing providers, duration and dynamism of contracts, reasons and effects of outsourcing all from the outsourcer s point of view. We have found out that SMEs outsource all studied activities and exploit a broad array of cooperation forms. Even though the analysed companies are small, they are to a large extent collaborating with other companies and jointly provide activities despite the fact that this requires more commitment and engagement. Companies mostly outsource legal services and other professional services, information systems, distribution and transportation, and accountancy and finance. Administration, purchasing, services for costumers and sale activities are less frequently outsourced. The most fixed long-term contracts are those of outsourcing accountancy and finance. Slovenian companies are mostly cooperating to focus on key activities, while cost reasons come only on the fourth place, which is similar to global trends in outsourcing. 67

70 Različnost kot podjetniška priložnost 1 Uvod Sodobna podjetja sodelujejo na praktično vseh področjih poslovanja, pri čemer uporabljajo različne strategije sodelovanja, tovrstno sodelovanje pa je določeno z več značilnostmi. Namen članka je prikazati značilnosti zunanjega izvajanja med malimi in srednje velikimi podjetji v Sloveniji ter ga povezati z njihovo uspešnostjo. Značilnosti odnosov med podjetji se pričnejo oblikovati že v procesu iskanja drugih podjetij, ki jih v primeru zunanjega izvajanja imenujemo zunanji izvajalci. V tem procesu mora podjetje opredeliti zahteve, ki jih morajo izpolnjevati druga podjetja. Osnovne strateške opredelitve podjetja glede zunanjih izvajalcev so njihovo število za določeno aktivnost, pomen lokacije in velikosti partnerskega podjetja ter cilje, ki jih podjetje želi doseči z zunanjim izvajanjem. Podjetja izločajo aktivnosti in sodelujejo med seboj odkar obstajajo. Vendar pa se spreminja pomen tega sodelovanja, predvsem zato, ker danes večino gospodarstev sestavljajo mala in srednje velika podjetja. V preteklosti veliki sistemi, ki so bili vertikalno zelo integrirani in v precejšnji meri samozadostni, v ospredje niso postavljali pomena sodelovanja z drugimi podjetji, saj so že zaradi svoje velikosti imeli veliko pogajalsko moč. Nasprotno pa so mala in srednje velika podjetja soočena z deficitom virov, ki jim otežuje konkurenčno poslovanje, zato je pomembno, da ta deficit presežejo. To je možno doseči z zunanjim izvajanjem določenih aktivnosti podjetjem, ki so specializirana za izvajanje določenih dejavnosti. O zunanjem izvajanju malih in srednje velikih podjetij ne vemo dovolj. Velika podjetja so v tem kontekstu proučevana v precej večji meri kot mala in srednje velika, zato se v prispevku osredotočamo na slednje. Še zlasti, ker je tovrstnih raziskav v Sloveniji zelo malo. Značilnosti zunanjega izvajanja analiziramo z vidika trajanja in dinamike sodelovanja, lokacije in velikosti zunanjih izvajalcev ter razlogov za zunanje izvajanje in vpliva le-tega na uspešnost poslovanja podjetij. V članku dodatno primerjamo značilnosti sodelovanja med storitveno in predelovalno panogo, saj bi morale zaradi temeljnih razlik med njima nastajati razlike tudi pri značilnostih zunanjega izvajanja. 2 Opis metodologije in značilnosti vzorca Zunanje izvajanje se od drugih oblik sodelovanja med podjetji razlikuje predvsem v tem, da ima zunanje izvajanje večje število različnih značilnosti, ki jih druge oblike nimajo (Mol, 2007). V članku zato obravnavamo izbrane značilnosti sodelovanja med podjetji in njihove učinke, model proučevanja pa je prikazan na sliki 1. Slika 1: Model proučevanja Proučevana podjetja - Razlogi - Učinki Trajanje odnosa Dinamika sprememb odnosa - Lokacija - Število Zunanji izvajalci - Velikost 68

71 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih Proučevanje je omejeno na vidik podjetja, ki izloča določene aktivnosti. Značilnosti odnosov z zunanjimi izvajalci se pričnejo oblikovati v procesu izločanja aktivnosti po strateški odločitvi podjetja o zunanjem izvajanju izbranih aktivnosti. Podjetja se za zunanje izvajanje odločijo zaradi določenih težav, ki jih zaznavajo pri poslovanju, kar predstavlja razloge za zunanje izvajanje. Velik del literature o zunanjem izvajanju se ukvarja z razlogi, ki vplivajo na to odločitev; tako za kot tudi proti zunanjemu izvajanju, v literaturi pa najdemo cele vrste različnih razlogov. Vzpostavitev odnosa z zunanjimi izvajalci pa ima za proučevano podjetje določene posledice, ki jih imenujemo učinki in so lahko pozitivni ali negativni. V procesu izločanja aktivnosti mora podjetje opredeliti zahteve za zunanje izvajalce, ki so odvisne od samih aktivnosti. Osnovne strateške opredelitve podjetja glede zunanjih izvajalcev so njihovo število za določeno aktivnost, lokacija ter velikost. Glede samega odnosa pa mora opredeliti trajanje odnosa in dinamiko sprememb le-tega. Proučevano populacijo sestavljajo slovenska mala in srednje velika podjetja iz dejavnosti D (predelovalne dejavnosti) in K (poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve) v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti iz leta Na osnovi baze Poslovnega registra Slovenije smo dobili število podjetij v dejavnostih, ki so bile analizirane v prispevku. Velikost podjetja smo opredelili na osnovi števila zaposlenih oseb, ki so imela leta 2007 med 10 in 249 zaposlenih oseb. Dodatna omejitev je bila pravna oblika, saj smo vključili samo gospodarske družbe. Med značilnostmi vzorca v nadaljevanju prikazujemo značilnosti podjetij glede na velikost, dejavnost in funkcijo respondentov v podjetju. Anketiranih je bilo 154 podjetij, od katerih je bilo glede na število zaposlenih 21 % srednje velikih (50 do 249 zaposlenih) in 79 % malih podjetij (10 do 49 zaposlenih), kar prikazuje slika 2. Slika 2: Delež anketiranih podjetij glede na velikost po kriteriju števila zaposlenih, 2007 mala podjetja 79 % srednje velika podjetja 21 % Slika 3: Delež anketiranih podjetij glede na dejavnost, 2007 predelovalne dejavnosti 69 % poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve 31 % V vzorcu smo zajeli le dve dejavnosti v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti iz leta , in sicer dejavnost D predelovalne dejavnosti, in dejavnost K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve. V vzorcu (N=154) je bilo 31 % anketiranih podjetij iz dejavnosti K in 69 % anketiranih iz dejavnosti D, kar prikazuje slika 3. 1 Pri vzorčenju smo uporabili standardno klasifikacijo iz leta 2002, saj v času izvajanja anketiranja podatki iz nove standardne klasifikacije iz leta 2008 še niso bili na voljo. 69

72 Različnost kot podjetniška priložnost Za zagotovitev relevantnih odgovorov smo kot respondente določili osebe, ki so v podjetjih na višjih delovnih mestih, takšnih, da lahko sprejemajo odločitve o zunanjem izvajanju in so tudi dovolj dobro informirani, da lahko presojajo, kakšna je uspešnost tega sodelovanja. Anketirani so bili direktorji oz. predsedniki uprave v 42,9 %, managerji oz. vodje na nižjem nivoju v 26,6 %, funkcijski direktorji oz. člani uprave v 10,4 %, namestniki direktorja oz. predsednika uprave v 10,4 % ter na ostalih vodilnih delovnih mestih v 9,7 %. Glede na spol so bili respondenti v 50 % ženske in v 50 % moški. 3 Analiza značilnosti sodelovanja malih in srednje velikih podjetij na nabavni strani 3.1 Opredelitev osnovnih pojmov Zunanje izvajanje je zelo kompleksen pojem, ki se v praksi izraža na več načinov in ima različne značilnosti, ki temeljijo na različnih kriterijih in jih obravnavamo v nadaljevanju. Med najpomembnejšimi značilnostmi so trajanje sodelovanja in dinamika sprememb, lokacija in velikost partnerjev ter razlogi za sodelovanje. Zunanje izvajanje pa vpliva na uspešnost poslovanja podjetij (Espino- Rodriguez, Padron-Robaina, 2005; Elmuti, Kathawala, 2000; Bailey et al., 2002). Za razjasnitev osnovnih pojmov podajamo osnovne opredelitve. Zunanje izvajanje aktivnosti smo opredelili kot odločitev podjetja o zunanjem oskrbovanju z določenimi izdelki in storitvami. Zunanje izvajanje aktivnosti lahko pri tem izhaja iz dveh vidikov. Prvič, podjetje se lahko odloči za zunanje izvajanje določenih aktivnosti, ki jih je do sedaj izvajalo interno, in jih zamenja za njihovo dobavljanje na trgu. Drugič, podjetje lahko sprejme odločitev o zunanjem oskrbovanju z izdelki in storitvami, ki jih do sedaj ni niti izvajalo interno, niti pridobivalo na trgu. Elementi zunanjega izvajanja so: (1) podjetje, ki izloča aktivnosti (lahko ga imenujemo tudi naročnik), (2) aktivnosti, ki so predmet sodelovanja, in (3) podjetje, ki izvaja izločene aktivnosti in se imenuje zunanji izvajalec. 3.2 Področja sodelovanja S področji zunanjega izvajanja razumemo vse aktivnosti, ki so predmet zunanjega izvajanja. Harland et al. (2005) trdijo, da je zunanje izvajanje posameznih aktivnosti odvisno od panoge. Tako je za nekatere panoge značilnejša nižja stopnja sodelovanja (predvsem za panoge, ki temeljijo na neprekinjenih procesih, npr. težka industrija, papirna industrija) kot za druge (Christoper, 1985; Williamson, 1985; Curran, Stanworth, 1983; Seuring, 2003; Harland et al., 2005). Proučevanje področij, na katerih podjetja sodelujejo, je obsežno, rezultati pa so precej različni. Nekateri avtorji so ugotovili, da je zunanje izvajanje najpogostejše na področju proizvodnje ter distribucije in transporta (Byrne, 1996; Elmuti, Kathawala, 2000), drugi ugotavljajo, da je najobsežnejše na področju informacijske tehnologije in informacijskih sistemov, administracije, distribucije in logistike ter finančne funkcije (Brown, Wilson, 2005). V Sloveniji je raziskav zunanjega izvajanja relativno malo, v nekatere raziskave pa ga vključuje Statistični urad Republike Slovenije. Statistični urad RS (SURS, 2005) je leta 2004 med poslovnimi subjekti raziskoval povpraševanje po določenih skupinah storitev. Rezultat je pokazal, da je 96,3 % podjetij vsaj eno skupino storitev opravilo prek zunanjih izvajalcev. Raziskava je ugotavljala tudi pričakovanja glede pridobivanja storitev na trgu, kjer jih več kot 90 % pričakuje nespremenjeno število nakupov storitev, 80 % jih pričakuje povečanje, zmanjšanje nakupa pa le dobrih 30 %. 70

73 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih V pričujoči empirični analizi smo slovenska mala in srednje velika podjetja vprašali o zunanjem izvajanju 13 skupin aktivnosti 2 : nabava, proizvodnja, prodaja, marketing, računovodstvo in finance, upravljanje človeških virov, distribucija in transport, raziskave in razvoj, informacijski sistemi in informacijska tehnologija, poprodajne storitve, pravne storitve, administracija, druge poslovne storitve. Za potrebe analize smo uporabili štiristopenjsko lestvico, pri čemer 1 pomeni, da podjetje na tem področju ne sodeluje z drugimi podjetji, 2, da je sodelovanje omejeno na del funkcije, 3, da je sodelovanje na področju celotne funkcije, in 4, da podjetje skupaj z drugimi podjetji izvaja določeno funkcijo. Slika 4 prikazuje deleže posameznih izločenih aktivnosti. Slika 4: Zunanje izvajanje posameznih aktivnosti 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % administracija nabava poprodajne storitve prodaja marketing upravljanje človeških virov proizvodnja raziskave in razvoj računovodstvo in finance distribucija in transport IS in IT druge poslovne storitve pravne storitve da, v sodelovanju da, v celoti da, delno ne 2 Anketirancem smo posamezne skupine dodatno pojasnili: Nabava : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so iskanje in izbor dobaviteljev, izvajanje naročil in vodenje dokumentacije o naročilih, vodenje zalog. Proizvodnja : pomeni, da drugo podjetje za vas izdeluje/proizvaja različne polizdelke in izdelke, ki jih vaše podjetje nato uporablja za izdelavo svojih izdelkov. Marketing : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so načrtovanje in oblikovanje marketinških akcij, ki obsegajo oblikovanje oglasov, izbor izvajalcev. Prodaja : išče in pridobiva kupce, sprejema naročila in jih obdeluje, izvaja naročila. Distribucija/transport: drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so skladiščenje, razpečava, prevoz. Računovodstvo/finance: drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so vodenje knjigovodstva, materialnega knjigovodstva, izstavljanje, vodenje in plačevanje računov, obračun plač, sestavljanje bilanc, pripravljanje načrtov bilanc, priprava investicijskih načrtov. Administracija : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so vodenje pisarne, sprejem in obdelava pošte, vodenje dokumentacije, fotokopiranje, sprejem klicev. Upravljanje človeških virov: drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so izvedba zaposlitvenih oglasov, izvedba razgovorov in izbor prijavljenih kandidatov na razpisana delovna mesta, vodenje evidenc zaposlenih, priprava načrtov razvoja zaposlenih. Informacijski sistemi/informacijska tehnologija : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so nabava in vzdrževanje računalniške in programske opreme, razvoj programske opreme, načrtovanje IS, oblikovanje in vzdrževanje spletnih strani, oddaja strežnikov ali prostora na strežnikih. Raziskave in razvoj : drugo podjetje za vas izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so temeljne in aplikativne raziskave ali razvoj novih izdelkov, storitev in procesov. Pravne storitve : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so priprava in sklepanje pogodb, zastopanje v sporih. Po-prodajne storitve za odjemalce : drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so telefonska ali osebna pomoč kupcem, sprejemanje reklamacij, obdelava in odprava reklamacij, dobava rezervnih delov, svetovanje o uporabi izdelkov. Druge poslovne storitve: drugo podjetje izvaja vse ali nekatere aktivnosti, kot so izobraževanje, prevajanje, poslovno svetovanje, vzdrževanje, management, čiščenje, vzdrževanje. 71

74 Različnost kot podjetniška priložnost Podjetja v vzorcu v največji meri (delno, v celoti ali v sodelovanju) izločajo pravne (79,9 % anketiranih) in druge poslovne storitve (73,4 % anketiranih), v najmanjši pa administrativne (3,3 % anketiranih) in nabavne storitve (10,4 % anketiranih). V največji meri delno izločajo druge poslovne storitve (38,3 %) ter distribucijo in transport (33,8 %), v najmanjši meri pa administracijo (1,9 %) in poprodajne storitve (3,2 %). V celoti podjetja najpogosteje izločajo pravne storitve (55,8 %) in druge poslovne storitve (33,1 %), najredkeje pa administrativne (1,3 %) in marketinške (2,6 %) storitve. Za skupno izvajanje določenih aktivnosti je značilno, da imajo sodelujoča podjetja skupne vire, značilno pa je za bolj sofisticirane aktivnosti, ki so hkrati bolj tvegane in rezultati manj determinirani. V največjem deležu anketirana podjetja v sodelovanju izvajajo raziskave in razvoj, informacijsko tehnologijo in informacijske sisteme ter poprodajne storitve (vsako aktivnost izloča 3,25 % anketiranih podjetij). V sodelovanju pa nobeno izmed anketiranih podjetij ne izvaja administracije, nabave ter računovodstva in financ, ki veljajo za rutinske aktivnosti. Ker smo v vzorec zajeli dve povsem različni dejavnosti predelovalno D in storitveno K pričakujemo, da bodo pri zunanjem izvajanju posameznih aktivnosti v celoti, delno ali v sodelovanju med njima statistično značilne razlike. Tabela 1 prikazuje rezultate analize izločenih aktivnosti glede na standardno klasifikacijo dejavnosti. Tabela 1: Rezultati analize zunanjega izvajanja aktivnosti primerjalno med predelovalnimi in storitvenimi dejavnostmi Aktivnosti Dejavnost N Nabava Proizvodnja Marketing Prodaja Distribucija in transport Računovodstvo in finance Administracija Upravljanje človeških virov Informacijski sistemi in informacijska tehnologija Povprečna vrednost Standardni odklon predelovalna 10 2,40,516 storitvena 6 2,50,548 predelovalna 35 2,34,639 storitvena 11 2,27,467 predelovalna 19 2,42,692 storitvena 10 2,00,000 predelovalna 17 2,47,624 storitvena 7 2,00,000 predelovalna 70 2,47,583 storitvena 16 2,25,447 predelovalna 54 2,43,499 storitvena 17 2,29,470 predelovalna 5 2,40,548 storitvena 0(a).. predelovalna 22 2,59,590 storitvena 9 2,11,333 predelovalna 63 2,59,586 storitvena 29 2,48,634 72

75 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih Aktivnosti Dejavnost N Raziskave in razvoj Pravne storitve Poprodajne storitve Druge poslovne storitve (a) t ni možno izračunati, ker skupina nima vrednosti Povprečna vrednost Standardni odklon predelovalna 31 2,52,724 storitvena 17 2,29,588 predelovalna 82 2,78,498 storitvena 41 2,73,501 predelovalna 16 3,13,719 storitvena 5 2,60,548 predelovalna 78 2,45,550 storitvena 35 2,63,547 Značilne razlike med predelovalnimi in storitvenimi dejavnostmi nastajajo pri zunanjem izvajanju marketinga (t (18) =2,65, p=0,016), prodaje (t (16) =3,108, p=0,0076) in upravljanja človeških virov (t (26) =2,858, p=0,008). Ugotovimo lahko, da imajo podjetja v predelovalnih dejavnostih na teh treh področjih precej bolj raznolike oblike sodelovanja, medtem ko anketirana podjetja v storitvenih dejavnostih sodelujejo na področjih marketinga in prodaje samo delno. V tej dejavnosti tudi nobeno od anketiranih podjetij ni sodelovalo z drugimi podjetji pri izvajanju administracije. Zanimiv je rezultat, da tudi storitvena podjetja sodelujejo na področju proizvodnih aktivnosti, ter da med njimi in proizvodnimi podjetji ne prihaja do statistično značilnih razlik pri sodelovanju na tem področju. 3.3 Trajanje in dinamika sodelovanja med podjetji Pomembna značilnost sodelovanja med podjetji je trajanje odnosa, ki je običajno določeno s pogodbo. Sicer pa lahko trajanje zunanjega izvajanja opazujemo z različnih vidikov; kot celotno obdobje sodelovanja z različnimi podjetji za izvajanje določenih aktivnosti, ali kot rok trajanja določene pogodbe z enim zunanjim izvajalcem, ali pa kot celotno obdobje sodelovanja z določenim podjetjem, ne glede na formalnost sodelovanja in večkratno obnavljanje pogodb. Na določitev trajanja pogodbe vpliva več dejavnikov. Eden izmed vidikov trajanja je doseganje učinkov sodelovanja, kjer lahko zasledimo mnenje, da se učinki zunanjega izvajanja lahko pojavijo dolgoročno ali kratkoročno, v večini primerov pa so vidni v roku pol leta. Tako lahko večino pogodb razdelimo na tiste, ki trajajo tri leta ali manj in na tiste, ki trajajo več kot tri leta. Dejavniki, ki vplivajo na krajše trajanje pogodb so (Burstow, 1994): spremembe v organizaciji drugega podjetja, pričakovanja glede cene, tveganja kakovosti izvedbe, spremembe tehnologije in trgov. Na daljše trajanje pogodb pa vplivajo naslednji dejavniki (Burstow, 1994): spremembe v stroških, optimizacija timov v podjetju, spremembe zaposlenih in odnosi med zaposlenimi. Trajanje sodelovanja med podjetji ima zelo pomembno vlogo (Oh, Gallivan, 2004; Gellrich, Gewald, 2005). Podjetja, ki imajo sklenjene dolgoročne pogodbe o sodelovanju, se soočajo z večjim tveganjem in izgubijo fleksibilnost pri prihodnjem razvoju (Willcocks, Lacity, 1999; Lacity, 2002; Young, Hood, 2003), dodatna težava pa je, da izberejo podjetje, ki ne izpolni pričakovanj, vendar pa z njim težko prekinejo pogodbo (Oh, Gallivan, 2004). V hitro spreminjajočem se okolju so lahko strateške spremembe nujne za ohranjanje konkurenčne pozicije, hkrati pa je naročniku onemogočen dostop do nove tehnologije zaradi zavezanosti na eno podjetje (Gellrich, 73

76 Različnost kot podjetniška priložnost Gewald, 2005). Trajanje pogodbe o sodelovanju je odvisno tudi od njene vrednosti, velja pa, da večja kot je njena vrednost, krajši je rok trajanja. Pogodbe o sodelovanju so lahko sklenjene za daljše časovno obdobje, hkrati pa se na letni ravni spreminjajo in dopolnjujejo v skladu s potrebami in zmožnostmi sodelujočih podjetij. Takšne pogodbe so fleksibilnejše, rezultati sodelovanja pa boljši (Harris et al., 1998; Fitzgerald, Willcocks, 1994). V raziskavi med slovenskimi malimi in srednje velikimi podjetji smo ugotavljali trajanje sodelovanja za posamezne poslovne funkcije, kjer so respondenti izbrali trajanje sodelovanja kot dolgoročno, kjer je pogodba sklenjena za več kot 3 leta, kot srednjeročno, kjer je pogodba sklenjena za 1 do 3 leta, kot kratkoročno, kjer je pogodba sklenjena za največ eno leto, ali kot občasno, kjer podjetja med seboj sodelujejo po potrebi. Rezultati so prikazani na sliki 5. Slika 5: Trajanje sodelovanja med podjetji 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % računovodstvo in finance administracija nabava prodaja marketing upravljanje človeških virov dolgoročno, pogodba nad 3 leta kratkoročno, pogodba do 1 leta IS in IT proizvodnja poprodajne storitve druge poslovne storitve distribucija in transport srednjeročno, pogodba od 1-3 leta občasno, po potrebi raziskave in razvoj pravne storitve Anketirana podjetja v največjem deležu dolgoročno sodelujejo na področju računovodstva in financ (74,3 %), administracije (60 %) ter informacijskih sistemov in tehnologije (46,7 %), v najmanjšem pa na področju distribucije in transporta (23,3 %) ter raziskav in razvoja (23,4 %). Srednjeročno največ sodelujejo na področju prodajne funkcije (25 %), na področju administracije pa med anketiranimi podjetji ni imelo nobeno podjetje sklenjene pogodbe o srednjeročnem sodelovanju. Kratkoročno anketirana podjetja daleč v največjem deležu sodelujejo na področju nabave (43,8 %), v najmanjšem pa na področju prodaje (8,3 %). Občasno sodelovanje je najbolj značilno za raziskave in razvoj (55,3 %) ter pravne storitve, najmanj značilno pa za računovodstvo in finance (7,1 %). Na osnovi rezultatov lahko sklepamo, da je trajanje sodelovanja najbolj determinirano z naravo funkcij. Pri trajanju pogodbe je za ohranjanje fleksibilnosti pomembno spreminjanje in obnavljanje pogodbe, njena statičnost in nespremenljivost pa vodi do stagniranja. Zato smo med tistimi anketiranimi podjetji, ki imajo sklenjene srednje- in dolgoročne pogodbe, ugotavljali tudi, kdaj so jih nazadnje spreminjali in dopolnjevali, rezultati pa so prikazani na sliki 6. Anketiranci so izbirali med možnostmi sprememb dogovora pred manj kot pol leta, pred pol do enega leta, pred enim do treh let ali pred več kot tremi leti. 74

77 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih Slika 6: Zadnje spremembe in dopolnitve dolgoročnih in srednjeročnih pogodb o zunanjem izvajanju 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % proizvodnja nabava raziskave in razvoj prodaja administracija distribucija in transport upravljanje človeških virov druge poslovne storitve marketing računovodstvo in finance pred več kot 3 leti pred 1 do 3 leti pred pol do 1 letom pred manj kot pol leta IS in IT pravne storitve poprodajne storitve Najbolj statične pogodbe imajo anketirana podjetja na področju računovodstva in financ, za katere je 48,3 % anketiranih odgovorilo, da so jih nazadnje dopolnjevali pred več kot tremi leti. Pred manj kot tremi leti, a več kot enim letom je največ podjetij spremenilo pogodbo o sodelovanju na področju administracije (33,3 %), nobeno podjetje pa ga ni spremenilo v tem času na področju raziskav in razvoja. Pred pol do enega leta je pogodbo največ podjetij spremenilo na področju poprodajnih storitev (40 %), raziskav in razvoja (37,5 %) ter prodaje (37,5 %). Pred manj kot pol leta je največ podjetij spremenilo dogovor na področju proizvodnje (40,9 %) in nabave (40 %). V celoti lahko ugotovimo, da relativno velik delež podjetij na vseh funkcijskih področjih sodeluje dolgoročno nespremenljivo, kar negativno vpliva na ohranjanje fleksibilnosti podjetij. 3.4 Lokacija in velikost zunanjih izvajalcev Med značilnostmi zunanjega izvajanja je zanimiv tudi podatek, od kod so zunanji izvajalci in kako veliki so. Velikost podjetja vpliva na pogajalsko moč pri dogovarjanju in pogajanju o sodelovanju. Lokacija partnerskega podjetja pa lahko zelo poviša stroške, če gre za sodelovanje, katerega rezultat so fizični izdelki, ki jih je potrebno transportirati od enega do drugega podjetja. Nasprotno pa so pri sodelovanju na področju storitev ti stroški manj pomembni. V raziskavi smo ugotavljali, kako velika podjetja so zunanji izvajalci glede na število zaposlenih, rezultati pa so prikazani na sliki 7. Največ anketiranih podjetij sodeluje z mikro podjetji na področju pravnih storitev (78,7 %) ter računovodstva in financ (72,9 %), najmanj pa na področju prodaje (26,1 %) in nabave (21,4 %). Z malimi podjetji največ anketiranih podjetij sodeluje na področju drugih poslovnih storitev (43,2 %) in proizvodnih aktivnosti (42,2 %). Anketirana podjetja s srednje velikimi podjetji najpogosteje sodelujejo na področju administracije (40 %) in nabave (35,7 %). Z velikimi podjetji pa najpogosteje sodelujejo na področju nabave (28,6 %), distribucije in transporta (17,4 %) ter prodaje (17,4 %). Ugotovimo lahko, da mala in srednje velika podjetja sodelujejo z velikimi podjetji v veliko manjši meri kot z enako velikimi ali manjšimi od sebe. Primerjava storitvene in predelovalne dejavnosti pokaže, da so statistično značilne razlike med njima le pri sodelovanju na področju distribucije in transporta (t (102) =2,088, p=0,039). Slika 8 pa prikazuje, s koliko zunanjimi izvajalci anketirana podjetja sodelujejo po posameznih aktivnostih. 75

78 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 7: Velikost zunanjih izvajalcev glede na število zaposlenih 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % pravne storitve računovodstvo in finance poprodajne storitve marketing veliko (250 in več) srednje veliko (50-249) malo (10-49) raziskave in razvoj IS in IT druge poslovne storitve upravljanje človeških virov administracija mikro (0-9 zaposlenih) proizvodnja distribucija in transport prodaja nabava Slika 8: Število zunanjih izvajalcev 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % proizvodnja nabava distribucija in transport poslovne storitve marketing prodaja raziskave in razvoj poprodajne storitve IS in IT upravljanje človeških virov pravne storitve računovodstvo in finance administracija tri ali več dve eno Na področju administracije anketirana podjetja sodelujejo samo z enim zunanjim izvajalcem. Nasprotno pa kar 69,6 % anketiranih podjetij na področju proizvodnje sodeluje s tremi ali več zunanjimi izvajalci, na področju nabave pa 62,5 %. Presenetljivi so rezultati, da med malimi in srednje velikimi podjetji pri sodelovanju z drugimi podjetji glede na velikost ni statistično značilnih razlik, kar pomeni, da tudi mala podjetja z velikimi sodelujejo približno v enakem deležu kot srednje velika. Slika 9 prikazuje značilnosti sodelovanja med podjetji glede na lokacijo. Najmanjša variabilnost od vseh značilnosti je pri lokaciji zunanjih izvajalcev. Vsa anketirana podjetja so bila iz Slovenije in med njimi smo ugotavljali od kod so zunanji izvajalci, s katerimi sodelujejo na področju posameznih aktivnosti. Ugotovimo lahko, da na področju računovodstva in financ, administracije ter pravnih storitev anketirana podjetja sodelujejo le s podjetji iz Slovenije. V največjem deležu 76

79 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih anketirana podjetja sodelujejo z drugimi podjetji iz Evrope na področju prodaje (31,6 %), vendar pa z nobenim podjetjem izven Evrope. Iz ostalih delov sveta podjetja najpogosteje sodelujejo na področju nabave (8,3 %) in poprodajnih aktivnosti (5,9 %). Slika 9: Lokacija sodelujočih podjetij 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % računovodstvo in finance administracija pravne storitve druge storitve IS in IT poprodajne storitve upravljanje človeških virov distribucija in trransport proizvodnja marketing raziskave in razvoj nabava prodaja ostali deli sveta Evropa Slovenija 3.5 Razlogi za sodelovanje med podjetji na nabavni strani Podjetja se za zunanje izvajanje odločajo iz različnih razlogov. Med največkrat omenjenimi razlogi je znižanje stroškov (Espino-Rodriguez, Padron-Robaina, 2004; Jennings, 2002; Arnold, 2000; Aubert et al., 1996; Bienstock, Mentzer, 1999; Bergsman, 1994; Brandes et al., 1997; Fan, 2000; Kriss, 1996; Laarhoven et al., 2000; Vining, Globerman, 1999; Willcocks et al., 1995). Vendar pa podjetja sodelujejo tudi iz drugih razlogov, ki so v zadnjih letih celo pred stroškovnimi razlogi (Quinn, 2000). Raziskave o razlogih zunanjega izvajanja imajo različne rezultate. Nekateri avtorji so ugotovili, da so med glavnimi razlogi osredotočenost na ključne sposobnosti (Yang et al., 2007), pomanjkanje primernih zaposlenih, zadovoljstvo končnih odjemalcev in fleksibilnost podjetja (Moschuris, Kondylis, 2006). V empirični raziskavi smo ugotavljali devet razlogov, zaradi katerih podjetja izločajo aktivnosti, respondente pa smo vprašali o strinjanju z naslednjimi trditvami na 5-stopenjski Likertovi lestvici, ki so sestavljale posamezne skupine razlogov: Znižanje različnih skupin stroškov. Povečanje prihodkov in trga ter razširitev na nove trge. Pomanjkanje ustreznih zaposlenih s pravim znanjem in sposobnostmi. Potreba po osredotočenosti predvsem na ključne dejavnosti. Transformiranje podjetja, izboljšanje fleksibilnosti in zmanjšanje težav z vodenjem. Nova znanja in tehnologija, nove ideje ter izboljšani in novi izdelki. Izboljšanje kontrole nad funkcijami in zmanjšanje tveganja. Premajhen obseg aktivnosti. Previsoke začetne investicije. 77

80 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 2: Rezultati analize razlogov za izločanje aktivnosti Razlogi N Povprečna vrednost Potreba po osredotočenosti predvsem na ključne dejavnosti Standardni Standardna odklon napaka Minimum Maksimum 154 4,01 1,07 0, Premajhen obseg aktivnosti 154 3,84 1,14 0, Nova znanja in tehnologija, nove ideje ter izboljšani in novi izdelki 154 3,78 1,16 0, Znižanje različnih skupin stroškov 154 3,63 1,29 0, Izboljšanje kontrole nad funkcijami in zmanjšanje tveganja Pomanjkanje ustreznih zaposlenih s pravim znanjem in sposobnostmi Transformiranje podjetja, izboljšanje fleksibilnosti in zmanjšanje težav z vodenjem Povečanje prihodkov in trga ter razširitev na nove trge 154 3,60 1,12 0, ,55 1,27 0, ,53 1,24 0, ,45 1,39 0, Previsoke začetne investicije 154 2,91 1,27 0, Tabela 2 prikazuje rezultate analize razlogov za izločanje aktivnosti. Anketirana podjetja v največji meri sodelujejo z drugimi podjetji predvsem zaradi osredotočenosti na svoje ključne dejavnosti (M=4,01, SE=0,09), kar sovpada s tujimi raziskavami, ki ugotavljajo, da so drugi razlogi pomembnejši od stroškovnih. V naši raziskavi so bili stroškovni razlogi na četrtem mestu (M=3,63, SE=0,10). Za mala in srednje velika podjetja je značilna diskontinuiteta obsega aktivnosti, kar se je kot pomemben razlog pokazalo tudi v raziskavi (M=3,84, SE=0,09). Mala in srednje velika podjetja pa sodelujejo tudi zato, da bi imela dostop do novih tehnologij, znanj in idej ter da bi na trg plasirala izboljšane in nove izdelke (M=3,78, SE=1,16). Zanimiv je rezultat, da se podjetja najredkeje odločajo za sodelovanje z drugimi podjetji zaradi visokih investicij, ki bi jih potrebovale za izvajanje posameznih funkcij (M=2,91, SE=0,10). Tak rezultat je še posebej nepričakovan, saj so bila v vzorcu podjetja iz predelovalnega sektorja, kjer so velikokrat potrebne visoke investicije za izvajanje proizvodnje. 4 Povezava med razlogi za sodelovanje in uspešnostjo podjetij Podjetja se odločajo za zunanje izvajanje, ker želijo doseči določene pozitivne učinke, vendar pa v realnosti ti učinki niso zmeraj pozitivni. Podjetja bi naj dosegala tiste učinke, zaradi katerih so se odločila za zunanje izvajanje. Torej so učinki povezani z razlogi, kot ugotavljajo tudi nekateri avtorji (npr. Hendry et al., 1995). V literaturi zasledimo veliko različnih učinkov, med katerimi se najpogosteje omenjajo naslednji pozitivni: osredotočenost na ključne aktivnosti, produktivnost, kakovost, točnost, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, kreativnost, izboljšanje finančnih kazalnikov, pozitivni finančni učinki, znižanje stroškov, dostop do specializiranega znanja, reinženiring procesov v podjetju, nove storitve, povečana produktivnost zaposlenih, izboljšan image podjetja (Schniederjans, Zuckweiler, 2004; Hendry et al., 1995; Zhang, Cao, 2002; Lankford, Parsa, 1999; Franceschini et al., 2003). Med negativnimi pa zasledimo predvsem visoke skrite stroške, težave pri razvoju novih sposobnosti managementa in zmožnosti odločanja, napake pri opredelitvi ključnih in podpornih aktivnosti, slab management odnosa, izgubo kontrole nad 78

81 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih kritičnimi funkcijami, težave z merjenjem kakovosti, odvisnost od partnerjev (Schniederjans, Zuckweiler, 2004; Harland et al., 2005; Hendry et al., 1995). Na ravni podjetja učinke zunanjega izvajanja merimo s finančnimi in nefinančnimi kazalniki. Finančne kazalnike smo zbrali za pretekla tri leta (od 2005 do 2007), med katerimi smo izbrali dva izmed v literaturi najpogosteje omenjenih finančnih kazalnikov uspešnosti podjetja: produktivnost in donosnost sredstev. Na osnovi pridobljenih podatkov iz GVIN baze smo izračunali stopnje rasti teh dveh kazalnikov v omenjenem časovnem obdobju. Nefinančne učinke smo ugotavljali na osnovi anketnega vprašalnika, kjer smo respondente vprašali o posledicah sodelovanja z drugimi podjetji v zadnjih treh letih na petstopenjski lestvici od velikega poslabšanja do velikega izboljšanja na naslednjih področjih: kakovost in fleksibilnost, inovativnost in stroškovni prihranki. Tabela 3: Povezava med razlogi za zunanje izvajanje in uspešnostjo podjetij Znižanje različnih skupin stroškov Povečanje prihodkov in trga ter razširitev na nove trge Izboljšanje kontrole nad funkcijami in zmanjšanje tveganja Nova znanja in tehnologija, nove ideje ter izboljšani in novi izdelki Transformiranje podjetja, izboljšanje fleksibilnosti in zmanjšanje težav z vodenjem Pomanjkanje ustreznih zaposlenih s pravim znanjem in sposobnostmi Potreba po osredotočenosti predvsem na ključne dejavnosti Previsoke začetne investicije Premajhen obseg aktivnosti kakovost in fleksibilnost inovativnost stroški donosnost produktivnost Pearson Correlation,202(*) -,035,198(*),060,102 Sig. (2-tailed),014,675,016,501,222 N Pearson Correlation,056,186(*),236(**),125 -,021 Sig. (2-tailed),500,024,004,161,804 N Pearson Correlation,044,222(**),111,065 -,220(**) Sig. (2-tailed),594,007,182,467,008 N Pearson Correlation,137,155,119 -,016 -,201(*) Sig. (2-tailed),098,061,150,857,016 N Pearson Correlation,147,264(**),180(*),045,082 Sig. (2-tailed),075,001,029,619,328 N Pearson Correlation,243(**),026 -,086 -,234(**) -,117 Sig. (2-tailed),003,750,301,008,164 N Pearson Correlation,218(**),042,181(*),058,052 Sig. (2-tailed),008,618,028,516,537 N Pearson Correlation,045,054,167(*),009 -,107 Sig. (2-tailed),589,514,044,917,200 N Pearson Correlation,226(**) -,044 -,101 -,027,012 Sig. (2-tailed),006,599,225,763,885 N ** Korelacija je statistično značilna na ravni * Korelacija je statistično značilna na ravni

82 Različnost kot podjetniška priložnost V tabeli 3 je prikazan povzetek rezultatov korelacijske analize med posameznimi razlogi in izbranimi finančnimi in nefinančnimi kazalniki uspešnosti podjetja. Senčeni rezultati prikazujejo statistično značilne povezave. Zunanje izvajanje zaradi znižanja različnih stroškov je statistično značilno pozitivno povezan z učinkom zniževanja stroškov (r=0,198, p=0,016) in doseganja večje kakovosti in fleksibilnosti (r=0,202, p=0,014) podjetja. Zunanje izvajanje zaradi povečanja prihodkov in trga je statistično značilno pozitivno povezan s povečano inovativnostjo (r=0,186, p=0,024) in zmanjševanjem stroškov (r=0,236, p=0,004). Razlog izboljšanja kontrole nad lastnimi funkcijami in zmanjševanje tveganja je pozitivno povezan z povečano inovativnostjo (r=0,222, p=0,007) ter negativno povezan s povečevanjem produktivnosti (r=-0,220, p=0,008). Prav tako je dostop do novih znanj in tehnologije, novih idej ter izboljšanih in novih izdelkov negativno povezan s povečevanjem produktivnosti (r=-0,201, p=0,016). Potreba po transformiranju podjetja, izboljšanju fleksibilnosti in manjših težavah z vodenjem se pozitivno povezuje s povečano inovativnostjo (r=0,264, p=0,001) in nižjimi stroški podjetij (r=0,180, p=0,029). Zunanje izvajanje zaradi pomanjkanja ustreznih zaposlenih je pozitivno povezano z doseganjem večje kakovosti in fleksibilnosti (r=0,243, p=0,003), vendar pa je negativno povezano z donosnostjo (r=-0,234, p=0,008). Razlog osredotočenost na ključne dejavnosti je pozitivno povezan z večjo kakovostjo in fleksibilnostjo (r=0,243, p=0,003) ter manjšimi stroški (r=0,181, p=0,028). Zunanje izvajanje zaradi visokih začetnih investicij je pozitivno povezano z doseganjem stroškovnih prihrankov (r=0,167, p=0,044). Zunanje izvajanje zaradi premajhnega obsega aktivnosti pa je pozitivno povezano z doseganjem kakovosti in fleksibilnosti podjetja (r=0,226, p=0,006). 5 Sklepna spoznanja Zunanje izvajanje je med malimi in srednje velikimi podjetji raznoliko in dinamično ter zato vredno proučevanja. Tako smo ugotovili, da mala in srednje velika podjetja izločajo vse proučevane aktivnosti, pestre pa so tudi oblike sodelovanja. Presenetljiva je ugotovitev, da podjetja v sodelovanju izvajajo relativno velik delež aktivnosti, saj ta oblika od njih zahteva veliko večje angažiranje kot ostale oblike (npr. izločanje aktivnosti v celoti). Podjetja v vzorcu v največji meri izločajo pravne in druge poslovne, v najmanjši pa administrativne in nabavne storitve. Zanimiv je rezultat, da tudi storitvena podjetja sodelujejo na področju proizvodnih aktivnosti, ter da med njimi in proizvodnimi podjetji ne prihaja do statistično značilnih razlik pri sodelovanju na tem področju. Anketirana podjetja najpogosteje dolgoročno sodelujejo na področju računovodstva in financ, administracije ter informacijskih sistemov in tehnologije, najredkeje pa na področju distribucije in transporta ter raziskav in razvoja. Na področju računovodstva in financ najdemo tudi najbolj statične pogodbe, saj skoraj polovica podjetij teh pogodb v zadnjih treh letih ni spreminjala. Anketirana podjetja v največji meri sodelujejo z drugimi podjetji zaradi osredotočenosti predvsem na svoje ključne dejavnosti, kar sovpada s tujimi raziskavami, ki ugotavljajo, da so drugi razlogi pomembnejši od stroškovnih. V naši raziskavi so bili stroškovni razlogi na četrtem mestu. Velik delež anketiranih podjetij z zunanjimi izvajalci sodeluje dolgoročno, kar je razumljiva izbira, saj je iskanje drugih podjetij drag in dolgotrajen postopek, še posebej pri sofisticiranih aktivnostih. Hkrati pa je tudi prehod iz pridobivanja aktivnosti na trgu v lastno izvajanje kadrovsko in finančno zahteven. Tudi spremembe že sklenjenih pogodb v povprečju mala in srednje velika podjetja ne izvajajo pogosto, saj tudi to zahteva veliko angažmaja vodstva podjetij, ki pa je že brez dodatnih aktivnosti velikokrat preobremenjeno. Hkrati pa veliko malih in srednje velikih podjetij izloča aktivnosti le občasno in po potrebi. Če sklepamo iz posebnosti malih in srednje velikih podjetij, je to lahko posledica pomanjkanja kadrov in proizvodnih zmogljivosti zaradi neenakomernih potreb po določenih aktivnostih. V skladu s pričakovanji mala in srednje velika podjetja izločajo aktivnosti 80

83 Značilnosti zunanjega izvajanja v slovenskih malih in srednje velikih podjetjih predvsem enako velikim podjetjem, bistveno manj pogosto pa velikim podjetjem, ki imajo veliko večjo moč in so v tovrstnih odnosih prevladujoča. Vsekakor pa bi v prihodnjih raziskavah bilo smiselno preučevati drugi vidik, in sicer, koliko so mala in srednje velika podjetja zunanji izvajalci velikih podjetij ter značilnosti teh odnosov. Na osnovi rezultatov empirične raziskave smo ugotovili, da med proizvodnimi in storitvenimi podjetji pri zunanjem izvajanju ni velikih razlik, zato ni smotrno uvajati različnih ukrepov za ti dve skupini podjetij. Zaradi zahtevnosti zunanjega izvajanja aktivnosti v sodelovanju, bi morala mala in srednje velika podjetja pridobivati največ podpore na tem področju, predvsem v obliki novih znanj, v manjši meri pa pri zunanjem izvajanju rutinskih aktivnosti, katerih pogodbe se tudi v manjši meri spreminjajo. Ena izmed pomembnih nalog podpornega okolja je spodbujanje trajnejšega sodelovanja na zahtevnejših področjih, kot so raziskave in razvoj, kar bi lahko prispevalo k večji konkurenčnosti podjetij, in na področju prodaje, saj trajno sodelovanje na tem področju prispeva k povečevanju prihodkov. Pri sodelovanju podjetij z zunanjimi izvajalci smo zasledili izrazito osredotočenost na nacionalno raven, mednarodnega sodelovanja pa je zelo malo. Nekatere mednarodne raziskave so pokazale pozitiven vpliv internacionalne oblike zunanjega izvajanja na povečevanje produktivnosti, zato bi veljalo z različnimi ukrepi spodbujati mednarodno sodelovanje tudi na tem področju. Med razlogi za zunanje izvajanje prevladujejo potrebe po večji osredotočenosti na ključne dejavnosti, stroškovni razlogi pa so veliko manj pomembni. Iz tega lahko sklepamo, da morajo biti podjetja v vsakem primeru stroškovno učinkovita, če želijo uspeti na trgu, zato to ni osnovni razlog za izločanje aktivnosti. Pač pa želijo s tem izboljšati svoje konkurenčne prednosti ter dolgoročno povečati svojo uspešnost. Zato potrebujejo ukrepe, ki so usmerjeni predvsem v omogočanje razvoja na nekaj njihovih ključnih področjih poslovanja, ne pa toliko v zniževanje stroškov. Ugotovimo lahko, da ima zunanje izvajanje v malih in srednje velikih podjetjih velik pomen in da ga najdemo v tako rekoč vseh podjetjih. Prav zato je pomembna kakovost tovrstnega sodelovanja med njimi, saj lahko podjetja izboljšajo svojo uspešnost, če na primeren način izločijo prave aktivnosti. Pri tem pa je naloga podpornega okolja, da s primernim izobraževanjem na tem področju informira in spodbuja mala in srednje velika podjetja, da bodo odgovorno in kakovostno izbirala zunanje izvajalce. 81

84

85 Karin Širec Katja Crnogaj Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij 4 Povzetek Abstract V današnjem času obstaja neizpodbitno dejstvo, da je bistvo ekonomske aktivnosti in uspeha v medsebojnem povezovanju in sodelovanju. V ospredje prihaja tako imenovana ekonomija mreženja, ki se odraža v mrežnem delovanju podjetij, organizacij in podjetnikov. Mreženje smo v prispevku obravnavali na medpodjetniški oziroma medorganizacijski ravni (poslovno mreženje) in osebni ravni podjetnika (podjetniško mreženje). S pomočjo opravljene raziskave smo ugotovili zanimive razlike med mrežnim delovanjem slovenskih MSP z vidika velikosti (mikro vs. mala in srednje velika podjetja) in spola podjetnika (moški vs. ženske). Ob tem pa smo ugotovili tudi povezave med obema proučevanima dimenzijama, to je med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Glede na vlogo, ki jo številni domači in tuji avtorji pripisujejo mrežnemu delovanju kot viru uspešnosti, gre za aktualno tematiko današnjega časa. V sodobnem okolju namreč podjetja in podjetniki ne morejo uspešno delovati kot individuumi, s čimer mreženje vse bolj postaja način življenja in imperativ prihodnosti. Today there is an incontestable fact that success derives from mutual connection and cooperation and as such presents the essence of economic activities. The so-called networking economy is coming into forefront and is reflected in networking activities of companies, organizations and entrepreneurs. The paper presents the networking between enterprises or organizations (business networking) and entrepreneurs personal networking (entrepreneurial networking). The research revealed interesting findings with regard to some differences among Slovene SMEs regarding company size (micro vs. small and medium-sized companies) and gender (men vs. women). At the same time we also found correlations between investigated dimensions entrepreneurs personal networking and business networking. According to the importance of research phenomena and its impact on company performance it can be concluded that this is a relevant research topic. In contemporary environment companies as well as entrepreneurs cannot be successful as individuals. Networking is therefore becoming a way of life and a future imperative. 83

86 Različnost kot podjetniška priložnost 1 Uvod Sodobno okolje določa nove okvirje delovanja organizacij. Še posebej to velja za MSP, saj jih zaradi njihove majhnosti spremembe še toliko bolj zaznamujejo in prisilijo k nenehnemu prilagajanju. Podjetja se soočajo z izzivi na način, da prilagajajo svojo notranjo organiziranost oziroma uvajajo sodobnejše koncepte poslovanja. Kot eden pomembnejših v zadnjih letih se pojavljajo mrežne povezave. Podjetja so spoznala, da bodo lahko ohranila oziroma povečala svojo konkurenčno prednost s pomočjo mrežnega delovanja z drugimi organizacijami, skupinami ali osebami, kar vodi v nadaljnjo rast podjetja in poslovno uspešnost. Mrežno delovanje po spoznanjih moderne teorije organizacije smo v našem delu dopolnili s spoznanji podjetniške teorije po Thompsonu (1999, 287), ki podjetništvo opisuje kot način vedenja, stil vodenja, pri katerem se zavzemamo za pridobivanje in upravljanje z viri, potrebnimi za izrabo poslovnih priložnosti (slika 1). Podjetniki se odzivajo na negotovost in turbulence iz okolja, pri čemer si skušajo pridobiti močan strateški položaj, ki je seveda začasen že po svoji naravi, hkrati pa s svojim proaktivnim vedenjem ustvarjajo negotovost za ostale udeležence. Z motenjem obstoječega stanja ustvarjajo nove priložnosti, ki jih skušajo nato izkoristiti pred konkurenco, obenem pa so nenehno na preži za morebitnimi potencialnimi grožnjami. Slika 1: Podjetniško vedenje (prirejeno po Thompsonu, 1999, 288) ustvarjanje turbulenc DINAMIČNA SITUACIJA V TURBULENTNEM KONKURENČNEM OKOLJU USPEŠNOST PODJETJA rast dobičkonosnost PODJETNIŠKE AKTIVNOSTI PRILOŽNOSTI GROŽNJE reagiranje na turbulence PREPOZNAVANJE NOVIH PRILOŽNOSTI ZA USTVARJANJE DODANE VREDNOSTI strateško zavedanje in učenje Ustvarjanje in vzdrževanje konkurenčnih prednosti Vzpostavljati/premagovati konkurenčne ovire Mrežno delovanje in gradnja strateških povezav PREPOZNAVANJE GROŽENJ 84

87 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij Zaradi želje po doseganju uspešnosti poslovanja ter višje rasti se podjetja na priložnosti in grožnje iz okolja odzivajo z različnimi podjetniškimi aktivnostmi. Ena izmed njih je tudi ta, da ustvarjajo mrežne povezave. Uspeh podjetja je po Valkokari in Helander (2007) v veliki meri odvisen od sodelovanja z drugimi organizacijami. Mreže pa lahko temeljijo tudi na osebnih odnosih, kar je po pisanju Biggieroja (2001) posebej značilno ravno za MSP, kjer se medorganizacijsko/medpodjetniško mreženje prekriva z osebnim mreženjem podjetnika. Tako uspeh kot rast podjetja ustvarjata narodno bogastvo in omogočata zaposlitev ter sta kot taka ključ do ekonomskega razvoja. Vse to motivira podjetja, da se v vse večji meri odločajo za aktivnosti mrežnega delovanja. Naš namen je predstaviti mrežno delovanje, ki ga lahko obravnavamo: z vidika mrežnih struktur, kot medpodjetniško oziroma medorganizacijsko mreženje ter kot osebno mreženje. V delu se bomo poleg mrežnega delovanja podjetja podrobneje osredotočili tudi na osebno mreženje podjetnika, znotraj opravljene raziskave pa preverili, kako se mrežno delovanje razlikuje med slovenskimi MSP z vidika velikosti podjetij (mikro vs. mala in srednje velika) in spola podjetnika (moški vs. ženske). 2 Mrežno delovanje podjetja Mrežo (network), lahko definiramo kot vzročne odnose med posamezniki, skupinami in organizacijami (Dubini in Aldrich, 1991) ter jo razumemo kot (Aldrich in Zimmer, 1986) olajšanje delovanja ljudi in skupin (Antončič, 1999, 195). Pojem mreža oz. omrežje pa ni prisoten le v ekonomski terminologiji in teoriji pač pa tudi na številnih drugih področjih. Prve zapise o mrežah kot obliki koordinacije stabilnih odnosov med različnimi organizacijami so prispevali sociologi. Mreže so po njihovi opredelitvi vključevale univerze, zdravstvene centre in druge neprofitne organizacije. Ekonomisti zaradi takratne miselnosti, da lahko podjetja med seboj le konkurirajo, več let niso priznavali uporabnosti tega koncepta. Danes pa obstaja neizpodbitno dejstvo, da je v tržni ekonomiji bistvo ekonomske aktivnosti tako imenovana konkurenčnost in jedro velikega uspeha podjetja tako imenovano sodelovanje (Jarillo, 1993, ). Osnovni motiv različnih oblik povezovanja in s tem tudi mreženja je predvsem v doseganju dolgoročne uspešnosti in v zmanjšanju tveganja, ki ga partnerji dosegajo s skupnim načrtovanjem in medsebojnim dopolnjevanjem. Medsebojne povezave in partnerstva tudi niso značilnost posamezne gospodarske panoge ali regije, ampak se pojavljajo v različnih panogah in se širijo prek nacionalnih meja (Lipnack in Stamps, 1994, 44). Prav tako je po O'Leary in Ickovics (1992) mreženje nujno za uspeh v katerikoli profesionalni karieri (Linehan, 2001, 823). Mreženje podjetij nenehno prinaša oziroma proizvaja mrežne učinke izide za vsa v mreži udeležena podjetja (Ford et al., 2002, 13-14). Še posebej pomembno je to za MSP, ki se pogosto soočajo s pomanjkanjem virov na področju znanja, strokovnosti, dostopa do kupcev in nematerialnih virov. Omenjene ovire je mogoče premagovati z oblikovanjem povezav, ki omogočajo odpravo ovir, izmenjavo informacij in doseganje večje konkurenčnosti (Richter, 2000, 137). Poleg tega majhnim podjetjem, ki ne želijo rasti ali zaradi različnih okoliščin rastejo počasi, povezovanje z drugimi podjetji omogoča izkoriščati nekatere lastnosti in prednosti, ki sicer pripadajo le velikim podjetjem (Arena, 2004). Mreženje v majhnih podjetjih lahko torej definiramo kot aktivnosti, znotraj katerih lastniki podjetniško orientiranih MSP gradijo in upravljajo osebne odnose z določenimi posamezniki v okolju (Carson et al., 1995). 85

88 Različnost kot podjetniška priložnost V povezani ekonomiji je vsak omrežni igralec (posameznik, tim ali organizacija) postavljen v večji gospodarski splet in nanj vpliva, ta pa obratno ponovno zadeva vsakega udeleženca. V tako povezanem sistemu se ne moremo več osredotočati le na izvajanje posameznih akterjev, ampak moramo upravljati povezana sredstva. V novi informacijski ekonomiji tako postajajo najpomembnejše organizacije, ki so organizirane kot mrežne organizacije. Uspešni podjetniki prihodnosti pa tisti, ki bodo v procesu ustanavljanja in rasti podjetja uspeli vzpostaviti številne stike in zgraditi podjetniško mrežo, ki je pomemben dejavnik uspeha. Že v poznih osemdesetih letih so raziskovalci managementa (John Kotter, Ron Burt in drugi) pričeli ugotavljati, da so določeni podjetniki zaradi utrjevanja medsebojnih odnosov v poslovnem okolju boljši od drugih pri izpolnjevanju svojih nalog (Krebs, 2006). 2.1 Vrste mreženja Mreženje ima v različnih kontekstih različne definicije in glede na specifičen namen preučevanja obstajajo številne razvrstitve tipov mrež. Prav tako velja izpostaviti, da je opredelitev ter delitev mrež zelo veliko. Področje proučevanja je še dokaj novo in zato v študijah in drugih delih zasledimo nepoenotenost opredelitev, pojmov in razumevanja mrež ter mrežnega delovanja. Tudi nekateri slovenski avtorji, kot so Jaklič M. (1998), Antončič B. (1999), Kovač J. (1999; 2002), Drnovšek M. (2007), Roblek V. (2007) in drugi, vsak na svoj način oziroma na različnih ravneh obravnavajo mreženje. V našem delu se bomo osredotočili na enega izmed osnovnih kriterijev razvrščanja mrežnih povezav, ki jo je v svojem delu zapisal tudi Kovač (1999a, ): 1. mrežne organizacijske povezave na interorganizacijski ravni (medorganizacijske in medpodjetniške mreže) ter 2. mrežne organizacijske povezave na intraorganizacijski ravni (mrežne organizacijske strukture). K temu lahko po pisanju drugih avtorjev (Johannisson, 2000, 369; Suhomlinova, 1999; Roblek, 2007, 232) dodamo še tretjo razvrstitev in sicer mrežne povezave na osebni ravni (osebne mreže). Medorganizacijsko ter medpodjetniško mreženje razumemo kot prostovoljno sodelovanje dveh ali več podjetij/organizacij, ki vključuje menjavo, souporabo ali skupen razvoj novih izdelkov in tehnologij (Groen, 2005). Kot mrežne organizacijske povezave na intraorganizacijski ravni razumemo mrežne organizacijske strukture, ki so se razvile z namenom, da bi se podjetje lahko hitreje odzivalo na zahteve okolja. Ločimo več pojavnih oblik mrežne organiziranosti, ki po mnenju Kovača (1999b, ) spreminjajo načine integracije in poskušajo preseči negativne razsežnosti specializacije ter na ta način dvigniti raven učinkovitosti. Oblikovanje organizacijske strukture namreč ostaja pomemben dejavnik uspešnosti (Ivanchevich in Matteson, 1993, ). Mreže pa so pogosto definirane tudi kot razmerja med različnimi akterji (Aldrich in Zimmer, 1986; Gulati, 1998; Ireland et al., 2001). Govorimo o osebnem mreženju, pri katerem gre za upravljanje odnosov ali zavezništev med posamezniki v okolju (Dubini in Aldrich, 1991; Aldrich in Zimmer, 1986). V nadaljevanju predstavljamo osebno mreženje, kjer se podrobneje osredotočimo na podjetnikovo osebno mreženje podjetniško mreženje (entrepreneurial personal networking), ter medpodjetniško/medorganizacijsko mreženje, za katerega bomo po Antončiču (1999, 197) uporabljali pojem poslovno mreženje (business networking). Po Nohria (1992) na podjetnikove osebne in poslovne mreže ne smemo gledati kot na dva nepovezana pojava, saj podjetnikove osebne in medpodjetniške/medorganizacijske povezave kot socialno mreženje vplivajo drug na drugega (Antončič, 1999, 212). 86

89 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij 2.2 Osebno mreženje Vsak izmed nas ima vsaj eno skupino ljudi, ki jih pozna in lahko z njimi izmenjuje informacije, kar pomeni, da vsak posameznik ves čas deluje znotraj osebnih mrež, jih uporablja in ustvarja (Standke in Stell, 2000, 65). Z vključitvijo osebnih mrež v podjetniški proces podjetje vpnemo v družbeno, ekonomsko in kulturno okolje (Johanisson, 1995). Podjetnik potrebuje veliko informacij in znanj, ki jih sam nima, vendar jih lahko pridobi v stikih z drugimi. Podjetniške mreže so s tem ključne pri zmanjševanju tveganja, povezanega s hitro spreminjajočim se okoljem. Vključitev podjetniških mrež doda podobi novo dimenzijo podjetnika njegovi ekonomski vlogi pri njegovem delovanju in ustvarjanju dodane vrednosti pripne družbeno vlogo, ki jo igra v lokalni in širši skupnosti (v: Drnovšek, 2007). Podjetnik igra po Hillu in ostalih (1999) pomembno vlogo pri gradnji formalnih in neformalnih razmerij s posamezniki, ki so ali bi lahko pripomogli k ambicijam rasti podjetja. Oseben pristop (Johannisson, 1996, 254) je običajno učinkovitejši, pristnejši in prožnejši od uradnega. Občasna srečanja so lahko priložnost za vpeljavo in usmerjanje strateškega razvoja posla. Podjetniki pa se od posameznikov tudi učijo. Med njimi vlada odnos, ki temelji na skupnih vrednotah in zaupanju. Tovrstna omrežja so neotipljivo premoženje podjetja. Posebna značilnost podjetniškega mreženje je tudi ta, da podjetniki delujejo kot akterji v mreži in želijo biti pogosto vključeni v izvajanje projektnih aktivnosti (During in Oakey, 1998). V več mrežnih aktivnosti kot je vključen podjetnik, večja je njegova osebna mreža (Witt, 2004). Antončič in ostali (2002, 94) pišejo, da je za vsakega podjetnika pomembno, da si zgradi mrežo za moralno podporo, ki jo sestavljajo člani družine in prijatelji skupino navijačev. Skupina navijačev ima ključno vlogo v mnogih težkih in samotnih trenutkih v podjetniškem procesu. Poleg moralne podpore pa potrebuje podjetnik tudi nasvete in posvete. Nasvete mu lahko dajejo mentor, poslovni partnerji, panožna organizacija ali osebne zveze tj. člani mreže za strokovno podporo. Velikost podjetnikove mreže ima pomembno vlogo v procesu prepoznavanja poslovne priložnosti, saj ima podjetnik z večjo mrežo dostop do več informacij. Podjetniki, ki so pripravljeni osebne mreže širiti izven ožjega kroga prijateljev in družinskih članov, se soočijo z več priložnostmi, ki jih lahko uresničijo v novih podjetniških podvigih (Singh et al., 1999, v: Drnovšek, 2007). Tisti podjetniki, ki pa nimajo aspiracij po rastočem podjetju, lahko glede na namen omejijo velikost mreže (Chell in Baines, 2000) in svoje mrežne aktivnosti. 2.3 Medpodjetniško mreženje Podjetje oziroma organizacija lahko preseže svojo optimalno velikost, razširi obseg poslovanja ali delovanja ter dosega številne druge prednosti na način, da vzpostavi različne oblike medpodjetniškega/medorganizacijskega sodelovanja (Tajnikar, 2000, 142). Medorganizacijsko mrežo sestavljajo številni s poslom povezani partnerji, med katerimi obstaja neki odnos. Podjetje v toku svojega poslovanja sodeluje s številnimi poslovnimi partnerji podjetji in organizacijami, kot so konzultantske organizacije, združenja, univerze, agencije, holdingi idr. Z njimi tvori medorganizacijsko mrežo. Če gre le za medsebojno povezavo podjetij, govorimo o medpodjetniških mrežah. Največkrat preučujemo povezavo dveh podjetij. Gre za odnos dvojic. Medorganizacijske mreže presegajo ta nivo. Rutinsko komunikacijo spreminjajo v dolgotrajnejši odnos podjetij s širšim okoljem, ki ga sestavljajo tako podjetja kot druge organizacije (Munih, 2003, 11). 87

90 Različnost kot podjetniška priložnost Neformalne združbe nastajajo na čisto osebni ravni z določenim namenom in za določeno krajše ali daljše obdobje (Cross et al., 2002), ali pa se podjetja/organizacije medsebojno povezujejo za doseganje skupnih ciljev na t.i. mehkih področjih (usposabljanje, promocija). Tovrstne neformalne mrežne povezave običajno vključujejo večje število podjetij ter hkrati tudi podporne organizacije, izobraževalne ustanove in podobno. Formalne mreže pa so bolj tržno usmerjene in oblikovane za realizacijo konkretnega projekta. V vsakdanjem poslovnem in političnem okolju se formalne in neformalne povezave medsebojno nenehno prepletajo. Nekateri avtorji v svojih študijah namesto pojma medorganizacijsko/medpodjetniško mreženje uporabljajo pojem poslovno mreženje, ki po mnenju Andersona in ostalih (1994, v: Antončič, 1999, 197) predstavlja niz povezanih odnosov med podjetji in se razlikuje od osebnih mrež. Podobno menijo Johanson in Mattsson (1993) ter McAuley (1999), da poslovne mreže tvorijo podjetja, ki s svojimi aktivnostmi vzpostavljajo dolgoročne odnose z drugimi subjekti v mrežah (Ruzzier in Konečnik, 2007, 43). Dolgoročni odnosi in aktivnosti v mrežah jim omogočajo dostop do redkih virov, informacij, tehnologij in trgov, ki so ključni za zagotavljanje njihove konkurenčnosti na domačem in tujih trgih (Buckley, 1993; Hitt et al., 2001, v: Ruzzier in Konečnik, 2007, 43). 3 Žensko podjetništvo Nosilci podjetništva so podjetniki moški in ženske, ki so ne le sposobni zaznavati podjetniške priložnosti, ampak so hkrati tudi pripravljeni na tveganja, povezana z njihovim izkoriščanjem. Podjetniki so redek»vir«, zato je za družbo izredno pomembno, da si prizadeva zvišati stopnjo podjetniške aktivnosti med ljudmi. Ker raziskave v svetovnem merilu kažejo (Reynolds et al., 2002), da v večini držav ženske na tem področju zaostajajo, smo se odločili izsledke naše raziskave podati tudi v luči tovrstne razlikovalne značilnosti. Po podatkih statističnega letopisa Slovenije (Statistični letopis, 2007) je bilo med delovno aktivnimi prebivalci v drugi polovici leta ,3 % žensk. Najvišje deleže so imele delovno aktivne ženske v poklicnih skupinah: uradnice (65 %), prodajalke in tiste, ki so opravljale poklice v storitvah, (63 %) ter strokovnjakinje (59,5 %), najmanjšega pa v poklicih za neindustrijski način dela (8,2 %). Med registriranimi brezposelnimi osebami je bila konec leta 2006 v Sloveniji dobra polovica žensk, in sicer 54,4 %. Stopnja brezposelnosti žensk se povečuje. Po Anketi o delovni sili je ta v četrtem četrtletju leta 2006 znašala 5,6 % za moške in 6,9 % za ženske; v predhodnem četrtletju je bila ravno tako 5,6 % za moške in 6,7 % za ženske. Med brezposelnimi ženskami jih po raziskavah 4 % najde novo delo manj kot v enem mesecu, 30 % pa čaka nanj več kot dve leti. Ženske so v Sloveniji nekoliko bolj izobražene od moških. To še zlasti velja za starostno skupino med let, kjer je kar dvakrat več žensk, ki imajo končano visoko univerzitetno izobrazbo ter specialistično povisokošolsko izobrazbo magisterij in doktorat (16,6 % žensk in 8,6 % moških). Ženske imajo v povprečju 93 % povprečne mesečne bruto plače moških. Kljub desetletjem prizadevanj ustvarjanja pravno-formalnih enakopravnih pogojev za moške in ženske, se slednje še vedno srečujejo z diskriminiranostjo v določenih položajih. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je prav podjetniški sektor tisti, ki ponuja ženskam priložnost za gospodarsko udejstvovaje skozi mehanizme zaposlovanja in podjetništva. Naraščajoče število žensk namreč ugotavlja, da je ena izmed možnosti izogniti se t.i.»steklenemu stropu«, ki onemogoča dostop do vrhunskih pozicij v mnogih organizacijah, prav ustanovitev lastnega podjetja (Zimmerer in Scarborough, 2005, 16). 88

91 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij Podrobnejši vpogled v žensko podjetništvo v Sloveniji je pokazal precejšnje rezerve. Podjetnice v Sloveniji se večinoma ne soočajo s predsodki do svoje podjetniške kariere. Dejansko ni pravnih ovir, ki bi omejevale ženske pri lastništvu podjetij, prav tako pa je bila v zadnjih letih sprejeta ustrezna zakonodaja, ki omogoča enake možnosti. Vendar pa se ženske dejansko bistveno manj pogosto kot moški vključujejo v podjetništvo. Po tem (Rebernik et al., 2008, 45), ko je Slovenija leta 2006 dosegla neslaven rekord in se uvrstila na 3. mesto po moški prevladi, je v letu 2007 to stanje nekoliko boljše. Razmerje med moškimi in ženskami se je izboljšalo na 2,6, kar pomeni, da se moški v povprečji 2,6 krat pogosteje od žensk odločajo za podjetništvo. Istočasno pa so ženske zaradi nuje prisiljene v podjetništvo 1,5 krat bolj pogosto kot moški (Rebernik et al., 2005). Ko primerjamo rezultate analiz, lahko žal ugotovimo, da Slovenke kljub relativno visoki družbeni in kulturni podpori ne izkoriščajo podjetniških priložnosti v zadostni meri, pač pa se v večji meri zatekajo k podjetniškim aktivnostim iz nuje. Dejstvo, da Slovenke po podjetniški aktivnosti zaostajajo za Slovenci, lahko povežemo z njihovo značilno izobrazbeno in poklicno izbiro. Ženske namreč prevladujejo v gospodarskih panogah s serijsko proizvodnjo in močno razčlenjeno delitvijo dela, kar jih ne usposablja za celovito obvladovanje lastnega posla, oziroma so zaposlene v tistih organizacijah javnih služb, v katerih je prehod v samostojno dejavnost v marsičem reguliran in omejen (koncesije v zdravstvu, problem javnega financiranja v izobraževanju, otroškem varstvu in socialnem varstvu). Tako ostajajo ženske v veliki meri neizkoriščen vir podjetništva, zato bi lahko bilo vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja ženskega podjetništva pomemben vir dodatnih podjetniških idej v Sloveniji. Podporni in razvojni programi, ki jih imajo določene države EU so v glavnem osredotočeni na zagotavljanje enakosti med spoloma in se ne osredotočajo na žensko podjetništvo kot tako. Programi namreč niso prilagojeni posebnim potrebam žensk podjetnic. V naslednjih desetih do dvajsetih letih se bomo spopadali z demografskimi težavami, ki izvirajo iz fenomena staranja prebivalstva in padanja stopnje rodnosti za katero kaže, da neizogibno predstavlja grožnjo zahtevi po želeni gospodarski rasti in sposobnosti podpiranja starajoče se populacije na dolgi rok. Dolgoročna nacionalna politika mora zato vključevati merila in ukrepe, ki bodo kos populacijskemu in demografskemu razvoju prihodnosti. Obravnava vloge ženske, ki je tako ključno povezana z obema segmentoma prihodnosti, in prizadevanja za uresničevanje enakosti med spoloma zato nikakor ne more izostati pri oblikovanju političnih in gospodarskih smernic za prihodnost (Rebernik et al., 2004a, 55). 4 Uporabljeni model in merilni instrumentarij raziskave Temeljni namen prispevka je preučiti enega najbolj znanih organizacijskih konceptov ob koncu devetdesetih let, tako imenovane mrežne organizacijske povezave. V okviru raziskave smo ločeno proučevali osebno mreženje podjetnika in poslovno mreženje (medorganizacijsko/medpodjetniško mreženje). Zanimala pa nas je tudi povezava med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Posamezne elemente podjetnikove osebne mreže in poslovnega mreženja smo analizirali z vidika dveh velikostnih skupin podjetij, in sicer ločeno za mikro in mala ter srednje velika podjetja, in z vidika ločene obravnave spola (podjetniki in podjetnice). Na sliki 2 prikazujemo proučevani model mreženja. 89

92 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 2: Proučevani model mreženja podjetnik mož/žena podjetnik brat/sestra podjetnik starši podj. drugi člani družine podj. dobri prijatelji podjetnik otroci drugi članstvo v strokovnih organizacijah (X 1 ) članstvo v društvih in klubih (X 2 ) komuniciranje z ljudmi izven podjetja (X 3 ) komuniciranje z ljudmi povezanimi s poslom (X 4 ) Mrežno delovanje PODJETNIKA Spol: moški ženska Velikost podjetja: mikro malo in srednje Sodelovanje s : končnimi uporabniki (X 5 ) dobavitelji opreme (X 6 ) dobavitelji finančnih virov (X 7 ) javnimi, privatnimi izobraževalnimi institucijami (X 8 ) javnimi, privatnimi raziskovalnimi institucijami (X 9 ) podpornimi institucijami (X 10 ) posredniki na prodajnih poteh (X 11 ) konkurenti (X 12 ) svetovalci (X 13 ) Mrežno delovanje PODJETJA Sledi razlaga merilnega instrumentarija za vsako proučevano kategorijo modela. Predhodne raziskave so pokazale, da se podjetja med seboj razlikujejo po konkurenčni naravnanosti, strategijah in strukturi, tehnološki naravnanosti in mrežnem delovanju (Solymossy, 1998). Slednja je v središču naše obravnave. Narava mrežnega delovanje se razlikuje med različnimi panogami njegova osrednja funkcija pa je zagotoviti pretok informacij, s pomočjo katerih se povečujejo pridobljena znanja in sposobnosti. Na področju podjetniških raziskav je bilo mrežno delovanje ocenjeno kot primeren vir pridobivanja informacij (Ostgaard in Birley, 1996; Peters in Brush, 1996), izmenjave informacij ter izboljšanja menjalne učinkovitost, kot posledice zniževanja transakcijskih stroškov (Jarillo, 1990; Blois, 1990). Velikost podjetnikove mreže so predhodno merili že Ostgaard in Birley (1996), Drnovšek (2002) in Ruzzier (2004). Podjetnikovo osebno mrežo smo merili z identificiranjem njegovih sorodnikov, prijateljev, mentorjev ipd., ki so prav tako podjetniki. Nadalje so v naši raziskavi respondenti ocenjevali članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, športnih, kulturnih in interesnih društvih, ter približno število ljudi (izven podjetja), s katerimi so se v zadnjih dveh letih podrobneje pogovarjali o svojem podjetju. Na lestvici od 1 vsaj mesečno do 5 nismo sodelovali so ocenjevali pogostost kontaktiranja z naslednjimi ciljnimi skupinami: končnimi porabniki; dobavitelji opreme ali surovin in materiala; dobavitelji finančnih virov; javnimi ali privatnimi izobraževalnimi institucijami; javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi institucijami; podpornimi institucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije); posredniki na prodajnih poteh (grosisti, detajlisti, zastopniki, itd.); konkurenti in svetovalci. 90

93 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij 5 Izvedba raziskave in uporabljena metodologija V nadaljevanju predstavljamo potek izvedbe empirične raziskave od upoštevanja izbora vzorca, virov podatkov in izdelave vprašalnika, do metod zbiranja ter analize podatkov. 5.1 Statistična populacija in vzorec Izbrana statistična populacija raziskave so male in srednje velike gospodarske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe) v vseh SKD panožnih dejavnostih. S tem smo izločili pravne osebe (zavode, društva, organe in organizacije) ter fizične osebe (samostojne podjetnike) ter vse družbe z 0 zaposlenimi. Pri vzorčenju smo uporabili kvotno vzorčenje, ki sodi med neverjetnostne načine vzorčenja. Kvotno vzorčenje ima številne različice, najpogosteje pa se uporablja, ker je cenejše, lažje izvedljivo in ga je mogoče izpeljati bistveno hitreje kot primerljive verjetnostne vzorce. Bistvo kvotnega vzorčenja so kvote gre za fiksno število oseb (v našem primeru podjetnikov, lastnikov ali solastnikov podjetij) z določenimi značilnostmi, ki jih mora anketar vključiti v vzorec (Kalton in Vehovar, 2001, 171). V našem primeru so to bile: velikostna struktura podjetij, regijska zastopanost, zastopanost po SKD klasifikaciji dejavnosti ter ustrezen delež moških in žensk (70:30). V preglednici 1 prikazujemo značilnosti vzorca (N = 193) z vidika velikostnih razredov podjetij. Preglednica 1: Delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih Število zaposlenih (1 9) Mikro podjetja (10 49) Mala podjetja (50 249) Srednja podjetja 85,5 % 11,9 % 2,6 % N = 165 N = 23 N = 5 Zaradi premajhnega števila v anketi sodelujočih srednje velikih podjetij, smo za potrebe naše raziskave podjetja glede na velikost (po številu zaposlenih) razvrstili v dva vzorca: v vzorec mikro podjetij in v vzorec malih in srednje velikih podjetij ter tako dobili dva reprezentativna vzorca. Druga delitev je bila narejena glede na spol. V celotnem vzorcu imamo 32,1 % ženskih in 67,9 % moških anketirancev. Zajet je torej večji delež moških podjetnikov in manjši delež ženskih podjetnic. S pomočjo kvotnega vzorčenja je v vzorcu doseženo razmerje, kot ga kažejo zadnji izidi raziskave GEM. 5.2 Viri in metoda zbiranja podatkov Za izvedbo empiričnega dela raziskave smo primarne podatke o mrežnem delovanju podjetnika in podjetja zbrali s pomočjo vprašalnika. Osrednja težava pri raziskavah, ki skušajo zbrati primarne podatke o poslovanju podjetij in v našem primeru še specifičnost tematike, ki posega na zelo osebno področje iskanih podatkov o mrežni dejavnosti podjetnika je, kako zagotoviti čim večji odziv. Potreba po zagotovitvi čim večjega odziva je bila glavna smernica tudi pri vseh drugih aktivnostih priprave in izvedbe raziskave. Anketiranje smo izpeljali s telefonsko (CATI - Computer Assisted Telephone Interviewing) metodo intervjuvanja in dosegli stopnja 11,4 % odzivnost. Načinu izvedbe anketiranja in želenemu visokemu odzivu smo prilagodili tudi oblikovanje vprašalnika. Ta ni vseboval odprtih vprašanj, ki so pogost vzrok za slab odziv. Želeli smo zagotoviti enostavnost izpolnjevanja. 91

94 Različnost kot podjetniška priložnost 5.3 Uporabljene statistične metode Obdelava podatkov je potekala s pomočjo statističnega paketa za analizo podatkov SPSS, ki podpira grafično in tabelarično predstavitev. Za kvantitativno proučevanje smo uporabili univariatno in bivariatno statistično analizo. Izmed multivariatnih metod analize smo za namen naše raziskave uporabili faktorsko metodo za redukcijo podatkov. V nadaljevanju smo uporabili naslednje teste, ki so pokazali, če so rezultati statistično značilni: Pearsonov korelacijski koeficient. Uporabimo ga, ko želimo na reprezentativnem vzorcu ugotoviti, če sta dve numerični spremenljivki medsebojno povezani ter kakšna je smer te povezave. Koeficient korelacije meri jakost linearne povezanosti med dvema spremenljivkama. Vrednost koeficienta korelacije je definirana na intervalu od -1 do 1, kjer -1 pomeni popolno negativno linearno povezanost, 0 pomeni, da linearne povezanosti med spremenljivkama ni, 1 pa pomeni popolno in pozitivno linearno povezanost med spremenljivkama. Pearsonov korelacijski koeficient bomo uporabili za ugotavljanje povezanosti numeričnih spremenljivk. T-test za neodvisne vzorce. Uporabimo ga, ko želimo med seboj primerjati dve neodvisni skupini. Z njim ugotavljamo, če se aritmetični sredini dveh skupin med seboj statistično značilno razlikujeta. Hi kvadrat (χ2) test smo uporabili za analizo jakosti in smeri povezanosti med opisnimi spremenljivkami. 6 Predstavitev rezultatov V nadaljevanju prikazujemo rezultate raziskave v treh delih, in sicer najprej rezultate proučevanja podjetnikove osebne mreže, nato značilnosti mrežnega delovanja podjetja (poslovnega mreženja) in slednjič medsebojno povezanost podjetnikovega osebnega mreženja s poslovnim mreženjem. Predstavili bomo zgolj relevantne rezultate področij obravnave glede na velikost podjetja (mikro vs. mala in srednje velika podjetja) ter glede na spol podjetnika (moški vs. ženske). 6.1 Mrežno delovanje podjetnika Podjetnikovo osebno mrežo smo najprej preverili z ocenitvijo njegove mreže osebnih povezav. Ti so odgovarjali na vprašanje, ali imajo sorodnike, prijatelje oziroma mentorje, ki so podjetniki. V preglednici 2 prikazujemo deleže navedenih odgovorov. Preglednica 2: Mreža osebnih povezav respondentov Vrsta osebne povezave Frekvenca % Otroci 9 4,7 Starši 17 8,8 Brat-sestra 29 15,0 Mož-žena 35 18,1 Drugi člani širše družine (npr. stric, teta) 36 18,7 Dobri prijatelji 66 34,2 Nihče od navedenih 77 39,9 N=193 92

95 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij Odgovore smo v tabeli razvrstili po naraščajočem zaporedju. Vidimo, da je delež najožjih družinskih članov, ki so vključeni v podjetniško udejstvovanje, znatno nižji od deleža prijateljev in drugih znancev. Izračun χ2 testa je pokazal statistično značilno povezavo glede na podjetnikov spol le pri tistih, ki so med podjetniki, ki jih poznajo, navajali bodisi moža/ženo (χ2(1) = 7,059, p = 0,008, Ф = Cramer's V = 0,187) ali starše (χ2(1) = 7,480, p = 0,006, Ф = Cramer's V = 0,193). Na osnovi prvega rezultata lahko sklenemo, da imajo slovenske podjetnice pogosteje od podjetnikov zakonskega partnerja, ki je prav tako podjetnik. Drugi izid pa nas navaja k dejstvu, da prihajajo podjetnice pogosteje od podjetnikov iz družin, kjer so bili tudi njihovi starši podjetniki. Pri vseh ostali možnostih nismo potrdili statistično značilnih povezav. Sklenemo torej lahko, da se slovenski podjetniki pogosteje odločajo za podjetniško kariero tedaj, ko so bodisi njihovi zakonski partnerji ali pa starši prav tako podjetniki. Podrobnejša raziskava tega vprašanja je pokazala, da ima v povprečju več podjetnikov iz skupine mikro podjetij otroke, ki so prav tako podjetniki, od podjetnikov iz skupine malih in srednje velikih podjetij. Predpostavljamo, da smo v skupino mikro podjetij zajeli več tako imenovanih družinskih podjetij, za katera je značilno, da starši podjetniki uvajajo v posle tudi svoje otroke z namenom, da bi pozneje prevzeli družinsko podjetje. Dopuščamo pa tudi možnost, da na dobljen rezultat nekoliko vpliva tudi manjši vzorec malih in srednje velikih podjetij, zaradi česar nismo dobili realne slike. Skoraj 80 % vprašanih je trenutno včlanjenih v od 1 do 5 strokovnih in s poslom povezanih organizacij in le 28,9 % v prav tolikšno število športnih, kulturnih in interesnih društev ali klubov. Izredno visok je delež podjetnikov (70 %), ki niso člani nobenega športnega, kulturnega in interesnega združenja. Ta podatek nas navaja k spoznanju, da so podjetniki zelo obremenjeni s poslom, ki ga opravljajo, zato jim kot kaže zmanjkuje časa za širše družbeno udejstvovanje. Na velikost podjetnikove mreže kažejo odgovori na vprašanje o številu ljudi (izven podjetja), s katerimi se je podjetnik v zadnjih dveh letih podrobneje pogovarjal o poslu. Skoraj 30 % respondentov je komuniciralo z od 5 do 10 posamezniki. Zanimivo pa je, da je kar 33,3 % respondentov odgovorilo, da je z več kot polovico teh v poslovnem odnosu. Ugotovili smo (vendar ne statistično značilno), da se podjetniki iz skupine malih in srednje velikih podjetij o poslu v povprečju pogovarjajo z večjim številom posameznikov, kot podjetniki iz skupine mikro podjetij. Ta ugotovitev je bila pričakovana, saj velja, da večja podjetja zahtevajo zapletenejše poslovne odnose, kar se odraža v tem, da imajo podjetniki iz večjih podjetij več kontaktov z drugimi notranjimi (s poslom povezanimi) in zunanjimi (s poslom nepovezanimi) posamezniki ter tako gradijo širšo mrežo medsebojnih povezav. Primerjava med spoloma je pokazala, da so ženske članice več strokovnih in s poslom povezanih organizacij, ter nekoliko intenzivneje komunicirajo o poslu tako s poslovnimi partnerji kot z ljudmi izven podjetja. Moški so včlanjeni v več športnih in interesnih društev in klubov kot ženske. Vendar pa nobena od ugotovljenih razlik ni statistično značilna. 6.2 Mrežno delovanje podjetja Zlasti za MSP je običajno, da nimajo na razpolago vseh potrebnih virov znanja, zato je zanje pomembno sodelovanje z različnimi partnerji. V nadaljevanju tako prikazujemo, kako pogosto respondenti sodelujejo z vsako od navedenih ciljnih skupin (glej sliko 2). Respondentom predstavljajo partnerja, s katerim najpogosteje sodelujejo, končni porabniki (76,2 % vsaj mesečno). Sledijo dobavitelji opreme ali surovin in materiala, s katerimi vsaj mesečno sodeluje 66,3 % vprašanih in posredniki na prodajnih poteh z 28,45 %. Zanimivo je, da so visoko uvrščeni konkurenti, in sicer pred podpornimi, izobraževalnimi in R&R institucijami. Pogostost 93

96 Različnost kot podjetniška priložnost sodelovanja je seveda odvisna od njegove narave, saj podjetjem običajno niti ni potrebno mesečno sodelovati z izobraževalnimi in podpornimi institucijami, vendar pa ti rezultati kljub temu potrjujejo ugotovitve drugih raziskav (npr. Rebernik et al., 2004b, 29-30; Rebernik et al., 2003, 25-27), ki kažejo, da je raven sodelovanja med gospodarstvom in izobraževalnimi ter raziskovalnimi institucijami pri nas na zelo nizki ravni. V preteklosti je primanjkovalo povezovalne infrastrukture. Sedaj ta množično nastaja, raven sodelovanja pa je še vedno nizka. Za primerjavo navedimo ugotovitve raziskave CIS3. Tudi v EU največji delež proizvodnih podjetij sodeluje z odjemalci oziroma uporabniki njihovih izdelkov, ter dobavitelji strojev, opreme in materiala (EC, 2004, 27), takoj za njimi pa sledijo univerze in druge institucije visokega šolstva, šele potem so na vrsti druga podjetja znotraj poslovne skupine ter konkurenti, svetovalci in javne neprofitne R&R institucije (prav tam). Slika 3: Pogostost sodelovanja z različnimi partnerji (mikro vs. mala in srednje velika podjetja) mala in srednja mikro svetovalci konkurenti posredniki na prodajnih poteh podpornimi inštitucijami javnimi ali privatnimi raziskovalno/razvojnimi inštitucijami javnimi ali privatnimi izobraževalnimi inštitucijami dobavitelji finančnih virov dobavitelji opreme ali surovin in materiala končni porabniki 1,8 2,0 1,7 2,3 2,2 2,3 2,5 2,8 3,0 2,8 2,7 2,9 2,7 3,6 4,3 4,1 4,4 4,8 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 Ugotovili smo, da glede mrežnega delovanja podjetja obstajajo nekatere statistično značilne razlike med podjetji mikro velikosti ter malimi in srednje velikimi podjetji. Mala in srednje velika podjetja pogosteje komunicirajo s končnimi porabniki, kot to počnejo mikro podjetja (t (53,6) = , p=.018). Podobno velja za pogostost sodelovanja z dobavitelji finančnih virov (t (191) = , p=.010) in sodelovanjem s podpornimi inštitucijami (t (191) = , p=.05) mala in srednje velika podjetja sodelujejo z njimi pogosteje kot mikro podjetja. Ugotovljene razlike med vzorcema lahko posplošimo na celotno populacijo s 5 % tveganjem. Sklenemo lahko, da večje kot je podjetje, pogosteje sodeluje z različnimi zunanjimi partnerji. Primerjava med spoloma je prikazana na sliki 4. Iz prikaza je moč razbrati, da so ženske ocenjevale intenzivnost sodelovanja višje od moških izjema sta le postavki sodelovanja z dobavitelji opreme, surovin in materiala ter končnimi porabniki. Naše ugotovitve smo podkrepili tudi s t-testom. Tako lahko tudi tokrat s 5 % tveganjem posplošimo, da podjetnice v Sloveniji statistično značilno inten- 94

97 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij zivneje sodelujejo z dobavitelji finančnih virov (t (189) = , p=.015), z javnimi ali privatnimi izobraževalnimi institucijami (t (189) = , p=.033), s podpornimi institucijami (kot so GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, regionalne agencije ipd.) in s svetovalci (t (187) = , p=.018). Slika 4: Pogostost sodelovanja z različnimi partnerji (možki vs. ženske) ženske moški svetovalci 2,1 2,7 konkurenti 3,1 2,9 posredniki na prodajnih poteh 2,9 2,7 podpornimi inštitucijami 1,8 2,2 javnimi ali privatnimi raziskovalno/razvojnimi inštitucijami 2,0 1,7 javnimi ali privatnimi izobraževalnimi inštitucijami 2,5 3,0 dobavitelji finančnih virov 2,7 3,3 dobavitelji opreme ali surovin in materiala 4,1 4,3 končni porabniki 4,3 4,5 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 Naša spoznanja lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je intenzivnost mreženja malih in srednje velikih podjetij izrazitejša od mikro podjetij, ter da v Sloveniji podjetja, ki jih vodijo ženske (podjetnice) na medpodjetniški oziroma medorganizacijski ravni mrežijo intenzivneje od podjetij, ki jih vodijo moški. 6.3 Mrežno delovanje podjetnika v primerjavi z mrežnim delovanjem podjetja Za preveritev povezav med mrežnim delovanjem podjetnika in podjetja smo najprej s pomočjo eksploratorne faktorske analize reducirali število spremenljivk. Rezultate prvostopenjske faktorske analize prikazujemo v preglednici 3. 95

98 Različnost kot podjetniška priložnost Preglednica 3: Prvostopenjska faktorska analiza mrežnega delovanja slovenskih MSP Spremenljivke Komunalitete Rotirani faktorji Definirani faktorji X 1 0,746 0,840 Faktor 1: X 2 0,438 0,550 Članstvo v strokovnih org., društvih in klubih X 3 0,684 0,724 Faktor 2: X 4 0,720 0,779 Sodelovanje z ljudmi izven podjetja X 5 0,542 0,703 Faktor 3: X 6 0,475 0,643 X 11 0,462 0,583 Sodelovanje s porabniki dobavitelji opreme, materiala in posredniki na prodajnih poteh X 7 0,428 0,446 Faktor 4: X 8 0,628 0,754 X 9 0,516 0,668 X 10 0,527 0,628 Sodelovanje z izobraževalnimi, raziskovalnimi, podpornimi institucijami in dobavitelji finančnih virov. X 12 0,659 0,714 Faktor 5: X 13 0,602 0,706 Sodelovanje s konkurenti in svetovalci Testi zanesljivosti Kaiser-Meyer-Olkin: 0,64 Bartlettov test sferičnosti: Χ 2 (78) = 239,813, p = 0,000 Pojasnjenost variance: 57 % S pomočjo prvostopenjske faktorske analize smo definirali pet faktorjev. V preglednici 3 smo jih v tretjem stolpcu tudi poimenovali. Prva dva faktorja se nanašata na mrežno delovanje podjetnika, tretji, četrti in peti, pa definirajo mrežno delovanje podjetja. Da bi ugotovili povezave med obema proučevanima nivojema obravnave smo v naslednjem koraku uporabili korelacijsko analizo. Rezultate prikazujemo v preglednici 4. 96

99 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij Preglednica 4: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetnika (Faktor 1 in 2) in mrežnim delovanjem podjetja (Faktorji 3, 4 in 5) Faktor 1 Faktor 2 Faktor 3 Faktor 4 Faktor 5 Pearson Correlation 1 Faktor 1 Faktor 2 Faktor 3 Faktor 4 Faktor 5 Sig. (2-tailed) N 193 Pearson Correlation,015 1 Sig. (2-tailed),834 N Pearson Correlation,216(**),098 1 Sig. (2-tailed),003,186 N Pearson Correlation,183(*),122,2 45(**) 1 Sig. (2-tailed),012,096,001 N Pearson Correlation,146(*),087,271(**),214(**) 1 Sig. (2-tailed),045,234,000,003 N *. Correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed). **. Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). Rezultati kažejo na povezanost podjetnikove osebne mreže iz naslova članstva v strokovnih organizacijah, društvih in klubih ter vsemi kategorijami mrežnega delovanja podjetja. Neformalne povezave podjetnika, ki se odražajo z njegovim druženjem s posamezniki izven podjetja tovrstne povezanosti z mreženjem podjetja kot takega nimajo. Obstajajo pa seveda povezave med proučevanimi kategorijami mrežnega delovanja podjetja. V nadaljevanju smo preverili povezave med enakimi kategorijami ločeno za mikro in mala ter srednje velika podjetja. Ugotovili smo, da je pri mikro podjetjih slika podobna, kot jo kaže celoten vzorec obstaja namreč intenzivna povezanost med osebnimi mrežami podjetnika in podjetja. Na ravni malih in srednje velikih podjetij pa tovrstne povezave ni. Argument je lahko sledeč: podjetniki mikro podjetij ne ločujejo v tolikšni meri kot podjetniki malih in srednje velikih podjetij med poslovnim in zasebnim življenjem. Takšno spoznanje je tudi pričakovano, saj podjetniki mikro podjetij najbrž veliko intenzivneje tvorijo ozek krog poznanstev vezanih na posel, ki se zaradi bolj osebnega stika prenaša tudi v vsakdanje, zasebno življenje. Pri podjetnikih malih in srednje velikih podjetij je poslovno mreženje intenzivnejše (večji obseg kontaktov) in zato tudi formalnejše ter posledično nevezano na osebno področje življenja. Primerjava podjetnikovega osebnega in poslovnega mreženja je podala zanimiva spoznanja tudi pri obravnavi razlik med spoloma. Ugotovili smo, da imajo moški veliko več povezav med kategorijami podjetnikovega osebnega in poslovnega mreženja kot ženske. Sklepamo lahko, da ženske v večji meri ločujejo svoje zasebno življenje od poslovnega. 97

100 Različnost kot podjetniška priložnost 6.4 Sklepna spoznanja Pričujoča raziskava je podala precej zanimivih ugotovitev na vseh treh proučevanih ravneh. Najpomembnejša spoznanja glede osebnega mreženja slovenskih podjetnikov so sledeča: Slovenski podjetniki se pogosteje odločajo za podjetniško kariero tedaj, ko so bodisi njihovi zakonski parterji ali pa starši prav tako podjetniki. Ta ugotovitev je skladna s predhodnimi dognanji Caputoa in Dolinskyja (1998), ki sta v svoji študiji dokazala pomen vzornikov, nasvetov in spodbud kot najpomembnejših komponent pri odločanju za podjetniško kariero. Na tem mestu se lahko navežemo tudi na dognanja Antončiča in ostalih (2002, 94), ki izpostavljajo pomen tako imenovane»skupine navijačev«. Deloma smo potrdili domnevo (rezultati niso statistično značilni), da je velikost podjetnikove osebne mreže večja v skupini malih in srednje velikih podjetij, kar je povezano z zapletenejšimi poslovnimi odnosi večjega v primerjavi z mikro podjetjem. Primerjava med spoloma je sicer pokazala nekoliko intenzivnejše osebno mreženje na strani žensk (moški so bili včlanjeni le v več športnih in interesnih dejavnosti), vendar pa tovrstne razlike niso bile statistično značilne, kar je skladno z ugotovitvami Katza in Williamsa (1997), ki prav tako nista ugotovila značilnih razlik med spoloma na proučevanem področju, sta pa, nasprotno pozneje potrdila značilne razlike med podjetniki in managerji. V nadaljevanju strnjeno prikazujemo nekaj pomembnejših ugotovitev s področja mrežnega delovanja podjetja: Potrdili smo nekaj statistično značilnih razlik med mikro in malimi ter srednje velikimi podjetji. Slednji namreč pogosteje sodelujejo s končnimi porabniki, dobavitelji finančnih virov in podpornimi institucijami. Ta ugotovitev je skladna z raziskavo EU (EC, 2004, 27). Dejstvo namreč je, da večje kot je podjetje, kompleksnejše je njegovo poslovanje (rast podjetja, ki je v večji meri značilna za podjetja, ki so prekoračila mejo 20 zaposlenih, zahteva pridobivanje dodatnih finančnih virov za investiranje širitve dejavnosti) in s tem tudi potreba po iskanju dodatnih finančnih virov, intenzivnejše sodelovanje s podpornimi institucijami, ki med drugim zagotavljajo tudi prenekatere subvencije in druge zunanje vire financiranja je prav tako razumljivo. Primerjava med spoloma je pokazala kar nekaj statistično značilnega intenzivnejšega mreženja na strani podjetnic. Znova pa so zanimiva področja, na katerih mrežijo ženske intenzivneje od moških, to so: dobavitelji finančnih virov, javne in privatne izobraževalne institucije, podporne institucije in svetovalci. Tudi ta spoznanja so skladna z izsledki nekaterih avtorjev kot sta Buttner in Rosen (1988), ki dokazujeta diskriminatoren položaj žensk pri najemanju bančnih kreditov. Morda je ta miselnost še vedno prisotna tudi med slovenskimi podjetnicami in se zaradi predsodkov intenzivneje ukvarjajo z dobavitelji finančnih virov. Večina poznejših raziskav s tega področja pa tovrstnih značilnih razlik med spoloma več ne potrjuje (Carter in Rosa, 1998; Coleman, 2000 idr.). Intenzivnejše sodelovanje z izobraževalnimi, podpornimi institucijami in svetovalci na strani podjetnic pa lahko argumentiramo na način, da so ženske v primerjavi z moškimi prej pripravljene priznati svoje pomanjkljivosti in poiskati ustrezno pomoč, kadar jo potrebujejo. Primerjava podjetnikovega osebnega in poslovnega mreženja pa je podala naslednje ugotovitve: Kljub splošno potrjeni povezavi med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem, smo ugotovili nekaj značilnih razlik v primerjavi velikostnih razredov podjetij. Na strani mikro podjetij je bilo namreč moč ugotoviti intenzivno povezanost med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem. Za mala in srednje velika podjetja tovrstne povezanosti nismo potrdili. Takšni rezultati nas navajajo k spoznanju, da v mikro podjetjih podjetniki redkeje ločujejo med 98

101 Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij zasebnim življenjem in poslom. Ta povezanost in prepletenost je seveda pričakovana, saj so poslovni odnosi slednjih bolj obvladljivi in tako pogosteje prerastejo v bolj osebne povezave. Primerjava med spoloma je pokazala podobno sliko na strani moških. Ti odražajo intenzivnejšo povezanost med podjetnikovim osebnim in poslovnim mreženjem. Ženske pa, po naših ugotovitvah, ločujejo zasebno življenje od poslovnega. Tudi to ugotovitev lahko argumentiramo z izsledki nekaterih raziskav. Ahl (2004, 168) razlaga nastanek diferenciacije med zasebnim in javnim življenjem, ki ga je v ekonomsko teorijo vpeljala prav ločena obravnava ženskega podjetništva. Ženskam namreč zasebna sfera življenja (skrb za dom in družino) predstavlja izjemno pomemben del vsakdana, ki prinaša s seboj tudi vrsto osebnih povezav, vezanih na zasebno življenje, ki ga moški ne občutijo v tolikšni meri. 7 Priporočila V prispevku smo s pomočjo odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja prišli do zanimivih zaključkov glede mrežnega delovanja slovenskih MSP. Danes ni več dvoma, da ima mrežno delovanje pozitivne učinke na podjetje v smislu zagotavljanja dolgoročne uspešnosti. Dejstvo namreč je, da potrebuje podjetnik veliko informacij in znanj, ki jih sam nima, lahko pa jih pridobi v stikih z drugimi. Različne raziskave kažejo, da je mreženje eden izmed ključnih dejavnikov uspeha, tako podjetja kot podjetnikov. Slednji iz svoje mreže črpajo informacije, potrebne za osnovno poslovanje kakor tudi za nadaljnji razvoj podjetja. Sodobno okolje je tisto, ki podjetjem in podjetnikom ne dopušča uspešnega delovanja kot individuumom in tako posledično mreženje postaja način življenja tako v ekonomskem kot v vseh drugih okoljih. V prispevku smo proučevali mrežno delovanje na dveh ravneh: podjetnikovo osebno mreženje (osebna raven), poslovno mreženje medpodjetniško/medorganizacijsko mreženje (interorganizacijska raven). Do zanimivih spoznanj pa smo prišli na treh ravneh. Ugotovitvam na ravni podjetnikovega osebnega in poslovnega mreženja smo namreč dodali še spoznanja glede povezanosti obeh dimenzij. Na vseh treh ravneh proučevanja smo ugotavljali razlike med mikro in malimi ter srednje velikimi podjetji ter razlike med spoloma. Strnjene rezultate smo podali v zaključku točke 6.4 in jih na tem mestu ne ponavljamo. Država mora v čim večji meri vplivati na vzpostavljanje ali ohranjanje ugodnega podjetniškega nivoja. Razmah podjetništva namreč prinaša številne pozitivne koristi na različnih segmentih. Podjetniki morajo biti motivirani za rast, za zaposlovanje, razvijanje in doseganje visoke stopnje uspešnosti. Vse to pa je odvisno tudi od pogojev, ki so ustvarjeni v družbi. Na tem mestu zato izpostavljamo pomen podpornega okolja, ki mora biti čim bolj spodbudno, da se bo, ob sodelovanju z državo, vse več ljudi uspešno lotevalo podjetništva. Omenjeno sodelovanje je mogoče uresničevati skozi intenzivnejše izvajanje podpornih programov, ki podjetnikom ponujajo želene in nujne informacije, ustrezno svetovanje ter potrebno izobraževanje in usposabljanje. Vse to lahko omogočijo državne inštitucije, podpiramo pa tudi ustanavljanje podjetniških centrov ter intenzivnejše sodelovanje z gospodarsko in obrtno zbornico, svetovalci in različnimi nevladnimi organizacijami. Pomembna strategija, ki prav tako potrebuje pomoč vladne iniciative, je vzpostavljanje mrež. Delovati je potrebno v smeri krepitve mrež in povezovanja, v smislu organiziranja srečanj in forumov, kjer lahko podjetniki izmenjujejo svoje ideje ter ustvarjajo neformalne medsebojne 99

102 Različnost kot podjetniška priložnost povezave. Države pa morajo poleg povezav med podjetniki krepiti tudi formalne in neformalne povezave med podjetji, potencialnimi investitorji in ostalimi podpornimi organizacijami. To je še toliko bolj izrazito ravno pri ustanavljanju in poslovanju mikro ter malih in srednje velikih podjetij, ki se srečujejo s številnimi ovirami. Prispevek pomaga bolje razumeti potrebe in probleme malih podjetnikov. Ugotovili smo namreč, da mikro podjetja izkazujejo znatno nižjo raven sodelovanja s podpornimi institucijami, dobavitelji finančnih virov in končnimi porabniki. Zlasti prva ugotovitev predstavlja signal slovenskemu podpornemu okolju, ki bi svoje delovanje kot kaže moralo še bolje prilagoditi potrebam tega specifičnega segmenta MSP, ki ima zlasti zaradi svoje majhnosti nekatere posebne lastnosti. Za njihovo podporo in sodelovanje bi torej kazalo razmisliti o instrumentih, ki bi jih intenzivneje vključili v mrežne aktivnosti podpornega okolja. Zanimiva je tudi ugotovljena razlika med spoloma. Rezultati raziskave namreč kažejo na nižjo intenzivnost sodelovanja moških podjetnikov z izobraževalnimi institucijami, podpornimi institucijami in različnimi svetovalci. Tudi na tem področju bi kazalo proučiti načine nagovarjanja podjetnikov za tovrstna sodelovanja, saj naši rezultati nakazujejo na dejstvo, da podjetnice pogosteje priznavajo potrebo po takšni pomoči in sodelovanju v primerjavi s podjetniki. Izgradnja ustreznega podpornega okolja nudi možnost uspešnega delovanja in rasti mikro ter malih in srednjih podjetij, spodbuja gospodarsko udejstvovanje in posledično povečuje delež podjetnikov in podjetnic, ki se zaradi ugodnejših pogojev in podpore iz okolja uspešneje lotevajo podjetništva. Vse to pa posledično vpliva na blaginjo celotne družbe. Ob raziskovanju so se nam porajale ideje za nadaljnje proučevanje tematike. V prihodnje bi kazalo podrobneje proučiti še mrežne organizacijske povezave na intraorganizacijski ravni, to pomeni oblike organiziranosti organizacije oziroma mrežne organizacijske strukture. Drugačnih opredelitev in delitev mrež je še veliko in dopuščamo možnost obravnave problematike tudi po drugačni tipologiji mrež. Prav tako velja poudariti, da zlasti v slovenskem prostoru ni moč zaslediti večjega število empiričnih raziskav s področja mreženja. Področje obravnave mreženja tako ostaja široko odprto. Menimo, da bi se bilo smiselno osredotočiti na socialno (podjetniško) mreženje in izsledke primerjati s tujimi študijami. Veljalo bi raziskati in predstaviti delujoče slovenske mreže po posameznih panogah (lesna, avtomobilska ), njihove razlike, povezave in značilnosti, proučevati, kakšen vpliv ima mrežno delovanje na marketing podjetja, na izvozno uspešnost ali pa raziskati pomen zaupanja med člani v mreži, moč mrežnih vezi in podobno. Na ta način bi s primeri dobre prakse kazalo spodbujati širše družbeno in socialno okolje k učinkovitemu in uspešnemu mreženju. Prav tako bi v prihodnje kazalo posebno pozornost nameniti študiji povezav med mrežnim delovanjem podjetnikov in podjetij ter uspešnostjo in rastjo podjetij. Za tovrsten namen bi seveda morali razviti ustrezen merilni instrumentarij ter vzpostaviti model za zanesljivo merjenje. Menimo, da smo s prispevkom uspeli uresničiti zastavljene cilje na področju obravnavane problematike, hkrati pa podali nova izhodišča za nadaljnje raziskave. Delo lahko služi kot osnova za nadaljnje, poglobljeno proučevanje mrežnega delovanja v povezavi z uspešnostjo podjetij ter kot izhodišče in napotilo podjetjem oziroma podjetnikom za izboljšanje poslovne uspešnosti in ustrezno odzivanje na zahteve iz okolja. Nenazadnje lahko opravljena raziskava služi tudi kot izhodišče za morebitne primerjave rezultatov ali kot osnova za proučevanje mrežnega delovanja (poslovnega ali osebnega) v slovenskem gospodarstvu in širše. Prispevek zato zaključujemo z mislijo avtorjev Shapira in Variana:»Obstaja temeljna razlika med staro in novo ekonomijo: stara industrijska ekonomija je bila vodena z ekonomijo obsega, nova informacijska ekonomija pa je vodena z ekonomijo mreženja«. Tudi sami menimo, da je mreženje v ekonomskem kakor tudi drugih okoljih že postalo način življenja in imperativ prihodnosti. 100

103 5 Mojca Duh Razvojne značilnosti slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem Povzetek Abstract Številne raziskave, izvedene predvsem v državah s tradicijo privatnega lastništva in družinskih podjetij kažejo, da imajo družinska podjetja številne razvojne posebnosti in da je temu ustrezno potrebno oblikovati tudi podporo njihovim razvojnim prizadevanjem, in sicer podporo v obliki svetovalnih storitev, izobraževanja, oblik financiranja, ukrepov ekonomske politike in drugih oblik podpornega okolja. V prispevku so predstavljena spoznanja o razvojnih posebnostih slovenskih družinskih podjetij in podpornem okolju primerjalno z drugimi, ki temeljijo na evropski raziskavi "Overview of family business relevant issues" dopolnjena s spoznanji nekaterih drugih raziskav. Rezultati raziskave so pomembno izhodišče za oblikovanje priporočil nosilcem ekonomske politike, akterjem podpornega okolja in lastnikom-managerjem družinskih podjetij, ki bodo prav tako podana v prispevku. Many research studies, carried out in countries with the tradition of private ownership and family businesses, indicate that family enterprises have unique developmental characteristics in comparison to non-family enterprises, which have implications for family businesses supporting infrastructure such as advisory services, education and training, financial support instruments, policy measures and other forms of institutional framework and support instruments. In the paper we present the cognitions on the family businesses' developmental particularities and institutional framework favoring family businesses which are based on the results of the European research project "Overview of family business relevant issues" and of some other research studies. The research results are important for shaping of proposals for policy actors, actors of institutional framework and family businesses' owners-managers which are also presented in the paper. 101

104 Različnost kot podjetniška priložnost 1 Uvod Družinska podjetja tvorijo pomemben del gospodarske združbe v državah EU in nekaterih drugih državah. Tako so tudi pomemben dejavnik krepitve uspešnosti, konkurenčnosti in dinamičnosti nacionalnih gospodarstev pa tudi gospodarstva EU. Številne raziskave, izvedene predvsem v državah s tradicijo privatnega lastništva in družinskega podjetništva, kažejo, da imajo družinska podjetje številne razvojne posebnosti in da je temu ustrezno potrebno oblikovati tudi podporo njihovim razvojnim prizadevanjem, in sicer podporo v obliki svetovalnih storitev, izobraževanja, oblik financiranja, ukrepov ekonomske politike in drugih oblik podpornega okolja. Pomena družinskih podjetij se zavedajo tudi v Evropski uniji, zato je Evropska komisija podprla projekt»overview of family business relevant issues«v katerega so vključene države članice EU (med njimi tudi Slovenija), kandidatke za članstvo v EU (Turčija, Hrvaška, bivša republika Jugoslavije Makedonija) ter Islandija, Norveška in Liechtenstein. Cilj projekta je proučitev posebnosti družinskih podjetij (predvsem v primerjavi z ostalimi malimi in srednje velikimi podjetji), obstoječih mrež, institucionalne podpore, ukrepov ekonomske politike ter najboljše prakse v državah, vključenih v raziskavo. Tovrstna spoznanja so namreč pomembna osnova za presojo potrebnosti in vrste spodbud, oblikovanih v korist malih in srednje velikih družinskih podjetij. V prispevku so predstavljena nekatera spoznanja o razvojnih posebnostih slovenskih družinskih podjetjih in podpornem okolju v primerjavi z drugimi, ki temeljijo na že omenjeni raziskavi»overview of family business relevant issues«(duh, 2008), dopolnjena s spoznanji nekaterih drugih raziskav. Pri proučevanju smo se omejili zgolj na mala in srednje velika družinska podjetja, in sicer iz dve razlogov. Prvič, mala in srednje velika podjetja prevladujejo v strukturi podjetij v Sloveniji. Drugič, rezultati številnih raziskav kažejo, da družinska podjetja prevladujejo prav med malimi in srednje velikimi podjetji. Rezultati raziskave so pomembno izhodišče za oblikovanje priporočil nosilcem ekonomske politike, akterjem podpornega okolja in lastnikom-managerjem družinskih podjetij, ki bodo prav tako podana v prispevku. 2 Definicija družinskega podjetja 2.1 Primerjalna proučitev definicij družinskega podjetja Poskusi definiranja družinskih podjetij izhajajo iz potrebe po razlikovanju teh podjetij od nedružinskih podjetij. Razpolagamo s številnimi definicijami družinskega podjetja (npr.: Westhead, Cowling, 1998; Astrachan et al., 2002; Astrachan, Shanker, 2003), vendar do danes nobena od definicij ni splošno sprejeta. Odsotnost univerzalne, splošno sprejete definicije vodi do tega, da ni primerljivih podatkov o deležu družinskih podjetjih v nacionalnih gospodarstvih. Številni poskusi definiranja družinskega podjetja so odprli tudi vprašanje o homogenosti družinskih podjetij. Empirične raziskave so namreč pokazale, da se ta podjetja med seboj razlikujejo glede na obseg in način vključitve družine v podjetje (Westhead, Cowling, 1998; Sharma, 2004). Poskusi, da bi tovrstna spoznanja upoštevali pri oblikovanju definicij, se razvijajo v treh smereh (Sharma, 2004): razvoj skal (lestvic), ki naj bi zaobsegle različne vrste udeležbe družine (npr. Astrachan et al., 2002), razvoj tipologij družinskih podjetij (npr. Sharma, 2002) in uporaba več operativnih definicij (npr.: Westhead, Cowling, 1998; Astrachan, Shanker, 2003). Pomemben argument za uporabo več definicij je, da lahko na ta način proučujemo različne vrste družinskih podjetij. V nadaljevanju zato podrobneje predstavljamo zamisel in uporabo več definicij avtorjev Westhead in Cowling (1998) ter Astrachan in Shanker (2003). 102

105 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem Weasthead in Cowling (1998) sta predlagala uporabo več definicij za merjenje obsega aktivnosti družinskih podjetij v Veliki Britaniji. V svoji raziskavi sta uporabila štiri kriterije, ki se najpogosteje uporabljajo v raziskavah družinskih podjetij, in sicer: Najvišji manager dojema podjetje kot družinsko podjetje. Več kot 50 % navadnih delnic z glasovalno pravico je v lasti članov ene širše družine. Družinski člani so vključeni v managerski tim. Podjetje je v lasti vsaj druge generacije članov družine. S kombinacijo teh štirih kriterijev sta prišla do sedmih različnih definicij družinskih podjetij in jih tudi uporabila za raziskavo v Veliki Britaniji. Prišla sta do naslednjih ugotovitev: kar 78,5 % najvišjih managerjev dojema podjetje kot družinsko, glede na večinsko lastništvo družine (več kot 50 %) pa je družinskih podjetij 81 %. Delež družinskih podjetij se je zelo zmanjšal, ko sta uporabila dva ali več kriterijev. Družinskih podjetij, ki ustrezajo najožji definiciji (dojemanje podjetja kot družinskega, večinsko družinsko lastništvo, večinska udeležba članov družine v managerskem timu, vsaj druga generacija družine v podjetju), je le 15 %. Kriterije in definicije, ki sta jih razvila Westehad in Cowling (1998), so v nekoliko spremenjeni obliki uporabili tudi za raziskavo družinskih podjetij na Nizozemskem (Hulshoff, 2001). Za raziskavo so oblikovali pet definicij, ki se od predloga Westheada in Cowlinga razlikujejo po tem, da dojemanja podjetja kot družinskega podjetja niso upoštevali kot dovolj relevanten kriterij. Astrachan in Shanker (2003) sta oblikovala tri operativne definicije družinskih podjetij (široko, srednjo, ozko) ob upoštevanju treh načinov in obsegov udeležbe družine. Na osnovi njune široke definicije se med družinska podjetja uvrščajo tista, ki izpolnjujejo naslednje značilnosti: družina ima prevladujoč vpliv na strateško usmeritev podjetja in je vključena v podjetje. Njuna srednja definicija zahteva izpolnjevanje še naslednjih značilnosti za uvrstitev med družinska podjetja: Ustanovitelj ali naslednik (potomec) vodi podjetje, družina je vključena v vsakodnevno delovanje podjetja. Podjetje namerava ostati v družini; lastnik namerava predati podjetje nasledniku, ki je član družine. Kot ugotavljata avtorja, je ta zahteva lahko zelo kočljiva z vidika možnosti kvantifikacije. Vendar pa jo utemeljujeta s tem, da bodo planske in strateške odločitve v primeru, ko je del podjetnikove vizije izgradnja podjetja za otroke drugačne od tistih v nedružinskih podjetij. Njuna ozka definicija pa zahteva izpolnitev naslednjih značilnosti: Več generacij družine ima pomemben vpliv na podjetje. Več kot en član lastniške družine ima managerske odgovornosti. Na osnovi uporabe zgornjih definicij sta avtorja izdelala oceno o deležu in pomenu družinskih podjetij v ZDA (delež v BDP in zaposlenih): glede na široko definicijo je v ZDA 24,2 milijona družinskih podjetij, po srednji definiciji je takšnih podjetij 10,8 milijonov ter po ozki definiciji 3 milijone družinskih podjetij. Avtorja poudarjata, da rezultati jasno kažejo, kako izbira definicije vpliva na število družinskih podjetij. Torej najožja definicija ni tista, ki odraža resnična ali najbolj družinska podjetja. Gre le za to, da so na ta način najbolj ozko definirana. Za razpravo o definicijah družinskega podjetja in njihovi uporabi za raziskovalne namene so pomembne tudi ugotovitve raziskovalcev o pristopih pri oblikovanju definicij. Tako npr. Chrisman, Chua in Sharma (2005) ugotavljajo, da določena skupina pristopov pri oblikovanju definicije družinskega podjetja zelo pogosto temelji na prepričanju, da je udeležba družine zadostni pogoj za opredelitev podjetja kot družinskega podjetja (angl.»components-of-involvement approach«). 103

106 Različnost kot podjetniška priložnost Druga skupina pristopov (angl.»essence approach«) pri definiranju družinskega podjetja pa temelji na prepričanju, da je udeležba družine zgolj potrebni pogoj; udeležba družine mora sooblikovati specifično ravnanje in obnašanje podjetja na osnovi katerega lahko tako podjetje opredelimo kot družinsko podjetje. 2.2 Definicije družinskih podjetij uporabljene v raziskavah v Sloveniji V Sloveniji, podobno kot v drugih okoljih, ne razpolagamo z uradno ali vsaj splošno sprejeto definicijo družinskega podjetja. Obstaja več definicij, ki so bile zasnovane za potrebe izvedbe empiričnih raziskav. V nadaljevanju navajamo tiste definicije družinskega podjetja, ki so bile uporabljene v raziskavah družinskih podjetij izvedenih na večjem vzorcu podjetij v Sloveniji: Med letoma 1998 in 1999 je bila izvedena prva širša raziskava družinskih podjetij na primeru ene slovenske regije (Duh, 1999). Za definiranje malih in srednje velikih družinskih podjetij so bili uporabljeni kvalitativni in kvantitativni kriteriji. Kvalitativni kriteriji so bili: družina je večinski lastnik podjetja (družina je pojmovana kot širša ali velika družina in ne zgolj kot jedrna družina); člani družine (lastniki) tudi vodijo podjetje; obstaja želja, da ostane podjetje v lastništvu ter upravljanju in vodenju družine tudi v prihodnosti; lastnik-manager podjetje dojema kot družinsko podjetje. Kot kvantitativni kriteriji so bili uporabljeni kriteriji Zakona o gospodarskih družbah in smernice Evropske komisije za določitev velikosti podjetja. Leta 2002 je bila izvedena empirična raziskava s ciljem primerjalne proučitve družinskih in nedružinskih podjetij (Glas, 2003; Vadnjal, 2005). Opredelitev podjetja kot družinskega podjetja je temeljila na podjetnikovi izjavi, da svoje podjetje dojema kot družinsko podjetje. Enak kriterij je uporabila tudi Lovšin Kozina (2006) v raziskavi o nasledstvu. Vadnjal (2005) je uporabil pristop Birelyeve (2001) pri razvrstitvi podjetij v tri skupine: (a) družinska podjetja (angl. family-in) (b) podjetniška podjetja (angl. family-out) in (c) uravnotežena podjetja. Pripadnost konkretnega podjetja posamezni skupini se je določila na osnovi stališč podjetnikov o udeležbi družine v podjetju (preverjanje stališč poteka na osnovi 20 izjav o podjetju in družini). V raziskavi o družinskih podjetjih, ki je bila izvedena leta 2004 (Duh, Tominc, 2005), je bilo uporabljenih sedem definicij 1, ki sta jih razvila Westhead in Cowling (1998). Izmed teh sedmih definicij se je definicija (4) izkazala kot najbolj uporabna za raziskavo družinskih podjetij v Sloveniji. Ta definicija vključuje več kriterijev, in sicer:»več kot 50 % podjetja (delnic, poslovnih deležev) je v lasti članov ene širše družine«,»podjetje je dojeto kot družinsko podjetje s strani najvišjega managerja (podjetnika, lastnika-managerja)«in»eden ali več članov managerskega tima je iz družine, ki ima v lasti podjetje«. Uporaba kriterija vključene družinske generacije (»podjetje je v lasti druge ali kasnejših generacij družine«) bi izločila družinska podjetja v prvi generaciji (generacija ustanovitelja(-ev)) iz skupine družinskih podjetij. Ker je delež družinskih podjetij prve generacije v Sloveniji zelo visok, bi ob uporabi tega kriterija pri raziskovanju izpustili zelo pomemben del družinskih podjetij. Leta 2006 je Slovenija sodelovala v raziskavi družinskih podjetij (Duh, Tominc, 2007) v okviru svetovne raziskave Global Entrepreneurship Monitor (krajše: GEM). V okviru raziskave GEM so 1 Definicija (1): Podjetje je dojeto kot družinsko podjetje s strani najvišjega managerja (podjetnika, lastnika-managerja). Definicija (2): Več kot 50 % podjetja (delnic, poslovnih deležev) je v lasti članov ene širše družine. Definicija (3): Kriteriji iz defincije (1) in definicije (2). Definicija (4): Kriteriji iz definicije (1) in definicije (2) in eden ali več članov managerskega tima je iz družine, ki ima v lasti podjetje. Definicija (5): Kriteriji iz definicije (1) in definicije (2) in 51 % ali več managerskega tima sestoji iz članov družine, ki ima v lasti podjetje. Definicija (6): Kriteriji iz definicije (4) in podjetje je v lasti druge ali kasnejših generacij družine. Definicija (7): Kriteriji iz definicije (5) in podjetje je v lasti druge ali kasnejših generacij družine. 104

107 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem kot družinska podjetja opredeljena tista podjetja, ki so pritrdilno odgovorila na dve vprašanji, in sicer: 50 % ali več podjetja je v lasti družinskih članov ali pa se takšen vzorec lastništva pričakuje v obdobju naslednjih petih let. 3 Gospodarski pomen družinskih podjetij 3.1 Raziskovalne ugotovitve za države članice EU in nekatere druge države Družinska podjetja predstavljajo pomemben del svetovnega gospodarstva. To še zlasti velja za razvita tržna gospodarstva, raziskave (Pistrui et al., 1997; Poutziouris et al.,1997; Hirsch, Fülöp, 1997; Galetić, 2002; Kadosca, 2003; Kadocsa, Sütő, 2004; Zabunov, 2003; Duh, Tominc, 2005; Vadnjal, 2005) pa kažejo, da postajajo vedno bolj pomembna tudi v nekdanjih socialističnih, t.i. tranzicijskih državah. Čeprav ne razpolagamo z natančnimi in primerljivimi podatki o deležu in pomenu družinskih podjetij v svetu (eden od razlogov, da takšnih podatkov ni, je v odsotnosti univerzalne definicije družinskega podjetja), pa številne študije v različnih nacionalnih gospodarstvih potrjujejo pomen in težo, ki jih imajo ta podjetja za nacionalna gospodarstva (Astrachan, Shanker, 2003; IFERA, 2003; Morck, Yeung, 2004). V ZDA družinska podjetja predstavljajo 80 % vseh podjetij, ustvarijo 50 % BDP in zaposlujejo 50 % delovne sile (McCann et al., 2003). V številnih evropskih državah družinska podjetja predstavljajo pomemben delež v strukturi vseh podjetij (IFERA, 2003): Francija (več kot 60 %), Nemčija (60 %), Nizozemska (74 %), Portugalska (70 %), Belgija (70 %), Velika Britanija (70 %), Španija (75 %), Švedska (79 %), Finska (80 %), Grčija (80 %), Ciper (80 %) in Italija (93 %). Prispevek družinskih podjetij k BDP ali zaposlovanju v teh državah je na splošno za 10 % do 30 % nižji kot njihov delež v strukturi vseh podjetij (merjeno s številom podjetij). Čeprav ti podatki kažejo, da so družinska podjetja manjša od nedružinskih, pa v številnih državah med družinskimi podjetji najdemo tudi zelo velika podjetja. Študija INSEAD (Klein, Blondel, 2002) kaže, da je večina izmed 250 največjih podjetji v Francij in Nemčiji takšnih, ki jih obvladujejo posamezniki ali družine. Morck in Yeung (2003) poročata, da družina Wallenberg obvladuje 43 % gospodarstva Švedske ter da podjetja, ki so v lasti družine Noboa zagotavljajo prihodke za tri milijone od skupno 11 milijonov prebivalcev Ekvadorja. Družbene, politične in gospodarske spremembe v nekdanjih socialističnih državah osrednje in vzhodne Evrope so vzpostavile pogoje za ponovno obuditev podjetništva in razvoj družinskih podjetij. Mikro in mala do srednje velika podjetja so postala pomemben dejavnik gospodarskega razvoja v teh državah (Poutziouris et al., 1997; Fogel, Zapalska, 2001; McMillan, Woodruff, 2002). Rezultati številnih raziskav so tudi pokazali, da družine predstavljajo pomemben vir (finančni in kadrovski), kakor tudi podporo nastajajočim podjetjem v tranzicijskih državah (Poutziouris et al., 1997; Duh, 2003; Dyer, Panicheva Mortensen, 2005). Kljub številnim proučitvam podjetništva v teh državah in razvoju podpornega okolja za nova mala in srednje velika podjetja, pa je naše poznavanje in razumevanje družinskih podjetjih v nekdanjih socialističnih gospodarstvih zelo skromno. Razlog je v skromnem obsegu resnejšega proučevanja družinskih podjetij v teh državah. V nadaljevanju povzemamo glavne raziskovalne ugotovitve o družinskih podjetjih v tranzicijskih gospodarstvih, ki so dostopne v objavljenih raziskovalnih poročilih. V Bolgariji, kjer je večina podjetji malih in mladih, je pripadnost družini pomembna vrednota. V večini družinskih podjetij ima osrednjo vlogo ustanovitelj. Prevladujejo podjetja prve družinske generacije, značilnost teh podjetij je tudi tesna povezanost lastništva in managementa. Nasledstvo in s tem podjetja v drugi ali naslednjih družinskih generacijah so v Bolgariji redka (Zabunov, 2003). 105

108 Različnost kot podjetniška priložnost Na Madžarskem je bila leta 1982 uzakonjena možnost za vzpostavitev malih podjetij; do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so politične spremembe in številne priložnosti pospešile rast malih in srednje velikih podjetij (Hirsch, Fülöp, 1997). Po ocenah naj bi bilo med vsemi podjetji na Madžarskem 70 % družinskih podjetij. Večina družinskih podjetij je malih ali srednje velikih v lasti prve generacije družine (Kadosca, 2003; Kadocsa, Sütő, 2004). Tudi Poljska je v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja začela uresničevati ambiciozno zastavljeni plan prehoda iz socialističnega v tržno gospodarstvo (Fogel, Zapalska, 2001). Večina podjetij v privatni lasti je bila na Poljskem ustanovljena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja; zelo majhen delež privatnih podjetij je bil ustanovljen takoj po koncu 2.svetovne vojne (0,4 % podjetij) ali med leti (1,4 % podjetij) (Safin, 2002). Po ocenah naj bi bilo 90 % družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji. Prevladujejo podjetja v lasti prve generacije družine (80 %); le 10 % družinskih podjetij je v lasti druge ali naslednjih generacij družine in 10 % družinskih podjetij so današnji lastniki kupili (Wyrwicka, 2003). Na Hrvaškem so se mala in srednje velika podjetja začela razvijati z odprtjem možnosti za ustanovitev privatnih podjetij v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od skupno podjetij na Hrvaškem, je podjetij v lasti posameznika, podjetij pa je malih podjetij (Sonfield et al., 2005). Mnoga od teh podjetij so družinska podjetja, čeprav najdemo družinska podjetja tudi med srednje velikimi in velikimi podjetji (Galetić, 2002). V primerjavi z razvitimi tržnimi gospodarstvi so hrvaška družinska podjetja mlajša in manjša, kar je posledica relativno kratke prisotnosti tržne ekonomije (primerjalno raziskavo z ZDA in Francijo so naredili Sonfield in soavtorji, 2005). Na osnovi zgoraj navedeni raziskovalnih rezultatov lahko zaključimo, da je večina družinskih podjetij v tranzicijskih gospodarstvih malih in mladih, v lasti prve generacije družine. Tovrstne značilnosti družinskih podjetij so odraz političnih, družbenih in gospodarskih sprememb v nekdanjih socialističnih državah. V nadaljevanju navajamo raziskovalne ugotovitve za Slovenijo. 3.2 Raziskovalne ugotovitve za Slovenijo V Sloveniji se je tradicija družinskih podjetij v obdobju socializma ohranila na področju obrti. Vendar pa so bila obrtna podjetja v tem obdobju zelo omejena v svoji rasti in razvoju (npr. zaradi zakonskih omejitev števila zaposlenih in proizvajalnih sredstev, ki so lahko bila v privatni lasti) (Glas, Vadnjal, 2005; Duh, 2003). Gospodarske in družbene spremembe ob koncu osemdesetih (npr. Zakon o podjetjih (1988) in Obrtni zakon (1988)) in iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so omogočilie ponovno oživitev podjetništva ter razvoj družinskih podjetij. Le-ta je tesno povezan z nastajanjem mikro, malih in srednje velikih podjetij (v nadaljevanju MSP). Leta 2005 je bil delež mikro, malih in srednje velikih podjetij v strukturi vseh podjetij 99,72 % in kar 93,32 % vseh podjetij so predstavljala mikro podjetja (Rus, Rebernik, 2007). V sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja so se začeli v Sloveniji poskusi resnejšega proučevanja družinskih podjetij. Najprej z nekaterimi poljudnimi članki in magistrskimi deli (npr.: Duh, 1995; Vadnjal, 1996), nato z doktorskimi raziskavami (npr.: Duh, 1999; Vadnjal, 2005) in raziskavami izvedenimi v okviru univerzitetnih inštitutov (npr.: Duh, Tominc, 2005 in 2006). V večini raziskav (predvsem tistih na večjem vzorcu podjetij) je gospodarski pomen družinskih podjetij za slovensko gospodarstvo ocenjen na podlagi deleža družinskih podjetij v strukturi vseh podjetij ali zgolj v strukturi MSP. Ocene o deležu družinskih podjetij v Sloveniji se razlikujejo, kar je med drugim posledica uporabe različnih definicij družinskega podjetja ter različnih metod vzorčenja. V nadaljevanju povzemamo ugotovitve raziskav. Ena od prvih obširnejših raziskav (Duh, 1999) o razvojnih posebnostih družinskih podjetij v Sloveniji na primeru ene regije je pokazala, da so družinska podjetja za gospodarstvo Slovenije 106

109 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem zelo pomembna. V proučevani regiji se je delež malih in srednje velikih podjetij gibal med 38,1 % in 50,1 % v strukturi vseh podjetij. Raziskava izvedena leta 2004 na vzorcu 350 MSP (Duh, Tominc, 2005) je potrdila, da so mala in srednje velika družinska podjetja po številu pomembna skupina podjetij tudi v Sloveniji, da pa je hkrati delež družinskih podjetij v strukturi malih in srednje velikih podjetij zelo odvisen od uporabljene definicije. V raziskavi je 52,07 % anketiranih odgovorilo, da svoje podjetje dojemajo kot družinsko podjetje. Upoštevajoč kriterij, da se med družinska podjetja uvrščajo tista, v katerih je več kot 50 % podjetja v lasti ene širše družine, pa je družinskih podjetij v Sloveniji 89,94 %. Delež podjetij, ki jih lahko uvrstimo med družinska podjetja, se zmanjša, če upoštevamo še dodatne kriterije. Tako je npr. 47,34 % podjetij uvrščenih med družinska podjetja, če vključimo kriterij dojemanja podjetja kot družinskega in hkrati še večinsko družinsko lastništvo podjetja. Če bi upoštevali kriterij, da med družinska podjetja sodijo le podjetja v lasti druge in naslednjih generacij družine, pa je družinskih podjetij v Sloveniji le 3,85 %. Po definicij (vsebuje naslednje kriterije: vključenost družine v lastništvo (več kot 50 % podjetja v lasti ene širše družine) in management (eden ali več članov družine v managerskem timu) ter dojemanje podjetja kot družinskega), ki je bila v okviru raziskave (Duh, Tominc, 2005) ocenjena kot najprimernejša za proučevanje družinskih podjetij v Sloveniji, je bilo 46,45 % podjetij v vzorcu opredeljenih kot družinsko podjetje; ocena deleža družinskih podjetij med vsemi MSP v Sloveniji se po tej definiciji giblje med 41,11 % in 51,79 % pri 95 % intervalu zaupanja. Še ena ocena deleža družinskih podjetij izhaja iz raziskave 222 MSP, ki je bila izvedena leta V tej raziskavi se je 58,6 % podjetij opredelilo za družinska podjetja (Glas, 2003; Vadnjal, 2005). Vadnjal (2005) je prav tako ocenil delež družinskih podjetij pri zaposlovanju in dodani vrednosti, pri čemer je svojo oceno temeljil na oceni deleža družinskih podjetij med MSP. Po njegovi oceni družinska podjetja zaposlujejo 26 % aktivne odrasle populacije, njihov delež v celotni dodani vrednosti slovenskega gospodarstva pa je 22 %. Po avtorjevem mnenju sta obe oceni konzervativni in predstavljata spodnjo mejo udeležbe družinskih podjetij v zaposlovanju in dodani vrednosti. Po nekaterih drugih ocenah pa je delež družinskih podjetij med 60 in 80 % (npr. Glas et al., 2006) in ustvarijo 30 % BDP (Vadnjal, 2006). V tabeli 1 so na osnovi podatkov o številu podjetij po velikostnih razredih v Sloveniji in deležu družinskih podjetij po velikostnih razredih v vzorcu podane ocene o številu družinskih podjetij po velikostnih razredih v Sloveniji. Po številu prevladujejo v Sloveniji mikro družinska podjetja, tj. podjetja z 0 do 9 zaposlenimi (Duh, Tominc, 2006). Tabela 1: Ocena števila družinskih podjetij po velikostnih razredih v Sloveniji Velikostni razredi (število zaposlenih) Število podjetij v Sloveniji * Število podjetij v vzorcu Število družinskih podjetij v vzorcu (in %) Število družinskih podjetij v Sloveniji Mikro podjetje: 0-9 zaposlenih (=46,2%) Malo podjetje: zaposlenih (=63,6%) Srednje veliko podjetje: zaposlenih (=66,7%) 766** Skupaj * Število podjetij v Sloveniji je povzeto iz Rebernik et al. (2004). Kot podjetja so opredeljene gospodarske družbe in samostojni podjetniki ter tisti davčni zavezanci, ki se ukvarjajo s podjetniškimi aktivnostmi. Podatki so bili pridobljeni od Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) za leto ** Oceno o številu srednje velikih družinskih podjetij moramo zaradi majhnega števila srednje velikih podjetij v vzorcu upoštevati z omejitvijo. Vir: Duh, Tominc,

110 Različnost kot podjetniška priložnost 4 Razvojne značilnosti slovenskih družinskih podjetij primerjalno z drugimi 4.1 Izhodišča o razvojnih značilnostih družinskih podjetij Družinska podjetja pogosto opredeljujemo kot posebno vrsto podjetij. Toda kaj je družinsko podjetje? To je vprašanje, na katerega še vedno ne moremo podati jasnega odgovora, predvsem zaradi odsotnosti univerzalne definicije družinskega podjetja. Večina raziskovalcev se strinja, da je vključitev družine v podjetje tista značilnost, po kateri se ta podjetja razlikujejo od drugih. Udeležba družine se ponavadi nanaša na udeležbo članov družine v lastništvu in managementu, s tem pa družina pomembno vpliva na številne razsežnosti razvoja ter delovanja podjetja. Rezultati številnih raziskav (podrobni pregled raziskav v: Sharma, 2004) kažejo, da imajo družinska podjetja številne specifične razvojne značilnosti po katerih se razlikujejo od nedružinskih podjetij. Nekateri avtorji (npr.: Kets de Vries, 1993; Morris et al., 1997) pojasnjujejo razlike med družinskimi in nedružinskimi podjetji s prednostmi (npr.: dolgoročni razvojni pogled na podjetje, močna družinska zavezanost podjetju, podpirajoči osebni odnosi in motivirajoče delovno okolje) in slabostmi (npr.: nepotizem, družinski konflikti, nasledstveni problemi, prekrivanje družinskih in poslovnih interesov). Nekateri drugi avtorji proučujejo razlike med družinskimi in nedružinskimi podjetji v pomenu velikosti, starosti, dejavnosti, uspešnosti, dobičkonosnosti, ustvarjanju delovnih mest, rasti, strategijah in drugem (npr.: Westhead, Cowling, 1998; Klein, 2000; Wetshead, Howorth, 2006). Večino teh raziskav so izvedli v državah s tradicijo družinskega podjetništva, zelo malo pa vemo o tovrstnih posebnostih družinskih podjetij v tranzicijskih okoljih, kar velja tudi za Slovenijo. Poznavanje in razumevanje razvojnih posebnosti družinskih podjetij pa je zelo pomembno za oblikovanje in vzpostavitev podpornega okolja za razvoj družinskih podjetij. V nadaljevanju podajamo rezultate raziskav o razvojnih značilnostih slovenskih družinskih podjetij primerjalno z rezultati raziskav izvedenih v drugih državah. 4.2 Pravna oblika, število zaposlenih in starost Pravna oblika Družinska podjetja v Sloveniji so v večini primerov v obliki samostojnega podjetnika ali družbe z omejeno odgovornostjo; druge pravne oblike so manj prisotne. V raziskavi, ki je bila izvedena na primeru ene regije (Duh, 1999) je bilo med družinskimi podjetji v vzorcu 75 % samostojnih podjetnikov in 25 % družb z omejeno odgovornostjo. Po drugi strani pa sta v svojih raziskavah Lovšin Kozina (2006) in Vadnjal (2006) ugotovila manjši deleže samostojnih podjetnikov (33,5 % in 47 %) in večji delež družb z omejeno odgovornostjo (52% in 61,8 %) med družinskim podjetji. Statistični podatki za Slovenijo za leto 2005 kažejo, da je med vsemi poslovnimi subjekti 58 % samostojnih podjetnikov in 35 % družb z omejeno odgovornostjo (Statistični letopis, 2007). Za druge države ne razpolagamo s primerljivimi podatki Število zaposlenih Rezultati številnih raziskav nakazujejo, da so družinska podjetja manjša od nedružinskih podjetij, večinoma merjena s številom zaposlenih in prihodki od prodaje (npr. Donckels, Fröhlich, 1991; Westhead, Cowling, 1998; Klein, 2000). Donckels and Fröhlich (1991) sta v raziskavi proizvodnih malih in srednje velikih podjetij z manj kot 500 zaposlenimi v osmih evropskih državah ugotovila, da je največji delež družinskih podjetij v najmanjšem velikostnem razredu. Westhead in Cowling (1998) sta v svoji raziskavi za Veliko Britanijo ugotovila, da so po številu zaposlenih in prihodkih družinska podjetja manjša od nedružinskih, vendar pa te razlike niso statistično značilne. Hulshoff 108

111 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem (2001) ugotavlja, da so družinska podjetja na Nizozemskem v povprečju manjša od nedružinskih (ob uporabi široke definicije). Ob izločitvi podjetij prve generacije in s tem uporabi ozke definicije pa so družinska podjetja v povprečju nekoliko večja od nedružinskih podjetij. Čeprav ne razpolagamo z zadostnim številom raziskav, teorij in ugotovitev o velikosti družinskih podjetij, pa nekatere dosedanje raziskave nakazujejo, da družinska podjetja na splošno rastejo z naslednjo družinsko generacijo (Lussier, Sonfield, 2006). Družinska podjetja v Sloveniji so po rezultatih raziskav (Duh, Tominc, 2006; Glas et al., 2005) po velikosti večinoma mikro podjetja (to so podjetja z 0 do 9 zaposlenimi) in mala podjetja (podjetja z 10 do 49 zaposlenimi). Rezultati ene od raziskav (Duh, Tominc 2006) so pokazali, da tako med družinskimi kot tudi med nedružinskimi podjetji prevladujejo mikro podjetja. Delež mikro podjetij je med nedružinskimi podjetji nekoliko večji (93,4 %) kot med družinskimi (89,3 %) 2. Podatki o povprečnem številu zaposlenih v družinskih podjetjih se med raziskavami razlikujejo zaradi uporabe različnih metod vzorčenja. Rezultati ene od raziskav (Duh, Tominc, 2006) tako kažejo, da imajo družinska MSP v povprečju 4,49 zaposlenih in nedružinska podjetja 2,69 zaposlenih. Družinska podjetja imajo v povprečju več zaposlenih kot nedružinska podjetja, vendar pa razlika ni statistično značilna. V Sloveniji imajo mikro podjetje v povprečju 2 zaposlena, mala podjetja 19,3 in srednje velika podjetja (podjetja s 50 do 249 zaposlenimi) 103,9 zaposlenih (Rus, Rebernik, 2007) Starost Po rezultatih številnih raziskav naj bi bila družinska podjetja starejša od nedružinskih. Klein (2000) je ugotovila, da ta trditev drži za družinska podjetja v Nemčiji. Podobno so ugotovili Westhead in Cowling (1998) za Veliko Britanijo (za vseh sedem definicij) ter Hulshoff (2001) za Nizozemsko (ob upoštevanju široke definicije). Ugotovitve o starosti so zelo pomembne, kajti starost podjetja lahko vpliva na njegovo uspešnost. Starejša podjetja nakazujejo, da je večja verjetnost, da bodo preživela, vendar pa je manj verjetno, da bodo rastla in povečala število zaposlenih (Westhead, Cowling, 1998 in tam navedeni vir).»novejša«družinska podjetja (stara manj kot 50 let), ki jih vodi ustanovitelj, so po ugotovitvah raziskave Andersona in Reeba (2003) uspešnejša od starejših podjetij, ki jih ne vodijo ustanovitelji. Družinska podjetja v Sloveniji so relativno mlada, saj jih je bila velika večina ustanovljenih po letu 1990, kar je odraz prekinitve podjetniške tradicije po končani 2. svetovni vojni in njene oživitve ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja (tabela 2). Tabela 2: Struktura družinskih in nedružinskih podjetij po starosti Leto Do leta 1990 Po letu 1990 Skupaj Število/ delež v % Družinska podjetja Nedružinska podjetja Skupaj Število Delež v% 30,0% 18,4% 23,6% Število Delež v % 70,0% 81,6% 76,4% Število Delež v % 100,0% 100,0% 100,0% Vir: Duh, Tominc, Mnenja o tem, če lahko podjetja z 0, 1 ali do 9 zaposlenimi uvrščamo med družinska podjetja, so deljena. Hulshoff (2001) označuje podjetja z 1 zaposlenim kot»pre-family business«. Duh in Tominc (2006) sta svojo odločitev o vključitvi podjetij z 0 ali enim zaposlenim med družinska podjetja utemeljili z ugotovitvami Astrachana in Shankerja (2003), da v takšnih primerih v podjetju zelo verjetno pomagajo številni družinski člani (ki za to pomoč lahko prejemejo tudi plačilo, ki ni nikjer evidentirano). 109

112 Različnost kot podjetniška priložnost Rezultati raziskave (Duh, Tominc, 2006) so pokazali, da so družinska podjetja v povprečju stara 11,74 let in so starejša od nedružinskih podjetij (ki so v povprečju stara 9,39 let). Razlika v starosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji je statistično značilna. Tudi rezultati nekaterih drugih raziskav, izvedenih v Sloveniji (npr. Lovšin Kozina, 2006), kažejo, da so družinska podjetja starejša od nedružinskih. To je lahko odraz specifičnih slovenskih razmer v obdobju socializma, ko je bilo privatno lastništvo dovoljeno le na področju obrti in imajo nekatera današnja družinska podjetja svoje začetke prav v takratni obrti. Čeprav so slovenska družinska podjetja v povprečju starejša od nedružinskih podjetij, pa so relativno mlada, če jih primerjamo z družinskimi podjetji v drugih, predvsem uveljavljenih tržnih ekonomijah z neprekinjeno tradicijo družinskega podjetništva. Primerjava z Nemčijo kaže, da so nemška družinska podjetja starejša od nedružinskih podjetij in starejša od slovenskih družinskih podjetij. Od podjetij, ki so bila ustanovljena pred letom 1960 v Nemčiji in so še obstajala v letih jih je več kot 70 % še vedno družinskih (Klein, 2000). Druga, primerjalna raziskava med vzhodno (bivšo socialistično) Nemčijo in zahodno Nemčijo (Pistrui et al., 2000) pa je pokazala, da je velika večina (79 %) MSP iz vzhodne Nemčije novih podjetij, medtem ko je v zahodni Nemčiji takšnih podjetij le 38 %. 4.3 Izobrazbena raven in spol lastnikov-managerjev Rezultati raziskave (Glas, Vadnjal, 2004) kažejo, da je izobrazbena raven lastnikov-managerjev družinskih podjetij nižja od izobrazbene ravni lastnikov-managerjev nedružinskih podjetij, formalna izobrazba ustanoviteljev družinskih podjetij pa je nizka v primerjavi z drugimi MSP v Sloveniji (Glas, Drnovšek, 2000); 62,8 % ima samo srednjo šolo, 18,2 % ima univerzitetno izobrazbo ter 2,5 % dosežen magisterij. Nasledstvena generacija ima višjo stopnjo izobrazbe, čeprav ne bistveno drugačno, kar kaže na to, da družinska podjetja višje vrednotijo pridobivanje znanja z delom kot pa formalno izobrazbo (Glas et al., 2005). Med družinskimi podjetniki prevladujejo moški; kar 70 % družinskih podjetij je v lasti podjetnikov in le od 20 % do 30 % je podjetnic v družinskih podjetjih (Glas, Vadnjal, 2004; Lovšin Kozina, 2006), kar je skladno z drugimi ugotovitvami o deležu podjetnic v Sloveniji (Glas, Drnovšek 1999). 4.4 Uspešnost, rast in dostop do virov financiranja Uspešnost in rast Številni raziskovalci se ukvarjajo s proučevanjem razlik v uspešnosti družinskih in nedružinskih podjetij. Rezultati proučitev so pogosto kontradiktorni in vodijo do nasprotujočih se ugotovitev o družinskem vplivu na uspešnost družinskega podjetja. Npr. Dyer (2006) je proučil devet raziskav, ki so se ukvarjale z vprašanji uspešnosti in razlik v uspešnosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji. Njegova proučitev je razkrila nasprotujoče si zaključke o uspešnosti družinskih podjetij. Po avtorjevem mnenju (Dyer, 2006) so lahko razlogi za takšno stanje v uporabi različnih metodoloških pristopih v raziskavah. Podobno Westhead and Cowling (1997) opozarjata, da so nasprotujoči si dokazi o razlikah v uspešnosti družinskih in nedružinskih podjetij posledica odsotnosti univerzalne definicije družinskega podjetja, uspešnost družinskih podjetij je proučevana izolirano in ne kot primerjalna raziskava. Prav tako v nekaterih primerjalnih raziskavah niso upoštevali vpliva demografskih značilnosti oziroma spremenljivk, kot so velikost, starost in dejavnost podjetja na njegovo uspešnost. Razlike v uspešnosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji so bile tako v določeni meri posledica razlik v vrednostih demografskih spremenljivk in ne»družinskosti«ali»nedružinskosti«podjetja. 110

113 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem Številni avtorji gradijo svoje argumente o razlikah v uspešnosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji na različnih teorijah, kot npr. na agencijski teoriji (angl. agency theory) (npr.: Chrisman, Chua in Litz, 2004; Dyer, 2006) ali teoriji proizvodnih virov (angl. resource-based view of the firm) (npr. Sirmon, Hit, 2003; Dyer, 2006). Namen in tudi obseg tega prispevka ne dopuščata razlage uporabe posameznih teoretičnih pristopov pri raziskovanju uspešnosti družinskih podjetij. Z njihovo navedbo želimo opozoriti na širino tega proučevanja ter nakazati možna teoretična izhodišča za proučevanje uspešnosti in razlik v uspešnosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji. V Sloveniji ne razpolagamo z rezultati poglobljenih proučitev razlik v uspešnosti družinskih in nedružinskih podjetij ter razlogov zanje. Rezultati ene do raziskav (Duh, Tominc, 2006) o razlikah v uspešnosti med družinskimi in nedružinskimi podjetji so ob upoštevanju kontrolnih spremenljivk pokazali, da ne obstajajo statistično značilne razlike v dodani vrednosti na zaposlenega in gospodarnosti poslovanja (to sta bila izbrana pokazatelja za presojo uspešnosti) med družinskimi in nedružinskimi podjetji. Glede rasti in ambicij po rasti raziskave v Sloveniji kažejo, da velik delež družinskih podjetij nima ambicij po rasti in se posledično tudi ne sooča s težavami financiranja rastočega podjetja (Glas, 2003; Glas et al., 2004). Lastniki-managerji družinskih podjetij v povprečju pričakujejo porast delovnih mest za 2,97 mesti v naslednjih petih letih; pri tem pa rezultati raziskave kažejo, da v povprečju le 34,85 % lastnikov-managerjev družinskih podjetij predvideva porast delovnih mest (drugi ne pričakujejo sprememb v številu delovnih mest ali pa pričakujejo celo zmanjšanje števila delovnih mest); večina tistih (54,35 %), ki predvidevajo porast novih delovnih mest, predvideva porast za eno ali dve novi delovni mest (Duh, Tominc, Rebernik, 2007a). Po nekaterih podatkih (Vadnjal, 2006) naj bi bili podjetniki druge generacije bolj usmerjeni k rasti kot pa ustanovitelji družinskih podjetij Dostop do virov financiranja Pomembni viri financiranja rasti in razvoja družinskih podjetij v Sloveniji so prihranki ustanoviteljev in članov družine ter reinvestiranje dobička. Komercialne banke so za družinska podjetja pomembnejši vir financiranja kot za nedružinska podjetja (Vadnjal, Glas, 2003; Glas et al., 2005). Banke kot vir financiranja namreč niso v nasprotju z željo družine, da ohrani nadzor nad podjetjem; prav tako lahko ta povezanost z banko kot pomembnejšim virom financiranja pri družinskih podjetjih izhaja iz dobrih poslovnih odnosov, ki so bili vzpostavljeni v zgodnjih fazah obstoja takšnega podjetja (Vadnjal, Glas, 2003). Primerjalna proučitev ustanoviteljske in kasnejših generacij lastnikov družinskih podjetij ni pokazala statistično značilnih razlik glede odnosa do zunanjih vlagateljev. Vsem generacijam je skupno, da niso naklonjene ideji vključevanja zunanjih vlagateljev in tudi ne udeležbi zaposlenih v lastništvu podjetja (Glas et al., 2005). 4.5 Lastniška struktura in vključenost družinskih članov v podjetje Ugotovitve o lastniški strukturi družinskih podjetij in o strukturi družinskih podjetij glede na družinsko generacijo, ki ima v lasti podjetje, so pomembne zato, ker imajo spremembe v lastništvu in generaciji (ki se normalno dogajajo tekom časa) pomemben vpliv na razvoj in delovanje družinskih podjetij. V prvi generacij je lastnik najverjetneje tudi ustanovitelj, poslovne odločitve se pretežno nanašajo na vprašanja preživetja in rasti, družina je le v omejenem obsegu vključena v podjetje. Ko pa podjetje raste in se razvija, se lahko pozornost družine preusmeri od podjetja k družini zaradi vključevanja otrok v podjetje (Gersick et al., 1997), podjetje pa se v večji meri kot prej osredotoča na cilje družine (Westhead, Howorth, 2006). Poznavanje strukture družinskih podjetij glede družinske generacije, ki ima podjetje v lasti, je pomembno tudi zaradi enega od ključnih problemov, s katerimi se soočajo družinska podjetja in ki 111

114 Različnost kot podjetniška priložnost je pogosto razlog za propad družinskih podjetij, t.j. problem prenosa lastništva in vodenja podjetja na naslednjo generacijo družine (Sharma et. al., 2003). Nekateri raziskovalni rezultati nakazujejo, da uspešnost prenosa podjetja iz prve v drugo generacijo poveča možnosti za uspešen prenos podjetja v sledeče generacije (Bjuggren, Sund, 2001). Naraščanje stopnje preživetja družinskega podjetja zaradi uspešne razrešitve nasledstvenih vprašanj z vsakim naslednjim prenosom je lahko med drugim tudi odraz izkušenj, ki si jih družine pridobijo z uspešnim razreševanjem nasledstvenih vprašanj. Rezultati raziskave, ki sta jo izvedla Sonfield in Lussier (2004), so pokazali, da družinska podjetja prve generacije v manjšem obsegu planirajo nasledstvo kot je to primer v podjetjih druge in tretje družinske generacije. Prav planiranje nasledstva pa se pogosto navaja kot pomemben dejavnik uspešnosti prenosa lastništva in vodenja družinskega podjetja ter ga zato nekoliko podrobneje obravnavamo v enem od naslednjih poglavij. Rezultati raziskav, izvedenih v Sloveniji, kažejo, da je večina družinskih podjetij v lasti prve generacije družinskih lastnikov (t.i. ustanoviteljske generacije). Rezultati raziskave Duh in Tominc (2006) so pokazali, da je kar 84,7 % vseh družinskih podjetij v lasti prve generacije družinskih lastnikov (slika 1). Delež družinskih podjetij v drugi generaciji lastnikov je mnogo nižji (le 14 %). Rezultati druge raziskave, izvedene v Sloveniji (Glas, 2003; Glas et al., 2004), kažejo na podobno strukturo: 87 % družinskih podjetij je v lasti prve generacije, le 11 % v lasti druge generacije in le 1 % v lasti tretje generacije. Slika 1: Generacija lastnikov družinskih podjetij ,7 delež (v %) ,3 prva druga tretja generacija Vir: Duh, Tominc, 2006 Rezultati za Slovenijo so pričakovani, ker je bila večina družinskih podjetij ustanovljenih v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se zakonsko odprle možnosti za ustanovitve privatnega podjetja. Primerjava z drugimi državami, kjer tradicija podjetništva in privatne lastnine ni bila prekinjena, pa pokažejo mnogo nižji delež družinskih podjetij prve generacije npr. zgolj 39 % v Nemčiji. Tako je v Nemčiji in Veliki Britanji mnogo družinskih podjetij v četrti in kasnejših generacijah družine (Klein, 2000). Primerjava vzhodne in zahodne Nemčije (Pistrui et al., 2000) je pokazala, da je v vzhodni (nekdanji socialistični) Nemčiji le 10 % podjetnikov podedovalo podjetja, v zahodni Nemčiji je ta delež bistveno večji kar 40 % podjetnikov je podjetje podedovalo. V Španiji, kjer je podjetništvo postalo sprejemljivo in zaželeno v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (po smrt generala Franca novembra 1975, s sprejetjem ustave leta 1978 in s članstvom v EU leta 1986), je delež družinskih podjetij v lasti prve, ustanoviteljske generacije prav tako visok takšnih podjetij je 75 % (Klein, 2000). 112

115 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem Večina slovenskih malih in srednje velikih družinskih (76 %) in nedružinskih (74,8 %) podjetij ima zgolj enega lastnika. Delež podjetij v lasti dveh lastnikov je mnogo manjši; le 18 % družinskih in 16,2 % nedružinskih podjetij je v lasti dveh lastnikov. Povprečno družinsko podjetje ima 1,33 lastnika, nedružinsko podjetje pa 1,81 lastnika, vendar pa razlika med družinskimi in nedružinskimi podjetji ni statistično značilna (Duh, Tominc, 2006). Družinska podjetja, ki so večinoma mikro in mala podjetja, imajo v povprečju med zaposlenimi dva do tri družinske člane (Glas et al., 2005; Lovšin Kozina, 2006). 4.6 Nasledstvo in planiranje nasledstva Nasledstvo Po vzpostavitvi in rasti podjetja predstavlja tretjo kritično fazo v življenjskem ciklu podjetja prenos podjetja. Kot prenos podjetja se razume prenos lastništva na drugo osebo ali podjetje, ki zagotovi nadaljevanje poslovanja podjetja. Ta prenos se lahko odvija znotraj družine, s prodajo managerjem ali zaposlenim, ki niso člani družine, prodajo osebam izven podjetja ali obstoječim podjetjem, vključno s prevzemi in združitvami 3. V večini malih in srednje velikih podjetij pa je prenos lastništva tesno povezan s prenosom vodstva. Prenos lastništva in vodstva podjetja je zelo čustveno obarvan, še zlasti v družinskih podjetjih (Kets de Vries, 1993; Morris et al., 1997). Zato nasledstvo v družinskih podjetjih po mnenju mnogih avtorjev predstavlja prevladujoči strateški problem v teh podjetjih (npr.: Morris et al., 1997; Sharma et al., 2003). Po nekaterih podatkih le 30 % družinskih podjetij preživi prehod v drugo generacijo, mnoga družinska podjetja pa propadejo, ko jih prevzame druga generacija (Kets de Vries, 1993; Morris et al. 1997). Neuspešna nasledstva pa ne predstavljajo resnega problema samo za družinska podjetja in zaposlene v teh podjetjih, ampak za celotno gospodarstvo. Vprašanje nasledstva še vedno pogosto sproži podjetnikova upokojitev. Vendar pa je to le eden od razlogov. Narašča namreč število drugih razlogov, kot so: osebne odločitve (predčasna upokojitev, sprememba poklica idr.), spreminjajoče konkurenčno okolje (spreminjajoči trgi, novi proizvodi idr.) ali nesreče (ločitev, bolezen, smrt idr.). Raziskave tudi kažejo, da se bo v prihodnosti vedno manj nasledstev izvršilo v okviru družine. Razlog je vedno manjša pripravljenost potomcev (sinov, hčera), da prevzamejo družinsko podjetje. 4 Raziskave kažejo, da obstaja več razlogov, zakaj se potomci ne želijo priključiti družinskim podjetjem; eden od najpogostejših je ta, da želijo ustanoviti lastno podjetje (Bjuggren, Sund, 2001). Tudi rezultati»eurobarometer survey«kažejo, da kar 65 % posameznikov iz evropskih držav daje prednost ustanovitvi podjetja pred prevzemom obstoječega podjetja in to kljub očitni prednosti prevzema obstoječega podjetja (npr. obstoječa struktura proizvodnje, mreža kupcev in dobro ime) 5. Žal obstaja le malo zanesljivih podatkov o nasledstvu podjetij v okviru držav članic EU. Na temelju informacij iz različnih nacionalnih študij držav članic EU so podane ocene, da se bo v približno eni tretjini podjetij moral izvršiti prenos na novega lastnika v obdobju naslednjih desetih let (ta ocena se giblje od 25 % do 40 % med državami članicami EU). To pomeni v povprečju prenos za najmanj malih in srednje velikih podjetij letno, od tega malih in srednje velikih podjetij z 2,1 milijona delovnimi mesti (ob predpostavki, da MSP v povprečju zaposluje 7 ljudi), in MSP brez zaposlenih 6. 3 Gre za opredelitev prenosa podjetja v okviru poročila ekspertne skupine o prenosu podjetij (Final report of the expert group on the transfer of SMEs, European Comission, May 2002). 4 Final report of the expert group on the transfer of SMEs, European Comission, May 2002; Bjuggren, Sund (2001 in tam navedeni viri). 5 Transfer of businesses continuity through a new beginning. Final report of the MAP 2002 project. Avgust Final report of the expert group on the transfer of SMEs, European Comission, May

116 Različnost kot podjetniška priložnost Slovenski lastniki-managerji menijo, da podjetje mora ostati v družini (Duh, Tominc, 2005; Glas, 2003; Glas et al., 2004). Glede oblik prenosa vodenja rezultati raziskave kažejo (Duh, Tominc, 2005), da med anketiranimi lastniki-managerji (med tistimi, ki pripravljajo prenos vodenja) prevladuje odločitev o»prenosu znotraj družine«(63,5 %), oblike kot so»prenos zaposlenim/ managementu«(11,5 %),»prenos nekomu tretjemu«(7,7 %),»ni naslednika/zaprtje podjetja«(1,9 %) so manj pogoste. Glede razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji z ozirom na obliko prenosa vodenja pa rezultati raziskave kažejo, da družinska podjetja v statistično značilnem višjem odstotku nameravajo prenesti vodenje znotraj družine. Glede oblik prenosa lastništva lahko ugotovimo, da med anketiranimi lastniki-managerji (med tistimi, ki pripravljajo prenos lastništva) prevladuje odločitev o»prenosu znotraj družine«(71,4 %), oblike kot so»prenos zaposlenim/ managementu«(2,4 %),»prenos nekomu tretjemu«(9,5 %) in»ni naslednika/zaprtje podjetja«(2,4 %) so manj pogoste. Družinska podjetja se glede odstotka tistih, ki nameravajo prenesti lastništvo znotraj družine, statistično značilno ne razlikujejo od nedružinskih podjetij. Slovenski lastniki-managerji menijo, da je potrebno otroke že zgodaj uvesti v podjetje, pa tudi njihovo izobraževanje mora biti v skladu s potrebami podjetja. Prav tako menijo, da naj bo naslednik v vodstvu zgolj eden in to iz vrst članov družine, ker je podjetje močnejše z vključenimi člani družine. Otroci naj postanejo solastniki v obdobju, ko so starši v podjetju še aktivni. Slovenski lastniki-managerji imajo dobro mnenje o sposobnosti svojih otrok za prevzem vodenja in lastništva podjetja (Glas, 2003; Glas et al., 2004). Pravilo»primogeniture«, po katerem starejši otrok prevzame podjetje, je močno prisotno v slovenskem prostoru (76 % vprašanih), vendar pa spol ni tako pomemben, ker naj bi v 30 % podjetij hčerke bile naslednice kot najstarejši otrok. Prav tako lastniki-managerji niso naklonjeni prodaji podjetja kot možni razrešitvi nasledstvenega procesa (Lovšin Kozina, 2006). Nasledstvena generacija pa po drugi strani želi več svobode pri odločanju o vstopu v družinsko podjetje. Nasledniki se počutijo negotove glede svojih sposobnosti za vodenje podjetja zaradi pomanjkanja ustreznega šolanja in mentoriranja (Glas et al., 2005). Prisotno je tudi pomanjkanje nasledstvenih izkušenj, ker je večina družinskih podjetji še vedno v lasti generacije ustanoviteljev (Glas, Vadnjal, 2005; Duh, Tominc, 2005; Duh et al., 2007b) Planiranje nasledstva Nasledstvo je proces in ne zgolj trenutek prenosa vodstva in lastništva na naslednika. Ker lahko proces nasledstva podjetja traja več let, ga je potrebno planirati. Sharma in soavtorji (2003) ugotavljajo, da obstaja velika prekrivnost med aktivnostmi, ki jih raziskovalci uvrščajo v proces nasledstva in med aktivnostmi, ki jih uvrščajo v planiranje nasledstva. Številni avtorji tudi ugotavljajo, da planiranje nasledstva povečuje verjetnost uspešnosti tega procesa (Morris et al., 1997 in tam navedeni viri; Sharma et al., 2001 in tam navedeni viri). Ob tem pa vzbuja začudenje dejstvo, da nasledstvo pogosto ni planirano pravočasno (Bjuggren, Sund, 2001). Rezultati raziskave izvedene v Sloveniji (Duh, Tominc, 2005) kažejo, da manj kot 60 % (v povprečju 57,5 %) lastnikov-managerjev družinskih podjetij, ki so starih 51 let in več, dejansko planira nasledstvo v prihodnjih petih letih (strokovnjaki ocenjujejo, da traja obdobje priprav na menjavo v lastništvu in vodenju podjetja od pet do deset let; če pa priprave in planiranje vključujejo tudi izobraževanje naslednika, pa je obdobje lahko daljše). To pomeni, da bo več kot ena tretjina družinskih podjetij v Sloveniji nepripravljenih na prenos podjetja v naslednjih petih do desetih letih (če oceno potrebe po prenosu temeljimo na starosti lastnika-managerja).»ne nameravam se upokojiti v naslednjih petih letih«in»planiranje nasledstva ni potrebno«sta dva najpogosteje navajana razloga za odsotnost priprav na prenos vodenja in/ali lastništva v prihodnjih petih letih. Podobno Lovšin Kozina (2006) navaja na osnovi rezultatov svoje raziskave, da mnogo slovenskih lastnikov-managerjev družinskih podjetij meni, da planiranje nasledstva ni potrebno; ta ugotovitev velja še posebej za lastnike-managerje, ki so stari manj kot 50 let. Stanje je nekoliko ugodnejše v starostni skupini nad 50 let, vendar tudi v tej skupini kar 20 % lastnikov-managerjev meni, da planiranje nasledstva ni potrebno. 114

117 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem 5 Razvojna podpora družinskim podjetjem 5.1 Prakse v svetu Razvojne posebnosti družinskih podjetij v primerjavi z nedružinskimi moramo upoštevati pri oblikovanju podpore razvojnim prizadevanjem družinskih podjetij. Tovrstna podpora je zelo razvita v ZDA, kjer so družinska podjetja predmet poglobljenega proučevanja že kar nekaj časa, prav tako so bili na to temo napisani številni članki in knjige (Sharma, 2004). V okviru univerz in poslovnih šol so nastali tudi številni centri za družinska podjetja, ki predstavljajo vir neprekinjenega izobraževanja za družine, ki imajo v lasti podjetja. Prav tako pomagajo družinskim podjetjem pri reševanju problemov, ki so usodnega pomena za njihov dolgoročni obstoj in uspeh (npr. problem nasledstva). Hkrati pa ti centri nudijo družinskim podjetjem možnost medsebojne izmenjave pogledov na poslovne in družinske probleme (Kaplan et al., 2000). Leta 1986 je bil v ZDA ustanovljen»family Firm Institute«kot multidisciplinarno združenje strokovnjakov na področju svetovanja ter poglobljenega raziskovanja družinskih podjetij (Ayres, 2004). V Evropi narašča raziskovalno zanimanje za družinska podjetja vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja (Neubauer, Lank, 1998). K raziskovanju ter izobraževalni in svetovalni podpori družinskim podjetjem so se tako usmerile nekatere evropske šole (npr. IESE v Barceloni, INSEAD v Fontainebleau, IMD v Lausanni, Univerza v St.Gallenu in European Business School) z ustanovitvijo posebni oddelkov, inštitutov ali kateder. Prav tako je bilo leta 1990 vzpostavljeno svetovno združenje»family Business Network«(kratica: FBN), ki ima svoj sedež v Lausanni (Švica) in združuje lastnike družinskih podjetij in njihove družine. FBN je združil svoje moči z mednarodno raziskovalno inštitucijo»international Family Enterprise Research Academy«(kratica: IFERA), ki je neprofitna organizacija s sedežem v Barceloni (Španija) in je bila vzpostavljena z namenom, da vzpodbudi raziskovanje družinskih podjetij (IFERA, 2003). V evropskem prostoru je bila ustanovljena tudi organizacija družinskih podjetij»european Group of Family Enterprises«(kratica: GEEF). Ustanovljena je bila z namenom, da bi člani te organizacije (t.j podjetja, ki so v lasti in vodenju družin) lažje na organizirani način opozarjali Evropsko komisijo na probleme, s katerimi se srečujejo družinska podjetja in seveda tudi vplivali na iskanje in oblikovanje rešitev za te probleme. Združenja kot je FBN so zelo pomembna za družinska podjetja, ker jim omogočajo izmenjavo izkušenj in znanj pri reševanju specifičnih družinskih problemov. Raziskovalne inštitucije in centri (bodisi vzpostavljeni pri univerzah, poslovni šolah ali drugje) imajo prav tako pomembno vlogo pri podpori razvojnim prizadevanjem družinskih podjetij. Rezultati raziskav, ki jih izvajajo, omogočajo boljše razumevanje in vpogled v specifične probleme in potrebe družinskih podjetij, hkrati pa so pomemben vir znanj o družinskih podjetjih, ki jih je smiselno vključiti v programe izobraževanja in drugih oblik dopolnilnega šolanja. Rezultati nekaterih študij (Bird et al., 2002) nakazujejo, da so družinska podjetja, ki so se vključila v združenja ali centre vzpostavljene pri univerzah, bolj uspešna oz. imajo vsaj boljše potenciale za to ali pa se vsaj bolj zavedajo problemov in težav, povezanih z doseganjem uspešnosti, kot pa tista družinska podjetja, ki v takšna združenja niso vključena. 5.2 Raziskovalne ugotovitve za Slovenijo Podpora razvojnim prizadevanjem družinskih podjetij Rezultati proučevanja institucionalne podpore in ukrepov ekonomske politike za razvojno podporo družinskim podjetjem v Sloveniji kažejo, da so tovrstna podpora in ukrepi za mala in srednje velika podjetja razviti, ni pa tovrstna podpora izoblikovana posebej za družinska podjetja. Nekatere od inštitucij podpornega okolja za mala in srednje velika podjetja delujejo na nacionalni ravni in jih je ustanovila država (vlada), kot npr.: Javna agencija Republike Slovenije za podjetništvo in tuje 115

118 Različnost kot podjetniška priložnost investicije (krajše: JAPTI) in Slovenski podjetniški sklad. Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtnopodjetniška zbornica prav tako delujeta kot podporni instituciji na nacionalni ravni, obstajajo pa številni manjše regionalne ali lokalne inštitucije/organizacije, ki nudijo podporne storitve (npr. izobraževalne, svetovalne). V večini primerov pa te institucije, kakor tudi ukrepi ekonomske politike (npr. pred kratkim sprejeti Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje Ministrstva za gospodarstvo) za podporo in spodbujanje malih in srednje velikih podjetij ne prepoznavajo družinska podjetja kot posebno vrsto malih in srednje velikih podjetij. Analiza podpornega okolja za družinska podjetja je pokazala, da so bile določene aktivnosti podvzete na področju raziskovanja. Večino raziskav o družinskih podjetij v Sloveniji so izvedli v okviru dveh univerzitetnih inštitutov (Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru ter Center za razvoj podjetništva na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani). Prav tako obstaja določena izobraževalna podpora, predvsem v obliki predmetov dodiplomskih študijskih programov (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in GEA College-Visoka šola za podjetništvo); določena podpora družinskim podjetjem obstaja tudi v obliki seminarjev, delavnic in svetovalnih storitev (Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije). V okviru projekta»overview of family business relevant issues«(duh, 2008) je bila kot primer dobre prakse na področju institucionalne podpore družinskim podjetje v Sloveniji izbrana Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije s ponudbo seminarjev, delavnic in svetovanj na temo prenosa podjetja. V nadaljevanju ta del podpore družinskim podjetjem podrobneje predstavljamo Primer dobre prakse Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je nacionalno združenje obrtnikov in podjetnikov, ki opravljajo obrtne in obrti podobne dejavnosti. Sedanja Obrtno-podjetniška zbornica (v nadaljevanju zbornica) je dejavna že 35 let. V Sloveniji je 62 območnih obrtno-podjetniških zbornic, v katere se obrtniki združujejo po domicilnem načelu. Vsaka območna zbornica je samostojna pravna oseba, vse pa se združujejo v obrtnozbornični sistem. Temeljne naloge zbornice so: zastopanje članov pred državo in obramba njihovih interesov (sodelovanje z vlado, ministrstvi in državnim zborom pri oblikovanju ekonomske politike in sistema ter sooblikovanje za obrt najustreznejše zakonodaje), informiranje članov, storitve za člane (svetovanje članom, organiziranje izobraževalnih seminarjev, vodenje poslovnih knjig in druge računovodske storitve za člane, soorganizacija Mednarodnega obrtnega sejma v Celju, idr.) ter izvajanje javnih pooblastil (npr. izdaja obrtnih dovoljenj, vodenje obrtnega registra in registra obrtnih mojstrov idr.). Glavni motiv in cilj vseh aktivnosti, ki jih izvaja zbornica je zadovoljitev potreb članov. Leta 2006 je imela zbornica članov. Obveščanje članov o aktivnostih zbornice poteka na več načinov. Zbornica izdaja revijo»obrtnik«v nakladi izvodov mesečno, ki jo prejme vsak član. Prav tako mesečno izdaja revijo»podjetnik«. Poleg informacij o aktivnostih zbornice reviji vsebujeta tudi številne druge informacije in strokovne članke. Vsaka od 62 območnih zbornic ima tudi svoje mesečno glasilo. Številne informacije pa so objavljene tudi na spletni strani zbornice ( Zbornica prav tako izdaja številne druge publikacije (učbenike, priročnike), člane pa obveščajo tudi prek elektronske pošte, neposredne pošte in telefona. Zbornica zagotavlja podporo družinskim podjetjem že od svoje ustanovitve, še posebej zadnjih pet let pa so številne izobraževalne aktivnosti (delavnice in seminarji) kakor tudi svetovalne storitve na temo prenosa podjetja ciljno naravnane k družinskim podjetjem. Priprava in izvedba izobraževalnih in svetovalnih storitev na temo prenosa podjetij je odziv zbornice na probleme, s katerimi so se začeli soočati člani, t.j. družinska podjetja oz. njihovi lastniki-managerji, pri reševanju nasledstvenih vprašanj. Izobraževalne aktivnosti v obliki delavnic in seminarjev se izvajajo v območnih zbornicah po celi Sloveniji. Naloga območnih zbornic je, da člane informirajo o izobraževanju in jih na ta izobraže- 116

119 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem vanja tudi povabijo. Krovna organizacija (predvsem Svetovalni center) prevzame skrb za izbor teme in pripravo vsebine delavnice oz. seminarja. Izobraževalni center krovne organizacije pa prevzame koordiniranje in samo izvedbo izobraževalnih aktivnosti. Svetovalni center nudi tudi svetovalne storitve, in sicer na različne načine: po telefonu, elektronski pošti, prek interneta, osebnih stikov ali z obiski svetovalcev pri uporabnikih. Potrebo po določenih izobraževalnih aktivnostih (konkretni vsebini) opredelijo v območnih zbornicah, kjer te potrebe zaznajo med vsakodnevnim delom in v stikih s člani. Pobude za določene vrste in vsebine izobraževalnih storitev daje tudi Svetovalni center, ki tekoče spremlja zakonodajo in njene spremembe ter zaznava probleme članov-uporabnikov pri izvajanju svetovalnih storitev. Na podoben način so bile zaznane tudi potrebe po izobraževanju in svetovanju na temo prenosa podjetja. Zbornica je tako pripravila in začela izvajati seminarje, delavnice in svetovalne storitve na temo prenosa podjetja na naslednika. Glavni motiv in cilj zbornice pri izvedbi omenjenih aktivnosti je osveščanje članov o problemih, ki so povezani s procesom nasledstva ter omogočiti, da prenos podjetja poteka brez zapletov ter podjetje ostane na trgu tudi po menjavi generacije, ki ima v lasti podjetje. Poseben poudarek je na davčnem in pravnem vidiku urejanja prenosa podjetja. Z izvedbo tovrstnih aktivnosti želi zbornica članom posredovati potrebno znanje za reševanje nasledstvenih vprašanj v njihovih konkretnih podjetjih ter s tem ustvariti potrebne pogoje za nadaljnji razvoj podjetja. Izobraževalne kot tudi svetovalne storitve so del ponudbe za vse člane, saj zbornica nima izoblikovane posebne definicije za identificiranje družinskih podjetij med člani zbornice. Vendar pa lahko številna podjetja (člane zbornice) opredelimo kot družinska podjetja (83,9 % je samostojnih podjetnikov), ker je družina neposredno ali posredno povezana s podjetjem. Lastniki-managerji družinskih podjetij so se pozitivno odzvali na aktivnosti zbornice v zvezi s prenosi podjetji. To dokazujejo tudi zahteve po ponovitvah seminarjev in delavnic na temo nasledstva, kakor tudi njihova pripadnost zbornici. Letno izvede zbornica približno 15 seminarjev/ delavnic (s približno 350 udeleženci) na temo prenosa podjetja. Za spremljanje uspešnost izobraževalnih in svetovalnih aktivnosti ima zbornica vzpostavljen CRM sistem, kjer so shranjeni podatki o udeležencih oz. uporabnikih. Na območnih zbornicah, kjer tega sistema ni, pa pripravijo listo prisotnih. Vprašalniki se prav tako pogosto razdelijo med udeležence z namenom zagotavljanja kakovosti tovrstnih storitev. 6 Priporočila nosilcem ekonomske politike, akterjem podpornega okolja in lastnikom-managerjem družinskih podjetij Rezultati raziskav, ki so podani v tem prispevku, kažejo na to, da so družinska podjetja po številu pomembna skupina podjetij v Sloveniji. Proučevanja slovenskih družinskih podjetij nas vodijo do zaključka, da je skupina družinskih podjetij relativno homogena, kar ne velja za številna razvita tržna gospodarstva z dolgoletno tradicijo družinskega podjetništva. Družinska podjetja so relativno mlada in mala ter v lasti enega lastnika-ustanovitelja. Med družinskimi podjetji prevladujejo podjetja v lasti prve generacije družine, to je tiste generacije, ki je podjetje ustanovila. V prispevku obravnavane značilnosti odražajo doseženo razvojno stopnjo slovenskih družinskih podjetij. V prispevku smo tudi opozorili na različnost definicij družinskega podjetja, kar ima za posledico različne podatke oz. ocene o številu ali deležu družinskih podjetij v gospodarstvu. Uporabljeni kriteriji za definiranje družinskega podjetja močno vplivajo na dojemanje pomena in prispevka družinskih podjetij v narodnem gospodarstvu. Vse, ki se bodo v prihodnosti raziskovalno ukvarjali z družinskimi podjetji, zgornje ugotovitve opozarjajo na nujnost jasne opredelitve kriterijev za 117

120 Različnost kot podjetniška priložnost razmejitev družinskih in nedružinskih podjetij. Jasnost kriterijev in morda uporaba več definicij bo pripeljala do zanesljivih in uporabnih rezultatov, omogočena bo primerjava rezultatov raziskave z drugimi, ob pogoju seveda, da bodo uporabljeni enaki kriteriji oz. definicije. Nosilci ekonomske politike pa morajo jasno opredeliti»ciljno skupino«družinskih podjetij (t.j. kriterije za uvrstitev podjetja med družinska podjetja), ki ji je določena oblika razvojne podpore in spodbude namenjena. Kratkoročna stabilnost in dolgoročna krepitev uspešnosti, konkurenčnosti in dinamičnosti slovenskega gospodarstva je odvisna tudi od tega, kako se bodo družinska podjetja sposobna soočati po eni strani z globalnim in konkurenčnim okoljem in po drugi strani s spreminjajočo»družinskostjo«kot posledico sprememb v podjetju, družini in lastniški strukturi. Pomembno vlogo v razvojnih prizadevanjih družinskih podjetij imajo gotovo lastniki in managerji družinskih podjetij, kakor tudi njihove družine, saj pomembno sooblikujejo vizijo, kulturo in cilje podjetja. Še zlasti velja to za ustanovitelje, saj je večina slovenskih družinskih podjetij v lasti in vodenju ustanoviteljev. V literaturi s področja družinskih podjetij (npr. Sharma, 2004; Kelly et al., 2000) najdemo številne ugotovitve o pomembni vplivni vlogi ustanoviteljev v družinskih podjetjih. Zaradi dolgoletne udeležbe ustanoviteljev in njihovega osrednjega položaja v družini in podjetju, imajo le-ti zelo močan vpliv na kulturo, cilje, obnašanje in uspešnost svojih podjetij tako v obdobju, ko so aktivno vključeni v podjetju, kakor tudi po umiku iz podjetja. Tovrstne ugotovitve pa opozarjajo tudi na problem nasledstva v družinskih podjetjih, še posebej tistih v prvi generaciji lastnikov. Rezultati raziskav (Bjuggren, Sund, 2001 in tam navedeni viri) kažejo, da je verjetnost uspeha nadaljnjih nasledstev večja, če podjetje uspešno preživi prehod v drugo generacijo. Od manj kot ene tretjine družinskih podjetij, ki preživijo prenos v drugo generacijo, jih približno 50 % preživi prenos iz druge v tretjo in več kot 70 % teh podjetij je predano četrti generaciji družine. Na uspešnost nasledstva vplivajo torej tudi izkušnje iz prejšnjih nasledstev. Večina slovenskih družinskih podjetij je v prvi generaciji lastnikov t.j. ustanoviteljev brez nasledstvenih izkušenj, kakor tudi z zelo omejenimi možnostmi izmenjave tovrstnih izkušenj (ker je večina njihovih kolegov prav tako ustanoviteljev z malo ali nič nasledstvenih izkušenj) ter omejeno izobraževalno, svetovalno in drugo podporo. S staranjem lastnikov-managerjev postaja problem nasledstva zelo aktualen tudi v Sloveniji. Čeprav rezultati raziskave kažejo, da nekateri lastnikimanagerji planirajo prenos vodenja in/ali lastništva, pa so tudi takšni, ki menijo, da nasledstvene priprave niso potrebne. To kaže na to, da bi veljalo tudi v Sloveniji razmišljati o tem, kako povečati zavest lastnikov-managerjev o pomenu pravočasnih priprav na prenos vodenja in lastništva podjetja. Pomembno vlogo pri ozaveščanju lastnikov-managerjev o nujnosti pravočasnih priprav na nasledstvo imajo inštitucije prodpornega okolja za MSP, če izhajamo iz ocene, da družinska podjetja prevladujejo prav med MSP-ji. Trenutno je na tem področju aktivna samo Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, kar je razvidno tudi iz opisanega primera. Vendar pa aktivnosti Obrtnopodjetniške zbornice (ki vključujejo tudi svetovalne in izobraževalne storitve na temo prenosa podjetja) ne dosežejo celotnega sektorja družinskih podjetij, ampak predvsem člane zbornice. Odločilno za dolgoročno uspešnost in konkurenčnost družinskih podjetij je, da lastniki-managerji družinskih podjetij razpolagajo s potrebnimi znanji in sposobnostmi za razvojno usmerjanje svojih podjetij (tudi za razreševanje nasledstvenih vprašanj), kakor tudi za obvladovanje različnih (včasih tudi nasprotujočih) družinskih in poslovnih interesov. Ker člani družine s svojimi znanji in izkušnjami ne morejo vedno zapolniti vseh vodstvenih funkcij za obvladovanje rastočega družinskega podjetja, je smiselno, da lastniki družinskih podjetij razmišljajo tudi o zaposlovanju managerjev, ki niso iz vrst članov družine. Na ta način lahko družinsko podjetje pridobi dragocena znanja in izkušnje, ki jih samo ne poseduje. Glede na to, da je v družinskih podjetjih pogosto prisotna želja po ohranitvi vodstvenih delovnih mest za člane družine, pa je pomembno vlaganje v šolanje in razvoj potrebnih sposobnosti in veščin članov družine. Zaposlovanje nekompete- 118

121 Razvojne značilnosti Slovenskih družinskih podjetij in podpora njihovim razvojnim prizadevanjem tnih članov družine pogosto postavlja ovire za razvoj družinskih podjetij. Z izobraževanjem in svetovanjem se lahko pomembno izboljšajo znanja in sposobnosti lastnikov-managerjev in članov družine. Tovrstno izobraževalno in svetovalno podporo, izoblikovano za potrebe družinskih podjetij, pa bo v Sloveniji potrebno izgraditi, saj je trenutno zelo skromna. Kot pomemben del podpornega okolja za družinska podjetja je smiselna tudi vzpostavitev združenja in/ali mreže družinskih podjetij, ki so prisotne in prepoznane kot pomemben del podporne infrastrukture v državah s tradicijo družinskega podjetništva. Z namenom, da se vzpostavi ustrezna podpora razvojnim prizadevanjem družinskih podjetij, je smiselno, da se potencialni uporabniki storitve (tj. družinska podjetja) takšnega podpornega okolja vključijo v raziskave, npr. pri identificiranju problemov in oblikovanju raziskovalnih vprašanj (primerjaj: Sharma, 2004). Spoznanja, pridobljena s takšnimi raziskavami, morajo biti učinkovito prenešena uporabnikom (npr. z izdajo strokovne in druge literature in publikacij, z vzpostavitvijo mrež in/ali združenj družinskih podjetij) ter vgrajena v programe izobraževanja in drugih oblik šolanja ter svetovanja. Institucije kot so univerze (lahko tudi z ustanavljanjem centrov za družinska podjetja) imajo pomembno vlogo pri proučevanju družinskih podjetij, pri posredovanju novih znanj uporabnikom ter pri izboljševanju podpore v znanju za družinska podjetja (z vključevanjem znanj v študijske programe, dodatnim izobraževanjem in svetovanjem). Pomembni uporabniki z raziskavami pridobljenih spoznanj o družinskih podjetjih, predvsem tistih o ključnih problemskih področjih, pa so seveda tudi nosilci ekonomske politike. Tovrstna spoznanja so potrebna za sprejemanje ustreznih ukrepov za spodbujanje razvoja družinskih podjetij. 119

122

123 Matej Rus Miroslav Rebernik 6 Slovenska podjetja v letu Uvod in metodološka pojasnila Na trgu se srečujejo in izvajajo transakcije številne zelo raznolike oblike poslovnih subjektov. Kljub različnosti imajo v jedru enak temelj poslovanja gre za kombiniranje proizvodnih dejavnikov za proizvodnjo izdelkov in storitev zaradi dobička, pa tudi zaradi drugih ciljev. Kot podjetje pojmujemo enovit poslovni subjekt z definirano pravnoorganizacijsko obliko. Med poslovne subjekte štejemo pravne in fizične osebe, ki na osnovi vpisa v ustrezne primarne registre, evidence, razvide ali na podlagi zakona opravljajo registrirane ali s predpisom ali z aktom o ustanovitvi določene dejavnosti 1, v zakonsko določeni pravno organizacijski obliki, in so vpisane 2 v Poslovni register Republike Slovenije (PRS) 3. Med poslovne subjekte ne sodijo podružnice in drugi deli poslovnih subjektov ter podružnice tujih poslovnih subjektov. Kadar torej poskušamo analizirati ekonomske aktivnosti poslovnih subjektov, se znajdemo pred vprašanjem, katere subjekte zajeti v analizo in kako za njih pridobiti potrebne podatke. Nekdanja SDK in kasneje AJPES je vzpostavila relativno dober sistem zajemanja in analiziranja podatkov za gospodarske družbe, zato še danes zelo pogosto srečamo analize, ki temeljijo zgolj na podatkih gospodarskih družb, svoja spoznanja pa posplošujejo na celotno gospodarstvo. S Slovenskim podjetniškim observatorijem smo že pred leti pričeli odpravljati nedoslednosti in smo v analizo zajeli tudi samostojne podjetnike, za katere je podatke do petih let nazaj zbirala le Davčna uprava Republike Slovenije (DURS). V najnovejšem Slovenskem podjetniškem observatoriju v celoti izhajamo iz podatkov, ki jih zbira in harmonizira agencija AJPES. Urejene podatke za leto 2006 smo pridobili od podjetja Bisnode d.o.o., ki je podatke kupilo od agencije AJPES in jih je ustrezno pripravilo za potrebe raziskave v obliki tabel. Isto bazo podatkov smo uporabljali za pregled slovenskega podjetništva že leta 1 Dejavnost je osnovna funkcija poslovnega subjekta, s katero le-ta ustvarja dobiček ali dosega temeljni namen svoje ustanovitve. 2 Poslovni subjekt postane enota Poslovnega registra Republike Slovenije (PRS) tako, da mu določimo šifro in ime podrazreda dejavnosti za njegovo registrirano glavno dejavnost, določeno z zakonom ali z aktom o ustanovitvi poslovnega subjekta, ne glede na njegovo pravno organizacijsko obliko, status, lastništvo ali način proizvodnje in izvajanja storitev. 3 PRS predstavlja glavni vir podatkov o poslovnih subjektih v Sloveniji. Njegovo delovanje ureja Zakon o Poslovnem registru Slovenije (Ur.l. RS št.13/95). Do leta 2002 je bil upravljalec PRS Statistični urad Republike Slovenije, julija 2002 pa je na podlagi Zakona o plačilnem prometu vodenje PRS prevzela Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve AJPES. AJPES torej v skladu z določili zakona o PRS vodi in vzdržuje podatke o enotah poslovnega registra glede na določbe predpisov, ki urejajo registracijo posameznih pravno organizacijskih oblik. 121

124 Različnost kot podjetniška priložnost 2002, 2003, 2004 in 2005, zato je podatke za leta 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 možno med seboj primerjati. Neposredne kvantitativne primerjave pa niso možne za leto 2001 in leta prej, ko smo podatke o gospodarskih družbah dobili od Agencije za plačilni promet (APP), podatke o samostojnih podjetnikih pa od Davčne uprave Republike Slovenije (DURS). Tudi v naslednjih letih bomo kot glavni vir podatkov koristili podatkovno bazo AJPES, kar bo omogočalo oblikovanje ustrezne časovne vrste in izvajanje medletnih primerjav podatkov. Glavni del analize Slovenskega podjetniškega observatorija bo zajemal le določen del slovenskih podjetij, in sicer določen del gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov, ter tiste davčne zavezance 4, ki se ukvarjajo s podjetniškimi aktivnostmi. Pri podatku o številu samostojnih podjetnikov so v podatkovnih bazah AJPES zajeti le samostojni podjetniki, ki so dolžni predložiti letno poročilo (to je bilanco stanja in izkaza poslovnega izida) 5. Ostale organizacije niso vključene v analizo. Iz skupine gospodarskih družb so izvzeti podatki o poslovanju bank in zavarovalnic ter nekaterih drugih družb 6, zaradi katerih bi bil, glede na značilnosti njihovega poslovanja, zbirni prikaz poslovnega izida in premoženjsko finančnega položaja družb nerealen. V analizi tudi ni podatkov o družbah, ki so v stečajnem ali likvidacijskem postopku. Podatki o podjetjih so razdeljeni v različne velikostne razrede, in sicer: z 0 (nič) zaposlenimi, z 1 do 9 zaposlenimi, 10 do 49 zaposlenimi, 50 do 249 zaposlenimi in z 250 in več zaposlenimi delavci. Podatki o številu zaposlenih vključujejo tudi samozaposlenega samostojnega podjetnika. Podjetja z 0 do 9 zaposlenimi imenujemo mikro podjetja. Podjetja z 10 do 49 zaposlenimi imenujemo mala podjetja. Podjetja s 50 do 249 zaposlenimi imenujemo srednje velika podjetja. Podjetja z 250 in več zaposlenimi so velika podjetja. Kadar prikazujemo podatke za mikro, mala in srednja podjetja skupaj, jih združujemo in označujemo s kratico MSP. Čeravno se pri razvrščanju podjetij v različne velikostne razrede pogosto uporablja tudi velikost ustvarjenih prihodkov in velikost premoženja, smo v našem primeru kot izključni kriterij upoštevali število zaposlenih. Ta kriterij je namreč uporabljen tudi v referenčni evropski raziskavi The Observatory of European SMEs, ki je bila vzpostavljena leta 1993 v okviru Directorate-General XXIII (Enterprise Policy, Distributive Trades, Turism and Cooperatives), ker so članice EU prepoznale potrebo po usklajenem in enotnem pristopu k raziskovanju malih in srednje velikih podjetij. Poročila so izhajala vse do leta 2004, ko je izšla zadnja (sedma) številka omenjene evropske raziskave, ki je vsebovala podatke za leto Raziskava je nastajala pod okriljem mreže European Network for Social and Economic Research (ENSR), ki jo tvorijo neodvisni raziskovalni inštituti s področja podjetništva v članicah EU. Ker trenutno ne vemo, kdaj bodo na razpolago tudi podatki za leta 2004, 2005 in 2006, smo v analizi, kjer slovensko podjetništvo primerjamo z evropskim, za evropska podjetja uporabili zadnje razpoložljive podatke (za leto 2003). Delitev Slovenije na regije smo povzeli po Statističnem uradu Republike Slovenije (SURS), ki funkcionalnoplanske regije, sestavljene iz občin, istoveti s statističnimi regijami. Statističnih regij je Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja proizvodno, predelovalno, trgovsko ali storitveno dejavnost, vključno s premogovniško, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Gre za samostojne podjetnike, druge fizične in pravne osebe, ki opravljajo dejavnost in so vpisane v drugi register oziroma drugo predpisano evidenco na območju Republike Slovenije, za tuje fizične in pravne osebe, ki nimajo sedeža ali druge registrirane oblike v Republiki Sloveniji, če opravljajo dejavnost na njenem območju, za druge zavezance za dohodnino in posamezne podvrste dohodnine in za zavezance za druge davke po davčnih in drugih zakonih. 5 Letnega poročila niso dolžni predložiti samostojni podjetniki, ki ugotavljajo dobiček na podlagi normiranih stroškov in tisti, ki vodijo evidenco prejetih in izdanih knjigovodskih listin. 6 Iz obdelave podatkov iz letnih poročil družb, predloženih na poenotenih obrazcih, so izvzeti podatki o poslovanju določenih skladov in podatki pooblaščenih investicijskih družb, ki poslujejo po kontnem načrtu za banke, zato zanje predpisana vsebina podatkov iz letnih poročil na poenotenih obrazcih ni primerna. 122

125 Slovenska podjetja v letu 2006 Zanje razpolagamo z večino statističnih podatkov (SURS že od leta 1996 objavlja podatke v Statističnem letopisu). Skupno število analiziranih podjetij za poslovno leto 2006, ki jih navaja ta študija, znaša V letu 2005 jih je bilo , v letu , v letu , v letu 2002 pa Temeljne značilnosti slovenskega podjetništva leta Povzetek s ključnimi podatki za leto 2006 Razvoj podjetništva odločilno vpliva na ekonomski in družbeni razvoj. Razumevanje dogajanja v slovenskih podjetjih je pomembno ne samo zaradi vodenja ustrezne ekonomske politike, ampak tudi zaradi iskanja prednosti in slabosti, ki označujejo slovenska podjetja v primerjavi s podjetji v evropskem prostoru. Če bo Slovenija želela konkurirati najrazvitejšim evropskim državam, bo morala še dodatno pospešiti svojo ekonomsko rast. Brez uspešnih, kakovostno rastočih podjetij ter dinamičnega procesa rojevanja novih podjetij, tega cilja ne bo mogla doseči. V tabeli 1 so predstavljeni ključni podatki o stanju slovenskega podjetništva v letu Tabela 1: Ključni podatki po velikosti podjetja, 2006 Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Število podjetij Delež števila podjetij v populaciji vseh podjetij 12,7 % 80,7 % 5,3 % 1,2 % 0,2 % 100,0 % Število zaposlenih Delež zaposlenih velikostnega razreda v vseh zaposlenih 0,0 % 27,7 % 17,9 % 21,6 % 32,8 % 100,0 % Povprečno število zaposlenih na podjetje 0,0 1,9 19,2 103,7 748,5 5,6 Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6009*) Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Povprečna bruto donosnost kapitala 7,3 % 14,4 % 12,9 % 8,6 % 8,9 % 10,2 % Povprečni delež kapitala v financiranju 32,7 % 40,1 % 35,3 % 44,6 % 45,1 % 41,7 % Povprečna dobičkovnost [(DV-stroški dela)/dv *100 %] Povprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti 94,1 % 45,3 % 36,3 % 34,9 % 41,6 % 40,0 % 5,9 % 54,7 % 63,7 % 65,1 % 58,4 % 60,0 % * Povprečni devizni tečaj BS za leto Spletna stran: devizni_tecaji Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 123

126 Različnost kot podjetniška priložnost 2.2 Število podjetij in njihova povprečna velikost Iz tabele 1 lahko vidimo, da je bilo leta 2006 v Sloveniji podjetij, od tega podjetij z nič zaposlenimi, podjetij z 1 do 9 zaposlenimi, podjetij z 10 do 49 zaposlenimi, podjetij s 50 do 249 zaposlenimi in 262 podjetij z 250 in več zaposlenimi 7. Vseh mikro podjetij (od 0 do 9 zaposlenih) je bilo tako leta 2006 v Sloveniji , kar predstavlja 93,3 % vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednje velika podjetja (od 0 do 249 zaposlenih), je bilo leta 2006 v Sloveniji mikro, malih in srednje velikih podjetij (MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,8 % vseh podjetij. V zadnjih petih letih (2002, 2003, 2004, 2005 in 2006) opažamo ustaljeno rast števila podjetij (slika 1), kar kaže na določeno pozitivno dinamiko razvoja podjetništva v Sloveniji. Slika 1: Pregled razvoja števila podjetij v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Število podjetij do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPESa, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. V povprečju jih je največ v dejavnosti 8 G: trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (22 %). Sledi dejavnost K: poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (21 %), dejavnost D: predelovalne dejavnosti (16 %), nato dejavnost F: gradbeništvo (15 %) ter dejavnost I: promet, skladiščenje in zveze (8 %). V vseh ostalih dejavnostih je po številu razporejenih 17 % vseh podjetij. Največ podjetij, malo več kot tretjina (33,5 %), je v osrednjeslovenski regiji (35.619), najmanj pa v zasavski (1.519). V zasavski regiji, v kateri je absolutno najmanjše število podjetij, je najmanjše tudi njihovo število na 1000 prebivalcev (33,5), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji (slika 2). Po številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (52,9) obalno-kraška regija z 71,3 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu osrednjeslovenska regija s 70,9 podjetji na 1000 prebivalcev. 7 V podatku za število zaposlenih so upoštevani tudi samozaposleni samostojni podjetniki. 8 V analizi uporabljamo standardno klasifikacijo dejavnosti, ki zajema: A Kmetijstvo, lov in gozdarstvo; B Ribištvo; C Rudarstvo; D Predelovalne dejavnosti; E Oskrba z elektriko, plinom in vodo; F Gradbeništvo; G Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe; H Gostinstvo; I Promet, skladiščenje in zveze; J Finančno posredništvo; K Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve; L Javna uprava, obramba, socialno zavarovanje; M Izobraževanje; N Zdravstvo in socialno varstvo; O Druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti. 124

127 Slovenska podjetja v letu 2006 Dejstvo, da so podjetja v Sloveniji zelo neenakomerno razporejena, je skrb zbujajoče: slabo razviti pomurska in zasavska regija imata pol manj podjetij na 1000 prebivalcev kot razviti osrednjeslovenska in obalno-kraška regija. Nobenega dvoma ni, da sta razvitost pokrajine in število podjetij soodvisna ker je pokrajina manj razvita, ima manj podjetij, ker ima manj podjetij, je manj razvita. Število podjetij pa ni pomembno le zaradi zaposlovanja, pomembno je zaradi izgradnje različnih podpornih sistemov, ekonomije obsega podpornih storitev, razvitosti bančne mreže, zainteresiranosti tveganega kapitala, kritične mase socialnega kapitala, sinergije kompetenc in tako dalje. Slika 2: Število podjetij na 1000 prebivalcev po statističnih regijah, 2006 Število podjetij na 1000 prebivalcev 80,0 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0 49,7 Gorenjska regija 59,9 Goriška regija Jugovzhodna Slovenija 40,6 41,3 Koroška regija Statistična regija število podjetij na 1000 prebivalcev povprečje Slovenija Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 47,3 Notranjsko -kraška regija Obalno-kraška regija 71,3 70,9 Osrednjeslovenska regija 44,8 Podravska regija 34,0 Pomurska regija 44,7 Savinjska regija 46,6 Spodnjeposavska regija 33,5 Zasavska regija Slika 3: Pregled razvoja števila zaposlenih v letih 2002, 2003, 2004,2005 in 2006 Število zaposlenih Velikostni razredi do 9 10 do do in več SKUPAJ Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 125

128 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 4: Povprečna velikost podjetja po velikostnih razredih v Sloveniji, 2006 Povprečno število zaposlenih na podjetje ,0 1,9 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 19,2 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razredi podjetij 103,7 748,5 2.3 Število zaposlenih Vsa slovenska podjetja so v letu 2006 zaposlovala ljudi, kar predstavlja 1,8 odstotni porast glede na leto 2005 ( zaposlenih ljudi). V to število je vključeno tudi število samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Mikro podjetja z 0 do 9 zaposlenimi so zaposlovala ljudi (ali 27,7 % vseh zaposlenih), mala podjetja ljudi (ali 17,9 % vseh zaposlenih), srednje velika podjetja ljudi (ali 21,6 % vseh zaposlenih) in velika podjetja ljudi (ali 32,8 % vseh zaposlenih). MSP so tako zaposlovala ljudi (ali 67,2 % vseh zaposlenih). Podatki o številu zaposlenih po regijah in dejavnostih v letu 2006 so v tabeli P1 v prilogi. Če gledamo Slovenijo kot celoto, prevladujejo po kriteriju števila zaposlenih v letu 2006 mala in srednje velika podjetja, saj v primerjavi z mikro podjetji ter velikimi podjetji zaposlujejo največ oseb, in sicer skupaj 39,5 % (mikro podjetja zaposlujejo 27,7 %, velika podjetja pa 32,8 %). MSP so pomembno gonilo gospodarskega razvoja in zaposlovanja. To dokazujejo tudi podatki, predstavljeni na sliki 3. Medtem ko se je število zaposlenih v velikih podjetjih v zadnjih štirih letih skrčilo, se je število zaposlenih v MSP povečevalo. Izračunali smo povprečno število zaposlenih na podjetje, ki znaša za Slovenijo kot celoto 5,6 ljudi. Po posameznih velikostnih razredih pa je to število naslednje: mikro podjetja (od 1 do 9 zaposlenih) 1,9, mala podjetja 19,2, srednje velika podjetja 103,7 in velika podjetja 748,5. Povprečna velikost podjetja v letu 2006, izražena s povprečnim številom zaposlenih na podjetje po velikostnih razredih, je podana na sliki 4. Po številu zaposlenih na podjetje so največja podjetja v naslednjih dejavnostih: javna uprava, obramba in socialno zavarovanje (SKD L) 63,0 ljudi na podjetje, rudarstvo (SKD C) 28,7 ljudi na podjetje, oskrba z elektriko, plinom in vodo (SKD E) 28,6 ljudi na podjetje in predelovalne dejavnosti (SKD D) 13,2 ljudi na podjetje. Najmanjša po številu zaposlenih na podjetje so podjetja v naslednjih dejavnostih: ribištvo (SKD B) 1,9 ljudi, izobraževanje (SKD M) 2,0, finančno posredništvo (SKD J) 2,7 in druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti (SKD O) 2,8. Nad povprečjem Slovenije (5,6) sta tudi dejavnost kmetijstvo, lov in gozdarstvo (SKD A), in sicer zaposluje povprečno podjetje v tej dejavnosti 6,0 ljudi ter dejavnost promet, skladiščenje in zveze (SKD I) 6,0 ljudi na podjetje. Vse ostale dejavnosti pa imajo povprečno velikost podjetja, ki je manjša od slovenskega povprečja. Povprečna velikost podjetja po dejavnostih je prikazana na sliki

129 Slovenska podjetja v letu 2006 Slika 5: Povprečna velikost podjetja po dejavnostih v Sloveniji, 2006 Povprečno število zaposlenih na podjetje 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0 63,0 28,7 28,6 13,2 6,0 4,4 4,4 4,0 6,0 3,8 2,8 1,9 2,7 2,9 2,0 A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost število zaposlenih na podjetje povprečna vrednost za vse dejavnosti Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Če pogledamo še povprečno velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva, je ta naslednja: v industriji (SKD C, D in E) povprečno podjetje zaposluje 13,6 ljudi. V kmetijstvu (SKD A in B) je v povprečnem podjetju zaposlenih 5,6 ljudi, 4,4 ljudi v gradbeništvu (SKD F) in 3,9 ljudi v storitvah (SKD G do O). Povprečna velikost podjetja po gospodarskih sektorjih je prikazana na sliki 6. Slika 6: Povprečna velikost podjetja po glavnih sektorjih gospodarstva v Sloveniji, 2006 Povprečno število zaposlenih na podjetje 16,0 14,0 12,0 10,0 8,0 6,0 4,0 2,0 0 13,6 5,6 4,4 3,9 Kmetijstvo Industrija Gradbeništvo Storitve Gospodarski sektor število zaposlenih na podjetje povprečna vrednost vseh sektorjev Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 2.4 Dodana vrednost Bistvo podjetniške dejavnosti ni zgolj ustvarjanje dobička, temveč tudi dodane (t.j. nove) vrednosti. V letu 2006 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene za milijonov evrov dodane 127

130 Različnost kot podjetniška priložnost vrednosti 9 (leta 2005 je skupna dodana vrednost znašala milijonov evrov). Porazdelitev dodane vrednosti po velikostnih razredih podjetij je bila naslednja: podjetja z 0 zaposlenimi so ustvarila za 90 milijonov evrov dodane vrednosti (kar znaša 0,6 % celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskih podjetij), podjetja z 1 do 9 zaposlenimi milijonov evrov (17,5 % celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja z 10 do 49 zaposlenimi milijonov evrov (18,8 % celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja s 50 do 249 zaposlenimi milijonov evrov (22,4 % celotne ustvarjene dodane vrednosti) ter podjetja z 250 in več zaposlenimi milijonov evrov dodane vrednosti (40,8 % celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva). (Slika 7) Slika 7: Dodana vrednost po velikostnih razredih, 2006 Delež ustvarjene dodane vrednosti v % 45 % 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% 0,6% 17,5% 18,8% 22,4% 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razredi podjetij delež ustvarjene dodane vrednosti po posameznih velikostnih razredih podjetij 40,8% Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Povečevanje dodane vrednosti je ključna naloga podjetij, ki želijo povečati svojo konkurenčno sposobnost in se dolgoročno uspešno kosati s konkurenco. Slika 8 kaže, da so slovenska podjetja na pravi poti, saj se dodana vrednost na zaposlenega povečuje v vseh velikostnih razredih podjetij. Tabela 2 prikazuje, da največji delež (26,4) dodane vrednosti v prihodkih ustvarijo velika podjetja, med MSP pa navzdol odstopajo predvsem podjetja z 0 zaposlenimi (7,0 %). V povprečnem MSP podjetju predstavlja dodana vrednost v strukturi prihodkov 21,5 %. V povprečnem slovenskem podjetju, ne glede na velikost, znaša ta delež 23,2 %. 9 Dodana vrednost za družbe: Kosmati donos iz poslovanja (čisti prihodki iz prodaje +/- vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja) - stroški blaga, materiala in storitev drugi odhodki poslovanja; Dodana vrednost za davčne zavezance: donosi od poslovanja + drugi prihodki - stroški porabljenega materiala in prodanega blaga (nakup materiala in blaga + zmanjšanje zalog materiala in blaga - povečanje zalog materiala in blaga) - stroški storitev - drugi stroški in odhodki. 128

131 Slovenska podjetja v letu 2006 Tabela 2: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po velikostnih razredih, 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Velikostni razredi podjetij (število zaposlenih in samozaposlenih) Delež dodane vrednosti v prihodkih podjetij 0 1 do 9 10 do do in več MSP ,5 % 23,9 % 22,6 % 25,1 % 27,9 % 23,8 % ,3 % 22,6 % 23,1 % 24,3 % 28,2 % 22,5 % ,3 % 23,6 % 23,6 % 23,7 % 27,0 % 23,4 % ,8 % 22,6 % 23,3 % 24,0 % 27,4 % 22,9 % ,0 % 21,9 % 22,2 % 21,6 % 26,4 % 21,5 % Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 8: Pregled razvoja dodane vrednosti na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004,2005 in 2006 Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Pomembne razlike v deležu dodane vrednosti v prihodkih podjetij se pojavljajo po dejavnostih, kar prikazuje slika 9. Relativno največjo dodano vrednost v prihodkih ustvarijo v dejavnostih N zdravstvo in socialno varstvo (50 %), C rudarstvo (dodana vrednost znaša 49 % prihodkov), J finančno posredništvo (44 %), L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (43 %), O druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti (40 %) in M izobraževanje (40 %). Relativno najmanjšo dodano vrednost v prihodkih so leta 2006 zabeležili v dejavnostih G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe (12 %). 129

132 Različnost kot podjetniška priložnost Slika 9: Deleži dodane vrednosti v prihodkih podjetij po dejavnostih, % V % prihodkov 50% 40% 30% 20% 10% 25% 26% 49% 28% 28% 23% 12% 38% 34% 44% 28% 43% 50% 40% 40% 23% 0% A B C D E F G H I J K L M N O SKUPAJ Dejavnost Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivnosti dela) je leta 2006 znašala evrov na zaposlenega ( evrov leta 2005) (slika 10). V podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi je znašala dodana vrednost na zaposlenega evrov ( evrov leta 2005), v podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi evrov ( evrov leta 2005), v podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi evrov ( evrov leta 2005) in v velikih podjetjih z več kot 249 zaposlenimi evrov na zaposlenega ( evrov leta 2005). Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v MSP leta 2006 znaša evrov ( evrov leta 2005). Iz slike 11 lahko razberemo, da velika podjetja ne dosegajo najvišje dodane vrednosti na zaposlenega prav v vseh dejavnostih. Najboljša po tem kazalcu so v panogah: D predelovalne dejavnosti, E oskrba z elektriko, plinom in vodo, F gradbeništvo, H gostinstvo, I promet, skladiščenje in zveze, O druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti. Ugotovimo lahko tudi, da relativno manjša podjetja sicer ustvarjajo nižjo skupno povprečno dodano vrednost na zaposlenega, ki pa bistveno manj niha po dejavnostih, kot je to primer pri relativno večjih podjetjih, kjer je gibanje zelo izrazito. Zaradi manjšega skupnega števila podjetij v višjih velikostnih razredih lahko namreč posamezno podjetje oziroma skupina podjetij močno poslabša povprečne rezultate celotne skupine podjetij v konkretnem velikostnem razredu. 130

133 Slovenska podjetja v letu 2006 Slika 10: Dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih in velikostnih razredih podjetij, 2006 Dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) A B C D E F G H I J K L M N O SKUPAJ Dejavnost 1 do 9 10 do do in več Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 11 kaže, da so bila relativno najproduktivnejša velika podjetja (ustvarila so v povprečju za 25 % večjo dodano vrednost na zaposlenega, kot je znašalo slovensko povprečje). Najnižja je v podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi, kjer predstavlja dodana vrednost na zaposlenega le 63 % ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega v povprečnem slovenskem podjetju. Mala podjetja s 105 % in srednja podjetja s 103 % se nahajajo nad slovenskim povprečjem po dodani vrednosti na zaposlenega. Povprečni zaposleni v MSP je dosegel 88 % slovenske povprečne dodane vrednosti na zaposlenega. Slika 11: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po velikostnih razredih podjetij, 2006 V % povprečja vseh slovenskih podjetij 140 % 120% 100% 80% 60% 40% 20% 0% 63% 105% 103% 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ MSP 125% Velikostni razredi podjetij relativna dodana vrednost na zaposlenega 100% 88% Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Med slovenskimi regijami so bila leta 2006 po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega najuspešnejša podjetja iz osrednjeslovenske regije, ki so v povprečju ustvarila evrov na zaposlenega ( evrov v letu 2005), kar je skoraj za četrtino več, kot znaša slovensko povprečje ( evrov na zaposlenega). Nad slovenskim povprečjem so dodano 131

134 Različnost kot podjetniška priložnost vrednost na zaposlenega ustvarila le še podjetja iz jugovzhodne regije (v povprečju evrov na zaposlenega). Vse ostale regije so bile leta 2006 podpovprečno produktivne. Najslabšo produktivnost izkazuje pomurska regija z evri na zaposlenega (leta 2005 je ta znašala še evrov), kar predstavlja le 65,5 % slovenskega povprečja. Dodane vrednosti na zaposlenega po regijah so prikazane na sliki 12. Slika 12: Dodana vrednost na zaposlenega po regijah, 2006 Dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjsko -kraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Statistične regije dodana vrednost na zaposlenega v evrih slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Zasavska regija Sliko produktivnosti slovenskega gospodarstva dopolnjuje podatek o povprečni relativni dodani vrednosti na zaposlenega po dejavnostih. Relativna dodana vrednost na zaposlenega v dejavnostih je podana kot odstotek povprečne dodane vrednosti v posamezni dejavnosti glede na slovensko povprečje vseh dejavnosti (vsa podjetja). Nadpovprečno dodano vrednost na zaposlenega so ustvarile naslednje dejavnosti: E oskrba z elektriko, plinom in vodo (dosegla je 216 % slovenskega povprečja), J finančno posredništvo (179 % slovenskega povprečja), C rudarstvo (135 % slovenskega povprečja), I promet, skladiščenje in zveze (130 % slovenskega povprečja), L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (106 % slovenskega povprečja), G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe (102 % slovenskega povprečja) in D predelovalne dejavnosti (102 % slovenskega povprečja). V naslednjih dejavnostih je produktivnost podpovprečna: N zdravstvo in socialno varstvo (99 % slovenskega povprečja), K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (96 % slovenskega povprečja), O druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti (89 % slovenskega povprečja), A kmetijstvo, lov in gozdarstvo (77 % slovenskega povprečja), M izobraževanje (67 % slovenskega povprečja), F gradbeništvo (66 % slovenskega povprečja), H gostinstvo (60 % slovenskega povprečja) in B ribištvo (44 % slovenskega povprečja). (Slika 13). 132

135 Slika 13: Relativna dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih, 2006 Slovenska podjetja v letu 2006 V % povprečja slovenskega gospodarstva 250% 200% 150% 100% 50% 0% 77% 44% 135% 102% 216% 66% 102% 60% A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost relativna dodana vrednost 130% 179% 96% 106% 67% 99% 89% Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 2.5 Stroški dela Stroški dela na zaposlenega leta 2006 so znašali v povprečju evrov na zaposlenega ( evrov v letu 2005). Ta znesek so presegale naslednje dejavnosti: C rudarstvo evrov, E oskrba z elektriko, plinom in vodo evrov, J finančno posredništvo evrov, L javna uprava, obramba in socialno zavarovanje evrov, N zdravstvo in socialno varstvo evrov, I promet, skladiščenje in zveze evrov, K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve evrov in D predelovalne dejavnosti evrov. V povprečju so nižje stroške dela od slovenskega povprečja zabeležile dejavnosti G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke uporabe evrov, O druge javne, skupne in osebne storitve evrov, A kmetijstvo, lov in gozdarstvo evrov, F gradbeništvo evrov, M izobraževanje evrov, H gostinstvo evrov in B ribištvo evrov (slika 14). Slika 14: Stroški dela na zaposlenega, 2006 Stroški dela v evrih A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost stroški dela na zaposlenega v evrih povprečni stroški dela na zaposlenega v Sloveniji Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 133

136 Različnost kot podjetniška priložnost Delež stroškov dela v dodani vrednosti je v slovenskem podjetju leta 2006 v povprečju znašal 60 %. Nadpovprečni oziroma povprečni stroški dela v dodani vrednosti so bili v naslednjih dejavnostih: C rudarstvo (73 %), N zdravstvo in socialno varstvo (71 %), B ribištvo (70 %), A kmetijstvo, lov in gozdarstvo (69 %), L javna uprava, obramba, socialno zavarovanje (69 %), F gradbeništvo (68 %), M izobraževanje (67 %), H gostinstvo (67 %), K poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (67 %), O druge javne, skupne in osebne storitve (64 %) in D predelovalne dejavnosti (60 %). Nižje deleže stroškov dela v dodani vrednosti, kot je znašalo slovensko povprečje, so imele dejavnosti: G trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (59 %), I promet, skladiščenje in zveze (51 %), J finančno posredništvo (50 %) in E oskrba z elektriko, plinom in vodo (42 %) (slika 15). Slika 15: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po dejavnostih, 2006 stroški dela/dodana vrednost *100% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 69% 70% 73% 68% 69% 71% 67% 67% 67% 64% 60% 59% 51% 50% 42% A B C D E F G H I J K L M N O Dejavnost delež stroškov dela v dodani vrednosti slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Delež stroškov dela v dodani vrednosti je po velikostnih razredih naslednji. Najnižji je pri podjetjih z 0 zaposlenimi, kjer znaša 6 %, sledijo podjetja z 1 do 9 zaposlenimi, kjer znaša 55 % in velika podjetja, kjer znaša 58 %, medtem ko je nadpovprečen pri malih podjetjih (64 %) in pri srednje velikih podjetjih (65 %) (slika 16). 134

137 Slovenska podjetja v letu 2006 Slika 16: Delež stroškov dela v dodani vrednosti po velikostnih razredih podjetij, 2006 Stroški dela/dodana vrednost *100% 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % 64 % 65 % 58 % 55 % 6 % 0 1 do 9 10 do do in več Velikostni razred podjetja v velikostnem razredu slovensko povprečje Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 17: Razvoj deleža stroškov dela v dodani vrednosti v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Povprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti (v %) 80,0 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0 25,5 25,5 2,0 1,0 5,9 48,0 53,2 51,7 54,9 54,7 62,0 63,3 62,0 62,7 63,7 67,0 66,5 63,6 62,7 65,1 62,0 60,8 60,5 58,7 58,4 60,0 60,1 59,6 59,5 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi ,0 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Podatki za leta 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 na sliki 17 kažejo, da se je delež stroškov dela v dodani vrednosti leta 2006 glede na leto 2005 povečal (izjema so le mikro, mala in velika podjetja). 2.6 Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij Slovensko gospodarstvo je leto 2006 zaključilo s 3,7 milijardami evrov bruto poslovnega izida (bruto dobička). To pomeni, da je vsak zaposleni v letu 2006 ustvaril v povprečju za evrov bruto dobička (4.608 evrov v letu 2005). Najvišji bruto dobiček na zaposlenega so ustvarila velika podjetja, in sicer evrov. Najnižji bruto dobiček na zaposlenega je ustvaril zaposleni v majhnem podjetju, in sicer evrov (tabela 3). 135

138 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela 3: Poslovni izid, prihodki in zadolženost slovenskih podjetij, 2006 Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6009*) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Povprečna bruto donosnost kapitala 7,3 % 14,4 % 12,9 % 8,6 % 8,9 % 10,2 % Povprečni delež kapitala v financiranju 32,7 % 40,1 % 35,3 % 44,6 % 45,1 % 41,7 % Povprečna dobičkovnost [(DV-stroški dela)/dv *100 %] 94,1 % 45,3 % 36,3 % 34,9 % 41,6 % 40,0 % * Povprečni devizni tečaj BS za leto 2006 Spletna stran: devizni_tecaji/ Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Slika 18: Pregled razvoja povprečnega bruto poslovnega izida na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o Razvoj povprečnega bruto poslovnega izida na zaposlenega v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 je skoraj brez izjem pozitiven (slika 18). Najvišjo rast beležijo podjetja s 50 do 249 zaposlenimi. Bruto dobiček povprečnega slovenskega podjetja v letu 2006 predstavlja 10,2 % donos na investirani kapital. Donosnost kapitala je bila najvišja pri podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi (14,4 %), malih podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi (12,9 %). Mnogo nižja je bila pri srednje velikih podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi (8,6 %) in velikih podjetjih z več kot 250 zaposlenimi (8,9 %) (tabela 3). Slika 19 kaže pozitivni razvoj donosnosti kapitala v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in Povprečna zadolženost povprečnega slovenskega podjetja leta 2006 je znašala 58,3 %. Višja od te je zadolženost v malem podjetju (64,7 %), v podjetjih z 0 zaposlenimi (67,3 %) in v podjetjih z 1 do 9 zaposlenimi (59,9 %) (tabela 3). Povprečno slovensko podjetje je v zadnjih štirih letih zmanjšalo delež financiranja z lastnim kapitalom in torej povečalo svojo zadolženost (glej sliko 21). 136

139 Slovenska podjetja v letu 2006 Slika 19: Pregled razvoja donosnosti kapitala v letih 2002,2003, 2004, 2005 in 2006 Povprečna bruto donosnost kapitala (v%) ,5 2,9 1,2 7, ,911,8 14,4 6 7,6 10,3 9,8 12,9 6,7 5,4 4, do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi ,6 4 5,5 5,4 6,3 8,9 5 7,6 6,9 6,4 10,2 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. Da bi si ustvarili boljšo predstavo o posameznih velikostnih razredih podjetij, smo izračunali še ustvarjene poslovne prihodke na podjetje (glej tabelo 4). V povprečju je slovensko podjetje leta 2006 ustvarilo 660 tisoč evrov 10 poslovnih prihodkov 11 (612 tisoč evrov leta 2005). Povprečno veliko podjetje je ustvarilo tisoč evrov ( leta 2005). Povprečno srednje veliko podjetje je ustvarilo tisoč evrov poslovnih prihodkov ( leta 2005). Povprečno malo podjetje je ustvarilo tisoč evrov poslovnih prihodkov (2.259 leta 2005). Povprečno mikro podjetje z 1 do 9 zaposlenimi je ustvarilo 152 tisoč evrov poslovnih prihodkov (141 v letu 2005) in mikro podjetje z 0 zaposlenimi 96 tisoč evrov poslovnih prihodkov (96 v letu 2005). Slika 20: Pregled razvoja deleža kapitala v financiranju v letih 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Povprečni delež kapitala v financiranju (v%) ,1 42,3 34,9 32, ,7 43,5 43,8 40, ,5 40,3 35, ,5 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ Velikostni razredi 47,5 45,9 44, ,3 49,7 48,6 45, ,3 46,4 44,8 41,7 Vir: IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o evro = 239,6371 (Povprečni devizni tečaj BS za leto Spletna stran: ww.zds.si/si/podrocja_delovanja/gospodarstvo/ devizni_tecaji) 11 Prihodki iz poslovanja za družbe: čisti prihodki iz prodaje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja. Prihodki iz poslovanja za davčne zavezance: prihodki od prodaje. 137

140 Različnost kot podjetniška priložnost 3 Kazalniki slovenskega gospodarstva v primerjavi z evropskim Že uvodoma smo ugotavljali, da je razvoj podjetništva odločilno vplival na ekonomski in družbeni razvoj. Evropa in z njo tudi Slovenija si je zadala težko dosegljiv cilj, da bi do leta 2010 postala najbolj dinamično gospodarstvo na svetu. Če se bo Slovenija želela pridružiti najrazvitejšim evropskim državam, bo morala še odločneje pospešiti svojo ekonomsko rast. Brez uspešnih, kakovostno rastočih podjetij ter dinamičnega procesa rojevanja novih podjetij tega cilja ne bo mogla doseči v doglednem času. V nadaljevanju podajamo primerjavo ključnih kazalnikov slovenskega gospodarstva z evropskim. Ker je zadnje evropsko poročilo o podjetništvu izšlo leta 2004, ko je izšla zadnja (sedma) številka raziskave The Observatory of European SMEs, ne razpolagamo s podatki za leto 2004 in 2005, temveč imamo na voljo le podatke za leto 2003 (podatki se nanašajo na EU ). Ker trenutno ni znano, kdaj bodo dostopni podatki tudi za leta 2004, 2005 in 2006, smo v primerjalni analizi uporabili zadnje razpoložljive podatke (za leto 2003). Za Slovenijo velja, da po številu podjetij občutno prevladujejo mikro podjetja, ki jih je kar 93,32 %, malih podjetij je 5,26 %, srednje velikih podjetij 1,17 %. MSP je skupaj kar 99,75 % (tabela 4). Velikih podjetij je v skupnem številu podjetij le 0,25 %. Podatki za leta 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 kažejo, da se struktura podjetij v Sloveniji spreminja v korist MSP in tako postaja vse bolj podobna strukturi, ki je značilna za razvitejše države Evropske unije. Delež vseh zaposlenih v MSP leta 2006 znaša v Sloveniji prek 66,78 % (mikro podjetja 27,62 %, mala podjetja 17,76 % in srednje velika podjetja 21,40 %), kar je več kot znaša delež zaposlenih v velikih podjetjih. Velika podjetja so namreč leta 2006 zaposlovala 33,22 % vseh zaposlenih, pri čemer se v zadnjih letih njihov delež zaposlenih vztrajno zmanjšuje. Če primerjamo strukturo zaposlenih v Sloveniji z EU, lahko sklenemo, da sta strukturi precej podobni (v mikro podjetjih EU je znašal delež zaposlenih leta ,39 %, v malih podjetjih 17,38 %, v srednje velikih podjetjih 12,95 % in 30,27 % v velikih podjetjih). V tabeli 4 najdemo tudi primerjalne podatke EU za leto Kazalnik dodane vrednosti na zaposlenega kaže veliko zaostajanje Slovenije za EU. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v EU namreč znaša evrov (podatek za leto 2003), v Sloveniji pa samo evrov (podatek za leto 2006). Podatki v tabeli 4 prikazujejo razlike med posameznimi velikostnimi razredi podjetij. Še zlasti je skrb zbujajoče, da se z velikostjo podjetja poglablja razlika med slovenskimi podjetji in njihovimi konkurenti v EU. Medtem ko se pri evropskih podjetjih z njihovim večanjem povečuje tudi povprečna dodana vrednost, pri slovenskih podjetjih ni tako. Razmerje v dodani vrednosti na zaposlenega med slovenskimi in evropskimi podjetji, ki je pri mikro podjetjih nekaj nad 1:2, je pri velikih podjetjih že več kot 1:4. Velika razlika med podjetji se pojavlja tudi pri prihodkih iz poslovanja. Razmerje med povprečnim evropskim podjetjem in slovenskim leta 2006 (podatki za EU so za leto 2003) znaša evrov proti evrov. Pri srednje velikih podjetjih je to razmerje evrov (EU ) proti evrov (Slovenija ). Pri mikro podjetjih je razmerje še večje, in sicer evrov (EU) proti evrov (Slovenija). Največja pa je razlika pri velikih podjetjih. Razmerje znaša evrov (EU) proti (Slovenija). 12 EU-19 so vse članice Evropske unije do 1. maja Liechtenstein, Islandija, Švica in Norveška. Ker se podatki, na katerih sloni naša analiza, nanašajo na leto 2003, je pojem EU in pojem»evropsko podjetje«potrebno razumeti v tem kontekstu. 138

141 Slovenska podjetja v letu 2006 Tabela 4: Nekateri kazalniki slovenskega gospodarstva v primerjavi z Evropo (podatki za leto 2003) v letu 2006 Število podjetij SLO SLO Delež števila podjetij (v %) Število zaposlenih Delež števila zaposlenih (v %) Število zaposlenih na podjetje Evropa -19 Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 SLO Evropa -19 Mikro Mala Srednja Velikostni razredi Skupaj MSP Velika podjetja SKUPAJ PODJETJA ,47 4,95 1,25 99,66 0,34 100, ,50 4,97 1,21 99,67 0,33 100, ,26 5,24 1,20 99,70 0,30 100, ,33 5,24 1,15 99,72 0,28 100, ,32 5,26 1,17 99,75 0,25 100, ,10 5,90 0,80 99,80 0,20 100, ,28 6,53 0,93 99,74 0,21 100, ,55 15,95 21,54 62,04 37,96 100, ,72 16,78 21,26 62,76 37,24 100, ,12 16,96 20,92 65,01 34,99 100, ,52 17,42 20,61 65,55 34,45 100, ,62 17,76 21,40 66,78 33,22 100, ,30 19,00 13,10 66,40 33,60 100, ,39 17,38 12,95 69,73 30,27 100, ,62 19,84 106,42 3,82 689,62 6, ,58 20,17 105,36 3,76 683,96 5, ,74 19,32 103,87 3,89 704,66 5, ,71 19,25 104,17 3,81 709,98 5, ,68 19,10 103,78 3,79 749,99 5, ,00 20,00 95,00 4, ,00 6, ,00 19,00 98,00 5, ,00 7,00 139

142 Različnost kot podjetniška priložnost Prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) SLO Dodana SLO vrednost na zaposlenega (v evrih) Delež SLO stroškov dela v dodani vrednosti (v %) Evropa -19 Evropa -19 Evropa -19 Mikro Mala Srednja Velikostni razredi Skupaj MSP Velika podjetja SKUPAJ PODJETJA ,14 61,56 67,07 58,39 61,75 59, ,44 63,00 66,24 60,46 60,67 60, ,21 61,78 63,46 58,75 60,45 59, ,25 68,37 66,70 63,59 63,15 63, ,01 63,61 65,05 60,90 58,40 59, ,00 66,00 58,00 63,00 49,00 56, ,00 57,00 55,00 56,00 47,00 52,00 Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. (podatki za leto 2006), za Evropo-19 European Observatory for SMEs 6th Report (podatki za leto 2000) in 7th Report (podatki za leto 2003). Po metodologiji European Observatory je upoštevan samo neprimarni sektor gospodarstva, ki ne vključuje dejavnosti A kmetijstvo, lov in gozdarstvo, B ribištvo, L javna uprava, obramba in socialno zavarovanje in M izobraževanje. Primerjali smo tudi delež stroškov dela v dodani vrednosti. V Sloveniji je leta 2006 znašal ta delež v povprečju 59,87 % (63,40 % leta 2005, 59,46 % leta 2004, 60,55 % leta 2003 in 59,88 % leta 2002), medtem ko je v EU 52 % (56 % leta 2000). Razlika je še večja pri deležu stroškov dela v dodani vrednosti v velikih podjetjih, kjer je znašal 58,40 % za Slovenijo leta2006 (63,15 % leta 2005), za EU leta 2003 pa 47 %. Ta kazalnik kaže na nihanje situacije, saj se delež stroškov dela po posameznih letih povečuje in zmanjšuje. Ob tem je seveda nižja vrednost ugodnejša za podjetja, saj lahko več sredstev namenijo za razvojne namene in ne le za izplačilo plač. Evropska podjetja dosegajo ugodnejši delež zaradi visoke dodane vrednosti, kar omogoča izplačevanje relativno višjih plač in posledično višji življenjski standard zaposlenih. V tabeli 5 je prikazana struktura zaposlenih po velikostnih razredih podjetij za Evropo-19 (2003), ZDA (2000), Japonsko (2001) in Slovenijo (2006). Slovenska struktura je zelo primerljiva z evropsko. V ZDA in na Japonskem pa v zaposlovanju prevladujejo velika podjetja (v ZDA z 51 % in na Japonskem s kar 67 %), kar kaže na relativno manjši pomen malih in srednje velikih podjetij v teh državah. 140

143 Slovenska podjetja v letu 2006 Tabela 5: Zaposlenost v neprimarnem zasebnem sektorju, Evropa-19, ZDA, Japonska in Slovenija Delež zaposlenih po velikostnih razredih Mikro, mala in srednja podjetja (MSP) Mikro % Mala % Srednja % Skupaj MSP % Velika % Skupaj zaposleni v 1000 Povprečno število zaposlenih na podjetje Evropa ZDA Japonska n.a. n.a. n.a. n.a Slovenija Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o, za Evropo-19 European Observatory for SMEs 6th Report (podatki za leto 2000) in 7th Report (podatki za leto 2003). Opomba: ZDA podatki za leto 2000, Japonska za leto 2001, Evropa-19 za leto 2003, Slovenija podatki za leto Priloge Tabela P1: Število zaposlenih po regijah in dejavnostih, 2006 Regija Gorenjska regija Goriška regija Jugovzhodna Slovenija Koroška regija Notranjsko-kraška regija Obalno-kraška regija Osrednjeslovenska regija Podravska regija Pomurska regija Savinjska regija Spodnjeposavska regija Zasavska regija SKUPAJ Dejavnost A B C D E F G H I J K L M N O SKUPAJ Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o. 141

144 Različnost kot podjetniška priložnost Tabela P2: Primerjava ključnih podatkov po velikosti podjetja za leta 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 Število podjetij Število zaposlenih Povprečno število zaposlenih na podjetje Povprečni prihodki iz poslovanja na podjetje (v 1000 evrih) (1 evro = 239,6009*) Povprečna dodana vrednost na zaposlenega (v evrih) Povprečni bruto poslovni izid na zaposlenega (v evrih) Povprečna bruto donosnost kapitala (v %) Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ ,0 2,0 20,0 106,0 684,0 6, ,0 1,8 20,2 105,4 680,8 6, ,0 2,0 19,3 103,6 702,3 5, ,0 2,0 19,3 103,9 708,8 5, ,0 1,9 19,2 103,7 748,5 5, ,0 10,0 6,0 4,0 4,0 5, ,5 11 7,6 5,4 5,5 6, ,9 11,9 10,3 4,9 5,4 6, ,2 11,8 9,8 6,7 6,3 7,

145 Slovenska podjetja v letu 2006 Povprečni delež kapitala v financiranju (v %) Povprečna dobičkovnost (v %) [(DV-stroški dela)/dv *100 %] Povprečni delež stroškov dela v dodani vrednosti (v %) Velikostni razredi 0 1 do 9 10 do do in več SKUPAJ ,1 41, ,5 58,3 47, ,3 43,5 41,5 47,5 49,7 46, ,9 43,8 40,3 45,9 48,6 44, ,7 % 40,1 % 35,3 % 44,6 % 45,1 % 41,7 % ,0 52,0 38,0 33,0 38,0 40, ,9 46,8 36,7 33,5 39,2 39, ,5 48, ,4 39,5 40, ,5 45,1 37,3 37,3 41,3 40, ,1 % 45,3 % 36,3 % 34,9 % 41,6 % 40,0 % ,0 48,0 62,0 67,0 62,0 60, ,0 53,2 63,3 66,5 60,8 60, ,5 51,7 62,0 63,6 60,5 59, ,5 54,9 62,7 62,7 58,7 59, ,9 % 54,7 % 63,7 % 65,1 % 58,4 % 60,0 % Vir: Za Slovenijo IPMMP - EPF UM, Po podatkih AJPES, pripravljenih s strani podjetja Bisnode d.o.o 143

146

147 Literatura Acemoglu, D., Aghion, P., Lelarge, C., van Reenen, J., Zillibotti, F. (2006): Technology, Information and the Decentralization of the Firm. NBER WP 12206, Cambridge: Ma. Acemoglu, D., Aghion, P., Zilibotti, F. (2006): Distance to Frontier, Selection, and Economic Growth. Journal of the European Economic Association, MIT Press, 4/1, Acs, Z., Armington, C. (2002): Economic Growth and Entrepreneurial Activity. Center for Economic Studies, U.S. Bureau of the Census, Washington D.C. Aghion, P., Blundell, R., Howitt, P., Prantl, S. (2006): The Effects of Entry on Incumbent Innovation and Productivity. NBER WP 12027, Cambridge, Ma. Aghion, P., Burgess, R., Reeding, S., Zilibotti, F. (2004): Entry and Productivity Growth: Evidence from Microlevel Panel Data. Journal of the European Economic Association, 2, Ahl, H. (2004): The Scientific Reproduction of Gender Inequality: A Discourse Analysis of Research Texts on Women's Entrepreneurship. Liber: Copenhagen Business School Press. Aldrich, H. in Zimmer, C. (1986): Entrepreneurship through Social Networks, V: Sexton, D. in Smilor, R. W. (Eds) The Art and Science of Entrepreneurship, Massachusetts: Ballinger Publishing, Aldrich, H., Auster, E. (1990): Even Dwarfs Started Small: Liabilities of Age and Size and Their Strategic Implications. In Staw, B., Cummings, L. (eds.): The Evolution and Adaptation of Organizations, CT: JAI Press. Almeida, P. (1999): Small Firms and Economic Growth. In Acs, Z., Carlsson, B., Thurik, R. (eds.): Small Business in the Modern Economy. Oxford: Bladkwell Publishers. Almeida, P., Kogut, B. (1997): The Exploration of Technological Diversity and the Geographic Localization of Innovation. Small Business Economics, 9, Anderson, R.C., Reeb, D.M. (2003): Founding-family ownership and firm performance: Evidence from the S&P 500. Journal of Finance, 58/3, Antončič, B. (1999). Entrepreneurship networks: a review and future research directions. Slovenska ekonomska revija 50 (3), Antončič, B., Hisrich, R. D., Petrin, T. in Vahčič, A. (2002): Podjetništvo. Ljubljana: GV Založba. Antonelli, C. (1995): The Economic of Localized Technological Change and Industrial Dynamics. Boston and Dordrecht: Kluwer Academic Publishers. Arena, B. J. (2004): Creating and Managing International Alliance Relationships. Copyright Blaise Arena. [online]. Dostopno na: [ values.com/content/detail.asp? ContentDetailID=68]. [ ]. Arenius, P. & Minniti, M. (2005): Perceptual variables and nascent entrepreneurship. Small Business Economics, 24, str Arnold, U. (2000): New dimensions of outsourcing: a combination of transaction cost economics and the core competencies concept. European Journal of Purchasing & Supply Management, 6,

148 Različnost kot podjetniška priložnost Astrachan, J. H., Shanker, M. C. (2003): Family Businesses Contribution to the U.S. Economy: A Closer Look. Family Business Review, 16/3, Astrachan, J.H., Klein, S.B., Smyrnios, K.X. (2002): The F-PEC Scale of Family Influence: A Proposal for Solving the Family Business Definition Problem. Family Business Review, 15/1, Aubert, B., Rivard, S., Patry, M. (1996): A transaction cost approach to outsourcing behaviour: some empirical evidence. Information & Management, 30, Audretsch, D.B. (1995a): Innovation, Growth and Survival. International Journal of Industrial Organizations, 13, Audretsch, D.B. (1995b): Innovation and Industry Evolution. Boston: The MIT Press. Audretsch, D.B. (1997): Technological Regimes, Industrial Demography and the Evolution of Industrial Structures. Industrial and Corporate Change, 6/1, Audretsch, D.B., Fritsch, M. (1994): The Geography of Firm Births in Germany. Regional Studies, 28/4, Audretsch, D.B., Fritsch, M. (1996): Creative Destruction: Turbulence and Economic Growth. In: Helmstadter and Perlman, M. (eds.): New Directions in Spatial Econometrics. Berlin: Springer Verlag. Ayres, G.R. (2004): From the President of FFI. Family Business Review, 12/1, 2. Bailey, W., Masson, R., Raeside, R. (2002): Outsourcing in Edinburgh and the Lothians. European Journal of Purchasing and Supply Management, 8/2, Baldwin, J, Johnson, J. (1999): Entry, Innovation and Firm Growth. In. Acs, Z. (ed.): Are Small Firms Important? Their Role and Impact. Dordrecht: Kluwer Academic Publishers. Baldwin, R., Forslid, R. (2000): The Core.Peripgery Model and Endogenous Growth: Stabilizing and Destabilizing Integration. Economica, 67, Baptista, R., Thurik, R. (2007): The Relationship between Entrepreneurship and Unemployment: is Portugal an Outlier? Technological Forecasting & Social Change, 74, Baumol, W. (2004): Entrepreneurial Enterprises, Large Established Firms and Other Components of The Free-Market Growth Machine. Small Business Economics, 23, Baumol, W. (2007): Small Firms: Why Market-Driven Innovation Can t Get Along Without Them. Paper presented at the IFN conference in Waxholm. Bergsman, S. (1994): Pace to outsource slows a bit as companies assess cost savings. National Real Estate Investor, 36/8, Bhide, A. (2000): The Origin and Evolution of New Businesses. New York: Oxford University Press. Bienstock, C.C., Mentzer, J.R. (1999): An experimental investigation of the outsourcing decision for motor carrier transportation. Transportation Journal, 39/1, Biggiero, L. (2001): Self-organising process in building entrepreneurial networks; a theoretical and empirical investigation. Human Systems Management, 3, Bird, B., Welsch, H., Astrachan, J.H., Pistrui, D. (2002): Family Business Research: The Evolution of an Academic Field. Family Business Review,15/4, Birely, S. (2001): Owner-Manager Attitudes to Family and Business Issues: A 16 Country Study. Entrepreneurship Theory and Practice, 26/2. Bjuggren, P.-O., Sund, L.-G. (2001): Strategic Decision Making in Intergenerational Successions of Smalland Medium-Sized Family-Owned Businesses. Family Business Review, 14/1, Black, D., Henderson, V. (1999): A Theory of Urban Growth. Journal of Political Economy, 107, Blois, K. J. (1990): Transaction costs and networks. Strategic Management Journal, 11, Borgman, B. (2007): The Wealth of Regions Geographic Concentration, Entrepreneurship and Regional Growth. Licentiate Thesis. The Royal Institute of Technology. Dostopno na: kth/theses/abstract.xsql?dbid=4464 Brandes H., Lilliecreutz J., Brege S. (1997): Outsourcing Success or Failure?. European Journal of Purchasing & Supply Management, 3/2, Braunerhjelm, P. (2007): Entrepreneurship, Knowledge and Economic Growth, Working Paper Series in Economics and Institutions of Innovation 102, Royal Institute of Technology, CESIS - Centre of Excellence for Science and Innovation Studies. Bregar, L., Ograjenšek, I. & Bavdaž Kveder, M. (2004): Ekonomska statistika 2000 z dodatkom. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 146

149 Literatura Brown, C., Hamilton, J., Medoff, J. (1990): Employers Large and Small. Cambridge and London: Harvard University Press. Brown, D., Wilson, S. (2005). The Black book of outsourcing: how to manage the changes, challenges and opportunities. USA: John Wiley&Sons. Burstow, A. (1994): A Client s Guide to Deciding the Duration of a Facilities Management Contract. Facilities, 12/13, Buttner, E. H. in Rosen, B. (1988): Bank loan officer s perceptions of the characteristics of men, women and successful entrepreneurs. Journal of Business Venturing, 3 (3), Byrne, J.A. (1996): Has outsourcing gone too far?. Business Week, 1 April, Callejón, M. Segarra, A. (1999): Business Dynamics and Efficiency in Industries and Regions: The Case of Spain. Small Business Economics, 13, Caputo, R. K. In Dolinsky, A. (1998): Women s choice to pursue self-employment: the role of financial and human capital of household members. Journal of Small Business Management, 36 (3), Carlsson, B. (1989): The evolution of manufacturing technology and its impact on industrial structure: An international study. Small Business Economics, 1/1, Carree, M., Thurik, A.R. (2008): The Lag Structure of the Impact of Business Ownership on Economic Performance in OECD Countries. Small Business Economics, 30/1, Carson, D., Cromie, S., McGowan, P. in Hill, J. (1995): Marketing and Entrepreneurship in SMEs, Prentice- Hall, Englewood Cliffs, NY. Carter, S. in Rosa, P. (1998): The financing of male- and female-owned businesses. Entrepreneurship and Regional Development, 10, Casson, M. (2002a): Entrepreneurship, Business Culture and the Theory of the Firm. In: Acs, Z., Audretsch, D. (eds.): The International Handbook of Entrepreneurship Research. Berlin and New York: Springer Verlag. Casson, M. (2002b): The Entrepreneur: An Economic Theory. Northampton, Ma: Edward Elgar. Caves, R.E. (1998): Industrial Organization and New Findings on the Turnover and Mobility of Firms. Journal of Economic Literature. American Economic Association, 36/4, , December. Dostopno na: Chell, E. in Baines, S. (2000): Networking, entrepreneurship and microbusiness behaviour. Entrepreneurship & Regional Development, 12, Chrisman, J.J., Chua, J.H., Litz, R.A. (2004): Comparing the Agency Costs of Family and Non-Family Firms: Conceptual Issues and Exploratory Evidence. Entrepreneurship Theory and Practice, 28/4, Chrisman, J.J., Chua, J.H., Sharma, P. (2005): Trends and Directions in the Development of a Strategic Management Theory of the Family Firm. Entrepreneurship Theory and Practice, 29/5, Christensen, C.M., Rosenbloom, R.S. (1995): Explaining the attacker s advantage: Technological paradigms, organizational dynamics, and the value network. Research Policy, 2/2 (March), Christoper, M.G. (1985): The Strategy of Distribution Management. Vermont: Gower. Chun, H., Kim, J.-W., Morck, R, Yeung, B. (2007): Creative Destruction and Firm-Specific Performance Heterogeneity. NBER WP Cambridge: Ma. Coleman, S. (2000): Access to capital and terms of credit: a comparison of men- and women-owned small businesses. Journal of Small Business Management, 38 (3), Cooper, A.C. (1995): Challenges in Predicting New Venture Performance. In: Bull, I., Thomas, H., Willard, G. (eds.). Entrepreneurship: Perspectives on Theory Building. London: Elsevier Science Ltd. Cooper, A.C., Gimeno-Gascon, F.J., Woo, C. (1994): Initial Human and Financial Capital as Predictors of New Venture Performance. Journal of Business Venturing, 9, Cross, R., Borgatti, P. S. in Parker, A. (2002): Making invisible work visible: using social network analysis to support strategic collaboration. California Management Review 44 (2), Curran, J. and Stanworth, J. (1983): Franchising in the modern economy: towards a theoretical understanding. International Small Business Journal, 2, Dahlqvist, J., Davidsson, P., Wiklund, J. (2000): Initial Conditions as Predictors of New Venture Performance: A Replication and Extension of the Cooper et al. Study. Enterprise & Innovation Management Studies, 1/1-17. Davidsson, P., Landmark, L, Olofsson, C. (1994): Dynamiken I Svenski Naringsliv (Business Dynamics). Stockholm: Almquist & Wicksell. 147

150 Različnost kot podjetniška priložnost Davidsson, P., Landmark, L., Olofsson, C. (1996): Naringslivsdynamik Under 90-Talet (Business Dynamics in the 1990). Stockholm: Nutek. Davis, S., Henrekson, M. (1990): Explaining National Differences in the Size and Industry Distribution of Employment. Small Business Economics, 12, De Vaus, D. (2002): Surveys in Social Research. 5th Edition. London and New York: Routledge. Donckels, R., Fröhlich, E. (1991): Are Family Businesses Really Different? European experiences from STRATOS. Family Business Review, 4/2, Dosi, G., Marsili, O., Orsenigo, L., Salvatore, R. (1995): Learning, Market Selection and the Evolution of Industrial Structures. Small Business Economics, 7/6 (December), Drnovšek, M. (2002): Merjenje prispevka podjetniških inovacij k rasti v mladih tehnoloških podjetjih. doktorska disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Drnovšek, M. (2007): Teorija podjetništva. Predavanje 3. PP predstavitev [online]. Dostopno na: [miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti3plus2/192226/3pred_tpp_ objav.ppt] [ ]. Drnovšek, M., Kotnik, P., Malačič, J., Mlinar Gerbec, K., Mrak Jamnik, S., Pahor, M. & Sambt, J. (2006): Študija o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij Poročilo o aktivnostih faze 3. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dubini, P. in Aldrich, H. (1991): Personal and extended networks are central to the entrepreneurial process. Journal of Business Venturing, 6, Duh, M. (1995): Posebnosti politike malih in srednje velikih podjetij s primerom družinskega podjetja. Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru. Duh, M. (1999): Razvojne posebnosti družinskega podjetja. Doktorska disertacija. Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta, Univerza v Mariboru. Duh, M. (2003): Family enterprises as an important factor of economic development: the case of Slovenia. Journal of Enterprising Culture, 11/2, Duh, M. (2008): Overview of Family Business Relevant Issues: Country Fiche Slovenia Project conducted on behalf of European Commission in the Framework of the study Overview of Famiyl Business Relevant Issues. Maribor: Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru. Duh, M., Tominc, P. (2005): Pomen, značilnosti in prihodnost družinskih podjetij (Importance, characteristics and future of family enterprises. V: Rebernik, M., Tominc, P., Duh, M., Krošlin, T., Radonjič, G. (2005): Slovenski podjetniški observatorij 2004, 2. del. Maribor: Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru, Duh, M., Tominc, P. (2006): Primerjalna analiza družinskih in nedružinskih podjetij v Sloveniji. V: Rebernik, M., Tominc, P., Duh, M., Rus, M., Pušnik, K., Krošlin, T., Bradač, B., Monik, D. (2006): Slovenski podjetniški observatorij Maribor: Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru, Duh, M., Tominc, P. (2007): Družinska podjetja v zgodnjih fazah podjetniškega procesa. V: Rebernik, M., Krošlin, T. (ed.): Podobe slovenskega podjetništva v letu Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru, Duh, M., Tominc, P., Rebernik, M. (2007a): Do growth aspirations go hand in hand with succession solutions in family businesses?. V: Proceedings of the 4th ASGE International Entrepreneurship Research Exchange. Australian Graduate School of Entrepreneurship, Melbourne, Graduate School of Business, Brisbane, Australia, Duh, M., Tominc, P., Rebernik, M. (2007b): Succession issues within family enterprises in Slovenia. Društvena istraživanja, 16/4/5, During, W. E. in Oakey, R. (1998): High Technology Small Firms: Entrepreneurial Activity and the Cooperation Process. V: Willem, E. During in Oakey, R. (Eds.), New Technology-Based Firms in the 1990 s, Volume IV, London: Paul Chapman Publishing. Durnev, A, Morck, R. Yeung, B. (2004): Value-Enhancing Capital Budgeting and Firm-Specific Stock Return Variation. Journal of Finance, 59, Dyer, W.G. Jr. (2006): Examining the Family Effect on Firm Performance. Family Business Review, 19/4, Dyer, W.G. Jr., Panicheva Mortensen, S. (2005): Entrepreneurship and Family Business in a Hostile Environment: The Case of Lithuania. Family Business Review, 18/3,

151 Literatura EC European Commision (2004): Innovation in Europe. Results for the EU, Iceland and Norway. Data [online]. European Communities, Eurostat. Dosegljivo na: [ eurostat/] [ ]. Elmuti, D., Kathawala, Y. (2000): The effects of global outsourcing strategies on participants attitudes and organizational effectiveness. International Journal of Manpower, 21/2, Espino-Rodrıǵuez, T.F., Padrón-Robaina V. (2004): Outsourcing and its impact on operational objectives and performance: a study of hotels in the Canary Islands. International Journal of Hospitality Management, 23/3, Espino-Rodrıǵuez, T.F., Padrón-Robaina V. (2005): A resource-based view of outsourcing and its implications for organizational performance in the hotel sector. Tourism Management, 26/5, Evans, D.S. (1987): Tests of Alternative Theories of Firm Growth. Journal of Political Economy, August, 95/4, Fan, Y. (2000): Strategic outsourcing: evidence from British companies. Marketing Intelligence & Planning, 18/4, Feldman, M. Audretsch, D. (1999): Innovation in Cities: Science-Based Diversity, Specialization and Localized Competition. European Economic Review, 43, Ferligoj, A. (1989): Razvrščanje v skupine: teorija in uporaba v družboslovju. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut. Final report of the expert group on the transfer of SMEs, European Comission, May Fink, J. Fink, K. Grullon, G., Weston, J. (2005): IPO Vintage and the Rise of Idiosyncratic Risk. Paper Presented at the Seventh Annual Texas Finance Festival. Fitzgerald, G., Willcocks, L. (1994): Relationships in Outsourcing: Contracts and Partnerships. In: Proceedings of the Second European Conference in Information Systems, May, Breukelen: Nijenrode University Press. Fogel, G., Zapalska, A. (2001): A Comparison of Small and Medium-sized Enterprise Development in Central and Eastern Europe. Comparative Economic Studies, 43/3, Fölster, S. (2000): Do Entrepreneurs Create Jobs? Small Business Economics, 14, Ford, D. et al. (2002): Managing Networks. 18th IMP-conference in Perth, Australia [online]. Dostopno na: [ [ ]. Franceschini, F., Galetto, M., Pignatelli, A., Varetto, M. (2003): Outsourcing: guidelines for a structured approach. Benchmarking: An International Journal, 10/3, Freeman, R.B. (2006): Investing in the Best and Brightest: Increased Fellowship Support for American Scientists and Engineers. Hamilton Project Disccussion Paper. The Brookings Institution, December. Fritsch, M., Mueller, P. (2006): The Effect of New Business Formation on Regional Development over Time: The Case of Germany. Discussion Papers on Entrepreneurship, Growth and Public Policy , Max Planck Institute of Economics, Group for Entrepreneurship, Growth and Public Policy. Dostopno na: Fujita, M. Thisse, J.-F. (2002): Economics of Agglomeration. Cambridge, Ma: MIT Press. Galetić, L. (2002): Characteristics of Family Firms Management in Croatia. MER Journal for Management and Development, 4/1, Garcia-Cabrera, A. M. & Garcia-Soto, G. (2008): Cultural differences and entrepreneurial behaviour: an intra-country cross-cultural analysis in Cape Verde. Entrepreneurship & regional Development, , str Garofoli, G. (1994): New Firm Formation and Regional Development. Regional Studies, 28/4, Gellrich, T., Gewald, H. (2005): Sourcing, Risk and the Financial Market. In: Proceedings of the Thirteenth European Conference on Information Systems, Regensburg. Gersick, K.E., Davis, J.A., McCollom Hampton, M., Lansberg, I. (1997): Generation to Generation: Life Cycles of the Family Business. Boston, NY: Harvard Business School Press. Glaeser, E., Kallal, H., Scheinkman, J. Shleifer, A. (1992): Growth of Cities. Journal of Political Economy, 100, Glas, M. (2003): Družinska podjetja v Sloveniji: kaj vemo o njih?. V: Proceedings of the 5th International Conference Challenges and Opportunities of EU Enlargement for SMEs in CEI Countries, Piran, Slovenia, Glas, M., Čoh, M., Višnar, A. Vadnjal, J. (2005): Transgenerational views on the success and the future development of family firms. V: Sustaining the entrepreneurial spirit over time: implications for your 149

152 Različnost kot podjetniška priložnost companies, family business and established companies. 35th EISB Conference, Barcelona, September 12-14, Dostopno: Glas, M., Drnovšek, M. (1999): Slovenia: Slovenian Women as Emerging Entrepreneurs. Paper presented at the Conference Women s Entrepreneurship: East-West Co-operation, Brijuni, October Glas, M., Drnovšek, M. (2000): Small Business in Slovenia: Expectations and Accomplishments. Working Paper No Univerza v Ljubljani. Glas, M., Herle, J., Lovšin Kozina, F., Vadnjal, J. (2006): The state of family firm management in Slovenia. 2nd Workshop on Family Firm Management Research, EIASM, Nice, 1-2 June Glas, M., Vadnjal, J. (2004): Growth Orientation and Success of Family and Non-Family Businesses in Slovenia. V: Proceedings of the 6th International Conference Entrepreneurship The Best Answer to the Future, Portorož, Slovenia, Glas, M., Vadnjal, J. (2005): Transition of businesses into the next generation in Slovenia. International project on the transfer of family firms INTERREG IIIC. Ljubljana: Center za razvoj podjetništva, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Glas, M., Vadnjal, J., Čoh, M. (2004): Family businesses in Slovenia how do they differ from the EU?. V: Proceedings of the International Conference An Enterprise Odyssey: Building Competitive Advantage [Compact disc ed.], Graduate School of Economics and Business, University of Zagreb, Zagreb. Groen, A. J. (2005): Knowledge intensive entrepreneurship in networks: towards a multi-level/multi dimensional approach. Journal of Enterprising Culture, 13(1), Guesnier, B. (1994): Regional Variation in New Firm Formation. Regional Studies, 28/4, Gujarati, D. (2004): Basic Econometrics. Fourth Edition. Boston: McGraw-Hill. Gulati, R. (1998): Alliances and Networks. Strategic Management Journal, 19, Harada, N. (2007): Which Firms Exit and Why? An Analysis of Small Firm Exits in Japan. Small Business Economics, 29, Harland, C., Knight, L., Lamming, R., Walker, H. (2005): Outsourcing: assessing the risks and benefits for organizations, sectors and nations. International Journal of Operations & Production Management, 25/9, Harris, A., Giunipero, L.C. (1998): Impact of organizational and contract flexibility on outsourcing contracts. Industrial Marketing Management, 27/5, Henderson, V., Thisse, J.-F. (eds.) (2004): Handbooks of Regional and Urban Economics. Amsterdam: Elsevier. Hendry C., Arthur M.B., Jones A.M. (1995): Strategy through People: Adaptation and learning in the small-medium enterprise. London: Routledge. Highfield, R., Smiley, R. (1987): New Business Starts and Economic Activity: An Empirical Investigation. International Journal of Industrial Organization, 5, Hill, J., McGowan, P. in Drummond, P. (1999): The development and application of a qualitative approach to researching the marketing networks of small firm entrepreneurs. Qualitative Market Research: An International Journal, 2(2), Hirsch, R.D., Fülöp, G. (1997): Women Entrepreneurs in Family Business: The Hungarian Case. Family Business Review, 10/3, Holmes, T.J., Schmitz, J.A. (1995): On the Turnover of Business Firms and Business Managers. Journal Of Political Economy, October, 103/5, Holtz-Eakin, D., Kao, C. (2003): Entrepreneurship And Economic Growth: The Proof Is In The Productivity. Syracuse: Syracuse University Hulshoff, H. (2001). Family Business in the Dutch SME sector. Definitions and characteristics. Strategic Study. Zoetermeer: EIM. Dosegljivo: IFERA (2003): Family Business Dominate. Family Business Review, 16/4, Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij (2005): Global Entrepreneurship Monitor Slovenia 2004 [SPSS database]. Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij (2006): Global Entrepreneurship Monitor Slovenia 2005 [SPSS database]. 150

153 Literatura Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij (2007): Global Entrepreneurship Monitor Slovenia 2006 [SPSS database]. Ireland, R. D., Hitt, M. A., Camp, M. in Sexton, D. L. (2001): Integrating Entrepreneurship and Strategic Management Actions to Create Wealth. Academy of Management Executive, 15(1), Ivanchevich, J. M. in Matteson, M. T. (1993): Organizational Behavior and Management. 3 ed. Irwin: Homewood, IL. Jaklič, M Internationalization Strategies, Networking and Functional Discretion. Competition & Change 3 (4), Jarillo, J. C. (1990): Comments on Transaction costs and networks. Strategic Management Journal, 11, Jarillo, J. C. (1993): Strategic Networks. Creating the borderless organization. Oxford: Butterworth- Heinemann Ltd. Jennings, D. (2002): Strategic sourcing: benefits, problems and a contextual model. Management Decision, 40/1, Johannisson, B. (1996): The Dynamics of Entrepreneurial Networks. V: Frontiers of Entrepreneurship Research. Uredniki - Reynolds P. et al. Babson Park (Massachusetts): Center for Entrepreneurial Studies, Johannisson, B. (2000): Networking and entrepreneurial growth. V: Handbook of Entrepreneurship, urednika - D. Sexton in H. Landström. London: Blackwell, Johnson, P., Parker, S. (1996): Spatial Variations in the Determinants and Effects of Firm Births and Deaths. Regional Studies, 30/7, Jovanovic, B., Rosseau, P.L. (2005): General Purposes Technologies. In: Aghion, P., Durlauf, S. (eds.): Handbook of Economic Growth. Amsterdam: Elsevier. Kadocsa, G. (2003): Lage der Familienunternehmen in Ungarn. MER Journal for Management and Development, 5/1, Kadocsa, G., Sütő, L. (2004): Wettbewerbsfähigkeit der Familienunternehmen in Ungarn. Paper presented at the 2nd International Conference on Management, Enterprise and Benchmarking, Budapest, Hungary, June Kalton, G. in Vehovar, V. (2001): Vzorčenje v anketah. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kaplan, T.E., George G., Rimler, G.W. (2000): University-sponsored Family Business Programs: Program Characteristics, Perceived Quality and Member Satisfaction. Entrepreneurship Theory and Practice, Spring, Katz, J. A. In Williams, P. M. (1997): Gender, self-employment and weaktie networking through formal organizations. Entrepreneurship and Regional Development, 9 (3), Kelly, L.M., Athanassiou, N., Crittenden, W.F. (2000): Founder Centarlity and Strategic Behavior in the Family-Owned Firm. Entrepreneurship Theory and Practice, 25/2, Kets de Vries, M. (1993): The Dynamics of Family Controlled Firms: The Good and the Bad News. Organizational Dynamics, 21, Klein, S. (2000): Family Businesses in Germany: Significance and Structure. Family Business Review, 13/3, Klein, S.B., Blondel, C. (2002): Ownership structure of the 250 largest listed companies in Germany. INSEAD working paper (2002/123/IIFE). Kovač, J. (1999a): Mrežne organizacije. V: Sodobne oblike in pristopi pri organiziranju podjetij in drugih organizacij. Urednik - J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, Kovač, J. (1999b): Organizacijske strukture v kompleksnem in dinamičnem okolju. V: Sodobna razlaga organizacije. Urednika - B. Kavčič in J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, Kovač, J Mrežne organizacije. V: Management in Evropska unija. 21. znanstvena konferenca o razvoju organizacijskih ved, Portorož, marec Urednik - G. Vukovič. Kranj: Moderna organizacija, Krebs, V. (2006): Managing the Connected Organization. [online]. Dostopno na: [ [ ]. Kriss, C.J. (1996): Appeal of outsourcing grows as competition intensifies. Best s Review, 97/5, Lacity, M. C. (2002): Lessons in Global Information Technology. Computer, August, Lankford, W.M., Parsa, F. (1999): Outsourcing: a primer. Management Decision, 37/4,

154 Različnost kot podjetniška priložnost Linehan, M. (2001): Networking for female managers career development. Empirical evidence. Journal of Management Development, 20 (10), Lipnack, J. in Stamps J. (1994): The age of the network: organizing principles for the 21st century. New York: John Wiley and Sons. Loveman, G., Sengenberger, W. (1999): The Re-Emergence of Small Scale Production: An International Comparison. Small Business Economics, 3/1-37. Lovšin Kozina, F. (2006): Kritične točke uspešnega medgeneracijskega prehoda v slovenskih družinskih podjetjih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Lundvall, B-L. (1992): National Systems of Innovation: Towards a Theory of Innovation and Interactive Learning. London: Pinter Publishers. Lussier, N., Sonfield, M.C. (2006): The Effect of Family Business Size as Firms Grow: a USA-France Comparison. Journal of Small Business and Enterprise Development, 13/3, McCann, G., DeMoss, M., Dascher, P., Barnett, S. (2003): Educational Needs of Family Businesses: Perceptions of University Directors. Family Business Review, 16/4, McMillan, J., Woodruff, C. (2002): The Central Role of Entrepreneurs in Transition Economies. Journal of Economic Perspective, 16/3, Mitchell, R. K., Smith, B., Sewright, K. W. & Morse, E. A. (2000): Cross-cultural cognitions and the venture creation decision. Academy of management Journal, 43, str Mohapatra, S., Rozelle, S. & Goodhue, R. (2007): The rise of self employment in rural China: development or distress? World Development, 35, str Mol, M.J. (2007): Outsourcing: Design, Process and Performance. Cambridge: Cambridge University Press. Morck, R., Yeung, B. (2004): Family Control and the Rent-Seeking Society. Entrepreneurship Theory and Practice, 28/4, Morris, M.H., Williams, R.O., Allen, J.A., Avila, R.A. (1997): Correlates of success in family business transitions. Journal of Business Venturing, 12/5, Moschuris, S.J., Kondylis, M.N. (2006): Outsourcing in public hospitals: a Greek perspective. Journal of Health, Organisation and Management, 20/1, Munih, S. Š. (2003): Medorganizacijske in medpodjetniške mreže pregled in smernice za nadaljnje raziskave. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Murphy, K. Schleifer, A, Vishny, R. (1991): The Allocation of Talent: The Implications For Growth. Quarterly Journal of Economics, 56, Neubauer, F., Lank, A. G. (1998): The Family Business: Its Governance for Sustainability. London : Macmillan Press. Oh, W., Gallivan, M.J. (2004): An Empirical Assessment of Transaction Risks of IT Outsourcing. In: Arrangements: An Event Study Proceedings of the 37th Annual Hawaii International Conference on System Sciences (HICSS'04), Track 8. Ostgaard, T. in Birley, S. (1996): New venture growth and personal networks. Journal of Business Research, 36(1), Pastor, L, Veronesi, P. (2005): Technological Revolutions and Stock Prices, Mimeo, University Of Chicago. Penrose, E. (1959): The Theory of the Growth of the Firm. Oxford: Oxford University Press. Peters, M. P., Brush, C. G. (1996): Market information scanning activities and growth in new ventures: A comparison of service and manufacturing businesses. Journal of Business Research, 36(1), Piore, M., Sabel, C. (1984): The Second Industrial Divide: Possibilities for Prosperity. New York: Basic Books. Pistrui, D., Welsh, H.P., Roberts, J.S. (1997): The (Re)-Emergence of Family Businesses in the Transforming Soviet Block: Family Contributions to Entrepreneurship Development in Romania. Family Business Review, 10/3, Pistrui, D., Welsh, H.P., Wintermantel, O., Liao, J., Pohl, H.J. (2000): Entrepreneurial Orientation and Family Forces in the New Germany: Similarities and Differences between East and West German Entrepreneurs. Family Business Review, 13/3, Poutziouris, P., O Sullivan, K., Nicolescu, L. (1997): The (Re)-Generation of Family-Business Entrepreneurship in the Balkans. Family Business Review, 10/3, Quinn, J.B. (2000): Outsourcing innovation: the new engine of growth. Sloan Management Review, 41/4,

155 Literatura Rebernik et al. (2003): GEM Slovenia 2002: Kako podjetna je Slovenija. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, IPMMP. Rebernik et al. (2004a): Slovenski podjetniški observatorij Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, IPMMP. Rebernik M., Tominc, P. in Pušnik, K. (2005): GEM Slovenija 2004: Podjetništvo na prehodu. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, IPMMP. Rebernik, M., Močnik, D., Rus, M., Dajčman, S. (2004): Slovenski podjetniški observatorij del. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru. Rebernik, M., Tominc, P. & Pušnik, K. (2007): Počasne spremembe podjetniške stvarnosti: Global Entrepreneurship Monitor Slovenija Maribor: Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij. Rebernik, M., Tominc, P. in Pušnik, K. (2008): GEM Slovenija 2007: Premalo razvojno usmerjenih podjetij. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, IPMMP. Rebernik, M., Tominc, P. in Širec Rantaša, K. (2004b): Razvojne ambicije malih podjetij v Sloveniji. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, IPMMP. Reynolds, P. (1999): Creative Destruction. In. Acs, Z, Carlsson, B., Karlsson, C. (eds.): Entrepreneurship, Small & Medium-Sized Enterprises and the Macroeconomy. Cambridge: Cambridge University Press. Reynolds, P., Bygrave, W., Autio, E., Cox, L. in Hay, M. (2002): Global Entrepreneurship Monitor, 2002 Executive Report, Babson College, London Business School, E.M. Kauffman Foundation. Reynolds, P., Storey, D, Westhead, P. (1994): Cross-National Comparisons of the Variation in New Firm Formation rates. Regional Studies, 28, Richter, F. J. (2000): Strategic Networks. International Business Press. New York. Roblek, V. (2007): Strategija za vzpostavitev in vodenje managersko-podjetniške mreže. Management 2 (3), Rothwell, R., Zegveld, W. (1982): Innovation and the Small and Medium Sized Firm. London: Printer Publishers. Rus, M., Rebernik, M. (2007): Slovenska podjetja v letu V: Rebernik, M., Krošlin, T. (ed.): Podobe slovenskega podjetništva v letu Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru, Ruzzier, M in Konečnik, M. (2007): Internacionalizacija malih in srednjih podjetij: integrativni konceptualni model. Organizacija 40 (1). Ruzzier, M. (2004): The internationalization of small and medium enterprises: The influence of the entrepreneur's human and social capital on the degree of internationalization. Doktorska disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Safin, K. (2002): Die Zukunft polnisher Familienunternehmen. MER Journal for Management and Development, 4/1, Schmitz, J. (1989): Imitation, Entrepreneurship, and Long-Run Growth. Journal of Political Economy, 97, Schniederjans, M.J., Zuckweiler, K. (2004): A quantitative approach to the outsourcing-insourcing decision in an international context. Management Decision, 42/8, Schumpeter, J. (1911/34): The Theory of Economic Development. Cambridge, Mass: Harvard University Press. Seuring, S. (2003): Outsourcing into service factories: an exploratory analysis of facility operators in the German chemical industry. International Journal of Operations & Production Management, 23/10, Sharma, P. (2002): Stakeholder mapping technique: Toward the development of a family firm typology. Paper presented at the Academy of Management meetings. Denver, CO. Sharma, P. (2004): An Overview of the Field of Family Business Studies: Current Status and Directions for the Future. Family Business Review, 17/1, Sharma, P., Chrisman, J. J., Pablo, A. L., Chua, J. H. (2001): Determinants of Initial Satisfaction with the Succession Process in Family Firms: A Conceptual Model. Entrepreneurship Theory and Practice, 25/3, Sharma, P., Chrisman, J.J., Chua, J.H. (2003): Succession Planning as Planned Behavior: Some Empirical Results. Family Business Review, 16/1,

156 Različnost kot podjetniška priložnost Sirmon, D.G., Hitt, M.A. (2003): Managing Resources: Linking Unique Resources, Management, and Wealth Creation in Family Firms. Entrepreneurship Theory and Practice, 27/4, Slovenske regije v številkah 2007 (2007). Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Solymossy, E. (1998): Entrepreneurial Dimensions: The Relationaship of Individual, Venture, and Environmental Factors to Success. Doktorska disertacija. Department of Marketing and Policy, Weatherhead School of Management, Case Western Reserve University. Sonfield, M.C., Lussier, R.N. (2004): First-, Second-, and Third-Generation Family Firms: A Comparison. Family Business Review, 17/3, Sonfield, M.C., Lussier, R.N., Pfeifer, S., Manikutty, S. (2005): A Cross-national Investigation of Firstgeneration, Second-generation, and Third-generation Family Businesses: A Four Country ANOVA Comparison. Journal of Small Business Strategy, 16/1, Standke, L. J. in Stell, C. (2000): Network Connections. Legal Assitant Today. May/Jun 2000, 17 (5), Statistični letopis (2007). Poslovni subjekti. Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno: stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=3&leto=2007&jezik=si Statistični letopis Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije (2006): Statistične informacije št. 13/2006. Najdeno 3. marca 2008 na spletnem naslovu Statistični urad Republike Slovenije (2007): Statistični letopis Republike Slovenije Najdeno 3. marca 2008 na spletnem naslovu Statistični urad Republike Slovenije (2008): Statistični letopis Republike Slovenije Najdeno 3. marca 2008 na spletnem naslovu Storey, D. (1994): Understanding the Small Business Sector. London: Routledge. Storey, D., Mueller, P. (2006): The Effects of New Firm Formation on Regional Development over Time: The Case of Great Britain. Scales Research Reports H200618, EIM Business and Policy Research. Dostopno na: Suhomlinova, O. (1999). Organization Theory, Networks Theory. Študijsko gradivo. The University of Nottingham Business School. SURS. (2005): Povpraševanje po storitvah, prva statistična objava, dostopno online: Sutaria, V., Hicks, D.A. (2004): New Firm Formation: Dynamics and Determinants. The Annals of Regional Science, 38, Tajnikar, M. (2000): Tvegano poslovodenje: knjiga o gazelah in rastočih poslih. 2. izdaja. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. Thompson, J. L. (1999): The world of the entrepreneur a new perspective. Journal of Workplace Learning: Employee Counselling Today, 11 (6), Transfer of businesses continuity through a new beginning. Final report of the MAP 2002 project, European Comission, Avgust Vadnjal, J. (1996): Družinsko podjetništvo. Magistrsko delo.ljubljana: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Vadnjal, J. (2005): Razvojna naravnanost družinskih podjetij v Sloveniji. Doktorska diseratcija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Vadnjal, J. (2006): Innovativeness and inter-generational entrepreneurship in family businesses. V: Cooperation between the economic, academic and governmental spheres mechanisms and levers: proceedings of the 26th Conference on Entrepreneurship and Innovation Maribor, 30th 31st March Dostopno: Vadnjal, J., Glas, M. (2003): Financing of Family and Non-family Enterprises: Is it Really Different?. V: Proceedings of the 5th International Conference Challenges and Opportunities of EU Enlargement for SMEs in CEI Countries, Piran, Slovenia, Valkokari, K. in Helander, N. (2007): Knowledge management in different types of strategic SME networks. Management Research News, 30(8), Van Laarhoven P., Berglund, M., Peters, M. (2000): Third-party logistics in Europe: five years later. International Journal of Physical Distribution & Logistics Management, 30/5, van Stel, A., Suddle, K. (2005): The Impact of New Firm Formation on Regional Development in the Netherlands. Scales Research Reports H200503, EIM Business and Policy Research. Dostopno na: ideas.repec.org/p/eim/papers/h html 154

157 Literatura van Stel, A., Thurik, R., Wennekers, S., Carree, M. (2007): The relationship between economic development and business ownership revisited. Scales Research Reports H200705, EIM Business and Policy Research. Dostopno na: Vining, A., Globerman, S. (1999): A conceptual framework for understanding the outsourcing decision. European Management Journal, 17/ 6, Waltz, U. (1996): Transport Costs, Intermediate Goods, and Localized Growth. Regional Science and Urban Economics, 26, Westehead, P., Cowling, M. (1997): Performance contrasts between family and non-family unquoted companies in the UK. International Journal of Entrepreneurial Behaviour & Reserach, 3/1, 30. Westhead, P., Cowling, M. (1998): Family Firm Research: The Need for a Methodological Rethink. Entrepreneurship Theory and Practice, 23/1, Westhead, P., Howorth, C. (2006): Ownership and Management Issues Associated With Family Firm Performance and Company Objectives. Family Business Review, 19/4, Wikipedia (2008): Statistične regije Slovenije. Najdeno 11. januarja 2008 na spletnem naslovu sl.wikipedia.org/wiki/statisti%c4%8dne_regije_slovenije Willcocks, L., Fitzgerald, G., Feeny, D. (1995): Outsourcing IT: The strategic implications. Long Range Planning, 28/5, Willcocks, L.P., Lacity, M.C. (1999): IT outsourcing in insurance services: risk, creative contracting and business advantage. Information Systems Journal, 9/3, Williamson, O.E. (1985). The Economic Institutions of Capitalism. New York: Free Press. Witt, P. (2004): Entrepreneurs networks and the success of start-ups. Entrepreneurship & Regional Development: An International Journal, 16(5), Wooldridge, A. (2006): The Battle for Brainpower. The Economist, October 7. Wyrwicka, M.K. (2003), Nachfolgeprobleme von Familienunternehmen in Polen. MER Journal for Management and Development, 5/1, Yang, M., Liao, C., Liu, S. (2007): Applying internet-based information systems to facilitate business alliance activities. Industrial Management & Data Systems, 107/1, Young, P.C., Hood, J. (2003): Risk and the Outsourcing of Risk Management Services: The Case of Claims Management. Public Budgeting & Finance, 23/3, Zabunov, G. (2003), Traditional Bulgarian Values and Family Business in Bulgaria. MER Journal for Management and Development, 5/1, Zhang, Q., Cao, M. (2002): Business process reengineering for flexibility and innovation in manufacturing. Industrial Management & Data Systems, 102/3, Zimmerer, T. W., Scarborough, N. M. (2005): Essentials of entrepreneurship and small business management. Person Education, Prentice Hall, New Jersey. 155

158

159 Avtorji Barbara Bradač Barbara Bradač je asistentka za ekonomiko podjetja in podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Dodatno se je izobraževala na European Institute for Advanced Studies in Management, Belgija. Kot raziskovalka Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij sodeluje v več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih. Je članica raziskovalnega tima Slovenski podjetniški observatorij, vključena pa je tudi v raziskovalni program Podjetništvo za inovativno družbo. Kot članica organizacijskega odbora sodeluje pri pripravi mednarodnih konferenc STIQE in PODIM. 157

160 Katja Crnogaj Katja Crnogaj, mag. se je rodila 21. oktobra 1983 v Celju. Leta 2006 je z odliko diplomirala in leta 2008 magistrirala na Ekonomsko-poslovni fakulteti. V času rednega izobraževanja si je poslovne izkušnje pridobivala s priložnostnim delom v gospodarstvu. Od marca leta 2008 kot raziskovalka sodeluje z Inštitutom za podjetništvo in management malih podjetij na Ekonomsko-poslovni fakulteti, kjer je vključena v domače in mednarodne raziskovalne projekte. Svoje izobraževanje nadaljuje na doktorskem študiju. Mojca Duh Dr. Mojca Duh je docentka za politiko podjetja, strateški management in planiranje na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Je tudi predstojnica Katedre za strateški management in politiko podjetja in predstojnica študijske usmeritve Strateški in projektni management na podiplomskem Bolonjskem študijskem programu na tej fakulteti. V magistrski in doktorski raziskavi je proučevala razvojne posebnosti in posebnosti razvojnega managementa družinskega podjetja, o čemer je objavila več znanstvenih člankov, razprav in knjigo z naslovom»družinsko podjetje: Razvoj in razvojni management«. S prispevki je sodelovala na številnih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah, je avtorica oz. soavtorica poglavij v znanstvenih monografijah ter znanstvenih in strokovnih člankov. Vključena je v raziskovalno skupino Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. 158

161 Avtorji Dijana Močnik Dr. Dijana Močnik je docentka na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru, kjer poučuje predmete: Ekonomija, Ekonomija in management, Ekonomija medijev, Podjetništvo, Poslovna politika in strateški management in Storitveni management. Doktorirala je leta 1998 na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Pred začetkom akademske kariere leta 1993 je delala osem let v gospodarstvu, najprej eno leto v proizvodnem podjetju na področju raziskave trga in analize poslovanja. Zatem šest let v razvojno-raziskovalnem podjetju, kjer je delala na različnih raziskovalno-razvojnih projektih ter bila ocenjevalec podjetij, eno leto v revizijskem podjetju kot ocenjevalka podjetij. Na Ekonomsko-poslovni fakulteti je bila zaposlena osem let, najprej kot asistentka, nato kot višja predavateljica. Od leta 2001 je zaposlena na FERI. Napisala je štiri učbenike: Poslovno odločanje študijsko gradivo (odločanje s pomočjo regresijske analize), Management malih podjetij, Ekonomija medijev in Strateški management. Rok Podgornik Rok Podgornik je asistent za področji kvantitativnih ekonomskih analiz in marketinga na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Predavalske izkušnje je pridobil predvsem z večletnim vodenjem vaj pri predmetih Operacijske raziskave I in Operacijske raziskave II. Diplomiral je na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in za diplomsko nalogo prejel Perlachovo nagrado Univerze v Mariboru za najboljše raziskovalno delo s področja družboslovja. Od leta 2002 je zaposlen v podjetju Henkel Slovenija d.o.o., kjer je večino časa deloval v oddelku marketinga, danes pa opravlja naloge vodje oddelka Category managementa za področje nekdanje Jugoslavije in vodje ključnih kupcev v Sloveniji. Vzporedno zaključuje s podiplomskim študijem statistike na Univerzi v Ljubljani, kjer v svoji magistrski nalogi raziskuje regionalno zgodnjo podjetniško aktivnost v Sloveniji na podlagi raziskave Global Entrepreneurship Monitor. 159

162 Miroslav Rebernik Dr. Miroslav Rebernik je redni profesor za ekonomiko podjetja in za podjetništvo. Bil je gostujoči profesor na Portland State University ter dobitnik Fulbrightove raziskovalne štipendije na Babson College. Sodeloval je na več kot 60 domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah, je avtor več knjig in poglavij v številnih monografijah, ki so izšle doma in v tujini, vodil je številne domače in mednarodne konference ter uredil njihove zbornike. Je vodja programskega odbora Mednarodne konference o podjetništvu in inoviranju PODIM ( predsednik sveta univerzitetnega inkubatorja Tovarna podjemov ( član ekspertne komisije Evropske komisije za SME Policy Relevant Research, član znanstvenega sveta za družboslovje pri ARRS, Country Vice president za Slovenijo pri European Council for Small Business ter predsednik strokovne komisije za izbor»slovenski start-up leta 2008«. Sodeluje v uredniških in recenzijskih odborih revij Naše gospodarstvo, Business & Economics Review, Journal of Small Business Management ter International Journal of Opportunity, Growth and Value Creation. Je vodja raziskovalnega programa Podjetništvo za inovativno družbo in vodja raziskovalnega tima Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. Matej Rus Mag. Matej Rus je visokošolski predavatelj za podjetništvo. Poleg svoje pedagoške in razisko valne kariere na EPF, ki jo je pričel v letu 1996, je svoje aktivnosti močno usmeril v svetovalno aktivnost v podjetniški praksi. V okviru svojega dela je prepoznal priložnost za vzpostavitev univerzitetnega inkubatorja, ki je na razvitih univerzah po svetu eden ključnih elementov podpornega okolja za podjetništvo in mehanizem za prenos novosti iz raziskovalnih inštitutov. Kot socialni podjetnik in direktor Tovarne podjemov se je leta 2001 lotil uresničevanja začrtane vizije vzpostavitve danes zelo uspešno delujočega podjetniškega inkubatorja Univerze v Mariboru. Uspešna podjetniška pot ter raziskovalne in svetovalne izkušnje prenaša v pedagoško delo in na ta način prispeva k dvigu uporabne vrednosti med študijem pridobljenih znanj. Med drugim je tudi organizacijski vodja mednarodne konference Podim, nosilni avtor priročnika in orodja za poslovno načrtovanje ter član sveta vlade RS za konkurenčnost. 160

163 Avtorji Karin Širec Doc. dr. Karin Širec se je rodila 17. junija leta 1972 v Mariboru. Leta 1995 je diplomirala na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 1999 tudi magistrirala. Po končanem študiju se je kot mlajša svetovalka zaposlila v podjetju Finea Consulting d.o.o. Od leta 1996 je zaposlena na Ekonomsko-poslovni fakulteti, najprej kot stažistka asistentka, nato kot asistentka in danes kot docentka za področje Ekonomike podjetja in Podjetništvo. Kot članica raziskovalne skupina Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij sodeluje pri dveh longitudinalnih raziskavah s področja podjetništva, in sicer Slovenskem podjetniškem observatoriju in Globalnem podjetniškem monitorju. Hkrati je tudi slovenska predstavnica mednarodne raziskovalne skupine za raziskovanja ženskega podjetništva DIANA. Sodelovala je na številnih domačih in tujih strokovnih in znanstvenih konferencah. Je avtorica šestih znanstvenih in petih strokovnih člankov, ki posegajo na raziskovalna področja ekonomike podjetja, podjetništva, teorije proizvodnih virov, podjetniških teorij in teorij, ki temeljijo na znanju. Polona Tominc Prof. dr. Polona Tominc je redna profesorica za področje kvantitativnih ekonomskih analiz na Ekonomsko poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, kjer med drugim predava statistične metode ter metodološki del podjetniških teorij. Sodelovala je na več kot 30 znanstvenih in strokovnih tujih in domačih konferencah, je avtorica ali soavtorica poglavij v tujih in domačih znanstvenih monografijah ter znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v uveljavljenih tujih in domačih revijah. Aktivno sodeluje v mednarodni mreži za preučevanje ženskega podjetništva DIANA. Sodeluje v raziskovalnem programu Podjetništvo za inovativno družbo in je članica raziskovalnega time Global Entrepreneurship Monitor Slovenija ter Slovenski podjetniški observatorij. 161