DELNICE V SLOVENSKEM FINANČNEM PROSTORU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DELNICE V SLOVENSKEM FINANČNEM PROSTORU Natalija Kramperšek Štore, junij 2006

2 2 PREDGOVOR Tema diplomske naloge je preučitev slovenskega trga kapitala z vidika borzništva in vrednostnih papirjev. Namen diplomskega dela je predstaviti bralcu alternative, ki jih ima, ko se odloča o finančnih naložbah. V prvem delu diplomske naloge so predstavljene osnovne značilnosti Slovenskega trga kapitala ter njene ključne institucije. Sledi preučitev vrednostni papirji z vidika prednosti in slabosti, ki jih ima posamezna oblika in iz vidika vrst vrednostnih papirjev, ki jih poznamo. V tem poglavju smo prišli do ugotovitev, da je varčevanje v delnicah najdonosnejša dolgoročna oblika finančnih naložb in da je bistvenega pomena, iz vidika tveganja delnic, pravilna strateška sestava finančnega premoženja. Opisane so tudi največje napake, ki jih investitorji navadno naredijo. Iz naslova diplomskega dela je razvidno, da je osrednja tema preučitev delnic v Slovenskem finančnem prostoru. V poglavju z naslovom delnice, smo preučili katera tveganja obstajajo ob nakupu delnic ter vrste analiz in kazalnikov, ki nam lahko pomagajo pri zmanjšanju le tega. Ugotovili smo, da je bistvenega pomena čim večja razpršitev premoženja in poznavanje informacij o podjetjih, katerih delnice bomo kupili, panogi, kamor to podjetje sodi ter nenazadnje tudi poznavanje gospodarskih, političnih in drugih razmer, kadar se odločamo za vlaganje v delnice v tujini. V veliko pomoč pri tem so nam lahko borzni posredniki. Preučili smo tudi uspešnost Ljubljanske borze in slovenskih delnic. Ugotovimo lahko, da je Ljubljanska borza postala organizacijsko in tehnološko razvita borza. Promet na Ljubljanski borzi vsako leto raste, tudi tržna kapitalizacija ima isti trend. Vse to je pokazatelj razvoja in uspešnosti trgovanja na Ljubljanski borzi. Problem je še vedno velika koncentracija prometa z desetimi največjimi slovenskimi delnicami in premajhna likvidnost ostalih delnic. Najuspešnejša Slovenska delnica je delnica Krke d.d.. Sledijo ji delnice Petrola d.d., Mercatorja d.d., Gorenja d.d. itd.. Zadnji del diplomske naloge pa je namenjen preučitvi naložb v tuje vrednostne papirje. Ugotovili smo, da je vlaganje v tujino zelo priporočljivo, vendar se je potrebno zavedati, da je s tem naša naložba podvržena dodatnim tveganjem. Smotrno je vlagati predvsem v razvite tuje finančne trge, saj s tem povečamo razpršitev naložbenega portfelja. Vlaganje v razvijajoče se trge je zelo tvegano, zato je bolje le to omejiti na majhen del našega strateškega finančnega naložbenega premoženja. Trgovanje z vrednostnimi papirji torej ni več takšna neznanka za Slovence, kot je bila pred nekaj leti. Ljudje so vedno bolj osveščeni o borzi, borznem trgovanju in vrednostnih papirjih, zato so tudi pripravljeni na drugačne alternative, ki se jim vsakodnevno ponujajo. Varčevanje v bankah je še vedno prevladujoča oblika varčevanja slovencev, vendar se vse več ljudi odloča tudi za druge oblike. Nova zakonodaja prinaša z obdavčevanjem obresti in z nizkimi obrestnimi merami spremembe na slovenskem trgu kapitala. Tudi visoki donosi nekaterih slovenskih delnic so dober motivator za vlaganje v delnice. Nenazadnje pa nam vzajemni skladi vsakodnevno obljubljajo visoke donose. Razlogov za vlaganje v delnice, je torej dovolj, potrebno se je le odločiti in k zadevi pravilno pristopiti.

3 3 KAZALO stran 1 UVOD 1.1 Opis problema, ki je predmet raziskave Namen, cilji in trditve diplomskega dela Predpostavke in omejitve raziskave Metode raziskovanja 5 2 SLOVENSKI TRG KAPITALA 2.1 Značilnosti slovenskega trga kapitala Ključne institucije na slovenskem trgu kapitala Ljubljanska borza vrednostnih papirjev Zgodovina Ljubljanske borze Organiziranost Ljubljanske borze Priprava Ljubljanske borze na uvedbo evra 13 3 VREDNOSTNI PAPIRJI 3.1 Zgodovina Zakonodaja Vrste vrednostnih papirjev Prednosti in slabosti nekaterih oblik vrednostnih papirjev Zakaj vlagati v vrednostne papirje Temeljne odločitve vlagateljev Največje napake investitorjev 21 4 DELNICE 4.1 Pojem in vrste Osnovni razlogi za vlaganje v delnice Analiza in izbira delnic Tveganje pri izbiri delnic Vrste analiz in kazalnikov Borzni posredniki Investicijski skladi Uspešnost Ljubljanske borze in slovenskih delnic Struktura in obseg prometa z vrednostnimi papirji Tržna kapitalizacija Slovenski borzni indeksi Najprometnejše in najuspešnejše delnice na Ljubljanski borzi 35 5 NALOŽBE V TUJE VREDNOSTNE PAPIRJE 5.1 Delitev svetovnega trga kapitala Razviti trgi Nerazviti trgi Prednosti in slabosti vlaganja v tuje delnice 39 SKLEP 40 POVZETEK 42

4 4 1 UVOD 1.1 Opis problema, ki je predmet raziskave Prehod Slovenije v tržni ekonomski sistem je prinesel za povprečnega državljana Republike Slovenije mnogo dobrih in slabih stvari, vsekakor pa vrsto sprememb na katere se moramo privaditi. V bivšem socialističnem sistemu je bila socialna varnost ljudi zagotovljena. Šolski, pokojninski, zdravstveni sistem je zagotavljal brezskrbno življenje ljudi. Po osamosvojitvi pa so se stvari začele korenito spreminjati. Država ne zagotavlja več socialne varnosti prebivalcev, to morajo storiti sami. Ljudje so torej postavljeni pred veliko dilemo kam vlagati svoje premoženje, da bodo na stara leta finančno preskrbljeni, da bodo lahko šolali svoje otroke itd.. V socialističnem sistemu so prebivalci bivše Jugoslavije svoje prihranke pretežno hranili v bankah in doma, nekaj jih je zaupalo prihranke tudi tujim bankam. Z razvojem slovenskega trga kapitala pa so se povečale tudi možnosti naložb le-teh. Investitorji lahko vlagajo v delnice, obveznice, pokojninske sklade, nepremičnine, življenjska zavarovanja itd.. Statistike kažejo, da kljub temu večina Slovencev še vedno denar hrani v bankah. Razlog za to je, poleg zakoreninjenih navad iz socializma, da Slovenci premalo poznamo delnice in borzno dogajanje, ter da smo zelo previdni pri naložbah. Posledica tega pa je nedonosnost prihrankov in dostikrat, zaradi inflacije in nizkih bančnih obrestnih mer, celo zmanjšanje le teh. Vse več Slovencev se bo torej moralo začeti spraševati kam in kako dolgoročno naložiti prihranke, da bodo le ti predstavljali varno in tudi donosno naložbo, ki jim bo zagotavljala ustrezno finančno varnost. S procesom lastninjenja družbenega premoženja je večina Slovencev na podlagi lastninskih certifikatov pridobila delnice, vendar je bil za mnoge ljudi to prvi in edini stik z njimi. Približno polovica ljudi, ki so pridobili delnice na ta način, jih je prodala. Kljub temu, da veliko ljudi poseduje delnice, pa je zelo malo tistih, ki načrtno in sistematično vlagajo v vrednostne papirje. Če si za zgled vzamemo anglosaške države lahko ugotovimo, da večji del prebivalcev plemeniti svoje prihranke v vrednostnih papirjih, pretežni del v delnicah. Tudi v Evropskih državah je opaziti občutno povečanje vlaganja v delnice. Toda ali so tudi delnice slovenskih podjetij dovolj varna in donosna naložba, ali bi bilo morda bolje vlagati v tuje vrednostne papirje, torej tiste, ki kotirajo na tujih borzah? 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen Namen diplomskega dela je predstaviti možnosti, kako oplemeniti prihranke. Poznavanje vrednostnih papirjev je vedno bolj pomembno, saj bi jih moral poznati sleherni državljan Slovenije. S tem bi se zagotovo povečalo tudi vlaganje v njih. Ljudje se namreč najbolj bojimo stvari, ki jih ne poznamo. Na podlagi ustreznih informacij pa lahko pridemo do popolnoma drugačnih zaključkov.

5 5 Cilji Cilj diplomskega dela je odgovoriti na vprašanje, zakaj in kako vlagati v delnice in s tem vzpodbuditi tudi domače varčevalce k tovrstni obliki dolgoročnih finančnih naložb. V diplomskem delu bomo opozorili na najpomembnejše postavke pri odločanju investitorjev. Preučili bomo prednosti in slabosti nekaterih oblik vrednostnih papirjev, temeljne odločitve ki jih morajo investitorji pred nakupom sprejeti in tudi napake, ki jih navadno naredijo. Preučili bomo tudi osnovne razloge za vlaganje v delnice, kako si pomagati pri izbiri delnic in si ogledali tudi uspešnost slovenskih delnice in Ljubljanske borze v preteklosti. Trditve Osnovna trditev diplomskega dela je, da so naložbe v delnice, ob ustrezni razpršitvi premoženja in ustrezni izbiri le teh, najdonosnejša dolgoročna finančna naložba. Slovenci bi se morali podučiti o delnicah in borzi, saj bi s tem zmanjšali nezaupanje v njih. Podatki iz tujine kažejo, da je dolgoročno delnica še vedno najdonosnejša oblika finančnih naložb. Tudi v Sloveniji lahko govorimo o večanju donosnosti delnic, kar kaže indeks SBI20, vendar je zaenkrat le ta bistveno manjša od donosnosti tujih delnic. Investitor bi se moral torej ozirati na vse strani. Svoje prihranke bi moral ustrezno razpršiti. Del prihrankov je dobro imeti v obliki naložb v finančne institucije (banke, hranilnice ), del pa je potrebno razpršiti v vrednostne papirje, predvsem delnice domačih in tujih podjetij. Z ustreznim sistematičnim pristopom pred nakupom delnic in ob dobri izbiri le-teh je tveganje minimalno, donosnost pa dosti večja od drugih oblik varčevanja. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Ker smo Slovenci postali vedno bolj odgovorni za svoje prihranke in svojo finančno prihodnost, vedno več ljudi razmišlja o različnih možnostih finančnih naložb. Cilj vsakega vlagatelja je dosegati čim večje donose ob čim manjšem tveganju. Tržni ekonomski sistem omogoča naložbe v različne oblike in različne lokacije. Investiramo lahko v slovenske ali tuje finančne naložbe, potrebno je le dobro poznavanje le teh. V diplomski nalogi se bomo omejili predvsem na delnice v slovenskem finančnem prostoru. 1.4 Metode raziskovanja Diplomska naloga bo makroekonomska raziskava v kateri bomo preučevali delnice v slovenskem finančnem prostoru. Pri raziskovanju bomo uporabili metodo deskripcije, komperativno metodo in explorativno raziskovanje. Osnova za raziskavo bodo primarni in sekundarni podatki. Na koncu diplomskega dela bomo podali končne ugotovitve.

6 6 2 SLOVENSKI TRG KAPITALA 2.1 Značilnosti slovenskega trga kapitala Slovenski trga kapitala je do danes doživel velike in pomembne spremembe. Rečemo lahko, da je bil razvoj dokaj uspešen. Osnovna značilnost slovenskega trga kapitala je nedvomno nastanek organiziranega trga kapitala. Le-ta je nastal predvsem na podlagi množičnega procesa lastninjenja.takrat je delnice pridobila večina slovenskih državljanov. Večina prebivalstva je na delnice gledala z nezaupanjem. Razlog za to je bil predvsem nepoznavanje delnic in delniškega poslovanja, ter vsekakor tudi nerazvit trg vrednostnih papirjev. Mnogo ljudi je delnice prodalo in denar varno naložilo na banko. Danes se investitorjem ponuja mnogo širši spekter možnosti nalaganja prihrankov, prav tako pa so se spremenila tudi pričakovanja le teh. Slovenci postajamo vedno bolj podobni evropskim varčevalcem. Zanje je značilno, da imajo največ privarčevanih sredstev sicer v bankah in v obliki življenjskih zavarovanj, vendar se zavedajo tudi pomembnosti vlaganja v sicer bolj tvegane, vendar tudi donosnejše oblike varčevanja, to je nalaganje v vrednostne papirje. Varčevalci so ob različnih reformah sprevideli, da bančna vloga ni ključna, zato so del sredstev prerazporedili v alternativne naložbe, ki prinašajo večje donose. Leta 2005 so bili donosi vzajemnih skladov krepko višji od donosov bančnih depozitov. GRAF 1: NAJBOLJ ZANIMIVE OBLIKE VARČEVANJA MED SLOVENSKIMI VARČEVALCI V LETU 2003 Najbolj zanimive oblike varčevanja v Sloveniji ne varčuje nič od navedenega dodatno pokojninsko zavarovanje investicijski skladi nakup zemljišč, kmetij, i.t.d rentno varčevanje nakup delnic nakup stanovanja/hiše življensko zavarovanje varčevanje v banki Vir: GfK Gral-Iteo 15,3% 12,1% 13% 16.8% 20,2% 21,3% 23,6% 25,1% Gral-Iteo 60,4% Raziskava kaže, da je nakup delnic, kot najbolj zanimivo obliko varčevanja v Sloveniji, navedlo kar 21,3% vprašanih. Zanimanje se povečuje z naraščanjem stopnje izobrazbe in dohodkom v gospodinjstvih. Raziskava iz leta 2003 kaže, da je najbolj zanimiva za ljudi z višjo, oz. visokošolsko izobrazbo, katerih prihodki gospodinjstva znašajo nad SIT (Oseli, Petra 2004,1).

7 7 Pomembna sprememba, ki naj bi še povečala vlaganja v vrednostne papirje in povečala trgovanje na trgu vrednostnih papirjev, pa je nova zakonodaja. Zakon o dohodnini je prinesel obdavčitev obresti od bančnih vlog in znižanje obdavčitve kapitalskih dobičkov ob prodaji iz prejšnjih 30 %, na 20%. Pri tem se je ukinil triletni rok od nakupa do prodaje delnic. Po prejšnjem zakonu, po preteku tega roka, kapitalski dobički niso bili obdavčeni. Nov zakon pa prinaša zmanjšanje stopnje dohodnine vsakih pet let imetništva kapitala za 5%. Tudi prihodnje novele zakona prinašajo spremembe na področju obdavčevanja obresti od depozitov. Le te naj bi narasle. Vloga banke se bo vse bolj odmikala od tradicionalnega zbiratelja denarja in prevzemala vlogo finančnega svetovalca. Na razvoj finančnega trga pa seveda močno vplivajo tudi makroekonomski dejavniki. Med njimi, na razvoj slovenskega finančnega trga, ugodno vplivata vedno večja stabilnost slovenskega gospodarstva, uspešnost in razvoj slovenskih podjetij in nizko deželno tveganje. Slovenski organizirani trg lahko razdelimo na borzni trg in prosti trg kapitala. Na borznem trgu se trguje z vrednostnimi papirji, za katere je bila uspešno opravljena prva javna prodaja v skladu z Zakonom o trgu z vrednostnimi papirji, oz. za katere je izdajatelj pridobil dovoljenje Agencije za trg z vrednostnimi papirji in jih je Odbor za sprejem sprejel v borzno kotacijo. Sem sodijo delnice, delnice investicijskih skladov, obveznice, investicijski kuponi, potrdila o lastništvu, ter pravice in nakupnimi boni. Prosti trg je tisti, na katerem se trguje z vrednostnimi papirji, za katere je bila uspešno opravljena prva javna prodaja v skladu z istim zakonom, oz. za katere je izdajatelj pridobil dovoljenje Agencije za trg z vrednostnimi papirji za organizirano trgovanje in niso bili sprejeti v borzno kotacijo. Sem pa sodijo: delnice, delnice investicijskih skladov, obveznice, potrdila o lastništvu, pravice in nakupni boni, kratkoročni vrednostni papirji in naložbeni certifikati. Na ljubljanski borzi lahko izbiramo med več kot 250 vrednostnimi papirji. Tržna kapitalizacija je na dan znašala ,62 mio SIT (Ljubljanska borza 2006, [online]) in se je od leta 2000 močno povečala. Takrat je znašala le okoli mio SIT. Močno je narasel tudi indeks SBI 20 (SBI), ki je leta 2000 znašal indeksnih točk, pa je dosegel celo indeksnih točk, kar nedvomno kaže na dober razvoj slovenskega trga kapitala. Vendar moramo kljub temu reči, da spada Ljubljanska borza med t.i. majhne borze.večina delnic je posledica privatizacije. Tudi zaradi pripojitev, združitev in prevzemov je družb, ki kotirajo na borzi vedno manj. Agencija je v letu 2004 izdala le 1 dovoljenje za prvo prodajo vrednostnih papirjev. Eden večjih problemov slovenske borze je še vedno velika nelikvidnost. Delež desetih delnic, s katerimi se je največ trgovalo v letu 2004, je znašal 65,79 % celotnega prometa z delnicami (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 22). Trend kaže, da se koncentracija prometa s temi delnicami povišuje, kar pa pomeni, da so ostale delnice slabo likvidne. Med 23 evropskimi borzami je Ljubljanska borza, po likvidnosti, šele na 19 mestu (Petaus in Gostiša 2005, 20). Problem je tudi v tem, da nekatera velika slovenska podjetja, kot so npr. Telekom, Zavarovalnica triglav, itd. še vedno ne kotirajo na borzi. Z vstopom teh delnic bi se takoj povečala ponudba zanimivih in perspektivnih delnic in gotovo bi se povečalo tudi trgovanje.

8 8 Posledica množičnega lastninjenja podjetij pa je tudi velika razpršenost delnic med notranjimi delničarji, torej med zaposlenimi v podjetjih in zunanjimi lastniki. Polovica podjetij, v času lastninjenja, ni imela lastnika z več kot 25% volilnih glasov (Gregorovic in Vespro 2001,1). Zaradi tega je bilo v preteklosti težko izvajati aktivno kontrolo nad sprejemanjem odločitev. Stvari se sicer spreminjajo. Delničarji so začeli koncentrirati delnice v določena podjetja. Povečuje se delež lastništva managerjev, zmanjšuje pa se lastništvo zaposlenih. Mali delničarji so pogosto v zapostavljenem položaju. Odločitve se sprejemajo mimo njihove vednosti. Še vedno lahko govorimo o pomanjkanju informacij oz. o zlorabi notranjih informacij. Le to je seveda kaznivo, vendar tudi težko dokazljivo. Omeniti je potrebno tudi zelo dobro tehnološko infrastrukturo, ki sta jo vzpostavili poleg Agencije za trg vrednostnih papirjev, njegovi osrednji instituciji, Ljubljanska borza in Klirinško depotna družba. 2.2 Ključne institucije na slovenskem trgu kapitala Funkcije institucij, ki imajo na slovenskem trgu kapitala ključno vlogo in institucije na razvitih trgih kapitala v tujini, so si zelo podobne. Regulatorji in nadzorniki trgovanja na slovenskem trgu kapitala so: Državni zbor Republike Slovenije Agencija za trg vrednostnih papirjev, v nadaljevanju ATVP Ministrstvo za finance. Agencija za trg vrednostnih papirjev je neodvisna organizacija, ki nadzira trgovanje z vrednostnimi papirji in udeležence trgovanja. Ustanovljena je bila Zadolžena je za opravljanje nalog v zvezi s poslovanjem z vrednostnimi papirji v skladu s slovensko zakonodajo (Zakonom o trgu vrednostnih papirjev, Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, Zakonom o prevzemih in Zakonom o nematerializiranih vrednostnih papirjih), poleg tega daje članom Ljubljanske borze in Klirinško-depotni družbi dovoljenja za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji. Dovoljenja izdaja tudi izdajateljem vrednostnih papirjev, ki želijo le te javno prodati. Pripravlja podzakonske akte, ki pomenijo pravno podlago za regulacijo, kontrolo in razvoj trga vrednostnih papirjev, prav tako pripravlja in vodi javne registre in druge podatke s področja trga vrednostnih papirjev. Ena od njenih pomembnejših funkcij pa je nadzorovanje izvajanja javne ponudbe na primarnem in sekundarnem trgu, nadzoruje poslovanje borze in Klirinško-depotne družbe pri trgovanju na podlagi notranjih informacij. Njen cilj je razvoj trga vrednostnih papirjev in zavarovanje interesov vlagateljev. Poslovanje ATVP nadzira državni zbor Republike Slovenije, člane njenega strokovnega sveta, ki odločajo o pomembnejših vprašanjih glede trga vrednostnih papirjev in direktorja Agencije pa imenuje vlada Republike Slovenije za dobo petih let. Ključna institucija je vsekakor Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, ki organizira trg za poslovanje z vrednostnimi papirji, torej zagotavlja ustrezno tehnologijo, prostore, pravila, i.t.d- za nemoteno in pošteno trgovanje. Njena naloga je javno objavljanje podatkov in informacij o trgovanju z vrednostnimi papirji, ter opravljanje nekaterih nalog glede nadzora nad trgom. Ustanovljena je bila Organizirana je kot delniška družba, njeni lastniki in hkrati člani pa so borzno-posredniške hiše in poslovne banke, ki imajo

9 9 dovoljenje ATVP za opravljanje poslov borznega posredovanja. Z vrednostnimi papirji na borzi lahko neposredno trgujejo le njeni člani, drugi pa jih lahko kupijo ali prodajo le prek njih oziroma njihovih borznih posrednikov. Trgovanje poteka vsak dan preko računalniškega sistema trgovanja BTS. Pomembna institucija je tudi Klirinško depotna družba. Ustanovljena je bila januarja Vsi vrednostni papirji s katerimi se trguje na ljubljanski borzi so izdani v dematerializirani obliki. To pomeni, da fizično ne obstajajo, temveč so izdani v elektronski obliki, vse pravice iz vrednostnih papirjev pa so vpisane v centralnem registru vrednostnih papirjev pri Klirinško- depotni družbi, v imetnikovo dobro. Klirinško-depotna družba torej izvaja dodatni nadzor nad poslovanjem Ljubljanske borze, vodi centralni register vrednostnih papirjev, zagotavlja izplačila dividend, obresti in glavnice neposredno na bančne račune imetnikov, zagotavlja stanja na računih vrednostnih papirjev in obračunava obveznosti iz sklenjenih poslov na organiziranem trgu vrednotnih papirjev. Vlagatelje tudi redno obvešča o spremembah in stanjih na njihovih računih. Vodenje centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev ureja Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Ključnega pomena pa so tudi borzno-posredniške hiše, ki dobijo dovoljenje za delovanje od Agencije za trg vrednostnih papirjev. Med storitvami, ki jih le te ponujajo vlagateljem, je potrebno poudariti predvsem dve: trgovanje z vrednostnimi papirji in gospodarjenje s premoženjem. Prva storitev temelji na izvedbi naročila za nakup ali prodajo vrednostnega papirja na borzi, seveda na zahtevo stranke. Te storitve se navadno poslužujejo dobro poučeni vlagatelji. V letu 2004 (stanje na dan ) so borzno-posredniške družbe opravile posle posredovanja pri naložbah v tržne delnice v višini milijard SIT (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 27). Za primerjavo, je bil znesek na dan le 254,16 milijard SIT (prav tam, 102). Vidimo torej velik porast naložb v teh treh letih. Veliko borzno posredniških družb pa ponuja tudi gospodarjenje z vrednostnimi papirji. Stranka, ki meni, da nima dovolj znanja, ali časa za nalaganje svojega denarja, le tega zaupa borzni hiši v upravljanje. Teh storitev se poslužuje bistveno manj strank. Ključni merili pri izbiri borzno-posredniške družbe, sta obseg storitev, ki jih le ta ponuja in pa stroški njihovih storitev. Vendar še vedno velja, da je za dolgoročnega investitorja, ki se ne spozna dobro na trgovanje pomembna predvsem kakovost njihovega dela. 2.3 Ljubljanska borza vrednostnih papirjev Ljubljanska borza, d.d. je edina borza vrednostnih papirjev v Slovenije, saj je edina pridobila dovoljenje za poslovanje s strani ATVP. Organizirana je kot delniška družba. Njeni delničarji in hkrati člani borze so borzno-posredniške hiše in banke. Največji delničarji so: Probanka, d.d., (9,2%), Nova Ljubljanska banka, d.d. (4,98%), MBH d.d. (4,6%), AC SIN, d.d. (4,6%), Abanka Vipa, d.d. (4,6%) in Medvešek Pušnik, d.d. (4,02)%.

10 10 Ostali delničarji borze posedujejo večinoma po 2,3% lastniškega deleža. Ljubljanska borza ima naslednje organe: Skupščina delničarjev, Nadzorni svet, Uprava, Odbor za sprejem, Častno razsodišče, Borzna arbitraža. Predsednik uprave je dr. Marko Simoneti. Svojo funkcijo je nastopil Upravljanje borze temelji na veljavni zakonodaji, statutu borze ter ustaljeni praksi, s katerimi so na borzi urejena razmerja med upravo, nadzornim svetom ter delničarji borze. V skladu z določbami statuta in poslovnika skupščine Ljubljanske borze, d.d., se za delničarja borze šteje pravna oseba, ki je kot delničar vpisana v knjigo delničarjev borze najkasneje 10 dni pred zasedanjem skupščine. Skupščino sklicuje uprava borze najmanj enkrat letno. Temeljna naloga Odbora za sprejem je odločanje o sprejetju vrednostnih papirjev v borzno kotacijo. Odbor ima 5 članov, od tega 4 zunanje in 1 iz vrst zaposlenih na borzi. Borzno razsodišče je samostojen, specializiran in neodvisen organ, ki deluje na borzi. Pristojno je za reševanje sporov v zvezi s posli s serijskimi vrednostnimi papirji. Njegova naloga je predvsem razvoj arbitraže in drugih oblik alternativnega reševanja sporov. Poslanstvo Ljubljanske borze je zagotavljati varno, učinkovito in uspešno delovanje organiziranega dela slovenskega trga kapitala. Njena vizija je vključiti se v mednarodne finančne tokove. Kot glavne strateške cilje navajajo: zagotavljanje večje vloge borze na domačem trgu kapitala, zagotavljanje konkurenčnosti borze in njenih storitev, razvoj novih produktov in storitev, pridobivanje tujih portfeljskih vlagateljev ter uravnoteženje interesov vlagateljev, izdajateljev, nadzornikov, članov in lastnikov Zgodovina Ljubljanske borze Zgodovina borze izhaja iz blagovne menjave. Za ustanovitelja prve blagovne borze leta 1406, viri navajajo Nizozemca Van de Bourse. Njegov priimek mnogi označujejo za osnovo besede borza. Prva mednarodna borza je nastala v Amsterdamu leta Med najstarejše borze sodi tudi londonska borza, ki je bila ustanovljena 1566 in frankfurtska iz leta Prve blagovne borze so nastale kot mesto, kjer se je ob natančno določenem času trgovalo z večjo količino standardiziranega blaga, brez njegove prisotnost. Posle so sklepali borzni posredniki po naročilu in za račun kupcev in prodajalcev. Na Slovenskem je bila ustanovljena prva borza 18. avgusta 1924 v Ljubljani. Na njej se je trgovalo z vrednostnimi papirji imenovanimi efekti in z blagom. Prvi poslovni prostori so bili v današnji Filharmoniji, predsednik borze pa je bil Dragotin Hribar. Ob otvoritvi se je na borzi, na področju vrednostnih papirjev, trgovalo s 27 papirji, med katerimi je bilo

11 11 največ državnih, ostali pa so bili vrednostni papirji slovenskih denarnih zavodov in industrijskih podjetij. Med njimi so bili tudi nekateri predhodniki današnjih znanih slovenskih podjetij, kot so npr.: Pivovarna Union, Ljubljana, Union, hotelska in stavbinska, d.d., Tekstilna Kočevje, itd. V prvih treh letih poslovanja je bilo največ prometa ustvarjenega s trgovanjem z blagom. Leta 1927 je bil dovoljen tudi promet z devizami in valutami in tako je postal prevladujoč devizni promet. Borza je delovala vse do druge svetovne vojne. Z letom 1942 ni bilo praktično več nikakršnega prometa z devizami, valutami in efekti. Tako da je borza prenehala delovati. Decembra 1989 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev, ki je ponovno začela delovati marca Imeli smo torej skoraj 50 let prekinitve borznega trgovanja. Po razpadu SFRJ in ob nastanku samostojne Slovenije je borza spremenila ime in dobili smo Ljubljansko borzo vrednostnih papirjev. Leta 1993 je borza pričela z dnevnim objavljanjem borzne tečajnice. Trgovanje se je preselilo iz stavbe današnje Filharmonije na novo lokacijo in sicer na naslov Slovenska cesta 56. Verjetno najpomembnejši dogodek tega leta je bil pričetek elektronskega trgovanja preko sistema BIS, pri čemer je borza še vedno ohranila borzne sestanke dvakrat na teden. Te sestanke so v celoti ukinili decembra 1995, ko je potekal zadnji borzni sestanek na Ljubljanski borzi. Januarja 1996 je kotirala prva dematerializirana delnica iz procesa lastninskega preoblikovanja (Kolinske). To predstavlja pričetek poslovanja Centralno klirinško-depotne družbe. Uradno je le ta pričela 3 junija opravljati storitve izpolnitve in poravnave poslov sklenjenih na organiziranem trgu Ljubljanske borze. Z razvojem borze pa se je leta 1997 pojavila tudi obdavčitev kapitalskih dobičkov iz naslova trgovanja z vrednostnimi papirji za domače in tuje fizične osebe. Istega leta je bilo uvrščeno tudi prvo slovensko podjetje na tujo borzo. To je uspelo SKB Banki, d.d. z uvrstitvijo GDR-jev na londonsko borzo. Ljubljanska borza je tega leta postala tudi 50. polnopravna članica Svetovnega združenja borz vrednostnih papirjev-fibv. Leta 1998 se je začelo trgovanje z delnicami prvih dveh investicijskih skladov: Kompas sklad 1 d.d in Kompas sklad 2 d.d.. Zelo pomembno iz vidika vlaganja nerezidentov pa je bilo leto Takrat je Banka Slovenije odpravila vse omejitve v zvezi z investiranjem le teh v Sloveniji. Ukinila je skrbniške račune za tuje portfeljske investitorje, ki jih je uvedla leta S tem se je odprl slovenski trg kapitala tudi tujcem. Do takrat smo bili priča nizki stopnji donosnosti delnic. Le ta je bila posledica omenjenih omejitev in pa tudi posledica ruske in azijske finančne krize. Izključno domače povpraševanje po delnicah v tem času ni bilo sposobno dvigniti tečajev delnic na višjo raven. Zato je bila odprava omejitev nujna za razvoj slovenskega borzništva. Za Ljubljansko borzo je bilo leto 2002 nedvomno leto uspehov. Uspelo jim je doseči rekorden letni promet in najvišjo vrednost indeksa SBI 20 do takrat, zelo pomemben pa je bil tudi začetek delovanja sistema elektronskega obveščanja SEO-net. Portal je namenjen potencialnim vlagateljem, ki jih zanimajo osnovni podatki o podjetjih, njihovih vrednostnih papirjih ter ostalih informacijah.

12 12 Ljubljanska borza je postala leta 2004 polnopravna članica Evropskega združenja borz. Cilj Ljubljanske borze je privabiti tudi vedno več tujih portfeljskih vlagateljev, zato je leta 2005 pričela aktivno delati tudi na tem področju. Sprejeti so bili kriteriji likvidnosti za vrednostne papirje na organiziranem trgu, začela so veljati nova Pravila Ljubljanske borze, uvedli so elitno kotacijo najboljših slovenskih podjetij in jo imenovali Prva kotacija in začelo se je avkcijsko trgovanje z manj likvidnimi vrednostnimi papirji. Novembra pa so v Londonu pripravili tudi prvo predstavitev slovenskega trga kapitala Organiziranost Ljubljanske borze Trgovanje na Ljubljanski borzi poteka po elektronskem trgovalnem sistemu že od leta Borzni posredniki vnašajo trgovalna naročila v sistem po računalniku, iz svojih poslovnih prostorov. Sistem BTS je bil vzpostavljen leta Vanj lahko vnašajo naročila le borzni posredniki, ki jih je za to pooblastil član Ljubljanske borze. Celoten sistem je razdeljen na dva dela, na sistem BTS in sistem BorzaNET. Po sistemu BTS poteka trgovanje in je namenjen specialistom, torej borznim posrednikom, ki neprestano trgujejo na borzi. Sistem BorzaNET pa je namenjen vsem, ki potrebujejo informacijske storitve borze. Gre predvsem za informacije v smislu izdelanih pregledov tečajnic, trenutnega stanja na trgu, ter gibanja tečaja posameznega vrednostnega papirja in indeksov. Daje tudi informacije o izdajateljih vrednostnih papirjev, za vsakega člana pripravijo potrebne poizvedbe, ki omogočajo pregled njegovih dejavnosti v preteklosti in nadzorujejo trgovanje. Oba sistema sta med sabo povezana. Na borzi se trguje v skladu s Pravili Ljubljanske borze. Le ta v prvem delu določajo pogoje in postopke za sprejem vrednostnih papirjev v borzno kotacijo in v prosti trg ter premestitev v Prvo kotacijo oziroma posebni segment borzne kotacije, ki je bil uveden s spremembami Pravil. Tu urejajo tudi obveznosti izdajateljev vrednostnih papirjev, ki se nanašajo predvsem na kvalitetno in enakovredno obveščanje javnosti o poslovanju, ter ukrepe v primeru kršitve le teh. Drugi del se nanaša na sprejem borznih članov in borznih posrednikov v članstvo na borzi. Na podlagi Pravil je Ljubljanska borza sprejela tudi nova Navodila za trgovanje in Priročnik za trgovanje. Z vrednostnimi papirji se trguje v lotih. Lot predstavlja količinsko enoto in je pri delnicah enak eni delnici, pri obveznicah eni obveznici, pri investicijskih skladih enemu investicijskemu kuponu. V BTS se lahko trguje neprekinjeno ali v avkcijah. Uprava borze najprej določi kriterije za vključevanje vrednostnih papirjev v posamezen način trgovanja glede na naravo in značilnosti trgovanja s posameznim vrednostnim papirjem. Pri tem upošteva predvsem: povprečno dnevno število poslov, povprečni dnevni vrednostni obseg prometa, itd. Revizija se izvaja dvakrat letno. Na podlagi dobljenih rezultatov določijo, kateri vrednostni papirji se vključijo v avkcijski način trgovanja. Neprekinjen način trgovanja je namenjen likvidnim vrednostnim papirjem. Začne se z otvoritveno avkcijo, ki omogoča takojšnje sklepanje poslov z naročili vnesenimi v BTS. Posli se lahko sklepajo vsak delavni dan med 9.30 in uro, ko je trg odprt. Delno

13 13 odprt trg je vsak dan med 8.00 in 9.30 uro. Čas pred odprtjem trga je namenjen vnosu, spreminjanju in odstranjevanju naročil, pri čemer morajo biti vsa vnesena naročila v okviru dovoljenih tečajev (dovoljena odstopanja za največ 3% od zadnjega referenčnega tečaja). V času odprtega trga elektronski sistem avtomatsko sklene vsak posel takoj, ko je tečaj povpraševanja po vrednostnem papirju enak tečaju ponudbe. Avkcijski način trgovanja je namenjen manj likvidnim vrednostnim papirjem. Tu se za posamezen vrednostni papir enkrat na dan izvede avkcija. V avkciji se naročila za nakup in prodajo določen čas samo zbirajo, nato pa se v enem trenutku vsi posli sklenejo naenkrat, po enem samem, ravnotežnem tečaju. Pri tem načinu trgovanja je trg delno odprt vsak trgovalna dan med 8.00 in uro oz. do trenutka odpiranja trga. Odpiranje trga se izvede po skupinah vrednostnih papirjev. Trg je pred zaprtjem vsak dan med uro oz. od zaključka odpiranja trga v skladu z urnikom. Pooblaščeni udeleženci za trgovanje sprejemajo več vrst naročil: tržno naročilo to je naročilo, pri katerem naročnik ne postavlja omejitev glede tečaja delnice; omejeno naročilo pri tem naročilu naročnik določi še sprejemljiv, torej najvišji tečaj nakupa oz. najnižji tečaj prodaje; naročilo s preudarkom tu naročnik ne postavlja omejitev glede tečaja. Izvrši se po presoji borznega posrednika Priprava Ljubljanske borze na uvedbo evra Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, z dne , se je Slovenija zavezala, da bo prevzela tudi denarno enoto Evropske unije, torej evro. Slovenija se je odločila prevzeti evro po scenariju Velikega poka. Po tem scenariju uvedba sovpada z uvedbo kovancev in bankovcev, obdobje dvojnega obtoka denarja pa bo kratko. Obdobje dvojnega označevanja cen se je pričelo Z njim poskuša vlada zagotoviti postopno prilagajanje in mehak prestop iz ene valute v drugo. Ustanovljen je bil Koordinacijski odbor za tehnične priprave za uvedbo evra, katere članica je tudi Ljubljanska borza. Tudi Ljubljanska borza se bo morala prilagoditi prihodu nove valute. Prilagoditve bodo potrebne pri trgovalnem sistemu borze, pri borzni tečajnici in indeksu, pri izdajateljih vrednostnih papirjev, pravnih aktih itd. V borznem trgovalnem sistemu BTS se bo zamenjava valute izvedla z dne Vmesnega obdobja dvojnega označevanja tečajev v trgovalnem sistemu ne bo. Problem bo nastal zaradi morebitnih nizkih tečajev posameznih vrednostnih papirjev. Zato bo potrebno uvesti večje število decimalnih mest, ki se uporabljajo pri prikazu tečajev. Spremenili jih bodo iz dveh na štiri mestne. Prav tako bo potrebno prilagoditi indekse, ki jih izračunava Ljubljanska borza. Le ta bo uporabila eno izmed metod, ki je bila uporabljena v tujini, to je ohranitev vrednosti indeksa na istem nivoju s prilagoditvijo baznih vrednosti. Ključne spremembe s strani izdajateljev delnic pa bodo pretvorba osnovnega kapitala in nominalnih zneskov delnic v evro, ter zagotavljanje poslovnih informacij in računovodskih izkazov v evrih. Predlog prenovljenega zakona o gospodarskih družbah uvaja dve obliki delnic. Prva je izdajanje delnic z nominalnim zneskom za najmanj 1 evro ali njegov večkratnik. Druga

14 14 možnost pa je izdajanje kosovnih delnic. Slednje nimajo nominalnega zneska, ampak predstavlja vsaka kosovna delnica enak delež in pripadajoči znesek v osnovnem kapitalu. Zadeve še niso dokončno dorečene, vendar priprave že potekajo.

15 15 3. VREDNOSTNI PAPIRJI 3.1 Zgodovina Potreba po menjavi in s tem trgovanjem sta se pojavila takoj, ko človek ni več nabiral, lovil in izdeloval dobrin samo za eksistenčne potrebe, ampak je imel presežke. Le te je menjal za druge dobrine. V tem obdobju govorimo o blagovni menjavi. Vendar je z razmahom menjav med rodovnimi skupnostmi postala ta precej zapletena, zato se je kot menjalni ekvivalent pojavila ena vrsta blaga, katero so kasneje nadomestili kovanci iz bakra, brona, železa in pa iz zlata in srebra. Najstarejše znane arheološke najdbe potrjujejo nastanek prvega kovanega denarja že v 7. stoletju pred našim štetjem. V severnoitalijanskih trgovskih središčih se je z menjalci lombardi pričela doba sodobnega evropskega bančništva (la banca-velika miza, ki so jo potrebovali za preštevanje denarja). Leta 1403 so v Firencah že dosegli uzakonitev zaračunavanja obresti za posojeni denar, kar je bilo prej prepovedano zaradi oderuštva. Prva delniška družba in posledično tudi borza je nastala, ko so priseljenci, ki so pripluli na določena nova področja iskali vire financiranja za ustanovitev in eksploatacijo kolonij in za samo plovbo do tja. Zaradi velikega tveganja pri transportu in potrebe po kapitalu, so si trgovci delili stroške. Ena od takšnih družb je bila nizozemsko-vzhodnoindijska družba ustanovljena leta 1602, ki so jo posnemale podobne družbe v Franciji in Angliji. Prva mednarodna borza je nastala v Amsterdamu leta Prva borza je delovala na mostu skozi reko Amstel v Amsterdamu. Tam so se zbirale množice navdušenih vlagateljev in poskušale pritegniti pozornost posrednikov. Nizozemci so porabili milijone guldnov za čast, da so smeli postati lastniki delnic United Dutch East India. Med prvimi ustanovljenimi borzami je bila tudi The Royal Exchange v Londonu. V zgodnjem 16 stoletju je bilo v Londonu mnogo trgovcev iz vse Evrope. Zbirali so se v Antwerp-u. Tu so imeli trgovci bazo imenovano borza. Trgovanje je bilo nadzorovano na poseben način. Richard Gresham, trgovec z oblekami, je ugotovil kako pomembna je ta baza in predlagal, da bi takšno bazo ustanovili tudi v Londonu. Njegovo idejo je uresničil njegov sin. Dal je ponudbo, da bo zgradil borzo v Londonu na svoje stroške, če bo dobil zemljo zastonj. Leta 1566 se je začela gradnja. Tudi najzgodnejše trgovanje na Wall Streetu se je začelo na prostem in sicer pod drevesom. Kasneje so se preselili v najete sobe in v kavarne. Poslovanje je potekalo počasi. Skozi stoletja so vrednostni papirji in z njimi tudi borze doživljali svoje vzpone in padce. Novi izumi in industrijski razcvet so zahtevali vedno več kapitala, tega pa je bilo mogoče pridobiti s pomočjo borze, zato lahko rečemo, da so vrednostni papirji temelj gospodarskega razvoja.

16 Zakonodaja Temeljni predpisi, ki jih je potrebno upoštevali v zvezi z vrednostnimi papirji, so naslednji: Zakon o trgu vrednostnih papirjev- ZTVP; Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih-znvp; Zakon o investicijskih družbah in družbah za upravljanje-zisdu-1; za fizične osebe pa so pomembni tudi predpisi iz Zakona o dohodnini. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1) je krovni zakon, ki ureja predvsem naslednja področja: izdajo in promet serijskih vrednostnih papirjev, vsebuje tudi določbe za trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti; postopek izdaje vrednostnih papirjev z javno ponudbo; pogoje, ki jih morajo vrednostni papirji in njihov izdajatelj izpolnjevati, da se z njimi lahko začne organizirano trgovati; dolžnost obveščanja javnih družb; pogoje, ki jih mora izpolnjevati borzno-posredniška družba ali banka, da lahko opravlja posle z vrednostnimi papirji; organizacijo borze vrednostnih papirjev; pogoje, ki jih mora izpolnjevati klirinško-depotna družba, da omogoča izravnavo in izpolnitev poslov z vrednostnimi papirji; prepoved trgovanja na podlagi notranjih informacij in nedovoljenega ravnanja na trgu vrednostnih papirjev; pristojnosti in postopke Agencija za trg vrednostnih papirjev; pogoje za trgovanje s standardiziranimi finančnimi instrumenti (opcije, terminske pogodbe itd.); kazni, predpisane za izdajatelje, borzno-posredniške družbe, borzo, KDD in druge osebe, ki bi kršile določbe tega zakona. Izdajatelj vrednostnih papirjev, ki je le te izdajal po postopku javne ponudbe, jih je dolžan izdati v nepapirni (nematerializirani) obliki. In Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih predpisuje naslednje: postopek izdaje vrednostnih papirjev v nematerializirani obliki v centralnem registru KDD; bistvene sestavine nematerializiranih vrednostnih papirjev; kdo je zakoniti imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev; vpis pravic tretjih oseb na vrednostnih papirjih na podlagi pravnega posla; pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe; prenos lastništva vrednostnega papirja; postopek zamenjave vrednostnih papirjev; določbe o vodenju centralnega registra vrednostnih papirjev. Zakon o investicijskih družba in družbah za upravljanje pa ureja ustanovitev in poslovanje investicijskih skladov in družb za upravljanje. Predpisuje: postopek ustanovitve investicijske družbe in vzajemnega sklada ter vrste vzajemnih skladov;

17 17 pogoje, ki jim mora izpolnjevati družba za upravljanje, da lahko upravlja premoženje investicijske družbe in obveznosti; vlogo skrbnikov (skrbniška banka ali druga finančna ustanova, ki vodi račune); obveščanje javnosti o informacijah glede poslovanja; strukturo naložb in omejitve; pristojnosti in postopke Agencije za trg vrednostnih papirjev, nadzornika družbe za upravljanje, skrbnika, vzajemnega sklada in investicijske družbe; pogoje za trgovanje za delnicami investicijskih družb in investicijskimi kuponi vzajemnih skladov; kazni, predpisane v primeru kršitev tega zakona. Obdavčitev fizičnih oseb ureja Zakon o dohodnini. Le ta obdavčuje dobiček dosežen z odsvojitvijo kapitala. Zakon določa, da se za kapital štejejo nepremičnine, vrednostni papirji (brez dolžniških vrednostnih papirjev) ter deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja ter investicijski kuponi. Za obdavčljivo odsvojitev kapitala se šteje npr.: prodaja kapitala, dajanje le tega v dar, zamenjava kapitala, unovčitev investicijskega kupona investicijskega sklada, itd.. Davčna osnova je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in ob pridobitvi. Dohodek iz premoženja predstavljajo tudi dividende in pa obresti. Davčna osnova za obdavčitev dividend je dosežena dividenda. Obresti pa so opredeljene kot obresti od posojil, dolžniških vrednostnih papirjev, od denarnih depozitov, itd. Davčno osnovo predstavljajo dosežene obresti. Od vsega navedenega se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 20% in se šteje kot dokončni davek. Stopnja dohodnine od dobička kapitala se znižuje vsakih pet let in znaša po dopolnjenih: petih letih imetništva 15%, po desetih letih 10%, po petnajstih letih 5%, po 20 ali več letih imetništva kapitala pa odsvojitev le tega ni več predmet obdavčitve Vrste vrednostnih papirjev V grobem razdelimo vrednostne papirje na dve skupini: dolžniški vrednostni papirji in lastniški vrednostni papirji. Ta delitev temelji na načinu določanja denarnih tokov, ki jih le ti prinašajo imetniku. Med dolžniške vrednostne papirje uvrščamo obveznice in kratkoročne vrednostne papirje. Imetnik le teh ne postane lastnik podjetja, ampak je posojilodajalec. Izdajatelj je lahko poslovna banka, država, občina ali druge finančne institucije, ki želijo financirati neke večje projekte in rabijo kapital. Od tega, kdo je izdajatelj, je odvisna tveganost teh vrednostnih papirjev. Med najmanj tvegane naložbe sodijo obveznice, ki jih izda država, ali pa tiste, za katere le ta jamči. Izdajatelj vrednostnih papirjev se zaveže, da bo investitorju povrnil glavnico in pripadajoče obresti na določen datum. Pripadajoče obresti iz obveznic se navadno izplačujejo polletno, letno ali pa četrtletno. Ob dospetju bo izdajatelj vlagatelju poravnal obveznosti in s tem takšen vrednostni papir preneha obstajati. Glede na ročnost delimo vrednostne papirje na dolgoročne in kratkoročne. Kratkoročni vrednostni papirji so tisti, ki imajo dospetje v roku enega leta. Vrednostni papirji, ki presegajo ta rok, sodijo med dolgoročne vrednostne papirje. Seveda lahko imetnik vrednostnega papirja le tega na borzi proda tudi pred potekom roka dospetja. Na Ljubljanski borzi je bilo na dan možno izbirati med 101 obveznico. Republika

18 18 Slovenija je leta 2004 izvedla 15 javnih ponudb obveznic (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 2, 3). Druga oblika vrednostnih papirjev pa so t.i. lastniški vrednostni papirji. Sem sodijo delnice. Z nakupom teh postanemo lastnik podjetja katerega delnice smo kupili, seveda v ustreznem razmerju s številom kupljenih delnic. Več delnic imamo, večja je naša glasovalna pravica na skupščini delničarjev, ki se mora sklicati vsaj enkrat letno. Vendar večina ne kupi delnic zaradi možnosti soupravljanja podjetja, ampak predvsem zaradi dolgoročnega povečanja donosa svojega portfelja Prednosti in slabosti nekaterih oblik vrednostnih papirjev Na Ljubljanski borzi se največ trguje z delnicami in obveznicami. V letu 2004 je bilo največ sklenjenih poslov z delnicami javnih družb (65,6% delež), sledili so posli z delnicami investicijskih družb (29% delež) in posli z obveznicami (5,4% delež). Dolžniški vrednostni papirji so varnejša oblika naložbe, še posebej, če je izdajatelj država, vendar žal velja tudi načelo manj kot je obveznica tvegana, nižji so donosi. Donosi so znani vnaprej in se z leti ne spreminjajo. V primerjavi z delnico, so donosi bistveno nižji, v primerjavi z bančnimi vlogami, pa so načeloma višji. Daljše kot je obdobje do dospetja roka, večje je tudi tveganje izgube donosa zaradi inflacije. Prav tako obstaja tveganje, da gre podjetje, katerega obveznice smo kupili v stečaj, saj lahko na ta način izgubimo dobršni del glavnice in obresti. Prednost obveznic pred npr. bančnimi vlogami je v tem, da lahko obveznice prodamo na borzi še pred njihovim dospetjem, vendar morajo biti likvidne. Glavna razlika med dolžniškimi in lastniškimi vrednostnimi papirji je v tem, da se pri lastniških vrednostnih papirjih nihče ne zaveže, da bo na neki rok možno doseči določen donos. Delnica je najbolj priljubljen vrednostni papir. Ljudje, ki so pripravljeni sprejeti določeno mero tveganja, lahko z naložbo v delnice dosežejo visoke donose. Kupec delnice postane s tem lastnik določenega dela lastniškega kapitala družbe, katere delničar je postal. Sorazmerno z lastniškim deležem ima pravico do soodločanja na skupščini delničarjev, prav tako pa je upravičen tudi do dividende, ki izhaja iz čistega dobička podjetja. S pravilno izbiro delnic lahko vlagatelj veliko zasluži, z napačno odločitvijo pa lahko tudi vse izgubi. Za ljudi, ki se z borzo in izbiro ustreznih delnic ne želijo ukvarjati ali preprosto nimajo dovolj časa za to, se priporoča nakup delnic investicijskih skladov. Edino opravilo, ki ga mora vlagatelj opraviti je, da izbere najugodnejši in pa predvsem najkvalitetnejši investicijski sklad, v katerega bo vložil denar. Izkušeni strokovnjaki tega sklada nato ta denar razpršijo v delnice in obveznice podjetij, ki se jim zdijo najprimernejša in najperspektivnejša. Tveganje je zaradi panožne, geografske in druge razpršenosti kapitala precej manjše, kot v primeru nakupa delnic samo enega podjetja. Temelj poslovanja z investicijskim skladom je seveda zaupanje v njihove pravilne odločitve, zato je dobro predhodno preveriti kakšne donose so npr. ustvarjali v preteklosti, kako dolgo že poslujejo itd.. Seveda pa je pomembno tudi vedeti, kakšne provizije in stroške si zaračunajo iz sredstev sklada.

19 Zakaj vlagati v vrednostne papirje Kot smo predhodno že ugotovili, se moramo zavedati, da ne bo za našo prihodnost poskrbel nihče drug, če to ne bomo storili sami. Časi socializma so mimo in sami smo odgovorni za svojo prihodnost. Kapitalizem ima svoja načela, katerim se moramo prilagoditi. Klasično varčevanje nam ne zagotavlja več varne prihodnosti. Iskati je potrebno nove alternative. Tudi slovenski trg se razvija in nam vsakodnevno ponuja nove možnosti vlaganja denarja. Na nas je, da med danimi možnostmi izberemo za nas najprimernejšo alternativo. Nedvomno je vlaganje v vrednostne papirje eden od garantov varne prihodnosti. Vlagatelj mora razmišljati široko. Izhajati mora iz vprašanja Koliko tveganja pri plemenitenju svojega portfelja si lahko privošči glede na svoje finančne razmere in cilje ki jih ima. Najmanj tvegani so kratkoročni dolžniški vrednostni papirji, obveznice in prednostne delnice. Srednjo tveganost lahko pripišemo investicijskim skladom in delnicam, najbolj tvegani pa so opcijski in terminski posli. Odgovor na vprašanje Zakaj vlagati v vrednostne papirje?, pa je v prvi vrsti Zaradi donosov, ki jih le ti prinašajo. Žal velja načelo večje kot je tveganje, višje donose si lahko obetamo, nižje kot je tveganje, manjše donose bomo imeli. Osnovno načelo pa je, da je potrebno v vrednostnih papirjih varčevati dolgoročno, če želimo doseči visoke donose, kar je razvidno iz grafa 2. GRAF 2: PREDVIDENA DONOSNOST POSAMEZNIH OBLIK VREDNOSTNIH PAPIRJEV OD LETA Predvidena donosnost vrednostnih papirjev denarne enote DELNICE OBVEZNICE BANKA leta Vir: Ljubljanska borza vrednostnih papirjev Seveda gre tukaj zgolj za domnevo in jamstva za takšne donose ni. Vendar povprečna celotna letna donosnost delnic na najpomembnejših trgih kapitala v svetu od do kaže, da so delnice na večini teh trgov investitorjem prinesle med 12 in 13% povprečno letno donosnost (merjeno v ameriških dolarjih), kar je bistveno več od donosnosti, ki so jo prinesle obveznice ali druge naložbe v kratkoročne dolžniške finančne instrumente.

20 Temeljne odločitve vlagateljev Finančne institucije nam iz dneva v dan ponujajo nove finančne produkte, vendar njihova ponudba navadno prehiteva znanje povprečnega slovenskega varčevalca. Med množico alternativ moramo izbrati za nas najugodnejšo in to lahko storimo le tako, da upoštevamo nekaj splošnih pravil preden oblikujemo naložbeni portfelj. Kdor vlaga denar na dolgi rok je t.i. strateški investitor. Najprej je potrebno ugotoviti, katera strateška razporeditev premoženja je za vlagatelja najugodnejša. Njen namen je razpršiti premoženje med aktivno (delnice, obveznice, investicijski sladi) in pasivno (denarne rezerve) upravljano premoženje. Z razpršitvijo se znatno zmanjša tveganje naložbe. Mr. Markowitz, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo leta 1990 je dokazal, da je najpomembnejša pravilna sestava portfelja. Pomembno je kako se delnice gibljejo v sožitju ena z drugo, ne pa kako se giblje vsaka posamezno. Potrebno je tudi natančno opredeliti končne cilje. Oseba mora torej natančno določiti kakšen finančni cilj želi doseči z vlaganjem, torej katero dobrino želi imeti. Opredeliti mora časovni rok, v katerem želi doseči svoj cilj. Velja načelo Bolj dolgoročno kot je varčevanje, bolj tvegana je lahko sestava portfelja. Ob začetku varčevanja, če gre za daljše časovno obdobje varčevanja, naj bo delež delnic precej visok, čim bolj pa se vlagatelj približuje doseganju zastavljenega cilja, manj tveganja si lahko privošči, zato se naj delež delnic postopoma znižuje, povečuje pa se delež varnejših vrednostnih papirjev in denarnih rezerv. Opredeliti je potrebno tudi višino dodatnega potrebnega zneska, s katerim lahko dosežemo zastavljene cilje. Kot drugo je potrebno opredeliti finančne razmere vlagatelja. Opredeliti je potrebno, kakšna je velikost premoženja gospodinjstva, koliko vzdrževanih članov ima, kako stabilna je zaposlitev družinskih članov, odstotek, ki ga gospodinjstvo porabi za pokrivanje nujnih življenjskih izdatkov in katere kratkoročne finančne cilje (počitnice, razprodaje, itd.) ima. Zelo pomemben dejavnik pri določitvi strateške razporeditve premoženja pa je vlagateljev odnos do tveganja. Ljudje se namreč razlikujejo, eni so bolj nagnjeni k tveganju, drugi pa do njega čutijo odpor. In odpor do tveganja je največja subjektivna ovira za doseganje dobrih rezultatov. Pasivni vlagatelji so ranljivi bolj ali manj zaradi sistemskih tveganj, torej tistih, ki spodnesejo celotni borzni trg, aktivni vlagatelji pa so podvrženi še drugim vrstam tveganja. Vlagatelji se seveda razlikujejo tudi po znanju in izkušnjah, ki jih imajo z vrednostnimi papirji in borznim poslovanjem. Navadno osebe, ki imajo več znanja, oblikujejo nekoliko bolj tvegan premoženjski portfelj, saj se zavedajo nihanj tečajev in ob morebitnem padcu tečajev ne bodo podlegli paniki. Za osebe, ki mislijo da nimajo ustreznega znanja, pa so na voljo finančni svetovalci, ki imajo dovolj izkušenj, da jim lahko pomagajo pri odločitvi. Naslednja odločitev je, kako pristopiti k vlaganju v vrednostne papirje. Obstajajo dve variante. Aktivni in pasivni pristop. Aktivni vlagatelj skuša doseči nadpovprečno donosnost z načrtnim iskanjem napačno ovrednotenih (podcenjenih ali precenjenih) vrednostnih papirjev na trgu. To si lahko privoščijo tisti vlagatelji, ki imajo posebna znanja o trgu vrednostnih papirjev, saj je tveganje dosti večje. Pasivno vlaganje pa pomeni, da

21 21 vlagatelj na borzi kupi določene vrednostne papirje, ki jih obdrži na daljši rok. Z nakupom je zanj zadeva končana. Ko smo se odločili, kakšna bo naša strateška razporeditev premoženja, pa je pred nami novo vprašanje. In sicer se moramo odločiti katere delnice bomo kupili in koliko. Tudi tu je z vidika tveganja bistvena razpršitev v čim več delniških družb iz različnih panog in po možnosti tudi iz različnih geografskih področij. To je sicer povezano tudi z večjimi stroški, saj bomo borznemu posredniku plačali višjo provizijo, nedvomno pa smo zmanjšali verjetnost izgube zaradi padca tečajev ali celo stečaja podjetja. Na trgu danes najdemo veliko investicijskih skladov, zato se mnogo ljudi odloča vlagati denar v sklad. Predvsem se zanje odločajo tisti, ki nimajo zadostnega znanja, da bi si upali trgovati neposredno Največje napake investitorjev Najbolj usodni napaki sta: napačno oblikovana strateška sestava finančnega premoženja glede na osebni finančni profil in finančne cilje in premajhna razpršitev premoženja. Če je strateška razporeditev pravilna, smo s tem zagotovili, da je verjetnost, da je naša naložba donosna in minimalno tvegana med 90-95% (Kleindienst 2001, 34). Vse druge odločitve predstavljajo preostalih 10%. Ostale napake izhajajo predvsem iz psihologije investitorjev. Veliko investitorjev precenjuje svoje zmožnosti za napovedovanje prihodnjih gibanj tečajev in na podlagi tega množično kupujejo t.i. vroče delnice. Mnogo je tudi takšnih, ki so pretirano optimistični pri napovedovanju tečajev, zato ne preverijo dejstev. Velika napaka je tudi dajanje prevelikega pomena preteklim dogodkom pri napovedovanju prihodnosti. Če je delnica v preteklosti močno rasla, to še ne pomeni, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnosti. Vzponi in padci so splošna borzna zakonitost. Napaka, kateri je podvrženo veliko investitorjev je prevelika odzivnost na trenutne negativne trende na borzi. Nemalokdo, ob občutnem padanju tečaja delnice, le to hitro proda in s tem izgubi del donosa ali pa celo ves donos, namesto da bi počakal, da tečaj ponovno zraste. Glavna vrlina borznika je torej potrpljenje. Prav tako se je potrebno zavedati, da investiranje v delnice iz hitro rastočih panog (zlasti t.i. tehnoloških) prinaša bistveno več tveganja kot investiranje v delnice zrelih panog. Investiranje v delnice majhnih in visoko zadolženih podjetij je podvrženo dodatnim tveganjem, ki se jim je bolje izogniti. Tudi vstop na mednarodne trge vrednostnih papirjev je podvržen tveganju, še posebej če vstopamo na t.i. porajajoče se trge kapitala.

22 22 4. DELNICE 4.1. Pojem in vrste Delnica je vrednostni papir. V Zakonu o gospodarskih družbah je opredeljena kot korporacijski vrednostni papir, kar pomeni, da označuje udeležbo njenega imetnika v osnovnem kapitalu delniške družbe. Ima dvojno naravo in sicer predstavlja alikvotni del osnovnega kapitala delniške družbe in je listina, ki imetniku prinaša določene članske pravice. To pomeni, da je delnica t.i. delni znesek na katerega je razdeljen osnovni kapital delniške družbe. Delničar je lahko samo tisti, ki prevzame en takšen delež, torej kupi vsaj eno delnico. Iz tega sledi, da ne more biti več delničarjev, kot je delnic, na katere se deli osnovni kapital. Zakon o gospodarskih družbah navaja, da je najnižji nominalni znesek delnic 1.000,00 SIT. Višji nominalni zneski se morajo glasiti na večkratnik 1.000,00 SIT. Glavna obveznost delničarja je vplačati vložek, ki je lahko v stvarni ali denarni obliki, na račun delniške družbe. Kadar v praksi uporabljamo besedo delnica, navadno mislimo na navadno delnico. Le ta prinaša imetniku naslednje pravice: pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička (dividende), pravico do ustreznega dela preostalega premoženja v primeru likvidacije ali stečaja družbe, pravico do obveščenosti o poslovanju podjetja. Pri navadnih delnicah je višina dividend odvisna od poslovne uspešnosti podjetja. Poznamo pa tudi prednostne delnice. Te zagotavljajo njihovim imetnikom poleg pravic, ki izhajajo iz navadnih delnic, še določene prednosti. Sem sodijo: navadne prednostne delnice; v tekočem letu se najprej izplačajo dividende prednostnim delničarjem v vnaprej dogovorjenih zneskih, šele nato navadnim delničarjem, prav tako so imetniki teh delnic upravičeni do prednostnega izplačila v primeru stečaja; akumulacijske prednostne delnice; če na skupščini podjetja v tekočem letu dividende niso potrjene, imajo lastniki akumulacijskih prednostnih delnic pravico iz naslova neizplačanih dividend iz preteklih let; participativne prednostne delnice; delničar, ki ima takšno delnico je upravičen do dodatnega izplačila dividend, če le te presežejo vnaprej določeno dividendno stopnjo; zamenljive prednostne delnice; imetnik le teh lahko prednostne delnice zamenja za navadne delnice podjetja; drseče prednostne delnice; znesek dividend ni fiksen, ampak je vezan na tečaj državnih vrednostnih papirjev. V Sloveniji se bomo le redko srečali s prednostnimi delnicami. Prevladujejo namreč navadne delnice.

23 Osnovni razlogi za vlaganje v delnice Ugotovili smo torej, da z nakupom delnic pridobimo določene pravice. Pravica do nadzora nad upravljanjem podjetja je sicer pomembna, vendar v primeru, da smo mali delničar s tem ne bomo mogli na poslovanje podjetja kaj dosti vplivati in tega se delničarji dobro zavedajo. Osnovni razlog za vlaganje v delnice je torej pričakovana finančna korist. Na skupščini delničarjev, se v primeru dobrih poslovnih rezultatov podjetja, pogosto odločajo za delitev dobička tudi med delničarje, v obliki dividend. Dividendna donosnost povprečne delnice letno zanaša okoli 1,5% pa tja do 3% (Kleindienst 2001, 128). Ustvarili smo sicer nek donos, vendar je le ta v primerjavi s tveganjem majhen. Bistvenega pomena je kapitalska donosnost. Le te bomo deležni v primeru, da vlagamo na dolgi rok. Če si ogledamo primer ameriških vlagateljev lahko ugotovimo, da je oseba, ki je vložila svoje prihranke v povprečno ameriško podjetje pred tridesetimi leti danes več kot šestkrat bogatejša (merjeno v realnih dolarjih), medtem ko je oseba, ki je varčevala v ameriških zakladnih menicah v tridesetih letih ustvarila le 50 % realno donosnost premoženja (prav tam, 130). Podobno donosne so bile delnice na večini svetovnih trgov kapitala. Tudi slovenski trg kapitala je doživel velik razvoj v zadnjem desetletju. Vlagatelji, ki so začeli vlagati v sredini prejšnjega desetletja so bili deležni velikih donosov. Vse do danes smo v obdobju rasti tečajev domačih delnic, še posebej vodilnih desetih, med katerimi je trenutno najdonosnejša delnica Krke. Slovenski borzni indeks (SBI20) iz leta v leto podira svoje rekordne vrednosti. Z novim Zakonom o dohodnini pa je tudi država z ugodnejšo davčno zakonodajo trgovanje še vspodbudila. Delnice veljajo na večini trgov kapitala za najdonosnejšo finančno naložbo. In to je nedvomno razlog, da se vlagatelji odločajo za tovrstna vlaganja. 4.3 Analiza in izbira delnic Čeprav se marsikomu zdi, da je za uspešno finančno naložbo bistvena pravilna izbira vrednostnih papirjev, temu ni tako. Prav vsi delničarji lahko pričakujejo, da bodo dolgoročno dosegli večjo donosnost prihrankov, kot če bi varčevali v bančnih vlogah, neglede na to, katere delnice so izbrali in na kakšen način, če so le naredili pravilno strateško razporeditev premoženja in so premoženje razpršili na različne finančne naložbe. Pri izbiri delnic se vlagatelji poslužujejo različnih pristopov. Nekateri delnice izbirajo povsem naključno in jim v premoženju dodelijo enake deleže. Spet drugi se odločijo za izvajanje t.i. pasivne indeksne strategije in naložbo oblikujejo v podobni sestavi, kot jo ima določen borzni indeks. V poplavi investicijskih družb se marsikdo odloči za vlaganje v investicijske sklade. Nekaj pa je tudi takšnih, ki posamezne delnice sistematično preučijo in v portfelj vključijo tiste delnice, ki se jim zdijo najprimernejše. Vsekakor velja načelo, da naj portfelj vsebuje predvsem delnice uspešnih podjetij, za katere se pričakuje, da bodo njihovi tečaji naraščali. Smiselno je, da investitor približno 1/3 portfelja zapolni z delnicami rasti, 1/3 z delnicami zrelih podjetij in 1/3 z delnicami ki ne sodijo v nobeno od

24 24 teh dveh skrajnih skupin (Kleindienst 2001, 252). Za delnice rasti je značilno, da se pričakuje visoka stopnja rasti tečajev, da so zaradi nihanja tečajev tudi zelo tvegane in mnogokrat prevrednotene. V skupino delnic zrelih podjetij pa sodijo delnice tistih izdajateljev, ki delujejo v t.i. zrelih panogah. Zanje je značilno, da se pričakuje povprečna stopnja rasti tečajev delnic, delnice so povprečno ali podpovprečno tvegane prav tako so te delnice navadno realno ocenjene ali pa celo podcenjene. Vsekakor je za vlagatelja dobro, da pozna osnovne analize delnic, saj si bo le tako znal dogajanje na trgu kapitala razložiti in tudi ustrezno ukrepati. Bolj kot se pouči o podjetju, manj se bo potrebno zanašati na mnenja drugih ljudi in bolje bo lahko ocenil nasvete, ki jih dobi Tveganje pri izbiri delnic Tveganje lahko definiramo kot možnost, da se zgodi nekaj, kar nismo pričakovali. Kadar govorimo o investiranju v vrednostne papirje obstaja tveganje, da izgubimo vložen kapital. Ljudje različno sprejemajo tveganje. Nekateri so pripravljeni za ustrezno nadomestilo v obliki večjih donosov izgubiti več kapitala, drugi pa si želijo predvsem mirnega spanca, zato se raje odrečejo delu potencialnega dobička. Med investicije, ki predstavljajo majhno tveganje za vlagatelja sodijo: zavarovanja, hranilne vloge in državne obveznice. K srednje tveganim naložbam sodijo visoko kvalitetne obveznice, delnice, vzajemni skladi, malce več tveganja pa moramo prevzeti pri agresivno rastočih delnicah in visoko tveganih vzajemnih skladih. Med najbolj tvegane naložbe sodijo opcije, hadge skladi ter terminske pogodbe. Ko investitor investira v različne vrednostne papirje, je izpostavljen tveganjem. Če le te pozna, se nekaterim lahko izogne ali pa jih vsaj omeji. V grobem obstajajo naslednja tveganja: tveganje povezano z obrestno mero; zvišanje obresti povzroči takojšen padec tečajev obveznic vseh dospelosti, pri čemer je negativen vpliv največji pri tistih, ki imajo najdaljši rok dospelosti; tveganje poslovnega neuspeha podjetja; to tveganje je povezano z negativnimi poslovnimi izidi podjetij, oz. s stečaji le teh. V takšnem primeru lahko delničar tega podjetja izgubi vso svojo naložbo; tveganje povezano s tržno ceno; gibanje tečajev delnic je odvisno predvsem od ponudbe in povpraševanja po delnicah na trgu. Večje kot je povpraševanje večji so tečaji in obratno. Glavno gonilo ponudbe in povpraševanja pa je pohlep ali pa strah investitorjev; tveganje zaradi inflacije; v primeru visoke inflacije obstaja tveganje, da z donosom ne bomo dosegli niti realne vrednosti naložbe, ne da bi ustvarjali kakšne pozitivne donose; politično tveganje; nikoli ne vemo kakšne ukrepe, ki lahko negativno vplivajo na našo finančno naložbo, bo sprejela vlada v prihodnosti. Ukrepi lahko prizadenejo podjetja in s tem posredno tudi vlagatelje, ali pa neposredno vlagatelje;

25 25 tveganje povezano s prevarami; zaradi zavajajočih ali napačno prikazanih podatkov v javnosti, se lahko investitor napačno odzove in s tem izgubi donos. Eden od pokazateljev tveganja je standardni odklon donosnosti. Le ta meri stopnjo nihanja tečaja delnice v določenem obdobju. Večji kot je izračunani standardni odklon, večje je tveganje, da bo vlagatelj v določenem obdobju izgubil nek odstotek premoženja Vrste analiz in kazalnikov Vrednostne papirje in dogajanja na trgu kapitala je moč analizirati z dvema osnovnima skupinama metod: s tehnično analizo in s temeljno ali fundamentalno analizo. Pri tehnični analizi gre za preučevanje preteklega gibanja tečajev, njen cilj pa je predvideti smer, v katero se bodo le ti gibali v prihodnosti. Analitiki se poslužujejo preteklih podatkov, ki kažejo gibanje tečajev delnic in njihov promet. Tehnični analitiki verjamejo, da je ključ do uspešnega vlaganja v prepoznavanju tržnih trendov. Njihova analiza temelji na prepričanju, da se vsi dejavniki (ekonomski, politični, psihološki itd.), ki vplivajo na povpraševanje in ponudbo delnic sčasoma izrazijo v tečaju, zato menijo da je dovolj že, da analizirajo gibanje tečaja delnice. Menijo tudi, da se tečaji gibljejo v trendih. Analitiki se opirajo tudi na domnevo, da se zgodovina ponavlja, čeprav večina obsežnih tujih raziskav kaže, da pretekli dogodki na trgu kapitala niso pravi napovedovalec prihodnosti. Tehnična analiza ima pri povprečnem ameriškem analitiku, v primerjavi s temeljno analizo, le okoli 10% pomen pri odločanju in jo uporabljajo bolj kot pripomoček pri odločanju o tem, kdaj določen vrednostni papir kupiti ali prodati. Tudi v Sloveniji ta analiza, zaradi sorazmerno kratke zgodovine borzništva in razmeroma visoke nelikvidnosti trga, nima zelo velike veljave. Temeljna analiza pa nam daje podatke, katere delnice je najbolj smotrno kupovati. Z njo se preučuje tako imenovana notranja vrednost delnice. Če je izračunana notranja vrednost delnice nižja od tržne, je to znak za nakup delnice. Na dolgi rok se vrednost delnic namreč približuje notranji vrednosti, na kratek rok pa ni nobenega zagotovila, da se bo tržna cena gibala blizu ocenjene. Glavni vir podatkov so bilance podjetja. In sicer se poslužujejo podatkov iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida, izkaza finančnega izida in izkaza gibanja kapitala. Z bilančnimi podatki se najprej oceni poslovanje podjetja. Pri tem se ugotavlja kako donosno in varno le to posluje, kakšen donos na kapital ima in kakšen je donos na celotna sredstva. Prav tako je zelo pomembno spremljanje rasti prihodkov in dobičkov zadnjih let. Če je družba sposobna pokriti s svojim denarnim tokom, prihodnje finančne in poslovne obveznosti lahko rečemo, da posluje relativno varno. V okviru temeljne analize se ne preučuje samo podjetje, ampak tudi ekonomske razmere v katerih podjetje posluje. Znano je dejstvo, da obstajajo cikli gospodarske recesije in rasti, ki imajo na različna podjetja, v različnih panogah pomembne vplive. Naloga temelne raziskave je tudi poiskati podjetja v tistih gospodarskih panogah, ki bodo v danih ekonomskih razmerah zagotavljala boljše poslovne rezultate.

26 26 Osnovni kazalci uspešnosti podjetja so: kazalnik P/E, kazalnik P/B, dividendni donos. S kazalnikom P/E merimo, koliko tolarjev so vlagatelji pripravljeni plačati za 1 tolar dobička družbe. Ta kazalec je najbolj priljubljen merilec precenjenosti ali podcenjenosti delnic. Izračuna se z enostavnim izračunom in/ali z natančnim izračunom. Enačba št. 1: Enostavni izračun kazalnika P/E trenutni tečaj delnice P/E= dobiček na delnico v zadnjem letu Enačba št. 2: Natančni izračun s pomočjo formule za izračun dobička na delnico v zadnjem letu E-Dp Dobiček na delnico v zadnjem letu = povprečno število delnic E konsolidirani dobiček večinskega lastnika Dp izplačane prednostne dividende iz dobička v tekočem letu povprečno število delnic (št. delnic na začetku leta - lastne delnice + št. delnic na koncu leta - lastne delnice) / 2 Rezultate izračunov nato primerjamo med seboj (primerjava tečajev dveh sorodnih podjetiji iz istih panog). Delnice z nižjim kazalnikom P/E veljajo za primernejše za nakup. Vendar velja pravilo, da naj ta izračun ne bo edino merilo za nakup določene delnice, saj ima ta kazalnik kar nekaj pasti, na katere moramo biti pozorni. Bazira namreč na računovodskih podatkih, ki lahko neustrezno prikazujejo poslovanje družbe, prav tako moramo upoštevati dejstvo, da niti dve družbi na svetu nista popolnoma identični glede poslovanja in pa podatki, ki se uporabljajo pri izračunu so vzeti iz preteklega poslovanja, ki ne odražajo nujno tudi prihodnosti. Naslednji kazalnik, ki se uporablja predvsem pri holdingih in investicijskih skladih, pri katerih je aktiva družbe sestavljena predvsem iz vrednostnih papirjev in drugih podobnih naložb v lastniške in dolžniške deleže, pa se uporablja kazalnik P/B. Enačba št. 3: Enostavni izračun kazalnika P/B cena delnice na izbrani dan P/B = knjigovodska vrednost delnice Pri ostalih družbah je ta kazalnik zelo težko uporabiti za ocenjevanje precenjenosti ali podcenjenosti družbe.

27 27 Za vlagatelje pa je zanimiv tudi podatek o dividendnem donosu delnice. Ta se izračuna po formuli: Enačba št. 4: Dividendni donos zadnja izplačana dividenda Dividendni donos = cena delnice na izbrani dan Rezultat izračuna nam pove, kakšno donosnost bi dosegel vlagatelj, če bi danes kupil delnico in bi podjetje naslednje leto izplačalo enako dividendo kot letos. Nobeden od kazalnikov nam sam po sebi ne da popolne informacij o prihodnosti naše finančne naložbe. Smotrneje jih je uporabljati v kombinaciji. Naprimer nizek P/E, nizek P/B in visok dividendni donos je že lahko pokazatelj, da so takšne delnice podcenjene. Zavedati se moramo, da kazalniki temeljijo na preteklosti, zato niso 100 % pokazatelj prihodnosti. Prav tako pa je potrebno pri analizah imeti zelo široko znanje, ki ga navadni investitor v večini primerov nima, zato je bolje tovrstne analize prepusti strokovnjakom z ustreznim znanjem Borzni posredniki V množici različnih vrednostnih papirjev ki so na voljo, je investitorju težko izbrati takšne, ki bodo ustrezale njegovim finančnim ciljem in hkrati upoštevale tveganje. Zato obstajajo borzni posredniki. Le ti pomagajo investitorjem nepristransko določiti investicijsko strategijo in izbrati primerne finančne instrumente, na podlagi katerih bodo le ti dosegali svoje cilje. Borzni posredniki nudijo strankam svetovanje, pripravo poročil, vodijo strankin račun itd.. Za svoje delo si zaračunajo provizijo. Za vlagatelje, ki razpolagajo z ustreznim znanjem na področju borzništva je glavni kriterij za izbiro borznega posrednika višina provizije, ki si jo le ta zaračuna, za tiste, ki se na borzništva ne spoznajo dovolj, pa naj bo pomembna predvsem vrsta in pa kakovost storitev, ki jih ponujajo. Ločimo dve osnovni skupini borznih posrednikov in sicer diskontne borzne posrednike in borzne posrednike, ki ponujajo polne storitve. Za prve je značilno, da opravljajo izključno storitev nakupa ali prodaje vrednostnih papirjev, zato so stroški, ki jih zaračunajo razmeroma nizki. Borzni posredniki, ki ponujajo polne storitve, pa poleg nakupa in prodaje vrednostnih papirjev ponujajo tudi storitve svetovanja, izdelave različnih poročil, posredovanja informacij itd.. Seveda so stroški teh posrednikov ustrezno višji. Borzno-posredniška družba mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustrezno visokim zneskom kapitala. Le ta ne sme biti nikoli manjši od 150 milijonov SIT oz. od 25 milijonov SIT (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 24), če borzno-posredniška družba ne opravlja dejavnosti trgovanja z vrednostnimi papirji in ne opravlja storitev izvedbe prvih prodaj z obveznostjo odkupa. Prav tako mora gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna poravnati svoje dospele obveznosti.

28 28 V Sloveniji lahko trenutno izbiramo med pooblaščenimi udeleženci, ki so pridobili dovoljenje Agencije za trg z vrednostnimi papirji ali Banke Slovenije. Sem sodijo borznoposredniške družbe in banke z dovoljenjem za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Od osnovnih storitev, ki jih ponujajo je potrebno omeniti borzno posredovanje in gospodarjenje z vrednostnimi papirji. Storitev borznega posredovanj obsega sprejemanje naročil stranke za nakup oziroma prodajo vrednostnih papirjev ter izvrševanje teh naročil za račun strank na organiziranem trgu ali izven njega. Naročilo se lahko sprejme osebno, telefonsko, po faxu, elektronski pošti ali preko osebnega borznega sistema. Gospodarjenje z vrednostnimi papirji strank obsega nalaganje denarnih sredstev stranke v vrednostne papirje z namenom razpršitve tveganja in v sklade z dogovorjeno naložbeno politiko. Vrednostni papirji, ki so predmet gospodarjenja, se vodijo na posebnem računu stranke pri KDD. Največ prometa v letu 2004 so borzno-posredniške hiše ustvarile s posredovanjem pri nakupu ali prodaji vrednostnih papirjev in sicer za milijard SIT (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 27). Storitev gospodarjenja z vrednostnimi papirji pa je bilo za milijard SIT. Skupna vrednost naložb preko pooblaščenih udeležencev se je v letu 2004 povečala za 14,2 % glede na leto 2003 (prav tam, 26) Investicijski skladi Zelo majhni investitorji, z neposrednim investiranjem v delnice težko dosežejo zadovoljivo stopnjo razpršitve premoženja ali pa jo dosežejo z visokimi stroški, zato so tem na voljo investicijski skladi, ki omogočajo posredno vlaganje v vrednostne papirje. Investicijski sklad je institucija, ki združuje denarna sredstva investitorjev in jih namesto njih nalaga v različne vrednostne papirje, v okviru investicijskih ciljev, ki jih sklad vnaprej opredeli. Z nakupom delnice investicijskega sklada postanemo sorazmeren lastnik vseh vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad v lasti. Investicijske sklade upravljajo družbe za upravljanje. Na dan je bilo v Sloveniji aktivnih 17 družb za upravljanje, ki so upravljale 11 investicijskih družb in 34 vzajemnih skladov. S je družba za upravljanje Raiffeisen Kapitalanlage GmbH iz Avstrije pričela s trženjem in prodajo desetih investicijskih skladov v njenem upravljanju. Spremenjeni Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje je uvedel v poslovanje investicijskih skladov obvezno ločitev premoženja investicijskih skladov od premoženja družbe za upravljanje ter funkcijo skrbniške banke. Zbrana sredstva družbe za upravljanje investirajo v skladu z naložbeno politiko sklada, ki je zapisana v prospektu. Upravljavci sklada si zadržijo upravljavsko provizijo in morebitne ostale stroške, ki so znani v naprej. Investicijske sklade, v skladu z določili Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, delimo na: vzajemne sklade in investicijske družbe. Vzajemni sklad ima premoženje, ki ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje in je bilo financirano z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb ter je v lasti teh oseb. Temeljne značilnosti vzajemnih skladov so: je v lasti oseb, ki so vanje vložile sredstva;

29 29 investitor v sklad vstopi tako, da pri upravljavcu sklada vplača določeno število točk, ocenjenih po knjigovodski vrednosti; lastništvo v skladu dokazuje investicijski kupon; upravljavec sklada vsak dan izračuna in objavi vrednost točke investicijskih kuponov; ko vplačamo vanj določen znesek, se s tem poveča kapital sklada; premoženje sklada upravljajo profesionalni upravitelji, ki imajo zaledje v analitski službi in se nenehno trudijo povečevati donosnost. Vzajemni skladi za svoje storitve zaračunavajo investitorju vstopno in/ali izstopno provizijo ter letno provizijo družbi za upravljanje. Slovenski skladi, v povprečju, zaračunavajo 3% vstopno provizijo, v tujini pa je lahko znesek tudi do 7% od celotnega vplačanega zneska (Jesenek 2003, 73). S temi provizijami sklad poplača stroške investicijskih svetovalcev ter borznih in ostalih posrednikov. Z letno provizijo pa družba pokriva administrativne stroške sklada in stroške storitev družbe za upravljanje. Za vlagatelja, ki je šele pričel z vlaganji v sklade, je priporočljivo najprej vlagati v mešane sklade, ki imajo podobno strateško sestavo premoženja, kot je priporočljiva zanj. Le ti imajo namreč del svojega premoženja razporejenega tako v delnicah kot v obveznicah in/ali denarnih rezervah. Poznamo pa še panožne sklade, ki investirajo le v delnice podjetij določene panoge in indeksne vzajemne sklade, ki premoženje oblikujejo v natančno takšni sestavi, kot jo ima določeni borzni indeks. Indeksni skladi so bili v zadnjih dveh desetletjih najhitreje rastoča skupina investicijskih skladov v svetu. V svetu danes prevladujejo vzajemni skladi in tudi nov slovenski Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje določa preoblikovanje PID-ov in ID ov v vzajemne sklade. Ker novi Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje skladov ne omejuje zgolj na naložbe na slovenski trg vrednostnih papirjev, je v strukturi sredstev vzajemnih skladov opazen porast deleža naložb v vrednostne papirje izdajateljev s sedežem izven Republike Slovenije. V začetku leta 2006 je bilo občutiti odtekanje denarja iz starejših domačih skladov in selitev v nove domače sklade, ki imajo mnogo višje donose predvsem na račun vlaganj na tuje trge. Nemalokdo pa se odloči investirati neposredno v tuje sklade. Stari skladi imajo namreč večino premoženja v domačih delnicah, ki pa trenutno ne rastejo več tako hitro, kot so v prejšnjih letih. Zaradi povečanega zanimanja vlagateljev za nalaganje sredstev v vzajemne sklade ter povečane ponudbe le teh, se je število vlagateljev v vseh vzajemnih skladih v Sloveniji do konca leta 2004 povečalo za 115%. Donosnost vzajemnih skladov na letni ravni se je gibala med 3,59% in 21,54 %. Med naložbami prevladujejo naložbe v delnice, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev doma in v tujin (55,49% vseh naložb), sledijo jim naložbe v obveznice (22,23%) in depozite (9,72%). Investicijska družba je delniška družba, ki se ustanovi izključno za javno zbiranje denarnih sredstev in investiranje tako zbranih denarnih sredstev v prenosljive vrednostne papirje, po načelu omejevanja in razpršitve tveganja. Družba izvede javno prodajo svojih delnic, pri čemer se za razliko od vzajemnih skladov ne spremeni kapital sklada ampak se le menja lastnik delnic. Razlika med vzajemnim skladom in investicijsko družbo je tudi v tem, da se z delnicami investicijskih družb trguje z diskontom (cena delnice je nižja od njene knjigovodske vrednosti) ali premijo (cena delnice je višja od njene knjigovodske vrednosti).

30 30 Konec leta 2004 je poslovalo 11 posebnih investicijskih družb (v nadaljevanju ID), ki so nastale v postopku preoblikovanja PID-ov. V strukturi premoženja ID prevladujejo delnice (72,61%), sledijo jim obveznice (7,35%), depoziti ( 3,25%) in ostali (Agencija za trg z vrednostnimi papirji 2005, 38). Zaradi zakonsko predpisanih rokov preoblikovanja investicijskih družb v vzajemne sklade, se diskonti tržne cene delnic glede na knjigovodsko vrednost delnic znižujejo. Mnogi vidijo v tem vir zaslužka. Ob preoblikovanju ID-ov v vzajemne sklade se bo namreč tržna vrednost delnice izenačila s knjigovodsko. Ker je le ta danes nižja, bi z nakupom le teh lahko pričakovali dokaj visok donos v prihodnosti. Vendar je treba poudariti, da jamstva za to ni. 4.5 Uspešnost Ljubljanske borze in slovenskih delnic Po obetavnem začetku leta 2005, ko je večina tečajev delnic na Ljubljanski borzi naraščala in dosegala vedno nove rekorde, se je trend v sredini februarja 2005 obrnil navzdol. K rasti in zgodovinsko najvišjim vrednostim borznih indeksov konec januarja, so v največji meri prispevala pričakovanja letnih poslovnih izkazov borznih družb ter nezmanjšani prilivi sredstev v vzajemne sklade. Po prvih objavah poslovnih rezultatov konec februarja, med katerimi so bili le redki navdušujoči, pa so se pojavile večje količine prodajnih naročil, ki so hkrati z zmanjšanjem prilivov v vzajemne sklade povzročile daljše obdobje padanja tečajev. Ob občasnih nihanjih, so konec leta, v povprečju, tečaji naraščali. Rast je bila vzpodbujena predvsem z rastjo vrednosti Krkinih delnic. Nadzorni svet Ljubljanske borze je na svoji seji, ki je potekala potrdil finančno poročilo za leto Borza je celotne prihodke, glede na leto 2004, znižala za 9,7%, kar znaša 721,3 milijona tolarjev. Bruto dobiček je znašal 56,9 milijona tolarjev, oz. 13,7% nad načrtovanim (Poslovni dnevnik 2006, 2). Od vseh prihodkov, ki jih je borza ustvarila, največji delež predstavljajo prihodki iz naslova borznih provizij.

31 Struktura in obseg prometa z vrednostnimi papirji TABELA 1: PROMET Z VREDNOSTNIMI PAPIRJI NA VSEH TRGIH V OBDOBJU Skupni promet v zadnjih 10 letih Število Promet (v SIT) brez svežnjev dni Leto trgovanja v letu povprečno na dan februar Vir: Ljubljanska borza; Mesečno statistično poročilo februar 2006 Iz tabele je razvidno, da se je od leta 1996 skupni promet na Ljubljanski borzi skoraj vsako leto povišal. Od leta 1996 pa do leta 2005 se je promet povečal za okoli 60%. Največji promet je bil dosežen v letu 2002 in je, med drugim tudi, posledica ukinitve skrbniških računov za tuje investitorje, ki jih je uvedla Banka Slovenije. Do februarja leta 2006 je bilo na dan sklenjenih povprečno SIT poslov, kar pomeni, da se je od leta 1996 povprečni dnevni promet povečal za 87%. Na Ljubljanski borzi se trguje predvsem z delnicami, obveznicami, investicijskimi skladi in kratkoročnimi vrednostnimi papirji. Glede na strukturo prometa z vrednostnimi papirji se vseskozi največ trguje z delnicami, sledijo jim obveznice in v zadnjem času vse bolj popularni investicijski skladi.

32 32 GRAF 3: MESEČNI BORZNI PROMET PO TIPIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV OD DO (V MIO SIT) Mesečni borzni promet od (v mio SIT) marec april maj junij julij avg. septem. oktob. novem. decem. januar februar delnice obveznice inv.skladi Vir: Ljubljanska borza; Mesečno statistično poročilo februar 2006 V marcu 2006 je bilo z delnicami rednih družb opravljeno 73,07% celotnega vrednostnega obsega prometa na Ljubljanski borzi. Na drugem mestu so bile obveznice, s katerimi je bilo opravljeno 14,96% celotnega vrednostnega obsega prometa. Z delnicami investicijskih skladov pa je bilo opravljenih preostalih 11,96 % prometa (Ljubljanska borza; Mesečno statistično poročilo marec 2006, 1). Promet na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev poteka preko 27 članov, ki izpolnjujejo predpisane zahteve. Od teh je že nekaj časa najbolj uspešna Nova ljubljanska banka. Njen delež v skupnem prometu je v letu 2004 znašal 16,03%, sledila ji je Pespektiva BDP. V marcu 2006 je bila zopet najbolj aktivna Nova ljubljanska banka, z 9,28% deležem prometa. Sledila ji je Poteza z 8,75%, ABanka Vip z 8,45%, Raiffeisen Krekova banka z 7,31% itd Tržna kapitalizacija Tržna kapitalizacija vrednostnih papirjev je zmnožek cene vrednostnega papirja s številom vrednostnih papirjev, ki kotirajo na borzi. Konec leta 2004 je le ta znašala 3.049,8 mrd SIT, kar je za 24,9% več kot v decembru Tržna kapitalizacija vseh delnic na borzi (brez PID-ov in investicijskih družb) je konec decembra 2004 znašala 1.705,8 mrd SIT in je bila za 27,3% višja kot konec decembra Povišanje tržne kapitalizacije vseh delnic je posledica porasta tečajev delnic na Ljubljanski borzi. Tržna kapitalizacija obveznic na borzi je konec decembra 2004 znašala 1.106,6 mrd. SIT kar pomeni, da je bila za 26,3% višja kot konec decembra 2003 (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005, 21).

33 33 TABELA 2: TRŽNA KAPITALIZACIJA NA DAN TRŽNI SEGMENT Tržna kapital. v mio SIT Tržna kapital. v mio EUR Borzni trg , ,11 Delnice , ,40 Obveznice , ,71 Prosti trg , ,55 Delnice , ,49 Obveznice , ,58 Inv.skladi ,58 614,48 SKUPAJ , ,66 Vir: Ljubljanska borza; Tržna kapitalizacija [online] Tržna kapitalizacija v mesecu aprilu 2006 je znašala mrd SIT, kar kaže na povečanje tržne kapitalizacije iz leta V zadnjih letih tržna kapitalizacija narašča. Na dan je znašala skupna tržna kapitalizacija mrd SIT in se je do povečala za 170%. GRAF 4: SESTAVA TRŽNE KAPITALIZACIJE PO VRSTAH FINANČNIH INSTRUMENTOV NA DAN Sestava tržne kapitalizacije inv.skladi 4% obveznice 44% delnice 52% Vir: Ljubljanska borza; Tržna kapitalizacija [online] Največji delež v celotni tržni kapitalizaciji na dan imajo delnice, z dokaj visokim deležem jim sledijo obveznice. Največja tržna kapitalizacija delnic je bila zabeležena na dan in sicer je znašala mio SIT. Med delnicami ustvarjajo največji doprinos t.i. delnice prve kotacije, ki so februarja 2006 v celotni sestavi tržne kapitalizacije predstavljale 27% delež, ostale delnice na borznem trgu so imele le 11% delež, na prostem trgu pa 12% delež. Med obveznicami so največ kapitalizacije doprinesle obveznice iz borznega trga in sicer 37%, iz prostega trga pa 9% (Ljubljanska borza; Mesečno statistično poročilo februar 2006, 20).