Mediatore per i CASI di SOTTRAZIONE.indd

Transkripcija

1 MEDIATOR EVROPSKEGA PARLAMENTA V PRIMERIH MEDNARODNE UGRABITVE OTROK VODNIK

2

3 MEDIATOR EVROPSKEGA PARLAMENTA V PRIMERIH MEDNARODNE UGRABITVE OTROK VODNIK

4 Kazalo Predstavitev 7 1. Razvoj veljavne zakonodaje, pristojnosti, priznavanje in izvajanje sodnih odločb s področja družinskega prava Evropske unije Potreba po sprejetju ukrepov Unije za primere mednarodnih ugrabitev otrok Pravilo o pristojnosti iz Uredbe (ES) 2201/2003 v zvezi z ugrabitvijo otrok. 3. Od civilne in trgovinske mediacije do mediacije na družinskem področju Mediacija kot alternativno sredstvo za razrešitev primerov mednarodne ugrabitev otrok Vloga mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok Kako poiskati pomoč mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitev otrok. 7. Kako poteka in na čem temelji mediacija. 8. Primeri, ki jih je obravnaval mediator Vloge, ki razkrivajo nepravilnosti pri izvajanju Haaške konvencije Vloge, ki razkrivajo nepravilnosti pri izvajanju Uredbe št. 2001/2003 (Bruselj II a) Druge dejavnosti mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok. 25 4

5 POVZETEK a) Kaj je mednarodna ugrabitev otrok? 26 b) Mednarodna in evropska zakonodaja za primere mednarodne ugrabitve otrok. 26 c) Kako lahko starš prepreči ugrabitev mladoletnega otroka? 26 d) Kaj lahko starš naredi po ugrabitvi? 27 PRILOGE: SMERNICE ZA DELO MEDIATORJA EVROPSKEGA PARLAMENTA V PRIMERIH MEDNARODNE UGRABITVE OTROK 28 Člen 10 Uredbe (ES) št. 2201/

6

7 Predstavitev Družina je temeljna družbena vrednota v državah članicah Evropske unije. Institucije jo morajo varovati z ad hoc ukrepi tudi v primerih, ko doživlja krizo. Zlasti morajo institucije ustrezno zaščiti višje interese otrok. Glede na zadnje podatke Eurostata se v EU vsako leto skleneta 2 milijona zakonov, od tega 300 tisoč narodnostno mešanih. Poleg tega se zabeleži približno milijon razvez, od tega narodnostno mešanih parov. Pojav nenehno narašča, zato je Evropski parlament leta 1987 uvedel institut Evropskega mediatorja za primere mednarodnih ugrabitev otrok, čigar naloga je pomagati pri iskanju skupnih rešitev v interesu otroka, ko se zaradi razveze para različne narodnosti ali v primeru, ko starši živijo v različnih državah, otroka odvzame enemu od staršev. Prva mediatorka Evropskega parlamenta je bila Marie-Claude Vayssade ( ), kasneje pa Mary Banotti ( ) in Evelyne Gebhardt ( ). Septembra 2009 me je Parlament imenoval za mediatorko Evropskega parlamenta v mednarodnih primerih ugrabitve otrok. Dobila sem priložnost, da temeljito preučim primere, hkrati pa sem našla vrsto pravnih in zakonodajnih spornih točk, ki jih predstavljam v tem delovnem dokumentu. Naša služba je v teh letih opravila pomembno usklajevalno in poglobljeno delo ter predlagala rešitve za različne primere. Danes je izbira družinskega mediatorja v mednarodnih primerih ugrabitve otrok v predlogu sklepov Evropskega sveta iz Stockholma (2009) ter v programu Evropske komisije za uresničitev ciljev iz Stockholma (2010). Evropski parlament aktivno sodeluje pri zakonodajni razpravi ter daje izkušnje službe mediatorja na voljo državljanov, ob tem pa vedno upošteva najvišji in izključni interes otroka. Roberta Angelilli Podpredsednica Evropskega parlamenta Mediatorka Evropskega parlamenta v mednarodnih primerih ugrabitve otrok 7

8 1. Razvoj veljavne zakonodaje, pristojnosti, priznavanje in izvajanje sodnih odločb s področja družinskega prava Evropske unije. Evropska integracija je bila sprva le ekonomske narave. Začetni pravni instrumenti so bili zato najprej usmerjeni le na to področje. Vendar se je od začetka 90-tih let stanje zelo spremenilo, zlasti zaradi povečanega gibanja ljudi znotraj Unije. Zaradi povečane mobilnosti evropskih državljanov je naraslo tudi število družinskih vezi med ljudmi različnih narodnosti ali ki živijo v različnih državah. Ta pojav je zahteval zakonsko prilagajanje Evropske unije, da bi uredila zakonska neskladja ter pristojnosti na področju družinskega prava (zakonska razmerja, starševstvo, premoženjska razmerja, dedovanje itd.). V preteklosti so države članice Unije urejale zakonsko neskladnost in pristojnosti predvsem z mednarodnimi konvencijami, v skladu z določbo člena 220 Pogodbe o EGS (ki je z Amsterdamsko pogodbo, ki jo je danes razveljavila Lizbonska pogodba, postal člen 293), ki je bila edini instrument za začetek neposrednih pogajanj za poenostavitev formalnosti (v korist državljanov), ki jih je treba upoštevati pri vzajemnem priznavanju in izvajanju sodnih in arbitražnih odločb 1. Samo od leta 1992 dalje, z Maastrichtsko pogodbo, pa to področje počasi vstopa v sistem Unije, na začetku kot del tako imenovanega tretjega stebra (takrat še medvladnega), po spremembah Amsterdamske pogodbe (1997) pa v Pogodbo o ES s tako imenovano komunitarizacijo (prenos pristojnosti), ki temelji na členu 65 Pogodbe o ES 2. Oktobra 1999 je Evropski svet v Tampereju kot prednostno nalogo navedel sprejetje zakonskih instrumentov na področju družinskega prava zaradi vse večje družbene potrebe, da se vzpostavi jasen pravni sistem, ki bo ustrezal potrebam državljanov. Ob splošni domnevi, da je treba sodbe in odločbe spoštovati in izvajati v vsej Evropski uniji, hkrati pa zagotoviti pravno varnost državljanov in gospodarskih dejavnikov, je Svet v poglavju o vzpostavitvi evropskega pravosodnega prostora odobril popolno izvajanje načela vzajemnega priznavanja na področju civilnega in kazenskega prava kot glavni temelj pravosodnega sodelovanja EU. Na podlagi sklepov Sveta v Tampereju je EU najprej z Uredbo št. 1347/2000 (tako imenovano Bruselj II) sprejela zakonodajo, ki vsebuje enotne predpise za reševanje sporov glede pristojnosti na področju družinskega prava. Uredba zadeva razveljavitev ali prenehanje zakonske zveze ter odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo obeh staršev. Uredba je zadevala le primere poročenih staršev ter starševsko odgovornost do skupnih otrok. 8

9 S sprejetjem Uredbe št. 2201/2003 (tako imenovane Bruselj II a), ki razveljavlja Uredbo št. 1347/2000, pa so bile presežene mnoge omejitve iz prvega besedila. Nova uredba vsebuje določbe v zvezi z zakonskimi spori in starševsko odgovornostjo, ki vsebujejo ukrepe za zaščito otroka, čigar varstvo je zagotovljeno neodvisno od kakršne koli povezave s postopki v zakonskih sporih (uvodna izjava 5 uredbe 3 ). Gre torej za besedilo široke uporabnosti, ki zajema obsežen spekter primerov, povezanih z življenjem para in otrok. 1. Na podlagi člena 220 Pogodbe o EGS je bila na primer 27. septembra 1968 sprejeta Bruseljska konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Konvencija pa kljub temu, da je bila prvi pomemben instrument, ni pokrivala cele vrste področij, med drugim tudi družinskega prava. 2. S spremembami člena 65 Pogodbe o ES, ki so nastale z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, sedanji člen 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PDEU) določa, da Unija razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah. Na podlagi te določbe Evropski parlament in Svet sprejmeta ukrepe, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, katerih cilj je zagotoviti vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah med državami članicami (člen 81(2)(a) ter oblikovanje alternativnih načinov reševanja sporov (člen 81(2)(g). Člen 81(3) PDEU posebej zadeva družinsko pravo in določa, da Svet po posebnem zakonodajnem postopku določi ukrepe, ki zadevajo družinsko pravo s čezmejnimi posledicami, ter da Svet odloča soglasno po posvetovanju z Evropskim parlamentom in ne z rednim zakonodajnim postopkom, kjer sta Parlament in Svet enakopravna in kjer je za sprejemanje aktov potrebna kvalificirana večina. Zaradi tega Lizbonska pogodba uvede možnost premostitvene klavzule, na podlagi katere lahko Svet na predlog Evropskega parlamenta sprejme sklep o razširitvi uporabe rednega zakonodajnega postopka za sprejemanje aktov, ki zadevajo nekatere vidike družinskega prava. Obenem pa se državam članicam prizna možnost uporabe veta, na podlagi katerega lahko nacionalni parlament zavrne uporabo omenjene premostitvene klavzule (v roku šestih mesecev po tem, ko je bil seznanjen o zadevi). Ta dejstva kažejo na odpor držav članic, da Uniji prepustijo pristojnosti na področju družinskega prava. Torej kljub temu, da ima Evropska unija v primerjavi z državami članicami na tem področju le dopolnilno vlogo, člen 81 PDEU v znanih mejah institucije Unije obvezuje, da zagotovijo čezmejno učinkovitost ukrepov, ki so jih sprejeli nacionalni organi ali posamezniki, v skladu z mediacijskimi in spravnimi postopki držav članic. 3. Za razliko od predhodne Uredbe (ES) 1347/2000 uvodna izjava 5 Uredbe (ES) 2201/2003 določa ukrepe za zaščito otrok neodvisno od kakršne koli povezave s postopki v zakonskih sporih ter se lahko uporablja tudi za zunajzakonske skupnosti, otroke zunaj zakonske zveze ter otroke enega od partnerjev, ki so se rodili v predhodnih zvezah. Za isto področje glej Haaško konvencijo iz leta

10 2. Potreba po sprejetju ukrepov Unije za primere mednarodnih ugrabitev otrok. V zadnjih nekaj letih se je izredno povečalo število primerov mednarodnih ugrabitev otrok, ki jim je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Do tega je prišlo kljub temu, da je Haaško konvencijo o ugrabitvah otrok iz leta 1980 ratificirala večina držav podpisnic. Ta konvencija je med najpomembnejšimi večstranskimi sporazumi o zaščiti otrok ter temelji na predpostavki, da sklep o vrnitvi otroka sprejme sodnik v državi, kamor je bil otrok odveden. Če eden od staršev nezakonito preseli otroka v drugo državo, ki je podpisnica Haaške konvencije, se mora otrok čim prej vrniti v prejšnji kraj bivanja. To ne izključuje možnosti, da se v posebnih primerih vrnitve otroka ne ukaže (člen 13 konvencije 4 ). Zakonodaja Evropske unije je prispevala k okrepitvi zaščite, ki jo daje Haaška konvencija. 4. Člen 13: Sodnemu ali upravnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva, ne glede na določbe prejšnjega člena ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, inštitucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže: a) da v času, ko je bil otrok odpeljan ali zadržan, oseba, inštitucija ali drugo telo, ki skrbi za otrokovo osebnost, ni dejansko uveljavljalo pravice do skrbi zanj, ali da se je strinjalo ali pozneje pristalo, da se otrok odpelje ali zadrži; b) da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Prav tako lahko sodni ali upravni organ zavrne, da odredi otrokovo vrnitev, če ugotovi, da otrok nasprotuje vrnitvi in da je dopolnil tisto starost in je na taki stopnji zrelosti, ko je treba upoštevati njegovo mnenje. Pri obravnavi okoliščin iz tega člena upoštevata sodni in upravni organ podatke o otrokovem socialnem poreklu, ki jih dobita od centralnega izvršilnega organa ali kakšnega drugega pristojnega organa države, v kateri je otrokovo stalno prebivališče Pravilo o pristojnosti iz Uredbe (ES) 2201/2003 v zvezi z mednarodno ugrabitvijo otrok. Uredba št. 2201/2003 določa enotna merila za iskanje sodnika, pristojnega za odločanje v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, vključno z domnevo o mednarodni ugrabitvi otroka. Na splošno je opaziti, da daje uredba prednost osebni presoji o običajnem kraju bivanja pred državljanstvom (ki se tradicionalno uporablja v državah s kontinentalnim pravnim sistemom) ali pa pred objektivnim merilom o lex fori (pogostejše v državah s sistemom običajnega prava). Natančneje, pri razvezah, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze uredba določa vrsto meril, ki temeljijo na kraju bivanja enega od zakoncev ali na državljanstvu obeh zakoncev (člen 3). 10

11 Glede starševske odgovornosti v zvezi z otrokom uredba določa pristojnost sodišča države članice, kjer je otrok prebival v trenutku, ko je sodišče začelo postopek (člen 8). V primerih ugrabitve otroka uredba določa, da sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost (člen 10). Pri vrnitvi otroka člen 11 določa, da pristojni organi v državi članici izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, da bi dosegli vrnitev otroka, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo nasprotuje njegovi vrnitvi v državo, v kateri je otrokovo stalno bivališče (nekdanji člen 13 konvencije). Nadaljnja odločba o vrnitvi otroka je izvršljiva, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu s členom 42 uredbe. Uredba torej predvideva dodatno zaščito glede na določbe konvencije. Vendar tako dodatno jamstvo morebiti ne vedno ustreza popolni zaščiti otrokovih interesov. Gre denimo za domnevo, ko bi bilo na podlagi določb uredbe nemogoče oporekati izvršitvi odločbe o vrnitvi na podlagi člena 11 uredbe, potem ko bi bilo izdano potrdilo na podlagi člena 42, tudi če bi odločba pomenila hudo kršitev temeljnih pravic. V nedavnem primeru, ki je bil poslan v vednost Sodišču Unije 5, v drugem postopku za vrnitev v skladu s členom 11 uredbe ni bil poslušan otrok, kot je bilo to storjeno v prvem postopku o vrnitvi v skladu z nekdanjo Haaško konvencijo. Takrat je otrok izrazil željo, da bi ostal v državi, kjer je takrat prebival. Sodišče je pojasnilo, da nikakor ni možno oporekati izvršitvi odločbe o vrnitvi z izdanim potrdilom iz člena 42, tudi če odločba hudo krši temeljne pravice. Podobne primere presoja mediator Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljevanju mediator ). Evropska komisija vodi raziskavo za zbiranje podatkov o sedanji uporabi Uredbe št. 2201/2003 ter za zbiranje statističnih podatkov, ki vključujejo tudi primere mednarodnih ugrabitev otrok. Na podlagi te raziskave bo Komisija leta 2012 objavila poročilo o sedanji uredbi in preučila, ali je treba predlagati spremembe. 5. Glej sodbo z dne 22. decembra 2010, zadeva C 491/10 PPU, Aguirre Zarraga. 11

12 3. Od civilne in trgovinske mediacije do mediacije na družinskem področju. Mediacijo na družinskem področju bi morala urejati posebna zakonodaja, ki bi morala upoštevati značilnosti tega področja in njegove potrebe. Trenutno je na evropski ravni v veljavi Direktiva 2008/52/ES 6 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah. V uvodni izjavi 10 direktiva določa, da Za pravice in obveznosti, o katerih stranke v skladu z ustrezno veljavno zakonodajo ne morejo svobodno odločati, pa naj se ne bi uporabljala. Takšne pravice in obveznosti so zlasti pogoste v družinskem in delovnem pravu. Zato je mediator v takih primerih posebej priporočljiv. Razvijati in krepiti je treba njegovo vlogo. Zavedajoč se tega je Evropska komisija v svojem sporočilu Agenda EU za otrokove pravice v februarju 2011 ugotovila, da mora sodelovati z državami članicami za posodobitev informacij o nacionalnih zakonodajah v zvezi s preživninskimi obveznostmi, mediacijo ter priznavanjem in izvajanjem sodnih odločb s področja starševske odgovornosti. Glede ugrabitve otrok se je Komisija obvezala, da bo posebno pozornost namenila oceni informacij, ki jih bo posredoval mediator. O tem je odločal tudi Evropski parlament. V resoluciji iz septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenem vplivu na mediacijo in sprejetju s strani sodišč je poudarjeno, da: bodo stranke, ki so pripravljene rešiti primer, precej verjetneje sodelovale, ne pa delovale druga proti drugi; zato meni, da so te stranke pogosto bolj pripravljene upoštevati položaj druge stranke in preučiti temelje spora; meni, da je dodatna korist pogosto to, da se med strankama ohrani enako razmerje kot pred sporom, kar je nadvse pomembno v družinskih zadevah, v katere so vpleteni otroci ; V resoluciji iz oktobra 2011 o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah je poleg delovanja mediatorja Evropskega parlamenta v mednarodnih primerih ugrabitve otrok poudarjena osrednja vloga določenih vrst alternativnega reševanja sporov v družini, saj lahko prispevajo k manjši psihološki škodi, pomagajo strankam, da hitreje ponovno spregovorijo, s tem pa zlasti prispevajo k zaščiti otrok ; 6. UL L 136, , str. 7 in naslednje. 12

13 Mediacija kot alternativno sredstvo za rešitev primerov mednarodne ugrabitev otrok. 4. Mediacija je vrsta alternativnega reševanja sporov, katere namen je pozitivno razrešiti konflikt, in sicer s spodbujanjem udeležencev v sporu, da najdejo obojestransko sprejemljivo in zadovoljivo rešitev ob pomoči tretjega mediatorja. V primeru mednarodnih ugrabitev otrok je namen mediacije, da se v okviru pogajanj doseže sporazum med starši, ki je v izključnem interesu otrok. Glavna naloga mediatorja je prek zunajsodnega postopka zagotoviti upoštevanje interesov ugrabljenega otroka ter otrokom in staršem prihraniti čustvene in psihične napore zaradi sodnih postopkov, ki so včasih dolgi in težki. Vloga mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok. 5. Ko se zakon ali zveza med partnerjema različnih narodnosti konča, se pogosto eden od zakoncev vrne v svojo državo izvora in izbere svoje stalno prebivališče v državi članici ali nečlanici, ki je različna od države drugega zakonca. Če ima par otroke, mora pristojni sodni organ določiti, komu se otrok zaupa v vzgojo in varstvo ter pravico do stikov. Na žalost se lahko zgodi, da eden od staršev, ki mu otrok ni bil zaupan v vzgojo in varstvo, otroka ugrabi ali ga ne vrne po običajnem obisku, ali pa se starš, ki so mu bili dodeljeni otroci, z njimi preseli drugam in tako dejansko prepreči, da bi imeli stike z drugim staršem. V tem primeru se ne samo krši starševska pravica, pač pa tudi temeljna pravica otroka do rednih stikov z obema staršema. Člen 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah Otrokove pravice Otroci imajo pravico do takšnega varstva in skrbi, kakršna sta potrebna za njihovo dobrobit. Svoje mnenje lahko svobodno izražajo. Njihovo mnenje se upošteva v zadevah, ki jih zadevajo, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki zadevajo otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otrok. Vsak otrok ima pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi. 13

14 Za rešitev takih sporov se je treba obrniti na sodne organe ali začeti mediacijo s pomočjo mediatorja, ki mora nuditi pomoč staršem, ki iščejo najboljšo rešitev v korist otrok. Mediacija pomeni nudenje informacij o pravu, ki se uporablja, nasvetov in predlogov za določitev spora in dosego sporazuma. Velika prednost tega postopka je, da starši, ki so pripravljeni na mediacijo, običajno natančneje in dosledneje spoštujejo sporazum, ki je nastal na podlagi skupnega dogovora in ki ga ni vsilil sodni organ. 6. Kako poiskati pomoč mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitev otrok. Državljani se lahko obrnejo na mediatorja prek faksa, pošte, elektronske pošte in po telefonu. Kontaktni podatki so objavljeni na spletnem mestu Evropskega parlamenta v razdelku, namenjenem mediatorju, kjer so tudi opisane storitve te službe: Povezava: Mediatorka Evropskega parlamenta v mednarodnih primerih ugrabitve otrok Roberta ANGELILLI Altiero Spinelli-gebouw 09E130 Kontaktna oseba: Simona Mangiante ASP5G302 60, rue Wiertz / Wiertzstraat 60 B-1047 Bruxelles / Brussel Elektronski naslov: MediationChildAbduct@europarl.europa.eu Tel : +32 (0) Fax : +32 (0)

15 Kako poteka in na čem temelji mediacija. 7. a/ Po tem, ko mediatorjeva služba prejme opozorilo državljana, najprej oceni zahtevo; b/ če ni pravnih razlogov, ki bi izključevali postopek (na primer kazenski postopek), se formalno začne postopek mediacije in se zahteva, naj strani v postopku podpišejo izjavo o sprejemanju postopka mediacije; c/ prek video konferenc in poštnega ter elektronskega dopisovanja se začne dialog s strankami za določitev ključnih točk pogajanja; d/ ko se dosežejo skupni elementi za sporazum, se sestavi okvirni sporazum, o katerem se razpravlja za dosego končnega soglasja na sedežu mediatorja; e/ mediacija poteka v Evropskem parlamentu ob prisotnosti strank (lahko tudi prek video konference), osebja službe mediatorja ter pravnih zastopnikov vpletenih strani. f/ v primeru video konference stranke gostujejo v institucionalnih prostorih, kot so veleposlaništva, konzularna predstavništva ali sedeži delegacij Evropske unije; g/ ko se doseže mediacijski sporazum, ga podpišejo vse strani in mediator ter tako postane pravno veljaven. Mediacijski sporazum je zasebna pogodba med strankami. Soglasje v zvezi s sprejetjem dogovora o točkah, o katerih se je razpravljajo na mediaciji, daje sporazumu pravno veljavo. S tem, ko pomaga strankam pri sestavi sporazuma, mediator potrjuje njegovo legitimnost ter jamči, da vse dogovorjeno ustreza merilom zakonitosti in pravičnosti. Tako sklenjen mediacijski sporazum se lahko na pobudo strank potrdi na pristojnih sodiščih držav izvora in/ali bivanja strank ter lahko predstavlja podlago za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo. Mediacijske storitve so za državljane brezplačne. Evropski parlament ima namreč ad hoc službo pravnih izvedencev, ki lahko strankam nudijo pomoč, potrebno za dosego strukturiranega in zakonitega sporazuma, z institucionalnim jamstvom mediatorja. 15

16 8. Primeri, ki jih je obravnavala mediatorka. Od septembra 2009 do decembra 2011 je služba mediatorja prejela 98 zahtev: deset (10) primerov mediacije: 2 sta bila rešena prek pogajanj na sedežu Evropskega parlamenta v Strasbourgu v juniju 2010 in septembru V dveh drugih primerih je bilo doseženo zbližanje med staršem, ki mu niso bili dovoljeni stiki, in otroki. Šest drugih primerov je v postopku pogajanj; v dvainštiridesetih (42) primerih je država podpisnica zakrivila nepravilnosti ali anomalije pri izvajanju Haaške konvencije o civilnih zadevah pri mednarodnih ugrabitvah otrok; v petinštiridesetih (45) primerih je država članica napačno izvajala ali ni izvajala Uredbe št. 2201/2003 (Bruselj II a) ali ni priznala sodne odločbe pristojnega sodnega organa države članice v zvezi z vzgojo in varstvom otroka in/ali stikov z njim; v enem primeru je šlo za obravnavo mednarodne posvojitve. V tem primeru je diplomatsko posredovanje mediatorke pospešilo izvedbo postopka v doglednem času. 16

17 Mediacija Italija Slovaška Primeri mediacije Spor med italijanskim očetom in slovaško materjo o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo in stikov z njunima dvema otrokoma, starima 5 in 7 let, ki sta bila rojena v Italiji, nato pa ju je mati peljala na Slovaško. Ozadje Zakonca sta živela v Italiji do dne, ko je mati odpotovala z otrokoma na Slovaško na obisk k bolnemu očetu. Bivanje se je podaljšalo več od pričakovanega, očetu, ki je ostal v Italiji, pa so se preprečili stiki z otrokoma. Kasneje je mati jasno izrazila svoj namen, da se ne bo vrnila v Italijo in da bosta tudi otroka ostala na Slovaškem, kjer je mati začela skupno življenje z novim partnerjem. Oče je v Italiji začel postopek za razvezo in proti materi vložil kazenski postopek zaradi ugrabitve otrok. Medtem je mati vložila zahtevo za razvezo tudi na Slovaškem. Prišlo je do konflikta sodne pristojnosti, kar je očetovega odvetnika spodbudilo, da je navezal stike z mediatorjem, da bi prišlo do sporazumne rešitve spora med starši v interesu otrok. Postopek Po tem, ko je preučila zahtevek obeh strani in ozadje sodnega primera, je mediatorka začela pogajanje s starši do formalnega začetka postopka mediacije pri Evropskem parlamentu v Strasbourgu (junija 2010), razdeljenega v naslednje faze: povezava prek video konference med očetom v Strasbourgu, ki mu je pomagal njegov odvetnik, ter italijanskim veleposlaništvom na Slovaškem, kjer so bili mati, ki ji je prav tako pomagal odvetnik, ter tolmač in konzul; preverjanje identitete strank ter formalni začetek postopka; razprava o okvirnem mediacijskem sporazumu, ki je nastal v predhodnih mesecih, ter pogajanja o nekaterih kritičnih točkah mediacijskega sporazuma; 17

18 sklenitev mediacijskega sporazuma (osem ur video prenosa); podpis mediacijskega sporazuma, s katerim se je postopek formalno zaključil; ključni elementi mediacijskega sporazuma: pravica do vzgoje in varstva otroka, pravica do stikov ter preživnina. Primeri mediacije Mediacija Izrael Francija/Nemčija Spor med žensko francosko-nemške narodnosti judovskega porekla ter izraelskim moškim, živečim v Tel-Avivu. Ozadje Ženska je živela v Franciji. Med krajšim bivanjem v Tel-Avivu je spočela otroka z Izraelcem. Par ni nikoli živel v življenjski skupnosti, otrok pa je svoja prva leta življenja preživel z materjo, najprej v Franciji, nato pa v Kanadi. Oče je namreč prekinil odnose z otrokovo materjo po samo dveh tednih nosečnosti, saj je izjavil, da si otroka ne želi, poleg tega pa je prvič priznal, da je že poročen z drugo žensko. Dve leti kasneje, ko je ženska že živela v Kanadi, je od Rabinskega sodišča v Izraelu dobila očetov zahtevek za začetek postopka, da bi mu bil otrok dodeljen v varstvo ter vzgojen v skladu z načeli judovske vere. Ženska je sprva privolila, da se z otrokom preseli v Izrael, da bi oče lahko sodeloval v otrokovem življenju ter prispeval k njegovi verski vzgoji. Po nekaj mesecih bivanja v Tel-Avivu je ženska zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja svoje matere, ki je živela v Parizu, odšla v Francijo z otrokom ter se tam zadržala, da bi materi pomagala. Oče jo je takoj prijavil zaradi mednarodne ugrabitve otroka. Takrat se je ženska prek svojega odvetnika takoj obrnila na mediatorja. Postopek Po tem, ko je preučila zahtevek obeh strani in ozadje sodnega primera, je mediatorka začela pogajanje s starši do formalnega začetka postopka mediacije pri Evropskem parlamentu v Strasbourgu (septembra 2011), razdeljenega v naslednje faze: 18

19 povezava v obliki video konference s sedeža Evropskega parlamenta v Strasbourgu s sedežem delegacije Evropske unije v Izraelu, kjer sta se nahajali obe stranki ter pravni zastopnik ene od njiju; preverjanje identitete strank ter formalni začetek postopka; razprava o okvirnem mediacijskem sporazumu, ki je nastal v predhodnih mesecih, ter pogajanja o nekaterih kritičnih točkah mediacijskega sporazuma. Mnogo temeljnih točk okvirnega sporazuma je bilo spremenjenih po soočenju obeh strank; sklenitev mediacijskega sporazuma (po devetih urah video prenosa); podpis mediacijskega sporazuma, s katerim se je postopek formalno zaključil; ključni elementi mediacijskega sporazuma (43 členov), s katerimi se določijo in uskladijo, med drugim, naslednje točke: 1. določitev bivališča otroka v Izraelu; 2. skupna vzgoja in varstvo otroka ter starševske obveznosti; 3. vzgoja otroka v skladu z načeli in zapovedmi judovske vere; 4. preživnina; 5. pravica do stikov z otrokom; 6. v primeru spora zaradi izvajanja sporazuma določitev arbitra na podlagi dogovora strank ter z nadzorom mediatorja. 19

20 Vloge, ki razkrivajo nepravilnosti pri izvajanju Haaške konvencije. Večina vlog, naslovljenih na službo mediatorja, razkrivajo nepravilnosti pri uporabi in/ali izvajanju Haaške konvencije. Cilj konvencije je s pomočjo sodelovanja osrednjih organov v vseh državah podpisnicah konvencije zagotoviti hitro vrnitev otroka, ki je bil nezakonito odpeljan z običajnega prebivališča. Starši, ki se obrnejo na službo mediatorja, se pogosto pritožujejo zaradi nesodelovanja osrednjih organov v nekaterih državah ter težnjo organov, da kljub ugrabitvi ščitijo svojega državljana. V nekaterih primerih se zgodi, da je otrok vrnjen v državo, kjer je običajno bival, kljub dejanski nevarnosti, da bi bil zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi (izjema, ki jo določa člen 13 Haaške konvencije). Kako v teh primerih postopa mediator: pošlje pismo osrednjim organom vpletenih držav podpisnic, s katerim opozori na nepravilnosti pri izvajanju določb konvencije ter spodbudi takojšnjo vzpostavitev zakonitega stanja; pripravi parlamentarna vprašanja za Svet in Komisijo, da bi drugim institucijam predstavil anomalije ter jih osvestil v zvezi z možno strategijo za posredovanje; izvaja mediacijo v širšem pomenu z vsemi vpletenimi organi, strankami in odvetniki zaradi pravilnega in hitrega izvajanja tekočih mednarodnih postopkov. 20

21 Vloge, ki razkrivajo nepravilnosti pri izvajanju Uredbe št. 2001/2003 (Bruselj II a) Uredba Bruselj II a ureja pristojnosti, priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Vsebuje nove določbe v zvezi z ugrabitvami otrok, ki še krepijo, kar že določa Haaška konvencija iz leta 1980 za primere, ki zadevajo države članice podpisnice. Velik del primerov, naslovljenih na mediatorja, kaže na resne probleme na področju pravosodnega sodelovanja med državami članicami. V prejetih zahtevah se pogosto navaja, da država članica noče priznati in izvršiti končne sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ne da bi navedla zakonite razloge za takšno zavrnitev, kot to zahteva uredba. Takšno neupoštevanje sodnih odločb v vseh obravnavanih primerih povzroča veliko pravno negotovost na škodo vpletenih otrok. Huomattava osuus sovittelijalle jätetyistä pyynnöistä koskee vakavia ongelmia jäsenvaltioiden välisen oikeudellisen yhteistyön alalla. Näissä pyynnöissä valitetaan eniten siitä, että tietty jäsenvaltio on kieltäytynyt tunnustamasta ja panemasta täytäntöön toisen jäsenvaltion tuomioistuimen lopullista tuomiota huolimatta siitä, että asetuksen nojalla ei ole laillisia perusteita kieltäytymiseen. Tällaiset laiminlyönnit luovat vakavaa oikeudellista epävarmuutta kaikissa kyseessä olevissa tapauksissa, ja seuraukset ovat vahingollisia asianomaisille lapsille. Kako v teh primerih postopa mediator: predstavi parlamentarna vprašanja za Komisijo, s katerimi opozarja na razne kršitve Uredbe Bruselj II a, da bi spodbudil začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici kršiteljici; vpletenim stranem nudi pravno pomoč o mehanizmih EU za varstvo otrok ter mediacijo med vpletenimi organi, strankami in njihovimi odvetniki. 21

22 Pri službi mediatorja je poiskalo pomoč 98 parov staršev, torej 196 državljanov: 40 iz držav nečlanic Evropske unije (partnerjev državljanov EU, s katerimi so imeli enega ali več otrok); ter 156 državljanov Unije, ki so bili iz naslednjih držav: 22

23 V teh primerih je šlo za mednarodno ugrabitev 123 otrok, od katerih je bilo 76 deklic, 47 dečkov. Povprečna starost je bila med 3 in 11 let. 23

24 Druge dejavnosti mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitev otrok. 9. Služba mediatorja Evropskega parlamenta opravlja sinergično delo ter stalno sodeluje z vsemi institucijami, predvsem s Komisijo, Svetom, Svetom Evrope in Sodiščem. Druga temeljna dejavnost je sodelovanje z osrednjimi nacionalnimi organi, ustanovljenimi na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Poleg tega je zelo pomembna redna izmenjava ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju, ter s strokovnjaki v mediacijskih postopkih, psihologi, otroškimi psihologi, pedagogi, socialnimi delavci, pravniki in sodniki, poleg tega pa še sodelovanje z Interpolom in nacionalnimi policijskimi upravami. 24

25 25

26 POVZETEK a. Kaj je mednarodna ugrabitev otrok? Gre za mednarodno ugrabitev otroka, ko: otroka protizakonito odpelje v tujino tisti od staršev, ki mu otrok ni bil izključno dodeljen v varstvo in vzgojo, in ga s tem odpelje od običajnega prebivališča; tisti od staršev, ki mu otrok ni bil izključno dodeljen v varstvo in vzgojo, krši svojo pravico skrbi do otroka ali pravico do stikov tako, da ga ne vrne v državo običajnega prebivališča. b. Mednarodna in evropska zakonodaja za primere mednarodne ugrabitev otrok Za boj proti vse številčnejšim mednarodnim ugrabitvam otrok so bile sprejete naslednje mednarodne konvencije: Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haag, 25. oktober 1980): ta konvencija predvideva možnost, da tisti od staršev, ki mu je bil otrok ugrabljen, vloži zahtevo za vrnitev otroka v državo (na primer ko eden od staršev otroka odpelje v drugo državo ali ga tam nezakonito zadržuje) ali da ponovno pridobi pravico do stikov. Cilj je varovanje otrok pred izkoreninjenjem, do katerega pride zaradi preselitve ali nevrnitve otroka v državo običajnega prebivališča. Uredba Bruselj II a (ES št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo: uredba v zvezi z ugrabitvijo otrok določa izvršljivost odločitev sodnika iz države običajnega prebivališča otroka. Poleg tega ne predvideva potrdila o izvršljivosti za odločitve organov države članice o pravicah do stikov z otrokom. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, sprejeta v New Yorku 20. novembra 1989: je najpopolnejši instrument zaščite in spodbujanja otrokovih pravic. c. Kako lahko starš prepreči ugrabitev mladoletnega otroka? se pozanima o veljavnih predpisih o varstvu in vzgoji ter pravici do stikov; če mora otrok iz kakršnega koli razloga v tujino, drugemu staršu predloži v podpis zavezo o vrnitvi otroka v državo običajnega prebivališča do določenega datuma; od pristojnega sodnika zahteva izdajo posebnega sklepa o prepovedi odhoda otroka iz države; 26

27 preveri, ali je prepoved odhoda otroka iz države registrirana v obmejnih seznamih; prekliče akt o strinjanju, dokler se otroku ne odvzame izdani potni list; pri izvrševanju pravice do stikov starša, ki mu otrok ni bil zaupan v varstvo in vzgojo, pazi, da ta starš otroka ne bi nezakonito zadrževal dlje od dogovorjenega časa. d. Kaj lahko starš naredi po ugrabitvi? obvesti pristojne nacionalne organe, da se o tem obvestijo diplomatskokonzularna predstavništva v državah, v katerih bi otrok lahko bil; stopi v stik s centralnim izvršilnim organom države običajnega prebivališča otroka v skladu s Haaško konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok in/ali Uredbo (ES) št iz leta 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo; takoj vloži prijavo pri sodnih ali policijskih organih, pristojnih za ozemlje običajnega prebivališča otroka; se obrne na krajevno pristojno sodišče, ki je sodišče običajnega prebivališča otroka, da bi mu bil otrok z nujnim postopkom zaupan v varstvo in vzgojo; pristojno sodišče zaprosi za začasni odvzem starševske pravice starša, ki je otroka ugrabil; stopi v stik z mediatorjem Evropskega parlamenta v mednarodnih primerih ugrabitve otrok, da bi sprožil postopek družinske mediacije. 27

28 SMERNICE ZA DELO MEDIATORJA EVROPSKEGA PARLAMENTA V PRIMERIH MEDNARODNE UGRABITVE OTROK 1. OPREDELITVE 1.1 Za postopke, ki jih začne mediator Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok, pomeni: a/ mediator mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok, ki ga stranki pozoveta, naj vodi mediacijo; b/ mediacija zunajsodni postopek, katerega namen je s pomočjo mediatorja doseči sporazum, ki bi bil v interesu ugrabljenega otroka. 2. PRISTOJNOSTI MEDIATORJA Mediator je pristojen, da opravi naslednje storitve: strankam pomaga pri sklenitvi mediacijskega sporazuma; daje informacije o pravu, ki se uporablja; pristojne organe obvešča o opaženih nepravilnostih pri izvrševanju mednarodnih in evropskih instrumentov s področja mednarodne ugrabitve otrok. 3. NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST Mediator mora delovati popolnoma neodvisno in ob izrecnem strinjanju strank, pri tem pa zagotavljati svojo popolno nepristranskost. Mediator mora v vsakem trenutku ravnati nepristransko do strank ter si mora prizadevati, da daje tak vtis, hkrati pa mora vsem strankam v postopku mediacije enako pomagati. 4. SPORAZUM, POSTOPEK IN REŠITEV SPORA 4.1. Postopek Mediator se mora prepričati, da stranke, vključene v mediacijo, dojamejo značilnosti postopka mediacije in vlogo mediatorja ter strank v postopku. 28

29 Mediator mora pred začetkom postopka mediacije zlasti doseči, da stranke razumejo in izrecno sprejmejo elemente in pogoje mediacijskega sporazuma, vključno z določbami glede zaupnosti v zvezi z mediatorjem in strankami. Mediator mora postopek voditi na primeren način, upoštevati okoliščine danega primera, vključno z možnimi neravnovesji v razmerju moči, morebitnimi željami strank, posebnimi predpisi ter potrebo po hitri rešitvi spora Pravilnost postopka Mediacija mora zlasti upoštevati interes vpletenih otrok. Mediator mora zagotoviti, da so vse stranke primerno vključene v postopek. Ob upoštevanju odgovornosti strank za izvajanje obveznosti, sprejetih med postopkom mediacije, zlasti tistih iz sporazuma za rešitev spora, mediator lahko zaključi postopek, če: na osnovi utemeljenih razlogov meni, da bo nadaljevanje postopka le stežka privedlo do rešitve spora; stranke predlagajo, da se v sporazum vnesejo nezakonite določbe Konec postopka Mediator mora sprejeti vse ustrezne ukrepe, da morebitni sporazum med strankami temelji na informiranem soglasju in ob popolnem razumevanju vseh elementov. Stranke lahko v katerem koli trenutku izstopijo iz mediacije, ne da bi jim treba za to navajati razloge. 5. ZAUPNOST Mediator mora ohraniti zaupnost vseh informacij, ki jih pridobi v postopku mediacije ali o njej, tudi dejstvo, da mediacija poteka ali je potekala, razen če nima drugačnih obveznosti do zakona ali zaradi javnega reda. Kakršna koli informacija, ki jo mediator pridobi od ene stranke, ne sme biti posredovana drugi stranki brez njene privolitve. 29

30 Člen 10 Uredbe (ES) št. 2201/2003 Pristojnosti v primerih ugrabitve otroka Pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in: a. vse osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, privolijo v premestitev ali zadržanje; b. otrok prebiva v drugi državi članici najmanj eno leto po tem, ko so bile ali bi morale biti osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, seznanjeni s krajem otrokovega bivanja in se je otrok vživel v novo okolje ter je bil izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev: i/ v enem letu, ko je ali bi lahko bil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka seznanjen s krajem bivanja otroka, ni bila vložena nobena zahteva za vrnitev pri pristojnih organih države članice, kamor je bil otrok premeščen ali kjer je zadržan; ii/ zahteva za vrnitev, ki jo je vložil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka, je bila umaknjena in v roku iz odstavka (i) ni bila vložena nobena nova zahteva; iii/ primer pred sodiščem v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, je bil zaključen na podlagi člena 11(7); iv/ sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka, so izdala sodišča države članice, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem. 30

31 Foto: Parlamento Europeo

32