UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO BERNARDA BARON Ljubljana, 2016

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO BERNARDA BARON Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT ŠPORTNA VZGOJA ODBOJKA VZORCI GIBALNE DEJAVNOSTI IN PORABA ENERGIJE 11-LETNIKOV GLEDE NA STOPNJO NJIHOVE PREHRANJENOSTI DIPLOMSKO DELO MENTOR prof. dr. Gregor Jurak SOMENTOR doc. dr. Gregor Starc RECENZENTKA Avtorica dela BERNARDA BARON prof. dr. Marjeta Kovač Ljubljana, 2016

4 ZAHVALA Za strokovno vodenje, pomoč pri obdelavi podatkov in usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju Gregorju Juraku in somentorju Gregorju Starcu. Hvala Špeli, ki je dokončno uredila in lektorirala diplomsko delo. Za angleški prevod se zahvaljujem Borisu in Petri, pri oblikovanju in statistiki pa sta me usmerjala Blanka in Uroš. Hvala vsem prijateljem, predvsem Mihu, da ste mi stali ob strani in mi pomagali v najtežjih trenutkih. Še posebej pa se zahvaljujem svoji družini in partnerju, ki so me podpirali med študijem in pri vseh mojih odločitvah.»otroci so naše narodno bogastvo, zato mora biti skrb za njihovo dobro skupna vsem. Šele takrat lahko pričakujemo pomembnejše spremembe na bolje.«(branko Škof)

5 Ključne besede: telesna dejavnost, poraba energije, vzorci gibalne dejavnosti, sedenje, otroci, senzor, telesni monitor, indeks telesne mase. VZORCI GIBALNE DEJAVNOSTI IN PORABA ENERGIJE 11-LETNIKOV GLEDE NA STOPNJO NJIHOVE PREHRANJENOSTI Bernarda Baron Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športna vzgoja, Odbojka IZVLEČEK Namen naloge je ugotoviti, kakšna je povezava med vzorci gibalne dejavnosti (s presnovnim ekvivalentom dejavnosti MET), porabo energije (na kilogram telesne mase) in stopnjo prehranjenosti otrok (izraženo z normami IOTF z ITM). Porabo energije smo izmerili z merilnikom SensWear, ki je odličen pripomoček za oceno trajanja in intenzivnosti gibalne dejavnosti, dnevne porabe energije in spanja. Naloga govori o gibalni dejavnosti, ki spremlja vse več področij teoretičnih tem. Tako lahko bralec dobi nekaj informacij o negativnih vplivih telesne nedejavnosti, o različnih delitvah metod za ocenjevanje, o načinih izbire primerne metode glede na vzorec merjencev, o enoti MET, ki se uporablja za prikazovanje porabe energije, ter o nekaterih standardih in priporočilih s področja telesne dejavnosti. Raziskan podvzorec študije Artos 2013 zajema 261 otrok; 135 učencev in 126 učenk, ki so bili povprečno stari 11,3 leta in so pet dni zapored nosili merilnike SenseWear. Pri analizi rezultatov smo ugotovili, da naš podvzorec večinsko izpolnjuje mednarodna priporočila o gibalni dejavnosti. To pomeni, da so 11-letniki zmerno (vsaj 3 MET) ali bolj intenzivno gibalno dejavni več kot 60 minut dnevno. Pri primerjavi količine prostočasne gibalne dejavnosti glede na spol ni statistično značilnih razlik. Vidne so razlike v porabi energije: dečki porabijo več energije kot deklice ne glede na dan v tednu, in sicer za 2 kcal/kg. Pri stopnji prehranjenosti pa smo ugotovili, da so preddebeli in debeli otroci v povprečju manj gibalno dejavni od otrok, ki imajo zmerno telesno težo. Tovrstna spoznanja nam lahko pomagajo razumeti problematiko telesne nedejavnosti posameznih skupin otrok in so pomembna za načrtovanje intervencijskih programov, ki spodbujajo kakovostne gibalne dejavnosti ter hkrati vrednotijo učiteljevo delo.

6 Key words: physical activity, energy expenditure, patterns of physical activity, sedentary behaviour, children, multiple-sensor body monitor, ITM. PATTERNS OF PHYSICAL ACTIVITY AND ENERGY CONSUMPTION 11 -YEAR-OLDS DEPENDING ON THEIR DEGREE OF NOURISHMENT Bernarda Baron University of Ljubljana, College of Sports Science, 2016 Physical Education, Volleyball ABSTRACT The purpose of the thesis is to determine the connection between patterns of physical activity (using MET - metabolic equivalent of activity), energy consumption (per kilogram of body weight) and nutritional level of children (expressed with IOTF norms and BMI). Energy consumption was measured with a measuring instrument called SenseWear, which is an excellent tool for the assessment of the duration and intensity of physical activity, daily energy consumption and sleep. By means of physical activity, the reader can get some information about the negative influences of physical inactivity, various divisions of assessment methods, modes of selecting the appropriate method depending on the sample of measured subjects, about the MET unit, which is used to display energy consumption, and on certain standards and recommendations in the field of physical activity. The investigated subsample of the 2013 Artos study includes 261 children (135 male and 126 female), with an average age of 11.3 years, who wore the SenseWear measuring instrument for five consecutive days. By analyzing the results, we found out that our subsample mostly complies with the international recommendations on the physical activity. This means, that the 11 year-olds are moderately (at least 3 MET) to intensively physical active for more than 60 minutes per day. When comparing the quantity of leisure time physical activity according to gender, there are no statistically significant differences. The visible differences are the ones in energy consumption: boys consume (2 kcal per kg) more energy than girls, regardless of the day of the week. Considering the level of nutrition, we found out that overweight and obese children are less physical active on average, than the children with a moderate body weight. These types of findings can help us understand the problem of physical inactivity for individual groups of children and are important for planning intervention programs that encourage quality physical activities and at the same time value the work of teachers.

7 KAZALO 1. UVOD ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG POMEN REDNE GIBALNE DEJAVNOSTI ZA ZDRAVJE DOSEDANJE RAZISKAVE DRUŽINA IN ŠPORT VPLIV IN VLOGA STARŠEV PRI OHRANJANJU NORMALNE TELESNE TEŽE OTROKA VPLIV ŠOLE IN OKOLJA DEBELOST STANJE PREHRANJENOSTI POSLEDICE IN ZDRAVLJENJE DEBELOSTI GIBALNA DEJAVNOST OTROK KORISTNI UČINKI REDNE GIBALNE DEJAVNOSTI ZA ZDRAVJE OTROK IN ODRASLIH VZORCI GIBALNE DEJAVNOSTI OTROK MEDNARODNA PRIPOROČILA UČINEK GIBALNE DEJAVNOSTI NA SRČNO-ŽILNI SISTEM UČINEK GIBALNE DEJAVNOSTI NA ENERGIJSKE PROCESE PORABA ENERGIJE METODE IN NAČINI MERJENJA TELESNE DEJAVNOSTI CILJI IN HIPOTEZE METODE DELA VZOREC MERJENCEV PRIPOMOČKI OPIS MERSKIH POSTOPKOV IN SPREMENLJIVK ORGANIZACIJA IN IZVEDBA TESTIRANJA ANTROPOMETRIJSKE MERITVE METODE OBDELAVE PODATKOV REZULTATI OPISNA STATISTIKA PRIMERJAVA IZBRANIH PARAMETROV TELESNE DEJAVNOSTI GLEDE NA STOPNJO PREHRANJENOSTI IN SPOL MERJENCEV RAZPRAVA SKLEP LITERATURA... 63

8 KAZALO SLIK Slika 1. Trend gibanja deleža preddebelih in debelih fantov med letoma 1988 in Slika 2. Trend gibanja deleža preddebelih in debelih deklet med letoma 1988 in Slika 3. Delež prehranjenosti deklet in fantov v letu 2012/ Slika 4. Spremljanje povečanja ITM pri fantih Slika 5. Spreminjanje indeksa telesne učinkovitosti pri dekletih ob povečevanju ITM Slika 6. ITM fantov in deklet v letu Slika 7. Trend naraščanja prehranjenosti fantov med 6. in 19. letom ( ) Slika 8. Trend naraščanja prehranjenosti deklet med 6. in 19. letom ( ) Slika 9. Model vpliva telesne dejavnosti na energijsko porabo Slika 10. Naprava SenseWear Armand Slika 11. Naprava SWA KAZALO TABEL Tabela 1. Priporočen dnevni vnos kalorij za otroke Tabela 2. Petstopenjska razdelitev intenzivnosti upora Tabela 3. Intenzivnost napora v vrednostih MET Tabela 5. Spol preizkušancev Tabela 6. Opisna statistika vzorca Tabela 7. Ukvarjanje s telesno dejavnostjo med tednom in ob koncih tedna Tabela 8. Primerjava med stopnjami prehranjenosti in telesno dejavnostjo Tabela 9. Primerjava med stopnjami prehranjenosti v porabi energije čez teden in ob koncu tedna. 51 Tabela 10. Primerjava med spoloma pri telesni dejavnosti in dnevni porabi energije Tabela 11. Primerjava med stopnjami prehranjenosti v dnevni porabi energije na kg med tednom in ob koncu tedna Tabela 12. Primerjava med spoloma pri telesni dejavnosti in dnevni porabi energije na kg

9 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC AKG kožna guba nadlahti ARTOS analiza razvojnih trendov otrok v Sloveniji ATT telesna teža ATV telesna višina BMI Body Mass Index CLASS vprašalnik o telesni dejavnosti FSU frekventni srčni utrip GAQ tip vprašalnika HBSC Health Behavior in School-aged Children IOTF International Obesity Task Force ITM indeks telesne mase KNB kronične nenalezljive bolezni MET metabolni ekvivalent MPA zmerna telesna dejavnost (3 5,9 MET) MVPA zmerna do intenzivna TD (vključuje MPA in VPA in je večja od 3 MET) MVS minutni volumen srca OPAQ vprašalnik PAEE energija, porabljena za telesno dejavnost, ki zahteva > 3 MET PAQ-C vprašalnik RS Republika Slovenija SLOfit športnovzgojni karton SZO Svetovna zdravstvena organizacija SWA SenseWear Armband TD telesna dejavnost TEE skupna dnevna poraba energije UV utripni volumen VPA visoko intenzivna telesna dejavnost > 6 MET WHO World Health Organization QUAPACE vprašalnik 12

10 1. UVOD Negativni življenjski trendi so v zadnjih desetletjih sinteza številnih sprememb v načinu življenja in dela posameznika, ki se med drugim kažejo v značilno manjši telesni dejavnosti mladih. Ta vpliva tako na biološko kot tudi na psihosocialno plat človekovega delovanja ter na njegove gibalne in druge sposobnosti. Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) ugotavljajo, da nas je tehnološki napredek pahnil v sedeč in pasiven način življenja, ki se mu ne moremo ali nočemo upreti. Vplivi tehnološkega napredka so sicer pozitivni, vendar so dolgoročne posledice na naše zdravje prej negativne, saj ovirajo duševno zdravje in telesni razvoj. Pasivni način življenja ogroža naše zdravje in vodi do številnih kroničnih bolezni, kot so debelost, osteoporoza, arterioskleroza, artritis, zvišan krvni tlak, možganska kap itd., ter do številnih duševnih motenj, kot so stres, anksioznost, depresija itd. Pri otrocih in mladostnikih se to pogosto odraža v stanju prehranjenosti in drugih motnjah hranjenja (anoreksija, bulimija itd.). Za boljše razumevanje življenjskih slogov današnjih generacij otrok smo v okviru raziskave Artos 2013 poleg preostalih meritev izmerili še porabo energije 11-letnikov v Sloveniji. S trakovi SenseWear smo dobili vpogled v celodnevno telesno dejavnost otrok in hkrati imeli možnost oceniti kakovost njihovega spanja. 13

11 2. ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG Življenjski slog je množica praks, dejavnosti, kulturnih orientacij in želja, ki se izražajo v navadah oblačenja, hranjenja, delovanja in interakcije z drugimi. Na življenjske sloge danes vplivajo predvsem individualizacija, globalizacija in privatizacija javnega življenja (Starc, 2014). Večkrat preverjana realnost je, da sodobni življenjski slogi ogrožajo optimalen telesni (González-Gross in Meléndez, 2013) in gibalni razvoj (Carter in Micheli, 2013), kar vodi v zmanjšano kakovost življenja tistih otrok, ki se znajdejo na negativni strani razvojnih trendov.»zdrav življenjski slog otrok, ki bi moral biti glede na splošni razvoj človeštva neopazna realnost, postaja v času nasičenosti s sodobno tehnologijo in komunikacijami iskana dobrina, do katere pa vsi otroci nimajo enakovrednega dostopa. Ko govorimo o tej dobrini, govorimo predvsem o njenih dveh komponentah, o takšnem telesnem in gibalnem razvoju otrok, ki posameznikom omogoča odraščanje v zdravju in zmanjševanje dejavnikov zdravstvenega tveganja v odraslosti«(starc, 2014, str. 12). Na življenjski slog posameznika vplivajo številni dejavniki, ki se od rojstva naprej oblikujejo pod vplivom njegovih izkušenj in življenjskih okoliščin. Navzven se življenjski slog kaže v načinu dela, preživljanju prostega časa, izbiri krajev za oddih, izbiri prijateljev, kraja bivanja itd. Oblikovati se začne v otroštvu in takrat je naloga staršev in učiteljev, da otroci sprejmejo pozitiven odnos do aktivnega življenjskega sloga in zdrave prehrane, ki sta pomembna pogoja za normalno in zdravo življenje posameznika (Gabrijelčič Blekuš, 2005a). Promocija dejavnega življenjskega sloga v otroštvu se je izkazala za dobro strategijo zmanjševanja tveganj, povezanih z nedejavnostjo v odraslosti (Hallal, Anselmi, Victora, Wells in Reichert, 2006). Otroška leta so tista, v katerih se oblikujejo navade o telesni dejavnosti (Birch, 1998) in te, v otroštvu izoblikovane navade bodo po vsej verjetnosti postale naše običajne in vsakdanje navade v življenju. Dejstvo je, da je veliko težje v odraslosti spremeniti navade iz otroštva, kot jih pravilno izoblikovati in osvojiti že v njem (Sleddens idr., 2012). V Nacionalnem programu športa v RS ( ) je zapisano, da se je v zadnjih desetih letih z uvedbo različnih športnih programov za otroke (Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, Hura, prosti čas, Ciciban planinec, Mladi planinec) vsebinsko, kadrovsko in materialno izboljšala gibalna dejavnost predšolskih otrok ter obvezna in prostočasna športna vzgoja osnovnošolskih otrok. Pozitivnim premikom pri organizirani prostočasni športni vadbi otrok pa ni uspelo nevtralizirati negativnih sprememb v njihovih življenjskih navadah. Posledice so vidne v povečanju deleža čezmerno težkih in debelih otrok, predvsem od 8. do 14

12 13. leta, ter negativnih spremembah v funkcionalnih kazalnikih aerobne vzdržljivosti otrok in mladine (Kovač, Jurak in Leskošek, 2012). V šolskem letu 2010/2011 so v slovenskih osnovnih šolah začeli uvajati program Zdrav življenjski slog, ki je tisočim otrokom omogočil dodatno uro ali dve športnih vsebin med poukom. Pozitiven učinek programa je bil hitro viden, saj je odstotek čezmerne prehranjenosti upadel, povečala pa se je telesna dejavnost pri otrocih, s čimer se je trend 30- letnega naraščanja debelosti ustavil in obrnil navzdol (Starc, Strel in Kovač, 2014). Za oblikovanje zdravega življenjskega sloga je treba razviti zdrav sistem vrednot, ki ga otroci oblikujejo med odraščanjem ter v socialni interakciji z odraslimi in vrstniki. Odrasli v tem procesu nastopajo kot starši, vzgojitelji, učitelji, trenerji itd. Odrasli z lastnim zgledom, delom, motivacijo ter sistemom vrednot vplivajo na izbiro življenjskega sloga otrok (Zajec idr., 2010). Znanstvena spoznanja kažejo, da so življenjski slogi mladih ljudi ter s tem vsebina in obseg njihove telesne dejavnosti odvisni od številnih dejavnikov (Fox, 2004, str. 187): - socialna in urbana družbena sprememba sodobnega sveta, - telesna dejavnost, ki se spreminja skozi obdobje odraščanja in je odvisna tudi od spola, - družinsko okolje in socialno-ekonomski položaj družine, - vloga šole in šolskega okolja, - dostopnost športnih objektov za vadbo, - ponudbe vadbenih programov zunaj rednega programa, - obseg in kakovost programov športne vzgoje, - občutek kompetentnosti mladih pri telesni dejavnosti. Vpliv posameznega dejavnika je lahko pozitiven ali negativen na življenjski slog, skozi čas pa se spreminjata tudi vloga in pomen vsakega od njih. Če analiziramo zgoraj naštete dejavnike, ki vplivajo na telesno dejavnost otrok in mladine ter posledično na njihovo telesno zmogljivost in zdravje, lahko ugotovimo, da gre za splet različnih ravni vplivov, ki so iz širšega družbenega in družinskega okolja, šole in športne vzgoje (Škof, 2010). 15

13 2.1. POMEN REDNE GIBALNE DEJAVNOSTI ZA ZDRAVJE Akcijski načrt telesne dejavnosti za krepitev zdravja (2006) navaja, da je od sedmih ključnih dejavnikov tveganja za razvoj kronično nenalezljivih bolezni (zvišan krvni tlak, zvišan holesterol v krvi, zvišan indeks telesne mase, premajhen vnos zelenjave in sadja, čezmerno uživanje alkohol, kajenje) vsaj pet od njih tesno povezanih s telesno (gibalno) nedejavnostjo in nezdravo prehrano. Za ohranjanje in krepitev zdravja je zelo pomembno razmerje med dnevnim energijskim vnosom zaužite hrane in energijsko porabo pri telesni dejavnosti posameznika. Zdrava prehrana in redna gibalna dejavnost vplivata na naše zdravje vsaka zase in hkrati sinergijsko. Za zdravje ni potrebna intenzivna vadba, raziskave namreč kažejo, da ogroženost za nastanek in napredovanje KNB ter tudi fizioloških dejavnikov tveganja zanje pomembno zmanjšuje že pol ure zmerne gibalne dejavnosti večino dni v tednu. Pri tem je najpomembnejše, da smo gibalno dejavni skozi celotno življenjsko obdobje, s čimer ohranjamo telesno, duševno in socialno čilost od otroštva do pozne starosti (Akcijski načrt telesne dejavnosti za krepitev zdravja, 2006). Ključni problemi vseh generacij na področju gibalne dejavnosti v Sloveniji (Akcijski načrt telesne dejavnosti za krepitev zdravja, 2006): - prevelik delež telesno nedejavnega prebivalstva v vseh starostnih skupinah; - povečevanje časa, ki ga ljudje v vseh starostnih skupinah preživijo pred računalniškim oziroma televizijskim zaslonom; - premajhen delež prebivalstva, ki gredo po vsakodnevnih opravkih peš ali s kolesom; - nezadostna ozaveščenost prebivalstva o pomenu redne telesne dejavnosti za zdravje v vseh starostnih obdobjih; - nezadostna infrastruktura za varno izvajanje telesne dejavnosti; - pomanjkanje privlačnih programov telesnih dejavnosti za zdravje. 16

14 2.2. DOSEDANJE RAZISKAVE Dokazovanje povezav med gibalno dejavnostjo, gibalnimi sposobnostmi, telesnimi značilnostmi in zdravjem je pri otrocih mnogo zahtevnejše kot pri odraslih. Ker so oblike gibalne dejavnosti otrok v primerjavi z odraslimi specifične in otroku omogočajo doseganje in zadovoljevanje številnih ciljev in potreb, jih je treba temeljito raziskati. Gibalna dejavnost slovenskih osnovnošolskih otrok je bila v zadnjih letih večkrat podrobno raziskana. Nekatere raziskave so se osredotočale na analizo povezanosti enega od dejavnikov (npr. spol), medtem ko so druge sočasno raziskovale povezanost več dejavnikov na gibalno dejavnost. Ugotavljanje hkratne povezanosti telesnih, duševnih in socialnih dejavnikov med gibalnimi dejavnostmi je kompleksen pojav, zato prednjačijo tiste raziskave, ki k raziskovanju pristopajo celoviteje in posvečajo veliko pozornost vzorcu merjencev. Večje kot je vzorčno število merjencev, močnejši so uporabljeni statistični preizkusi učinkov različnih dejavnikov gibalne dejavnosti in s tem so empirična spoznanja raziskav bolj reprezentativna in točna (Strniša in Čagran, 2015). Kovač idr. (2012) v raziskavi SLOFit ugotavljajo, da se je v Sloveniji zadnja tri desetletja izjemno povečal delež čezmerno hranjenih in debelih otrok ter mladostnikov med 6. in 19. letom. Pri fantih se je trend naraščanja začel ustavljati leta 2010, pri dekletih pa leto pozneje. Med letoma 1991 in 2011 je delež čezmerno težkih fantov v povprečju narasel s 13,3 % na 19,9 %, pri dekletih pa z 12 % na 17,2 %. Delež debelih fantov je v enakem obdobju narasel z 2,7 % na 7,5 %, pri dekletih pa z 2,1 % na 5,5 %. V zadnjih letih prevladuje čezmerna telesna teža in debelost pri 9- in 13-letnih dečkih ter pri 8- in 12-letnih dekletih, kjer je od 2- do 3- krat višja kot pri 18-letnikih. Prav tako je bilo leta 2011 veliko (4 %) debelih deklet in fantov starih 17 in 18 let, in sicer 2-krat več kot v preteklih letih, medtem ko je stopnja čezmerne prehranjenosti in debelosti med sedemletniki približno enaka oziroma celo nižja kot leta 2006 (Gregorič, 2015). Starc (2014) pravi, da se na naši najmlajši populaciji najbolje odražajo težave sodobne družbe. Tako smo v zadnjih treh desetletjih s povečevanjem dostopnosti neustreznih prehranskih izdelkov, s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami, še posebej pa z 17

15 zmanjšano telesno dejavnostjo zelo spremenili sliko prehranjenosti slovenskih otrok in mladine. Slika 1. Trend gibanja deleža preddebelih in debelih fantov med letoma 1988 in 2013 (SLOFit, 2013) Sliki 1 in 2 nazorno prikazujeta izjemno rast deleža preddebelih in debelih otrok ter mladine med 6. in 19. letom. Pri fantih se je rast ustavila leta 2010, pri dekletih pa leto pozneje. Slika 2. Trend gibanja deleža preddebelih in debelih deklet med letoma 1988 in 2013 (SLOFit, 2013) 18

16 Za določanje kategorij prehranjenosti so bila uporabljena merila International Obesity Task Force (Cole, Flegal, Nicholls in Jackson, 2007), ki sicer ne dajejo najbolj natančne slike na slovenski populaciji in verjetno nekoliko precenjujejo delež preddebelih in prehranjenih, še posebej v predpubertetnem obdobju. Seveda pa so v tem primeru pomembni trendi in oba prikazujeta upad trenda čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov, kar vliva nekaj optimizma. Kljub temu pa se je treba zavedati, da se je delež čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov v zadnjih treh desetletjih podvojil, pri čemer je bilo bolj izrazito povečanje čezmerne prehranjenosti pri fantih (Starc in Strel, 2011). Slika 3. Delež prehranjenosti deklet in fantov v letu 2012/2013 (Strel, Starc in Kovač, 2013) Na sliki 3 je predstavljen skupni delež različno prehranjenih otrok in mladostnikov v Sloveniji v šolskem letu 2012/2013. Deleži normalno prehranjenih otrok so pri obeh spolih podobni, večje razlike pa so očitne pri deležu podhranjenih in čezmerno prehranjenih. Z vidika čezmerne prehranjenosti so bili bolj ogroženi fantje, z vidika podhranjenosti pa dekleta. Neustrezna prehranjenost otrok in mladine se odraža tudi na njihovi gibalni učinkovitosti. Povečevanje ITM navadno vodi do slabše gibalne učinkovitosti, saj povečana telesna teža (zaradi maščobe) pomeni dodatno breme, ki ga morajo otroci in mladostniki vsak dan premagovati. Če se povečuje mišična masa, se navadno povečuje tudi gibalna učinkovitost, če pa se povečuje teža zaradi nedejavne maščobne mase, pa gibalna učinkovitost upada. 19

17 Gibalno učinkovitost opredeljujejo različne gibalne sposobnosti, kot so: vzdržljivost, mišična moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje in gibljivost, ki človeku zagotavljajo uspešno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti brez večjega napora (SLOfit, 2013). Starc (2014) poudarja, da telesna dejavnost in telesna zmožnost upadata posebej med fanti, kar je skrb vzbujajoče. Zmanjšana gibalna učinkovitost zaradi debelosti ne pomeni le zmanjšane kakovosti življenja in zdravja posameznika, ampak tudi potencialno zmanjšano opravljanje dela v odrasli dobi, kar je pomembno za učinkovitost in splošni razvojni potencial družbe. Najpogosteje stopnjo prehranjenosti posameznika določamo z indeksom telesne mase, vendar pa je v praksi zelo skromno preučeno, kaj pomeni povečevanje ITM na gibalno učinkovitost posameznika. V ta namen so po podatkih športnovzgojnega kartona iz leta 2013 izračunali, kako se pri 7-, 15- in 19-letnikih spreminja indeks gibalne učinkovitosti, ko se povečuje ITM. Pri fantih se je izkazalo, da ob naraščanju ITM za 1 enoto gibalna učinkovitost pade za približno 2 odstotka ne glede na njihovo starost. Slika 4. Spremljanje povečanja ITM pri fantih (SLOfit, 2013) S slike 4 je razvidno, da med adolescenco fantje s prenizkim ITM niso optimalno gibalno učinkoviti, saj gre v njihovem primeru za pomanjkanje mišične mase. Z vidika gibalne učinkovitosti posameznika je pomembno, da dosega optimalne vrednosti ITM, ki pa so v različnih starostnih obdobjih različne. 20

18 Slika 5. Spreminjanje indeksa telesne učinkovitosti pri dekletih ob povečevanju ITM (SLOfit, 2013) Tudi pri dekletih je stanje podobno (slika 5). Pri 19-letnicah z naraščanjem ITM gibalna učinkovitost pada še hitreje kot pri fantih enake starosti. Razlika desetih enot ITM tako pomeni četrtino slabšo gibalno učinkovitost, ki se s starostjo še povečuje, to pa pomeni precej slabši potencial za kakovostno življenje. Slabša gibalna učinkovitost se namreč neposredno odraža na splošni slabši delovni učinkovitosti in zmanjšani verjetnosti dejavnega življenjskega sloga v prostem času (Starc, 2014). V zadnjih letih je bilo opravljenih nekaj raziskav (Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G., 2013; Pašić idr., 2014, Jurak idr., 2014) o merjenju gibalne dejavnosti z večsenzornim merilnikom, ki zagotavlja objektivnejšo ugotavljanje telesne dejavnosti otrok DRUŽINA IN ŠPORT Sedeč življenjski slog, količinsko in kakovostno neprimerna hrana ter pomanjkanje prostega časa ogrožajo telesno in duševno zdravje človeka. Starši imajo pri vzgajanju in učenju otrok o pomenu športne dejavnosti in o aktivnem preživljanju prostega časa zelo pomembno vlogo. Vloga staršev ni samo vključevanje otrok v športne interesne dejavnosti, v različna športna društva in klube, temveč tudi kakovostno (aktivno) preživljanje skupnega prostega časa. Starši vplivajo na raven otrokove telesne dejavnosti zelo različno s spodbujanjem, podporo, vključenostjo pri telesni dejavnosti, olajšavami, kot je zagotavljanje prevoza, ter z lastnim zgledom in primerom (Sleddens idr., 2012). 21

19 Kot kažejo dosedanje raziskave, je veliko bolj verjetno, da bodo tudi otroci dejavni, če so dejavni njihovi starši (Biddle, Atkin, Cavill in Foster, 2011). V raziskavi iz leta 2013 (Meško idr.) so ugotovili, da se pri skoraj polovici učencev oba starša ukvarjata z gibalno dejavnostjo, pri približno tretjini se z njo ukvarja eden od staršev, pri petini pa nihče (Strniša in Čagran, 2015) VPLIV IN VLOGA STARŠEV PRI OHRANJANJU NORMALNE TELESNE TEŽE OTROKA Debelost živi v družinah. Sestavljena je iz genetskih in okoljskih dejavnikov (prehranjevalnih in gibalnih vzorcev), ki so velikokrat preneseni iz generacije v generacijo. Tvegani dejavniki za razvoj debelosti se pojavijo že v nosečnosti s prehrano in življenjskim slogom matere. Med otrokovim odraščanjem se raznolikost prehranjevalnih navad še poveča, saj so razlike v količini in kakovosti zaužite hrane ter rednostjo in številom dnevnih obrokov zelo velike med različnimi skupinami mladih (Kovač idr., 2012). Starši naj bi otroku zagotovili veliko igre na prostem, saj se prav iz tega razvije športna dejavnost otroka. Šport naj bi otroku na začetku predstavljal določeno obliko iger s pravili, kjer so aktivni zaradi užitka pa tudi zaradi dosege končnega cilja, npr. zmage. Sčasoma pa šport preraste meje igre s pravili in se približuje delu in strategiji. Starši so pomembni spodbujevalci in usmerjevalci otroka v šport in imajo močan vpliv pri njihovi nadaljnji uspešnosti v življenjskem obdobju. Prvi korak pri spodbujanju zdravega načina življenja in zdrave telesne teže pri otrocih je zavedanje, da je debelost zdravstvena težava. Obstajajo namreč dokazi, da je s pozornostjo in spremljanjem otrokovih navad mogoče preprečiti vedenje, ki lahko vodi do različnih škodljivih posledic (Šimunič, 2008). Starši so tisti, ki prenašajo prehranjevalne in gibalne navade na svoje otroke. Tisti s pridobljenimi slabimi prehranjevalnimi in gibalnimi navadami so obsojeni na borbo z odvečnimi kilogrami skozi vse življenje (Gerdej, 2005). Čezmerna telesna teža in debelost izhajata iz čezmernega uživanja hrane in nezadostne gibalne dejavnosti. Gibalna dejavnost je v tem starostnem obdobju naravna potreba otroka in hkrati protiutež sedečemu načinu življenja. V otroških letih se najlažje oblikujejo osnovni gibalni programi, s katerimi otrok razvija intelektualne sposobnosti, ne le gibalnih in funkcionalnih. 22

20 2.5. VPLIV ŠOLE IN OKOLJA V vsakodnevnem življenju moramo biti posebno pozorni na vplive okolja, predvsem na zgled vseh, ki prihajajo v stik z otrokom (vzgojitelji, učitelji, sovrstniki), ter na močan vpliv oglaševanja in informacij o modnih trendih, ki se pojavljajo v medijih. Dejstvo je, da je ustrezne prehranske in športne navade ter zdrav način življenja mnogo lažje opustiti, kot od slabih navad preiti na dobre. Otroci naj bi v času, ko na njih starši in učitelji še lahko vplivajo, sprejeli pozitiven odnos do športnega življenja in pravila zdrave prehrane, ki so prvi pogoj za normalno življenje brez nepotrebnih zapletov zaradi različnih škodljivih razvad in sodobnih bolezni (Šimunič, 2008). Življenjsko okolje otroka z različnimi oblikami funkcionalne vzgoje uči slabih razvad, vrtec in šola pa sta nekakšni protiuteži, ki bijeta bitko za prevlado nad njimi. Učitelji igrajo pomembno vlogo pri razvoju športne mentalitete otroka, saj mu pomagajo razviti potenciale, ki mu bodo v odrasli dobi pomagali razviti samostojno življenje (Hardman in Stensel, 2003). Dejavnike, ki vplivajo na otrokov razvoj, lahko razdelimo v tri skupine. To so dejavniki dednosti, okolja in lastne dejavnosti (samodejavnosti). Delovanje vseh treh dejavnikov hkrati pogojuje posameznikove sposobnosti, lastnosti in značilnosti. Otrokov razvoj je treba celostno načrtovati in pri tem upoštevati vse dejavnike, ki oblikujejo njegov zdrav življenjski slog (Musek in Pečjak, 1997). V delu Otrok v gibanju doma in v vrtcu iz leta 2010 Zajec in drugi poudarjajo pomen okolja v ozaveščanju in spodbujanju gibalne dejavnosti, ki pa se izvaja na različnih ravneh (Zajec idr., 2010, str. 40): - Globalna raven: akcije potekajo pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (npr. svetovni dan gibanja), Evropske unije (npr. strategija HEPA- Health Enhancing Physical Activity ali telesna dejavnost za krepitev zdravja), Združenih narodov (npr. leto 2005 so razglasili za mednarodno leto športa in športne vzgoje). - Državna raven: nacionalni programi za spodbujanje gibalne dejavnosti prebivalcev (npr. programi za otroke in mladostnike Zlati sonček, Krpan, Hura, prosti čas, Zdrava zabava itd.; HEPA Slovenije, nacionalni programi (športa, zdravja), CINDI Slovenije, Veter v laseh, Recept za zdravo življenje, Razgibajmo življenje itd.). - Lokalna in individualna raven: akcije organizirajo in vodijo športne zveze, zavodi za šport, zavodi za zdravstveno varstvo, šole, vrtci (npr. Do zdravja z gibanjem na prostem, Zdravo mesto, Športna ulica itd.). - Ozaveščanje posameznikov: akcije in programi, ki se izvajajo na vseh ravneh, saj se je treba približati vsakemu posamezniku, zlasti rizičnim skupinam, in predstaviti problem neaktivnega življenjskega sloga. 23

21 3. DEBELOST Na prelomu tisočletja je postala debelost ena vodilnih in najbolj razširjenih zdravstvenih težav na svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization WHO) čezmerno telesno težo in debelost definira kot»čezmerno in abnormalno kopičenje telesne maščobe, ki predstavlja tveganje za zdravje«(who, junij 2016). Današnji načini boja proti debelosti so promoviranje zdrave prehrane, pridobivanje gibalnih navad in ozaveščanje ljudi o škodljivosti čezmerne telesne teže na njihovo zdravje. Težava je, da se večina ljudi s povečano telesno težo ne zaveda svoje bolezni. Praksa zdravstvenega sistema pa je žal takšna, da se največkrat ukvarja z morbidno debelimi otroki in mladostniki, ki pomenijo zgolj majhen del otrok in mladostnikov, ki bi sicer potrebovali pomoč. Tabela 1. Priporočen dnevni vnos kalorij za otroke. Iz tabele 1 je razviden priporočen vnos kalorij za otroke, ki prikazuje, kako se z leti povečuje razlika med dnevnim vnosom kalorij med spoloma. Eden glavnih vzrok za pojav debelosti posameznika v kateremkoli življenjskem obdobju je nesorazmerje med vnosom hrane in telesno porabo energije. Ker je energijski vnos pri mladostnikih manjši kot pred desetletji, je verjetno največja težava čezmerne teže in debelosti pomanjkanje gibanja (Kovač idr., 2011). Če je vnos energije večji kot njena poraba, se vzpostavi stanje pozitivne energijske bilance in tako se poveča telesna teža (običajno je % povečanje zaradi maščevja). Nasprotno pa v primeru preseganja porabe nad vnosom energije pride do negativne energijske bilance, posledica je izguba telesne teže (Maležič, 2015). 24

22 3.1. STANJE PREHRANJENOSTI Z gibalno pasivnim načinom življenja je potreba po energijskem vnosu manjša, tako pa se spreminjajo tudi prehranjevalne navade. Čezmerna prehranjenost nastane zaradi nekakovostnega in preobilnega prehranjevanja ter kroničnega pomanjkanja telesne dejavnosti. Neprimerna prehrana in slabe navade hranjenja vplivajo na naš telesni in duševni razvoj. Posledice so lahko zelo hitro vidne v slabšem počutju, menjanju razpoloženja, slabših kognitivnih zmožnostih in s tem slabšem pomnjenju. Neustrezna prehrana slabo vpliva na trenutni prehranski status, saj se posledice podhranjenosti lahko hitro pokažejo kot simptomi pomanjkanja (npr. dermatitisi, očesne in možganske okvare) in deficitarnih bolezni (npr. pelagra, rahitis, skorbut) (Gregorič, 2015). Starc in Strel (2015) sta v raziskavi o spremljanju debelosti od otroštva do odrasle dobe dokazala, da je večina fantov in deklet, ki je bila čezmerno prehranjena pri 18 letih, čezmerno prehranjena že pri sedmih letih (Starc in Strel, 2015). Tudi Starc, Hlastan Ribič in Fajdiga Turk (2015) so ugotovili, da so bili med čezmerno prehranjenimi 18-letniki prav vsi čezmerno prehranjeni tudi pri 14 letih. Stopnjo prehranjenosti ljudi najpogosteje določamo z ITM, ki ga izračunamo s formulo: ITM = telesna masa (kg)/telesna višina² (m). Normalno območje ITM je med 18,5 in 25. Če je ITM posameznika med 25 in 30, že govorimo o njegovi preddebelosti, če presega 30, govorimo o debelosti. Odstopanje od normalnih vrednosti povečuje verjetnost in pogostost razvoja bolezni. ITM je eden najpomembnejših pokazateljev za večjo obolevnost in smrtnost. Tveganje se poveča z vsakim preseženim kilogramom, še posebej pa je to izraženo pri debelosti 2. in 3. razreda (Flegal, Kit, Orpana in Graubard, 2013). Za otroke je primerna drugačna razvrstitev glede debelosti po ITM, saj je delež mišičja pri njih drugačen. Izračun je enak kot pri odraslih, nato pa se rezultat primerja s tipičnimi rezultati otrok istega spola in starosti. ITM pod 5 percentilov kaže na premajhno telesno težo, nad 95 pa na preveliko telesno težo in možnost poznejše debelosti. 25

23 Slika 6. ITM fantov in deklet v letu 2014 (SLOfit, 2014) S slike 6 je razvidno, da je indeks telesne teže pri fantih in dekletih podoben v vseh starostnih obdobjih. Medtem ko pri odrasli populaciji v strokovnih krogih obstaja konsenz o tem, kateri razpon vrednosti ITM pomeni podhranjenost, normalno prehranjenost, čezmerno prehranjenost in debelost, so pri otrocih in mladini ti razponi specifični glede na starost. Nacionalnih krivulj ITM v Sloveniji še nimamo izoblikovanih, tako da so mednarodna merila edino orodje, ki ga lahko uporabljamo za spremljanje trendov spreminjanja prehranjenosti. Spremenljivke, s katerimi opredeljujemo stanje hranjenosti, so ITM, debelina kožne gube, obseg pasu in odstotek maščob v telesu. Najpogosteje se v večjih epidemioloških študijah uporablja ITM. Je dober pokazatelj količine maščobnega tkiva v telesu, ima pa določene omejitve ničesar ne pove o razporeditvi maščobe v telesu in o funkcionalni (mišični) telesni masi (Starc idr., 2014). Za definiranje čezmerne hranjenosti in debelosti se pri odrasli populaciji uporabljajo merila WHO, za otroke in mladostnike pa prilagojena merila Mednarodne projektne skupine za debelost (International Obesity Taskforce: IOTF). 26

24 Starc idr. (2015) so na slovenski populaciji preverili ustreznost obeh meril in ugotovili, da dajejo merila IOTF nekoliko realnejšo sliko od meril WHO. Merila SZO so predvsem za predpubertetno obdobje slovenske populacije zelo nerealna in dajejo občutno prevelike deleže čezmerno prehranjenih in debelih otrok. Krivulje IOTF otroke in mladostnike razvrščajo v šest skupin prehranjenosti: podhranjenost tipa 3, 2 in 1, normalno prehranjenost, preddebelost in debelost. Slika 7. Trend naraščanja prehranjenosti fantov med 6. in 19. letom ( ) (SLOfit, 2013) Zbirka podatkov SLOfit, kjer so na podlagi vsakoletnih meritev telesne višine, mase in kožne gube nadlahti analizirani trendi čezmerne hranjenosti in debelosti slovenskih osnovnošolcev in srednješolcev, kaže, da se je naraščanje čezmerne prehranjenosti v zadnjih petih letih ustavilo, vseeno pa se je odstotek debelih otrok in mladostnikov od konca 80. let 20. stoletja do danes trikrat povečal (Starc, Hlastan Ribič in Fajdiga Turk, 2015). 27

25 Slika 8. Trend naraščanja prehranjenosti deklet med 6. in 19. letom ( ) (SLOFit, 2013) Podatki sistema SLOFit so izmerjeni populacijsko in objektivno, obstajajo pa tudi drugi zajemi podatkov o stanju prehranjenosti v Sloveniji, vendar ti temeljijo na samoporočanju, kar pomeni veliko neskladje v oceni čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov. Odstotek debelih otrok in mladostnikov je namreč glede na samoporočanje za tretjino manjši kot objektivno izmerjeni podatki. Že pri oceni telesne mase in višine je očitno, da otroci in mladostniki podcenjujejo svojo telesno težo. Največja težava je, da podatki, ki temeljijo na samoporočanju, pomenijo uradne nacionalne podatke (Starc idr., 2015). V raziskavi HBSC, ki temelji na samoporočanju, je odstotek čezmerno hranjenih in debelih mladostnikov največji med 15-letnimi fanti, med katerimi jih je čezmerno hranjenih in debelih že skoraj četrtina (23 %), od tega je 22 % 11-letnikov in 20 % 13-letnikov. Odstotek čezmerno hranjenih in debelih 11-letnih deklet je 16 %, 13- in 15-letnic pa je čezmerno hranjenih in debelih 13 %. Ti podatki so malenkost manj zaskrbljujoči kot podatki, ki so izračunani po standardih SZO, kjer je med 15-letnimi fanti čezmerno hranjenih in debelih že več kot četrtina (27 %) (Starc idr., 2015). Novejša raziskava HBSC iz leta 2014 kaže, da se je v skupino čezmerno hranjenih in debelih uvrstilo 17,1 % mladostnikov, v primerjavi s 14,1 % v letu Odstotek čezmerno hranjenih in debelih je večji pri fantih. Prvič se je odstotek čezmerno hranjenih in debelih mladostnikov (11- in 15-letnikov) zmanjšal leta V Sloveniji je že tri desetletja resen javnozdravstveni problem naraščajočega odstotka čezmerno hranjenih in debelih otrok ter mladostnikov, zato zadnji podatki vlivajo nekoliko optimizma. Neustrezna prehranjenost 28

26 otrok in mladine se kaže tudi na njihovi vse slabši gibalni učinkovitosti (Jeriček Klanšček idr., 2015). Slovenija se po metodi samoporočanja med 41 evropskimi in severnoameriškimi državami pri deležu čezmerno hranjenih in debelih 15-letnikov uvršča v prvo tretjino držav. V teh državah so deleži čezmerno hranjenih in debelih med 30 % in 6 %. Povprečje vseh je 13 % (WHO, b. d.). Sočasno ugotavljanje dejavnikov, ki vplivajo na prehrano posameznika in njihovo vrednotenje, je velika težava v prehranski epidemiologiji. Zaradi tega je ocenjevanje ustreznosti prehranskega statusa z vidika zdravja kompleksno, saj zahteva večkriterijsko obravnavo in je običajno omejen na prehranske dejavnike, ki jih posamezna raziskava zajema POSLEDICE IN ZDRAVLJENJE DEBELOSTI Debelost ima v otroštvu in adolescenci kratkoročne in dolgoročne posledice. Kratkoročne posledice so večinoma telesne in psihosocialne, kažejo pa se v slabši kakovosti življenja, slabši telesni samopodobi, slabšem samospoštovanju, vedenjskih težavah in v socialni izolaciji (Matejek idr., 2014). Dolgoročno pa sta debelost in neustrezno prehranjevanje v otroštvu povezana z večjo verjetnostjo, da bo človek debel, tudi ko odraste, ter prispevata k tveganju (kumulativni učinek) za nastanek nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni v poznejšem življenjskem obdobju, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, nekatere vrste raka, osteoporoza in karies (Gregorič, 2015). V Sloveniji je tako med vzroki ugotovljene obolevnosti med 6. in 19. letom zaradi specifičnih prehranskih deficitov najpogostejša anemija zaradi pomanjkanja železa, ki ji sledijo motnje ščitnice zaradi pomanjkanja joda, pomanjkanja vitamina D, vitaminov skupine B, vitamina A, kalcija ter drugih vitaminov in mineralov (Gregorič, 2015). Pri mladostnikih pogosteje zasledimo tudi motnje hranjenja, kot so podhranjenost, čezmerna hranjenost in prehranjenost, ki lahko vodijo v bolezenska stanja, kot so bulimija nevroza, anoreksija nevroza, kompulzivno prenajedanje. Kot narašča delež otrok, ki ima čezmerno telesno težo, narašča tudi delež tistih, ki jih zdravstveni standardi že opredeljujejo kot debele (Dremelj, 2011). Pri obravnavi pretežkih in debelih otrok se je treba zavedati njihovih posebnosti in telesno vadbo oblikovati tako, da je prilagojena njihovim zmožnostim in potrebam. Več različnih 29

27 dejavnikov deli pretežke in debele otroke od normalno hranjenih otrok. Njihov odziv na telesno vadbo je drugačen tako s telesnega kot tudi s čustvenega vidika, saj se med vadbo lahko spoprijemajo z večjimi psihološkimi izzivi. Izredno pomembni sta motivacija in spodbuda otrok, da lahko osvojijo gibanja in pri tem občutijo uspeh. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na podporo družine (Maležič, 2015). Če povzamemo, mora biti telesna vadba, namenjena pretežkim in debelim otrokom in mladostnikom, zasnovana tako (Maležič, 2015): - da je otrokom zabavna in prijetna ter ne sili k telesni dejavnosti; - da je to dodatna motivacija, svobodna izbira športnih dejavnosti, s katerimi se želijo ukvarjati; - da upošteva njihove telesne zmožnosti, omejitve in potrebe ter je prilagojena njihovemu fizičnemu in čustvenemu razvoju; - da vsebuje pazljivo oceno primerne intenzivnosti, pogostosti, trajanja in načina vadbe za vsakega posameznika posebej; - da se na začetku vadbenega procesa ogne gibanju, ki izpostavlja problem odvečne telesne teže in lahko povzroči bolečine v spodnjih okončinah (predvsem sklepih), težave z dihanjem, prezgodnjo utrujenost in pregrevanje organizma; - da če le imamo možnost skupino vadečih sestavljajo le (ali večinoma) pretežki in debeli, saj je vadba veliko bolj sproščena in brez zadržkov; - da pomaga razvijati osnovne motorične sposobnosti, kar bo pretežkim otrokom omogočilo tudi poznejše vključevanje v športne dejavnosti z normalno težkimi otroki; - da postopno vpeljuje aerobne dejavnosti in vadbe moči ter prilagoditev njihove količine in intenzivnosti; - da vključuje korektivne vadbe telesne drže v povezavi z dihalnimi vajami ter vaje gibljivosti, ravnotežja in druge, ki izboljšajo vzorec hoje. 30

28 4. GIBALNA DEJAVNOST OTROK Gibalna dejavnost je vsakršno mišično gibanje, ki porablja energijo. Delež spontanega gibanja otrok in mladostnikov se zmanjšuje in se bo v prihodnosti najverjetneje še zmanjševal, zato je zelo pomembno, da za ohranjanje kondicije izbiramo načrtovano gibanje. Številni strokovnjaki se strinjajo, da je strokovno vodena, dovolj intenzivna, kakovostno strukturirana in redna športna vadba edina dejavnost, ki lahko nevtralizira negativne posledice današnjega pretežno sedečega življenja in neustreznih prehranjevalnih navad sodobnih mladih generacij. Temeljni namen športne vadbe, predvsem v obdobju otroštva in mladostništva, je omogočiti, da postane otrok oziroma mladostnik gibalno kompetentna in gibalno izobražena osebnost. Značilnosti gibalne dejavnosti so: ustrezna gibalna učinkovitost; osvojenost spretnosti in znanj, ki posamezniku omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih; redna gibalna oziroma športna dejavnost ter razumevanje vloge gibanja in športa in njunih vplivov na oblikovanje zdravega življenjskega sloga (Nacionalni program športa v RS, ). Redna gibalna dejavnost spada med najpomembnejše dejavnike za preprečevanje debelosti, zmanjšanje količine podkožnega maščevja, spodbujanje razvoja mišic in skeleta ter za preprečevanje nastanka poškodb pri otrocih (Matejek idr., 2014). Otrok, ki se bo redno in dovolj gibal, bo razvijal kosti, sklepe, mišice ter motorične (hoja, tek, skakanje, poskakovanje, preskakovanje, plezanje, metanje) in finomotorične sposobnosti, ki jih potrebuje za pisanje in risanje. S pomočjo športa se lahko mladi obvarujejo pred različnimi oblikami zasvojenosti, brezvoljnostjo, slabimi vplivi ulice in tudi negativno samopodobo. Športna dejavnost vpliva na različna področja, saj se mladi srečujejo z določenimi obremenitvami, napori ter zmagami in porazi. Take izkušnje človeka bogatijo in ga pripravljajo na življenje. Ustrezna športna dejavnost ne pomaga le zdravemu telesu, ampak vpliva tudi na pozitiven odnos do samega sebe (Kropej in Videmšek, 2002). Otrokom danes priporočajo najmanj eno uro na dan zmerne do visoko intenzivne dejavnosti ter vaje, ki povečujejo moč, gibljivost in povečujejo kostno gostoto, izvajali pa naj bi jih večino dni v tednu. Količina, intenzivnost, pogostost in tipi telesne dejavnosti se razlikujejo glede na spol in starost pri mlajših gre večinoma za igro in neorganizirane dejavnosti, medtem ko je pri starejših dejavnost bolj usmerjena in vodena. 31

29 4.1. KORISTNI UČINKI REDNE GIBALNE DEJAVNOSTI ZA ZDRAVJE OTROK IN ODRASLIH Redno gibalno dejavni ljudje s športom blagodejno vplivajo na svoje zdravje. Redna gibalna dejavnost (Smernice EU o telesni dejavnosti, 2008): - manjša tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, - preprečuje pojav arterijske hipertenzije in izboljša nadzor arterijskega krvnega tlaka pri posameznikih, ki imajo previsok krvni tlak, - vpliva na dobro delovanje srca in pljuč, - ohranja metabolične funkcije in manjša pojavnost sladkorne bolezni tipa 2, - povečuje porabo maščob, kar lahko pomaga pri uravnavanju telesne teže in zmanjša tveganje za debelost, - zmanjša tveganje za nekatere vrste raka, kot so rak dojke, prostate in debelega črevesa, - veča mineralizacijo kosti v mladosti, kar pomaga pri preprečevanju osteoporoze in zlomov v starosti, - izboljša prebavo in uravnava ritem črevesja, - ohranja in poveča mišično moč in vzdržljivost, kar izboljša sposobnost opravljanja vsakdanjih dejavnosti, - ohranja gibalne funkcije, vključno z močjo in ravnotežjem, - ohranja kognitivne funkcije in zmanjšuje tveganje za pojav depresije in demence, - niža stopnjo stresa in s tem boljša kakovost spanca, - boljša samopodobo ter veča samozavest, zagnanost in optimizem, - manjša odsotnost (odsotnost z dela zaradi bolezni) z delovnega mesta, - manjša nevarnost padca pri zelo starih ljudeh in preprečuje pojav kroničnih bolezni, povezanih s staranjem, itd VZORCI GIBALNE DEJAVNOSTI OTROK Poznavanje vzorcev gibalnega vedenja otrok, stanja gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti je ključnega pomena pri obravnavi različnih strokovnih vprašanj, povezanih bodisi s športno vzgojo v vrtcih in šolah, z dodatnimi programi za spodbujanje gibalne dejavnosti v prostem času ali z ugotavljanjem morebitnih zdravstvenih posledic nedejavnosti. Vzorci gibalne dejavnosti otrok so izraženi v minutah dejavnosti v posamezni skupini gibalne dejavnosti, ki so opredeljene s presnovnim ekvivalentom dejavnosti MET. MET je krajšava za angleški izraz»metabolic equivalent of task«, kar pomeni metabolični ekvivalent dejavnosti. MET je definiran kot metabolična stopnja v mirovanju (angl. resting metabolic rate RMR), je količina energije, ki jo potrebuje mirujoč sedeč človek za opravljanje 32

30 temeljnih življenjskih procesov (Kete in Sentočnik, 2010), ali količina kisika, porabljenega med mirujočim sedenjem v tišini (Jetté, Sidney in Blümchen, 1990). 1 MET pri povprečnem odraslem človeku znaša 3,5 ml kisika/kg telesne teže/min ali 1kcal/kg telesne teže/uro. MET se uporablja kot kazalnik intenzivnosti telesne dejavnosti. Sistematično spremljanje gibalne (ne)dejavnosti, gibalnih sposobnosti ter telesnih značilnosti otrok je nujno potrebno, tako bomo lahko sledili trendom na tem področju, se primerjali z drugimi, predvsem pa odkrivali otroke, ki so premalo aktivni. Če pridobljene parametre primerjamo še s podatki o zdravstvenem statusu merjenih otrok in nekaterimi kazalci vedenjskega sloga otrok, lahko na osnovi ugotovljenega stanja pripravimo priporočila in programe za dodatno gibalno dejavnost, ki jo številni otroci potrebujejo. Če dejanskega stanja ne poznamo, lahko programi povsem zgrešijo svoj namen in ciljno skupino. Poznavanje potencialnih koristi in pomena gibalne dejavnosti za otroke je kljub splošno sprejetim dejstvom dokaj omejeno (Strong idr., 2005). Spodbujanje telesne dejavnosti je postala javna in prednostna naloga v razvitih državah po vsem svetu, posegi, ki so bili izvedeni, pa se osredotočajo na spreminjanje vnosa hrane in stopnje TD. Potrebno je boljše razumevanje vzorcev in povezav v TD ter nedejavnosti pri otrocih in podpora razvoju učinkovitih strategij in posegov, ki spodbujajo aktiven način življenja MEDNARODNA PRIPOROČILA Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije o telesni dejavnosti bi morali biti otroci vsak dan vsaj 60 minut zmerno do visoko intenzivno telesno dejavni (WHO, b. d.). Ameriško nacionalno združenje za šport in telesno vzgojo otrokom priporoča vsaj 60 minut strukturirane telesne dejavnosti vsak dan, nekaj ur nestrukturirane telesne dejavnosti in ne več kot 60 minut nedejavnosti naenkrat, razen ko spijo. V priporočilih za mlajše otroke se skladno z njihovimi razvojnimi potrebami poudarja variabilnost gibalnih dejavnosti, ki naj bodo zabavne in zanimive ter naj nanje vplivajo motivacijsko. Upoštevati je treba gibalne dejavnosti, ki so pri otrocih večinoma intervalne narave in ne toliko kontinuirane, zato ne moremo pričakovati, da bodo izvajali neprekinjeno dejavnost, temveč bodo izmenjavali kratke intervale zmerne do visoko intenzivne dejavnosti s pogostimi krajšimi obdobji mirovanja (Šimunič, 2008). 33

31 Vadbeni programi za otroke in mladostnike morajo vsebovati ogrevanje (telesna in duševna priprava na napornejšo vadbo), srčno-žilno vadbo (aerobno vadbo, vadbo za vzdržljivost), krepilno vadbo, vadbo za gibljivost, vadbo za koordinacijo gibanja ter na koncu ohlajanje (umirjanje) (Hadžić idr., 2014). Slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladostnikov priporočajo, naj bodo otroci telesno dejavni vsaj eno uro na dan, vse dni v tednu, intenzivnost vadbe pa naj bo zmerna do visoka. Telesno dejavnost večje intenzivnosti, kot so npr. hitra hoja, kolesarjenje in dinamične igre na igrišču ali v naravi (lovljenje, štafete, moštvene igre) bi morali izvajati vsaj 3-krat tedensko (v delovnem utripu utripov/minuto). Vadbo za moč, kjer otrok premaguje lastno težo, naj bi v program aerobne vadbe vključili vsaj 3-krat na teden, nato pa lahko z dodajanjem zunanjih bremen (elastični trakovi ali uteži) povečamo intenzivnost vadbe. Otroci in mladostniki naj izvajajo 2 3 nize z 8 15 ponovitvami in z eno do dvema minutama odmora med serijami. Zaradi upada v moči rok pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji še posebej poudarjajo izvajanje dejavnosti, ki razvijajo moč rok in ramen. Vadbo za izboljšanje gibljivosti, ki zajema statične raztezne vaje, naj bi otroci izvajali od 2- do 3-krat tedensko, pri čemer naj bi bil posamezni razteg mišice ali mišične skupine izveden vsaj 4-krat in naj bi trajal sekund (začetniki do 60 sekund) (Hadžić idr., 2014). V slovenskih smernicah obstajajo napotki, povezani s telesno dejavnostjo mladih športnikov. Ti napotki temeljijo na stališču medicinske komisije Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki priporoča od 40 do 60 minut trajajoč aerobni trening 3- do 4-krat tedensko pri % največje frekvence srca ter visoko intenziven intervalni anaerobni trening, pri katerem intenzivnost ne sme biti večja od 90 % največje frekvence srca in traja do 30 sekund. Vadba za moč naj vključuje uravnoteženo krepitev agonistov in antagonistov in naj bi jo izvajali 2- do 3-krat na teden v 2 3 nizih ter z 8 15 ponovitvami pri obremenitvi % 1RM. Vadba gibljivosti naj zajema predvsem statične postopke raztezanja, pri katerih lažje nadzorujemo največje raztezanje, tj. približevanje pragu bolečine (Hadžić idr., 2014). Čeprav imata vpliv na zdravje tako telesna dejavnost kot tudi spanje, le malo raziskav vključuje meritve obojega (Ekstedt, Nyberg, Ingre, Ekblom in Marcus, 2013). Otroci med 5. in 12. letom potrebujejo najmanj 10 do 11 ur spanja (Children and sleep, 2014). Matricciani, Olds in Petkov (2012) navajajo, da se je v zadnjih desetletjih čas spanja otrok skrajšal. Pomanjkanje spanja v zgodnjem otroštvu je povezano s težavami s koncentracijo, s kognitivnimi motnjami, slabšo uspešnostjo v šoli in vedenjskimi motnjami (Must in Parisi, 2009). 34

32 4.4. UČINEK GIBALNE DEJAVNOSTI NA SRČNO-ŽILNI SISTEM Gibalna dejavnost je vzrok za mnoge spremembe srčno-žilnega sistema in je odvisna od tipa vadbe, intenzivnosti vadbe, trajanja obremenitve in individualnega odziva posameznika. Delovanje srčno-žilnega sistema je povezano z delovanjem dihalnega sistema v stanju mirovanja in med telesnim gibanjem. Srce je mišični organ, ki poganja kri po telesu, in tako celice telesnih organov oskrbuje s hranili in kisikom ter odvaža nepotrebne snovi. Kri se nato vrača nazaj v srce, od tam pa v pljuča, kjer kri odda ogljikov dioksid, ki je nastal pri kemičnih energijskih procesih, in se oskrbi s kisikom. Količino krvi, ki jo srce iztisne v minuti, imenujemo minutni volumen srca (MVS), pomeni pa produkt utripnega volumna (UV), ki pove količino krvi, ki jo srce iztisne z enim krčenjem, in frekvence srčnega utripa (FSU). MVS= UV * FSU (l/min). Povprečni minutni volumen srca v mirovanju je 5 l/min, ki pa se povečuje sorazmerno z intenzivnostjo telesne dejavnosti. Pri telesnem naporu se poveča FSU (tudi do 200 in več utripov na minuto), med vadbo pa jo je priporočljivo spremljati predvsem z vidika varnosti in učinkovitosti. Na količino krvi, ki jo srce iztisne v minuti, tako vplivata učinkovitost srčne mišice in lahkotnost kroženja krvi po telesu (Smrtnik, 2014). Približno oceno maksimalne FSU (zanesljiva pri 75 % ljudi med 18. in 65. letom) lahko izračunamo po enačbi (Smrtnik, 2014). FSmax = 220 starost testiranca (utrip/min). 35

33 Intenzivnost napora se glede na FSU razdeli na pet stopenj: Tabela 2. Petstopenjska razdelitev intenzivnosti upora INTENZIVNOST NAPORA FSU (u/min) Majhna <100 Zmerna Srednje intenzivna Intenzivna Največja > 180 Legenda: FSU frekvenca srčnega utripa V tabeli 2 lahko vidimo pet stopenj intenzivnosti napora in njihovo značilno frekvenco srca, ki se giblje v vrednostih manj kot 100 ter vse do 180 in več. Vzdržljivejši posamezniki imajo nižjo FSU pri enaki intenzivnosti gibanja, tako lahko napor označimo kot odziv organizma na dano obremenitev. Če poznamo FSU v mirovanju (FSUmir) in največjo pri naporu (FSUmax), lahko izračunamo za posameznega vadečega relativno frekvenco srca (FS) pri naporu: FS (%) = (FSU max- FSU mir). Telesno bolj pripravljeni in vzdržljivejši vadeči ima nižjo FSU od tistih, ki to niso UČINEK GIBALNE DEJAVNOSTI NA ENERGIJSKE PROCESE V našem telesu nenehno potekajo energijski procesi izmenjave in pretakanje energije. Pri tem sodelujejo človeške celice, ki se nenehno praznijo in polnijo z novo energijo. Z vsakim delom (športna dejavnost, učenje, mišljenje, sedenje itd.), ki ga opravimo, porabljamo določeno stopnjo energije in kalorij, zato ta primanjkljaj s hrano vnesemo nazaj v telo, ko pri pomanjkanju začutimo lakoto (Smrtnik, 2014). Količina energije, ki jo človek potrebuje in porabi čez dan, je odvisna od več dejavnikov. Največ jo telo potrebuje za ohranjanje toplote in za osnovne fiziološke procese, za prebavo (za prebavljanje hrane porabimo 10 % vnesene energije), transport, kar imenujemo bazalni metabolizem, in šele nato za mišično delo. Poraba energije za delo mišic tako znaša od 25 do 75 % skupne porabe energije. 36

34 Skupna poraba energije je seštevek porabe energije v mirovanju, termičnega učinka hrane in dejavne porabe energije (Gropper in Smith, 2013). Poraba energije v mirovanju je odvisna od velikosti telesa. Gre za energijo, ki jo telo potrebuje za ohranjanje vitalnih funkcij transporta krvi, dihanja, delovanje notranjih organov in ohranjanja budnosti. Pri termičnem učinku hrane gre za energijo, ki jo telo porablja v procesih prebavljanja zaužite hrane, pri dejavni porabi energije pa gre za energijo, ko jo telo porabi pri mišičnem delu. Ključno načelo vsake telesne vadbe je, da se kemična energija v mišicah pretvori v mehansko, pri čemer se mišica krči, kar imenujemo kontrakcija. Dejavna mišica dobiva energijo s pomočjo različnih biokemijskih procesov, odvisno od razpoložljivih prehranskih substratov (ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine), intenzivnosti vadbe, zgradbe in delovanja mišic ter presnovnih produktov (Smrtnik, 2014 ). Dejavno porabo energije, ki jo sprožamo z mišičnim delom, lahko določamo na različne načine. Za izražanje in prikazovanje porabe energije v splošnem uporabljamo tri enote: MET, watt in kalorije oziroma kilokalorije. Na porabo energije vplivajo telesna pripravljenost osebe, njene gibalne sposobnosti ter izvajanje dejavnosti v tekmovalnih ali netekmovalnih okoliščinah. Ne smemo pozabiti na dejavnike okolja, kot so mraz, vročina, vlaga, veter, nadmorska višina, podlaga, obleka in oprema. Dejavnosti, kot so plavanje, tek na smučeh, skvoš in tenis, zahtevajo veliko gibalnih sposobnosti, zato je pri njih od posameznika do posameznika opazen širok spekter različne porabe energije (Jetté idr., 1990). Pri obravnavi posameznikov se moramo zavedati, da imajo različno težke osebe drugačno metabolično stopnjo v fizičnem mirovanju. Pri težjih osebah pričakujemo višjo metabolično stopnjo v mirovanju. Na metabolično stopnjo v mirovanju vpliva tudi sestava telesa, zato se lahko razlikuje tudi med enako težkimi osebami, ki imajo drugačno sestavo telesa, še posebno ko gre za razliko v odstotku telesne maščobe. 37

35 Tabela 3. Intenzivnost napora v vrednostih MET. INTENZIVNOST NAPORA Nizko intenziven napor Zmerno intenziven napor Visoko intenziven napor Vrednost v MET Pod 3 MET Od 3 6 MET Nad 6 MET Neuradno določene so meje različnih intenzivnosti telesne dejavnosti, kot je prikazano v tabeli 3. Ainsworth idr. (2000) pravijo, da intenzivnost napora lahko splošno razdelimo na nizko, zmerno in visoko. Ekstedt idr. (2013) pred majhno intenzivnostjo dodajajo še t. i. sedečo intenzivnost, ki naj bi bila pod 1,5 MET. 1 MET pomeni porabo energije pri mirnem sedenju in znaša 4,184 KJ * kg/h (zaokroženo na 4,2 KJ). Vrednosti telesne dejavnosti so različne in lahko segajo od 0,9 (spanje) do 18 MET (šprint) PORABA ENERGIJE Telesno težo se lahko vzdržuje s povečanjem energijske porabe. Telesna dejavnost prek skeletnih mišic v veliki meri pospešuje presnovo in s tem porabo kalorij. Med razvojem debelosti in telesno nedejavnostjo je dokazana pozitivna povezanost (Jebb in Moore, 1999). Slika 9. Model vpliva telesne dejavnosti na energijsko porabo (Škof, 2010) S slike 7 je mogoče razbrati, da s povečano telesno dejavnostjo spremenimo razmerje med energijskim vnosom in porabo ter s tem na različne načine prispevamo k zmanjšanju telesne teže. 38

36 5. METODE IN NAČINI MERJENJA TELESNE DEJAVNOSTI»Natančno merjenje in spremljanje telesne dejavnosti človeka je še vedno velik organizacijski in metodološko-tehnični problem. Za definiranje vpliva telesne dejavnosti na parametre zdravja, tako pri otrocih kot pri odraslih, je potrebna objektivna, veljavna in zanesljiva metoda merjenja telesne dejavnosti, in sicer tako obsega kot intenzivnosti.«(škof, 2010, str. 149) Pri težavah zaradi nepravilnega življenjskega sloga, ki se odražajo na zdravju, strokovnjaki uporabljajo raziskave in meritve, za katere upajo, da jim bodo vrnile odgovore in jih pripeljale do rešitev za pravilno telesno dejavnost tako v otroški dobi kot tudi v odraslosti. To velja predvsem za merjenje telesne dejavnosti otrok, saj je njihova dejavnost veliko bolj zapletena kot pri odraslih (Adamo, Price, Tricco, Connor-Gorber in Tremblay, 2009). Tudi naši raziskovalci se zlasti v okviru študije ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013) pospešeno ukvarjajo z raziskavami telesne dejavnosti otrok in mladine, zato je takšen pregled zelo aktualen tudi za naš raziskovalni in strokovni prostor. Za določanje telesne dejavnosti otrok in mladine obstaja širok spekter metod. V grobem jih lahko razdelimo na: - subjektivne in objektivne metode, - indirektne oziroma posredne in direktne oziroma neposredne metode, - laboratorijske metode in metode, uporabljene v življenjskem okolju merjenca. Subjektivne metode merjenja se načeloma ujemajo s posrednimi metodami, mednje štejemo vprašalnike, dnevnike, ankete in intervjuje. Izjema je metoda merjenja z merilniki srčnega utripa, ki je objektivna, a spada med posredne metode. Pri subjektivnih metodah je pomembno, da vključimo tudi podatek, ali je o svoji dejavnosti poročal otrok sam ali s pomočjo odrasle osebe (starši, učitelji), zato se uporabljata izraza samoporočilo (angl. selfreport) in poročanje s pomočjo odraslega (angl. proxy-report). Na drugi strani so objektivne metode merjenja, ki se (razen merilnikov srčnega utripa) ujemajo z neposrednimi metodami. Med te spadajo neposredno opazovanje, dvakrat označena voda, kalorimetrija (indirektna in direktna), merilniki srčnega utripa, GPS (angl. global positioning system/sistem globalnega pozicioniranja) ter senzorji premikanja, kot so pospeškometri in pedometri ali števci korakov (Grbec, 2014). Neposredne metode, kot so metode z merilniki srčnega utripa ali s pospeškometri, morda bolje zajamejo trajanje in intenzivnost telesne dejavnosti, ne zagotavljajo pa informacij o tipu dejavnosti, o njenem kontekstu in o tem, kje je bila izvajana (Chinapaw, Mokkink, van Poppel, van Mechelen in Terwee, 2010). 39

37 6. CILJI IN HIPOTEZE Osnovni cilji diplomske naloge: - Ugotoviti, kakšna je gibalna dejavnost 11-letnih otrok v primerjavi z mednarodnimi priporočili. - Ugotoviti razlike v vzorcih gibalne dejavnosti 11-letnih otrok glede na stopnjo njihove prehranjenosti in spol. - Ugotoviti razlike v porabi energije 11-letnih otrok glede na stopnjo njihove prehranjenosti in spol. Postavljene hipoteze v diplomski nalogi so: - H1: Več kot 90 % slovenskih 11-letnikov je zmerno ali bolj intenzivno gibalno dejavnih več kot 60 minut dnevno. - H2: Čezmerno težki in debeli otroci so statistično značilno slabše gibalno dejavni kot običajno težki vrstniki. - H3: Dekleta so statistično značilno slabše gibalno dejavne od fantov. - H4: Čezmerno težki in debeli otroci statistično značilno porabijo manj energije, izraženo na kilogram telesne mase, kot običajno težki vrstniki. - H5: Dekleta statistično značilno porabijo manj energije, izraženo na kilogram telesne mase, od fantov. 40

38 7. METODE DELA Naša raziskava je del projekta ARTOS (Analiza razvojnih trendov otrok v Sloveniji), pri katerem od leta 1970 sodeluje Fakulteta za šport v Ljubljani. Gre za medgeneracijsko raziskavo, ki poteka vsakih 10 let na vzorcu istih testiranih šol. Pri projektu sodeluje 11 osnovnih šol iz vse Slovenije: OŠ Žalec, Tolmin, Ravne na Koroškem, Ljubljana (dve osnovni šoli), Trebnje, Trbovlje, Metlika, Jesenice, Izola in Ormož. Kot podvzorec so sodelovali 11- letniki iz vseh šol. Sodelovali so v raziskavi telesne dejavnosti in tri tedne, tudi ob koncih tedna, nosili merilnike SenseWear Armband VZOREC MERJENCEV Vse motorične teste in antropometrične meritve je končalo 3476 otrok, kar je 82,1 % vseh otrok, ki so bili prvotno vzorčeni in predstavljajo okoli 2 % celotnega prebivalstva otrok, starih od 6 do 14 let, v Sloveniji leta Naš podvzorec 11-letnikov, ki so nosili merilnike SenseWear Armband, sestavlja 261 otrok. Od tega je 135 učencev in 126 učenk, ki so v povprečju stari 11,3 leta PRIPOMOČKI Preizkušanci so bili stehtani bosi, v kratkih hlačah in kratkih majicah s predhodno nastavljeno prenosno medicinsko tehtnico proizvajalca Seka z natančnostjo 0,1 kg. Telesna višina je bila merjena z 0,1 cm natančnostjo, uporabljen je bil antropometer (GPM; Šiber-HEGNER & Co, Zürich, Švica). Indeks telesne mase (ITM) je bil nato izračunan s telesno težo v kilogramih, deljeno z višino v metrih na kvadrat telesne teže (kg/m2). Dnevna poraba energije in gibalna dejavnost sta bili ocenjeni z merilnikom SenseWear Armband (SWA) (BodyMedia Inc, Pittsburgh, PA, ZDA). 41

39 Slika 10. Naprava SenseWear Armand (spletni vir 1) Naprava SWA je pritrjena na zadnjo zgornjo stran merilčeve roke prek mišice triceps, na polovici med zadnjo ramensko kostjo in komolcem. Trak mora biti v nenehnem stiku s kožo in je nameščen na mestu, kjer koža ni v pogostem stiku z oblačili ali raznimi dodatki. Slika 11. Naprava SWA (spletni vir 2) Trak SenseWear ima 2-osni merilnik pospeškov za merjenje gibanja, senzor za prevodnost toplote v telesu, senzor za galvansko odzivnost kože, senzor za temperaturo kože in senzor za merjenje temperature bližnjega okolja telesa. Ta nabor senzorjev lahko hkrati meri več fizioloških parametrov. Zbrane fiziološke podatke je v kombinaciji s preprostimi meritvami 42