UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Petra Dervarič Maribor, 2016

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Petra Dervarič Maribor, 2016

2

3 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo ELEMENTARNA GIBALNA IGRA HOKEJ NA TRAVI Mentor: višji pred. Miran Muhič Kandidatka: Petra Dervarič Maribor, 2016

4 Lektor: Leon Banko, prof. slov. Prevajalec: Marko Jureš, univ. dipl. prev. in tolm. ang. in nem. jez.

5 ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali, me spodbujali in mi stali ob strani pri pisanju diplomske naloge. Posebna zahvala gre predvsem spoštovanemu mentorju, viš. pred. Miranu Muhiču, ki me je strokovno vodil in mi dajal napotke ob pisanju diplomske naloge. Zahvala gre tudi javnemu zavodu Vrtci občine Moravske Toplice, kjer so mi omogočili, da sem opravila pedagoški eksperiment in s tem dobila podatke za mojo raziskavo. Za prijazno sodelovanje in pomoč se zahvaljujem tudi vzgojiteljicama in pomočnicama obeh oddelkov, ki sta v raziskavi sodelovala. Zahvaljujem se svoji družini, ki mi je omogočila študij in me pri tem spodbujala in pomagala. Za spodbudo in napotke se zahvaljujem tudi svojemu fantu.

6 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Petra Dervarič, rojena , študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Elementarna gibalna igra hokej na travi pri mentorju, višjem predavatelju Miranu Muhiču, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študentke) Maribor,

7 Povzetek Diplomsko delo z naslovom Elementarna gibalna igra hokej na travi je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo predstavili ekipni šport hokej na travi, značilnosti hokejske igre mlajših selekcij, elementarne igre, motorični razvoj ter motorične sposobnosti, ki jih posameznik potrebuje in razvija pri igri hokeja na travi. V empiričnem delu diplomske naloge smo prikazali rezultate naše raziskave, ki prikazuje vpliv elementarnih gibalnih iger na razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti, ki so potrebne za igro hokeja na travi. Raziskava je potekala v obliki pedagoškega eksperimenta na neslučajnostnem vzorcu 31 otrok drugega starostnega obdobja. Z otroki eksperimentalne skupine smo izvedli 10 vadbenih ur vodene gibalne dejavnosti s poudarkom na elementarnih igrah hokeja na travi. Na osnovi rezultatov inicialnega in finalnega testiranja smo ugotovili, da je eksperimentalna skupina od začetnega do končnega testiranja napredovala bolj od kontrolne skupine. Prav tako smo ugotovili, da so na obeh testiranjih dečki dosegali boljše rezultate od deklic in da so deklice pri večini motoričnih testov od začetnega do končnega testiranja napredovale bolj od dečkov. V skladu s ciljem, ki smo si ga zastavili, smo prišli do zaključka, da lahko z načrtovanimi in vodenimi elementarnimi gibalnimi igrami hokeja na travi vplivamo na razvoj motoričnih sposobnosti. Ključne besede: elementarne igre, hokej na travi, motorični razvoj, motorične sposobnosti, predšolski otrok

8 Abstract The thesis entitled The Elementary Motion Sports Game - Field Hockey consists of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part we presented the team sport field hockey, the characteristics of the game played by younger teams, elementary games, motor skill development and motor skills, which the individual requires and develops with the help of field hockey. In the empirical part of the thesis, we presented the results of our research that displays the influence of elementary motion sports games on the development of some motor skills that are necessary for playing field hockey. The research was carried out in the form of an unrandom sample of 31 children of the second age period. With the children of the experimental group we performed 10 exercise hours of guided activities with emphasis on elementary games of field hockey. Based on the results of the initial and final testing, we found that the experimental group progressed more from the initial to the final testing than the control group. We also found that in both tests boys achieved better results than girls did and that in most motor skill tests girls progressed more from the initial to the final testing than boys. In accordance with the objective that we have set, we concluded that we can influence the development of motor skills with planned guided elementary motion games of field hockey. Key words: elementary games, field hockey, motor skill development, motor skills, preschool child

9 Kazalo vsebine 1 Uvod Teoretični del Hokej na travi Pravila hokeja na travi Specifikacija polja in opreme Značilnosti hokejske igre mlajših selekcij Pomen športnega treninga Elementarne igre Naloge elementarnih iger na vadbeni enoti Izbira in izvedba elementarnih iger Načela postopne obremenitve pri elementarnih igrah Pomen elementarnih iger v športni praksi Motorični razvoj Dosedanje raziskave in ugotovitve Empirični del Namen Razčlenitev, podrobna opredelitev Raziskovalna vprašanja Raziskovalne hipoteze Spremenljivke Metodologija Raziskovalne metode Raziskovalni vzorec Postopki zbiranja podatkov Postopki obdelave podatkov Rezultati in interpretacija Analiza vzorca Analiza spremenljivk Vrednotenje zastavljenih hipotez Sklep... 43

10 Literatura Priloge Kazalo tabel Tabela 1: Raziskovalni vzorec glede na spol in skupino Tabela 2: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na skupino. 35 Tabela 3: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na spol... 38

11 1 Uvod Za temo diplomske naloge na področju motorike otroka sem se odločila na podlagi svojih interesov do športa, ki so že od nekdaj v meni voljo in zanimanje za šport in gibanje sem razvila že v zgodnji mladosti. Tako pri izbiri področja za diplomsko nalogo nisem imela težav. Izbrala sem temo, ki me še posebej zanima, to je povezava hokeja na travi s predšolskimi otroki in njihovim razvojem motoričnih sposobnosti, potrebnih za ta šport. Skozi celotno nalogo želim ugotoviti vpliv elementarnih gibalnih iger (ki vključujejo osnove za hokej na travi) na razvoj motoričnih sposobnosti otrok. Elementarna igra je zasnovana na preprostosti, ki jo spremljajo prilagodljiva pravila. Le-ta se prilagajajo predvsem ciljem, ki jim pri vadbi sledimo. Takšne igre so nadgradnja naravnih oblik gibanja, ki se tukaj prepletajo. Pravila prilagajamo glede na vadbene zmožnosti, zastavljene cilje ter glede na sposobnosti in znanje vadečih (Pori idr., 2013, str. 33). Otrok je pri igri ustvarjalen in aktiven. Z njo ga lažje motiviramo, saj tako upoštevamo njegov interes. Ob njej otrok pridobiva in utrjuje znanja in veščine na sebi prijeten način (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010, str. 80). Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok ob gibanju razvija in krepi svoje telo, usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih in športnih dejavnostih se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in kasneje v vrtcu in šoli pri otroku vplivamo na njegov kasnejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa samostojna in dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo prinašalo življenje. Zato si celostnega razvoja otroka brez telesne in športne dejavnosti ne moremo niti predstavljati. Lahko bi celo dejali, da je šport v otroštvu in mladostništvu najboljša naložba za njegovo ustvarjalno in polno življenje (Škof, 2007, str. 27). 1

12 S pomočjo gibalnih dejavnosti, s katerimi gradimo del otrokovega vedenjskega repertoarja, vplivamo na to, da se otrok neposredno vključuje v okolje, ki ga obdaja, ga spoznava, hkrati pa mu omogoča pridobivanje bogatih izkušenj in doživetij. Gibanje omogoča otroku celovito spoznavanje sveta (Videmšek in Pišot, 2007, str. 38). V teoretičnem delu bomo predstavili hokej na travi, njegove značilnosti in pravila, posvetili se bomo tudi značilnostim hokejske igre mlajših selekcij, ob tem bomo pogledali pomen športnega treniranja za posameznika. Podrobneje bomo preučili elementarne igre, kakšne so naloge le-teh, kako igro izbrati in izvesti, pogledali bomo načela postopne obremenitve ter pomen teh iger v športni praksi. V tem delu bomo okvirno predstavili tudi motorični razvoj otrok. V empiričnem delu bomo na podlagi zbranih rezultatov iz dveh (začetnega in zaključnega) testiranj opravili primerjavo obeh skupin otrok, kako so napredovali v motoričnih sposobnostih v času trajanja raziskave, in sicer eni ob načrtovanih elementarnih igrah, ki spodbujajo razvoj teh motoričnih sposobnosti, drugi (kontrolni), ki teh načrtovanih elementarnih iger niso imeli. Ob zbranih podatkih bomo opravili primerjavo rezultatov med eksperimentalno in kontrolno skupino, posamezno med dečki ter posamezno med deklicami, med spoloma v posamezni skupini (eksperimentalni, kontrolni) ter med obema spoloma pri eksperimentalni skupini skušali bomo ugotoviti, kateri od spolov je dosegel večji napredek. 2

13 2 Teoretični del V teoretičnem delu bomo predstavili ekipni šport hokej na travi, pravila in značilnosti te igre ter razvoj igre pri mlajših selekcijah. Pri tem moramo nameniti pozornost značilnostim motoričnega razvoja otrok ter elementarnim igram, ki smo jih izbrali kot sredstvo za razvoj motoričnih sposobnosti, ki jih bomo testirali, rezultate pa predstavili v empiričnem delu diplomske naloge. O elementarnih igrah govorimo pri skupinskih igrah, v katerih se otrok giblje z naravnimi oblikami gibanja (hoja, tek, lazenje, plazenje, skoki ). Le-te potekajo po nekem ustaljenem redu, s spremembami, ki jih lahko sproti vpeljujemo. Pri tem velja, da so igre enostavne, preproste in otrokom hitro razumljive. Kasneje, v obdobju šole, se elementarne igre prevesijo v športne igre, kjer je vedno prisoten element tekmovanja (Videmšek in Visinski, 2001, str. 24). 2.1 Hokej na travi»hokej na travi je moštveni šport, ki ga v različnih oblikah igrajo že tisočletja. Danes se igra v dvoranah in na prostem v več kot 120 državah.«(peček, 2012, str. 25). Začetki hokeja na travi segajo v čas prvih civilizacij na svetu, vendar je sodobna igra hokeja na travi bila razvita v Angliji v 19. stoletju. Igra se je širila po celotnem britanskem imperiju. Nato se je hokej širil iz Indije, Pakistana in Avstralije v več kot 100 držav. Tako se je igra hokeja na travi razširila po vsem svetu. Danes se igra praktično povsod po svetu in je drugi največji ekipni šport, takoj za nogometom. Igra se tako v zaprtih prostorih kot na prostem (Field Hockey, 2011, str. 2). Hokej na travi se je tradicionalno igral na travi, danes pa se igra na igriščih z»umetno travo«, na katerih je posip drobnega kamenja ali pa je površina na osnovi vodnega namakanja, kar pripomore k temu, da žogica potuje z veliko hitrostjo (Peček, 2012, str. 25). 3

14 Razumevanje dolgoročnega razvoja»the Long-Term Athlete Development (LTAD)«je okvirni model, ki ga je razvil športni center kanadskega športa, ki zagotavlja optimalno usposabljanje, primerno konkurenco in urnik treniranja, ki spoštuje in uporablja naravne faze telesne, duševne in čustvene rasti pri športniku.»long-term Hockey Development (LTHD)«je FHC za hokej na travi naredil specifično prilagoditev modela LTAD. Oba modela (LTDA in LTHD) sta zasnovana na naslednjih točkah: 1. spodbujanje vseživljenjskega uživanja telesne aktivnosti, 2. zagotovitev strukturiranega razvoja igralca, 3. opisi najboljših praks za razvoj elitnega igralca, 4. ustvarjanje dolgoročne odličnosti (Field Hockey, 2011, str. 3). Po neuradnih podatkih je za športnika, ki se ukvarja s hokejem na travi, potrebnih dotikov žogice, da doseže elitni nivo. Poleg tega so znanstvene raziskave pokazale, da traja usposabljanje igralca za elitni nivo osem let. To kaže na pomen dolgoročnega usposabljanja za pridobitev atletske odličnosti in konkurenčnih rezultatov. Veliko hokejskih trenerjev še naprej trenira mlade športnike na način, ki poudarja»zabavo«pred»zmago«. Model razvoja športnika mora spoštovati telesno, duševno in čustveno dozorevanje igralcev (prav tam). Hitra rast konkurence pogosto povzroči tehnično, fizično, taktično, psihološko in čustveno pomanjkljivost, ki ovira delovanje. Medtem ko prezgodnja konkurenca dejansko zmanjšuje uspešnost in dosežek, postopni razvoj igralca po uravnoteženi formuli usposabljanja, konkurenčnosti, napredovanja pogosto privede do daljše vključenosti v šport in višjih dosežkov (prav tam, str. 4). 2.2 Pravila hokeja na travi Bili so časi, ko je bil hokej na travi kontaktni šport. Skozi leta in zgodovino so se pravila spreminjala, hokej se je začel razvijati v podobo sodobne igre in dandanes 4

15 postal igra, kjer je palica postala osrednja točka. Fizični kontakt je prepovedan, šport pa je postal veliko bolj tehnično podkovan. Za dodatno navdušenje nad to igro je Mednarodna zveza za hokej na travi pripravila pravila, da bi igra postala hitrejša, seveda pod pogojem pravilne tehnike igre. V nadaljevanju bomo pravila okvirno predstavili. Pri hokeju na prostem sestavlja ekipo 11 igralcev, ki si s palicami med seboj podajajo žogico, jo vodijo, potiskajo in udarjajo, da bi dosegli gol proti nasprotni ekipi z enako številčno sestavo (10 igralcev in vratar). Da bi ekipa dosegla veljavni gol, mora priti do nasprotnikovega polkrožnega prostora, v katerem lahko doseže gol. Zadetek je dosežen, ko žogica prečka črto med vratnicama gola (Peček, 2012, str. 25). Igralec je eden izmed udeležencev ekipe, ki je sestavljena iz največ šestnajstih oseb, pri čemer je maksimalno število aktivnih igralcev na igrišču enajst. Torej je ekipa sestavljena iz igralcev, eden izmed igralcev na igrišču je vratar, ki nosi popolno zaščitno opremo, ki sestoji iz zaščitne čelade, ščitnika za noge in copate, dovoljeno je nositi še ščitnike za roke in dodatno opremo (ščitniki za komolce, ščitnik za mednožje ) (The International Hockey Federation, 2014, str. 9). Ekipa ima možnost zamenjave vratarja z nadomestnim igralcem s pooblastili pravil vratarja. To je lahko eden izmed igralcev na terenu, ki ne nosi popolne zaščitne opreme vratarja, nosi le majico drugačne barve kot soigralci, da je dovolj prepoznaven (Rules of Hockey, 2014, str. 9). Ekipa pri menjavah in postavitvi igralcev ni omejena (možna je tudi menjava večjega števila igralcev hkrati), razen v obdobju, ko sodnik dosodi kratki kazenski kot. V tem času je dovoljena zamenjava zgolj v primeru poškodovanega udeleženca, kar velja do končane izvedbe kratkega kota. Menjava igralcev se izvede na sredini igrišča in takrat, ko eden od igralcev zapusti igrišče. Menjava ni možna za igralca s kazenskim mirovanjem po končanem suspenzu je dovoljena menjava brez predhodnega vračanja v polje (prav tam, str ). 5

16 Igralec, ki je poškodovan ali krvavi, mora takoj zapustiti igrišče, vrne pa se lahko, ko so poškodbe in rane oskrbovane. Pri tem igralci ne smejo nositi krvavih oblačil (Rules of Indoor Hockey, 2015, str. 16). Igralci se ne smejo dotikati žogice z nobenim delom telesa, izjema je vratar, ki lahko žogico brani s katerim koli delom telesa. Če nasprotni igralec napravi prekršek v označenem strelnem prostoru, sodnik dosodi kratki kot, ki se izvede z označene točke (Peček, 2012, str. 25). Moštvo sestoji iz napada in obrambe. Napadalci se delijo na krilne, notranje in srednje, obrambo pa sestavljajo branilci, krilni branilci in vratar (Peček, 2012, str. 25). Napadalec (Attacker) poskuša doseči gol, obrambni igralec (Defender) pa poskuša preprečiti zadetek na svoji strani (Rules of Hockey, 2014, str. 9). Vsaka ekipa mora imeti določenega igralca, ki je kapetan ekipe. Ekipa mora v primeru suspenzije kapetana imenovati nadomestnega kapetana. Kapetan je označen s trakom za kapetane (trak na nadlakti ali na zgornjem delu nogavic). Kapetan je odgovoren za obnašanje celotne ekipe in za zagotavljanje pravilne menjave vseh igralcev na sredini igrišča ob mizi za delegate. Če se ekipa tega ne drži, dobi kazen kapetan (Rules of Hockey, 2014, str ) Specifikacija polja in opreme Polje oziroma igrišče je dolgo 91,40 m, razdeljeno je na četrtine, na vsaki strani je narisan polkrožni strelni prostor, v katerem se lahko giblje vratar in brani gol, ki je postavljen na mejni črti igrišča (kot pri nogometu). Zadetek pri hokeju na travi velja, ko igralec strelja, poda ali samo preusmeri žogico v gol znotraj strelnega prostora (če igralec ni v strelnem prostoru in strelja na gol, ta ni veljaven). Gol je širok 3,7 m in visok 2,1 m. Vratar nosi zaščitno obleko, vključno s čelado in obrazno masko ter oblazinjenim ščitnikom za prsi (Peček, 2012, str. 25). 6

17 Torej teren oziroma igrišče delimo na zadnjo linijo, ki meri 55 metrov, ciljno oziroma strelno linijo ter daljšo linijo 91,40 m, igrišče je pravokotne oblike (The International Hockey Federation, 2014, str. 9). Liniji, znani kot 23-metrovki, sta na polju označeni s črto na 22,90 metra od zadnje črtne linije. Označba za kazenski strel je označena na razdalji 6,40 metra od notranjega roba zadnje črte (Rules of Hockey, 2014, str. 12). Vse označene črte so široke 75 mm in so del igralnega polja. Vratarjev gol je postavljen zunaj igrišča, je na sredini polja in se dotika zadnje črte (prav tam). Igralci na terenu si žogico podajajo, ustavljajo, premikajo s palico za hokej na travi. Strel na gol je namera igralca, da poskuša dati zadetek na nasprotni strani v strelnem prostoru za povečanje rezultata med ekipama. Gol je veljaven takrat, ko je dosežen znotraj strelnega prostora kroga (»circle«) (prav tam, str. 10). Palica, ki v dolžino meri približno 95 cm, ima zakrivljen konec, ki je na eni strani ploščat, na drugi pa zaobljen. Igralci lahko uporabljajo le ploščato stran palice. Žogica, ki jo uporabljamo pri hokeju na travi, ima premer okoli 7 cm. Narejena je iz umetne mase, v notranjosti je votla (Peček, 2012, str. 25). Igralci iste ekipe morajo v polju nositi enotna oblačila, na sebi ne smejo imeti ničesar, kar je nevarno za druge igralce (npr. ure, nakit ipd.). Igralci v polju lahko nosijo zaščitne rokavice (v velikosti dlani), priporoča se nošenje ščitnikov za noge in usta. Iz zdravstvenih razlogov je dovoljeno nošenje maske za obraz, ki se tesno prilega obrazu, mehkega zaščitnega pokrivala ter plastično oblikovanih očal (očala z mehkim okvirjem ter s plastičnimi lečami). Ob izvajanju kazenskega kota lahko igralci nosijo obrazne maske. Igralec s pooblastili vratarja sme nositi zaščitno čelado (ali masko za obraz ter zaščitne obloge glave) v drugih okoliščinah (Rules of Hockey, 2014, str ). 7

18 Vratarji in igralci s pooblastili vratarja morajo nositi enobarvno majico ali oblačilo, katerega barva se razlikuje od barve oblačil obeh ekip (vratarji, ki nosijo popolno zaščitno opremo, morajo imeti to majico nad zaščitno opremo). Vratarji morajo nositi obvezno zaščitno opremo, ki je sestavljena iz vsaj zaščitne čelade, ščitnikov za noge in copate. Popolnoma opremljenemu vratarju je dovoljena naslednja zaščitna oprema: ščitnik za telo, ščitniki za nadlahtnico, za komolec, rokavice, ščitnik za ude, ščitnik za noge in copate. Igralci s pooblastili vratarja smejo nositi čelado samo znotraj svojega 23-metrskega prostora, obvezna uporaba le-te pa je ob branjenju kazenskega kota/strela (prav tam, str ) Značilnosti hokejske igre mlajših selekcij Hokej na travi je znan kot igra spretnosti. Stopnja kakovosti igre je odvisna od vključenosti posameznika k tej igri. Hokejisti v razponu od manj kot 6 let pa do več kot 60 let imajo različne spretnosti. Hitrejša vključenost (mlajših) k igri pomeni tudi večjo verjetnost, da bo igralec razumel koncept igre in usvojil spretnosti, ki jih zahteva hokej na travi (IV. Junior Development, 2015, str. 7). Obstaja veliko vidikov razvoja igralcev, pri oblikovanju vseh pa je pomembno varno in zabavno okolje. Pri učenju individualnih spretnosti, taktike, timske igre ali pri razumevanju pravil igre in razvoju športnega duha morajo igralci svoj razvoj oblikovati tako na kot tudi izven igrišča (prav tam). Ključni element za razvoj dobrih hokejistov je razvijanje spretnosti. Učenje osnovnih spretnosti v mladosti gradi temelj za prihodnje uspehe in užitke pri igranju hokeja. Spretnosti, ki so pomembni vidik igre, lahko razdelimo na tri komponente: - tehnične spretnosti (osnove hokeja, ki se nanašajo na obvladovanje žogice: vodenje, sprejem, podaja ), - taktične spretnosti (uporaba hokejskega znanja v igri), - socialne spretnosti (sodelovanje s soigralci) (prav tam, str. 7 8). 8

19 Proces, ki vodi do vrhunskih športnih rezultatov, je dolgotrajen, pri tem pa je zelo pomemben element tudi nadarjenost otroka. Zahteva najmanj ur vadbe v 10 letih, kar v povprečju pomeni več kot tri ure vsakodnevne vadbe (Balyi, 2002; Ericsson, Krampe in Tesch-Romer 1993, Bloom, 1985; povz. po Škof, 2007, str. 49). Proces razvoja vrhunske športne ustvarjalnosti ni enovit proces, ampak je razdeljen v več razvojnih faz. Dolgoročni športni razvoj Bloom, 1985 (prav tam), opredeljuje s tremi fazami: - začetna faza: o etapa raznovrstne športne dejavnosti (6 10 let), o etapa bazične športne vadbe (11 14 let), - faza razvoja (15 18/19 let), - faza športnega mojstrstva. Škof (2007, str. 50) piše o tem, da v večini športov velja model razvoja s petimi fazami: 1. faza igre in raznovrstnih športnih vsebin, 2. faza učenja (»učiti se treniranja«), 3. faza bazične športne vadbe v izbrani športni panogi, 4. faza športne vadbe za tekmovanja, 5. faza vadbe za zmago. Center za razvoj hokeja na travi v Kanadi je opredelil temeljne spretnosti, ki so potrebne za razvoj hokejista in služijo trenerjem kot osnovno vodilo pri vzgoji športnika. Te veščine so: podajanje in sprejemanje žoge med gibanjem, kontrola nad žogico, doseganje zadetkov (golov), gibanje brez žogice, individualna obramba, obramba celotne ekipe (Field Hockey, 2014, str. 3). 9

20 Pogosto vprašanje staršev je, kdaj je pravi čas za vključitev otroka v šport. Vendar je od tega veliko pomembnejše vprašanje, katerih vsebin in oblik dela bodo deležni otroci pri vadbi (Škof, 2007, str. 47). Izrednega pomena pri treniranju mlajših selekcij je, da od igralcev ne pričakujemo preveč. Kako hitro bo napredoval, je odvisno od vsakega posameznika. Pomembno je, da otroku dovolimo napredek v njegovem ritmu (IV. Junior Development, 2015, str. 8). Pri predšolskem otroku je treba dejavnosti popestriti na različne načine, pri čemer razvijamo motorične sposobnosti in uvajamo varno uporabo hokejske palice. Pri tej starosti je pomembno, da začnemo razvijati osnovne spretnosti igranja hokeja, vendar pa moramo pri tem biti pozorni na kratkoročno pozornost otrok. Zato moramo dejavnosti spreminjati (da ne delamo preveč časa na isti vaji) in jih delati zanimive (»suhe«vaje spremenimo v pravljično obarvane, da ohranjamo pozornost in zanimanje otrok (prav tam, str. 13). Pri učenju najprej izvajamo naslednje igre: 2 na 0, 2 na 1, 3 na 0 in 3 na 1, za tem lahko uporabimo igro 3 na 3 (enako število igralcev). Nato večamo število otrok, vključenih v igro, npr. 4 na 4, za lažjo izvedbo v igro vključimo starejše otroke (npr. dva starejša začetnika), ki se že bolj zavedajo okolja, ki ga sestavljajo njihovi soigralci in nasprotniki. Pri tem bodo starejši otroci vodili mlajše začetnike in jim tako pomagali pri razumevanju igre (prav tam, str. 14).»Raznovrstnejša in 'informacijsko' zahtevnejša vadba, ki razvija občutenja in zavedanja gibanja, je naložba za kasneje. Brez ustrezne tovrstne gibalne podlage ni mogoče pričakovati vrhunske tekmovalne ustvarjalnosti. Športnik brez globokih občutkov za izvajanje tehnike svoje discipline, ki jih razvija od mladosti naprej, ne more doseči vrhunske športne ustvarjalnosti.«(škof, 2007, str ). 10

21 Informacijsko zahtevnejša vadba predstavlja vadbo koordinacije. Vendar z vadbo tehnike in raznovrstno vadbo ne razvijamo le koordinacije in tehnike, temveč takšna vadba omogoča tudi razvoj vseh drugih gibalnih sposobnosti. Tukaj pa je potrebna le pravilna organizacija vadbe (prav tam, str. 209) Pomen športnega treninga»če je bila telesna sposobnost pračloveku orodje preživetja, telesna dejavnost in pripravljenost tudi človeku v globalnem potrošniškem načinu življenja pomenita prav to.«(škof, 2007, str. 29). Namen športnega treninga je ustvariti optimalno kombinacijo vseh tistih dejavnikov, ki zagotavljajo napredovanje v določeni športni zvrsti ali npr. pri vsakodnevnih življenjskih dejavnostih in pri tem čim bolj poudariti posameznikove prednosti kvalitete in čim bolj zmanjšati njegove slabosti pomanjkljivosti (Lasan, 2004, str. 85). Vsak trening pomeni neko ciklično ponavljanje določenih elementov gibanja na vedno višji ravni, torej se vračamo k isti nalogi, da izboljšamo določene gibalne sklope. To storimo tako, da spreminjamo posamezne lastnosti, ki se po določenem številu ponovitev izboljšujejo. Za to je potreben določen čas, nato pa sledi nov cikel vadbe na višji ravni, z uporabo spomina na izkušnje prejšnjih ciklov in na podlagi kombinacije osnovnih motoričnih in psihičnih lastnosti posameznika. Sicer razvijamo vedno enako kompleksno gibanje, a vsakič na višji, popolnejši ravni, ki jo oblikujejo različni vzorci spremljajočih posameznih lastnosti in sposobnosti. Pri tej preobrazbi določenih gibalnih sklopov ne gre za spreminjanje njihovega bistva, ampak za prestop na novo raven (tam so iste stvari drugačne) (prav tam, str. 85). Vsaka pot spreminjanja poteka tako, da sicer samostojno razvijamo posamezne motorične sposobnosti, vendar pa je ta sposobnost povezana s celoto in s tem povzroči, da se sočasno tudi v preostalem delu motoričnega sistema sprememba 11

22 prilagaja novi situaciji (morfološke spremembe, spremembe statično dinamičnega ravnovesja, spremembe težišča), ki tako oblikuje novo, enkratno skupnost posameznih motoričnih sposobnosti, ki predstavlja pravilno uravnoteženo celoto (prav tam, str ). Iz tega lahko povemo, da je pomembno, da pri treningu vedno obravnavamo vsakega kot posameznika s svojim edinstvenim razvojem in spreminjanjem. V človeškem razvoju ima velik pomen gibalno vedenje. Temeljne gibalne spretnosti pa so dober pokazatelj stopnje socialnega in emocionalnega razvoja, na katerem se posameznik nahaja (Gesell, 1940). Če je otrok v predšolskem obdobju deležen obsežnih in kvalitetnih gibalnih spodbud in s tem usvoji osnovna gibalna znanja, je to dobra popotnica za njegovo nadaljnjo gibalno rast in razvoj. Vendar pri tem opozarjamo, da nista dovolj le ponudba in dejavnost v raznovrstnih gibalnih nalogah. Torej ni dovolj le naučiti se določenega gibanja, temveč morajo vadeči znati to gibanje uporabiti v različnih situacijah, torej ko si pridobijo sposobnost uporabe naučenega (Škof, 2007, str. 207). Pri treniranju mladih športnikov se kot dober kaže način treniranja, ki poudarja»zabavo«; nasproti temu pa je način, ki podpira samo»zmago«. Pri razvoju športnika ima velik pomen telesno, duševno in čustveno dozorevanje (Field Hockey, 2011, str. 5). Svetovna zdravstvena organizacija priporoča najmanj 30 minut (najbolj priporočljivo 1 uro) dnevne zmerno intenzivne telesne vadbe za normalen razvoj in zdravje otrok. Po podatkih raziskav priporočene vrednosti telesne dejavnosti ne dosega niti polovica mladih. Zato ni nič čudnega, da je pri slovenski mladini opaženo upadanje vzdržljivosti (Škof, 2007, str ).»Zato mladi potrebujejo več športa! Zaradi krepitve in ohranjanja lastnega zdravja zdaj in zaradi vzorcev obnašanja, ki ga bodo pridobili in ohranjali celo življenje. 12

23 Zato je potrebnih še več ustreznih športnih programov za mlade v šoli in izven nje.«(prav tam, str 36). 2.3 Elementarne igre Elementarne igre predstavljajo nadgradnjo naravnih oblik gibanja, imajo preprosta in prilagodljiva pravila, ki jih lahko spreminjamo glede na gibalne sposobnosti in znanje vadečih ter zastavljene cilje. Pri teh zmaga predstavlja motivacijsko sredstvo za doseganje zastavljenih ciljev. Kot osnovni element gibanja pri elementarnih igrah so naravne oblike gibanja (lokomocije, manipulacije ter osnovna sestavljena gibanja). Glede na te značilnosti je elementarne igre možno uporabiti v vseh delih vadbene enote, za doseganje različnih ciljev, ki so povezani z gibalnimi zahtevami človeka (Pistotnik, 2015, str ). Pišot in Jelovčan (2012, str. 52) opisujeta, da so elementarne igre po vsebini in zahtevnosti najenostavnejše igre ter otrokom hitro razumljive. Ker imajo te igre prilagodljiva pravila, se lahko spreminjajo glede na vadbene možnosti in zastavljene cilje ter glede na sposobnosti in znanja vadečih (Pori idr., 2013, str. 33). Predšolski otrok se vključuje v skupinske igre, ki morajo biti preproste, da jih razume in lahko tako sodeluje. Prav tako ne smejo biti aktivnosti monotone, saj lahko otrok hitro izgubi koncentracijo in s tem zanimanje za sodelovanje. Pri načrtovanju in izvajanju si lahko odrasli pomaga z veliko domišljije in tako gibalne vsebine naredi zanimivejše (Videmšek in Pišot, 2007, str. 60). Hkrati so elementarne igre pomembno sredstvo vzgoje in socializacije, omogočajo lažje vključevanje posameznikov v skupino, hkrati z njimi uravnavamo obnašanje in čustvovanje ob stiku z drugimi ljudmi ob različnih okoliščinah (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 52). Elementarne igre so pomembno sredstvo vpliva na telo vadečih, saj predstavljajo takšno motivacijo za posameznika, da je pri izvedbi igre maksimalno prisoten. 13

24 Pomembno pri izvedbi iger je prisotnost elementa zabave ter tekmovalnosti, kar žene proti zmagi oz. cilju vsakogar (Pistotnik, 2015, str. 130). Kasneje se iz elementarnih iger razvijejo športne igre (košarka, odbojka, rokomet ). Od teh se razlikujejo po tem, da imajo natančno določena pravila, ki so veljavna vsaj regionalno. Pri športnih igrah pravil ne prilagajamo. Za izvedbo leteh morajo imeti udeleženci določene motorične sposobnosti že razvite na določenem nivoju ter morajo obvladovati osnovne elemente določene igre. K temu pa predhodno pripomorejo elementarne igre, pri katerih se kvaliteta elementov razvija in dopolnjuje, motivacijsko sredstvo je seveda zmaga, s katerim lažje pridemo do cilja (Pori idr., 2013, str. 33). Elementarne igre predstavljajo pomembno sredstvo, s katerim vadeči sproščeno, nezavedno dosegajo cilje, ki so si jih zastavili. Že sama beseda igra predstavlja sredstvo, ki nosi neko motivacijo za popolno vključenost vadečih k vadbi. Zato morajo biti igre načrtovane na osnovi zabave in tekmovalnosti, saj s tem vadeče pritegnemo k zavzeti vadbi (prav tam, str. 33) Naloge elementarnih iger na vadbeni enoti Za kakršno koli vadbeno enoto gre (športna vzgoja, športni trening ipd.), nikoli ne izvajamo elementarnih iger samo zaradi igranja in zabave, temveč predvsem zato, ker s pripravljeno igro sledimo izbranemu cilju in ga z izvajanjem le-te poskušamo doseči. Vadbeno enoto sestavljajo različni deli, tako se tudi cilji med seboj razlikujejo in s tem seveda še elementarne igre. Ker imamo na voljo raznolike elementarne igre, lahko z njimi tako v posameznih delih vadbene enote uresničujemo naslednje cilje: - ogrevanje (pripravljalni del vadbene enote), - razvoj gibalnih sposobnosti (glavni del vadbene enote), - pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj (glavni del vadbene enote), - umirjanje (zaključni del vadbene enote) (Pistotnik, 2015, str. 131). 14

25 V pripravljalnem delu vadbene enote izvajamo elementarne igre za ogrevanje, pri tem je glavna naloga, da vadeče pripravimo za glavni del vadbe. Pri tem sta pomembna dvig telesne temperature ter vzpostavitev ugodnega delovnega vzdušja in aktivnega odnosa do dela (dvig funkcionalnih sistemov ter aktiviranje gibalnih centrov v CŽS). Pri tem se mora za realizacijo dejavnosti v glavnem delu pripraviti telo fizično ter psihično. Elementarne igre, primerne za ogrevanje, morajo izpolnjevati naslednje kriterije: - aktivno in hkratno sodelovanje vseh vadečih, - prisotna mora biti dinamika igre, - pri aktivnem sodelovanju vadečih mora priti do usklajenega delovanja funkcionalnih sistemov (dihalnega, krvožilnega) in do uskladitve delovanja mišic, - preprosta in razumljiva pravila iger, - ideo-gibalna povezava z glavnim delom vadbene enote (vsebinsko in gibalno) (prav tam). V tem delu so ustrezne naslednje skupine elementarnih iger: Tekalne igre So primerne predvsem za nižje starostne skupine, saj niso gibalno zahtevne in ne zahtevajo predčasnega uvodnega dinamičnega ogrevanja. Za njih je značilno, da se vadeči v zmernem tempu med prostim gibanjem po prostoru hitro in pravilno odzivajo na dana povelja. Igre lahko izvedemo tako, da predpisane naloge na dano povelje vadeči čim prej opravijo posamič ali v skupinah (prav tam, str. 132). Skupinski teki Pomembno je, da so skupine enako številčne in imajo med tem, ko tekmujejo hkrati, enake pogoje dela. Naloga skupin vadečih je hitra in pravilna izvedba zadanih gibalnih nalog. Zmaga skupina, ki prva v celoti in pravilno opravi nalogo, skupine za osvojena mesta zbirajo točke. Pri teh igrah je zaradi hitrih odzivov in zahtevnejših gibanj pred izvedbo zaželeno ogrevanje (prav tam). 15

26 Lovljenja So igre s poudarjenim značajem tekmovanja (lovljenje in beg pred lovcem), pri tem je potrebno prepoznavanje lovca, da se mu drugi lahko izognejo. Ker pa te igre izvajamo za ogrevanje, pri njih ulovljenih ne izločamo iz igre, saj je potrebna aktivnost vseh vadečih. Vsekakor pa je pred igro zaradi dinamike gibanja potrebno predhodno dinamično ogrevanje, da ne pride do poškodb (prav tam). Osnovne oblike gibanj, ki se običajno uporabljajo v teh igrah, so: tek, skoki in nekatere oblike lazenja, ki so dovolj dinamične za aktiviranje velikih funkcionalnih sistemov. Vadbo popestrimo in otežimo z dodatnimi ovirami, z dodatnimi nalogami ipd. Gibanja pri tem so zelo dinamična (hitre spremembe, menjava hitrosti ), zato je priporočljiva predhodna priprava (npr. lahkoten tek) (Pori idr., 2013, str. 34). V glavnem delu vadbene enote želimo z organizirano vadbo doseči razvoj določenih gibalnih sposobnosti. Hkrati lahko z elementarnimi igrami, ki so gibalno pestre, nudimo možnosti za utrjevanje in izboljšanje gibalnih znanj (spretnosti) (Pistotnik, 2015, str. 132). Torej je glavni del namenjen pridobivanju novih gibalnih znanj, utrjevanju znanj, razvoju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, razvijanju medsebojnega sodelovanja, vztrajnosti, upoštevanja pravil itd. in tukaj želimo predvsem vplivati na razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 55).»Gibalne sposobnosti predstavljajo kvaliteto, ki je v osnovi odgovorna za izvedbo človekovega gibanja. Njihov nizek nivo namreč lahko oteži ali celo onemogoči izvajanje najpreprostejših gibalnih nalog, zato je potrebno gibalne sposobnosti vsaj ohranjati na ustreznem nivoju, če se jih že ne izboljšuje.«(pistotnik, 2015, str. 132). Gibalne sposobnosti, na izgradnjo katerih lahko vplivamo z elementarnimi igrami v glavnem delu vadbe, so: moč, hitrost, nekatere pojavne oblike koordinacije, preciznost in ravnotežje. Gibljivost pa lahko z različnimi gibanji (npr. plazenje, 16

27 plezanje) ohranjamo, v večji meri pa nanje ne moremo vplivati (Pori idr., 2013, str. 34). Za izvedbo gibanj je po navadi potrebna povezava različnih gibalnih sposobnosti, zato moramo biti pazljivi pri organizaciji in načrtovanju iger, če želimo razvijati točno določeno sposobnost, da igro izvedemo tako, da bo vpliv na to sposobnost večji. Uporabimo takšna gibanja, v katerih je izbrana sposobnost dominantna. Tudi pravila iger prilagodimo doseganju zaželenega cilja. Vendar je za korektno izvedbo iger vsekakor treba vključiti tudi druge gibalne sposobnosti (Pistotnik, 2015, str. 133). V tem delu vadbene enote s pomočjo elementarnih iger tudi oblikujemo in utrjujemo pridobljena znanja. To so gibalne informacije, ki običajno predstavljajo elemente tehnike ali taktike gibanja pri posameznem športu. Pri tem se utrjujejo ter v spremenjenih pogojih oblikujejo v višjo gibalno kvaliteto. Pri načrtovanju elementarnih iger moramo upoštevati faze in metodične postopke, značilne za gibalno učenje. Pri izvedbi elementarnih iger moramo prav tako upoštevati zakonitosti gibalnega učenja osredotočenost na manjše število gibalnih informacij (eno do dve), vsako odstopanje od pravil iger je treba nekako kaznovati (npr. odvzem točk ipd.) (prav tam). Z elementarnimi igrami v glavnem delu vadbene enote torej sledimo cilju, razvoju gibalnih sposobnosti in utrjevanju gibalnih znanj, zato te igre glede skupnih značilnosti delimo v tri skupine: v štafetne igre, moštvene igre in borilne igre (prav tam). Štafetne igre To so igre, kjer sodeluje naenkrat več skupin, ki med seboj tekmujejo, s ciljem, da čim hitreje in pravilno opravijo zadano nalogo na progi. Pri tem otroci ob zmagah doživljajo veselje, spet drugi pa razvijajo sposobnost sprejemanja poraza, ki je sestavni del tekmovalne igre. Skupine se morajo držati osnovnih pravil (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 55). 17

28 Z njimi vplivamo predvsem na razvoj moči, hitrosti in koordinacije ter omogočamo utrjevanje gibalnih znanj. Za doseganje zastavljenega cilja je treba določeno štafetno nalogo ponoviti večkrat (1. seznanjanje, 2. tekma med skupinami, 3. omogočanje drugim skupinam, da pridejo do boljšega rezultata ), ker to zahteva metodični postopek pri gibalnem učenju ter pri razvoju gibalnih znanj. Vse skupine morajo imeti enake pogoje dela ter biti enako številčne (če to ni možno, mora pri manj številčni skupini eden od sodelujočih na progo dvakrat (Pistotnik, 2015, str. 134). Moštvene igre Značilnost borbe dveh skupin z različnimi interesi. Skupini ena drugi poskušata preprečiti dosego določenega cilja. Igre vsebujejo preprosta pravila (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 56). Pri izvedbi teh iger je potrebna vključenost celotnega spleta gibalnih sposobnosti, posebno pa se osredotočimo na dominantno sposobnost, na katero želimo v večji meri vplivati. S pravili želimo vadeče usmeriti k želenemu cilju, želenemu razvoju gibalnih sposobnosti ter utrjevanju izbranega gibalnega znanja Omenjene igre poskušamo uporabljati kot socializacijsko sredstvo in kot sredstvo za preseganje individualizma in egoizma pri posamezniku (Pistotnik, 2015, str. 134). Borilne igre Poudarek je predvsem na razvoju moči, čeprav je lahko tudi na razvoju ravnotežja in»spretnosti«(ki niso gibalne spretnosti, temveč povezava hitrosti, gibljivosti, moči in tako rekoč iznajdljivosti, povezane z inteligenco) ali pa na usvajanju znanj s področja borilnih športov. Te igre je treba dobro nadzorovati, saj se srečujemo z neposredno uporabo sile med vadečimi, ter vadbo usmerjati v družbeno sprejemljiv okvir športne borbe (prav tam). V zaključnem delu vadbene enote želimo pri vadečih doseči psiho-fizično umiritev duševna ter telesna umiritev po naporni vadbi v osrednjem delu 18

29 vadbene enote. Ta umiritev je potrebna le, če je bil glavni del vadbene enote intenziven in naporen. Elementarne igre v tem delu morajo imeti nasproten učinek kot igre v uvodnem delu, upoštevamo naslednje zahteve: - majhna gibalna dinamika, - velike mišične skupine se naj v večji meri ne vključujejo v gibanje, - sprostilne igre, ki ne vključujejo razburjenja vadečih, - ne obremenjujemo preveč dihalnega in krvožilnega sistema (prav tam, str ). Pri tem je pomembno, da vadeči naloge dosledno izvajajo, hitrost izvedbe ni pomembna. V nalogah naj bi se poudarjala aktivacija čutil in natančno usklajevanje gibov pri reševanju gibalnih nalog (prav tam, str. 135). Pistotnik (prav tam) sem uvršča elementarne igre za duševno in telesno umiritev, ki rešujejo gibalne probleme z naslednjih področij: Igre natančnosti Sem uvrščamo ciljanje različnih tarč na predpisan način. S to igro razvijamo tudi preciznost, zato je pomembno, da je način zadevanja točno določen, naloga pa se mora ponoviti večkrat zapored. Igre ravnotežja To so igre ohranjanja položaja pri zmanjšani podporni ploskvi ali ob izključitvi vida pri različnih umirjenih gibanjih. Cilj igre je obdržati svoj položaj telesa v izvedbi gibanja (napaka je izguba ravnotežja), ni pa pomembna hitrost izvedbe. Igre orientacije v prostoru Te igre temeljijo na vadbi kinestetičnega občutka dobivanje občutka položaja v prostoru brez pomoči čutil vida. Naloge najprej izvajajo z odprtimi očmi, nato z zaprtimi očmi ob pomoči glasovnega vodenja in nazadnje še z zaprtimi očmi brez glasovnega vodenja. Igre hitre odzivnosti Temeljijo na izvajanju povratnih pravilnih reakcij na določene zunanje dražljaje, in sicer samo izvedba posameznih gibanj, brez gibanja v prostoru (prav tam, str ). 19

30 Naloga teh iger v zaključnem delu je duševna in telesna umiritev vadečih po naporni vadbi. Nesmiselno pa je umirjanje organizma, ko je intenzivnost skozi vse vadbene enote nizka in pri vadečih niso opaženi nobeni znaki utrujenosti (zadihanost, znojenje ) (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 56) Izbira in izvedba elementarnih iger Kot temeljno vodilo pri izbiri elementarnih iger je upoštevanje ciljev, ki jih nato s posamezno igro želimo doseči (ogrevanje, razvoj gibalnih sposobnosti ). Nato se pri izbiri iger osredotočimo še na: starost, spol, sposobnosti in število vadečih ter ostale materialne in prostorske pogoje, v katerih bi igra naj potekala. Ker so vplivi iger na vadeče odvisni od organizacije in od izbire primernih gibalnih nalog, je treba igro temeljito pripraviti in si jo domisliti v pogojih, v kakršnih naj bi se izvedla (Pistotnik, 2015, str. 136). Za vsako naslednje načrtovanje in izvedbo lahko uporabimo izkušnje iz prakse. Tukaj je nekaj vodil: - igro je treba na kratko in jasno razložiti, zelo dobrodošla je demonstracija, - pravila igre naj so pripravljena na razumljiv način, - pomembna je vključenost vseh udeležencev, - upoštevati je treba načela postopnosti težavnosti, vsi vadeči morajo imeti pripravljene enakovredne igralne pogoje, - pomembno je upoštevanje pravil nasprotno sledi neka sankcija, pravila vodijo vadeče k cilju, - pri igri ne delamo prekinitev, če niso nujne, - igro zaključimo, ko je dosežen cilj ali ko v veliki meri pade koncentracija in zanimanje vadečih; neodločen rezultat ni priporočljiv, - med pavzami in po zaključku igre je treba vadečim podati komentarje o igri in napotke za še boljše rezultate oziroma izvedbo v prihodnje ter najaviti rezultate, 20

31 - določena igra mora trajati dalj časa, lahko se na isti vadbeni enoti tudi večkrat ponovi, s tem lažje dosežemo zastavljene cilje; igra naj ima svojo poanto (poanta igre) (Pistotnik, 2004, str ). Vsaka igra je igra zaradi otrokovega cilja, ki želi prijatelja npr. premagati, zadeti, uloviti itd., in tukaj je končni produkt vidno doseganje zastavljenih ciljev, ki imajo vpliv na pomembne funkcionalne sisteme, krvožilni, dihalni in gibalni sistem ter s tem na razvoj gibalnih sposobnosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 53). Pistotnik (2004, str. 15) nas opozarja na to:»samo dobro izbrana, nadzorovana ter vodena elementarna igra lahko postane uporabno vzgojno in utilitarno sredstvo v športu« Načela postopne obremenitve pri elementarnih igrah V literaturi opozarjajo na pomembno načelo postopne obremenitve, ki jo lahko zadovoljimo že z ustrezno izbiro igre, pri kateri upoštevamo prehajanje od manj zahtevnih k zahtevnejšim igram, saj tako vadečim omogočamo nadgradnjo znanja in sposobnosti (Pistotnik, 2004, str. 15). Čeprav pri uporabi elementarnih iger zahtevnosti ni mogoče natančno določiti, kot je to pri športnem treningu, pa tudi pri teh poskušamo ohraniti logiko metodičnega postopka, ki se uporablja pri razvoju gibalnih sposobnosti/gibalnem učenju. Da bi povečali zahtevnosti iger in s tem izboljšali gibalno učinkovitost, moramo upoštevati načela postopne obremenitve: - ustrezna izbira igre glede na cilje in pogoje (možnost uporabe različne zahtevnosti gibanja, intelektualne zahteve), - spreminjanje igralne podlage igro lahko naredimo zahtevnejšo/lažjo s tem, da spremenimo gibalno podlago (asfalt, parket, trava, voda, sneg ipd.), - spreminjanje velikosti igrišča spreminjamo dinamiko gibanja po prostoru in posledično s tem obremenitev vadečih, 21

32 - spreminjanje števila igralcev kar vpliva na dinamiko gibanja (več/manj nasprotnikov v borbi ipd.), - spreminjanje načina gibanja povečanje obremenitev izbranih mišičnih skupin ali vpliv na različne telesne dele, - spreminjanje trajanja igre daljše trajanje/večje število ponovitev pomeni večjo obremenitev vadečih (Pistotnik, 2015, str. 137). Pri elementarnih igrah je treba upoštevati zastavljene cilje, vsebino in količino gibalnih dejavnosti. Odrasli se v igro po potrebi vključuje in jo usmerja proti zastavljenim ciljem. Ob načrtovanju in izvajanju je treba upoštevati gibalne sposobnosti otrok, število vadečih, velikost vadbene podlage in možne uporabe pripomočkov. Pri izbiri in organizaciji elementarnih iger upoštevamo načelo postopnosti: od lažjega k težjemu, od manj zahtevnih k zahtevnejšim oblikam (Pišot in Jelovčan, 2012, str ) Pomen elementarnih iger v športni praksi Preko elementarne igre, pri kateri se otrok razvija in hkrati vzgaja, je izjemnega pomena učenje in usvajanje različnih načinov gibanj, ki so pogojena (naravne oblike gibanj) ter specifičnih gibanj (plavanje, smučanje, drsanje ). Prva so prirojena in se prej ali slej pojavijo, druga so pogojena, zato se jih mora človek naučiti. Poleg užitkov, ki jih otrok pridobiva npr. pri učenju smučanja, pri tem usvoji tudi specifičen način gibanja, ki doprinaša k njegovi motorični učinkovitosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 20). Človeku so najbližja osnovna gibanja, zato jih je smiselno vključevati v načrtovane aktivnosti. Ta gibanja naj predstavljajo podlago na poti do usvajanja zahtevnejših gibanj (prav tam, str. 20). Pri elementarnih igrah moramo igro dobro izbrati (načrtovati), nadzorovati ter pravilno voditi, tako lahko postane elementarna igra primerno vzgojno in praktično uporabno sredstvo. Zavedati se moramo, da ima igra poleg zahtev s področja gibalnega razvoja tudi velik vzgojni pomen (upoštevanje soigralcev, 22

33 nasprotnikov, upoštevanje pravil in dogovorov, obvladovanje jeze, obzirnosti itd., kar pomaga pri razvoju v odgovorno in socializirano osebo) (Pistotnik, 2015, str. 138). Med igro se namreč vadeči znajdejo v različnih okoliščinah, ki lahko na njih delujejo vzgojno (spoštovanje pravil in drug drugega, obvladovanje jeze, obzirnost do nasprotnika ipd.) (Pori idr., 2013, str. 36). Pistotnik (2015, str. 138) pravi, da se je treba zavedati,»da igra sama ne vzgaja, vzgaja pedagog, ki je igro izbral in jo ustrezno vodil«, zato je pedagog pri elementarni igri pomemben aktiven dejavnik, ki v igro posega in udeležence pravilno usmerja k želenemu cilju. 2.4 Motorični razvoj»gibati se pomeni živeti in življenje je gibanje.«(škof, 2007, str. 182). Otrok spoznava okolje, se seznanja z novim, pridobiva izkušnje in doživetja skozi gibalne dejavnosti. Gibanje kot tako otroku nudi celovito spoznavanje sveta (Thelen, 2000; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 17). Motorični razvoj otroka predstavlja dinamične spremembe v motoričnem vedenju, kar se odraža v razvoju motoričnih sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost, natančnost, vzdržljivost) in gibalnih spretnosti (lokomotorne, manipulativne in stabilnostne) (Gallahue, Ozmun, 1998; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 17). Gibanje omogoča živčno-mišični sistem, ki sestoji iz motoričnega živčnega sistema in mišičevja (ki je odgovorno za izvedbo osnovnih gibanj v motoričnem sistemu) (Škof, 2007, str. 183). Motorični živčni sistem predstavljajo številne živčne strukture osrednjega in perifernega živčevja, ki so med seboj usklajene glede posameznih funkcij in so 23

34 hierarhično urejene. Te strukture si sledijo od najnižje enote, hrbtenjače (refleksni gibi na zaznan dražljaj), do možganskega debla, ki združuje motorične ukaze iz višjih centrov in obdela zaznane informacije iz hrbtenjače in čutil, pomembno vlogo ima tudi pri uravnavanju mišičnega tonusa in drže ter omogoča refleksne odgovore. Naslednja raven je primarna motorična možganska skorja, ki je vozlišče, kamor se stekajo gibalni ukazi iz najvišjih centrov motoričnega sistema in od tu nadaljujejo pot po različnih poteh v možgansko deblo, v subkortikalne strukture ter v hrbtenjačo do motoričnih nevronov. Najvišja raven pa je dejavnost premotoričnega dela možganske skorje in suplementarnega motoričnega področja, kjer se oblikujejo strategije in programiranje gibanja. Poleg teh struktur so za motorično delovanje pomembni še: mali možgani, bazalni gangliji in limbični sistem (vsi se nahajajo v možganih) (prav tam, str. 183). Za refleksna, ritmično ponavljajoča gibanja in natančna zavestna gibanja skrbi motorični živčni sistem, ki mora dati povelja mišičju za koordinirano izvedbo teh gibov. Ko so prisotna kompleksna gibanja, je potrebna vključenost celotnih možganov (senzorični del, motorični del in nižje možganske strukture). Povezanost vseh možganskih delov dokazuje uspešna izvedba določene gibalne naloge npr. priprava na tekmovanje iz različnih športnih panog, kjer športnik s ponavljanjem svoje vaje izboljšuje ter ponavlja le-te (prav tam, str ). Motorični razvoj je proces, s pomočjo katerega posameznik pridobiva gibalne spretnosti in vzorce. Na pridobivanje le-tega vpliva interakcija med dednostjo in okoljem. Med genske dejavnike štejemo: živčno-mišično zorenje, morfološke značilnosti (velikost, razmerja, kompozicije telesa), fiziološke značilnosti, rast in zorenje (Malina, Bouchard, Bar-Or, 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 17), kot okoljski dejavniki pa so pomembne predhodne motorične izkušnje (vpliv že iz prenatalnega obdobja) ter pridobivanje novih motoričnih izkušenj (Pišot in Planinšec, 2005, str. 17). Motorični razvoj je povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem, kar pomeni, da je otrokov razvoj večsmeren. V začetnem razvoju 24

35 poteka razvoj v cefalo-kavdalni smeri (najprej nadzor gibanja glave, potem trupa in rok, nazadnje še nog) ter v proksimo-distalni smeri (najprej nadzor tistih delov, ki so bliže hrbtenici, in nato postopno navzven). Na podlagi tega je znano, da si gibalne spretnosti sledijo od lažjih do zahtevnejših (Prav tam, str. 18). Motorični razvoj poteka skozi razvojne stopnje, za katera velja značilno vedenje (ki velja za večino otrok) (Gallahue, Ozmun, 1998; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 18). Razvojnih stopenj ni možno preskakovati, saj so za napredovanje potrebni določeni»rezultati«s predhodnih stopenj. Stopnje si torej sledijo, odvisne so od dozorevanja funkcij, lahko pa se zaradi individualnih razlik pojavijo v različnih starostnih stopnjah (Haywood in Getchel, 2001; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 18). Za motorični razvoj so značilne individualne razlike (posameznik je»pod poveljem svoje biološke ure«). Ugotovljene so bile povprečno majhne razlike med spoloma v razvoju (v zgodnjem otroštvu) (Pišot in Planinšec, 2005, str. 20). Gallahue in Ozmun (1998; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str ) navajata razvojne stopnje in obdobja, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: 1. REFLEKSNA GIBALNA STOPNJA - obdobje zbiranja informacij (od prenatalnega obdobja do 4. meseca), - obdobje dekodiranja informacij (od 4. meseca do 1. leta). 2. ZAČETNA GIBALNA STOPNJA - obdobje inhibicije refleksov (od rojstva do 1. leta), - prekontrolno obdobje (od 1. do 2. leta). 3. TEMELJNA GIBALNA STOPNJA - začetno obdobje (od 2. do 3. leta), - osnovno obdobje (od 4. leta do 5. leta), - obdobje zrelosti (od 6. do 7. leta). 4. SPECIALIZIRANA GIBALNA STOPNJA - predhodno obdobje (od 7. do 10. leta), - obdobje prilagoditve (od 11. do 13. leta), 25