USODL iskalnik

Transkripcija

1 Opravilna št.: U-I-55/03 ECLI: ECLI:SI:USRS:2004:U.I Akt: Navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/2000), 1. čl. Izrek: Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/2000) se zavrneta. Evidenčni stavek: Kriterij oz. metodologija za ugotavljanje, ali so zemljišča komunalno opremljena ali ne se lahko določijo le na podlagi stanja tehnike v gradbeni stroki. Ustavno sodišče pa lahko presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, in mu je dal podlago za podrobnejše opredeljevanje posameznih pravic oz. obveznosti, ne more pa ocenjevati primernosti ureditve s stališča različnih strok. Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ni pristojno za oceno zakonitosti uporabe predpisov v konkretnih postopkih. Zgolj to da višina odškodnine za podržavljeno zemljišče morda ne bo taka, kot jo je v konkretnem primeru ugotovil cenilec, samo po sebi še ne pomeni, da ureditev ustreznih meril s podzakonskim predpisom presega zakonsko pooblastilo za določitev kriterijev oz. metodologije za vrednotenje posameznih vrst stavbnih zemljišč. Geslo: Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Načelo samoomejitve (self-restraint). Pravna podlaga: Člen 26.2, Zakon o Ustavnem sodišču[zusts] Opomba: K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča z dne pridružena zadeva št. U-I- 41/04 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Dokument v PDF obliki: U-I pdf Polno besedilo: U-I-55/

2 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Branka Ženka iz Maribora, ki ga zastopa dr. Jure Marn iz Maribora, in Jane Perpar iz Hrastnika na seji dne 20. maja 2004 sklenilo: Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/2000) se zavrneta. Obrazložitev A. 1. Pobudnika izpodbijata 1. člen Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Dopolnitev), s katerim je bil dopolnjen 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju Navodilo). Prva dva odstavka izpodbijane dopolnitve opredeljujeta kriterije za razlikovanje komunalno opremljenih in komunalno neopremljenih stavbnih zemljišč glede na to, ali je bilo sicer komunalno neopremljeno zemljišče mogoče opremiti brez večjih stroškov. Tretji odstavek Dopolnitve pa zmanjšuje vrednost zemljišča, ki se šteje za komunalno opremljeno, če zemljišča ni bilo mogoče priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje. 2. Pobudnik Branko Ženko navaja, da je dedič denacionalizacijskih upravičencev in da je v denacionalizacijskem postopku prejel poročilo, iz katerega je razvidno, da je strokovna komisija na podlagi izpodbijane določbe zmanjšala vrednost odvzete nepremičnine. Meni, da sta prvi in tretji odstavek 1. člena Dopolnitve med seboj v nasprotju, tretji odstavek pa naj bi bil tudi v neskladju s 3., z 22., 69. in s 155. členom Ustave. Izpodbijani ureditvi očita, da pri komunalni opremljenosti zemljišča brez strokovnih kriterijev ne upošteva lastnega vodnjaka in primerov, ko so prejšnji lastniki zemljišče sami oskrbeli z elektriko. Kršitev 22. člena Ustave vidi v tem, da so denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bila odločba o denacionalizaciji izdana pred uveljavitvijo izpodbijane dopolnitve, prejeli 30 % več od denacionalizacijskih upravičencev, katerih postopki še niso končani. Glede na to, da izpodbijani akt ni zakon, ne bi smel posegati v višino odškodnine (sklicuje se na 44. člen Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen, in na Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - v nadaljevanju OZ, oziroma Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). Zato izpodbijani ureditvi očita kršitev 3. in 69. člena Ustave. 3. Pobudnica Jana Perpar izpodbija drugi odstavek 1. člena Dopolnitve. Izpodbijana ureditev naj bi neposredno vplivala na višino odškodnine, ki naj bi jo kot pravna naslednica prejela za podržavljeno premoženje. Iz treh delnih poročil, izdanih v denacionalizacijskem postopku, naj bi bila razvidna razlika zaradi upoštevanja izpodbijanega akta. Ker je postavljena v neenak položaj z drugimi upravičenci, ki so jim bile odškodnine že priznane, naj bi ji bila kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Izpodbijani ureditvi očita tudi neskladje s 7. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah. B.

3 4. Ker pobudnika predlagata začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti istega predpisa, je Ustavno sodišče pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. 5. Ustavno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava - vzpostavitvi prejšnjega stanja - in da na podlagi denacionalizacije tudi ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Zato pobude zoper izpodbijano ureditev, ki se nanaša na vrednotenje podržavljenega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, ne more utemeljiti s sklicevanjem na določbe ZOR in OZ. V odločbi št. U-I-82/92 z dne (Uradni list RS, št. 65/93 in OdlUS II, 101), s katero je razveljavilo prva dva odstavka 11. člena Navodila in ugotovilo, da 13. člen Navodila ni v neskladju z Ustavo in z zakonom, pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je vrednotenje stavbnih zemljišč različno za različne vrste stavbnih zemljišč (zazidano, nezazidano, komunalno opremljeno in komunalno neopremljeno) in da gre torej za različna dejanska stanja, ki upravičujejo različne odškodnine. Merilo oziroma metoda, ki sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) in po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen), pa ni v neskladju z zakonom. Drugi odstavek 85. člena ZDen namreč pooblašča izdajatelja Navodila da določi kriterije oziroma metodologijo za vrednotenje posameznih vrst stavbnih zemljišč. Zgolj to, da višina odškodnine za zemljišče morda ne bo taka, kot jo je ugotovil cenilec, pa samo po sebi še ne pomeni, da izpodbijana ureditev presega navedeno zakonsko pooblastilo. 6. Glede na navedbe pobudnika Ustavno sodišče pojasnjuje še, da pobudnik očitno napačno razume pomen in vlogo cenilca oziroma njegovega mnenja, danega v konkretnem postopku. Izvid oziroma mnenje izvedenca je lahko eden izmed dokazov, s katerimi se v konkretnem postopku ugotavljajo dejstva, na podlagi katerih se izda odločba. Dejstvo, da je mnenje izdelal cenilec, samo po sebi še ne pomeni, da je pristojni organ za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo nanj vezan. Pobudnik torej z navedbami, s katerimi oporeka poročilu strokovne komisije, po vsebini izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v konkretnih denacionalizacijskih postopkih. Na dejansko stanje v konkretni denacionalizacijski zadevi se nanašajo tudi poročila strokovne komisije, na katera se sklicuje pobudnica. Morebitne konkretne odločitve v upravnem postopku so lahko predmet sodnega varstva. Po izčrpanju pravnih sredstev pa lahko pobudnika na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vložita pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če bosta menila, da jima je s posamičnim aktom kršena kakšna njuna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče pa v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov ni pristojno za oceno zakonitosti uporabe predpisov v konkretnih postopkih. Zato se v tem postopku tudi ni opredeljevalo do navedb pobudnikov, ki se nanašajo na poročila strokovne komisije v denacionalizacijskem postopku, v katerem naj bi bila uporabljena izpodbijana dopolnitev. 7. Drugi argumenti, s katerimi pobudnika utemeljujeta pobudi, so očitno neutemeljeni. 8. Po Navodilu se različno vrednotijo komunalno opremljena in komunalno neopremljena nezazidana stavbna zemljišča. Komunalno neopremljena zemljišča se po 15. členu Navodila vrednotijo kot kmetijska zemljišča. Vrednost nezazidanih komunalno opremljenih zemljišč po 14. členu Navodila znaša 40 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Za komunalno opremljena stavbna zemljišča se štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Izpodbijana dopolnitev v prvih dveh odstavkih opredeljuje kriterije oziroma metodologijo za ugotavljanje, ali bi bilo zemljišče ob podržavljenju

4 mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. V tretjem odstavku h komunalno opremljenim prišteva tudi take, ki jih ni bilo možno priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, če so bila podržavljena v mestih ali naseljih mestnega značaja, le da se v teh primerih vrednost zemljišč, ki sicer velja za nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, zmanjša za 30 %. Ne gre torej za to, da bi bil tretji odstavek neusklajen s prvim odstavkom, kot to zmotno meni prvi pobudnik. 9. Izpodbijana dopolnitev tudi ni posegla v pravni položaj pobudnikov. Zato tudi ni mogla povzročiti različnega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev. Iz prej omenjenega zakonskega načela namreč ne izhaja, da bi se morala kot komunalno opremljena zemljišča šteti tudi zemljišča, ki jih je bilo mogoče opremiti le z večjimi stroški. Zato je moral pristojni organ v postopku denacionalizacije tudi pred izpodbijano ureditvijo ob upoštevanju pravil gradbene stroke ugotavljati, ali je bilo v konkretnem primeru podržavljeno komunalno opremljeno ali komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Kriteriji oziroma metodologija za ugotavljanje, ali so zemljišča komunalno opremljena ali ne, se namreč lahko določijo le na podlagi stanja tehnike v gradbeni stroki. Zato so tudi kriteriji oziroma metodologija za ugotavljanje, kdaj je bilo neko zemljišče mogoče opremiti brez ali z večjimi stroški, očitno dejanska in ne pravna vprašanja. Zakonodajalec bi sicer lahko določil kriterije oziroma metodologijo za ugotavljanje komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč, vendar bi tako odločitev moral prav tako sprejeti glede na njeno strokovno primernost, tj. v obravnavanem primeru glede na ugotovitve gradbene stroke. Na vprašanje, kateri objekti, naprave in ureditve tvorijo komunalno opremljenost zemljišča, oziroma kakšna mora biti njihova oddaljenost od zemljišč, namreč lahko da odgovor le gradbena stroka. Ustavno sodišče lahko na podlagi 160. člena Ustave presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, ki mu je dal podlago za podrobnejše opredeljevanje posameznih pravic oziroma obveznosti, ne more pa ocenjevati primernosti ureditve s stališča različnih strok. 10. Pobudnica izpodbijani ureditvi očita tudi kršitev 7. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta deklaracija, ki ni bila sprejeta v obliki mednarodne pogodbe, pomeni običajno pravo. Vsebina navedene določbe je enaka določbi 18. člena Ustave, ki ureja prepoved mučenja kot človekovo pravico. Pobudnica ne navaja, iz česa naj bi izhajalo, da izpodbijana ureditev krši omenjeno prepoved. Zato se Ustavno sodišče v njeno presojo ni spuščalo. 11. Ker sta pobudi očitno neutemeljeni, ju je Ustavno sodišče zavrnilo. C. 12. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno. Podpredsednik dr. Janez Čebulj

5 Vrsta zadeve: ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov Vrsta akta: podzakonski akt Vlagatelj: Branko Ženko, Maribor in Jana Perpar, Hrastnik Datum vloge: Datum odločitve: Vrsta odločitve: sklep Vrsta rešitve: zavrnitev Objava: Dokument: US23478