Udejanjanje načel modre ekonomije na primeru slovenskega kmetijstva

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO URŠKA ŽIBERT Udejanjanje načel modre ekonomije na primeru slovenskega kmetijstva Zaključna seminarska naloga Ljubljana, 2015

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO URŠKA ŽIBERT Udejanjanje načel modre ekonomije na primeru slovenskega kmetijstva Zaključna seminarska naloga Mentorica: doc. dr. Katja Vintar Mally Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA PEDAGOGIKA IN ANDRAGOGIKA Ljubljana, 2015

3 Zahvala Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Katji Vintar Mally, za strokovno pomoč, spodbudne besede in izkazano mero potrpežljivosti pri izdelavi zaključne seminarske naloge. Posebna zahvala gre očetu in mami, ki sta mi omogočila študij in mi z vso ljubeznijo ter potrpljenjem ves čas stala ob strani. Za podporo hvala tudi bratom in njihovim družinam. Najlepša hvala Ľubomírju, prijateljem in sošolcem, ki so verjeli vame ter mi lepšali nepozabne študentske dni. Iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki so me spodbujali na moji poti in mi tekom študija kakorkoli pomagali.

4 Izvleček Udejanjanje načel modre ekonomije na primeru slovenskega kmetijstva Kmetijstvo je ena najpomembnejših človekovih dejavnosti, saj mu zagotavlja preživetje. Načini kmetovanja sledijo napotkom različnih gospodarskih modelov, med katerimi je tudi model modre ekonomije. Ta v ospredje postavlja posnemanje delovanja ekosistemov in uporabo lokalno dosegljivih snovi ter energije. Zaključna seminarska naloga je bila narejena z namenom ovrednotiti upoštevanje načel modre ekonomije v slovenskem kmetijstvu. S predstavitvijo konvencionalnega, ekološkega in biodinamičnega kmetijstva ter prevladujočih praks v Sloveniji je bilo ugotovljeno, da se načela modre ekonomije v Sloveniji že pojavljajo. Ugotovljeno je bilo, da so v Sloveniji sicer še vedno močno prisotne metode konvencionalnega kmetovanja, a naraščanje števila ekoloških kmetij in s tem večja ponudba na ekoloških tržnicah kažeta, da se spodbuja lokalno gospodarstvo, trajnostna raba lokalno dosegljivih virov ter sklenjen krogotok hranil znotraj kmetije. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti predstavljenih načinov kmetovanja so oblikovani tudi predlogi o principih delovanja vzorčne slovenske kmetije po načelih modre ekonomije. Ključne besede: modra ekonomija, ekosistem, ekološko kmetijstvo, biodinamično kmetijstvo, kmetijstvo v Sloveniji Abstract Implementing the principles of blue economy in Slovenian farming Farming is one of the most important human activities because it helps us survive. Different ways of farming follow the directions of various economic models one of which is the blue economy model. This model concentrates on emulating ecosystems' way of working and on using locally available resources and energy. The main goal of this final thesis was to evaluate the extent to which the guidelines of blue economy are respected in Slovenian farming. Through the presentation of conventional, organic and biodynamic farming, it was found that the principles of blue economy are already in use in Slovenia. Most of Slovenia's farming is still quite conventional, however, the rising number of organic farms and a wider choice of products in organic markets are proof that local economy, sustainable use of locally available resources and closed circuits of nutrients in farms are developing. All presented ways of farming have their weaknesses and this led to a formation of suggestions about how Slovenian farms could follow the principles of the blue economy model. Key words: blue economy, ecosystem, ecological farming, biodynamic farming, farming in Slovenia

5 Kazalo 1. Uvod Modra ekonomija Snovanje modela modre ekonomije Opredelitev modre ekonomije Konvencionalno kmetijstvo Ekološko kmetijstvo Biodinamično kmetijstvo Udejanjanje načel modre ekonomije v slovenskem kmetijstvu Osnovne značilnosti kmetijstva v Sloveniji Primer delovanja slovenske kmetije po načelih modre ekonomije Sklep Summary Viri in literatura Seznam slik... 34

6 1. Uvod Dandanes živimo v svetu, v katerem so skorajda vse stvari na dosegu roke. Povpraševanje po dobrinah je tako že davno preseglo ponudbo, izčrpavanje naravnih danosti pa se nadaljuje, kljub temu da se soočamo z jasnimi znaki, ki nakazujejo, da Zemlja brez dolgoročnih negativnih posledic ne more več zadostiti našim potrebam po še več. Številni strokovnjaki so podali svoje poglede na možne rešitve eden izmed pomembnejših je v zadnjih letih postal model modre ekonomije. Ta temelji na posnemanju ekosistemov in tako poveže delovanje narave s človekovimi dejavnostmi ter nam omogoča, da na okolju prijaznejši način pridemo do istih rezultatov. Ena izmed pomembnejših človekovih dejavnosti je kmetijstvo, ki človeštvu zagotavlja preživetje. Modra ekonomija v ospredje postavlja uporabo lokalno dosegljivih snovi in energije, kar pomeni, da lahko v kmetijstvu vidimo bistvo same ideje. Namen zaključne seminarske naloge je preučiti možnosti za udejanjanje načel modre ekonomije na primeru slovenskega kmetijstva. Pri izdelavi zaključne seminarske naloge sem si zadala naslednje cilje: predstaviti model modre ekonomije, predstaviti principe delovanja konvencionalnega kmetijstva in njegovo razhajanje z načeli modre ekonomije, predstaviti principe delovanja ekološkega in biodinamičnega kmetijstva, predstaviti poglavitne značilnosti slovenskega kmetijstva, ovrednotiti upoštevanje načel modre ekonomije v delovanju ekoloških in biodinamičnih kmetij, oblikovati predloge o principih delovanja vzorčne slovenske kmetije po načelih modre ekonomije. Pred začetkom preučevanja sem si zastavila raziskovalno vprašanje, ali se načela modre ekonomije v slovenskem kmetijstvu že pojavljajo. Izdelava zaključne seminarske naloge je bila opravljena na podlagi kabinetnega dela z zbiranjem, prebiranjem in preučevanjem pridobljene literature. Na voljo sem imela tiskane vire, v veliko pomoč pa so bili tudi spletni viri, neposredno povezani z obravnavano temo. Pridobljena literatura je bila v slovenskem in angleškem jeziku. V zaključni seminarski nalogi sem uporabila zaporedje, ki se ga v geografiji uporablja za reševanje problemov geografskega okolja. Z induktivno metodo sem ob zbiranju gradiva že iskala povezave z drugimi pojavi. Zbrano literaturo sem analizirala in na koncu sintetizirala. Z dedukcijo sem povezala ugotovljena dejstva s splošnimi zakoni ter jih s tega vidika tudi interpretirala. V empiričnem delu sem skušala ugotovljena spoznanja prenesti na praktični primer. V začetnem delu naloge sem predstavila snovanje modela modre ekonomije in njegovo opredelitev skupaj z nekaterimi primeri iz temeljnega dela na tem področju»the Blue Economy: 10 years, 100 innovations, 100 million jobs: report to the Club of Rome«(Pauli, 1

7 2010), ki so že bili izpeljani. V naslednjem koraku sem predstavila principe delovanja konvencionalnega kmetijstva in njegovo razhajanje z načeli modre ekonomije. Sledi predstavitev principov delovanja ekološkega in biodinamičnega kmetijstva, kot obliki, ki sta bolj trajnostni. Za tem sem predstavila kmetijstvo v Sloveniji in opisala prevladujoče prakse. V zadnjem delu naloge pa sem vrednotila, v kolikšni meri ekološko in biodinamično kmetijstvo že upoštevata načela modre ekonomije, predstavila sem predloge o principih delovanja slovenske kmetije po načelih modre ekonomije ter skušala podati širšo oceno možnosti za Slovenijo glede na obstoječe značilnosti kmetijskih gospodarstev. 2

8 2. Modra ekonomija 2.1. Snovanje modela modre ekonomije Leta 1992 je bila pod vodstvom Gunterja Paulija ustanovljena prva ekološka tovarna biološko razgradljivih čistilnih izdelkov Ecover (Pauli, 2015a). Po tem, ko so največji proizvajalci prevzeli njihovo biološko razgradljivo sestavino, in sicer maščobne kisline palmovega olja, kot standardno nadomestilo za petrokemični surfaktant, se je povpraševanje za to vrsto alternative močno povečalo. Vse to je spodbudilo veliko število lastnikov plantaž, še posebno v Indoneziji, da so obsežna območja tropskega deževnega gozda zamenjali s plantažami palm. S tem so uničili naravni habitat orangutanov. Nauk, da biološka razgradljivost in obnovljivost ne gresta nujno skupaj s trajnostjo, je bil za Paulija izziv, da oblikuje koncept gospodarskega modela, ki ne bo dopustil ustvarjanja odpadkov in emisij ter dodatnih stroškov in bo ustvaril nova delovna mesta ter prispeval k socialnemu kapitalu (Pauli, 2010, str. xxvi xxvii). Sledila so tri leta raziskovanja na tem področju ter sodelovanje z Razvojnim programom Združenih narodov. Za tem je bila v Švici ustanovljena ZERI Foundation, katere glavni cilj je izvajati pionirske primere, ki prikazujejo znanstveno in gospodarsko izvedljive modele proizvodnje in porabe. Po desetletju delovanja je odbor ZERI-ja predstavil seznam inovacij, ki so jih navdihnili ekosistemi. Gunter Pauli je raziskoval in iskal načine, katere inovacije bi lahko združil v sistem, ki bi deloval tako, kot delujejo ekosistemi, torej kako bi združil inovacije različnih strokovnjakov za učinkovitejšo uporabo naravnih virov. Naredil je izbor 340 inovacij in jih v proučevanje predal ostalim strokovnjakom. Skupaj so pregledali delovanje trenutnega propadajočega gospodarskega modela v primerjavi z inovacijami, ki jih je uvrstil v ožji izbor. Opazili so krepitev premika s prizadevanj za kratkotrajne rezultate na prizadevanje za svet, ki se bo s svojimi omejenimi viri odzval na osnovne človekove potrebe (Pauli, 2010, str. xxvii xxviii). 100 inovacij, ki so predstavljene v knjigi The Blue Economy, se nanaša na številne zmožnosti ekosistemov, in sicer da se vedno razvijajo, postajajo vse bolj učinkoviti, ohranjajo tok hranilnih snovi in energije, da ni nič zavrženo, da izkoristijo dobre stvari vseh sodelujočih elementov in da se odzovejo na osnovne potrebe vsakega posameznika. Takšni vpogledi v logiko in delovanje ekosistemov so postali temelj modela modre ekonomije, ki se je razvijal v obdobju svetovne gospodarske recesije. Morda je ravno ta pristop pogoj za izstop iz bankrotiranega gospodarskega modela rdeče ekonomije (red economy), ki si od narave in ljudi izposoja brez namena, da bi kdaj kaj vrnil. Za primerjavo je tu še zelena ekonomija (green economy), to je model, ki predvideva vse večje vlaganje proizvajalcev in potrošnikov, zato pa ohranja okolje, na koncu pa doseže enako ali nižjo stopnjo učinkovitosti v primerjavi z rdečo ekonomijo. Ta izziv niti v času gospodarske rasti ni imel možnosti za uspeh (Pauli, 2010, str. xxviii xxix). Modra ekonomija gre s svojim razvojem dlje, saj se ne nanaša samo na ohranitev stanja, ampak uveljavlja regeneracijo. Zagotoviti hoče, da ekosistemi ostanejo na njihovi evolucijski poti in da bo človeštvo pridobilo še več od neskončnega toka kreativnosti, prilagajanja in presežkov narave. Uspeh ekosistemov v preprečevanju nastajanja odpadkov in v doseganju polne zaposlenosti in proizvodne zmogljivosti bi moral vzpodbujati močan političen program za podjetništvo. Več majhnih pobud bi lahko zagotovilo osnovo za nove podjetniške priložnosti. Namesto čakanja, da oblikovalci svetovne politike sprejmejo dogovor, bi se po mnenju avtorja modre ekonomije morali posamezniki iz celega sveta izpostaviti odprtim priložnostim, ki jih ponuja narava. Človeštvo pretirano porablja energijo, proizvaja toplogredne pline in povzroča onesnaževanje okolja. Tako se denimo na tisoče ton titana 3

9 izkoplje in obdela na visoki temperaturi, da na koncu pristane na odlagališču odpadkov kot odvržena britvica za enkratno uporabo. Prav tako se pri kavi potrebni za eno skodelico napitka izkoristi le 0,2 % biomase, zavržen ostanek pa ob gnitju proizvaja metan in hkrati zaradi nevrotoksina (kofein) otežuje življenje deževnikom (Pauli, 2010, str. xxix xxxi) Opredelitev modre ekonomije Gospodarski model modre ekonomije je Gunter Pauli prvič predstavil leta 1994, kot odgovor na vprašanje Združenih narodov o bodočih gospodarskih modelih. Model modre ekonomije je podkrepljen z več kot 180 primeri. V zadnjih letih postaja jasno, da je mogoče z novim pristopom povečati prihodke in hkrati poskrbeti za več delovnih mest, še vedno pa ostati konkurenčen na globalnem trgu. V ospredje so tako prišli konkurenčnejši gospodarski modeli, ki predstavljajo nove rešitve današnjih problemov. Ti dovolijo proizvajalcem, da ponudijo najboljše po najnižji ceni, sledijo inovacijam in poleg povečanja dobička prinesejo tudi številne druge koristi. Najpomembnejši med njimi je model modre ekonomije, ki navdihuje mlade ljudi ter podjetnikom ponuja široko paleto inovativnih idej, ki so že bile izpeljane. Manj je sicer prilagojen velikim korporacijam, ki so že vzpostavile gospodarski model, saj je iz ustaljenih tirnic težko izstopiti (Pauli, 2015b). Slika 1: Logo modre ekonomije Vir: The Blue Economy, Če se podjetja razvijajo v smeri uporabe vseh virov, ki so na voljo, združitvi aktivnosti in doseganju višje stopnje učinkovitosti, potem nastane nov model. Ključ za napredek leži v tem, da se poleg osrednje dejavnosti podjetja osredotočijo še na vse obstranske možne dejavnosti, ki izhajajo iz glavne. Pridelovalec kavovca lahko na primer kuje dobiček iz prodaje kavovih semen, kot osrednje dejavnosti, in kasneje še iz gob, vzgojenih na odpadkih. Kar ostane po tem, ko so z beljakovinami bogate glive pobrane, predstavlja odlično hrano za živali. Enojni model prihodkov je na ta način preobražen v trojni model prihodkov (Pauli, 2015b). V kmetijstvu so ta povezovanja različnih dejavnosti poimenovana kot dopolnilne dejavnosti. Z 4

10 dopolnilnimi dejavnostmi lahko kmetje povežejo različne vrste dejavnosti na kmetiji, izognejo se nepotrebnim odpadkom in zvišajo prihodke. Dokler bodo vodje podjetij hoteli slediti ekonomiji velikosti, osnovani na standardiziranih produktih, zagotovljenih po celem svetu, s pomočjo dostave»just in time«in izkoriščanju zunanjih virov, kjer je produktivnost dela ključ do uspeha, Gunter Pauli (2015b) meni, da se bo brezposelnost še povečala. Večina podjetij teži k zmanjšanju stroškov ter iskanju najbolj fleksibilnega kraja za proizvodnjo in ponudbo storitev. Želja po vedno cenejših produktih je kriva za vedno večji primanjkljaj denarja v lokalnih gospodarstvih, ki prav zaradi tega tako malo zaposlujejo in imajo manjšo kupno moč. Ljudje zato trošijo veliko manj, kar se kaže v manjših dohodkih lokalnih podjetij mnoga so tako obsojena na propad, rezultat tega pa je gospodarsko krčenje. Z gospodarskim krčenjem, ki je pogojeno z gospodarsko krizo, se trenutno spopadajo številna gospodarstva. Modra ekonomija ponuja rešitev, saj poskrbi za ponovno usmeritev denarja v lokalno gospodarstvo in uporabo lokalno dostopnih virov ter se posveča izločanju tistega, kar ni potrebno. Baterije tako ne nadomesti z okolju prijazno baterijo, ampak z energijskim sistemom za mobilne elektronske naprave, ki ni odvisen od baterij. Ne le da prihranimo ogromno materialov in zmanjšamo stroške, zniža se tudi negativni vpliv na okolje in tveganje za zdravje ljudi (Pauli, 2015b). Spodbujanje lokalnega gospodarstva z lokalno dosegljivimi viri lahko vidimo v ekološkem načinu pridelovanja hrane. Ljudje smo eksistenčno odvisni od hrane, kar posledično pomeni tudi od kmetovanja. Kmetijstvo je torej ena od osnovnih dejavnosti, ki je pomembna za naše preživetje. Odločitev, katera živila bomo zaužili, pa je stvar vsakega posameznika. Po načelih modre ekonomije se lahko zgleduje katerikoli gospodarski sektor, ki bi se z vpeljavo tega modela srečal z znižanjem stroškov (tudi zaradi manj transporta, na katerega odpade tudi do 90 % cene izdelka na prodajnih policah), znižanjem marž in posledično nižjimi cenami za kupca (Pauli, 2015b). Trije glavni koncepti zelenega razmišljanja so globoka ekologija, permakultura in trajnost. Čeprav smo začeli razumeti, kako pomembni so trajnostni procesi, je poznavanje njihove gospodarske izvedljivosti šibko. Prav tu v ospredje pridejo trajnostne ideje, ki so nas naučile ceniti uporabo materialov v našem delovanju in produktih. Če želimo posnemati delovanje ekosistemov, moramo nujno razumeti, kako narava deluje, in prenesti te zakone v gospodarstvo. Naše vesolje temelji na fiziki, katere zakoni delujejo povsod okoli nas. Tako lahko že z majhnimi spremembami v tlaku, temperaturi in vsebnosti vlage ustvarimo izjemne produkte. Ti v svoji enostavnosti in učinkovitosti povsem zasenčijo tiste produkte, ki so rezultat genske modifikacije. Tako se izognemo manipuliranju z biologijo življenja ter se raje posvetimo iskanju navdiha v tem, kako narava uporabi fiziko (Pauli, 2010, str. 2 3). Intenzivno oz. konvencionalno kmetijstvo je z manipuliranjem bioloških značilnosti živih bitij (npr. gensko spreminjanje organizmov) potemtakem v nasprotju z načeli modre ekonomije. Nasprotno konvencionalnemu, pa ekološko kmetijstvo prepoveduje gensko spremenjene organizme in je nasploh bližje posnemanju procesov naravnih ekosistemov. Današnji ekosistemi delujejo znotraj meja fizike in biokemije ter so bili oblikovani s strani prevladujočih sil temperature in zračnega tlaka. Znotraj okvirja osnovnih sil fizike (gravitacije, elektromagnetizma ipd.) so bile vse vrste na Zemlji vključene v serijo interakcij in reakcij ter so tako prenašale svojo evolucijsko izkušnjo v izjemno raznolikost, ki smo ji priča danes. Po mnenju znanstvenikov se je vse življenje na Zemlji razvilo v zadnjih milijardah let s prilagajanjem okolju, v katerem se je nahajalo (gre za relativno stabilno okolje glede vode, temperature zraka in tlaka). Vsaka živa vrsta se je tako naučila živeti s tem, kar je 5

11 lokalno dostopno. Na nek način je bila izoblikovana s pomočjo fizike, ki je pomagala pri premagovanju izzivov, ter ji omogočila preživetje le s tem, kar je imela v tistem trenutku na voljo. Ljudje že od nekdaj iščemo način, s pomočjo katerega bi nadzorovali dinamična ravnovesja v naravi, ki jih vodijo zakoni fizike. Naučili smo se, kako pridobiti energijo in jo uporabljati kadarkoli se nam zahoče najprej v obliki ognja, zatem v fosilnih gorivih in nenazadnje v jedrski energiji. V korist svojih inovacij smo izkoriščali in preoblikovali snovi, a hkrati pozabili, da dosežki industrijske dobe prinašajo predvsem preveliko obremenitev za okolje. Potratna proizvodnja in poraba energije sta pripeljali do stanja, ki si ga ne želi nihče, ter uničili ali vsaj ogrozili veliko tega, kar so naravni sistemi doprinesli Zemlji v preteklih tisočletjih. Tako smo se znašli na razpotju, kjer se moramo odločiti, ali bomo še naprej nadaljevali s trenutno visoko porabo in uničujočo potjo (Pauli, 2010, str. 3 4). Večina naše proizvodnje, ki temelji na kmetijstvu, proizvede ogromno odpadkov. Pivovarna porabi iz ječmena samo škrob, ostalo pa zavrže. Riž je gojen samo za zrna, ostalo, še posebej stebla, se običajno zavrže. Koruza je gojena samo zaradi njenih zrn, ki postanejo hrana, plastika ali gorivo. Sklenemo lahko, da se večji del teh rastlin zavrže in porabi zgolj majhna zrna. Ogromno povpraševanje po njih pa je povzročilo, da se je njihova cena močno povečala. Prav zato si veliko ljudi v gospodarsko razvijajočih se državah Latinske Amerike ne more več privoščiti arepasa ali tortilj, ker so predragi, čeprav so osnovna hrana, ki preprečuje nezadostno prehranjenost. Tudi kavovec gojijo samo zaradi jagod, ostalo pa je prepuščeno gnitju, pri sladkornem trsu se porabi samo 17 % rastline (toliko predstavlja vsebnost sladkorja v trsu), ostalo pa sežgejo. Pri drevesih, ki jih posekajo za izdelavo papirja, se uporabi samo celuloza, več kot 70 % drevesa pa je kot odpadek sežganega. Metan, ki se nekontrolirano sprošča iz kravjega gnoja, je pomemben toplogredni plin. Odpadke, ki jih ne znamo ali nočemo uporabiti, preprosto zavržemo, to pa je povsem v nasprotju z delovanjem ekosistemov. Ti namreč ne proizvedejo ogromnih količin odpadkov kot večina naše proizvodnje. Na vsako tono odpadkov proizvedenih v mestu pride 71 ton odpadkov, ki nastanejo v rudarstvu, proizvodnji in transportu produktov. Ustvarjamo jedrske odpadke, prst je prepojena s težkimi kovinami, podtalnica onesnažena, odlagališča odpadkov pa so polna odpadne plastične embalaže. Ostanki našega potrošništva se nalagajo na deponijah in so sežgani, ko se jih nabere veliko. Količina sežganih odpadkov se po gorenju zmanjša, večina proizvedene energije pa se izgubi. Prav tako vsi gradniki ostanejo, saj je z gorenjem izhlapela le voda (Pauli, 2010, str. 5 6). Samo v Sloveniji je leta 2013 nastalo več kot 4,6 milijona ton vseh vrst odpadkov, kar je 4 % več kot leto prej. Od tega je bilo odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti 82 %, komunalnih pa 18 %. Količina vseh komunalnih odpadkov je bila ton, kar pomeni, da je prebivalec Slovenije leta 2013 v povprečju proizvedel 414 kg odpadkov (Polh, Žitnik, Vidic, 2014). Vsak recikliran kilogram odpadkov pomeni zmanjševanje stroškov odlaganja (Strokovni posvet Energijska, 2011, str. 12). Gre namreč za ogromno količino denarja, ki se porazdeli tudi med službe, ki so nastale ravno za potrebe ravnanja z odpadki. Ne moremo jih poimenovati zelene službe, prav tako tudi uporaba zemljišč za shranjevanje odpadkov ni produktivna. Poleg izpusta emisij v zrak ne smemo pozabiti tudi na nevarne snovi v izcednih vodah deponij, ki onesnažujejo prst. Ta prevladujoči gospodarski model že dve stoletji spodbuja krog rasti brez konca porabo, odpadke in zadovoljevanje nenasitnega apetita po materialnem. Zahteve sveta so presegle nosilne zmogljivosti okolja in ponekod se zato že srečujejo s pomanjkanjem pitne vode ter lakoto. To pomeni, da kljub vsem dosežkom naša trenutna sredstva niso zmožna zadovoljiti potreb vseh ljudi. V zadnjem desetletju je bilo veliko pozivov s strani poznanih in vplivnih okoljevarstvenikov ter ekonomistov, da moramo 6

12 bistveno zmanjšati porabo materialov. Če se nič ne spremeni, bomo kmalu potrebovali ekosistemske storitve več kot ene dodatne Zemlje, ki nam bi omogočile nadaljnje vzdrževanje trenutne stopnje proizvodnje in porabe ter prostor za odlaganje in absorpcijo odpadkov (Pauli, 2010, str. 6 7). Vse to nam kažejo podatki o ekološkem oz. okoljskem odtisu. Ekološki odtis (okoljski odtis) je produktivna površina Zemlje, potrebna za proizvodnjo porabljenih virov in absorpcijo odpadnih snovi (Global Footprint Network, 2015a). Ekološki odtis se meri v standardizirani enoti biološko produktivne površine, globalnem hektarju (gha) na osebo (Kovač, Polanec, 2013). Leta 2014 je bil povprečni svetovni ekološki odtis 2,6 gha na prebivalca (Global Footprint Network, 2014). Leta 2011 je bilo na Zemlji 12 milijard hektarov biološko produktivnih površin in glede na število prebivalcev (7 milijard) je posamezniku pripadalo 1,72 gha. To število izključuje potrebe drugih živalskih in rastlinskih vrst. V Sloveniji je leta 2012 ekološki odtis znašal 5,2 gha na osebo in s tem presegal evropsko povprečje, ki je v tem letu bilo 4,7 gha. To povzroča neravnovesje med povpraševanjem (po hrani, gorivih, lesu, vlaknih ) in biološko zmogljivostjo samoobnavljanja (Kovač, Polanec, 2013). Ekološki odtis vsakega posameznika in države sovpada s planetarnim ekvivalentom, ki je število Zemelj, potrebnih za zadovoljevanje povpraševanja človeštva (Global Footprint Network, 2015b). Planetarni ekvivalent je bil leta ,5 planeta (Global Footprint Network, 2014). Zemlja tako potrebuje leto in pol za regeneracijo virov in absorpcijo odpadkov, ki jih človeštvo proizvede v enem letu. Scenariji Združenih narodov ob morebitnem nadaljevanju trenutnega povpraševanja predvidevajo, da bo do leta 2030 planetarni ekvivalent dosegel dve Zemlji (Global Footprint Network, 2015c). Slika 2: Scenariji Združenih narodov Vir: Global Footprint Network, 2015c. 7

13 Naše gospodarstvo je ogroženo, ker naš materialni svet deluje na osnovi tistega, česar nimamo, in na osnovi odpadkov, ki jih ne moremo izničiti. Prva stvar, ki jo moramo spremeniti,je prenehanje proizvodnje in porabe stvari, ki jih nihče resnično ne potrebuje, saj ustvarijo ogromno nezaželenih odpadkov, med katerimi so najbolj težavni nevarni. Vendar pravi problem ni nastajanje odpadkov, saj vsak odpadek, ki nastane v naravi pri nekem procesu, predstavlja hranilo, snov ali vir energije za drug proces. Glavna težava je, da odpadkov ne znamo izkoristiti in ostajajo odpadki (Pauli, 2010, str. 7). Temu podobno razmišljanje je denimo koncept»zero Waste«ravnanja z odpadki, njegova osnovna naloga je zagotavljanje trajnostnega načina uporabe materialov ter spodbujanje njihovega recikliranja in ponovne uporabe (Strokovni posvet Energijska, 2011, str. 11). Res da sprememba odpadkov v hranilne snovi potrebuje energijo, a jo hkrati tudi proizvede. Ljudje tako na primer nenehno iščemo vire energije za elektronske naprave, medtem ko ekosistemom ni nikoli treba biti priključeni na noben vir. Noben član ekosistema namreč ne potrebuje fosilnih goriv ali povezave z omrežjem, da bi bil donosen, in noben proces v ekosistemu se ne konča z nastankom odpadkov. Vse tako ostane znotraj toka hranil. Rešitev za okoljske ter gospodarske probleme pri srečevanju s pomanjkanjem predstavlja model, po katerem deluje naravni ekosistem. Ključna pri rešitvi tega problema je opustitev koncepta odpadkov, kakršen je v veljavi danes odpadek je samo odpadek in nič več. Z zeleno kemijo so bili polimeri, pridobljeni iz nafte, nadomeščeni s polimeri, pridobljenimi iz raznolikih naravnih snovi, kot so na primer škrob, aminokisline, sladkor, lignin, celuloza itd. Ne le končni proizvodi, ampak tudi celotni procesi lahko temeljijo na procesih v naravnih sistemih. Namesto da poskušamo nadomestiti okolju nevarno komponento ali sestavino s tako, ki manj onesnažuje, bi se morali raje posvetiti posnemanju delovanja naravnih ekosistemov, ki uporabijo in izkoristijo vse. Le tako bomo, po mnenju avtorja, lahko dosegli trajnostni sistem, ki bo poskrbel tudi za več novih služb in deloval bolje od industrije, ki proizvede ogromno odpadkov. Proizvodi (npr. naravna barva ali gradbeni material) lahko poleg dejstva, da nastanejo zaradi posnemanja procesov v okolju, dosežejo tudi gospodarski uspeh in pridobijo dober tržni delež. Unikatne rešitve, ki jih obvladajo puščavski insekti, pajki in morske alge, lahko nadomestijo okolju nevarne proizvode, ki so današnji standard, s proizvodi, ki so izdelani z resnično obnovljivimi materiali in načini. S temi rešitvami lahko opazno izboljšamo naše vsakodnevno življenje in hkrati zmanjšamo stopnjo onesnaževanja okolja. Na ta način bi tudi zmanjšali pomen industrije, ki izloča toksine, saj bi postala manj konkurenčna in bi manj zaposlovala. Celoten krog proizvodnje, porabe in dogajanja po porabi bi moral postati trajnosten. Ravno to bo omogočilo ključen premik k modri ekonomiji (Pauli, 2010, str. 8). V prvem koraku se srečamo z iskanjem odgovorov na vprašanja, kako odpadke spremeniti v produkte ter jih prepoznati kot potencialne vložke. Ker drugi elementi v sistemu v njih ne vidijo nobene koristi, so ravno zato široko dostopni in poceni. Tako namreč deluje narava. Dandanes so odkrite nove alternative, ki ne povzročijo nazadovanja in nimajo škodljivih stranskih učinkov, zato je pravi čas, da se motivira znanstvenike in podjetnike, da sprejmejo take trajnostne sisteme proizvodnje. Industrija in trgovina potrebujeta spodbudo, da lahko spoznata poslovne priložnosti, ki jih vključuje ta pristop in hkrati spoznata pomembnost podpiranja okolja, ki promovira zdravje in razvoj življenja (Pauli, 2010, str. 8 10). Kot učni primer uporabe modre ekonomije v praksi lahko pogledamo japonsko podjetje Ebara Corporation, ki si je za svoj cilj delovanja postavilo strategijo ničelnih emisij, po kateri odpadki ne bi bili samo odpadki. Vse, celo odpadki, je pripomoglo k ustvarjanju vrednosti. Profesor Shirai (odgovoren za projekt) in njegovo osebje so razvili proces, ki uporabi glive, da spremenijo škrob, zbran iz odpadkov hrane restavracij, v polilaktično kislino in to skoraj pri sobni temperaturi. Iznašli so učinkovit način, kako proizvesti plastiko iz kuhinjskih 8

14 odpadkov. Tako torej hkrati pridobimo hrano za živali in bioplastiko (ne zmanjšamo proizvodnje ničesar). Pozitivni učinki takega načina proizvodnje se kažejo v zmanjšanju količine odpadkov, številnih novih delovnih mestih ter znižanju davčnega bremena (Pauli, 2010, str. 9). Avtor v svojih navedbah žal ni podrobneje opredelil, katerim živalim je namenjena hrana in na kakšen način se znižajo davki. Slika 3: Primer podjetja Ebara Corporation Vir: Pauli, 2010, str. 9. Gospodarstveniki imajo priložnost doseči podobne uspehe na področju biološko razgradljivih mil in detergentov. Iz sladkorja proizvedeni surfaktanti (alkil-poliglukoze), ki se v glavnem uporabljajo v farmacevtski industriji, ponujajo idealno alternativo milom iz palmovega olja. Druga možnost bi bila uporaba d-limonena, izvlečka iz olupkov citrusov, ki je idealna nadomestitev raznih grobih čistilnih izdelkov. Če bi se podjetja odpovedala uporabi kemikalij in voskov zato, da lahko sadje hranijo mesece in ga transportirajo na dolge razdalje, potem bi lahko uporabili olupke, ki ostanejo kot odpadek pri izdelavi pomarančnega ali limoninega soka. Olupke bi lahko uporabili za hranjenje živali ali pa kot vir pektina (gelirni agent) in bi dobili večjo vrednost, saj bi pripomogli k izdelavi resnično ekološkega biološko razgradljivega mila (Pauli, 2010, str. 10). Zgornji opis lahko povežemo z ekološkim kmetijstvom, ki stremi k lokalni pridelavi z lokalno dosegljivimi viri, preprečevanju dolgih prevozov in uporabe kemikalij, spodbuja pa tudi dopolnilne dejavnosti. Čeprav številni trdijo, da ima prilagajanje gospodarskega modela naravnim ekosistemom zelo malo možnosti za uspeh, so ti sistemi narejeni tako, da skoraj zagotovo uspejo (Pauli, 2010, str. 11). 9

15 Živi organizmi so z neživim okoljem neločljivo povezani v celoto in vzajemno vplivajo drug na drugega (Gaberščik, 2013, str. 92). Organizmi, ki živijo na določenem območju, skupaj z njihovim fizičnim okoljem, sestavljajo ekosistem. Meje naravnih ekosistemov so nepravilnih oblik, ki so zaradi postopnega spreminjanja razmer pogosto zabrisane, pojavljajo pa se prehodne življenjske združbe (Gaberščik, 2013, str. 93). Čeprav govorimo o samostojnih enotah, o ekosistemih, ki imajo meje, so ekosistemi odprti (Gaberščik, 2013, str. 100). Ekosistemi so energetsko odprti sistemi, kjer se svetlobna energija spremeni v kemično vezano energijo organskih proizvodov. Primarni proizvajalci so v svoje telo vgradili kemične elemente, ki se s potrošnjo sekundarnih porabnikov preko razkrojevalcev vračajo v neživi del okolja. Biološka izmenjava hranilnih snovi z neživim delom se imenuje biogeokemično kroženje. Med sosednjimi ekosistemi potekajo tudi snovni pretoki, saj so ekosistemi odprti tudi v snovnih izmenjavah. V vodi raztopljene snovi se prenašajo večinoma z dežjem, plini in prašni delci z vetrom, obsežne pretoke snovi med ekosistemi pa opravljajo tudi organizmi, na primer ptičje selitve med ekosistemi. Poznamo lokalno in globalno kroženje snovi. Elementi, za katere je značilna manjša prostorska gibljivost (fosfor, kalij, kalcij, mangan itd.), so vključeni v lokalno kroženje, globalno kroženje pa zajema elemente, ki so sestavina zraka in vode (ogljik, dušik, kisik) (Tarman, 1992, str ). Ključne značilnosti naravnih ekosistemov so vnos snovi in energije, iznos snovi in energije, pretok in pretvorba snovi, notranje kroženje snovi, pretok in pretvorba energije, ustvarjanje začasnih zalog snovi in energije, ki se po določenem času vključijo v pretok oz. pretvorbo (Gaberščik, 2013, str. 100). Pretvorba energije je podvržena zakonom termodinamike. Energija se spreminja iz ene v drugo in je neuničljiva. Pri vsaki pretvorbi se del energije sprosti kot toplota, skozi sistem pa se energija enosmerno pretaka (Gaberščik, 2013, str. 96). Naravni ekosistemi s svojo raznolikostjo po celem svetu demonstrirajo učinkovite načine odzivanja na osnovne potrebe vsem in to s tem, kar je lokalno dostopno. Ekosistemi prikažejo učinkovite operativne sisteme proizvodnje in porabe. To je osnoven princip, na katerem temelji modra ekonomija, kar je v nasprotju s trenutnim gospodarstvom, ki sloni na nečem, česar sploh nimamo. Vsak ekosistem je dosegel stanje samozadostnosti. In čeprav morda na prvi pogled vidimo v njem pomanjkanje, nam ponovni pregled pokaže izobilje in raznolikost. Večje kot je pridelano izobilje, več je lahko doseženega z manj vloženimi sredstvi in večja je biotska raznovrstnost. Ekosistemi se ne razvijajo k temu, da bi postali monopoli z nekaj glavnimi igralci, ravno nasprotno, tisoče igralcev usklajuje svoja dejanja in jih usmerja v najboljšo razporeditev in uporabo virov. Številni izjemni projekti z učinkovitimi izidi še niso dosegli vsesplošnega priznanja. Čeprav jih širše množice trenutno ne poznajo, je njihov donos velik, vnos materialov majhen, poraba energije nizka in v večini primerov sistem proizvede več kot pa potrebuje. Dodatne prednosti predstavljajo izboljšanje zdravja, zagotovitev hrane in pitne vode. Visoko produktivne industrije modre ekonomije temeljijo na tem, kako narava uporablja fiziko in biokemijo, da zgradi usklajeno delujoče celotne sisteme,ki delujejo ciklično in učinkovito porabljajo vire in energijo. S premikom od trenutnega sistema k cikličnemu, regenerativnemu modelu lahko preoblikujemo tudi svoje obnašanje in delovanje ter zagotovimo, da so osnovne potrebe vseh zadovoljene in da planet skupaj z vsemi prebivalci napreduje v bolj trajnostno prihodnost (Pauli, 2010, str ). Trenutno neugodno gospodarsko situacijo je moč rešiti z razumevanjem in prakticiranjem logike, po kateri delujejo ekosistemi. Gospodarstvo, ki temelji na trajnosti, moramo videti v načinih delovanja narave. Prepoznali bomo osnovne potrebe in ustvarili pravo gospodarstvo in s tem modro ekonomijo. Tako bomo energijo in vire uporabljali učinkovitejše in brez izgub, s tem pa ustvarili na stotine milijonov novih služb. Model, po katerem delujejo ekosistemi, ponuja ključ do izobilja in načinov, s katerimi bi ga delil z vsemi. Fizika 10

16 predstavlja osnovne sile, ki jih dinamično izkoriščajo vse vrste organizmov na svetu. Posnemanje učinkovitosti ekosistemov in naravnih habitatov je preudaren način za dosego trajnosti in visoko donosne učinkovitosti, saj gospodarstvu dovoljuje, da še vedno ostane konkurenčno in dviguje svojo vrednost (Pauli, 2010, str. 14). Prenašanje hranilnih snovi in energije je še ena prednost ekosistema, ki bi jo lahko posnemali. Je metoda narave, s katero se spremeni očitno majhna količina nečesa v količino, ki zadošča, in nenazadnje celo v njeno izobilje. Mineralne snovi iz vode nahranijo mikroorganizme, ti nahranijo rastline, rastline nahranijo druge vrste in tako nič ne gre v nič, vsako bitje nahrani neko drugo. Prenos snovi privede do trajnosti, in sicer tako, da zmanjšamo oziroma izločimo zunanje vnose, na primer energijo, in preprečimo nastanek odpadkov in njihove cene, ki se ne kaže le kot onesnaževanje okolja, ampak tudi kot neučinkovita raba snovi (Pauli, 2010, str ). Po celem svetu so uspešni in dobro uveljavljeni primeri podjetništva, ki nam kažejo, kako modra ekonomija, po mnenju avtorja, ne koristi samo Zemlji, ampak tudi njenim prebivalcem. Vsem zagotovijo prehransko varnost, varnost pri preživljanju in varna delovna mesta. Kot primeri so v knjigi The Blue Economy navedeni med drugimi tudi naslednji: dosežena izjemna preobrazba savane Vichada v Kolumbiji, ki jo je dosegel Paolo Lugari; projekt za hrano Zahodne Afrike in varnost pri preživljanju, ki ga je v Beninu ustvaril duhovnik Godfrey Nzamujo; vizija Håkana Ahlstena in meščanov Gotlanda, ki se zavzemajo, da bi vzdrževali in prenovili njihovo zemljo in kulturo; trud Picurisa Puebla pri spreminjanju majhnega območja gozda iz potencialne požarne nevarnosti v surovino za integriran biosistem, ki trajnostno ustvarja službe, hrano, gorivo in gradbeni material. Vsem je skupno posnemanje narave in prenos snovi ter izkoriščanje energetskih virov, ki delujejo v skladu s fizikalnimi zakoni. Hkrati pa dosegajo prehransko in energetsko varnost in s seboj prinašajo tudi številne druge pridobitve, kot so pozitiven pritok denarja, zmanjšanje porabe snovi in energetski prihranki (Pauli, 2010, str. 15). Paolo Lugari je denimo predlagal prenovo savane Vichada v Kolumbiji nazaj v to, kar je bila nekoč, in sicer v tropski deževni gozd. Del savane na zahodni strani Orinoka je bil povsem brez vrednosti, saj je bila ph vrednost prsti nizka, voda ni bila pitna, dostop do nje pa zelo otežen. Lugari je vztrajal in sadil brez izkušenj in finančne pomoči, uporabljal je le kreativen pristop pri obnavljanju suhe, uničene savane. Spremenil jo je v območje bujne tropske biotske raznovrstnosti. Četrt stoletja kasneje je bilo namreč obnovljenega okoli 8093 ha velikega gozda. Lugari je skupaj z ekipo odkril, da simbioza med mikoriznimi glivami in karibskim borom ni samo omogočila preživetja 92% posajenim sadikam, ampak je spremenila tudi fizične značilnosti pokrajine. Iz glive Pisolithus tinctorius so naredili cepivo in ga vnesli v karibski bor Pinus caribaea. Ta ustvari senčno območje, ki varuje prst in korenine pred sončnimi žarki. Čeprav je obremenitev zaradi vročine visoka in na tleh povzroča debelo plast odpadlih borovih iglic, bor še vedno raste, saj je s pomočjo gliv zelo dobro nahranjen. Plast borovih iglic izboljša vsebnost vlage v prsti, hkrati pa v njej zadržuje ostanke razpadlih organskih snovi, ki bi bili drugače izprani. Ta plast razpadlih snovi uravnava temperaturo prsti. Ko padejo kapljice dežja na vročo prst, ne morejo prodreti skozi površino tudi, če je ta prepustna. Hitreje odtečejo, to pa poveča možnosti za erozijo. Ko pa kapljice padejo na hladnejšo prst, je verjetnost, da se bodo vpile v prst, veliko večja. Prepustnost prsti naraste zaradi temperaturne razlike med dežjem in vrhnjo plastjo prsti. Večja prepustnost prsti pa ustvari okolje, primerno za nova semena. Ko se gozd začne razširjati in rasti, se raznolikost organizmov povečuje, vse več pa je tudi padavin. Suha savana s slabo vodo in prekislo prstjo je sedaj postala deževni gozd poln pitne vode z bogatejšo prstjo, ki je idealna za razmah rastlinja (Pauli, 2010, str ). 11

17 Slika 4: Prvi korak k spremembi savane Vichada Vir: Pauli, 2010, str. 17. Slika 5: Drugi korak k spremembi savane Vichada Vir: Pauli, 2010, str

18 Opisan proces je sukcesija oziroma ekološka sukcesija (ekološko zaporedje), smer razvoja neke združbe od preprostejše organiziranosti, ki se odraža v majhni raznovrstnosti, do zahtevnejše, številčno raznovrstnejše. Poteka na kopnem in v vodi, naravno ali umetno (Tarman, 1992, str ). V primeru Vichade je pomemben napredek viden pri porastu vrednosti tamkajšnjih zemljišč. Produktivna zemljišča imajo višjo tržno vrednost, v obdobju 21 let pa je narasla tudi vrednost ekosistemskih storitev območja(pauli, 2010, str. 17). Ekosistemske storitve so koristi, pridobljene s pomočjo ekosistemov, ki človeštvu posredno ali neposredno podpirajo preživetje in kakovost življenja (Europe's Ecological Backbone, 2010, str. 60). V obliki hrane in surovin se neposredne koristi ekosistemov uporablja za pridelke, živino, živali, kurivo in krmo. Posredne koristi pa so posledica sovplivov in medsebojnih povezav organizmov, ki se kažejo v nadzoru erozije, čiščenju voda z mikroorganizmi in opraševanju. Temeljne dobrine in storitve, ki jih zaradi delovanja ekosistemov imamo, so proizvodnja hrane in surovin, samočistilne zmogljivosti in razpoložljivost pitne vode, ohranjanje biotske raznovrstnosti, shranjevanje atmosferskega ogljika in turistična ter rekreacijska privlačnost (Plut, 2011, str. 46). Če merimo torej samo na podlagi količine pitne vode, pridobljene hrane in omogočenega preživljanja, je vrednost zemljišč savane Vichada, ko so bila spremenjena v tropski deževni gozd, narasla do 3000-krat. Pred obnovo ljudje na območju okrog Las Gaviotas niso imeli nobene možnosti zaposlitve, bolehali so za boleznimi prebavil, niso imeli dostopa do varne pitne vode, na splošno pa so trpeli tudi zaradi slabe zdravniške oskrbe. Samo eno generacijo kasneje je voda dostopna vsem skoraj zastonj (Pauli, 2010, str ). Kjer vladne službe in tradicionalno podjetništvo nista lokalnemu prebivalstvu nikoli prinesla nič dobrega, je vizija enega moškega in njegovo trdo delo začelo zadovoljevati potrebe ljudi. Ta dosežek socialne in okoljevarstvene skrbi je skupaj z idejami podjetništva dosegel uspeh in to s posnemanjem naravnih procesov v ekosistemu, v zgornjem primeru opisane sukcesije. Uspeh Las Gaviotas nam kaže, da kombinacija tlaka, temperature, površinske napetosti, prevodnosti, magnetizma in še mnogo česa poskrbi, da piha veter in drevesa rastejo. Ko razumemo dinamične povezave in interakcije v naravi, se nam razkrije še mnogo podobnih pristopov, ki bi jih lahko uporabili (Pauli, 2010, str. 19). Gunter Pauli s svojimi navedbami skuša prikazati pomembnost naravnih ekosistemov in procesov v njih. Človek velikokrat s svojim sebičnim ravnanjem degradira okolje in ne spoštuje naravnih danosti. Pogosto naredi ostre prehode med ekosistemi in s tem poveča njihovo ranljivost (Gaberščik, 2013, str ). Krčenje gozdov in druge spremembe pokrajinske rabe, obremenjevanje s hranili, biološke invazije tujih vrst ter regionalno onesnaževanje zraka so vzroki za zmanjševanje produktivnosti ekosistemov. Človekove dejavnosti pa spreminjajo tudi planetarne kroge plinov, od katerih so odvisni ekosistemi (Plut, 2011, str. 22). Sestavo in dinamiko naravnih ekosistemov je spremenilo krčenje gozdnih in naravnih travniških površin. V agroekosistemih sta se povečala odtok vode in erozija prsti, kroženje snovi pa je spremenila uporaba mineralnih gnojil. Mnoge avtohtone rastlinske vrste so bile zamenjane z alohtonimi. Povečala se je proizvodnja hrane, biotska raznovrstnost nekoč naravnih ekosistemov pa se je zmanjšala (Plut, 2011, str. 24). Za ekosistem je najbolj uničevalna pozidava, torej sprememba v mestne, industrijske in druge pozidane površine. Urbana raba prostora je spremenila habitate, zmanjšala avtohtone vrste in povečala odtok poplavne vode ter občutljivost ekosistemov. Negativne posledice onesnaževanja okolja v obliki kislih padavin, smoga, 13

19 odpadne vode, ostankov pesticidov in mineralnih gnojil zmanjšujejo produktivnost ekosistemov. Vnašanje nitratov povzroča spremembo planetarnega kroženja dušika, emisije toplogrednih plinov pa povzročajo spremembe planetarnega podnebja (Plut, 2011, str ). 3. Konvencionalno kmetijstvo Intenzivno konvencionalno kmetijstvo temelji na želji po čim večjem pridelku s pomočjo tehnologij, ki so odvisne od uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in močnih krmil (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, 2015). V konvencionalnem kmetijstvu uporabljajo mineralna gnojila, rastline pa prehranjujejo direktno, in sicer z uporabo lahko topnih mineralnih gnojil. Poškodbe na rastlinah odpravijo z uporabo sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev. Značilna je baterijska reja perutnine ter privezana reja brez izpustov. Živali prehranjujejo z optimalno dopolnilnim krmljenjem, z raznimi beljakovinskimi in drugimi dokupljenimi dodatki. Za odpravo bolezni živali poskrbijo z zdravljenjem (Bavec, 2001). Z neodgovorno rabo lahko konvencionalno kmetijstvo ogrozi kakovost okolja in naše zdravje (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, 2015). Zatiranje škodljivcev kulturnih rastlin predstavlja namreč umetne posege, tujo regulacijo in nasprotje samoregulacijskim procesom, ki so značilni za naravne ekosisteme. Oranje, obdelovanje tal, namakanje, osuševanje, mineralno gnojenje in organsko siromašenje tal ter vnašanje fitofarmacevtskih sredstev so vzroki za prekinitev prehranjevalnih povezav, ki organsko proizvodnjo povezujejo z razgradnjo v kroženju snovi. Prihaja do bioakumulacije posameznih snovi v pridelkih, do podnebnih sprememb, sprememb vodnega kroga ter zmanjšanja biotske raznovrstnosti. Negativne posledice intenziviranja kmetijstva se zaradi krčenja gozdnih površin kažejo torej v upadanju rastlinskih in živalskih vrst. Zaradi fizikalno-kemičnih sprememb prehajajo talne združbe v osiromašen sestav škodljivcev. Spiranje mineralnih gnojil v vodotoke povečuje evtrofičnost voda in poslabša kakovost pitne vode, težka mehanizacija pa z zbijanjem zmanjšuje poroznost, prezračenost in vodoprepustnost prsti (Tarman, 1992, str ). Širjenje in intenzifikacija kmetijskih zemljišč zmanjšujeta pokrajinsko, vrstno in gensko raznovrstnost. Prsti in rastline v agroekosistemih sicer shranjujejo ogljik, a je zmogljivost shranjevanja v primerjavi z gozdovi v povprečju za polovico manjša (Plut, 2011, str. 60). Za konvencionalno kmetijstvo je značilna obsežna mehanizacija, raba fosilnih goriv, monokulture, uporaba gensko spremenjenih organizmov, raba mineralnih gnojil in pesticidov ter 18 % neposredni prispevek h globalnim emisijam toplogrednih plinov. Taka oblika kmetovanja je netrajnostna, saj uničuje naravne vire. Upada tudi rodovitnost prsti, saj prihaja do erozije, zbijanja prsti in zmanjševanja vsebnosti organskih snovi. Zaradi izčrpavanja in onesnaževanja je ogrožena tudi vodna oskrba (Plut, 2011, str. 62). Z zgoraj opisanimi dejavnostmi in procesi ugotavljam, da je konvencionalno kmetijstvo s svojim netrajnostnim delovanjem v nasprotju z načeli modre ekonomije. Drastični posegi v ekosisteme, vnašanje pesticidov in mineralnih gnojil ter vse ostale navedbe so v neskladju s posnemanjem procesov naravnih ekosistemov, h kateremu stremi modra ekonomija. Prav tako je za konvencionalno kmetijstvo značilen transport živil po vsem svetu, kar je v nasprotju s spodbujanjem lokalnega gospodarstva in z uporabo lokalno dosegljivih virov, ki sta dva glavna cilja modre ekonomije. 14

20 4. Ekološko kmetijstvo Ekološko kmetijstvo je po definiciji iz leta 2008, ki jo navaja International Federation of Organic Agriculture Movements (IFOAM), pridelovalni sistem, ki zagotavlja trajnostno ohranjanje zdravja prsti, ekosistemov in ljudi. Temelji na ekoloških procesih, biotski raznovrstnosti in ciklih, prilagojenih lokalnim razmeram, ter se izogiba vnosom snovi, ki imajo škodljive vplive. Ekološko kmetijstvo združuje tradicijo, inovativnost in znanost v dobro okolja, ki si ga delimo, spodbuja pravične odnose in visoko kakovost življenja za vse deležnike (IFOAM, 2015). Ekološko kmetijstvo moramo razumeti kot možnost trajnostnega načina kmetovanja, ki je usmerjeno v prihodnost in zagotavlja človeku prijazno ter perspektivno delovno mesto. V ekološkem kmetijstvu za izboljšanje kmetijske primernosti prsti skrbijo s pravilnimi postopki obdelave, organskim gnojenjem in kolobarjem. Za prehrano rastlin se skrbi posredno, in sicer s sproščanjem hranil iz tal. Rastline varujejo z odpravo vzrokov, preprečevanjem nastanka bolezni in škodljivcev ter rasti plevelov. Živalim se z izpusti, prostorom in svetlobo zagotovi primerna reja. Prehranjuje se jih z optimalno kakovostno, doma pridelano krmo. Za njihovo zdravljenje poskrbijo s povečevanjem odpornosti (Bavec, 2001). Ekološko kmetovanje upošteva ravnovesje v sistemu prst-rastline-živali-človek in vzpostavlja trajnostno pridelavo in rejo (Kmetijsko gozdarska zbornica, 2015). Temelj ekološkega kmetijstva je gospodarjenje v sožitju z naravo in zmanjšanje obremenitve okolja. Skrbi za sklenjen krogotok hranil znotraj kmetije oziroma povezavo med rastlinsko pridelavo in rejo živali zagotavlja aktivno varovanje okolja in biotske raznovrstnosti ter zaščito naravnih virov. Reja živali brez obdelovalnih površin ni možna, obratno, rastlinska pridelava brez živinoreje pa je. V tem primeru se za rodovitnost prsti skrbi s kolobarjenjem (Rode, 2012). To je redno menjavanje kulturnih rastlin, ki imajo različne zahteve do prsti. Skuša se na najboljši način uskladiti učinek prvega posevka s potrebami naslednjega, pri tem pa še upoštevati rastiščne razmere, potrebe po krmi, gospodarsko-tehnične ter tržne vidike (Inštitut za trajnostni, 2015). Drugi način skrbi za rodovitnost prsti je vključitev metuljnic v kolobarje (npr. grah, soja, detelja, fižol ). Simbiotske bakterije namreč na njihovih koreninah vežejo dušik iz zraka in s tem obogatijo prst. Pridelava v sklopu ekološkega kmetovanja se torej opira na uporabo organskih gnojil za vzdrževanje oskrbljenosti prsti s hranili, pravilno vrstenje kmetijskih rastlin, vključevanje metuljnic v kolobar, vzdrževanje neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah, izbiro vrst in sort rastlin, ustreznih za ekološko pridelavo, mehansko varstvo pred pleveli ter preprečevanje prekomernega razvoja škodljivcev z vzdrževanjem ravnovesja med plenilci in plenom (Rode, 2012). Z uporabo vseh naštetih načinov oskrbovanja prsti se kmetje izognejo visokim stroškom, ki bi bili sicer namenjeni fitofarmacevtskim sredstvom. Cilji ekološkega kmetijstva so sklenjen krogotok hranil, čim manj vnosa hranil od zunaj (dokupovanje hranil), ohranjanje rodovitnosti prsti, zaščita naravnih življenjskih virov, živalim ustrezna reja in krmljenje, pridelava zdravih živil, zmanjšanje obremenitve okolja, varčevanje energije in surovin, aktivno varovanje okolja in biotske raznovrstnosti ter zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu. Prepovedana je uporaba sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, lahko topnih mineralnih gnojil, sintetičnih dodatkov v krmilih, razkuženega semena, surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih, gensko spremenjenih organizmov pa tudi preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki (npr. antibiotiki). Možen je nakup organskih gnojil, vendar le v primeru, da jih na kmetiji primanjkuje ter da je po laboratorijski analizi to odobreno s strani kontrolne organizacije. Če še vedno pride do pomanjkanja določenih snovi, se lahko uporabi gnojilo s počasi delujočimi snovmi (npr. naravni fosfati 15

21 brez težkih kovin, kalijeva gnojila iz surovih kalijevih soli). V primeru kisle prsti se jo lahko izboljšuje z apnenjem, in sicer z uporabo mletega dolomita ali apnenčeve moke. Za varstvo rastlin v ekološkem kmetijstvu ni potrebno popolnoma odpraviti škodljivcev in bolezni, pač pa jih je treba obdržati na sprejemljivem nivoju. Uravnavanje prekomerne količine plevela poteka mehanično, in sicer s česalom, okopalnikom, mehaničnimi krtačami, z napravami za ožiganje plevela ali z zastiranjem tal (npr. folije, celulozno šotni papir, pokošena trava, slama, listje, koprive itd.) (Rode, 2012). Slika 6: Prikaz osnovnih razlik med ekološko in konvencionalno pridelavo Vir: Løes, 2003, str. 4. V ekološkem kmetijstvu je dovoljeno saditi le ekološko pridelano seme ali pa tudi konvencionalno nerazkuženo seme, ki ni gensko spremenjeno. Priporočena je uporaba lastnega semena ali semen z drugih ekoloških kmetij. Popolna sestava travinje v ekološkem kmetijstvu je od 50 do 70 % trav, 10 do 30 % metuljnic ter 10 do 30 % zeli. Za rejo živali je potrebno poznavanje njihovih specifičnih lastnosti in potreb glede rasti in razvoja. Živalim je namreč glede na njihove potrebe potrebno zagotoviti možnost proste reje, pašo v poletnem času, uporabo izpustnih površin skozi celo leto, socialne stike med živalmi, kakovostno krmo, optimalne pogoje v hlevih in na zunanjih površinah, primerne higienske razmere za bivanje, ustrezno gostoto V primeru bolezni so za živali primerni naravni pripravki in homeopatska zdravljenja, v najhujših primerih pa tudi sintetična veterinarska zdravila. Proizvodi iz živali, ki so bila zdravljena s sintetičnimi veterinarskimi zdravili, spadajo med proizvode iz preusmeritve. Za ekološko kmetovanje v živinoreji je torej pomembno, da je vsa krma za živali pridelana na kmetiji, da je vsem živalim omogočen vsaj 180-dnevni izpust ter da je vsem živalim zagotovljeno dovolj hlevskih površin. Prepovedana je reja perutnine v kletkah, uporaba krvne, mesne in kostne moke, hormonov, stimulatorjev rasti ter zdravil proti stresu. Ekološkim kmetom je omogočena tudi predelava ekološko pridelanih surovin v skladu s predpisi, ki so temelj konvencionalnega kmetovanja (Rode, 2012). Pri predelavi ekoloških pridelkov in pripravi jedi je potrebno ohraniti čim več hranilnih snovi, ki jih pridelki vsebujejo. Proizvode morajo sestavljati le ekološko pridelane sestavine brez uporabe umetnih konzervansov, barvil in gensko spremenjenih organizmov. Prav tako je prepovedana uporaba ionizirajočega sevanja. Izdelek mora vsebovati najmanj 95 % ekološko pridelanih sestavin, ostalih 5 % pa lahko predstavljajo neekološke sestavine, ki so v skladu s 16

22 pravilniki in predpisi. Zagotovljena morata biti časovna in prostorsko ločena pridelava in tudi skladiščenje od ostalih ekoloških in konvencionalnih sestavin (Inštitut Kon-cert, 2015a). Na ekoloških kmetijah je mogoče opravljati tudi vrsto dopolnilnih dejavnosti. Doseganje primerljivega dohodka kmetijskih gospodarstev in boljša raba virov sta glavna namena dopolnilnih dejavnosti (Klemenčič, Lampič, Potočnik Slavič, 2008, str. 101). Med najbolj znanimi je turizem. Najbolj uveljavljena načina promocije in prodaje pridelkov ter proizvodov sta neposredna prodaja na ekoloških tržnicah ter na kmetiji. Največje povpraševanje je po žitih ter svežem sadju in zelenjavi, širi pa se tudi povpraševanje po mesninah. Na trgu se pojavljajo tudi večja podjetja, ki na primer odkupujejo ekološko pridelano mleko za svojo linijo ekoloških mlečnih izdelkov. Ekološko pridelano mleko pa je možno kupiti tudi na že razširjenih mlekomatih (Rode, 2012). Slika 7: Ekološka tržnica v Novem mestu Avtorica: Urška Žibert,

23 Slika 8: Sodobno opremljen mlekomat Avtorica: Urška Žibert, Ekološko kmetijstvo je usmerjeno predvsem k lokalnemu trgovanju, prednost daje kratkim razdaljam prevoza na trg, zato tudi poudarja pridelavo in uživanje sezonske hrane (Bio užitek, 2015). Z lokalnim trgovanjem se izogiba velikim razdaljam in s tem zmanjšuje transportne stroške ter onesnaževanje okolja, ljudem pa ponuja svežo hrano. Lokalno trgovanje z lokalnimi pridelki in izdelki ponuja tudi nova delovna mesta, vse to pa doprinese k izboljšanju lokalnega gospodarstva. Predelovanje omogoča povezavo različnih dejavnosti na kmetiji, pa tudi uporabo odvečnih sestavin, ki bi pristale med odpadki. Spodbuja se torej trajnostni način kmetovanja. Za nadzor in kontrolo nad ekološkim kmetovanjem, ki temelji na evropskih in nacionalnih predpisih, je zadolžena kontrolna in certifikacijska organizacija, ki vsako leto obišče kmetijo in ji na podlagi upoštevanja zahtev ekološkega kmetovanja izda certifikat. Konvencionalna kmetija, ki se želi preusmeriti v ekološko, se mora vključiti v proces organizacijskega in tehnološkega preoblikovanja pridelave in reje (Rode, 2012). 18

24 Slika 9: Zaščitni znaki ekološke pridelave, predelave, uvoza in trgovine Vir: Inštitut Kon-cert, 2015d. Ekološko kmetijstvo tudi v Sloveniji pridobiva vse večji pomen. Slovenija ima bogate naravne danosti, različne tipe pokrajin in velik delež območij z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, prav zato pa odlične možnosti za nadaljnji razvoj tega načina kmetovanja. Ekološko kmetijstvo namreč močno vpliva na ravnanje z neobnovljivimi naravnimi viri ter živalim prilagojeno rejo. Dopolnjujeta se pridelava rastlin in reja živali, s tem pa se močno posveča sledenju naravnim metodam in kroženju snovi v naravi. Ekološko kmetovanje zagotavlja visoko kakovostno in varno hrano, z bogato prehransko vrednostjo, visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov ter antioksidantov (Ministrstvo za kmetijstvo, 2015a). Začetki ekološkega kmetijstva v Sloveniji segajo v leto 1998, ko je bila ustanovljena Vrtičkarska univerza s strani Društva Mikrokozmos. Po tem letu se je v našem prostoru povpraševanje po ekoloških pridelkih močno povečalo. To se kaže v velikem številu ustanovljenih društev, predavanj, seminarjev, ekoloških tržnic in seveda v povečanju števila certificiranih ekoloških kmetij (Zveza združenj ekoloških, 2015). Leta 2006 je bilo v Sloveniji v kontrolo vključenih 1876 ekoloških kmetij, kar je predstavljalo 2,5 % vseh kmetijskih gospodarstev tega leta. Leta 2014 pa je bilo v kontrolo vključenih 3298 ekoloških kmetij, kar je 4,6 % vseh kmetijskih gospodarstev (Ministrstvo za kmetijstvo, 2015b). V evropskem in svetovnem merilu se beleži najhitrejša rast trga z ekološkimi živili, saj se povečuje za 10 do 15 % letno (Inštitut za kontrolo, 2015). Tudi na področju zakonodaje se je delovanje v ekološkem kmetijstvu uredilo s pravilniki, predpisi in uredbami ter zagotovitvijo različnih podpor (Zveza združenj ekoloških, 2015). Za pravilno izvajanje ekološkega kmetovanja v Sloveniji je potrebno namreč delovati v 19

25 skladu z Zakonom o kmetijstvu, Pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil ter Karto neprimernih območij za ekološko čebelarjenje, pa tudi z evropsko zakonodajo in njenimi uredbami (Ministrstvo za kmetijstvo, 2015c). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je na osnovi Evropskega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo in prehrano pripravilo svoj nacionalni Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015 (ANEK). Ta naj bi pomagal pospešiti razvoj ekološkega kmetijstva, združiti interese različnih sektorjev, zagotoviti nadzor nad delovanjem, omogočiti izobraževanja ter vzpodbujati raziskave na tem področju, promovirati trajnostno potrošnjo prek odločanja za ekološke izdelke ter povečati ponudbo kakovostne, lokalno pridelane in zdravju prijazne hrane (Akcijski načrt razvoja, 2006, str. 14). V javnosti se pojavljajo tudi mnoga oporekanja ekološkemu načinu kmetovanja. V nadaljevanju bom predstavila izbor najbolj izpostavljenih kritik. Ekološki pridelavi hrane oporekajo s trditvami, da pridelki konvencionalnega kmetovanja vedno vsebujejo sprejemljivo in dovoljeno količino pesticidov ter da so naravni pesticidi, ki jih uporabljajo ekološki kmetje, škodljivi za človeško zdravje. Zagovorniki konvencionalnega kmetijstva trdijo, da ni dokazane razlike v hranilni vrednosti živil (Criticisms and Frequent, 2008). Leta 2012 so na univerzi Stanford izvedli raziskavo, s katero so želeli ugotoviti prednosti ekoloških izdelkov v primerjavi z neekološkimi. Pregledali so več kot 200 študij na temo zdravstvenih prednosti ekoloških pridelkov. Na splošno ni bilo opaznih večjih razlik v hranilni vrednosti živil, zato menijo, da morajo še nadaljevati s študijami na tem področju. Nekateri namreč menijo, da je ekološko pridelana hrana vedno bolj zdrava in da ima vedno boljšo hranilno vrednost, a raziskovalci so presenečeni, da tega niso dokazali (Stanford Medicine, 2012). Zagovorniki ekološkega kmetijstva naj bi izvajali psihični pritisk nad potrošniki in z namenom povečevanja svojega zaslužka strašili s škodljivostjo konvencionalnega načina pridelave. Ekološko pridelana živila so po mnenju zagovornikov konvencionalnega načina kmetovanja močno izpostavljena zastrupljanju, saj uporabljajo živalska gnojila in ne umetnih, ki so sterilna. Ekološko pridelana živila naj bi bila tudi bolj alergena, čemur naj bi se konvencionalni kmetje izognili z genskim spreminjanjem. Oporekajo tudi ekološkemu načinu obdelovanja prsti, češ da jo zelo degradira. Zagovorniki konvencionalnega kmetovanja menijo, da bi manjši donosi ekološkega kmetijstva lahko povzročili širjenje obdelovalnih kmetijskih površin v ostale ekosisteme in s tem nadaljnje zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Gnojila, ki jih uporabljajo v ekološkem kmetijstvu, naj ne bi izpolnjevala potreb rastlinskih vrst. Nasprotniki menijo, da so ekološki pridelki tudi predragi. Za živali na ekoloških kmetijah naj ne bi bilo dovolj dobro poskrbljeno, saj so prikrajšane ustreznega veterinarskega zdravljena s cepljenji in antibiotiki. Naravno življenjsko okolje vsebuje tudi nehigienske hleve, ki so vir bakterij in posledično bolezni. Nasprotniki oporekajo tudi prosti reji živali, češ da to še posebej pospešuje širjenje bolezni (Criticisms and Frequent, 2008). Nekateri strokovnjaki trdijo, da bosta ekološka pridelava hrane in neizvajanje tehnik genskega inženiringa privedli do velike podhranjenosti, ker so donosi nižji, pa tudi ker ekološko kmetovanje naj ne bi bilo ekonomsko in socialno izvedljivo v gospodarsko manj razvitih državah (Parnes, 2002). Hektarski donosi naj bi bili namreč prenizki za hitro naraščajoče svetovno prebivalstvo (Criticisms and Frequent, 2008). Sklenjen krogotok hranil znotraj kmetije, aktivno varovanje okolja in biotske raznovrstnosti ter naravnih virov, prepovedana uporaba sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in ostale navedbe so v skladu s posnemanjem procesov naravnih ekosistemov, h kateremu stremi modra ekonomija. Menim, da ekološko kmetijstvo s svojim trajnostnim delovanjem, z 20

26 uporabo lokalno dosegljivih virov in s spodbujanjem lokalnega gospodarstva sledi načelom modre ekonomije. Posebno pozornost pa je potrebno nameniti tudi kritikom, saj se šele s kritičnim razmislekom, s preučevanjem in raziskovanjem da odkriti marsikaj novega in zanimivega. Ali medijsko izpostavljena»boljša«hranilna vrednost ekološko pridelanih živil res upravičeno nosi ta naziv? Je cena ekološko pridelanih izdelkov res primerna njihovi kakovosti? Ali je ekološko kmetijstvo zmožno zagotavljati prehransko varnost vsem na svetu? Da bi znali odgovoriti na ta in vsa ostala vprašanja, je potrebno nadaljevati s študijami na tem področju in v prid potrošnikom zagotoviti odločilne in resnične podatke. 5. Biodinamično kmetijstvo Biodinamično kmetovanje je najstarejša metoda ekološkega pridelovanja, s katero je leta 1924 začel dr. Rudolf Steiner (Društvo za biološko-dinamično, 2015a). Dejal je, da bodo konec stoletja živila tako prazna, da za človekovo prehrano ne bodo več uporabna. Polnila bodo namreč le njegov želodec, a resnično prehranjevati ne bodo več mogla. S tem je opozoril na resne posledice uporabe kemičnih sredstev, umetnih gnojil in škropiv v poljedelstvu ter nespoštovanje naravnih procesov v kmetijstvu, ki se iz dneva v dan bolj industrializira (Društvo za biološko-dinamično, 2015b). Danes njegovo delo nadaljuje Marija Thun, ki tako vsako leto izda Setveni priročnik. Glavni namen biodinamičnega kmetovanja je ozdraviti in izboljšati rodovitnost prsti ter pridelati kvalitetno in zdravo hrano. Ta način se je uveljavil predvsem zaradi množične uporabe pesticidov in umetnih gnojil v povojnem času (Karničar, 2011, str. 18). Biodinamično kmetijstvo je najbolj zahtevna metoda ekološke pridelave, saj morajo kmetje izpolnjevati visoko zastavljene Demeter standarde. Temelji na samozadostnem pridelovanju hrane v zaključenem krogu znotraj kmetije (Inštitut Kon-cert, 2015b). Na spletni strani Ajda Koroška (2015) je zapisano, da je»biodinamika kraljica ekološkega kmetovanja«. Najpoglavitnejša značilnost biodinamičnega kmetovanja je zvestoba naravnim izvorom rasti in razvoja. Pomembni so naravni dejavniki (npr. voda, toplota, vlaga, minerali ) in nikakor ne sintetične snovi in pesticidi. Organsko pridobljena sredstva so strogo omejena in dovoljena le pod določenimi pogoji. Za izboljšanje rodovitnosti prsti se v biodinamiki skrbi s posebnimi zeliščnimi pripravki in čaji ter s pravilnim kolobarjenjem in upoštevanjem pravega časa za vsako opravilo. Uporabljajo se zreli komposti, biodinamični in homeopatski preparati (Društvo za biološko-dinamično, 2015a). Najbolj znana pripravka sta gnoj in kremen iz roga (Ajda Posavje, 2015). Kravji rogovi imajo namreč pomembno vlogo za energetsko ravnovesje živali ter uravnovešeno prebavo, ki kasneje odločilno vplivajo na kakovost gnoja (Demeter, 2015). Naravno pridelane preparate rastlinskega in živalskega izvora namestijo v kompostne kupe. Kar nastane, uporabijo kot zdravilo za prst (Svitanje, 2008). 21

27 Slika 10: Gnoj iz roga pridobljen po načelih biodinamičnega kmetovanja Vir: Biodinamik, Gospodarjenje z naravo nista le vrtičkarstvo in kmetovanje, pač pa pokriva cel spekter od živinoreje, čebelarstva, sadjarstva, nege prsti do odgovornosti do kulturne dediščine (Vetrovec, 2007, str. 13). Pri vseh opravilih je potrebno upoštevati kozmični ritem, razvojne faze različnih organizmov, mero zlatega reza, podatke agrometeorološke postaje ter setveni koledar. Biodinamični način kmetovanja gre torej še korak dlje od ekološkega načina, saj ne zamenja le kemičnih sintetičnih sredstev z biološkimi, tako kot se to stori v ekološkem kmetovanju. Brez škode za organizme skrbi namreč za povečanje deleža hranilnih snovi v prsti ter zmanjšuje različne oblike škodljivih posledic kmetovanja na človeštvo in okolje (Društvo za biološko-dinamično, 2015a). Biodinamika torej kombinira biološko delovanje z razumevanjem ekoloških dinamičnih procesov, medtem ko konvencionalno kmetovanje upošteva zgolj biološko stran tega. Opisana je kot duhovni in mistični pristop k poljedelstvu. Vsako kmetijo šteje za neodvisen organizem z lastno individualnostjo. Vključuje povezovanje pridelkov z živino, recikliranje hrane, skrb za prst, izboljšanje zdravja in počutja živali in kmetov. Kmete, ki se ukvarjajo z biodinamičnim kmetijstvom, zanima predvsem kvaliteta in ne kvantiteta. Kmetija mora tudi sama, s svojimi pridelki, zagotoviti hrano za svojo živino. Zelenjavne odpadke, kompost, listje in odpadke hrane uporabijo za izboljševanje rodovitnosti prsti, zato je kompostiranje eno glavnih načel biodinamičnega načina kmetovanja (Svitanje, 2008). Biodinamično kmetijstvo je postalo predmet številnih raziskav v zadnjih desetletjih. Rezultati kažejo pozitivne učinke tega načina kmetovanja na pridelke, kakovost prsti in biotsko raznovrstnost. Biodinamični preparati kažejo izrazit pozitiven vpliv na okolje v smislu porabe energije in učinkovitosti. Vseeno pa so potrebne še nadaljnje raziskave na področju biodinamičnih pripravkov in učinkovitosti biodinamike pri kmetovanju. Ta način kmetovanja si prizadeva k ekološkemu, ekonomskemu in trajnostnemu delovanju, spodbuja pa tudi lokalno proizvodnjo (Turinek in sod., 2009, str. 146). 22