Microsoft Word - diplomska naloga1 lektorirana zadnja s pop. kazalom

Transkripcija

1 Univerza v Mariboru Pedagoška fakulteta Oddelek za predšolsko vzgojo IGRAJMO SE LUTKOVNO GLEDALIŠČE PRIPRAVA LUTKOVNE IGRICE S PLOSKIMI LUTKAMI V VRTCU Diplomsko delo Mentorica: višja predavateljica Sabina Šinko Kandidatka: Maribor, 2010

2 IZJAVA Podpisana, rojena , študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Igrajmo se lutkovno gledališče priprava lutkovne igrice z lutkami na palici v vrtcu pri mentorici Sabini Šinko avtorsko delo. V diplomskem delu so vsi uporabljeni viri in literatura korektno navedeni. Teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

3 POVZETEK Teoretični del diplomskega dela zajema na podlagi strokovne literature opisano lutkovno gledališče s svojimi značilnimi lastnostmi. Navedene so komponente, ki so potrebne, da lutkovna predstava nastane. Ker so lutke pomembne pri delu z otroki v vrtcu na več področjih, je v nadaljevanju predstavljen pedagoški pomen lutk ter načini njihove uporabe v vrtcu pri doseganju kurikularnih ciljev. Otroci se z lutkami radi igrajo, zato je teoretičnemu delu dodano tudi poglavje o otroški igri in njenem pomenu za razvoj otrok. Pri igri z lutkami pa si otroci razvijajo tudi svojo ustvarjalnost. V praktičnem delu je opisana izvedba lutkovnega projekta. Projektno delo v vrtcu pa ima svoje značilnosti in zakonitosti, ki so prav tako opredeljene v teoretičnem delu. Namen lutkovnega projekta je bila priprava lutkovne predstave z otroki v vrtcu. Predstavljen je celoten potek dela, cilji, ki smo jih z dejavnostmi dosegali, in vrednotenje po končanem delu. Dodane so tudi priprave za vse potrebne segmente projekta in fotografije, ki so nastale pri izvajanju lutkovnih dejavnosti v vrtcu. KLJUČNE BESEDE: lutkovno gledališče, lutka, otrok, igra, ustvarjalnost, projektno delo, lutkovna predstava.

4 SUMMARY The theoretical part of the diploma work comprises the puppet theatre with its distinctive characteristics, described on the basis of professional literature. There are indicated the components which are necessary to put on the puppet show. Since the puppets are important in many areas when working with children in nursery schools, the pedagogical significance of puppets and the ways of their use in nursery school in achieving curricular objectives are presented hereinafter. Children love to play with puppets, so a chapter on children s play and its importance for development of children is added to the theoretical part. In addition to that, when playing with puppets children develop their creativity. The practical part describes the implementation of the puppet project. However, the project work in nursery school has its characteristics and rules which are defined in the theoretical part as well. The purpose of the puppet project was putting on the puppet show with children in nursery school. The entire workflow, the objectives which were achieved by the activities and the evaluation after finished work are presented. Besides, the preparations for all necessary project segments and the photos which were taken during implementation of puppet activities in nursery school are added. KEY WORDS: puppet theatre, puppet, child, play, creativity, project work, puppet show.

5 KAZALO 1 UVOD... 1 TEORETIČNI DEL LUTKE IN LUTKOVNO GLEDALIŠČE LUTKOVNO GLEDALIŠČE GLEDALIŠKI PROSTOR MIZANSCENA SCENOGRAFIJA LUTKE GESTA LUTKE ANIMACIJA GOVOR BESEDILO ZGODBA GLASBA IN ZVOKI REŽIJA VRSTE LUTK PREDMET KOT LUTKA LUTKA IGRAČA ROČNA LUTKA LUTKE NA PALICI LUTKE NA NITKAH PLOSKE LUTKE SENČNE LUTKE NAGLAVNE ALI ČELADNE LUTKE LUTKE NA OKONČINAH TELESNE LUTKE MASKE VELIKE ALI GIGANTSKE LUTKE ŽIVI IGRALEC NA LUTKOVNEM ODRU PEDAGOŠKI POMEN LUTK NAČINI UPORABE LUTK V VRTCU SPONTANA IGRA IN LUTKOVNI KOTIČEK PRIPRAVA PRIZOROV Z LUTKO PRIPOVEDOVANJE Z LUTKO POGOVARJANJE SKOZI LUTKO UČENJE IN POUČEVANJE Z LUTKO IZDELAVA LUTKE UPORABA LUTK ZA DOSEGO KURIKULARNIH CILJEV IGRA IN NJEN POMEN ZA OTROKOV RAZVOJ VRSTE OTROŠKE IGRE IGRA IN OTROKOV RAZVOJ UČENJE Z IGRO VLOGA VZGOJITELJA V IGRI USTVARJALNOST OTROK POJEM USTVARJALNOSTI POMEN USTVARJALNOSTI RAZVOJ USTVARJALNOSTI FAZE USTVARJALNEGA PROCESA NAČELA USTVARJALNE VZGOJE PROJEKTNO DELO PROJEKT PROJEKTNO DELO ETAPE PROJEKTA IN PROJEKTNEGA DELA POBUDA (INICIATIVA)... 45

6 5.3.2 OBLIKOVANJE IDEJNE SKICE NAČRTOVANJE IZVEDBE IZVEDBA NAČRTA PREDSTAVITEV DOSEŽKOV EVALVACIJA VREDNOTENJE DOSEŽKOV IN CELOTNEGA POTEKA IZVEDBE PROJEKTA VMESNI ETAPI TIPI PROJEKTOV ZNAČILNOSTI PROJEKTNEGA DELA V VRTCU VLOGA VZGOJITELJA PRI PROJEKTNEM DELU PRAKTIČNI DEL NAMEN PROJEKTA RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV PROJEKTA CILJI PROJEKTA PROJEKT: IGRAJMO SE LUTKOVNO GLEDALIŠČE POBUDA ZA IZVEDBO PROJEKTA OBLIKOVANJE IDEJNE SKICE NAČRTOVANJE IZVEDBE IZVEDBA NAČRTA PREDSTAVITEV DOSEŽKOV EVALVACIJA PRIPRAVE ZA IZVEDBO PROJEKTA Priprava 1 Seznanjanje s pravljico Zgodba o velikonočnem zajcu Priprava 2 Pripovedovanje zgodbe z lutkami Priprava 3 Oblikovanje idejne skice in spoznavanje vrst lutk Priprava 4 Načrtovanje izvedbe in izdelava lutk Priprava 5 Pripovedovanje zgodbe z lutkami Priprava 6 Načrtovanje izvedbe in izdelava scene Priprava 7 Poskus izvedbe igrice z lutkami ob sceni, petje pesmice Priprava 8 Načrtovanje zvočnih slik, izdelava instrumentov, izvedba igrice z zvočno spremljavo Priprava 9 Igrajmo se lutkovno gledališče izvedba lutkovne predstave SKLEP...90 LITERATURA PRILOGA 1: Zapis dramatizacije zgodbe PRILOGA 2: Fotozapis

7 1 UVOD Otroci imajo lutke radi. Tej trditvi ne more nihče oporekati. Otrok lutki bolj verjame kot mami ali vzgojiteljici v vrtcu. Zato je naša dolžnost, da izrazno moč lutk smotrno uporabimo. Za zgodnje otroštvo je značilno veliko povečanje igralne dejavnosti in razmah domišljije. Igra je spontana dejavnost in je otrokova temeljna aktivnost. Otrok spoznava v takih aktivnostih lastnosti sredstev, medsebojne odnose med sredstvi, odkriva, raziskuje, spoznava, pridobiva fizične, logične in socialne izkušnje. Zanj je igra dojemanje življenja in njegov način življenja. Igra je učenje in učenje je igra, zato je načelo igre temeljno načelo za delo s predšolskimi otroki. Prav zato je igra na različne načine vpletena v Kurikulum za vrtce, tako v načrtovane dejavnosti kot v siceršnje življenje otrok v vrtcu. Igra je dejavnost, v kateri se spontano prepletajo različna področja otrokovega razvoja, od gibalnega, spoznavnega do čustvenega in socialnega. Psihologi ugotavljajo, da se otrok igra, ker se razvija, oziroma da se razvija zato, ker se igra. Z igro lahko vplivamo na celosten razvoj otroka. Izobraževanje v vrtcu bo uspešneje, čim bolj bomo znali otroke motivirati. Lutka pa predstavlja otrokom izredno motivacijsko sredstvo. Otroci imajo lutke radi. Hkrati pa je lutkovna dejavnost sredstvo, s katerim lahko uresničujemo cilje vseh področij v kurikulumu. Lutka otroke na neprisiljen način pritegne k različnim dejavnostim. V igri z lutkami otrok oponaša situacije v družbi in družini, se identificira z različnimi karakterji, v njej preizkuša življenjske situacije, izraža svoje lastno doživetje sveta, gradi socialne vezi Lutkovna umetnost izvira že iz davnih ritualov. Znano je, da so vsi obredi svojevrsten pogovor med ljudmi in energijo, ki je sicer ne obvladamo, a jo 1

8 čutimo. V starih kulturah so imele maske in figure s svojim magičnim izžarevanjem celo terapevtski značaj (Majaron, 2008). V diplomskem delu sem opisala izvedbo projekta Igrajmo se lutkovno gledališče priprava lutkovne predstave z otroki v vrtcu. Gre za projektni način dela, pri katerem imajo otroci bistveno drugačno vlogo kot pri klasičnem načinu izobraževalnega procesa. Pomembno je, da so vsi udeleženci v procesu aktivni, da sodelujejo v vseh etapah, tako pri pobudi, pripravi, idejah, načrtovanju, izvedbi pa tudi vrednotenju. Pomembno je, da otroci spoznajo vse etape dela, da so prisotni in aktivni pri razmišljanju in oblikovanju projekta ter da se njihove ideje in želje upoštevajo. Tako jim bo cel proces bolj zanimiv in lažje bomo dosegli izobraževalne cilje, ki smo si jih zadali. Prav tako pomembno pa je tudi, da otroci sodelujejo pri evalvaciji, da sami ugotovijo, kaj od načrtovanega smo dosegli in kaj ne ter zakaj ne. Tako razmišljanje jim bo dobra popotnica za naprej, za naslednje projekte. 2

9 TEORETIČNI DEL 2 LUTKE IN LUTKOVNO GLEDALIŠČE 2.1 Lutkovno gledališče Vsaka umetnost ima svoje posebnosti in lastnosti, ki jo ločuje od drugih umetnostnih vrst. S primerjavo posameznih umetnosti med seboj spoznavamo njihove specifike, umetnost kot celota pa se tako bogati in razvija (Trefalt, 1993). Gledališče je oblika umetnostnega uprizarjanja načrtovane ali sproti nastajajoče vsebine, namenjene gledanju. Za razliko od likovne umetnosti se odvija v živo pred očmi gledalcev, njen izvajalec pa je igralec. Lutkovno gledališče je oblika gledališča, kjer nastopajo lutke. Le-te oživljajo igralci ali voditelji lutk oziroma animatorji. Lutke so lahko takšne, kakršne poznamo iz lutkovnega gledališča (ročne, marionete itd.), lahko pa so to navadni predmeti, ki pod rokami igralcev oživijo (Lukan, 2000). Lutkovna predstava je sestavljena iz več komponent. Vse komponente pa naj bi bile na isti kakovostni ravni. Pri izvajanju lutkovnih dejavnosti je potrebno obvladati animacijo lutk, poznati njihovo sestavljenost in način izdelave ter poznati vse elemente gledališča. Poznavanje in obvladanje lutkovne tehnike sta pogoj za ustvarjanje. Lutka nikakor ni znak dramskega igralca ali njegov nadomestek. Lutka je glavno izrazno sredstvo lutkovnega gledališča, ki sicer včasih uporablja prvine dramskega gledališča in dramskega igralca, toda le v okvirih svojega specifičnega sistema znakov. Veliko je posebnosti lutkovnega sistema, ki kažejo, da je lutka avtonomen in samosvoj znakovni element. Najbolj očiten primer so fizične sposobnosti in možnosti, ki jih dramski 3

10 igralec ne more izpolniti. Lutka lahko: leti, razpade, se sestavi, funkcionira le en del telesa Posebnost lutkovnega gledališča je ravno v tem, da uporablja trik, s katerim mrtvi predmet, figuro ali kip oživlja in s tem iz navadnosti naredi čudež (Trefalt, 1993) Gledališki prostor Gledališki prostor predstavljata oder in dvorana. Lahko pa predstavo uprizorimo na prostem. Izvedba predstave se prilagodi gledališkemu prostoru. Odrski prostor mora biti postavljen tako, da je viden z vseh mest v dvorani. Lutkarju mora omogočati čim večjo izraznost. Scena lutkarja ne sme ovirati z različnimi stojali in predmeti. Odrski prostor, ki je namenjen samo lutkam, je najbolj tipična in najčistejša oblika lutkovnega gledališča (Trefalt, 1993). Pri lutkah, ki so vodene od spodaj, je potrebno posebej paziti pri premikanju v globino odra, ker se spremeni zorni kot vidljivosti. Čim bolj se lutka oddaljuje v globino odra, višje jo mora lutkar držati, da ostane vidna iz parterja. Zato je za lutke, vodene od spodaj, značilno, da se gibljejo bližje paravanu. Odrski prostori za lutke, vodene od zgoraj navzdol, so namenjeni marionetam na nitkah, marionetam na palici in marionetam žici. Lutkar je zakrit. Pomembna je podlaga za lutko, tla, ki so edina, ki lutki omejuje gibanje. Vse ostalo, konstrukcija in lutkar, sta umeščena nad lutko. Odrski prostor za lutke, vodene od znotraj, ni posebej prostorsko omejen. Gibanje teh lutk je še najbolj podobno gibanju dramskega igralca. Lutkar je umeščen znotraj lutke ali maske in se lahko prosto giblje. Odrski prostor, kjer sta v sožitju lutka in igralec, ni najbolj določljiv. Odkrit lutkar je avtomatično živi igralec, ki je sam nositelj odrskega prostora. Med uprizoritvijo živi igralec oblikuje lutki njen lasten odrski prostor, tako poudari lutkovnost lutke. Pomembni sta natančna razporeditev in določitev odrskega prostora, kjer deluje živi element (lutkar) in kjer deluje lutka kot oživljena snov (prav tam). 4

11 Oder naj bo siv, črn ali moder. Najbolj kričeče naj bo to, kar gledalec gleda, in to je lutka. Vse kar bolj kriči od lutke, slabi njeno vidnost. Vse, kar moti osredotočen pogled na lutko, je potrebno odstraniti. Lutka mora stopiti v ospredje (Obrazcov, 1951). Lahko pa postavimo več vrst improviziranega odra: prevrnjena miza, naslonjala stolov, obešena rjuha, razne škatle, ki jim po potrebi izrežemo odprtine, lahko dodamo tudi ogledala, da se otroci lahko gledajo Mizanscena Mizanscena predstavlja razporeditev in razdelitev odrskega prostora na sceno, lutke, rekvizite in svetlobo. Pri tem se združujeta dramatična in likovna prvina. Pri oblikovanju mizanscene moramo izhajati iz odrskega prostora, ki nam je na voljo. Mizanscena likov označuje včasih izraz aranžma, ki je predvsem mehanična postavitev lutk na odru, njihovi prihodi in odhodi. Lutka pa določa delitev prostora s svojo lego in gesto, zato je tudi gesta del mizanscene. Mizanscena likov mora biti postavljena tako, da pripelje gledalca do središčne točke določene situacije, do bistva dejanja, situacije ali geste. K mizansceni sodita tudi tekoči trak ali prenašanje scene in predmetov med samo uprizoritvijo (Trefalt, 1993). Lastnosti mizanscene določa že sama tehnika lutk. Marionete bodo bolj statične kot ročne lutke. Temperament tipov in tehnika lutke sta povezana med seboj in tako skupaj tvorita pogoje za mizansceno. Le-ta se zapisuje v režijsko knjigo. To zapisovanje nima kakšnih posebnih pravil, zato si vsak režiser beleži kompozicijo mizanscene na svoj, sebi najbližji in najrazumljivejši način (prav tam). 5

12 2.1.3 Scenografija Scena zaznamuje kraj dogajanja in poskrbi za ustrezno vzdušje. Včasih pa le-ta ni potrebna. Prizorišče je mogoče pripraviti na več načinov. Lahko je ploskovito narisano ali naslikano na ozadju, lahko pa oblikovano tridimenzionalno. Scenske elemente izdelamo takrat, kadar so ti funkcionalni in potrebni, npr. lutka sede na stol. Osebe v predstavi in scenografijo povežemo v harmonično celoto Lutke Pri izbiri vrste lutk, ki jih bomo izdelali za predstavo, izhajamo iz zgodbe. Odločiti se moramo za tako vrsto lutk, ki zahtevam besedila in uprizoritvi najbolj ustreza. Zato moramo poznati posebnosti posameznih vrst lutk. Lutka sama nam lahko čisto neposredno govori o tem, kakšen je svet, ki ga predstavljamo. Lahko so narejene tako, da predstavljajo le prazne skelete. Ali pa jih prikažemo kot bitja, narejena iz vrvi in se prepletajo, zvijajo in zapletajo. Lahko uporabimo penasto gumo in imamo množico gobasto mehkih, spužvastih oseb. Les da lutki takoj neko plemenitost. Sam po sebi ji da neko predzgodbo. Preden smo iz njega oblikovali figuro, je les»doživel«veliko stvari. Vsi naravni materiali imajo svojo»zgodovino«. Vsak material daje in vnaša v predstavo neko specifično energijo: toploto, mehkobo, hladnost, vzvišenost Lutke iz stiropora ne bodo nikoli tako dobro igrale antične drame, kakor pa tiste iz belega antičnega kamna (Lainšček in Jovanovič, 1994). V igri, kjer nastopa več lutk, morajo biti vse izdelane v istem slogu. Med seboj se razlikujejo po svoji individualnosti, vendar morajo imeti po svoji oblikovnosti nekaj sorodnega. Ne morejo nastopati hkrati, npr. viseče in ročne lutke. Če gledamo samo ročno lutko, nas ne moti, da le-ta štrli nad igralno polico le z delom svoje namišljene postave in da se od police ne more ločiti. Če pa se ročna lutka sreča z visečo, takoj opazimo, da je ročna lutka»prilepljena«na rob police (Obrazcov, 1951). 6

13 Pri lutkah za isto predstavo pazimo na izbiro materiala, iz katerega je posamezna lutka narejena. Lutke za isto predstavo naj bodo iz enakega materiala. Enako velja za izdelavo posameznih delov lutke: ne more imeti npr. ena lutka oči narisane, druga pa prišite. Hkrati se morajo lutke med seboj razlikovati: suhe, bolj debele, različni nosovi itd. Vsaka mora imeti svoj izraz. V okviru iste igre pa morajo pripadati isti skupni družini Gesta lutke»gésta gésta-e ž (e ) 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja.«(»slovar slovenskega knjižnega jezika«, b. l.). Poznamo več vrst osnovne geste pri lutki. Simbolna gesta predstavlja simbolno okrajšavo neke misli ali naloge (npr. gesta pokornosti, prošnje, pozdrava). Psihološka gesta izraža duševno stanje osebe (jezo, utrujenost, žalost, veselje ). Likovna gesta ima predvsem vizualno funkcijo, kjer je pomemben enoten likovni videz gest. Poudarjalna gesta podčrtava določene misli, ki so izražene z besedo. V lutkovnem gledališču se največ uporablja simbolne in psihološke geste (Trefalt, 1993). Lutka ponavadi nima mimike obraza, zato poudarjamo izrazitost geste, s katero nadoknadimo mimiko, ki je lutka nima. Vsaka gesta mora biti premišljena in resnična. Lutkar se mora pri vsakem odrskem dejanju zavedati, kaj, zakaj in kako to dela. Lutka reagira z gesto le takrat, ko govori. Gesto moramo uporabiti pri npr. različnih razpoloženjskih stanjih lutke (npr. za jok), ker je obraz lutke nem in fiksiran (prav tam) Animacija Lutke so mrtvi predmeti. Z animacijo jih oživimo. Pri tem pa se opiramo na realnost: kako se giblje človek med hojo, kaj počne pes pri lajanju, kako steguje vrat petelin pri kikirikanju. Te gibe skušamo posnemati, pri tem pa lahko pretiravamo. 7

14 V vsakdanjem življenju ni predmeta, ki bi ga ne bilo mogoče oživiti, mu dati nek nov simbolični pomen. Vsak kamen, lesena žlica ali košček papirja lahko oživi s pogledom in gibom. Otrok lahko da vsakemu predmetu nek nov pomen, s katerim bo sporočil del svojega intimnega, izkustvenega ali podzavestnega sveta. Ne samo predmeti, tudi naše roke, prsti, stopala itd. so zelo uporabni za pripravo lutkovnih prizorov ali za vsakodnevno komunikacijo med odraslim in otrokom (Korošec, b. d. a). Pri študiju animacije mora animator paziti na: držo lutke, ki mora biti vedno v isti višini; pokončno držo lutke, ne postrani; priklanjanje: če lutka kaj pobira s tal, naj se v pasu prepričljivo upogne, ne pa, da se nagiba cela; hojo lutke z nakazovanjem korakov in gibov v prepričljivem ritmu; ne smemo skakati z lutko ali jo»voziti«, kot da je na kotalkah; da se z oddaljevanjem v globino igralnega prostora ne zmanjšuje vidni del lutke Govor Govor v predstavi mora biti razločen, jasen, razumljiv, logičen, v pravem tempu in se mora prilegati značaju lutke. Ne smemo pa glasove pačiti. Pomembno je, kakšne glasove izberemo za posamezne junake. Potrebna je pestrost glasov, ker gledalec ponavadi ne vidi, katera oseba govori. Glasovi naj variirajo od nizkega (npr. medved) do visokega (npr. miš). Tako gledalec prepozna lutko tudi po glasu. Odrski govor zahteva čisto in izrazno govorico, ki se jo naučimo s pomočjo tehnike govora. Lutkovna govorica je po tehnični plati zelo zahtevna. Lutkar mora skrbeti za govor in animacijo istočasno ter paziti na prebojnost govora preko scene (Trefalt, 1993). 8

15 Lutkar mora obvladati modulacijo govora, prehode od tihega h glasnemu, od počasnega k hitremu in modulacijo čustvenega izraza. Glasovne deformacije niso primerne (Trefalt, 1993) Besedilo Paziti moramo, da se izognemo preveliki količini besedila, saj lahko nekaj stvari iz igre pokažemo, namesto da bi o tem govorili. Lutka naj»dela in ne govori veliko«, je staro lutkarsko geslo, ki opozarja na bistveno prvino lutkarstva na lutkovni jezik (Lainšček in Jovanovič, 1994). Besedila igric za otroke naj bodo zabavna: od varietejskih do resnejših. Lahko pa odigramo igrico celo brez besed. Danilo Vranc (1999) je na primer v svoji knjigi 15 lutkovnih igric napisal dramatizacijo in priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena Grdi raček. Sporočilo je znano: Raček se je izvalil v tujem gnezdu in postal ubogi»grdi raček«, ki ga zaradi drugačnosti nihče ni hotel sprejeti v svoje okolje, dokler ni prispel k svojim. Ker je besedila zelo malo, mora telesna govorica nadomestiti besedo. Igrica zato zahteva veliko razmišljanja o animaciji lutk Zgodba V lutkovnem gledališču lahko uprizarjamo različne zvrsti tekstov. Igrice, namenjene otrokom, pa naj imajo vzgojna sporočila. Igro naj zapletejo dogodki, ne pripovedovanje, in dramskega konflikta naj ne razvozlajo dvogovori, ampak dejanja. Do zapleta mora priti čim prej, veliko pa mora biti ovir, ki otežujejo njen razplet. To zahtevajo tako lutke kot gledalci. Ko pa je zaplet popolnoma razrešen, je notranje gibalo igre nehalo delovati in za otroke je igra končana. Ne želijo poslušati zaključne pesmi ali gledati zaključnega plesa lutk. Zaključno točko je zato treba časovno izenačiti z»zaveso«. Konec mora razpršiti vse dvome in vprašanja, ki se porajajo med predstavo. Otroci nimajo radi nepojasnjenega in nerazrešenega zaključka. Konec predstave mora 9

16 izzveneti pomirljivo in po želji. Ovire, na katere naleti junak, odmikajo zaključek in čim več je teh ovir in težje kot so, bolj zanimiva je predstava in večja je želja po zadovoljivem koncu (Obrazcov, 1951) Glasba in zvoki Glasba je tisti del predstave, ki veliko pripomore k atmosferi. Vpliva na gledalčeva čustva. Lahko je del dramaturgije ali pa jo uporabimo kot zvočno kuliso, ki poudarja vzdušje. Je zelo pomemben del predstave in ne more biti le mašilo za prazne momente v predstavi ali kot zvočna kulisa za menjavanje scen. Glasba naj bi dosegla s predstavo in drugimi elementi predstave popolno harmonijo. Poleg glasbe uporabimo v gledališču tudi razne konkretne zvoke ali šume, lahko pa tudi realne zvoke Režija V lutkovnih igrah je pomembna režiserjeva domišljija. V lutkovnem gledališču je pomembna slogovna enotnost, zato funkcijo scenografa, kostumografa in oblikovalca opravlja en sam človek likovnik. Včasih pride do stilne neenotnosti, kadar se uporablja lutko iz druge predstave, sceno in ostalo pa se na novo oblikuje. Sodelovanje med režiserjem in likovnikom ima v lutkovnem gledališču poseben pomen. Režiser delno določi odrski prostor, elemente, ki jih bo uporabljal, in možnosti, ki omogočajo lutkarju svobodno animacijo. Likovnik na podlagi svoje likovne zamisli in režiserjevih zahtev določi natančen načrt odrskega prostora in pripravi maketo scene (Trefalt, 1993). 10

17 2.2 Vrste lutk Vsaka od lutkovnih tehnik ima svoje posebnosti, ki jih moramo poznati, ko se odločamo za tip lutke v predstavi Predmet kot lutka Lutka predmet je katerikoli vsakdanji uporabni predmet, ki oživi s pomočjo animatorja, tako da animator lutko drži neposredno v roki.»čar uprizoritve s predmeti nastane v trenutku, ko gledalca prepriča, da so se kozarci, stoli, vrči, sveče transformirali v prince, čarovnice, konje viteze «Lutke predmeti so temelj za lutkovno gledališče. V njih se skriva bistvo lutkovnosti oživljanje mrtve snovi (Trefalt, 1993) Lutka igrača To je pogosta lutkovna tehnika v uprizoritvah za najmlajše gledalce. Igrača, ki jo otroci poznajo iz svojega vsakdana, s pomočjo animacije lutkarja oživi in postane odrska lutka. Te lutke igrajo samo sebe, to je oživljeno otroško igračo. Na ta način uprizarjamo kratke zgodbice s preprostim zapletom. Te lutke nimajo animacijskih pripomočkov in scenskih elementov (Trefalt, 1993) Ročna lutka Ker je ročna lutka majhna, je intimna, neposredna lutka, ki zahteva manjši igralni prostor. Velikokrat komunicira z gledalci (Varl, 1997č). Glavna sestavna dela ročne lutke sta glava in trup. Osnova je človeška roka, na katero je na en prst nataknjena lutkina glava, ki je najpomembnejši del ročne lutke. Ni pa nujno, da ima lutka izdelan kostum. Zadošča že orokavičena dlan ali pa le dlan sama. Lahko uporabimo tudi preprost kostim brez rokavov (prav tam). 11

18 Ročna lutka ima energične in hitre gibe. Vezana je na fiksno podlago, v katero se lahko pogrezne, skrije, pride po stopnicah Njen akcijski prostor je res omejen v vertikalo, je pa zato to izredno gibljiva in dinamična lutka, ki ima možnost bogate uporabe rekvizitov (Trefalt, 1993). Poleg navadne ročne lutke lahko izdelamo malo ročno lutko. Njena prednost je v tem, da se lahko zaradi njene velikosti igrajo z njo tudi otroci. Sestavljena je iz glave, velike kot žogica za namizni tenis, in oblekice v obliki stožca. Obleka ima spredaj dve zarezi, skozi kateri pokukata igralčev palec in sredinec kot lutkini ročici. Glavica ima samo luknjico, kamor vtaknemo kazalec, ki tako postane vrat. Glavice in obleke ni potrebno zlepiti: najprej nataknemo na roko obleko, nato pa še glavico. Prstne lutke Prstne lutke so primerne za igro na predšolski stopnji in v prvih razredih osnovne šole. Majhne glavice si nataknemo na en ali več prstov roke. Te lutke je zelo enostavno izdelati. Otrok lahko glavo nariše na papir, jo izreže in prilepi na tulec iz papirja, ki ga potem natakne na prst. Lahko pa prste uporabimo za lutkine noge: med dva prsta vtaknemo kroglico na palčki in s prstoma hodimo po podlagi (Varl, 1997č). Mimične lutke Mimična lutka karikirano posnema človeka, s poudarjenim gibanjem čeljusti spominja na odpiranje ust pri človeku ali pri živalski figuri. Za tako prepričljivo premikanje čeljusti potrebujemo dlan, ki s premikanjem palca proti ostalim prstom spominja na odpiranje in zapiranje ust. Najenostavnejšo mimično lutko predstavlja rokavička z enim prstom, ki predstavlja lutkino glavo z usti. Z nekaj dodatki rokavico spremenimo v različne lutkovne tipe. Dodamo ji lahko oči, ušesa, smrček, lase, klobuk itd. Tako pričaramo različne osebe ali živali (Varl, 1997b). 12

19 2.2.4 Lutke na palici Lutka na palici je vsak predmet, ki ga nataknemo na lesen količek oziroma palico in ga s pomočjo te palice premikamo. Lutke na palici brez dodatnih vodil so ene najpreprostejših lutk za izdelavo in animacijo. Brez težav jih lahko ustvarijo najmlajši s svojo domišljijo. Za osnovo lahko uporabimo lesene kuhalnice, na katere prilepimo oči, nos, usta, lase in dodamo kakšno krpo za trup. Te lutke nimajo sklepov in okončin in jih lahko animira vsak začetnik. Za izdelavo lahko uporabimo tudi najrazličnejši odpadni material: jogurtov lonček, manjše škatlice iz kartona, konzerve itd. (Varl, 1995b). Lutke na palici z živo roko uporabljamo takrat, ko mora lutka igrati z rekviziti ali gestikulirati z rokami pri govoru. Lutkar drži z eno roko vodilo, na katerem je glava, njegova druga roka pa nadomešča lutkino roko. Roka je največkrat v rokavici. Telo take lutke je dolg kostum z veliko blaga, ukrojen kot krog ali dvojni pravokotnik (prav tam). Lutke na palici z vodenimi rokami so poenostavljena varianta tradicionalnih javank. Sestavljena je iz na palico nasajene glave, ki se lahko vrti, trupa in v sklepih gibljive roke na vodilih. Lutkar drži lutko v eni roki, z drugo roko pa vodi obe lutkini roki. Paziti moramo, da so vodila za roki dovolj dolga, da lahko lutka roki dvigne nad glavo. Večinoma so lutke na palici z vodenimi rokami brez nog. Z dvema palicama vodimo lutke živalskih likov, ki hodijo po štirih. Eno vodilo je vstavljeno v lutkino glavo, drugo pa v njen trup. Trup in glava sta povezana z vrvico, saj mora biti vrat dobro gibljiv (prav tam) Lutke na nitkah Lutke na nitkah so tehnično najzahtevnejše med vsemi vrstami lutk. So figure v celoti in imajo vse okončine, ki so gibljive v sklepih, kot pri živih 13

20 bitjih, kar omogoča človeku podobne premike in poze. Za lutkarje pomeni kraljico med lutkami (Varl, 1995a). Bistvo konstrukcije takih lutk je, da se posamezni deli obešajo drug na drugega. Na glavo, ki visi na nitki ali žici, je obešen trup, na katerega pa sta obešeni roki in nogi. Lutko vodimo od zgoraj navzdol. Visi v zraku in se pri hoji minimalno dotika tal. Potrebno je precej vaje, da lutko na nitkah res dobro obvladamo (prav tam). V novejšem času se veliko uporablja marioneta, ki ima osnovno vodilo trdo. Največkrat je to debelejša železna žica. Taka lutka ima enako zgradbo telesa kot lutka na nitkah, le da je na njeno telo navezanih manj niti. Tako lutko lažje vodimo kot tisto na nitkah, ker trdo vodilo omogoča neposreden stik med lutkarjem in lutko in so zato gibi natančnejši in hitrejši. Z vajo uspemo voditi lutko tako, da se noge samodejno premikajo (prav tam) Ploske lutke Predhodnice ploskih lutk so senčne lutke. Ploska lutka je vsak lik, ki ga izrežemo iz kartona ali kake drugačne plošče. Lik pritrdimo na osnovno vodilo in mu naredimo kak gibljiv sklep. Ta lutka nima tretje dimenzije, je dvodimenzionalna, kar pomeni, da se na odru ne more obračati. Zato moramo lutko izdelati v več variantah: ko gleda naprej, s hrbtne strani in z levega ter desnega profila (Varl, 1997c). Animacija ploske lutke ni enostavna. Paziti moramo, da je ne zasukamo preveč. Obrati lutke se delajo s hitro zamenjavo z dvojnikom. So zelo omejene v gibanju in nimajo globinske mizanscene. Njihova mehaničnost ne omogoča energičnih premikov (Trefalt, 1993). Ploska lutka ne more igrati z rekviziti. Ker pa je v igranih zgodbah večkrat potreba po igranju z rekviziti, to rešimo tako, da želeni rekvizit izrežemo iz 14

21 kartona in ga nataknemo na tanko vodilo. S tem rekvizitom potem igramo ob lutkini roki, kot da bi ga nosila lutka (Varl, 1997c). Najenostavnejšo plosko lutko lahko nataknemo kar na prst in tako dobimo plosko prstno lutko. Na trši papir narišemo glavo, jo izrežemo in na hrbtno stran prilepimo tulec. Lahko pa glavo narišemo iz prednje in zadnje strani (obraz in lase), oba dela izrežemo in zlepimo. Spodaj pustimo odprtino za prst. Taka lutka lahko igra z obeh strani (prav tam). Ploske lutke brez gibljivih delov Ploska lutka je vsak lik, ki ima samo dve dimenziji. Poljuben lik narišemo na tršo podlago in ga izrežemo ter pobarvamo. Na hrbtni strani pritrdimo na posebno vodilo. Taka lutka je izdelana iz enega kosa in nima nobenega gibljivega sklepa. Osnovno vodilo je lahko tanjša lesena palica ali žica, ki jo prilepimo na hrbtno stran lutke. Kovinsko palico lahko spodaj nataknemo na lesen ročaj, da dobimo debelino, ki jo animator lažje drži v rokah (prav tam). Gibljive ploske lutke Te lutke so povezane z gibljivimi stiki, posamezni deli telesa pa so vodeni na posebnih vodilih. Pri vsakem liku moramo premisliti, kje moramo narediti sklep, kateri del telesa se naj giblje prosto in katerega želimo natančneje voditi z vodili (prav tam) Senčne lutke Posebnost senčnih lutk je ta, da pri dejanju ne opazujemo gibanja lutke, ampak njeno senco na platnu. Vsi ostali tipi lutk so osvetljeni od spredaj, senčne lutke pa so osvetljene od zadaj. Senčno lutko postavimo med izvorom svetlobe in platnom. Senčna lutka je dvodimenzionalna. Platno, ki ga gledamo pri senčnem gledališču, je kot ekran. Scenske elemente izrežemo in jih pritrdimo s hrbtne strani platna. V praznem prostoru pa igrajo lutke. Lahko ustvarimo tudi scenski prostor, ki se premika. 15

22 Poslikamo neskončno prosojno folijo, ki jo premikamo preko grafoskopa (Varl, 1997c) Naglavne ali čeladne lutke Tako jo imenujemo zato, ker lutkar nosi na glavi trdno privezano čelado, na kateri sta vrat in glava lutke. Vsa lutka je prekrita s kostumom, ki ima spredaj izrezano okence s tilom. Izza paravana je lutkar odkrit do pasu. Lutkarjevi roki igrata lutkini roki (Trefalt, 1993) Lutke na okončinah To so lutke, ki imajo obraz narisan na kateri od naših okončin ali delu okončine. Na določen del telesa torej narišemo obraz, ki ga pokrijemo s kakšnim pokrivalom ali zavijemo v šal, pelerino ali kaj podobnega. Pomagamo si z raznimi rutami, šali (Azarija, 2009) Telesne lutke Te lutke animator pritrdi nase ali pa se za njo skrije. Lahko so obešene okoli vratu in nošene pred animatorjem. Predstavljajo medstopnjo do»gledališke«igre, prispevajo k obvladovanju prostora in premagovanju strahu pred nastopom (Majaron, b. d. a) Maske Maske niso tipične lutke, vendar ustrezajo glavnemu pogoju: biti nekdo drug, igrati ali govoriti skozi usta druge osebe. Z obraznimi maskami si zakrijemo obraz ali vsaj oči, da nas okolica več ne prepozna. Lahko si jo nataknemo na glavo ali pa jo nosimo pred obrazom na ročaju (Varl, 1997a). Naglavne maske si poveznemo na glavo. Biti mora malo večja, kot naša glava, da ne tišči in imamo dovolj zraka za dihanje. Lahko uporabimo 16

23 prazno škatlo ali pa v več plasteh oblepimo napihnjen balon, posušimo in iz balona iztisnemo zrak. Izrežemo odprtino za nataknitev na vrat, dodamo dodatke (nos, oči, ušesa ) in pobarvamo ali oblepimo s tkanino (prav tam) Velike ali gigantske lutke V lutkarstvu je vedno zanimivo razmerje velikosti. Lutka je lahko samo prst roke ali pa prevzame ogromno podobo, kot npr. kitajski zmaj, ki ga premika množica ljudi. Gigantske lutke so edinstvene po svoji velikosti, ki jih loči od fizičnega okolja. So vidne, opazne, strašne ali smešne. Lahko jih premika en sam človek ali pa več ljudi, odvisno od velikosti. Te lutke so atrakcija za gledalce že zaradi same velikosti in načina premikanja po prostoru. Primerne so za ulične predstave in karnevalske povorke (Županić Benić, 2009) Živi igralec na lutkovnem odru Danes je v večini predstav navzoč tudi živi igralec, ali v vlogi odkritega animatorja, komentatorja, pripovedovalca ali glavnega lika. Živi igralec na lutkovnem odru je igralec, ki se pojavi v predstavi v vsej svoji fizičnosti in človeškosti. Taka hkratna navzočnost mora biti utemeljena in ne sme vzbujati dvoma pri gledalcih. Igralec mora izhajati iz lastne igre. Srečanje lutke z živim igralcem je neprimerno, kadar nista enakovredna partnerja (Trefalt, 1993). 2.3 Pedagoški pomen lutk Pri lutkovnih dejavnostih se lahko sprosti otroška ustvarjalnost. Otroci si lahko veliko naredijo sami: režejo, lepijo, barvajo, šivajo, slikajo dekoracije. Tako uveljavljajo svojo umetniško nadarjenost in uprizarjajo pravljice, pesmi in pripovedke. Lahko sami pišejo prizore in igre na določen motiv ali 17

24 za kakšen pomemben dan ter igrajo z lutkami in razvijajo svoje igralske sposobnosti.»lutka je univerzalen pripomoček in je lahko učitelju v veliko pomoč tako pri uresničevanju učnih ciljev kot tudi pri socializaciji otrok v skupino, reševanju konfliktov, izražanju čustev in razvijanju pozitivne samopodobe. Pri otrocih deluje kot motivacijsko sredstvo ali/in je njihov zaupnik. V njih prebuja domišljijo in ustvarjalnost, ki sta pomembni popotnici v svet izobraževanja in otrokovega razvoja«(korošec in Majaron, 2002). Otroke naj v vrtcu spremlja lutka, ki je z otroki in vzgojiteljem skoraj vsak dan, ob različnih priložnostih. Prizori naj bodo vedno improvizirani in prilagojeni vzpodbudam otrok, ki lutki verjamejo. Verjamejo, da le-ta spi, da jih gleda, da se z njimi uči, da jih posluša. Otrok lažje vzpostavi kontakt z lutko kot z vzgojiteljico, včasih celo lažje kot s starši. S sporočanjem skozi lutko se vzgojitelj otrokom približa in pridobi njihovo zaupanje. Vzgojitelj postane lutkar, pravljičar, ustvarjalec nečesa magičnega. Otroci takšnega vzgojitelja vidijo kot osebo, ki prinaša v skupino veselje, zadovoljstvo in vznemirjenje. Vzamejo ga za svojega, za človeka, s katerim lahko iskreno delijo veselje ali žalost. To pa je seveda največ, kar si lahko vzgojitelj želi. S tem so zagotovljeni osnovni pogoji za nemoteno vzpostavljanje medosebne komunikacije (Korošec, b. d. b). Ne smemo pozabiti na ogled lutkovne predstave v lutkovnem gledališču. Za otroke izbirajmo predstave, ki so njihovi starosti in zrelosti primerne, da bi ogled lutkovne predstave za njih pomenil polno gledališko doživetje, z etičnimi, estetskimi in ne nazadnje vzgojnimi elementi. Ti vsi pa so nepogrešljiv del kakovostne kulturne vzgoje otrok in mladostnikov (Šinko, 2008).»Z rednim obiskom kakovostnih lutkovnih predstav omogočimo otrokom kontinuirano gledališko vzgojo, ki pomeni pomembno estetsko in etično izkušnjo in je pomembna popotnica za umetniško dojemljivega odraslega. 18

25 Lutkovne predstave so lahko zelo dobro sredstvo za pedagoško in estetsko vzgojo, kajti otroci imajo v lutkovnem gledališču vse do pubertete izrazito življenjsko doživljajsko izkušnjo«(majaron, povz. po Šinko, 2008). Pri igri z lutkami in gledanjem lutkovnih predstav v izvedbi vzgojiteljice ali v»pravem«gledališču se otrokom razvija domišljijo, s katero pa lahko otroci rešijo marsikakšen problem, na katerega naletijo. Otroke moramo spodbujati in podpirati, da postanejo bolj samozavestni, pogumni in drzni s svojimi idejami. Na pomen lutkovne in dramske umetnosti za osebnostni razvoj posameznika in odnose v širši družbi opozarjajo tudi številne mednarodne organizacije. Mednarodna organizacija za dramo, gledališče in vzgojo (IDEA International Drama in Education Association) ima sledeče cilje: predstaviti dramsko vzgojo kot del človekovega vsestranskega razvoja in izobraževanja, posebno skozi mednarodna sodelovanja; promovirati raziskave s področja teorije in prakse dramske vzgoje/pedagogike pri doseganju kurikularnih ciljev in celostnega razvoja; podpirati prakso gledališke umetnosti in dramske pedagogike v boju za človekove pravice in vzgoje za mir po vsem svetu, posebno za mlade ljudi, otroke in stigmatizirane (Pečjak idr., 2009). V okviru mednarodne lutkarske organizacije UNIMA pa deluje komisija za Lutko v vzgoji in terapiji (Puppets in Education, Development and Therapy Commission), ki si je zastavila pomembne cilje: spodbujati kreativen način uporabe lutk od zgodnjega otroštva; spodbujati uporabo lutk v vzgoji predšolskih in šolskih otrok; graditi povezavo med profesionalnimi lutkarji in učitelji/vzgojitelji (lutkarji bolje poznajo lutkovno umetnost, tehnike ipd., učitelji/vzgojitelji bolje poznajo delo z otroki); prepričati snovalce kurikula za vzgojitelje in učitelje razrednega pouka, da imajo študentje pravico biti profesionalno informirani o možnostih, uporabi in animaciji lutk (prav tam). 19

26 Lutka ima poseben vpliv na več področij otrokovega čustvenega, socialnega in spoznavnega razvoja: razvoj domišljije: domišljija je začetna iskrica za vse nadaljnje dejavnosti. Otrok se lahko prestavi v drug svet, kraj, čas in lahko postane druga oseba; razločevanje med fantazijo in realnostjo: otrok lahko z lutkami zaigra situacije, kakršne bi si želel, pa ve, da so v realnosti neizvedljive; razvoj pozitivne samopodobe in krepitev samozavesti: če je otrok udeležen v kreativni lutkovni predstavi, spozna, da tudi sam prispeva k skupinski predstavi; oblikovanje socialnih veščin: lutkovne dejavnosti temeljijo na skupinskem ustvarjanju in sodelovanju v skupini; sprejemljiv način izražanja emocij: otrok potrebuje način, da izrazi močna čustva, ki jih doživlja. To mu omogoči igra z lutko. Ko otrok zaigra prizor, kjer čustva izrazi, se jih tako osvobodi in razreši notranje konflikte; jezik neverbalne komunikacije, spodbuda za otrokov govorni razvoj: igra z lutko otroke spodbudi, da se opogumijo za komuniciranje. Ob izdelani lutki otrok dobi ideje, v kakšnem prizoru bi ta osebica lahko nastopila, kaj lutka vidi, sliši, čuti in vse to nam lahko pokaže le z gibanjem. Otrok lahko doda še nekaj glasov, vzklikov, morda pesmico, kmalu pa tudi besede; razvoj empatije: v igri z lutko otrok prevzema različne vloge. S tem se vživi v vlogo druge osebe, se postavi v njen položaj in poskuša situacijo razumeti z njenega vidika; spodbujanje ustvarjalnosti: otroci lahko z igro z lutko ustvarjalno rešijo nek problem, vezan na učni načrt; intelektualni vidik: udeleženci v dramskih dejavnostih potrebujejo več razvitih inteligenc: jezikovno, telesno-gibalno, obe osebnostni interpersonalno in intrapersonalno, pogosto pa tudi glasbeno (Korošec, b. d. c). 20

27 2.4 Načini uporabe lutk v vrtcu Lutke lahko pri dejavnostih uporabljamo na različne načine. Nancy Renfro in Tamara Hunt sta v Discovering the Super Senses through Pupetmime opisali šest možnosti uporabe lutk v pedagoškem procesu: spontana igra z lutko, priprava prizorov z lutko, pripovedovanje z lutko, pogovarjanje skozi lutko, učenje in poučevanje z lutko ter izdelava lutke (Borota, 2006) Spontana igra in lutkovni kotiček To je preprosta oblika lutkarstva, ki se zgodi spontano in brez posredovanja odraslih. Otrok se sam sproščeno pogovarja z lutkami, se z njimi igra in med igro spreminja vloge. Lahko je v interakciji več otrok, ki eksperimentirajo. Morda si sami naredijo preprost lutkovni oder (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006). V spontani igri lahko otrok najbolj realizira svoje želje, da bi bil čimbolj podoben odraslim. Spontana in dramska igra imata pomembno vlogo v kurikulu predšolskega otroka in je bistvena komponenta v otrokovem socialnem in intelektualnem razvoju ter v rasti kreativnosti in osebnosti. Otrokova spontana igra ima pomembno vlogo v njegovem raziskovanju sebe, sveta in odnosov, zato je izrednega pomena, da se vzgojitelj zaveda prave mere poseganja vanjo (Korošec, b. d. a). Priporočila strokovnjakov so, da bi imela vsaka igralnica v vrtcu in učilnica na razredni stopnji lutkovni kotiček, kjer bi se otroci lahko igrali svoje igre 'kot da'. Lutke ne smejo biti pospravljene v omarah ali razstavljene na policah, da se ne bi poškodovale. Če otrok nima možnosti igranja z lutko, je lutka izgubila svoj smisel in namen. Lutke bi morale biti otrokom v vrtcu in šoli dostopne v vsakem trenutku. Za kakovostno igro pa potrebujejo otroci ustrezno opremljeni prostor. To ne pomeni, da moramo imeti lutkovni kotiček in v njem zbirko industrijsko izdelanih lutk. Tudi te so dobrodošle. Prav pa je, da je v lutkovnem kotičku tudi izbor materiala, ki 21

28 bo otroke spodbudil k izdelavi lastne preproste lutke. Če je različen odpadni material (papir, škatle, blago, plastenke ) otrokom vedno pri roki, bodo nekateri sami segli po njem in izdelali preprosto lutko, vendar morajo le-ti imeti tudi zgled učitelja/vzgojitelja. Pri tem "ni pomembno, kako lutka izgleda, temveč kaj otrok čuti do te lutke". Pri tehnični izpeljavi potrebuje pomoč odrasle osebe, sicer pa je otroku treba pustiti svobodo, da lahko eksperimentira (prav tam) Priprava prizorov z lutko Priprava prizorov z lutko pomeni dramatizacijo zgodbe. Lahko so to znane pravljice ali izmišljene zgodbe, lahko pa temeljijo na realnosti. Priprava prizorov z lutko poteka pod vodstvom odrasle osebe. Ta s tehnikami kreativne drame usmerja otroke k pripravi prizorov z lutko na osnovi neke zgodbe, poezije, glasbe, realnega življenja ali domišljije. Dialogi in gibanje so improvizirani. Otroci so svobodni v igralnem prostoru in raziskujejo gibanje svojega telesa v odnosu do svoje lutke. Nimamo določenega scenarija in besedila, zato lahko otroci prispevajo svoje ideje. Publika je nujna, vendar ne smemo biti pod pritiskom nastopa. Priprava skupne predstavitve pa pozitivno vpliva na posameznika in celotno skupino (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006). Tako lutkovno zaposlitev delimo na dva koraka: pripravo in izvedbo. 1) Pri pripravi moramo upoštevati več dejavnikov: otroke Upoštevamo njihovo starost, število, psihofizično in verbalno zrelost. Predvsem pa moramo upoštevati, kaj si otroci sami želijo. zgodbo Izbiramo zgodbe, ki so primerne starosti otrok. Pri večjih skupinah naj bo lutkovna zaposlitev enostavnejša. 22

29 enostavnost in domače vzdušje Najprej dajemo večji poudarek na gib kot na dialoge. Kasneje postanejo otroci bolj samozavestni in verbalno bolj pogumni in ustvarjalni. prostor Odvisen je od vrste lutk: igralni krog, preproga, namizno prizorišče paravan itd. čas Predvidimo čas, potreben za vse aktivnosti: motivacijo, pripovedovanje, izdelavo in igro. Zaposlitev lahko traja nekaj minut ali pa več tednov. Upoštevamo: tip aktivnosti, kako pogosto bomo izvajali lutkovne dejavnosti, kako bo aktivnost vključena v vsakdanjik skupine in ali bodo otroci izdelovali lutke. zvočno gradivo in efekti Uporabimo lahko posneto glasbo, zvočne efekte tolkal, Orffove instrumente, kuhinjske posode in pokrovke ali naše telo. material Prednost dajemo enostavnim in naravnim materialom. lutke Predvidimo izdelavo in uporabo lutk. Lahko uporabimo gotove lutke za krajše lutkovne zaposlitve (Zapiski s predavanj, Lutkovno gledališka vzgoja z metodiko, 2007). 2) Za izvedbo lutkovne dramatizacije moramo imeti dobro pripravo lutkovne dejavnosti. Ta naj vsebuje naslednje elemente: motivacijo Ustvarimo primerno razpoloženje otrok, vzpodbudimo njihovo radovednost, pojasnimo nove in neznane pojme ter otroke tako pripravimo za novo dejavnost. pripovedovanje z lutkami Otroci tako spoznajo vsebino zgodbe, ki jo bodo zaigrali in se približajo osebam v zgodbi. Vzpodbudimo ustvarjalno mišljenje otrok skozi vizualizacijo in njihovo lastno interpretacijo. 23

30 izdelavo lutk Pri izdelavi določene lutke otroke vzpodbujamo s vprašanji, ki spodbujajo razmišljanje in ustvarjalnost. Pri izdelavi lutk se otroci razvijajo na področju fine motorike, skupinskega dela, sprejemanja drugih in sodelovanja z njimi, spoznavajo materiale, postopke obdelave in delovni proces. Pomembno je, da vzpodbujamo samostojnost in sprejemamo še tako nenavadne otroške izdelke. Zavedamo se, da je bolj kot sam izdelek pomemben proces ustvarjanja. Neuspehom pri izdelavi se izognemo z načrtovanjem dejavnosti, ki so primerne otrokovi starosti in sposobnostim. igro Ustvariti moramo vzpodbudno vzdušje pri igri z lutkami. Po potrebi pomagamo otrokom, ki so izgubili linijo zgodbe. Vzpodbujamo otroke, ki se sicer ne vključijo v igro in s svojo vključitvijo igro popestrimo. V igro so vključeni raznovrstni načini funkcioniranja človekove zavesti: spomin, predstave, sanje, spoznavno-domišljijsko mišljenje. Otrok se identificira z različnimi karakterji. Pri igri gradi socialne vezi in se nauči sprejemati druge. Igra vpliva tudi na razvoj pozitivnih potez osebnosti ter pozitivnega samospoštovanja, ker otrok sprejema samega sebe kot ustvarjalca, doživlja veselje nad lastno in tujo ustvarjalnostjo. Dramatizacija pomaga otrokom ločiti med resničnostjo in fantazijo ter nenazadnje vzpodbuja jezikovni razvoj skozi verbalno izražanje. pogovor po končani igri V mirnem in tihem razpoloženju postavljamo otrokom vprašanja odprtega tipa, kjer morajo otroci odgovarjati opisno, uporabljamo imena lutk, poudarjamo pozitivne dele igre, izogibamo se besedam, ki so direktne sodbe, ne delamo primerjav in vse otroke pohvalimo. ponovitev igre Po končanem pogovoru otrokom omogočimo ponovitev igre in jih pri tem vzpodbujamo z novimi variacijami. Igro lahko zaigrajo tudi brez lutk z ustvarjalno dramatizacijo. Na koncu lutke odložimo v lutkovni kotiček, kjer lahko otroci kadarkoli improvizirajo z njimi (prav tam). 24

31 2.4.3 Pripovedovanje z lutko Lutke ponujajo ogromno možnosti za kreativno interpretacijo pri pripovedovanju zgodb, recitiranju pesmic, petju ipd. Če zgodbo pripoveduje junak v prvi osebi, jo doživimo čisto drugače, kot če bi jo vzgojiteljica prebrala iz knjige. Prav tako lahko zgodbo doživimo z več zornih kotov. Otroci se v lutkovne junake vživijo, z njimi komunicirajo in like globlje doživijo (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006) Pogovarjanje skozi lutko Ta metoda temelji na socialnem in emocionalnem razvoju otroka. Otrokom je potrebno ponuditi pravi medij, da lažje izrazijo svoja čustva in doživetja. Včasih je otroku težko ubesediti notranje misli in čustva v komunikaciji z odraslim. Lutka pa mu predstavlja ščit. Pri pogovarjanju skozi lutko je bolj sproščen in se ne počuti izpostavljenega, ne počuti se odgovornega za besede in dejanja, ki jih naredi lutka. Ko lutko animira vzgojitelj, otrok vso svojo pozornost usmeri v lutko. Tako so podrte vse ovire v medsebojni komunikaciji (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006). V skupini je dobrodošla lutka ljubljenka skupine. Z otroki je vedno in povsod, zato ji otroci zaupajo. Tako lahko otrok, ki ima različne emocionalne težave, tej lutki lažje pove, kaj ga teži. Le-ta je poslušalka, nežna z otrokom in ne obtožuje in ne graja. Včasih si otroci prinesejo od doma svojo ljubkovalno igračo. Ta je lahko vzgojitelju v pomoč pri vzpostavljanju stika. Vzgojiteljeva lutka vzpostavi stik z otrokovo igračo (prav tam) Učenje in poučevanje z lutko Za doseganje kurikularnih ciljev nam je lutka v pomoč pri motivaciji za delo. Vzgojitelj lahko z lutko posreduje informacije, kar je za otroke zanimivo in vznemirljivo (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006). 25

32 2.4.6 Izdelava lutke Izdelava lutke nudi možnost za projekcijo čustev, želja in misli, zato mora imeti otrok pri tem dovolj svobode, da jo lahko oblikuje po svoje. Ni pomembno, kako lutka izgleda, pomembno je, da otrok verjame, da njegova lutka željeno predstavlja. Mi mu moramo verjeti in sprejeti njegovo kreacijo. Vzgojitelj naj otroke spodbuja z vprašanji in tako vzpodbuja otrokovo domišljijo. Ob izdelavi lutke otrok razvija fino motoriko, koordinacijo roka oko, spoznava različne materiale, širi znanje o pojmih itd. Lutko, ki jo je sam izdelal, bo cenil bolj, kot katerokoli drugo. Z njo bo vzpostavil intimen in pristen odnos (Rentro in Hunt, 1982; povz. po Borota, 2006). 2.5 Uporaba lutk za dosego kurikularnih ciljev»lutka združuje skoraj vse discipline, pomembne za otrokov razvoj, kot so zaznava, razumevanje, gibanje, govor, sodelovanje z okoljem. Otrokovo izražanje z lutko je njegov način sporočanja osebnega mnenja o okolju, ki ga obdaja. Z lutko odkriva parabolične igre in bogastvo metaforičnega mišljenja in izražanja. Lutka vzbuja otrokovo domišljijo in ustvarjalnost, dva najpomembnejša elementa za nadaljnji razvoj.«(majaron, b. d. a). Torej lutko uporabljamo, ker vemo, da se otroci učijo, ko: uživajo; se zabavajo; imajo občutek, da zmorejo; pojejo; so čustveno vpleteni; se lahko prosto izražajo, jih ni strah narediti napak; so vključeni v dinamične majhne skupine ali pare; lahko uporabljajo svoje celo telo; se jim dopusti njihov lastni način učenja; je priznana njihova individualnost. 26

33 Vzgojitelji uporabljajo lutke pri svojem delu predvsem zaradi tega, ker so le-te vznemirljive. Otroci jih imajo radi, ker z njimi postane igralnica magični prostor, poln zabave in domišljije. Vendar je zmožnost lutk, da očara otroke, globlja od navdušenja. Lutke lahko postanejo močan zaveznik vzgojiteljev, ker zaradi njih otroci uživajo v učenju (Crepeau in Richards, 2003). Lutke lahko uporabljamo z raznolikimi tehnikami (prav tam): uporaba lutke za spodbujanje sposobnosti izmeničnega nastopanja in poslušanja; uporaba lutke pri prehodih med aktivnostmi; uporaba lutke za nagrajevanje otrok za pozitivno vedenje; uporaba lutke pri dajanju navodil; uporaba lutke za ponavljanje pravil in primernega vedenja; lutka za otroka, ki mu bo pomagala spodbuditi ustvarjalnost (uvajanje lutke pri otroku tako, da vzpodbudimo njegovo kreativnost in ga odvrnemo od neustrezne uporabe lutke). Pri izdelovanju lutke kažemo svojo ustvarjalnost. Najprej jo moramo narisati, izrezati dele telesa in jo nato sestaviti ali sešiti. Lahko jo navežemo na nitke ali nataknemo na palico. Ko je lutka končana, pa se z njo igramo, jo animiramo in tako odkrivamo nove pravljične svetove. Lahko obnavljamo pravljico, se naučimo pesmico, ali si sami izmislimo svojo zgodbo. Z njo poskušamo lepo govoriti. Lutka je tako lahko sredstvo za dosego novih ciljev, za spoznavanje in utrjevanje tudi drugih področij poleg umetnostnega. Raziskava o uporabi lutk kot sredstva za doseganje ciljev pri pouku je pokazala, da učiteljice in vzgojiteljice menijo, da so lutke učinkovit učni pripomoček za doseganje kurikularnih ciljev. Hkrati pa vplivamo tudi na otrokov čustveni in socialni razvoj. Cilji pri dejavnostih so doseženi hitro in prijetno. Ista raziskava pa je tudi pokazala, da se ta medij redko uporablja. Razlogi za to so pomanjkanje časa in znanja ter prenatrpan urnik. Tiste 27

34 učiteljice in vzgojiteljice, ki lutke uporabljajo, pa te povezujejo z različnimi predmetnimi področji (Korošec, 2007). Lutka pri otrocih deluje kot motivacijsko sredstvo ali/in je njihov zaupnik. V njih prebuja domišljijo in ustvarjalnost, ki sta pomembni popotnici v svet izobraževanja in otrokovega razvoja. Opazimo lahko, da si otroci izbirajo vloge/karakterje glede na svoje značajske lastnosti, npr. mirni, zadržani, težje prilagodljivi otroci si v začetku izberejo vlogo zajčka, srnice, laboda..., samozavestni, odprti se hitro vidijo v vlogi volka, medveda ali česa podobnega. Čez čas se otroci prilagodijo, pridobijo samozaupanje in boljšo samopodobo. Takrat pa že izberejo "močnejšo" vlogo (Mikuš, 2001). Zastavljene cilje je z lutkami in igro lažje doseči. Nekaj primerov (Korošec, 2001): v besedi prepoznavajo zloge, začetni/končni glas in jih ponavljajo S pantomimo ponazarjajo besede in zvoke, ki jih slišijo, lutka na rokah vzgojitelja išče začetni in končni glas, besede zloguje... (otrok ima rad, če se lutka zmoti, on pa jo popravi). pridobivajo zaupanje do novega okolja in razvijajo pripravljenost za pogovarjanje z otroki in vzgojiteljem Z lutko (ljubljencem skupine) vzgojitelj vzpostavlja vsakodnevno komunikacijo v razredu. Zjutraj jih pozdravi in je z njimi pri pomembnejših dnevnih opravilih (pri malici, pospravljanju, zdravniku). Komunikacija je preko posrednika, tj. lutke, manj stresna. spoznavajo temeljna načela dialoškega sporazumevanja in jih upoštevajo (spoštljive ogovore oseb, tikanje in vikanje, pozdravljanje...). Vzgojitelj pripravi motivacijske prizore z lutko, v katerih otrok spozna omenjene cilje. S prizori nadaljujejo otroci (lutke so lahko preproste na dlani, prstne, na stopalih...). 28

35 v igri vlog vadijo pogovarjanje z različnimi sogovorci, pri tem upoštevajo temeljna načela dialoškega sporazumevanja V parih ali skupini pripravijo kratke prizore, v katerih prikažejo (razumevanje in) upoštevanje teh načel. Prizore lahko odigrajo z lutko ali igralcem. Vzgojitelj igro le usmerja. Lutka (ljubljenec) lahko v teh situacijah vse dela v nasprotju s pravili, kar je otrokom zelo zabavno. spontano govorno nastopijo pred skupino, predstavijo, opišejo in označijo sebe, povejo, kaj delajo čez dan... Včasih je to težko, ker je strah pred skupino prevelik, da bi otrok sproščeno nastopal. Pri premagovanju strahu lahko pomaga telesna lutka, ki si jo otrok obesi okoli vratu in jo animira pred seboj (otrokov obraz je pri tem skrit, zato se počuti bolj varno). razvijajo zmožnost poslušanja umetnostnega besedila, spremljanje lutkovne in gledališke predstave ter filma. Razvijajo sposobnost za identifikacijo z eno izmed književnih oseb. Razvijajo sposobnosti doživljanja in razumevanja besedilne stvarnosti V gledališki in lutkovni igri se otrok s pomočjo simbolnih sredstev lažje identificira s književno osebo kot samo z branjem ali pripovedovanjem. razumljivo recitirajo pesem, ki so se jo naučili na pamet. Zaznavajo in doživljajo zvočnost pesmi in glavne motive v njej. Ustrezno reagirajo na čustvene sestavine besedila (vesela, žalostna). Razumejo sporočilnost oz. temo Otrok, ki se pesem mehanično nauči, zato da jo čim bolj točno pove, ne doživi zvočnosti pesmi, ne zazna in ne doživi (začuti) glavnih motivov, zato se v pesem ne more vživeti. Če vendarle želimo, da otrok pesem recitira in jo ob tem tudi doživlja, mu pomagamo z lutko. bogatijo si besedni zaklad ob kreativni igri z lutko in gledališki igri. sporočilo izrazijo z nebesednimi znamenji in iz njih razberejo (prepoznajo) sporočilo, nato ga izrazijo z besedami 29

36 Z različnimi gledališkimi igrami in vajami spoznavajo neverbalne izrazne možnosti (mimiko, pantomimo, glasbo, masko, lutko, dotik, neverbalni del govora). Z mimiko obraza prikažejo npr. razpoloženje, vonj, okus, z gibi razlagajo pomen besed in celo zgodbe (prikazujejo zgodbe in besede z gibi, brez besed). Likovno ustvarjanje pogosto izkoristimo za nastajanje raznih lutk, največkrat ploskih z izrezovanjem figur, ki jih prilepimo na držalo. Ne smemo pozabiti, da se ta lutka včasih tudi obrne, torej jo moramo izdelati z obeh strani. Pri tem učenec osvoji med drugim pojme profil, značaj (karakter), levo, desno, spredaj, zadaj, pomen in lastnosti barv, spozna pa tudi semiotiko za karakterizacijo obraza: dve piki za oči, črta za usta (Majaron, b. d. b). 3 IGRA IN NJEN POMEN ZA OTROKOV RAZVOJ Otrokova osnovna aktivnost je igra, ki je prevladujoča dejavnost predšolskega obdobja. Otrok v svoji igri sprošča svoje fantazije. Motivi igre so povezani z osebnimi interesi, željami in čustvi otroka. V igri se odražajo pomembni dogodki iz otrokovega življenja, zato ima le-ta veliko vzgojno vrednost. Igra je v otroštvu najboljši način učenja in je temelj, na katerem se gradijo višje oblike učenja in razvija mišljenje. Igra pospešuje celoten otrokov razvoj in v njej se prepletajo različna področja otrokovega razvoja. Otrok se s pomočjo iger uči, socializira, individualizira, vzgaja, pridobiva izkušnje, izobražuje. Igra zahteva aktivno udeležbo, je za otroka prijetna dejavnost, njim v veselje, prostovoljna in notranje motivirana. V igri se učijo prilagajanja, dobijo občutek pripadnosti skupini in občutek varnosti. Igra je, ki sama sebe krepi in nagrajuje. Ni usmerjena le na igrače, ampak tudi na druge žive in nežive predmete v otrokovem okolju, ter predmete, ki si jih otrok lahko le predstavlja, in predmete, ki si jih ne more konkretno predstavljati. V igri otrok oblikuje drugačno, namišljeno stvarnost, čeprav se hkrati ves čas zaveda, da ne gre zares stvarnost prilagodi svojim 30

37 trenutnim ciljem in potrebam. Otrok se od pričetka življenja sam od sebe loteva dejavnosti, ki postaja postopoma čedalje bolj sistematična in ustvarjalna, torej vse bolj podobna delu. To je otroška igra (Merčnik, 2008). Otroci z igro pridobivajo izkušnje, igrajo se na osnovi izkušenj, ki jih pridobijo z zgledom. Radi opazujejo, kaj počnejo odrasli in jih posnemajo (gradbišče, odvoz smeti, sneg ). Vsakodnevne izkušnje pridobivajo tudi v naravi. Vse te izkušnje potem uporabijo pri svoji igri. V Kurikulu za vrtce je zapisano, da je igra tista dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela predšolske vzgoje. Če igro opredelimo dovolj široko, predstavlja način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju. V igri se v otrokovih dejavnostih prepletajo in povežejo različna področja kurikula (Batistič Zorec, 2002). Otroška igra je univerzalna dejavnost, ki se spreminja glede na otrokovo starost, vsebino, čas in okolje. Igra je dialog med domišljijo in resničnostjo, preteklostjo in prihodnostjo, konkretnostjo in abstraktnostjo, varnostjo in tveganjem. Od drugih dejavnosti se razlikujejo po nekaterih značilnostih (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008): igra je notranje motivirana, v njej se otroci bolj ukvarjajo z dejavnostjo samo kot s cilji. Njihovo vedenje je spontano; otroci sami definirajo pravila in jih tudi spreminjajo; otroci v igri razvijajo in uporabljajo že uveljavljene koncepte prijateljstva in se učijo dogovarjanja, pogajanja in argumentiranja; otroci v igri pogosto pretiravajo z vrsto in intenzivnostjo čustev; ko se otroci igrajo, uživajo v svojih čustvih, idejah in socialnih odnosih in igro neradi prekinjajo; otroci se igrajo z znanimi predmeti, neznane predmete raziskujejo, pretvarjajo in jih dopolnjujejo s svojimi predstavami; igralne dejavnosti so pogosto domišljijske in igra lahko poteka le na simbolni ravni, kot igra pretvarjanja, igra vlog; 31

38 otroci v igri uporabljajo govor za neposredno in socialno komuniciranje. Govor uporabljajo v različnih govornih položajih (za pripovedovanje, razlaganje, pogajanje, izražanje čustev itd.; ko se otroci igrajo, poskušajo pokazati, česa so se naučili; igra otrokom pomaga povezati različne zmožnosti, znanja in spretnosti, ki so se jih naučili in jih razvili na različnih področjih. 3.1 Vrste otroške igre Klasifikacija otroške igre se med strokovnjaki razlikuje. Večina pa deli igro v tri večje skupine (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008): funkcijska igra je značilna za otrokov zgodnji razvoj. Povezana je z zaznavno-gibalno stopnjo v razvoju mišljenja. Malček preizkuša nove gibalne, čutne in zaznavne funkcije. Manipulira s predmeti in jih raziskuje. Je prevladujoča vrsta igre v prvem letu otrokovega življenja. Kasneje upade, se pa nadaljuje v višjih oblikah skozi celo predšolsko obdobje. Otrok ponavlja in posnema glasove ter tako postavlja osnovo za jezikovno artikulacijo. Vključuje tudi tekanje, skakanje, nalaganje in podiranje, rokovanje s predmeti ali materiali (pesek, plastelin, testo), otipavanje, prijemanje, metanje, vzpenjanje ; simbolna igra je domišljijska igra»kot da«. Otrok se vživlja v razne vloge resničnega ali domišljijskega sveta, pri tem pa si predstavlja določeno igralno okolje, pretvarja predmete (npr. kamenček je milo), animira igrače, uporablja govorne izjave. Otrok je ponavadi visoko motiviran. Do izraza pridejo razni vplivi okolja, vzgoje, otrokova izkustva. Otrokove želje, ki se v resničnosti ne izpolnijo, se v igri uresničijo; igre s pravili so značilne za otroke od drugega ali tretjega leta dalje. Otroci glede na prostor in čas pravila sami prilagajajo in oblikujejo. Po vsebini so to lahko gibalne ali miselne igre. Otroci v igrah s pravili vstopajo v celovite socialne situacije, v katerih se učijo razumeti pogled drugih soigralcev in upoštevati pravila igre, razmišljajo o svoji strategiji, učijo se, kaj pomeni zmagati in kaj izgubiti. 32

39 3.2 Igra in otrokov razvoj Igra je osnovna dejavnost, hkrati pa tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija. Po eni strani je izbira in način otrokovega igranja odvisna od njegove trenutne razvojne stopnje (gibalnih in kognitivnih sposobnosti, emocionalne in socialne zrelosti), po drugi strani pa igra vpliva na to, da otrok v razvoju napreduje (Batistič Zorec, 2002). Kakor pri delovnih nalogah, tako se otrok tudi pri igri srečuje z raznimi težavami in ovirami ter jih na nekoliko svojstven način premaguje. Večkrat se znajde v novih situacijah, zato mora iskati nove poti. V takih primerih pride do izraza otrokova inteligentnost. Kakorkoli analiziramo otrokovo dejavnost v igri, pridemo do zaključka, da ima velik pomen za razvoj vseh otrokovih sposobnosti, vključno tudi inteligentnosti. Hkrati otrok v igri sprošča in razvija svoja čustva s tem, ko doživlja vedno nek odnos do raznih dejavnosti, do določenih vsebin ter do članov igralne skupine (Merčnik, 2008). Otrok v igri spoznava, da mu je soigralec potreben za izvedbo določenih iger in se skupno z njim veseli itd. Zato lahko sklepamo, da je igra pomembno sredstvo za razvoj otrokovih moralnih vrlin, ki vplivajo na moralno vrednotenje. Otrok se v igri vadi obvladovanja samega sebe ter hkrati upoštevati druge člane skupine in se včasih tudi v korist kolektiva podredi. S tem se otrok usposablja za socialno življenje, brez katerega si ne moremo zamisliti sodobne družbe (prav tam). 3.3 Učenje z igro V zadnjih desetletjih je v kurikulih, ki se deklarirajo kot manj strukturirani oz. bolj odprti, prevladalo mnenje, da se otrok najbolje uči skozi igro in druge dejavnosti, za katere je motiviran. K temu so pripomogle tudi 33

40 psihološke raziskave, ki igro povezujejo z razvojem predšolskega otroka na miselnem, jezikovnem in socialnem področju (Batistič Zorec, 2002). Otroci, ki imajo možnost uresničevati svoje pobude, bodo zagotovo trčili ob ovire. Ko otroke spodbujamo, naj rešujejo probleme, s katerimi se soočajo pri igri, jim s tem omogočamo, da premišljeno in ustvarjalno obravnavajo nepričakovane situacije. Tako spoznajo, da so sposobni sami reševati vsakdanje probleme. Pri soočanju otroka s problemom, otrok potrebuje čas, da se odloči, kaj bo naredil. Odrasli naj da spodbudo tako, da potrpežljivo počaka. Če bi ponudil učinkovito rešitev odraslih, bi s tem resda prihranil čas, a bi otroku odvzel pomembno priložnost za učenje in zadovoljstvo ob razvijanju in uresničevanju svojih rešitev. Včasih pa otroci potrebujejo več kot le spodbudno prisotnost in potrpežljivost odraslega. Takrat otrok naleti na težavo, pri kateri se nekatere njegove rešitve niso obnesle. Takrat naj odrasli ponudi dovolj pomoči, da lahko otroci izpeljejo svoje namene (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004). Za kakovostno igro v vrtcu je pomembno: čas, prostor, kakovostna sredstva; raznolik kurikul, ki daje možnosti za pridobivanje različnih igralnih izkušenj; primerna kombinacija dejavnosti na gibalnem, miselnem in socialnem področju; nekatere dejavnosti naj izbere otrok sam, nekatere ponudi vzgojitelj; podpora za spoznavanje drugih sovrstnikov; možnost za razvoj zaupanja in samospoštovanje; možnost za razvoj odgovornosti za učenje in vedenje (izbire, odločitve, načrtovanje, prošnje za pomoč, pomoč drugemu); spoštovanje s strani drugih (ga poslušajo in vzamejo zares); visoko usposobljene vzgojiteljice (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006). V preteklosti je prevladovalo mnenje, da sta igra in učenje dve nasprotujoči si zadevi. Danes vemo, da je igra pravzaprav učenje, je 34

41 osnova ustvarjalnosti, izhodišče prijetnih doživetij, sproščenosti in ena najučinkovitejših metod učenja. Odnos med igro in delom je v informacijski družbi vedno bolj zapleten in se prepleta tudi pri odraslih. V prvih štirih letih življenja se razvije kar 50 % sposobnosti, ki jih posameznik potrebuje za učenje (povzeto po Dryden, 2001). Zato so ustrezni pristopi k učenju v predšolskem obdobju, če že ne odločilni, vsaj nadvse pomembni. Večina razvojnih psihologov meni, da so otroci motivirana bitja, saj si prizadevajo, da bi svet razumeli in nanj vplivali. V vrtcih se zelo redko srečujemo z otroki, pri katerih bi ne bilo opaziti pripravljenosti za učenje. Nasprotno, otroci ponavadi s svojo vedoželjnostjo odrasle silijo k temu, da jim pomagajo pri pridobivanju znanj in informacij. Glede na povedano je pomembno predvsem to, v kolikšni meri v procesu izobraževanja uspemo ohraniti naravno motivacijo otrok za učenje (»Predšolsko obdobje kot temelj vseživljenjskega izobraževanja«, b. d.). Naloga odraslih, ki delamo s predšolskim otrokom, je, da krepimo otrokovo motivacijo za učenje. Odprte možnosti za igro ter ustrezno izbrane in ponujene dejavnosti, ki so sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcu, lahko dolgoročno bistveno vplivajo na razvoj pozitivnega odnosa do učenja. Na eni strani prispevajo k boljši kakovosti življenja v predšolskem obdobju, na drugi otroka usposabljajo za vseživljenjskega učenca (Domicelj, 2001; povz.»predšolsko obdobje kot temelj vseživljenjskega izobraževanja«, b. d.). 3.4 Vloga vzgojitelja v igri Igra je zabavna in otroci se v njej močno angažirajo. Vendar lahko postane po določenem času ponavljajoča. Otroci se vključujejo v ene in iste dejavnosti, prevzemajo ene in iste vloge ter enake oblike vedenja. Vzgojitelj lahko igro spodbudi, usmerja in vodi k razvojno višjim in zahtevnejšim ravnem. Pri tem moramo paziti, da ne silimo k idejam. Mlajšim otrokom omogočajo pridobivanje izkušenj, ki jih potem prenesejo v 35

42 igro. Mentalno zrelejši partner lahko dvigne raven igre nad raven, ki jo je sposoben doseči otrok sam. Tisti, ki so zastopali stališče, da je treba otroško igro nenehno spodbujati in usmerjati, so šli predaleč ter so sami vnaprej določevali do posameznih nadrobnosti otrokovo dejavnost v igri. V resnici je seveda tako, da igra, če jo nenehno določajo in usmerjajo odrasli, deluje na otroka negativno. To zavira njegovo ustvarjalno domišljijo, lastno iniciativnost ter samostojnost. Taka igra ne sprošča otrokove osebnosti in njenih sil, ne daje mu poleta in zadovoljstva ter zato nima blagodejnega učinka. Kljub temu pa ni pravilno drugo stališče: naj bo otrok v igri popolnoma prepuščen samemu sebi, odrasli naj se ne vmešavajo v otroško igro. Dogaja se, zlasti pri manjših otrocih, da imajo veliko željo po igri, vendar si ne znajo pomagati, niti pri iskanju sredstev niti pri uporabi teh sredstev. V takih primerih je pomoč odraslih koristna. Torej ni prav, če gremo odrasli v pomoči predaleč, kajti v takih primerih otroci izgubijo iniciativnost, izvirnost in samostojnost. Tiste zamisli, ki so jih otroci sami zmožni uresničiti, je prav, da jih odrasli prepuste njim, naj se le potrudijo, kolikor morejo. Če pa je igra otrok izključno enostranska, je prav, če odrasli skušajo s primerno spodbudo ali drugim igralnim sredstvom zbuditi otrokom zamisel in veselje za druge oblike iger. S tem omogočimo otroku vsestranski razvoj (Debelak, b. d.). Konkretni načini vključevanja vzgojitelja v igro otrok, ki jih predlaga Smilansky, so: vzgojiteljica se aktivno vključi v igro tako, da prevzame določeno vlogo, pri čemer otrokom demonstrira, kako jo lahko igrajo; vzgojiteljica spremlja igro in daje otrokom določene sugestije ter s tem pomaga oblikovati njihove vloge; vzgojiteljica pomaga otrokom odigrati znano zgodbo ali pravljico; vzgojiteljica otroke uči različne spretnosti, povezane z dejavnostmi pretvarjanja; npr. jih uči igranja s prstnimi lutkami (Batistič Zorec, 2002). 36

43 4 USTVARJALNOST OTROK 4.1 Pojem ustvarjalnosti Ustvarjalnost je splošna človekova lastnost, ki ni vezana le na eno področje. Človek je lahko ustvarjalen na različnih področjih. Za ustvarjalnost so potrebne posebne sposobnosti in osebnostne lastnosti: inteligentnost, divergentno mišljenje, radovednost idr. Pri ustvarjalnem mišljenju gre za to, da se izrazimo izvirno in domiselno. Ustvarjanje pomeni nastajanje nečesa novega, zgodbe, umetnine, znanstvenega odkritja itd. Svojo domišljijo in domiselnost uporabimo, da proizvedemo izviren izdelek. Ustvarjalnost uporabljamo, ko smo se sposobni lotevati običajnih ali vsakodnevnih stvari na nenavaden ali domiseln način. Ko smo ustvarjalni: združujemo stvari, ki jih že vemo, vendar na izviren način; nekaj starega uzremo v povsem novi luči; pri reševanju težave uberemo nenavadno pot; predlagamo drugačen način ukrepanja; uberemo stransko pot in uporabimo vzporedno mišljenje (Cowley, 2008). 4.2 Pomen ustvarjalnosti»vsi ljudje imamo ustvarjalne potenciale. Umetnost omogoča okolje in praktično delo, kjer sta učečemu omogočena razvoj in dejavno vključevanje v kreativni izkušnji in procesih. Raziskave so pokazale, da spoznavanje učencev z umetniškimi procesi, ki vključujejo elemente njihove lastne kulture v izobraževanju, krepi pri posamezniku občutek za ustvarjalnost in iniciativnost, bogati njegovo domišljijo, čustveno inteligentnost in njegov moralni kompas, spodbuja razvoj kritičnega 37

44 mišljenja, občutek avtonomnosti. Vzgoja z umetnostjo in v umetnosti (education in and through the arts) spodbuja tudi posameznikov kognitivni razvoj. Ker je cilj omogočiti vsem ljudem enake možnosti za kulturno in umetniško udejstvovanje, mora biti umetnostna vzgoja obvezni del izobraževalnega programa za vse«(pečjak idr., 2009). Danes je v izobraževanju večji poudarek na kognitivnih procesih, vse manj pa na emocionalnih. Poudarek na razvoju kognitivnih sposobnosti, ki gre na škodo čustvene sfere, je po mnenju strokovnjakov pomemben dejavnik zmanjševanja moralnega vedenja v moderni družbi. Zdravo moralno vedenje nujno vključuje tudi čustveno komponento. Umetnostna vzgoja lahko s spodbujanjem čustvenega razvoja pripomore k boljšemu ravnotežju med kognitivnim in čustvenim razvojem in s tem prispeva k podpori kulture miru. Družbe enaindvajsetega stoletja postavljajo vedno zahtevnejše pogoje dela, kot so kreativnost, fleksibilnost, prilagodljivost in inovativnost. Izobraževalni sistemi se morajo prilagoditi tem spremenjenim pogojem. Umetnostna vzgoja opremi otroke s temi sposobnostmi, jim omogoči, da se znajo izražati, kritično presojati svet okrog sebe ter se znajo aktivno vključiti v različnih situacijah (prav tam). 4.3 Razvoj ustvarjalnosti Otrok je po naravi ustvarjalec, ki rad ustvarja in želi biti ustvarjalen, zato mora biti vse usmerjeno k temu, da bi otrokove ustvarjalne sposobnosti prišle do izraza. Obstaja veliko načinov, kako lahko spodbudimo otroke, da razvijejo svojo ustvarjalnost, ne glede na področje: ostanite odprti do novih zamisli; na stare stvari poglejte na nov način; pozorno opazujte otroci naj problem najprej dobro opazujejo; uporabite vse čute če se otroci naučijo uporabljati tudi druge čute, ne le vid, bodo imeli širšo podlago za ustvarjalnost; 38

45 uporabite intuicijo omogočite delovanje občutkov in nagonov in ne logiki; otroci se naj igrajo igranje je odličen način, da osvobodimo svoj um in dobimo nova spoznanja in zamisli; uporabite možgansko nevihto ideje so lahko zelo ustvarjalne in izvirne; spodbujajte nekonvencionalno razmišljanje osvobodimo se vezi, ki nas omejujejo in stopimo onkraj tistega, kar je»normalno«; učite vzporedno mišljenje poskušamo ustvariti stranske povezave in se oddaljimo od prvotnega izhodišča; uredite prostor za ustvarjalnost to je prostor, kjer je veliko stvari, ki jih otroci lahko uporabljajo (Cowley, 2008). V oddelkih, ki razvijajo ustvarjalnost, mora biti nekaj pomembnih komponent: čas, prostor, sredstva in materiali, klima ter priložnosti. Otroci potrebujejo obilo časa in prostora za ustvarjalno vključevanje v raziskovanje. Imeti morajo možnost za delo z različnimi materiali, ki jim omogočajo nove in nove načine uporabe. Ko otroci začutijo, da so svobodni in da se jim ni potrebno bati»posledic«, ko so lahko tihi ali glasni, postanejo del ustvarjalne skupinske klime. Seveda pa otroci potrebujejo tudi vzgojiteljico, ki jim omogoča navdih za delo. Primer za medsebojno povezanost različnih konceptov je integriran kurikulum (Stokes Szanton, 2001). Torrance je raziskoval, kakšne metode in postopke so uporabljali učitelji nekaterih vrhunskih ustvarjalcev. Ustvarjalci so se najbolj spomnili naslednjih lastnosti svojih učiteljev (Glogovec idr., 1994): s svojo ustvarjalnostjo so ustvarjali občutek udobja in izjemnosti; učencem so dajali naloge, ki so razvijale njihove ustvarjalne spretnosti; uživali so ob ustvarjalnih dosežkih učencev; omogočili so izkušnje, ki so širile in bogatile predstavo o bodoči karieri; ustvarjalne dosežke učencev so ustrezno nagrajevali; 39

46 njihov stil poučevanja je spodbujal sodelovanje, postavljali so veliko vprašanj in sprejemali vse odgovore učencev. 4.4 Faze ustvarjalnega procesa Etape ustvarjalnosti lahko v pedagoškem smislu definiramo s pedagoškimi termini kot (Gerlič, Duh, 1998): fazo učenja, kjer prepoznavamo problem in zbiramo podatke za njegovo rešitev; fazo igre, kjer nastopi improvizacija, ob aktiviranju intuicije; fazo ustvarjanja, ki sledi odkritju rešitve,; fazo dela, to je realizacija, ki zaključi ustvarjalni akt; in fazo vrednotenja, kjer verificiramo dosežene rezultate. 4.5 Načela ustvarjalne vzgoje Glogovec, Lepičnik-Vodopivec in Vontal v priročniku Kako drugače? Projektno delo v vrtcu (1994) opredelijo naslednja načela ustvarjalne vzgoje: načelo upoštevanja spoznavnega razvoja otrok Spoznavni razvoj otroka poteka po zaporednih stopnjah ali fazah. Otrok ne smemo obremenjevati z vsebinami, ki jih na določeni razvojni stopnji niso sposobni razumeti. načelo aktivnega usvajanja vsebin Učenje, ki temelji na aktivnem odkrivanju znanja, je boljše kot učenje zaključenih znanj oz. učenje rešitev problema. načelo učenja na podlagi osebnih izkušenj in ne iz izkušenj drugih Otroci, ki prihajajo do določenih spoznanj na podlagi lastnih izkušenj, snov bolje razumejo, kot če jim jo posredujejo drugi. 40

47 načelo aktivnega ukvarjanja s predmeti ali ljudmi Predmete uporabljajmo kot učila, ne le kot ponazorila, učne pripomočke. Idealno bi bilo, če bi imel v rokah učilo vsak otrok in bi se z njim ukvarjal. načelo uporabljanja strukturiranih učil V umetnih situacijah uporabljamo učila, ki poudarjajo osnovno idejo, ostale lastnosti pa niso pomembne in bi otroka motile (za doseganje abstrakcije). načelo variacije ponazarjanja Otrokom je treba posredovati misel na več možnih načinov, npr. z ustno razlago, posnetki, igranjem vlog itd. Različni otroci se učijo na različne načine. načelo variabilnosti zaznavanja Različni prikazi so pomembni tudi zato, da otroci svoje abstrakcije preveč ne vežejo na konkretni material. načelo razgovora oziroma komunikacije med otroki Sodelovanje z vrstniki je pomembnejše od komunikacije z vzgojiteljem. Otroci, ki med seboj diskutirajo, se hitreje učijo, si snov bolje zapomnijo in so bolj motivirani za delo. načelo avtonomnega izvajanja in nadzora aktivnosti Otroku je treba dovoliti svobodno razvijanje lastne metode učenja in reševanja problemov. Sam naj presoja pravilnost svojih rešitev oziroma postopkov reševanja. Tako spodbujamo izvirnost in kritičnost otrok in povečamo motiviranost. 41

48 5 PROJEKTNO DELO 5.1 Projekt V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je projekt opredeljen kot načrt, ki»določa, kaj se misli narediti in kako naj se to uresniči«.»projekt je lahko vsaka naloga, ki ima določljiv začetek in konec, ki zahteva uporabo več virov za izvedbo posameznih, med seboj povezanih delnih nalog, da bi bil uresničen želeni cilj«(schroder, 1970; povz. po Glogovec idr., 1994). Vodja projekta je ponavadi vzgojitelj. Lahko je vodja projekta ravnatelj vrtca, če pripravimo projekt celotnega vrtca. Za vodenje projekta je nujno dobro poznavanje teorije projektnega dela (Glogovec idr., 1994). Vsako znanje je potrebno z eksperimentom preveriti in dokazati. Z eksperimentom dobimo verodostojne rezultate. Zato je nujno razvijanje mišljenja, ki se potrjuje z eksperimentiranjem. Otroke je potrebno naučiti, da lahko sami mislijo, ker je to sestavni del novega pogleda in novega načina življenja v sodobnem svetu (prav tam). Projektno delo je dinamično, kar se kaže v času izvedbe projekta. Projekt ima značilno krivuljo intenzitete, katere vrh dosežemo v vsaki etapi izvedbe projekta. Zgornja krivulja celotnega projekta se pojavi v izvedbeni etapi. Ker je delo v projektu lahko zelo intenzivno, potrebujemo po njem odmor, da emocionalno zapustimo projekt, se umirimo in nabiramo moči za novega. Prav v tem času pa pridemo do novih pobud otrok za naslednji projekt (prav tam). 42

49 5.2 Projektno delo Projektno delo je metodični postopek, način dela, s katerim se udeleženci učijo razmišljati in delati projektno ter pridobivajo spretnosti, ki so potrebne za tovrstno delo. Ne gre le za učenje postopkov in izvajanje projekta od zamisli in načrtovanja do produkta. Na koncu dela vedno sledi tudi evalvacija oziroma analiza in ocena celotne izvedbe projekta. Tako se izvajalci učijo in bogatijo svoje znanje in razvijajo različne sposobnosti (Novak, Žužej in Glogovec, 2009). Otrok se pri delu oz. sodelovanju v projektu uči. Pri projektu je otrok aktiven, se igra in z igro raziskuje. Tako se uči in spoznava nova dejstva skozi lastno izkušnjo. Vzgojitelj načrtuje konkretne cilje, ki jih želi doseči. V določanje ciljev vključi tudi otroke. Na ta način doseže, da so cilji tudi otrokom zanimivi in zanje ustrezni. Otroci pa so tako bolj motivirani za delo v projektu in si tudi sami želijo cilje doseči. Na koncu naj vedno sledi vrednotenje doseganja ciljev, ki naj ga opravijo vzgojitelj in otroci skupaj. Pogledajo, kaj vse so opravili, katere cilje so dosegli in katerih morda niso. Projektno delo v vrtcu je način vzgojnega dela, pri katerem otrok aktivno sodeluje v vseh etapah projekta. Tako nastane enkraten, neponovljiv in neprenosljiv proces, ki ga doživljajo otroci in vzgojitelji ter vsi ostali, ki se v projekt vključijo (Glogovec idr., 1994). Projektno delo ima v vzgojno-izobraževalnem procesu dvojno funkcijo. Je metodični postopek, s katerim se udeleženci učijo izvajati projekt. S tem se navajajo na načrtno in premišljeno ravnanje. Hkrati pa ta način dela omogoča, da z aktivnim udejstvovanjem v različnih dejavnostih udeleženci pridobivajo in usvajajo različna znanja, sposobnosti, vrednote in navade. Tako razvijajo svoje potenciale (Novak idr., 2009). 43

50 5.3 Etape projekta in projektnega dela Pri projektnem delu si sledijo etape v določenem zaporedju. Zgradba in potek etap pa se pri različnih avtorjih razlikujejo. V knjigi Kako drugače? Projektno delo v vrtcu (Glogovec idr., 1994) je opisanih pet etap: pobuda, skiciranje projekta, načrtovanje, izvajanje in sklepni del. V novejši Projektno delo kot učni model v vrtcih in osnovnih šolah (Novak, Žužej in Glogovec, 2009) pa je naštetih šest etap. Avtorice so po nekaj letih seznanjanja in dela s pedagoškimi delavci ugotovile, da je po zaključku projekta za udeležence pomembno tudi ovrednotenje poteka in dosežkov celotnega procesa. Zato so uvedle še šesto etapo. V nadaljevanju bomo opisali etape projektnega dela po tej razčlenitvi. ETAPE KOMPONENTE MISELNI POTEK 1 INICIATIVA Z OBLIKOVANJEM PROJEKTNE TEME IN KONČNEGA CILJA KAJ? ZAKAJ? 2 IZDELAVA IDEJNE SKICE Z OPERATIVNIMI CILJI IN NALOGAMI KAJ? 3 NAČRTOVANJE IZVEDBE KAKO? 4 IZVEDBA NAČRTA POTEK AKTIVNOSTI 5 PREDSTAVITEV DOSEŽKOV REZULTATI 6 EVALVACIJA SKLEPNI DEL Slika 1: Projektno delo kot učni model v vrtcih in osnovnih šolah (Novak idr., 2009). Projekt je sestavljen iz petih etap (prvih pet), projektno delo pa iz šestih. Na koncu sledi še etapa evalvacije. Za udeležence v projektu ni pomemben le končni izdelek, ampak tudi ugotovitve, ki jih obravnavajo v tej zadnji etapi. Tako ovrednotijo celoten postopek projekta (prav tam). 44

51 5.3.1 Pobuda (Iniciativa) Etapa je sestavljena iz več korakov: nastajanje pobude, oblikovanje ene ali več tem, izbor ene od predlaganih tem in določitev končnega cilja (Novak idr., 2009). Otrok je zelo zadovoljen ob lastnih pobudah, ki jih daje. Vzgojitelj otroku pomaga, da usmeri pobude na sprejemljive aktivnosti. Otroka usmeri k cilju, kar ga dodatno motivira. Otroci na predoperacionalni ravni razmišljanja neprestano eksperimentirajo in želijo odgovore na»zakaj«in»kako«. Najbolje je, da otroku vrnemo vprašanje in ga tako vodimo, da sam odkrije odgovor (Glogovec idr., 1994). Odprti moramo biti na pobude, ki jih dajejo otroci, starši in drugi. Pobuda je lahko misel, predmet, pojav, dogodek, ki dobi pedagoško vrednost, ko se o njej začnejo otroci in vzgojitelj pogovarjati in jo naravnati k cilju (prav tam). Nekaj tehnik za skupno oblikovanje pobude: zbiranje predmetov, povezanih s temo pobude; tekmovanje z dajanjem idej (iskanje novih predlogov in odgovorov na postavljen problem); simulirano sklicevanje (pripovedujemo o lastnih doživetjih); nevihta idej (zbiramo čim več asociacij, ki jih kasneje pregledamo in izberemo najprimernejše). Če je predlaganih več tem, izberemo najprimernejšo. Tako je določena vsebina, ki jo bodo udeleženci obdelali s projektno metodo. Tema mora biti življenjska, udeležencem že malo znana in zanimiva. Na koncu sledi še določitev končnega cilja (Novak idr., 2009). Pomembna je predelava pobude. Pobude utemeljimo, predstavimo, predvidimo končne rezultate in potrebne pripomočke, določimo trajanje, predvidimo možne sodelavce in zaporedje dejavnosti (Glogovec idr., 1994). 45

52 5.3.2 Oblikovanje idejne skice Ko smo pobudo predelali, jo vsebinsko razčlenimo. Določimo način dela. Otroci izražajo svoje interese, pričakovanja in želje. Določimo tudi nekaj osnovnih pravil, po katerih se bomo ravnali. Ponavadi so to pravila, ki jih v vrtcu upoštevamo vedno (Glogovec idr., 1994). Udeleženci projekta se aktivno vključujejo v projekt in skupaj z vodjo projekta razmišljajo in predlagajo ter se dogovarjajo o konkretnih dejavnostih, ki jih je potrebno opraviti med izvedbo projekta. Vodja projekta vodi udeležence s postavljanjem vprašanj, s spodbujanjem k razmišljanju ter usmerjanjem pozornosti na pomembne informacije (Novak idr., 2009). V idejni skici so zapisani delni cilji in naloge, s katerimi bomo dosegli končni cilj. Idejna skica lahko nastaja v obliki slikovne ali grafične preglednice in je podobna miselnemu vzorcu. Pomembno je, da je skica pregledna in da so naloge jasno oblikovane in uresničljive (prav tam) Načrtovanje izvedbe Osnovno vprašanje v tej etapi je, KAKO bomo postavljene delne cilje in naloge uresničevali. Pri načrtovanju planiramo potek dejavnosti, kaj in kako moramo storiti, da bomo določene cilje uresničili. Otroci naj se odločijo, pri kateri nalogi bo kdo sodeloval. Vsak pove, kaj si želi delati in se dogovorijo med seboj. Tako bodo otroci še bolj motivirani za delo. Ugotoviti moramo, katero delo lahko otroci opravijo sami in kje potrebujejo pomoč odraslih. Lahko za pomoč poprosimo tudi zunanje sodelavce (npr. starše). Prav tako moramo določiti kraj in čas izvajanja dejavnosti. Vse dogovorjene podrobnosti zapišemo na plakat, ki ga lahko tudi likovno opremimo. Obesimo ga na vidno mesto v igralnici, da si lahko otroci kadarkoli pogledajo in osvežijo načrt, ugotovijo, katere dejavnosti smo že opravili in katere še moramo. 46

53 Načrt mora vsebovati natančne odgovore na naslednja vprašanja: Kdo bo posamezne naloge izvajal? Kateri sodelavci bodo pri posameznih nalogah sodelovali? Kdaj bo posamezna naloga izvajana in trajanje izvajanja naloge? Kje bodo posamezne naloge izvajane? Kako bodo posamezne naloge izvajane (postopki, metode, tehnike)? S čim bodo dejavnosti izvajanje (pripomočki in sredstva)? (Novak idr., 2009) Izvedba načrta Pri izvajanju se vsak udeleženec projekta loti svoje naloge in skrbi, da bi jo opravil čim bolje. Vsak otrok je samoaktiven, v dejavnost vlaga napor in se trudi, da bi opravil nalogo. Otroci imajo pri tem možnost, da razvijajo specifične osebne lastnosti: jezikovne sposobnosti, razgledanost, dojemanje bistva, opazovanje, urjenje spomina, samostojnost itd. (Glogovec idr., 1994). V izvedbeni etapi so oblike vzgojno-izobraževalnega dela najbolj pestre. Otroci delajo v skupinicah, tandemu ali individualno. Oblike dela se prepletajo in menjavajo. Vzgojitelj usmerja in usklajuje delo otrok (prav tam) Predstavitev dosežkov Po končanih načrtovanih dejavnostih se projekt zaključi s prikazom dosežkov, ki so ponavadi konkretni rezultati, vidni in merljivi. Udeleženci jih predstavijo na različne načine, kot so kvizi, predstavitev rešenega problema, razstave in kulturne prireditve. Pomembno je, da predstavljeni dosežki potrdijo uresničitev cilja, ki smo ga postavili na začetku. Vsi udeleženci izvajalci projekta se predstavijo (Novak idr., 2009). 47

54 5.3.6 Evalvacija vrednotenje dosežkov in celotnega poteka izvedbe projekta Projektno delo se zaključi šele z ovrednotenjem rezultatov in celotnega poteka projekta. Priporočljivo je, da jih ovrednotijo vsi udeleženci projekta, njihov vodja, strokovni sodelavci, pa tudi starši, če so spremljali potek projekta (Novak idr., 2009). Vrednotenja projektnega dela ne smemo omejiti le na ocenjevanje dosežkov, končnih rezultatov, ampak se moramo osredotočiti tudi na potek izvedbe projekta in njegove učinke. Pomembno je tudi ocenjevanje udeležencev in samoocenjevanje lastnega dela. Ovrednoten naj bo tudi celovit razvoj vsakega posameznika. Med projektom so bili aktivirani vsi njegovi potenciali: fizični, intelektualni, čustveni in socialni (prav tam) Vmesni etapi Dopolnilni vmesni etapi sta etapa usmerjanja in etapa usklajevanja. Potrebni sta zaradi potrebe otrok po spodbujanju in pohvali. Otrokom dopuščamo, da delajo napake, in omogočamo ustvarjalni pristop, kjer iščejo različne možne rešitve. Odrasli pomagamo otroku, da samostojno razmišlja in mu postavljamo vprašanja, preko katerih pride sam do zaključka ciljev (Glogovec idr., 1994). 5.4 Tipi projektov Projekti se med seboj razlikujejo po svoji namenskosti. Poznamo štiri tipe (Novak idr., 2009): konstrukcijski tip je usmerjen k različnim ustvarjalnim dejavnostim. Težišče je na spodbujanju ustvarjalnosti udeležencev, kreativnosti, smisla za estetiko. Rezultat je ponavadi razstava ali prireditev; raziskovalni tip projekta postavi udeležence pred problem, ki ga morajo rešiti. Namen je ponavadi raziskati nov, neznan pojav, za 48

55 opazovanje in spremljanje pojava in odkrivanje vzrokov in načinov delovanja (Zakaj?); projekt usvajanja in vrednotenja vodi k spoznavanju in vrednotenju določenega pojava. Osnovni namen tega tipa projekta je kritična presoja vsebine, s katero se seznanijo; tip učenja je sestavljen iz aktivnosti, s katerimi otroci usvajajo spretnosti, veščine, sposobnosti in znanja (Naučimo se ). Težišče je na izkustvenem učenju. 5.5 Značilnosti projektnega dela v vrtcu Ključni cilj projektnega dela je optimalni, celostni razvoj otroka ter strokovni in osebnostni razvoj vzgojitelja. Projektni pristop je pristop, ki spoštuje otrokovo osebnost in osebnost vseh udeležencev, je ciljno naravnan in načrtovan. Potrebno je sodelovanje in aktivnost. Gre za izkustveno učenje, za katerega je značilna procesnost, integracija vsebin, konkretnost, življenjskost in odprtost ciljev (Glogovec idr., 1994). Pri vodenju in izvajanju projektnega dela ni težišče na poučevanju ali ocenjevanju ali na ocenjevanju posameznikov ter razvrščanje na manj in bolj uspešne, ampak na spodbujanju ustvarjalnega mišljenja, usmerjanju k domiselnosti in iznajdljivosti, razumevanju in kritični presoji informacij, na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju (Novak idr., 2009). 5.6 Vloga vzgojitelja pri projektnem delu Pred pristopom k projektu je pomembno pridobiti udeležence za sodelovanje. Potrebno jih je ustrezno motivirati in vzbuditi interes za projekt. Če temu ne posvetimo dovolj pozornosti, se lahko zgodi, da otrok ne pridobimo za sodelovanje. To velja zlasti v primerih, ko predlagatelji projektne teme niso otroci sami. Za mlajše otroke je značilno, da so še zelo radovedni. Zato vsaka novost hitro pritegne njihovo pozornost in 49

56 pripravljenost k sodelovanju. Vzgojitelj pa mora skrbeti, da ta radovednost med potekom projekta ne splahni, da jo vzdržuje ali celo stopnjuje. Motiviranost je potrebno vzdrževati do konca projekta (Novak idr., 2009). V etapi skiciranja projekta vzgojitelj usmerja otroke k aktivnemu sodelovanju z različnimi tehnikami (prav tam): spodbuja in usmerja z vprašanji pri iskanju rešitev in dajanju predlogov; sproži nevihto idej; razdeli otroke v več manjših skupin, da vsaka zase pripravi in predstavi svoje predloge; usmerja njihovo delo pri zbiranju informacij, na podlagi katerih lahko predlagajo konkretne rešitve. Poskrbeti moramo, da pri načrtovanju dejavnosti in pri sami izvedbi dejavnosti sodelujejo vsi udeleženci. Vzgojitelj pri izvedbi spremlja dogajanje in otrokom pomaga rešiti morebitne težave pri izvajanju načrtovanih aktivnosti. Pri tem pazimo, da ne oviramo ali kritiziramo otrokovih aktivnosti. Želimo, da otroci izvedejo dejavnosti čim bolj samostojno, zato odgovarjamo na vprašanja, usmerjamo razmišljanje otrok z raznimi podvprašanji, spodbujamo otroke, da izrazijo svoje misli in ideje. V primeru več idej za rešitev problema spodbujamo pogovor in soočanje različnih mnenj. Vzgojitelj, ki v projektu nastopa v vlogi pedagoškega vodje, mora obvladati tehnike in značilnosti medsebojne komunikacije na verbalni in neverbalni ravni. Spoštovanje udeležencev si bo pridobil le z znanjem in celotnim obnašanjem. Do vseh mora biti pravičen. Spoštuje naj individualne posebnosti med otroki in v vsakem udeležencu odkrije dobre lastnosti, na podlagi katerih ustvarja pogoje za čim boljše sodelovanje in odnose v skupini (Novak idr., 2009). 50

57 PRAKTIČNI DEL 6 NAMEN PROJEKTA Praktični del diplomskega dela opisuje izvedbo projekta Igrajmo se lutkovno gledališče priprava lutkovne predstave s ploskimi lutkami z otroki v vrtcu. Projekt smo izvedli v skupini enaintridesetih otrok, kar predstavlja skupino in pol. Gre za dislocirano enoto, ki so jo zaradi velikega števila otrok začasno razširili. V skupini so zaradi tega prisotne dve vzgojiteljici in ena pomočnica. Ob prihodu v skupino smo otrokom želeli popestriti dneve z nečim novim, nevsakdanjim. V skupini niso imeli lutkovnega kotička, vemo pa, da imajo otroci lutke radi in da lutke nanje pozitivno vplivajo na več področjih. Zato smo jim odigrali zgodbo Sama McBratneya A veš, koliko te imam rad? z ročnima lutkama v sklopu teme tedna»družina«. Otrokom je bila igrica zelo všeč in želeli so si nešteto ponovitev. Nato pa smo jim ponudili več vrst lutk za igro. Pripravili smo tudi lutkovni kotiček. Pobuda za projekt je prišla s strani otrok, ki so si lutkovnih dejavnosti zelo želeli. Za izvedbo projekta smo se odločili z namenom, da: otrokom ponudimo igro z lutkami; otroci spoznajo lutkovno gledališče; otrokom omogočimo sodelovanje v projektu od začetka do konca z idejami, mislimi, pobudami, željami, mnenji; otroci sami izdelajo lutke in sceno za predstavo; otroci razvijajo svojo ustvarjalnost; se otroci razvijajo na govornem področju; otroci med seboj sodelujejo in se dogovarjajo; se otroci vživijo v različne vloge; se otroci učijo skozi igro pri pripravi predstave in pri tem uživajo; pripravimo lutkovno predstavo z vsemi sestavinami pravega lutkovnega gledališča. 51

58 Raziskovalna vprašanja in hipoteze Želeli smo ugotoviti: ali je zanimanje za lutko pri predšolskih otrocih le kratkotrajno; ali predšolski otroci sledijo projektu, ki poteka dalj časa, ga spremljajo in aktivno sodelujejo tako praktično kot miselno z idejami in pobudami; ali so otroci pripravljeni prevzeti vlogo gledalca. Predvidevamo, da: imajo otroci lutke radi; se pri lutkovnih dejavnostih razvija sposobnost komuniciranja; otroci radi nastopajo v vlogi lutkarja; so otroci radi gledalci v lutkovnem gledališču; se otroci radi aktivno vključijo v projekt, ki jih zanima; predstavlja lutka otrokom izredno motivacijsko sredstvo; otrok pri nastopanju pridobi samozavest in osebno zadovoljstvo; se lutkovne dejavnosti lahko povežejo z vsemi področji kurikuluma. 7 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV PROJEKTA Projekt Igrajmo se lutkovno gledališče smo razčlenili na: izbiro zgodbe; izdelavo lutk in rekvizitov; izdelavo scene; izbiro glasbe in izdelavo glasbil in lutkovno predstavo kot zaključek projekta. Projekt smo izpeljali po postopku, ki ga poznamo iz literature (naveden v teoretičnem delu). Pri tem je bilo potrebno nekaj prilagajanja. Etapo načrtovanja smo razdelili na posamezne segmente. Tako smo se takoj po 52

59 načrtovanju in razdelitvi nalog za izdelavo lutk lotili dela. Otrokom je koncentracija in zbranost že popuščala. Komaj so čakali, da se lotijo dela, zato smo načrtovanje za izdelavo scene pustili za naslednji dan. Tako smo naslednji dan obnovili dogajanje prejšnjega dne, pogledali smo lutke, ki smo jih izdelali, nato pa se lotili načrtovanja izdelave scene. Razdelili smo naloge in se lotili dela. Prav tako smo načrtovali ostale dni dogajanja. Etapo načrtovanja smo tako razdrobili in načrtovali vsak dan posamezno za tisti dan. Ker so si otroci za predstavo izbrali zgodbo, ki je bila vezana na tisti čas (velikonočni prazniki), smo bili časovno omejeni, saj predstava s tako zgodbo ni primerna za drugo obdobje v letu. Tako smo dejavnosti zaradi nepričakovanih dogodkov v vrtcu prilagodili. Na dan izdelovanja scene so bili starejši otroci povabljeni na pohod za Zlati sonček. Sceno so zato izdelali le mlajši otroci (3 4-letniki). 8 CILJI PROJEKTA Globalni cilj: doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti. Cilji, ki smo jih želeli doseči z dejavnostmi: priprava lutkovne predstave s ploskimi lutkami na palici; spodbujanje in razvijanje verbalnega izražanja; premagovanje strahu pred nastopanjem; bogatenje besednega zaklada; spoznavanje starih ljudskih običajev; razvijanje likovnega izražanja; razvijanje fine motorike; utrjevanje socialnih vezi med otroki; doživljanje zadovoljstva nad lastno ustvarjalnostjo; vzpodbujanje individualnega dela; vzpodbujanje dela v skupini. 53

60 9 PROJEKT: IGRAJMO SE LUTKOVNO GLEDALIŠČE 9.1 Pobuda za izvedbo projekta Do projekta je prišlo dokaj spontano, na pobudo otrok, ko smo jim z ročnima lutkama odigrali zgodbo A veš, koliko te imam rad? (Sam McBratney). Ročni lutki, ki sta očarali otroke Kasneje smo pripravili lutkovni kotiček, kjer sta bili lutki otrokom na razpolago. Kotiček je bil zelo obiskan. Kmalu se je vnel prepir, kdo se bi igral v lutkovnem kotičku, zato je ena izmed deklic predlagala:»kaj pa če bi si vsi naredili lutke, da bi se lahko vsi igrali?«dogovorili smo se, da bomo pripravili pravo lutkovno predstavo in odločili, da izvedemo projekt Igrajmo se lutkovno gledališče. Ugotovili smo, da ne poznamo vseh vrst lutk, zato smo morali najprej spoznati različne vrste lutk. Igrali smo se z njimi, pogovarjali o njihovih značilnostih in njihovi izdelavi. 9.2 Oblikovanje idejne skice Razmišljali smo, kako bi pripravili lutkovno predstavo. Pogovarjali smo se: Kaj vse moramo pripraviti? Katero zgodbo bomo uprizorili? Kaj vse potrebujemo? 54