UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost DIPLOMSKO DELO Darja Hudin Maribor, 2014

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost DIPLOMSKO DELO Darja Hudin Maribor, 2014

2 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost DIPLOMSKO DELO Cézannov princip gradnje akvarela Cézanne's approach to creating watercolour Mentor: doc. dr. Janez Balažic Kandidatka: Darja Hudin Somentorica: red. prof. spec. Anica Krašna - Kocijan Maribor, 2014 II

3 III

4 ZAHVALA Študij se mi je nenehno prepletal s službenimi obveznostmi. Zato bi se rada zahvalila vsem, ki so mi v tem času študija stali ob strani in mi kakorkoli pomagali, predvsem pa bratu Igorju. Te podpore in razumevanja se bom vedno spominjala s hvaležnostjo v srcu. Iskrena zahvala gre mojemu mentorju doc. dr. Janezu Balažicu, ki me je vodil na moji strokovni poti, me usmerjal in delil z mano svoje znanje in izkušnje ter mi ob tem puščal dovolj svobode pri oblikovanju diplomskega dela. Velika zahvala gre somentorici red. prof. spec. Anki Krašna - Kocijan, ki me je usmerjala pri praktičnem delu diplomskega dela in mi obenem dopuščala dovolj umetniške svobode. Zahvalila bi se vsem profesoricam in profesorjem Oddelka za likovno umetnost, ki so z mano delili svoje znanje in izkušnje. IV

5 V

6 Lektorica: mag. Nataša Koražija, prof. slov. Prevajalka: Barbara Bizjak, diplomirana medjezikovna posrednica (UN) VI

7 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Darja Hudin, rojena , študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Likovna pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Cézannov princip gradnje akvarela pri mentorju doc. dr. Janezu Balažicu in somentorici red. prof. spec. Anki Krašna - Kocijan avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev. Maribor, 2014 VII

8 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in praktični del. Pri teoretičnem delu so ob posameznih primerih akvarelov prikazane odlike akvarela, kot so transparentnost, mehka harmonija vodnatih barv in lepota slikarske bistrine. Podan je umetnostnozgodovinski oris razvoja akvarela od starih Egipčanov prek srednjeveških iluminatorjev do uporabe akvarela v času odkrivanja Amerike in omembe protagonistov akvarela v 18., 19. in 20. stoletju, nato je omenjen izum poltonske reprodukcije v grafični industriji in njegov vpliv na razvoj akvarela. Podana je biografija Paula Cézanna in osvetljeni sta vloga ter kontekst Cézannove umetnosti. Prepoznani in opredeljeni so bistveni označevalci Cézannove gradnje akvarelov. Pri praktičnem delu diplomskega dela smo realizirali lastno interpretacijo podobnih motivov iz narave v akvarelu in pri tem upoštevali Cézannov princip gradnje akvarelov. Pri tem smo iskali lastno slikarsko pripoved in predstavili postopek lastnega dela. Ključne besede: slikarstvo, akvarel, Paul Cézanne, postimpresionizem. VIII

9 ABSTRACT AND KEYWORDS This diploma paper consists of the theoretical and the practical part. In the theoretical part, the features of watercolours are demonstrated on individual examples of this painting method: transparency, soft harmony of watery colours and the beauty of the painting s lucidity. An art-historical outline of the progress of watercolours is presented ranging from Ancient Egypt through illuminators in the Middle Ages to the use of watercolours in the time when the continent of America was discovered, followed by the mention of watercolour protagonists in the 18 th, 19 th and 20 th century and the invention of halftone reproduction in the printing industry and its influence on the development of watercolours. The theoretical part also covers Paul Cézanne's biography and highlights the role and context of his art. The essential markers of Cézanne's construction of watercolours are identified and defined. In the practical part of the paper I realize my own interpretation of similar motifs from nature in watercolour. In doing so I considered Cézanne's principle for constructing watercolours while seeking my own painter s narration. I also explain the process of my own work. Keywords: painting, watercolour, Paul Cézanne, Post-Impressionism. IX

10 Kazalo 1 UVOD Namen in cilji raziskave Metodologija Komparativna metoda dela Zgodovinska metoda dela Metoda analize in sinteze Metoda generalizacije in specializacije Praktična metoda dela... 2 I. TEORETIČNI DEL STANJE RAZISKAV SLIKARSKA TEHNIKA AKVAREL Glavne odlike slikarske tehnike akvarel Primerjava akvarela z oljno slikarsko tehniko UMETNOSTNOZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA AKVARELA Akvarel med srednjeveškimi iluminatorji Protagonisti akvarela Popularizacija akvarela Izum poltonske reprodukcije v grafični industriji in akvarel PAUL CÉZANNE Cézannova študijska leta Cézannova naslednja obdobja ustvarjanja VLOGA IN KONTEKST CÉZANNOVE UMETNOSTI Znanstvena odkritja o optiki in vpliv na umetnost Znanstvena in tehnološka odkritja ob koncu 19. stoletja Cézannovo zadnje obdobje ustvarjanja Cézannov vpliv na umetnost CÉZANNOVI AKVARELI II. PRAKTIČNI DEL PREDSTAVITEV POSTOPKA LASTNEGA DELA SKLEP KAZALO SLIK LITERATURA IN VIRI Internetni viri X

11 XI

12 1 UVOD Temo diplomskega dela sem izbrala brez dolgotrajnega razmišljanja, zanjo sem se odločila v trenutku. Spomnila sem se članka o Paulu Cézannu v publikaciji Likovne besede, ki je nekoč pritegnil mojo pozornost. Zdaj sem želela podrobneje spoznati ustvarjalni opus tega umetnika. Hkrati sem želela napredovati pri slikanju akvarelov. In dejstvo, da je Cézanne ustvaril skoraj 650 akvarelov, je samo še potrdilo mojo izbiro teme. Ob tem sem želela odkrivati še druge protagoniste akvarela in spoznati, kako se oni spoprijemajo s problemi, ki se pojavijo ob slikanju akvarelov. Pri svojem delu najdem navdih v naravi. Cézanne je v pismu Charlesu Camoinu omenil, da se je slikarstva začel učiti na obiskih v Louvru, kjer je gledal, kako se drugi spoprijemajo s težavami:»ko obideš vse, pohiti in pusti velike može same. Stopi ven in se v stiku z naravo prepusti nagonom in tistim notranjim umetniškim občutkom, ki jih imamo vsi.«1 Tako tudi jaz ob svojem praktičnem delu pohitim ven in pustim Cézanna samega ter se prepustim svojemu razpoloženju in notranjemu občutku. Vsakokrat, ko položim transparentno akvarelno barvo na belino akvarelnega papirja, ki spominja na biserovino, me zajame zadovoljstvo ob nastali mehki harmoniji vodnatih barv. Zato ni dvoma, da so me Cézannova dela očarala. 1.1 Namen in cilji raziskave Diplomsko delo z naslovom Cézannov princip gradnje akvarela smo razdelili na teoretični in praktični del. Pri teoretičnem delu je bil naš namen proučiti akvarele, ki so najboljši kazalnik Cézannovega polnega razvoja te tehnike. Hkrati smo želeli prepoznati in opredeliti bistvene označevalce Cézannove gradnje akvarelov. Posvetili smo se slikarski tehniki akvarel in prepoznali njene odlike, po katerih se razlikuje od drugih slikarskih tehnik. Med drugim je bil naš namen orisati tudi umetnostnozgodovinski razvoj akvarela skozi čas. Osvetlili smo še kontekst in vlogo Cézannove umetnosti s poudarkom na njegovih akvarelih. Pri praktičnem delu diplomskega dela je bil cilj ustvariti lastno interpretacijo podobnih motivov iz narave v akvarelu in pri tem upoštevati Cézannov princip gradnje akvarelov. Pri tem smo iskali lastno slikarsko pripoved. 1 Swinglehurst, E. (1995), Paul Cezanne: Življenje in delo, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, str

13 1.2 Metodologija Komparativna metoda dela Izbrano gradivo proučujemo na podlagi primerjanja dejstev, odnosov in procesov, da bi odkrivali podobnosti in razlike Zgodovinska metoda dela Izbrano gradivo iz bližnje in daljne preteklosti proučujemo na podlagi opisovanja in vzročnega razlaganja Metoda analize in sinteze Na eni strani gradivo proučujemo z razčlenjevanjem sestavljenih pojavov, sodb in zaključkov na njihove sestavne dele ter obravnavamo posamezne dele glede na druge dele oziroma na celoto (analiziramo). Na drugi strani proučujemo gradivo z združevanjem enostavnih miselnih sestavin (npr. pojmov, sodb) v sestavljene oziroma enkratne celote vzajemno povezanih delov (ustvarjamo sintezo) Metoda generalizacije in specializacije Pri tej metodi proučujemo gradivo na eni strani na ravni posploševanja, sklepanja od posameznega k splošnemu, dvigujemo pojme nižjega reda na višji nivo (generalizacija), po drugi strani pa proučujemo gradivo na podlagi oblikovanja specifičnih pojmov, sklepanja od občega k posamičnemu (specializacija) Praktična metoda dela Pri praktični metodi dela ustvarimo izvirne lastne akvarele podobnih motivov. Pri tem v samem procesu nastajanja akvarelov upoštevamo Cézannov princip gradnje akvarelov. Ob tem iščemo svojo lastno slikarsko pripoved. 2

14 I. TEORETIČNI DEL 2 STANJE RAZISKAV V pričujočem diplomskem delu smo se osredotočili na ustvarjalnost in dosežke francoskega slikarja Paula Cézanna, ki je živel in ustvarjal v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Zastavili smo si nalogo proučiti Cézannov princip gradnje akvarelov, zato smo najprej preverili stanje raziskav, ki so bile posvečene izključno Cézannovim akvarelom. Zanimivo je, da je bilo za časa njegovega življenja o njegovem delu napisanih malo člankov. Mario de Micheli piše o prvih povzdigujočih pisnih komentarjih o Cézannovem slikarstvu takole:»potem ko se je Emile Zola odvrnil od Cézanna in začel zavračati njegove ideje, so bili prvi povzdigujoči pisni komentarji o Cézannovem slikarstvu najdeni v besedilih mlajših umetnikov, neoimpresionistov in simbolistov. Šele po letu 1920 je bilo napisanih mnogo knjig o Cézannu, ki so sledile delu Lionella Venturija 2. To je katalog, ki opisuje 1634 njegovih del v kronološkem zaporedju.«3 Pri bogatem opusu 1634 likovnih del smo bili pozorni predvsem na študije in monografije, posvečene Cézannovim akvarelom. Med mnogimi študijami in monografijami, ki so izšle v času od 1892 do 1978, so bile le redke posvečene izključno Cézannovim akvarelom. Med 32 strokovnimi deli, ki jih omenja Mario de Micheli v svoji knjižici 4, le dve deli obravnavata Cézannove akvarele, in sicer delo Lionella Venturija: Paul Cézanne, aquarelles 5, in delo G. Schmidta: Aquarelles de P. Cézanne 6. 2 Venturi, L. (1936), Cezanne, son art, son oevre, Pariz. 3 de Micheli, M. (1968), Cezanne, the life and work of the artist illustrated with 80 colour plates, str (Prav tam, str. 30). 5 Venturi, L. (1943), London. 6 Schmidt, G. (1952), Basle. 3

15 Med 76 navedenimi monografijami in študijami o Paulu Cézannu je v monografiji L. Venturija o P. Cézannu omenjena tudi monografija W. Georgea: Les aquarelles de Cézanne 7. Med članki in revijami, posvečenimi Paulu Cézannu, velja izpostaviti G. Khana: Aquarelles de Cézanne 8 in E. Bernarda: Les aquarelles de Cézanne 9. Gӧtz Adriani pa je leta 1981 izdal knjigo o Cézannovih akvarelih z naslovom Cézanne aquarelle 10. Leta 1983 je Cézannove akvarele obravnaval John Rewald v knjigi z naslovom Les aquarelles de Cézanne 11. Čez tri leta je Jir i Siblik Cézannovim risbam in akvarelom posvetil knjigo Cézanne, drawings and watercolours 12. O Cézannovih akvarelih piše tudi Gérard Landrot v knjigi Aquarelles de Cézanne 13. Naposled velja omeniti še avtorico Carol Armstrong in njeno knjigo Cézanne in the Studio, Still Life in Watercolours George, W. (1926), Paris. 8 Khan, G. (december, 1913), Mercure de France. 9 Bernard, E. (februar 1924), L'Amour de l'art. 10 Gӧtz, A. (1981), internetni vir, pridobljeno iz: 11 Rewald, J. (1983), internetni vir, pridobljeno iz: BN=&century=ALL&quicksearch=&l=fr&bookType=ALL&reference=&matchTypeList=ALL&author= &title=les+aquarelles+de+cezanne++catalogue+raisonne++traduit+de+l+anglais+par+jacques+cha vy++traduction+relue+par+l+auteur&description=&minimumprice=0.0&sorting=relevance&min imumyear=0&agefilter=all&keycodes=&maximumyear=0&cid= Siblik, J., internetni vir, pridobljeno iz: 13 Landrot, G., internetni vir, pridobljeno iz: &bih=673&q=gerard+landrot+aquarelles+de+cezanne&oq=gerard+landrot+aquarelles+de+cezan ne&gs_l=img j ac.1.43.img gndHT7Iq3Mk#facrc=_&imgrc=dL_fzH0MF7bAyM%253A%3Betop3KPr5XcUmM%3Bhttp% 253A%252F%252Fwww.galerie-creation.com%252Fgerard-landrot-aquarelles-de-cezanne-o X-0.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.galerie-creation.com%252Fgerard-landrotaquarelles-de-cezanne-q X.htm%3B502%3B Armstrong, C., internetni vir, pridobljeno iz: 4

16 3 SLIKARSKA TEHNIKA AKVAREL 3.1 Glavne odlike slikarske tehnike akvarel Obstaja veliko slikarskih tehnik, od pastela, tempere, freske, olja do enkavstike, mozaika, vitraža, kolaža, asemblaža in tapiserije idr. Med njimi se akvarel ponaša predvsem s transparentnostjo, mehko harmonijo vodnatih barv in lepoto slikarske bistrine. Matko Peić takole opiše tehniko akvarela:»slikarska tehnika akvarel ima karakter vode: je sveža, tekoča in jasna. Kadar je slika ustvarjena v akvarelu, je najlepša, kadar je podobna akvariju. Ko so ugotovili takšen karakter akvarela, so akvarelisti upodabljali prav takšne motive, s katerimi so dosegli, da je akvarel pokazal ves sijaj svoje narave. Občutili so, da tej živahni vodni tehniki prav posebej prija motiv vode. S slikanjem vode z vodo so akvarelisti dosegli posebno lepoto, lepoto slikarske bistrine. Niti v eni tehniki ne more čopič tako razigrati barve kakor v akvarelu.«15 Zaradi nazornosti in likovne predstave v nadaljevanju predstavljeni primeri akvarelov osmišljajo karakteristične prvine te tehnike. Slika 1: Johan Barthold Jongkind ( ): Jadrnice zapuščajo pristanišče 16,17 15 Peić, M. (1979): Pristup likovnom djelu, Školska knjiga, Zagreb, str Internetni vir, pridobljeno iz: Jongkind-Sailboats-leaving-port/69233.html. 5

17 Na malem akvarelu slavnega akvarelista B. Jongkinda 18 je tudi njegov motiv ostal povezan z vodo. K siju čistih barv akvarela je na Jongkindovi sliki pripomogla tudi tankočutna ostrina risbe, s katero je tako namestil stavbo, svetilnik in jadrnici, da se sončni žarki od njih odbijajo kot od kristala v najfinejše odtenke. Samo nekaj kapljic modre akvarelne barve je bilo potrebnih, da so oblaki in morje zasijali s čistočo ultramarina. Slika 2: Raoul Dufy: Benetke 19, akvarel, 1938, zasebna zbirka Akvarel Raoula Dufyja 20 ( ) Matko Peić takole opiše:»dufyjeve Benetke so delo, za katerega bi akvarelisti rekli, da je stoodstotni akvarel. On nas bo idealno uvedel v vso vizualno slast tehnike slikanja z 17 Prodano na dražbi Piase leta Nizozemski slikar marin in grafik ( ), podobno kot nizozemski krajinarji 17. stoletja, je slikal krajine z nizkim horizontom in dopuščal, da je nebo dominiralo. 19 Internetni vir, pridobljeno iz: 20 Francoski slikar akvarelov in oljnih slik, ilustrator številnih knjig in industrijski dekorater tekstilij. Najprej pod vplivom impresionistov, nato od leta 1905 pod vplivom fauvistov. Ustvarjal skupaj z Braquom v kraju L`Estaque leta

18 vodeno barvo. Kot vidite, zdi se nam, da tega Trga svetega Marka v Benetkah ne gledamo naslikanega na papirju, temveč da ga gledamo skozi steklo akvarija. Tako sveže je od vlažnosti. Ta občutek bleščeče vlage ne prihaja samo od vode, s katero je akvarel naslikan, temveč tudi od strukture papirja, na katerem je slikan. Ta papir ima nekaj porcelanske beline školjke, na kateri se preliva biserovina.«21 Naslednji primer akvarela ni povezan z vodo, a vendar se lahko ob pogledu nanj v trenutku preselimo v 18. stoletje, ko so otroci, prav kakor danes, prihajali k prodajalki po zrele češnje. Slika 3: Paul Sandby: Prodajalka češenj 22, akvarel, ok. 1759, British Museum 21 Peić, M. (1979), Pristup likovnom djelu, Školska knjiga, Zagreb, str Internetni vir, pridobljeno iz: pub-large.jpg. 7

19 Akvarel Paula Sandbyja 23 z motivom prodajalke češenj je primer akvarela z uporabo rjavih in sivih barvnih tonov na rjavo toniranem akvarelnem papirju, ki je bil v 18. stoletju v uporabi. Figuri sta podani s sproščenimi, a natančnimi potezami. Volumen je prikazan z igrivo uporabo lastnih in metanih senc na osenčenih delih obeh figur ter na predmetih. Ob ogledu naslednjega akvarela lahko začutimo bistrino vode v Cotswoldsu v Veliki Britaniji, v domačem kraju sodobne angleške akvarelistke Judi Whitton 24. Slika 4: Judi Whitton: Tih kotiček, Cotswolds 25, akvarel s svinčnikom, zasebna zbirka Na njenem akvarelu je ujet odblesk vodne površine v razlivajočih se modrih barvnih odtenkih, zelenje ob vodi v Cotswoldsu pa je nakazano z množico 23 Angleški risar zemljevidov in slikar pokrajin v akvarelu ( ), upodabljal predvsem Škotsko višavje, skupaj z bratom Thomasom ustanovitelj Kraljeve akademije leta Rojena v Lancashiru v Angliji, znanstvena raziskovalka, mama treh hčera, sodobna akvarelistka, ki je napisala knjigo Loosen Up Your Watercolours, sčasoma je razvila svoj osebni slog slikanja akvarelov. 25 Internetni vir, pridobljeno iz: 8

20 drobnih, zelenih, razlivajočih se barvnih lis. Tukaj se še enkrat potrjuje ugotovitev, da akvarelu najbolj ustrezajo vodni motivi. Slika 5: Liam O'Farrell: Le Cosulat, Montmartre Paris 26, akvarel, 2008 Na naslednjem akvarelu sodobnega angleškega ilustratorja in akvarelista Liama O'Farrella 27 se akvarelne barve ne razlivajo, vendar je kljub temu dosegel lepoto slikarske bistrine. Slikar je slikal v tehniki mokro na suho slikarsko podlago. Izbral je motiv mestne vedute, kjer se ob oglatih oblikah mestnih hiš pojavlja okrogla oblika kupole, kar je razgibalo likovno kompozicijo. S tem ko je naslikal še množico detajlov, je dosegel veliko likovno prepričljivost. In kot je o tem akvarelu zapisal avtor:»čeprav je ta del Pariza običajno poln turistov, v njem še vedno dobiš občutek podeželja.«28 26 Internetni vir, pridobljeno iz: 27 Sodobni angleški akvarelist, ki v svojih akvarelih povzdiguje podobe iz vsakdanjosti. 28 Internetni vir, pridobljeno iz: 9

21 3.2 Primerjava akvarela z oljno slikarsko tehniko Vprašanje, ki si ga je treba v nadaljevanju postaviti, se nanaša na samo snovnost, na ključno značilnost, po kateri se akvarel razlikuje denimo od oljne slikarske tehnike. Morebiti to dobro opredeljuje misel:»glavne karakteristike 'čistega' akvarela so transparentnost in mehka harmonija vodnatih barv, s svetlimi površinami golega papirja ali bledo toniranimi barvnimi površinami. Barva, ki je položena na papir, ne more imeti enake barvne intenzivnosti kot oljna barva ali drugi gosti mediji. Napak se ne da popravljati. Vendar sta svežina in briljantnost dobrega akvarela dobra nadomestka za čas, porabljen za obvladanje tehnike.«29 Vsekakor je treba razmisliti o razsežnostih, ki nam jih postavlja vprašanje, ali lahko vodi dodamo druge snovi. Odgovor je mogoče istovetiti z mislijo:»občasno lahko dodamo vodi druge substance, kot so sladkorni sirup in glicerin. Sirup deluje kot ustvarjalec plastičnosti, barvo ustvarja mehkejšo. Glicerin daje poseben sijaj, briljanco in v toplem vremenu omogoča, da se barva ne suši tako hitro. Beli pigment ni v akvarelni paleti nikoli uporabljen. Z njegovo uporabo ustvarjamo v drugačni tehniki gvašu. Pravi akvarel vsebuje zelo fino mlet pigment, pomešan z gum arabicom kot vezivom. V vodi topno vezivo deluje kot lahek lak, ki daje barvam svetlost in sijaj.«30 Ob svojskih tehničnih lastnostih akvarela in ob obravnavanih primerih so nam lahko ti primeri ustrezna merila presoje tudi pri umetnostnozgodovinskem orisu razvoja te zvrsti. 29 Abercrombie, H., Ackroyd, J., Allsop, D., Blanchard, C., Churchill, M., Ewens, V. idr. (ponatis 1983): The Artist's Manual, QED Publishing Limited, London, str. 68, Abercrombie, H. idr. (1983), str

22 4 UMETNOSTNOZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA AKVARELA Uvodoma se postavlja vprašanje, kako daleč v zgodovino segajo najstarejši zapisi o uporabi slikarske tehnike akvarela. Ali so stari Egipčani slikali v slikarski tehniki akvarela? Seveda, saj:»še v času starih Egipčanov je bila uporabljena voda kot razredčilo za barve, za ustvarjanje fresk v tempera tehniki ali gvašu.«31 Sklepamo, da je bila poleg gvaša uporabljena tudi tehnika akvarela, saj je razlika med gvašem in akvarelom le v tem, da pri akvarelu ne uporabimo bele barve. 4.1 Akvarel med srednjeveškimi iluminatorji Akvarele so seveda slikali tudi v srednjem veku:»mnogi srednjeveški ilustratorji so uporabljali čiste, transparentne akvarelne barve v svojih delih majhnih dimenzij in pri rokopisih. Drugi so dodajali bolj gosto barvo, da so ustvarjali ozadje, na katero so dodajali zlate lističe.«32 Med renesančnimi mojstri je zagotovo izstopal Albrecht Dürer ( ). Bil je prvi, ki je slikal akvarele s podobo pokrajin v večjem formatu. Prepoznal je odlike akvarela, predvsem njegovo enkratno transparentnost. 33 Če pustimo ob strani slikanje z akvarelno tehniko v baroku in rokokoju, je zanimivo, da je v času odkrivanja Amerike umetnik John White upodabljal življenje in podobe tamkajšnjih staroselcev v tej tehniki in so ga zaradi takšnih upodobitev označili kot očeta angleške akvarelne šole:»eden najzgodnejših angleških umetnikov, ki so polno in učinkovito uporabljali ta medij, je bil John White, pisar na ekspediciji sira Walterja Raleigha leta 1585, na ekspediciji do obale Severne Amerike. Whiteova uporaba polnega spektra čistih akvarelnih 31 Abercrombie, H. idr. (1983), str. 68, (Prav tam, str. 68). 33 (Prav tam, str. 68). 11

23 barv, ko je ustvarjal risbe za spomin na življenje in podobo obale Severne Caroline, so navedle nekaj zgodovinarjev, da so ga označili kot očeta angleške akvarelne šole.«34 Če skušamo povzeti značilnosti bistvenih protagonistov akvarelne tehnike v 18. in 19. stoletju, potem je treba soglašati z oceno:»v resnici je na evropskem kontinentu akvarel postal znan kot angleška umetnost. Vendar sta pretekli dve stoletji do zadnje polovice osemnajstega stoletja, ko se je ta umetnost razcvetela v svojem polnem razmahu v rokah takšnih slikarjev, kot so bili Paul Sandby ( ), William Blake ( ), Thomas Girtin ( ), J. M. W. Turner ( ), John Crome ( ), John Sell Cotman ( ), John Varley ( ), David Cox ( ) in Peter de Wint ( ).«35 Omenjeni umetniki so namreč vsak s svojimi specifičnimi izraznimi karakteristikami pomembno prispevali k razvoju akvarela. 4.2 Protagonisti akvarela Slikarji, katerih delo izstopa in ki so po svoje zastavili ta način slikanja in tako razvili nove sloge, so:»na primer Thomas Girtin je prepoznal omejitve akvarela kot izziv in je učinkovito povečal efekt tako, da je namerno omejil izbor barv na svoji paleti. Uporabljal je samo pet osnovnih barv: rumeno, žgano sienno, svetlo rdečo, modro in črno. On je polagal barvo v tankih slojih, dovolil vsaki barvi, da se je posušila, preden je položil naslednjo barvo in tako gradil globoko tonsko gradacijo in kontraste. Kdaj pa kdaj je učinkovito prekršil 'pravilo', po 34 Abercrombie, H. idr. (1983), str (Prav tam, str. 68). 12

24 katerem so puščali bele površine papirja za svetlitve, z dodajanjem bele v tehniki gvaša za posvetlitve.«36 Med zanimivejšimi je zagotovo William Blake:»William Blake je izumil nekaj posebnega, podobnega offset tiskanju. Ko je položil prvo plast barve, je slikal na nevpojno površino, kot npr. steklo, porcelan ali zloščen karton iz papirja, in to pritisnil čez svoj slikarski papir. Ko se je 'odtis' posušil, je slikal čezenj v gosti barvi, da ga je razvil in oživil.«37 Slika 6: William Blake: Sen poletne noči 38, akvarel na grafit, ok. 1785, galerija Tate, London Drugi in za nadaljnji razvoj impresionističnega slikanja izjemno pomemben je angleški mojster:»j. M. W. Turner je navidezno prisilil barvo, da je upoštevala njegova pravila, barva je prehajala ena v drugo, vpraskal jo je v težak papir, dokler ni ustvaril učinka žarjenja in sija na prvi pogled 36 Abercrombie, H. idr. (1983), str (Prav tam, str. 68). 38 Internetni vir, pridobljeno iz: 13

25 neprepoznavno kot pravi akvarel. Mešal je različne tehnike, da so postale skladne.«39 Slika 7: J. M. W. Turner: Benetke 40 (most Rialto v mesečini, za Rogersovo pesem), , galerija Tate, London 4.3 Popularizacija akvarela V tem času se je povečalo zanimanje za akvarel tudi med ljudmi, zlasti v času kraljice Viktorije:»Posebej v Veliki Britaniji. Nekaj viktorijanskih umetnikov, vključno z Johnom Everettom Millaisem ( ), je prodajalo akvarelne kopije svojih velikih oljnih slik. Akvarel je bil uporabljen za nasproten proces ustvarjanje hitrih barvnih skic za kasnejša obširna dela v olju in so ga uporabljali umetniki kot van Dyck ( ), Gainsborough ( ) in Constable ( ).«41 39 Abercrombie, H. idr. (1983), str Internetni vir, pridobljeno iz: 41 Abercrombie, H. idr. (1983), str

26 Umetniki, ki so ustvarjali v akvarelu, so uvideli določene prednosti te slikarske tehnike:»odkrili so, da jim hitro sušeča akvarelna barva omogoča, da eksperimentirajo z barvnimi kontrasti in ustvarjajo hitre zapise spreminjajoče atmosfere. Kot npr. meglo, mavrico, spreminjajoče odbleske in hitro nastajajoče formacije oblakov.«42 Angleška tradicija akvarelnega slikanja se je ohranjala še globoko v 20. stoletje. Slika 8: Paul Klee: Tunizijski vrtovi 43, akvarel, 1914, Metropolitanski muzej umetnosti, ZDA»Angleško tradicijo so nadaljevali takšni umetniki, kot so Edward Burra ( ), Paul Nash ( ), David Jones (rojen 1895). V Evropi je Paul Klee ( ), ustanovitelj šole Bauhaus, uporabil akvarel za nekaj njegovih najbolj znanih del. Njegov 'Motif of Mammamet' kaže na njegovo drugačno uporabo kontrastnih barv v majhnih, ostrorobih, skrbno proporcioniranih akvarelih, ki odkrivajo teksturo papirja pod njim.«44 42 (Prav tam, str. 68). 43 Internetni vir, pridobljeno iz: 44 Abercrombie, H. idr. (1983), str

27 Kot primerjava se kaže zanimiva ameriška tradicija akvarelnega slikanja. Slika 9: Ben Shahn: Nezaposleni 45, akvarel, 1938, Georgia Museum of Art, ZDA»Ameriška tradicija akvarelnega slikanja, čeprav ne tako dolga kot angleška, je temeljila na delih umetnikov, kot je Winslow Homer ( ), ki je napravil veliko za umetnost v ZDA. Čeprav so priznanja prihajala počasi, so se njegove odlične umetnine leta 1880 prodajale za 75 dolarjev. Tradicijo so nadaljevali Thomas Eakins ( ), Edward Hopper ( ) in Andrew Wyeth (rojen 1917). Ben Shahn ( ) je uporabljal ta medij z veliko sposobnostjo razlivanja, posebej v izražanju socialnih idej, posebej ko je naslikal portret Martina Luthra Kinga leta 1966.« Izum poltonske reprodukcije v grafični industriji in akvarel Izjemnega pomena za nadaljnji razvoj grafične industrije z akvarelom je prinesel izum poltonske reprodukcije v grafični industriji: 45 Internetni vir, pridobljeno iz: 46 Abercrombie, H. idr. (1983), str. 68,

28 »Razlika med visoko umetnostjo in ilustracijo je postala nejasna v devetnajstem stoletju z izumom poltonske reprodukcije. Prekrivanje rdeče, rumene in modre barve, pomešane tako, da so dajale mnogo barvnih tonov, so omogočile reprodukcijo ilustracij v polni barvi. Akvarel je bil prepoznan kot idealen medij za ta proces, ki je omogočal ustvarjanje knjižnih ilustracij v primerljivo ceneni izvedbi za masovno produkcijo.«47 V tej tehniki sta snovala Arthur Rackham ( ) in Edmund Dulac ( ). Slika 10: Arthur Rackham: Ilustracija pravljice Alica v čudežni deželi 48, ok Abercrombie, H. idr. (1983), str Internetni vir, pridobljeno iz: 17

29 Slika 11: Edmund Dulac: Ilustracija iz pesniške zbirke Rubajat Omarja Hajama, natisnjeno leta 1909, založnik Hodder & Stoughton, Velika Britanija 49»Dulac je poudarjal svoje risbe z indijskim črnilom. Med tiskanjem je ujel akvarelne prvine in zmehčal oblike njegovih poudarkov.«50 V Ameriki je deloval umetnik John Marin ( ), ki je bil eden izmed izjemnih akvarelistov 20. stoletja. Leta 1914 je Marin preživel svoje prvo poletje v državi Maine, in skalnata obala je v hipu postala eden njegovih najljubših slikarskih motivov. 51 Oglejmo si enega njegovih najbolj znanih akvarelov: 49 Internetni vir, pridobljeno iz: 50 Abercrombie, H. idr. (1983), str Internetni vir, pridobljeno iz: 18

30 Slika 12: John Marin: Otoki države Maine 52, akvarel, 1922, Phillips Collection, Washington, ZDA»Ta akvarel, ki daje vtis, kot bi ga gledali skozi šipo, se poigrava s prostorskimi dvoumnostmi in našim dojemanjem sveta. Marin je svoj priljubljeni motiv, tradicionalno krajino z morjem, poenostavil do najbolj osnovnih oblik in živih barv. Blesk luči, odbijajoč se od stekla, je ponazorjen z velikim vrezom čez celo sliko, ki je enakih dimenzij kot okenski okvir Njegov slog vsebuje tako prečiščene elemente fauvizma kot tudi kubizma, obe smeri pa sta gledani iz ameriškega zornega kota.«53 52 Internetni vir, pridobljeno iz: 53 Vrhunci likovne umetnosti, (1994), Cankarjeva založba, Ljubljana, str

31 Slika 13: John Marin: Stonington 54, akvarel in oglje na papir, 1923, Colby College Museum of Art, Maine, ZDA Drugi akvarel upodablja hiše v gručastem obmorskem naselju Stonington, poenostavljene do osnovnih oblik, lomljene linije, ki uokvirjajo motiv, pa nam dajejo vtis, kot da opazujemo kraj skozi okno. V obdobju po 1. svetovni vojni so v akvarelu ustvarjali številni umetniki. Med njimi sta tudi nemški umetnik George Grosz ( ), ki je po letu 1918 postal vodilni član berlinske skupine dadaistov in je bil oster kritik družbenih razmer v Nemčiji po 1. svetovni vojni 55, ter ameriški slikar Arthur Dove ( ), ki je v akvarelu prevajal naravo in krajino v abstrakten jezik barv, oblik in linij. 56 S svojimi deli je vplival na poznejše abstraktne ekspresioniste. Zanimiv je tudi akvarelist Francesco Clemente 57. O njegovih figuralnih motivih je med drugim zapisano naslednje: 54 Internetni vir, pridobljeno iz: 55 Vrhunci likovne umetnosti (1994), Cankarjeva založba, Ljubljana, stran Internetni vir, pridobljeno iz: 57 Rojen leta 1952 v Italiji. 20

32 »Ob koncu 70. let so prav Clemente in drugi italijanski neoekspresionisti utirali pot ponovnemu razcvetu figuralnega slikarstva. Ta razcvet je delno mogoče jemati kot odziv na abstraktni ekspresionizem, ki je dolga leta prevladoval v slikarstvu.«58 Če sklenemo misel po tem kratkem strnjenem pregledu o akvarelu, velja, da je to zelo stara slikarska tehnika. Poznali so ga že v starem in nato v srednjem veku, zaznamoval je kulturo pri odkrivanju Amerike, njegova uporaba pa je prisotna tudi v sodobnem času. V različnih obdobjih človekovega ustvarjanja se je namen ustvarjanja umetnin v akvarelu spreminjal, posebej s pojavom poltonske reprodukcije v grafični industriji v 19. stoletju, ko je akvarel postal idealen medij za ustvarjanje knjižnih ilustracij. Ob izbranih primerih akvarelistov pa akvarele snuje množica manj znanih, a zato nič manj ustvarjalnih in izraznoizpovednih akvarelistov, ki se v sodobnem času združujejo celo v društva akvarelistov. 58 Vrhunci likovne umetnosti, (1994), Cankarjeva založba, Ljubljana, stran

33 5 PAUL CÉZANNE BIOGRAFIJA Na jugu Francije, v kraju Aix-en-Provence, se je 19. januarja leta 1839 rodil Paul Cézanne kot najstarejši od treh otrok. Po ustnem izročilu izhaja priimek družine Cézanne iz majhnega mesta Cesane v hribovitem predelu Piemonta na severu Italije. Njegov rojstni kraj Aix-en-Provence je bil znan po svojih polstenih tkaninah iz kunčje kože, in njegov oče Louis-Auguste Cézanne je poskusil srečo v trgovini s polstenimi klobuki. Njegova mati, Anne-Elisabeth Honorine Aubert, je bila hči lesarja iz Marseilla. Paul je bil krščen v cerkvi Sainte-Madeleine. Njegovi starši so se poročili šele leta 1844, ko je Louis-Auguste kot trgovec postal ekonomsko neodvisen. 59 Leta 1841 je Paul dobil sestro Marijo, ki se je odlikovala po uravnoteženosti in jasnem presojanju in jo je imel Paul posebej rad. Leta 1854 je dobil še drugo mlajšo sestro Rose. 5.1 Cézannova študijska leta»kot mladenič je leta 1852 obiskoval kolidž Bourbon (zdaj Lycee Mignet), kjer je spoznal prijatelja Emila Zolaja in Jeana-Baptista Bailla. Trojica prijateljev je hodila na pogoste izlete v okolico Aixa.«60 Pokrajina rodne Provanse se je usidrala v Cézannovo srce in dušo med poletji, ki jih je preživljal v družbi teh dveh prijateljev. Hodili so se kopat v Arc, rečico, ki se je vila okrog Aixa. Najraje so imeli most Treh slapov, pol ure hoda iz Aixa, do katerega je vodila senčna pot. Kasneje je Paul upodobil motiv kopalcev in kopalk v vrsti svojih slik in akvarelov, tudi z motivom mostu Treh slapov. Mladeniči so med drugim odhajali tudi v Tholonet, in na poti do tja se jim je na nekem ovinku odkrivala velika ter prelepa stena gore Saint-Victoire. Hodili so tudi mimo dvorca s skrivnostnim imenom Črni dvorec. 61 Po zaključku študija na kolidžu Bourbon je Paul leta 1859, v soglasju z očetovo željo, nerad obiskoval tečaj prava na Univerzi v Aixu. Iz vojaške službe je bil izvzet, ker je njegov oče plačal nadomestilo. Na Specialni šoli risanja je bil 59 Becks-Malorny, U. (1995), str Becks-Malorny, U. (1995), str De Beucken, J. (1958), Ce zannov portret, Založba Naprijed, Zagreb, str

34 nagrajen z drugo nagrado. 62 Leta 1861 je Cézanne očeta le prepričal, da mu je dovolil študirati umetnost. V Parizu je študiral risanje in slikanje po modelih na Švicarski akademiji 63, kjer je spoznal Camilla Pissarroja. Na Šolo lepih umetnosti (Ecole des Beaux Arts) se mu ni uspelo vpisati, zato se je razočaran vrnil v Aix, kjer je nerad delal v očetovi banki. Ob tem je ponovno obiskoval šolo risanja v Aixu. 64 Slika 14: Paul Cézanne, ok. 1861, fotografija 65 Službe v očetovi banki se je kmalu naveličal, vrnil se je v Pariz in se leta 1862 znova vpisal na Švicarsko akademijo. Tam je spoznal Augusta Renoirja, s katerim sta postala dobra prijatelja, in Moneta, Sisleyja ter Bazilla. 66 V teh letih je bil nekajkrat zavrnjen v Salonu. V Salonu zavrnjenih se je leta 1863 pojavilo njegovo likovno delo ob delih Maneta, 62 Becks-Malorny, U. (1995), Paul Cezanne, Pioneer of modernism, Benedikt Tacshen Verlag GmbH, Köln, str Gre za slavno Academie Suisse. 64 Becks-Malorny, U. (1995), str Internetni vir, pridobljeno iz: %25252F%25252Fes.wikipedia.org%25252Fwiki%25252FPaul_C% C3% A9zann e&source=iu&usg= mmt5nfe_ok7le0imuxxg6wwxtyq%3d&sa=x&ei=vkguu6xfpmy2hae224e o&sqi=2&ved=0cjwbep4dmaw#facrc=_&imgdii=_&imgrc=gtbae8wvtqxsum%253a%3byzzys5y gzajddm%3bhttp%253a%252f%252fupload.wikimedia.org%252fwikipedia%252fcommons%252 F8%252F8c%252FPaul_cezanne_1861.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fen.wikipedia.org%252Fwiki %252FPaul_C%2525C3%2525A9zanne%3B521%3B Swinglehurst, E. (1995), Paul Cezanne, življenje in delo, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

35 Pissarroja, Jongkinda, Guillaumina, Whistlerja in drugih. Redno je tudi obiskoval muzej Louvre in kopiral Delacroixove slike. Leta 1866 je napisal protestno pismo direktorju Šole lepih umetnosti. 67 Takrat je bilo konec njegovega temnega, ekspresivnega, intuitivnega obdobja. Začel je slikati na prostem, v naravi. O tem Cézannovem obdobju od konca leta 1862, ko se je vrnil v Pariz in se znova vpisal na Švicarsko akademijo, pravi Edmund Swinglehurst:»Od takrat dalje se je z vso vztrajnostjo posvečal umetnosti. Svoj čas je razpel med Pariz in Aix, ko pa je leta 1870 izbruhnila francosko-pruska vojna, se je s svojim modelom in ljubico Hortense Fiquet umaknil v L'Estaque v Marsejskem zalivu.«68 67 Becks-Malorny, U. (1995), str Swinglehurst, E. (1995), str

36 5.2 Cézannova naslednja obdobja ustvarjanja V tišini L'Estaqua je začel utrjevati slikarske zamisli, ki jih je dobil v Parizu. Po razglasitvi Pariške komune se je vrnil v Pariz. Leta 1872 sta s Hortense Fiquet dobila sina Paula, poročila pa sta se šele leta 1886, potem ko je Cézannov strogi oče priznal njuno zvezo. Družina se je leta 1872 preselila v Pontoise, kjer je Cézanne slikal družno s Pissarrojem. 69 Slika 15: Fotografija Camilla Pissaroja (levo) in Paula Cézanna (desno) v Auvers-sur-Oisu, med letoma 1872 in »Cézanne je stkal prijateljske vezi z ljudmi iz francoskega sveta umetnosti. Spoznal je dr. Gacheta, zdravnika homeopata, čigar prijateljstvo in pomoč sta veliko pomenila takrat revolucionarnim impresionističnim slikarjem. S trgovcem z umetninami Julienom Tanguyem je zamenjal svoje slike za barve. Pri njem je srečal Van Gogha. Tako 69 Becks-Malorny, U. (1995), str Internetni vir, pridobljeno iz: 673&tbm=isch&imgil=1VklQMooveyG3M%253A%253Bhttps%253A%252F%252Fencryptedtbn1.gstatic.com%252Fimages%253Fq%253Dtbn%253AANd9GcRRsH3V_7mcUZJ2Sv1chctemPno VY3IFZKSNDBZS-hGU24tfJrNPA%253B600%253B752%253BiersmSQW- G24CM%253Bhttp%25253A%25252F%25252Fartistandstudio.tumblr.com%25252Fpost%25252F %25252Fpaul-cezanne-center-with-camillepissarro&source=iu&usg= 3Q1ee_sVcXLvItbcbhfh5fT2_E%3D&sa=X&ei=RKUuU4zFCO2p7Ab_2IGQBg&ved=0CDgQ9QEwBQ#facrc=_&imgdii =1VklQMooveyG3M%3A%3BMzW31SM_e7zdYM%3B1VklQMooveyG3M%3A&imgrc=1VklQMoov eyg3m%253a%3biersmsqw- G24CM%3Bhttp%253A%252F%252F25.media.tumblr.com%252Ftumblr_lztirqMO7x1r1bfd7o1_1 280.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fartistandstudio.tumblr.com%252Fpost%252F % 252Fpaul-cezanne-center-with-camille-pissarro%3B600%3B

37 je leta 1874 sodeloval na prvi skupinski razstavi impresionistov v fotografskem studiu fotografa Nadarja s slikami: Obešenčeva hiša v Auversu, Pokrajina pri Auversu, Moderna Olimpija, ki so vzbudile znatno pozornost.«71 Slika 16: Paul Cézanne (v sredini) in Camille Pissarro (desno) v Auvers-sur- Oisu, ok , fotografija»leta 1875 je bil ponovno zavrnjen v Salonu, a ga to ni odvrnilo od slikanja. Srečal je ljubitelja umetnosti 71 Becks-Malorny, U. (1995), Paul Cezanne, Pioneer of modernism, Benedikt Tacshen Verlag GmbH, Köln, str Internetni vir, pridobljeno iz: &imgil=s7srna9pilyuhm%253a%253bhttps%253a%252f%252fencrypted- tbn1.gstatic.com%252fimages%253fq%253dtbn%253aand9gcqbptismu- ZOMMayQ9OQZf8uGN1xqvFhxCwPwV-iE5sHCCsSA- LNA%253B500%253B528%253BPJAlMr4h_O5abM%253Bhttp%25253A%25252F%25252Fwww.po stiar.com%25252fpost%25252f10520%25252fportraits-and-some-other- thing.html&source=iu&usg= Jf6IpBeel-aUI38XwTk8gJL9ABQ%3D&sa=X&ei=I6kuU- WFOcqq7Qbq64C4Bg&ved=0CDEQ9QEwAw#facrc=_&imgdii=s7SRna9pIlyuHM%3A%3BmFOW1G 0OfUsfwM%3Bs7SRna9pIlyuHM%3A&imgrc=s7SRna9pIlyuHM%253A%3BPJAlMr4h_O5abM%3Bh ttp%253a%252f%252f26.media.tumblr.com%252ftumblr_l9fxo9img21qcl8ymo1_500.jpg%3bhtt p%253a%252f%252fwww.postiar.com%252fpost%252f10520%252fportraits-and-some-otherthing.html%3b500%3b

38 Victorja Choqueta, ki je postal eden najbolj navdušenih zbirateljev njegovih del. Na tretji razstavi impresionistov leta 1877 je pokazal 16 svojih slik in ponovno izzval plaz kritik.«73 Slika 17: Paul Cézanne, ok. 1875, fotografija 74 Leto 1878 je bilo eno težjih let zanj. Hortense in njun mladi sin sta živela v Marseillu, medtem ko je on živel v krajih Aix in L'Estaque. Oče mu je prenehal pošiljati mesečna finančna sredstva. Iz finančnih težav mu je pomagal njegov prijatelj Zola. To in naslednje leto je bil znova zavrnjen v Salonu. Avgusta 1879 je obiskal Zolaja v Medanu in se je počutil neprijetno ob njegovem razkošnem načinu življenja. Ko je bil leta 1885 v Salonu znova zavrnjen, se je odločil, da tja ne bo poslal nobene slike več. To in naslednja leta je preživel v glavnem v Aixu in njegovi okolici Becks-Malorny, U. (1995), Paul Cezanne, Pioneer of modernism, Benedikt Tacshen Verlag GmbH, Köln, str Internetni vir, pridobljeno iz: VTQxSuM%253A%253Bhttps%253A%252F%252Fencryptedtbn2.gstatic.com%252Fimages%253Fq%253Dtbn%253AANd9GcQxcsNmWBnfP0w-vNCSo3GGGbQPpoJkZP3Wqr6leksvpX3faMS%253B521%253B759%253BvWjs7G0lJjEbkM%253Bhttp%25253A %25252F%25252Fes.wikipedia.org%25252Fwiki%25252FPaul_C% C3% A9zann e&source=iu&usg= mmt5nfe_ok7le0imuxxg6wwxtyq%3d&sa=x&ei=vkguu6xfpmy2hae224e o&sqi=2&ved=0cjwbep4dmaw#facrc=_&imgdii=gtbae8wvtqxsum%3a%3bxxqwkqgp-madm%3bgtbae8wvtqxsum%3a&imgrc=gtbae8wvtqxsum%253a%3byzzys5ygzajddm%3bhttp %253A%252F%252Fupload.wikimedia.org%252Fwikipedia%252Fcommons%252F8%252F8c%252 FPaul_cezanne_1861.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fen.wikipedia.org%252Fwiki%252FPaul_C%2 525C3%2525A9zanne%3B521%3B Becks-Malorny, U. (1995), Paul Cezanne, Pioneer of modernism, Benedikt Tacshen Verlag GmbH, Köln, str

39 »Leta 1886 je Zola objavil roman Umetnina, v katerem je pisal o propadlem umetniku. Zato je Cézanne prekinil prijateljstvo z Zolajem. Na posestvu Jas de Bouffan (Bivališče vetrov) je slikal dalje. S Hortense Fiquet se je to leto poročil. V avgustu istega leta je umrl Cézannov oče in Cézanne je podedoval znatno imetje.«76 Leta 1888 se je vrnil v Pariz in slikal na bregovih reke Marne in v Chantillyju, kjer je srečeval svoje slikarske prijatelje. Edmund Swinglehurst opisuje to obdobje takole:»srečeval je svoje slikarske tovariše, s katerimi je izmenjeval zamisli; tam sta bila van Gogh in Gauguin, vendar pa njuno slikarstvo Cézannu ni ugajalo. Bolj ko je njegovo lastno ustvarjanje zorelo in dobivalo jasne poteze, težje se je strinjal z nazori nekdanjih tovarišev impresionistov. Še vedno pa je prijateljeval z Renoirjem in Monetom.«77 Z Renoirjem sta leta 1887 slikala na njegovem posestvu Jas de Bouffan. 78»Cézanne je sodeloval s skupino Les Vingt, in na njihovi razstavi leta 1890 je predstavil tri svoje slike. Nato je z družino preživel pet poletnih mesecev v Švici. Na jesen leta 1890, ko se je vrnil v Aix, je odkril, da ima sladkorno bolezen. Leta 1895 je postavil svojo prvo samostojno razstavo v galeriji trgovca z umetninami Ambroisa Vollarda. Naslednje leto je slikal v četrti Bibemus in tam srečal pisatelja Joachima Gasqueta.«79 76 Becks-Malorny, U. (1995), str Swinglehurst, E. (1995), str Becks-Malorny, U. (1995), str Becks-Malorny, U. (1995), str

40 Slika 18: Paul Cézanne pred svojim delom, ok. 1890, fotografija 80»Leta 1897 je živel in ustvarjal pretežno v Aixu, in tega leta je Berlinska nacionalna galerija odkupila eno od njegovih slik. Leta 1898 je najprej ustvarjal v okolici gradu Noir, kasneje pa je preživel zadnje dolgo obdobje v Parizu do jeseni tega leta. Nato se je vrnil v Aix, kjer je ostal nepretrgoma pet let. Posestvo Jas de Bouffan je prodal in kupil majhen apartma v mestu Aix. Žena in sin sta živela v glavnem v Parizu, zato je zase najel gospodinjo. Ko je v galeriji Vollard postavil še eno samostojno 80 Internetni vir, pridobljeno iz: m=isch&imgil=3axe6powayya1m%253a%253bhttps%253a%252f%252fencryptedtbn0.gstatic.com%252fimages%253fq%253dtbn%253aand9gcqllu1w7jw6ishtqt6bu kslctpuxizpy4ttm7yevwu8hesks_ddrw%253b420%253b302%253b8ja3xupf17xsrm%25 3Bhttp%25253A%25252F%25252Fwww.bobkessel.com%25252Fbathers-by-bobkessel%25252F&source=iu&usg= QndqQNnyDgLpngQTXIZwLJ7y7Gs%3D&sa=X&ei=Ya wuu53qdsjkhaedo4dibq&ved=0ccsq9qewaa#facrc=_&imgrc=3axe6powayya1m%25 3A%3B8JA3XUPf17xSrM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.bobkessel.com%252Fwordpr ess%252fwpcontent%252fuploads%252f2009%252f08%252fcezanne_devant_les_grandes_baigneu ses.jpg%3bhttp%253a%252f%252fwww.bobkessel.com%252fbathers-by-bobkessel%252f%3b420%3b

41 razstavo, so tokrat njegove slike dosegle zelo visoko ceno.«81 Slika 19: Paul Cézanne, avtoportret, akvarel, ok Cézanne je vseskozi slikal akvarele, ki jim je pripisoval pomembno mesto v svoji umetnosti. V svojem poznem obdobju je še zmeraj ustvarjal, čeprav je postajal bolj in bolj samotarski in je bolehal za sladkorno boleznijo.»leta 1900 so bile na razstavi stoletja v Parizu razstavljene tri njegove slike. Trgovec z umetninami Cassirer je v Parizu organiziral njegovo samostojno razstavo, vendar niti eno njegovo delo ni bilo prodano. Odslej je vse pogosteje razstavljal svoja dela. Leta 1901 je sodeloval na razstavi neodvisnih (Le Salon des Independants) v Parizu, prav tako v Bruslju ter Haagu. Tega leta je na Chemin des 81 Becks-Malorny, U. (1995), str Internetni vir, pridobljeno iz: bih=673&tbm=isch&imgil=4svvh2wmfwwnbm%253a%253bhttps%253a%252f%252fen cryptedtbn1.gstatic.com%252fimages%253fq%253dtbn%253aand9gcraholbio0dz7jf1ri986da K4IeeXrqY6dJttmNi7XgEbQ7_Lr91g%253B1256%253B1523%253BBfIYhoNCsDIvBM%253 Bhttp%25253A%25252F%25252Fwww.wikipaintings.org%25252Fen%25252Fpaul- cezanne%25252fself-portrait- 2&source=iu&usg= X2AqeVEJjolh9NVf8qK_uZy6Lx8%3D&sa=X&ei=hqsuU_KbIoWqhAe XsIHIDQ&ved=0CC0Q9QEwAQ#facrc=_&imgdii=_&imgrc=4svVh2wmfWwnBM%253A%3 BBfIYhoNCsDIvBM%3Bhttp%253A%252F%252Fuploads7.wikipaintings.org%252Fimages %252Fpaul-cezanne%252Fself-portrait- 2.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.wikipaintings.org%252Fen%252Fpaulcezanne%252Fself-portrait-2%3B1256%3B

42 Lauves kupil zemljo z razgledom na Aix, si tam postavil svoj atelje ter se naslednje leto vanj preselil.«83 Slika 20: Cézannov atelje na Chemin des Lauves 84»Leta 1902 je umrl Zola in leta 1903 še njegov prijatelj Pissarro. Leta 1904 ga je v Parizu obiskal Emile Bernard in ga opazoval pri delu. Na Jesenskem salonu je bilo prikazanih 30 njegovih del. Tega leta se je odvila tudi njegova druga razstava v Berlinu pri Cassirerju. Naslednje leto, leta 1905, je razstavljal na Jesenskem salonu in v Salonu neodvisnih. Trgovec z umetninami Durand-Ruel je tega leta poslal 10 njegovih slik na razstavo impresionistov v London.«85 Med drugim je ustvarjal tudi v akvarelu.»svoj najljubši krajinski motiv, goro Sainte- Victoire, je zaznamoval s silovito preprostostjo v izrazu, kar je v svojem ustvarjanju končno dosegel. Akvarel je novemu pristopu k umetnosti zelo 83 Becks-Malorny, U. (1995), str Internetni vir, pridobljeno iz: 85 Becks-Malorny, U. (1995), str

43 ustrezal, saj je bil bolj primeren kot olje, hkrati pa enakovreden prenašalec sporočila in misli.«86»tudi leta 1906 je sodeloval na Jesenskem salonu. To jesen ga je med slikanjem v naravi ujela nevihta, in že čez nekaj dni, 22. oktobra, je zaradi pljučnice umrl. Pokopali so ga na pokopališču St. Pierre v Aixu. Leto dni po njegovi smrti je velika retrospektivna razstava na Jesenskem salonu zajemala 56 njegovih slik. Leta 1954 so njegov atelje na Chemin des Lauves odprli za javnost.«87 6 VLOGA IN KONTEKST CÉZANNOVE UMETNOSTI Da bi razumeli kontekst, v katerem je Cézanne ustvarjal svoje umetnine, moramo vedeti:» da v tistih letih 19. stoletja konservativno široko občinstvo ni bilo naklonjeno slikam, ki so bile videti nedokončane, ali navadnim skicam, na hitro nametanim na platno. Ljudje so imeli raje slikovite in sentimentalne vsebine kot pa slike en plein air. Razen tega v strogo ikonološkem smislu impresionistično slikarstvo v sebi ni nosilo nobenega 'sporočila'.«88 86 Swinglehurst, E. (1995): Paul Cezanne, življenje in delo, MK, str Becks-Malorny, U. (1995), str Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

44 Slika 21: Claude Monet: Zajtrk na travi 89 (detajl), , Muzej d'orsay, Pariz. Če skušamo obravnavani kontekst razložiti z nedokončano Monetovo sliko Zajtrk na travi, se to kaže predvsem v obravnavi motiva, pri čemer je v ospredje slikarjevega zanimanja stopilo slikanje svetlobnih premen v prostoru podobe. To je bil ključni trenutek, ki je določal nadaljnji razvoj slikarstva, a tudi likovne umetnosti na splošno. V drugi polovici 19. stoletja je v Franciji vladal konservativni režim Napoleona III. Impresionisti, med katere je v začetku spadal Cézanne, niso bili priljubljeni niti pri uradni kritiki niti pri vladajoči eliti. Akademska merila so tako določala raven občega razumevanja evropskega slikarstva. Uradni Salon je s svojimi akademskimi predpisi leta 1863 zavrnil dela impresionistov, zato so razstavljali v sosednjem Palais de L'Industrie, v Salonu zavrnjenih. 90»Šele leta 1874 se je impresionistom posrečilo organizirati povsem svojo razstavo.«91 In med 39 umetniki je razstavljal tudi Cézanne s svojo sliko Obešenčeva hiša. 89 Internetni vir, pridobljeno iz: html. 90 Annoscia E. idr. (2000), str (Prav tam, 2000, str. 486). 33

45 Slika 22: Paul Cézanne: Obešenčeva hiša 92, olje na platno, 1873, Muzej d'orsay, Pariz»Takrat so razstavili skupno 165 slik. Razstava, ki jo je Societe anonyme des artistes peintres, sculpteurs, graveurs pripravila v Nadarjevem fotografskem ateljeju na Boulevardu des Capucines v Parizu in je doživela popoln finančni polom, se vendar šteje za prvo uradno predstavitev skupine.«93 Cézanne se je takrat zaradi francosko-pruske vojne z modelom in ljubico Hortense Fiquet zatekel v gorovje L'Estaqua. V kakšnih burnih časih je živel in ustvarjal Cézanne!»V Franciji je Napoleon III. uvedel liberalne reforme, da bi zatrl naraščajočo opozicijo, vendar se je njegovo cesarstvo ob pruski invaziji leta 1870 sesulo. Leta 1870 je bilo železniško omrežje v Franciji, Angliji in Belgiji že skoraj gotovo. V Parizu je leta 1871 prišlo do revolucije in do ustanovitve Pariške komune. Po francoski vdaji Prusiji komuna ni priznala avtoritete vlade. V 92 Internetni vir, pridobljeno iz: 93 Annoscia E., idr. (2000), str

46 Franciji so leta po porazu komune kljub ponovnim poskusom obnove monarhije ustanovili konservativno tretjo republiko.«94 Tako kot Cézanne, ki se je umaknil v gorovje in tam raziskoval in proučeval Marsejski zaliv:» je tudi Claude Monet odpotoval v London, da ne bi cesarju Napoleonu III. in njegovemu iz dna duše osovraženemu režimu žrtvoval življenja. V Londonu se je sestal s tamkajšnjimi slikarji, s Pissarrojem in Sisleyjem. Takrat sta Monet in Pissarro nenadoma spremenila svoj slog. Pissarro je pod vplivom angleških krajinarjev (Turner, Gainsborough, Lawrence, Reynolds), ki so slikali na prostem bežne učinke svetlobe, tudi sam začel uporabljati poteze s čopičem, ki so postale nesnovne in prosojne.«95 Tako je Pissarro začel uporabljati svobodnejšo tehniko s hitrejšimi in lahkotnejšimi toni 96. Domnevamo, da je te novosti Pissarro prenašal na Cézanna v času njunega skupnega ustvarjanja v Auvers-sur-Oise med letoma 1872 in Znanstvena odkritja o optiki in vpliv na umetnost Impresionisti so slikali v skladu s takratnimi odkritji v optiki, predvsem s tistimi odkritji o sestavi barv in o strukturi svetlobe.»optični poskusi Jeana Biota ( ) po letu 1815 so omogočili razvoj polarimetrije.«97 Nato so se nadaljevali poskusi in raziskave o barvnem spektru, o harmoniji in kontrastu barv:»okrog leta 1855 sta Robert Bunsen in Gustave Kirchhoff končala raziskave o barvnem spektru. 94 Beazley, M. (1984), Stopinje skozi čas, Encyclopaedias,Limited 1976, Mladinska knjiga, str Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str (Prav tam, 2000, str. 488). 97 Beazley, M. (1984), Stopinje skozi čas, Encyclopaedias Limited 1976, Založba Mladinska knjiga, str

47 Leta 1839 je direktor pariške manufakture tapiserij Gobelin, kemik Eugene Chevreul, objavil Načela harmonije in kontrasta barv ter njihova uporaba v umetnosti, ki so jih impresionisti udejanjili v svojih slikah.«98 Do odkritja fotografije ni bilo več daleč:»fotografija je bila plod poskusov Nicephora Niepcea ( ).«99»Slikar in dekorater Louis-Jacques-Mande Daguerre ( ) je 1839 izdelal dagerotipijo, ki jo je 1840 izpopolnil Talbot.«100 Tako je fotografija utemeljila nov pristop k resničnosti. Cézanne je kot pionir modernizma našel pot, po kateri se je po odkritju fotografije razvijalo slikarstvo. Impresionisti se niso navduševali nad arhitekturo. Arhitektura je bila zanje zanimiva le, če se je spreminjala v različnih trenutkih dneva. Tako so lahko upodobili gotsko arhitekturo, rečno nabrežje v megli, most čez reko, skratka vse, kjer se je manifestirala svetloba. Cézanne je rad slikal na prostem, in eden izmed njegovih motivov je bila vas Gardanne: 98 Annoscia, E. idr. (2000), str Beazley, M. (1984), Stopinje skozi čas, Encyclopaedias Limited 1976, Založba Mladinska knjiga, str Annoscia, E. idr. (2000), str

48 Slika 23: Paul Cézanne: Vas Gardanne 101, olje na platno, 1885, Brooklynski muzej, ZDA Geometrijske oblike kock in kvadrov posameznih hiš v vasi Gardanne je kombiniral z mehkimi oblikami rastlinja. Impresionisti torej niso več slikali resničnih barv na svojih raznolikih slikarskih motivih. Trdili so, da je to, kar opazimo, za naš um pomembnejše kot to, kar je resnično. 102»V evropski umetnosti se je ob koncu 19. stoletja pojavila samozavestna in revolucionarna avantgarda. V Franciji so van Gogh, Gauguin in Cézanne največji novatorji tega časa. Iz impresionističnih začetkov so razvili lasten slog. Odmik od impresionizma je bil opazen v delih Cézanna, ki je v slikah, kot je npr. 'L'Estaque', s poudarjanjem oblike, 101 Internetni vir, pridobljeno iz: Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

49 barve, ploskev in svetlobe dosegel malone abstraktne kvalitete.«103 Cézannov interes ni bil raziskovati spremenljive oblike stvarnosti. On je stremel k raziskovanju stvarnosti v globino, zato se je vedno znova vračal k nekaterim vsebinam. 104 Po slikanju s Pissarrojem leta 1872 je postal globoko predan slikanju na prostem, neposredno pred motivom ali osebo. 105 Slika 24: Paul Cézanne: Portret gospe Cézanne v Zeleni hiši 106, olje na platno, , Metropolitanski muzej umetnosti, New York, ZDA Čeprav je Cézanne z impresionisti sodeloval na treh razstavah, ni slikal bežnih učinkov narave. Njegove slike narave so oživele čez določen čas. Slikal je počasi 103 Beazley, M. (1984), Stopinje skozi čas, Encyclopaedias Limited 1976, Mladinska knjiga, str Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str Kendall, R. (2003), Great masters CEZANNE, Chartwell Books, inc., New Jersey, USA, str Internetni vir, pridobljeno iz: 38

50 in zagnano ter se vračal k svojim oljnim slikam mesece, celo leta kasneje. 107 Za razumevanje njegovih tihožitij, pokrajin ali portretov je zgovorna naslednja ugotovitev Richarda Kendalla:»Tako je ustvarjal tudi tihožitja, kar mu je dalo popolno kontrolo nad osvetlitvijo in postavitvijo tihožitja. Vse kompozicije v njegovem zrelem obdobju so bile skrbno premišljene, pa najsi bodo to pokrajine, tihožitja ali portreti. Njegova izborna skrb, da je našel natančno tak barvni ton za vsako potezo, odraža njegovo željo, da sestavi in konstruira vseobsežno barvno harmonijo. Barvni ton in površinski vzorci, pri katerih nobena nota ni bila izven melodije, odraža njegovo slikarsko ekvivalenco harmonije, ki jo je videl v naravi.«108 Slika 25: Paul Cézanne: Tihožitje z zaveso in jabolki 109, olje na platno, 1895, Muzej Ermitaž, Leningrad, Rusija V nasprotju s Cézannom pa je denimo:» Monet potreboval za sliko komaj četrt ure, kajti slika je 'dokument neponovljivega čustva v časovnem trenutku, ki se ne bo več ponovil'. S seboj 107 Kendall, R. (2003), Great masters CEZANNE, Chartwell Books, inc., New Jersey, USA, str Kendall, R. (2003), str Internetni vir, pridobljeno iz: 39

51 je v veliki škatli nosil več platen, ki jih je menjal glede na uro in svetlobo.«110 To nam lahko pove veliko o različnem pristopu k slikanju med obema umetnikoma. Tako kot se srečujejo sodobni umetniki, so tudi v obdobju impresionizma predstavniki raznih umetnosti obiskovali iste kraje in izmenjavali mnenja ter pobude. Cézannovi sodobniki so bili: kipar Auguste Rodin ( ) pa slikarji Edgar Degas ( ), Gustav Courbet ( ), Jean-Francois Millet ( ), Honore Daumier ( ), urbanist Pariza baron Haussmann ( ), krajinar Jean-Baptiste-Camille Corot ( ), ameriški slikar James Whistler ( ), pointilist Camille Pissarro ( ), Edouard Manet ( ), ilustrator Gustave Dore ( ), Claude Monet ( ), Pierre Puvis de Chavannes ( ), Pierre Auguste Renoir ( ), angleški slikar Alfred Sisley ( ), pointilista Georges Seurat ( ) in Paul Signac ( ), Vincent van Gogh ( ), angleška impresionista Wilson Steer ( ) in Walter Sickert ( ), simbolist Gustave Moreau ( ), Odilon Redon ( ), španski arhitekt Antonio Gaudi ( ), Paul Gauguin ( ), norveški ekspresionist Edvard Munch ( ) in drugi.»impresionistično obdobje v evropski umetnosti je bilo kratko. V osemdesetih letih 19. stoletja so se že s Cézannom in drugimi začele razvijati in hitro dozorevati nove umetniške smeri. Predstavniki impresionizma so takrat vsak zase samostojno iskali lasten izraz. Že ob koncu 19. stoletja so nastajale nove skupine umetnikov, iz katerih so izstopale posamezne osebnosti. Umetnost, ki je začenjala nastajati takrat, ni bila več tako povezana z naravo, temveč je nastajala bolj miselna umetnost.«111 Leta 1886 so impresionisti odprli svojo osmo in zadnjo skupinsko razstavo.»pojmovanje barve se je v impresionizmu spremenilo in po njihovi spektralni razdelitvi ni bilo več poti nazaj. Sledile so mu nove tehnike, npr. divizionizem in revolucionarna zamisel, da je lahko barva osrednji subjekt slike pred vsako drugo prvino in nad njo.« Annoscia, E. idr. (2000): Umetnost svetovna zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, str Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, str Annoscia, E. idr. (2000), str

52 6.2 Znanstvena in tehnološka odkritja ob koncu 19. stoletja Da bi bolje razumeli to obdobje, moramo vedeti, da so se ob koncu 19. stoletja zgodila mnoga zgodovinska odkritja na področju znanosti in tehnologije. Ameriški izumitelj Aleksander Bell ( ) je leta 1876 izumil telefon. Na področju medicine je nemški bakteriolog Robert Koch ( ) leta 1876 odkril, da povzročajo bakterije tuberkulozo, vranični prisad in kolero. Ameriški izumitelj Thomas Edison in britanski fizik Joseph Swan sta neodvisno drug od drugega izdelala uporabno električno žarnico. Vrstila so se odkritja na področju atomike, biologije Delitev celic je leta 1882 prvi opisal nemški anatom Walther Fleming ( ), na področju energetike je britanski inženir Charles Parsons ( ) leta 1884 izdelal parno turbino. Izum avtomobila Karla Benza in izum bencinskega motorja Gottlieba Daimlerja segata v leto Radijske valove je okoli leta 1887 odkril nemški fizik Heinrich Hertz itn. 113»To je spodbudilo prehod v drugačno umetniško razpoloženje, polno intelektualnih pobud in odprto za nove in drugačne oblikovne rešitve. Georges Seurat je razstavil svojo sliko, ki je postala manifest nove slikarske smeri, pointilizma, v literarnem Figaroju je izšel manifest o simbolizmu Jeana Moreasa. Poleg tega se je zaradi Zolajevega romana Umetnina, ki je že prepoznal krizo v impresionizmu, pretrgalo tridesetletno prijateljstvo med piscem kritikom in Cézannom.« Cézannovo zadnje obdobje ustvarjanja Cézanne se je v tem obdobju posvečal slikanju krajin, velikokrat je upodobil goro Sainte-Victoire. 113 Beazley, M. (1984), Stopinje skozi čas, Encyclopaedias Limited 1976, Mladinska knjiga, str. 44., str Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, str

53 Slika 26: Paul Cézanne: Gora Sainte-Victoire, vidna iz Lauvesa 115, akvarel, , zasebna zbirka O. Reihardta, Švica Drugi navdih njegovega raziskovalnega ustvarjanja je bil Marsejski zaliv, viden iz L'Estaqua. Cézanne si je prizadeval v kompozicijo slike kot enakovreden element vključiti tudi vodno gladino. 116 Slika 27: Paul Cézanne: Marsejski zaliv, viden iz L'Estaqua 117, 1885, Metropolitanski muzej umetnosti, New York, ZDA 115 Internetni vir, pridobljeno iz: Swinglehurst, E. (1995), str

54 Slika 28: Paul Cézanne: Velike kopalke 118, olje na platno, , 208 cm x 249 cm, Philadelphijski muzej umetnosti, Philadelphia, USA Med Cézannovimi priljubljenimi motivi so bili tudi človeški liki, ki jih je prav tako zasnoval na osnovnih geometrijskih telesih.»njegov javno izraženi cilj je bil vrniti predmetom krajinam in likom plastično konsistenco in novo klasičnost, ne da bi jih upodabljal v minljivem trenutku čustvene zaznave. Glede narave je govoril: 'Vrniti se moramo k Poussinu in perspektivično upodabljati naravo v njenih temeljnih oblikah valja, krogle in stožca.'«119 Svojim figuram ni dodajal individualnih potez, ampak jih je slikal kot brezosebne ravnodušne kipe. Takšne so njegove velike kopalke, ki jim je Cézanne namenil veliko sliko. To je bilo njegovo zadnje klasicistično delo, ki ga je dopolnjeval sedem let, od leta 1898 do »To je arhitekturna kompozicija hitrega ritma, v kateri so tako človeške kot naravne oblike v modrih 117 Internetni vir, pridobljeno iz: Internetni vir, pridobljeno iz: Annoscia, E. idr. (2000), Umetnost svetovna zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana, str Annoscia, E. idr. (2000), str

55 in okrastih odtenkih po zaslugi barvne tonalitete deležne enakega dostojanstva in polnosti.«121 S tem velikim delom in vsemi ostalimi umetninami je Cézanne zagotovo vplival tudi na velika mednarodna avantgardna gibanja. 6.4 Cézannov vpliv na umetnost Pri upodabljanju prostora in predmetov na dvodimenzionalni ploskvi so umetniki od renesanse dalje uporabljali pravila perspektivnega risanja. S pojavom kubizma so se ta pravila zelo spremenila. Skupina avtorjev v knjigi Umetnost svetovna zgodovina piše o Cézannovi vlogi pri tem preobratu takole:»odločilni preobrat tako velikih razsežnosti se seveda ni zgodil povsem nenadno in nepričakovano. Pot so mu utirale izkušnje nekaterih umetnikov. Najpomembnejši so bili zagotovo Cézannovi nauki, ki so, kakor smo že omenili, vplivali na vse avantgardne smeri. Veliki mojster iz provansalskega Aixa je umetnikom priporočal, naj zgostijo prostor, obravnavajo predmete kot geometrične oblike, predstavljajo bližnje in daljne elemente hkrati in na isti ravnini, žrtvujejo bogastvo barv izražanju volumna ter gradijo sliko po mentalnih in racionalnih shemah.«122 Če skušamo opredeliti še razmerja do posamičnih umetnikov, potem je zagotovo, da kakor je Pissarro vplival na Cézanna, da je ta po slikanju s Pissarrrojem postal globoko predan slikanju na prostem, neposredno pred motivom ali osebo, je tudi Cézanne vplival na Pissarroja, ki je pod njegovim vplivom obravnaval predmete kot geometrične oblike. 123 Cézanne je vplival tudi na belgijsko skupino umetnikov, ki so delovali v»pustolovskem društvu umetnikov«, poimenovanem Les Vingt, v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, zbrani okrog revije L'Art moderne. Želeli so povezati industrijsko proizvodnjo s takrat moderno estetiko in povečati njen pomen pri načrtovanju notranjščine. 124 Cézanne je leta 1890 na njihovi razstavi predstavil tri svoje slike. 121 (Prav tam, str. 504). 122 (Prav tam, str. 580, str. 581). 123 Annoscia, E. idr. (2000), str Annoscia, E. idr. (2000), str

56 Slika 29: Amedeo Modigliani: Veliki akt 125, 1917, Muzej sodobne umetnosti, New York, ZDA Očitno je, da je šlo tudi za vpliv na delo Amedea Modiglianija. 126»Na retrospektivni razstavi del Paula Cézanna leta 1907 je Modigliani spoznal Cézannov način upodabljanja figur. V obdobju od leta 1907 do 1909 ter po letu 1914 se je Modigliani intenzivno posvečal portretom in ženskim aktom ter si prizadeval izraziti odsev nepotešene melanholije. Na prikazanem erotičnem aktu elegantnih linij, ki delujejo kot modelirane, je umetnik raziskoval odnos med telesom in njegovim odnosom do ozadja.« Internetni vir, pridobljeno iz: 557qAD5_xM/s1600/P JPG. 126 Italijanski slikar in kipar, izhajal iz judovske družine. Študiral na Accademia di Belle Arti v Firencah, ustvarjal večinoma v Franciji. Znan po portretih in aktih. Umrl v Parizu v starosti 35 let. 127 Annoscia, E. idr. (2000), str

57 Slika 30: André Derain: Pogled na Cagnes 128, olje na platno, 1910, Muzej Folkwang, Essen, Nemčija Tudi André Derain 129 ( ) je črpal svoj navdih iz del Paula Cézanna, ki mu je Jesenski salon leta 1907 posvetil retrospektivno razstavo. Derain je v svojih delih postal pozornejši na geometrične oblike predmetov, ki jih je upodabljal. 130 V obeh prikazanih Derainovih delih smo opazili podoben poudarek na geometrijskih telesih stavb, ki jih je umetnik zasnoval povsem plastično in pri tem dodal enotne barvne tone za vse stavbe v upodobljenem mestu. Tako je vidno, da je podobno kot Cézanne skonstruiral vseobsežno barvno harmonijo. 128 Internetni vir, pridobljeno iz: agnes%2c_oil_on_canvas%2c_museum_folkwang%2c_essen%2c_germany.jpg. 129 Francoski slikar in kipar, najprej študiral na Academie Camillo za inženirja, obiskoval tečaj slikanja pri Eugenu Carrierju, kasneje delil studio z Mauricem de Vlaminckom in slikal. Bil v vojaški službi od 1901 do Nato se je posvetil izključno slikanju, v družbi z Matissom slikal v obmorskih krajih in razstavljal na Jesenskem salonu. Zaradi uporabe živahnih, nenaravnih barv je bil začetnik fauvizma. 130 Annoscia, E. idr. (2000), str

58 Slika 31: André Derain: Pokrajina ob Cadaquesu 131, olje na platno, 1913, zasebna zbirka Slika 32: Henri Matisse: Balinarji 132, olje na platno, 1908, Muzej Ermitaž, St. Petersburg, Rusija Ugotovili smo, da nekateri Cézannovi akvareli, kot je npr. Portret vrtnarja Vallierja iz leta 1906, veljajo v zgodovini likovne umetnosti za neposredne predhodnike kubizma. Tako kot Picasso se je tudi Matisse 133 vedno znova vračal 131 Internetni vir, pridobljeno iz: 132 Internetni vir, pridobljeno iz: Rojen na severu Francije. V skoraj 60-letni karieri je ustvarjal v vseh medijih, od slikanja, kiparjenja do ustvarjanja grafik. Kljub temu so njegovi motivi ostali tradicionalni akti, portreti, figure, interjerji. Uporabljal je živahne barve in oblike v izrazu čustev in postal eden najbolj vplivnih umetnikov 20. stoletja. 47

59 po navdih k smelosti, predanosti in eksperimentiranju, ki označujejo Cézannovo umetnost. 134 Na prikazani Matissovi sliki z naslovom Balinarji je opaziti Cézannov ploski slog v upodabljanju treh deških figur. Slika 33: Paul Cézanne: Velike kopalke 135, olje na platno, , Philadelphijski muzej umetnosti, Philadelphia, USA V knjigi Najvplivnejši slikarji sveta in umetniki, ki so ustvarjali po njihovem navdihu, je zapisana ugotovitev, da so Picassa pri ustvarjanju slike Avignonske gospodične navdihovale Cézannove slike kopalk. Picasso je Cézannov ploski slog prevedel v oglate forme kubizma. 136 Slika 34: Pablo Picasso: Avignonske gospodične 137, olje na platno, 1907, Muzej sodobne umetnosti, New York Torej je tudi Pablo Picasso 138 ( ) našel navdih v Cézannovih delih. 134 Gariff, D. idr. (2009), Najvplivnejši slikarji sveta in umetniki, ki so ustvarjali po njihovem navdihu, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, str Internetni vir, pridobljeno iz: Gariff, D. idr. (2009), str Internetni vir, pridobljeno iz: 48

60 Slika 35: Hans Hofmann: Vrata 139, olje na platno, 1959, muzej Guggenheim, New York, ZDA Slika 36: Hans Hofmann: Pred zoro 140, olje na platno, 1960, Avstralska nacionalna galerija Pri proučevanju slik sodobnih umetnikov smo našli nemško-ameriškega slikarja Hansa Hofmanna ( ). 141 Pripadal je slikarski smeri abstraktni ekspresionizem. Tudi on je našel navdih v Cézannovih delih, kot trdi David Gariff:»Hofmannov koncept 'potisni in potegni' veliko dolguje prostorskim napetostim in barvnim učinkom Cézannovih likovnih del.«142»hofmann je pokazal, da lahko ustvari iluzijo prostora in celo iluzijo gibanja samo z uporabo barve in oblike.« Najbolj slavljen umetnik 20. stoletja. Rojen v Španiji. Najprej ga je poučeval oče, zatem je obiskoval šolo lepih umetnosti Llotja, nato se je nastanil v Parizu, prešel skozi modro, nato rožnato obdobje, sledilo je obdobje analitičnega in sintetičnega kubizma in nazadnje njegovo neoklasicistično obdobje. 139 Internetni vir, pridobljeno iz: Internetni vir, pridobljeno iz: LRG.cfm?IRN=102786&PICTAUS=TRUE. 141 Nemški izseljeniški umetnik in učitelj v New Yorku, ki je zagovarjal improvizacijsko ustvarjanje. 142 Gariff, D. idr. (2009), str

61 Slika 37: Paul Cézanne: Popoldne v Neaplju 144, olje na platno, , Avstralska nacionalna galerija, Canberra, Avstralija Opaziti pa je tudi vplive na druge slikarje. Lucian Freud 145 je bil v Nemčiji rojen britanski slikar. Znan je bil po svojem ciničnem realizmu, ki ga je prikazoval v svojih slikah. V času od leta 1999 do leta 2000 je ustvaril parafrazo Cézannovega likovnega dela Popoldne v Neaplju s črnim služabnikom, ki ga je Cézanne ustvaril okoli leta Gre za Cézannovo zgodnje delo, in kot je ugotovil Theodore Reff, naslov namiguje na takrat razširjeno mnenje o Italiji kot deželi svobode, čutnega življenja in veselja. 143 Internetni vir, pridobljeno iz: Internetni vir, pridobljeno iz: Pomeriggio-a-Napoli. 145 Slikar, rojen leta Znan po mojstrskem prikazovanju človeške kože, naslikane z vsemi njenimi napakami. 146 Gariff, D. idr. (2009), str

62 Slika 38: Lucian Freud: Po Cézannu 147, olje na platno, , parafraza Cézannovega likovnega dela Popoldne v Neaplju (okoli 1875), Avstralska nacionalna galerija, Canberra, Avstralija Na tej sliki Lucian Freud na svoj cinično-realistični način upodablja par, ki mu bela služabnica na pladnju prinaša osvežitev. Temačno ozračje je poudaril z znižanjem formata slike nad obema figurama, s podobo stopnic, podrtega stola in z uporabo monotonih, pretežno rjavih barvnih tonov. Slika 39: Jasper Johns: Nič devet 148, enkavstika in kolaž na platno, , Muzej Ludwig, Köln, Nemčija David Gariff pravi:»podobno kot Cézanne je tudi Johns 149 slikar, čigar umetnost se vrti okoli narave slikarstva in ne okoli slikarjeve osebnosti.« Internetni vir, pridobljeno iz: Internetni vir, pridobljeno iz: Ameriški slikar, rojen leta Imel je velik vpliv na ameriški popart. 51

63 7 CÉZANNOVI AKVARELI Paul Cézanne je v tehniki akvarela, kot smo že poudarili, ustvaril skoraj 650 slik. Izbrali smo nekaj primerov njegovih akvarelov, ki so po našem mnenju najboljši kazalci Cézannovega polnega razvoja te slikarske tehnike. Slika 40: Paul Cézanne: Sadje 151, akvarel, 1885, zasebna zbirka Cézanne je na likih sadja v košari prepoznaval tri temeljne oblike vseh stvari: jabolka imajo obliko krogle, slive obliko zaobljenega valja, hruške obliko zaobljenega stožca. Tako je žrtvoval bogastvo barv izražanju volumna. Na tem akvarelu je uporabljal predvsem tri primarne barve: rumeno (hruške), modro (slive) in rdečo (jabolka), dodal pa je še nekoliko zelenih barvnih tonov. Pri tem je puščal belino papirja, da je zasijala nepobarvana. 150 Gariff, D. idr. (2009), str Internetni vir, pridobljeno iz: 52

64 Slika 41: Paul Cézanne: Modra posoda in steklenica vina 152, akvarel, 1902, zasebna zbirka Pri tem akvarelu je Cézanne prikazal predmete kot geometrične oblike, steklenica in posoda v ospredju imata obliko valja, sadje med njima na mizi pa oblike majhnih krogel. Znova je vidna Cézannova uporaba primarnih barv: rdeče je vino v steklenici, modra je posoda v ospredju in rumeno je sadje na mizi. Nedoločnim oblikam v ozadju je dal oranžno-rjav barvni ton, medtem ko so sence posod in sadja na mizi v vijoličnem barvnem tonu. To mojo ugotovitev potrjuje tudi Edmund Swinglehurst:»Cézanne je mislil, pač v skladu z znanstvenimi idejami svojega časa, da resnica leži v sami strukturi snovi. Zato je proučeval, kako svetloba opiše trdne predmete skozi površine njihovih oblik; vsi liki so imeli obliko valja, stožca ali krogle. Ugotovil je, da so to tri temeljne oblike vseh stvari; temeljne barve pa primarne in sekundarne barve, ki so jih uvedli impresionisti.« Internetni vir, pridobljeno iz: Swinglehurst, E. (1995), Cezanne, življenje in delo, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

65 Slika 42: Paul Cézanne: Geranije 154, akvarel, , Muzej d`orsay, Pariz, Francija Iz preprostega motiva lončnic na stenski polici je razvidno, kako natančno je umetnik opazoval motiv. Čeprav slika verjetno dokaj verno ustreza realni podobi geranij, ni zašel v pretirani realizem. Ustvaril je igro večjih in manjših likov cvetličnih loncev v obliki stožcev. Oblike je upodobil tridimenzionalno s svetlitvijo: na najsvetlejših delih oblik je puščal nepobarvane svetle ploskve papirja, in temnitvijo: na temnih delih likov je dodajal temno barvo in ustvaril bogastvo barvnih odtenkov, od opečnih, sivih, črnih do skrajno levo vijoličnih barvnih odtenkov ter s tem ustvaril iluzijo zaobljenosti. Listi geranij izstopajo s svojim živo zelenim barvnim tonom iz temnega ozadja, ki ga ustvarjajo sence in stebla rastlin. Tako je ustvaril globino prostora na sliki. Sence je naslikal v mnogih barvnih odtenkih, od sive, črne do rjavo sive, temno rjave in modre, ter tako dosegel veliko prepričljivost. Vodoravno polico je nakazal samo s sencami nad njo in pod njo. Podpornik police je umestil v optično središče zlatega reza. 154 Internetni vir, pridobljeno iz: Peaches-And-Two-Green-Peppers.html. 54

66 Slika 43: Paul Cézanne: Geranije 155, akvarel ok. 1888, National Gallery of Art, Washington, ZDA Na tem akvarelu je Cézanne naslikal tri lončnice na stopnicah v trikotni kompoziciji. S sencami je ustvaril globino prostora. Cvetlični lonci imajo zanj značilno temeljno obliko stožcev. Vsak list geranij v zelenih barvnih odtenkih ima svojo lego v prostoru. 155 Internetni vir, pridobljeno iz: 55

67 Slika 44: Paul Cézanne: Avtoportret 156, akvarel, 1895, Sammlung Feilchenfeldt, Zürich, Švica Ta avtoportret je eden izmed mnogih Cézannovih avtoportretov, le da je naslikan v slikarski tehniki akvarela. Pri slikanju glave v tričetrtinskem profilu je izhajal iz temeljne oblike valja. Oker barva je že sama po sebi svetla, modri odtenki so sami po sebi temnejši. S pomočjo svetle oker barve in svetle in temne modre ter sive je oblikoval to tridimenzionalno obliko. Kanček rdeče je dodal le za lica in ustnice. Slikarskega volumna ni ustvaril s svetlitvijo in temnitvijo ene barve. V knjigi Vrhunci likovne umetnosti je o tem zapisano:»namesto da bi Cézanne zamenjal odtenke barv, ki so se menjale s svetlobo in senco, je zamenjal same barve.« Internetni vir, pridobljeno iz: Vrhunci likovne umetnosti, (1994), Cankarjeva založba, Ljubljana, str

68 Slika 45: Paul Cézanne: Študija kvartopirca 158, akvarel, , zasebna zbirka, nazadnje v zbirki dr. Heinza Eichenwalda Študija kvartopirca prikazuje moža (Cézannovega vrtnarja na njegovem posestvu Jas de Bouffan) v suknjiču in klobuku, ki sedi za mizo. Obris figure je umetnik obdal s sivo-modrimi barvnimi toni, da je ustvaril globino prostora. Med toplimi oranžno-rumenimi barvnimi toni mize in hladnimi zeleno-modrimi toni suknjiča je ustvaril komplementarni barvni kontrast. Trde oblike pravokotne mize so v kontrastu z mehkimi oblikami figure. 158 Internetni vir, pridobljeno iz: 57

69 Slika 46: Paul Cézanne: Portret vrtnarja Vallierja 159, akvarel in svinčnik, 1906, prodana na dražbi, nekoč v zbirki Nortona Simona, Los Angeles, ZDA Tudi na tem akvarelu je lepo vidno, kako je Cézanne, namesto da bi zamenjal odtenke barv, ki so se menjale s svetlobo in senco, zamenjal same barve, kakor je omenjeno v knjigi Vrhunci likovne umetnosti: 160»Rezultat je slika, ki ne posnema narave, zato pa oživi barvne odtenke in poteze z igro svetlobe in sence.«najbolj osenčene dele figure in stola je naslikal v najtemnejšem barvnem tonu vijoličastem in modrem. Debla dreves v ozadju in obraz vrtnarja v senci pod klobukom je naslikal v rdečem barvnem tonu. Za pokrajino v ozadju je izbral svetle barvne tone. Na naslednjem akvarelu je Cézanne želel upodobiti strukturo pokrajine ob vijugasti cesti. 159 Internetni vir, pridobljeno iz: images/d49835/d x.jpg. 160 Vrhunci likovne umetnosti, 1994, Cankarjeva založba, Ljubljana, str

70 Slika 47: Paul Cézanne: Vijugasta cesta 161, akvarel, ok. 1898, zasebna zbirka, Bridgeman Art Library, London, Velika Britanija Našo ugotovitev podpira tudi Edmund Swinglehurst:»V tem lahkotno naslikanem akvarelu iz poznega obdobja nam je skušal predstaviti strukturo pokrajine, ne da bi pri tem uporabljal konkretne predmete. Da je to lahko dosegel, se je moral najprej prepričati o legi, obliki in smeri vsake poteze s čopičem. Končna podoba sicer s svojo preprostostjo zanika intenzivno misel, ki stoji za sliko, pa vendar učinkuje tako močno kakor nit, ki povezuje posamične note Schubertovega samospeva.«162 Lok vijugaste ceste se ponovi v desnem loku potez s čopičem in v levem loku nakazanega drevesnega debla in njegovih potez s čopičem, ki so sledile tej obliki. 161 Internetni vir, pridobljeno iz: Swinglehurst, E. (1995), Cezanne, življenje in delo, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

71 Slika 48: P. Cézanne: V gozdu 163, akvarel, 1900, v zasebni lasti Slika 49: P. Cézanne: Park z vodnjakom blizu Črnega dvorca 164, akvarel, ok Na akvarelu V gozdu dajejo vertikale drevesnih debel v navpični kompoziciji vtis rasti, medtem ko je umetnik s premišljenimi potezami čopiča v rumenih, sončnih barvah v ospredju verjetno želel ponazoriti igro sončne svetlobe na drevesnih listih. Dodani hladni modro-zeleni in vijolični barvni toni ustvarjajo z rumenimi toplo-hladni barvni kontrast. V akvarelu Park z vodnjakom blizu Črnega dvorca je vidno, da je Cézanne svoj likovni motiv poiskal v naravi. O tem piše tudi Edmund Swinglehurst:»Cézanne si je prizadeval ustvariti umetnost, ki bi ustrezala njegovim čustvom do narave. Odločil se je, da ga nič ne bo odvrnilo od tega namena, zato je razbil uveljavljeno obliko slikarskih tehnik in odprl nove poti tistim, ki so prišli za njim.« Internetni vir, pridobljeno iz: Internetni vir, pridobljeno iz: Swinglehurst, E. (1995), Cezanne, življenje in delo, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, str

72 Slika 50: Paul Cézanne: Strehe L'Estaque-a 166, akvarel, 1882, Museum Boijmans van Beuningen, Rotterdam, Nizozemska Med mnogimi Cézannovimi akvareli je tudi akvarel z motivom streh iz L'Estaqua. Izbral je modre odtenke za upodobitev streh in panorame mesta ter dodal rumene barvne tone za upodobitev dima iz dimnikov. Najvišjo vertikalno obliko je umestil v optično središče zlatega reza. Ustvarili smo podoben motiv ptujskih streh z razgledne točke Ptujskega gradu v slikarski tehniki akvarela in v različnih barvnih različicah. 166 Internetni vir, pridobljeno iz: 61

73 Slika 51: Paul Cézanne: Hiša na griču v bližini mesta Aix-en-Provence 167, akvarel, ok. 1898, zasebna zbirka, fotografirana v The Bridgeman Art Library, London, Velika Britanija O tem, kako je Cézanne skrbno pretehtal osnutek, je vidno na tem nedokončanem akvarelu, o katerem Edmund Swinglehurst pravi:»drugače kot večina drugih slikarjev, ki kompozicijo nakažejo z nekaj hitrimi potezami, s pikami ali črtami, je Cézanne osnutek skrbno premislil. Ko pa je končno izbral barvo, ton in obliko čopiča, je vse to brez oklevanja in odločno prenesel na platno. Celota vseh barvnih nanosov daje Cézannovim akvarelom veliko moč in prepričljivost.« Internetni vir, pridobljeno iz: 63E Swinglehurst, E. (1995), str

74 Slika 52: Paul Cézanne: Kopalke 169, akvarel, , 21 x 27 cm, zasebna zbirka Tudi med Cézannovimi akvareli je najti akvarele z motivom kopalk. V vseh različicah so upodobljene brez individualnih značilnosti. Njihova oblika je bila za Cézanna prvenstvenega pomena, saj je želel ustvariti harmonijo med figurami in obdajajočo naravo ter hkrati želel doseči ubranost med oblikami in barvami Internetni vir, pridobljeno , iz: Becks-Malorny, U. (1995), Paul Ce zanne, pioneer of modernism, Benedikt Taschen, Ko ln, str

75 Slika 53: Paul Cézanne, Kopalke pod mostom 171, akvarel in svinčnik, , 13 x 21 cm, Metropolitanski muzej umetnosti, New York, ZDA Cézanne je narisal figure kopalk pod mostom v dinamičnem prizoru. Figure je narisal v prvem, bližnjem prostorskem planu, most v drugem in drevesa v tretjem oddaljenem prostorskem planu. Z igro barvnih ploskev je dosegel skoraj abstraktne kakovosti. 171 Internetni vir, pridobljeno iz: 64

76 Slika 54: Paul Cézanne: Kopalke 172, akvarel in svinčnik, 13 x 21 cm, , zasebna zbirka Ta mali akvarel iz Cézannovega albuma skic je akvarelna različica oljne slike kopalk z rastlinjem v obliki loka v srednjem prostorskem planu. Znova so figure in vegetacija medsebojno prepletene. Ulrike Becks-Malorny takole opiše ta njegov akvarel:»oblike so zelo živahne in različne, lahkotne, odprte in nesnovne. Skupina kopalk in vegetacija so povezane v enotnost, v kateri čas ni več relevanten. Zdi se, da slika prikazuje Cézannovo hrepenenje po harmoniji z naravo in v kateri ljudje čutijo močno naklonjenost do rastlinskega sveta, ki jih obdaja. Samo nekaj barv je prisotnih: transcendentno modra, ki prehaja v vijolično, in rumena, ki prehaja v rumeni oker in je igrivo pomešana z modro, da ustvari svetlo zeleno. To slikar kombinira z bledo obarvanim ozadjem papirja in tako ustvari zelo subtilno in harmonično kompozicijo.« Internetni vir, pridobljeno iz: Victoire_in_the_Background.jpg. 173 Becks-Malorny, U. (1995), Paul Cezanne, Pioneer of modernism, Benedikt Taschen, Köln, str. 85., str

77 II. PRAKTIČNI DEL 8 PREDSTAVITEV POSTOPKA LASTNEGA DELA Realizirala sem interpretacijo podobnih motivov, kot jih je izbiral Cézanne. Tej živahni vodni tehniki prav posebej prija motiv vode, zato sem izbirala vodne motive. Vendar nisem slikala samo motivov, povezanih z vodo, temveč tudi druge motive, ki so bili utelešena svežina in sijaj. Slika 55: Darja Hudin: Oreh, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Okroglo obliko zelenega oreha sem poenostavila v okroglo barvno liso v prelivajočem zelenomodrem barvnem tonu. Ko se je barva posušila, sem nanesla drobne zelene in rumene pege, s kakršnimi je posuta zelena lupina oreha. Enake barvne tone sem uporabila za obdajajoče listje in ponekod pustila, da je zasijala belina papirja. 66

78 Slika 56: Darja Hudin: Dva oreha, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Pri drugi varianti sem okrogli obliki obeh orehov pomanjšala, dodala sem rumen barvni ton na njunih osvetljenih delih in temno zelen barvni ton na njunih osenčenih delih. Obdajajoče listje sem reducirala na preproste geometrijske like ter jih ploskovno obarvala v dveh zelenih odtenkih. Rjave linije vej ponekod povezujejo kompozicijo. Tokrat nisem dodala paspartuja. Slika 57: Darja Hudin: Zima, mali akvarel, 2013 Debla dveh dreves sem obarvala kot geometrijske valje v rjavem barvnem tonu. Ko se je ta barva posušila, sem naslikala enotno svetlo modro nebo tako, da sem pustila belino papirja nepobarvano tam, kjer sem želela ustvariti iluzijo snežne odeje, ki se je nabrala na drevesnih vejah po sneženju. In ko se je tudi ta barva posušila, sem naslikala drobne linije drevesnih vej. Cézanne je med ustvarjanjem 67

79 akvarela počakal, da se je prva barva posušila, zatem pa je nanašal naslednje barvne like. Slika 58: Darja Hudin: Bršljan, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Pri tem motivu sem lubje drevesnega debla upodobila s kratkimi potezami v treh odtenkih rjavega tona. Bršljanove liste sem naslikala v svetlostnih odtenkih zelene barve in ponovila zelen barvni ton na levi strani kompozicije. Slika 59: Darja Hudin: Bršljan, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Pri drugi različici sem poenostavila upodobitev lubja drevesnega debla na kratke poteze v enem rjavem tonu, bršljanove liste sem naslikala v barvnih odtenkih med rumenim in zelenim barvnim tonom. Na levi strani kompozicije sem ponovila rjav barvni ton, na desni strani pa rumeno-zelen barvni ton in tako povezala motiv z ozadjem. 68

80 Slika 60: Darja Hudin: Zimsko sonce, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Za podobo zimskega sonca, ki posije skozi zasnežene veje smreke, sem izbrala rumene barvne odtenke. Nato sem drevesno deblo naslikala kot geometrijski valj v temno zelenem barvnem tonu. Zatem sem upodobila zelene smrekove veje, med katerimi sem za upodobitev snega pustila, da je zasijala belina papirja. Slika 61: Darja Hudin: Zimsko sonce, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Poenostavljeno obliko sonca sem pri tej varianti nekoliko povečala. Valjaste oblike debla nisem spremenila. Linije smrekovih vej so bile malo manj razdrobljene kot pri 1. varianti. 69

81 Slika 62: Darja Hudin: Žafrani, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Drevesni debli sem poenostavila v valja, debelejšega in tanjšega. Za množico cvetov žafrana sem izbrala škrlatni barvni ton v svetlejših in temnejših odtenkih. Cvetove v bližnjem prostorskem planu sem naslikala večje, v oddaljenem prostorskem planu pa manjše. Nato sem dodala linije v zelenih barvnih odtenkih. Slika 63: Darja Hudin: Žafrani, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Tokrat sem množico cvetov žafrana naslikala bolj ploskovno in v vijoličnih barvnih odtenkih, velikost cvetov sem z oddaljenostjo zmanjševala. 70

82 Slika 64: Darja Hudin: Žafrani, mali akvarel, 3. varianta, 2013 Gozdno podrast z množico cvetov žafrana sem poenostavila v svobodne oblike škrlatne barve z vmesnimi svobodnimi oblikami v zelenem barvnem tonu. V bližnjem prostorskem planu sem uporabila temnejše barvne odtenke, v oddaljenem pa svetlejše. Slika 65: Darja Hudin: Oddaljen zelen otok, viden z morskega obrežja, mali akvarel, 2013 V prvem prostorskem planu sem ponazorila strukturo izsušene in razpokane zemlje na morski obali, valove morja v tehniki mokro na mokro in otok v zelenem barvnem tonu. 71

83 Slika 66: Darja Hudin: Oddaljena silhueta mesta ob morski obali v noči, mali akvarel, 1. varianta, 2013 V tem motivu sem se zgledovala po sliki Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja Nokturno v modrem in srebrnem iz leta Samo z modrimi barvnimi odtenki sem ponazorila manjše bližnje in oddaljene večje morske valove, silhueto mesta in nočno nebo, posuto z zvezdami. Slika 67: Darja Hudin: Oddaljena silhueta mesta ob morski obali v noči, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Na tem akvarelu sem za silhueto mesta izbrala harmonični vijolični barvni ton med ultramarin in pariško modrimi odtenki vode in neba. 72

84 Slika 68: Darja Hudin: Gorsko jezero pod Mangartom, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Akvarelu ustrezajo vodni motivi, zato sem po fotografiji v prvem planu naslikala velik kamen na obrežju gorskega jezera in prodnate kamne, ki so potopljeni v jezeru. Modro sem stopnjevala od svetlo modre do pariško modre na najbolj oddaljenem koncu jezera, ki so ga obrobljali smrekovi gozdovi. Za odblesk svetlobe na gladini jezera sem pustila linije nepobarvanega papirja. Dodala sem paspartu v kvadratni obliki. Slika 69: Darja Hudin: Gorsko jezero pod Mangartom, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Isti motiv sem tokrat slikala tako, da sem za senco kamna izbrala modri ton, čez peščeno, še mokro barvo obrežja sem dodala svetlo modri odtenek in dodajala pariško modro, da sta se barvi prelivali ena v drugo. Na še moker zelen odtenek 73

85 smrek v ozadju sem dodala senco črne barve. Za upodobitev odbleska svetlobe na vodni gladini sem pustila krajše linije nepobarvanega papirja in dodala kvadraten paspartu. Slika 70: Darja Hudin: Baloni na vodni gladini, mali akvarel, 2013 Oblike balonov na vodni gladini sem naslikala v različnih odtenkih vijolične barve na različnih modrih odtenkih vode. Slika 71: Darja Hudin: Kopalec, akvarel, 1. varianta, 2014 Figura naslikanega kopalca ob robu bazena nima individualnih značilnosti, podobno kot jih nimajo Cézannove kopalke. Pri slikanju figure sem izbrala oker barvo in ponekod pustila, da je zasijala belina nepobarvanega papirja. Vodo sem 74

86 naslikala v treh odtenkih modre v tehniki mokro na suho slikarsko podlago. Okrog bazena sem razporedila linije, ki ponazarjajo rešetke, skozi katere odteka voda, ki se prelije čez rob bazena. V oddaljenem prostorskem planu sem za ozadje izbrala dva odtenka zelene in ponovila modro barvo, da sem povezala osrednji motiv z ozadjem. Slika 72: Darja Hudin: Kopalec, akvarel, 2. varianta, 2014 Figuro kopalca sem postavila v optično središče zlatega reza, jo nekoliko povečala ter jo nagnila malo naprej. Samo izbrane dele figure sem obarvala z oker, rožnatim, oranžnim in vijoličnim barvnim tonom, ostale dele figure pa sem pustila nepobarvane, da je zasijala belina papirja. Vodo sem naslikala v modrih odtenkih v tehniki mokro na mokro podlago papirja, da se je modra barva razlivala. K barvam v ozadju sem k odtenkom zelene in modre dodala rumene in vijolične barvne ploskve, ki so se ponovile v spodnjem robu bazena v ospredju. Tako sem izbrala barve, ki so sestavljale Cézannovo barvno paleto. 75

87 Slika 73: Darja Hudin: Deček z vrčem vode, mali akvarel, 1. varianta, 2013 Figuro dečka z vrčem po skulpturi v mariborskem parku sem naslikala v nežnih rumenorjavih barvnih tonih, zeleno ozadje v parku sem nakazala z zelenimi barvnimi toni. Slika 74: Darja Hudin: Deček z vrčem vode, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Za figuro dečka sem izbrala živo rdeč barvni ton, vrč in sadje v njegovi levi roki pa sem obarvala v svetlo rjavem barvnem tonu. Zeleno okolje v parku sem 76

88 nakazala s širokimi potezami čopiča v dveh odtenkih zelene ter modre. Ponekod sem ohranila belino papirja. Slika 75: Darja Hudin: Deček z vrčem vode, mali akvarel, 3. varianta, 2013 Za figuro dečka sem izbrala kožni barvni ton, za vrč in sadje pa rjav barvni ton. Celotno ozadje sem obarvala z nežno svetlo oker barvo, in ko se je barva posušila, sem dodala zelene barvne tone. Slika 76: Darja Hudin: Vodnjak v mariborskem parku, mali akvarel, 1. varianta,

89 Pri slikanju vodnjaka v mariborskem parku nisem naslikala odtenkov posamezne barve, ki nastanejo zaradi svetlobe in sence. Zamenjala sem same barve, ki prehajajo iz svetlejše vijolične v temnejšo modro. Ta princip slikanja je razvijal tudi Cézanne. Slika 77: Darja Hudin: Vodnjak v mariborskem parku, mali akvarel, 2. varianta, 2013 Pri drugi različici slike vodnjaka v mariborskem parku sem izbrala zelene odtenke, ki prehajajo v temnejši modri barvni ton. V ozadju sem nakazala stopnišče in bujno zelenje. 78

90 Slika 78: Darja Hudin: Ptujske strehe v loku, akvarel, 1. varianta, 2013 Paul Cézanne je ustvaril vrsto slik z motivom vasi Gardanne, po katerih sem se zgledovala. Že od nekdaj so mi bile ptujske strehe likovno zanimiv in privlačen motiv. Napravila sem fotografske posnetke, po katerih sem ustvarjala akvarele. Za akvarele sem izbrala kvadraten format papirne slikarske podlage. Motiv ptujskih streh, viden z razgledne točke Ptujskega gradu, sem naslikala v harmoničnih barvnih tonih modre, vijolične in rdeče barve. Oblike dimnikov sem obarvala v toplih oranžnih tonih, stene hiš v oker in rumenih barvnih tonih. Za tla in most čez reko sem izbrala umirjeno nevtralno sivo barvo. Reko Dravo sem naslikala v dveh odtenkih modre, v tehniki mokro na mokro, da sta se barvna odtenka razlivala. 79

91 Slika 79: Darja Hudin: Ptujske strehe v loku, 2. varianta zimska, 2013 Kakor je Cézanne isti motiv, npr. Marsejski zaliv, viden iz L'Estaqua, , upodobil v različnih barvnih kombinacijah, tako sem jaz motiv ptujskih streh v loku naslikala v dveh barvnih različicah. Motiv ptujskih streh v loku sem naslikala v odtenkih umirjene nevtralne, sive barve, le za oblike dimnikov sem izbrala topel rumen barvni ton. Ostale ploskve sem pustila nepobarvane v barvi papirja, ki je ponazarjal belino snežne odeje na tleh okrog hiš in na desnem bregu reke. Modrino reke sem naslikala v tehniki mokro na mokro v modrem barvnem tonu. 80

92 Slika 80: Darja Hudin: Ptujske strehe, akvarel, 2013 Predel nekdanjega ptujskega kina z baročnim pročeljem mi je bil zanimiv motiv. Kakor je Cézanne reduciral naravo na preproste geometrijske oblike in uporabil tople ter hladne barve, tako sem jaz za oblike streh z dimniki izbrala tople barvne tone rumene, rdeče in oranžne barve za bližnji prostorski plan in ubite sivordeče barvne tone za oddaljen prostorski plan. Naslikala sem jih do linije, izrisane s svinčnikom, jih pustila nepobarvane in jih kasneje zradirala. Drevesa in reko sem obarvala v hladnih tonih. Uporabila sem toplo-hladni barvni kontrast, pri katerem tople barve prevladujejo. 81

93 Slika 81: Darja Hudin: Ptujske strehe, akvarel, 2013 Motiv ptujskih streh sem upodobila z redukcijo na preproste geometrijske oblike in izbrala tople odtenke rdeče in rumene barve z jasnimi obrisi in detajli. Oblike dimnikov sem upodobila v sivi nevtralni barvi. Pri upodobitvi reke sem za srednji prostorski plan uporabila znanje o zračni perspektivi in za ta plan izbrala temnejši odtenek modre, za oddaljen prostorski plan reke pa svetlejši modri odtenek, kjer barve bledijo in modrijo, obrisi oddaljenega desnega brega reke pa so nejasni, modrikasti. Tako sem z nekaj primeri opisala postopek lastnega ustvarjanja akvarelov z različnimi motivi iz narave. 82