ŠUMARSKI LIST (REVUE FORESTIÈRE) SADRŽAJ (SOMMAIRE):

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "ŠUMARSKI LIST (REVUE FORESTIÈRE) SADRŽAJ (SOMMAIRE):"

Transkripcija

1 Poštarina plaćena u gotovom ŠUMARSKI LIST (REVUE FORESTIÈRE) SADRŽAJ (SOMMAIRE): Dr. J o s i p B a 1 e n: Pogledi na šumarstvo Bugarske (Vues sur l'économie forestière de la Bulgarie) Ing. St. Sotošek: Petletnica državne nižje gozdarske šole v Mariboru (Cinquième anniversaire de l'ecole forestière primaire de Maribor) Ing. T. Š p a n o v i ć: Deliblatski pijesak (Les sables de Déliblato) Ing. Fr. Sevnik: Oglarstvo v Sloveniji (Carbonisation du bois en Slovénie) Saopćenja (Bulletins) Iz Udruženja (Affaires de l'union) Književnost (Littérature) Lične vijesti (Mutations) Iz Administracije (Actes administratifs) Oglasi BR. 5-7 MAJ, JUNI, JULI 1936 UREDNIK PROF. DR. A. LEVAKOVIĆ

2 ŠUMARSKI h ST GOD, 60 MAJ, JUNI, JULI 1956 Dr. JOSIP BALEN (ZEMUN) : POGLEDI NA ŠUMARSTVO BUGARSKE (VUES SUR L'ÉCONOMIE FORESTIÈRE DE LA BULGARIE) (Svršetak Suite et fin) V. Bugarska ima utvrđeni renome u svijetu, da je izrazita zemlja seljaka, dobrih zemljoradnika. Za to neće biti, držimo, suvišno, da i ovdje, iako samo uzgred, iznesemo i o poljskoj privredi nekoliko podataka. Mislimo da je to utoliko potrebnije, što je šumarstvo u balkanskim državama uopće, a naročito u Bugarskoj, na mnogo staništa najuže povezano sa zemljoradnjom odnosno sa životom zemljoradnika, kako smo to već i ranije istakli. Stanje zemljoradničkog staleža imaće uvijek mnogo utjecaja i na šumsku privredu. Što je zemljoradnički stalež sređeniji, sigurnija je budućnost šumskoj privredi. Imamo mnogo razloga da vjerujemo u to, naročito u balkanskim državama. Poljoprivreda kao samostalna grana pokazuje u Bugarskoj mnogo interesantnosti. Nije naš zadatak da ih sve iznosimo. Mi ćemo napomenuti samo nekoje, da nam kratka slika o Bugarskoj bude jasnija i potpunija. Prema popisu stanovništva iz 1926 godine bilo je gradskog stanovništva 20.24% a seoskog, zemljoradničkog 79.76%. Ovaj odnos mnogo nam kazuje a prije svega to, da je zemljoradnički stalež daleko najbrojniji. Na njemu počiva bugarska zemlja pa je prema tome on i glavni činilac o kojemu treba voditi računa. Da se dobije slika o strukturi bugarske zemlje s obzirom na veličinu zemljoradničkih posjeda, nisu bez interesa ovi podaci o tome: Poljoprivredna gospodarstva prema stanju iz 1926 godine: ovršina ha do broj gospo' darstva % , , , , , ,4 219 ukupna površina ha , % 0,9 3,0 4,8 6,3 7, ,0

3 reći da ima tek oko kj šume, Znači, da danas ima od sve prirodne i umjetno zašumljene površine tek oko 33% pod šumom ili da je od zašumljivane površine ostalo tek oko 27%. Razlozi su tome vrlo različiti. Tako nedovoljna stručnost bilo vodećeg osoblja, bilo lugara t. j. da su sadene pojedine vrste drveća na zemljište i bonitet, koji ne odgovara toj vrsti. Forsirane su pojedine vrste drveća na pojedinima bonitetima, koje u opće tamo ne spadaju. Tako se sa nekim površinama mnogo puta pokušavalo da se zašume i ako to nije išlo. Načini sadnje nijesu uvijek bili najbolje izabrani. Tako na pr. način sadnje na površinama sa pokretnim pijeskom drugi je nego način sadnje zatravljenih površina, a ovaj opet drukčiji nego način sadnje najlošijih površina sa scementiranim sedimentima i sa pločicama i šljunkom. Jedan razlog neuspjehu nekada su bile atmosferske prilike: suše i mrazovi. Najveći razlog neuspjehu i opadanju površine šuma jesu požari. Oni su više puta uništili u par dana sve ono, što se decenijima radilo i za što je investiran velik kapital. (Nastavit će se -A suivre) INŽ. SEVNIK FRANJO (STRAŽA) : OGLARSTVO V SLOVENIJI (CARBONISATION DU BOIS EN SLOVÉNIE) I. SPLOŠNE OPOMBE. Ako segrevamo les pri neomejenem pristopu zraka do temperature, imenovane vnetišče, se les vname in zgori. Nezgorljive sestavine ostanejo v obliki pepela. Če pa segrevamo les pri omejenem pristopu ali brez pristopa zraka, tako da se ne more vneti, tedaj les poogleni, to se pravi, pretvarja se v lesni ali drvni ogel oz. oglje (sh. drveni ugalj ili ugljen; n. Holzkohle), katerega glavna sestavina je ogljik (sh.* ugljik; n. Kohlenstoff). Pri tem se spreminja les fizično in kemično, tako da dobi popolnoma druge lastnosti; tudi obseg se mu zmanjša približno na polovico, težina pa na okoli četrtino, vsled česar se prevozni stroški v razmerju z lesom zelo zmanjšajo. Če oglje užgemo, zgori z nizkim plamenom in brez dima. Ostane približno istotoliko pepela z istimi sestavinami kot bi ga pustila množina drv, iz katere je bilo oglje pridobljeno. Pri izgorevanju razvija oglje približno dvakrat večji toplotni učinek kakor drva. Radi teh lastnosti je služilo že od pamtiveka kot gorivo v hišnem gospodarstvu, plavžarstvu, kovinskih industrijah in raznih obrtih. Nekatera druga njegova svojstva pa ga usposobljajo za uporabo v kemičnih industrijah ter raznih panogah tehnike; čim bolj se ta razvija, tem raznovrstnejša postaja uporaba oglja. * Kratica sh. znači srbohrvatsko n. znači nemško it. znači italijansko fr. znači francosko. 281

4 Delavec, ki se peča s proizvajanjem oglja v kopah, se imenuje oglar (sh. ugljar; n. der Köhler). V rabi je tudi pismena oblika ogljar, toda slovenski pravopis, ki ga je izdalo znanstveno društvo, priznava za pravilno le prvo obliko. Beseda oglarstvo, oglarjenje ali oglarija (sh. ugljarenje, n. Köhlereibetrieb) pomeni pridobivanje oglja v kopah. Ta način izkoriščanja lesa je znan že iz davnine. Poogljevanje se vrši pri omejenem pristopu zraka in edini oz. glavni proizvod je oglje. V novejšem času se pridobiva oglje tudi pri takozvani suhi destilaciji lesa, ki se vrši v retortah ali kotlih brez pristopa zraka. Oglje je tu le stranski proizvod, glavni proizvodi so lesni plin, lesni ocet in katran, iz katerih se pridobivajo lahko nadaljnji važni produkti. Ta način predelave lesa, pri katerem se pridobiva sicer tudi oglje, pa spada v industrijo in ne k oglarstvu. Leta 1932 so naša davčna oblastva odločila, da spada tudi oglarstvo, izvrševano v večjem obsegu v lastni režiji na veleposestvih, v industrijo in ga obremenila po določilih zakona o neposrednih davkih s pridobnino. Upravno sodišče v Celju je pa vsled pritožbe to naziranje ovrglo. Ugotovilo je, da je smatrati sicer izdelovanje oglja za predelavo osnovnih proizvodov, torej za postransko grano gozdnega gospodarstva, da pa nima izrazito industrijskega značaja, kajti vrednost proizvoda (oglja) se v glavnem še vedno ravna po vrednosti surovine (lesa) in za predelovanje niso potrebne nobene priprave. Vsled tega oglarstvo v smislu določil čl. 45 točka II. zakona o neposrednih davkih ni zavezano pridobnini. Oglje, pridobljeno pri suhi destilaciji lesa, nazivajo tudi»retortno oglje«(sh. retortni ugljen; n. Retortenkohle), potom oglarstva proizvedeno pa»g o z d n o oglje«(sh. šumski ugljen; n. Waldkohle). Naslov»Oglarstvo v Sloveniji«sem dal temu članku zato, ker se oglari po istem načinu in rabijo iste oz. slične oznake tudi v slovenskem delu Koroške, Goriške in Primorske ter v Beneški Sloveniji. Razni statistični in drugi podatki pa se nanašajo samo na Dravsko banovino. V naših krajih je bilo že za časa venetskih plemen Ilirov in Japodov, najstarejšega znanega naroda v teh krajih, razvito rudarstvo in kovinarstvo. Arheološka izkopavanja prof. Valterja Šmida v letu 1935 in prej dokazujejo, da so v okolici vasi Vače, Sela pri Šumberku in pri Mokronogu že pred približno 3000 leti kopali in predelovali razne rude; predvsem je bilo razvito železarstvo. Rudarstvo in kovinarstvo je cvetelo tudi še pod Kelti in Rimljani. Preseljavanje narodov je cvetočo industrijo uničilo, dokler ni proti koncu srednjega veka zopet oživela in se v novem veku zelo razvila. V zadnjih stoletjih se je nahajalo v naših krajih predvsem več železarn. Kovinarstvo je bilo navezano v prejšnjih časih zgolj na oglje, pa se je oglarenje posebno razvilo in spopolnilo v pokrajinah z razvitim rudarstvom in kovinsko industrijo. Oglje so pridobivali v gozdovih bližnje okolice in prevažali večinoma na vozeh k tovarnam. Često so imela velika industrijska podjetja tudi svoje lastne gozdove, v katerih so najeti oglarji pridobivali oglje, navadno v akordu. Ko pa je bila v preteklem stoletju speljana skozi naše kraje Južna železnica, ki je spojila industrijsko visoko razvite severne pokrajine z morjem, ter so bile zgrajene do nje mnoge stranske proge, so se razmere temeljito spremenile. Železnica je zelo 282

5 pocenila prevozne stroške, vsled česar so industrije, nahajajoče se ob železnici, lažje konkurirale z oddaljenejšimi. Te so povečini premestile svoje tovarne k železnici ali pa so sploh morale opustiti obrat. Tako so bili koncem preteklega stoletja polagoma opuščeni železarski obrati v Bohinjski Bistrici, v Železnikih, na Dvoru pri Žužemberku itd. Industrije ob železnici so se pa začele posluževati v svojih obratih v vedno večji meri premoga, ki je bil povečini cenejši od oglja. S temi gospodarskimi spremembami pa je bilo oglarstvo zelo prizadeto, proizvodnja oglja se je skrčila. Polagoma se je pa zopet prilagodila novim razmeram. Z zgraditvijo železnic je bilo namreč omogočeno tudi prevažanje oglja na večje daljave. Iz slovenskih krajev se je začel izvoz oglja po železnici deloma v severne industrijske kraje, največ pa proti jugu v Trst oz. v Italijo. Pred vojno je izvoz oglja stalno naraščal, vojna pa ga je seveda zavrla. V prvem povojnem času se je zelo povečalo povpraševanje po jugoslovanskem oglju v Italiji; tjakaj se je vršil do nedavna tudi skoraj ves izvoz oglja iz slovenskih krajev, le malo ga je šlo drugam. Slika 1. Izdelovanje in skladanje ogljarskih drv v preredčenju. Foto Sevnik. Za razvoj našega oglarstva je bila torej važna v prejšnjih časih cvetoča železarska industrija v naših krajih, v tekočem stoletju pa živahen izvoz oglja v druge dežele. V industriji in obrti je bilo pri nas že od nekdaj zaposlenih mnogo tujih strokovnih delavcev, predvsem nemških in italijanskih, pa se pozna njih vpliv, kakor vpliv soseščine sploh, tudi v našem oglarstvu, tako glede načina poogljevanja kakor tudi strokovnega izražanja. V teku časa so se po izkustvih zoblikovali razni načini poogljevanja lesa v kopah in kope so dobivale najrazličnejše oblike. Od poogljevanja v jamah in primitivnih kopah so prehajali pod vplivom raznih okolščin in izkustev k vedno popolnejšim kopam. V splošnem se je uveljavila stoječa kopa (sh. uspravna žežnica; n. stehender Meiler), kjer se skladajo drva pokoncu, napram ležeči kopi (sh. ležeča žežnica; n. liegender Meiler), kjer se zložijo drva vodoravno. Slednja je bolj znana ter spopolnjena v severnih krajih Evrope in služi tam za poogljevanje igličastega lesa. 283 S

6 Ima razne dobre strani, predvsem je radi njene ozke in podolgovate oblike lažje najti in pripraviti prostor za kopišče, tudi oglarenje z njo je zelo lahko in enostavno. Toda v stoječih kopah se za enkrat les boljše izkoristi, pa vsled tega tudi v severnih krajih ležeče kope opuščajo. V naših krajih je v navadi le stoječa kopa. V raznih pokrajinah so se udomačili posebni načini poogljevanja v stoječih kopah. Vsak način ima svoje prednosti, nekateri so bolj ekonomični radi boljše izrabe lesa, drugi pa glede upotrebe dela, a poleg tega je odvisno še od raznih okolščin kot n. pr. vrste lesa, zahtev tržišča, krajevnih razmer itd., če je smatrati eden ali drugi način za priporočljivejšega. Nemški znanstveniki oz. strokovni pisatelji razlikujejo: nemški, slovanski, alpski, italijanski, balkanski način itd. V nemških krajih z visoko razvito industrijo, kjer je v rabi še danes več načinov, so imeli veliko prilike proučevati in preizkušati razne načine poogljevanja lesa. Tako se je razvil pri njih v glavnem zelo spopolnjen način, ki ga imenujejo»nemški način«in smatrajo seveda za najboljšega. Brez dvoma je ta način zelo dovršen, toda omeniti je treba, da imajo tudi Francozi visoko razvito oglarstvo. Oznaka»slovanski način«pa je gotovo preširoka, ker so pri raznih slovanskih narodih običajni razni načini. Istotako je pri Italijanih udomačenih več načinov. Smatram, da je poimenovanje posameznih načinov po pokrajinah umestnejše nego po narodnosti. Pri nas se je izoblikoval način, ki zelo sliči»nemškemu načinu«, pri katerem se pa poznajo tudi italijanski vplivi. Poudariti je pa treba, da ima vsak oglar tudi svojo metodo poogljevanja po določenem načinu, ki ga smatra več ali manj za svojo tajnost. Od izkušenosti oglarja je zelo veliko odvisno, po katerem načinu proizvaja najboljše oglje, ker točnih, vsestransko veljavnih podrobnih navodil ni; obstojajo le neka splošna pravila. V slovenskih krajih obstoja že od nekdaj močan stan oglarjev. Večinoma prebivajo oglarji stalno v istem kraju, posebno v območju večjih gozdnih gospodarstev, mnogo je pa nestalnih, priložnostnih oglarjev, ki stopijo v delo kjer in kadar se jim baš nudi. Med njimi, posebno med stalnimi, je precej izvrstnih moči. Socijalne razmere slovenskih oglarjev se zrcalijo v narodni pesmi»oglar«: Oglar je zavber fant če ima tud' umazan gvant, oglar, oglar, mora bit' moj! Oglar ima pet otrok kruha pa ne za en zob, oglar Konjička ima suhega tud' en mal' gluhega, oglar Itd. Namen tega članka je popisati najobičajnejši način oglarenja v Dravski banovini, podati iz večletne prakse nekaj izkušenj glede pridobivanja 284

7 in vnovčenja oglja, ter končno prispevati z izrazi zbranimi med slovenskimi oglarji, k strokovni šumarski terminologiji. Iz velike množine istovetnih oznak sem izbral dotične, ki sem jih smatral za najznačilnejše in slovenskemu izražanju najprikladnejše. Kakor v navedeni narodni pesmi, tako se je tudi v narečju oglarjev udomačilo nekaj tujih besed. V glavnem so pa strokovne oznake naših oglarjev izredno svojske in značilne. Zasledil sem med njimi celo nekaj takih, za katere nisem mogel najti v zelo razviti nemški literaturi istovetnih izrazov. Za oglenitev lesa so običajne pri nas oznake: kuhanje, žganje, paljenje oglja (sh. žeženje uglja, paljenje ugljena, kadenje čumura; n. kohlen, Kohlen brennen). Najrazširnejši in tudi najsmiselnejši je izraz»kuhati«oglje, ker les v kopi ne gori, temveč se v njej pod vplivom toplote, pare in plinov res nekako kuha, da nastane iz njega oglje. Srbohrvatske izraze sem vzel iz knjige»iskorišćavanje šuma«od Dr. A. Ugrenovića in iz člankov»kadenje čumura u uspravnim žežnicama«od prof. Drag. Veselija objavljenih v»šumarskem listu«leta 1913 in v mesečnem glasniku»bosanski šumar«. Nemška literatura o oglarstvu je obširnejša. Izmed večjih del omenjam le nekatera:»anleitung zum Verkohlen des Holzes«Edmund v. Berg;»Die Holzverkohlung und der Köhlereibetrieb«Ferdinand Denz, ter»tafeln zur Berechnung der Kubikinhalte stehender Kohlenmeiler«Emil Böhmerle. Krajši sestavki se nahajajo v raznih učnih knjigah, leksikonih, enciklopedijah itd. Strokovna glasila pa tudi često prinašajo članke in notice, nanašajoče se na uporabo oglja v raznih panogah tehnike. Gozdno gospodarstvo v Dravski banovini je zelo mnogolično, predvsem glede velikosti gozdnih posestev, vrste lastništva, krajevnih razmer in drugih okolnosti, kar vpliva na obeležje oglarstva v raznih krajih. Nekatera velika gozdna posestva (okolo in nad 1000 ha) imajo urejene oglarije, t. j. vodijo oglarstvo v svoji lastni režiji, prodajajo oglje domačim tovarnam in trgovcem izvoznikom, ali ga pa izvažajo sama na veliko iz države. Srednji in mali posestniki pa prodajajo običajno les trgovcu z lesom, ki da izdelati iz manjvrednega lesa oglje in to prodaja oz. izvaža bodisi sam, ali pa ga odda izvozniku; često pa dajejo tudi sami posestniki izdelati ostanke od prodanega tehničnega lesa v oglje, ki ga prodajo izvoznikom. Dogaja se pa tudi, da kupijo oglarji les od gozdnih posestnikov, ga pooglijo in nato prodajo oglje prekupcem, izvoznikom ali pa kovačem, ključavničarjem in drugim malim odjemalcem v bližnjem okolišu. Moje popisovanje oglarstva se nanaša predvsem na urejene oglarije, ki imajo organizirano proizvodnjo, prevoz in vnovčevanje oglja. Takšne oglarije zaposlujejo povečini stalne oglarje, ponekod po več generacij, pa predstavljajo vsled tega najbolj spopolnjeno oglarstvo v Sloveniji. Dandanes se izdeluje oglje povečini le iz ostankov pri izdelavi raznih tehniških sortimentov, nadalje iz krivenčastega in poškodovanega lesa, ter drobnega lesnega materijala od preredčenj in čiščenj. Tako oglarstvo, ki sledi večinoma vsakoletnim sečnjam, imenujemo»potujočo oglarijo«(sh. pokretno ugljarenje; n. Schlag- oder wandernde Waldkohlung); kope se postavijo skoro vsako leto na drugem mestu v posekah. Po nekod pa se stekajo večje množine lesa skozi daljšo dobo na isto mesto, tako n. pr. 285

8 na vznožju drč, žičnic, na koncu železnic, ob industrijskih napravah itd., kjer se poogljujejo stalno na istem mestu. Ta, tako zvana stalna oglarija (sh. nepokretno ugljarenje; n. Ständige Kohlung) je pa pri nas zelo redka. Češča je napol stalna oglarija (sh. na pola pokretno ugljarenje; n. Halbwandernde Kohlung), če se namreč poogljuje les le nekaj let na istem mestu. Najčešća je pa potujoča oglarija. H. PROIZVAJANJE OGLJA. Vrsta lesa. Oglje lahko pridobivamo iz vseh naših vrst lesa, tako listnatega kakor tudi iglastega. Vsaka vrsta pa kaže pri poogljevanju več ali manj različna svojstva, vsled česar je priporočljivo poogljiti vsako vrsto posebej, seveda tam kjer se izplača. Navadno pa se poogljuje posebej le igličast les, ki daje lahko oglje, listovci pa skupaj. Trše veste lesa dajejo čvrstejše in težje oglje; specifična teža oglja je v splošnem direktno sorazmerna s specifično težo lesa, iz katerega je bilo izdelano. Oglje iz raznih vrst lesa se. razlikuje po svojih lastnostih in v tehnične svrhe se večkrat išče oglje od določene vrste lesa. Slika 2. Oglarsko orodje. Foto Sevnik. Pri nas se izdeluje dandanes oglje skoro izključno iz listovcev, od teh pa pretežno iz bukovine. V prejšnjih časih, ko se je proizvajalo večinoma le za domače železarske obrate, se je izdelovalo oglje tudi iz iglavcev. Takrat se je prevzemalo oglje po meri, ne po teži, pa je bilo oglarju vseeno, če je oglje težko ali lahko. Ko pa se je odprl izvoz v dalnje kraje, se je začelo oddajanje oglja po teži. Oglarija se je usmerila predvsem na izvoz in stremi danes za tem, proizvajati težko oglje visoke kurilne vrednosti. Večina naših listavcev daje težko oglje in sicer: bukev, gaber, hrasti (cer), javorji, jeseni, jerebika, hruška, lesnika. Lahko oglje pa dajejo: brest, lipa, črešnja, topole, breza, vrbe (iva) jelše. 286

9 Naš najvažnejši listovec je bukev, ki daje oglje odlične kakovosti. Drugih listovcev pa je pri nas bolj malo, pa se poogljujejo običajno skupaj z bukvo. Ogljarska drva: (sh. ugljarsko drvo, n. Kohlholz) so navadno mešanica cepanic in okroglic do 2 cm premera navzdol. Časih se pooglijo drobne oblice (premera 2 8 cm) posebej, ker dajejo oglje boljše kakovosti. Drva se izdelujejo v dolžini 1 m do 1.5 m. Tudi krajši les se porabi v kopi, predvsem na vrhu kope. Krajši les se boljše pooglji od dolgega, pri daljših drveh se pa prihrani na delu oz. na stroških izdelave. Najčešće se izdelujejo 1 m dolga polena, kar ima to prednost, da se lepše in boljše skladovnice prodajo lahko kot drva. Izdelava drv se oddaja na razne načine. Ponekod izdelajo drva drvarji v akordu, redkeje na dnino, oglar pa jih prevzame v kuhanje proti plačilu po teži gotovega oglja. Drugod prevzame oglar izdelavo drv in kuhanje oglja za pavšalno ceno, pa izdeluje drva ali sam v času, ko ne more kuhati, ali odda izdelavo v akordu svojim drvarjem. Polena zložijo navadno v 1 m visoke skladovnice z 10 cm nadmere. Kjer pa prevzame oglar izdelavo drv in kuhanje oglja za pavšalno ceno, običajno ne zlaga drv v skladovnice, temveč jih postavlja na kupe. Prihrani si na delu in drva se hitreje in boljše osušijo, plačilo pa dobi itak po teži oglja. Radi kontrole se izmerijo lahko postavljene kope. Seveda so v mnogih slučajih možne razne nedopustne manipulacije z drvmi in ogljem, da namreč oglar eno ali drugo pod roko proda, pa je treba vzeti le zanesljive ljudi in vestno izvrševati nadzor. Slika 1. predstavlja izdelavo drv pri preredčenju bukovega sestoja. Del drv je izdelal oglar sam in jih zmetal na kupe, drugi del pa je izdelal njegov drvar in jih zložil v skladovnice, ker dobi plačilo po prostornem metru. Večje sečnje bukovine se vršijo od jeseni do spomladi. Najboljše je, da se ostanki takoj izdelajo v drva in v poletnem času pooglenijo. Ker ni bilo v njih mnogo soka, izdržijo še tudi do prihodnje pomladi. Preredčenja in čiščenja se pa vrše često tudi v spomladanskem in poletnem času, ko je les poln soka. Takšna drva je najboljše poogleniti po 1 2 mesečnem sušenju, ker postanejo sicer kmalu pirjeva. Stremeti je za tem, da pridejo do pooglenitve le suha in zdrava drva, ker ta dajo najboljše oglje. Oglje iz mladega lesa je boljše in težje kot iz starega. Prestara, pirjeva, trohnela, mokra in sveža drva otežujejo zelo delo oglarja in dajo oglje slabše kakovosti, navadno manjšo množino in težino. Tako oglje se prav rado drobi. Oglarsko orodje. Slika 2. prikazuje orodje, ki ga rabijo oglarji pri svojem delu od izdelave drv do oddaje oglja. Po vrsti od leve proti desni so na sliki: Zagozda, kij, žaga, sekira, kramp (rovnica), tolka (to orodje si napravi oglar tako, da odreže okoli 1 m dolg kos debla z vejo, ki služi za ročaj), lopata, vile, grablje, luknjač (klin za vrtanje lukenj v kopo, t. j. zašiljen količek iz lesa s premerom okoli 3 cm, ki si ga oglar po potrebi odseka na licu mesta iz okroglic), kljuka (je na dolg lesen ročaj nasajen železen kavelj, ki si ga oglar napravi sam. iz rebra stare lopate), grebljica (železna ali pa lesena, nasajena na dolgem lesenem ročaju), bo- 287

10 kalnica (t. j. raven lesen drog, ki služi za žokanje v kopo), kobila za tehtanje oglja (ki si jo napravi oglar sam v gozdu; na to kobilo obesi tehtnico), sani (za dostavljanje drv do kope in oglja do nakladališča). Naprava kopišča. Ko so na poseki drva pripravljena, poišče oglar pripravna mesta za postavljanje kope. Prostor izbere tako, da lahko dostavi nanj čim več drv s čim manjšim trudom, da lahko oskrbuje več kop naenkrat, ter da je odvoz oglja lahek. Raven prostor, na katerem se postavi kopa, se imenuje kopišče (sh. upina ili ugljište, n. Kohlenstätte). Velikost kopišča se ravna po terenu in velikosti kope, ki jo namerava postaviti. Za srednje veliko kopo je potrebno n. pr. kopišče s premerom okoli 10 m. Čim več prostora, tem lažje delo. Na pobočjih je pa treba mnogokrat zasekati na eni strani v hrib, na drugi pa napraviti nasip, zid ali tudi oder iz debel. Od kopišča je zelo odvisen potek poogljevanja, pa ga zato dober oglar zelo skrbno napravi. Najprej izravna prostor, odstrani vse panje, korenine in kamne, nato pa nasuje sloj zemlje v debelini do 50 cm, iz katere odstrani z grabljami vse koreninice, mah, kamenje in les, da postane zemlja čimbolj enakomerna. Po vrhu potolče zemljo s tolko. Najboljša zemlja za kopišče je ilovica, ki se da dobro zbiti, da ne nastame skoz i tla preveč prepiha. Kopišče se proti sredini, kjer se bo nahajalo središče bodoče kope, nekoliko dvigne, toda samo toliko, da voda oz. tekočine iz kope lahko odtekajo. Nagib znaša povprečno 5%. To je potrebno tudi radi pravilnega poteka poogljevanja. Če se nahaja kopišče na pobočju, je treba napraviti mimo kope proti hribu jarek za odtekanje vode pri deževju. Z novim kopiščem je veliko dela, pa zato oglarji radi uporabljajo stara kopišča. Tudi poogljevanje je lažje na starem kopišču kot pri»novini«, kakor pravijo oglarji novemu kopišču z novo zemljo. Slika 3. prikazuje staro kopišče. Ko je kopišče gotovo, začne oglar z dostavljanjem drv. Iz bližine jih kar meče ali nosi do kopišča, od daleč jih pa vlači na saneh, spušča po rižah, dovaža z vozom ali tovari s konjiči. Nato začne staviti kopo. Postavljanje kope. Po velikosti razlikujejo naši oglarji:»mulec«(sh. mulac) t. j. kopa, ki vsebuje približno 10 prm. drv in na dnu ima premer do 5 m;»mala kopa«, ki vsebuje 10 do 40 prm. drv s premerom na dnu od 5 do 6.5 m;»s r e d n j e velika k o p a«, ki vsebuje 40 do 80 prm. drv s premerom na dnu 6.5 do 8 m in ima višino od povprečno 2.6 m;»velika kopa«, z vsebino nad 80 prm. drv in s premerom na dnu od 8 m navzgor. Večje kope po 120 prm. in več vsebine delajo redkokdaj. Mulci imajo po 1 sklad drv, male in srednje kope po dva, velike kope po tri. Velike kope v potujočem oglarstvu niso priljubljene, najrajše stavijo srednje velike kope. Pri dani množini drv zahteva sicer postavljanje manjših kop več dela kot pri velikih, toda poogljevanje v njih je lažje, tudi dajo razmerno več prvovrstnega oglja. Slika 4 predstavlja vertikalni presek skozi kopo, pripravljeno, da se zažge. Glavni deli so poimenovani po delih človeškega telesa. Na sredini urejenega kopišča zasadi oglar običajno v obliki trikota s stranicami okoli 25 do 30 cm (pri poogljevanju svežega lesa je raz- 288

11 dalja nekoliko večja kot pri suhem lesu), redkeje v obliki četverokota s stranicami do 40 cm ravne drogove okoli 5 cm premera, imenovane strženice (n. Quandelstangen). Med strženice priveze obročke, spletene iz vej, ali pa splete v obliki obročka strženice med seboj. Pri 1 m dolgih drvah namesti prvi obroček približno 90 cm iznad tal, drugega pa v isti ali pa pri krajših drvah tudi v manjši razdalji nad prvim. Ta obroček, ki ga imenujejo oglarji tudi roček (n. Quandelring), ima nalogo držati strženice vsaksebi in nanj se naslanjajo tudi pokoncu postavljena drva, da nastane v sredini med strženicami nekakšen dimnik, imenovan stržen (sh. odžak ili kabao, n. Quandelschacht). Na tla v sredi stržena položi pobožen oglar za srečno delo dve treski v podobi križa. Nato začne polagati pôd (sh. ćuprija; n. Meilerbrücke). Na tla okoli stržena položi radijalno cepanice za podlogo, na te položi vodoravno sloj drv, ki jih časih tudi obteše, da nastane čimbolj raven in gost pôd. Takšen pôd napravi radi tega, da se drva prvega sloja pooglijo čisto do SLka 3. Kopišče, oglarska koča ali oglarniça, mala streha za vreče in drobno oglje. tal in da lažje ravna tok poogljevanja. Postavljanje kope na pôd velja za naprednejši način poogljevanja. Večina naših oglarjev pa ne stavi na pôd, temveč zlaga prvi sklad naravnost na zemljo. Pravijo, da se drv nič ne prihrani; sicer res ostane manj poogljenih ogorkov od drv, zato pa ostanejo ogorki od pôda. Tudi dela je pri tem več, poogljevanje pa tudi ni vedno lažje, ker se časih pôd udere in se prvi sklad drv vsede na zemljo. Okoli stržena začne staviti oglar prvi sklad drv, bodisi na pôd ali na tla. Pri strženu zlaga drobna drva, čimbolj pokoncu in čimbolj na gosto. Tako nastane okoli stržena kolobar s premerom okoli 2 m, ki ga imenujejo ponekod»gnezdo«(sh. ognjište; n. Zündkegel). Potem pridejo na vrsto debelejša drva, proti obodu zopet tanjša, na obod pa najtanjša drva. Tako nastanejo okoli stržena kolobarji drv različne debeline, ki prehajajo drug v drugega. Večina oglarjev sklada drva z debelejšim krajem spodaj, nekateri pa z debelejšim krajem zgoraj, v prepričanju, da se potem spodnji tanjši kraj do konca lepo poogli, dočim nastane pri zlaganju z debelejšim krajem spodaj več ogorkov. Da dobi kopa potrebni 289

12 nagib, oglar drva spodaj nekoliko odmakne, tako da nastanejo prazni prostori, kar je potrebno tudi vsled kroženja zraka, posebno če se ne stavi kopa na pôd. Pri večini naših oglarjev velja naziranje, da je položnejša 'kopa, t. j. zlaganje drv z večjim nagibom, boljša! od strme kope. Najboljše je, če se vsak sklad zase do konca vestno zloži. Običajno pa oglar ne zgotovi naenkrat celega prvega sklada, temveč stavi na prvi sklad ob enem že drugega, tako da vedno s tal z roko doseza drugi sklad, ker tako lažje in hitreje dela (glej sliko 5). Pri drugem skladu zlagajo vsi oglarji drva z debelejšim krajem spodaj, dolnje konce tudi nekoliko odmikajo, pa nastane tako večji nagib. Tretji sklad se stavi po istem načinu kot drugi. Da nastane še večji nagib, se vzamejo pri strženu krajša drva, pri čemer se priveze roček v manjši razdalji od drugega kot se nahaja ta od prvega. Tako nastane tako zvani»zasekani sklad«(n. Anfangskegel). Tudi pri zelo malih kopih se poslužujejo tega načina. Najčešće se delajo kope na dva sklada. Večje kope kot na tri sklade se pa pri nas sploh ne postavljajo. Na zgornji sklad pride glava (sh..glava; n. Haube oder Kopf). Oglar vzame v ta namen kratka in drobna drva pod mero, ki jih polaga po dolžini z enim koncem proti strženu, čimbolj na tesno in tako, da dobi kopa na vrhu potrebno krožino. Ta drva se imenujejo vršje ali glavina. Ploskev med dvema skladoma imenujejo sklep (n. am Saum), ono med zgornjim skladom in glavo pa ramena (n. Kante). Kakor že omenjeno, oglar kopo na površini obloži (n. Ausschmälern) z najdrobnejšimi drvmi, da postane ista čimbolj gladka. Strženice ob obodu odreže. Zdaj je kopa zložena (n. der Meiler ist holzgerecht). Ponekod pravijo tudi»kopa je gola«(glej sliko 6). V urejenih oglarijah zloženo kopo običajno izmerijo. Tam, kjer prevzame oglar v poogljevanje drva zložena v skladovnice, merjenje kope ne bi bilo potrebno, vrši se pa le radi kontrole. Kjer se pa drva ne zlagajo v skladovnice, je merjenje zložene kope neobhodno potrebno, če se hoče ustanoviti poogljena množina lesa radi ugotovitve donosa. Tako tudi tam, kjer kuha oglar za svoj račun in kupi drva na podlagi merjenja gole kope. Oblike stoječih kop sličijo paraboloidu, katerega prostornino določujemo po obrazcu -Д kjer p znači premer, v višino kope, ali pa po obrazcu o. кјгг znači o obseg kope, u pa višino iste. V praksi se poslužujemo za določevanje prostornine kop tabel E. Böhmerle»Tafeln zur Berechnung der Kubikinhalte stehender Kohlmeiler«, Berlin 1877, ali pa obrazca -ПКГЈО Obseg izmerimo pri tleh z metrom, višino pa tako, da potisnemo skozi stržen kol, na katerem zaznamujemo in potem izmerimo višino kope. Ker pa oblika kope navadno ne odgovarja popolnoma matematični obliki paraboloida, je treba odbiti pri koničastih kopah 6%, pri položnejših pa 4% od prostornine, dobljene potom formule. Izkušeni oglarji pa izmerijo s stopinjami (čevlji) na praznem kopišču polumer bodoče kope in precenijo že v naprej, koliko drv bo šlo v njo. Njihova cenitev se običajno zelo dobro ujema s poznejšim merjenjem. Pokrivanje kope. Zloženo kopo pokrije oglar najprej s tanko, gosto plastjo zelenih smrekovih ali jelovih vejic, praproti, brinja, trave, listja 290

13 itd., kar mu je pač najbolj pri roki. Listje pride običajno na vrh kope. To delo imenujejo oglarji»grasanje«ali tudi»pobrinjenje«. Pokrov, ki ga imenujejo oglarji po največ»grasa«, po nekod tudi srajca (sh. listnati pokrov; n. Rauhdecke, Rauhdach), ima namen preprečiti vsipanje prsti med zložena drva. Da pride oglar lažje na vrh kope, si napravi sam priprosto lestev iz letev in polen na licu mesta. Oglarji obično ne pograsajo naenkrat cele kope, temveč ko končajo spodnji del, začnejo takoj»črniti«(sh. pocrnjivanje; n. stiiben), to se pravi oblagati kopo čez in čez s plastjo drobne zemlje. Ta zemlja, imenovana splošno»prst«(sh. stup ili šćupa; n. Gestübe) mora biti zelo vestno pripravljena. Najboljša je prst od starih kopišč, ki jo imenujejo»kopišnica«, za razliko od»novine«t. j. prsti na novem kopišču. Biti mora po možnosti čista humozna zemlja, ne sama ilovica ali preveč peskovita zemlja, ne prevlažna, ne presuha. Prestara kopišnica je slaba, ker se nahaja v njej že preveč drobnega oglja oz. ogljenega prahu. Na kopi začne pod vplivom toplote tleti in dobi na površini svetlo barvo.»kopa beli«, pravi oglar in imenuje takšno prst»prhavka«. Pomešati jo je treba s svežo zemljo, da postane zopet uporabnejša. glava Slika 4. Ončni (vertikalni) presek skozi kopo. a) kopišče, b) pod, c) stržen, d) gnezdo, e) prvi sklad, f) drugi sklad, g) glava, h) grasa, i) prst, j) spodnji obstavljači, k) polica, 1) zgornji obstavljači. Kopa na»novini«da vedno oglje slabše kakovosti, pa zato oglar dela v početku manjše kope, da si tako postopoma pripravi dobro prst. Oglar si pripravi prst krog in krog ob robu kopišča. Ko začne črniti, prisuje z lopato prst k kopi in jo s plosko lopato pritisne ob kopo. (Glej sliko 7.) Tako napravi na kopi prevleko iz prsti. Ta prevleka ima preprečiti neomejen dostop zraka v kopo. Dovajanje zraka goreči kopi in odvajanje dima se naj vrši le skozi luknje, ki jih napravi oglar v prsteni prevleki. Debelina plasti je odvisna od raznih činiteljev, a znaša naj toliko, da popolnoma prepreči uhajanje dima. Ta plast naj bo na obnožju kope tanjša, ob sklepu in ramenih debelejša in na glavi najdebelejša. Nekateri oglarji delajo obratno, kar pa ni smiselno. Prst polagoma sama drsi k vznožju kope, razen tega mora biti zgoraj plast debelejša, da ne bo na prelomih 291

14 premalo prsti. Debelina te prsti znaša n. pr. za srednje veliko kopo pri stari zemlji v poletnem času na vznožju okoli 7 cm, v ramenih in glavi pa 10 do 12 cm, v zimskem času pa za polovico več. Pri novini mora biti prevleka dvakrat debelejša. Pri velikih kopah oglar pri črnjenju ne doseže z lopato do vrha. Zato si napravi v takem slučaju oder ali stol (n. Gestiibetisch), ki ga pomika okoli kope in s katerega obmetava kopo s prstjo. Pri črnjenju prislanja oglar sproti k kopi krog in krog debele cepanice v razdalji 2 30 cm drugo od druge, ki naj držijo prst ob kopi. Imenujejo jih»obstavljači«(n. Rüste). Pri malih kopah zadostuje le ena vrsta obstavljačev, pri večjih kopah pa postavljajo na spodnje še zgornje obstavljače (n. Unter- und Oberrüste). Časih, če je zelo suho, položijo na spodnje obstavljače cepanice počez, t. j. napravijo vzporedno s tlom okrog kope obroč iz cepanic, ki se imenuje»polica«. Šele na to postavijo gornje obstavljače. Polica zadržuje sipko suho prst, posebno pri nalivih, da se ne vsiplje k vznožju kope. Kopo pokrijejo s prstjo čez in čez, le strženova odprtina ostane zaenkrat nepokrita; skozi stržen namreč kopo vžgejo. Ko je kopa pokrita s prstjo in obložena z obstavljači, je gotova, da se more prižgati. Oglar pravi»kona je črna«. Slika 5. Postavljanje kope. Foto Sevnik. Zažiganje kope. Potek samega poogljevanja je pri vseh stoječih kopah enak, in to v glavnem sledeči: V središču kope na dnu stržena, imenovanem ognjišče (sh. ognjište; n. Quandel), se kopa zažge. Od tod se ogenj po strženu dvigne do vrha kope in oglenitev ali kuhanje se začne na vrhu, to je v glavi kope; iz glave se spušča pri pravilnem poteku enakomerno in prilično vzporedno s tlom do temelja kope. Zažiganje (sh. pripaljivanje; n. anzünden,»feuer geben«) se vrši pri raznih oblikah stoječih kop na razne načine; pri opisanem načinu se vrši skozi odprt stržen, ponekod pa tudi skozi kanal pri tleh od oboda do središča kope, ki ga napravi oglar pri zlaganju prvega sklada. Vsi načini pa imajo skupno to, da se vrši zažiganje na dnu kope v središču, gnezdu oz. ognjišču. 292

15 Skozi stržen spusti oglar na dno pedenj na debelo drobnih suhih tresk ali drobnega oglja od prejšnje kope. Na to vrže nekaj lopat žerjavke, ki si jo je bil pripravil v bližini kope ali pa tudi kar na kopi pri strženu. Na žerjavico v strženu nasuje do vrha stržena tresk in suhega dračja ali pa drobnega oglja. Na to napravi z luknjačem na vznožju kope v krogu v enakih razdaljah štiri do šest lukenj za dovajanje zraka. Ko se začne iz odprtega stržena dvigati dim, je znak, da se je vnelo na ognjišču, nastal je ogenj, kopa je prižgana. Segrevanje kope (sh. zagrijavanje; n. Vorwärmen des Meilers). Segrevanje kope ima namen osušiti drva. Nekateri oglarji pustijo, da se ogenj v odprtem strženu hitro razvije in dvigne tako, da šviga končno plamen iz kope. Nato kopo zaprejo, kajti v njej je nastala medtem potrebna temperatura za oglenitev ali kuhanje. Ta način pa ni priporočlj'v, je prenagel. Drugi oglarji zopet zaprejo kopo takoj ko opazijo po dimu, da se je gorivo v ognjišču vnelo. Odsihmal v ognjišču ne gori več s plamenom, temveč le tli. Oglar dodaje skozi stržen od časa do časa le toliko goriva, t. j. drobnih drv ali drobnega oglja, da sega ogenj le do sredine kope. Temperatura v kopi se polagoma dviga, drva se suše, dim, pare... : ' <;'. ' :. Slika 6. Gola kopa. Merjenje iste. Foto Sevnik. in plini pa ne morejo uhajati, ker je stržen zaprt, temveč se kondenzirajo na glavi v pokrovu, prst se začne solziti. To segrevanje traja pri svežih drveh dalj časa kot pri suhih. Ko smatra oglar, da je kopa dovolj segreta, napolni stržen do vrha z gorivom, ter ga pusti odprtega, tako da se dvigne ogenj hitro do vrha. Nato stržen zapre in začne se kuhanje. Ta način segrevanja so uporabljali pri nas često italijanski oglarji. Najbolj razširjen je pa pri nas sledeči način: Ko oglar kopo zažge, pusti stržen odprt nekaj ur, da se razvije na dnu ogenj. Nato dopolni izgorelo gorivo z novim do vrha stržena, katerega pokrije z desko in prstjo. V strženu poslej več ne gori, temveč le tli in to tlenje se dviga polagoma proti vrhu stržena. Oglar stržen večkrat odpre in dotrese gorivo. Pri tem z bokalnico predre skozi gorivo in ga zrahlja, če hoče tlenje pospešiti; će mu gre prehitro, pa gorivo čvrsto zbije in po potrebi zapre 293

16 nekaj lukenj na vznožju kope. Tako pride počasi»ogenj gor«, kot pravijo oglarji in polagoma se je začelo kuhanje. Pri prvem načinu segrevanja oglar ogenj z vso silo naglo dvigne, da ustvari čimprej potrebne pogoje za oglenitev, pri drugem načinu zadržuje ogenj dalj časa pri tleh, kjer le tli, da se kopa počasi segreva, končno pa ogenj naglo dvigne do vrha, da začne kuhati. Pri tretjem načinu pa prehajajo posamezne faze poogljevanja t. j. zažiganje, segrevanje in kuhanje polagoma druga v drugo. Kuhanje ali oglenitev (sh. ugljenisanje, kagjenje; n. Schwellen). Naši oglarji nazivajo fizično-kemični postopek spreminjanja lesa v oglje večinoma»kuhanje oglja«. Kakor opisano, se začne razvijati pri gotovi temperaturi in omejitvi svobodnega pristopa zraka. Mnenja sem, da učinkuje na njegov potek v veliki meri tudi napetost mešanice raznih plinov v kopi. Pomen in vpliv raznih činiteljev bo treba šele dognati. Ti procesi namreč znanstveno še niso dosti raziskani, veliko manj kot pri suhi destilaciji lesa; ta se vrši v zaprtem prostoru, pa je bilo raziskovanje veliko lažje. Slika 7. Pokrivanje kope. Grasanje in črnjenje. Foto Sevnik. Po dosedanjih dognanjih se vrši oglenitev pri temperaturi 240 do 280 C; temperatura je za razne vrste lesa ter Sortimente in kakovosti oglarskih drv nekoliko različna. Te temperature so bile izmerjene v pasu, kjer se je ravno vršila oglenitev, izven njega so v kopi v splošnem veliko nižje temperature, le v ognjišču je višja. Ta pas je širok poprečno 10 cm in je različen z ozirom na vrsto in Sortiment lesa. Zunanji znaki procesa v tem pasu so ti, da prehaja naravna barva lesa na začetku pasu v vedno temnejšo, do ogljeno črne barve na koncu tega pasu, kateri se pomika postopoma navzdol. Iz lesa izhajajo sokovi, razvijajo se vodne pare in plini, obseg lesa se krči. Les pa pri tem ne gori, niti ne tli; za to je potrebna višja temperatura. Vnetišče bukovega lesa znaša okoli 320 C in vročina žerjavice bukovega lesa okoli 360 C. V kopi sami pa so našli najvišjo temperaturo, okoli 420 C v ognjišču na dnu stržena za časa zažiganja oz. segrevanja kope. 294

17 V pasu oglenitve torej ni ognja niti žerjavice. Dokaz temu je tudi dejstvo, da niti mah na drveh ne zgori, temveč le poogleni. Pač pa se pokaže žar kmalu, če kopo odpremo in pripustimo prepih; nastane ogenj in če ga pustimo, dobimo mesto oglja pepel. Temperature nad 280 C vplivajo kvarno na oglje. Nastane tako zvano prežgano ali pregnano oglje, ki je lahko in se zelo drobi. Takšno manj vredno oglje dobimo vedno ob strženu, kjer so bile visoke temperature za časa gorenja. Oglarji imenujejo to pregnano oglje okoli stržena»strženina«. Kuhanje ravna oglar z odpiranjem lukenj (sh. rupe; n. Räume oder Register), ki jih napravi z luknjačem (n. Raumstecher) v prsteni prevleki. Po njih svrhi razlikujemo dvoje vrst lukenj: zračnice (sh. vazdušne rupe; n. Fussräume), ki služijo za dovajanje zraka v kopo in dimnice (sh. dimne rupe; n. Rauchlöcher) za odvajanje dima iz kope. Zračnice napravijo na Slika 8. Začetek oglenitve. vznožju kope pri tleh v krogu v enakih presledkih (nekaj že pri zažiganju). Oglarji jih nazivajo različno: duške, dušniki, podnice ali na kratko podne. Dimnice, nazvane ponekod na kratko dime, pa napravijo na pobočju kope. Pri napravi lukenj poskušajo zadeti z luknjačem med dve poleni, da lahko vleče. Začetek oglenitve ugotovi oglar po tem, da mu pri hoji po kopi okoli stržena pod nogami zahrešči. Kuhano oglje se namreč pod njegovo težo drobi in seseda. Oglar pravi temu»kopa lomi«. Ko začne lomiti na vrhu okoli stržena, je prišel čas, da spusti dim. Na glavi, pri srednjeveliki kopi nekako v sredi med strženom in ramenim, napravi v krogu dimnice (glej sliko 8). Iz teh lukenj začne prihajati dim; ta se razlikuje nekoliko po vrsti in kakovosti lesa, ter je tudi pri raznem vremenu različen, predvsem pa je barva dima znak za potek oglenitve. V začetku je belkast, ker je pomešan z vodenimi parami, nato prehaja v sivo, rjavo in modro 295

18 barvo, ter postane končno svetel oz. prozoren, kar je dokaz, da je v tem pasu poogljevanje končano, t. j. da je ta pas kuhan.»kopa plavo kadi«, pravi oglar. Zdaj te dimnice zapre in napravi na ramenih v krogu nove dimnice. Ko začne prihajati tu svetel dim, je cela glava kuhana in dimnice prestavi zdaj na sklep. Ponekod imenujejo dimne luknje na sklepu tudi»sklepniki«. (Glej sliko 9). Ko je kopa kuhana do sklepa, napravi oglar dimnice pod sklepom in sicer približno v sredi med sklepom in vznožjem kope. Te pusti potem tako dolgo, da pride oglenitev čisto do tal. Ko se to zgodi, pravijo»kopa je kuhana«(n. der Meiler ist gar). Pri pravilnem poteku kuhanja je pri srednje veliki kopi oglar prestavil štirikrat krog dimnic in dobimo tako 4 pasove oglenitve. Pri velikih kopah je potrebno več, pri malih pa manj pasov. Značilno za način kuhanja oglja po naših oglarjih je tudi to, da ne prestavljajo zračnic slično kot dimnice po boku kope, temveč jih pustijo vedno pri tleh, tudi pri velikih kopah. Priporoča se pa (in v drugih krajih včasih Slika 9. Kuhanje kope. Kadi se iz sklepnikov. Foto Sevnik. oglarji tudi to delajo) prestavljati tudi krog zračnic po boku kope in sicer okoli 1.50 m izpod dimnic. Te luknje imenujejo prepihnice (sh. promaške; n. Zuglöcher). Pravijo, da je ta način boljši radi tega, ker ne piha vedno skozi ognjišče, vsled česar tam ne tli in nastane tako manj strženine. Medsebojna razdalja dimnic in zračnic v krogu je različna. Od začetka je večja, ker se nahaja v glavi v prvem pasu mala množina drv v kuhanju, potem pa vedno manjša. Ravna se tudi po vrsti in kakovosti lesa ter prsti. Na sklepu n. pr. se nahajajo pri srednje veliki kopi dimnice v medsebojni razdalji okoli 25 do 30 cm, zračnice so pa istočasno na vznožju kope 150 do 200 cm narazen. Razporeditev lukenj je tako enakomerna le pri popolnoma pravilnem poteku oglenitve, kar se pa le redko zgodi. Navadno se pa oglenitev ne razširja enakomerno na vse strani, temveč na nekaterih mestih kuhanje zastaja, na drugih pa hiti naprej,»gre v stran«pravi oglar. Včasih pa zastaja v sredini glave ali po oglarsko izraženo»grize za glavo«. Vzroki so lahko v kopi sami kot n. pr. nepravilno kopišče, slabo zložena drva, 296

19 nabiranje tekočin na dnu, prepih v eno smer itd., ali pa zunanji kot n. pr. veter, deževje, hud mraz itd. V takih slučajih mora oglar zadrževati, ker gre prehitro in pospeševati prepočasno kuhanje s smiselnim nameščanjem, zapiranjem in odpiranjem lukenj na eni ali drugi strani, da spravi kuhanje zopet v pravilen tek.»dim bom dal«,»dim bom vzel«, se izraža oglar. Kuhanje je spočetka počasno, hitrost se pa vedno stopnjuje in je največja pri kuhanju vznožja kope. Ne sme biti prepočasno in tudi ne prehitro, da ne nastane prežgano oglje. Pravo srednjo pot je pa težko zadeti; pri tem se pač pokaže spretnost in izkušenost oglarja. Sokovi, ki izhajajo pri kuhanju iz drv, se izcejajo na dno kope. Pri slabem kopišču poniknejo v zemlji, pri dobrem, čvrstem kopišču pa se nabirajo ob notranjem robu in ovlažijo prst ob vznožju kope. Treba jih je izpustiti iz kope, ker vplivajo sicer kvarno na kuhanje. Tik ob zemlji napravi oglar v to svrho nekaj lukenj; ko tekočina izteče, jih hitro zapre in po potrebi ponovno odpre. Tekočina je rjavkaste barve in sestoji povečini iz lesnega octa in katrana. Ti postranski proizvodi pri kuhanju oglja se tako brez koristi izgubijo. Pri srednje veliki kopi traja poogljevanje glave okoli 4 do 6 dni, od ramen do sklepa okoli 3 do 4 dni in pod sklepom okoli 6 do 7 dni. Odvisno je od vrste in kakovosti drv, načina zlaganja, izkušenosti, pazljivosti in vestnosti oglarja, od vremenskih prilik in drugih okolščin. V pasu oglenitve se prst zelo segreje.in postane sipka. Često se vsiplje med kuhanim ogljem v kopo, pri čemer nastajajo v prsti luknje, tzv. muše (n. Riesellöcher). Treba jih je čimprej zamašiti s prstjo, ker sicer vleče skozi nje in se oglje lahko vname. Razen tega zasiplje lahko prst v kopi dele drv, da se ne pooglijo do kraja in nastanejo tzv. ogorki ali govnice (karbine). Govnice nastajajo posebno ob vznožju kope, bodisi kot ostanki spodnjih koncev drv pri kopi brez pôda, ali kot ostanki pôda. Pihanje ali bruhanje kope (sh. praskanje; n. Schütten des Meilers). Dokler se kuha glava, je kopa»na pihanju«kot pravi oglar. V tem času se namreč večkrat zgodi, da odvržejo v glavi nabrane vodene pare in plini vsled prevelikega pritiska prsteno prevleko na vrhu ali se pa plini vnamejo in odvržejo pokrov. Kmalu po začetku kuhanja v glavi je opaziti, da se začne kopa»potiti«, kar izvira od hlapljivih proizvodov, ki se kondenziraju v prsti. To je dokaz, da se je kuhanje dobro razvilo, ob enem pa tudi znak za nevarnost pihanja. Če nastane pri zelo mokrih drveh nanagloma prehuda vročina, se tudi vodne pare in plini naglo razvijajo. Pri dovoljnem številu dimnic uhajajo hlapovi skozi nje, če jih je premalo, če ne vlečejo dobro oz. če so prenizko nameščene, pa se nabirajo na vrhu kope in ako postane njih napetost prevelika, kopa»pihne«ali»bruhne«. Ko se nedostatek odstrani, se kuha kopa pravilno dalje. Včasih se pa huda vročina v kopi venomer vzdržuje, posebno če vleče preveč skozi kopišče in se razpihuje žerjavica; razvija se mnogo plinov, ki se lahko vnamejo in raznesejo vrh kope. Znan mi je slučaj, da je postavil oglar v skalnatem kraškem svetu kopo nad jazbino. Čeprav je isto dobro pokril, je vseeno skozi tlo enostransko vleklo, pa mu je kopa 15 krat pihnila. 297

20 Pihanje se izvrši včasih nenadoma, drugikrat se pa zasliši prej iz kope šumenje in brundanje. Često razpoka pod prevelikim pritiskom le prst na glavi, včasih se pa z močnim pokom razleti glava. Izkušen in pazljiv oglar opazi navadno prej, da se pripravlja kopa na pihanje, pa ga često prepreči s tem, da hitro zamaši zračnice in napravi več dimnic. Mora pa biti previden, ker lahko med tem delom kopa pihne, pa ga osmodi ali vrže dol. Po pihanju je treba kopo čim hitrejše zopet pokriti, da ne nastane ogenj. Pihanje je zelo škodljivo, ker nastane vsled tega več prežganega oglja, oglarju pa napravi mnogo dela in zmanjša zaslužek. Nevarnost pihanja je pri nekaterih vrstah lesa večja kot pri drugih, tudi od kakovosti lesa je odvisna. Posebno velika je pri mokrih, nagmtih in preperelih drveh. 'Poveča jo pa tudi nepravilno zlaganje polen. Pihanje povzročijo torej lahko neizkušenost ali nepazljivost oglarja ali pa druge okolščine, ki se časih sploh ne dajo dognati. Kakor smo videli, ne poteče vedno tako nedolžno, kot bi morda kdo sklepal iz besede»pihati«, pa ni čudno, da imajo oglarji strah pred njimi. Pojav je včasih, posebno - ponoči, tako strahoten, da sklepajo vraževerni oglarji na peklenske sile. Slika 10. Dopolnjevanje kope ali bokanje. Foto Sevnik. Bokanje ali dopolnjevanje kope (sh. zapunjivanje; n. Nachfüllen des Meilers). Kuhano oglje se v kopi seseda. Sesedanje pa iz raznih vzrokov ni vedno enakomerno, temveč nastajajo pri tem votline, ki jih je treba izpolniti ali zamašiti, ker bi sicer kvarno vplivale na nadaljni potek kuhanja. To delo imenujejo»bokanje«. Posebno močno je sesedanje v strženu oziroma okoli njega. Razlikujemo bokanje v sredini, iz stržena (n. Hauptfüllen) \n bokanje na strani (n. Seitenfüllen). Bokanja iz stržena ne smemo zamenjati z»dotresanjem«goriva za časa zažiganja oz. segrevanja kope. Potrebno je tako dolgo, dokler ne pride kuhanje do tal. Pri srednje veliki kopi je potrebno pri pravilnem poteku dnevno trikrat bokati, dokler se kuha glava. Od ramen do sklepa dnevno dvakrat in pod sklepom enkrat na dan. Pri veliki kopi in nepravilnem poteku še večkrat. 298

21 Pri bokanju zamasi ogla. - vse zračnice, dimnice pusti odprte. Potem odpre kopo in pobeza ali požoka z bokalnico na vse strani (glej sliko 10). Nastalo votlino napolni z drobno nasekanimi, suhimi in zdravimi drvmi, ali pa s suhimi ogorki od prejšnje kope. Nato pa kopo zapre in prst z lopato poravna. Bokanje je potrebno zlo. Pri tem se namreč zdrobi precej oglja, razen tega pa je odpiranje kope škodljivo vsled tega, ker se poveča pri tem temperatura in dobimo več strženine. Bokanje v sredini v strženu je manj škodljivo kakor bokanje na strani, ker se nahaja v strženu že itak od prej drobno oziroma slabo oglje. Bokanje je včasih tudi nevaren posel, pa se mora oprezno izvršiti. Včasih puhnejo pri odpiranju iz kope plini ali tudi plamen in osmodi oglarja. Nevarna je pa že tudi sama hoja po kuhajoči se kopi, ker se pod težo telesa morda nenadoma udere plast nad kakšno votlino in se oglar pogrezne. Zato hodi po kopi vedno previdno, držeč lopato vodoravno pred sabo, da se upre z rokami v njo in zavihti ven, če se mu pogreznejo noge v kopo. To se večkrat pripeti in ker so v kopi, kot smo videli, visoke temperature, dobi oglar pri tem po nesreči ali nespretnosti lahko hude opekline, še celo smrt ga lahko zaloti. Tako sem videl ob cesti med Kranjsko goro in Logom z okorno roko kmečkega umetnika ovekovečeno smrtno nesrečo, ki je zadela pred mnogimi leti dva oglarja iz dotičnega kraja. Eden se je udri v veliko gorečo kopo in pri tem zoglenel, tovariš ga je pa hotel morda rešiti, pa ga je pri tem tudi dohitela smrt. Pred leti se je pripetil smrten slučaj tudi na Rogu, kjer je od puha omamljeni oglar padel nad odprtino, pa mu je glava kar odgorela. Oglarjev poklic torej le ni tako brez nevarnosti, kot bi si morda kdo mislil. Treba je velike pazljivosti in treznosti. Čiščenje, hlajenje in razdiranje kope. Ko je kopa do kraja kuhana, jo začne oglar čistiti. Čiščenje (sh. čiščenje; n. Putzen des Meilers) in hlajenje (sh. hladjenje; n. Nachkühlen) ima namen zadušiti vsak žar in oglje v kopi ohladiti, da se pri razdiranju kope morda kje ne vname. Čiščenje se vrši le ob suhem vremenu in s suho prstjo. Oglar potegne z grebljico v primerno široki progi previdno prst s kope. Ob vznožju kope jo nato z grabljami dobro prečisti, pri čemer se ohladi, potem jo pa nameče z lopato hitro nazaj na golo progo. Običajno ima pri tem delu pomočnika. Ko je prva proga dobro pokrita, pride na vrsto druga in tako postopoma okrog po celem obodu kope. Tako očiščeno kopo lepo poravna in zgladi, da ne ostanejo nikjer muše, potem jo pa pusti dva dni v miru, da se ohladi. V tem stanju ostane lahko kopa tudi dalj časa brez škode. Razdiranje kope ali štoranje (sh. razgrtanje; n. das Stören) se vrši lahko s strani ali pa z vrha. V prvem slučaju zadrži kopa do konca obliko stožca. Razdiranje se vrši na ta način, da odstrani oglar z grebljico s kope prst v progah, slično kot pri čiščenju, nato pa odpre s kljuko (štorovnikom) kopo, t. j. vlači z njim kose oglja ven. Njegov pomočnik pobira kose bodisi z rokami in jih meče na stran, ali jih pa vleče na stran z grabljami in očisti prsti (glej sliko 11). Ko pripravi na ta način primerno množino oglja za odvoz, pokrije zopet odprtino s prstjo in tako se delo nadaljuje do konca

22 Pri razdiranju z vrha pa položi oglar na kopo desko in stoječ na njej, odpre kopo na vrhu ter vlači s kljuko kose oglja ven. Pri razdiranju s strani je oglje vedno pokrito, kar je važno za slučaj slabega vremena. Oglar ima pa več dela in oglje se tudi bolj drobi kot pri razdiranju z vrha. Naši oglarji razdirajo kopo večinoma s strani, predvsem radi nevarnosti dežja. Pri razdiranju je treba oglje previdno izbirati. Odstraniti je treba govnice, ki se porabijo lahko pri prihodnji kopi, ter paziti posebno na tleče komade. Žerjavica se razvije rada v nagnitih ali grčavih komadih, ki tlijo včasih v notranjosti liki goba. Tleče kose je treba pokriti s suho prstjo, da ugasnejo. Ker jih je navadno le malo, se pogasijo lahko brez večje škode tudi z vodo. Uporabo vode v to svrho je pa boljše oglarjem prepovedati. Mokro oglje je namreč težje in če je plačan oglar po teži, ga zapelje lahko voda k pregreškom. Ovlaženo oglje utrpi mnogo na kakovosti in hitro razpade. Slika 11. Razdiranje kope ali štoranje. Foto Sevnik. Po končanem razdiranju kope oglar pospravi kopišče, izčisti in premeša prst, ter jo nasuje v krogu okoli kopišča za prihodnjo kopo. Drobno oglje spravi v vreče, ki jih zloži pod mali krov v bližini kopišča, za uporabo pri prihodnji kopi. Ob kopi pripravljeno oglje mora ostati več ur zunaj, da se popolnoma ohladi. Šele potem se sme spravljati v vreče oz. skladišča. Dobro kuhano oglje je temno črne, svetlikajoče se barve. Pri udarcu daje jasen zvok. Na prelomu je školjkasto, robovi preloma so ostri, struktura lesa je dobro vidna. Je precej čvrsto in trdo, ne drobi se rado, nego ostaja v velikih kosih, kar je za trgovino zelo zaželjeno. Za šumarsko-lovsko razstavo v Ljubljani leta 1931 sem dal pri kemičnem institutu ljubljanske univerze analizirati dobro kuhano bukovo oglje približno srednje kakovosti. Analiza je dala sledeče rezultate: Higroskopska vlaga (H 2 0) 6.70%, pepel 2.10%, ogljik (C) 84.97%, vodik (H) 1.78%, kisik (O) + dušik (N) + žveplo (S) hlapno 4.45%. 2veplo (S) po Eschka 0.15%, železo (Fe) 0.09%. Toplotni efekt gornji 300

23 7.345 Kal/kg, toplotni efekt spodnji (kurilna vrednost) Kal/kg. Vnetišče bukovega oglja 230 C, vročina žerjavice bukovega oglja 380 C. Vlaga (2 uri sušeno pri 100 C) 3.15%. Temperatura žerjavice je bila določena v Muffel-ovi peči brez zračne cirkulacije in predstavlja najnižjo temperaturo, pri kateri nadaljuje proces gorenja. Potom suhe destilacije dobimo lahko večji odstotek ogljika in retortno oglje je brez katrana. Gozdno oglje pa je težje, čvrstejše in v mnoge svrhe uporabnejše ravno radi tega, ker je ostalo v njem še nekaj katrana. Teža oglja je zelo različna. Odvisna je od vrste, kakovosti in sortimenta lesa, načina kuhanja, stopnje vlage in drugih okolnosti. Oglje je zelo higroskopično in rado vpija hlapove in pline. Kakor opisano, Je teža oglja odvisna v veliki meri od temperature in načina kuhanja. Tako najdemo pri eni in isti kopi, za 1 prm 3 bukovega oglja težine od okoli Slika 12. Polnjenje vreč. Foto Sevnik kg, pri čemer znači spodnja meja težo lahke strženine, zgornja pa najboljšega oglja proti obodu kope. Nadalje računajo, da tehta 1 hi bukovega oglja povprečno 22 kg. Tudi izraba oglarskega lesa pri kuhanju oglja je zelo različna, pa navajam lahko le nekake povprečne vrednosti. Tako računamo v praksi, da daje 1 prostorni meter (t. j. povprečno 0.60 polnega metra) bukovih oglarskih drv raznih sortimentov (cepanice, gladke okroglice, vejevje, palice) pri dobrem kuhanju pod normalnimi razmerami okoli 100 kg oglja. Za en vagon (10 ton) oglja je potrebno potemtakem okoli 100 prm 3 ali 60 plm 3 bukovih drv. Približno en vagon oglja dobimo torej iz ene velike kope, tzv. vagonske kope, ki vsebuje okoli 100 prm 3 ali pa iz dveh srednje velikih kop po približno 50 prm 3 drv. Pri dobrem kuhanju se pridobi v srednje veliki kopi na licu mesta okoli 5% strženine oz. drobnega oglja, ogljen prah in malenkost pepela pa se pomeša s prstjo. Za drobno oglje, ki ga kopa in se povečini zopet porabi pri kuhanju, ne dobijo oglarji nobene ali nižjo oglarino, t. j. plačilo za kuhanje oglja. To pa vsled tega, da pri kuhanju bolj pazijo. Ponekod prepuste drobno oglje 301

24 oglarjem zastonj, ki ga prodajo običajno kovačem, kolikor ga ne porabijo za novo kopo. Glede trajanja posameznih del pri poogljevanju navajam približne podatke za srednje veliko, pri nas najobičajnejšo kopo: Naprava kopišča v ravnem in položnem svetu brez kamenja zahteva povprečno eno dnino. V težavnejšem terenu seveda primerno več. Dostavljanje drv v ravnini in na položnem svetu na daljavo do 100 m, 5 dnin. Zlaganje kope, 2.5 dnine. Pokrivanje kope, 1 dnino. Zažiganje in segrevanje kope, 1 dan (24 ur). Kuhanje, dnin. Hlajenje kope, 2 dnine. Čiščenje kope, 1 dnino. Razdiranje kope, 3 dnine. Trajanje posameznih del je odvisno od vrste, kakovosti ter sortimentov drv, načina zlaganja, izkušenosti, pazljivosti in vestnosti oglarja, od vremenskih prilik in drugih okolščin. Tako n. pr. imajo v urejenih oglarijah, kjer se izplačuje oglarina koncem vsakega meseca, mnogi domači oglarji slabo navado, da često proti koncu meseca»ženejo«kope, samo da pridejo še tisti mesec do plačila. Nato se podajo domov opravljat domača dela, včasih tudi popivat, potem pa hitijo zopet s poogljevanjem, da pridejo še pravočasno do prihodnjega obračuna. Temu se da odpomoči delno na ta način, da se vrši izplačilo dvakrat v mesecu ali pa z vsakim oglarjem posebej takoj, ko je oglje oddal in pa s strogim nadzorom. Pri oglarjih, ki niso doma iz bližnje okolice, so takšne težkoče manjše. V predvojnem času so bili italijanski oglarji v naših krajih povečini vzor dobrih, treznih in vestnih oglarjev. Glede poogljevanja v posameznih letnih časih uči izkušnja, da je kuhanje oglja običajno najlažje v jesenskem času, ko ni presuho niti prevlažno.. Poleti je navadno suša, vsled česar oglarji često ne morejo črniti, ker se prst ne sprijema. V spomladanskem času pa je običajno prevlažno, vlažna prst pa slabo zapira in razen tega ovira deževje vsako delo. Najneugodnejši čas je pa pozimi pri velikem snegu in velikem mrazu. Zato se vrši poogljevanje redoma le od marca do konca novembra, v zimskem času pa se pripravljajo drva. Oglar ima običajno enega ali dva pomočnika pri poogljevanju; ta tzv. partija ali skupina oskrbuje lahko 3 do 5 kop. Delo si uredi tako, da se nahaja ena kopa v skladanju, ena v kuhanju in ena v razdiranju. Kjer imajo urejene oglarije, vodijo za oglarstvo posebne, več ali manj natančne oglarske račune. Ti sestoje iz raznih priročnikov in izkazov, ter obsegajo vso manipulacijo z oglarskimi drvmi in s kuhanjem oglja, prevzem istega od oglarjev, kakor tudi prevoz in oddajo oglja. III. PREVOZ OGLJA Ttehtanje oglja se vrši ali na licu mesta v gozdu, ali pa na javni tehtnici, na železniški tehtnici, ponekod tudi v skladišču oz. pri potrošaču. Včasih se oglje prevaža iz gozda kar nasuto v odprtih vozovih (pletenih koših), običajno pa v vrečah. Te vreče, imenovane»ogljarske vreče«, so ponavadi že rabljene, močne vreče iz jute. Ne smejo biti ozke in dolge, ker je takšne vreče težko polniti, ne premajhne, ker je sicer treba oglje lomiti. V večjih oglarijah se je udomačila velikost okoli 65 X 100 cm. Prazna vreča tehta okoli 1 kg. Vsaka tvrdka oz. proizvajalec oglja na 302

25 veliko, označi običajno svoje vreče z oljnato barvo s posebnim svojim znakom, navadno z začetno črko svojega imena, da jih ne pokradejo vozniki in oglarji. Polnjenje vreč se vrši z vilami, tako da izpade drobno oglje, prah in zemlja, ter pridejo v vreče le večji komadi. Običajno privijejo gornji rob vreče preko v kolobar zvite veje, imenovane ločen, da drži vrečo odprto. En oglar drži vrečo, drugi jo pa z vilami polni. Če oglar nima pomočnika, pa polni sam vrečo na ta način, da jo obesi za zgornji rob na leseno stojalo (glej sliko 12), ki si ga sam napravi. V skladiščih imajo v ta namen ponekod tudi železna stojala z okroglim držalom. Ko je vreča polna, jo oglar zašije z dobro vrvico. Vrvice dobavljajo tovarne motvoza n. pr. Tovarna motvoza in vrvarna d. d. Grosuplje tudi že v narezanem stanju v dolžini 70 cm, navadno nepolirano, ker je cenejše. Slika 13. Tehtanje oglja. Foto Sevnik. Napolnjene in zašite vreče zložijo ob kopišču v skladovnice. Dobro je, da se pokrijejo v zaščito pred dežjem. V to svrho služijo ogljarske strehe, to so prenosne strehe, ki se napravijo na ta način, ida se na dva droga v dolžini okoli 4 m pribijejo 1 m dolge deščice ali škodi je, na vsakem kraju pa ostane en pedenj droga za ročaje. V urejenih oglarijah se vrši tehtanje oglja običajno pri kopi. V to svrho pripravi oglar stojalo, imenovano kobila, logar pa prinese tehtnico. Najobičajnejše se uporablja tehtnica s ploščatim drogom, kavljem za obešanje tehtnice in kavljem za obešanje blaga. Kot utež služi kembelj (hruška) s kljuko. Na kavelj obesijo na vrvi eno ali več vreč skupaj, na drugi strani pa dvigne pomočnik z zvodom vreče od tal. (Vidi sliko 13). Polna vreča navedene velikosti tehta povprečno 30 kg, tako da je računati za 100 kg okoli 3 vreče. Pri tehtanju odbijejo težo prazne vreče; višina odbitka je določena v delovni pogodbi z oglarjem. Odvoz oglja iz gozda. Po izvršenem tehtanju izpolni logar trodelni tovorni listek, od katerega ostane en del njemu v knjižici, druga dva dela pa izroči vozniku. Voznik izroči oba dela v skladišču, kjer mu prejemnik 303

26 I na enem delu potrdi prejem in mu ga vrne, tretji del pa zadrži skladiščnik sam. Tako služijo ti listki za medsebojno kontrolo in tvorijo podlago knjiženja ter obračunavanja z voznikom in oglarjem. Voznik je plačan običajno po teži, le izjemoma na dnino. Prevoz oglja iz gozda se vrši z raznimi prevoznimi sredstvi: z vozom, žičnico, tovornim avtomobilom, tovornimi konjiči, ter gozdno železnico. Najčešće se uporablja voz. Najugodnejše je, če pride lahko voznik z vozom do kopišča, tako da polne vreče na voz kar nosi, naložen voz pa pripelje do železniške postaje oz. v glavno skladišče. To pa navadno ni mogoče, temveč je treba oglje dostaviti do nakladališča s sankami ali ga tovariti s tovornimi konjiči. V goratih krajih, kjer je malo cest, se pri nas često poslužujejo bosanskih tovornih konjičev. Konjič nosi lahko po 5 vreč, t. j kg oglja naenkrat (glej sliko 14 i n 14a). Dvovprežni voz pelje na srednje dobrih cestah lahko vreč, t. j. povprečno 2000 kg oglja. Urejene oglarije imajo večinoma kmetske voznike iz okoliških vasi. To je obojestransko ugodno, ker se voznik lahko v času, ko ni oglja za prevoz, bavi s kmetovanjem. Potrebno je seveda, da je voznik vedno na razpolago, ko ima oglar gotovo oglje. Pogodba za prevoz oglja se zaključuje navadno v začetku koledarskega leta, oz. pred začetkom oglarenja. Voznik mora položiti primerno varščino. Dobro je, če je voznik zaposlen skozi celo dobo pri istih partijah. Oglarji in vozniki morajo delovati roko v roki, da ne nastane zastoj v odpošiljanju. Voznik pripelje oglarju prazne vreče in vrvico, oglar mu pa pripravi polne vreče na kopišču, nakladanje mora obaviti voznik. Voznik mora paziti na oglje, da se čim manj zdrobi in da je ne zmoči. Proti padavinam mora zaščititi vreče na vozu z nepremočljivo ponjavo, ki jo mora imeti po določilih pogodbe ob vsakem vremenu s seboj. Na namembni postaji vozniki zložijo vreče z voza na določeno mesto. Oglja ne iztresajo, če ni to posebej dogovorjeno. Večje urejene oglarije imajo svoja glavna skladišča ob železniški postaji. Včasih, če je produkcija velika in nastopi zastoj v prodaji oz. odpošiljanju, je pa potrebno napraviti v gozdu zasilno skladišče (glej sliko 15). Skladiščnik prevzema od voznikov oglje, izdaja vreče in vrvico, skrbi za nakladanje v vagone in odpošiljanje istih, skratka, vodi vso manipulacijo in knjiženje. Odpošiljanje oglja po železnici. Za nakladanje oglja v železniške vagone se vzamejo posebni nakladalci, ki so plačani po teži. Potrebno orodje da podjetnik na razpolago. Pri nakladanju se oglje sortira. Najprej se vila z vilami, ki imajo več rogljev v določeni razdalji. Zagrebške uzance predpisujejo razdaljo 4 do 4.5 cm med roglji. Državne železnice predpisujejo pri nabavah oglja za svoje delavnice vile, ki morajo imeti 7 do 9 rogljev z medsebojno razdaljo po 4 cm. Oglje, ki pade skozi vile, je smatrati za drobno oglje. Drobno oglje se pa loči od ogljenega prahu s pomočjo žične mreže na način, kot je v navadi za presejanje peska. Za 1 vagon 10 ton je potrebno okoli 350 vreč oglja. 304

27 Oglje nosijo v vagone v košarah, če se tovori razsuto (it. alla rinfusa). Včasih se dobavi tudi v vrečah, ki jih pa plača kupec po dogovorjeni ceni. Odpošiljanje oglja se vrši v odprtih ali zaprtih vagonih. Odprti vagoni se lahko bolj izkoristijo. Oglje se pokrije z nepremočljivo ponjavo. Ta način odpošiljatve je bil zelo v navadi pred vojno. Običajno se pa odpošilja oglje v zaprtih vagonih in sicer so določeni v to svrho vagoni serije Kg (glej sliko 16). Pri nosilnosti 10 ton se sme naložiti največ kg, pri nosilnosti 15 ton pa kg, t. j. za 5% več. Pri pomanjkanju Kg vozov se uporabljajo lahko tudi vozovi serij»g«in»gz«, za katere je pa treba plačati praviloma 10% višjo tovornino. Za ograjo pri vratih vagona se postavijo deske, ki se zaračunajo običajno po teži in isti ceni kot oglje. Zagrebške uzance določajo, dai se mora nosilnost teh vagonov popolnoma izkoristiti in to tako, da se v 15 tonski vagon z vsebino 42 m 3 naloži najmanj kg oglja. Slika 14. Tovorjenje oglja. Foto Sevnik. Za zaračunavanje velja teža, določena na nakladalni postaji, če ni v pogodbi drugače dogovorjeno. Pri prevozu, vskladiščenju in nakladanju v vagone se precej oglja zdrobi. Računati je, da nastane pri prevozu z vozmi na daljavo okoli 30 km po srednje dobrih potih, pri vskladiščenju ter nakladanju, skupno okoli 10% drobnega oglja in prahu, ki se izloči z vilanjem. To velja seveda le za dobro kuhano in suho oglje. IV. PRODAJA OGLJA. Oglje se prodaja po votli meri ali pa po teži. Po votli meri se prodaja le še tu in tam v prodaji na malo, v prodaji na veliko pa se je popolnoma udomačila prodaja po teži. Pri prodaji na veliko se vršijo dobave v celih vagonih, ali pa izjemoma v tuzemstvu tudi s tovornimi avtomobili. Cena se določi običajno za 100 kg postavljeno na nakladalno ali namembno postajo, ali pa skladišče. Pri izvozu iz države pa navadno franko obmejna postaja, t. j. stroške prevoza do meje nosi prodajalec. 305

28 Za trgovino z ogljem imajo trgovske uzance posebna uuločila. Za Slovenijo veljajo ljubljanske in zagrebške uzance, ki se naslanjajo v glavnem na italijanske uzance. Ljubljanske uzance so bolj splošne. Oglje delijo v trdo, mehko in mešano. Med trdo štejejo bukev in gaber, med mehko pa vse iglavce ter jelšo, brezo in topolo. Zagrebške uzance vsebujejo obsežnejša in podrobnejša določila. Razlikujejo pa 3 glavne vrste gozdnega oglja: 1. bukovo ali gabrovo, 2. hrastovo s primesjo drugih trdih vrst, 3. jelovo ali smrekovo s primesjo drugih mehkih vrst, izvzemši brest, lipo in topolo. V Sloveniji je malo hrasta, pa ga ljubljanske uzance ne upoštevajo. Sploh so pa te uzance napram zagrebškim precej pomanjkljive. V trgovini z Italijo so običajni sledeči sortimenti: Oglje v kosih ali klano oglje (sh. raskomadan ugljen; n. Scheit- oder Lösekohle; it. carbone spacco); paličasto oglje (sh. ugljen u šipkama; n. Stab- Prügel- oder Kankelkohle; it. cannello), ki se proizvaja iz okroglic v debelini 2 8 cm; drobno oglje ali braška (sh. sitan ugljen; n. Kleinkohle, Praschen; it. brasca), t. j. oglje do obsega navadnega oreha; ogljeni prah (sh. prašina od ugljena; n. Kohlenstaub; it. polvere di carbone). Najčešće se pa dobavlja klano oglje s primesjo paučastega oglja, ter drobno oglje pomešano s prahom. Ne popolnoma poogljenih komadov, t. j. govnic in glavin, ki jih imenujejo ljubljanske uzance nažganki in mrtvo žgani kosi (sh. ugarki, mrtve glamnje; n. Brände, Knorren; it. carbini, tizzoni) ljubljanske uzance ne tolerirajo, zagrebške pa do \%. Italija uvaža bukovo in hrastovo oglje, čisto ali s primesjo drugih trdih vrst. Uporablja pa tudi mehko oglje iglavcev, toda samo domače proizvodnje. Uvažajo vse zgoraj navedene Sortimente. Klano in drobno oglje rabi predvsem kot gorivo v hišnem gospodarstvu. V navadi so majhne pečice na oglje (it. fogoler) za kuho, posebno v mestih, ker so cenejši od štedilnikov. Nadalje rabijo oglje tudi v raznih industrijah, bodisi kot gorivo ali kot surovino. Iz prahu pa izdelujejo z raznimi dodatki brikete (it. agglomeratti), ki služijo za gorivo. Ogljeni prah se uporablja tudi v kemični industriji. Kakor sem uvodoma omenil, je bila v zadnji dobi Italija glavni odjemalec našega oglja. V povojnem času se je v Italiji uvozilo največ oglja iz Jugoslavije. Nekaj ga je Italija uvažala tudi iz Francije in Čehoslovaške. Iz Francije predvsem paličasto oglje, v zadnjih letih je pa izvoz od tam skoraj popolnoma zastal. Tudi iz Čehoslovaške je uvoz gozdnega oglja v zadnjih letih prenehal, le nekoliko retortnega oglja se je še uvažalo od tamkaj do nedavna. Jugoslovansko oglje se je uvažalo v Italijo večinoma po suhem, deloma pa tudi po morju. Po železnici je prihajalo do Firenze, z ladjami pa večinoma do Ancone. Najživahnejša trgovina z ogljem v Italiji je v jesenskih mesecih, da se napolnijo zaloge za zimsko dobo, potem pa zopet v spomladanskem času, ko so zaloge pošle. Najmanj se ga proda v poletnem času (julij, avgust), ker se nahaja takrat veliko meščanov na počitnicah. V zadnjih letih se je povpraševanje po jugoslovanskem oglju v Italiji zelo skrčilo. Vzroki so bili različni; predvsem je začel vsled nastopa sve- 306

29 tovne gospodarske krize gospodarski razmah tudi v Italiji pojemati. Nadalje so bila izvedena tam obsežna elektrifikacijska dela, pa se je začela tako industrija kakor tudi ostalo gospodarstvo posluževati v večji meri električnega toka. K temu je prišla še povečana uporaba plina v hišnem gospodarstvu. Najtežje udarce pa je prizadejala našemu izvozu oglja gospodarska politika Italije v zadnjih letih. Leta 1931 je zelo povečala uvozno carino na oglje. Nato so sledili razni finančni ukrepi, ki so dovedli do uvedbe klirinškega prometa med Italijo in Jugoslavijo s 1. novembrom Ta promet se je do konca 1934 precej zadovoljivo razvijal. V začetku leta 1935 pa je bila izdana v Italiji odredba, po kateri so smeli italijanski uvozniki uvoziti le tiste množine oglja, kot so jih bili uvozili v istem razdobju leta Uvoz se je smel izvršiti le na podlagi carinskih listin iz prejšnjega leta. Ker so pa uvozniki mnogo teh listin izgubili, se ni mogla uvoziti v odgovarjajočem času niti množina iz leta is?» - ''--шшјна». Slika 14/a. Prevoz oglja. Foto Sevnik. Ti ukrepi Italije so bili izdani najprej v stremljenju, doseči izravnavo v trgovinski bilanci, nadalje pa vsled vojnih priprav za zaščito valute oz. za zmanjšanje uvoza in pospeševanje domače proizvodnje. Pripomniti pa je, da je tudi finančna politika Jugoslavije v zadnjih letih neugodno vplivala na izvoz. Tako je bila izdana zabrana neomejenega izvoza valut in deviz, nadalje uvedena stroga kontrola izvoza in uvoza na podlagi uverenja o osiguranju valute. Izvajanje teh odredb je postajalo vedno ostrejše. Gornji ukrepi so imeli za posledico, da se je način trgovine z Italijo zelo spremenil. Prej so namreč mnogi mali producenti in mali prekupci izvažali oglje direktno v Italijo. Ti so pa dobavljali često manjvredno oglje in kvarili na italijanskem tržišču cene. Ker niso imeli urejene trgovine in svojih zastopnikov v Italiji, so utrpeli tudi sami mnogokrat občutno škodo, kajti po vojni je vzklilo tam, kakor povsod, mnogo nesolidnih tvrdk. Po uvedbi gornjih uredb pa se je osredotočil izvoz le na nekatere večje tvrdke, tako producente kakor prekupce, ki so imeli že 307

30 prej dobro organizirano prodajo in jim je bilo vsled njihove organizacije možno zadostiti vsem neštetim predpisom. Trgovina z ogljem je postala solidnejša. Promet pa je silno nazadoval. Vsled visoke zaščitne carine in oviranja uvoza je postala v Italiji domača proizvodnja rentabilnejša in se je zelo zvišala. Za prevoz oglja uporabljajo tamošnji producenti često tovorne avtomobile in postavljajo blago kupcu v skladišče, kjer se vrši tudi tehtanje. Tako odpade deloma pretovarjanje, pri čemer nastajajo vedno razlike radi drobljenja oglja. Tako so se težave pri izvozu našega oglja v Italijo v zadnjih letih neprestano večale, dokler ni prišlo koncem preteklega leta do popolnega zastoja. Z 18. novembrom 1935 so bile uvedene radi vojne z Abesinijo gospodarske sankcije proti Italiji. Izvoz lesa in oglja iz naše države v Italijo je bil sicer proti plačilu vnaprej še nadalje dovoljen, toda Italija je kot protiukrep zabranila tudi uvoz našega lesa in oglja. S tem je prenehala vsa naša trgovina z ogljem z Italijo. Naši izvozniki oglja so prišli v težak položaj, ker je izpadel glavni in najboljši odjemalec. Morali so iskati nova tržišča v drugih državah. Koncem leta 1935 se je posrečilo oddati nekaj oglja v Avstrijo, Švico in Francijo, toda večinoma po znatno nižji ceni kot prej v Italijo. Potrošnja v teh državah je veliko manjša in razen tega proizvajajo same doma precej oglja. Tako dovoljuje n. pr. Avstrija brez carine le uvoz bukovega oglja, ker oglja iz iglavcev lahko v državi dovolj proizvaja. Spodnja razpredelnica predočuje kretanje cen oglju v zadnjem desetletju, dokler so se tvorile v mirni dobi po ponudbi in povpraševanju. Leta 1935 pa so nastale čisto izredne razmere. RAZPREDELNICA O KRETANJU PRODAJNIH CEN, STROŠKOV IZDELAVE IN PREVOZA OGLJA V RAZDOBJU Povprečno za 100 kg b u k o Ve g a o g 1 j a : Leta Din Din Din Din Din Din Din Din Din Din Prodajna cena postavljeno vagon jugosïovansko-italijanska meja: Stroški izdelave oglja in ogljarskih drv: Prevoz oglja iz gozda (povprečno 15 km) do železniške postaje Straža-Toplice in po železnici do italijanske meje: Vrednost 1 prm 3 drv (t. j. povprečno 100 kg oglja) v gozdu na panju: Razpredelnica je posneta po zapiskih gozdnih uprav Auerspergove graščine Kočevje Soteska, ki je največji producent oglja v Sloveniji. Ima urejeno oglarjenje še iz tistih časov, ko je obratovala njena železarna na Dvoru pri Žužemberku. Ko je bil ta obrat leta 1891 ustavljen in zgrajena dolenjska železnica leta 1894, pa se je začelo na velikoi izvažati oglje in je bila graščina še do nedavna največji izvoznik oglja v Dravski banovini. Njene zabeležke so zanimive in važne, kajti noben drugi producent oz. izvoznik ni vodil zapiskov v tolikem obsegu skozi tako dolgo dobo let, 308

31 Iz navedenih zapiskov sem posnel, da je znašala povprečna prodajna cena za 100 kg oglja postavljeno vagon na postaji Straža-Toplice: Leta goldinarja = 3. kron ali 2.85 Din v zlatu kron ali kron ali Za podlago primerjave je vzet tečaj: 1 dinar v zlatu == Din v papirju leta 1924, in Din v papirju leta Iz gornjega je razvidno, da je bila cena oglju leta 1924 višja, leta 1934 pa veliko nižja kot v zadnjem letu pred svetovno vojno. Vsi gornji podatki se nanašajo na klano bukovo oglje z malo primesjo trdih listovcev. Drobno oglje samo doseže do polovice cene oglja v kosih, drobno oglje pomešano s prahom pa okoli tretjino te cene. Hrastovo oglje v splošnem ni tako priljubljeno kakor bukovo oglje, predvsem ne za odprta ognjišča, ker rado prska. Cena hrastovega oglja je za 10 20% nižja od bukovega. Po navedbah statistike o izvozu gozdnih proizvodov 1 ) so se izvozile iz Jugoslavije v razdoblju sledeče množine oglja: Leta Vagonov al Oton Iz te razpredelnice je razvidno, da je padel izvoz leta 1934 za 36% napram izvozu leta 1925 oz. za okoli 50% v primeri z letom 1928/29. Izvoz se je izvršil na pr. leta 1934 v sledeče države: Albanija Avstrija Grčija Italija Madžarska Malta Nemčija Palestina Švica skupno kg 550 kg 3, kg 23, kg 6, kg kg kg kg kg.. 34, kg ali 3459 vagonov. Iz teh podatkov je razvidno, da je bilo izvoženega največ oglja, v Italijo, in sicer 68%. J ) Ti podatki so posneti deloma tudi po knjigi ing. Dr. Milan Marinovi滊umsko privredna geografija«, Beograd

32 Po izkazih železniške direkcije v Ljubljani je bilo natovorjeno na železniških postajah v Dravski banovini: Leta Vagonov à 10 ton Statistika o množinah, naloženih na postajah v območju dravske banovine oz. ljubljanske železniške direkcije, bodisi za izvoz ali lokalno potrebo, se je začela voditi ločeno šele od leta 1926, medtem ko je bil v prejšnjih letih vključen tudi tranzit iz območja drugih železniških direkcij. Vsled tega nimamo za leto 1925 zadevnih podatkov. Če primerjamo obe zadnji razpredelnici, vidimo, da je znašal izvoz oglja iz Dravske banovine skoro polovico vsega jugoslovanskega izvoza oglja. V letu 1934 izkazano število vagonov je bilo odposlano iz sledečih postaj: Črnomelj 166, Dobrepolje 5, Dovje 1, Hrastnik 2, Jesenice 2, Kandija 1, Kočevje 170, Kranj 17, Litija 34, Mirna 43, Mirna peč 51, Mokronog 86, Novo mesto 1, Podnart-Kropa 17, Radohova vas 2, Rajhenburg Slika 15. Zasilno skladišče oglja. Foto Ruth. 23, Rimske toplice 13, Rožni dol-pribišje 33, Sava 19, Semič 28, Sevnica 14, Soteska 74, Stična 6, Straža-Toplice 297, Sv. Lovrenc na Poh. 3, Št. Janž 19, Št. Peter v Sav. dolini 6, Škofja Loka 227, Šoštanj 1, Trbovlje 2, Trebnje 67, Uršna sela 2, Velika Loka 2, Vuhred 2, Zagorje 11 in Zidani most 33 vagonov. Cenim, da se je porabilo od navedenih množin 1 2% doma v Dravski banovini, največ 8% pa se je izvozilo iz Dravske banovine v druge kraje države, tako da je šlo najmanj 90% od navedenih množin direktno v Italijo. Na podlagi teh množin in razpredelnice cen izračunano lahko dotok denarja za oglje iz Italije. Predpostavljamo, da so tudi druge izvozniške tvrdke dosegle približno iste cene. Toda navedene zneske moramo nekoliko znižati radi raznih odbitkov, provizij in izgub v Italiji. Računam, da znašajo skupno pov- 310

33 prečno 5%. Upoštevajoč zgornje okolščine, vzamemo lahko, da so prišli v Slovenijo iz Italije sledeči zneski: Leta Milijonov Din V letu 1935 se je množina odposlanega oglja iz znanih razlogov nadalje zelo zmanjšala in radi finančnih težkoč ter padca lire se je tudi dotok denarja nesorazmerno zmanjšal. Kakor omenjeno, se je izvozilo nekaj oglja iz Dravske banovine tudi v druge kraje naše države, v Zagreb in predvsem v obmorska mesta Split, Šibenik in Sušak. V Dravsko banovino pa so bile uvožene precejšnje množine retortnega oglja iz drugih banovin. Domača uporaba ni vsa vključena v navedenih odstotkih izvoza, ker se precejšnje množine oglja dostavijo iz gozda ali skladišča direktno potrošačem oz. trgovcem za prodajo na drobno. Nekaj oglja se porabi v hišnem gospodarstvu, predvsem v mestih. Večje množine se porabijo v obrti: kovaški, ključavničarski, kleparski in raznih drugih obrtih, ki predelujejo oz. obdelujejo kovine. V industriji se rabi oglje pri nas deloma kot gorivo v železarnah in drugih kovinskih industrijah (n. pr. Jesenice, Strojne tovarne), deloma pa kot surovina v kemičnih industrijah (n. pr. tvornica za dušik, Ruše). Nadalje porabijo manjše množine oglja v stavbarstvu v izolačne svrhe, pri vodovodnih napravah za čiščenje vode itd. Oglje se rabi tudi pri izdelavi smodnika kot surovina (barutana Kamnik); v to svrho se uporablja oglje sive jelše in krhljike, ki ga izdeluje smodnišnica v svoji režiji potom suhe destilacije v retortah. V zadnjem času pa se uporablja oglje tudi v vedno večji meri za pogon motorjev na ogljeni plin v raznih obratih ter pri vozilih. V. GOSPODARSKI POMEN OGLARSTVA IN IZGLEDI ZA BODOČNOST. Ako upoštevamo, da je potrebno za deset tonski vagon povprečno 60 plm 3 lesa, dobimo na podlagi tabel prejšnjega poglavja, da je bilo v Dravski banovini odposlanih po železnici: Leta plnv< _ V teh množinah je vključen pretežen del takšnega lesnega materijala, ki bi se sicer sploh ne mogel izkoristiti. To so predvsem lesne množine iz čiščenj in preredčenj, nadalje pa slabejši ostanki pri izdelavi lesa za tehnično porabo, ki bi se radi manjvrednosti oziroma oddaljenosti od tržišč ne mogli uporabiti direktno kot drva za kurivo. Čiščenja in prva preredčenja bukovih sestojev se vršijo v starosti 20 do 30 let. Poogljevanje takšnega drobiža je sicer radi večjega dela dražje nego debelejšega lesa, toda izdeluje se iz njega takozvano paličasto oglje, ki ima za 10 do 25% višjo ceno nego klano oglje. Na ta način se izvršijo z dobičkom mnoga čiščenja, ki bi sicer zahtevala denarne žrtve ali bi pa na škodo razvoja in prirasta lepega drevja sploh izostala. Tako ima oglarjenje velik gozdno vzgojni pomen, ki ga v številkah sploh ni mogoče izraziti. 311

34 V prejšnjem poglavju sem navedel, s katerih postaj Dravske banovine se je oglje odpošiljalo. Iz teh navedb sledi, da se peča z oglarstvom predvsem Dolenjska. Ti kraji so v gospodarskem oziru manj razviti od Gorenjske in Štajerske, možnost zaslužka je veliko manjša. Za to je dotok denarja iz oglarstva, pri katerem ostane ves zaslužek doma, za te kraje zelo važen. Radi zmanjšanja povpraševanja oz. izvoza in padanja cen je začelo naše oglarstvo zelo hirati. Izgledi na bodočnost pa tudi niso rožnati. Izvoz v Italijo se bo gotovo zopet odprl, ko bodo nastale tam normalne razmere. Vsled oviranja uvoza, je postala domača produkcija v Italiji vedno večja, pa sem mnenja, da tam gozdove preko mere izsekavajo. Posledica tega bo zmanjšanje produkcije oglja v bodočnosti in povečanje povpraševanja po našem oglju. Preveč si pa zopet od tega ne smemo obetati, kajti Italija bo tudi v povečani meri skrbela za gospodarsko osamosvojitev, pa nadalje pospeševala elektrifikacijo dežele in racionalizacijo gospodarstva. Stremeti bomo morali za izboljšanjem proizvodnje, Slika 16. Nakladanje oglja na železniške vozove. Foto Sevnik. izdelovati predvsem čimveč paličastega oglja, po katerem je v Italiji vedno veliko povpraševanja. Nadalje bi bilo potrebno boljše organizirati prodajo, ker se često dogaja, da razni prekupci izkoriščajo stisko producentov (kmetov) in pokvarijo potom v Italiji cene z izredno nizkimi ponudbami. Ta nesmotrenost in neorganiziranost, po kateri trpi vsa lesna trgovina v Sloveniji, je v veliko škodo naših producentov in države. Nadalje bomo morali stremiti za povečanjem porabe oglja doma. Kakor sem omenil, se je preusmerila naša kovinska, kemična in druga industrija na premog in dogaja se, da morajo nekatere tovarne uvažati iz tujine visokovreden premog, ker so svoječasno uredile svoje naprave za te vrste goriva. Preusmeritev na oglje ne bi bila povsod lahka in dokler so bile cene oglja visoke, tudi ni bilo misliti na to. Končno je bila prej za državo ta stvar manj važna, ker se je izvažalo drago oglje, uvažal pa cenejši premog. Toda z zmanjšanjem izvoza, padcem cen in povečanjem trgovinskih težav se je položaj zelo spremenil. Vsled avtarkične 312

35 politike v gospodarstvu drugih držav bi morala tudi naša država čimbolj misliti na gospodarsko osamosvojitev. Da se zmanjša uvoz in s tem odtok deviz, bi bilo treba postopoma s primernimi ukrepi pospeševati porabo domačih pogonskih sredstev, ki jih imamo v izobilju. Da pa naša domača industrija vsled tega ne bo prisiljena zvišati cene industrijskim proizvodom, ki so napram kmetijskim pridelkom v splošnem še vedno previsoke, bi bilo treba prilagoditi tem zahtevam tudi cene pogonskih sredstev. Cena oglja je, kakor smo videli, že silno padla, da ponekod že ne krije več stroškov produkcije. Nadaljno znižanje proizvajalnih stroškov pa je pri današnjih delavnih pogojih, kjer delavec z zaslužkom še komaj životari, težko mogoče. Že dalj časa skušajo napraviti oglarstvo rentabilnejše z uporabo t. zv. ogljarskih peči ali prenosnih ogelnic (sh. pokretne peči, n. Meileröfen, fr. four mobile de carbonisation). V zadnji dobi si v tem pogledu posebno Francija veliko prizadeva. S Slika 17. Zlaganje pôda. Foto Sevnik. Slike 17, 18, 19 predstavljajo obratovanje z eno takšnih ogljarskih peči in sicer s pečjo»magnein«tvrdke J. E. Tranchant, Paris, ki je bila odlikovana za to peč pri poskusih v Versajskem gozdu leta Bistvo je v tem, da se je nadomestil listnati in prsteni pokrov s pokrovom iz debele pločevine. Aparat se da razstaviti brez vijakov, zagozd ali ključev. Sestoji iz dveh drugega nad drugim postavljenih elementov v obliki odsekanega stožca in iz krova. Vsak element ima spodaj malo zavihan rob, zgornji kraj pa je obdan z žlebičem. Zgornji element se položi z robom v žlebič spodnjega elementa, v žlebič zgornjega elementa pa pristaje krov. Krov ima v središču odprtino in okrog nje žlebič. Ta odprtina služi za zažiganje skozi stržen. Zapira se s pokrovom, ki pristaje v žlebič okoli odprtine. K temu pride še 8 zakrivljenih cevi, od katerih služijo 4 za dovajanje zraka in 4 za odvajanje dima. Drva se zlagajo izven aparata, slično kakor pri navadnih ogljarskih kopah. Napravi se pod ter stržen in ko je zlaganje končano, se položi 313

36 čez golo kopo spodnji element na 4 kamne, tako da ostane spodnji rob elementa v isti višini s podom. Elementi se postavijo enostavno drug vrh drugega, žlebovi se napolnijo pa z zemljo, da tesno zapirajo. Pod rob spodnjega elementa se potisnejo na koncu pravokotnih premerov 4 zračne cevi (brez nastavkov). Ob vznožju peči se nasuje okrog in okrog zemlja tako visoko, da pokrije spodnji rob aparata. Zažiganje se izvrši tako kakor pri navadni kopi skozi stržen. Ko je kopa zažgana, se na vrhu popolnoma zapre in dim začne odhajati navzdol skozi 4 dimne cevi. Od tedaj naprej ostane aparat lahko brez nadzorstva, dokler ni kuhanje končano. Oglenitev traja ur, ohlajevanje pa 6 7 ur. Dim se torej odvaja v nasprotni smeri, kar nudi po mnenju izdelovalca razne prednosti: enotnejšo temperaturo v aparatu, enakomernejšo oglenitev*), segrevanje zraka za časa oglenitve vsled gorkote dima, radi česar se prihrani na gorivu in končno avtomatično uravnavanje oglenitve, kajti če je ista prehitra, začne uhajati dim skozi zračne cevi, pa zavira dohod zraka in zmanjšuje s tem hitrost oglenitve. Elemente aparata moreta nositi 2 delavca na rokah ali na nosilnicah. Lahek prenos, hitra zložitev in razstavitev teh ogljarskih peči, kakor tudi zlaganje drv zunaj peči omogoči zelo veliko produkcijo. V eno peč gre 4 m 3 drv. Dva delavca moreta oskrbovati na dan 5 peči in poogleniti 20 ml 3 lesa ter tako proizvesti z ozirom na velikost, kakovost in vrsto 1000 do 2000 kg oglja. Pri tem odpade zamudno napravljanje kopišč ter dovoz drv na večje daljave, kar je posebno važno pri poogljevanju v zelo mladih sestojih. Aparat stane francoskih frankov, pa pride pri nas s prevozom in carino vred na okoli Din. Pri poizkusih smo ugotovili, da je proizvedeno oglje dobre kvalitete, v splošnem pa nekoliko lažje kot v kopah kuhano, kar bo v zvezi z večjo toploto v aparatu. Nadalje se je izkazalo, da se dobijo boljši rezultati pri poogljevanju drobnih okroglic kot pa cepanic. Za obratovanje sta potrebna 2 delavca, ki pa morata imeti na razpolago več aparatov za uspešno delo. Aparati so sicer dragi, toda v Franciji so visoke delavske plače, pa se sčasoma lahko amortizirajo. Pri nas jih pa zaenkrat ne kaže upeljevati. Pri visoki nabavni ceni teh peči in razmeroma nizkih delavskih plačah je amortizacija zelo dvomljiva. Tudi iz socijalnih ozirov ne bi bilo umestno sedaj uvajati ogljarske peči, ker radi zastoja v trgovini že itak narašča brezposelnost med oglarji. Opisane ogljarske peči ne rešijo tudi nekega drugega vprašanja v oglariji, namreč izkoriščanje tekočih in hlapljivih produktov, kateri se pri oglarjenju v kopah brez koristi izgubijo, ki so pa pri suhi destilaciji lesa glavni in dragoceni proizvodi. To vprašanje je zelo važno, ker bi oglarstvo postalo potem lahko rentabilnejše, pa že dolgo iščejo primerne smiselne rešitve. Tako je n. pr. tvrdka ing. Hans Reindl, Wien, postavila pred kratkim na trg ogljarsko peč sistema dr. Kietaibl, ki jo prikazuje slika 20. *) F. Denz je pa mnenja, da vpliva odvajanje' dima skozi drva škodljivo na potek oglenitve. 314

37 Izdeluje jih dvoje vrst, in sicer vrsto A za poogljevanje brez pridobivanja postranskih proizvodov (aparat je v tem slučaju brez podstavka in dimnika) in vrsto B za poogljevanje s pridobivanjem postranskih proizvodov (aparat s podstavkom in dimnikom). Cena v tovarni na Dunaju za vrsto A je do , za vrsto B pa do avstrijskih šilingov. Pri povprečnem tečaju: 1 šiling = 8.50 dinarjev, znaša nabavna cena za vrsto A v dinarjih do , za vrsto B pa do Peč je iz pločevine, lahko prenosljiva in se da z nekaj vijaki hitro sestaviti. Za proizvodnjo toplote ima poseben predel, tako da se ogljarska drva v celoti pooglijo. S pečjo za poogljevanje s pridobivanjem postranskih proizvodov se pridobiva lahko le katran in nič drugega. Teh peči nisem imel prilike videti v obratu. Baje so se dobro obnesle tam, kjer se uporablja katran v lastnem gospodarstvu. Radi izredno visoke nabavne cene si jo bodo mogli omisliti zaenkrat le večji obrati, v oglarstvu se bo v večjem številu težko razširila. Slika 18. Pokrivanje. Foto Sevnik. Oglarstvo se je razvilo doslej le po izkušnjah v dolgih vekih, kopo v sedanji obliki bo težko izpopolniti. Oglarstvo pa gotovo zasluži, da mu posveti znanost več pažnje in ga spopolni z novimi znanstvenimi izsledki. V zadnjem času se vedno hitrejše razširja uporaba oglja za pogon motorjev. Strojna industrija neprestano stremi za pocenitvijo obratnih stroškov za motorje. Ko so začele naraščati cene bencinu, so konstrukterji izboljšali Diesel-ov motor na olje, ki je že precej izpodrinil bencinski motor. Toda prizadevanja so se nadaljevala in skušali so najti nadomestilo za tekoča goriva, ker jih večina evropskih držav ne proizvaja dovolj in jih mora uvažati. Vedno večji uvoz pa neugodno vpliva na trgovinsko bilanco in odvisnost od inozemstva je tudi v slučaju vojne zelo nevarna. Stremljenje za pocenitvijo obrata, osamosvojitvijo v gospodarskem oziru in končno razlogi državne obrambe so ta prizadevanja zelo pospeševala. Dober nadomestek za tekoča goriva so našli v lesu oz. oglju (tudi 315 7

38 premogu) in konstruirali naprave, imenovane»plinski generatorji«, ki proizvajajo iz lesa oz. oglja plin za pogon motorjev. Prvi se imenujejo generatorji za lesni plin (n. Holzgasgeneratoren), drugi generatorji za ogljeni plin (n. Holzkohlengasgeneratoren), ki so si pa v bistvu zelo slični. Celotna generatorska naprava sestoji v glavnem iz generatorja za proizvajanje plina in čistilnih priprav, da pride plin v čim čistejšem stanju do motorja. Natančnejši popis in delovanje generatorskih naprav je podal ing. O. Piškorić v svojem članku»drvni ugalj umjesto benzina za pogon motornih vozila«v Šumarskem listu letnik 1933, kjer jih naziva s francoskim imenom»gazožen«(fr. gazogène). Vsled tega se omejim le na najpotrebnejše. Predvsem je odgovoriti na vprašanje, katera obeh vrst je priporočljivejša. Generatorske naprave za lesni plin so bolj komplicirane, ker je treba odstraniti predvsem ocetno kislino in katran. Če nastanejo namreč motnje vsled napačne posluge ali drugih okolnosti, pridejo ti proizvodi v motor in vplivajo škodljivo na njegovo delovanje. Te nevarnosti pa pri generatorjih za oglje ni, ker so bili ti proizvodi že pri kuhanju izločeni. V tem oziru so torej generatorji na ogljeni plin priporočljivejši. Kar tiče goriva, je upoštevati, da ni vsaka vrsta lesa enako dobra, nadalje, da se les ne more uporabiti kakorkoli, temveč ga je treba razsekati na čimbolj enakomerne komade velikosti nekako 8/8/5 cm. Oglje je pa precej enakomeren proizvod in dobi se lahko vedno v približno isti kakovosti, nadalje se da brez težav zdrobiti in za isti učinek ga je treba polovico manj kakor lesa. Les je sicer cenejši, toda pri oglju odpade sekanje, sušenje, tudi prevozni stroški so manjši in vskladiščenje je lažje. Pri žagah oz. tovarnah, ki predelujejo les in je odpadkov vedno dovolj na razpolago ter morda v podeželju, kjer je dovolj lesa in so delavske moči cenejše, bo nabava generatorja za lesni plin primernejša. Drugod bo pa ugodnejše uporabljati oglje. Za kalkulacijo navajam, da je po novejših izkušanjah potrebno mesto 100 litrov benzina povprečno 250 kg lesa ali 120 kg oglja. Važno je tudi vprašanje, če je priporočljivejše gozdno ali pa retortno oglje. V splošnem velja retortno oglje za boljše, ker daje enakomerno čist plin, medtem ko se nahaja v gozdnem oglju še vedno nekaj katrana, ki lahko kvarno vpliva na delovanje motorja, pa je zato potrebna večja pazljivost. Glede vrste lesa, iz katerega je oglje izdelano, mišljenja še niso enotna, uporablja pa se lahko oglje listavcev ali iglavcev. Prah od oglja v naravni obliki ni primeren. Uporablja se v obliki briketov, ki pa imajo radi primesi nedostatke z ozirom na potrebno čiščenje plina. Pred kratkim so pa poročali časopisi, da se je posrečilo izdelati motor za uporabo premogovega prahu. Sklepam, da se bo dal istotako uporabiti tudi ogljeni prah, tak kakršen je, kar bo pomenilo nadaljno pocenitev goriva za motorje. Uporaba motorjev na lesni oz. na ogljeni plin je že precej razširjena. V rabi so kot stabilni motorji, v vedno večji meri pa se uporabljajo tudi v avtomobilizmu. Generatorske naprave se dajo montirati z razmeroma nizkimi stroški tudi pri bencinskih motorjih in se lahko izmenično rabi bencin ali oglje oz. les. Te naprave zavzemajo pa precej prostora in se uporabljajo v avtomobilizmu predvsem na tovornih avtomobilih ter avto- 316

39 busih. Pri osebnih avtomobilih pa se je težje kosati z visoko razvitimi in v obratovanju zelo dovršenimi bencinskimi motorji. Veliko večja varnost pri pogonu z ogljem, ki ne povzroči nesreč kot lahko vnetljivi bencin in predvsem nizki stroški pogona, pa vzpodbujajo konstruktorje k novim iznajdbam. Pred kratkim so poročali časopisi, da je neki iltalijanski konstruktor prevozil z novim osebnim avtomobilom na ogljeni plin okoli km, za kar je porabil za okoli 500 Din goriva. Pomisliti moramo seveda, da oglje ali les ni obremenjeno z visokimi uvoznimi carinami in trošarinami, kakor v mnogih državah bencin. Smatram, da se bo napram lesu oglje lahko uveljavilo, težje bo to napram bencinu, kajti ne glede na velikost generatorskih naprav, zavzema oglje približno 6 krat več prostora kot bencin, tudi učinek je pri bencinu še večji kot pri oglju in končno je, kakor omenjeno, tudi manipuliranje z benzinskim motorjem lažje. Mnogo nedostatkov se bo sčasoma posrečilo odstraniti, ker zadevna stremljenja mnoge države zelo podpirajo. Slika 19. Kuhanje. Foto Sevnik. Prednjači tu Francija, kjer v povojnem času civilne in vojaške oblasti na vso moč podpirajo razvoj motorjev na lesni oz. na ogljeni plin. Pri nabavi tovornih avtomobilov s pogonom na te pline daje država prispevke in sicer za nakupe ter za vzdrževanje v prvih 3 letih. Razen tega dobijo takšna vozila 50% popusta na davku. Vojna uprava uporablja za svoje transporte v veliki meri te vrste vozila. V Nemčiji prispeva država z večjim zneskom tako pri nabavi novega takšnega vozila priznano dobrih sistemov, kakor tudi pri predelavi vozila za tekoča pogonska sredstva na pogon z lesom ali ogljem. Na Saksonskem dobi vsak uradnik, ki si nabavi tak osebni avtomobil, prispevek v denarju. Na Hesenskem dajejo kupcem ugodna posojila. Razen tega prejmejo kupci generatorja za lesni plin od gozdnih uprav brezplačno nekaj lesa in kdor uredi prodajno postajo (n. Tankstelle) za les, dobiva skozi 2 leti les po polovični tržni ceni. V Švici podpirajo uvedbo teh generatorjev predvsem gozdne uprave z brezplačnim lesom, posamezni kantoni pa dajejo davčne olajšave in prispevke v denarju. 317

40 Italija daje za takšna nova vozila italijanskega izvora davčno prostost za 5 let in podpore v denarju. Za predelana vozila pa davčne olajšave pod pogojem, da se ne uporabljajo več tekoča goriva. Razen tega predpisuje avtomobilskim podjetjem, da si morejo nabaviti plinske generatorje v določenem razmerju. Po izbruhu vojne in izvajanju gospodarskih sankcij leta 1935 se je njih uvedba še posebno pospeševala. Litva dovoljuje za vse tovorne avtomobile na lesni plin 50% znižanje davka na vozila. Švedska daje istotako olajšave v obliki 50% znižanja davka in amortizacijskega posojila pod zelo ugodnimi pogoji za nabavo generatorjev. 4 i Slika 20. Ogljarska peč za pridobivanje postranskih proizvodov. Naša država ne daje nikakršnih podpor ali davčnih olajšav za takšna vozila, tudi mi ni znano, da bi kako drugače podpirala zadevna stremljenja. S 1. aprilom 1935 so bile sicer odpravljene državne in banovinske takse na avtomobile, ki so zelo ovirale razvoj avtomobilizma v naši državi. V Dravski banovini pa je ostala še banovinska trošarina na pnevmatiko. Pravilnik o banovinskih davščinah zdne 23 III določa v 81 višino te trošarine, na koncu tega člena pa pravi izrecno:»za motorna vozila, ki ne uporabljajo bencina (mešani bencin) za pogonsko 318