NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE SLOVENIJE NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE SLOVENIJE NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI Junij 2016 Iztok Kiseljak

2 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE SLOVENIJE NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI Sloveninan Foreign Direct Investments in Croatia and Serbia Kandidat: Iztok Kiseljak Študijski program: Ekonomija Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor: dr. Žan Jan Oplotnik Jezikovno pregledala: Jamina Zupanič, prof. slov. Študijsko leto: 2015/2016 Maribor, junij 2016

3 POVZETEK Podjetja, ki poslujejo na majhnih trgih, kot je slovenski in stremijo k dolgoročni rasti in razvoju, ki sta pogojena z znanjem, motivacijo in kapitalom, morajo poslovati preko svojih meja, se internacionalizirati. Ko se veča obseg mednarodnih transakcij kapitala, produktov in storitev ter se meje krhajo in izginjajo, vidimo zametke skupnega, enega, svetovnega, globalnega trga. Vsako podjetje mora pred vstopom na tuji trg proučiti možnosti ter tveganja in ugotoviti realnost pričakovanj. Na teh trgih je prisotna večja konkurenca, predvsem s strani večjih multinacionalk, ki obvladujejo vedno večji tržni delež. Slovenska podjetja, ki se odločajo za poslovanje na tujem, se soočajo s temi tokovi in jih skušajo obdržati znotraj svojega vplivnega območja. V časih Jugoslavije je obstajal en skupni trg, ki je po njenem razpadu za nas postal tuji trg. Po stabilizaciji političnih razmer so se spet začele tkati skrhane vezi in vlaganja na trga Hrvaške in Srbije so se spet vzpostavila. Na podlagi ugotovljenih podatkov lahko rečemo, da so bile slovenske NTI na Hrvaško in v Srbijo v porastu vse do leta 2008, ko je svetovno gospodarstvo zaznamovala svetovna gospodarska kriza. Po tem letu je zaznati manjši, a nikakor drastičen upad slovenskih NTI na obeh trgih. Slovenija več vlaga na Hrvaško kot v Srbijo, saj se je Srbija kasneje ločila od totalitarnega režima. V prizadevanjih k približevanju evropskim integracijam obe državi sproščata državne omejitve ter administrativne ovire in postajata atraktivni lokaciji tako za slovenske investitorje kot za investitorje iz ostalih držav. Obe državi predstavljata potencial za vlaganje, Hrvaška predvsem v turizem, Srbija pa v infrastrukturo in industrijo. Obe ostajata dve največji gostiteljici slovenskih investicij v tujini in verjetno bosta zaradi svojih prednosti, ki izvirajo iz zgodovinskih, kulturnih in jezikovnih podobnosti, še dolgo ti dve poziciji tudi zadržali. Ključne besede: neposredne tuje investicije, Slovenija, Hrvaška, Srbija

4 ABSTRACT For companies operating on small domestic markets such as Slovenian that aim at longterm growth and development, based on knowledge, motivation and capital, it is inevitable to expand their business across the borders, i.e. to internationalise. When the scope of international transactions in capital, products and services increases, the borders get weaker and start to disappear, we witness the development of one, common, world, global market. Before entering foreign markets, every company has to research the possibilities and risks, and measure the reality of expectations. These markets are more competitive, especially due to multinational corporations growing their market share. Slovenian companies which decide to go into business abroad face these trends and try to keep them within their scope of influence. In the period of former Yugoslavia, Slovenia was part of one common market that disintegrated into foreign markets at its breakup. After political conditions have stabilized, business relationships were revived and investments in Croatian and Serbian market were restored once again. On the basis of identified data, we find that Slovenian FDI in Croatia and Serbia grew until 2008 when world economy faced global economy crisis. After this year there was a slight but not drastic decline of Slovenian FDI on both markets. Slovenia invests more in Croatia than in Serbia, as for Serbia it took longer to part from its totalitarian regime. In the process of European integration efforts, both countries relaxed their state restrictions and administrative obstacles and, consequently, became more attractive to Slovenian investors as well as to investors from other countries. Both countries show potential for investments; Croatia especially in tourism, Serbia in infrastructure and industry. Both remain two most important host countries for Slovenian investments abroad and due to their advantages based on historical, cultural and language similarities, they will probably keep these positions for quite a while longer. Key Words: foreign direct investment, Slovenia, Croatia, Serbia

5 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in hipoteze raziskovanja Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE KOT OBLIKA VLAGANJA KAPITALA V TUJINO Opredelitev in glavne značilnosti NTI Motivi za NTI Vertikalna in horizontalna integracija Oblike neposrednih tujih vlaganj Investicije v izgradnjo novih zmogljivosti Nakup že obstoječega podjetja Skupna vlaganja Trendi NTI v svetu NEPOSREDNE INVESTICIJE SLOVENIJE V TUJINI Stanje in trendi slovenskih NTI v tujini Dejavniki neposrednega tujega investiranja slovenskih podjetij Ovire slovenskih podjetij pri vlaganju v tujino Motivi slovenskih podjetij pri vlaganju v tujino Dejavniki izbire držav prejemnic slovenskih NTI Smernice in odnos slovenske politike do NTI MEDNARODNO POSLOVANJE IN TVEGANOST Pomen mednarodnega poslovanja Tveganost mednarodnega poslovanja Mednarodne organizacije, ki spodbujajo mednarodno poslovanje PREDSTAVITEV ANALIZIRANIH DRŽAV Republika Hrvaška Republika Srbija NTI SLOVENIJE NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI NTI Slovenije na Hrvaškem NTI Slovenije v Srbiji SKLEP LITERATURA IN VIRI... 52

6 KAZALO GRAFOV GRAF 1: SKUPNE SLOVENSKE NEPOSREDNE NALOŽBE V TUJINI V LETIH V MIO EUR GRAF 2: PRIMERJAVA GIBANJA BDP NA PREBIVALCA HRVAŠKA-SLOVENIJA GRAF 3: BLAGOVNA MENJAVA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO GRAF 4: STRUKTURA BDP GRAF 5: PRIMERJAVA GIBANJA BDP NA PREBIVALCA GRAF 6: BLAGOVNA MENJAVA MED SLOVENIJO IN SRBIJO GRAF 7: STRUKTURA BDP GRAF 8: SLOVENSKE NTI NA HRVAŠKEM V OBDOBJU GRAF 9: DELEŽ SLOVENSKIH NTI NA HRVAŠKEM GLEDE NA CELOTNE SLOVENSKE NTI V TUJINI GRAF 10: GIBANJE DELEŽA SLOVENSKIH NTI GLEDE NA INVESTITORJE IZ 13 OSTALIH DRŽAV NAJVEČJIH VLAGATELJIC NA HRVAŠKEM GRAF 11: SLOVENSKE NTI V SRBIJI V OBDOBJU GRAF 12 DELEŽ SLOVENSKIH NTI V SRBIJI GLEDE NA CELOTNE SLOVENSKE NTI V TUJINI GRAF 13 : GIBANJE DELEŽA SLOVENSKIH NETO NTI GLEDE NA INVESTITORJE IZ OSTALIH DRŽAV V SRBIJI KAZALO TABEL TABELA 1: STANJE SLOVENSKIH IZHODNIH NTI PO DRŽAVAH PREJEMNICAH V LETU 2014 ( ), V MIO EUR IN %. 17 TABELA 2: NEPOSREDNE NALOŽBE SLOVENIJE V TUJINI PO DEJAVNOSTIH V OBDOBJU V MIO EUR TABELA 3: POMEN POSAMEZNIH OVIR PRI NEPOSREDNEM INVESTIRANJU V TUJINO NA PODLAGI RAZISKAVE MED LETI 1999 IN TABELA 4: POMEN MOTIVACIJSKIH DEJAVNIKOV SLOVENSKIH INVESTITORJEV V TUJINI TABELA 5: POMEN DEJAVNIKOV PRI ODLOČITVI ZA INVESTICIJO V KONKRETNO DRŽAVO TABELA 6: HRVAŠKA - GLAVNI MAKROEKONOMSKI INDIKATORJI TABELA 7: : SRBIJA - GLAVNI MAKROEKONOMSKI INDIKATORJI TABELA 8: TABELA: SLOVENSKE NTI NA HRVAŠKEM GLEDE NA CELOTNE SLOVENSKE IZHODNE INVESTICIJE V OBDOBJU TABELA 9: 14 NAJVEČJIH INVESTITORIC NA HRVAŠKEM V OBDOBJU KVARTAL TABELA 10: DELEŽ SLOVENSKIH NTI NA HRVAŠKEM V PRIMERJAVI Z OSTALIMI 13 NAJVEČJIMI DRŽAVAMI VLAGATELJICAMI NA HRVAŠKEM V MIO EUR IN % TABELA 11 : SLOVENSKE NTI NA HRVAŠKEM PO DEJAVNOSTI SLOVENSKIH INVESTITORJEV TABELA 12: NTI SLOVENIJE V SRBIJI MED LETI TABELA 13: DELEŽ SLOVENSKIH NETO NTI V SRBIJI V DENARJU V PRIMERJAVI Z OSTALIMI DRŽAVAMI V MIO USD, EUR IN % 47 TABELA 14 : NAJVEČJE NETO INVESTITORICE V SRBIJI V DENARJU OBDOBJU V MIO EUR TABELA 15: SLOVENSKE NTI V SRBIJI PO DEJAVNOSTI SLOVENSKIH INVESTITORJEV... 49

7 SEZNAM OKRAJŠAV BDP BS EU EUR GZS HNB MNP MZZ NBS NTI RS bruto domači proizvod Banka Slovenije Evropska Unija Evro Gospodarska zbornica Slovenije Hrvaška narodna banka multinacionalno podjetje Ministrstvo za zunanje zadeve Nacionalna banka Srbije neposredne tuje investicije Republika Slovenija

8 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Proces globalizacije je zmanjšal geografske razdalje, hkrati pa se ekonomska povezanost in soodvisnost v mednarodnem prostoru povečujeta. Cirman in Prašnikar (2005) trdita, da ta proces predstavlja mnoge izzive: povečana medsebojna odvisnost gospodarstev ter internacionalizacije podjetij so zmanjšale ekonomske ovire, pojavljajo pa se vprašanja stabilnosti politike in mednarodne varnosti pri različnih oblikah in stopnjah vpetosti posameznih držav v mednarodne ekonomske procese. Liberalizacija trgovine je omogočila zmanjšanje teh ovir in odprla možnosti za lažji vstop na tuje trge, upravljanje tveganj, povezanih s temi procesi, pa je ključni dejavnik za povečanje učinkovitosti in uspešnosti podjetij. Prašnikar in Cirman (2005) ugotavljata, da se učinek globalizacije kaže v rasti mednarodne trgovine, povečanih neposrednih tujih investicijah (NTI), povečanih tokovih kapitala ter mednarodnih migracijah. NTI so torej tesno povezane s temi procesi, saj je vse večji del mednarodne menjave zasnovan na NTI. NTI se obravnavajo kot neposredne, ko gre za vsaj 10% udeležbo v kapitalu. Odstotek predstavlja mejo, pri kateri ima vlagatelj že vpliv na poslovanje. NTI imajo po mnenju Kostevca in soavtorjev (2011) pomemben vpliv na gospodarsko rast, saj poleg svežega kapitala prinašajo tudi mnogo dobrih efektov: vnos know-howa, odpirajo se novi trgi ter mrežijo vodstvene sposobnosti, povečuje se dinamika domačega gospodarstva, saj se pozitivni učinki iz panoge s prilivom tujega kapitala prenašajo tudi na druge panoge. Rojec (1994) navaja, da investitor (družba), ki si ima interes (in je del njegove strateške razvojne usmeritve) zagotoviti permanentno prisotnost v družbi v tujini, sproži postopek neposredne tuje investicije. S tem investitor pridobi kontrolo nad resursi, ki jih je s postopkom izvedbe neposredne investicije vložil v družbo prejemnico investicije. Vzpostavi se trden konsistenten odnos med družbo investitorico in družbo prejemnico investicije. Ker je vse večji del mednarodne trgovine povezan z ustanavljanjem multinacionalnih podjetij (MNP) oz. multinacionalk kot glavnih nosilk NTI, se tudi Slovenija ne more (in ne sme) izogniti temu trendu. Naš trg je relativno majhen in zato je investiranje v tujini nujno za razvoj slovenskih podjetij. Za slovenska podjetja so najprivlačnejši bližnji trgi, saj dogajanje na le-teh dobro poznamo. Eden takih trgov je nedvomno prostor nekdanje Jugoslavije. Pri terminologiji te regije se pojavljajo tri različice poimenovanja: države nekdanje Jugoslavije, države Zahodnega Balkana in Jugovzhodna Evropa. Prostor nekdanje Jugoslavije obsega države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije (SFRJ): Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija. Države Zahodnega Balkana (ta izraz se uporablja v novejši terminologiji) obsega vse države nekdanje SFRJ, brez Slovenije, a vključno z Albanijo in Kosovom (najmlajša novonastala država leta 2012). 1

9 Za razliko od prejšnje navedbe pa je izraz Jugovzhodna Evropa geopolitičen pojem, ki državam v sklopu termina Zahodni Balkan doda še Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, Grčijo ter evropski del Turčije. Čontala (2012) je v raziskavi ugotovil, da slovenska podjetja na področje nekdanje Jugoslavije namenijo največji del NTI in od teh držav največji delež prejmeta prav Hrvaška in Srbija, ki sta predmet naše raziskave. Razlogov za to je več: s tem območjem smo zgodovinsko povezani; pred SFRJ smo bili s tema državama povezani tudi v Kraljevini SHS (Srbov Hrvatov in Slovencev), imamo podoben jezik, kulturo, vero, navsezadnje smo istega slovanskega izvora. Zato imamo prednost pred investitorji iz ostalih držav, ki so na teh trgih zaznali potencial za vlaganje. Zato je pomembno to konkurenčno prednost pred ostalim "svetom" zaznati in tudi implicirati v gospodarske aktivnosti. Naša podjetja so si na tem prostoru pridobila označbe kot so: kvaliteta, zanesljivost, marljivost in učinkovitost že skozi obdobje v skupni SFRJ, zato je sedaj, ko je svetovna gospodarska kriza pustila svoje sledi na gospodarski sliki naše države, toliko pomembneje ohraniti stik s tem področjem, ga negovati in razvijati. Dejstvo je, da so države, ki ležijo na Balkanskem polotoku, tvegane z vidika tujih vlagateljev, a Hrvaška in Srbija sta s prilagajanjem zahodnoevropskim standardom v okviru približevanja EU to tveganje relativno zmanjšali. Obe državi, ki sta predmet naše raziskave (Hrvaška in Srbija), se po našem (slovenskem) vzoru aktivno vključujeta v zahodnoevropske integracije, kar po dolgih letih protekcionistične politike in samozadostnega ter plansko vodenega gospodarstva v ječi komunističnega režima predstavlja velik izziv tako za njiju sami kakor tudi za vse zainteresirane vlagatelje. Obe vstopata in se vključujeta v zahodnoevropske integracije, pri čemer je Hrvaška v manjši prednosti, saj se je prej, aktivneje in odločneje začela spopadati s temi izzivi, medtem ko je Srbija še dolgo nosila breme preteklega režima ter se šele v zadnjem desetletju podala na pot liberalizacije, na čelo države postavila proevropske voditelje in se usmerila v oblikovanje moderne Srbije. Hrvaška je leta 2013 že postala 28. polnopravna članica Evropske unije (EU), Srbija pa je leta 2012 pridobila status kandidatke za članstvo v EU. S Hrvaško, ki predstavlja 4,5 milijonski trg in s katero ustvarimo več kot 2,5 milijarde evrov blagovne menjave letno, smo kot sosedje imeli skozi zgodovino specifične odnose; včasih bolj, drugič manj tesne, nikoli pa nismo bili v kakršnemkoli večjem konfliktu. Že v obdobju Jugoslavije sta bili Slovenija in Hrvaška gospodarsko najbolj razviti republiki in sta predstavljali vodilo razvoja. Po skupni osamosvojitvi (oboji smo neodvisnost razglasili ) se je Slovenija začela po krajši osamosvojitveni vojni hitro približevati zahodnoevropskim povezavam, Hrvaška pa temu ni mogla takoj slediti, ker je vojna, ki je trajala do vse do leta 1995, njen samostojni razvoj precej upočasnila. Po končani vojni je po vzoru (in tudi podpori) Slovenije tudi Hrvaška začela stopati na pot tržnega gospodarstva in se vključevati v evro-atlantske povezave. Slovenska podjetja so bila v povojnem obdobju dobrodošla na Hrvaškem, saj je bilo hrvaško gospodarstvo na kolenih in so bila naša podjetja pomemben vir svežega kapitala iz tujine. Nerešena politična vprašanja glede meje in hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke so v preteklih letih vnašala nekoliko negativno klimo hrvaške javnosti do slovenskega kapitala, a to ni bila ovira, da se trgovinska aktivnost med državama ne bi vseskozi krepila in vrhunec dosegla leta 2008, ko je svetovna finančna kriza vplivala na zmanjšanje gospodarskih aktivnosti med državama. V nalogi se bomo osredotočili na zadnjih 15 let slovenskih 2

10 NTI na Hrvaškem, podrobno pa bomo tudi proučili, kako in v kolikšni meri je svetovna finančna kriza vplivala na obseg in višino slovenskih NTI na Hrvaškem v obdobju Srbija predstavlja 7,2 milijonski trg in letna blagovna menjava s Slovenijo znaša dobro milijardo evrov. Država je obdobje politično-gospodarske tranzicije pričela kasneje, šele konec leta 2000, po padcu Miloševičevega režima. S Srbijo imamo danes zgledne politične odnose, kar potrjuje tudi nedavni obisk predsednika srbske vlade pri nas ( ), v katerem sta premierja izpostavila dobro gospodarsko sodelovanje in možnost skupnega nastopa na tretjih trgih. V Srbiji je registriranih več kot slovenskih podjetij, ki zaposlujejo ljudi. Srbija, s katero imamo sklenjen bilateralni trgovinski sporazum, je za slovenska podjetja zanimiva, ker gre za sorazmerno velik trg, država je geografsko locirana v centru balkanske regije, na njem imamo ustvarjeno ime dobrega in vestnega gospodarja, delovna sila je dobro izobražena in cenovno ugodna, politika je naklonjena našemu investiranju, zato je pričakovati stabilnost v obsegu slovenskih NTI v omenjeni državi. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskovanja Namen raziskave Namen raziskave je ugotoviti dejansko stanje prisotnosti slovenskih investitorjev v Srbiji in na Hrvaškem. V nalogi podrobneje analiziramo razmere na teh dveh trgih; proučujemo investicijsko klimo, kakšen je odnos politike do tujih (in predvsem do slovenskih) investitorjev, analiziramo gospodarske razmere in kazalnike, jih med seboj primerjamo in ugotavljamo razlike med državama. Tako pridemo do spoznanj, v katero državo je smiselno ciljati z NTI glede na panogo investiranja, katera država ima bolje urejeno pravno-zakonodajne akte, ki obravnavajo neposredna vlaganja iz tujine. Ker se omejujemo na trga Hrvaške in Srbije, dobimo natančen vpogled v slovenske NTI in hkrati prikažemo podobnosti in razlike v višini in strukturi le-teh. Zanima nas gibanje NTI v obdobju gospodarske prosperitete ( ), kjer je pričakovati, da so slovenske NTI v ugodnih ekonomskih razmerah dosegale rast, nato pa nas zanima še obdobje , ko so zaradi svetovne finančne krize nastale manj ugodne razmere za investicije in v kolikšni meri je to vplivalo na prisotnost slovenskih NTI na Hrvaškem in v Srbiji. Pogledamo tudi, ali so zametki konca svetovne krize začeli potiskati krivuljo slovenskih NTI na Hrvaškem in v Srbiji znova na višjo, stabilnejšo raven pri tem imamo v mislih drugo polovico leta 2014 in prvo polovico leta Na podlagi vseh zbranih dejstev in podatkov podamo smernice za slovenske investitorje za vlaganja v omenjenih državah v prihodnosti. Menimo, da je ta tematika aktualna in da podobnih analiz doslej ni bilo opravljenih dovolj. Razlog, da smo si na trgih nekdanje Jugoslavije izbrali in se fokusirali ravno hrvaški in srbski trg je, da sta na tem področju ta trga najpomembnejša in največja zunanjetrgovinska partnerja Slovenije (skupno predstavljata cca. 11,7 milijonski trg), saj sta ciljna trga za največ slovenskih vlaganj na območju nekdanje Jugoslavije. Prisotnost slovenskih investitorjev na trgih Hrvaške in Srbije je velika priložnost in izziv hkrati. Uporabi se lahko hkrati kot alternativa zahodnoevropskim tržiščem. Smo 3

11 namreč zgodovinsko povezani s tem okoljem in s tega vidika poznamo kulturo in navade tega prostora, ki so po svoje specifični. S tem imamo prednost pred drugimi evropskimi državami, ki morajo to okolje šele spoznati; podobno kot mi spoznavamo in smo v veliki meri že spoznali okolje zahodnoevropskih tržišč. Cilji raziskave NTI so pomemben del strategije gospodarskega razvoja Slovenije, zato je neposredno investiranje v tujini ena od metod doseganja nacionalnih razvojnih ciljev. Zato je cilj analize ugotoviti, kolikšna je slovenska prisotnost na trgih Hrvaške in Srbije in v kakšni meri to vpliva na našo celotno gospodarsko sliko. V raziskavi sledimo naslednjim ciljem: opredelitev pojma in glavne značilnosti NTI, opredelitev oblik in motivov za NTI ter njihovih glavnih nosilcev, trendi NTI v svetu katere države in katere panoge akumulirajo največ NTI, analiza stanja in trendov slovenskih NTI v tujini, vloga države pri spodbujanju NTI, opis tveganj, ki so povezana z vlaganjem v tujini, analiza zbranih podatkov o prisotnosti slovenskih NTI v Srbiji in na Hrvaškem ter njihova primerjava, priprava smernic za investiranje slovenskih vlagateljev na Hrvaškem in v Srbiji v prihodnosti. Hipoteze V nalogi so postavljene naslednje hipoteze: H1, H2 in H3. H1 NTI Slovenije na Hrvaškem in v Srbiji so se v obdobju povečevale, v obdobju pa zmanjševale, z znaki ponovnega okrevanja. Po osamosvojitvi so slovenski investitorji v ugodnih gospodarskih razmerah povečevali svojo prisotnost na teh dveh trgih, ko so izkoriščali že omenjene prednosti pred investitorji iz drugih držav, to so predvsem: bližina trga, poznavanje kulture in navad, skupna preteklost in že stkane vezi v času SFRJ. Zato so v tem obdobju slovenske NTI na tem področju rastle in dosegle vrhunec leta 2008, ko so zaradi vpliva svetovne finančne krize začele upadati. Finančna kriza je slovensko gospodarstvo, ki je majhno (in kot tako zelo nagnjeno k izvoznim aktivnostim) ter odvisno od dogajanj na mednarodnem trgu, zelo prizadela, zato pričakujemo, da so po tem letu slovenske NTI na teh dveh trgih pričele upadati. Vendar je v zadnjem obdobju (predvsem v drugi polovici leta 2014 in prvi polovici leta 2015) na osnovi pozitivnih gospodarskih gibanj že moč zaznati ponovno krepitev slovenskih vlaganj v teh dveh državah. H2 Srbija privabi več slovenskih NTI kot Hrvaška. Srbija s 7,2 mio. prebivalcev predstavlja večji trg od hrvaškega. S svojo lego v centralnem delu Balkanskega polotoka predstavlja pomembnega partnerja za navezovanje gospodarskih stikov na območju celotne Jugovzhodne Evrope. V prizadevanjih Srbije pri vključevanju v zahodnoevropske povezave predstavljamo pomemben most, saj Srbija tako lažje in obogatena z našimi izkušnjami vstopa na mednarodno prizorišče. Slovenija s Srbijo že dolga leta goji dobre medsebojne odnose, ki niso obremenjeni z medsosedskimi problemi, kot smo jih imeli po osamosvojitvi na 4

12 primer s Hrvaško; ne obstaja zavisti pri doseganju uspehov ene ali druge države na mednarodnem prizorišču, kot je to v nekaterih primerih odnosov s sosedi (Hrvaško). Slovenska podjetja so v Srbiji že dolgo prisotna in slovenske blagovne znamke imajo v tem prostoru zavidljivo visoko raven priznanja kakovosti. Plače so nižje kot na hrvaškem, zato se slovenska podjetja tudi iz tega razloga raje odločajo za selitev proizvodnje v Srbijo. Srbski voditelji pri zagonu srbskega gospodarstva iz recesije vidijo slovenska podjetja in slovenski know-how kot pomembne partnerje pri doseganju teh ciljev. Zaradi tega so naklonjeni slovenskim podjetjem v svoji državi in spodbujajo slovenske investitorje, da investirajo vanjo. Tako zaradi niza ugodnih dejavnikov: od velikosti populacije (večja od Hrvaške) do zglednih odnosov lahko utemeljeno postavimo hipotezo, da Srbija privabi več slovenskih NTI kot Hrvaška. H3 Pomemben vzvod za povečanje NTI je odprava državne regulative države prejemnice. Vsaka država, ki hoče povečati pritok NTI, mora sprostiti državno-pravne ovire, ki preprečujejo oz. omejujejo dotok le-teh. Zato trdimo, da sta višina in obseg tujih investicij v veliki meri odvisna od odnosa politike. Država lahko z različnimi vzvodi, npr. z višanjem davkov in prispevkov in z zapletenimi ter dolgotrajnimi administrativnimi postopki, bistveno oteži in omeji obseg tujih vlaganj. V nasprotnem primeru pa lahko prek davčnih spodbud in olajšav ter s preprostimi administrativnimi postopki sprosti ovire, ki bi preprečevale dotok tujih investicij in tako prispeva v povečanju le-teh. Hrvaška in Srbija lahko tako s temi vzvodi pomembno vplivata na prisotnost slovenskih investitorjev na njunih trgih. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljamo, da pomeni naša sedanja prisotnost na trgih Hrvaške in Srbije priložnost za dolgoročno investicijsko ekspanzijo, ki lahko da povečini samo pozitivne ekonomske učinke. NTI lahko pozitivno prispevajo k rasti dohodka in produktivnosti v državah prejemnicah. V državi prejemnici s prilivom svežega kapitala vplivajo neposredno na gospodarsko rast, hkrati pa se njihov posredni vpliv kaže v prenosu nove tehnologije, integraciji v mednarodne gospodarske tokove, povečanju konkurence na domačem trgu in ustvarjanju človeškega kapitala. Zato predpostavljamo, da na Hrvaškem in v Srbiji obstaja interes za priliv slovenskih NTI. Omejitve V raziskavi se omejujemo na Hrvaško in Srbijo in ne celotno območje nekdanje SFRJ. Omejujemo se na izhodne slovenske NTI, ki so bile po našem mnenju v dosedanjih raziskavah mnogokrat zapostavljene, medtem ko je področje vhodnih NTI v Slovenijo že dobro raziskano in jim je bilo namenjeno več pozornosti. Omejujemo se na investicije v nove zmogljivosti, ne pa tudi na obnovitvene investicije. 5

13 Obdobje preučevanja, na katerega se bomo omejili, je med letoma , znotraj tega časovnega obdobja pa bomo posvetili pozornost obdobju ugodnih gospodarskih razmer ( ) in obdobju recesije ( ), kjer nas bodo predvsem zanimala zadnja, krizna leta in perspektiva slovenskih NTI na Hrvaškem in v Srbiji. Prav tako omejitev predstavlja razpoložljiva literatura, saj večina literature pri nas predstavlja in analizira tuje NTI v Sloveniji. Omejitev predstavlja dostop do podatkov, virov Predvidene metode raziskovanja V nalogi je prikazano in obdelano stanje NTI in raziskan vpliv NTI na celotno gospodarsko sliko narodnega gospodarstva, zato gre za makroekonomsko raziskavo. Raziskava je statičnega značaja, saj proučujemo stanje na področju slovenskih NTI na Hrvaškem in v Srbiji v zadnjih 15 letih. Pri izdelavi naloge uporabljamo in analiziramo tako primarne (služili nam bodo za izvirno razlago znanih dejstev in spoznanj, kot so knjige, članki v strokovnih revijah) kot sekundarne vire (ti vsebujejo informacije iz primarnih virov, kot so učbeniki, priročniki, enciklopedije, slovarji). Poiskali in analizirali smo tako kvalitativne (opisi procesov, pojavov in podatkov izraženi besedno) kot kvantitativne podatke (podatki, izraženi v merljivih, številčnih enotah, npr. statistična analiza izraženi številčno). V nalogi so uporabljene naslednje raziskovalne metode: Metoda deskripcije: s to metodo smo predstavili in opisali teoretična izhodišča, ki nam pojasnjujejo ekonomska dejstva, procese in pojave. Metoda kompilacije: ta metoda nam služi za povzemanje stališč, spoznanj in izsledkov raziskav drugih avtorjev, katere smo povezali v smiselne sklope. Metoda komparacije: ta metoda nam služi za primerjavo dejstev, odnosov in procesov ter nato za odkrivanje njihovih povezav in razlik. Grafična metoda: s to metodo smo prikazali gibanje podatkov. Potek raziskave Proučena je bila vsa razpoložljiva literatura; knjige, strokovni članki, publikacije, izsledki raziskav kot elektronski viri, ki so pomembni za obdelavo in obravnavo teme. Nato smo postavili in oblikovali teoretična izhodišča za NTI za potrebe nadaljnje raziskave. Opisali smo posamezne oblike, motive in značilnosti NTI, predstavili trende NTI v svetu ter stanje slovenskih izhodnih NTI. Proučili smo zakonsko podlago za vlaganje v tujini in vlogo države pri spodbujanju investiranja v tujini ter zaznavanje in obvladovanje tveganj, ki so povezana z NTI. Nato smo podrobno predstavili Hrvaško in Srbijo iz geografskega, demografskega, političnega in predvsem gospodarskega vidika. Tako smo dobili vpogled v makroekonomske podatke držav o plačah, BDP, brezposelnosti, pa tudi v demografske o izobrazbi, starostni strukturi ipd. Kasneje smo podatke med seboj primerjali in ugotavljali, v kateri državi je bolje vlagati v npr. proizvodne obrate (kjer so nižje plače in nižja cena zemljišč), katera je prijaznejša za vlaganja iz davčnega vidika (nižje davčne obremenitve), katera je boljša za visokotehnološka podjetja (dobro izobražen kader, dobra informacijska infrastruktura) ipd. 6

14 Sledi pregled, obdelava, prikaz podatkov o višini slovenskih NTI na Hrvaškem in v Srbiji, pregled obsega NTI po panogah, regijah v kronološkem prikazu ter primerjava naše NTI z drugimi državami. Zbrane podatke smo med državama primerjali in tako ugotovili komparativne lastnosti posameznih oblik vlaganj v eni in drugi. Z raziskovalnimi hipotezami H1, H2 in H3 smo dopolnjevali in uresničevali zadane raziskovalne cilje ter preverili hipoteze H1, H2 in H3, jih na podlagi zbranih dejstev in podatkov potrdili ali ovrgli. 7

15 2 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE KOT OBLIKA VLAGANJA KAPITALA V TUJINO 2.1 Opredelitev in glavne značilnosti NTI Neposredne tuje investicije so eden izmed glavnih kanalov ekonomske globalizacije. Pod pojmom globalizacija pa razumemo najvišjo stopnjo procesa mednarodnega vstopa in širitve podjetij na tuje trge (Konda, 2012, str. 15). Arhar (1984, v Rojec, 1994, str. 25) deli vlaganja kapitala v tujino na vlaganja s fiksnim donosom (krediti) in vlaganja s spremenljivim donosom. Slednja delimo naprej na neposredne tuje investicije in portfolio investicije. Hymer (1960, v Svetličič, 1996, str. 262) je prvi razmejil NTI od portfolio investicij: NTI so naložbe, ki vodijo v proizvodnjo v tujini in dajejo investitorju možnost nadzora, portfolio investicije pa so le finančna operacija. Svetličič (1996, str. 276) ugotavlja, da je teorija mednarodne menjave prešla stopnjo menjave blaga in da so se oblike internacionalizacije spremenile v smeri mednarodnega pretakanja kapitala, tehnologije, delovne sile. Tako pri pretakanju kapitala opozarja na razliko med pretakanjem portfolio kapitala in neposrednimi tujimi investicijami. Pri portfolio vlaganju gre za vlaganje v vrednostne papirje, npr. obveznice ali delnice; pri NTI pa gre za takšno pretakanje kapitala, ki obenem vsebuje tudi nadzor. Kenda (2001, str. 205) še navaja, da je razlika med portfolijsko naložbo in direktno investicijo v tujini predvsem v udeležbi, ki je pri portfolijskih naložbah nižja od 10 % in brez težnje po upravljanju podjetja, pri NTI pa je udeležba višja od 10 % z možnostjo večjega nadzora. Ni pa nujno, da pri NTI izključimo investicije v obliki obveznic, če lastništvo zagotavlja zadosten vpliv in nadzor nad poslovanjem družbe. OECD (1978, v Rojec, 1994, str. 26) pravi, da se ti odstotki gibljejo od 10 % do 51 %, Arhar (1984, v Rojec, 1994, str. 26) ugotavlja, da se ti odstotki razlikujejo glede na koncentracijo oziroma razpršenost tujega lastništva. Rojec (1994, str. 26) dodaja, da pa povezovanje nadzora samo z deležem v lastništvu ni ustrezno, saj imajo investitorji mnogo drugih možnosti za nadzor oziroma vplivanje na upravljanje. Te možnosti izhajajo iz njihovega tehnološkega položaja, boljših metod upravljanja, boljših metod obvladovanja tržnih kanalov, boljšega dostopa do zunanjih virov financiranja itd. Rojec (prav tam) opozarja še na eno razliko med portfolio investicijami in NTI: pri portfolio investiranju gre za vlaganje v finančni obliki, pri NTI pa se vlaganja v finančni obliki kombinirajo z vlaganji v nefinančni obliki (npr. oprema, tehnološka sredstva, marketinška znanja itd). Hood in Young (1979, v Rojec, 1994, str. 27) pravita, da je ugotovitev, da je investiranje "v paketu" donosnejše, doprineslo primat NTI v globalnih naložbenih procesih. Pri pregledu definicij NTI ugotavljamo, da se le-te večinoma osredotočajo na lastniški delež, pa Rojec (1994, str. 26) opozarja na novejše definicije NTI, ki vse bolj poudarjajo 8

16 vzpostavljanje in vzdrževanje trajnih ekonomskih zvez med tujim investitorjem in prejemnikom naložbe. Kostevc s soavtorji (2011, str. 4) poudarja, da so NTI pomemben vir kapitala za številna, še posebej razvijajoča se gospodarstva. Po UNCTAD (1999, prav tam) povzemajo koristi NTI: povečevanje razpoložljivega kapitala in investicij ugodno vpliva na gospodarsko rast, NTI predstavljajo bolj stabilen in zanesljiv vir kapitala, za NTI je značilna dolgoročnost, trajnost, države prejemnice velikokrat pridobijo modernejšo tehnologijo, katere sicer ne bi, poveča se produktivnost, tuji investitorji vplivajo na prenos znanj. Države se zavestno trudijo, da bi pridobile čim več tujega kapitala in s tem pospešile svoj razvoj. Zaradi vedno večjega števila držav, ki si prizadevajo pritegniti tuje investitorje, je konkurenca velika. Zato se mnoge države ob takem zavedanju trudijo, da tudi na politični ravni spodbujajo NTI (Kostevc idr., 2011, str. 8). 2.2 Motivi za NTI Po Jaklič in Svetličič (2005, str. 79) sta (nanašajoč se na neoklasično ekonomsko teorijo) doseganje stabilnega konstantnega donosa in uspešnosti, poglavitna motiva za izvedbo NTI. Pavlič Damijan (2001, str. 119) navaja tri skupine motivov za NTI: motiv penetracije lokalnega trga (izognitev visokim vstopnim stroškom), motiv dostopa do lokalnih naravnih virov in motiv povečanja produktivnosti (boljša organizacija proizvodnje, cenejša delovna sila, dostop do specifičnih sredstev lokalnih podjetij). Jovančević in Šević (2006, str. 45) pravita, da lahko imajo investitorji zelo različne motive za vstopanje na določene tuje trge oz. v določene države. Običajno so ti motivi naslednji: dostop do tržišča, proizvodna baza, projekti, dostop do surovin, drugi svojevrstni motivi. Jovančević in Šević (2006, str. 47) pravita, da na odločitev za NTI v določeno državo vplivajo: učinkoviti pravni sistem in sodstvo, stabilnost države in stabilnost vladne politike, naklonjenost politike in ljudi NTI, NTI naklonjena splošna klima v državi in ciljni regiji, zavezanost vlade k izvajanju celovite privatizacije, izognitev stroškom trgovanja, varnost imetja in ljudi. 9

17 Glede na motiv za oblikovanje tržnega položaja in glede na vedenje podjetja lahko delimo NTI tudi na ofenzivne ali defenzivne. Agresivne oz. ofenzivne NTI so tiste, preko katerih podjetje oblikuje tržni položaj; defenzivne NTI pa so reakcija na investicije konkurentov, ko želijo podjetja zaščititi svoj položaj na trgu (Dunning, 1993, v Jaklič in Svetličič, 2005, str. 79). Dunning (prav tam) navaja tudi štiri glavne skupine motivov: iskanje virov, iskanje trgov, povečanje učinkovitosti in strateški razlogi. Na začetku gre predvsem za pridobivanje virov ali pridobivanje trgov, kasneje pa tudi za izboljšanje učinkovitosti in konkurenčnosti ter drugo. Po mnenju Welcha in ostalih (2007, str ) postajajo NTI najmočnejša metoda, s katero se lahko podjetje vključi v gospodarske procese na trgu, v katerega vstopa, ter običajno zahtevajo dolgoročno prisotnost in zavezanost financam, tehnologiji in ljudem. NTI so že vrsto let deležne velike pozornosti s strani držav in vlad, v katere NTI penetrirajo in skušajo ta tok ohranjati z liberalnimi oblikami spodbud, olajšav, promocijo. Glavni razlogi, ugotovljeni v daljši periodi raziskav, zakaj podjetja uporabljajo NTI kot obliko za širitev na mednarodne trge, so (prav tam): NTI predstavljajo močno sredstvo za širitev in internacionalizacijo, bližina kupcem, izkoriščanje tehnologije, znanja in blagovnih znamk na trgih, na katere vstopajo, dostop do edinstvenih/unikatnih lokalnih surovin, prispevek h globalnemu sistemu multinacionalk, odziv na aktivnosti konkurence, izogib carinskim in drugim trgovinskim oviram, učinek zadnjega vagona (bandwagon effect) učinek, da se pridružiš večini, vzpodbude vlad Vertikalna in horizontalna integracija Svetličič (1996, str. 276) pravi, da gre pri horizontalni integraciji dejavnosti predvsem za opcijo nadzora, ki na najboljši način omogoča maksimirati donos (na specifično znanje, izdelek, tehnologijo ali kaj drugega, s čemer razpolaga podjetje); pri vertikalni integraciji pa si skuša firma zagotoviti potrebne surovine ali polizdelke, lažji dostop do le-teh in ob najugodnejših pogojih (cenah in tveganjih). Markusen (1984, v Hanson, 2001, str. 10) ugotavlja, da kadar je za podjetja ugodneje, da proizvajajo svoje proizvode tudi v tujini in se s tem izognejo npr. stroškom prevoza, se odločijo za t. i. horizontalne NTI oz. govorimo o horizontalni integraciji. Tak primer so npr. multinacionalke, ki imajo podobne proizvodne dejavnosti po vseh državah, kamor vlagajo (Markusen in Venables, 1998 in 1999a, v Hanson, 2001, str. 10). Ćuić in Berber (2009, str. 122) navajata naslednje najpogostejše motive za horizontalno integracijo: ustvarjanje ekonomije obsega; povečanje učinkovitosti pri uporabi izposojenega kapitala; povečanje tržnega deleža in širitev proizvodnih linij; optimizacija prostorskega razvoja trgovine na drobno; nižji davki in druge dajatve; povečan raziskovalni potencial in s tem razvojne zmogljivosti; 10

18 varnost in prilagodljivost; prilagoditev razvoja potrebam trga; dejavnosti konkurence in podobno. Avtorici (prav tam) še opozarjata, da lahko prihaja kot posledica horizontalnega povezovanja in sodelovanja sicer do utrditve in okrepitve podjetja, a izginjanja malih in srednje velikih podjetij, kar pa neposredno ogroža konkurenco in lahko povzroči ustvarjanje monopolnega položaja posameznih trgovskih družb. Tudi širitev proizvodnih linij in povečanje tržnega deleža veča prednost pred konkurenco. Kadar želijo podjetja izkoristiti npr. razlike v stroških zaradi različnih cen surovin, polizdelkov, delovne sile ipd., torej različne stroške v določenih proizvodnih fazah, lahko to storijo tako, da imajo sicer sedež podjetja v kapitalsko bogati državi, proizvodnjo pa v "delovno bogati državi", kjer so stroški proizvodnje nižji. Gre za vertikalno NTI oz. vertikalno integracijo (Helpman, 1984; Helpman in Krugman, 1985, v Hanson, 2001, str. 10). Prednosti vertikalne integracije in sodelovanja so: večja stopnja nadzora nad izdelki in storitvami in posledično boljše zadovoljevanje potreb in zahtev ciljne skupine; odprava tveganj v nestabilnih razmerah in nevarnih virov naročil; uspešno izvajanje filozofije diferenciacije na trgu; optimiranje stroškov poslovanja in njihovo zmanjšanje (Ćuić in Berber, 2009, str. 123). Strategije vertikalne integracije in sodelovanja uporabljajo predvsem velike trgovine na drobno. To jim omogoča, da se na eni strani zmanjša odvisnost od ključnih kupcev in dobaviteljev, na drugi strani pa se povečajo njihove pogajalske prednosti, izkoristek ekonomije obsega ter se zmanjšajo celotni stroški (prav tam). Vertikalna integracija sicer vodi k rasti podjetja, vendar le to lahko s časom postane neprilagodljivo in počasno, kar lahko vodi v izgubo sposobnosti prilagajanja spremembam v okolju (prav tam). 2.3 Oblike neposrednih tujih vlaganj NTI lahko ločimo: po načinu vstopa tujega investitorja na domači trg, na osnovi stališča države prejemnice NTI, z vidika tujega investitorja (Mehta in Dugal, 2003, v Maček, 2011). Glede na način vstopanja tujega investitorja na domači trg ločimo t. i. "greenfield" investicije od čezmejnih združitev in prevzemov. Pri greenfield investicijah gre za ustanavljanje novih enot, gradnjo novih kapacitet; o čezmejnih združitvah in prevzemih pa govorimo, kadar gre za prevzem ali združitev že obstoječega domačega podjetja s strani tujcev (Maček, 2011). S stališča države prejemnice NTI ločimo dve vrsti NTI: tiste, ki nadomeščajo uvoz in tiste, ki povečujejo izvoz. Prve so namenjene proizvodnji dobrin, ki jih je država prejemnica NTI prej večinoma uvažala; druge pa v državo prejemnico NTI prinašajo 11

19 nove vire inputov in novo tehnologijo, s čimer se povečuje izvozna konkurenčnost države (prav tam). Vrste NTI s stališča investitorja pa so horizontalne, vertikalne in konglomeratne. Horizontalne NTI so namenjene isti dejavnosti, kot jo podjetje opravlja v domači državi; pri vertikalnih NTI matična podjetja dajejo sredstva podružnicam v tujini oz. lahko gre za prodajo produktov podružnicam v tujini, lahko pa govorimo o kombinaciji horizontalnih in vertikalnih NTI (konglomeratne NTI) (prav tam). Več o horizontalnih in vertikalnih NTI smo pisali v predhodnem poglavju. Griffin (1999, v Kenda, 2001, str. 209) loči tri glavne oblike NTI: izgradnja novih obratov na zeleni površini (greenfield facilities), nakup obstoječega premoženja v tuji deželi (acquisition strategy ali brownfield strategy), udeležba s skupnim vlaganjem (joint venture) Investicije v izgradnjo novih zmogljivosti Naložbenik se za izgradnjo novega objekta najprej odloči za nakup ali najem zemljišča. Končni obrat oz. dejavnost je oblikovan po lastni zamisli, tudi najodgovornejši kadri so preneseni iz svojega podjetniškega sistema. Dejavnost se začne povsem na novo (Kenda, 2001, str. 209). Jaklič in Svetličič (2005, str. 128) tovrstne NTI imenujeta investicija z zelene trate oz. investicija od začetka ali skupna naložba z domačim podjetjem. Tovrstne investicije so primerne, kadar podjetje ne želi deliti svojih specifičnih podjetniških prednosti ali pa so to neoprijemljive prednosti in jih je mogoče maksimalno izkoristiti le s pomočjo internacionalizacije. Tovrstne investicije za zagon končne dejavnosti zahtevajo tudi veliko časa, zato so primerne takrat, kadar se podjetju ne mudi. Za tovrstne investicije se podjetja odločajo tudi v primerih, kadar ne najdejo primernega lokalnega partnerja ali ko se obetajo težave z lokalno delovno silo (prav tam). Prednosti te oblike so: možnosti izbiranja lokacije, neobremenjen začetek poslovanja, možnost postopnega prilagajanja novemu kulturnemu okolju (čim večja je kulturna razlika med deželo gostiteljico in vlagateljem, tem bolj je ta oblika NTI primerna) (Kenda, 2001, str. 209). Slabosti te oblike so: postopki v zvezi s pridobivanjem zemljišča in urejanjem dokumentacije, soočanje z lokalnimi predpisi, nadzor nad gradnjo na daljavo, najemanje lokalne delovne sile, graditelj je tujec (prav tam) Nakup že obstoječega podjetja Z nakupom dobi investitor neposredni nadzor nad podjetjem (nad zaposlenimi, upravitelji, tehnologijo, blagovno znamko, distribucijsko mrežo). S takim prevzemom že obstoječega podjetja investitor prevzame tudi vse posebne pravice in hipoteke (Kenda, 2001, str ). Prednost takega nakupa je hitrost, s katero lahko nova družba prinaša donose. Obstoječe zmogljivosti se lahko po prevzemu širijo ali krčijo. Slabost te strategije pa je že 12

20 navedena: hkrati z nakupom investitor prevzame tudi vsa bremena in slabosti, zaradi katerih je podjetje na prodaj (prav tam). Jaklič in Svetličič (2005, str. 130) navajata nekatere prednosti prevzema pred greenfield investicijami: kadar se investitorju mudi, kadar je potrebno lokalno znanje in se s tem zmanjša tveganje, kadar je treba utrditi svojo navzočnost na trgu, zaščititi tržne deleže; kadar imaš zelo sposoben menedžment; kadar gre za dejavnosti, kjer rastejo stroški inovacij in se vsakodnevno dogajajo hitre tehnološke spremembe Skupna vlaganja Gre za lastniško udeležbo dveh ali več partnerjev pri na novo ustanovljenem podjetju, ki je ustanovljeno prav za posebne namene, s katerimi si partnerji zagotavljajo skupne interese. Brez skupnih vlaganj neko podjetje samo zase ne bi moglo izkoristiti vseh potencialov. Skupna vlaganja zahtevajo posebni kapital in zagotavljajo večjo verjetnost uspeha in tudi razpršitev tveganja. Partner v tuji deželi je lahko neodvisno zasebno podjetje, lahko pa je tudi podjetje z večinsko vladno udeležbo. Skupna naložba s slednjo ima kar nekaj slabosti: sprememba vlade lahko poslabša sodelovanje, vlada države gostiteljice dobi podroben vpogled v delovanje družbe, kar lahko izkoristi, različni interesi obeh strani, birokratizacija vladne strukture ni v korist racionalnim podjetjem (Kenda, 2001, str. 211). 2.4 Trendi NTI v svetu Maček (2011) poudarja, da je svetovna finančna in gospodarska kriza že pred leti močno vplivala na obseg NTI. Tako so se vrednosti globalnih NTI že v letu 2008 v primerjavi z letom 2007 znižale za 16 %, v letu 2009 se je vrednost vhodnih NTI zmanjšala za 37 %, izhodnih NTI pa je bil upad 43%. Globalno gospodarsko rast so v letu 2015 narekovale zahodne države (na čelu z ZDA; v evrskem območju je bilo čutiti okrevanje predvsem zaradi povečane osebne potrošnje vzrok gre iskati v padcu cen nafte in izboljšanju razmer na trgu dela), delež držav BRICS 1 pa se je zmanjšal, čeprav je Kitajska rast kljub znižanju še vedno na precej visoki ravni (k znižanju prispevajo težave k prehodu na zasebni potrošnji temelječem gospodarstvu). Svetovna rast se je navkljub temu v letu 2015 upočasnila, poslabšale pa so se tudi napovedi za celotno leto 2016 (BS, 2016, str. 3). UNCDAT (2015, str. ix) (kot pomemben spremljevalec in napovedovalec globalnih trendov NTI) pa navaja, da se je zaradi zmanjšanja svetovne gospodarske aktivnosti, negotovih političnih razmer in s tem povezanih povišanih tveganj za vlagatelje globalni priliv NTI v letu 2014 zmanjšal za 16 % na 1,23 trilijona 2 USD 3. Gospodarstva v razvoju pa so potrdila vodilno vlogo v doseganju investicijskih prilivov, saj so z 2% 1 Oznako BRICS zajemajo začetnice imen naslednjih držav: Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska (China), Južna Afrika (South Africa) 2 trilijón tretja potenca milijona (SSKJ) 3 World investment report prikazuje podatke v ameriških dolarjih, zato bomo tudi mi izjemoma za prikaz zaradi relevantnosti in točnosti podatkov prav tako uporabili dolarje 13

21 rastjo in višino 681 mrd. USD dosegle do zdaj najvišjo raven. Med 10 največjimi prejemniki NTI na svetu je kar 5 držav v razvoju, med njimi je največji prejemnik Kitajska. NTI priliv v razvite države se je zmanjšal za 28 %, in sicer na 499 mrd. USD. 9 od 20 MNP, ki so največ vlagala v tujini, prihaja iz držav v razvoju in tranzicijskih držav, tako Azija investira v tujini več kot katerakoli druga regija. Storitveni sektor (katerega delež raste že zadnjih 10 let) predstavlja vedno večji delež v NTI glede na proizvodnjo. V letu 2012 so storitve predstavljale 63 % vseh globalnih NTI, kar je več kot dvakratni delež proizvodnje, ki je znašal manj kot 10 %. Vendar je na vidiku okrevanje, saj se bo globalni priliv NTI predvidoma povečal na 1,5 trilijona USD v letu 2016 in na 1,7 trilijona USD v Po napovedih bi naj MNP v letih povečale svoja vlaganja v tujini, vendar pa to okrevanje lahko ovirajo številne politične in gospodarske negotovosti v svetu (tudi v evroobmočju). Dejavniki, ki spodbujajo družbo za NTI v določeno državo, se lahko spremenijo, kar lahko povzroči, da se odloči za naložbo drugam. Sethi in soavtorji (2003, str ) so na podlagi lastnih raziskav in raziskav drugih raziskovalcev prepoznali več dejavnikov, ki bi lahko pojasnili spremembe v trendih NTI v svetu: kraj v kontekstu širše regije (lokacija); tradicionalni dejavniki NTI (npr. donosen trg, liberalna vladna politika, tehnološka infrastruktura, usposobljena delovna sila in kulturna bližina, politična in ekonomska stabilnost, malo ovir); zniževanje stroškov; liberalizacija investicijskega okolja (spremembe zakonodaje); institucionalni predpogoj za privabljanje neposrednih tujih naložb (vloga vladne politike pri spodbujanju NTI, vzpostavitev stabilnega političnega in gospodarskega okolja, izobražena in usposobljena delovna sila, nizke plače); odprto gospodarstvo in stabilna valuta; investicijsko-razvojni cikel (stroški dela se zaradi napredka države lahko spreminjajo); generični vzorec; kulturna bližina. Buckley in soavtorji (2007, str. 16) so na podlagi raziskave razvrstili 8 najpomembnejših in 8 najmanj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na odločitev o NTI. 8 najpomembnejših dejavnikov je (prav tam): 1. ROI donosnost investicije, 2. rast trga, 3. velikost trga, 4. ukvarjanje z isto dejavnostjo, 5. stabilnost trga, 6. efektnost sredstev, 7. zaščita sredstev, 8. stroški. 14

22 8 najmanj pomembnih dejavnikov je (prav tam): 1. kultura, 2. naložbene vzpodbude, 3. vodstvo po izboru ljudstva (demokracija) 4. slabitev valute, 5. dostop do novih virov, 6. pravica do vstopa pred konkurenco, 7. trgovinske ovire, 8. obstoječa navzočnost na tržišču. NTI so v številnih državah v razvoju zelo zaželene. Številne motive imajo tudi MNP in posledično se NTI v svetu hitro povečujejo. (Kostevc idr. 2011, str. 4). 15

23 3 NEPOSREDNE INVESTICIJE SLOVENIJE V TUJINI 3.1 Stanje in trendi slovenskih NTI v tujini Po podatkih BS (2014, str ) je znašala vrednost slovenskih NTI v tujini konec leta ,9 mio EUR, kar pomeni 3% rast glede na prejšnje leto. To pomeni prvo povečanje v zadnjih štirih letih. K povečanju je največ prispevalo zmanjšanje obveznosti do tujih upnikov ob hkratnem povečanju terjatev. V obdobju zadnjih 20 let je povprečna rast slovenskih izhodnih NTI znašala 16,3 %. V obdobju januar junij 2015 je bilo zaznati za 3,8 mio EUR neto povečanja slovenskih NTI v tujini. Konec leta 2014 je v tujini delovalo 803 slovenskih podjetij in glede na naložbe v nove (greenfield), obstoječe (brownfield) in ostale (zavodi, podružnice, fundacije) je bil delež teh v naslednji razmerjih: 53,1 %, 32,6 % in 25 %. 500 slovenskih podjetij z večinskim domačim deležem je imelo posreden ali prevladujoč vpliv na poslovanje podjetij izven matične države, ki so skupno zaposlovale delavcev. Največ podjetij, ki so pod večinskim slovenskim nadzorom, se locira v državah nekdanje Jugoslavije. Teh je 938 oz. 71,2 % vseh podjetij (BS, 2014, str. 35). Svetličič in soavtorji (2000, str. 625) ugotavljajo, da je internacionaliziranje dejavnosti v obliki NTI v današnjem času nujna, saj na pomenu vedno bolj pridobivajo podjetniško specifične prednosti neoprijemljive narave (v primerjavi s preteklostjo gre danes bolj za organizacijske in marketinške kvalifikacije in specifična znanja ter ne več za stroje, opremo ipd.). NTI tako postajajo temeljna oblika mednarodnega poslovanja, podjetjem omogočajo tako ohranjanje nadzora nad poslovanjem obratov v tujini kot tudi izkoriščanje lastnih podjetniško specifičnih prednosti, ki so osnovni vir dobičkov. Jaklič in Rojec (2013, str. 9) poudarjata, da so NTI za Slovenijo ključnega pomena pri vključevanju v globalno menjavo in ohranjanju konkurenčne prednosti podjetij. Neposredna prisotnost na tujih trgih podjetjem omogoča, da hitreje vstopajo na nove trge, sledijo svojim kupcem, se bolje odzivajo na spremembe v poslovnem okolju ter lažje dostopajo do novega znanja in tehnologij. V Sloveniji se je prvi večji val NTI začel kmalu po osamosvojitvi in Slovenija je bila med nekdanjimi tranzicijskimi gospodarstvi med prvimi v tej obliki investicij (prav tam). Jaklič in Rojec (2013, str. 9) navajata naslednje faze internacionalizacije: prva faza: faza intenzivne internacionalizacije z izhodnimi investicijami ( ); drugi večji val NTI ( ); obdobje gospodarske krize (po letu 2009). Med leti 1994 in 1998 (1999) gre za počasno a konstantno rast naložb, kar sta Jaklič in Svetličič (2005, str. 36) imenovala obdobje konsolidacije (utrditve) sredi devetdesetih. Predvsem v letih 2003 in 2004 je sledil razmah tokov NTI. Medved (2009, str. 35) pravi, da temu botruje NTI bolj naklonjena politika in splošna klima. S pomočjo internacionalizacije so naša podjetja obdržala svojo konkurenčno pozicijo. Največji investitorji v letu 2004 so bili med sto najuspešnejšimi slovenskimi podjetji leta (Svetličič, 2007, v Medved, 2009, str. 35). 16

24 Gospodarska kriza leta 2008 je močno vplivala na trende na področju NTI, saj je prinesla negativne investicijske trende, omejen oz. težji dostop do finančnih virov, upad tržnih priložnosti ter tveganje po nadaljnjem poslabšanju stanja. Globalni tokovi NTI so vidneje zaživeli leta 2013 (Vlada RS, 2015, str. 49). Po podatkih UNCTAD-a je Slovenija med članicami EU med državami, za katere velja relativno nizka raven izhodnih NTI. Jaklič in Rojec (2013, str. 33) vidita razloge za to v oteženi gospodarski situaciji na domačem trgu, prav tako pa tudi v večji nestabilnosti in slabšem gospodarskem stanju na trgih, kamor so se slovenske NTI usmerile, in sicer na prostorsko, zgodovinsko, kulturno in institucionalno najbližje države. Tabela 1: Stanje slovenskih izhodnih NTI po državah prejemnicah v letu 2014 ( ), v mio EUR in %. Države mio EUR v % EU 2.339,8 44 Hrvaška 1.506,3 28,3 Nizozemska 202,8 3,8 Avstrija 137,7 2,6 Nemčija 117,5 2,2 Poljska 64,5 1,2 Italija 61,5 1,2 Češka republika 58,9 1,1 Ciper 30,1 0,6 Romunija 27,8 0,5 Madžarska 20,2 0,4 Španija 22,8 0,4 Slovaška 16,9 0,3 Francija 14,1 0,3 Združeno kraljestvo 17,5 0,3 Danska 12,4 0,2 Ostale države 2.957,1 55,9 Srbija 1.180,5 22,3 BIH 457,8 8,6 Makedonija 398,6 7,5 Ruska federacija 307,7 5,8 Liberija 192,1 3,6 Črna gora 166,1 3,1 ZDA 50,5 0,9 Ukrajina 22,2 0,4 Nerazporejeno - nepremičnine 181,7 3,4 Vir: BS, Svetličič in soavtorji (2000, str. 629) že v letu 2000 ugotavljajo, da med slovenskimi izhodnimi NTI prednjačijo naložbe v Hrvaško in ta trend ostaja tudi danes (BS, 2014, str. 30). To je razvidno tudi iz Tabele 1, kjer med prvimi štirimi prejemnicami slovenskih NTI najdemo države nekdanje Jugoslavije: Hrvaška, Srbija, BIH, Makedonija (tudi v takšnem vrstnem redu po deležu), na petem mestu je Ruska federacija in šele na šestem mestu najdemo članico EU (ki ni del nekdanje SFRJ), Nizozemsko. Hrvaška (28,3 %) in Srbija (22,3 %) izstopata po deležu NTI glede na ostale ciljne države slovenskih 17

25 investitorjev. Prvih pet držav gostiteljic tako skupno prejme kar 72,5 % vseh slovenskih investicij v tujini. Graf 1: Skupne slovenske neposredne naložbe v tujini v letih v mio EUR , , , , , , , , , Vir: BS, Iz Grafa 1 je razvidno, da je v obdobju zadnjih štirih let ( ) prišlo do upadanja slovenskih investicij v tujini, ta trend pa se je nato v letu 2014 ustavil (učinki svetovne ekonomske krize so dosegli dno) in je obseg slovenskih NTI spet začel naraščati. Raven skupnih slovenskih izhodnih investicij je leta 2014 znašala 5,3149 mrd. EUR. Tabela 2: Neposredne naložbe Slovenije v tujini po dejavnostih v obdobju v mio EUR. Naziv področja dejavnosti (SKD 2008) Skupaj 6.097, , , , ,90 Trg. na drobno, razen z mot. vozili , ,9 707,7 Dej. finan. storitev, razen zav. in pok. skl , ,6 Proizv. električnih naprav 381,6 428,8 450,6 440,3 483,6 Proizv. farmac. surovin in preparatov 439,5 387,1 413,5 405,8 441,2 Posr. in trg. na debelo, razen z mot. voz. 395,9 441,4 437,1 383,5 285,1 Dej. uprav podjetij, podj. in posl. svetov ,6 230,3 203,7 256,3 Ostalo 236,7 249,1 242,7 227,4 242,2 Telekomunikacijske dejavnosti ,1 232,9 214,7 Proizv. živil 168,5 167,9 160,7 168,2 165,3 Oskrba z elektr. energijo, plinom in paro 59,4 118,8 81,7 97,2 99,5 Dej. zavarovanja, pozav. in pok. skladov 168,8 81, ,8 89,4 18

26 Proizv. motor. vozil, prikolic in polprik. 204,6 220,6 194,1 126,5 88,9 Arhit. in tehn. projekt., tehn. preiz., anal. 70,2 58,3 56,4 60,8 87,9 Sklad. in spremljajoče promet. dej. 199, ,6 91,8 86,3 Nerazporejeno - nepremičnine 679,6 730,5 813,7 771,8 79 Proizv. izdelkov iz gume in plast. mas 93,8 81,6 86,5 91,5 78 Proizv. kovin. izd., razen strojev in napr. 98,1 80,4 73,1 80,1 71 Poslovanje z nepremičninami 65,4 76,8 78, ,9 Proizv. kemikalij, kemičnih izdelkov 44, ,3 53,9 53,9 Proizv. kovin 74,8 47,9 53,5 47,5 48 Proizv. računalnikov, elektron. in opt. izd. 38,4 35,3 33,7 31,6 43 Gostinske nastanitvene dejavnosti 45,4 44,6 45,4 43,6 38,9 Trg. z motor. vozili in popr. motor. vozil 42 52,7 50,7 47,7 33,5 Proizv. nekovinskih mineralnih izdelkov 34,2 31,8 31,3 23,6 25 Računal. prog., svetov. in dr. povez. dej. 23,5 23,1 24, ,8 Znanstvena raziskoval. in razv. dej. 0,1 0,2 0,1 4 20,9 Proizv. drugih strojev in naprav 35,9 39,2 40,4 34,2 20,8 Proizv. oblačil 25,7 23,4 22,2 17,1 17,1 Druge raznovrstne predel. dej. 9,8 21,8 18,7 16,7 16,7 Proizv. usnja, usnjenih in sorodnih izd. 21,3 29,2 25,5 24,2 15,1 Pravne in računovodske dejavnosti 20,5 21,5 22,3 23,4 14 Gradnja inženirskih objektov 32,5 32,7 21,1 13,8 13,5 Zbir. in odvoz odpadkov, prid. sek. sur. 5,1 5,8 9 11,4 11,7 Proizv. pijač 25,3 26,2 27, ,3 Založništvo 9,4 8,3 9,8 10,4 10,3 Vir: BS, 2012, V Tabeli 2 so do vrednostne meje min. 10 mio EUR prikazane NTI Slovenije v tujini po dejavnostih, razvrščene glede na višino vloženih sredstev v letu Največ naložb v tujini so imele družbe, ki se ukvarjajo s trgovino na drobno (13,3 % vseh NTI), sledijo dejavnosti finančnih storitev z 11 %. Slovenska podjetja so v tujini večinoma investirala v dejavnosti, s katerimi se tudi sama ukvarjajo. Konec leta 2014 so glede na delitev proizvodna/storitvena dejavnost prevladovale investicije v slednje, ki so predstavljale 54,8 % vrednosti investicij zunaj naših meja (1,2% letni dvig deleža te dejavnosti). (BS, 2014, str. 32). Raškovič in Svetličič (2011, str. 779) navajata dve fazi sodelovanja Slovenije z državami nekdanje skupne države: faza debalkanizacije (do l. 2000) in faza ponovnega prodora na bivši»skupni trg«(po l. 2000). Vstop Slovenije v EU (2004) je prav tako prinesel porast slovenskih NTI, predvsem na Hrvaškem in v Srbiji. Ugotavljamo, da so NTI v države bivše Jugoslavije za slovenska podjetja pomembne. Jaklič in soavtorji (2001, v Sukič, 2002, str. 19) navajajo tri glavne sklope ekonomskih 19

27 in institucionalnih dejavnikov za hiter in učinkovit ekonomski preboj na področje bivše Jugoslavije: razlogi znotraj podjetij, ki jih zaznamujejo predvsem podjetniški motivi in podjetniško specifične prednosti, dejavniki, ki izvirajo iz domačega oz. poslovnega okolja, razlogi znotraj samih trgov države nekdanje Jugoslavije. Sukič (2002, str ) navaja nekaj pomembnejših razlogov, ki vplivajo na prodor NTI na trge bivše Jugoslavije: finančna privlačnost poslov, manjša konkurenca, geografska bližina trgov, poznavanje lokalnih jezikov in kulture, uveljavljenost blagovnih znamk še iz časa nekdanje Jugoslavije ter majhnost slovenskega trga. Jaklič in Rojec (2013, str. 38) ugotavljata, da je med slovenskimi podjetji z izhodnimi NTI največ mikro podjetij, sledijo mala podjetja, srednje velika podjetja in velika podjetja. Avtorja ugotavljata, da so za sposobnosti internacionalizacije slovenskih podjetij pomembni usposobljenost zaposlenih (strokovna usposobljenost ter komunikacijske veščine), inovacijska sposobnost, izvozna usmerjenost, predhodne izkušnje s poslovanjem na tujih trgih, dostop do finančnih virov (ta je lahko tudi pomembna ovira). Slovenske naložbe v tujini že šesto zaporedno leto izkazujejo izgubo, v letu 2014 sicer najnižjo zmanjšano za 356,6 mio EUR na 88,7 mio EUR, k izgubam pa največ prispeva dejavnost finančnih storitev (307,2 mio EUR). Najvišji dobrih 29 mio EUR vreden dobiček je bil dosežen v Avstriji, najvišja izguba dobrih 71 mio EUR pa na Hrvaškem. Glede na dejavnost družbe je bil v letu 2014 največji dobiček ustvarjen v proizvodnji farmacevtskih surovin in preparatov (49,3 mio EUR povečanje za 31,1 mio EUR glede na leto 2013). Največ izgube pa je bilo dosežene v dejavnosti motornih vozil (49,2 mio EUR) (BS, 2014, str ). 3.2 Dejavniki neposrednega tujega investiranja slovenskih podjetij Ovire slovenskih podjetij pri vlaganju v tujino Jaklič in Svetličič (2005, str. 109) poudarjata, da je rast podjetij, ki plasirajo NTI v tujino, zahtevnejša od rasti znotraj domačega gospodarstva. Zahtevnejše je namreč vodenje, organizacija in nadzor. NTI zahtevajo tudi več sredstev. Podjetja ob vstopanju na tuje trge naletijo na različne ovire. Pri premagovanju le-teh so bistvenega pomena izkušnje in znanje. Jaklič in Svetličič (prav tam) delita ovire v dve skupini: zunanje ovire (te izvirajo iz zunanjega okolja v obeh državah) ter notranje ovire (izhajajo iz lastnosti podjetja). Premagovanje notranjih ovir je na plečih menedžmenta podjetja, medtem ko so zunanje ovire v domeni ekonomskih politik vključenih držav. Med leti 1999 in 2001 je potekalo ocenjevanje ovir pri vlaganju v tujino. Ocenjevanje je potekalo preko ankete ter intervjujev. Rezultati so pokazali, da se vodilnim zdijo notranje ovire pomembnejše od zunanjih. Menedžerji so najbolj poudarjali pomanjkanje izkušenj, znanja in informacij ter visoka tveganja. Podobno so pokazali tudi rezultati ankete. Tako so bile takrat najpomembnejše ovire: pomanjkanje ustreznih kadrov, visoko tveganje, pomanjkanje informacij, pomanjkanje znanja (predvsem v smislu poznavanja tuje zakonodaje, administrativnih postopkov, poznavanja tujih trgov, 20

28 vodenja razširjenega podjetja), pomanjkanje finančnih virov, nezadostna podpora vlade, politična nestabilnost. Kot manj pomembna je bila ocenjena korupcija v državah prejemnicah, kulturne razlike, nacionalistično vedenje kupcev, javnosti in oblasti (Jaklič in Svetličič, 2005, str ). Tabela 3: Pomen posameznih ovir pri neposrednem investiranju v tujino na podlagi raziskave med leti 1999 in Delež investitorjev, ki so posamezno oviro označili kot (v %) P Zelo pomembno Pomembno Nepomembno Pomanjkanje znanja 37,0 40,8 22,2 Pomanjkanje informacij 40,7 55,6 3,7 Pomanjkanje kadrov 59,3 37,0 3,7 Pomanjkanje lastnih sredstev 26,9 42,3 30,8 Neugodna zakonodaja, klima, 22,2 40,7 37,0 regulativa v Sloveniji Neugodna zakonodaja, klima, 23,1 61,5 15,4 regulativa v tuji državi Veliko tveganje 50,0 42,3 7,7 Premajhna pomoč vlade podjetjem, 25,9 48,1 25,9 ki želijo investirati Z vidika sofinanciranja 37,0 33,3 29,6 Z vidika navezovanja prvih stikov 22,2 37,0 40,7 s tujimi podjetji Premajhna pomoč diplomatsko- 15,4 50,0 34,6 konzularnih predstavništev Omejena dostopnost in visoka cena 34,6 34,6 30,8 finančnih sredstev Težave pri zagotavljanju 46,2 26,9 26,9 zavarovanj Kulturološke razlike 3,7 25,9 70,4 Nacionalistično vedenje 7,4 29,6 63,0 potrošnikov, javnosti, oblasti Omejena možnost kontrole 18,5 55,6 25,9 Oblikovanje distribucijskih poti 19,2 53,8 26,9 Nizke marže, postavljanje cen 7,7 65,4 26,9 Korupcija v državi prejemnici 11,5 42,3 46,2 Vir: Svetličič, Rojec in Trtnik, 2000, str Pomanjkanje kadrov (Tabela 3) so anketirani ocenili kot najpomembnejšo oviro v državah prejemnicah slovenskih NTI. Med zelo pomembne ovire so visoko ocenili tudi finančne vire, tveganja, pomanjkanje informacij in znanja. Med pomembne ovire so visoko uvrstili neugodno zakonodajo, klimo in regulativo v tuji državi, nizke marže, pomanjkanje informacij in znanja, premajhno pomoč doplomatsko-konzularnih predstavništev, pomanjkanje lastnih sredstev, neugodno zakonodajo v Sloveniji, premajhno pomoč vlade, omejene možnosti kontrole ter oblikovanje distribucijskih poti. 21

29 Nepomembne ovire (vendar še vedno ovire) so takrat predstavljale kulturološke razlike, nacionalistično vedenje potrošnikov, javnosti in oblasti, korupcija v državi prejemnici, navezovanje stikov s tujimi podjetji. Jaklič in Rojec (2013, str. 63) sta ovire delila glede na to, ali se pojavljajo doma v Sloveniji ali v državi prejemnici investicije. Rezultati prikazujejo deleže odgovorov, ki so posamezno oviro ob vstopu ocenili za zelo pomembno. Rezultati raziskave leta 2012 so pokazali, da so ovire doma v Sloveniji, ki so jih navajali anketirani menedžerji, naslednje: pomanjkanje finančnih virov (48,8 % anketiranih), pomanjkanje lastnih kadrov (30,8 %), pomanjkanje finančnih virov (43,6 %), premajhne kapacitete matičnega podjetja (20,5 %), pomanjkanje znanja o mednarodnem poslovanju (17,9 %), pomanjkanje informacij o možnostih investiranja v tujini (15,8 %), pomanjkanje znanja (12,8 %) ter nezadostna oz. neustrezna pomoč slovenskih diplomatsko konzularnih predstavništev (7,7 %). Ovire v državi prejemnici, ki so jih navajali anketirani, so naslednje: plačilna nedisciplina (35,1 %), zapleteni administrativni postopki (29,7 %), koruptivno okolje (28,9 %), ekonomska nestabilnost (27 %), neučinkovit sodni sistem (26,3 %), razpoložljivost ustrezno usposobljene delovne sile (23,7 %), neurejena zakonodaja (23,7 %), nerazvita infrastruktura (23,7 %), politična nestabilnost (21,6 %), oblikovanje distribucijskih poti (15,8 %), ovire pri nakupu stavbnih zemljišč in objektov (13,2 %), visoki transportni stroški (10,5 %), visoki davki in prispevki (8,1 %), kulturne razlike (7,9 %), problemi pri prenosu dobička v Slovenijo (2,7 %) in težave pri odpuščanju zaposlenih (2, 6%) (Jaklič in Rojec, 2013, str. 66). Čeprav je primerjava obeh raziskav težja zaradi nekoliko drugačnega instrumentarija, ugotavljamo, da so pomembne ovire še zmeraj pomanjkanje finančnih virov, pomanjkanje kadrov in znanja. Pojavlja pa se vedno večji problem koruptivnega okolja, problem neučinkovitega sodnega sistema v državah prejemnicah NTI z neurejeno zakonodajo. Mnoga podjetja so pred krizo navajala, da za dobre projekte ni tako težko pridobiti finančnih sredstev, v obdobju po nastopu krize pa so finančni problemi zaznani še v večji meri. Pridobitev finančnih sredstev je tesno povezana s problemi v bančnem sektorju, z zaostajanjem slovenskih bank ter njihovo neučinkovitostjo (Jaklič in Rojec, 2013, str. 83) Motivi slovenskih podjetij pri vlaganju v tujino Svetličič in soavtorji (2000, str. 624) poudarjajo, da se podjetja ne odločajo za NTI le zaradi razpolaganja z premoženjskimi prednostmi, pač pa tudi zaradi želja po dodatnem znanju oz. dopolnjeni usposobljenosti. Zato se za NTI ne odločajo le visoko razvite države, pač pa tudi države, ki niso tako visoko razvite. Majhne države oz. njihova podjetja prav tako ne morejo na domačem trgu dosegati minimalnega praga učinkovitosti v smislu ekonomij obsega ter ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve ter so tudi zaradi tega primorane k internacionalizaciji podjetij. Tudi za Slovenijo velja, da izhodne NTI dvigujejo prag učinkovitosti domačega gospodarstva. Avtorji ugotavljajo, da za slovenska podjetja pomenijo NTI instrument izkoriščanja svojih podjetniško specifičnih prednosti ter hkrati način oplajanja teh prednosti v tujini. Neposreden nastop na tujih trgih je nujen, če želijo podjetja ohraniti ali okrepiti tržne deleže. 22

30 Svetličič in soavtorji (prav tam) v letu 2000 opozarjajo na ceno stroškov dela, ki je v Sloveniji visoka, medtem ko imajo nekatere tuje države stroške dela bistveno nižje. Tudi zaradi tega se slovenska podjetja odločajo za prenos delovno intenzivnih faz proizvodnje v države s poceni delovno silo, saj le tako lahko zadržijo oz. dvignejo stopnjo konkurenčnosti. Svetličič in soavtorji (prav tam) so slovenskim investitorjem ponudili v anketah poglavitne motive za NTI, in sicer: motiv ohranjanja oz. odpiranja trgov, boljši dostop in cenejši proizvodni dejavniki nižanje stroškov, povečanje učinkovitosti delovanja oz. poslovanja podjetja, strateški razlogi. Anketirani (Tabela 4) so kot najpomembnejši motiv izrazili motiv ohranjanja oz. odpiranja trgov, pomemben motiv so cenejši in lažje dostopni proizvodni dejavniki, nepomemben pa je povečanje učinkovitosti delovanja oz. poslovanja podjetja. Strateški razlogi so v določenih primerih zelo pomembni in v še več primerih nepomemben motiv. Tabela 4: Pomen motivacijskih dejavnikov slovenskih investitorjev v tujini. Delež investitorjev, ki so posamezni motiv označili kot (v %) Zelo pomemben Pomemben Nepomemben Ohranjanje oz. odpiranje trgov 84,6 3,8 11,5 Strateški razlogi 44,4 3,7 51,9 Cenejši, lažje dostopni proizvodni 0,0 93,6 7,4 dejavniki Povečanje učinkovitosti delovanja, 12,0 32,0 56,0 poslovanja podjetja investitorja Vir: Svetličič, Rojec in Trtnik, 2000, str Ob razpadu skupne države so slovenska podjetja izgubila določen del trga in so jim NTI pomenile ohranitev in širitev trga, hkrati pa rast podjetja, povečanje prodaje, dostop na trge. Glavno vodilo podjetij pa je prodaja proizvodov na lokalnem trgu, saj praviloma slovenska podjetja v tujini svojih proizvodov ne prodajajo v Slovenijo (prav tam). Leta 2012 so rezultati ankete pokazali, da so najpomembnejši motivi slovenskih investitorjev naslednji: boljše pokrivanje lokalnega trga, bližina kupcev, dolgoročno sodelovanje, rast lokalnega trga, izkoriščanje ekonomij obsega, sledenje strankam, dostop do tretjih trgov, razpršitev tveganja, nabava surovin, sledenje tekmecem. Med motivi se pojavljajo tudi: nabava materialov in sestavnih delov, nizka cena delovne sile, primernejše okolje za razvoj podjetja, kvalitetna in visoko usposobljena delovna sila, nižji davki in druge dajatve, dostop do tehnologije in know-howa, pridobitev (znane) blagovne znamke, vendar so ti manj pomembni (Jaklič in Rojec, 2013, str. 59) Dejavniki izbire držav prejemnic slovenskih NTI Jaklič in Rojec (2013, str. 61) na podlagi študij ugotavljata, da podjetja izbirajo lokacijo investiranja z več premisleki. Državo najprej izberejo na podlagi državnih karakteristik. Mesto NTI pa izbirajo na podlagi kazalcev, ki jih zanimajo. Eni izmed pomembnejših faktorjev pa so gotovo: dobre makroekonomske osnove, velikost trga, geografski položaj, jezik. 23

31 Svetličič in soavtorji (prav tam) v letu 2000 ugotavljajo, da so najpomembnejši dejavniki, ki so takrat pomembno vplivali na izbiro lokacije NTI, predvsem dejavniki, povezani s trgom države prejemnice: ohranjanje in odpiranje trgov, rast podjetja, povečanje prodaje, slediti kupcem, ki so investirali v to državo, ohranitev nekdanjih trgov in premoženja, prodor na hitro rastoče trge tretjih držav, povečanje tržnega deleža na lokalnem trgu. Poleg tržnega dejavnika pa investitorji upoštevajo še druge. Tabela 5: Pomen dejavnikov pri odločitvi za investicijo v konkretno državo. Delež investitorjev, ki so posamezni dejavnik označili kot (v %) Z Zelo pomemben Pomemben Nepomemben Velikost trga, rast trga 70,4 25,9 3,7 Kupna moč 33,3 66,6 0 Bližina države (transportni 22,2 48,1 29,7 stroški) Nizki stroški poslovanja 14,8 77,7 8,5 Pravni okvir/regulativa 11,1 44,4 48,1 Davčno okolje, spodbude 14,8 59,3 25,9 Administrativni postopki 18,5 48,1 33,3 Nizko deželno tveganje oz. visok 25,9 51,8 22,2 rating države (country risk) Vir: Svetličič, Rojec in Trtnik, 2000, str Velikost trga, na katerega vstopajo podjetja preko NTI, predstavlja zelo pomemben dejavnik pri odločitvi za NTI. Med pomembne dejavnike so anketirani uvrstili nizke stroške poslovanja, kupno moč, davčno okolje, nizko deželno tveganje, administrativne postopke ter bližino države. Kot nepomemben dejavnik se je v pričujoči raziskavi izkazal pravni okvir in regulativa. Glavnina naših družb, ki se ukvarja za naložbami onkraj naših meja, se hitro integrira v mednarodnem prostoru. Gre za t.i.»leapfrogging globals«podjetja, ki preskočijo določene faze. Postopno vstopanje po fazah bi namreč pomenilo vstopanje najprej z izvozom, nato z bolj kompleksnimi pogodbenimi oblikami in nazadnje z izhodnimi NTI. Za slovenska podjetja pa je značilno, da so že prvič vstopila na tuje trge z izhodnimi investicijami, in sicer predvsem podjetja, ki vstopajo na trge bivše Jugoslavije. S tem imajo možnosti ohraniti prednost prvega, vsekakor pa imajo prednost tudi v poznavanju trga (Svetličič, 2007, v Medved, 2009, str. 36). 3.3 Smernice in odnos slovenske politike do NTI Konda (2012, str. 191) ugotavlja, da je za Slovenijo mednarodna vključenost nepogrešljiva in da se Slovenija v mednarodno menjavo vključuje s številnimi produkti. Poudarja pa, da postaja v sodobnem času vedno pomembnejši predmet mednarodne menjave nadomeščanje storitev in kapitala z znanjem (ki je v ljudeh). Ljudje so namreč tisti, ki kreirajo tehnološki napredek z idejami, zamislimi in znanjem. V okviru EU se venomer spodbujajo povezave med državami članicami. Individualnih nastopanj pa je med državami EU vse manj, saj so posli kompleksnejši z več vpletenimi osebami. Posledično pa so tudi tveganja višja. Zato je vse več institucij, ki sledijo poslom z 24

32 namenom ščitenja le-teh. To so na eni strani državne institucije (ministrstva), poslovne (gospodarske zbornice in združenja), pa tudi banke in zavarovalnice. Svetlič in soavtorji (2000, str. 636) pišejo, da predstavlja politiko do NTI regulatorni okvir, ki ureja NTI v tujino, ter politika pospeševanja NTI v tujino. Slednja je sestavljena iz: nudenja informacij in tehnične pomoči, neposredne finančne pomoči in zavarovanja investicij. Avtorji so leta 2000 (prav tam) navajali, da v danem trenutku ni bilo moč pričakovati, da bi se slovenska podjetja odločala za NTI v razvite zahodne države, vendar hkrati imajo možnosti za NTI Srednje in Vzhodne Evrope ter države nekdanje Jugoslavije. Pri tem pa so avtorji opozarjali, da je prva naloga države preseganje predsodkov do NTI v tujini. Na NTI v tujini se je takrat gledalo predvsem kot na odliv kapitala in kot na privatizacijske špekulacije, medtem ko bi NTI v tujini morale pridobiti na veljavi kot sredstvo krepitve konkurenčnih prednosti podjetij, kot instrument zbiranja informacij na tujih trgih in kot instrument približevanja potrošniku. Leta 2004 je bil sprejet Zakon o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP, 2004), ki v svoji vsebini navaja aktivnosti, potrebne za povečanje NTI v RS. S tem zakonom želi Republika Slovenija po eni strani z učinkovito rabo javnih sredstev privabiti tuje investitorje, po drugi strani pa spodbujati internacionalizacijo domačih podjetij in zmanjšati stroške tveganja pri vstopih na tuje trge. Zakon v 9. Členu navaja aktivnosti za vzpodbujanje delovanja podjetij na mednarodnem prizorišču. Zakon tudi v 10. členu predvideva pripravo programa spodbujanja internacionalizacije podjetij. Ta naj natančneje definira spodbujanje internacionalizacije, dejavnosti in ukrepe, ki bi naj prispevali k večji konkurenčnosti v mednarodni menjavi rezidentov in tudi spodbujali NTI (prav tam). Tako so v času od sprejetja omenjenega zakona do danes nastali trije taki programi za obdobja po pet let. Zadnji je Program spodbujanja internacionalizacije (Vlada RS,2015, str. 4 6). V njem poudarjajo, da je v današnjem času, ko si gospodarstva še niso opomogla od vsesplošne gospodarske krize, ohranjanje odprtega režima do mednarodnih investicij še posebej pomembno in zato se temu posveča določena pozornost. Sicer se omenjeni program posveča tako privabljanju tujih investitorjev v Slovenijo, deloma pa tudi lajšanju internacionalizacije slovenskih podjetij, tudi preko NTI. Vizija programa je visoko internacionalizirano slovensko gospodarstvo (do leta 2020). Pri pripravi programa so strokovnjaki upoštevali tako slovenske kot evropske usmeritve in že pripravljene dokumente o politiki konkurenčnosti EU (npr. Slovenska industrijska politika, Evropa do leta 2020, Akt za mala podjetja za Evropo, Strategija prostorskega razvoja Slovenije, Evropa 2020, Strategija pametne specializacije). Med drugim program predvideva ustanovitev t. i. One stop shop-a, ki bi služil kot podpora investitorjem (tako v Sloveniji kot slovenskim investitorjem v tujini). Ponujal bi individualno obravnavo in celovito podporo, s čemer bi se tudi skrajšali postopki in znižali stroški, znižal riziko in povečala profesionalnost. Nosilec One stop shop-a bo SPIRIT (Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije). O takšnih one stop institucijah 25

33 pišejo že Svetličič in soavtorji (2000, str. 642), ki dajejo tudi po svetu najboljše rezultate. Ob pregledu dokumenta pa ugotavljamo, da je prevladujoči del ukrepov za pospeševanje NTI namenjen potencialnim investitorjem iz tujine, ki bi sprejeli Slovenijo kot privlačno za vlaganje in ne toliko v obratni smeri, torej slovenskim podjetnikom, ki bi iskali tuje trge. Zato menimo, da bi v prihodnje veljalo posvetiti več pozornosti oblikovanju ukrepov, ki bi po svoji vsebini dajali poudarek na vzpodbujanju in pospeševanju poslovnih aktivnosti naših podjetij na tujih trgih. Nekatere pomembnejše slovenske institucije, ki so dejavne na področju gospodarske promocije: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo s sektorjem Internacionalizacija, znotraj katerega sta oblikovani dve področji: internacionalizacija in Tuje neposredne investicije. MGRT je torej zadolženo za oblikovanje politike spodbujanja NTI, izvajalska institucija na tem področju pa je javna agencija SPIRIT Slovenija ( Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (SPIRIT), ki je leta 2013 nasledila in nadgradila JAPTI (javno agencijo Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije. Namen SPIRIT Slovenija je zagotavljati podporo slovenskemu gospodarstvu preko dveh obsežnejših področij: Podjetništvo, inovativnost in tehnološki razvoj ter Internacionalizacija in tuje neposredne investicije. Slednje je pomembno za slovenska podjetja, ki želijo prodirati na tuje trge ( Gospodarska zbornica Slovenije si prav tako prizadeva tudi za krepitev internacionalizacije slovenskega gospodarstva preko številnih projektov (Go International Slovenia, Infolink, skupinski sejemski nastopi v tujini, pravno svetovanje ipd.) ( SID banka, Slovenska izvozna in razvojna banka, je bila ustanovljena leta 1992 kot Slovenska izvozna družba, d.d., Ljubljana. Prioriteta dela družbe je bilo zavarovanje in financiranje izvoza slovenskih podjetij. Danes SID banka s svojimi storitvami podjetjem spodbuja konkurenčnost v mednarodnem gospodarskem sodelovanju ( Center za mednarodno sodelovanje in razvoj (CMSR) je samostojna raziskovalna in svetovalna neprofitna organizacija na področju mednarodnih ekonomskih odnosov in se ukvarja z raziskovanjem, svetovanjem, promocijo, izobraževanjem, posredovanjem pri mednarodnem sodelovanju in je usmerjena predvsem v gospodarstva in trge posameznih držav, v njihovo zakonodajo, ki ureja gospodarske odnose s tujino ( Ministrstvo za zunanje zadeve s predstavništvi po svetu. Jaklič in Rojec (2013, str. 78) navajata rezultate raziskave, v kateri so podjetnike vprašali, kako pomembne so spodbude za investiranje v tujini, ki jih nudijo JAPTI (danes SPIRIT), GZS ter slovenska diplomatska predstavništva v tujini. Rezultati so pokazali, da so te spodbude za anketirana podjetja manj pomembne od spodbud, ki jih nudijo države prejemnice NTI. Sicer pa so izmed storitev, ki so namenjene spodbujanju NTI v Sloveniji, pomembne finančne spodbude, posredovanje informacij, organiziranje poslovnih stikov; nekoliko manj pa reševanje sporov, trženje in promocija, izobraževanje za mednarodno poslovanje, poslovno svetovanje. 26

34 Svetličič in soavtorji (2000, str. 639) navajajo, da so pri realizaciji ciljev na področju NTI najuspešnejše države: ki imajo izdelan natančno usmerjen program (na državo, regijo, dejavnost ipd.); kjer imajo institucijo, ki koordinira vse dejavnosti na tem področju; kjer imajo na voljo dovolj velike administrativne zmožnosti; kjer že imajo vzpostavljene zveze z državami prejemnicami in ki uspejo spodbuditi nove NTI v tujino. Svetličič in soavtorji (2000, str. 642) tudi poudarjajo pomen podjetij samih, ki so lahko edini akter procesa internacionalizacije, država pa lahko ta proces omogoča, olajšuje in pospešuje. 27

35 4 MEDNARODNO POSLOVANJE IN TVEGANOST 4.1 Pomen mednarodnega poslovanja "Mednarodno poslovanje ali poslovanje s tujino vključuje vse poslovne transakcije (opravila), ki na trgovinski način (premiki izdelkov, storitev, znanja, informacij, kapitala in tehnologije) ali netrgovinski način (npr. naložbe v tujini, proizvodnja v tujini, kapitalska udeležba v tujem podjetju, prenos tehnologije, zaposlovanje tujcev) zajemajo dve ali več držav." (Dubrovski, 2013, str. 85). Razen uvoznih in izvoznih poslov vključuje namreč tudi druge načine netrgovinskih aktivnosti. Mednarodno poslovanje pa se od notranjega poslovanja loči predvsem po večji zapletenosti poslov, številu in različnosti trgov in odjemalcev, večji konkurenčnosti, večjih tveganjih in po avtonomnih režimih posameznih držav. Konda (2012, str. 9) podobno opredeljuje mednarodno poslovanje kot vse poslovne transakcije, ki na trgovinski ali netrgovinski način zajemajo aktivnosti, ki premikajo produkte ali storitve, znanje, kapital in tehnologije iz države v državo. Pa vendar se podjetja odločajo za mednarodno poslovanje iz različnih razlogov: pasivni razlogi: gre za odziv podjetij na dogajanje na domačem in tujih trgih; aktivni razlogi oz. strategije aktivne globalizacije, s katerimi podjetja vzpodbujajo strateške spremembe v podjetju (Hollensen, 2001, v Šuštar, 2009, str. 10). Ruzzier in Kesič (2011, str. 29) na podlagi literature (Morgan, 1997; Punnett in Ricks, 1992; Cavusgil, 1980) podobno povzemata delitev motivov za internacionalizacijo na: proaktivne motive, ki so povezani z namerami podjetja, in reaktivne motive, ki so odziv na zunanje vplive, dogodke in spremembe. V povezavi s tem so tudi dejavniki, ki vplivajo na internacionalizacijo: dejavniki vleke: gre za samoiniciativno in samostojno iskanje priložnosti na tujih trgih; dejavniki potiska: nastopijo, kadar so podjetja prisiljena k iskanju rešitev na tujih trgih (Johnston in Czinkota, 1982; Leonidou, 1998; Piercy, 1981, Katsikeas, 1996; v Ruzzier in Kesič, 2011, str ). Kesič (2011, str. 24) poudarja, da so cilji mednarodnega poslovanja zadovoljevanje svetovnih potrošnikov, podjetij ter posameznih držav. Mednarodno poslovanje pa je veliko bolj zahtevno od domačega, saj poteka v različnih okoljih, kjer potekajo različna poslovna tolmačenja in pričakovanja. Konda (2012, str. 9) pravi, da se nobeno domače gospodarstvo ne more razvijati, če ne vključuje zunanjih trgovinskih tokov in dinamika vključevanja v mednarodne tokove je neposredno povezana z dinamiko razvoja. NTI predstavljajo pomemben vidik globalizacijskih trendov in mednarodnega poslovanja. Glavni nosilci NTI so MNP. Najbolj gospodarsko razvite države so hkrati tudi največje naložbenice, pa tudi prejemnice tujega kapitala. Naložbeni kapital v svetu ne išče le možnosti za povečanje donosov, pač pa tudi za razvoj novih tehnologij, znanja in novih izdelkov (Ruzzier in Kesič, 2011, str. 40). 28

36 Slovenija predstavlja relativno skromen prostor za NTI, pa tudi skromen naložbenik kapitala, pa vendar obstajajo določene spodbude, ki motivirajo slovenska podjetja za delovanje na tujih trgih, saj je mednarodno poslovanje slovenskih podjetij ključnega pomena za razvoj. Te spodbude so: doseganje ekonomij obsega z izvozom, stagnacija/zmanjšanje domačega povpraševanja/prodaje, zrelost domačega trga in posedovanje ekskluzivnih informacij o tujih trgih, obstoj posebnega managerskega interesa, marketinške ali tehnične konkurenčne prednosti, možnost dobička/rasti z izvozom, edinstveni izdelki, spodbude zunanjih agentov/organizacij, pojav priložnosti v tujini, prejem izvoznih naročil iz tujine, prejem subvencij s strani države za izvoz, akumulacija presežnih zalog, neizkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, uravnavanje prodaje sezonskih artiklov, zmanjšanje odvisnosti od domačega trga, močna konkurenca na domačem trgu, pričetek izvoza domačih konkurentov, prejem nepričakovanih naročil iz tujine, sledenje glavnemu kupcu, približanje trgu surovin, nižanje stroškov proizvodnje, nižanje stroškov razvoja ter cenejša delovna sila (Kesić, Ruzzier, 2011, str ). Prevc (2008, str. 15) piše, da je internacionalizacija slovenskih podjetij regionalne narave, saj pretežni del predstavlja območje EU in držav JV Evrope. 4.2 Tveganost mednarodnega poslovanja Ruzzier in Kesič (2011, str. 83) poudarjata, da je mednarodno poslovanje zaradi kompleksnih in spreminjajočih se pogojev znatno bolj tvegano od notranjega poslovanja. Podjetja namreč poslujejo v manj znanem ekonomskem, finančnem, političnem, zakonodajne, tržnem, poslovnem in socio-kulturnem okolju, zato težje predvidevajo nadaljnje dogajanje. Tveganje je povezano s spremembami, ki lahko vplivajo na doseganje zastavljenih ciljev. Pomembno pa je, da se podjetja določenim tveganjem izognejo oz. jih obvladajo, torej da so sposobna določena tveganja pravočasno zaznati, jih preučiti in obvladovati. Dubrovski (2013, str. 195) opredeljuje tveganje kot možnost negotovega nastopa pričakovanega dogodka, možnost nastopa drugačnega dogodka, kot smo predvidevali. Pomeni možnost izgube lastnine ali popolno ali delno nedoseganje ciljev. Zato lahko ima internacionalizacija poslovanja dve vlogi: po eni strani priložnost ali edino možnost nadaljnjega razvoja, po drugi strani pa stalno pretečo nevarnost, ki lahko podjetje pripelje tudi do propada. Čeprav je težko sestaviti neka skupna pravila, ki bi veljala v teoriji internacionalizacije, je Dubrovski (2013, str. 195) našel sedem skupnih pasti, ki se jim kaže izogniti: rangiranje tujih trgov glede na obseg in rast povpraševanja po izdelkih in storitvah, ki jih podjetje proizvaja (vstop na trg je odvisen od učinkovite strategije, saj so konkurenti vedno prisotni); podcenjevanje tujih konkurentov; različne motivacije potrošnikov na tujem trgu; napačna izbira vstopne cene; nefleksibilno prilagajanje značilnostim distribucijskih kanalov; izbira neustreznega partnerja; zaščita položaja blagovne znamke. 29

37 Ruzzier in Kesič (2011, str. 84) delita skupek tveganj v mednarodnem poslovanju v tri skupine: državna (politična) tveganja, finančna tveganja in poslovna tveganja. Konda (2012, str ) poudarja, da so tveganja sestavni del poslovanja podjetij tako na domačem kot na tujem trgu. Pri tem pa velja omeniti tudi pozitivni vidik tveganj: večja stopnja tveganja namreč pomeni tudi višje donose, seveda ob obvladovanju tveganj. Zoper določena tveganja se lahko podjetniki zavarujejo pri ustreznih zavarovalnicah ali specializiranih organizacijah, vendar nobena od teh ne more zavarovati nepremišljenih poslov, tistih, ki izvirajo iz subjektivnih slabosti, neznanja, neizkušenosti, podcenjevanja tveganj (prav tam). Najpogostejša zavarovanja v mednarodnem poslovanju se nanašajo na : zavarovanje transportnih tveganj; zavarovanje nevarnosti, ki ogrožajo plačilo terjatev (kreditna zavarovanja); zavarovanja škode, katero lahko povzroči izdelek tretjim osebam (zavarovanje proizvajalčeve odgovornosti) (Dubrovski, 2013, str. 382). Dubrovski (prav tam) omenja t. i. pogodbe o nettingu. Te so nastale v okviru mednarodnega gospodarskega prava. Stranki se dogovorita, da bosta medsebojne terjatve pobotali, tako da bo med njima obstajala le obveznost ene stranke drugi plačati saldo. Navedeni avtorji poudarjajo, da se v mednarodnem poslovanju pogosteje pojavljajo večja tveganja kot v poslovanju na domačem tržišču. Jus (2000, povzeto po Glinšek, 2010, str. 4) navaja najpogostejše možne vzroke: - večji obseg poslov, s tem pa tudi večje vrednosti, - daljše razdalje praviloma pogojujejo dražji transport in večja je možnost poškodovanja tovora, - tako v državi prodajalca kot tudi v državi kupca lahko pride do nepredvidljivih političnih dogodkov ali vladnih ukrepov, - težje je ugotoviti finančno stanje tujega kupca in njegovo boniteto, - različni poslovni običaji ter navade, - večje število vključenih subjektov, - kreditiranje na daljši rok, - večja konkurenčnost, - manj znano poslovno okolje za podjetja, ki vstopajo na tuje trge, - podjetja težje pridobijo splošne in finančne informacije o poslovnem partnerju, zato tudi težje preverijo njegovo boniteto ter finančno stanje, - pomembno vlogo igrajo tako finančni kot politični dejavniki, kot na primer politične razmere v tuji državi ter spremembe deviznega tečaja, - zaradi večjega obsega poslov v mednarodnem poslovanju lahko podjetje, ki posluje s tujini, utrpi veliko večjo škodo, kot če bi poslovalo samo na domačem trgu. 30

38 4. 3 Mednarodne organizacije, ki spodbujajo mednarodno poslovanje V nadaljevanju bomo bežno predstavili najpomembnejše svetovne organizacije, ki so za mednarodno poslovanje najpomembnejše. Organizacija združenih narodov (OZN), v okviru katere delujeta: UNCITRAL (Komisija združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo). Glavna naloga komisije je odprava pravnih ovir in poenotenje regulativ v mednarodni trgovini. UNCTAD (Konferenca združenih narodov o trgovini in razvoju). Je pomemben dejavnik pri varstvu konkurence in potrošnikov, zbira podatke o politično-ekonomskih razmerah manj razvitih držav ter njihovem odnosu do tujega investiranja ter tako pripomore k zmanjševanju ekonomsko-političnega tveganja (Šuštar, 2009, str. 47). OZN skrbi za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti., spodbujanje razvoja ter mednarodnega sodelovanja tako v humani kot v ekonomski sferi. Svetovna trgovinska organizacija (World trade organization, WTO) s sedežem v Ženevi ustanovljena organizacija ima153 članic in glavni cilj je spodbujanje proste mednarodne trgovine. Prizadeva si pri uveljavljanju raznovrstnih sporazumov, razreševanju mednarodnih trgovinskih sporov ter usklajevanju carinskih politik. Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fund, IMF) Sedež ima v Washingtonu (ZDA), včlanjenih je 186 držav. Glavni cilj IMF-a je skrb za mednarodno finančno stabilnost, spodbujanje mednarodnega finančnega poslovanja, nudi pomoč pri reševanju neravnotežja v plačilnih bilancah držav članic. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) Organizacija ima 34 držav, katerim se je maja 2010 pridružila tudi Slovenija. Glavni cilj je spodbujanje gospodarskega razvoja, trajen ekonomski razvoj, sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami (Kesič in Ruzzier, 2011, str ). 31

39 5 PREDSTAVITEV ANALIZIRANIH DRŽAV 5. 1 Republika Hrvaška Hrvaška je naša sosednja država, katere glavno mesto je Zagreb. Njene sosednje države so na severu Madžarska, na jugu in vzhodu Bosna in Hercegovina, na jugu Črna gora, na vzhodu Srbija ter na severu in severozahodu Slovenija. Uradni naziv je Republika Hrvaška. Država šteje okrog 4,2 milijona prebivalcev, površina njenega ozemlja znaša m 2. Pomembna je lega ob Jadranskem morju, obala Jadranskega morja je dolga kar km, ob njej pa leži tudi več kot otokov. Po 2. svetovni vojni je bila Hrvaška del skupne Socialistične federativne republike Jugoslavije (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija). Neodvisnost je razglasila junija 1991 (skupaj s Slovenijo), ki je v veljavo stopila 8. oktobra Temu je sledila štiriletna vojna s srbskimi in jugoslovanskimi vojaškimi silami, ki se je končala avgusta 1995 (Wikipedia, 2016a). Pravni sistem temelji na ustavi iz l in spremenjeni v letih 1992, 2000 in 2001, zakonodajno oblast predstavlja parlament (Hrvatski sabor), ki je enodomni in šteje 151 poslancev (IzvoznoOkno, 2016a). Tabela 6: Hrvaška glavni makroekonomski indikatorji Površina (km 2 ) Število prebivalcev (mio) 4,28 4,268 4,256 4,238 BDP na prebivalca (EUR) BDP, realna letna stopnja rasti (%) 0,3 2,2 1,1 0,4 Povprečna letna stopnja inflacije 2,3 3,4 2,2 0,2 Tekoči račun plačilne bilance (mio. EUR) Izvoz blaga in storitev (% BDP-a) 40,5 41,7 43,1 46,5 Uvoz blaga in storitev (% BDP-a) 40,9 41,2 42,7 44,5 Povprečna plača v EUR 749 Zunanji dolg (mio. EUR) Zunanji dolg (% BDP-a) 103, ,6 108,4 Stopnja brezposlenosti (po definiciji ILO-a, prebivalstvo starejše od 15 let) 13,7 15,9 17,3 17,3 Vir: HNB, 2016a. Tabela 6 prikazuje osnovne makroekonomske podatke o Republiki Hrvaški v obdobju Iz podatkov je razvidno, da je BDP na ravni dobrih EUR na prebivalca, s tendenco rahlega upada v zadnjih štirih letih, kar gre pripisati učinku gospodarske recesije. Je pa zaznati pozitiven premik na tekočem računu plačilne bilance (izvoz uvoz blaga in storitev), kjer je še leta 2011 uvoz za 316 mio EUR presegal izvoz, leta 2014 pa je zaznati 364 milijonski (EUR) presežek izvoza nad uvozom, kar kaže na krepitev gospodarstva, ki je vse bolj izvozno naravnano. Sta pa zunanji dolg in brezposelnost še vedno velik hrvaški problem, saj v zadnjih 4 letih ni opaziti izboljšanja stanja na tem področju. 32

40 Hrvaško gospodarstvo je v devetdesetih letih doživelo prehod na odprto tržno gospodarstvo. Zaradi vojne je bil padec gospodarske aktivnosti izrazitejši kot v ostalih tranzicijskih državah, precej je bila tudi nestabilna na makroekonomski ravni. Hrvaška je bila med leti na robu hiperinflacije, mesečne rasti cen so bile med 10 % in 40 %. Za četrtino se je zmanjšal proizvod in povečala brezposelnost. Država se je lotila strukturnih sprememb, sanacije in privatizacije gospodarstva. Sledile so številne strukturne reforme, uspešna privatizacija, počasno vključevanje v svetovne in evropske integracijske tokove, prilagajanje zakonodaje evropski, ustvarjanje stabilnega političnega in gospodarskega okolja. Tako je postala Hrvaška privlačna tudi za tuje naložbe (Lorenčič, 2011, str. 301). Plajnšek (2012, str. 8) povzema analize gibanja BDP-ja na Hrvaškem po letu 1990 in ugotavlja, da je BDP Hrvaške leta 1994 dosegal le 68 % BDP-ja iz leta 1990 (torej še pred osamosvojitvijo Hrvaške), leta 2002 pa je hrvaški BDP dosegel 84 % BDP-ja iz leta BDP se je nato vse do recesije oz. do leta 2009 povečeval, nato pa spet močno padel, a začel ponovno naraščati. Graf 2: Primerjava gibanja BDP na prebivalca Hrvaška Slovenija. Vir: IzvoznoOkno, 2016b. V Grafu 2 je prikazano gibanje slovenskega in hrvaškega BDP-ja s prognozo do leta Iz grafa je moč razbrati, da se razlika med slovenskim in hrvaškim BDP-jem več ali manj ohranja na enaki ravni. Republika Hrvaška je del Evropske Unije od (Wikipedia, 2016a). S tem je storila pomemben korak v prizadevanjih za izboljševanje poslovnega okolja. Z letom 2015 je Hrvaška z 1,8% rastjo BDP uradno izšla iz recesije, za leti 2016 in 2017 je napovedana 1,6% rast, v leto 2018 pa 1,8% rast BDP. V letih 2019 in 2020 pa je po nekaterih ocenah na Hrvaškem mogoče pričakovati stagnacijo oziroma zelo skromno gospodarsko rast (Veleposlaništvo RS v Zagrebu, 2016). 33

41 Graf 3: Blagovna menjava med Slovenijo in Hrvaško Vir: IzvoznoOkno, 2016c. V Grafu 3 je prikazan izvoz in uvoz blaga v in iz Hrvaške. Iz grafa je razvidno, da ima Slovenija v blagovni menjavi s Hrvaško v zadnjih 7 letih ( ) suficit in če pogledamo natančne podatke, je ta po letih znašal: 639, 471, 497, 431, 415, 690 in 500 mio evrov (IzvoznoOkno, 2016c). Hrvaški izvoz predstavlja enega od pomembnih pozitivnih gospodarskih kazalcev, kar se odraža tudi v dvostranski blagovni menjavi s Slovenijo, ki je v letu 2015 presegla 3 (3,2) mrd. evrov. Leta 2014 je Hrvaška izvozila za 10,4 mrd. evrov (8,1 odstotka več kot leta 2013). Zrastel je tudi uvoz blaga, večina blagovne menjave je potekala s članicami EU. Hrvaška je v letu 2014 največ izvozila v Italijo, na drugem mestu je Slovenija, na tretjem pa Nemčija. Uvozila pa je največ blaga iz Nemčije, Italije in Slovenije (Veleposlaništvo RS v Zagrebu, 2016). Graf 4: Struktura BDP. Vir: IzvoznoOkno, 2015a. V Grafu 4 je prikazana struktura BDP in podatki kažejo, da storitveni sektor zaposluje 60 %, industrija 27 % in kmetijstvo skoraj 14 % aktivnega prebivalstva. Pomembna (in hkrati najpomembnejša v panogi storitev) panoga hrvaškega gospodarstva je turizem, ki je v polnem razmahu, saj Hrvaško letno obišče kar 10 mio 34

42 turistov (Slovenijo dobri 3 mio). V letu 2014 so zabeležili 7,4 milijarde evrov prihodkov od turizma, ker je predstavljalo 17,2 % hrvaškega BDP (Veleposlaništvo RS v Zagrebu, 2016a). Prioritete v razvoju turizma na Hrvaškem do leta 2020 so: 1. krepitev gospodarstva s pomočjo raziskav in inovacij, 2. uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij, 3. poslovna konkurenčnost, 4. spodbujanje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, 5. podnebne spremembe in upravljanje s tveganji, 6. varstvo okolja in trajnost virov, 7 korelacija in mobilnost, 8. izobraževanje, spretnosti in vseživljenjsko učenje, 9. visoka zaposljivost in mobilnost delovne sile, 10. socialna vključenost, 11. izobraževanje in vseživljenjsko učenje, 12. dobro upravljanje (Ministarstvo turizma RH, 2016). Najpomembnejše industrijske panoge so tekstilna, lesna (veliko gozdov) kovinska in živilska industrija. Ostali pomembni sektorji so še kemična, strojna in papirna industrija, industrija gradbenega materiala, ladjedelništvo in naftna industrija. Od leta 2009 ima Hrvaška negativno rast industrijske proizvodnje, z letom 2014 pa je industrijska proizvodnja začela spet rasti (2014 za 1,2 %; 2015 za 2,6 %, 2016 predvidoma za 4,1 %; 2017 predvidoma za 4,4 %) (IzvoznoOkno, 2015a). Največ poslovne priložnosti se pojavlja v turizmu (predvsem kontinentalnem), saj bo zaradi državnih vlaganj v razvoj moderne infrastrukture le-ta po napovedih v prihodnjih letih doživel precejšnjo rast, ter na področju izboljševanja energetske učinkovitosti, nekaj pa tudi v avtomobilski industriji, lesni industriji, logistiki in transportu, kemijski industriji in trgovini. Na Deloittovi lestvici 100 vodilnih podjetij v t.i. Adria regiji ima Slovenija največje število predstavnikov podjetij, kar 36. Vodilni slovenski družbi na Hrvaškem sta Petrol In Skupina Krka, sicer pa na hrvaškem trgu redno posluje več kot 700 slovenskih podjetij, vanjo pa izvaža več kot 2700 podjetij (Veleposlaništvo RS v Zagrebu, 2016b). Pomembnejši bilateralni sporazumi, ki urejajo gospodarsko sodelovanje med državama so dostopni na (IzvoznoOkno, 2016c), povzeto po IUS-INFO Register predpisov RS (2015a). 35

43 5.2 Republika Srbija Uradni naziv je Republika Srbija. Država šteje okrog 7,2 mio. prebivalcev, od tega jih 52 % živi v mestih. Površina njenega ozemlja znaša 88,361 km² oz km² brez Kosova. Uradni jezik je srbščina. Glavno mesto je Beograd, ki ima po popisu iz leta prebivalcev (širše urbano območje). Njene sosednje države so na severu Madžarska, na vzhodu Romunija in na jugu Republika Makedonija in Kosovo, na zahodu pa Črna gora, Hrvaška in Bosna in Hercegovina (Wikipedia, 2016b). Po 2. svetovni vojni je bila Srbija del skupne Socialistične federativne republike Jugoslavije (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija). Ko sta junija 1991 Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, je nastala Zvezna republika Jugoslavija, katero sta sestavljali Srbija in Črna gora. Zvezna republika Jugoslavija je prenehala obstajati Takrat je Srbija postala del države imenovane Srbija in Črna gora. Leta 2006 so se prebivalci Črne gore odločili za neodvisnost in od takrat Republika Srbija deluje kot neodvisna in suverena država. Leta 2008 pa se je od Srbije osamosvojila pokrajina Kosovo, česar pa Srbija ne priznava (Wikipedia, 2016b). Pravni sistem temelji na ustavi iz l Zakonodajno oblast predstavlja parlament (Skupština), ki je enodomni in šteje 250 poslancev (IzvoznoOkno, 2016č). Tabela 7: Srbija glavni makroekonomski indikatorji. Indikatorji kv BDP na prebivalca EUR Rast BDP v % -3,1 0,6 1,4-1,0 2,6-1,8-1,8 St. inflacije v % 6,6 10,3 7,0 12,2 2,2 1,7 Izvoz v mio EUR St. rasti izvoza v % -16,1 18,3 17,1 2,9 21,5 3,7 6,7 Uvoz v mio EUR St. rasti uvoza v % -28,3 8,7 15,7 3,1 4,7 1,8 7,1 Tekoči račun plačilne bilance v mio EUR Tekoči račun plačilne bilance v % BDP -6,6-6,8-10,9-11,6-6,1-6,0-6,2 St. nezaposlenosti v % 16,1 19,2 23,0 23,9 22,1 18,9 19,2 Plače v EUR 337,4 330,1 372,5 364,5 388,6 379,3 344,0 Proračun primanjkljaj/presežek v % -3,2-3,4-4,0-5,9-5,2-6,4 BDP Javni dolg (notranji+zunanji) v % BDP 32,8 41,8 45,4 56,2 59,6 71,0 Vir: Veleposlaništvo RS v Beogradu,

44 Iz Tabele 7 je razvidno, da se je BDP na prebivalca v zadnjih letih gibal v višini dobrih EUR na prebivalca. Spodbuden je premik na tekočem računu plačilne bilance, kjer je saldo sicer še vedno negativen, a precej zmanjšan na račun krepitve izvoza. Plače dosegajo dobro tretjino slovenskih. Srbsko gospodarstvo je v začetku devetdesetih zašlo v globoko krizo. V času razpada SFRJ in začetku vojne: DBP je padal leta 1990 za 8,3 %, leta 1991 še za 11,3 %, leta 1992 še za 27,9 % in leta 1993 za 30,8 %. Prekinjeni so bili vsi ekonomski odnosi z zunanjostjo, kar je Srbijo zelo prizadelo. H krizi sta prispevala še neizdelan gospodarski sistem in zelo počasno prehajanje v tržno gospodarstvo. Posledično se je zniževala tudi zaposlenost, padale so investicije, cene so rasle, padel je življenjski standard. Prišlo je do hiperinflacije. Leta 1994 je prišlo do preobrata, zmanjšala se je inflacija in začela se je gospodarska rast. Kljub ustavitvi sankcij proti Srbiji je ostalo sodelovanje z mednarodnimi trgi oteženo. Leta 1998 je zaradi zaostritve odnosov na Kosovu in Metohiji ponovno prišlo do sankcij s strani EU in ZDA, prišlo je do Natovega bombardiranja leta 1999 in gospodarska rast je ponovno začela padati. Gospodarska vprašanja so bila zaradi različnih političnih in mednarodnih pritiskov v ozadju. Leta 2000 (padec Slobodana Miloševića) so se Srbiji odprla vrata v mednarodne politične in ekonomske sfere. Tako se je uradno začela tranzicija. Do leta 2007 je tako sledila gospodarska rast, inflacija se je znižala. Velika težava je ostala nezaposlenost (Lorenčič, 2011, str. 303) in se še danes (Tabela 7) zadržuje na visokih 19 %. Glavni cilj tranzicijskih aktivnosti je vključitev države v globalne družbeno-ekonomske tokove, ustvarjanje stabilnih pogojev za rast in razvoj tržnega gospodarstva. Javnost z majhno 55% večino podpira vstop države v EU. Dokaj velik je namreč delež konservativnih krogov, ki poudarjajo zgodovinski pomen povezanosti z Rusijo in zavirajo vključevanje Srbije v evro-atlantske povezave. Zato predstavljata januarja 2012 pridobljen status kandidatke za članstvo v EU ter januarja 2014 začetek uradnih pogajanj za vstop zelo pomemben simbolni korak in začetek sprememb v družbi (Veleposlaništvo RS v Beogradu, 2016). Graf 5: Primerjava gibanja BDP na prebivalca. Vir: IzvoznoOkno, 2016d. 37

45 Graf 5 prikazuje dokaj velik razkorak med BDP Srbije in BDP Slovenije. V letu 2015 je BDP zrasel za 0,7 %, do leta 2018 pa napovedujejo rasti: 2,2 %,3,5 % in 3,7 %. Srbija danes predstavlja državo z velikim tržnim potencialom, odprto tujim investitorjem. Država spodbuja izvoz, prednosti države sta geografski položaj in kakovost delovne sile. Za posodobitev infrastrukture v državi in podpiranje gospodarskih naložb pridobi Srbija podporo EU, in sicer več kot 1 milijardo EUR letno (IzvoznoOkno, 2015b). Graf 6: Blagovna menjava med Slovenijo in Srbijo Vir: IzvoznoOkno, 2015c. V Grafu 6 je prikazan izvoz in uvoz blaga v in iz Srbije. Iz grafa je razvidno, da ima Slovenija tudi v blagovni menjavi s Srbijo (kot s Hrvaško) v zadnjih 7 letih ( ) suficit v tekočem delu plačilne bilance in če pogledamo natančne podatke, je ta po letih znašal: 318, 255, 213, 290, 252, 242 in 343 mio evrov. Graf 7: Struktura BDP. Vir: IzvoznoOkno, 2015b. Kmetijstvo predstavlja 10 % nacionalnega prihodka države, zaposluje 21 % prebivalstva. Za industrijski sektor bi bila nujno potrebna modernizacija in tuji 38

46 investitorji (npr. v rudarski sektor zaradi zalog premoga, svinca, cinka, bakra in zlata). Čeprav imajo v Srbiji velike zaloge rud s podhranjenim investiranjem v rudarstvo država ne izkorišča naravnih danosti v polni meri. Ta sektor predstavlja 39 % BDP in zaposluje več kot četrtino aktivnega prebivalstva. Glavne industrijske panoge so strojna, kemična, kovinska, živilska, pohištvena, tekstilna in farmacevtska industrija. Vse bolj perspektivna postaja avtomobilska industrija, ki tudi privablja tuje investitorje. Najpomembnejši sektor v Srbiji pa so storitve, ki predstavljajo 51 % BDP in približno tolikšen odstotek zaposlenih. V zadnjem času je opazna rast na področju investicij v proizvodnjo vetrne energije (IzvoznoOkno, 2015b). Vlada Republike Srbije je svoje delo usmerila k napredovanju pogajanj z EU; Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum (SPS) ter Začasni sporazum o trgovini sta bila podpisana 29. aprila 2008 v Bruslju. Najpomembnejši obveznosti, ki jih je Srbija sprejela s tem sporazumom, sta vzpostavitev območja proste trgovine in usklajevanje srbske zakonodaje z zakonodajo EU (SIPEA, 2016). Država teži h krepitvi gospodarstva (ključne naloge so dokončanje privatizacije, strukturne reforme in izboljšanje investicijske klime ter boj proti sivi ekonomiji) in socialne odgovornosti, zmanjšanju kriminala in korupcije. Pomembno je tudi izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. L so bili sprejeti nekateri reformni zakoni, kot so Zakon o privatizaciji, Zakon o spremembah zakona o stečaju, Zakon o delu idr. (Veleposlaništvo RS v Beogradu, 2016). Razvojna agencija Srbije (RAS) v svojem nagovoru investitorjem izpostavlja naslednje prednosti: visokokvalificirana delovna sila, konkurenčni stroški poslovanja, državna podpora, optimalna geografska lokacija, brezcarinski izvoz na tržišče z 1,1 mrd. potrošnikov, finančna spodbuda (RAS, 2016). V Srbiji je registriranih preko podjetij s kapitalom, ki je slovenskega porekla, dajejo zaposlitev več kot ljudem. Najvidnejša podjetja so: Livnica Kikinda (v lasti Cimosa), Gorenje (v Srbiji ima tri podjetja), Varnost Fitep (v lasti Varnost Maribor), Impol Seval, Don Don, Perutnina Ptuj Topiko, Triglav in NLB (Veleposlaništvo RS v Beogradu, 2016). Pomembnejši bilateralni sporazumi, ki urejajo gospodarsko sodelovanje med državama so dostopni na (IzvoznoOkno, 2015c), povzeto po IUS-INFO Register predpisov RS (2015b). 39

47 6 NTI SLOVENIJE NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI 6.1 NTI Slovenije na Hrvaškem Tabela 8: Slovenske NTI na Hrvaškem glede na celotne slovenske izhodne investicije v obdobju Delež od vseh Leto Slo NTI na Vse slovenske izhodnih slovenskih Hrvaškem NTI v tujini NTI samo na Hrvaškem v % ,2 829,3 45, ,1 40, ,5 1439,2 36, , , ,1 2216,4 30, , , ,7 26, , ,5 28, ,1 6085,1 26, ,9 6143,3 26, ,7 6097,4 26, ,7 6048,8 27, ,9 5709,9 27, ,6 5178,5 27, ,3 5314,9 28,34 Skupaj ,1 Vir: BS, Do tega leta: brez podatkov o neposrednih naložbah slovenskih gospodinjstev (v glavnem gre za nepremičnine na Hrvaškem). 5 Vključeni podatki o neposrednih naložbah slovenskih gospodinjstev, predvsem o nepremičninah na Hrvaškem (podatki kot jih navaja BS v publikaciji Neposredne naložbe). Do vključno leta 2010 namreč BS v publikaciji Neposredne naložbe ne vključuje nepremičnin slovenskih gospodinjstev na Hrvaškem, v publikaciji Neposredne naložbe 2011 pa so te že vključene v statistiko in tako tudi v tem poročilu popravljen prikaz podatkov za nazaj do leta

48 Graf 8: Slovenske NTI na Hrvaškem v obdobju m 1400 i 1200 o E U 600 R leto Vir: BS, Na podlagi podatkov v Grafu 8 ugotavljamo, da so po končani fazi "debalkanizacije" po Raškoviču in Svetličiču (2011, str. 779) v letu 2000 začele NTI Slovenije na Hrvaško skokovito naraščati (največja rast je bila zabeležena leta 2007 velik del rasti gre pripisati vključitvi statistike vlaganj slovenskih gospodinjstev v nepremičnine na Hrvaškem) vse do leta 2009 (ko so skupne NTI sicer rasle, vendar je bil njihov prirast manjši kot leta prej), ko so dosegle absolutni vrhunec v skupni vrednosti 1.653,9 mio EUR. Rast po letu 2000 se sklada s fazo "ponovnega prodora na bivši skupni trg" po Raškoviču in Svetličiču (prav tam). Porast vlaganj v Hrvaško lahko pripišemo tudi ureditvi in večji stabilnosti političnih razmer na Hrvaškem in v Sloveniji ter uskladitvi zakonodaje. Podamo lahko ugotovitev, da so slovenske NTI v prvem opazovanem obdobju ( ) rasle, v drugem obdobju ( ) pa se je intenzivnost naraščanja NTI zmanjšala, investicije so se ustalile, po letu 2009 je zaznati manjša nihanja in padec do leta 2013, nato pa je zaznati znake okrevanja in krepitve NTI (učinek gospodarske krize na investicijske aktivnosti je dosegel svoj zenit). Graf 9: Delež Slovenskih NTI na Hrvaškem glede na celotne slovenske NTI v tujini. 100% 80% 60% % 40% Slo NTI v ostalih državah 20% 0% Slo NTI na Hrvaškem leto Vir: BS,