IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE"

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE Junij, 2016 Simeona Marić

2 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE Fair Trade Products Kandidatka: Simeona Marić Študijski program: univerzitetni Študijska usmeritev: Marketing Mentor: dr. Radonjič Gregor Jezikovno pregledala: uni.dipl.prof.slo. Hebar Lucija Študijsko leto: 2015/16 Maribor, junij 2016

3 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Gregorju Radonjiču za strokovno pomoč ter usmerjanje pri pripravi in pisanju diplomskega dela. Prav tako se iskreno zahvaljujem staršema za moralno in finančno podporo. Hvala tudi partnerju Danilu in hčerki Leoni Flori za izkazano podporo in potrpljenje z menoj.

4

5 POVZETEK Namen diplomske naloge je predstaviti zgodovino in razvoj pravične trgovine ter koncept pravične trgovine, ki predstavlja alternativni sistem trgovanja, ki skuša skrajšati pot pravičnih izdelkov od proizvajalcev v neprivilegiranih drţavah do potrošnikov. Pravična trgovina temelji na spremembi obstoječih trgovinskih vzorcev, ki prevladujejo v mednarodni trgovini pri menjavi, in skuša omogočiti proizvajalcem čim laţji dostop do mednarodnega trga ter vzpostaviti ceno dobrin na takšni ravni, da bo krila stroške proizvodnje proizvajalcev pravične trgovine. Pravična trgovina ţeli proizvajalcem omogočiti dostojni način ţivljenja in po moţnosti preseţek, ki ga bodo lahko vloţili v nadaljnji razvoj, izobraţevanje, izboljšanje ţivljenjskih pogojev, zdravstvo, infrastrukturo itd. Prikrajšanim proizvajalcem v drţavah v razvoju ţeli dati priloţnost, da se premaknejo iz skrajne revščine. Ker velik del mednarodne menjave izvira iz proizvodnih procesov, so v diplomski nalogi podrobneje predstavljena načela pravične trgovine, ki jih mora pravična trgovina upoštevati pri vsakodnevnem delu, saj ta načela preprečujejo kršenje človekovih pravic, izkoriščanje, zlorabo na delovnem mestu, delo otrok, diskriminacijo ţensk Osnovni cilj v diplomski nalogi je podrobneje predstaviti izdelke pravične trgovine, ki so predmet prodaje, način pridobivanja certifikatov, kriterije za izdelke pravične trgovine in grajenje ter uveljavljenje znamke pravične trgovine, ki potrošnikom ponuja visoko stopnjo zagotovila pri nakupu izdelkov pravične trgovine. Podrobneje smo predstavili dve svetovno priznani znamki pravične trgovine: Cafédirect in čokolado Divine. Na koncu diplomske naloge smo opisali še začetek gibanja pravične trgovine v Sloveniji in glavne slovenske organizacije pravične trgovine. Ugotovili smo, da so izdelki pravične trgovine širom po svetu vse bolj prepoznavni in da prodaja pravične trgovine iz leta v leto raste. Ključne besede: pravična trgovina, načela in standardi, izdelki pravične trgovine, certifikati, blagovne znamke pravične trgovine

6 ABSTRACT The aim of this thesis is to present the history and development of fair trade and fair trade concept, an alternative trading system, which seeks to shorten the path of the fair trade products from producers in disadvantaged countries to its consumers. Fair trade is based on the modification of existing trade patterns prevailing in international trade and it seeks to enable manufacturers to have an easier access to the international market and set the price of goods at a level to cover the costs of the production of fair trade. Fair trade seeks to enable manufacturers a decent way of life and even a surplus, if possible, which would be invested in the further development, education, improvement of living conditions, healthcare, infrastructure, etc. It wants to give disadvantaged manufacturers in developing countries an opportunity to move out of extreme poverty. Since a large portion of international trade originates from the production process, the thesis presents in detail the principles of fair trade, which need to be considered in their daily work, as those principles prevent human rights violations, exploitation, abuse in the workplace, child labour, discrimination against women... In this thesis, we present in detail the fair trade products that are being sold, ways of obtaining certificates, criteria for fair trade products, building and enforcement of fair trade brands, which offer consumers a high level of assurance when buying fair trade products. Furthermore, we present two worldrenowned brands of fair trade: Cafédirect and Divine chocolate. At the end of the thesis we describe the beginning of the fair trade movement in Slovenia and Slovenian main fair trade organizations. We have concluded that fair trade products are becoming well renowned all over the world. Keywords: fair trade, principles and standards, fair trade products, certificates, fair trade trademarks

7 KAZALO VSEBINE 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in trditve diplomskega dela Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja TRAJNOSTNI RAZVOJ IN TRAJNOSTNI IZDELKI PRAVIČNA TRGOVINA Kaj je pravična trgovina Zgodovina nastanka pravične trgovine Osnovna načela pravične trgovine CERTIFIKATI PRAVIČNE TRGOVINE Razvoj certificiranja pravične trgovine FINE Neformalno združenje 4 glavnih mrež pravične trgovine Ključni cilji standardov pravične trgovine Fairtrade najniţje cene Fairtrade premium Delna pomoč vnaprej Podpis pogodb IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE Blagovna znamka pravične trgovine (Fairtrade Marks) Grajenje znamke pravične trgovine Uveljavljanje znamke pravične trgovine Kriteriji za izdelke pravične trgovine Sestavljeni proizvodi pravične trgovine Ţivilski proizvodi pravične trgovine Kava Kakav čokolada Neţivilski proizvodi pravične trgovine Kozmetični izdelki Bombaţ Tekstilni proizvodi PRIMERA UVELJAVLJENE ZNAMKE PRAVIČNE TRGOVINE Cafédirect Čokolada Divine PRAVIČNA TRGOVINA V SLOVENIJI Začetki pravične trgovine v Sloveniji Glavne slovenske organizacije pravične trgovine Trgovina 3MUHE Umanotera Zadruga Odjuga Humanitas Drugi ponudniki izdelkov pravične trgovine i

8 SKLEP LITERATURA VIRI ii

9 KAZALO SLIK Slika 1: Trije stebri trajnostnega razvoja... 5 Slika 2: Cilji trajnostnega razvoja Agende Slika 3 Osnovne faze ţivljenjskega cikla Slika 4: WFTO (World Fair Trade Organization) Slika 5: Max Havelaar logo Slika 6: FLO Fairtrade mark Slika 7: Vpliv vegetacijskega obdobja surovin na trţno ceno Slika 8: The Floor Price Vegetacijsko obdobje s spodnjo minimalno ceno Slika 9: Trg kakava od 1994 do 2006: Primerjava pravične trgovine in newyorških cen Slika 10: Obseg prodaje v milijonih EUR Slika 11: Povprečni nakup izdelkov pravične trgovine na prebivalca v različnih drţavah v Slika 12: ECOCERT logotip Slika 13: Čokolada Divine iii

10 iv

11 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Pravična trgovina je trgovinsko partnerstvo, ki temelji na dialogu, transparentnosti in spoštovanju. Prizadeva si za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini. S tem, da ponuja boljše pogoje prodaje in zagotavlja pravice marginaliziranih proizvajalcev in delavcev, prispeva k trajnostnemu razvoju. Prvotno ozko razumevanje trajnostnega razvoja, ki je vključevalo predvsem zaščito in varstvo okolja, se je kasneje razširilo. Svetovna komisija za okolje in razvoj (WCED World Comission on Environment and Development), ki jo je ustanovila OZN in je delovala med letoma 1983 in 1987, je naredila velik korak za utemeljitev trajnostnega razvoja in njegovo umestitev med vprašanja, ki se jim posveča mednarodna skupnost. V svojem sklepnem poročilu Naša skupna prihodnost, znano tudi kot Brundtlandovo poročilo, je trajnostni razvoj opredelila kot:»razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij, ne da bi pri tem ogrozila moţnosti prihodnjih generacij do zadovoljevanja svojih potreb«(skupaj močnejši OZN in vloga Slovenije v njen za učence in učitelje zadnjega triletja OŠ 2015). Koncepta trajnostnega razvoja in trajnostne potrošnje sta bila razvita kot delni odgovor na posledice, ki jih povzroča mnoţična potrošnja in s katerim se sooča sodobna druţba. Danes načelo trajnostnega razvoja pojmujemo kot obliko razvoja, ki zagotavlja gospodarski in druţbeni razvoj ob hkratnem varovanju okolja. Torej vključuje okoljske, gospodarske in socialne vidike. Ta tridimenzionalnost pa nam pove, da se za merjenje napredka ne da uporabiti le ekonomskih kazalcev, saj je njihova rast lahko povezana s povečanjem socialne neenakosti, z izčrpavanjem naravnih virov in s tem vse globlje in intenzivneje poseganje v delovanje našega planeta. Ekonomska globalizacija po eni strani povečuje produktivnost in povprečni ţivljenjski standard ljudi, s čimer omogoča potrošnikom večjo izbiro izdelkov in storitev po niţjih cenah, hkrati pa po drugi strani negativno vpliva na okolje in večanje neenakosti med ljudmi. Evropska unija je del svetovnega trgovinskega sistema. Milijoni ljudi v drţavah v razvoju gojijo in predelujejo izdelke, kot so kava, kakav, čaj, soja, banane, začimbe... Evropska podjetja te izdelke in storitve izvaţajo po celem svetu. Globalna trgovina z izdelki in njenimi tokovi vpliva na majhne kmete in njihove druţine v drţavah v razvoju. Ti vplivi so predvsem negativni, saj so pravila trgovanja nepravična in podjetja z dumping-om (prodaja izdelka pod proizvodno ceno) ter proizvodnjo za izvoz ogroţajo njihove temelje obstoja (Welthaus Osterreich 2015). Velik del obstoječe mednarodne trgovine je nepravičen, saj so koristi med udeleţenci močno neenakomerno porazdeljene. Številni proizvajalci za svojo delo (surovine in izdelke) ne prejmejo plačilo, ki bi bilo zadostno za dostojno preţivetje. Transnacionalna podjetja na podlagi teh proizvajalcev in nizkih odkupnih cen dosegajo visoke dobičke, katerih posledica je vse večja revščina. 1

12 Pravična trgovina se je razvila kot alternativa konvencionalnemu načinu mednarodnega trgovanja, ki ga opredeljujejo pravila Svetovne trgovinske organizacije in razni trgovinski sporazumi. Mednarodna menjava med razvitimi drţavami in drţavami v razvoju naj bi preko prilagojenih pravil trgovanja spodbudila razvoj drţav v razvoju. Pravična trgovina pomeni alternativni sistem trgovanja, ki skuša z izločitvijo številnih posrednikov skrajšati trgovinsko verigo pravičnih izdelkov od proizvajalca do kupca. Proizvajalcem se s tem omogoči neposreden dostop do trţišča, boljše plačilo in enakovrednejši poloţaj njihovih izdelkov v trgovinski verigi. Izdelek pa mora biti izdelan, pridelan in prodan po načelih pravične trgovine (Suša, Vodopivec & Brecelj, 2011, str. 18). Pravična trgovina ščiti proizvajalce neprivilegiranih drţav pred velikim nihanjem trţnih cen, katerih posledica so borzne špekulacije. Podpira stabilno odkupno ceno surovin in izdelkov, ki je višja od proizvodnih stroškov, in podpira vzpostavitev dolgoročnih poslovnih odnosov, kar prinaša določeno finančno varnost. 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen diplomskega dela je analizirati pravično trgovino s poudarkom na pravičnih izdelkih. V zvezi s tem ţelimo predstaviti gibanje pravične trgovine; njen cilj je z drugačnim sistemom trgovanja odpraviti negativne posledice globalizacije na proizvajalce v drţavah v razvoju. Preučili bomo katere kriterije mora izdelek izpolnjevati za pridobitev naziva izdelka pravične trgovine. Predstavili bomo grajenje in uveljavljanje blagovne znamke pravične trgovine in to čim podrobneje ponazorili z dvema primeroma; Cafédirect in čokolada Divine. Prav tako je namen diplomskega dela predstavitev pravične trgovine v Sloveniji, kamor pravična trgovina kot gibanje počasi prodira, slovenskih organizacij pravične trgovine in izdelkov, ki jih le-te ponujajo. Namen diplomskega dela je: opredeliti pojem pravične trgovine in njen razvoj skozi zgodovino, preučiti certifikate pravične trgovine in pogoje za pridobitev naziva, predstaviti kriterije za izdelke pravične trgovine, pogoje pridelave in postopke plasiranja na trg, proučiti razvoj pravične trgovine v Sloveniji, predstavitev glavnih slovenskih organizacij pravične trgovine in pravičnih izdelkov, ki jih le-te ponujajo Cilj diplomske naloge je čim bolj nazorno predstaviti pravično trgovino kot proces, njene ključne udeleţence in izdelke pravične trgovine. V okviru tega je cilj predstaviti gibanje pravične trgovine od njenega nastanka do danes in opredeliti vzroke, ki so privedli do nastanka potrebe po pravični trgovini. Ponazorili bomo po čem se pravična trgovina razlikuje od konvencionalne in predstavili načela ter cilje pravične trgovine oziroma predloge, ki jih le-ta ponuja za upravljanje svetovne trgovine. Osnovni cilj diplomske naloge je predstaviti pomen izdelkov pravične trgovine in kriterije, ki jih je treba izpolniti za pridobitev oznake izdelka pravične trgovine, na podlagi katerih ta izdelek izstopa med številnimi drugimi izdelki v trgovinah. Ponazorili bomo, katere so prednosti izdelkov pravične trgovine in kakšen je prispevek rasti prodaje izdelkov pravične trgovine na zmanjšanje revščine v manj razvitih deţelah. Cilj diplomskega dela je podati učinkovite načine pravične trgovine in pravičnih izdelkov. 2

13 Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so: pravična trgovina je nastala iz potrebe po spremembi obstoječih trgovinskih vzorcev v mednarodni trgovini, predvsem v menjavi med ekonomsko privilegiranimi in neprivilegiranimi drţavami; menjava na mednarodnih trgih je za najrevnejše drţave sveta pomemben vir finančnih sredstev; izdelki pravične trgovine so širom sveta vse bolj prepoznavni, prav tako se povpraševanje po njih in s tem tudi prodaja iz leta v leto veča; slovenske organizacije pravične trgovine povečujejo prepoznavnost pravičnih izdelkov v Sloveniji, saj poleg prodaje izključno pravičnih izdelkov izvajajo tudi izobraţevalne aktivnosti in organizirajo javne dogodke, vezane na temo pravične trgovine. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V okviru diplomskega dela predpostavljamo, da pravična trgovina ni dobrodelna dejavnost, ampak drugačna oblika trgovine, ki temelji na korekciji trţnih nihanj v svetovni trgovini. Predpostavljamo, da morajo trgovci za pridobitev dovoljenja za sodelovanje z izdelki v sistemu pravične trgovine čez enak kontrolni proces. Prav tako pa predpostavljamo, da bo pravična trgovina v povezavi z okoljevarstvenimi gibanji in gibanji bioproizvodnje/potrošnje, vse bolj pridobivala na pomenu; da bodo bolj ozaveščeni posamezniki z organiziranim delovanjem pripomogli k boljši prepoznavnosti izdelkov pravične trgovine in s tem posledično, da se bo tudi prodaja izdelkov pravične trgovine z leti povečala. V diplomskem delu se bomo omejili predvsem na izdelke pravične trgovine, na kriterije, ki jih le-te morajo izpolniti za pridobitev naziva pravičnega izdelka in pa na glavne slovenske organizacije pravične trgovine. Med izdelki pravične trgovine bomo predstavili dva ţivilska proizvoda pravične trgovine (kava, kakav) in dva neţivilska proizvoda (kozmetični izdelki, bombaţ tekstilni izdelki). Podrobneje se bomo osredotočili le na izdelka kave in čokolade in v povezavi z njima predstavili dve svetovno znani znamki pravične trgovine Cafédirect in čokolado Divine. 3

14 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu bomo uporabili dinamično metodo raziskovanja, kar pomeni, da bomo preučili sedanje stanje in kakšne spremembe se obetajo v prihodnosti v trgovanju z izdelki pravične trgovine. Predviden pristop preiskovanja bo deskriptivni, v okviru katerega bomo uporabili: metodo deskripcije, s katero bomo opisali pojem pravične trgovine, njen zgodovinski razvoj in pojem ter kriterije pravičnega izdelka; metodo kompilacije, s katero bomu z raziskavo stališč drugih avtorjev prišli do oblikovanja novih stališč; metodo komparacije, s pomočjo katere bomo primerjali dela različnih avtorjev. Podatke za diplomsko delo bomo zbirali s pomočjo interneta in knjiţnice (knjige, učbeniki, časopisi in revije). 4

15 2 TRAJNOSTNI RAZVOJ IN TRAJNOSTNI IZDELKI»V strokovnih krogih se je izraz sustainability, po slovensko trajnostnost, pojavil leta 1980 v podnaslovu poročila Mednarodnega zdruţenja za varstvo narave in naravnih virov. Prvotno ozko razumevanje izraza v smislu zaščite oz. varovanja naravnega okolja se je pozneje razširilo še na področje gospodarskega in socialnega razvoja«(cpi 2015a, str. 1). Načelo trajnosti danes pojmujemo večplastno: stebri trajnosti so okolje, druţba in gospodarstvo. Ta tridimenzionalnost pa prenaša pomembno sporočilo, da se napredka ne da meriti le z ekonomskimi kazalci, kajti rast le-teh je lahko povezana s povečanjem socialne neenakosti, slabšanjem kakovosti okolja in izčrpavanjem naravnih virov. Trajnostni razvoj je niz dejavnosti, ki naj bi vplivale na trajnostno izboljšane razmere za človeštvo, pri čemer naj ne bi razvoj enega področja ogrozil drugih dveh. Norveška političarka Gro Harlem Brundtland, ki je vodila Svetovno komisijo za okolje in razvoj pri Organizaciji zdruţenih narodov, je v poročilu z naslovom Naša skupna prihodnost leta 1987 trajnostni razvoj opredelila kot:»... oblika razvoja ali napredka, ki zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi pri tem ogrozili zadovoljevanje potreb prihodnji generacij«(ibid., str. 2). Slika 1: Trije stebri trajnostnega razvoja Trajnostno Celostni pristop Socialno - ekonomsko Socialno Socialno - okoljski Zaposlenost Spoštuje posameznika Zdravje in varnost Usposabljanje in razvoj Enake moţnosti Podnebne spremembe Lokalna ekonomija Raznolikost Krizno upravljanje Podjetništvo Pomoč zaposlenim Neprekinjeno poslovanje Socialno in skupnost Človekove pravice Sponzorstvo Ekonomsko Dosledno dobičkonosna Rast Upravljanje s tveganji Vrnitev delničarjev Okoljsko Dovoljenje in licenca Skladnost Upravljanje biotske raznovrstnosti Upravljanje ogljika Emisije Eko - gospodarstvo Učinkovitost virov Energetska učinkovitost Ponovna uporaba Recikliranje Vir: 5

16 Slika 1 je primer prepletanja treh področij: ekonomskega (gospodarstvo), socialnega (druţba) in okoljskega. Interakcija druţbenih in gospodarskih področij povzroči oblikovanje kombiniranih socialno-ekonomskih vidikov, ki poudarja zaposlenost, usposabljanje in razvoj, podjetništvo Istočasno kombinacija ekonomskih in okoljskih interesov poudarja učinkovito uporabo virov, povečanje energijske učinkovitosti in pomen recikliranja. Presečišče okoljskih in socialnih področij vodi k oblikovanju politike za ohranjanje in varstvo okolja, trajnostno rabo naravnih virov Trajnost pa je predstavljena kot sinergija med vsemi tremi področji (ekonomskim, socialnim in okoljskim). Pot do udejanjanja trajnostnega razvoja je odvisna od stopnje gospodarske razvitosti, druţbenega razvoja, političnega sistema, ozaveščenosti in izobraţenosti njenih prebivalcev. Trajnostni razvoj zahteva spremenjene, nove vzorce mišljenja in vedenja strokovnjakov pri načrtovanju prihodnjega razvoja, odgovornih, ki sprejemajo odločitve, ter prebivalcev, ki s svojimi navadami, razvadami in dejanji vplivajo na načrtovanje prihodnjega gospodarskega, druţbenega in prostorskega razvoja. Problem trajnostnega razvoja je v podpori neskončnega, na količinski rasti zasnovanega razvoja, ki ni samo nemogoč, ampak lahko celo vpliva na to, da se stanje vseh podsistemov na planetu poslabša. Vse drţave imajo teţave s propadanjem ekosistemov, pomanjkanjem naravnih virov, naraščanjem števila ljudi na planetu, brezposelnostjo, lakoto, boleznimi ter vojnami. Vsako naše dejanje vpliva na stanje okolja, na druge ljudi in dejavnosti. Vsak, še najmanjši, poseg v prostor povzroči spremembo, zato je ključnega pomena, da se zavedamo posledic sprejetih odločitev in ravnanja tako posameznika kot celotne druţbe (CPI 2015a, str. 2). Trajnostni razvoj je koncept razvoja človeške druţbe, ki izraţa spoštovanje do drugačnosti in različnosti ter narave in naravnih virov, ki so na razpolago. O trajnostnem razvoju govorimo, ko druţba zadovoljuje vse svoje potrebe, brez ogroţanja rasti in razvoja prihodnjih generacij. Pri tem enakovredno upošteva gospodarsko, socialno in okoljsko področje.»v osnovi gre za to, da se ţelimo izogniti čezmerni osredotočenosti na materialne dobrine in potrošništvo, zmanjšati izčrpavanja naravnih virov in onesnaţevanje okolja ter za vse generacije (tudi bodoče) zagotoviti enake razmere za kakovostno ţivljenje, ob upoštevanju drugačnosti in kulturne različnosti«(iučbeniki 2016, str. 310). Trajnostni razvoj mora spodbujati ključne vrednote, med katere spadajo (CPI 2015a, str. 6): spoštovanje dostojanstva in človekovih pravic vseh ljudi na svetu; zavezanost k doseganju druţbene in gospodarske pravičnosti za vse; spoštovanje človekovih pravic prihodnjih generacij in usmerjenost v medgeneracijsko odgovornost; spoštovanje širše skupnosti in kulturne raznolikosti, s spodbudo k večji strpnosti, nenasilju in miru; varčnost in zmernost v ţivljenjskem slogu, ki upošteva omejenost naravnih virov in krhkost ekosistemov; skrb za zdravje ljudi in okolja. 6

17 Leta 2001 je Evropska komisija sprejela strategijo za trajnostni razvoj (dopolnjeno leta 2005), v kateri je predstavila nevarnosti, ki nam pretijo ob nespremenjenem ravnanju. Predlagala je spremembe politike na gospodarskem (ekonomskem), socialnem in ekološkem področju, pri čemer je poudarila pomen tesnega sodelovanja vseh treh področij (Iučbeniki 2016, str. 311). Strategija izpostavlja naslednja področja delovanja (ibid., str ): Globalna odgovornost, ki se ukvarja z globalnim bojem proti globalni revščini in uvajanjem koncepta trajnostnega razvoja v svetu. EU naj bi več podpore nudila drţavam v razvoju. Za razvoj druţbe je nujno mirno in varno okolje (zagotavljanje miru v svetu). Medgeneracijska pravičnost in solidarnost je področje, ki poudarja, da imajo vsi prebivalci sveta enake pravice do uporabe naravnih bogastev in prostora. Sodobne organizacije so odgovorne za ohranitev okolja in naravnih virov za naslednje generacije, saj na uničenem planetu gospodarski ali druţbeni razvoj ni več mogoč. S tem povezano je eden izmed glavnih ciljev zmanjšanje porabe naravnih bogastev v razvitih drţavah, izognitev prekomerni uporabi kemičnih sredstev pri pridelavi hrane in zmanjšati škodljive vplive na zdravje ljudi. Poudarek je tudi na aktivnem boju proti revščini in socialni izključenosti. Potrebno je izpostaviti problematiko staranja prebivalstva, pri tem zagotoviti socialno varnost za starejše, aktivno delati na integraciji priseljencev, skrbeti za ustrezno druţinsko politiko in enakost med spoloma. Povezovanje gospodarskih, druţbenih in okoljskih ciljev je kompleksno področje, ki govori o pospeševanju trajnostnih načinov proizvodnje in porabe. Potrebno je prekiniti odvisnost ekonomske rasti od degradacije okolja, pri tem pa upoštevati načeli vzdrţnosti in samoobnovljivosti. Treba se je izogniti prekomernemu izkoriščanju naravnih virov, povečati učinkovitost izrabe teh virov in zmanjšati negativne vplive na okolje. Pri tem je pomembno ohranjati biotske raznovrstnosti. Posebno odgovornost pri temu ima gospodarstvo, ki naj razvija in uporablja okolju prijaznejše tehnologije in materiale. Zasledovati je treba tako okoljske kot tudi gospodarske in druţbene cilje. Gonilna sila druţbenega razvoja naj bi bila druţba znanja, zato je ključni cilj izobraţevanje čim večjega števila prebivalcev, s čimer naj bi dosegli boljšo okoljsko ozaveščenost in spremenili nekatere vedenjske vzorce, s čimer bi laţje dosegli zastavljene cilje trajnostnega razvoja. Cenovna in davčna politika naj spodbuja okoljsko manj obremenjujočih izdelkov in storitev (ekološko sprejemljivi izdelki cenejši). Previdno načelo govori o tem, da čeprav znanost še nima odgovorov na zastavljena vprašanja, ne smemo odlagati zaščito pred nevarnostjo. Le s takojšnjim ukrepanjem naj bi se izognili nepotrebnim tveganjem pri zaznavnih spremembah, kot so na primer podnebne spremembe. Načelo sodelovanja izpostavlja potrebo po boljši komunikaciji med gospodarstvom, politiko in širšo javnostjo z namenom širjenja znanja ter ozaveščanjem prebivalstva s problematiko trajnostnega razvoja. 7

18 Ključno vlogo pri spodbujanju trajnostnega razvoja na mednarodni ravni ima OZN. Leta 1972 je bil na Konferenci OZN o človekovem okolju v Stockholmu ustanovljen program OZN za okolje (ang. UNEP UN Environment Programme), v katerem so predstavniki drţav potrdili pravico vseh ljudi do zdravega in produktivnega okolja. Med največje izzive trajnostnega razvoja spadata podnebne spremembe in prehranska varnost (Logar idr., 2012, str. 56). UNEP-ova prednostna področja delovanja za obdobje (ibid.): podnebne spremembe program izhaja iz okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja (UNFCCC), katerega cilj je spodbuditi drţave, da v svoje programe razvoja vključijo odgovore na podnebne spremembe; naravne nesreče in konflikti cilj je omejiti vpliv naravnih nevarnosti in njihovih posledic ali posledic delovanja ljudi na človeka; upravljanje ekosistemov cilj je zagotoviti, da drţave, ki stremijo k napredku v druţbi, upoštevajo ekosistem; ravnanje z okoljem sledenje okoljskim prednostnim nalogam na drţavni, regionalni in svetovni ravni; škodljive snovi in nevarni odpadki cilj je zmanjšati njihov vpliv na okolje in človeka; učinkovita uporaba naravnih virov, proizvodnja in predelava na okoljsko trajnostni način. Leta 1992 je bila v Riu de Janeiru, v okviru Konference OZN o okolju in razvoju, sprejeta Agenda 21, ki je opredeljena kot načrt za uresničitev trajnostnega razvoja na vseh (svetovni, drţavni, regionalni in lokalni) ravneh. Za spremljala napredek pri uresničevanju dogovorov je Generalna skupščina OZN decembra 1992 ustanovila Komisijo za trajnostni razvoj. Kasneje se je zvrstilo več srečanj OZN o trajnostnem razvoju, kot so Svetovni vrh o trajnostnem razvoju leta 2002 v Johannesburgu, Konferenca OZN o trajnostnem razvoju leta 2012 v Rio de Janeiru in zadnje srečanje vrha OZN o trajnostnem razvoju, ki je bil 25. septembra 2015, v okviru katerega je bil sprejet zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za zagotovitev napredka, zmanjševanje neenakosti, odpravo revščine, ter zaščito okolja za sedanje in bodoče generacije, pod imenom Agenda 2030 za trajnostni razvoj. Agenda povezuje vse tri dimenzije trajnostnega razvoja (ekonomsko, socialno in okoljsko) na uravnoteţen način in jih prepleta skozi 17 ciljev trajnostnega razvoja, s ciljem uresničitve le-teh do leta 2030 (Ministrstvo za zunanje zadeve RS 2016). V ospredju Agenda 2030 za trajnostni razvoj je spoštovanje človekovih pravic in enakosti spolov ter zagotavljanje miru, blaginje in varnosti za vse ljudi in skupnosti. Pomembna značilnost Agende 2030 za trajnostni razvoj je univerzalnost, kar pomeni, da bodo k uresničevanju njenih ciljev teţile vse drţave sveta, tako tiste v razvoju kakor tudi tiste razvite. 8

19 Slika 2: Cilji trajnostnega razvoja Agende 2030 Vir: Cilji trajnostnega razvoja Agende 2030 so (UNIS Vienna 2016) : 1. Odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu. 2. Odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost, boljšo prehrano in spodbujati trajnostno kmetijstvo. 3. Poskrbeti za zdravo ţivljenje in splošno dobro počutje v vseh ţivljenjskih obdobjih. 4. Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo s spodbujanjem moţnosti vseţivljenjskega učenja. 5. Doseči enakost spolov (krepiti vlogo ţensk in deklic). 6. Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri. 7. Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije. 8. Spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdrţno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse. 9. Zgraditi vzdrţljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije. 10. Zmanjšati neenakosti znotraj drţav in med njimi. 11. Poskrbeti za odprta, varna, vzdrţljiva in trajnostna mesta in naselja. 12. Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe. 13. Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in posledicam. 14. Ohranjati in vzdrţno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj. 15. Varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti. 16. Spodbujati miroljubne ter vključujoče druţbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh. 17. Okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oţiveti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj 9

20 Zaradi pomena podnebnih sprememb za človeštvo so skoraj vse drţave sveta sprejele Okvirno konvencijo OZN o spremembi podnebja (UNFCCC). Njen cilj je preprečiti nevarno človeško vmešavanje v podnebje in o ukrepih, ki bi jih morale drţave sprejeti za omilitev podnebnih sprememb. Leta 1997 je bil na Japonskem sprejet Kjotski protokol, v katerem so se industrializirane drţave zavezale, da bodo od leta 2008 do 2012 zmanjšale ali omejile izpuste toplogrednih plinov (Logar idr. 2012, str. 56). Doseganje ciljev trajnostnega razvoja je pomembno predvsem z vidika ohranjanja naravnega ravnovesja in kakovostnih ţivljenjskih razmer na našem planetu. S svojim ravnanjem smo odgovorni za ohranitev naravnih virov in okolja za bodoče generacije. Onesnaţevanje in čezmerno izkoriščanje fosilnih energetskih virov je mogoče zmanjšati z odgovornim in premišljenim ravnanjem, prav tako pa s preusmeritvijo na druge, okolju prijaznejše vrste energije in tehnologije. V Sloveniji predstavljajo gozdovi velik potencial, saj pokrivajo nekaj manj kot 60 % celotnega površja drţave. Torej je les naša gospodarsko pomembna surovina, katere potencial je slabo izkoriščen, saj ga izvaţamo v nepredelani obliki kot hlodovino. Gozd in les sta obnovljiva naravna vira in zato ostajata v središču trajnostnega razvoja. Gozd absorbira ogljikov dioksid in je pomemben za ohranjanje biotske raznovrstnosti, les pa je vsestransko primeren kot surovina, material in gorivo.»s podpiranjem inovativnosti, večjimi vlaganji v raziskave, izobraţevanje in razvoj na področjih gozdarstva ter lesne industrije bi lahko dosegli hitrejši razvoj in višjo dodano vrednost izdelkov, s tem pa bi ustvarili nova z vidika trajnostnega razvoja kakovostna delovna mesta«(iučbeniki 2016, str. 316). Človek pridobiva energijo iz naravnih virov in v enem letu porabi za milijon let nastanka fosilnih goriv. Torej v manj kot 500 letih bo človeštvo porabilo zaloge premoga, nafte in zemeljskega plina, ki so nastajale 500 milijonov let. Prav ta proizvodnja in poraba fosilnih goriv je največji vir onesnaţevanja okolja in slabšanja podnebnih razmer. Torej skrb za okolje in ohranjanje naravnih virov temelji tudi na učinkoviti porabi energije. Ravnanje z energijo pa je poleg tehnologij in trţnih signalov odvisno tudi od vrednot posameznikov, ţivljenjskih slogov, vedenja, informacij, motivacij in ravnanj institucij. Kajti potrebno je spremeniti razumevanje vloge in pomena energije pri zagotavljanju kakovosti ţivljenja s ciljem izboljšanega ravnanja z energijo v tehnološkem, ekonomskem in okoljskem pomenu (Energap 2015, str. 3). FAO (Food and Agricultural Organisation) je organizacija za prehrano in kmetijstvo pri OZN, katere temeljni namen je zagotoviti prehransko varnost v svetu. Deluje kot informacijski center, ki zbira in obdeluje podatke o kmetijski proizvodnji na svetu, pomaga drţavam pri načrtovanju kmetijskih politik in drţavam v razvoju pri svetovanju o izboljšavi kmetijske proizvodnje. Prizadeva si za dvig vsebnosti hranil v prehrani, izboljšati kmetijsko proizvodnjo in ţivljenjske razmere kmečkega prebivalstva, s tem pa povezano rast svetovnega gospodarstva (Logar idr. 2012, str. 57). 10

21 Največja organizacija OZN, ki si prizadeva za izkoreninjenje lakote na svetu, je WFP (World Food Programme), katere poslanstvo je zadostiti svetovni potrebi po hrani, spodbujati gospodarski razvoj in dosegati druţbeno ravnoteţje v nerazvitih drţavah. Po podatkih WFP zaradi lakote umre več ljudi kot zaradi virusa HIV/AIDS, malarije in tuberkuloze skupaj. Prav tako svetovni podatki kaţejo, da zaradi lakote vsako leto umre 10,9 milijona otrok mlajših od 5 let in da je zaradi podhranjenosti in bolezni kot posledica stradanja smrtnost otrok kar 60-odstotna. Več kot milijarda svetovnega prebivalstva je revnega, posledično tudi lačnega, in ocenjuje se, da je vsak šesti prebivalec sveta podhranjen. Pomanjkanje hrane in s tem povezana lakota pa lahko zelo hitro povzroči nezadovoljstvo prebivalstva, kar lahko vodi do nemirov, ropanja, pobijanja, spopadov, pa vse do genocida in v najhujši obliki celo do vojne. Za lakoto trpijo begunci, ljudje potisnjeni na obrobje, prizadeti od naravnih nesreč in tisti odvisni od humanitarne pomoči. Ob pomanjkanju so najbolj prizadete ţenske, otroci, starejši in invalidi (ibid.). Industrija in trgovina izkoriščata potrebe ljudi, kot so ţelja po lepoti, modnem videzu in socialni vključenosti, z oblikovanjem izdelkov prepoznavnih znamk, ki so statusni simbol današnjega časa. Veliko vrst industrije se ukvarja z modo: kozmetika, tekstilna in obutvena industrija, plastična kirurgija ter oglaševalska podjetja. Moda nenehno vpliva na naše zamisli in način vedenja, kajti sem poleg oblačil in kozmetike spadajo tudi poslikava teles, šport, likovna in glasbena umetnost, film, spletna druţbena omreţja... Potrošniki pa se redkokdaj vprašajo, kakšen je dejanski vpliv izdelkov in storitev na okolje. Naše nakupovalne navade imajo tako okoljske kot ekonomske posledice. Pri izdelavi izdelkov se namreč porabi veliko vode, energije in kemikalij, v ozračje pa se sproščajo topne snovi, ki škodujejo našemu zdravju, kakor tudi drugim oblikam ţivljenja (CPI 2015b). S spremembami, ki jih prinaša čas, je treba spreminjati tudi naše razmišljanje o izdelkih in njihovi izdelavi. V okviru tega moramo upoštevati vse faze njegovega ţivljenjskega cikla. Na sliki 3 so prikazane osnovne faze ţivljenjskega cikla, vse od pridobivanja do obdelave surovin (naravnih virov), proizvodnje, uporabe, ponovne uporabe in/ali odtakanja, pa vse do končne odstranitve (emisija in odpadki). Torej»od zibelke do groba«, kar je celoten pregled izdelka, pri kateri se izognemo prenašanju tveganja za okolje iz ene v drugo fazo ţivljenjskega cikla (TENA 2016). Slika 3 Osnovne faze življenjskega cikla Vir: 11

22 Človek v sodobnem svetu z vsakim svojim dejanjem vpliva na naše okolje. Za merjenje človekovega vpliva na naravo uporabljamo ekološki odtis. Ekološki odtis nam omogoča analiziranje posledic svojih odločitev, ki se nanašajo na proizvodnjo, izrabljenost tal, poseljenost, potrošnjo in ravnanje z odpadki. Uporabljamo ga za primerjavo med okoljskimi zahtevami naših ţivljenjskih navad in zmoţnostjo narave, da nas preskrbi s tistim, kar rabimo. Dokler ţivimo v skladu z naravo, je le-ta pozitiven, ko pa preveč posegamo v naravo, postane negativen (CPI 2015b). Organizacija WWF (Worldwide Fund) je izdala poročilo o ţivem planetu 2006, v katerem navaja, da je ekološki odtis človeštva ţe leta 2003 presegel biološko zmogljivost planeta za 25 %. Prav tako predvideva, da če ne bomo ukrepali, bo leta 2050 ekološki odtis dvakrat večji, kot je biološka zmogljivost planeta. Kar pomeni, da bi planet potreboval dve leti, da bi pokril potrošnjo enega leta. Pri tem pa vemo, da je ţivljenjski cikel izdelka ali storitev zaradi hitrega razvoja trţnega gospodarstva in konkurence med podjetji, vedno krajši (ibid.). Globalizacija in potrošništvo v razvitih drţavah vpliva na proizvodnjo izdelkov v revnejših drţavah. Obleke so mnogokrat narejene in sešite v nerazvitem svetu, kjer uporabljajo tudi otroško delovno silo (še posebej v tekstilni industriji) in prepotujejo velik del sveta, preden jih oblečemo. S svojo izbiro lahko potrošniki pomagamo proizvajalcem izbrati za okolje bolj sprejemljivo pot. Eden izmed dejavnikov, ki vpliva na naše nakupe je teţnja po nakupovanju zelenih izdelkov. To pa mnoga podjetja izkoriščajo z uporabo selektivnega oglaševanja, v katerem poudarjajo eno ali dve dobri lastnosti izdelka, ignorirajo pa negativni vpliv. Danes lahko na trgu najdemo okolju prijazne izdelke. Naravne sestavine teh izdelkov zmanjšujejo negativni vpliv na okolje, proizvodnjo, distribucijo in končno razkrajanje (Energap 2015). Delo v kateri koli gospodarski panogi vpliva na okolje. Vpliva na okolje ne moremo povsem odpraviti, omejitve pri zniţevanju teh vplivov pa izhajajo tako iz narave dela, uporabljenih tehnoloških procesov, omejitev prostora, ekonomskih dejavnikov ter socialnih sprejemljivosti posameznega dejanja. Zato mora posameznik ravnati odgovorno v odnosu do zdravja, okolja, narave in do samega sebe kot do drugih (Jurčevič 2013, str. 4). Teţnje trajnostnega razvoja so (Jurčičevič 2013, str. 5); varovanju in ohranjanju naravnih ekosistemov ter biotske pestrosti, varovanju in ohranjanju naravnih vrednot in kulturne dediščine, izvajanju ustreznih ukrepov na področju trajnostne rabe energije, surovin in prostora, gospodarnemu ravnanju z naravnimi viri, poznavanju uporabe genetsko spremenljivih organizmov, izboru ustreznih sanacij vode, zraka in tal, načrtovanje ukrepov za ekoremediacijo in revitalizacijo degradiranega prostora, oblikovanju naravovarstvenih soglasij, predpisov in zakonodaje. 12

23 Vse večje število prebivalstva in s tem večjo potrošnjo dobrin je botrovalo spoznanju, da viri energije in surovin niso neomejeni. Samočistilne sposobnosti ekosistema in Zemlje kot celote niso neomejene in ker se odpadki ne razgrajujejo z enako hitrostjo kot v okolje pritekajo, se kopičijo. Kot odgovor na te probleme se je razvila zahteva po razvoju, ki bi bil trajnosten in sonaraven (ibid., str. 27). 13

24 3 PRAVIČNA TRGOVINA 3.1 Kaj je pravična trgovina Po definiciji WFTO (2010, povzeto po Suša., Vodopivec & Brecelj, 2011, str. 17) je pravična trgovina»trgovinsko partnerstvo, ki temelji na dialogu, transparentnosti in spoštovanju ter si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini. K trajnostnem razvoju prispeva s ponujanjem boljših prodajnih pogojev in varovanjem pravic marginaliziranih proizvajalcev in delavcev, predvsem na svetovnem Jugu. Organizacije, ki se ukvarjajo s pravično trgovino, se ob podpori potrošnikov aktivno vključujejo v podpiranje proizvajalcev, osveščanje in organiziranje kampanj za spremembe pravil in prakse konvencionalne mednarodne trgovine.«pravična trgovina (Fair trade) predstavlja nov način poslovanja, ki zgleda celostno v dobavni verigi za odpravo trţnih nepopolnosti in socialnih vplivov na vir, ki pa še vedno priznava potrebo po dobičkonosnosti. V pravični trgovini ne gre za pomoč, dobrodelnost ali pravičnost, gre za prepoznavanje svetovne skupnosti, da imajo pravice in dolţnosti, ki se raztezajo v vseh njenih interesnih skupinah (Nicholls & Opal 2005, str. 4 5). Cilj pravične trgovine je najbolj prikrajšanim proizvajalcem v drţavah v razvoju ponuditi priloţnost, da se premaknejo iz skrajne revščine z ustvarjanjem dostopa do trga po koristnih, ne izkoriščevalskih pogojih. Cilj je usposobiti proizvajalce, da razvijejo svoje lastno podjetje in širše skupnosti z mednarodno trgovino. Pravična trgovina ponuja nov model, odnos proizvajalec-potrošnik, ki poveţe proizvodnjo in porabo preko inovativnih modelov dobavne verige, ki bolj pošteno distribuira svoje gospodarske koriti med vsemi zainteresiranimi stranmi (Nicholls & Opal, 2005, str. 5). Pravična trgovina ţeli vsem proizvajalcem ponuditi enakopraven dostop do trgov, predvsem deţelam tretjega sveta, ki zaradi notranjih subvencij ali carinskih omejitev v bogatih drţavah ne morejo biti konkurenčne. PT stremi k zagotovitvi enakopravnosti spolov, prepovedi dela otrok, zaščiti delavcev in k zagotovitvi poštenih cen proizvajalcem, za kritje tako cene proizvodnje kakor tudi zagotovilo sodobnega plačila za delo. Prodajalci vključeni v sistem PT so seznanjeni s pogoji in stroški prevoza do cilja, z davki in končno ceno izdelkov. Sodelovanje z njimi je dolgoročno, del dobička gre za razvoj novih proizvajalcev, izdelkov in kakšne druge socialne projekte (CPI 2015b, str. 7). Fair trade je nastal kot potreba po spremembi v obstoječih trgovskih vzorcih v mednarodni trgovini, kjer poteka predvsem menjava med ekonomsko privilegiranimi in neprivilegiranimi drţavami. Slednjim je to pomemben vir finančnih sredstev. Gre predvsem za drţave, ki so izvoznice kmetijskih surovin, kot so kava, kakav, banane, sladkor, agrumi, bombaţ... Večinoma so to drţave, ki so osredotočene predvsem na proizvodnjo ene vrste dobrin, zato so tudi posebno občutljive na velika nihanja cen. Cene na mednarodnih trgih so pogosto v velikem razkoraku z lokalnimi cenami, po kakršni preprodajalci odkupujejo te dobrine (Suša, Vodopivec & Brecelj, 2011, str. 17). 14

25 Pravična trgovina je alternativni sistem trgovanja med skupinami proizvajalcev ekonomsko neprivilegiranih drţav in potrošniki, z izločitvijo številnih posrednikov, za skrajšanje trgovinske verige od proizvajalca do kupca. Proizvajalcem omogoči neposreden dostop do trţišča, s tem bolj enakovreden poloţaj na trţišču in boljše plačilo. Potrošniku je s pravično trgovino omogočen osnovni pogled v kulturo, identiteto in ţivljenjske pogoje proizvajalcev ter jim omogoča sledenje izdelkov vse do njihovega izvora. Pravična trgovina pa ni dobrodelna dejavnost, kajti njen namen ni pomagati, temveč partnersko sodelovati oziroma temeljiti na enakopravnosti partnerjev v trgovinskih odnosih. Stremijo k poštenemu plačilu za (pošteno) opravljeno delo (ibid., str. 18). Število kmetov in delavcev je do konca leta 2013 naraslo na več kot 1,5 milijona. Pribliţno 62 % vseh se nahaja v Afriki in na Bliţnjem vzhodu. Več kot 50 % vseh kmetov in delavcev pravične trgovine se nahajajo v drţavah z nizkimi dohodki (ang. LIC low income countries). Fair trade dela z malim kmetom, kajti 80 % organizacij proizvajalcev, ki imajo certifikat pravične trgovine, so majhne kmetijske organizacije. Povprečna velikost parcele kmeta pravične trgovine je 1,5 hektarjev, medtem ko je povprečna velikost majhne druţinske kmetije v ZDA 98 hektarjev (Fairtrade International 2015a, str. 8) 3.2 Zgodovina nastanka pravične trgovine Pravična trgovina postaja z leti vse bolj razširjena. V njo je vključenih več kot milijon malih proizvajalcev in delavcev, ki so organizirani v kar 3000 temeljnih organizacij in njihovih krovnih struktur v več kot 70 drţavah na jugu (WFTO, 2015). Začetki intelektualnega razmišljanja o pravični trgovini segajo v leto 1859, ko je nizozemski pisatelj Eduard Douwes Dekker v svojem literarnem delu Max Havelaar opisal kolonialno zatiranje v Indoneziji in nepravičnosti v trgovanju z kavo med Nizozemsko in Indonezijo (VOXeurope 2016). Pravična trgovina se je prvič pojavila v Zdruţenih drţavah Amerike, kjer je leta 1946 Ten Thousand Villages (prej Self Help) pričel nakupovati ročna dela iz Portorika. Leta 1949 se pojavi SERRV, ki je neprofitna organizacija pravične trgovine, namenjena k reševanju obrtnikov, kmetov in njihovih druţin iz revščine po vsem svetu. Priznana je kot pionir na področju gibanja pravične trgovine, ker je bila ena izmed prvih organizacij pravične trgovine iz ZDA, ki je začela s skupino cerkev "Bratje humanitarne podpore delavcev" nuditi pomoč beguncem pri obnovi po drugi svetovni vojni (SERRV 2016). Prvi sledovi pravične trgovine v Evropi segajo v leto 1942, ko je v Veliki Britaniji Oxfordski odbor za pomoč lakoti sredi druge svetovne vojne lobiral vlado za sprostitev zavezniške blokade okupirani Evropi za oskrbo civilistov, predvsem v Belgiji in Grčiji, z osnovnimi ţivljenjskimi potrebščinami. Leta 1948 se je odprla prva Oxfam trgovina. To je prva stalna dobrodelna trgovina, ki deluje še danes in je popolnoma odvisna od prostovoljcev. Leta 1964 je bila ustanovljena prva organizacija pravične trgovine. Oxford trgovina začela z prodajo obrtnih izdelkov in boţičnih voščilnic proizvedenih v drţavah v razvoju, ki malim proizvajalcem zagotavljajo pravično ceno, usposabljanje, svetovanje in financiranje (OXFAM International 2016). 15

26 Vzporedno z Oxfam se je tudi na Nizozemskem začelo podobno gibanje. Leta 1967 je bilo ustanovljeno prvo uvozno podjetje Fair Trade Organizatie, ki se je ukvarjalo s prodajo trsnega sladkorja. Kasneje je začelo ukvarjati tudi s prodajo rokodelskih izdelkov z juga in v letu 1969 je bila odprta prva trgovina tretjega sveta (ang. Third World Shop) ali kakor jih poimenujejo v drugih delih sveta pravična trgovina (WFTO 2015). V obdobju med letoma 1960 in 1970 so nevladne organizacije in socialno motivirani posamezniki na jugu (Azija, Afrika in Latinska Amerika) začeli teţiti k potrebi po pravični trţni organizaciji. Ustanovljeno je bilo veliko organizacij pravične trgovine, ki so se povezale z novimi organizacijami na severu, katerih sodelovanje je temeljilo na partnerstvu, dialogu in transparentnosti, s ciljem povečanja enakopravnosti v mednarodni trgovini (ibid.). V obdobju med letoma 1970 in 1980 so se organizacije pravične trgovine po svetu sprva vsakih nekaj let neformalno sestajale na konferencah. Kasneje pa se je pokazala potreba po formalnem sestajanju, kar je botrovalo k nastanku dveh organizacij. Tako je bila leta 1987 ustanovljena Evropska zveza za pravično trgovino (ang. EFTA European Free Trade Association), ki je zdruţenje enajstih največjih uvoznic organizacij pravične trgovine v Evropi. Dve leti kasneje, leta 1989, pa je bila na Nizozemskem ustanovljena Svetovna organizacija pravične trgovine (ang. WFTO World Fair Trade Organization), prej pa je bila Mednarodna zveza za alternativno trgovino (ang. IFAT International Federation of Alternative Trade) (WFTO 2015). Leta 1973 je Fair trade na Nizozemskem prvič uvozil večjo količino ''pravično trţene'' kave od zadrug malih kmetov v Gvatemali. Po velikem uspehu s kavo je veliko organizacij pravične trgovine razširilo svoje trgovsko poslovanje še na prodajo kakava, čaja, vina, sladkorja, začimb, oreščkov, riţa, sadnih sokov ter na prodajo neţivilskih izdelkov, kot so bombaţ in roţe (Evropski parlament 2006a). V drugi polovici 1980 je razvit nov način doseganja javnosti. Duhovnik, ki dela z malimi proizvajalci kave v Mehiki, je v sodelovanju z nizozemskim na cerkvi temelječim NVO zasnoval idejo o oznaki za kavo pravične trgovine. To pomeni, da bo kava, s katero se trguje (prodaja ali kupuje), po pogojih pravične trgovine upravičena do oznake, s katero bo izstopala med ostalimi kavami v prodaji (WFTO 2015). Tako je bila leta 1988 ustanovljena oznaka ''Max Havelaar'' s sedeţem na Nizozemskem, katere koncept je bil tako uspešen, da je ta kava v roku enega leta zasegla skoraj 3 % celotnega trţnega deleţa (Evropski parlament 2006a). Leta 1994 je bila ustanovljena Mreţa evropskih svetovnih trgovin (ang. News Network of European Worldshops).»News je krovno zdruţenje 15 nacionalnih Worldshop zdruţenj v 13 različnih drţavah po vsej Evropi, ki predstavljajo pribliţno 2500 svetovnih trgovin in prostovoljcev, ki delajo v teh trgovinah«(fair trade a different approach to global trade, 2015). Med cilje News spada podpora razvoja nacionalnih Worldshop zdruţenj po vsej Evropi, sodelovanje z drugimi organizacijami na področju pravične trgovine, kot so IFAT, EFTA in FLO, kakor tudi z drugimi društvi, ki delajo na razvojnih vprašanjih pravične trgovine (NEWS 2016). 16

27 Leta 1995 je bila ustanovljena Oxfam International s sedeţem v Oxfordu v Veliki Britaniji. To je mednarodna organizacija 17-ih drţav članic, ki delujejo po vsem svetu v boju proti nepravičnosti in revščini (OXFAM International, 2016). Prav tako je bila v Ţenevi leta 1995 ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija STO kot zamenjava Splošnega sporazuma o carini in trgovini (GATT). To je mednarodna organizacija, ki nadzoruje veliko število sporazumov, ki določajo pravila trgovine med njenimi drţavami članicami. V nasprotju z GATT ima STO trdno ustanovno strukturo in deluje s širšim namenom zmanjšati ali odpraviti mednarodne trgovinske omejitve (Welthaus Osterreich 2015). Leta 1997 je bila v Bonnu v Nemčiji ustanovljena Mednarodna organizacija za označevanje izdelkov pravične trgovine FLO, ki je odgovorna za določanje mednarodnih standardov pravične trgovine, certificiranje proizvodnje, revidiranje trgovine v skladu s standardi in označevanje proizvodov. Leta 1998 pa je bil ustanovljen FINE (forum FLO, IFAT, NEWS in EFTA) kot odgovor na spoznanje, da je potreben bolj usklajen pristop k gibanju pravične trgovine (ibid.). Leta 2004 je bil na Svetovnem socialnem forumu v Indiji predstavljen znak Svetovne pravične trgovinske organizacije World Fair Trade Organization Mark. Pridobijo in uporabljajo ga lahko le organizacije, ki so stoodstotno zavezane načelom in standardom pravične trgovine na vseh področjih svojega delovanja (Fairtrade, 2015). Istega leta se je Fairtrade International razdelil v dve neodvisni organizaciji na FLO, ki določa standarde pravične trgovine in zagotavlja podporo proizvajalcev, ter na FLO CERT, ki pregleduje in potrjuje organizacije proizvajalcev in preglede trgovcev. Leta 2007 je Fairtrade International priznal ISEAL kot eno od sedmih organizacij, ki so dosegle najvišje standarde za opredelitev etične trgovine (Fairtrade International 2015b). Leta 2013 so člani WFTO, na podlagi predstavitve delovne skupine skupaj s poročili in povratnimi informacijami iz pilotnih organizacij, ki so bile del testnega sistema, podprli nov sistem jamstva (GS). GS je sestavljen iz petih delov: izboljšan postopek prijave članov, samoocenjevanje, strokovni obisk, revizijski nadzor in odgovorni vpogled v pravično trgovino. V letu 2012 smo bili priča upadanju števila delavcev v Pravični trgovini. Podatki za leto 2013 pa kaţejo stabilizacijo ali celo ponovno rast (Fairtrade International 2015a, str. 22) 17

28 3.3 Osnovna načela pravične trgovine WFTO (2016), Svetovna organizacija za pravično trgovino, določa in nadzira spoštovanje 10 načel, ki jih morajo organizacije pravične trgovine upoštevati pri svojem vsakodnevnem delu: 1. Vzpostavljanje moţnosti za ekonomsko neprivilegirane proizvajalce: Gre za podporo najrevnejših marginaliziranih malih proizvajalcev, druţinskih podjetij, zdruţenj ali zadrug. Ključni cilj organizacije je omogočiti prehod iz negotovosti dohodka in revščine k ekonomski samozadostnosti (pravična trgovina kot strategija za odpravljanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja). 2. Preglednost in odgovornost: Organizacija je pregledna pri upravljanju in v trgovinskih odnosih. Temelji k poštenemu in odprtemu poslovanju med vsemi vpletenimi partnerji. Spoštuje občutljivost in zaupnost poslovnih podatkov in skrbi za dobre in na vseh ravneh dobavne verige odprte komunikacijske kanale. 3. Trgovinsko partnerstvo: Organizacija skrbi za socialno, ekonomsko in okoljsko blaginjo marginaliziranih malih proizvajalcev, s katerimi trguje. Priznava, spodbuja in ščiti njihovo kulturno identiteto in tradicionalne veščine, ki se odraţajo v njihovih obrtnih modelih, ţivilih in drugimi s tem povezanimi storitvami. Organizacija ne maksimira dobička na njihov račun. Dobavitelji spoštujejo pogodbe in skrbijo za pravočasno dostavo izdelkov, zaţeleno kakovost in specifikacije. Kupci pravične trgovine, prepoznavajoč finančno pomanjkljivost proizvajalcev in dobaviteljev, zagotovijo plačilo naročila po prejemu dokumenta in v skladu s priloţenimi smernicami. Ker juţni dobavitelji pravične trgovine prejmejo predplačilo od kupcev, zagotovijo prenos tega plačila na proizvajalce ali kmete, ki proizvajajo ali izdelujejo izdelke pravične trgovine. V primeru, da kupci prekličejo ali zavrnejo naročilo brez vključene krivde s strani proizvajalca ali dobavitelja, je zagotovljena primerna odškodnina za ţe opravljeno delo. Organizacija vzdrţuje dolgoročne odnose, ki temeljijo na solidarnosti, zaupanju in medsebojnim spoštovanjem, kar pripomore k promociji in rasti pravične trgovine. Vzdrţuje učinkovito komunikacijo s svojimi trgovskimi partnerji, sodeluje z drugimi organizacijami pravične trgovine in preprečuje nelojalno konkurenco. 4. Plačilo poštene cene: Poštena cena zagotavlja pravično plačilo proizvajalca za svoje opravljeno delo. Kjer obstaja struktura cen pravične trgovine, se ta uporablja kot določilo minimuma. Poštena cena se določi prek pogovora med udeleţenci pravične trgovine in mora poleg stroškov proizvodnje zagotoviti tudi druţbeno sprejemljive prejemke. Pri tem je treba tudi upoštevati načelo enakega plačila moških in ţensk za enako opravljeno delo. 18

29 5. Zagotovitev prepovedi dela otrok in prisilnega dela: Organizacije spoštujejo Konvencijo Zdruţenih narodov o pravici otrok in nacionalno/lokalno zakonodajo o njihovem zaposlovanju. Prav tako zagotavlja, da v delovnem okolju ni uporabljeno prisilno delo. Organizacije, ki kupujejo izdelke pravične trgovine neposredno od proizvajalcev ali preko posrednikov, zagotavljajo, da so pri proizvodnji upoštevana ta načela. Vsako vključevanje otrok v proizvodnjo izdelka pravične trgovine, pa čeprav je v to vključeno učenje tradicionalne umetnosti in obrti, je treba pozorno spremljati, kajti ne smejo vplivati na otrokovo dobro počutje, občutek varnosti in izobraţevalne potrebe. 6. Zavezanost nediskriminaciji, enakost med spoloma in svoboda zdruţevanja: Organizacija podpira enakost v vrednotenju ne glede na raso, nacionalni izvor, kaste, vero, spol, spolno usmerjenost, članstvo v sindikatu, politično pripadnost, virus HIV/AIDS ali starost in vsakemu omogoča dostop do usposabljanja in napredovanja. Organizacija ima začrtano jasno politiko glede enakosti med spoloma, ki poudarja, da imajo ţenske enake moţnosti kot moški, da postanejo aktivni člani organizacije, prevzemajo vodilne poloţaje v strukturi upravljanja in prejemajo enako plačilo za enako opravljeno delo. Prav tako jim je zagotovljeno prejemanje polno zakonskih ugodnosti zaposlovanja, kakor tudi upoštevanje zdravstvenih in varnostnih potreb nosečnic in doječih mater. Organizacija spoštuje pravico delavcev do ustanovitve in vključevanja v sindikate in do kolektivnega pogajanja. Kadar so te pravice zakonsko omejene, pa organizacija podpira neodvisno svobodno zdruţevanje in pogajanje za zaposlene, prav tako pa zagotavlja, da predstavniki delavcev niso predmet diskriminacije na delovnem mestu. 7. Zagotavljanje ugodnih delovnih razmer: Organizacija zagotavlja varno, zdravju primerno delovno okolje za zaposlene, primerni delovni čas in pogoje zaposlitve v skladu z Mednarodno delovno zakonodajo ter lokalnimi/nacionalnimi normami in zakoni. Organizacije pravične trgovine so seznanjene z zdravstvenimi in varnostnimi pogoji v skupinah proizvajalcev, od katerih kupujejo. S stalnim ozaveščanjem skušajo pripomoči k izboljšanju teh (zdravstvenih in varnostnih) praks v skupinah proizvajalcev. 8. Zagotavljanje krepitev zmogljivosti: Organizacije si s pravično trgovino prizadevajo k povečanju pozitivnih razvojnih vplivov na majhne marginalizirane proizvajalce. Organizacija razvija spretnosti in sposobnosti svojih zaposlenih. Dela neposredno z malimi proizvajalci z razvojem posebnih aktivnosti za pomoč tem proizvajalcem do izboljšanja svojih vodstvenih sposobnostih, proizvodne zmogljivosti in dostop do trgov (lokalnih/regionalnih/mednarodnih trgov, pravične trgovine in mainstream), kot je primerno. 9. Promocija pravične trgovine (ozaveščanje javnosti): Organizacija se zavzema za cilje in dejavnosti pravične trgovine ter teţi k večji pravičnosti v svetovni trgovini. Potrošnike skuša s poštenim oglaševanjem in trţenjskimi tehnikami seznaniti z informacijami o sebi, o svojih izdelkih, njihovih proizvajalcih in pogojih, v katerih so bili proizvedeni. 19

30 10. Spoštovanje okolja: Gre za upoštevanje okoljevarstvenih smernic pri materialih, izdelkih, prevozu in odpadkih. Organizacija, ki proizvaja izdelke pravične trgovine teţi k maksimalni uporabi surovin iz trajnostnih virov (po moţnosti lokalnih), k uporabi tehnologije usmerjene k zmanjšanju porabe energije in, kadar je mogoče, k uporabi tehnologije obnovljivih virov energije, ki zmanjšujejo emisijo toplogrednih plinov. Prav tako skušajo zmanjšati vpliv svojega toka odpadkov. Kmetijski proizvajalci surovin pravične trgovine pa zmanjšujejo vplive na okolje z uporabo organskih metod in čim manjšo uporabo pesticidov. 20

31 4 CERTIFIKATI PRAVIČNE TRGOVINE Pomemben del modela pravične trgovine je certificiranje izdelkov, ki predstavlja potrditev, da je izdelek izdelan, pridelan in prodan po načelih in standardih pravične trgovine. Izdelke, ki nosijo oznako pravične trgovine, lahko danes kupimo ţe v vseh večjih trgovskih centrih, v specializiranih trgovinah ter v spletnih trgovinah. Sčasoma je postal certifikat simbol za (Bodi eko 2014): pravične in stabilne cene (za proizvajalce in kmetovalce izdelkov pravične trgovine), človeku primerne delovne razmere (v skladu z mednarodno zakonodajo in lokalnimi normami), prepoved prisilnega dela, dela otrok, enakopravnost spolov, spodbujanje trajnostnega razvoja in ekoloških principov proizvodnje. V pravično trgovino je vključenih več kot 1,2 milijonov proizvajalcev iz neprivilegiranih drţav. Leta 2009 je bilo prodanih za 3,4 milijarde evrov s certifikatom označenih izdelkov pravične trgovine. Vseeno pa pravična trgovina obsega manj kot 0,1 % celotne mednarodne menjave (FLO-I 2010, povzeto po Suša, Vodopivec & Brecelj, 2011, str. 19). Danes nosi certifikat pravične trgovine kar različnih izdelkov, še vedno pa prevladujejo kava, kakav, banane, bombaţ, okrasne rastline, sladkor in čaj. Izdelke narejene po načelih pravične trgovine najdemo v več kot 125 drţavah po vsem svetu (Lamberger 2016). 4.1 Razvoj certificiranja pravične trgovine Prvi izdelki pravične trgovine, ki so si pridobili verodostojnost pri strankah v njihovih prodajnih mestih, so bili v tipično svetovnih ali dobrodelnih trgovinah, kot je Oxfam v Veliki Britaniji ali Ten Thousand Villages v ZDA (Nicholls & Opal 2005, str. 10). Svetovno prepoznavni in poznani sta dve oznaki, ki se uporabljata na istem trţišču, predstavljata pa dva različna pristopa certificiranja in nadzorovanja; WFTO mark (ang. World Fair Trade Organization) in Fairtrade Label. WFTO mark znak Svetovno pravične trgovinske organizacije je bil predstavljen leta 2004 na Svetovnem socialnem forumu v Indiji. Znak se ne uporablja za označevanje izdelkov, temveč se podeljuje organizacijam, ki upoštevajo vseh 10 načel pravične trgovine. Torej ga lahko pridobijo in uporabljajo le organizacije, ki so stoodstotno zavezane načelom in standardom pravične trgovine na vseh ravneh svojega delovanja. Svetovna pravična trgovinska organizacija opravlja nadzor nad temi organizacijami (Umanotera, 2015). 21

32 Slika 4: WFTO (World Fair Trade Organization) Vir: FLO (Fairtrade labeling Organization) je oznaka mednarodne organizacije za označevanje izdelkov pravične trgovine. Na Nizozemskem je leta 1988 Max Haveelar fundacija (poimenovana po izmišljenem nizozemskem kolonialnem uradniku, ki se je zavzemal za obuboţane kmete, proizvajalce kave Java) začela prvo samostojno pobudo za označevanje izdelkov pravične trgovine. Nato sledi Oxfam v povezavi s Traidcraft, Christian Aid, New Consumer, The World Development, Movement Cafod (Catholic Agency for Overseas Development), ki skupaj ustanovijo Fundacijo pravične trgovine, ki je kot tretja oseba britanski neodvisni revizor praks pravične trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 10). Slika 5: Max Havelaar logo Vir: Označevanje izdelkov z oznako Max Haveelar je bilo zelo uspešno, saj je leto po ustanovitvi imela kava s to oznako 2-odstotni trţni deleţ. Leta 1997 je bila omenjena metoda označevanja vključena v Mednarodno organizacijo za označevanje pravične trgovine, ki danes upravlja in vodi certifikacijski sistem standardov proizvajanja, trgovanja in označevanja večino potrošniških izdelkov. Obstajajo različne oznake, vendar večina trgovin uporablja to oznako (Umanotera, 2015). Slika 6: FLO Fairtrade mark Vir: 22

33 Certifikate za izdelke pravične trgovine podeljujeta FLO-I (ang. Fair trade labeling organizations International) in WFTO (ang. World fair trade organization). Prejmejo jih zdruţenja proizvajalcev ali uvoznikov, ki upoštevajo načela pravične trgovine in so svoje delovanje pripravljene podvreči neodvisnemu mednarodnemu nadzoru, ki se izvaja v obliki nenapovedanih terenskih obiskov (Suša, Vodopivec & Brecelj, 2011, str. 19). Število proizvajalcev s certifikati se je leta 2013 v primerjavi z 2012 zvišala za 6 %, saj se je povečala za 71 organizacij (Fairtrade International, 2015a, str. 37). Od vseh proizvajalcev v vzorcu podatkov iz leta 2013 jih 73 % odgovori, da imajo vsaj en dodaten certifikat pravične trgovine. Za najete organizacije dela je veliko bolj verjetno, da imajo dodatne certifikate kot majhne organizacije proizvajalcev. Za mnoge organizacije proizvajalcev predstavlja več certifikatov mehanizem za zagotovitev trga za svoje izdelke in zmanjšanje tveganja (ibid., str. 62). Ker je certificiranje izdelkov pravične trgovine zamudno delo in z omejenimi viri, dobi vsako leto le nekaj novih skupin proizvodov to oznako. Zato skupina FLO certificiranih proizvodov še ni celovita in je omejena predvsem na kmetijske proizvode. Tako alternativne trgovinske organizacije (ang. ATO), kot sta Traidcraft ali Oxfam, ki prodajajo blago, s katerim se veliko trguje (predvsem ročna obrt in tekstil), na številnih svojih proizvodih ne morejo nositi oznake pravične trgovine, ker še niso bile certificirane s strani FLO. Zaradi precejšnje širitve trga pravične trgovine bo to v prihodnosti teţava, ki jo je treba nujno obravnavati (Nicholls & Opal, 2005, str. 12). Danes je veliko izdelkov pravične trgovine potrjenih kot take z dodelitvijo oznake pravične trgovine s strani ene izmed 19 mednarodnih organizacij pravične trgovine. V Veliki Britaniji je mogoče najti znamko pravične trgovine na številnih vodilnih izdelkih, kot so Cafédirect kave, čaji in kakav. Ta oznaka zagotavlja neodvisno revizijo blaga pravične trgovine in potrošnikom ponuja visoko, pomembno stopnjo zagotovila pri nakupu izdelkov pravične trgovine. Po navadi so izdelki pravične trgovine draţji od ostalih nadomestkov (v ZDA in Kanadi se za izdelke pravične trgovine uporabi tudi logotip Transfair), vendar pa ne nosijo vsi izdelki pravične trgovine to oznako. Traidcraft, največje podjetje pravične trgovine v Veliki Britaniji, ponuja večino svojih izdelkov brez nje. Vzrok tega ni dejstvo, da bi bili proizvedeni izven smernic pravične trgovine, temveč je kot posledica včasih kompleksnega, dragega in teţavnega procesa pridobivanja znamke (ibid., str. 11). 4.2 FINE Neformalno združenje 4 glavnih mrež pravične trgovine FINE je forum za FLO, IFAT, NEWS in EFTA. Nastal je na spoznanju, da je potreben bolj usklajen pristop k gibanju pravične trgovine. Cilj FINE je omogočiti tem mreţam sodelovanje na strateški ravni o ključnih vprašanjih, ki zadevajo prihodnost pravične trgovine, njenega zagovorništva, nadzora in standardov (Fair Trade Organization, 2015d). Posebnega pomena je usklajevanje med člani IFAT, ki nimajo dostopa do FLO certifikatov (vendar pa lahko imajo znamko IFAT FTO), bodisi zaradi obsega ali skupine proizvodov, v katerih je njihovo delovanje neprimerno. Najbolj pereče vprašanje se nanaša na vlogo certificiranja v prihodnosti pravične trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 10). 23

34 FLO (ang. Fairtrade Labelling Organizations) Mednarodna organizacija pravične trgovine za označevanje je svetovna krovna organizacija 19 nacionalnih certifikacijskih organizacij pravične trgovine. Njeni glavni cilji so (Fair Trade Organization, 2015): da zagotavlja integriteto znamke pravične trgovine in postopek certificiranja, da olajša poslovanje pravične trgovine z usklajevanjem ponudbe in povpraševanja, da ponuja proizvajalcem podporo in svetovanje za izboljšanje svojih poslovnih strategij. FLO pregleduje skupine proizvajalcev, da zagotovi in potrdi skladnost izdelkov s standardi pravične trgovine, vključno z demokratično transparentnostjo organizacije, ustreznimi delovnimi pogoji in napredkom v zvezi s socialnimi in razvojnimi cilji skupnosti. FLO in njeni člani nato licencirajo podjetje za uporabo FLO oznake pravične trgovine, kar pomeni, da določen proizvod pravične trgovine izpolnjuje standarde pravične trgovine, vključno z najniţjo ceno, zagotavljanjem kredita in dolgoročnim trgovinskim odnosom (Nicholls & Opal, 2005, str. 8). IFAT (ang. International Federation of Allternative Trade) Prej Mednarodna zveza za Alternativno trgovino, se IFAT imenuje Internacionalni proizvajalci pravične trgovine in posluje z obojnimi, tako z certificiranimi izdelki pravične trgovine, kakor tudi z necertificiranimi izdelki. Članstvo je odprto za oboje, trgovske in netrgovske organizacije, ki izpolnjujejo osnovne kriterije pravične trgovine. Sedanji člani so iz vseh celin in za članstvo je obvezna pristojbina (Nicholls & Opal, 2005, str. 8 9).»Prijavni postopek se začne s samoocenjevanjem, ki more vključevati obstoječe člane mednarodne zveze in sodnike. Ko so enkrat sprejeti v mreţo IFAT, so člani odgovorni na zunanje revidiranje ad hoc. Če člani izpolnjujejo vse svoje obveznosti spremljanja, se registrirani in imajo pravico uporabljati znamko FTO. Ta oznaka nima namena tekmovati s certificiranjem FLO, ker ni posebej znamka izdelka«(fair Trade Organization, 2015). IFAT je znamko FTO lansirala januarja Struktura demokratične organizacije (ibid.): izvoljeni izvršni odbor, ki omogoča strateške odločitve in izvaja načrtovanje, imenovani sekretariat, ki deluje kot kontaktna točka za člane, članstvo. 24

35 IFAT ima 3 zastavljene cilje (Nicholls & Opal, 2005, str. 9): Razviti trg pravične trgovine. IFAT deluje s svojimi člani, da se spodbudi pozitivno okolje za rast trga pravične trgovine in povezuje njeno članstvo z drugimi viri in podpornimi mreţami. Graditi zaupanje v pravično trgovino. IFAT je za svoje člane vzpostavil sistem spremljanja, ki doda njihovim poverilnicam pravične trgovine verodostojnost. Proces spremljanja je v treh fazah: samoocenjevanje standardov organizacije pravične trgovine, medsebojni pregled med trgovinskimi partnerji, zunanje preverjanje. Spregovoriti o pravični trgovini. IFAT prenaša sporočila pravične trgovine in sodeluje na razpravah o razvoju in trgovini, ki jih organizira vsako leto (drugo soboto v maju) na Svetovni dan pravične trgovine. NEWS (ang. Network of European World Shops) Organizacija NEWS spodbuja pravično trgovino s spodbujanjem, podpiranjem in povezovanjem svetovne trgovine v Evropi, ki prodaja izdelke pravične trgovine na drobno (maloprodaja). To je mreţa 15 nacionalnih svetovnih trgovin zdruţene v 13 različnih drţav po vsej Evropi, ki predstavljajo okoli svetovnih trgovin in prostovoljcev (Fair Trade Organization, 2015). NEWS prav tako spodbuja in se zavezuje, da bo s kampanjami povečal ozaveščenost o pravični trgovini. Njegove posebne dejavnosti vključujejo objavo polletnega glasila " novica! Pismo". V istem obdobju organizira Evropsko konferenco in letni Dan Evropske Svetovne Trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 10). EFTA (ang. European Fair Trade Association) Evropsko zdruţenje pravične trgovine je zagovorniška in raziskovalna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1990, s sedeţem na Nizozemskem (glavni urad) in Belgiji (pravni urad). EFTA je mreţa 11 organizacij pravične trgovine v 9 evropskih drţavah: Avstriji, Belgiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Španiji, Švedski in Veliki Britaniji. Člani so med drugimi tudi Oxfam, Traidcraft in GEPA (Fair Trade Organization, 2015d). EFTA ima dva glavna cilja (Nicholls & Opal, 2005, str. 9): Da je uvoz pravične trgovine bolj uspešen in učinkovit. EFTA gradi mreţe proizvajalcev in podpornih skupin, spodbuja in olajša izmenjavo informacij in najboljših praks. Spodbuja gospodarske in politične odločevalce pravične trgovine. EFTA koordinira kampanje, lobira dejavnosti in objavlja podatke za podporo v primeru pravične trgovine. EFTA objavlja podatke in analize pravične trgovine Evrope v glasilu, ki izhaja dvakrat na leto. Prav tako pa enkrat letno prispeva pomembne raziskovalne in zagovorniške dokumente v letopisu Efte. 25

36 4.3 Ključni cilji standardov pravične trgovine Temeljna načela pravične trgovine vključujejo (Barrat 1993, povzeto po Nicholls & Opal, 2005, str. 33): neposredni nakup od proizvajalcev, pozorno in dolgoročno partnerstvo, dogovorjene najniţje cene, osredotočenost na razvoj in tehnična pomoč preko plačila dobaviteljem dogovorjene socialne premije. Znotraj teh štirih načel lahko neposredna prodaja in dolgoročni trgovinski odnosi izboljšajo delovanje proizvajalcev drţav v razvoju na izvoznih trgih, medtem ko sta minimalna garancija cen in plačilo socialne premije bolj razvojno naravnana mehanizma za izboljšanje ţivljenja kmetov in delavcev Fairtrade najnižje cene Medtem ko Mednarodna zveza za pravično trgovino (ang. IFAT - The International fair trade association) navaja, da bi bilo treba trgovinsko odnose označiti s pravičnimi komercialnimi pogoji, poštenimi plačami in poštenimi cenami za skoraj vse izdelke pravične trgovine, ki so certificirane s FLO certifikati, pa standardi pravične trgovine zahtevajo, da so vsi proizvajalci plačani z določeno najniţjo ceno za svoje izdelke, ne glede na to, kako nizko pade trţna cena. V primeru, da trţna cena naraste nad najniţjo določeno ceno, je minimalna cena pravične trgovine trţna cena. Tako je najniţja cena pravične trgovine bodisi trţna cena ali najniţja cena pravične trgovine, ki je višja od trţne cene (Nicholls & Opal, 2005, str. 41). Namen najniţje cene pravične trgovine je kritje stroškov proizvodnje in jo okvirno ponazarja naslednja formula: FT najniţje cene = stroški proizvodnje + ţivljenjski stroški + stroški v skladu s standardi FT Plačilo najniţje redne cene revidira in preveri FLO-Cert. Ta deluje kot ključna varstvena mreţa za kmete in delavce ter jih ščiti pred nihanjem trţnih cen izdelkov. Ta zaščita zagotavlja, da imajo zagotovljene in stabilne prihodke ter načrt za njihovo prihodnost (I-Investopedia, 2016). Proizvodni in ţivljenjski stroški so po navadi individualno izračunani za vsako drţavo porekla ali regije (na primer Afrika, Srednja Amerika), kajti ţivljenjski standardi med drţavami se lahko zelo razlikujejo. Stroški proizvodnje so namenjeni kritju stroškov zemljišč, dela in kapitala trajnostne proizvodnje in so izračunani na podlagi raziskav proizvajalcev. Vključena je dodatna premija za certificirano organsko proizvodnjo, za kritje dodatnih stroškov v prehodu na ekološko pridelavo in certificiranje pogojev (Nicholls & Opal, 2005, str. 41). 26

37 Za blago kmetov članov zadruge se lahko najniţja cena pravične trgovine šteje kot ekvivalentna minimalni plači. Namen je zagotoviti kmetom zadostne prihodke za kritje stroškov proizvodnje in poskrbeti za njihove druţine. Za lastnike nepremičnin, ki najamejo delovno silo za delo na svojih kmetijah, velja najniţja cena pravične trgovine kot zadostna za plačilo minimalne ali lokalne plače delavcev (odvisno od tega, katera je višja) in za zagotovitev primernih delavnih pogojev (ibid. str. 41). Koncept minimalne plače v ceni blaga ni nova. John Maynard Keynes (1946, povzeto po Nicholls & Opal, 2005, str. 42) je v začetku 20 stoletja zagovarjal to:»pravilna ekonomska cena ne bi smela biti fiksirana na najniţji moţni ravni, ampak na ravni, ki je zadostna, da omogoči proizvajalcem ustrezne prehranske in ostale standarde v razmerah v katerih ţivijo in to je v interesu vseh proizvajalcev enako, da cene blaga ne bi smele biti zniţane pod raven in potrošniki ne morejo pričakovati, da bi morale biti.«keyners je moralni argument, da potrošniki ne smejo domnevati, da bi lahko plačal za izdelek manj, kot so stroški proizvodnje, plus stroški za dostojen ţivljenjski standard za proizvajalca. Agresivna liberalizacija mednarodne trgovine je s pomočjo mednarodnih institucij, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, pripeljala do velikega povečanja obsega svetovne trgovine v letu 2000, ki je bila kar 22-krat večja kot leta Svetovni izvoz se je v zadnjem desetletju skoraj podvojil, vendar se je hkrati drastično povečala svetovna neenakost in postavila pod vprašaj osnovno predpostavko, da imajo vsi udeleţenci na trgu ugodnosti od proste trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 17). Slika 7: Vpliv vegetacijskega obdobja surovin na tržno ceno Povprečni trg Vegetacijsko obdobje Oskrba Cena Oskrba Trţna cena Stara trţna cena Nova trţna cena Povpraševanje D 0 Količina D 0 D 1 Vir: Nicholls & Opal, 2005, str V neoliberalnem modelu lahko potrošniki plačajo ceno niţjo od stroškov proizvodnje, ker se ob povečanju ponudbe zniţajo cene, kar posledično privede do povečanja povpraševanja. V sistemu prostega trga sta svetovna ponudba in povpraševanje odvisna od gibanja cen. Ko se oskrba poveča (v vegetacijskem obdobju), cena pade in posledično se poveča povpraševanje, da vpije dodatno ponudbo, kot je prikazano na sliki 7. Če ima izdelek določeno spodnjo minimalno ceno (ang. floor price), pa kljub povečani ponudbi cena ne pade, temveč nastane preseţek, ki je jasno prikazan na sliki 8. 27

38 Kljub temu da govorimo o liberalizaciji trga, ostajajo trgi razvitejših drţav za revne zaprti, predvsem zaradi visokih uvoznih dajatev in subvencij v kmetijstvu, ki uničujejo kmetijsko proizvodnjo v revnih drţavah. Zaradi izključenosti iz finančnih trgov ali zavarovanj, pomanjkanja dostopov do kreditov in nezmoţnosti, da preklopijo na druge vire dohodkov kot odgovor na spremembo cen, je zelo teţko, da mali proizvajalci preţivijo v globalnem reţimu proste trgovine. Te razmere na trgu kaţejo pomembne asimetrije moči na svetovnem trgu surovin (Nicholl & Opal, 2005, povzeto po Schmelzer, 2007). Podjetja iz razvitih drţav kupujejo surovine in pridelke v drţavah v razvoju po nizkih cenah, jih predelajo v visokovrednostne končne izdelke in s končno prodajo ustvarijo visoke dobičke, medtem ko proizvajalci in delavci dobijo od prodajne cene le minimalni deleţ, ki komaj zadošča za preţivetje. Bogate drţave to doseţejo na dva načina, s subvencioniranjem proizvodnje končnih izdelkov ali z uvajanjem visokih tarif na končne izdelke in nizkih tarif na osnovne izdelke (surovine). Pri subvencioniranju proizvodnje končnih izdelkov te izdelke nato izvaţajo v drţave v razvoju po ceni, ki je niţja od cene izdelka, ki ga lahko drţave v razvoju proizvajajo doma. Pri uvajanju visokih tarif na končne izdelke ali nizkih tarif na osnovne izdelke drţave v razvoju prisilijo v prodajo surovin, kajti če bi jih same spremenile v visokovrednostne končne izdelke, jih ne bi mogle izvoziti. Prav tako pa so začela multinacionalna podjetja svoje proizvodne procese seliti v drţave v razvoju, saj poceni delovna sila predstavlja njihovo konkurenčno prednost. Pri tem pa se ne ozirajo na slabe delovne razmere, ekološko onesnaţevanje, izkoriščanje otrok za delo itd. Pravična trgovina poskuša te teţave odpraviti z neposrednjim trgovanjem s proizvajalci, s spodbujanjem dolgoročnih trgovinskih odnosov in s plačilom najniţje (floor price) prodajne cene. Slika 8: The Floor Price Vegetacijsko obdobje s spodnjo minimalno ceno Ponudba Cena Najniţja cena Preseţek Povpraševanje Količina Vir: 28

39 Neoliberalni ekonomisti trdijo, da je uporaba minimalnih cen v modelu pravične trgovine temeljna ovira za učinkovito delovanje prostega trga, kajti kmetje in proizvajalci ne morejo prodati svoj preseţek pridelka (slika8), ker zaradi visokih cene ni voljnih kupcev za nakup. Rezultat je izgubljen izdelek, ki bi bil ob niţji ceni prodan. Vendar pa obstaja dejstvo, da izdelki pravične trgovine predstavljajo kvečjemu 1 odstotek trgovine na njihovih posameznih trgih, 99 odstotkov svetovne trgovine pa še vedno deluje v skladu z načeli prostega trga (Nicholls & Opal, 2005, str. 43) Fairtrade premium Poleg najniţje cene pravične trgovine zahtevajo standardi pravične trgovine plačilo socialne premije zadrugam ali delavcem kmetijske organizacije, ki se doda ne glede na organske ali kakovostne lastnosti produkta in morajo biti s strani zadrug ali organizacij kmetijskih delavcev porabljene za projekte socialnega razvoja v pridelovalni skupnosti (Nicholls & Opal, 2005, str. 45). Premija pravične trgovine je torej dodatna vsota denarja, ki gre v občinski sklad za delavce in kmete, da ga uporabijo po svoji presoji za tisto, kar se jim zdi primerno (za izboljšanje svojih socialnih, gospodarskih ali okoljskih razmer). Proizvajalci ugotovijo, kaj je za njih najbolj pomembno, ali je to izobraţevanje, zdravstveno varstvo za svoje otroke, izboljšanje njihovega poslovanja ali gradnja infrastrukture, kot so ceste in mostove za njihovo skupnost (I-Investopedia, 2016). Če pošteno ceno primerjamo s sistemom minimalne plače, lahko socialno premijo prevedemo v komponento mero prihrankov za izračun minimalne plače. Preprosto kritje ţivljenjskih stroškov in proizvodnje z odškodnino ne dovoli tistim, ki ţivijo na minimalni plači, da vlagajo v pokojnino, zdravstvo ali izobrazbo. Z drugimi besedami morajo biti popolnoma odvisni od vlade ali podporne skupnosti za vse prihranke in naloţbe vloţene v izboljšavo svojega ţivljenja (Nicholls & Opal, 2005, str. 46). V drţavah v razvoje je pa vlada pri zagotavljanju teh storitev slaba, medtem ko lokalne skupnosti pogosto nimajo zadostno količino sredstev. Zato je socialna premija zagotovilo, da proizvajalci zasluţijo malo več, da vloţijo v izboljšavo svojega socialnega poloţaja ali kakovost svojega naravnega okolja. Zadruge pravične trgovine in delavne organizacije skupaj odločajo o projektih, ki se bodo financirali s socialno premijo (ibid.). 29

40 US$ na tono Slika 9: Trg kakava od 1994 do 2006: Primerjava pravične trgovine in newyorških cen Pravična trgovina Okt let višja od 2,335$ Nov let niţja od 714$ April 1994 Junij 1997 Maj 1999 Nov 2001 Avg 2006 Vir: Na sliki 9 je prikazana cena pravične trgovine za kakavovo zrnje na svetovnem trgu (New York) za obdobje od 1994 do Najniţja cena (ang. floor price) za kakavovo zrnje znaša $/tono in socialna premija znaša 150 $/tono. Ko je newyorška trţna cena $ ali manj, je minimalna cena pravične trgovine newyorška cena (1.600 $) plus socialna premija (150 $), torej znaša minimalna cena pravične trgovine $/tono. Ko pa je newyorška trţna cena nad $/tono, znaša minimalna cena pravične trgovine newyorška trţna cena plus 150 $/tono socialne premije. Uvozniki pravične trgovine tako vedno plačujejo več kot njihovi tekmeci, celo takrat, ko je trţna cena visoka in kmetje zasluţijo več od tistega, kar je obravnavano kot»poštena«trţna cena. Socialna premija predstavlja»razvojno agendo«vidika pravične trgovine in bi lahko bila kritizirana, ker je v nasprotju s sistemom prostega trga. Predstavlja neposredni prenos sredstev proizvajalcu drţave v razvoju, da bi jih le-ta uporabil za razvojne projekte. Glede na to, da organizacija proizvajalcev (ali so to zadruge v lasti kmetov ali organizacije delavcev) sama odloči, kako hoče porabiti socialno premijo, je to označeno bolj kot»pooblaščen«sistem prenosa premoţenja v imenu razvoja. Če je bila socialna premija namenjanja in uporabljena za socialne razvojne projekte, pa preverja FLO. Ne presoja pa vrednosti izbrane uporabe socialne premije pogojev (Nicholls & Opal, 2005, str. 45). 30

41 4.3.3 Delna pomoč vnaprej Eden izmed najpomembnejših prednosti modela pravične trgovine, ki je popolnoma zdruţljiv s sistemom prostega trga, je zahteva za neposredno delo s proizvajalci, ne glade na to, ali so to kmetijske zadruge, plantaţe ali mali obrtni proizvajalci. Uvozniki pravične trgovine morajo, kjer je to mogoče, kupovati neposredno od kmetijskih zadrug, kmetijskih posestev ali od lokalnih skupin proizvajalcev. Medtem ko so posestva, plantaţe in tekstilni proizvajalci imeli pristop do trgov, so bili mali proizvajalci običajno izolirani od direktnega izvoza, razen če niso bili povezani v zadruge ali večje trgovinske skupine. Ţelja teh prikrajšanih malih proizvajalcev je, da pravična trgovina poskuša popraviti nekatere neuravnoteţenosti v sistemu proste trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 33). Predstavijo nekaj ovir s katerimi se soočijo proizvajalci (DeCarlo, 2007, povzeto po Nicholls & Opal, 2005, str ) : pomanjkanje dostopa do lokalnih in izvoznih trgov zaradi pomanjkanja infrastrukture, pomanjkanje informacij o svetovnih cenah, pomanjkanje informacij o kakovosti in industrijskih zahtevah, pomanjkanje dostopa do finančnih trgov za konkurenčnost kreditov in kapitala, nezmoţnost lahkega odziva celo na trţne sile glede na neverjetno tveganje za preţivetje, šibki pravni sistem, ki ne zaščiti proizvajalčevih pravic. Razvojna pomoč je namenjena dolgoročnim razvojnim programom v drţavah v razvoju, ki prejemnikom pomoči omogočajo doseganje večje samostojnosti in neodvisnost ter razvoj. Temeljijo na analizi potreb in partnerskem sodelovanju. Uradna razvojna pomoč je mednarodni tok kapitala, s katerim drţava darovalka pomaga pri spodbujanju gospodarskega razvoja in blaginje drţave prejemnice. Lahko poteka neposredno med dvema drţavama (bilateralna pomoč) ali prek mednarodne organizacije (multilateralna pomoč). Obe se lahko zagotavljata v obliki finančnih sredstev, posojil, neposrednih naloţb, odpisa dolga ali v obliki storitev (UNICEF, 2016). Bilateralna razvojna pomoč je neposredna pomoč drţave darovalke določeni drţavi prejemnici. Prednosti te pomoči so: konkretno prepoznavanje potreb drţave, med drţavama se lahko vzpostavi tesnejši odnos, boljši nadzor nad porabo sredstev. Največji problem te pomoči je moţnosti zlorabe dodeljevanja pomoči za sebične interese drţave donatorke. Problem se pojavi, ko drţave darovalke vztrajajo pri vezavi pomoči (pogojevanje pomoči z rabo storitev ali virov izključno iz drţave darovalke). Če ena drţava neposredno daje sredstva drugi, lahko to izkorišča kot sredstvo za dosego svojih političnih, gospodarskih in podobnih ciljev (ibid.). 31

42 Multilateralna razvojna pomoč poteka preko mednarodnih organizacij (vladne ali nevladne), ki se ukvarja z razvojnimi vprašanji. Ta sredstva izgubijo 'nacionalno identiteto', se zdruţijo s sredstvi organizacije, ki nato razpolaga z njimi. Med največjimi prednostmi je, da imajo organizacije, preko katerih se izvaja razvojna pomoč, izkušnje, znanje in pogosto tudi razvejano podporno mreţo (zagotavlja stroškovno in delovno učinkovitost pomoči). Imajo visoko legitimnost in lahko delujejo kot oblikovalke javnega mnenja ter zagovornice razvojnih politik v dialogu z drţavami; primer je UNICEF, ki s svojimi programi pomoči doseţe 156 drţav sveta (ibid.). Skupina Svetovne banke (World Bank) je bila ustanovljena v Bretton Woodsu, ZDA, leta 1944 z namenom promoviranja dolgoročne gospodarske rasti. Glavni cilj in poslanstvo Svetovne banke je odprava revščine. Je največji vir razvojne pomoči na svetu, saj letno zagotavlja preko 30 milijard dolarjev posojil (Ministrstvo za finance, 2016). V Svetovni banki se drţave članice delijo na (ibid.): posojilojemalke, ki so predvsem drţave v razvoju in drţave v tranziciji. Te imajo moţnost Svetovno banko prositi za posojilo, tehnično pomoč, politične nasvete in garancijo. odločevalce, ki so razvite drţave, in vplačujejo v banko zneske (vse drţave vplačujejo kvote), ne morejo pa od Banke dobiti posojil. Večinoma prosijo za tehnično pomoč pri določenih specifičnih problemih ali pa pri prilagajanju domače zakonodaje. Svetovna banka pomaga drţavam tudi pri spodbujanju in zagotavljanju osnovnih pogojev za privabljanje tujih investicij. Drţave s pomočjo Svetovne banke (finančno in tehnično) spreminjajo celotna gospodarstva in krepijo svoje bančne sisteme. Poleg tega pa investirajo še v človeški kapital, infrastrukturo in ohranjanje čistega okolja, kar stopnjuje privlačnost in produktivnost zasebnega sektorja (Wraiht, 2011, str. 151). Tuje neposredne investicije (Računsko sodišče RS, 2013) Neposredne tuje investicije (NTI) so ena izmed najbolj obravnavanimi temami med makroekonomisti. Nekateri ekonomisti so prepričani, da NTI povečujejo gospodarsko rast, drugi so skeptični in so mnenja, da ni povsem tako. Ekonomska teorija loči različne vrste neposrednih tujih investicij: greenfield investicija; ko podjetje v tuji drţavi zgradi nove poslovne, proizvodne ali trgovske obrate, brownfield investicijo; ko podjetje v tuji deţeli kupi ţe obstoječe realno premoţenje, nakupi oziroma prevzemi podjetij; tuja podjetja si ţelijo vlagati predvsem v podjetja, ki imajo dobre dolgoročne izglede na trgu, skupna vlaganja oziroma joint-ventures; ko tuje podjetje vstopi na trg skupaj z enakopravnim domačim partnerjem. Lahko rečemo, da koristi vseh vrst investicij niso povsem enake. 32

43 4.3.4 Podpis pogodb Zahteva uvoznikov pravične trgovine za podpis dolgoročnih pogodb je še en način za nemoten dohodek. Trdni odnosi s kupci spodbujajo izmenjavo informacij o kakovosti in o logističnih zahtevah, ki jih kmetje, katerih produkt se prodaja na "brezosebni" borzi surovin, ne uţivajo. Vendar se dolgoročni odnosi preko sistema pravične trgovine teţko izvajajo, kajti standardi pravične trgovine zahtevajo nakup pogodb le za šest mesecev do enega leta. Prvi akterji uvoznikov pravične trgovine (tisti, ki so se najbolj zavzemali za pravično trgovino) bodo verjetno ostali zvesti do dobaviteljev in bodo delali z njimi za premagovanje ovir glede oskrbe in kakovosti. Neposredna prodaja in dolgoročni odkup pogodbe pomagajo kmetom povečati znesek izvozne cene, ki se jim povrne, in dostop do informacij o trgu (Nicholls & Opal, 2005, str. 40). Uvoznik kave, ki je doţivel probleme z zadrugo pravične trgovine, se lahko preprosto odloči za zamenjavo dobavitelja, ko dolgoročna pogodba poteče. S 300 kavnimi zadrugami, med katerimi lahko izbira, ima malo spodbude za vlaganje denarnih sredstev v izboljšanje oskrbovalnih problemov zadruge. FLO standardom ne zaupajo, kajti po njihovih zahtevah mora med udeleţenci biti sklenjena in podpisana dolgoročna pogodba, medtem ko IFAT v svojem kodeksu ravnanja pravične trgovine ne vključuje izrecnih navedb o trajanju trgovinskih odnosov (ibid.). Drugi trgovci se pritoţujejo, da se vsi akterji v sistemu pravične trgovine ne zavzemajo za dolgoročno trgovanje. Na Severu obstajajo neenaka razmerja moči, kakor je tudi konec oskrbovalne verige pravične trgovine. Velike maloprodajne verige lahko breme tveganja dolgoročnih odnosov preloţijo na male uvoznike pravične trgovine. Trgovine na drobno dodajajo in opuščajo izdelke s kratkim časovnim obvestilom in se ne zavezujejo za pomoč dobaviteljem pri odpravi problemov. Ko so leta 2003 vprašali Tristana LeComtea, predsednika Alter Eco, uvoznika hrane pravične trgovine v Franciji, je menil, da bi tudi supermarketi morali vlagati v dolgoročne odnose (ibid., str. 41). 33

44 5 IZDELKI PRAVIČNE TRGOVINE Na koncu leta 2005 je bilo 510 organizacij proizvajalcev pravične trgovine v več kot 50 drţavah, kar predstavlja več kot 1 milijon proizvajalcev (skupaj s svojimi druţinami več kot 5 milijonov ljudi) integriranih v sistem pravične trgovine in dobiček iz nje (Max Havelaar, 2006, povzeto po Schmelzer, 2007). Slika 10: Obseg prodaje v milijonih EUR Milijon Evrov Druge drţave Francija Nemčija VB ZDA Švica Vir: Max Havelaar, 2006 /FLO Na Sliki 10 je prikazana rast prodaje pravične trgovine od leta 1999 do Med letom 2003 in 2004 se je prodaja izdelkov z oznako pravične trgovine povečala za 56 %, kar presega 42-odstotnno letno rast. Kakor je prikazano na tabeli, je bila leta 2005 svetovna prodaja izdelkov pravične trgovine ocenjena na 1,1 milijarde evrov (Max Havelaar, 2006, povzeto po Schmelzer, 2007). Največji nacionalni trg pravične trgovine je trenutno v ZDA, ki je v letu 2004 bil vreden 215 milijonov evrov, sledi mu Velika Britanija, kjer je trg vreden 206 milijonov evrov in Švica z vrednostjo 135 milijonov evrov (FLO, 2005a). Te stopnje rasti se bodo predvidoma nadaljevale (Nicholls & Opal, 2005, str. 190). Najbolj celovita študija o natančnih dejstvih in številkah organizacije pravične trgovine je študija iz leta 2005,»Pravična trgovina v Evropi«, ki so jo objavile štiri največje organizacije pravične trgovine. Prikazuje, da je prodaja izdelkov pravične trgovine v letu 2005 samo v Evropi zrasla na najmanj 660 milijonov evrov, vključno s 60 milijonov evrov vrednimi neoznačenimi izdelki. V Evropi se je v zadnjih petih letih prodaja pravične trgovine povečala za 154 % ali v povprečju za 20 % letno, kar je predvsem učinek udeleţbe verig supermarketov v pravično trgovino. Izdelki pravične trgovine so na razpolago na prodajnih mestih v Evropi, vključno s supermarketi (Krier, 2005, povzeto po Schmelzer, 2007). 34

45 Slika 11: Povprečni nakup izdelkov pravične trgovine na prebivalca v različnih državah v 1. Švica 2. Luksemburg 3. VB 4. Avstrija 5. Nizozemska 6. Francija 7. ZDA 8. Nemčija Vir: Max Havelaar, 2006 / FLO Slika 11 prikazuje količino izdelkov pravične trgovine, ki jo potrošniki v povprečju kupujejo v velikih gospodarstvih, kot so ZDA in v Nemčiji, v primerjavi s Švico, s čimer razkrivajo velik potencial za nadaljnjo rast. Medtem ko so potrošniki v Nemčiji v povprečju porabili za izdelke pravične trgovine samo 0,70, so potrošniki v Veliki Britaniji porabili 3,46, medtem ko v Švici znaša ta deleţ kar 18,47 na leto (ibid.). 5.1 Blagovna znamka pravične trgovine (Fairtrade Marks) Strateški razvoj pravične trgovine kot posla na Severu je mogoče razumeti kot sled treh pomembnih ravni: osnovna raven, nove institucije in prevladujoči trend (ang. mainstreaming). Najnovejša raven je prevladujoči trend (od leta 2000 naprej). Pravična trgovina je v tem času počasi začela vstopati na mnoge razvite trge. Izjema so ZDA, ki so svoj trg začele razvijati za Evropo in so sedaj na drugi ravni. Pot do prevladujočega trenda je vključevala dva kanala: prvi je bil povečanje aktivnosti, da bi vključilo večja podjetja, ki niso v okviru pravične trgovine; drugi pa širjenje razpona promocijskih in izobraţevalnih aktivnosti, usmerjenih k potrošnikom. Ključni strateški doseţki so vključevali razvoj velikega razpona izdelkov lastne znamke v supermarketih ter njihove priloţnosti, kot na primer sodelovanje med Traidcraft in Co-operative Group (Nicholls & Opal, 2005, str. 231). Razvoj blagovne znamke Pravične trgovine je bil zelo decentraliziran in nestrateški proces, kar je predstavljal velik izziv pri načrtovanju učinkovitega trţenjskega komuniciranje. Za to stanje obstaja več razlogov. Med prvimi je dejstvo, da pravični trgovini certifikacijski znak podeljujejo različne skupine za označevanje izdelkov pravične trgovine, kot sta na primer Fairtrade Foundation v Veliki Britaniji in Transfair v ZDA. Posamezna podjetja pravične trgovine, kot so Exchange, Cafédirect ali Day Chocolate, so ustvarile lastne blagovne znamke vrednot, na katerih je certifikacijski znak le del sporočila (ibid., str. 158). 35

46 Naslednje pomembne zahteve morajo zadoščene, da lahko pravična trgovina nadaljuje svoj napredek (Tallontire 2002, povzeto po Nicholls & Opal, 2005, str. 232): odvisnost od proizvajalca, ocena učinka, povečanje tekmovalnosti na etičnem trgu, prevladujoči trendi, upoštevanje ozaveščanja potrošnika in to uporabiti, sodelovanje z zasebnimi podjetji Grajenje znamke pravične trgovine Ena največjih teţav je, da bi lahko prodaja, ki je odvisna od potrošnikov, upadla, če se izkaţe, da je pravična trgovina le modni trend, ne pa tudi trajnostni trend. Najboljša strategija je še vedno ozaveščanje ljudi in grajenje znamke pravične trgovine. K temu lahko pripomore določeno število pobud (Nicholls & Opal, 2005, str ): izobraţevanje potrošnikov o gibanju za pravično trgovino (bistvo in cilji), določiti ciljne skupine in uvajanje novih izdelkov, organiziranje večjega števila promocijskih dogodkov, nadzorovanje obstoječih in uvajanje novih komunikacijskih strategij, naraščajoča udeleţba supermarketov (pogosto prek pobude lastna nalepka), pro bono oglaševanje in marketinška podpora, močna podpora civilnih iniciativ, poudarek na kvaliteti izdelkov in načinu pridelave sledenje izdelku do izvora. Najpomembneje je, da se nadaljuje s povečevanjem pismenosti potrošniškega marketinga o pravični trgovini na splošno in o znamki pravične trgovine. Zagotoviti se mora, da se povečujoče število potrošnikov poistovetenih z znamko. Takšna strategija bo tudi branila certifikat pravične trgovine pred drugimi posnemovalci. Gibanje pravične trgovine mora še naprej posvečati veliko energije in virov v izobraţevanje potrošnikov, v reklame in v odvetniško strategijo. Treba je obdrţati kvaliteto in izdati nove izdelke pravične trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str. 232). Trgovci pravične trgovine morajo stalno ocenjevati potrebe potrošnikov in obnavljati komunikacijske strategije. Do sedaj so na drţavnih trgih ti trgovci bili uspešni. Še naprej morajo ustvarjati učinkovit interes medijev in se osredotočati na ciljno skupino potrošnikov, ki kupujejo njihove izdelke. Dobro bi bilo tudi, da bi izkoristili pro bono oglaševanje in marketinško podporo, da bi povečali učinek komunikacije z večjimi trgi. Dobro je, da se pravična trgovina osredotoči na potrošnike, ki so še otroci, saj zdruţujejo tri trge v enem: trenutni trg (izdelki, ki si jih le-ti lahko privoščijo z ţepnino), trg, ki vpliva na sovrstnike in druţino, in bodoči trg, kjer bodo predstavljeni kot zvesti uporabniki (ibid.). Dobra strategija tudi vključuje povezovanje pravične trgovine s kvaliteto. To lahko zagotovijo tako, da zagotavljajo izjave o kvaliteti in predstavijo način izdelave. Prednost je tudi, da organsko hrano predstavijo kot bolj zdravo in boljše kvalitete (ibid., str. 233). 36

47 5.1.2 Uveljavljanje znamke pravične trgovine Ta strategija najbolj prisostvuje temu, da pravična trgovina stopi nasproti tekmecem kot enakovredna tekmovalka. To mora biti stalna investicija v razvoj novih izdelkov pravične trgovine, še posebej v izdelke predelane ali sestavljene hrane. Pri IFAT so napisali članek o moţnostih, ki morajo biti zadovoljene, da se zagotovijo kvalitetni izdelki znamke pravične trgovine (Nicholls & Opal, 2005, str ): 1. Prva moţnost govori o skupni znamki IFAT/FLO. To bi pomenilo, da bi uporabljali IFAT sistem samoocenjevanja in dovoliti FTO (Organizacije pravične trgovine), da se strinjajo z relevantnimi standardi za prodajo izdelkov trgovcem na drobno ter tako zagotovili certifikat, ki ustreza vsem standardom. 2. Druga moţnost govori o razvoju posebne znamke izdelkov IFAT, ki bi bili za članice organizacije glede na njihovo registracijo pri FTO. Takšna znamka bi potem tekmovala s FLO znamko, vendar bi ji manjkalo avtoritete in bi kaj kmalu lahko bila zlorabljena. 3. Zadnja moţnost pa govori o ustvarjenju spletne strani, kjer bi registrirali izdelke za registrirane člane FTO, kjer bi lahko ti prodajali svoje izdelke. To bi pomenilo novo znamko izdelkov pravične trgovine IFAT in bi delovalo kot spletni katalog, vendar pa bi tako razširili trg. Vseeno pa to ne bi naredilo znamke močnejše, ampak bi izgledala kot interna znamka IFAT, ki tekmuje z znamko FLO. Nastali bi tudi stroški, ki so bili potrebni za nastanek in ohranjanje spletne strani. Drugi dve moţnosti predstavljata razhod z znamko FLO in bi lahko predstavljale potencialno groţnjo znamki pravične trgovine. Zgleda, da bi bilo potrebno uvesti še četrto strateško moţnost. 5.2 Kriteriji za izdelke pravične trgovine Sestavljeni proizvodi pravične trgovine Sestavljeni izdelki so izdelki sestavljeni iz več kot ene sestavine. Med sestavljene izdelke spadajo sadne pijače, razna peciva, kosmiči, čokolada, kava Fairtrade je objavila prve smernice za sestavljene izdelke v letu 2003 in jih je v letu 2007 posodobila. Izziv je bil ustvariti nabor skupnih mednarodnih pravil, ki določajo, kateri sestavljeni proizvodi lahko uporabijo oznako izdelka pravične trgovine. Da bi sestavljeni izdelek nosil oznako pravične trgovine mora vsaj 20 % sestavin izdelka imeti certifikat pravične trgovine. Če je za izdelek na voljo certificirana sestavina, se jo mora uporabiti, ne glede na to, kolikšen je ta odstotek sestavine v končnem izdelku (Fairtrade International, 2016a). Tudi sestavine, ki so po navadi dodane v malih količinah, kot so na primer zelišča začimbe in vanilja, morajo biti izdelki pravične trgovine. To tudi omogoči bistveno boljši dostop proizvajalcev pravične trgovine do trga (ibid.). 37

48 Najbolj poznan primer sestavljenega izdelka je čokolada, ki je narejena iz kakava, kakavovega masla, sladkorja in drugih sestavin, glede na vrsto čokolade (npr. črna čokolada s pomarančo, mlečna čokolada, čokolada polnjena s kokosom ). V primeru čokolade morata biti kakav in sladkor izdelka pravične trgovine, ki morata izpolnjevati standarde pravične trgovine in biti certificirana. Vsebuje pa čokolada še druge sestavine, kot so mleko ali emulgatorji, za katere ne obstajajo standardi pravične trgovine (niso izdelki pravične trgovine). Proizvajalci sestavljenih izdelkov pravične trgovine imajo dovoljenje, da uporabijo certificirano znamko pravične trgovine na sprednji strani embalaţe. Na takih izdelkih je odstotek certificiranih sestavin pravične trgovine prikazan na hrbtni strani embalaţe, razen v primerih, ko so te zahteve v nasprotju z nacionalno zakonodajo (ibid.). Pokrajina izdelkov pravične trgovine se nenehno spreminja, zato obstajajo standardi za sestavljene izdelke, ki vključujejo tudi izjeme. Čeprav je vedno cilj uporabiti čim več sestavin pravične trgovine, včasih te sestavine iz različnih razlogov niso na voljo. Tak primer nastane, ko je to mladi proizvod, ki je nedavno pridobil certifikat pravične trgovine, kjer za proizvajalca mnoţična količina določene sestavine ni na voljo. V tem primeru se ustanovi odbor za izjeme, ki določi smernice za dodelitev izjeme in pa skrbi, da so vse te izjeme dosledno in na pregleden način uporabljene (Fairtrade International, 2016a). Raziskave se pokazale, da obstaja velika moţnost za rast pri sestavljenih proizvodih, kot so sladoled, mlečne pijače in pecivo. Standardi odpirajo moţnosti za večjo prodajo in več koristi za proizvajalca. Prav zato, ker povpraševanje po več različnih izdelkov pravične trgovine raste, pa so potrebna jasna pravila za sestavljene izdelke (ibid.) Živilski proizvodi pravične trgovine Kava Zgodb o odkritju kave je veliko. Po najnovejši različici naj bi kavo odkrili v Afriki, na območju današnje Etiopije. Odkril naj bi jo kozji pastir Khaldi okoli leta 850 v zgornjem Egiptu, ko se neke noči koze niso vrnile s paše in jih je drugo jutro našel plešoče okoli grma z rdečimi jagodami. Pastir je poskusil zrno in o njih govoril z menihi, ki so iz teh zrn pripravili napitek. Tako naj bi se razvil obred pitja kave (3MUHE, 2016a). Kavovec (latinsko Caffea) je del druţine Rubiaceae, zdruţuje več kot 500 vrst in 6000 podvrst tropskih dreves in grmov. So zimzelena drevesa, gojena na območju vlaţnega subtropskega pasu. Lahko doseţejo višino do 15 metrov, v plantaţah jih obreţejo na višino 3 metrov, zaradi laţjega nabiranja. Obstaja okoli 25 vrst kave. Dve najpomembnejšimi in najbolj prepoznanimi med ljubitelji kave sta Arabica in Robusta (ibid.). 38

49 Kava je velik posel in je še vedno eden izmed najbolj dragocenih primarnih proizvodov v svetovni trgovini, vendar je za mnoge izmed 25 milijonov proizvajalcev kave to delovno intenzivni pridelek, ki pa pogosto doprinese zelo malo finančnega donosa. Kava je zelo koristna za gospodarstva številnih drţav v razvoju. Za nekatere od najmanj razvitih drţav (na primer Burundija) predstavlja pridelava kave večino izvoza in deviznih prilivov, tudi do 80 %. Večina delavcev odvisnih od pridelave kave izvirajo iz drţav v razvoju po vsem svetu, zlasti iz Brazilije, Vietnama, Kolumbije, Indonezije in Mehike. Kar 75 % kave pravične trgovine prihaja iz Latinske Amerike in Karibov. Med prvimi 10 drţavami proizvajalk kave so le tri zunaj Latinske Amerike in Karibov, in sicer so to Indonezija, Tanzanija in Etiopija (Fairtrade International, 2015a, str. 62). Število proizvajalcev s certifikatom pravične trgovine se iz leta v leto veča. Konec leta 2013 je 439 majhnih organizacij proizvajalcev v 30 drţavah po svetu imelo certifikat pravične trgovine za kavo in več kot majhnih kmetov, ki so bili člani organizacij proizvajalcev s certifikatom pravične trgovine, kar je za 12 % ( kmetov) več kot leto poprej. Povečano število organizacij malih proizvajalcev pravične trgovine kave je povezano s padcem cene kave na trgu v letu 2013, ko je cena kave v ZDA padla pod minimalno nastavljeno ceno in je v tem primeru kmet dobil nastavljeno ceno, vključno s premijo pravične trgovine. Minimalna pravična cena je prav tako nudila podporo kmetom v Srednji Ameriki, ki so se bojevali s kavno rjo, glivo, ki je posledica hlapnih vremenskih vzorcev in je povzročila % padec pridelave v regiji leta 2013 (ibid.). Kmeti pravične trgovine so v obdobju proizvedli več kot ton kave s certifikatom pravične trgovine, od tega jih je bilo 37 % ekološko certificiranih. Prodaja kave pravične trgovine se je v letu povečala za 6 %, kar je za okoli ton. Kmetijske organizacije so še naprej koristile podvojitev premije pravične trgovine iz aprila V Evropi je pravična trgovina s kavo postala priljubljena izbira za mnoge potrošnike. Trenutno od 25 % do 50 % prihoda od severnih organizacij pravične trgovine prihaja iz tega izdelka (ibid.). Primer: S pridelavo kave se ukvarja več kot 25 milijonov druţin. Večinoma so to majhna domača posestva, od katerih 40 % kave odkupijo 4 največja transnacionalna podjetja. Odločujoči vpliv na ceno, ki jo prime kmet za svoj pridelek, imajo preprodajalci, ki jih ta transnacionalna podjetja najamejo v drţavah proizvajalkah. Včasih je ta cena niţja od proizvodnih stroškov, kar posledično pelje v zadolţenost proizvajalcev, izgubo zemlje in revščino (ibid.). V obdobju so organizacije proizvajalke kave pravične trgovine še naprej vlagale pribliţno polovico svoje premije pravične trgovine v izboljšanje infrastrukture, objektov in procesov znotraj njihovih organizacij. Dodatnih 43 odstotkov je bilo porabljenih za neposredne storitev kmetov, vključno z neposrednim plačilom premije pravične trgovine posameznim kmetom, ki je 19 odstotkov celotne vplačane premije (ibid.). Leta 2013 je bila v Afriki povprečna velikost parcele kmeta proizvajalca kave pravične trgovine 0,8 ha. Kmetje v Aziji in Oceaniji imajo nekoliko večje parcele 1 ha, medtem ko kmetje v Latinski Ameriki in na Karibih gojijo kavo na parcelah velikih povprečno 2,9 ha (ibid.). 39

50 Nova raziskava s strani Zavoda za naravne vire na Univerzi v Greenwich ocenjuje vpliv kave pravične trgovine na male kmete in njihove organizacije. V študiji so opazovali osem certificiranih zadrug pravične trgovine v štirih drţavah (Indonezija, Mehika, Peru in Tanzanija) in jih primerjali z necertificiranimi zadrugami in kmeti. Študija je pokazala, da kmetje pravične trgovine v treh od štirih raziskovalnih drţav poročajo o višjih dohodkih kot kmetje nepravične trgovine. Kmeti pravične trgovine in njihove organizacije postajajo vse bolj odporni ter manj občutljivi na pretrese (na primer padec cen kot posledica minimalne cene pravične trgovine in premije pravične trgovine).v obdobjih, ko je bila cena kave nizka, je minimalna cena pravične trgovine dovolila kmetom pravičnotrgovinske kave, da izboljšajo dohodek v primerjavi s kmeti nepravične trgovine. Pomen tega je opaziti v znatnem številu prošenj za članstvo, ki jih je prijela organizacija proizvajalcev v Mehiki in Peruju v letu 2013, medtem ko je svetovna cena kave padla pod minimalno ceno pravične trgovine. Raziskovalna skupina je pokazala dober dokaz, da se organizacija pravične trgovine krepi in je bolj učinkovita v daljšem časovnem obdobju, na primer z izboljšanjem vodenja, izboljšanim dostopom do kapitala in druge podpore, in naloţbami premije pravične trgovine za organizacijske izboljšave. Kmetje v Fairtrade organizaciji so prejeli kavno premijo v skupni vrednosti 44 milijonov ameriških dolarjev (Fairtrade International, 2015a) Kakav čokolada Do zgodnjih 90-ih so se prebivalci v Belizeju z izkupičkom od prodaje kakavovih semen oskrbovali z osnovnimi dobrinami. Nato je leta 1992 cena kakava drastično padla na polovico prejšnje vrednosti (pod stroške proizvodnje), zato se s proizvodnjo kakava skoraj ni več splačalo ukvarjati. V obupni situaciji so kmetje poskušali najti rešitev, tako so ustanovili kooperative TCGA (Toledo Cacao Growers Association), s katero bi kolektivno transportirali in trţili kakavova semena ter s tem zmanjšali stroške. K TCGA je pristopil Green & Black, britanski proizvajalec čokolade, ki je ţelel kupiti njihov kakav. S svojim izdelkom Mya Gold so ţeleli izdelati čokolado pravične trgovine in so s TCGA sklenili pogodbo, s katero so se dogovorili za ceno na kilogram in triletno garancijo, da bodo kupili ves proizvod, ki ga bodo kmetje proizvedli. Stabilna in zagotovljena cena je omogočil TCGA izognitev najhujšim nihanjem in nepravičnosti svetovne trgovine, vendar za razliko od večine kooperativ pravične trgovine prodajajo svoj izdelek le enemu kupcu, kar povečujejo njihovo odvisnost (Humanitas, 2016g). Večina svetovnega kakava prihaja iz zahodnoafriških drţav, kot sta Slonokoščena obala in Gana. Fairtrade sodeluje tudi z malim proizvajalcem v skupno 20 drţav v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji (Fairtrade International, 2015c). Od leta 2014 je malih pridelovalcev kakava organiziranih v 130 malih organizacij proizvajalcev po vsem svetu. Skoraj ton kakava proizvedenih od proizvajalcev pravične trgovine imajo tudi certifikat ekološke proizvodnje. Pravične trgovine kakava izvirajo iz Bolivije, Kameruna, Kostarike, Kolumbije, Slonokoščene obale, Dominikanske republike, Ekvadorja, Indije, Paname, Papua Nove Gvineje, Peruja, Sierra Leone, Šrilanke... 40

51 Afriške drţave proizvajajo 73 odstotkov svetovnega kakava. Več kot polovica tega prihaja iz Slonokoščene obale. Do konca leta 2013 je bila zmogljivost proizvodnje kakava pravične trgovine v Slonokoščeni obali dvakrat večja kot v Gani. Vendar pa so se proizvajalci v Slonokoščeni obali srečevali s posebnimi izzivi za dostop na trg za njihov overjen kakav in prodali le 20 odstotkov njihove skupne proizvodnje kot proizvodnje pravične trgovine. Pravična trgovina kakava kmetom ponuja priloţnost za boljši ţivljenjski standard, saj standardi pravične trgovine vključujejo najniţjo moţno prodajno ceno. Nabavni ceni se doda premija pravične trgovine, ki jo zadruge namenijo za socialne, gospodarske naloţbe, kot so izobraţevanje, zdravstvene storitve, za izgradnjo infrastrukture, posojila članom... (Fairtrade International, 2015a, str. 94). Povpraševanje po kakavu se je od leta 1990 v povprečju dvigovalo za 3 odstotke letno. Vendar pa predstavniki industrije pričakujejo, da se bo povpraševanje po kakavu povečalo za dodaten milijon ton na leto. V svetovnem merilu se letno proizvede v povprečju tako 3,5 milijona ton kakava. Splošno dejstvo je, da kakav raste na drevesih in se šteje za tropsko rastlino. Raste v vročih, deţevnih podnebjih. Kakav je neţen in občutljiv izdelek, katerega drevesa morajo kmet zaščititi pred vetrom, soncem, škodljivci in boleznimi. Sadni stroki vsebujejo od 30 do 40 semen, ki jih pridobijo, fermentirajo in posušijo na soncu ter jih spremenijo v kakavova zrna. Nizozemska je vodilno podjetje na področju uvoza kakava in se je zavezala k uporabi trajnostnega kakava za ves kakav uporabljen v gospodinjske namene in za proizvodnjo čokolade do leta Proizvajalci kakava pravične trgovine so v letu pridobila od prodaje kakava 9,8 milijonov evrov premije (Fairtrade International, 2015c). Povprečna površina zemljišč, ki jo mali kmet pravične trgovine posveča gojenju kakava, je 2,6 ha (pridelovalna območja kmetiji v zahodni Afriki in v Juţni Ameriki so zelo podobna). V letih je bilo 50 odstotkov premij pravične trgovine vloţenih v krepitev organizacij proizvajalcev. To je vključevalo 31 odstotkov namenjenih za skupine objektov in infrastrukturo, zlasti gradnjo skladiščnih objektov za pridelke kakava in skladišča za shranjevanje vloţkov, nakup skupnih vozila za prevoz, v razvoj boljših moţnosti za sušenje kakav in vzpostavitev drevesnic za nove kakavovce (Humanitas, 2016g). Take naloţbe podpirajo pravilno upravljanje, shranjevanje in obdelavo kakava ter so ključnega pomena za zagotavljanje kakovosti ter zmanjšanje izgube in s tem končno povečanje prodaje in prihodkov. Dvainštirideset odstotkov premije pravične trgovine je bilo uporabljenih za zagotovitev neposrednih storitev članov, vključno s kmetijskim orodjem za usposabljanje, kreditnimi storitvami in neposrednim plačilom kmetom. Orodja in vloţki za kmete najpogosteje vključujejo mačete za trgatev kakava, pesticide in razpršilce ter škornje (ibid.). 41

52 Na splošno je neposredno plačilo premije pravične trgovine kmetom 23 odstotkov. To se uporablja tudi kot orodje za spodbuditev večje produktivnosti in večjo člansko lojalnost s kmeti, ki proizvajajo in prodajajo več kakava skozi organizacije in zasluţijo višje bonuse premije pravične trgovine. Od oktobra 2012 so bile organizacije, ki proizvajajo kakav, spodbujene k vlaganju 25 odstotkov svojih premij pravične trgovine v dejavnostmi, ki bodo povečale produktivnost članov kmetij in kakovost njihovega kakava. V obdobju naj bi porabili 46 odstotkov premije pravične trgovine za projekte povezane z izboljšanjem produktivnosti in kakovosti kakava. Od tega je 15 odstotkov porabljenih za izboljšave na ravni kmetije, kot je usposabljanje kmetov, nakup orodja in vloţkov, ter 31 odstotkov na skupnih objektih in infrastrukturah (Fairtrade International, 2015a, str. 94). Čokolada Domovina kakava je Juţna Amerika. Iz doline Arizonke in Orinoka so ga v Srednjo Ameriko prinesli Maji. Legenda pravi, da je azteški cesar Moktezuma II dnevno spil 50 vrčkov vroče čokolade in pri večerji dosledno zavračal kakršno koli drugo pijačo. Tolteki, skrivnostno ljudstvo modrecev in svečenikov, je čokolado visoko cenilo kot pijačo bogov. Čeprav številni otroci in mladostniki delajo na plantaţah kakava, jih večina med njimi še nikoli ni poskusila čokolade in pogosto niti ne vedo, da je glavna sestavina čokolade kakav (Marn, 2010, str. 11). Kako nastane čokolada 1. Kakavovec gojijo v tropskih regijah Latinske Amerike, Afrike in Azije, kjer je podnebje vroče in vlaţno. Stroki lahko zrastejo v dolţino do 25 cm in znotraj vsakega stroka je okoli 45 belih semen. Obiranje strokov je zelo teţko delo in pogosto morajo delavci, da lahko odreţejo stroke iz velikih dreves svoje noţe pritrditi na dolge palice. 2. Po ţetvi se semena fermentirajo, da izboljšajo okus. Fermentacija obarva semena rjavo. Nato semena pokrijejo z listi bananovca (ali ţaklovino) in jih pustijo tako dolgo, dokler ne odteče voda iz kakavove pulpe. Semena pustijo fermentirati okoli šest dni. 3. Fermentirana semena posušijo ob ognju ali na ogrevanem zraku. Včasih pa jih preprosto pustijo na mreţah iz bambusa, da jih posuši sonce. 4. Semena nato razvrstijo po kvaliteti, jih pakirajo v vreče po 60 do 70 kilogramov in preko posrednikov prodajo industriji s čokolado. Vreče nato prepeljejo do predelovalnih obratov tovarn čokolade (običajno v Evropo ali ZDA). 5. Semena prvo očistijo in prepraţijo, nato ločijo sredico od lupine. Sredico zmeljejo in s tem dobijo tekoč kakavov liker, ki se z ohlajanjem strdi. 42

53 6. Nato pride na vrsto proces rafiniranja, med katerim se čokolada spremeni v kremo. Za temno čokolado se mleko doda po rafiniranju, medtem ko se za mlečno doda pred rafiniranjem. Sledi mešanje kreme z mešalci, kar ji izboljša okus. Čokolado nato temperirajo (ohladijo in ponovno segrejejo) in s tem izboljšajo videz končnega izdelka. 7. V končni fazi čokolado vlijejo v modele ali z njo oblijejo slaščice. Končni izdelek zapakirajo in pripravijo za prevoz do trgovin in supermarketov (Humanitas, 2016g). Kakovost in okus čokolade je, poleg kakovosti kakava in sladkorja, odvisna od postopka njene proizvodnje. Zlasti pomembna je faza, ki se imenuje konširanje (vrsta mešanja, pri katerem kakavovo maslo mehansko in toplotno obdelujejo). Je postopek, ki določi okus, aromo in teksturo končnega izdelka. Daljše je konširanje, bolj kakovostna je čokolada. Dolgo konširanje prav tako omogoča, da se prašnate in tekoče sestavine čokolade med seboj poveţejo brez pomoči ţivilskih dodatkov, kot so na primer emulgatorji (3MUHE, 2016f ). Trg kakava je zasičen, zato drţave proizvajalke še zniţujejo proizvodne stroške, predvsem stroške delovne sile (tudi z zasnuţevanjem otrok). Pri kakavu stopnja obremenitve narašča s stopnjo pridelanosti, zato se proizvajalcem čokolade splača, da čokolado proizvajajo v Evropi. Evropski trg je znotraj zelo svoboden, v trgovini s tretjimi drţavami pa ne, zato se ne splača uvaţati ţe pridelane čokolade, saj so s tem stroški uvoznih dajatev previsoki. Zasluţek je torej v izdelavi čokolade in ne v surovinah. Čokoladni izdelki, ki so po poreklu iz Zdruţenih drţav Amerike (npr. Mars, Snickers, Twix), so narejeni in prodani v Evropski uniji (Retrospektiva, 2013). Leta 2014 je bila ustanovljena Evropska kampanja za pravično čokolado»make Chocolate Fair«(MCF). Gre za koalicijo štirih organizacij civilne druţbe iz Avstrije (Sudwin), Estonije (Mondo), Češke (Ecumenical Academy Prague) in Nemčije (Inkota), ki sodelujejo pri projektu kampanje za pravično čokolado (MCF) in ga tudi izvajajo. V kampnjo je poleg organizacij iz omenjenih drţav vključenih še 12 drţav: Belgija, Finska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madţarska, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija. MCF (ang. Make Chocolate Fair) je mednarodna kampanja, ki skuša Evropejce spodbuditi k dejavnemu prizadevanju za pravičnejšo globalnoproizvodno kampanjo. Na eni strani so milijoni pridelovalcev kakava, ki s svojim delom komaj preţivijo, na drugi pa potrošniki, ki čokolado kupujejo v vedno večjih količinah. Na sredini pa je peščica proizvajalcev čokolade, ki obvladujejo svetovni trg kakava in čokolade ter ţanjejo visoke dobičke. Kapanja poziva proizvajalce čokolade, da pojačajo aktivnosti za zmanjšanje otroškega dela in zvišajo odkupne cene kakava, po katerh se le-ta odkupuje od proizvajalca (MCF, 2016). Univerza Tulane je v zadnjem poročilu leta 2015 navedla, da je v Zahodni Afriki v zadnjih petih letih število otrok, vključenih v proizvodnjo kakava, naraslo za , kar pomeni, da na plantaţah kakava danes dela 2,12 milijona otrok, kljub obljubi proizvajalcev čokolade, da bodo to število do leta 2020 zmanjšali za 70 % (BUNA, 2015). 43

54 Neživilski proizvodi pravične trgovine Kozmetični izdelki Organizacija ECOCERT je neodvisna institucija, ki je bila ustanovljena leta1991 v Franciji in danes preko svojih 23 uradov širom sveta opravlja nadzor v 80 drţavah in je tako ena največjih tovrstnih inštitucij na svetu. Pokriva 70 % trga organskih izdelkov v Franciji in 30 % v svetovnem merilu (ECOCERT 2016). Da bi zagotovili okolju prijazno kozmetičnega izdelka, standard ECOCERT določa, da morajo biti uporabljene sestavine pridobljene iz obnovljivih virov in okolju prijaznih postopkov proizvodnje, zato se preveri prisotnost/odsotnost parabenov, fenoksitelona, silicija, sintetičnih dišav in barvil, sestavin ţivilskega izvora, kot so mleko, med... Prav tako pa mora biti embalaţa biološko razgradljiva ali jo je moţno reciklirati. ECOCERT standard določa, da najmanj 95 % vseh sestavin izvira iz naravnega izvora. Nekatere sestavine, ki jih zelo pogosto najdemo v kozmetiki, kot so na primer voda, soli, minerali, ne morejo biti certificirane kot ekološke, ker ne izvirajo iz kmetijstva. Na primer šamponi in nekatere kreme so večinoma sestavljeni iz vode, vsebujejo med 10 % in 40 % organskih sestavin ter vedno 95 % naravnih sestavin. Eterično olje, ki ne vsebuje vode, lahko znaša do 100 % organskih sestavin (ibid.). Slika 12: ECOCERT logotip Vir: Ecocertu je od ustanovitve uspelo bistveno spremeniti sektor ekološkega naravi prijaznega kmetovanja. Njegova vloga daleč presega funkcijo enotnega overitelja. Organizacija je dejavna na vseh področjih, povezanih z ekološkim kmetijstvom in industrijo, ki je odvisna od njega. Za zagotovitev popolne skladnosti s specifikacijami certifikatov, Ecocert opravlja nenapovedane nadzore, ki se izvajajo v strateških trenutkih proizvodnega procesa. Vsako leto sta izvedena dva nenapovedana obiska v katerih nadzirajo celoten proizvodni proces, strogo nadzoruje surovine, pregleduje njihovo sestavo, sledljivost in metode proizvodnje ter način predelave in konzerviranja. Vse našteto mora biti v skladu z ekološkimi zahtevami iz okvirnih priporočil (Centella 2016). V laboratorijih Roig so se leta 2011 posvetili pridobivanju certifikata pravične trgovine ECOCERT ESR (Equitable, Solidaire, Responsible), kar pomeni, da surovine prihajajo samo od tistih proizvajalcev, ki cenijo in spoštujejo temeljne človekove pravice (kot so enakopravnost, brez izkoriščanja, diskriminacije in prisilnega dela ali dela otrok) in okolje. Po specifikacijah gre za organsko kozmetiko, kjer mora biti koncentracija naravnih, neposredno iz ekološkega kmetijstva pridobljenih sestavin v izdelku najmanj 95 % (ibid). 44

55 Organska kozmetika se razlikuje od naravne kozmetike, ker za svojo pridelavo uporablja izključno surovine, ki so gojene brez uporabe umetnih gnojil in pesticidov. Organska kozmetika daje prednosti ekološkemu kmetovanju ter ohranjanju biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. osrednja skrb organskih kozmetičnih podjetij je kakovost, saj izkoriščajo lastnosti rastlin z namenom, da sluţijo lepoti in dobremu počutju. Vzpostavitev nadzora s strani neodvisnih organizacij, kot so Ecocert, Cosmebio ali Qualite France omogoča večjo sledljivost teh proizvodov in omogoča potrošnikom, da jih uporabljajo z zaupanjem (ibid.). Dva primera organske kozmetike: Tako kot oljka zaznamuje mediteransko pokrajino in način ţivljenja, tako karitejevo drevo daje pečat Zahodni Afriki, njegovo ime pa v jeziku domačinov pomeni»ţivljenje«. V Burkina Fasi ţenske tradicionalno uporabljajo karitejevo maslo za različne namene. Uporabljajo ga od kuhanja do zaščite in nege koţe in las (L`occitante, 2016). Karitejevo maslo, ki je drugače imenovano tudi»ţensko zlato«, zagotavlja pomemben vir prihodka vsem vključenim v njegovo pridelavo. Le domačinke, ki so organizirane v zadruge, poznajo skrivnost postopka, kako iz plodov karitejevih dreves pridobiti dragoceno maslo. Pridelava karitejevega masla je z ekonomskega vidika zanje zelo pomembna, kajti omogoča jim vzdrţevanje svoje druţine in otrokom omogočajo šolanje. Eterično olje, ki ne vsebuje vode, lahko vsebuje do 100 % organskih sestavin (ibid.) Bombaž Tekstilni proizvodi Največje drţave proizvajalke bombaţa so ZDA, Kitajska, Indija, Uzbekistan in zahodna in osrednja Afrika. Bombaţ je še posebej pomemben vir zaposlovanja in dohodka v zahodni in srednji Afriki, Indiji, Pakistanu in Srednji Aziji. V zadnjih nekaj desetletjih svetovna cena bombaţa neprestano upada. V sezoni 2001/2002 je cena bombaţa padla na najniţjo raven v 30 letih. Medtem ko se je trenutna cena nekoliko okrepila, pa je še vedno le tretjino tega, kar je bilo v začetku leta Vzrok upadanja cene bombaţa je vse večja uporaba sintetičnih vlaken, kot sta poliester in najlon. Bombaţ je iz celotne porabe vlaken 88 % v letu 1940 padel na samo 40 %. V Indiji in na Kitajskem se kar 100 milijonov gospodinjstev se neposredno ukvarjajo s proizvodnjo bombaţa in 300 milijonov ljudi dela v sektorju bombaţa delavci na kmetijah in delavci v sistemskih strojih, kot so prevoz, odzrnjevanju, baliranje in skladiščenje (Fairtrade International, 2016c). Drţavne subvencije za proizvajalce bombaţa v bogatih drţavah kot je na primer ZDA (leta 2011 znašala 319 milijonov dolarjev) in Evrope (v letu 2011 znašala 368 milijonov evrov), so ustvarile trg z umetno nizkimi cenami, na katerih mali proizvajalci bombaţa ne morejo konkurirati. S pomočjo orodij, kot so minimalna pravična cena in premija pravične trgovine, je pravična trgovina tem kmetom zagotovila alternativne poti za trgovino in višje, bolj stabilne prihodke (Fairtrade fundation, 2016b). 45

56 Več kot 60 % svetovnega bombaţa proizvaja 40 milijonov malih kmetov, ki so izmed najrevnejših na svetu in ţivijo pod pragom revščine. Dnevni izzivi, s katerimi se soočajo, so naraščajoči stroški proizvodnje, nihanja trţnih cen, podnebne spremembe in zmanjšanje pridelka, skupaj z inflacijo cen hrane in nezanesljivo preskrbo s hrano. Kmetje v zahodni Afriki morajo na posestvu v velikosti od 2 do 5 hektarjev zagotovi s proizvodnjo bombaţa zadosten dohodek za kritje osnovnih potreb, kot so hrana, zdravstveno varstvo, šolnina, semena in orodja. Majhen padec cen bombaţa ima zato lahko resne posledice za zmoţnost kmeta za zadovoljitev teh potreb. V Indiji so mnogi kmetje zaradi visokih obresti posojila, namenjenih za nakup gnojil in drugih vnosov potrebnih za proizvodnjo, močno zadolţeni. Vseeno je skozi pravično trgovino je na tisoče proizvajalcev bombaţa izboljšalo svoj ţivljenjski standard. Zadruge proizvajalke bombaţa so postali bolje organizirane, kmetje bolj produktivni in kmetice so postale enakovredne moškim kmetom, pridobile so pravico do glasovanja in do enakega plačila (ibid.). Od uvedbe prvih pravične minimalne cene bombaţa v letu 2004 je pravična trgovina pokazale, da lahko bistveno izboljšajo ţivljenjske pogoje proizvajalcev bombaţa. S prodajo na pravičnem trgu imajo proizvajalci zagotovljeno minimalno ceno, katere namen je kritje povprečnih stroškov trajnostne proizvodnje. Prejeli bodo tudi premijo pravične trgovine, ki jim omogoča, da vlagajo v lokalne projekte, tj. v šole, ceste ali zdravstvene ustanove (Fairtrade International, 2016c). Standardi pravične trgovine v bombaţ zagotavljajo naslednje (ibid.): Cene bombaţa pravične trgovine so odvisne od pridelovalnega območja, vendar morajo vedno kriti stroške trajnostne proizvodnje. Če je trţna cena višja od minimalne pravične cene velja trţna cena za prodajno ceno. Minimalna cena pravične trgovine za organski bombaţ je za 20 odstotkov višje od običajne najniţje cene pravične trgovine. Poleg pravične cene morajo kupci plačati še premijo pravične trgovine. Okoljski standardi omejujejo uporabo kemičnih sredstev v proizvodnji. Organizacijam proizvajalcev pravične trgovine so namenjene prevozne kreditne linije, če jih zahtevajo in so v večini 60 % od nakupne cene. Do konca leta 2013 ustanovljenih 26 certificiranih organizacije proizvajalcev pravične trgovine za seme bombaţa v 9 drţavah. Od 26 organizacij proizvajalcev pravične trgovine jih je 15 na zahodu Afrike in 11 v Indiji, tako kakor je let 2013 razdeljeno tudi število kmetov proizvajalcev bombaţa pravične trgovine na 50 % v Afriki in 50 % v Aziji (Fairtrade International, 2016c). Čeprav se je število kmetov proizvajalcev bombaţa pravične trgovine zmanjšalo za 19 %, je skupna površina bombaţa ostala enaka. Proizvodnja bombaţa v letu 2013 je ton in je le 1 % manjša kot leto poprej. Najprimernejša rešitev za proizvajalce pravične trgovine bombaţa je ekološko certificiranje in leta 2013 je 60 % organizacij proizvajalcev pravične trgovine imelo certifikat organske proizvodnje. Proizvajalci bombaţa pravične trgovine so v letu 2013 prejeli evrov premije, kar je nekoliko manj kot leta Pribliţno 46 % premije pravične trgovine je bilo vloţenih v projekte skupnosti, kot so izobraţevanje, zdravstveno varstvo in razvoj skupnosti infrastrukture. Preostalih 38 odstotkov je bilo porabljenih za dobavo neposrednih storitev kmetom bombaţa, kar gre za nabavo orodja in druge vloţke (ibid.). 46

57 Ekomoda je proizvodnja oblačil, ki upošteva okolje, zdravje potrošnikov in delovne pogoje v modni industriji. Ekomodna oblačila so narejena iz materialov, kot so bombaţ pridelan brez pesticidov, svila proizvedena iz sviloprejk, pa tudi volna ali viskoza iz lesa. Ne vsebujejo škodljivih kemikalij in barvil za oblačila, pogosto narejenih iz recikliranih in ponovno uporabljenih tekstilij, ţe nošenih oblačil in celo recikliranih plastenk. Narejene so z namenom, da zdrţijo dlje kot ostala oblačila in izhajajo iz pravične trgovine. Ljudje, ki jih izdelujejo dobijo za svoje delo pravično plačilo in imajo zagotovljene dobro urejene delovne pogoje. Glede na to, da je Ekomoda šele v povojih, glavna odgovornost leţi na proizvajalcih oblačil in modnih oblikovalcih, ki morejo pričeti z uporabo trajnostnih materialov in njihovo manj ekološko ter oporečno obdelavo (CPI 2015b). Tekstilni izdelki se ocenjujejo v dveh skupinah:»oblačila«in»dom in vrt«, v naslednjih kategorijah so to tekstilna oblačila in dodatki, tekstilij za notranjo opremo, vlakna, preje in tkanine. Inštitut Hohenstein in Inštitut za ekologijo, tehnologijo in inovacije OTI, sta leta 1992 uvedla Oeko-Tex Standard 100, kot neodvisen standard certificiranja in testiranja za tekstilne surovine, vmesne in končne izdelke na vseh stopnjah proizvodnje. Primeri materialov primernih za certifikacijo vključujejo neobdelane in barvne tkanine, pletenine, hišne in gospodinjske tekstilije, posteljnina, tekstilne igrače... Tekstilne izdelke, ki nosijo oznako pravične trgovine lahko kupite v vseh večjih trgovskih centrih, specializiranih trgovinah in spletni trgovinah. Gre za izdelke, ki so izdelani, pridelani, ter prodani po načelih in standardih pravične trgovine. 47

58 6 PRIMERA UVELJAVLJENE ZNAMKE PRAVIČNE TRGOVINE 6. 1 Cafédirect Cafédirect je bil ustanovljen s posebnim namenom, da bi kava pravične trgovine postal del trgovin prevladujočega trenda ter da bi ustvarili prepoznavno znamko v Veliki Britaniji. Ţeleli so iti dlje od mehanizmov alternativne distribucije, ki so povezani z vero in solidarnostjo. Cefédirect je danes četrta največja znamka praţene in mlete kave v Veliki Britaniji. Twin (podjetje pravične trgovine v Veliki Britaniji) je tako kot partner Cafédirect zadolţeno za uvoz, logistiko in nadzor kvalitete njihovih izdelkov (DeCarlo, 2007, str ). Equal Exchange UK, Traidcraft, Twin in Oxfam so leta 1991 ustanovili Cafédirect, ki je postala ena vodilnih znamk pravične trgovine v VB. Ustanovitelji so ţeleli, da bi manjšim proizvajalcem priskrbeli boljšo ceno za njihove pridelke in s tem večje priloţnosti za njihove skupnosti. Razpon izdelkov Cafédirect ponudbe, se je razširil z enega izdelka v letu 1991 na portfelj sedaj kar 41 izdelkov. Med drugim ponuja tudi gurmansko kavo, posebne čaje in pitno čokolado. V letu 2004 zasluţili kar 17 milijonov funtov (Nicholls & Opal, 2005, str ). Cafédirect so 12 let finančno podpirali njegovi ustanovitelji, saj ni našlo zunanjih investitorjev. V zadnjih nekaj letih je prodaja narastla v povprečju od 20 do 30 odstotkov na cent na leto, prav tako pa se je povečala potreba po obratnem kapitalu. Cafédirect tako ni mogel povečati skupnega interesa kredita, da bi zadostoval potrebam, ki jih je prinesel porast prodaje. Podjetje je tako potrebovalo kapital, da bi financiralo stalni porast v obratnem kapitalu in za investicije tega kapitala v širjenje podjetja ter razvoj novih izdelkov (ibid.). Tako je uprava Cafédirect v letih 2002/2003 raziskala moţnost povečanja tveganega kapitala, vendar nekateri ustanovitelji tej alternativi niso bili naklonjeni. Podjetje se je leta 2003 odločilo dvigniti kapital z alternativnimi delnicami, da bi investiralo v svojo znamko, odplačalo dolgove in investiralo v računalniške sisteme. V prvi polovici 2004 je podjetje uspešno zbralo pet milijonov funtov lastniškega kapitala od novih investitorjev. Cafédirect se je prvotno osredotočalo na ponovno investiranje v podjetje ter podporo svojih proizvajalcev, kot drugo pa na pravičen finančni in socialni donos. Tako so se ustanovitelji odločili obdrţati 40-odstotni deleţ podjetja, medtem ko je 55 odstotkov podjetja v rokah 4500 manjših investitorjev (ibid.). 48

59 6. 2 Čokolada Divine Leta 1993 je kot navdih lokalnega vodja in kmeta, ki mu je uspelo zdruţiti skupino majhnih kmetov v druţbo, ki deluje na osnovi skupne odgovornosti in demokratičnih principov, bila ustanovljena kooperativa Kuapa Kokoo. Kuapa Kokoo, kar v lokalnem jeziku pomeni»druţba dobrih pridelovalcev kakava«, se je razširila na 200 vaških skupnosti z več kot kmeti. Od leta 1998 s svojim kakavom oskrbuje podjetje Day Chocolate (tablice čokolade Divine in Bubble), katerega so tudi solastniki (Humanitas, 2016g). Day Chocolate Company, ki je deloma v lasti Kuape Kokoo cocoa, je dober primer pravične trgovine. Potrošniki radi vedo, da pomagajo proizvajalcem priti iz revščine, pa tudi pomagajo pri sodelovanju v večjih finančnih podjetjih. Day Chocolate Company so ustanovili Kuapa Kokoo, Body Shop, britanska nevladna organizacija, Twin Trading in drugi podporni partnerji, med njimi je tudi britanski Oddelek za mednarodni razvoj. Tako so ustanovili značilno znamko čokolade pravične trgovine, ki se imenuje Divine (Boţansko). Kuapa Kokoo gre izven okvira pravične trgovine pravične dobavne verige s tem, da zagotovi varnost te verige z upravo kmetovalcev in procesom sprejemanja odločitev. Divine Chocolate je postala priljubljena znamka v gibanju pravične trgovine v Zdruţenih drţavah Amerike; tako je leta 2006 luteranska nevladna organizacija Lutheran World Relief v podjetje investirala 270 tisoč ameriških dolarjev za partnerstvo v Divine Chocolate USA ter da bi sprejeli nov pristop k razvoju, ki podpira kmetovalce kot proizvajalce in lastnike (DeCarlo, 2007, str ). The Day Chocolate Company (Nicholls & Opal, 2005, str ): Kuapa Kokoo je ganska zadruga manjših kmetovalcev kakava, ki je leta 1997 glasovala za investicijo v čokoladne ploščice, da bi se le-te prodajale v Zdruţenem kraljestvu. Oddelek za mednarodni razvoj in Britanska vladna razvojna agencija sta Day Chocolate Company zagotovila začetno posojilo višini 400 tisoč funtov. Zagon prodaje in marketing za podjetje The Day Chocolate Company pa sta bila podprta s strani Body Shop, Twin Trading in Christian Aid. Cilj podjetja Day Chocolate Company je bil: zagotoviti kvaliteten in cenovno sprejemljiv razpon prodaje pravične trgovine, ozaveščati ljudi o teţavah pravične trgovine v Zdruţenem kraljestvu med trgovci na drobno in potrošniki vseh starosti, postati prepoznavni na področju sektorja za čokolado in plačati za kakav, uporabljen v vseh svojih izdelkih, pravično ceno. 49

60 Starbucks je leta 2002 svojo lastno blagovno znamko čokolad zamenjal s certificirano pravično trgovinsko znamko Divine in tako je ta znamka pravične trgovine sedaj ena izmed mnogih najnovejših trendov na britanskem trgu. Ta znamka je sodelovala v šolah, delila brezplačne vzorce čokolade in podpirala slavne, zato je z manjšo vsoto denarja dosegla visoko stopnjo reklame. Ker se ta znamka ne osredotoča na veliko oglaševanje, ampak na zvestobo, je prodaja v treh letih (od leta 2001 do 2005) zrastla za 4 milijone funtov. Dayeva osrednja potrošniška znamka čokolada Divine je prišla na trg leta V ospredje kot trend čokolad so jo postavili z namenom, da bi lahko tekmovala z drugimi večjimi znamkami, kot sta Cadbury in Nestlé. Sansbury's je leta 1998 sprva uvedel Divine čokolado v 70 svojih trgovin, nato pa še v 270 trgovin. Slika 13: Čokolada Divine Vir: Sedaj je Divine ţe v pet tisoč trgovinah po Zdruţenem kraljestvu in prodajajo jo v več različicah, kot so temna, bela ali mlečna čokolada, adventni koledarji, velikonočna jajca itn. Na sliki 13 je prikazan primer čokolade Divine, z logotipom pravične trgovine na zgornji levi, ki jasno in na prvi pogled ţe nakaţe, da je to izdelek pravične trgovine. Oktobra 2000 je The Day Chocolate Company uvedlo tudi čokolado Dubble, ki je prvi izdelek pravične trgovine namenjen otrokom. 50