UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GREGOR KOTNIK

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GREGOR KOTNIK LJUBLJANA, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja Športno treniranje - Nogomet METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE STAROSTNE KATEGORIJE V NOGOMETU DIPLOMSKO DELO MENTOR: izr. prof. dr. Marko Šibila SOMENTOR: asist. dr. Marko Pocrnjič AVTOR DELA: GREGOR KOTNIK RECENZENT doc. dr. Stanislav Pinter LJUBLJANA, 2016

4 ZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali med študijem, še posebej pa mentorju dr. Marku Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je tekom študija in pisanja diplomske naloge vedno stala ob strani in mi pomagala.

5 Ključne besede: nogomet, taktika v obrambi, igralne oblike, igralne situacije, metodika učenja METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE STAROSTNE KATEGORIJE V NOGOMETU Gregor Kotnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, Nogomet IZVLEČEK Diplomsko delo obravnava metodiko igre v obrambi, kjer z igralnimi oblikami in igralnimi situacijami prikažemo metodične korake učenja posamične, skupinske in moštvene taktike skozi daljše časovno obdobje. S predstavitvijo vsebin nogometne igre v obrambi in metodičnim postopkom želimo prikazati najbolj učinkovit način učenja elementov taktike v obrambi. Osnovna didaktična načela, ki jih predlagam pri učenju taktike v obrambi, so od lažjega k težjemu, od enostavnega k sestavljenemu, načelo raznovrstnosti, načelo postopnosti in od univerzalnega k specialnemu. Vse vaje, tako igralne oblike kot igralne situacije, so prikazane slikovno in opisno. Pri večini vaj, je poudarek na igri v obrambi, vendar pri vadbi v igralni obliki moramo biti dosledni in natančni tudi z navodili organizirane igre za fazo napada. Predstavljene vaje so primerne za vse starostne kategorije, je pa zelo pomembno upoštevati, kakšno taktično predznanje imajo igralci, saj lahko z dobrim taktičnim predznanjem tudi mlajši igralci izvajajo vaje, primerne za starejše starostne kategorije.

6 Keywords: football, defensive tactics, playing formations, situations in game, methods of teaching PLAYING TECHNIQUES IN DEFENCE THROUGH DIFFERENT AGE CATEGORIES IN FOOTBAL Gregor Kotnik University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016 Sports training, Football ABSTRACT The diploma thesis deals with the playing techniques in defense, where we show methodic steps of teaching of individual, group ad team tactics through longer period of time by means of playing formations and situations in game. By presenting the contents of playing football in defense and by means of methodic procedure we wish to show the most efficient method of teaching of the elements of tactics in defense. The basis of the didactic principle, which I propose in teaching the defensive tactics, are from easier to more difficult, from simple to complex, the principle of diversity, the principle of gradualness and from universal to special. All the exercises playing formations as well as situations in game are presented graphically and descriptively. In most exercises the emphasis is on the game in defense. When exercising in gaming formation, however, we have to be consistent and precise also with the instructions of the organized game for the offensive phase. The presented exercises are appropriate for all the age categories. It is very important to bear in mind, however, what kind of tactical prior knowledge do players have: with a good tactical prior knowledge even younger players can perform the exercises, appropriate for older age categories.

7 Kazalo vsebine 1.0 Uvod Igra Razvoj nogometne igre Sodoben model nogometne igre Sodelovanje med igralci Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi Dinamika igre Predmet in problem Taktika igre Posamična taktika Posamična taktika v obrambi Skupinska taktika Načela skupinske taktike v obrambi Moštvena taktika Moštvena taktika igre v obrambi Metodika učenja igre Učne metode Metoda igre Situacijska metoda Razvoj sistema igre Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah Cilji Metode dela Izbira in predstavitev vaj Metodični koraki učenja igre v obrambi Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9) Metodika učenja posamične taktike v obrambi Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13) Metodika učenja posamične taktike v obrambi Metodika učenja skupinske taktike v obrambi Metodika učenja moštvene taktike v obrambi Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19) Metodika učenja posamične taktike v obrambi Metodika učenja skupinske taktike v obrambi Metodika učenja moštvene taktike v obrambi Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij... 67

8 5.4.5 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij Sklep Viri... 82

9 1.0 Uvod Nogomet ponuja univerzalni jezik za vse narodnosti in je vez, ki presega vse politične, etične in verske ovire. Govorimo o moštveni igri, kjer za igranje potrebujemo le žogo in prostor za igro. Za pravo igro je sicer potrebna ustrezna velikost igrišča, toda igrati je mogoče tudi na manjših površinah z manjšim številom sodelujočih. V globalnem smislu je nogomet najpopularnejši ekipni šport. Gledalcem ponuja spektakel, kjer lahko sodelujejo sami v navijaških skupinah. Igralcem pa omogoča, da doživijo popolno zadovoljstvo, saj se vedno nove in neponovljive situacije, ki jih ustvarja poskakujoča žoga, lahko poistovetijo z igrivostjo človekove narave. Zato ni čudno, da je nogomet priljubljena igra ne le mladine, ampak tudi starejših, saj kot rekreativna dejavnost pripomore k premagovanju stresov sodobnega časa. Navdušenje mladih ljudi za nogometno igro je lahko razložljivo, saj je igra organizacijsko preprosta, vzbuja motive ter ima splošno pozitiven vpliv na bio-psiho-socialni razvoj organizma. Športna oprema, ki jo potrebujemo za igranje nogometa, je sorazmerno poceni, zato je dostopna vsem slojem prebivalstva (Luxbacher, 2014). Nogomet kot profesionalen šport od posameznika zahteva nenehno odrekanje in stremljenje k napredku, prav tako pa mora biti igralec v najboljši psihofizični kondiciji. Da pa igralec lahko pride do take ravni pripravljenosti, je potreben dolg in naporen trenažni proces, ki traja več let. V profesionalnem nogometu imajo velik vpliv tudi sponzorji, ki v tem skomercializiranem svetu služijo za nekatere astronomske vsote denarja. Skozi zgodovino je nogomet napredoval v tolikšni meri, da se ga za uspeh na najvišji ravni ne da igrati brez dobro organiziranega branjenja. Samo branjenje ekipe ni tako atraktivno za gledalce, kot je napadalna igra, vendar se trenerji za dosego uspeha v ključnih fazah tekmovanja, kot je liga prvakov, odločajo za različne oblike branjenja na eni strani s presing igro po celem igrišču ali globoko consko postavitvijo na svoji polovici igrišča. Sama postavitev igralcev v fazi branjenja nikoli ni in ne sme biti naključna, postavitev mora biti taktično uigrana v vseh fazah branjenja. Da bo dolgoročni načrt uspel, je treba postaviti sistem tako, da se igralci na začetku učijo enostavnejše stvari, ki prehajajo v zahtevnejše. Prav tako je pomembno, da začnemo učiti stvari, ki jih igralci že poznajo, in jih postopoma navajamo na nove in težje nogometne prvine. V najboljših klubih imajo sistem igre mladinske šole podrejen članski selekciji z namenom, da igralci, ki bodo zaigrali za člansko selekcijo, natanko poznajo naloge, ki jih je treba opravljati na določenem igralnem položaju. Če želimo, da bo ta sistem uspešen, je treba začeti s pravilno usmerjenimi treningi že v najmlajših starostnih kategorijah ter nato nadgrajevati znanje vse do članske kategorije. 9

10 1.1 Igra Igra je prosta umska in telesna aktivnost z neštetimi možnostmi ustvarjalnega izražanja (Elsner, 2011). Vsaka igra ponuja zadovoljstvo in veselje ter je pri športnih igrah povezana z uspešnim rezultatom. Tako je tudi nogomet kot športna igra zelo privlačen za večino otrok in odraslih, pa ne samo moškega spola. Zadovoljuje zahtevo po gibanju in dinamiki ter obenem zahteva ustvarjalnost. Otroci lahko svoje sposobnosti primerjajo med seboj, hkrati pa se morajo podrejati tudi skupini (Elsner, 2011). Igra kot taka presega meje zgolj biološke ali zgolj fizične dejavnosti. Je smiselna funkcija. V igri igra nekaj, kar sega onkraj neposredne prisile po potrjevanju življenja, in v življenjsko dejavnost vnaša smisel. Vsaka igra nekaj pomeni. Če aktivni princip, ki igri podeljuje bit, imenujemo duh, potem smo rekli preveč; če ga imenujemo instinkt, potem nismo rekli nič. Naj gledamo na to tako ali drugače, pa s tem, da igra ima smisel, vsekakor prihaja na dan nematerialni element v bistvu igre same (Huizinga, Caillois, Fink, 2003). Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi je človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrabljal v nekako igrivem delovanju, v igri in plesu, ki je bilo podobno obrednemu, religioznemu vedenju (Huizinga, 1992). Igro lahko definiramo kot svobodno aktivnost, ki jo razumemo kot fiktivno in ločeno od vsakdanjega življenja, sposobno, da igralca popolnoma prevzame. Pri igri gre za aktivnost brez kakršne koli materialne koristi in interesa, ki se odvija v namerno ograjenem prostoru in času po predpisanih pravilih in tvori določene odnose med skupinami ljudi v družbi, ki se namerno obdajajo z misterijo ali pa se s preoblačenjem ločijo od realnega sveta (Huizinga, 1992). Igre vključujejo enega igralca, pogosteje pa pomenijo tekmovanje med dvema ali več igralci. Igra le okvirno potrebuje pravila, da se izvaja neodvisno od nadzorstva, a je le tekmovanje v veščini spretnosti ali sposobnosti, a brez resničnih posledic ali vsaj načrtovanih posledic onkraj igre. Igra je razvojna točka urjenja, osvajanja pravil, poleg vsega pa tudi družbeno učenje Razvoj nogometne igre Zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje pred Kristusom. Tako imenovanemu kitajskemu rumenemu kralju Huangu Tiu pripisujejo iznajdbo igre, ki se je imenovala ZUqui. Zu pomeni udariti z nogo, qui pa je žoga. Ta igra je postala v času od leta 221 pred krščanskim štetjem in do 618. leta po njem izredno priljubljena, kasneje je bila pozabljena. Podobne igralne oblike udarjanja žoge kažejo tudi različne najdene podobe v antični Grčiji, pri Rimljanih in na Japonskem. Grški episkyros se je razvil v rimski karpastum, zelo grobo igro, podobno ragbiju. V Južni Ameriki, pri Majih in Aztekih, je bila igra z žogo zadeva kulta, o kateri pa niso znana nobena pravila (Elsner, 2004). V srednjem veku in na začetku novega veka so bile znane igre v Angliji in Franciji s ciljem tekanja in borbe za žogo (iz različnih materialov oblikovana krogla). Po knjigi Antonia Skaina iz časa italijanske renesanse so v Firencah ob sodelovanju vsega prebivalstva igrali nogomet z nekoliko manjšo in lažjo žogo. Število igralcev je bilo različno od 20 do 40 na vsaki strani. Razdeljeni so bili v štiri linije in vsaka je imela svoje ime glede na osnovno nalogo 10

11 v igri. Vratar, ki so ga posebej imenovali, je edini smel igrati z roko. Najverjetneje se je današnji nogomet razvil iz iger, igranih v tem času v Angliji, ki so se razvijale ločeno in neodvisno od tistih v Franciji in Italiji. Nogometna igra, kakršno poznamo in razumemo danes, je bila oblikovana leta V tem letu so sprejeli še danes veljavna osnovna pravila igre. Nogometno združenje se je tedaj ločilo od trdega ragbija, ustanovljena je bila Angleška nogometna zveza. Kljub uradno sprejetim pravilom jih nekateri še dalj časa niso upoštevali in so jih poenotili šele leta Najpomembnejše spremembe pravil igre so bile: - zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879), - spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871), - dovoljena igra enega igralca z roko; rojstvo vratarja (1872), - z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice (1906), - sprememba pravila offside nedovoljenega položaja (1925). Ta sprememba je odločilno vplivala na razvoj taktike. Spremenila se je prostorska razdelitev igralcev, to je bil prehod s sistema petih igralcev v liniji na WM-sistem. Iz Anglije se je igra prenesla na kontinent po letu 1875, in sicer najprej na Dansko, Nizozemsko, v Švico, Skandinavijo, Nemčijo in drugam. Začetki nogometa na Hrvaškem so povezani z dr. Franjem Bučarjem. Kot odličen športnik je odšel na študij v Stockholm, kjer se je med drugim seznanil z nogometom. Med počitnicami leta 1893 je z nogometom seznanil svoje prijatelje v Zagrebu. Po končanem študiju leta 1895 je na dveletnem tečaju za učitelje tečajnike seznanil z nogometom. Nekoliko kasneje kot pri naših sosedih je prišel nogomet tudi na Slovensko. Po eni strani z Dunaja, glavnega mesta takratne avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi takrat Slovenci spadali, po drugi pa iz Prage, s katero smo imeli izredno dobre kulturne zveze. V poročilih srednjih šol na Slovenskem že kmalu po letu 1900 navajajo, da so dijaki zelo radi igrali mejni in nemški nogomet. Kasneje se je v teh poročilih pojavil angleški nogomet, najprej v Mariboru leta 1906, nato pa v Ljubljani, Gorici, Celju itd. Poleg dijakov so ga kmalu igrali tudi drugi mladi ljudje. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih šol v Ljubljani ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo dobili tudi kluba v Trstu in Gorici. Velike zasluge za razvoj nogometa ima inž. Stanko Bloudek, ki je prinesel v Ljubljano prve nogometne čevlje ter žogo in z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so kot protiutež nastajanju nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi slovenski nogometni klub Ilirija s predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu. Posebne zasluge za razvoj slovenskega nogometa je treba pripisati Eugenu Bettetu, kasnejšemu predsedniku Ilirije. Z nogometom v Srbiji so začeli študentje, ki so študirali v Švici. Prvi klubi so bili ustanovljeni leta V Bosni in Hercegovini so z nogometom začeli leta 1908, v Makedoniji so se z njim seznanili leta 1908, prvi klub pa so ustanovili leta Tudi v Srednjo Evropo, na Madžarsko, v Avstrijo, na Slovaško in Češko je nogomet prodrl že 11

12 zelo zgodaj. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so že ustanavljali nogometne klube; najprej v Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugje. Leta 1904 so v Parizu ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFO, leta 1954 pa evropsko nogometno organizacijo UEFO. Mednarodna nogometna organizacija je po 26 letih obstoja leta 1930 organizirala prvo svetovno prvenstvo (v Urugvaju). Mednarodni olimpijski komite je leta 1900 pripravil olimpijski turnir in UEFA leta 1968 evropsko prvenstvo za državne reprezentance. V letih 1960 in 1964 so evropske državne reprezentance tekmovale za pokal Henri Delauney (Elsner, 2004). Elsner (2004) navaja, da smo prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, dobili 23. aprila 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je delovala kot organ osrednje Jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. Tako je ostalo vse do druge svetovne vojne. Med vojno je delo klubov in podzveze v glavnem zamrlo. V prvem obdobju po osvoboditvi nogometne zveze ni bilo. Kot zametek je obstajalo le poverjeništvo v strokovnem odboru Fizkulturne zveze Slovenije. Ob prvi reorganizaciji športa je bila nato 29. maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru NZJ s sedežem v Beogradu Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo, 17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004). 1.2 Sodoben model nogometne igre Verdenik (1999) je zapisal, da je definicija sodobnega modela nogometne igre medsebojno sodelovanje med igralci, tako v fazi obrambe kot napada. Model igre je pogojen z doslej uveljavljenimi zakonitostmi, kot so sodelovanje in sposobnosti igralcev. Zapisal je tudi, da je takšen model igre organiziran sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Sodoben model nogometne igre je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna moštva po svetu. Igralci morajo medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, pri čemer morajo upoštevati nekatere zakonitosti, ki so posledica razvoja nogometne igre. Predstavlja trenutno stanje razvoja nogometne igre. Zaradi majhnih razlik med najkakovostnejšimi moštvi na svetu lahko govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre. V sodobnem modelu nogometne igre sta najpomembnejši značilnosti dinamika igre in medsebojno sodelovanje med igralci (Verdenik, 1999). Osnovna postavitev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora na začetku igre in označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro pa se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje (Elsner, 2004) Pri sodobnem modelu nogometne igre moramo vedno bolj upoštevati dejavnika časa in prostora, saj je zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne agresivnosti igralcev časa za počasno igro vse manj. Ta dejavnika je treba upoštevati v obeh fazah igre, in ne le v fazi napada. Zato pa mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja 12

13 žoge. Ta igra zahteva obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz hitrosti gibanja igralca brez žoge in hitrosti v obvladanju žoge ter reševanju igralnih situacij. Pri dejavniku prostora govorimo o pravočasnem izkoriščanju nastalega praznega dela igrišča glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in prečni smeri. Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada. Uspešnejši je tisti model igre, kjer akcije potekajo hitro in so usmerjene neposredno proti vratom nasprotnega moštva, s čim manjšim številom dotikov žoge. Akcije se izvedejo iz dobro organizirane obrambe, na lastni polovici in se končajo s hitrim protinapadom, v katerem sodeluje več igralcev, in ne le posameznik. Pri tem seveda prehodi iz napada v obrambo in morda ponovno hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo kontinuirano igro. V bližnji prihodnosti se ta model igre verjetno ne bo bistveno spremenil. Razporeditev igralcev, cone delovanja in linije gibanja (sistem igre), če to predstavimo shematsko, variira trenutno v razporeditvi igralcev: , , , in Vse razporeditve v osnovi kažejo, da so v igri poleg univerzalnih igralcev potrebni tudi specialisti. Poleg vratarja, enega ali dveh napadalcev sta v prvi razporeditvi nujna tudi libero (korektor) in oba srednja branilca, v drugi razporeditvi pa poleg dveh srednjih branilcev tudi oba napadalca. Na ostalih mestih model igre zahteva univerzalne igralce. Ne glede na shemo razporeditve igralcev pa so v fazi napada in obrambe osnovna načela organizacije igre enaka (Elsner, 2004). Sodelovanje- interakcija in dinamika igre sta dve temeljni zahtevi sodobne nogometne igre in sta medsebojno soodvisni, saj pomanjkljivosti v eni vplivajo negativno na drugo. Sodelovanje med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Govorimo o medsebojnem sodelovanju v obeh fazah igre z namenom, da dosežemo rezultat. Igralci sodelujejo znotraj sistema, ki od njih zahteva spoštovanje določenih pravil oz. načel sodelovanja. Igralci med igro vzpostavljajo komunikacijsko mrežo na informacijskem in motoričnem nivoju, kjer je v sodobnem modelu igre bolj izražena informativna komponenta. Komunikacijska mreža ima različni vlogi v napadalni fazi kjer ima konstruktivno funkcijo in obrambni fazi kjer ima destruktivno funkcijo. Ker se ta mreža oblikuje v procesu treninga, je pomembna načrtnost, sistematičnost in kakovost procesa treniranja, že v najmlajših kategorijah (Železnik, 2012) Druga bistvena značilnost sodobnega modela nogometne igre je dinamika igre in se izraža z hitrostjo gibanja igralcev in žoge, hitrostjo prehodov iz ene faze v drugo ter univerzalnih sposobnostih in znanjih igralcev. 1.3 Sodelovanje med igralci Sodelovanje med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Pri tem gre za osnovno opredelitev, kako medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, da bomo dosegli uspešen rezultat, 13

14 V okviru medsebojnega sodelovanja zasledimo pri vrhunskih moštvih naslednje: - Osnovno razporeditev igralcev v okviru sistemov igre: , in s številnimi izpeljavami. Potrebno je poudariti, da ni sistem igre najpomembnejši, ampak kako in koliko uspemo s procesom učenja in treniranja razviti kakovost in usklajenost sodelovanja med igralci. - Svobodo v igri ob organizaciji igre na višji ravni. Svoboda v igri zahteva, da igralci niso strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da moštvo med igro ne izgubi osnovne razporeditve. Vse pomembnejši postaja pojem odločilnost akcije, ki zahteva, da je akcija tista, ki odreja, kateri igralec se bo vanjo vključil, in ne igralno mesto oziroma vnaprejšnje določanje s strani trenerja. Odnos med disciplino v igri v okviru taktičnega načrta in improvizacijo je 60 : 40 % v korist discipline. Včasih je prevladovala disciplina v igri, danes je v ospredju ustvarjalnost. Taktični načrt igre predstavlja vnaprej določen način igre. Poleg osnovne usmeritve vsebuje tudi alternacije, ki so odvisne od različnih zunanjih dejavnikov (kakovost nasprotnika, rezultat med tekmo, vremenske razmere itd.). - Pri branjenju prevladujeta agresivni conski oziroma kombinirani način. Pri branjenju sodelujejo vsi igralci. - Elastičnost pri prehodu iz ene v drugo fazo igre. Hitri prehodi omogočajo doseganje številčne premoči v obeh fazah igre in s tem več možnosti za uspešnejše medsebojno sodelovanje. - Časovni in prostorski pritisk v igri se stalno povečujeta. Igra postaja zmeraj hitrejša in se dogaja na zmeraj manjšem prostoru (stisnjena formacija). Še nikoli ni bilo v bližini žoge tako malo prostora za igro in tako veliko praznega prostora vstran od žoge. V prid napadalne igre je žoga hitrejša kot človek. - Kolektiv odločno prevladuje nad posameznikom. Rezultat je posledica kakovosti medsebojnega sodelovanja vseh igralcev v moštvu. Posameznik doprinese svoj delež h končnemu uspehu. Posameznik se podreja kolektivu, vendar kolektiv omogoča posamezniku, da izrazi svoje posamične sposobnosti (Verdenik, 1999). Danes nekateri strokovnjaki poudarjajo prevlado taktike s tehniko v odnosu na kondicijsko pripravo, vendar je moštvo najmočnejše, ko so vse tri vsebine igre na najvišjem nivoju Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi Za uspešno medsebojno sodelovanje v obrambi je treba upoštevati taktične naloge v obrambi. Igralci se morajo vrniti v izhodiščni položaj po izgubljeni žogi, ki je lahko visoko na nasprotnikovi polovici, sredini igrišča ali pa na lastni polovici igrišča, saj posamično napadanje in izpadanje iz igre nista dopustni. Iz kombiniranega načina branjenja postopoma prehajamo na conski način branjenja, takšno obliko pa uporablja celotna ekipa razen obeh srednjih branilcev, ki pokrivata mož na moža. Vrhunsko taktično uigrane ekipe uporabljajo conski način branjenja, kar je tudi cilj kakovostnega poučevanja in treniranja.zaporedje aktivnosti, ki jih uporabljajo igralci v okviru conskega presinga na sredini igrišča, so: - aktivno napadanje nasprotnega igralca z žogo, - pravočasno in čim hitrejše medsebojno varovanje soigralcev, 14

15 - oženje prostora v smeri žoge, - pri čim hitrejšem izvajanju oženju prostora in varovanja soigralcev, ki so najbližje nasprotniku z žogo, pozornost na medsebojne razdalje (ne zamujati in ne preblizu), - upoštevanje načela varovanja celotnega moštva in medsebojnih optimalnih razdalj, daje opazen videz ravnotežja oziroma enakomerne razporeditve, - s hitrim vračanjem vseh v izhodiščni položaj branjenja ustvarjanje številčne premoči; Presing na nasprotni polovici uporabimo le kot alternativo, če želimo hitro odvzeti žogo nasprotniku, vendar je takšen način pokrivanja precej tvegan. V fazi branjenja sodelujejo vsi igralci, oba igralca v konici napada sta prvi obrambni ščit in morata pravočasno zapreti prostor na sredini igrišča. Ohranjati je treba zaprto in kompaktno formacijo in ne dovoliti raztrganja formacije. Oba srednja branilca in libero morajo medsebojno prevzemati vloge branjenja, prav tako je potrebna transformacija glede na nasprotnikovo drugačno postavitev (Verdenik, 1999) V zadnjih letih je vedno več vrhunskih moštev, ki izvajajo pritisk (»hunting fever«) na nasprotnega igralca z žogo že na nasprotni polovici. V tej smeri napredovanja slovenskega nogometa je pred stroko velik izziv Dinamika igre Dinamičnost se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v drugo fazo igre. Analize igre so pokazale, da igralci na tekmah najvišjega nivoja pretečejo okrog 10 do 12 km na tekmo, od tega pretečejo v šprintu okrog 30 % te razdalje. Iz analiz igre lahko sklepamo, da je trend v nogometni igri, povečanje količine hitrega teka. Dinamika je torej odvisna od: - kondicijske pripravljenosti igralcev, - taktične informiranosti (dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro; igra s čim manj dotiki žoge posameznega igralca), - osvojene dinamične tehnike (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem gibanju in v primeru oviranja nasprotnih igralcev). Skladno s sodobnim modelom igre govorimo tudi o sodobnem modelu igralca. Pri tem mislimo na igralca z optimalno izraženimi sposobnostmi, lastnostmi in značilnostmi, ki so nujne za uspešno sodelovanje v sodobni igri. Nekatere od omenjenih karakteristik je mogoče tudi objektivno izmeriti s testi. V neposredni praksi se je v razlagi sodobnega igralca uveljavil tudi pojem univerzalni specialist. Univerzalnost, kot naslednja značilnost v dinamiki igre je mišljena kot sposobnost igralca za sodelovanje v obeh fazah igre, specialnost pa je vezana na določeno igralno mesto ter sposobnosti realizacije teh vlog znotraj moštva. Sposobnosti igralcev za hiter potek igre so kondicijska priprava, dinamična tehnika in taktična informiranost igralcev (Železnik, 2012). Najpomembnejše kondicijske sposobnosti so hitrost, eksplozivna moč, koordinacija, aerobnoanaerobna vzdržljivost. Pod pojmom dinamična tehnika razumemo, da je to zmožnost igralca, 15

16 da izvede tehnični element v hitrem gibanju kljub oviranju nasprotnika. Taktična informiranost pa omogoča igralcem hitro organizirano igro s čim manj dotiki (Železnik, 2012). 16

17 2.0 Predmet in problem Današnji stil nogometne igre stremi k napadalni igri, vendar je za dobro napadalno igro potrebna najprej dobro postavljena obramba. Pravilno postavljena obramba preprečuje nasprotnikom doseganje zadetkov, kar je tudi bistvo obrambne igre. V sodobnem nogometu je za dobro branjenje potrebna dobra taktična uigranost moštva. Pri vrhunskih moštvih lahko opazimo različne postavitve med branjenjem. Trenerji izberejo način branjenja, ki je lahko že zelo visoko na nasprotnikovi polovici, na sredini ali pa globoko na svoji polovici. Potrebno je poudariti, da je za vrhunsko branjenje potrebno sodelovanje vseh igralcev. Globoko obrambno postavitev na svoji polovici gledalci včasih označijo kot neatraktivno, vendar je glede na kvaliteto igralcev v današnjem nogometu velikokrat takšna postavitev nujna za dosego želenega rezultata. Ko govorimo o dobro postavljeni obrambi, ne smemo spregledati posameznih igralcev v moštvu, ki morajo do potankosti izpolnjevati taktične zamisli trenerja na igrišču. Metodika učenja igre v obrambi je izjemno zahtevna, dolgoročna in predvsem procesna naloga, ki je pogojena z znanjem, izkušnjami in sistematičnim delom trenerja skozi vsa obdobja igralčevega razvoja in v vseh starostnih kategorijah. Trenerji k temu delu pristopajo različno, velikokrat pa nesistematično. Predmet diplomskega dela sega na področje metodike učenja nogometne igre v fazi obrambe, pri čemer bomo skozi daljše časovno obdobje selekcije prikazali postopek učenja igre v obrambi. Pri metodiki igre v obrambi gre za sistematičen prikaz učenja individualne, skupinske ter moštvene taktike, kompleksen pristop na podlagi že osvojenega tehničnega znanja igralcev in z namenom, da so vsi igralci moštva vključeni v delo in se tako seznanijo s taktičnimi zahtevami in pravili branjenja. Prikazan pristop učenja igre v obrambi zahteva vadbo skozi vse starostne kategorije ter ponavljanje in izpopolnjevanje tudi v članski kategoriji. Vsebine, ki jih uvrščamo v metodiko taktike v obrambi in jih bomo predstavili v diplomski nalogi, so igralne oblike in igralne situacije v posamični, skupinski in moštveni taktiki. Predstavili bomo tudi teoretično vsebino taktike v obrambi, saj je poznavanje teoretične vsebine pomembno pri razumevanju igre v obrambi. 2.1 Taktika igre Taktika je načrtni način igre, ki se prilagaja najrazličnejšim pogojem, s ciljem doseganja najboljših rezultatov. Je pa taktika tudi odvisna od pogojev, med katere spadajo kondicija, tehnična in taktična sposobnost lastnih in nasprotnih igralcev, vrsta tekme, pomen in kraj tekme, tekmovalne in vremenske razmere in podobno. Taktiko igre določimo za celotno moštvo, za del moštva in tudi posameznika. V odrejenem načinu igre moštva ne rešujemo podrobno vseh nalog. Poleg odrejene skupne igre mora posameznik ali skupina sama reševati nastale situacije. Osebna taktična sposobnost je v teh primerih odločilna. Taktiko glede na navedeno delimo v: - posamično, - skupinsko, - skupno moštveno taktiko. 17

18 Glede na različnost nalog v obdobju napada in obrambe delimo taktiko tudi na (Elsner, 2004): - taktiko napada, - taktiko obrambe Posamična taktika (povzeto po Elsner, 2004) Posamična taktika je načrtno uspešno usmerjeno delovanje igralca v napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij. Taktične zamisli pri oblikovanju igralnih situacij tipičnih in netipičnih igralci uresničujejo z izvajanjem strukturnih enot (tehnično-taktičnih prvin), ki jih delimo v napadu na: - odkrivanje igralca, - podajanje žoge, - sprejemanje žoge, - vodenje žoge, - varanje z žogo, - streljanje na vrata. In v obrambi na: - pokrivanje igralca, - odvzemanje žoge, - izbijanje žoge. Pocrnjič (2016) je dopolnil elemente posamične taktike v napadu na : - odkrivanje igralca (od žoge k žogi, k žogi od žoge, na stran od žoge), - podajanje žoge (pozornost na spremembo hitrosti soigralca; kdaj v noge; kdaj pred soigralca in v smer njegovega gibanja; kdaj v loku pred soigralca), - sprejemanje žoge (z vsemi deli telesa po principu ovire in amortizacije, sprejemanje s povleki žoge z zunanjim delom stopala, s sprednjim notranjim in z notranjim delom stopala), - vodenje žoge (z nogo, ki je oddaljena od nasprotnika), - varanje z žogo (v smer iz katere napada nasprotnik), - streljanje na vrata (poševno naprej-diagonalno v kot vrat v sredini pred vrati- po varanju, po dvojni podaji; poševno s strani z vrtenjem žoge okoli vratarja v daljši kot vrat; v tla pri udarcu z glavo in iz zraka volley). In v obrambi na: - pokrivanje igralca (na sredini, na krilnem položaju, proti dvema nasprotnikoma), - odvzemanje žoge (osnovno, prestrezanje, s podrsavanjem, s potiskanjem), - izbijanje žoge (na bočni položaj, blizu vrat v kot). 18

19 Posamična taktika v obrambi Pokrivanje Pokrivanje je gibanje igralca s ciljem, da nasprotnemu igralcu preprečimo sprejemanje žoge in posamični prodor. S pokrivanjem in zapiranjem prostora zaustavljamo in preprečujemo nasprotnikove akcije. Pokrivamo torej igralca ali prostor. Igralca lahko pokrijemo na dva načina ali dosledno ali pa nedosledno (Elsner, 2004). Pri prvem načinu pokrivanja je igralec tesno ob nasprotniku, kar mu onemogoča sodelovanje v igri. Takšen način pokrivanja uporabljamo predvsem v zaključku napada in je osnova za igro človek na človeka (Elsner, 2004). Pri drugem načinu pokrivanja se igralec postavlja v večji razdalji od nasprotnika in mu zapira prodiranje proti vratom (Elsner, 2004). Osnovne zakonitosti pokrivanja so torej: - igralca, ki ima žogo ali je v njeni bližini, je treba pokriti dosledno; druge nedosledno, - igralca, ki lahko neposredno ogroža vrata, je treba pokriti dosledno, - pokrivanje mora biti pravočasno. Uspešnost pokrivanja je v veliki meri odvisna od sposobnosti igralca, neposrednega nasprotnega igralca, drugih nasprotnih igralcev in od sposobnosti soigralcev (Elsner, 2004). Odvzemanje žoge Cilj odvzemanja kot obrambno sredstvo je prekiniti nasprotnikovo akcijo in nato odvzeto žogo podati soigralcu. Uspešnost odvzemanja žoge je odvisna od pravilnega in pravočasnega postavljanja ali pokrivanja obrambnega igralca. Najpomembnejša taktična zahteva je trenutek odvzemanja. Žogo lahko odvzamemo neposredno, preden jo je dobil nasprotnik. Takšen način odvzemanja imenujemo prestrezanje. Poleg prestrezanja lahko žogo odvzamemo tudi v trenutku, ko jo nasprotnik sprejema in ko jo nasprotnik že ima, prav tako lahko žogo odvzamemo s podrsavanjem in s potiskanjem (Elsner, 2004). Odvzemanje je odvisno tudi od položaja soigralcev glede na nasprotne igralce (odvzemamo šele, ko so nasprotniki pokriti); od dela igrišča, na katerem odvzemamo; od gibanja nasprotnika in podobno (Elsner, 2004). Pri odvzemanju, ko ima nasprotnik žogo, ga poskušamo z varljivim gibanjem zmesti do te mere, da izgubi kontrolo nad žogo, kar nam omogoča lažje odvzemanje. Največja napaka pri odvzemanju je, če se igralec brezglavo zaleti v nasprotnika. Napad mora biti previden, nasprotnika moramo umiriti in njegovo gibanje omrtviti. Vsako odvzemanje mora biti opravljeno hitro in odločno, pri čemer moramo obrambnega igralca spodbujati, saj se v trenutku odvzemanja lahko zgodijo napake, ki lahko odločilno vplivajo na razplet tekme (Elsner, 2004). 19

20 Izbijanje žoge Izbijanje žoge uporabljamo, kadar je ne moremo odvzeti, zaustaviti ali zadržati. Žogo po možnosti izbijamo proti soigralcem. Izbijamo jo pred nasprotnikom po hitrem startnem izteku, s hitrim izkorakom, s podrsavanjem ter v skoku z glavo (Elsner, 2004). V najtežjih trenutkih branjenja izbijamo žogo tudi v avt ali kot, da pridobimo čas za organizacijo obrambe Skupinska taktika Skupinska taktika je načrtno uspešno usmerjeno medsebojno delovanje dveh ali več igralcev v napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij. Obvladovanje strukturnih, igralnih enot in tehnično-taktičnih prvin ob upoštevanju določenih načel je osnova skupinske taktike. Skupinska taktika napreduje, saj igralci nenehno dvigujejo stopnjo izvajanja igralnih enot s hitrejšim izvajanjem, večjo natančnostjo in podobnim. Igra postaja vse bolj organizirana kljub kreativni improvizaciji, saj je jamstvo za uspeh upoštevanje osnovnih načel medsebojnega sodelovanja igralcev (Elsner, 2004) Načela skupinske taktike v obrambi V igri obrambe ne glede na obliko branjenja veljajo nekatere zakonitosti, načela. Pri tem mislimo predvsem na medsebojno pomoč varovanje, prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora, razporejanje na primerni razdalji, ohranjanje razporeda (Elsner, 2004). Medsebojna pomoč varovanje Poleg individualnega pokrivanja nasprotnika ali prostora se igralci postavljajo in gibajo tako, da si lahko med seboj pomagajo oziroma se varujejo. Kadar nasprotniki napadajo po krilnih položajih, se igralci postavljajo poševno za hrbtom soigralca; pri tem imajo možnost preprečiti neposredni prodor nasprotnika proti vratom, če je bil soigralec preigran. Z dobro postavitvijo zavrejo napad in omogočijo ponovno vključitev izigranega soigralca v igro. To načelo tudi zahteva, da naj posameznik ne napada neposrednega nasprotnika, če drugi nasprotni igralci niso pokriti, kar pomeni, da uspeh napada na nasprotnika ni gotov. Pomoč drugih igralcev je torej v tem, da onemogočijo podajo žoge med napadajočimi igralci. Poseg obrambnega igralca bo takrat uspešnejši. Poudariti je potrebno tudi na kakšen način igralci varujejo, dva igralca varujeta v diagonali, trije v trikotniku, štirje v karo, pet v karo in trikotniku itd. (Elsner, 2004). Prevzemanje Prevzemanje igralcev je uspešno, ko je tudi postavljanje dobro. Prevzemanje se izvede, kadar iz igre izpade eden ali več igralcev, ter pri nenadnem prodoru nasprotnih igralcev srednje ali obrambne linije (Elsner, 2004). 20

21 Kadar iz igre izpade eden ali več igralcev, preostali braneči igralci ne pokrivajo več dosledno vsak svojega neposrednega nasprotnika. Igralec, ki je najbližji izigranemu soigralcu, prevzame nasprotnega igralca z žogo. Drugi soigralci pa z ustreznim medsebojnim sodelovanjem in premikom v smeri izpadlega soigralca pokrijejo tisti prostor, kjer predvidevajo, da bo nasprotnik poskušal nadaljevati ali zaključiti napad (Elsner, 2004). Vse večja univerzalnost igralcev v igri je vzrok za vse pogostejše nenadne prodore igralcev srednje in obrambne linije v napad. To branečemu moštvu povzroča velike težave. Ti prodori so bolj usmerjeni po krilnih položajih, manj pa skozi sredino. Pri prodoru po krilnih položajih mora prevzemanje izvesti eden od srednjih branilcev ali čistilec, pri prodoru skozi sredino pa krilni branilec (Elsner, 2004). Medsebojno nadomeščanje Medsebojno nadomeščanje v obrambi je potrebno predvsem takrat, kadar obrambni igralci sodelujejo v napadu in jih nasprotnik prekine ter izvede hiter protinapad. Jasno je, da zaradi hitrosti akcije obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne more takoj pomagati pri branjenju. V takih primerih je zato potrebno nadomeščanje. Igralec, ki nadomešča, prevzame obrambne naloge, dokler se obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne vrne na svoje mesto. Uspešno nadomeščanje zahteva izredne posamične sposobnosti igralcev, univerzalnost in seveda najboljšo medsebojno uigranost. Funkcijo nadomeščanja opravijo navadno igralci sredine ali krilni napadalci (krila) (Elsner, 2004). Oženje prostora Je eno od osnovnih načel medsebojnega sodelovanja med igralci v času branjenja. Igralci branečega moštva se organizirano približujejo prostoru z žogo in tako ustvarjajo gnečo oziroma zožijo prostor okrog žoge. V zgoščenem prostoru imajo tako več možnosti za preprečevanje nasprotnikovega napada (izbijanje oziroma odvzemanje žoge nasprotniku), za medsebojno pomoč ali varovanje. Nasprotno pa igralci napadajočega moštva v primeru zoženega prostora težje medsebojno sodelujejo in so prisiljeni razmeroma zgodaj storiti napako, katere posledica je izguba žoge. Pri zoževanju prostora lahko sodeluje celo moštvo (moštvena taktika) ali del moštva (skupinska taktika). V primeru nasprotnikovega napada po krilnem položaju izvajamo zožitev prostora proti krilnemu položaju. Še posebej zunanji igralci z nasprotne strani se pomaknejo proti žogi. Pri napadu nasprotnika skozi sredino je treba zgostiti prostor v sredini, zato se tudi zunanji igralci z obeh strani pomaknejo proti sredini. Med oženjem prostora morajo igralci biti pozorni na primerne medsebojne razdalje (Elsner, 2004). 21

22 2.1.3 Moštvena taktika Graditev skupne igre je mogoča le na individualnih znanjih in sposobnostih igralcev. Igralci morajo obvladati igralne enote obrambe in napada. Te sposobnosti, dopolnjene s splošnimi zakonitostmi taktike skupne igre, omogočajo graditev in nadaljnji razvoj skupne igre (Elsner, 2004). Nogometna igra je glede možnosti akcij in improvizacije tako bogata, da sposobni, inteligentni igralci najdejo v igri rešitev, ki jih dobri trenerji po skrbni analizi vključujejo v graditev sloga igre svojega moštva. Taktiko moštvene igre delimo na (Elsner, 2004): - taktiko igre v obrambi, - taktiko pri prehodih iz napada v obrambo in nasprotno, - taktiko igre v napadu Moštvena taktika igre v obrambi Taktika skupne igre v obrambi je v odvisnosti od sistema igre doživljala velike spremembe. Ne glede na spremembe pa je temelj vsake obrambe obvladanje igralnih enot taktike v obrambi in nekaterih načel skupne obrambe. Brez osnovnega znanja o postavljanju pokrivanju igralcev, odvzemanju in izbijanju žoge ni mogoče medsebojno usklajeno delovanje (Elsner, 2004). Vrste obramb: - individualna obramba, - conska obramba (ekonomičnost, preglednost, ravnotežje v pokrivanju in zapiranju prostora za žogo ali okoli žoge), - kombinirana obramba, - forecheking, - presing na žogo. Individualna obramba Osnovna individualna posamična obramba je dosledno pokrivanje neposrednega nasprotnika. Takšno obliko obrambe imenujemo tudi»igralec na igralca«(človek na človeka). Pri tej obliki igranja je vsak obrambni igralec odgovoren za pokrivanje neposrednega nasprotnika, kar pa ne pomeni, da obrambni igralci med seboj pri branjenju ne sodelujejo. Obrambni igralci se postavljajo vedno med nasprotnika in vrata, vse bolj dosledno pa pokrivajo, ko se nasprotnik bliža vratom. Normalno dosledno pokrivajo le na svoji polovici igrišča. Neposrednega nasprotnika pri vračanju daleč na svojo polovico igrišča ne spremljajo, tega lahko prevzame kateri od napadalnih igralcev. Individualna obramba zahteva izredne psihofizične odlike, uspeh pa zagotavlja le v vseh pogledih superiornejšim ekipam (Elsner, 2004). Conska obramba Osnova conske obrambe je pokrivanje prostora. Tu obrambni igralec le v določenem prostoru pokriva in napada nasprotnika z žogo. Pri conski obrambi poznamo dve obliki aktivno in pasivno (Elsner, 2004). 22

23 Aktivna conska oblika branjenja zahteva, da vsi obrambni igralci na nekoliko ožjem prostoru dokaj dosledno pokrivajo prostor in nasprotnega igralca. V pomoč obrambnim igralcem pridejo tudi napadalci in tvorijo prvo obrambno linijo. Prehodi v napad so tu zelo hitri in v njem sodelujejo vsi igralci. Obrambni igralci ne smejo zaostajati, spremljajo pa napadalce v zmerni razdalji, razen če akcija ne zahteva, da se neposredno vključijo v napad (Elsner, 2004). Pasivna conska oblika branjenja je mnogo bolj defenzivna. Igralci srednje in obrambne linije se pri napadu nasprotnika vrnejo globoko v obrambni prostor. Razporedijo se tako, da zapirajo vse dohode k vratom in ne dopuščajo vtekanja nasprotnih igralcev. Obramba je vedno zgoščena. Zaradi velikega števila branečih igralcev izpad enega ali dveh igralcev za kratek čas ne predstavlja posebne nevarnosti. Igralci v obrambi rešujejo nevarne situacije mnogokrat le z izbijanjem žoge. Prehodi v napad največkrat niso organizirani. Napadalci moštva, ki se brani na ta način, navadno pri organizaciji in zaključku napada nimajo pomoči igralcev, ki sodelujejo v branjenju. Ta oblika branjenja je primerna za slabše ekipe na tekmah z močnejšim nasprotnikom (Elsner, 2004). Kombinirana obramba Analiza razvoja igre v obrambi nam pokaže, da so sistemi igre določali tudi obliko taktike v obrambi in nasprotno. V sistemu dveh branilcev (WW-sistem) je bilo branjenje consko, v sistemu WM pa individualno (Elsner, 2004). Igra z menjavo mest v napadu, prehodi napadalcev v srednjo linijo, nenadni prehodi branilcev v napadalno cono so ponovno zahtevali spremembe v načinu branjenja. Nujen je bil ponovni prehod v consko obrambo. Toda tudi to ni več zadoščalo. Boj z napadalci je zahteval in še zahteva iskanje vedno novih poti. Povezava dveh osnovnih oblik je dala novo kombinirano obliko branjenja, pri katerem del igralcev dosledno pokriva nasprotnika ostali del pa pokriva prostor (igra s prostim igralcem). Individualno pokrivanje najnevarnejših napadalcev in conska igra drugih sta značilna za to obliko branjenja. Conska igra in pokrivanje prostora pa ne pomeni, da igralci ne pokrivajo dosledno. Čim bolj se nasprotnik bliža vratom, doslednejše bolj tesno mora biti pokrivanje (Elsner, 2004). Forechecking Je iz hokeja prevzeta obrambna taktika. Vsi igralci moštva, ki je izgubilo žogo na nasprotnikovi polovici, poskušajo takoj na agresiven način ponovno odvzeti žogo nasprotniku. Pri tem mora nasprotnika z žogo napasti več igralcev. Sočasno morajo drugi igralci s svojim postavljanjem prostor v bližini žoge maksimalno pokriti. Ta oblika igre lahko uspe le, če vsi igralci maksimalno upoštevajo načelo globine napada, to je, da so razdalje med posameznimi igralci najmanjše možne. Takšno obliko branjenja lahko uporabljamo le občasno, saj je kondicijsko zelo zahtevna (Elsner, 2004). 23

24 Presing na žogo Je način agresivnega conskega branjenja, ki se je uveljavil v zadnjem času, da bi nasprotnika čim prej prisilili v napako. Zahteva organizirano medsebojno sodelovanje igralcev iz osnovne razporeditve. Pri tem sodelujejo vsi igralci. Presing na žogo je sestavljen iz oženja prostora, varovanja soigralca in pokrivanja bližnjega nasprotnega igralca ter aktivnega starta na nasprotnika z žogo (Elsner, 2004). 2.2 Metodika učenja igre Metodika učenja igre je tako način poučevanja igre, kjer upoštevamo določeno uporabo metod poučevanja in povezano z metodo tudi izbiro vaj oz. sredstev (Kolman, 2011). Metodika učenja in vadbe nogometne igre mora biti že pri igralcih mlajših starostnih kategorij vsaj delno podrejena končnemu cilju ustrezno usposobljenemu igralcu, ki bo tako na tehničnotaktičnem kot tudi na morfološko-motoričnem in kondicijskem ter psihosocialnem področju kos zahtevam, ki jih pred njega postavlja nogometna igra (Kolman, 2011). V preteklosti so bili v nogometu pomembni določeni posamezniki neke ekipe, ki so lahko reševali posamezne naloge oziroma situacije in s tem ekipi prinesli pomembne točke za napredovanje. Danes takšna ekipa nima velikega uspeha. Nogomet se je razvil do mere, ko morajo imeti vsi v ekipi optimalno tehnično in taktično znanje ter razvite motorične sposobnosti. V procesu treninga morajo trenerji poiskati ustrezna sredstva in metode, s katerimi bodo tehnično-taktične elemente in motorične sposobnosti razvili na čim višjem nivoju in povezali različne posameznike v celoto oziroma tvorili moštvo, ki bo prinašalo ustrezne rezultate (Kolman, 2011). Da lahko moštvo na igrišču in tekmi deluje kot celota, mora trener na treningih najprej izbrati ustrezno metodiko in ustrezne vaje (igralne situacije in igralne oblike) ter jih vsakodnevno ponavljati. Z uporabo igralnih situacij in igralnih oblik najhitreje pridemo do smiselne igre, ki jo ustvarjamo s treninga na trening in s tekme na tekmo (Kolman, 2011). Vsem oblikam moštvene taktike so skupna nekatera načela, ki jih je potrebno upoštevati (prirejeno po Pocrnjič, 2016): - hitro vračanje v obrambni razpored na nasprotni polovici, na sredini ali na lastni polovici, - ohranjanje dogovorjene postavitve (sistem igre), - pravočasno in aktivno delovanje v napadanju nasprotnika z žogo tistega igralca, ki je najbližji nasprotniku z žogo, - pravočasnost postavljanja v dogovorjeno varovanje ostalih igralcev soigralcu, ki aktivno napada nasprotnika z žogo, - postavljanje v primerno razdaljo od soigralcev, - oženje prostora med obrambno, vezno in napadalno vrsto. - oženje prostora iz nasprotne strani proti strani, kjer je nasprotnik z žogo, - pravočasnost, natančnost in smiselnost v prevzemanju in nadomeščanju. 24

25 2.2.1 Učne metode Učne metode so eden najpomembnejših sestavnih delov vadbenega procesa. V metodiki učenja in vadbe v športnih igrah se uporabljajo najrazličnejše metode posredovanja, ki poleg podajanja informacij zagotavljajo tudi ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj osnovnih in specialnih motoričnih sposobnosti igralca, njegove vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike pri vadbi ter dodaten vpliv na razvoj celotnega psihomotoričnega statusa vadečega (Šibila, 2004). Pri razvoju specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti se uporabljajo metode, ki zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj vseh prvin, to je osnovnih motoričnih sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike. Sestava vaj, hitrost izvajanja in pogostost ponavljanja morajo biti vedno prilagojene vsem trenutnim sposobnostim igralcev, predvsem najslabše razviti prvini določene nogometne motorične sposobnosti (Kolman, 2011). Ločimo štiri glavne skupine metod: v prvo skupino metod uvrščamo tako imenovane metode poučevanja (sintetična, analitična, kombinirana) in metode treninga (metoda igre, situacijska, tekmovalna). Vse navedene metode, ki so za razvoj nogometaša še posebej pomembne, lahko imenujemo tudi praktične metode. V drugo vrsto metod, ki so pomembne predvsem pri učenju tehnike in posredovanju taktičnih informacij, uvrščamo skupino besednih oziroma verbalnih metod. Sem spadajo razlaga, analiza, popravljanje napak, opozarjanje itd. (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010) Metoda igre Metoda igre je najbolj naravna, saj se nogometna igra uči in se razvijajo sposobnosti z vajami oz. igralnimi oblikami, ki so poenostavljena oblika igre ali deli igre. Ta metoda zagotavlja hkrati veselje, sproščenost in čustveno doživljanje: motiviranost je večja, individualnost je dovolj poudarjena, raznovrstnost reševanja igralnih situacij je večja in podobno. Metoda igre pomeni tudi najkrajšo in najučinkovitejšo pot do igre. Pomeni uporabo igralnih oblik (Kolman, 2011). Ta metoda je predvsem primerna v fazi predpriprave (do starosti 9 let), ko se uporabljajo enostavne igralne oblike, in pri osnovni vadbi (kot igralne oblike), toda šele po tem, ko so igralci že razvili nogometne motorične sposobnosti do ravni, ki omogoča medsebojno komuniciranje, in končno pri kvalitetnem in situacijskem treningu, ko z različnimi igralnimi oblikami preverjamo nogometne motorične sposobnosti pri reševanju strukturnih situacij v različnih fazah igre in igre v celoti (Kolman, 2011). Je vodilna metoda pri učenju in vadbi nogometnih vsebin. V igralnih oblikah, ki so podobne nogometni igri, niso pa še nogometna igra, učimo in predvsem izpopolnjujemo neko nogometno gibanje. Igralne oblike vsebujejo samo nekatere značilnosti in zahteve nogometa, so največkrat poenostavljene in jim lahko, glede na namen, spreminjamo pravila (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010). Slabosti metode so lahko v pretirani individualnosti, avtomatizaciji napačnega izvajanja tehničnih prvin in posredno v napačnem razvijanju specialnih nogometnih motoričnih sposobnosti, napačnem oblikovanju medsebojne komunikacije in strukturnih situacij (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010). 25

26 2.2.3 Situacijska metoda Situacijska metoda se uporablja pri treningu določenih tipičnih igralnih situacij v vseh fazah igre, ko gre za medsebojno sodelovanje igralcev ene ali več linij moštva, ko je raven nogometnih motoričnih sposobnosti zelo visoka (Kolman, 2011). V preteklosti je pri učenju igre prevladovala situacijska metoda. To so vnaprej predvidene rešitve, šablone, brez nasprotnika ali z njim. Je manj kreativna. Pomeni uporabo igralnih situacij. Igralne situacije so vezane bolj ali manj na igralna mesta v okviru sistema igre (Verdenik, 2006). Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med igro (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010). 2.3 Razvoj sistema igre Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako se gibljejo, imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se redko spreminja je bolj ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več desetletjih) pa so nastale spremembe bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega sistema (Elsner, 2004) so: - je enostaven, - razporeditev igralcem omogoča enako pomoč obrambi in napadu, - da zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na najpomembnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni coni), - vsem igralcem nalaga enake obveznosti, - omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in nasprotno. Sistemi igre so se skozi zgodovino precej spreminjali od prvih sistemov igre, kot je T-sistem, kjer je bila ozka izbira tehnično-taktičnih elementov igre vzrok za individualni način branjenja, pa vse do danes, ko samo individualni način branjenja ne prinaša več uspeha v igri. Sodobni sistemi so uspešni, če v obeh fazah igre sodeluje čim večje število igralcev , to je sistem s štirimi branilci, je sistem, iz katerega so se kasneje razvili vsi sodobni sistemi igre. Takšen sistem postavitve je imel glede na v uvodu omenjene značilnosti sistema precej prednosti pred starejšimi sistemi. Cone delovanja igralcev so enakomernejše, obremenjenost in delovanje zapostavljenih igralcev pa večja. Branilcema in kriloma se je cona delovanja razširila, njihove linije gibanja so obogatele, njihovo sodelovanje v igri pa se je povečalo. Zmanjšalo se je število linij, kar omogoča hitrejšo igro in najrazličnejše menjave mest. Napad in obramba sta močnejša, saj v njunih akcijah sodelujeta tudi zvezna igralca. Zaradi možnosti hitrejše in enostavnejše igre so se morale izboljšati tehnično-taktične in psihofizične sposobnosti igralce. Največja pomanjkljivost tega sistema je preobremenjenost zveznih igralcev, saj zgolj dva igralca sredine nista mogla dovolj uspešno sodelovati pri organizaciji napada oziroma obrambe (Elsner, 2004). 26

27 Sistem se je razvil prav zaradi slabega delovanje zveznih igralcev v obeh fazah igre. Na prvi pogled so videti spremembe malenkostne, v resnici pa nazaj potegnjeni srednji napadalec povzroči verižno reakcijo v conah delovanja in linijah gibanja igralcev sprednje ter napadalne linije. Takšna postavitev je nekoliko defenzivnejša, saj okrepljena sredina zagotavlja boljši nadzor nad sredino igrišča. Obremenitev igralcev srednje linije je enakomernejša. Izmenično sodelovanje v zaključku napada zagotavlja maksimalno angažiranost igralca srednje linije v napadu. Funkcije igralcev srednje linije so sicer enake, vendar ima eden le bolj poudarjene defenzivne naloge. Njegovo sodelovanje v napadu je bolj redko, zato je toliko presenetljivo. Poleg klasične postavitve v tem sistemu lahko uporabimo obliko s prostim branilcem. Ta oblika postavitve je še nekoliko defenzivnejša, saj se prosti branilec postavlja za vsemi drugimi igralci v sredini. Pri individualni obliki branjenja popravlja napake sprednjih igralcev in preprečuje prodore skozi nastale odprtine. Njegov akcijski radij je velik, saj mora večkrat zapustiti sredino. Pri conskem načinu branjenja ostaja pretežno v sredini. Postavlja se in varuje hrbet soigralcev v sredini ter z enim od sprednjih igralcev podvoji napad na nasprotnika, ki ima žogo, in podobno (Elsner, 2004). Toda tudi sistem ima precej pomanjkljivosti, saj je igro lahko čitati in presenečenja, ki bi jih lahko z nenadnim vključevanjem v napad povzročili zvezni ali celo obrambni igralci, so skoraj nemogoča, saj je prostor v napadu zaseden. Takšen sistem je primeren za manj šolana moštva in moštva mlajših kategorij. Zaradi teh pomanjkljivosti se je z vračanjem enega napadalca okrepila srednja vezna vrsta. Lahko bi trdili, da je sistem defenzivnejši od sistema Toda to ne drži. Le bolje in z več igralci v fazi branjenja, zlasti v sredini igrišča, se spleta gostejša obrambna mreža. Ta omogoča boljšo komunikacijo med obrambnimi igralci, boljše varovanje igralca, ki napada nasprotnika, in preprečuje izpadanje igralcev iz igre. Uspešna realizacija teh nalog zahteva dobro medsebojno razumevanje (Elsner, 2004). V fazi branjenja pravimo, da moštvo deluje consko, ni neposrednega pokrivanja nasprotnikov. Pokrivanje različnih nasprotnikov, ki se v prostoru zamenjujejo in imajo različne sposobnosti, zahteva ne le maksimalno koncentracijo branečih igralcev, ampak poleg sposobnosti medsebojnega sodelovanja tudi poudarjene sposobnosti v igri 1 : 1 (Elsner, 2004). V fazi napada takšna razporeditev omogoča od sprednjih zveznih igralcev izjemo tudi od zunanjih branilcev, zahteva vtekanja in igro v praznih prostorih na levi in desni strani oziroma skozi sredino, če to s svojim gibanjem omogočata srednja napadalca. Ta lahko delujeta drug poleg drugega ali drug za drugim v sredini. Možno je tudi, da sta bolj oddaljena, s tem, da eden deluje v sredini, drugi pa na levem ali desnem krilnem položaju. Takšen sistem igre je uporaben, če so igralci taktično šolani, kreativni, kondicijsko pripravljeni, predvsem hitri in vzdržljivi ter pripravljeni sodelovati in opravljati naloge v obeh fazah igre (Elsner, 2004). V igri z liberom prostim igralcem, kar je značilnost sistema , so naloge posameznikov nekoliko drugačne. Ker praviloma vsa vodilna moštva igrajo le z dvema napadalcema, ki pa sta na širokem prostoru zlasti pri nasprotnih napadih zelo nevarna, dva srednja branilca ščiti prosti igralec libero. Oba srednja branilca lahko pokrivata nasprotnika dosledno ali pa ostajata na svojem prostoru in tu pokrivata nasprotnika, ki se giblje v tem prostoru. Srednja branilca morata biti močna v dvoboju in spretna pri odvzemanju žoge brez prekrška. To velja tudi za igralce sredine. Prosti igralec se postavlja za vsemi igralci, ki se branijo. Popravlja napake sprednjih igralcev in preprečuje nasprotne prodore skozi nastale odprtine. Večkrat mora zapustiti sredino, nadomestiti mora zunanjega zveznega igralca in preprečiti pripravo zaključka napada. Sodobni prosti igralec sodeluje tudi v organizaciji in celo v zaključku napada. Sredina igrišča je zasedena s petimi veznimi igralci, kar omogoča izvedbo modernih taktičnih variant, kot sta 27

28 presing in forechecking (Elsner, 2004). Različna interpretacija tega sistema je predvsem vidna v zasedbi zvezne vrste. Nekateri se zavzemajo za model ravnotežne mešanice igralcev obrambnega tipa in organizatorjev s poudarjenimi kondicijskimi sposobnostmi. Drugi model ima korektorja sredine v srednjem zveznem igralcu, ki naj bo tudi režiser, oba sprednja vezna igralca pa naj bi imela poleg sposobnosti zadrževanja žoge in odličnega pregleda nad igro tudi realizatorske sposobnosti. Možne so tudi drugačne postavitve, odvisno od postavljenega modela in sposobnosti igralcev (Elsner, 2004). Iz teh starejših oblik igre so se razvile novejše moderne oblike sistemov. Razvili so jih strokovnjaki s svojimi različnimi pristopi in nogometno igro dvignili še na višji nivo. Treningi so šli v smer razvoja igralčevih psihomotoričnih sposobnosti ter tehničnega in taktičnega znanja, kar je omogočilo napredek v postavljanju igralcev na igrišču. Z novimi sistemi rastejo tudi zahteve po igralcih, ki imajo dobro razvite motorične sposobnosti (Gavrić, 2016). V sodobnem nogometu prevladujeta dva sistema s štirimi branilci v zadnji liniji. To sta sistema ter Sistema se razlikujeta v osnovni postavitvi igralcev, conah delovanja igralcev, linijah gibanja igralcev ter nalogah igralcev v fazi napada in fazi obrambe. Iz teh sistemov izpeljemo sisteme: v liniji (prikaz na Sliki 1), romb (prikaz na Sliki 2), osnovna razporeditev (Prikaz na Sliki 3) in izpeljave (prikaz na Sliki 4), (prikaz na Sliki 5), (prikaz na Sliki 6), ter sistem osnovna postavitev (prikaz na Sliki 7). Slika 1. Sistem igre v liniji (Pocrnjič, 2016). 28

29 Slika 2. Sistem igre romb (Pocrnjič, 2016). Slika 3. Sistem igre osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016). 29

30 Slika 4. Sistem igre (Pocrnjič, 2016). Slika 5. Sistem igre (Pocrnjič, 2016). 30

31 Slika 6. Sistem igre (Pocrnjič, 2016). Slika 7. Sistem igre osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016) 31

32 Glede na to, da bomo v diplomski nalogi uporabljali sistem v liniji ga bomo tudi podrobneje predstavili. Uravnoteženost faze obrambe in napada je v sistemu dobra. Sistem lahko uporabimo proti vsakemu nasprotniku, tudi takrat, ko so potrebne manjše spremembe in pri tem ne prihaja do zamenjav že na treniranih navad. Igralci imajo naloge enakomerno razporejene, kar je ključnega pomena za igro v takšnem sistemu. V obrambni tretjini se nahajajo vratar, 2 osrednja branilca in dva bočna branilca. Srednjo tretjino sestavljata dva srednja zvezna igralca in dva zunanja zvezna igralca, v napadalni tretjini pa sta dva napadalca. Vsak sistem ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti pri takšni postavitvi so naslednje: številčna premoč na sredini igrišča, v obrambi in napadu, v sredini imamo višek igralca, dinamična postavitev igralcev sredine igrišča omogoča dobro kontrolo tekme, velika možnost igranja trikotnika, lahka transformacija iz faze obrambe v napad, dober sistem za presing igro in consko obrambo (Gavrić, 2016). Slabosti pri takšni postavitvi so naslednje: manjše število igralcev na zunanjih položajih, zunanji igralci morajo znati igrati tako obrambno kot napadalno, veliko igralcev na položaju srednjega zveznega igralca v romb postavitvi je obrambno neodgovornih, težave v obrambni fazi igre po bokih (Gavrić, 2016). V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili vloge igralcev na posameznih mestih. V obrambi igrajo klasično štirje branilci v vrsti, dva osrednja in dva bočna branilca. Igralcem v sredini se pridružujejo bočni branilci v fazi napada, ki se gibljejo po zunanjem delu igrišča in v napadalni tretjini pošiljajo predložke v kazenski prostor. V fazi obrambe se bočni branilci gibljejo glede na položaj žoge na igrišču, iz zunanjega dela igrišča proti sredini, da zapirajo hrbet osrednjim branilcem. S postavitvijo štirih obrambnih igralcev v liniji je obramba strnjena in imamo dobro pokrita obrambna polja. Slaba stran takšne obrambe je, da potrebujemo izkušene igralce ter, da se obrambni igralci ne priključijo igralcem zvezne vrste. Kot posledica igralci sredine in napada pridejo v številčno premoč nasprotnika (Gavrić, 2016). V zvezni vrsti imamo dva srednja zvezna igralca in dva zunanja zvezna igralca. Igralci v zvezni vrsti so odgovorni za izvajanje obrambnih in napadalnih nalog. Lahko igrajo v vrsti ali v obliki romba. V romb postavitvi se igralna mesta nekoliko spremenijo in imamo enega zadnjega zveznega igralca, dva srednja zvezna igralca in enega prednjega zveznega igralca. Takšna postavitev pušča več praznega prostora ob robu igrišča, ki ga izkoristijo bočni branilci za vtekanje v napadalno tretjino (Gavrić, 2016). V napadalni tretjini imamo postavljena dva napadalca. Njuna naloga je poleg napadalne igre in zadevanje golov tudi sodelovanje v fazi obrambe. Napadalci poskušajo izvajati pritisk čim višje na nasprotnikovi polovici, s čimer prisilijo nasprotnikove branilce v napake. Na ta način motijo izgradnjo napada nasprotnega moštva. Postavitev napadalcev je odvisna od njunih karakteristik (Gavrić, 2016). 32

33 2.3.1 Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah V Sloveniji so igralci razdeljeni v starostne kategorije, poznamo pa sedem starostnih kategorij od mlajših cicibanov pa vse do članskega moštva. Sistem igre, ki ga bomo uporabili v diplomski nalogi, je , da pa bodo igralci lahko prišli do stopnje, ko bodo dejansko v tem sistemu igrali, bodo igrali v sistemih z manjšim številom igralcev. Mlajši cicibani (U-9) Pri najmlajši starostni kategoriji igrajo igralci, ki niso starejši od devet let. V tej kategoriji igrajo samo štirje igralci, ki so postavljeni v sistem 2-2 in igrajo brez vratarja. Igra poteka na igrišču, velikem 26 x 18 m. Pomembno je, da igralci igrajo na vseh položajih, saj specializacije na tej stopnji ne sme biti. Prav tako na tej stopnji ne moremo pričakovati taktične uigranosti, saj sta za igralce najpomembnejša zabava in to, da jih skozi igro poskušamo naučiti osnov taktične postavitve. Starejši cicibani (U-11) Tudi v tem obdobju je treba paziti, saj lahko z nepravilnim vodenjem vplivamo na dojemanje nogometne igre igralcev, kar lahko privede do prenehanja igranja nogometne igre. Osnovna postavitev v tej starostni kategoriji je V tej starostni kategoriji so pričakovanja igralcev precej podobna igralcem nižje starostne kategorije, predvsem jih zanima igra. Mlajši dečki (U-13) V tem obdobju igralci že usvajajo nekatere taktične elemente. Taktika pridobiva veljavo, saj so otroci taktično dojemljivejši. V tem obdobju se poveča število igralcev, kot tudi velikost nogometnega igrišča, kar trenerju daje več taktične svobode. Igralci so postavljeni v sistem Tudi v tem obdobju prevladuje metoda igre. Starejši dečki (U-15) V tem obdobju se za igralce začne igra 11 : 11, kar privede do nekaterih novih pravil. Od tega obdobja se velikost igrišča in število igralcev ne spreminjata več, spreminja se le igralni čas. Sistem igre, ki ga bomo prikazali v diplomski nalogi, se od tega obdobja ne bo spreminjal. Poleg metode igre začnemo uporabljati tudi situacijsko metodo. Kadeti (U-17) Do tega obdobja se igralci naučijo osnovnih taktičnih prvin nogometne igre, kar poskušamo v tem obdobju nadgraditi. Poleg metode igre uporabljamo situacijsko metodo, s katero trener poskuša uresničiti svoje taktične zamisli. Mladinci (U-19) Zadnje obdobje, kjer je tudi igralni čas enak igralnemu času članskega moštva. Igralci v tej starostni kategoriji morajo že podrobno poznati taktične prvine v fazi obrambe in napada v sistemu

34 3.0 Cilji Cilj diplomskega dela je predstaviti skupine vaj, ki so vezane na igro v obrambi, skozi različne starostne kategorije. Predstavili bomo: 1.) Metodični postopek učenja igre v obrambi v posamezni starostni kategoriji. 2.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih oblik v posamezni starostni kategoriji. 3.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij v posamezni starostni kategoriji. 4.) Praktičen prikaz vaj, v smislu pravilnega zaporedja učenja in treniranja nogometašev v fazi obrambe v posamezni starostni kategoriji. Pri tem se bomo držali osnovnih didaktičnih načel: - od znanega k neznanemu, - od lažjega k težjemu, - od enostavnega k sestavljenemu, - od univerzalnega k specialnemu. 34

35 4.0 Metode dela Pri pisanju diplomske naloge, ki je monografskega tipa, smo kot vire uporabili različne vrste gradiv. Uporabili smo predvsem knjižno literaturo domačih in tujih strokovnjakov ter literaturo, ki je dostopna na svetovnem spletu. V pomoč so nam bile tudi lastne izkušnje, ki smo jih pridobili v času aktivnega igranja nogometa, in izkušnje, ki smo jih pridobili med treniranjem mlajših selekcij v nogometnem klubu. Poleg omenjene literature nam je bilo v veliko pomoč znanje, pridobljeno med študijem ter na predavanjih za naziv trener A in PRO. 35

36 5.0 Izbira in predstavitev vaj V tem poglavju bomo predstavili postopnost metodičnih korakov, kjer se bomo oprli na nekatera didaktična načela. V ospredju bosta predvsem načeli od lažjega k težjemu in od enostavnega k sestavljenemu, saj se bosta zahtevnost in kompleksnost vaj skozi starostne kategorije povečevali. Začeli bomo z najmlajšo starostno kategorijo in zaključili z najstarejšo. V vsaki starostni kategoriji bomo najprej predstavili posamično taktiko in jo skozi skupinsko taktiko zaključili z moštveno taktiko igre v obrambi. Pri mlajših starostnih kategorijah bomo uporabili predvsem metodo igre, igralne situacije pa bodo predstavljene pri starejših starostnih kategorijah, saj je razumevanje nogometne igre takrat na višjem nivoju. Za lažje razumevanje smisla predstavljenih vaj bodo poleg skic tudi navodila. V priloženi legendi so prikazani znaki za lažje razumevanje skic. Napadalec x Branilec Vratar Figura Stožec Klobuček Žoga Premična vrata Obroč Podaja Tek Vodenje žoge Strel na vrata Slika 8. Legenda simbolov v skicah. 36

37 5.1 Metodični koraki učenja igre v obrambi Pri učenju igre v obrambi se je potrebno držati določenih metodičnih korakov. Pri izbiri vaj je potrebno upoštevati osnovna didaktična načela in sicer od znanega k neznanemu, lažjega k težjemu, enostavnega k sestavljenemu in univerzalnega k specialnemu. Prvi metodični korak je prikaz in opis vadbe taktičnega znanja v obrambi. Igralci morajo osvojiti določena taktična znanja pri posamični taktiki, kot so pravilni način gibanja v obrambi, usmerjanje napadalca itd. Sledi razporejanje igralcev, kjer je prikazano varovanje in oženje prostora po vnaprej določenih točkah (prikaz na Sliki 9). Trener postavi točke glede na položaj nasprotnika z žogo in jih označi z rekvizitom. V vajo so vključeni vsi igralci moštva neodvisno od njihovega števila. Slika 9. Prikaz razporejanja igralcev po točkah (Švegelj, 2015). Razporejanje igralcev v smeri podane žoge je naslednji metodični korak pri učenju taktike v obrambi. Podaje lahko izvajamo z roko ali nogo. Igralci si žogo podajajo v obliki črke L (prikaz na Sliki10) in U (prikaz na Sliki 11). Del moštva si podaja žogo, drugi del se razporeja tako kot je prikazano v prejšnjem metodičnem koraku. 37

38 Slika 10. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke L (Švegelj, 2015). Slika 11. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke U (Švegelj, 2015). Naslednji korak v metodiki učenja igre v obrambi je s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika je oblika igre, ki je podobna prosti igri, razlikuje se po zahtevah, ki jih določi trener, s katerimi želi razvijati določene elemente v igri. Velikost prostora in število igralcev, ki sodelujejo v igralni obliki, je določeno s strani trenerja in je podrejeno ciljem, ki jim trener sledi, da bi razvijal določene tehnične, taktične oziroma tudi kondicijske vsebine. V tem 38

39 primeru je poudarek seveda predvsem na taktiki, vendar je kljub temu potrebna dobra predhodna kondicijska priprava, predvsem pri starejših kategorijah, saj je za dolgotrajno pravilno razporejanje igralcev potrebno veliko gibanja. Igralne oblike za učenje taktičnih znanj v obrambi so (Švegelj, 2015): - igralna oblika s prostimi igralci (jokerji) - igralna oblika sredine (igra sredine) - igralna oblika sredine (igra sredine)- tri barve - igralna oblika preko linije, na vrata ali oboje - vodena igra preko linije, vrata s postopnim dodajanjem nalog - Igra (tekma) Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med igro. Metodični koraki pri učenju igralnih situacij: - posamična obramba (gibanje obrambnega igralca glede na igralca za hrbtom, prestrezanje žoge pred napadalcem, izbijanje žoge v kazenskem prostoru) - skupinska obramba (gibanje, varovanje, oženje dveh, treh, štirih igralcev, ter štirih igralcev v liniji) - moštvena obramba( postavitev v obrambi glede na napadalca z žogo) Potrebno je poudariti, da se situacijska metoda, kot sredstvo učenja taktike v obrambi uporablja že pred igralnimi oblikami, vendar je v diplomski nalogi predstavljena šele pri starejših starostnih kategorijah, kar je razlog za uvrstitev na konec metodične lestvice. 5.2 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9) Pri mlajših cicibanih taktika igre v obrambi nima posebnega pomena, saj igralci še niso na takšni umski stopnji, da bi lahko izvajali vse elemente posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi. Zato v tem starostnem obdobju učimo predvsem posamično taktiko v obrambi s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika je oblika igre, kjer trener določa pravila igre, v osnovi pa je zelo podobna prosti igri. Trener določa velikost igrišča, število igralcev in zahtevnost glede na cilje, s katerimi želi razviti določene tehnične ali taktične elemente. V tej starostni kategoriji prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1 z zaključkom na gol in 1 : 1 prek linije, 1 : 2 z zaključkom na gol in 1 : prek linije. Pri učenju posamične taktike se opredelimo za pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede na igralca z žogo in vrati. S tem poskušamo preprečiti direktno linijo med napadalcem in lastnimi vrati. Ko igralci usvojijo pravilno postavljanje v obrambi, začnemo učiti ostale elemente posamične taktike v obrambi, kot so pokrivanje, odvzemanje in izbijanje žoge. Elemente posamične taktike v obrambi izvajamo v prav takem zaporedju. Pri pokrivanju smo pozorni na razdaljo napadalca glede na svoja vrata, saj ga bližje svojim vratom pokrivamo bolj dosledno. S pravilnim gibanjem med pokrivanjem poskušamo napadalca bodisi usmeriti proti vzdolžni črti bodisi izbiti žogo ali odvzeti posest nad njo. Pomembno je tudi, da igralca usmerimo proti njegovi slabši, nedominantni nogi, saj ga tako hitreje prisilimo v napako. 39

40 5.2.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi Pri mlajših starostnih kategorijah je zelo pomembno, da osvojijo pravilno tehniko gibanja v obrambi, saj je ta osnova za nadaljnje učenje taktike v obrambi. Vaji sta primerni za uporabo v uvodnem delu treninga, kjer je poudarek na pravilnem delu nog, pravilni drži telesa (prikaz na Sliki 12), pravilni postavitvi obrambnega igralca glede na napadalca in gol ter primerni razdalji do napadalca (prikaz na Sliki 13). Vaja: Gibanje igralcev v različne smeri. Cilj: Pravilna obrambna preža, pravilno gibanje v obrambni preži. Opis: Igralci so postavljeni v obrambno prežo, pri čemer imajo pokrčena kolena in eno nogo postavljeno pred drugo, zgornji del trupa je vzravnan, gibanje izvajajo s križnimi koraki. Trener z zvočnim signalom določa smer gibanja igralcev. Slika 12. Vaja: Gibanje igralcev. Vaja: Spremljanje napadalca v obrambni preži. Cilj: Pravilno postavljanje obrambnega igralca gleda na napadalca in gol, primerna razdalja do napadalca. Opis: Napadalec vodi žogo cikcak med stožci, pri čemer ga v obrambi igralec pokriva tako, da se v obrambni preži s križnimi koraki giblje med napadalcem in golom. Pozorni smo tudi na primerno razdaljo med obrambnim igralcem in napadalcem pri pokrivanju Slika 13. Vaja: Spremljanje napadalca. 40

41 Branilec z gibanjem v obrambni preži poskuša usmeriti napadalca proti vzdolžni črti označenega prostora. Branilec je pozoren tudi na napadalčevo nedominantno nogo in ga poskuša usmeriti proti tej z namenom, da napadalec naredi napako (prikaz na Sliki 14). Vaja: Usmerjanje igralca zunaj označenega prostora. Cilj: Pravilno delo nog obrambnega igralca, usmerjanje napadalca, izpopolnjevanje tehnike vodenja žoge. Opis: Napadalec s poljubnim vodenjem poskuša priti z ene strani označenega prostora na drugo, pri čemer mu obrambni igralec s pravilnim gibanjem in usmerjanjem to poskuša preprečiti tako, da ga usmeri zunaj označenega prostora. Slika 14. Vaja: Usmerjanje igralca. Pri tej vaji uporabljamo vse elemente posamične taktike v obrambi, kjer so posamezni elementi ovrednoteni z različnim številom točk (prikaz na Sliki 15). Trener je pozoren na pravilno tehniko odvzemanja in izbijanja žoge. Vaja: Pokrivanje figure in prehod v igro 1 : 1 z zaključkom na gol. Cilj: Pravilno postavljanje, pokrivanje, izbijanje in odvzemanje žoge obrambnega igralca. Opis: Obrambni igralec na znak trenerja pokrije figuro s strani, ki jo določi trener, in nato nadaljuje igro 1 : 1, pri čemer izbita žoga pomeni 1 točko, odvzeta žoga pa 2 točki. Slika 15. Vaja: Pokrivanje figure in igra 1:1. 41

42 Vaja: Vodenje žoge na igrišče, podaja napadalcu, igra 1 : 1 z zaključkom na gol. Cilj: Pravilna tehnika podaje in udarca na gol, pravilno postavljanje in predvidevanje obrambnega igralca. Opis: Obrambni igralec povede žogo na označeno igrišče, poda žogo vtekajočemu napadalcu. Napadalec ima na voljo dva gola za zaključek napada, obrambni igralec poskuša s predvidevanjem in postavljanjem odvzeti ali izbiti žogo napadalcu. Če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Slika 16. Vaja: vodenje žoge in igra 1:1. Naslednji metodični korak je razporejanje igralcev glede na točke (prikaz na Sliki 20) in podano žogo v obliki črke L (prikaz na Sliki 21) in črke U (prikaz na Sliki 22). Pri igri 1:1 ima trener veliko izbiro modifikacij, saj lahko z dodajanjem pravil vpliva na sam potek igre. Poleg pravil lahko spreminja tudi način igre (igra na več vrat, igra preko linije). Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata. Cilj: Pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na igralca z žogo in gol, usmerjanje napadalca, predvidevanje, odvzemanje, izbijanje. Opis: Napadalec poskuša s samostojnim prodorom zaključiti akcijo s strelom na gol, obrambni igralec mu to poskuša preprečiti. Slika 17. Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata. 42

43 Igralna oblika: Igra 1 : prek linije. Cilj: Pravilna tehnika podaje, odkrivanje, pravilno postavljanje obrambnega igralca, usmerjanje napadalca, predvidevanje, odvzemanje, izbijanje. Slika 18. Igralna oblika: Igra 1:1+1. Opis: Obrambni igralec poda žogo enemu od napadalcev, napadalca poskušata s kombinatorno igro priti prek prečne linije. Obrambni igralec jima to poskuša preprečiti s pravilnim postavljanjem in usmerjanjem proti vzdolžni črti, vse z namenom, da napadalca izgubita posest nad žogo. Igralna oblika: Igra 1 : 2 z zaključkom na gol. Cilj: Pravilna tehnika podaje, odkrivanje, strel na gol, pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na napadalca z žogo in golom, usmerjanje napadalca, predvidevanje, odvzemanje, izbijanje. Slika 19. Igralna oblika 1:2. Opis: Obrambni igralec vodi in poda žogo napadalcu. Napadalca poskušata s kombinatorno igro zaključiti akcijo s strelom na gol. Obrambni igralec jima to preprečuje s pravilnim postavljanjem glede na igralca z žogo in golom. Ko se mu ponudi priložnost, poskuša žogo odvzeti ali izbiti. 43

44 Pri tej starostni kategoriji je poudarek na igr1 1:1, vendar s tem ne zaključimo metodike učenja igre v obrambi. Igralne oblike z večjim številom igralcev kot so: Igra 2:2 (prikaz na Sliki 28), 3:3 (prikaz na Sliki 34) in 4:4 (prikaz na 41) so prikazane pri metodiki učenja v starejših starostnih kategorij in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij. 5.3 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13) V teh starostnih kategorijah nadgradimo igro v fazi obrambe in poleg posamične taktike predstavimo igralcem tudi skupinsko in moštveno taktiko v obrambi. Še vedno so v ospredju igralne oblike kot sredstvo učenja taktike v obrambi. Prvi korak v učenju posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi v teh starostnih kategorijah je razporejanje igralcev glede na točke ter glede na podano žogo. Trener z zvočnim ali vidnim signalom pokaže na točko, naloga igralcev je, da s pravilnim postavljanjem, varovanjem in oženjem pokrijejo prostor pred golom. Poleg vseh načel taktike v obrambi je treba biti pozoren tudi na medsebojno razdaljo med igralci. Igralci se v obrambi postavljajo glede na položaj točke ali podane žoge, in sicer se dva igralca postavita v diagonalo, trije v trikotnik, štirje v karo itd. Pri fazi branjenja uporabljamo načelo klin proti žogi, kar pomeni, da en igralec napada točko ali žogo, drugi igralci pa ga varujejo z leve, desne ali vertikalne smeri. Pri selekciji U-11 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 2 : 2 in 2 : 3, predvsem pa se osredotočimo na igro 2 : 2, kjer je poleg že usvojenih posamičnih načel taktike v obrambi poudarek na skupinski taktiki v obrambi. Skupinska taktika v obrambi predstavlja sodelovanje dveh ali več obrambnih igralcev s ciljem preprečiti nasprotniku medsebojno sodelovanje. V tej starostni kategoriji se osredotočimo predvsem na načelo varovanja. Poudarek damo tudi tehniki izbijanja žoge in pravočasnemu vračanju v obrambo. Pri mlajših dečkih (U-13) pa prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 3 : 1, 3 : 2 in 3 : 3; poleg varovanja je poudarek na ostalih načelih skupinske taktike v obrambi, kot so prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Osredotočili se bomo predvsem na igro 3 : 3, kjer bo poudarek na skupinski taktiki, in sicer na prevzemanju, nadomeščanju, oženju prostora in medsebojni razdalji med igralci Metodika učenja posamične taktike v obrambi Gibanje obrambnih igralcev po točkah (prikaz na Sliki 20) in po podani žogi (prikaz na Sliki 21, 22) je primerno za učenje posamične taktike v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah, saj tako začetniki veliko lažje usvojijo pravilno gibanje v obrambi. Poleg usvajanja gibanja v obrambi igralci dobijo občutek za agresivni način branjenja, ki pa je v sodobnem modelu nogometne igre nepogrešljiv. V starejših starostnih kategorijah pa se lahko uporabljajo predvsem za utrjevanje taktične postavitve v obrambi in pri razvoju kondicijske priprave. 44

45 Vaja: Gibanje obrambnih igralcev po točkah. Cilj: Obrambni igralec postavljen med točko in vrati, primerna razdalja (določi jo trener) ob pokrivanju točke. Opis: Obrambni igralec se na zvočni ali vidni signal trenerja pomika na točke, trener kliče ali kaže poljubne točke. Slika 20. Vaja: Gibanje igralcev po točkah (Švegelj, 2015). Obrambni igralec se giblje glede na podano žogo, kjer si igralci podajajo žogo v obliki črke L (prikaz na Sliki 21) in v obliki črke U (prikaz na Sliki 22). Vaja: Gibanje obrambnih igralcev po podani žogi v obliki črke L. Cilj: Pravilna postavitev obrambnega igralca glede na igralca z žogo in vrati, primerna razdalja med obrambnim igralcem in igralcem z žogo. Opis: Igralci si podajajo žogo v obliki črke L, obrambni igralec se giblje glede na podano žogo. Glede na znanje igralcev je lahko hitrost potovanja žoge počasnejša ali hitrejša. Slika 21. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015). 45

46 Vaja: Gibanje obrambnih igralcev po podani žogi v obliki črke U. Cilj: Pravilna postavitev obrambnega igralca glede na igralca z žogo in vrati, primerna razdalja med obrambnim igralcem in igralcem z žogo. Opis: Igralci si podajajo žogo v obliki črke U, obrambni igralec se giblje glede na podano žogo. Glede na znanje igralcev je lahko hitrost potovanja žoge hitrejša ali počasnejša. Slika 22. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015). Obrambni igralec ne napade napadalca v širino, ampak se hitro vrne v položaj, kjer bo lahko najučinkovitejši v obrambi (prikaz na Sliki 23). Vaja: Gibanje obrambnega igralca med napadalca in lastna vrata. Cilj: Čim hitrejše vračanje igralca v obrambo, pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na napadalca in vrata. Slika 23. Gibanje obrambnega igralca. Opis: Napadalec poda žogo obrambnemu igralcu, ta mu odigra povratno podajo na zunanjo levo ali desno stran stožca. Obrambni igralec nato nadaljuje pot proti golu, kjer poskuša preprečiti napadalcu samostojni prodor proti golu s pravilnim postavljanjem v obrambi. 46

47 Preden igralci izvajajo vajo, jim trener demonstrira pravilno tehniko blokiranja strela in izbijanja žoge (prikaz na Sliki 24). Vaja: Blokiranje strela in izbijanje žoge. Cilj: Hiter tek obrambnega igralca pred vrata, blokiranje ali izbijanje žoge, pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na napadalca, izpopolnjevanje vodenja, preigravanja in strela na gol. Slika 24. Blokiranje strela in izbijanje žoge. Opis: Napadalec pri oviri izvede preigravanje v smeri, ki jo določi trener, nakar poskuša s strelom zadeti gol, ki ga varuje obrambni igralec, ki je pritekel v gol. Obrambni igralec poskuša rešiti gol z blokiranjem strela ali izbijanjem žoge Metodika učenja skupinske taktike v obrambi Pri teh igralnih oblikah je prikazano razporejanje dveh obrambnih igralcev glede na točke (prikaz na Sliki 13) in glede na podano žogo (prikaz na Slikah 14, 15). Poudariti je treba, da je razporejanje enako tudi z večjim številom igralcev. Pomembno je gibanje obrambnih igralcev, in sicer eden napade točko ali igralca z žogo, drugi pa diagonalno varuje hrbet. Trener razloži igralcema, kdo napada in kdo se postavi v varovanje. Pomembna je tudi razdalja med obema obrambnima igralcema, ki pa se spreminja glede na velikost igrišča. 47

48 Vaja: Razporejanje obrambnih igralcev po točkah. Cilj: Pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja. Opis: Igralci se na zvočni ali vidni signal gibljejo po točkah, ki jih določi trener. Igralec, ki je bližje točki, jo napade, drugi igralec mu diagonalno varuje hrbet. Slika 25. Razporejanje igralcev po točkah. Vaja: Razporejanje obrambnih igralcev po podani žogi v obliki črke L. Cilj: Pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Opis: Obrambna igralca se glede na podano žogo gibljeta v obrambi. Igralec, ki je bližje žogi, napade igralca, drugi igralec mu diagonalno varuje hrbet. Slika 26. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke L. 48

49 Vaja: Razporejanje obrambnih igralcev po podani žogi v obliki črke U. Cilj: Pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Opis: Obrambna igralca se glede na podano žogo gibljeta v obrambi. Igralec, ki je bližje žogi, napade igralca, drugi igralec mu diagonalno varuje hrbet. Slika 27. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke U Naslednji korak v metodiki učenja skupinske taktike je igralna oblika s prostimi igralci (prikaz na Sliki 30).Vajo izvajamo na vrata ali preko linije. Sledi igralna oblika sredine, kjer se osredotočimo predvsem na igro 4:2 (prikaz na Sliki 28). Poleg igre 4:2 lahko uporabimo tudi igralne oblike 5:2 in 6:2, vendar z dodajanjem napadalcev otežujemo branjenje obrambnih igralcev. Igra 2 : 2 s prenosom žoge prek linije (prikaz na Sliki 29) ter igra 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na Sliki 30) sta naslednja metodična koraka pri učenju skupinske taktike. Naloga obrambnih igralcev je, da preprečita prenos žoge prek linije ali preprečita strel na gol. Obrambna igralca morata v obrambi delovati usklajeno tako, da igralec, ki je bližje napadalcu z žogo, napade prvi, drugi mu diagonalno varuje hrbet, pri tem sta pa pozorna na medsebojno razdaljo. Igralna oblika: Igra sredine 4:2. Cilj: Diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napada. Opis: Obrambna igralca poskušata odvzeti ali prestreči podano žogo. Obrambni igralec, ki je žogo odvzel ali izbil zamenja napadalca, ki je žogo izgubil. Slika 28. Igra sredine 4:2. 49

50 Igralna oblika: Igra 2 : 2 s prenosom žoge prek linije. Cilj: Obramba: pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Napad: tehnika podaje, strela, odkrivanje, vtekanje, križanje. Opis: Obrambni igralec, bližje napadalcu z žogo, napade prvi, drugi mu diagonalno varuje hrbet. Napadalca poskušata z različnimi akcijami, kot so dvojna podaja, križanje, vtekanje za hrbet obrambnemu igralcu, prenesti žogo prek linije. Če obrambna igralca žogo odvzameta, se vloge zamenjajo. Slika 29. Igra 2:2 s prenosom žoge preko linije. Igralna oblika: Igra 2 : 2 z zaključkom na gol. Cilj: Obramba: pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Napad: tehnika podaje, strela, odkrivanje, vtekanje, križanje. Opis: Obrambni igralec, bližje napadalcu z žogo, napade prvi, drugi mu diagonalno varuje hrbet. Napadalca poskušata z različnimi akcijami, kot so dvojna podaja, križanje, vtekanje za hrbet obrambnemu igralcu, doseči zadetek. Če obrambna igralca žogo odvzameta, se vloge zamenjajo. Slika 30. Igra 2:2 z zaključkom na gol. 50

51 Če ugotovimo, da napadalci še niso na takšni ravni znanja, da bi lahko izigrali obrambo v igri 2 : 2, dodamo dodatnega igralca (jokerja). Takrat se igra prelevi v igro : 2, saj joker sodeluje z vsemi, odvisno, kdo je v posesti žoge. Tako imajo igralci v napadu več možnosti za zaključek napada. Igralna oblika: Igra : 2 z zaključkom na gol. Cilj: Obramba: pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Napad: tehnika podaje, strela, odkrivanje, vtekanje, križanje. Slika 31. Igra 1+2:2 z zaključkom na gol. Opis: Obrambni igralec, bližje napadalcu z žogo, napade prvi, drugi mu diagonalno varuje hrbet. Napadalci poskušajo z različnimi akcijami, kot so dvojna podaja, podaja na tretjega, križanje, vtekanje za hrbet, doseči zadetek. Če obrambna igralca žogo odvzameta, se vloge zamenjajo. 51

52 V tej igralni obliki imajo obrambni igralci po odvzeti žogi možnost prenosa žoge v enega izmed golov (prikaz na Sliki 32). S tem obrambni igralci po odvzeti žogi dobijo občutek, kako prenesti žogo na napadalno polovico. Drugi obrambni igralec mora spremljati igralca z žogo. Igralna oblika: Igra 2 : 2 z zaključkom na gol. Cilj: Obramba: pravilno gibanje v obrambi, diagonalno varovanje, pravilna medsebojna razdalja, najbližji igralec napade. Napad: tehnika podaje, strela, odkrivanje, vtekanje, križanje. Opis: Obrambni igralec povede žogo v kazenski prostor, poda žogo oddaljenemu napadalcu, drugi obrambni igralec ga napade, prvi mu varuje hrbet, če je žoga odvzeta, sledi hiter prenos žoge v enega izmed golov. Slika 32. Igra 2:2 z zaključkom na gol. Pri prehajanju z igre 2 : 2 na igro 3 : 3 že lahko govorimo o osnovnem in specialnem sodelovanju igralcev v obrambi. Specialno sodelovanje v obrambi pomeni, da se obrambni igralci postavljajo glede na sistem igre, ki si ga je zamislil trener, medtem ko pri osnovnem sodelovanju ni pomembno, kakšen sistem igramo, saj ga lahko uporabimo v vseh sistemih. Pri specialnem sodelovanju lahko tri igralce postavimo v linijo in uigramo obrambno, zvezno ali pa napadalno linijo. Poleg teh postavitev lahko postavimo enega igralca pred druga dva, s tem lahko uigramo dva centralna branilca in zadnjega zveznega igralca, dva zadnja zvezna igralca in sprednjega zveznega igralca ter dva zvezna igralca in napadalca. Načela, ki jih uporabljajo obrambni igralci v igri 3 : 3, so varovanje, pravočasen napad igralca z žogo, primerna medsebojna razdalja, prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. 52

53 Igralna oblika sredine s tremi barvami (prikaz na Sliki 33) je naslednja v sklopu vaj, ki jo uporabimo pri učenju skupinske taktike v obrambi. Igralna oblika: Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v trojki). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci. Napadalci: gibanje po prostoru, pravilna razporejenost po prostoru. Slika 33. Igra sredine s tremi barvami Opis: Ena izmed barv igra v obrambi, drugi dve pa sodelujeta znotraj označenega prostora. Naloga obrambe je, da žogo osvoji in si jo med sabo poda, nato barva, ki je izgubila posest nad žogo, postane obramba. Trener gleda na znanje igralcev določi število dotikov. Prenos žoge prek linije v igri 3 : 3 zahteva poleg že usvojenih načel posamične in skupinske taktike v obrambi tudi ostala načela skupinske taktike v obrambi, kot so varovanje, prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora in primerna medsebojna razdalja. Poleg prenosa žoge prek linije lahko uporabimo tudi igro 3 : 3 z zaključkom na gol, vaja je zelo podobna vaji igre 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na Sliki 30), le da je pri igri 3 : 3 potrebne več taktične podkovanosti v fazi obrambe in napada. 53

54 Igralna oblika: Igra 3:3 s prenosom žoge prek linije. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, primerna razdalja med igralci, prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Napad: dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, pretekanje za hrbtom. Opis: Napadalci poskušajo z različnimi akcijami prisiliti obrambo v napako, da bi prečkali linijo, in če obrambni igralci odvzamejo žogo, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. Pri tej igralni obliki imamo prikaz Slika 34. Igra 3:3 s prenosom žoge preko linije. specialnega sodelovanja treh igralcev, to so lahko obrambni igralci, zvezni igralci ali pa napadalci. Pri teh starostnih kategorijah je poudarek pri učenju metodike igre v obrambi v igri 2:2 in 3:3. Igralne oblike z večjim številom igralcev so prikazane pri starejših starostnih kategorijah (prikaz na Slikah 41,43) in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij Metodika učenja moštvene taktike v obrambi Moštvena taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri selekciji U-11 vseh sedmih igralcev in pri selekciji U-13 vseh devetih igralcev z namenom, da preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov. Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem procesu poskušamo usvojiti, so predvsem pravočasni napad igralca z žogo, pravočasno varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo primerne razdalje med igralci. Pri selekciji U-11 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili sistem Pri selekciji U-13 pa bomo uporabili sistem Za prikaz metodike učenja moštvene taktike pri teh dveh selekcijah bomo uporabili metodična koraka, kjer se igralci razporejajo glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in glede na podano žogo (prikaz na Slikah 37, 38). Pomembno je, da se najbližji igralec postavi do točke ali podane žoge, drugi ga nato varuje, in tako tvorijo obrambno mrežo. Pozorni smo tudi na primerne razdalje med igralci ter na to, ali so igralci pravilno razporejeni glede na točko, soigralce in lasten gol. 54

55 Vaja: Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po točkah. Cilj: Pravilno postavljanje glede na točko, soigralce in vrata, primerna medsebojna razdalja. Opis: Trener z zvočnim ali vidnim signalom, določa točke, kamor se obrambni igralci gibljejo in postavljajo glede na točko, soigralce in vrata. Trener določa tempo prehoda s točke na točko. Slika 35. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po točkah. Vaja: Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po točkah. Cilj: Pravilno postavljanje glede na točko, soigralce in vrata, primerna medsebojna razdalja. Opis: Trener z zvočnim ali vidnim signalom določa točke, kamor se obrambni igralci gibljejo in postavljajo glede na točko, soigralce in vrata. Trener določa tempo prehoda s točke na točko. Slika 36. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po točkah. 55

56 Vaja: Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po podani žogi. Cilj: Pravilno postavljanje glede na igralca z žogo, soigralce in vrata, primerna medsebojna razdalja, oženje prostora. Opis: Napadalci si žogo podajajo z nogo, obrambni igralci se gibljejo in postavljajo glede na igralca z žogo, soigralce in vrata. Trener določa hitrost poteka žoge od igralca do igralca. Slika 37. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po podani žogi. Vaja: Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po podani žogi. Cilj: Pravilno postavljanje glede na igralca z žogo, soigralce in vrata, primerna medsebojna razdalja, oženje prostora. Opis: Napadalci si žogo podajajo z nogo, obrambni igralci se gibljejo in postavljajo glede na igralca z žogo, soigralce in vrata. Trener določa hitrost poteka žoge od igralca do igralca. Slika 38. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po podani žogi. 56

57 5.4 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19) V teh starostnih kategorijah prehajamo na igro 11 : 11. Treba je poudariti, da je za najmlajšo selekcijo starejših dečkov (U-15) kar velik preskok v smislu fizičnih naporov in dojemanja načel moštvene taktike v obrambi, saj je prostor, ki ga je treba pokrivati v fazi obrambe, precej večji, kot so do takrat bili vajeni igralci. Nekateri igralci v tem obdobju precej izstopajo iz povprečja, saj je to obdobje hitre rasti in sprememb v telesu igralcev. Do tega obdobja so igralci igrali na vseh igralnih mestih, od tu pa poskušamo igralce vpeljati v igro na določenih igralnih mestih. Poleg igralnih oblik uporabljamo tudi situacijsko metodo kot sredstvo učenja taktike v obrambi. Kot smo že omenili, situacijsko metodo uporabljamo pri treningu tipičnih in netipičnih situacij, pri čemer sodeluje eden ali več igralcev. Igralne situacije, na katerih bo poudarek, so pokrivanje igralca z žogo glede na gibanje igralca za hrbtom, izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor iz bočnega položaja, varovanje, prevzemanje igralca. Postavljanje obrambnih igralcev, glede na igralca z žogo in ostale igralce. Poudarek v učenju taktike v obrambi bo v tem obdobju predvsem na skupinski in moštveni taktiki. Igralci naj bi do tega obdobja že obvladali vsa načela posamične in skupinske taktike. Osredotočili se bomo predvsem na specialno sodelovanje igralcev v fazi obrambe glede na sistem, ki ga igralci igrajo, v našem primeru je to sistem Vadbo posamične taktike uporabljamo zgolj za utrjevanje taktičnih elementov. Pri selekciji U-15 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 2 : 1, 2 : 2, 3 : 2, 3 : 3 in 4 : 4. Poudarek bo na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 4 : 4, s katero želimo taktično uigrati linijo štirih igralcev (branilci, zvezni igralci, napadalci), ter moštveni taktiki v obrambi z igro 11 : 11 v sistemu Pri selekciji U-17 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 3 : 3, 4 : 3, 4 : 4 in 5 : 5. Poudarek bo na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 5 : 5, s katero želimo taktično uigrati linijo štirih obrambnih igralcev in enega zveznega igralca ali pa linijo štirih zveznih igralcev in enega napadalca, ter moštveni taktiki v obrambi z igro 11 : 11 v sistemu Pri selekciji U-19 uporabljamo vse prej naštete igralne oblike in situacijske metode z namenom izpopolniti taktično uigranost igralcev v fazi obrambe Metodika učenja posamične taktike v obrambi Igralne oblike, ki jih uporabljamo za izpopolnjevanje posamične taktike v obrambi, so igra 1 : 1 z različnimi variacijami, kot so vodenje žoge prek linije, igra 1 : 1 na gole brez vratarja in z njim (prikaz na Sliki 17), igra 1 : 1 po podani žogi, igra 1 : 1 + 1, kjer joker sodeluje z igralcem, ki ima žogo (prikaz na Sliki 18), igra 1 : 2, igra 1 : 2 po podani žogi (prikaz na Sliki 19). 57

58 5.4.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi Pri vpeljevanju igralcev v igro 4 : 4 in 5 : 5 je metodični postopek enak kot pri igri 2 : 2, se pravi je prvi metodični korak gibanje igralcev po točkah (prikaz na Sliki 25), sledi gibanje igralcev po podani žogi (prikaz na Slikah 26, 27), nadaljujemo z igralno obliko sredine (prikaz na Sliki 28), sredine s tremi barvami (prikaz na Slikah 39, 40) ter zaključimo z igralno obliko prenos žoge prek linije z osnovnim (prikaz na Slikah 41, 43) in specialnim sodelovanjem (prikaz na Slikah 42, 44) ali z zaključkom na gol z osnovnim (prikaz na Slikah 45, 47) in specialnim sodelovanjem (prikaz na Sliki 46, 48). Igralna oblika: Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v četvorki). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, tvorjenje trikotnika ali romba proti žogi. Napadalci: gibanje po prostoru, pravilna razporejenost po prostoru, gibanje med obrambne igralce. Slika 39. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v četvorki). Opis: Ena izmed barv je postavljena v obrambo, drugi dve pa sodelujeta znotraj označenega prostora. Naloga obrambe je, da osvoji žogo in si jo med sabo poda, nato se barva, ki je izgubila posest nad žogo, premakne v obrambo. Trener glede na znanje igralcev določi število dotikov. 58

59 Igralna oblika: Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v peterki). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, tvorjenje trikotnika ali romba proti žogi. Napadalci: gibanje po prostoru, pravilna razporejenost po prostoru, gibanje med obrambne igralce. Slika 40. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v petorki). Opis: Ena izmed barv je postavljena v obrambo, drugi dve pa sodelujeta znotraj označenega prostora. Naloga obrambe je, da osvoji žogo in si jo med sabo poda, nato se barva, ki je izgubila posest nad žogo, premakne v obrambo. Trener glede na znanje igralcev določi število dotikov. Pri igralni obliki s prenosom žoge prek linije lahko govorimo o osnovnem in specialnem sodelovanju med obrambnimi igralci. Kaj pomeni osnovno in specialno sodelovanje med igralci, smo razložili že pri igralnih oblikah v igri 3 : 3. Trener določi četvorke ali peterke glede na svoje taktične zamisli. Določanje igralcev v igri 4 : 4 je lahko naslednje: branilci igrajo proti zveznim igralcem, branilci igrajo proti napadalcem, zvezni igralci igrajo proti napadalcem itd. Določanje igralcev v igri 5 : 5 je lahko naslednje: štirje branilci in zvezni igralec proti štirim zveznim igralcem in napadalcu, dva branilca in trije zvezni proti trem zveznim in dvema zadnjima zveznima igralcema, trije branilci in dva zadnja zvezna proti trem sprednjim zveznim in dvema napadalcema itd. Skratka trener ima precej izbire, kako taktično uigrati ekipo v obrambi. 59

60 Igralna oblika: Prenos žoge prek linije v igri 4 : 4 (osnovno sodelovanje). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 41. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s osnovnim sodelovanjem. Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek svoje prečne linije, če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. Igralna oblika: Prenos žoge prek linije v igri 4 : 4 (specialno sodelovanje treh centralnih zveznih in sprednjega veznega igralca). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 42. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s specialnim sodelovanjem. Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. 60

61 Igralna oblika: Prenos žoge prek linije v igri 5 : 5 (osnovno sodelovanje). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 43. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s osnovnim sodelovanjem. Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. Slika 44. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s specialnim sodelovanjem. 61 Igralna oblika: Prenos žoge prek linije v igri 5 : 5 (specialno sodelovanje štirih branilcev in zadnjega zveznega igralca ali sodelovanje štirih zveznih igralcev in napadalca). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

62 Igralna oblika: Igra 4 : 4 z zaključkom na gol (osnovno sodelovanje). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 45. Igra 4:4 z zaključkom na gol (osnovno sodelovanje). Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. Igralna oblika: Igra 4 : 4 z zaključkom na gol (specialno sodelovanje štirih branilcev, zveznih igralcev ali napadalcev). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 46. Igra 4:4 z zaključkom na gol (specialno sodelovanje). Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. 62

63 Igralna oblika: Igra 5 : 5 z zaključkom na gol (osnovno sodelovanje). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 47. Igra 5:5 z zaključkom na gol (osnovno sodelovanje). Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. Igralna oblika: Igra 5 : 5 z zaključkom na gol (specialno sodelovanje zadnjega zveznega dveh srednjih in dveh zunanjih zveznih igralcev). Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 48. Igra 5:5 z zaključkom na gol (specialno sodelovanje). Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev. 63

64 Igralna oblika: Igra 4 : 4 s tremi barvami v koridorjih. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 49. Igra 4:4 v koridorjih. Opis: Napad začne četvorka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 4 : 4 do zaključka na gol ali do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo. Igralna oblika: 5 : 5 s tremi barvami v koridorjih. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, varovanje, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega, križanje, prevzemanje žog, paralelna podaja. Slika 50. Igra 5:5 v koridorjih. 64

65 Opis: Napad začne peterka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 5 : 5 do zaključka na gol ali do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo. Pri teh starostnih kategorija je poudarek na igri 4:4 in 5:5, vendar se s tem ne konča metodika učenja igre v obrambi. Učenje skupinske taktike v obrambi lahko nadaljujemo do moštvene taktike s poljubnim številom igralcev. Pozorni moramo biti na metodične korake, ki pa so tudi za večje število igralcev enaki. Pri vadbi je priporočljivo uporabiti igralne oblike kot je igra 6:6 vse do igre 11:11 z vsemi variacijami ob upoštevanju metodičnih korakov opisanih v diplomski nalogi Metodika učenja moštvene taktike v obrambi Kot smo že omenili pri moštveni taktiki v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah, moštvena taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri selekcijah U-15, U-17 in U-19 vseh 11 igralcev z namenom, da preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov. Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem procesu poskušamo usvojiti, so predvsem pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo primerne razdalje med igralci. V selekcijah med U-15 in U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili sistem Prva metodična koraka smo že prikazali v moštveni taktiki pri nižjih starostnih kategorijah, kjer je prikazano gibanje igralcev glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in gibanje igralcev po podani žogi (prikaz na Slikah 37, 38). Naslednji metodični korak je igralna oblika čez linijo (prikaz na Sliki 51) ali z zaključkom na gol (prikaz na Sliki 52) ter zadnji metodični korak vodena igra (prikaz na Sliki 53). Igralna oblika: Igra 11 : 11 čez linije. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, podaja na tretjega, dvojna podaja, križanje, vtekanje, paralelna podaja, prevzemanje žog. Slika 51. Igra 11:11 čez linije. 65

66 Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede na cilje, ki si jih je postavil. Igralna oblika: Igra 11 : 11 z zaključkom na gol. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, podaja na tretjega, dvojna podaja, križanje, vtekanje, paralelna podaja, prevzemanje žog. Slika 52. Igra 11:11 z zaključkom na gol. Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede na cilje, ki si jih je postavil. 66

67 Igralna oblika: Vodena igra 11 : 11. Cilj: Obramba: pravočasen napad igralca z žogo, primerna razdalja med obrambnimi igralci, prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora. Napad: primerna razdalja med napadalci, globina, širina, medsebojno sodelovanje, dvojna podaja, podaja na tretjega, dvojna podaja, križanje, vtekanje, paralelna podaja, prevzemanje žog. Slika 53. Vodena igra 11:11. Opis: Pri vodeni igri trener z napotki usmerja igro. Trener z ukazi odreja hitrost igre, med igro lahko tudi spreminja sisteme igre, saj lahko v fazi obrambe in napada uporabljamo različne sisteme, ki imajo svoje prednosti in slabosti Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij Igralci v teh starostnih obdobjih že obvladajo vsa načela posamične taktike v obrambi, kot so pokrivanje igralca, odvzemanje žoge, izbijanje žoge. Pri učenju posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili predvsem na pravilno gibanje obrambnega igralca glede na igralca, ki se giblje za njegovim hrbtom, prestrezanje žoge pred napadalcem, izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor. Treba je poudariti, da je igralna situacija, kjer se obrambni igralec giblje glede na igralca za njegovim hrbtom, bistvenega pomena pri conskem branjenju ekipe. 67

68 Igralna situacija: Obrambni igralec varuje gola za svojim hrbtom. Cilj: Obramba: pravilno postavljanje obrambnega igralca gleda na oba gola, usmerjanje napadalca proti vzdolžni liniji. Napad: različne oblike varanja. Opis: Obrambni igralec poda dolgo žogo napadalcu in ga napade, napadalec poskuša z različnimi oblikami varanja povesti žogo v enega izmed golov. Če je obrambni igralec uspešen pri odvzemanju žoge, se vlogi zamenjata. Slika 54. Obrambni igralec varuje gola za hrbtom. Igralna situacija: Obrambni igralec se giblje med napadalcem, ki vodi žogo, in napadalcem za svojim hrbtom. Cilj: Pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na gibanje napadalca z žogo in drugega napadalca. Opis: Napadalec vodi žogo okrog stožcev, obrambni igralec pokriva drugega napadalca glede na gibanje napadalca z žogo. Slika 55. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca (Lulik, 2013). 68

69 Igralna situacija: Obrambni igralec se giblje med napadalcem z žogo in napadalcem za hrbtom, v trenutku podaje poskuša prestreči žogo. Cilj: Obramba: Pravilno postavljanje obrambnega igralca glede na gibanje napadalca z žogo in drugega napadalca, prestrezanje žoge. Opis: Napadalec vodi žogo okrog stožcev, obrambni igralec pokriva drugega napadalca glede na gibanje napadalca z žogo. V trenutku podaje obrambni igralec prestreže žogo. Slika 56. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca in prestrezanje podaje (Lulik, 2013). Igralna situacija: Obrambni igralec zbija žogo pred napadalcem po podaji iz boka. Cilj: Obramba: izbijanje žoge pred napadalcem. Napad: kratke in dolge podaje. Opis: Napadalci si podajajo žogo okrog kazenskega prostora, sledi podaja do bočnega igralca, ta poda žogo proti napadalcu v kazenskem prostoru, obrambni igralec poskuša izbiti žogo. Slika 57. Obrambni igralec izbija žogo po podaji iz boka Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij Pri učenju skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili predvsem na igro dveh, treh ali štirih obrambnih igralcev. 69

70 Igralna situacija: Obrambna igralca pokrivata vsak svojega napadalca med podajanjem žoge. Cilj: Pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede na podano žogo. Opis: Obrambna igralca se gibljeta glede na podano žogo; ko ima žogo v posesti napadalec 1, ga pokriva obrambni igralec 1, drugi obrambni igralec takrat varuje hrbet. Slika 58. Pokrivanje napadalca med podajanjem žoge (Lulik, 2013). Igralna situacija: Prestrezanje podaje prek sredine. Cilj: Pravilno gibanje obrambnih igralcev glede na podano žogo, prestrezanje podaje. Opis: Napadalca si podajata žogo med sabo, na trenerjev znak sledi podaja v sredino, kjer morata s pravilnim gibanjem obrambna igralca prestreči podajo. Slika 59. Prestrezanje podaje prek sredine (Lulik, 2013). 70

71 Igralna situacija: Prestrezanje podaje proti igralcu za hrbtom. Cilj: Pravilno gibanje obrambnih igralcev glede na podano žogo, prestrezanje podaje. Opis: Napadalca si podajata žogo med sabo, na trenerjev znak sledi podaja na tretjega napadalca, kjer morata s pravilnim gibanjem obrambna igralca prestreči podajo. Slika 60. Prestrezanje podaje proti igralcu za hrbtom. Igralna situacija: Podaja v kazenski prostor po dvojni podaji in izbijanje žoge. Cilj: Obramba: pravilno postavljanje glede na podano žogo v kazenski prostor, izbijanje žoge. Napad: dvojna podaja, podaja v kazenski prostor, strel na gol. Opis: Napadalca izvedeta dvojno podajo zunaj kazenskega prostora, sledi podaja v kazenski prostor, kjer obrambna igralca poskušata izbiti žogo. Slika 61. Izbijanje žoge po dvojni podaji in podaji v kazenski prostor. 71

72 Igralna situacija: Igra 3 : 2. Cilj: Obramba: pravilno postavljanje glede na napadalca z žogo, prestrezanje, izbijanje, varovanje, prevzemanje. Napad: dvojna podaja, podaja na tretjega, vtekanje za hrbet, samostojni prodor. Opis: Napadalci z igralcem več poskušajo doseči zadetek. Obrambna igralca jim to poskušata preprečiti s sodelovanjem v obrambi. Slika 62. Igra 3:2 Nekatere ekipe v obrambi igrajo tudi s tremi obrambnimi igralci, vendar bo takšen način postavitve v našem primeru le priprava za igro s štirimi obrambnimi igralci v liniji. Igralna situacija: Prestrezanje podaje v sredino. Cilj: Pravilno postavljanje glede na napadalce in žogo, prestrezanje podaje v sredino. Opis: Napadalci si podajajo žogo, na trenerjev znak sledi vtekanje napadalca 4 proti sredini kazenskega prostora. Obrambni igralci poskušajo prestreči podajo. Slika 63. Prestrezanje podaje v sredino. 72

73 Igralna situacija: Napad z boka. Cilj: Obramba: pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj žoge, prestrezanje podaje v kazenski prostor, varovanje, prevzemanje. Napad: kratke in dolge podaje, prodor v kazenski prostor. Slika 64. Napad z boka. Opis: Napadalci z dolgo podajo prenesejo žogo na bočni položaj, kjer napadalec s samostojnim prodorom preigra obrambnega igralca 1, obrambni igralec 3 ga prevzame po preigravanju, sledita podaja v kazenski prostor in zaključek na gol ali izbijanje žoge iz kazenskega prostora. Igralna situacija: Postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj žoge in napadalce. Cilj: Pravilna postavitev obrambnih igralcev glede na žogo in ostale napadalce ter lasten gol. Opis: Obrambni igralci se gibljejo proti podani žogi. Pozorni so na pravilno postavljanje glede na napadalca z žogo in ostale napadalce ter lasten gol. Slika 65. Postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj žoge in napadalce Pri metodiki učenja skupinske taktike v obrambi s štirimi igralci je poudarek na osnovnem in specialnem sodelovanju v obrambi. Osnovno sodelovanje ni vezano na sistem igre (igralci niso postavljeni v linijo), pri specialnem sodelovanju pa so igralci postavljeni glede na sistem, ki ga izbere trener. Specialno sodelovanje je v našem primeru torej sodelovanje štirih obrambnih 73

74 igralcev, štirih zveznih igralcev, lahko tudi štirih napadalcev, če v fazi napada spremenimo sistem igre z na Igralna situacija: Preprečitev podaje skozi sredinski kvadrat. (osnovno sodelovanje). Cilj: Pravilno postavljanje in varovanje glede na igralca z žogo in ostale napadalce. Slika 66. Preprečitev podaje skozi sredinski kvadrat (Lulik, 2013). Opis: Napadalci si med sabo podajajo žogo, obrambni igralci varujejo sredinski kvadrat in poskušajo preprečiti podajo skozi tega. Napadalec, ki je slabo podal žogo, zamenja obrambnega igralca. Igralna situacija: Varovanje zveznega igralca (osnovno sodelovanje). Igralna situacija: Varovanje zveznega igralca (osnovno sodelovanje). Cilj: Pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj igralca z žogo in ostale napadalce, varovanje. Opis: Napadalci si podajajo žogo med sabo, ko je žoga podana napadalcu, ga zvezni igralec pokrije iz smeri, od koder je bila žoga podana. Slika 67. Varovanje zveznega igralca. 74

75 Igralna situacija: Igra 5 : 4 (osnovno sodelovanje). Cilj: Obramba: pravilno postavljanje glede na napadalca z žogo, prestrezanje, izbijanje, varovanje, prevzemanje. Napad: dvojna podaja, podaja na tretjega, vtekanje za hrbet, samostojni prodor. Opis: Napadalci z igralcem več poskušajo doseči zadetek. Obrambni igralci jim to poskušajo preprečiti s sodelovanjem v obrambi. Slika 68. Igra 5:4. Igralna situacija: Prestrezanje podaje v prostor po boku (specialno sodelovanje štirih obrambnih igralcev, lahko tudi štirih zveznih igralcev). Cilj: Pravilno postavljanje glede na gibanje žoge, prestrezanje. Opis: Obrambni igralci se gibljejo glede na podano žogo, ko napadalci poskušajo z globinsko žogo odigrati na krilnega napadalca, mu bočni branilec ali zunanji zvezni igralec poskuša preprečiti podajo. Slika 69. Prestrezanje podaje v prostor po boku (Lulik, 2013). 75

76 Igralna situacija: Izbijanje žoge pred napadalcem ali krilnim napadalcem (specialno sodelovanje štirih obrambnih igralcev). Cilj: Pravilno postavljanje ob podani žogi, izbijanje žoge z glavo ali nogo. Opis: Zvezni igralec poda visoko ali nizko žogo na napadalca ali bočnega napadalca, obrambni igralci morajo pravilno ukrepati in žogo izbiti pred napadalcem. Slika 70. Izbijanje žoge pred napadalcem ali krilnim napadalcem. Igralna situacija: Igra 5 : 4 (specialno sodelovanje štirih obrambnih, zveznih igralcev). Cilj: Obramba: pravilno postavljanje glede na napadalca z žogo, prestrezanje, izbijanje, varovanje, prevzemanje. Napad: dvojna podaja, podaja na tretjega, vtekanje za hrbet, samostojni prodor. Opis: Napadalci z igralcem več poskušajo doseči zadetek. Obrambni igralci jim to poskušajo preprečiti s sodelovanjem v obrambi. Slika 71. Igra 5:4 (specialno sodelovanje). 76

77 Igralna situacija: Igra 4 : (specialno sodelovanje štirih obrambnih ali zveznih igralcev). Cilj: Pravilno postavljanje glede na napadalca z žogo in ostale napadalce, prestrezanje, varovanje, primerna medsebojna razdalja. Opis: Napadalci poskušajo odigrati dolgo žogo na jokerja v prostoru za hrbtom obrambnih igralcev. Obrambni igralci imajo nalogo prestreči podajo, in če so uspešni, se vlogi zamenjata in napadalci postanejo obrambni igralci. Slika 72. Igra 4: Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij Naloga trenerja je, da skozi metodični postopek predstavi igralcem, kako se gibati in postavljati na igrišču glede na postavitev nasprotnega moštva. Ko govorimo o moštveni taktiki igre v obrambi, morajo igralci že poznati vsa načela posamične in skupinske taktike v obrambi. Pri selekcijah od U-15 do U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili sistem Prikazali bomo postavitev obrambnih igralcev, ko imajo žogo srednji branilec, levi bočni branilec, levi zunanji zvezni igralec in levi napadalec. Pri demonstraciji bomo uporabili kolektivni conski način branjenja. Igralci, bližje žogi, pokrivajo nasprotnika tesno, ostali varujejo glede na postavitev ostalih napadalcev. 77

78 Igralna situacija: Postavitev v sistemu , ko ima žogo srednji branilec. Cilj: Pravilna postavitev v kolektivnem conskem branjenju, pokrivanje blizu in tesno, varovanje, primerna medsebojna razdalja. Opis: Obrambni igralci se postavijo v kolektivni conski način branjenja glede na igralca z žogo. Slika 73. Postavitev, ko ima žogo srednji branilec Igralna situacija: Postavitev v sistemu , ko ima žogo levi bočni branilec. Cilj: Pravilna postavitev v kolektivnem conskem branjenju, pokrivanje blizu in tesno, varovanje, primerna medsebojna razdalja.. Opis: Obrambni igralci se postavijo v kolektivni conski način branjenja glede na igralca z žogo. Slika 74. Postavitev, ko ima žogo levi bočni branilec. 78

79 Igralna situacija: Postavitev v sistemu , ko ima žogo levi zvezni igralec. Cilj: Pravilna postavitev v kolektivnem conskem branjenju, pokrivanje blizu in tesno, varovanje, primerna medsebojna razdalja.. Opis: Obrambni igralci se postavijo v kolektivni conski način branjenja glede na igralca z žogo. Slika 75. Postavitev, ko ima žogo levi zvezni igralec. Igralna situacija: Postavitev v sistemu , ko ima žogo levi napadalec. Cilj: Pravilna postavitev v kolektivnem conskem branjenju, pokrivanje blizu in tesno, varovanje, primerna medsebojna razdalja.. Opis: Obrambni igralci se postavijo v kolektivni conski način branjenja glede na igralca z žogo. Slika 76. Postavitev, ko ima žogo levi napadalec. 79