1 UVOD METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR PSIHOLOGIJA MNOŽICE KLASIČNE TEORIJE MNOŽIC KRITIKA KLASIČNIH TEORETIKOV...

Transkripcija

1 DIPLOMSKO DELO Novi vidiki psihologije množice September, 2011 Maja Vrbnjak

2 DIPLOMSKO DELO Novi vidiki psihologije množice September, 2011 Maja Vrbnjak Mentor: red.prof.dr. Peter Umek

3 ~ Prva skrivnost uspeha je zaupanje v samega sebe. ~ Ralph Waldo Emerson Zahvala Posebna zahvala gre očetu, ker mi je omogočil študij in me med tem neprenehoma podpiral in spodbujal. Hvala mentorju, red.prof.dr. Petru Umku za vso pomoč, nasvete, usmeritve, predvsem pa za razumevanje in prijaznost pri izdelavi diplomskega dela. Hvala sošolcem, kolegom in prijateljem ter Luku za podporo ter študijske in obštudijske radosti. 2

4 Kazalo vsebine 1 UVOD METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR OPREDELITEV PREDMETA PREUČEVANJA NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA METODE RAZISKOVANJA DOMNEVE PSIHOLOGIJA MNOŽICE UVOD V MNOŽICE OSNOVNO O MNOŽICI OPREDELITEV PSIHOLOGIJE MNOŽIC LASTNOSTI IN OBLIKE MNOŽICE POSAMEZNIK V MNOŽICI MNOŽIČNI VODJA DEJANJA MNOŽICE NOVE MNOŽICE KLASIČNE TEORIJE MNOŽIC GUSTAVE LE BON MNOŽIČNA HIPNOZA GABRIEL TARDE DRUŽBENA SUGESTIJA SIGMUND FREUD IDENTIFIKACIJA Z VODJEM KRITIKA KLASIČNIH TEORETIKOV PRIMERJAVA KLASIČNIH IN SODOBNIH VIDIKOV PSIHOLOGIJE MNOŽICE SOCIALNA IDENTITETA KOT PRISTOP ZA RAZUMEVANJE OBNAŠANJA MNOŽIC KLASIČNA TEORIJA PSIHOLOGIJE MNOŽIC IN POLICIJSKI NADZOR JAVNOSTI POLICIJA IN MNOŽICE KLJUČNA PSIHOLOŠKA NAČELA OBNAŠANJA MNOŽICE POLICIJA IN NADZOR NAD MNOŽICAMI SMERNICE ZA OBVLADOVANJE MNOŽIC ŠTUDIJA PRIMERA: ŠTUDENTSKE IN DIJAŠKE DEMONSTRACIJE NA PARLAMENT PROBLEMATIKA PREDLOG ZAKONA O MALEM DELU NESTRINJANJE S PREDLOGOM ZAKONA O MALEM DELU DEMONSTRACIJE PROTI PREDLOGU ZAKONA O MALEM DELU 19. MAJ PSIHOLOŠKI VIDIK DEMONSTRACIJ NA PARLAMENT

5 11 UGOTOVITVE ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA

6 Povzetek Preučevanje množic je bistveno predvsem zato, ker lahko še tako mirne množice nenadoma izbruhnejo v nasilje, ki je nepredvidljivo. Zato je potrebno razumeti množico, njene lastnosti in procese, ki potekajo v njej, da je nadzor ali reagiranje ob možnih izgredih kar se da strokovno in najboljše v dani situaciji. Kajti brez določenega znanja lahko samo še povečamo stopnjo nasilja, namesto, da bi uspeli rešiti konflikt. Ključno vprašanje v diplomskem delu je, kakšne so razlike med starimi in novimi vidiki psihologije množice. Klasični teoretiki psihologije množice so poudarili negativne značilnosti nekaterih množičnih pojavov: izginotje posameznika v kolektivu, izguba osebne odgovornosti, nagonska usmerjenost, sugestibilnost (množična sugestija) in pripravljenost za pokoritev vodji. Opisani procesi so si zelo podobni, saj razlagajo, zakaj se posamezniki v množici vedejo nepremišljeno, nerazumno in podrejeno do vodij. Člani množice tako pridobijo nove lastnosti ter skupinsko dušo, ki se razlikuje od posameznikove. Najnovejši razvoj na področju psihologije množice, opredeljen v družbenem modelu identitete - ESIM, pa konceptualizira množično vedenje kot dinamičen proces med demonstranti in policijo. Ta študija je ocenila izpostavljenost do konfliktov v množici, privrženost klasičnim pogledom obnašanja množic, metode za uvajanje javnega reda in prispevanje odgovornosti za konflikt množice. Ključne besede: množica, psihologija množice, klasične teorije, Model izdelane socialne identitete obnašanja množic. 5

7 New aspects of crowd psychology Summary The study of crowd behaviour is essential because even peaceful crowds can suddenly erupt into violence which is impossible to foresee. Because of this, it is necessary to understand the crowd, its characteristics, and processes taking place inside it, so that control and response to possible unrests are professional and most suited for a certain situation. Without this kind of knowledge, we can only increase the intensity of violence instead of resolving the conflict. The key question in this thesis is the difference between the old and new aspects of crowd psychology. The classical theoreticians of crowd psychology have pointed out the negative characteristics of certain crowd phenomena: the disappearance of individual in the collective, the loss of personal responsibility, instinctive orientation, suggestibility (mass suggesting), and the willingness to submit to a leader. The processes described are very similar to one another, since they all explain why individuals behave recklessly and unreasonably, and why they submit to the leaders. In this way, members of the crowd gain new characteristics and collective soul, which differs greatly from that of an individual. Current development in the area of crowd psychology, as defined in the elaborated social identity model (ESIM) conceptualizes crowd behaviour as a dynamical process taking place between demonstrators and the police. This study has assessed the exposure to crowd conflicts, adherence to classical views on crowd behaviour, methods for enforcing public order and the distribution of responsibility for crowd conflicts. Key words: crowd, crowd psychology, classical theory, the elaborated social identity model of crowd behaviour. 6

8 1 Uvod Ljudje se drugače obnašamo, če smo sami ali pa v skupini. Že samo majhna skupina povzroči spremembe, a največje povzroča množica v njej se celo živali obnašajo drugače. Znanstveniki so raziskovali obnašanje množice predvsem po 2. svetovni vojni, ker jih je zanimalo, kako je bilo mogoče, da so pred nacizmom in fašizmom cele množice postale slepa, vodljiva, kruta masa. Posamezniki so iz povprečnih in normalnih ljudi postali brezčutni ali nečloveški sadisti. Danes, v demokratični družbi pa tisti, ki želijo uničevati demokracijo, vedno skušajo iz ljudi narediti poslušno množico. Že rimski cesarji so skušali organizirati množične proslave in shode, ker je veliko lažje vplivati na množico, kot na posameznika ali manjšo skupino. Množica je tako zelo pogosto pripravljena iti v napad brez obotavljanja in razmišljanja. Množica pa ni le velika skupina ljudi, ampak je na primer stadion, poln navijačev ali velik trg, na katerem so se pod vodstvom fanatika zbrali ljudje s podobnimi stališči. Tako se lahko v družbi sprožijo mehanizmi, ki pospešujejo razosebljanje in vodijo v spopade. Pri človeku so opazili, da se poveča splošna vznemirjenost, človek ne more biti pri miru in se ne more sprostiti, umiriti, zmanjša se sposobnost inhibicije (človek ne more zadržati svojih impulzov), zmanjša se sposobnost samozavedanja (oslabitev samokontrole v zvezi s strahom, krivdo, dolžnostjo, obveznostmi, dostojanstvom), spremenjeno je občutje časa. V podivjani množici človek ne ve, kaj čuti in dela, zato se lahko dogaja naslednje: dialog ni mogoč - človek ne posluša in ne razmišlja, obnaša se regresivno; človek se nekako zlije z ostalimi doživlja, da smo vsi eno, izgubi občutek za mejo med svojo identiteto in ostalimi, počuti se 7

9 anonimnega. S tem dobi velik občutek moči in si upa veliko več, kot bi si sicer; človek ne razmišlja o tem, kaj bo mislil o svojem obnašanju čez nekaj časa na samem ali med domačimi, ali kakšno bi se zdelo njegovo obnašanje v normalnih okoliščinah; človek se ne počuti odgovornega za dogajanje, v katerem aktivno ali pasivno sodeluje (razpršena odgovornost); doživlja, da so odgovorni vsi oziroma noben posameznik. Trdne osebnosti, samostojni in kritični ljudje tudi v množici razmišljajo po svoje, se obvladajo, opazujejo dogajanje na običajen način in ostanejo taki, kot običajno. Šibke osebnosti pa v množici izgubijo svoj obraz in zato opažamo, kako se že v skupini (še bolj pa v množici) podrejajo, ubogajo močnejše. Nekateri ljudje so seveda nasilni tudi brez vpliva množice in lahko sodelujejo v nasilju tudi iz prepričanja. Nasilje pa ni vedno odvisno od razosebljanja v množici. Množica na nekatere (samostojne) posameznike ne vpliva, na večino pa ima precejšen vpliv. Klasične teorije o obnašanju množic vidijo konflikte v množici kot izhajajoče iz patologije množice same. Najnovejši razvoj na področju psihologije množice, kot je opredeljen v družbenem modelu identitete (ESIM), pa konceptualizira množično vedenje kot dinamičen proces med demonstranti in policijo. Ta študija je ocenila izpostavljenost do konfliktov v množici, privrženost klasičnim pogledom obnašanja množic, metode za uvajanje javnega reda in prispevanje odgovornosti za konflikt množice med 352 italijanskimi policisti (Prati in Pietrantoni, 2009). Pristop policije do množice pa z sodobnejšega vidika zahteva veliko sprememb in veliko truda, da je uspešen. Nekateri teoretiki so mnenja, da klasičen pogled na množice ni samo napačen, ampak nevarno napačen. Status, da so vsi člani množice potencialno nevarni, ideje vznemirjenja in okužbe vse to lahko postane samo-izpolnjujoča se prerokba, če se uporablja kot osnova za 8

10 policijske strategije. Zato bodo v diplomskem delu predstavljene nove strategije policijskega nadzora nad množicami. 9

11 2 Metodološko-hipotetični okvir 2.1 Opredelitev predmeta preučevanja V diplomski nalogi bodo zajeta osnovna spoznanja o psihologiji množice, starih vidikih in teorijah ter novih, sodobnih vidikih ter prikazane razlike med njimi. Opisane bodo sodobne, predvsem pa potrebne strategije, ki jih podajajo strokovnjaki za boljši nadzor policije nad množicam in ki zavračajo do sedaj postavljene. Za empirični del pa bodo obdelane študentske in dijaške demonstracije proti Zakonu o malem delu, ki so imele za posledico med drugim tudi poškodovano stavbo parlamenta. 2.2 Namen in cilji diplomskega dela Glavni namen diplomske naloge je, da se na podlagi analize izbrane literature opiše izbrano tematiko. Tako bodo izpostavljeni naslednji zadani cilj: predstaviti osnovna spoznanja o psihologiji množic, o posamezniku in vlogi vodje v množici, nekaj besed pa bo namenjenih tudi sodobni nevidni množici; primerjava starih vidikov z novimi; najprej bodo v ospredju starejše klasične teorije množice (Le Bon, Tarde, Freud), kasneje pa bo iz najdenih novejših strokovnih člankov najprej napisana kritika omenjenih teorij, potem pa še novi vidiki, ki jih ti članki omenjajo; podani bodo novi načini in strategije, katere naj bi preučile vse vidike nadzorovanja množice, od usposabljanja s taktiko do tehnologije; postavljene bodo hipoteze; analizirana bo študija primera študentskih in dijaških demonstracij na parlament. 10

12 2.3 Metode raziskovanja V prvem delu diplomske naloge - teoretičnem delu - bodo za razjasnitev osnovnih pojmov uporabljeni primarni in sekundarni viri, torej metoda analize pisnih virov in sicer strokovna domača in tuja literatura, strokovni članki, pravni viri, časopisni članki in spletne strani. V nadaljevanju študija primera (empirični del) pa bodo analizirane študentske in dijaške demonstracije iz lanskega leta. Raziskovalna metoda bo obsegala iskanje in analizo pridobljenih časopisnih in spletnih člankov o omenjenih demonstracijah. 2.4 Domneve Klasične teorije psihologije množic so zastarele in pretirano strokovnjaške. Vsi člani množice so potencialno nevarni. Usposabljanje policistov za vzpostavljanje javnega reda je potrebno temeljito posodobiti. 11

13 3 Psihologija množice 3.1 Uvod v množice osnovno o množici»nemogoče je nadzorovati ljudi v bitki. Nadzorujemo stvari; ljudi pa vodimo.«grace Murray Hopper Ko govorimo o množicah, je kot prvo potrebna opredelitev različnih tipov človeškega združevanja. Najprej smo posamezniki oziroma individuumi, ki pa skupaj formiramo skupino, ki jo kaj hitro lahko okličemo za množico ali vsaj podobno njej. Preprosto dejstvo je, da psihologije teh na videz podobnih formacij ne gre vrednotiti vsako zase, ker v množici dobi posameznik novo vrednost, položaj in praktično novo življenje. Množična psihologija zato obravnava posameznika kot člen plemena, naroda, kaste, stanu, institucije ali preprosto kot del trume ljudi, ki se potencialno organizira v množico (Freud, 1981). V zgodovini se je že veliko pisalo o množici in množičnih pojavih, posebej intenzivno pa je znanost o množici napredovala v zadnjem stoletju, ki ga lahko imenujemo»stoletje množice.«o njej so pisali mnogi avtorji, ki jih lahko razvrstimo v različne skupine, za posebej relevantne pa bodo v tej nalogi predstavljeni klasike psihologije množice, kot so Le Bon, Tarde, Trotter, McDougall in seveda predvsem Freud. Teorije, ki so nastale, se razlikujejo od avtorja do avtorja, v glavnem pa se vsi strinjajo, da dokler množica nima nekoga nad sabo, ki jih vodi, organizira torej voditelja, ni nič drugega kot instinktivna truma drhal (Pečjak, 1994). Nastanek množice je povezan z veliko pogoji, ki se morajo izpolniti, da lahko rečemo, da imamo opraviti z množico. Množica po Pečjaku (1994) na primer nastane, če ima nekaj posameznikov kak skupen interes in se s tem občutki in 12

14 misli ljudi poenotijo, kar je eden od pogojev za njen nastanek. Množica ljudem vzbuja neenotne občutke, pogosto privlači in hkrati odbija. Privlačnost pomeni spontanost in močna čustva, odbijanje pa je povezano z nenadzorovanim vedenjem v njej in psihološkimi pritiski na posameznika (Ule, 2009). Takšna združba je potem po McDougallu (v Freud, 1981) označena za razdražljivo, impulzivno, strastno, omahljivo, nedosledno, je brez samozavesti, samospoštovanja in odgovornosti - torej ravno nasprotne karakteristike od tistih, ki jih lahko pripišemo spodobnemu individuumu, ki to množico sestavlja. Na množico deluje več vrst dejavnikov, ki se pojavljajo tik pred njo ali hkrati z njo, ter s tem ustvarjajo patološko atmosfero, kot jo opisujejo praktično vsi avtorji množične psihologije. Le-ti so (Pečjak, 1994): število udeležencev, gostota in dejavnik anonimnosti (najpomembnejši), poleg tega pa so tukaj še zunanji dejavniki, kot so temperatura okolja, sončne pege, gibanje, socialni dražljaji: velikost in število jedrnih skupin, govori ter alkohol in druge droge. Množice so si različne tudi glede na čas, ko trajajo. Lahko so bežne, trajne, homogene, nehomogene, primitivne, členovite, množice z vodjo (Freud, 1981). Vseh vrst množic ni malo. Med njimi so najbolj zanimive stalne množice, kot so država, cerkev, vojska ter ne nazadnje v novejšem času nedvomno najbolj zanimiva, t.i. medijska množica. Da bo predstava o množicah boljša in predvsem lažja, bodo v nadaljevanju podane definicije avtorjev, ki opisujejo množice na najrazličnejše načine, bolj ali manj pa se v samem bistvu povezujejo med seboj. 3.2 Opredelitev psihologije množic»množice si zaslužijo moj pogled samo v treh smereh: kot blede kopije velikih ljudi, kot odpor velikim in kot orodje velikih. Drugače pa naj jih odneseta vrag in statistika.«nietzsche 13

15 Psihološko množico je težko zajeti z eno definicijo. Obstaja jih namreč zelo veliko, se pa bolj ali manj v svojem bistvu povezujejo med seboj. Psihološka množica v tuji strokovni literaturi dobiva različne pomenske oblike, ki jih je treba ločiti in kljub pomenskim težavam v slovenščini, razmejiti. Zato bo osredotočenost najprej na Slovenskih avtorjih, šele nato pa na tujih. V Sloveniji se je množice prvi psihološko dotaknil Mihajlo Rostohar v knjigi Osnove socialne psihologije, ko je opredelil odnose med kolektivom in vodjem (Arnejčič, 2008: 25):»Kolektiv je sam zase pasivna masa, ki ni možna povzeti nobene akcije. Da mora skupina ljudi smotrno delovati, je treba, da kaka zmožna oseba povzame iniciativo in zedini vodjo poedincev za enoten cilj ( ). Spretnost ljudskega govornika je ravno v tem, da zna svoje misli prilagoditi načinu mišljenja množice ( ).«Eden naših najimenitnejših akademskih psihologov, Pečjak, kot tudi predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede, Mirjana Nastran Ule, pri opredelitvi psihologije množice izhajata iz socialne psihologije. Vid Pečjak (1994: 7-12) jo opredeli kot:» prvotno skupino, kjer so posamezniki skupaj in vplivajo drug na drugega. Njihov vpliv je velik in dostikrat odločilen ( ). Beseda množica pa ne pomeni samo velikih drugotnih skupin, marveč predvsem veliko ljudi, zbranih na enem mestu. Pri tem ni najbolj pomembna velikost, temveč pojavi, ki so značilni samo zanjo in se v majhni skupini ne pojavljajo.«mirjana Nastran Ule (2009: 430) opredeli psihološko množico z besedami:»množice so velike, spontano nastale socialne tvorbe, katerih vedenje je impulzivno, relativno neorganizirano in nenapovedljivo. Razlikujejo se tako od občasnih in začasnih socialnih združb ljudi brez medsebojne interakcije (npr. vsakdanja gneča na cesti) kot tudi socialnih institucij (strank, cerkva, državne institucije, vojska itd.). So nekonvencionalno 14

16 združevanje ljudi, saj ne temeljijo na posebnih dogovorih, pravilih, normah, temveč so spontane in se sproti organizirajo glede na razmere.«pri opredelitvi pojava»psihološka množica«pa seveda ne moremo mimo imen klasikov psihologije množice. To so (Arnejčič, 2008: 22): Scipio Sighelle:»Množice so bolj ali manj slučajne združbe posameznikov z dvema značilnostma: močno impulzivnostjo in nasiljem. Množica je prva in najnižja oblika povezovanja ljudi.«gustave Le Bon:»V splošnem pomenu je množica zbor posameznikov, ki so se zbrali ne glede na narodnost, poklic in spol. V psihološkem pomenu pa ima zbiranje ljudi v množice določene značilnosti, ki se zelo razlikujejo od tistih, ki jih imajo posamezniki, kateri sestavljajo ta zbor. Zavestne posebnosti izginejo. Občutki in ideje se poenotijo. Nastane skupna duša, ki je brez dvoma prehodnega značaja, ki pa ravno tako nosi določene značilnosti. Zbor tedaj postane tisto, kar bom v pomanjkanju boljšega izraza imenoval množica.«sigmund Freud:»Množica je določeno število individuumov, ki so eden in isti objekt postavili na mesto svojega jaz-ideala, s katerim so se kot posledica tega medsebojno poistovetili.«w. Reich:»Množica so ljudje, zbrani zaradi ekonomskega in političnega nezadovoljstva s protislovno strukturo, ki pa je sočasno napredna in nazadnjaška. Takšna struktura se oblikuje v družini in nadaljuje svoje delovanje v državi.«naslednji premik na teoretičnem področju psihologije množice je mogoče opaziti šele pozno po drugi svetovni vojni, zlasti po stagnaciji vede v petdesetih letih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja, ko je nastala teorija kolektivnega vedenja. Pojem množice so nadomestili s sodobnejšim izrazom»kolektivno vedenje«(arnejčič, 2008). V nadaljevanju se seveda nima smisla lotiti vseh sodobnih predstavnikov psihologije množice, temveč samo tistih, ki 15

17 iz zornega kota stvarnosti ponovno aktualizirajo psihologijo množice in razkrivajo njen globlji pomen. Judy Gahagen (1978, v Arnejčič, 2008: 23) je v knjigi Medosebno in skupinsko vedenje zapisal naslednjo opredelitev:»kolektivno vedenje se predvsem nanaša na veliko število ljudi v interakciji, za katere je bolj kot neposredni stik pomemben medsebojni vpliv. Kolektivno vedenje v širšem smislu obsega pojave kot panični beg, linč, nerede, tekmo za pridobitništvo.«pomembno je predstaviti Sergea Moscovicia, ki je leta 1994 izdal eno od najbolj celovitih del o psihologiji množice z naslovom Vek množic, v kateri je tako opredelil psihološko množico (Arnejčič, 2008: 23):»Množice so minljiv zbor posameznikov, ki so se zbrali zunaj institucij in proti njim. Z eno besedo: množice so asocialne in so se izoblikovale iz asocialnosti. So rezultat začasnega in permanentnega razkroja skupin ali razredov.«še bi lahko naštevali teoretike in avtorje, ki so se ukvarjali z psihologijo množice in jo opredeljevali, vendar imajo po večini vse definicije isto rdečo nit, zato je nesmiselno ponavljati in naštevati v nedogled. Nobena definicija pa seveda ne govori o tem, kakšne osnovne lastnosti in oblike pravzaprav ima večina množic, zato je smiselno, da se v nadaljevanju povzamejo najpomembnejše oz. najbolj ključne. 3.3 Lastnosti in oblike množice Množica je skrivnosten, a hkrati splošen pojav, ki je nenadoma tam, kjer prej ni bilo ničesar. V začetku stoji skupaj par ljudi, čisto naključno, nenapovedano in nihče ničesar ne pričakuje. V naslednjem trenutku je na istem prostoru nepregledno število ljudi. Z vseh strani prihajajo, kot da je to edini prostor, kjer bodo preživeli pred apokalipso. Večina jih ne ve, zakaj so tam, kaj se dogaja, vendar se jim mudi tja, kjer so vsi. Ne premikajo se z radovednostjo, ampak z odločnostjo. Dobimo občutek, kot da se gibanje 16

18 enega prenaša na gibanje drugega, vendar ni samo to imajo skupen cilj. In cilj je prostor, kjer je množica najgostejša (Canetti, 2004). Opis te skrajne oblike množice nam po Canettiju (2004) pokaže prvo (in nadalje še ostale) najbolj ključno lastnost množice: 1. Potreba po rasti. Množica namreč hoče zmeraj rasti. Njena rast ni omejena z ničemer. Kjer pa so meje postavljene umetno, torej v vseh institucijah, katerih glavni namen je ohranjanje zaprtih množic, je izbruh množice zmeraj mogoč in kdaj pa kdaj do tega res pride. Ustanove, ki bi mogle enkrat za vselej preprečiti naraščanje množice in ki bi bile brezpogojno varne, ne obstajajo. 2. Enakost. Znotraj množice vlada enakost, ki je absolutna in množica sama nikoli ne podvomi o njej. Glava je enaka glavi, roka je enaka roki, razlike med njima niso pomembne (Canetti, 2004). V svojem zakonu duševne enotnosti množice Le Bon pravi, da v množici individualne lastnosti izginejo. Občutek in misli vseh ljudi se usmerijo v isto smer. Včasih omenja celo nekakšno»skupinsko dušo«. Zavest, da»sem jaz tukaj in tam oni«, popusti. Obstajali naj bi samo še mi. Prav zato naj bi se vedli enotno, kot da bi bili ena oseba (Freud, 1981). Ljudje se tako v množici poenotijo, izgubijo individualnost oz. se razosebijo. Festinger, Pepitone in Newcomb (1952; v Pečjak, 1994) poudarjajo odvisnost razosebljanja od usmerjenosti pozornosti. Če so ljudje pozorni na dogajanje v množici (na govornike in druge ljudi), potem ne morejo biti pozorni nase in misliti na to, kako se razlikujejo od drugih ljudi. Po Zillerju (1964; v Pečjak, 1994) je razlog razosebljanja tudi izogibanje kazni. V množici namreč posameznik ni odgovoren za svoja dejanja, kot v normalnem življenju. V množici tuli, meče kamenje, zmerja, se tepe V anonimni množici je tudi sam anonimen. Vse, kar je v vsakdanjem življenju nenormalno ali vsaj neobičajno, je dovoljeno (Pečjak, 1994). Poenotenje in razosebljanje pa sta povezana tudi z identifikacijo. Človek namreč le redko in morda nikoli ne deluje povsem avtonomno, ker je s 17

19 tisočerimi vezmi vezan na osebe in skupine, s katerimi se identificira. Njegovo vedenje je odvisno od osebnih motivov ter neposrednih razmer. V množici postanejo razmere pomembnejše. Pride do razosebljanja eden od njenih vidikov je posameznikova identifikacija z voditeljem in skupino. Posameznik se identificira že v svojem otroštvu z roditeljem istega spola. Kasneje se identificira z idejami in političnimi gibanji, z vodjem, z svojimi skupinami (Pečjak, 1994). 3. Gostota. Velja, da čim večja je gostota, tem hujša je vznemirjenost množice in tem intenzivnejši so množični pojavi. Gostota tako ne more biti nikoli pregosta, vendar tudi ne raste v nedogled. Najvišjo raven doseže, ko se ljudje stiskajo. Eden od razlogov, zaradi katerega ima gneča učinek, je zmanjšanje osebnega prostora, drugi je povečanje količine dražljajev, tretji pa povečanje anonimnosti. V gneči se posameznik hitreje skrije, kot pa v razkropljeni množici (Canetti, 2004). Vendar pa se gneča in pritisk množice lahko tudi tragično konča. Na štadionu Hillsborough v Angliji je bilo leta 1989 prav zaradi pretirane gneče veliko smrtnih žrtev. Na določenem predelu prizorišča (Leppings Lane) se je ob začetku tekme v "hipu" znašlo ogromno navijačev, ki so se nagnetli v srednja dva predela tribune. Tok navijačev od zadaj ni pojenjal, navijači pa so tako dobesedno stlačili svoje predhodnike, ki se niso imeli kam umakniti. Tako je prišlo do velike panike, na zelo majhnem prostoru je veliko gledalcem zmanjkalo kisika, gneča je bila prevelika, kar je povzročilo številne smrtne žrtve. Nekateri gledalci spredaj so lahko preplezali ograjo in se rešili s tekom na igrišče. Sodnik je moral tako po samo šestih minutah tekmo prekiniti. Ranjenih je bilo več kot 700 ljudi, 94 jih je umrlo (Jerič, 2009). 4. Smer. Množica je v gibanju in se giblje proti nečemu. Smer, ki je skupna vsem, krepi občutek enakosti. Cilj, ki je izven vsakega posameznika in v katerem se vsi poenotijo, ukine vse zasebne, neenake cilje, ki bi bili smrt množice. Za njen obstoj je smer nepogrešljiva. Zaradi strahu pred razpadom, ki je v njej vedno živ, jo je mogoče usmeriti k določenim ciljem. Množica obstaja toliko časa, dokler ima pred seboj nedosežen cilj (Canetti, 2004). 18

20 Vsaka od teh štirih lastnosti po Canettiju je prisotna v večji ali manjši meri. Pečjak (1994) pa je dodal še nekatere druge lastnosti, ki jih sam smatra kot glavne značilnosti množice. Po njegovem je ena izmed njih povečano čustveno vznemirjenje. Čustva v množici so namreč lahko kakršnakoli, pa naj si bo to jeza, navdušenje, strah, največkrat pa se kažejo kot huda vznemirjenost, ki potem preide v specifična čustva in sproži razne čustvene reakcije, npr. kričanje, napad, beg. Specifična čustva so odvisna od namena zborovanja in razmer (Pečjak, 1994: 31). O čustveni vznemirjenosti v množici sta pisala Sommer (1962; v Pečjak, 1994) in Dololey (1974; v Pečjak, 1994). Pravita, da se vznemirjenost pojavi s povečano gostoto ljudi na omenjenem prostoru. Vsakega od nas namreč obdaja ozek osebni prostor, nekakšen»mehur«, ki se razprostira do 20 cm od površine telesa. Vanj ne sme vdreti nihče, razen intimnih oseb v intimnih trenutkih. Osebni prostor je manjši v odnosu do prijateljev in sorodnikov, kot do tujcev. Vdor v t.i. mehur močno poveča vznemirjenost in pogosta posledica je agresivnost. Barm in Valins (1973; v Pečjak, 1994) ter Milgram (1974; v Pečjak, 1994) pa razlagajo vznemirjenost s premočnim draženjem. V množici je namreč ogromno dražljajev, čutni organi in možgani so preobremenjeni z njimi, ljudje jih ne morejo ustrezno predelati, zato postanejo napeti in se čustveno vznemirijo. Kot primer bi lahko podali študentske in dijaške demonstracije maja lani, ko so mladi protestirali proti Zakonu o malem delu. Čustveno vznemirjenje je pod vplivom nekaterih med njimi kaj hitro preraslo v močna čustva, posledice pa so bile vidne na stavbi parlamenta. V takih okoliščinah ljudje vse težje mislijo s svojo glavo, občutek prehaja z demonstranta na demonstranta, nasilja in posledic pa je vse več. Tako je potreben samo en član množice, ki naredi neumnost, da ga potem posnamejo še ostali, v milejši ali hujši obliki. Povečano čustveno stanje, sprememba sodb, stališč ali vedenja pa je odvisna tudi od sugestije. Termin pomeni besedno ali nebesedno komunikacijo, pri kateri ena oseba na posreden način navede drugo osebo na spremembe osebi 19

21 oslabi kritično mišljenje, tako da ta poslušno sledi besedam sugestorja. V množici je to pogosto govornik, največkrat pa celotna množica, iz katere izhaja pritisk na vsakogar, da misli, govori in se vede, kot vsi ostali (Pečjak, 1994: 35). Le Bon (1885; v Pečjak, 1994: 36) pa namesto sugestije uporablja besedo hipnoza in trdi, da hipnozo izzovejo razmere v množici, torej naj bi množica hipnotizirala samo sebe. Pravi, da posameznik, ki je nekaj časa prisoten v množici, zaradi sil, ki prihajajo iz nje ali drugih vzrokov, zapade v stanje, ki spominja na stanje hipnotiziranca. Ne zaveda se več svojih dejanj, določene sposobnosti so uničene, druge pa lahko privedejo do stanja eksaltacije 1 (Pečjak, 1994: 36). Celo samostojno misleči ljudje, če so dovolj dolgo v množici, lahko zapadejo njenemu vplivu. Hkrati z naraščanjem čustev pa upada tudi sposobnost inteligentnega mišljenja. Le Bon (1885; v Pečjak 1994) je zapisal, da so množice nesposobne imeti drugo mišljenje kot tisto, ki jim je podano. V nezavedanju razuma in sprostitvi instinktov je videl svojevrstno vrnitev v prejšnjo stopnjo razuma. Sodobni avtorji pa poudarjajo, da je množica selekcionirana skupina, ker vanjo ne vstopajo ljudje po naključju, ampak vstopajo predvsem tisti, ki jim ustreza, da»ne mislijo s svojo glavo«. Po raziskavah sodeč naj bi bil povprečni inteligentnostni količnik ljudi, ki vstopajo v množico, nižji, kot pri ljudeh, ki ostajajo zunaj nje. Tako je torej najpomembnejši dejavnik, ki zavira miselno učinkovitost v množici, čustveno vznemirjanje. Lahko oblikujemo pravilo: čim hujša je vznemirjenost množice, tem manjša je učinkovitost njenega mišljenja (Pečjak, 1994: 42). Da so množice tako velike in pogoste, še posebej v današnjem času, lahko pripišemo več razlogom. Najpomembnejši so (Pečjak, 1994: 25): 1. Velika gostota prebivalstva. Človeštvo se seli iz podeželja v mesto, zaradi česar nastajajo večmilijonska mesta (Tokio, Seul, Ciudad de Mexico). Prav tako se je povečala tudi gostota prebivalstva v mikrookoljih. 1 Eksaltacija pomeni zanesenost, navdušenost, razvnetost (SSKJ, 1994: 190). 20

22 2. Sodobna komunikacijska sredstva in množični mediji. Množični mediji imajo poleg obveščanja poslušalcev, gledalcev, bralcev tudi vpliv nanje. Z njimi je mogoče v trenutku obvestiti prebivalstvo, kaj se dogaja, ter jih zbrati skupaj. Njihov vpliv je tako velikokrat odločujoč. 3. Sodobna transportna sredstva. Z današnjimi hitrimi transportnimi sredstvi ni težko v kratkem času priti iz enega dela države v drugega oz. v kraj, kjer se pripravlja zborovanje. Zato so množice vse večje ter gostejše. 4. Družbene krize. To je najpomembnejši razlog, saj so ravno krize generator množic. Nekateri sociologi menijo, da doživljajo ljudje prehod družbe iz enega stanja v drugo kot stres, počutijo se negotovo, ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti, pogosto morajo menjati vrednote. Zgoraj naštete lastnosti nam dajejo nekakšen vpogled v množico ter nam odgovarjajo na vprašanje, kaj vse vpliva nanjo. Sledi vprašanje, kaj vse pa vpliva na vsakega posameznega člana v množici. 3.4 Posameznik v množici Osnova vsake množice je posameznik, ki znotraj nje pod nekaterimi določenimi okoliščinami misli, čuti, se vede in ravna popolnoma drugače, kot bi to sicer počel zunaj nje to ga uvršča v trumo ljudi, ki je pridobila lastnost psihološke množice. Položaj posameznika se v množici lahko spreminja, npr. iz obrobnega se spremeni v središčnega, celo brez njegove volje odvisno od dinamike dogajanja. Prav pogosta neodvisnost položaja posameznika od njegovih namer je značilnost množic. Hitro premikanje meje množic vzbuja občutek, da so sposobne»ponesti«s seboj tudi tiste, ki so sprva zgolj pasivni ali stojijo na obrobju dogajanja (Nastran Ule, 2009). Po Le Bonu (v Freud, 1981) je množica provizorično bitje, sestavljeno iz heterogenih elementov, ki so se za trenutek povezali, čisto tako, kot tvorijo celice nekega organizma, ko se združijo, novo bitje s povsem drugimi 21

23 lastnostmi, kot jih imajo posamezne celice. Če so individuumi v množici povezani v celoto, mora obstajati nekaj, kar jih povezuje in prav to dejstvo je tisto, ki je osrednje vprašanje vse množične psihologije in edino, za kar lahko rečemo, da je za množico značilno. Prav vseeno je, kakšni so posamezniki, ki sestavljajo množico, kako so si podobni (po načinu življenja, poklicu, značaju, inteligentnosti). Ko se oblikujejo v množico, dobijo kolektivno dušo, zaradi katere so si povsem enaki v vseh pogledih. Tako je množici pripadajoč individuum popolnoma drugačen od izoliranega posameznika, kateri ima določene pridobitve, a se takrat zabrišejo. Pokažejo se nove lastnosti, ki jih prej ni imel. Razlog za to pa tiči v občutku nepremagljive moči, v okuženju (nalezljivost čustev), sugestibilnosti itd., znaki takega posameznika pa so slabitev zavestne osebnosti, prevlada nezavedne osebnosti, orientacija misli in čustev v isto smer zaradi sugestije in okuženja, nagnjenje k takojšnjemu v osamitvi je izobražen posameznik, v množici pa navaden barbar, neke vrste gonsko bitje - spontan, togoten, divji, navdušen, junaški kot primitivec.uresničevanju idej. V masi se človek spusti na lestvi civilizacije za več stopnic navzdol; Freud (1967; v Arnejčič, 2008) se sprašuje, kako lahko posameznik v normalnem življenju reagira popolnoma drugače, kakor v psihološki množici, v kateri spremeni svoje vedenje. Po njegovem naj bi se posameznik v množici osvobodil v podzavest potisnjenih in nezavednih impulzov. Govori o t.i. strukturalni psihologiji množice oziroma o različnih množičnih situacijah, ki omogočajo posamezniku svojevrstno vedenje v takšnih razmerah. Množična psihologija torej obravnava posameznega človeka kot člana plemena, naroda, kaste, stanu, institucij ali kot sestavni del trume ljudi, ki se v nekem določenem času in v določen namen organizirajo v množico. Mc Dougal (1920; v Freud, 1981) pravi, da se truma ljudi skorajda ne zbere, ne da bi se v njej izoblikovali vsaj prvi začetki organizacije, in prav pri teh preprostih množicah posebno lahko spoznaš nekatera temeljna dejstva, to je predvsem to, da imajo posamezniki nekaj skupnega, skupen interes na nekem objektu, istovrstno usmerjenost v neki določeni situaciji in neko mero sposobnosti vplivati drug na drugega. V trumi je tako najpomembnejše 22

24 stopnjevanje afektivnosti 2, ki nastopiti pri slehernem posamezniku. Pri tem udeleženci uživajo v občutku, da se lahko neomejeno prepuste svojim strastem in se zgube v množici. Ta afektivnost se v masi širi hitreje kot virus, ki posameznika dobesedno okuži ter mu da občutek, da so ukinjene vse individualne razmejitve, vse to zavira intelektualne zmožnosti in tvori se prepričanje, da je potrebno delati kot drugi in tako ostati v soglasju z soljudmi. To je nekakšna čustvena vez, ki veže posameznike med seboj. Te vrste sugestivnost znotraj množice povzroča, da je inteligenca enaka na ravni vseh in z vsemi temi atributi lahko množico začnemo smatrati kot individuum in jo na tak način tudi preučevati (Množica, 2011). Tu pa so še nekateri drugi iz množice izhajajoči vplivi, ki delajo posameznika drugačnega. Množica je zanj namreč videti neomejeno močna in nepremagljivo nevarna. Za hip se je postavila na mesto celotne človeške družbe, ki je nosilka avtoritete, katere kazni se bojimo in zaradi katere smo si naložili toliko zavor. Posameznik je obsojen na nesvobodo, ampak takšno vrsto nesvobode, ki jo lahko izbere, ko stopa v množico. Pri posamezniku na dan privre neka vrsta črednega gona, ki je drugače zatrta za pomanjkanjem samostojnosti in iniciativnosti, kar slednjič pomeni padec v množični individuum, kjer ti dve lastnosti nadomešča anonimnost, posameznikovo intelektualno dejanje je prešibko, zato čaka na odziv pri drugih, zakaj človek se v osami počuti nepopolnega in osamljenega, kar mu povzroča neugodje in podobno kot pri otroku tesnobo, ki se je poskuša rešiti z vstopom v množico. Eden najpomembnejših sredstev medsebojne identifikacije posameznikov znotraj množice in tudi voditeljeve sugestivnosti je gotovo komunikativnost ter njegov odnos do svojega vodje, voditelja množice. Med posamezniki znotraj množice obstaja interes, da so si vsi med seboj enaki, nekako po načelu, da če sam ne moreš biti privilegiranec, naj vsaj drugi ne bodo, vsi pa imajo težnjo, da jim nekdo gospoduje, zato se pravi, da je človek krdelna žival, ker je organizirana kot krdela v naravi (Zofijini ljubimci - društvo za razvoj humanistike, 2011). V nadaljevanju bo tako nekaj besed namenih tudi množičnemu vodji, ki je pomemben člen v množici in ki ima moč vlivati na ljudi okoli sebe. 2 Afektiran pomeni nenaraven, izumetničen (SSKJ, 1994: 4). 23

25 3.5 Množični vodja»obstajata dve vrsti ljudi: šibki in močni. Neznan Množica izoblikuje nekakšen socialni gon, ki ni izvoren, ampak ima svoj izvor v družinskem krogu in njeni ureditvi patriarhata, kjer je glava družine vedno oče. Podobno je urejena tudi množica (Zofijini ljubimci - društvo za razvoj humanistike, 2011). Vsi posamezniki v množici hočejo biti med seboj enaki, vendar tudi vsi hočejo, da jim nekdo gospoduje. Situacija, kjer je veliko enakih, ki se lahko med seboj identificirajo in en sam, večji od vseh, je uresničena v življenja polni množici. Iz tega lahko trdimo, da človek ni čredna žival, ampak predvsem krdelna žival posameznik v krdelu, podrejenem vodji. Še danes potrjujejo množični individuumi utvaro, da jih vodja ljubi vse enako in pravično, vodji pa ni potrebno nikogar ljubiti; lahko je gospodovalen, absolutno narcističen, biti pa mora samozavesten in samostojen (Freud, 1981). Le Bon (v Freud, 1981) meni, da brž, ko se zbere neko število živih bitij, bodisi živalska čreda ali človeška množica, se nagonsko podvržejo avtoriteti nekega poglavarja. Množica je potem nebogljena kot čreda, ki ne more živeti brez gospodarja. Tako željna je ubogati, da se instinktivno podvrže vsakomur, kdor se razglasi za njenega gospodarja. Množica torej hlepi po vodji, vendar ji morajo tudi ustrezati njegove osebnostne lastnosti. Vodjo mora samega fascinirati močna vera (v idejo), da lahko zbudi vero v množici; imeti mora močno spoštovanje zbujajočo voljo, ki jo brezvoljna množica prevzame od njega; imeti mora skrivnostno, neustavljivo moč (prestiž oz. oblast). Mirjana Nastran Ule (2009: 444) pravi, da so vodji množice osebe, ki ljubijo le same sebe. 24

26 V psihologiji množice ima vodja osrednjo vlogo. Arnejčič (2008) se sprašuje, kako je mogoče, da posameznik, ki načrtno ali slučajno postane množični vodja, pahne v pogubo ali pa ovenča s slavo tudi milijonske množice posameznikov? Freud (v Arnejčič, 2008) opiše vodjo množice kot bojazni vzbujajočega praočeta, le-ta je ideal množice, ki obvladuje jaz namesto ideala jaza. Danes imamo neposrednega množičnega vodjo, ki tako, kot njegovi daljni predhodniki, v zgodovini deluje in poskuša vplivati na posameznika v množici neposredno na množičnih prireditvah ter posredno ob pomoči določenih psiholoških mehanizmov in propagandnih strategij. Posredni množični vodje uporabljajo bolj prikrite tehnike vplivanja, pri tem pa si zelo pomagajo z virtualnim svetom digitalne tehnologije in tehnike ter s komunikacijo po internetu. Politična propaganda, ki je pogosto zapakirana v prefinjeni politični in drugačni marketing, opravi svoje poslanstvo poskrbi namreč, da neki vodja ali voditelj na različne načine (TV, film, radio, internet, plakati in drugo) vstopa v naše obličje, z večkratnim ponavljanjem pa tudi v našo zavest (Arnejčič, 2008: 61). Temu pravimo sugestija. O sugestiji je že tekla beseda, opredeljuje pa množičnega vodjo in še bolj vsebino odnosa med istim vodjem in množico. Pomeni posnemanje ali okuženost in je temeljno dejstvo človekovega duševnega življenja. Bistveni so pogoji, v katerih to vplivanje nastane. Množico vodi nezavedno, ni jim v interesu niti samoohranitev, nesposobna je trajne volje, je lahkoverna, nekritična in misli v podobah, ki prikličejo druga drugo po poteh asociacij, kot pri posamezniku v stanju prostega fantaziranja. Množica ne pozna ne dvomov in ne negotovosti, čustva so vedno čezmejna, takoj zaidejo v skrajnost, izražen sum se takoj sprevrže v gotovost, klic antipatije se sprevrže v klic sovraštva. Lahko je neposredna (posameznik k posamezniku) in posredna, ki se nanaša na daljavo s posnemanjem. Freud ta odnos imenuje libidalnostrukturiran, kar pomeni nezavedno dojemanje tega ljubezenskega odnosa. Množični vodja je kot»zaslon ali španska stena«, za katero se skrivajo»ljubezenski odnosi«(arnejčič, 2008: 32). 25

27 Predvsem pa množica verjame avtoriteti in brezmejno spoštuje moč. Avtoriteta je unikatna oblika odnosa. S tem, ko nekdo dobi avtoriteto, lažje razume socio-psihološki vpliv ene osebe ali skupine oseb na drugo osebo. Avtoriteta je vpliv vodje na podrejene, učitelja na študente, poveljnika na vojake (Arnejčič, 2008). Množični vodja pa deluje in obvladuje množico tudi s svojo karizmo. Len Oakes (1997; v Arnejčič, 2008: 33) je opredelil karizmo kot magnetno sposobnost nekaterih ljudi, da navdihujejo in vodijo druge, je uganka, s katero ima večina izkušnje, vendar jo je še zmeraj težko pojasniti. Pomeni določeno kvaliteto posameznikove osebnosti, poseben umetniški dar, supernaravno človečnost ali pa tudi posebno in izjemno moč, povezano z božanstvom. Weber meni, da je ta lastnost atribut vodje, ki ga morajo prepoznati njegovi podaniki, če hoče, da bo učinkovit (Arnejčič, 2008). Načini vplivanja vodij na maso so torej različni, lahko preko stališč, mnenj, interesov, vrednot, navad, propagande ali vzgoje. Različni pristopi vodje do množic so mogoči, vsi pa imajo za cilj vplivati na množico in si jo v končni fazi podrediti, to pomeni, jo narediti lažje vodljivo ter tako, da stori kakršna koli dejanja. 3.6 Dejanja množice Množice še nikoli niso bile žejne resnic, zato sprejmejo vsako informacijo, ki jim jo navrže njihov vsemogočni vodja; množice terjajo iluzije, irealno je vedno pred realnim, kar je za vodjo pomembna informacija, množici pomeni veliko nesebičnost in predanost in kot taka je sposobna biti tudi spodbujevalka velikih genijev in dejanj, tako da niso vsa njena dejanja nujno negativna. Množica nikakor ni pasivna gmota, ki samo reagira na notranje in zunanje dražljaje, sama pa ne ukrene ničesar. Nasprotno, množica je izjemno aktivna in se loteva najbolj nevarnih dejanj, npr. razbijanje avtomobilov, plenjenje trgovin, znana so množična posilstva in množični samomori. Včasih ji namene 26

28 podtakne vplivna oseba, včasih pa vzniknejo iz neznanih vzrokov iz človeške narave (Pečjak, 1994: 39). Kot smo že nekajkrat omenili, v množici individualne lastnosti odpovejo, kar imenujemo razosebljanje. Množica pritiska na posameznika, občutki in misli ljudi se usmerijo v isto stvar. Takih razosebljenih ljudi ni težko pripraviti do dejanj, ki jih po navadi presojamo kot nemoralna, zato sodelujejo v krutostih, kot so linči, pogromi, množična posilstva in množični poboji. Lahko se pojavi delna amnezija (izguba spomina), ki na svoj način dokazuje, da v množici prihaja na dan človekov»drugi jaz«. Le Bon (v Pečjak, 1994) je menil, da lahko množica vsakogar pripravi, da sodeluje v krutostih. Pečjak (1994) govori o nasilnih in miroljubnih množicah, športnih in histeričnih množicah ter o množičnem samomoru. Miroljubne množice so zelo redke; to so predvsem verske, kulturne in nekatere športne prireditve. Vendar to ni napisano pravilo verske množice so spočele najhujša divjanja in oborožene spopade (npr. med romarji v Meki), gledalci kulturnih prireditev pa so se ponekod obnašali nadvse nekulturno, da o športnih množicah sploh ne govorimo. Večina političnih množic je vsaj z besedami agresivna. Vendar to niso prave agresivne množice. O pravih agresivnih množica govorimo, kadar pride do pretepanja, razbijanja, streljanja, klanja, plenjenja in podobnega nasilnega vedenja. Množična agresivnost najpogosteje izbruhne v razmerah hude krize in frustracije, večinoma pa je vnaprej pripravljena. Organizira jih oblast ali vladajoča stranka. O človekovi agresivnosti in njenem izvoru govori več teorij (Pečjak, 1994: 85): 1. Teorija instinkta. Agresivnost je dedno pogojena. Pojavi se spontano zaradi notranjih dejavnikov organizma. Človek naj bi med razvojem nakopičil tolikšno agresivnost, da se je ne more znebiti. 2. Teorije frustracije. Agresivnost je odgovor na frustracije. Zato je tem večja, čim hujše so ovire. 27

29 3. Teorije učenja. Agresivnost razlagajo z učenjem, posebno v zgodnjih letih življenja. Od raznih oblik učenja je najpomembnejše posnemanje. V množici je tako posnemanje eden glavnih dejavnikov množične agresivnosti. 4. Teorija ubogljivosti. Posameznik se vede agresivno, ker ubogljivo sledi ukazom avtoritete in institucij. Milgram je dokazal, da celo ljudje, ki imajo odpor do mučenja, pod vplivom avtoritete popustijo in mučijo druge ljudi. 5. Teorija instrumentalne agresivnosti. Po njej je agresivnost zgolj sredstvo za pridobivanje koristi, npr. ropar ropa zato, da bi si pridobil plen. Čeprav množice dostikrat ropajo trgovine, je ropanje samo»stranski produkt«neredov. Najbolj nasilne množice pa so tiste, ki sodelujejo v linčih, pogromih, pokolih. Žrtev linčev so posamezniki, žrtev pogromov in pokolov pa pripadniki neke rase, etnične, nacionalne, politične, verske in kakšne drugačne skupine, ki jih napadalna skupina ujame. Posebno pozornost je treba nameniti športnim množicam, ki so pogosto predmet psiholoških analiz, največkrat tudi zardi svoje agresivnosti in velikega pomena športa v družbi. Najpogosteje se nasilje pojavi na nogometnih tekmovanjih, včasih hokejskih, košarkarskih in borilnih torej v disciplinah, pri katerih se moštvo neposredno bori za zmago. Dejavniki, ki vplivajo na športno množico, so število in gostota ljudi, vreme, temperatura, alkohol, simboli. Zaradi sedežev je gibanje omejeno gneča je tako glavni»ubijalec«(pečjak, 1994). Histerične množice so množice, v katerih prevladujejo posamezniki s histeričnimi simptomi to so vreščanje, jecljanje, krči, tresenje, motnje občutkov, neobčutljivost in preobčutljivost, motnje gibanja ipd., ki se pojavljajo brez ustreznih organskih pogojev zaradi psihičnih vzrokov. Po mnenju številnih psihologov so histerične reakcije neke vrste izhod iz težav v razmerah, v katerih se človek čuti nemočnega. Zaradi hudega, dolgotrajnega 28

30 nezadovoljstva in brezbrižnosti okolja se ljudje preusmerijo vase, množica pa postane ustrezen medij za izražanje tegob in sproščanje nezadovoljstva (Pečjak, 1994). Množica pa ni sposobna samo za dejanja, ki jih imamo za negativna. Njena dejanja so lahko tudi plemenita. Le Bon je zapisal:»če je množica sposobna, da ubija, zažiga in počne vse vrste zločinov, pa je enako sposobna za zelo visoka dejanja vdanosti, požrtvovalnosti in to celo bolj kot izolirani posamezniki. Na posameznika v množici pa lahko najmočneje vplivamo, celo za ceno smrtne žrtve tako, da mu budimo občutek slave, časti, vere in domovine«(pečjak, 1994: 49). 3.7 Nove množice V zadnjem desetletju so nastale nove množice, t.i. medijske množice, ki so nova oblika množic in med seboj niso vidne imenujemo jih tudi nevidne množice. Fizično ne obstajajo, a vendar so. To so množice, ki se zbirajo v domačem naslonjalu, s skupnim imenovalcem, recimo radio, televizija, časopis in v današnjem času najbolj aktualen internet. Vsi omenjeni mediji tvorijo posebno množico poslušalcev, gledalcev in bralcev, ki je v marsikaterem pogledu podobna pravim množicam na cestah, vendar moramo pri tej obravnavi množic biti veliko bolj previdni, kajti zavedati se moramo, da je to povsem nova psihologija množic (Zofijini ljubimci - društvo za razvoj humanistike, 2011). Že v primitivni družbi so vedeli, kakšno moč ima beseda. To se ni spremenilo vse do današnjih dni, ko smo iz vseh strani bombardirani iz vseh komunikacijskih kanalov.»prepričevanje ljudi je bilo sredstvo za upravljanje ljudi v vseh družbah, od primitivne do sodobne«(vreg, 2000: 90). Najstarejši množični medij je tisk. Ker je razmeroma poceni in se dolgo ohrani, je učinkovito sredstvo tudi v rokah majhnih skupin in uporniških organizacij za širjenje svojih idej. Tiskana beseda ima sugestiven vpliv na ljudi. Pečjak (1994: ) pravi, da to, kar se govori, mogoče ni res, kar pa se piše, naj bi bilo res. Vendar se je kasneje pokazalo, da so mnogi časopisi 29

31 postali leglo napačnih informacij. Radio kot naslednji medij ima številne prednosti: je nizkocenovni in majhen, ne zahteva branja, vesti potujejo na velike razdalje in v razmeroma kratkem času dosežejo poslušalce, na čustva delujejo močneje. Televizija pa je za gledalca virtualna realnost, ker mu omogoča, da dogodke doživlja z vidom in s sluhom, kot da je tam. Ima nekatere psihološke prednosti pred drugimi mediji: na boljši način pričara stvarnost, združuje ljudi ter njihova mnenja, podobno vpliva kot hipnoza, kar je pa najpomembneje televizija je nadvse razširjena med najširšimi sloji prebivalstva. Sedanja družbena gibanja in množice protestnikov pa so najbolj povezani v tako imenovane družbene mreže, v katerih je osnovno sredstvo internet. Le-ta je vzporedni svet množične komunikacije in ustvarja nov tip množice, ki bo vse bolj temeljila na umetni resničnosti. Posameznik bo tako vse bolj osamljen in bo v množico stopal zato, da bi našel osebno toploto in bližino, v resnici pa bo postal ujetnik množičnega voditelja ali vodilne ideje (Arnejčič, 2008: 158). Vsakemu tipu komuniciranja torej ustreza specifični tip družbenosti. Tradicionalni, ustni komunikaciji ustreza npr. množica, ki jo ustvarja nek vodja s svojo neposredno prisotnostjo in močjo. Današnji, moderni komunikaciji ustreza drug specifični tip družbenosti to je javnost. Karizmatične in posebne, nenavadne osebnosti so nadomestili sodobni vodje, ki ustvarjajo javno mnenje in so pravzaprav publicisti. Novinarji poročajo o dogodkih javnosti, kar je razlog, da skuša vsaka oblast nadzorovati novinarje in njihovo poročanje. Mediji vplivajo na javnost dvostopenjsko neposredno in posredno. Neposreden vpliv se kaže s tem, ko so bralci/poslušalci/gledalci potencialni sogovorniki v medosebnih pogovorih. Skozi nadaljnje pogovore pa sledi posredni vpliv. V teh pogovorih se vpliv medijev še poglablja. Občinstvo namreč razpravlja o temah, ki jih sugerirajo mediji in tudi na načine, ki jih leti določajo (Ule, 2009: 450). 30

32 Mediji zbirajo informacije in odločajo o tem, s čim bodo državljani seznanjeni. Z načinom, kako javnosti posredujejo sporočila, imajo moč oblikovanja javnega mnenja. Temeljna funkcija medijev v sodobni družbi je torej oblikovanje javnosti in zlasti politične javnosti v sodobni družbi. Dolžnost medijev pa je tudi obveščanje javnosti; osvetlitev temnih, prikritih delov stvarnosti. Z razgrinjanjem družbene patologije sprožijo raznovrstne sankcije, nimajo pa moči, da bi sankcije tudi izvajali (Škiljan, 1999: 97). Demokratična komunikacija naj bi bila rezultat pluralizacije prostora, soočanje nasprotujočih si mnenj in svobodnega pretoka idej (Vreg, 2000). Demokracija v sodobnih družbah brez množičnih medijev ne bi obstajala. Mediji namreč državljanu omogočajo, da oblikuje stališča do vladne politike, sodeluje v procesih politične izbire ter sprejema informacije o notranjem in zunanjem političnem dogajanju. Mediji tako državljanom posredujejo politične informacije (Ferfila v Ferfila in Kos, 2002: 170). 31