UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Magistrsko delo

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo UPORABA TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV V SLOVENIJI GLEDE NA VRSTO PRIKLOPA NA PRIMERU FIZIČNIH OSEB IN MALIH PODJETIJ Use of Telecummunications Services in Slovenia based on Type of Connection in the Case of Natural Persons and small Businesses Kandidat: Mihailo Čolić Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Management informatike in elektronskega poslovanja Mentor: doc. dr. Simona Sternad Zabukovšek Študijsko leto: 2015/2016 Maribor, september 2016

2

3 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici, doc. dr. Simoni Sternad Zabukovšek za prevzeto mentorstvo, pomoč pri pisanju magisterskega dela, nasvete ter njeni veliki potrpežljivosti. Prav tako se zahvaljujem svoji družini, ki mi je omogočila študij, finančno podporo ter vso ostalo pomoč, ki sem jo potreboval med študijem.

4

5 POVZETEK 20. stoletje je si bomo zapomnili predvsem po hitrem razvoju tehnologije. Med njimi vsekakor lahko izpostavimo internet. Čeprav danes marsikdo misli, da si življenja brez interneta ne zna prestavljat pa je potrebno povedati, da so internetne storitve širši množici dostopne slabih 20 let. Vsekakor je k temu razvoju prispeval tudi hiter razvoj telekomunikacij ter storitev. Danes lahko uporabnikom ponujamo različne možnosti priklopa na internetne storitve. V Sloveniji je še vedno najbolj v uporabi dostop prek telefonskega kabla (parica XDSL). Razlog je zelo preprost XDSL storitve se ponujajo prek enakega kabla kot storitve stacionarne telefonije. Vsi pa vemo, da ni gospodinjstva, kjer niso imeli nekoč ali pa še vedno imajo stacionarni telefon. Tukaj sta še druga dva zelo pogosta možna priklopa. Prvi je priklop prek COAX kabla. Ta priklop je možen v tistih gospodinjstvih, ki so uporabljali ali še vedno uporabljajo kabelsko televizijo. Tretji možen priklop je optika (FTTH), ki za razliko od ostalih dveh omogoča najbolj stabilno delovanje ter doseganje najvišjih hitrosti. Izgradnja optičnega omrežja tudi pri nas v zadnjih letih poteka zelo hitro, tako, da se število uporabnikov optičnih storitev iz leta v leto veča. Podjetja si danes brez internetnih storitev ne znajo predstavljati poslovanja. Izpadi na omrežju in podobne težave, lahko za nekatera podjetja pomenijo tudi usodne napake. Ko so se internetne storitve v Sloveniji pred cca 20 leti pričele tržiti je primat imel Telekom Slovenije, skozi leta se je pojavilo ogromno ostalih telekomunikacijskih ponudnikov v zasebni lasti. Tako lahko danes poleg Telekoma Slovenije omenimo še T2, ki trži XDSL/FTTH storitve, Telemach, ki trži kabelske storitve ter Si.mobil/Amis, ki trži XDSL/FTTH storitve. Čeprav bi marsikdo pomislil, da ključnih razlik v ponudi zgoraj omenjenih telekomunikacijskih ponudnikov ni, pa bomo potrdili, da obstajajo vidne razlike tako v storitvah, ceni ipd. Ključne besede: Internet, internetni protokoli, telekomunikacije, optična povezava, XDSL, kabelska povezava.

6

7 ABSTRACT The 20th century will be remembered primarily for the rapid development of technology. Among them we can highlight the Internet. Although today many think that life without the Internet can not imagine, It should be noted that Internet services to a wider crowd accessible only 20 years. To this development has helped the development of telecommunications services. Today we can offer users a variety of options to connect to Internet services. In Slovenia it is still the most commonly used access via a telephone cable (pair ADSL). The reason for this is very simple - ADSL services are provided through a single cable as provide fixed telephony services. We all know that there is no household where they did not have a landline phone. There are two other very common connection to services. The first connection is via COAX cable. This connection is possible in households that have used or still use cable TV. Third possible connection to the service is via an optical cable (FTTH), which unlike the other two provides the most stable performance and achieve the highest speed. The construction of a fiber optic network in our country takes place very rapidly, so that the number of users of optical services from year to year increases. Today the company makes it not imagine business without Internet service. Outages on the network can be for some companies also represent a fatal error. When the Internet services in Slovenia 20 years ago began marketing the primate had Telekom Slovenia. Over the years it appeared on the market a lot of telecommunications providers, which were privately owned. Today, in addition to Telekom Slovenia we have T-2, which sells services ADSL/FTTH services, Telemach wich sells Cable services and Simobil/Amis who sells also ADSL/FTTH services. Many people think that the competitors do not have differences in their tender, we have confirmed that there are visible differences in prices, services, etc. Key Words: Internet, Internet Protocol, Telecommunications, Optical Connection, ADSL Connection, Cable Connection.

8

9 KAZALO 1 UVOD Opis področja in opredelitev problema Namen, cilji in hipoteze raziskave Predpostavke in omejitve Predvidene metode raziskovanja 4 2 TELEKOMUNIKACIJE Pojem telekomunikacij Zgodovina telekomunikacij Telekomunikacije danes Prenosni mediji Omrežno povezanje Vrste računalniških omrežij Povezavni protokoli Varnost Trendi na področju telekomunikacij 28 3 MOŽNOSTI PRIKLOPA NA TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE Telefonska parica XDSL Internetne storitve Storitve televizije Storitve telefonije Optični kabel FTTH/FTTB Internetne storitve Storitve televizije Storitve telefonije - VOIP COAX kabel Internetne storitve Storitve televizije Storitve telefonije - VOIP Primerjava telekomunikacijskih storitev glede na vrsto priklopa 50 4 PREDSTAVITEV NAJVEČJIH SLOVENSKIH TELEKOMUNIKACIJSKIH PONUDNIKOV TER NJIHOVIH STORITEV Telekom Slovenije SiOL T Telemach Si.mobil/Amis Raziskave na področju uporabe telekomunikacijskih storitev pri slovenskih odjemalcih Primerjava ponudb ter cen storitev slovenskih telekomunikacijskih ponudnikov 63 5 UPORABA TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV GLEDE NA FIZIČNE UPORABNIKE TER MALA PODJETJA Potek raziskave Rezultati in analiza raziskave Analiza in ugotovitve 82 i

10 ii

11 6 SKLEP 84 LITERATURA IN VIRI 89 KAZALO SLIK SLIKA 1: OSI IN TCP/IP MODEL SLIKA 2: PRIKAZ XDSL POVEZAVE IN NJEGOVEGA DELOVANJA SLIKA 3: PRIMER TV VMESNIKA ZA SPREMLJANJE IPTV SLIKA 4: POVEZAVA TV VMESNIKA NA TELEVIZIJO SLIKA 5: PRIMER RAZVEZANEGA DOSTPA, KJER SE LINIJA RAZDELI Z DSL SPLITTERJEM SLIKA 6: PRIMER SKUPNEGA DOSTOPA, KJER SE APARAT PRIKLOPI DIREKTNO NA MODEM SLIKA 7: POENOSTAVLJEN PRIKAZ OPTIČNEGA VLAKNA V PRESEKU SLIKA 8: MOŽNE TEHNOLOGIJE PRIKLOPA NA OPTIČNO OMREŽJE SLIKA 9: PRIMER OPTIČNEGA MODEMA SLIKA 10: POENSTAVLJEN PRIKAZ PRIKLOPA NA KABELSKE STROITVE SLIKA 11: POENOSTAVLJEN PRIKAZ KOAKSIALNEGA KABLA V PRESEKU SLIKA 12:PEONSTAVLJEN PRIMER PRIKLOPA NA KABELSKI MODEM SLIKA 13: PRIMER KABELSKEGA DIGITALNEGA SPREJEMNIKA SLIKA 14: PRIMER PRIKLOPA CONAX MODULA ZA SPREMLJANJE DIGITALNE TV SLIKA 15: LOGO PODJETJA TELEKOM SLOVENIJE D.O.O SLIKA 16: LOGO PODJETJA T-2 D.O.O SLIKA 17: LOGO PODJETJA TELEMACH SLIKA 18: LOGO PODJETJA SIMOBIL/AMIS KAZALO TABEL TABELA 1: SEDEMPLASTNI REFERNČNI MODEL TABELA 2: PRIMER OMREŽNIH NEVARNOSTI TER PRIMERNIH REŠITEV TABELA 3: ŠTIRJE KLJUČNI SEGMENTI, KI OPISUJEJO OMREŽJA/TELEKOMUNIKACIJE PRIHODNOSTI TABELA 4: PRIMERJAVA HITROSTI IN APLIKACIJ MED XDSL POVEZAVAMI TABELA 5: PREDNOSTI IN SLABOSTI POSAMEZNE TEHNOLOGIJE TABELA 6: PRIMERJAVA CEN IN PONUDBE PRI XDSL DOSTOPU TABELA 7: PRIMERJAVA CEN IN PONUDBE PRI FTTH DOSTOPU TABELA 8: PRIMERJAVA CEN IN PONUDBE PRI KABELSKEM DOSTOPU TABELA 9: PRIKAZ DODATNE PONUDBE GLEDE NA POSAMEZNEGA OPERATERJA iii

12 iv

13 KAZALO GRAFOV GRAF 1: DELEŽI TELEFONSKIH PRIKLJUČKOV PO TEHNOLOGIJAH GRAF 2: TREND GIBANJA IP TELEFONSKIH PRIKLJUČKOV IN PRIKLJUČKOV KLASIČNE TELEFONIJE GRAF 3: TRŽNI DELEŽI OPERATERJEV, KI PONUJAJO STORITVE IP TELEFONIJE, PO ŠTEVILU PRIKLJUČKOV 58 GRAF 4: TRŽNI DELEŽI OPERATERJEV FIKSNEGA ŠIROKOPASOVNEGA DOSTOPA DO INTERNETA PO ŠTEVILU PRIKLJUČKOV GRAF 5: TRŽNI DELEŽ XDSL PRIKLJUČKOV ŠIROKOPASOVNEGA DOSTOPA DO INTERNETA PO OPERATERJIH GRAF 6: TREND GIBANJA ŠTEVILA PRIKLJUČKOV ŠIROKOPASOVNEGA DOSTOPA DO INTERNETA PREKO RAZLIČNIH TEHNOLOGIJ GRAF 7: TRŽNI DELEŽ PRIKLJUČKOV FIKSNEGA ŠIROKOPASOVNEGA DOSTOPA DO INTERNETA GLEDE NA HITROST DOSTOPA GRAF 8: TRŽNI DELEŽI TELEVIZIJSKIH PRIKLJUČKOV PO TEHNOLOGIJAH GRAF 9 TRŽNI DELEŽI PONUDNIKOV IP TELEVIZIJE GRAF 10: TRŽNI DELEŽ PONUDNIKOV STORITEV KABELSKE TELEVIZIJE GRAF 11 PONUDNIKI NA KATEREGA SO FIZIČNI UPORABNIKI NAROČENI GRAF 12: RAZLOG ZAKAJ SO SE FIZIČNI UPORABNIKI ODLOČILI ZA OMENJNEGA PONUDNIKA GRAF 13: VRSTA PRIKLOPA PRI FIZIČNIH UPORABNIKIH GRAF 14: NA KATERE STORITVE SO NAROČENI FIZIČNI UPORABNIKI GRAF 15: TEHNOLOGIJA PREK KATERE FIZIČNI UPORABNIKI SPREMLJAJO TELEVIZJO GRAF 16: TIP STACIONARNE TELEFONIJE, KI JO UPORABLJAJO FIZIČNE STRANKE GRAF 17: POVPREČNI MESEČNI STROŠEK ZA STORITVE PRI FIZIČNIH UPORABNIKIH GRAF 18: ALI JE STROŠEK ZA STORITVE PREVISOK, KI GA ODŠTEJEJO FIZIČNI UPORABNIKI GRAF 19: HITROST, KI JO DOSEGAJO FIZIČNI UPORABNIKI GRAF 20: ZADOVOLJSTVO FIZIČNIH UPORABNIKOV Z OBSTOJEČIM PONUDNIKOM GRAF 21: NAJPOMEMBNEJŠA STVARI ZA FIZIČNE UPORABNIKE FIKSNIH STORITEV GRAF 22: KATERE TEŽAVE SE POJAVLJAJO FIZIČNIH UPORABNIKOM FIKSNIH STORITEV GRAF 23: ALI BI FIZIČNI UPORABNIKI ZAMENJALI SVOJEGA OPERATERJA GRAF 24: KAKŠNO JE MNENJE FIZIČNIH UPORABNIKOV O RAZMERJU MED PONUDBO IN CENO NJIHOVIH OPERATERJEV GRAF 25: KATERI PONUDNIK IMA NAJBOLJŠE RAZMERJE MED PONUDBO IN CENO GRAF 26: KAJ VSE BI LAHKO PONUDNIKI DODALI V SVOJO PONUDBO ZA FIZIČNE NAROČNIKE GRAF 27: PONUDNIKI NA KATEREGA SO PRAVNI UPORABNIKI NAROČENI GRAF 28: RAZLOGI ZAKAJ SO SE PRAVNI UPORABNIKI ODLOČILI ZA OMENJENEGA PONUDNIKA GRAF 29: VRSTA PRIKLOPA PRI FIZIČNIH UPORABNIKIH GRAF 30: NA KATERE STORITVE SO NAROČENI PRAVNI UPORABNIKI GRAF 31: TEHNOLOGIJA PREK KATERE PRAVNI UPORABNIKI SPREMLJAJO TELEVIZIJO GRAF 32: TIP STACIONARNE TELEFONIJE, KI JO UPORABLJAJO FIZIČNI UPORABNIKI GRAF 33: POVPREČNI MESEČNI STROŠEK ZA STORITVE PRI PRAVNIH UPORABNIKIH GRAF 34: ALI JE STROŠEK ZA STORITVE PREVISOK, KI GA ODŠTEJEJO PRAVNI UPORABNIKI GRAF 35: HITROST, KI JO DOSEGAJO PRAVNI UPORABNIKI GRAF 36: ZADOVOLJSTVO PRAVNIH UPORABNIKOV Z OBSTOJEČIM PONUDNIKOM GRAF 37: NAJPOMEMBNEJŠA STVAR ZA POSLOVNE UPORABNIKE FIKSNIH STORITEV GRAF 38: KATERE TEŽAVE SE POJAVLJAJO PRAVNIM UPORABNIKOM FIKSNIH STORITEV GRAF 39: ALI BI PRAVNI UPORABNIKI ZAMENJALI SVOJEGA OPERATERJA GRAF 40: KAKŠNO JE MNENJE FIZIČNIH UPORABNIKOV O RAZMERJU MED PONUDBO IN CENO NJIHOVIH OPERATERJEV GRAF 41: KATERI PONUDNIK IMA NAJBOLJŠE RAZMERJE MED PONUDBO IN CENO GRAF 42: KAJ VSE BI LAHKO PONUDNIKI DODATLI V SVOJO PONUDBO ZA PRAVNE UPORABNIKE v

14 vi

15 SEZNAM OKRAJŠAV ADSL AKOS ARPANET CATV COAX DSL ETH FMC FTTB FTTC FTTH FTTN GPS GSM HDSL IOT IP IPTV ISDN ISO ISO/OSI LAN NCP NGN NMT PARC PC PTSN PTT RFID STB TCP UTP VDSL VOIP WAN WIFI WLAN WWW XDSL Asimetrična digitalna naročniška povezava Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije Omrežje agencije za napredne projekte Kabelska televizija Povezava prek koaksialnega kabla Digitalna podpisovalna linija Ethernet omrežje Konvergenčna ponudba fiksnih in mobilnih storitev Optični priključek do objekta Optični priključek da zadnjega razdelilnega jaška Optični priključek do hiše Optični priključek do zadnjega vozlišla Globalni sistem pozicioniranja Osnovni standard mobilnih komunikacij Simetrična povezava prek digitalne podpisovalne linije Internet stvari Številka, ki natančno določa računalnik v internetnem omrežju Televizija prek internetnega omrežja Integrirana storitev preko digitalnega omrežja Mednarodna organizacija za standardizacijo Referenčni model protokolov Povezava lokalnega omrežja Omrežni kontrolni program Omrežja naslednje generacije Analogni mobilni telekomunikacijski sistem Telekomunikacijski razvojni center Osebni računalnik Navaden analogni telefonski priključek Pošta, Telefon, Telegram Radiofrekvenčna identifikacija Digitalni televizijski pretvornik Protokol za nadzor prenosa Neoklopljena zvita parica Zelo visoka povezava prek digitalne podpisovlane linije Stacionarna telefonija prek IP protokola Omrežje za povezovanje oddaljenih računalnikov Brezžično lokalno omrežje Brezžično lokalno omrežje Svetovni splet Tehnologija povezave prek telefonskega kabla vii

16 viii

17 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema Danes si življenja brez interneta in ostalih telekomunikacijskih storitev skorajda ne moremo več predstavljati. Vendar pa ni tako dolgo daleč nazaj odkar so te storitve postale dostopne navadnim uporabnikom. Začetki telekomunikacij sega v leto 1876, ko sta američana Alexander Graham Bell ter Elisha Gray patentirala električni telefon. V 20. stoletju, predvsem v 70. in 80. letih se je pričel skokovit razvoj telekomunikacij. Začetki razvoja interneta sega v leto 1969, ko je pričel delovati ARPANET pod sponzorstvom ameriškega obrambnega ministrstva. V tistem času je prav tako bil razvit sklad protokolov, kot sta IP (angl. Internet Protocol) ter TCP (angl. Transmission Control Protocol). Dejanski začetek interneta sega v leto 1983, ko je ARPANET spremenil svoje omrežne protokole iz NCP (Omrežni kontrolni program) v TCP/IP. Storitve interneta, ki so bile dostopne navadnim uporabnikom so se v Evropi ter Sloveniji pričele tržit nekje v sredini 90. let prejšnjega stoletja. V Sloveniji so se tedaj pojavili prvi telekomunikacijski ponudniki. Tedaj je vsekakor primat na trgu imel Telekom Slovenije, ki je svojim uporabnikom omogočal dostop do internetnih storitev prek ISDN (angl. Integrated Services over Digital Network) povezave, ki je omogočala pasovno širino do 64 kbits/s. Telekomunikacijska omrežja se kasneje skokovito razvijala, kar je vidno še danes. Kasneje se je ne trgu pojavilo še nekaj telekomunikacijskih ponudnikov v zasebni lasti, ki poleg povezave prek telefonske parice, pričela ponujati še povezavo prek COAX kabla oz. optične vrvice. Te povezave za razliko od XDSL uporabnikom omogočajo doseganje dosti višjih hitrosti ter vidno bolj stabilnih storitev. Pred približno 10 leti, so vsi ponudniki telekomunikacijskih storitev zaradi hitrega razvoja lahko uporabnikom omogočali višje in višje hitrosti interneta, kar je privedlo do tega, da se je sama ponudba le-teh začela osredotočati na ponudbo trojčkov (internet, telefonija, televizija), določeni operaterji pa že ponujajo ti. paket štiri, ki vključujejo tudi storitve mobilne telefonije. Po raziskavah, ki so bile izvede leta 2008 v Sloveniji internet uporablja cca 59% gospodinjstev, kar je nad evropskih povprečjem. Ko govorimo o podjetjih, ki imajo več kot 10 zaposlenih pa je takšnih, ki uporabljajo internet kar 97% (SURS, 2008). 1

18 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen magistrskega dela je s teoretičnega in empiričnega vidika ugotoviti uporabo telekomunikacijskih storitev na primeru fizičnih strank in malih podjetij v Sloveniji. Cilji v teoretičnem delu: Predstaviti pojem telekomunikacij, Opredeliti zgodovino razvoja telekomunikacij, kako je danes ter kakšni so trendi razvoja v prihodnosti, Predstaviti vrste računalniških omrežij ter povezovane protokole, Opisati možnosti priklopa na telekomunikacijske storitve, Predstaviti slovenske telekomunikacijske ponudnike ter njihovo ponudbo za končne odjemalce. V empiričnem delu magistrskega dela bomo predstavili izvedeno raziskavo na temo uporabe telekomunikacijskih storitev v Sloveniji na primeru fizičnih uporabnikov ter malih podjetij. Raziskava se bo izvajala pri naključno izbranimi fizičnimi strankami ter malimi podjetji. V raziskavi se bomo predvsem osredotočili na razlike med telekomunikacijskimi storitvami, ki jih končni odjemalci uporabljajo (hitrost interneta, cena storitev, kakovost storitev, zadovoljstvo odjemalcev). Poleg tega nas bo zanimalo, ali je možno ponudbo ter kakovost telekomunikacijskih storitev v Sloveniji izboljšati. Na koncu bomo s pridobljenimi rezultati podali primerjavo med fizičnimi strankami in malimi podjetji. Cilji v empiričnem delu: Ugotoviti katero vrsto povezave na internet uporabljajo fizične stranke ter katero mala podjetja. Ugotoviti pri katerem slovenskem telekomunikacijskem ponudniku je največ strank naročenih. Ugotoviti povprečni znesek, ki ga stranke odštejejo za telekomunikacijske storitve. Ugotoviti, kje lahko slovenski telekomunikacijski ponudniki izboljšajo svojo ponudbo oz. storitve. V magistrskem delu bomo preverjali štiri raziskovalne hipoteze: H1: V Sloveniji še vedno največ strank dostopa do internetnih storitev prek telefonske parice - XDSL. 2

19 H2: Slovenski uporabniki telekomunikacijskih storitev za uporabe le-teh v povprečju na mesec odštejejo več kot 50. H3: V Sloveniji velika večina odjemalcev telekomunikacijskih storitev še vedno ne presega hitrosti 15 mbps. H4: Primat v telekomunikacijski infrastrukturi v Sloveniji, kljub odprti konkurenci obvladuje še vedno Telekom Slovenije. 1.3 Predpostavke in omejitve Pri raziskavi bomo izhajali iz naslednjih predpostavk: Predpostavljamo, da bo bodo vse informacije, ki jih bomo pridobili iz knjižnih virov ter literature natančni. Pri pisanju magistrskega dela se bomo osredotočili tako na domačo literaturo in vire kot tudi tuje. V Sloveniji obstaja veliko načinov priklopa na internetne storitve. V urbanih delih države, se lahko odjemalci odločajo za različne načine povezave. V ruralnih delih države pa še vedno prevladuje priklop prek telefonske parice, saj je ta edini možni priklop. Infrastruktura in samo telekomunikacijsko omrežje se nenehno posodabljata, tako da lahko v prihodnje pričakujemo še višje širokopasovne širine pri končnih odjemalcih. Telekomunikacijska panoga je vsekakor močna gospodarska panoga, to se lahko vidi tudi pri nas, kjer je dokaj močna konkurenca. V zadnjih letih se dogaja tudi veliko prevzemov med telekomunikacijskimi ponudniki. Pri raziskavi bomo izhajali iz naslednjih omejitev: V magistrskem delu se bomo omejili na ponudbo telekomunikacijskih ponudnikov na področju Slovenije. Omejili se bomo na ponudbo fiksnih telekomunikacijskih storitev (fiksna telefonija, internet, televizija). Omejili se bomo predvsem na predstavitev načinov priklopa na internetne storitve, ter primerjavo ponudb ter cen med telekomunikacijskimi ponudniki. Pri pisanju magistrskega dela se bomo omejili na literaturo v slovenskem in angleškem jeziku. Pri raziskavi se bomo omejili na fizične stranke ter majhna podjetja. 3

20 1.4 Predvidene metode raziskovanja Magistrsko delo se bo predvsem nanašalo na raziskavo uporabe telekomunikacijskih storitev pri slovenskih fizičnih uporabnikih ter malimi podjetji. Magistrsko delo bomo razdelili na dva dela teoretični in prakitečn del. V teoretičen delu bomo v veliki večini uporabili deskriptivni pristop, ki bo temeljila na metodi kompilacije. Deskriptvini pristop v veliki večini daje prednosti opisovanju oziroma deskripciji strukture. Lahko pa tudi daje prednost delovanju pojava ali procesa. Ta obsega metodo deskripcije, klasifikacije, kompiracije ter zgodovinsko metodo. Metoda deskripcije je postopek opisovanja dejstev, procesov in pojavov v ekonomiji in njihovih empiričnih potrjevanj odnosv ter vezi. Moramo poudariti, da brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja. Ko končamo opis, lahko postavimo tudi naše osnovne hipoteze, ki se nanašajo na pojave, ki jih raziskujemo (Žižmond, 1998). Metodo klasifikacije, ki se postopek definiranja oziroma določanja mesta določenega pojma v sistemu pojmov bomo uporabili tako v teoretičnem kot praktičnem delu magistrske naloge (Žižmond, 1998). Komparativna metoda je proces primerjanja enakih ali podobnih dejstev, pojavov, procesov ali odnosov s pomočjo katerih ugotavljamo njihove podrobnosti ter razlike. S pomočjo takšne metode lahko pridemo do raznih novih sklepov. To metodo bomo uporabili v drugem delu magistrske naloge (praktični del) (Žižmond, 1998). Zgodovinska metoda je proces s katerim lahko spoznavamo kaj se je v preteklosti dogajalo. Prav tako je s to metodo omogočen vpogled v vzroke zaradi katerih je do teh dogodkov sploh prišlo. To metodo bomo uporabili v začetnih poglavjih, kjer bo govora o zgodovini telekomunikacij (Žižmond, 1998). Metoda kompilacije je postopek povzemanja opazovanja, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Ni samostojno analitično delo, zato je potrebno strogo upoštevati pravila citiranja. S pomočjo kompilacije lahko preidemo na osnovi številnih povzetih spoznanj, stališč in sklepov do novih samostojnih posplošenih sklepov, s čimer se že bližamo analitičnemu delu. Takšen način bomo uporabljali v prvem delu magistrskega dela pri opredeljevanju teoretičnih izhodišč (Žižmond, 1998). V praktičnem delu bomo uporabili analitičen pristop. Ta pristop poudarja raziskovanje ekonomskih pojmov ter vzrokov ter ugotavlja odvisnosti med njimi. Ta pristop bomo uporabili v praktičnem delu, kjer bomo izvedli raziskavo (Žižmond, 1998). 4

21 2 TELEKOMUNIKACIJE Razvoj telekomunikacij sega v konec 19. stoletja, ko američana Alexander Graham Bell ter Elisha Gray pantetirata prvi eletrični telefon. Skokovit razvoj telekomunikacij ter storitev povezane z njimi pa se prične po 2. svetovni vojni, kjer se med drugim razvije internetni protokol IP ter TCP. 2.1 Pojem telekomunikacij Telekomunikacije so izraz za prenos signalov na večje razdalje z namenom komunikacije oziroma prenosa podatkov. Telekomunikacije se nanašajo na področje tehnike in znanstvenih ved, ki obravnavajo prenos infomracij na daljavo. Telekomunikacijska zveza omogoča izmenjavo informacij ter pošiljanje informacijskih vsebin. V ožjem lahko to opredelimo kot telekomunikacijsko izmenjavo podatkov oziroma informacij z uporabo elektrotehnike, elektronike ali druge tehnologije. Torej naloga telekomunikacij je prenesti signal največje kakovosti z najmanjšo porabo moči ter pasovne širine, s najenostavnejšo opremo (Wikipedia, 2016a). Komunikacijsko zvezo lahko vrednotimo po dometu, ki je ponavadi podan v dolžinskih enotah, zmogljivosti, ki je podana v količni prenesenih informacij v časovni enoti. Če govorimo o digitalnem prenosu se sama zmogljivost prenosa poda kot število prenesenih bitov v enosti časa bit/s (Wikipedia, 2016a). Telekomunikacija pomeni izmenjavo informacij prek večjih razdalj po različnimi elektronskimi sredstvi. Celoto telekomunikacij tvorita dve postaji, ki sta lahko posamezno opremljeni z sprejemnikom in oddajnikom. Sprejemnik in oddajnik se lahko kadarkoli združita v eno samo napravo, ki jo imenujemo medij. Mediji za prenos signala so lahko telefonski kabli, optično vlakno, elektromagnetna polja WIFI (Rouse, 2016). Telekomunikacije lahko opredelimo kot vsak prenos ali oddajanje, sprejemanje signalov, slike, besede, zvoka ter sporočanja prek žičnih, optičnih, radijskih mrež elektromagnetno valovanje. Telekomunikacijske storitve lahko v osnovi razdelimo na nosilne, daljinske, dopolnilne ter storitve z dodano vrednostjo. Nosilna storitev (angl. Bearer Serivce) je vrsta telekomunikacijske storitve, ki omogoča prenosa signalov med uporabniki omrežja. Za njih je značilno, da imajo prenosno zmogljivost, zakasnitve pri prenosu, način komuniciranja (povezavni, nepovezavni), način prenosa (simetrično, asimetrično, stalna zveza). Daljinsko storitev (angl. Tele Service) lahko opišemo kot vrsto celovite telekomunikacijske storitve, ki omogočajo funkcije terminalne opreme za sporazumevanje med različnimi uporabniki. Dopolnilna storitve (angl. Supplementary Service) je storitev, ki omogoča omrežje kot dopolnitev daljinskih in nosilnih storitev (identifikacija uporabnikov, oblikovanje zaprtih skupin ). Vendar kot takšna ta ne more biti ponujena uporabniku kot samostojna rešitev, ampak samo kot dopolnitev z nosilno storitvijo. Storitev z dodano vrednostjo (angl. Value Added Service) se ponudi končnim 5

22 uporabnikom kot dodatna storitev telefonskm storitvam ali drugim prenosom informacij (Meža, 2009). Telekomunikacije je beseda, ki v bistvu pomeni prenesti, dati ali sodelovati. Iz besede telekomunikacije izhajata pojma komunikacije in telekomunikacije. Obsegajo strokovne načine in metode, ki omogočajo komuniciranje na daljavo. Pri telekomunikacijah je namen odpraviti časovne zakasnitve podatkov, ki so rezultat velike oddaljenosti od točke A do točke B. Telekomunikacije so sestavljene iz omrežja, to pa je sestavljeno iz skupine naprav, ki se prek različnih lokacij med seboj povezujejo tako, da jim je omogočeno komuniciranje. Vsaka naprava ima v omrežju funkcijo vozlišča, to pa je lahko telefon, računlanik, terminal ali druga naprava, ki lahko ima možnost skupne rabe podatkov in programov (Elektroprom, 2016) Infromacijam je omogočen prenos tudi prek večjih razdalj. Na začetku je prenos informacij potekal s pomogočjo vizualnih singalizacij kot je svetilnik, dimni signali Z napredovanjem in razvojem tehnologije pa se je telekomunikacijam pridružila telegrafija, telefonija, radio, televizija, optično vlakno, internet (Wikipedia, 2016a). Telekomunikacija je pojem s katerim označujemo komuniciranje med dvemi ali večimi osebami, ki se nahajajo na različnih krajih. Prenos informacij med enim in drugim pa omogoča telekomunikacijska tehnika. Primarna naloga tehnike je pretvarjanje znakov, ki jih za komunikacijo uporablja človek, v znake primerne za prenašanje s tehničnimi napravami, druga pa, da se lahko premostijo ovire, ki nastanejo iz časovne ali krajevne oddaljenosti komunikacijskih sodelavcev (Jereb, 2015). Sodobna telekomunikacijska tehnologija omogoča medkrajevno prenašanje govora, besedil, slik ter podatkov. Prenašanje informacij na daljavo je po svetu predvsem v domeni posebnega področja storitev med katerimi lahko omenimo pošto, telefon in telegraf. V zadnjem času je za dinamičen prenos podatkov, slik, besedila, govora vplival razvoj mikroelektronike. Vpliv mikroelektronike na razvoj telekomunikacijskih storitev je dvojen. Prvi se izraža v povečanju zmogljivosti in obsega že uveljavljene storitve. Kot primer lahko tukaj navedemo telefon, s pomočjo katerega danes ne prenašamo več samo govora, ampak tudi slike ter podatke. Drug vpliv se kaže v razvoju novih storitev ali spreminjanju dosedanje tehnologije. Razvojni trendi se danes kažejo predvsem v smeri integracije raznih oblik prenosa podatkov (ISDN), kateri temelji na digitalizaciji podatkov in uporabi širokopasovni prenosnih medijev (Jereb, 2015). Namen telekomunikacij (Jereb, 2015): povezovanje opreme, zmanjševanje stroškov, boljša izrabljenost opreme, lažja in boljša organizacija dela. 6

23 Med telekomunikacije štejemo naslednje (Jereb, 2015): telefonija, požarno javljanje, video nadzorni sistemi, tehnično varovanje objektov, računalniške mreže, antenski sistemi, eletrične ure, ozvočenje prostorov. Ključni pojmi telekomunikacij Osnovni telekomunikacijski sistem je sestavljen iz dveh osnovnih delov, ki vedno pristona v raznih oblikah: Strojne opreme (oddajnik in sprejemnik), Komunikacijskega kanala, ki je vedno lahko žičen (električne vrvice ali optično vlakno) ali brezžičen. Oddajnik ima nalogo, da sprejema informacije in jih pretvarja v signal, ki se pošilja v kanal. Sprejemnik pa ima nalogo, da sprejme signal iz kanala ter ga pretvori nazaj v uporabne informacije. Naloga komunikacijskega kanala, ki ga imenujemo fizičen kanal je prenos signala. Komunikacijski signali so lahko danes analogni ali pa digitalni. Prav tako obstajajo analogni in digitalni komunikacijski sistemi. Pri analognem sistemu, se signal vseskozi spreminja odvisno od infromacij. Pri digitalnem signalu pa se sama informacija zakodira kot niz diskretnih vrednosti. Med prenosom se podatki iz analognih signalov poslabšujejo zaradi neželenega fizičnega hrupa (Wikipedia, 2016a). 2.2 Zgodovina telekomunikacij Kot se spremnijajo razvojne sile s tehnologije na storitve se prav tako spreminja koncept razvoja naprav ter storitev. V času, ko je tehnika bila glavni pogoj za napredek v telekomunikacijah, je tukaj šlo za razvoj naprav ter postavljanje sistema, ki je bil osnova za storitve. Telekomunikacije so bile vedno tehnološko pogojene. Tako lahko rečeo, da so storitve čakale na razvoj primerna tehnologije za primerno ceno (Meža, 2009). V srednjem veku se je za posredovanje signala velikokrat uporabljala veriga svetilnikov, ki so bili nameščeni na vrhovih gričev. Te verige so pa vsekakor imele pomankljivosti, glavna je bila ta, da jim je bil omogočen prenos le ene informacije, zato si je bilo potrebno pomen prenesenega sporočila dogovoriti vnaprej (Wikipedia, 2016a).»Vzpon telekomunikacijske industrije je človeštvu ponudilo nekaj neverjetnih tehnoloških sprememmb v zgodovini človeštva in to le v nekaj več kot 25 letih. V tem času je nastalo nekaj zanimivih inovacij in izumov«(the Telecommunications History Group, 2014). 7

24 Leta 1792 je francoski inženir Claude Chappe zgradil prvi pritrjen sistem vizualne fotografije med krajema Lille in Pariz. Takšen sistem signalnih naprav je otrpel potrebo po izučenih izvajalcih in stroških grajenja stoplov vsakih 30 kilometrov. Zaradi takšne konkurence ter nastanka električnega telegrafa, so bile takšne signalne naprave opuščene okoli leta 1880 (Wikipedia, 2016a). Leta 1830 se je razvil telegraf z željo, da se prenos informacij pohitri. Uporaba telegrafa se je v 19. stoletju pričela širiti na vseh kontinentih sveta. To je omogočilo povezavanje celin s pomočjo kablov na dnu oceanov. Prva dva zelo priljulbjena sistema sta bila telegraf in telefon, ki pa sta za uporabo zahtevala namestitev bakrenih žic. Revolucija na področju telekomunikacij se je pričela v 20. stoletju, ki je Guglielmo Marconi v letu 1909 dobil Nobelovo nagrado za razvoj brezžične radijske komunikacije (Wikipedia, 2016a). Z izumom in hitrim razvojem računalnikov po 2. svetovni vojni se je potreba po prenosu podatkov povečala. Tedaj so se pričela razvijati podatkovna omrežja v dveh smereh. Prvo smer so nadzirala telekomunikacijska podjetja, drugo smer pa so razvijal predvsem na univerzah, najprej za potrebe vojske nato za potrebe širše množice ljudi. Rezultat tega razvoja še danes predstavlja internet. Do nedavnega je prenos govora prek telefona predstavljal največji prinos prihodka telekomunikacijskih podjetij. Danes največji prihodek prinaša prenos podatkov. Danes sta tako ena kot druga vrsta zelo pomembni, poleg njiju pa postaja vse bolj popularna multimedijska informacija. Ta je eden najpomembnejših vzrokov, ki še danes spodbujejo integracijo omrežij in storitev, ki omogoča prenos več vrst infromacij prek skupnega omrežja (Hercog, 2013). 2.3 Telekomunikacije danes V preteklosti je nastalo več omrežij, katerih razvoj je bil pogojen s storitvijo, ki jo je zagotavljalo določeno omrežje. Telefonsko omrežje, katerega osnovna storitev je bila govorna komunikacija. Radiodifuzijsko radijsko omrežje in omrežja kabelska televizije so bila namenjena za distribucijo radiodifuzijskega signala. Internet; bil je namenjen izključno za podatkovne komunikacije. Radijski mobilni sistemi (NMT in GSM) so nastali zaradi zagotavljanja mobilne govorne komunikacije. Silovit razvoj tehnologije pa danes vodi v združevanje teh omrežij. Telekomunikacije danes opravljajo pomembno funkcijo v življenju in delu ljudi. Kadar govorimo o modernih telekomunikacijah, moram najprej spoznati ključne elemente, ki so (Štravs, 2010): Oddajnik, ki informacijo pretvarja v signal in jo oddaja, Prenosni medij, ki prenaša signal, Sprejemnik, ki sprejema signal in ga pretvarja v uporabno informacijo. 8

25 (Meža, 2009) meni, da so za uporabnike telekomunikacijskega omrežja pomembne samo storitve in aplikacije ter njihova kakovost in cena, saj je le z njimi mogoče zadovoljevanje uporabnikovih potreb. Storitve vse bolj zamenjujejo tehnologijo kot gonilno silo razvoja telekomunikacij. V preteklosti so se telekomunikacije razvijale na osnovi tega, kar je ponujala tehnika. Storitve so čakale na tehnologijo in, ko je bila na voljo, je prišlo tudi do realizacije le-teh. Tehnika sedaj ni več omejujoči faktor, tako da storitve narekujejo tempo razvoja telekomunikacij. Postale so glavni vir prihodkov operaterjev telekomunikacij. Tehnika je samo se spodnji sloj prenosa, za katerega je pomembno predvsem, da zagotavlja primeren bitni pretok in kakovost ter čim nižjo ceno, katera tehnika je uporabljena, pa niti ni pomembno. Zaslužki pri prenosih bitov padajo. Kot že rečeno, imajo uporabniki stik samo s storitvami, organizacija in struktura omrežja pa sta zanje nepomembna. S približevanjem bodoči informacijski infrastrukturi, bo prišlo do prekrivanja klasičnega telefonskega sveta, podatkovnega sveta ter radio/tv sveta. Pričakujemo veliko število novih aplikacij, medtem ko za omrežja pričakujemo bolj evolucijo kot revolucijo. To evolucijo lahko imenujemo tudi zlivanje (približevanje, združevanje) omrežij in storitev. Strategija temelji na povezovanju obstoječih omrežij (telefonskega, radio, TV omrežja in podatkovnih omrežij) in optimizirani uporabi vsakega izmed njih. Današnja telekomunikacijska infrastruktura uporabnikom omogoča (Meža, 2009): Sodobna omrežja omogočajo tudi telefonske storitve in podatkovne komunikacije, na primer dostop do interneta, video na zahtevo, plačljivo televizijo itd. Internet, sicer tipično namenjen rafalnemu podatkovnemu prometu, se začenja uporabljati tudi za telefonsko in video komunikacijo (internet telefonijo in internet videokonference). Po Internetu oddajajo svoje programe radijske in TV-postaje in objavljajo svoje časopise vse številnejši izdajatelji. Do zlivanja mobilnih in fiksnih omrežij (FMC - Fixed-Mobile Convergence) prihaja v prizemeljskih in v satelitskih telekomunikacijah. Cilji operaterjev, uporabnikov ter ponudnikov storitev Cilji operaterjev (Meža, 2009): ekonomično obratovanje omrežij, učinkovito upravljanje omrežij in storitev, varnost in zanesljivost storitev, infrastruktura za multimedijske telekomunikacije, mobilnost, globalno pokrivanje, kakovost storitev. 9

26 Cilji uporabnikov (Meža, 2009): sodelovanje pri snovanju in upravljanju storitev, univerzalna terminalska oprema, univerzalni telekomunikacijski priključek, enostavna uporaba storitev, osebne telekomunikacije, dostop do telekomunikacijskih storitev tudi ljudem s posebnimi potrebami, saj so telekomunikacijske storitve človeška pravica. Cilji ponudnikov storitev (Meža, 2009): tehnološka neodvisnost od telekomunikacijske infrastrukture, možnost zagotavljanja dogovorjene kakovosti, zanesljivost in varnosti storitev, možnost elastičnega obračunavanja storitev, možnost izbire operaterja omrežja. 2.4 Prenosni mediji Pod prenosnimi mediji razumemo vse poti in tehnične možnosti po katerih lahko prenašamo neke podatke ali električne signale na daljavo. V grobem jih lahko ločimo na ožičene in brezžične. Posebnost so optične poti ki so lahko fizične ali pa brezžične (npr. pri daljinskem upravljalniku). Vse lahko razvrstimo v več tipov prenosnih medijev. V tem podpoglavju bomo le na kratko predstavili vrste prenosnih medijev. Podroben opis samih možnosti priklopa na telekomunikacijske storitve bomo predstavili v 3. poglavju. Žične tehnologije Med žične tehnologije štejemo: neoklopljeno zvito parico, koaksialni kabel, optično vlakno, ethernet. Neoklopljena zvita parica (UTP) Parica je danes najpreprostejši in najcenejši prenosni medij, ki je tudi relativno poceni. Uporablja se predvsem za prenose tako analognih kot digitalnih signalov. Uporabljamo jo lahko kot dvotočkovno ali večtočkovno povezavo. Gre za dvojno izolirano in prepleteno bakreno žico, ki je nastala najprej za potrebe stacionarne telefonije. Če ti dve žici ovijemo eno okoli druge se tako zmanjšajo neželeni učinki (Štravs, 2010). Tukaj gre za par zvitih bakrenih žic, ki se uporabljajo za povezovanje telefonskih aparatov prek klicnih modev. Prav tako se uporablja za za najete linije v ti. ETH omrežij (LAN, ki omogoča neposredno povezavo dveh ali več računlanikov oziroma njihovih mrežnih kartic). Hitrost interneta, ki ga lahko dosegamo prek zvite parice znaša do 100mbps. Telefonsko bakreno parico bomo podrobneje opisali v 3. poglavju. 10

27 Koaksialni kabel (COAX) Koaksialni kabel ima za jedro bakreno žico, ovito v izolacijo, njo pa obdaja drugi vodnik v obliki bakrenega pletenega plašča, ki je vezan na skupni potencial (masa). Ta soosna elektromagnetna oklopljenost omogoča močno zaščito pred zunanjimi motnjami, a tudi sama ne seva v elektromagnetne motnje v okolico. Je kvaliteten prenosni medij, uporaben za prenose analognih in digitalnih signalov (Štravs, 2010). Tukaj torej gre za kabel, ki ima v svojem jedru bakreno žico ter oklop iz prepletene mrežico. Koaksialni kabel je tip kabla, namenjen prenosu visokofrekvenčnih signalov. Sestavljen je iz električnega vodnika v notranjosti, ki ga obdaja izolacija, zatem sledi pleteni oklep iz električnega prevodnika in na koncu še plast iz odporne plastike za zaščito«(wikipedia, 2016b). Pasovna širina koaksialnega kabla je odvisna od kakovosti uporabljenih materialov, dolžine kabla, ukrivljenosti in kakovosti podatkovnega signala. Impendanca je notranja zaključna navidezna upornost. Impedanca je pomembna za prilagoditev oddajnika in sprejemnika, ki za uspešen prenos potrebujeta enako impendanco kot koaksialni kabel. Hitrost interneta, ki ga lahko dosegamo prek koaksialnega kabla znaša do 1gbps. Tehnologijo koaksialnega kabla bomo podrobneje predstavili v 3. poglavju. Kabel iz optičnih vlaken (Fiber Optic Cable) Optično vlakno je zelo tanko in je sestavljeno iz čiste snovi. Po njem lahko potuje svetloba. V veliki večini primerov ga uporabljamo za prenos tako vidne svetlobe kot tudi infrardečega in ultravijoličnega valovanja. Optična vlakna so sestavljena kremenčevega stekla, ki je silicijev dioksid. Optično vlakno je sestavljeno iz jedra, po katerem potuje svetloba, obloge, ki omejujejo potovanje svetlobe po jedru ter zaščitne prevleke, ki samo vlakno varuje pred zunanjimi vplivi. Optična vlakna uporabljamo najvčekrat v telekomunikacijah, kjer vse bolj izrivjo bakrene žice. Prednost optičnih vlaken je v bistveno večji količni informacij, ki jih je mogoče prenesti, majhnih izgubah ter neobčutljivosti na elektromagnetne motnje iz okolice (Wikipedia, 2016c). (Štravs, 2010) pravi, da je optično vlakno danes najzanesljivejši prenosni medij, ki omogoča doseganje najvišjih prenosnih hitrosti. Osnovo tvori optično vlakno, po katerem se prenaša svetloba. Od debeline jedra, ki se giblje od 5 µm dalje, so odvisne prenosne karakteristike. Jedro je obdano s poliamidnim plaščem, katerega optične lastnosti se razlikujejo od jedra zato, da pride do odboja svetlobe. Slaba lastnost optičnega vlakna je ta, da je zelo občutljiv na zvijanje, saj se tako svetloba ne more prenašati. Kabel iz optičnih vlaken se najpogosteje uporablja v telekomunikacijskih omrežij. Kot las tanko optično vlakno lahko prenaša enako količino podatkov kot več sto telefonskih kablov. Slabljenje svetlobnega signala je neodvisno od gostote prenesenih podatkov. Pri klasičnih kablih pomeni višja nosilna frekvenca, ki omogoča večjo gostoto sporočil, tudi večje izgube v mediju in hitrejše pojemanje signala. Steklena vlakna so zelo tanka, kabli z optičnimi vlakni so v primerjavi z bakrenimi lahki in njihova prostornina je manjša. To zadnje pomeni tudi manjši krivinski radij in lažje polaganje. Steklo je izolator 11

28 in kabli z optičnimi vlakni brez dodanih kovinskih elementov ne prevajajo električnega toka, zato po njih ne morejo teči tokovi zaradi potencialnih razlik. Prav tako v vodnikih ni indukcije zaradi elektromagnetnega sevanja ali zaradi udara strele. Ker v njih ni kovinskih elementov ne korodirajo. Optična vlakna so varna pred prisluškovanjem, kajti nemogoče se je priključiti na optično vlakno, ne da bi povzročili opazno spremembo jakosti signala. Če se vlakno prekine, je mogoče mesto prekinitve ali dodatnega spoja določiti na nekaj centimetrov natančno z merilnimi napravami iz vozlišča, ki je lahko oddaljeno več kilometrov. Hitrost interneta, ki ga lahko dosegamo prek optičnega vlakna znaša do 100gbps (Tritel, 2016). Ethernet Ethernet je vsekakor najbolj razširjena družina omrežnih tehnologij za LAN (angl. Local Area Network). Ethernet lahko za povezavo uporablja koaksialni kabel, UTP ali pa kabel iz optičnih vlaken. Prek etherneta lahko dosegamo hitrost do 10mb/s. Tukaj pa obstajajo še takoimenovani Fast Ethernet, kjer je možno dosegati hitrosti tudi do 100mb/s. Ethernet je omrežje, ki ga uvrščamo v skupino omrežij po standardu IEEE 802.3, protokola sloja podatkovne povezave LAN, razvitega v sedemdesetih letih 20. stoletja v razvojnem centru PARC, ki je v lasti podjetja XEROX. Sedaj je najbolj popularno lokalno omrežje na svetu. Prvotno je Ethernet deloval s hitrostjo 10 Mb/s, in je bil utemeljen na sodostopu z zaznavanjem prenosa in z odkrivanjem trkov (CSMA/CD) in še danes podpira mnogo možnosti na fizičnem sloju, vključno s koaksialnimi, neoklopljenimi in oklopljenimi paričnimi kabli ter kabli iz optičnih vlaken. Trenutni popravki tega protokola podpirajo hitrosti 100 Mb/s (Fast Ethernet), 1 Gb/s (Gigabit Ethernet) in 10 Gb/s. Sprejeti pa so že standardi za hitrosti 40 Gb/s in 100 Gb/s (Wikipedia, 2016d). Brezžične tehnologije Med brezžične tehnologije štejemo: WLAN, Bluetooth, celična omrežja, zemeljske mikrovalovne povezave, infrardeče povezave, satelitske povezave. Sem prištevamo več skupin povezav, ki so zasnovane na širjenju elektromagnetnega valovanja skozi prostor: - radijske zemeljske povezave - mikrovalovne usmerjene povezave - satelitske povezave - infrardeče povezave. Brezžicna omrežja so pomembna predvsem za omreženje prenosnih računalniških sistemov (prenosni računalniki, dlančniki). Brezžična omrežja so tehnološko in ekonomsko upravičena tudi v določenih tipih zgradb kjer ni možno postavljati klasičnih kablov. Pogosta slabost brezžičnih omrežij je visoka cena in obcutljivost na radijske motnje (Štravs, 2010). Ko govorimo o brezžičnih tehnologijah lahko kot primer vzpostavimo vsem nam znan Bluetooth (brezžični radijski sistem). Trenutno standard omogoča komunikacijo na razdalji do 10 metrov. 12

29 Brezžični LAN (angl. Wireless LAN): Gre za takoimenovano radijsko povezavo v lokalnem omrežju. Najpogosteje se za povezovanje naprav v WLAN uporabljajo WIFI naprave (brezžične dostopovne točke). Doseg pri takšnih povezavah znaša do 100 metrov. Hitrosti pri takšni povezavi pa se gibljejo med 10mb/s ter 50mbs. Brezžično lokalno omrežje (WLAN) je povezava računalnika (in drugih naprav z WLAN vmesnikom, kot na primer dlaničnikov in nekaterih mobilnih telefonov) v lokalno omrežje (Local Area Network) brez uporabe kablov. WLAN za komunikacijo med napravami uporablja visokofrekvenčna elektromagnetna sevanja. Uporabnik zato med uporabo omrežja ni omejen s kablom, ampak se lahko prosto premika znotraj območja, ki ga pokriva dostopna točka (Acess point)«(inis, 2016). Ta tehnologija zelo hitro pridobiva na popularnosti, še posebej z naglim razvojem majhnih prenosnih naprav kot so osebni organizatorji. Za domačega uporabnika je WLAN uporaben zaradi nekomplicirane namestitve in zaradi popularnosti prenosnih računalnikov tudi prostega premikanja po stanovanju. Nekateri lokali in veleblagovnice svojim strankam že nudijo brezžičen dostop do interneta, nekateri to ponujajo celo brezplačno. V veliko glavnih mestih potekajo projekti velikanskih brezžičnih mrež, tako Google ponuja brezplačno storitev v Mountain View v Kaliforniji, brezžični dostop pa naj bi ponudil tudi v San Franciscu in New Yorku, v Ljubljani pa nastaja odprto brezžično omrežje wlan ljubljana (Wikipedia, 2016e). Modri zob (angl. Bluetooth): Tukaj gre kot smo omenili za radijsko povezavo med dvema ali večimi odjemalci. Doseg znaša od 10 metrov pa do 100 metrov. Tehnologija Bluetooth se uporablja predvsem za izmenjavo podatkov in medijev med pametnimi mobilnimi napravami. Celična omrežja: Celična omrežja se uporabljajo predvsem za radijsko povezavo. Uporaba je najbolj razširjena pri mobilni telefoniji. Gre za ti. Globalno pokritost (kjer se nahajajo bazne postaje). Tukaj je možno dosegati hitrosti do 50kbps. Zemeljske mikrovalovne povezave: Pri zemeljsko mikrovalnovnih povezavah gre za usmerjeno specailne izvedbe. Tukaj je govora o antenah na vrhovih stavb ter vzpetin. Povezava je običajno vzpostavljena med telefonskimi centralami. Potrebno je poudariti, da je pri tovrstnih povezavah potrebna vidljivost. Doseg takšnih povezav znaša nekje do 50 kilometrov. Infrardeče povezave (angl. Infra Red): Za infrardeče povezave je značilno, da gre tukaj za usmerjen ter izredno kratek doseg. Slaba lastnost infrardečih povezav je ta, da so te zelo občutljive na zunanje vplive ter fizične motnje (tukaj so glavni problem predvsem stene). Infrardeča povezava se danes uporablja predvsem za uporabo televizijskega upravljalnika. Hitrost infrardeče povezave znaša nekje do 50mbps. Satelitske povezave: Za satelistke povezave je značilno, da se uporabljajo mikrovalovi. Satelitsko povezovanje se v današnjem času uporablja za medcelinsko povezovanje, telekomnikacijske ter infromacijske storitve (primer: televizija, govor ipd.), navigacija (GPS). Povezovanje prek sateltiov je možno v višini do 30 kilometrov nad zemeljskim površjem. 13

30 2.5 Omrežno povezanje V tem podpoglavju bomo bomo predstavili temo omrežnega povezovanja na splošno. Tukaj se bomo predvsem osredotočili na računlaniška omrežja in njihovo osnovno delitev. Prav tako bomo predstaviti najpogostejše povezovalne protokole ter njihov razvoj. Ker je danes v informacijski dobi sama varnost tudi zelo pomembna, bomo tukaj še omenili samo varnost omrežnega povezovanja ter morebitna tveganja, ki lahko nastanejo. V primeru, da računalnik ni povezan v omrežje, govorimo o tako imenovani lokalni uporabi. Pod lokalno uporabo razumemo tako uporabo, ki ne zahteva dostopa do virov računalnika, ki ga uporabnik nima na delovnem mestu«(štravs, 2010). Uporabnik pri lokalni uporabi z aplikacijo in npr. podatkovno bazo izkorišča možnosti, ki jih omogoča lokalni računalnik (npr. pisanje, tiskanje, skeniranje). Ta se nahaja na njegovem delovnem mestu. Lokalna uporaba računalnika v današnjem času ne zadovoljuje potreb velike večine uporabnikov. Uporabnik potrebuje poleg virov lastnega računalnika tudi vire nekega drugega računalnika, kar omogočajo računalniška omrežja. Računalniška omrežja so povezave računalnikov in komunikacijskih sistemov. V tehničnem smislu telekomunikacijski sistem povezuje računalniške vire kot je strojna, programska oprema, podatkovne zbirke, ki se nahajajo na različnih lokacijah v računalniško omrežje. V takšnem smislu so lahko sama sredstva dostopna s kateregakoli mesta v omrežju. V strojno opremo štejemo aktivne in pasivne elemente omrežja med katere vsekakor štejemo tudi prenosne medije. (Štravs, 2010) Vrste računalniških omrežij Računlaniško omrežje je skupina medsebojno povezavnih računalniških sistemov s komunikacijskimi potmi. Njegov namen je zadostitev zahtevam uporabnika: izmenjava informacij, skpna uporaba virov (strojna in programska oprema, podatki ipd.). Računalniško omrežje (angl. computer network) je vrsta telekomunikacijskega omrežja med vozlišči za obdelavo podatkov z namenom izmenjave podatkov. Gre za komunikacijsko mrežje, katerega končne točke so računalniki in periferne naprave, npr. tiskalniki. Medsebojno povezovanje računalnikov se imenuje mreženje (angl. networking). Mogoče je z uporabo različne omrežne strojne opreme (Wikipedia, 2016f). Razcvet računalniških omrežij je omogočil razvoj zmogljivosti računalniških komponent, standardizacija, razvoj podatkovnih aplikacij, razvoj multimedije (podatki, zvok, slika), dostopna cena. Enostavna uporaba programske opreme, ki vključuje podporo omrežju in hkrati nudi vse potrebne komponente za delo v internet omrežju, je postala dostopna širokemu krogu uporabnikov. Večina avtorjev računalniška omrežja deli glede na razprostranjenost ter uporabljeno tehnologijo. Tako lahko računalniška omrežja po osnovi razdelimo na naslednje kriterije (Hercog, 2013): 14

31 LAN (angl. Local Area Network) lokalna omrežja, povezuje nekaj računalnikov, WAN (angl. Wide Area Network) široka omrežja, povezuje več milijonov računalnikov, MAN (angl. Metropolitan Area Network) povezuje vel računalnikov na območju mesta oziroma regije. Krajevna lokalna omrežja (LAN) Lokalna omrežja so tista omrežja, ki so v privatni lasti. Takšna omrežja se uporabljajo povezovanje osebnih računalnikov znotraj delovne skupine, v manjšem podjetju ipd. namen lokalnih omrežij je vsekakor skupna raba računalniških zmogljivosti oz. izmenjave informacij. Glavna značilnost po katerih se lokalna omrežja ločijo od ostalih tipov omrežij je velikost ter prenosna tehnologije in topologija. Smisel LAN omrežij je v omogočanju uporabe vseh podatkovnih, programskih in strojnih zmogljivosti v omrežju posameznim uporabnikom, po drugi strani pa je omogočeno povsem samostojno delo. Tak pristop je zelo ekonomičen. Posamezni uporabnik ima tisto kombinacijo strojne in programske opreme, ki jo trenutno uporablja, ostalo opremo si uporabniki razdelijo (Štravs, 2010). LAN povezuje računalnike in druge omrežne naprave na geografsko omejenem območju (soba, poslovni prostor, stavba). Povezave med napravami v lokalnem omrežju so hitre in zanesljive«(jepa, 2016). Ko povežemo dva ali več računalnikov z namenom, da lahko v vsakem trenutku z različnih lokacij vzpsotavimo medsebojno komunikacijo med napravami, govorimo o računalniškem omrežju. V primeri, če se računalniki nahajajo znotraj ene stavbe in niso fizično med seboj zelo oddaljeni pa jih lahko fizično povežemo v lokalno omrežje LAN. (FRI, 2016). LAN omrežja omogočajo naslednje (FRI, 2016): Uporaba skupne opreme (modemi, tiskalniki), Uporaba skupne programske opreme, Uporaba skupnih podatkov, Omogočanje skupne komunikacije med napravami. Glavne značilnosti lokalnih (LAN) omrežij so naslednje (FRI, 2016): Omrežje omogoča visoke prenosne hitrosti, Omrežje ima svoj lasten sistem kablov, Omrežje je krajevno omrežje v geografskem smislu. LAN omrežja lahko pokrivajo razdalje od le nekaj metrov pa tudi do več kilometrov. Kar se tiče prenosnih hitrosti in pokritnostne razdalje lokalnih omrežij pa je predvsem odvisno od lastnosti samega medija. 15

32 Široka omrežja (WAN) WAN oz. široka omrežja lahko v osnovi opišemo kot omrežja, ki se v geografskem smislu razširjajo na večja področja (država, kontinent ). Takšno omrežje sestavlja večje število računalnikov ali naprav. Takšnim napravam pravimo gostiteljski računalniki (Host). Te naprave so povezane s komunikacijskim podmrežjem, ki omogoča prenos sporočil od enega gostitelja do drugega. Omrežja, ki omogočajo povezovanje zelo oddaljenih računalnikov med seboj pa imenujemo WAN. Povezava je vzpostavljena med računalniki in sistemu, ki se lahko nahajajo na različnih kontinentih Prostrano omrežje, lahko tudi globalno omrežje WAN (wide area network) je omrežje računalnikov, ki se razprostirajo na velikih razdaljah. WAN omrežja so za večja ali razpršena podjetja zelo pomembna, saj povezujejo oddaljene pisarne oz. izpostave (Comtron, 2016). Osnovna značilnost široke mreže (WAN) je v tem, da pokriva širše geografsko območje in lahko vključuje tudi posamezne krajevne mreže. Zaradi tega nima lastnega sistema kablov, ampak uporablja javno omrežje (Štravs, 2010). WAN omrežje povezuje krajevna omrežja med seboj. Večinoma še vedno temelji na telefonskem omrežju. Ker so podatki v računalniku zapisani v obliki, ki ni primerna za prenos po telefonskem omrežju, jih je najprej potrebno preoblikovati. To počne modem. Če modema nimam ne moremo priti do globalnega omrežja. Izmenjava podatkov preko modema in klasičnega telefonskega omrežja je zelo počasna. Zato le stežka sledi potrebam po prenosu čedalje večjega števila podatkov. To pomanjkljivost odpravlja ISDN. Ta omogoča večjo hitrost podatkov, zanesljivejšo povezavo in druge storitve. Po omrežju ISDN se podatki prenašajo v obliki, ki jo razume tudi računalnik. Modem torej ni več potreben, potrebuješ le vmesnik ISDN. Ta skrbi za nadzor naprav, klicanje telefonskih številk, sprejem klicev ipd (Arnes, 2016c). MAN Mestna široka omrežja Je vmesni člen med omrežji LAN in WAN in zapolnjuje praznino med njima. Izhaja iz tehnologije LAN, zato bi lahko rekli, da je povečan LAN. Razvoj tehnologije omogoča daljšo izvedbo skupinskega kanala (nad 10 km). Za tako krajevno manj omejeno računalniko omrežje se je uveljavil izraz mestno omrežje MAN, ki pa še vedno implicitno predpostavlja tehnologijo LAN. MAN omrežja imajo lastnosti lokalnih omrežij pokrivajo pa še širše območje (npr. velikost mesta). Najboljši primer mestnega omrežja je omrežje kabelske televizije, ki je na razpolago v mnogih mestih. Ta sistem je zrasel iz skromnih skupnih anten, ki so se uporabljale za sprejem slabih televizijskih signalov. V takšnem sistemu se je na vrhu hriba nahajala antena, ki je nato siganl peljala do posameznih gospodinjstev. To so bili običajno na hitro narejeni in lokalno načrtovani sistemi. Ko se začeli nekateri ukvarjati s tem poslom, so se omrežja razširila na celotna mesta. Naslednji korak so bili posebni programi, ki so bili emitirani v določenem kabelskem sistemu. Običajno so bili kanali specializirani, npr. za šport, politiko, kuhanje, aerobiko in podobno. Do leta 1990 so se uporabljali samo za TV signale. Ko je Interent privabil širše množice, so operaterji kabelske televizije pričeli z izdelavo sprememb v omrežju, ki je omogočal dvosmerni 16

33 promet in neuporabljen spekter so uporabili za povezavo z interentom. V tem trenutku so se distrubucijski TV sistemi začeli spreminjati v mestna omrežja. Internet Internet lahko opredelimo kot omrežje omrežij oziroma omrežje, ki povezuje druga racunalniška omrežja. V internet je povezanih na milijone računalnikov širom sveta. Njihovo število se stalno povečuje. Vzrok za tako rast je najbrž v tem, da nima lastnika in ga zato težje nadzorujejo. Internet sestavljajo različna omrežja v katerih so različni računalniki različnih proizvajalcev z različnimi operacijskimi sistemi in uporabniškimi programi. Internet je zasnovan tako, da njegovo delovanje ni ogroženo, če izpade kakšen izmed računalnikov v mreži. Pomemben podatek je tudi ta, da ga nihče ne more prevzeti. Ravno ta lastnost je odločilno vplivala na nastanek in razvoj interneta. Do podatkov na Internetu lahko pridemo tako, da uporabimo računalnik, ki je vključen v Internet omrežje, ali pa se na primer preko osebnega racunalnika in modema posredno povežemo s takim računalnikom. Pri tem je hitrost izmenjave podatkov običajno omejena s kakovostjo telefonske oz. druge linije in hitrostjo modema. Internet omrežje se začne šele pri računalniku, na katerega je priključen naš računalnik«(štravs, 2010). Internet je sestavljen iz milijonov računalnikov (strežnikov in odjemalcev), ki se med seboj povezujejo v veliko omrežje. Na teh računalnikih je ogromna količina med seboj povezanih dokumentov (podatkov oziroma informacij), zvočnih in slikovnih zapisov ter programov, ki so ponujeni v skupno rabo vsem uporabnikom omrežja Internet (Arnes, 2016a). Internet nam danes ponuja sledeče storitve (Arnes, 2016a): E-poštne storitve, Prenos datotek, Svetovni splet, Telnet, Novice in e-skupine, Chat v živo dopisovanje, Internetna telefonija ter video konference, Elektronsko poslovanje. Internet je globalni sistem med seboj povezanih omrežjih. Med temi omrežji pa se izmenjujejo podatki s pomočjo internetnih protokolov. Protokol pa sestavlja neko množico pravil, ki določa način komunikacije med strojnimi ter programskimi komponentami. Začetek razvoja interneta pa sega nekje v obdobje ravno takrat, ko so se razvijali internetni protokoli in lokalna omrežja (Tehnologije, 2011). Intranet predstavlja računalniško omrežje, ki je navadno omejeno na posamezno organizacijo in uporablja tehnologijo interneta). Lahko bi rekli, da je to Internet v malem, ki ga lahko uporabljajo le zaposleni v organizaciji. Kadar je uporaba Intraneta razširjena tudi na poslovne partnerje govorimo o ekstranetu (Štravs, 2010). 17

34 2.5.2 Povezavni protokoli Računalniki si v skupnem omrežju prek komunikacijskega kanala izmenjujeo zaporedja bitov. Takšna zaporedja bi bila popolnoma nrezumljiva, če ne bi bilo nekih standardiziranih pravil. Tudi med ljudmi pogovor ni možen, če ta ne govorita enakega jezika. Pravila, ki določajo proces komunikacije med računalniki so preprostejša. Označujemo jih z izrazom protkol. Protokol je sporazum med dvemi ali večimi sodelujočimi o množici pravil za komunikacijo. Računalniški komunikacijski protokoli so definirani s standradi, da se lahko ohranja red (Štravs, 2010). Organizacija, ki skrbi za standardizacijo na mednarodnem nivoju se imenuje ISO. Članice organizacije ISO so nacionalne organizacije. Vsekakor lahko povemo, da se poleg ISO pojavljajo tudi drugi standardi, ki jih ponavadi določajo sami proizvajalci opreme. Protokole lahko v osnovi razdelimo med (Štravs, 2010): Povezavne protokole, Nepovezavne protokole. Poudarek bomo dali na nepovezavne protokole, povezavne bomo le na kratko opisali. Povezavni protkol Za povezavni protokol je značilno, da je povezava možna le, če se strinjajo vsi trije, torej oba komunikacijska partnerja in naprave, ki zagotavljajo storitev za prenos podatkov. Povezava ima tri faze: vzpostavitev zveze, prenos podatkov in prekinitev zveze. Povezava je rezervirana samo za določen par sodelujočih v komunikaciji. Vsi paketi so enako usmerjeni zato mora omrežje zagotoviti, da bodo podatki prišli na destinacije v takšnem vrstnem redu kot so bili oddani (Štravs, 2010). Nepovezavni protkol Za nepovezavni protokol je značilno, da prenos podatkov poteka brez povratne informacije. Zato pošiljatelj ne ve, ali je sprejemnik prejel sporočilo (paket). Posledica navedenega dejstva je negotova zveza. Pri tem protokolu elementi z vsakim paketom pošiljajo tudi naslov na katerega morajo dospeti podatki. Vsak paket je posebej usmerjen, tako, da omrežje ne more garantirati, da bodo podatki prišli na cilj v takšnem vrstnem redu kot so bili oddani. Vzrok zaostankov določenih paketov so različno dolge poti (Štravs, 2010). Ko govorimo o področju komunikacijskega sistema lahko zasledimo dva razširjena tredna standardizacije: Sedemplastni ISO OSI (angl. International Standard Organization Open System Interconnection) ti. Referenčni model, Štriplastni TCP/IP (angl. Transmision Control Protocol/Internet Protocol) model. 18

35 Model ISO OSI Refernčni modem OSI je sestavljen iz sedmih plasti. Vsaka posamezna plast predstavlja poskus, da bi izločili posamezen dejavnik, ki je pomemben za samo komunikacijo med računalniki. OSI model določa, kako se informacija iz aplikacij na enem računalniku preko omrežja prenese v aplikacijo na drugem računalniku. Sestavljen je iz sedmih plasti, na vsaki so definirane posamezne mrežne funkcije. Vsaka plast predstavlja zaključeno celoto, zato se opravila na posamezni plasti izvršujejo neodvisno od drugih plasti. Kot lahko vidimo (tabela 1), vsaka plast izvaja določene procese, ki so pogoj za učinkovito komunikacijo. Standard ISO je sestavljen iz dveh delov. Prvi del predstavlja referenčni model OSI, ki predpisuje okvir za razvoj standardov. Drugi del tvorijo protokoli, ki se uporabljajo na posameznih plasteh referenčnega modela. Ti so standardizirani in omogočajo komunikacijo računalniške opreme najrazličnejših proizvajalcev. Tabela 1: Sedemplastni refernčni model 1 Fizična plast: skrbi za prenos bitov prek prenosnega medija ter zagotavlja priključevanje sistemov na prenosni medij. 2 Povezavana plast: prenaša podatkovne okvrie med dvema točkama. Primarna naloga je odkrivanje napak, ki se lahko pripetijo med prenosom po fizičnem prenosnem mediju. 3 Mrežna plast: skrbi za usmerjanje paketov skozi topologijo omrežja. 4 Prenosna plast: skrbi za storitve, ki lahko omogočijo presto infromacijskih podatkov v transportni system. Tukaj torej gre za izvajanjem transportma med dvema končnima aplikacijama. 5 Plast seje: je namenjena stroitvam, ki omogočajo ter podpirajo logično povezovanje oddaljenih procesov med seboj. 6 Predstavitvena plast: skrbi za združljivost predstevitev podatkov računlaniških okolih in za zaščito podatkov. 7 Aplikacijska plast: vsebuje vrsto standardnih aplikacij, brez katerih si v današnjem času ne moremo predstavljati komunikacijskih sistemov. Vir: (FRI, 2016) Model TCP/IP TCP/IP je protokol za nadzor procesa, ter IP ali internetni sklad protokolov je množica protokolov, ki izvajajo takoimenovani protokolni sklad prek katerega teče sam internet. Največ omrežnega prenosa se izvaja prek protokola TCP. Sporočila prek protkola TCP se zaradi vzpostavljene povezave med servisom in odjemalcem prenaša v obe smeri in ta prenos je brez napak ali duplikatov (Wikipedia, 2016g). Omrežni protokoli so potrebni zaradi istega razloga kot drugi protokoli (npr. pogovor po telefonu, prihod predsednika države na obisk, način rokovanja na Tajskem se ne rokujejo ipd.). TCP/IP družina protokolov je bila razvita med leti 1973 in 1981 v okviru DARPA (angl. Defence Advance Research Projects Agency). TCP/IP danes predstavlja standard odprtih protokolov. Iz stališča uporabnika je TCP/IP množica aplikacijskih 19

36 programov, ki uporabljajo omrežje za izvršitev uporabnih komunikacijskih nalog. Večina uporabnikov izvaja aplikacijske programe, ne da bi razumeli TCP/IP tehnologijo, strukturo podmrežja, ali celo po kateri poti gredo podatki do cilja; te podrobnosti prepustijo aplikacijskim programom (FRI, 2016). Ker sta TCP in IP protokola glavna protokola v Internetnem skladu protokolov, je le ta poznan tudi pod imenom TCP/IP. V resnici pa Internetni sklad protokolov (angleško Internet protocol suite) sestavlja množica protokolov, ki izvaja protokolski sklad, prek katerega teče internet (Presentia, 2010). Povzamemo lahko, da TCP/IP protokol omogoča komnikacijo na vseh nivojih, od majhnih krajevnih omrežij do velikih širkoih omrežij. Prav tako je ta internetni protokol najbolj razširjen. Refernčni model interneta so prikazani v sliki 1. Fizični nivo: Skrbi za prenos datagrama. Nato fizični nivo poda glavo in paket IP nivoju. Ta ugotovi, če je paket zanj. V primeru, da se podatki ne ujemajo s ponorjem, se potem pošlje paket transportnemu nivoju. Ta še enkrat preveri, če je paket na pravem naslovu nato pa pošlje potrditev prejema. Na koncu se podatki predajo aplikacijskemu nivoju. Internetni nivo: dodaja paketu poleg glave in zaporedne številke še IP naslov izvora. Ta nivo torej tvori fizičen naslov ponora. Za osnovno komunikacijsko enoto se uporablja datagram, ki vsebuje paket in fizični naslov ponora. Torej je njegova naloga poslati datagram na fizičen nivo. Transportni nivo: razdeli tok podatkov na več TCP paketov, ki jih opremi z glavo in jim dodeli zaporedne številke ter jih pošlje internet nivoju. Aplikacijski nivo: skrbi za pošiljanje in prevzemanje tokov podatkov do transportnega nivoja. Aplikacijski nivo je edini, s katerim ima uporabnik neposreden stik. 20

37 OSI sedemplastni model Aplikacijska plast Predstavitvena plast Plast seje Prenosna plast Mrežna plast Povezavna plast Slika 1: OSI in TCP/IP model TCP/IP model Aplikacijski nivo Transportni nivo Internetni nivo Fizični nivo Fizična plast Naprave, ki omogočajo povezavo omrežij Vir: (FRI, 2016) Poznamo veliko naprav, ki omogočajo tvorjenje omrežij. Med seboj se razlikujejo predvsem po funkcionalnosti ter po tem v kateri nivo ISO/OSI modela delujejo. Sem spadajo: mrežne kartice, ponavljalniki, usmerjevalniki, mosti, preklopniki, prehodi. Te bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju. Mrežne kartice (angl. Network Interface Cards: se ponavadi nahajajo v samih računalnikih kot vmesnik, ki omogoča, da se prek nje računalnik poveže v omrežje. Vsekakor tukaj strojna oprema ni dovolj. Potrebno je prav tako imeti programsko opremo za delovanje mrežne kartice. Ponavljalnik (angl. Hub): se pojavlja kot naprava v računalniškem omrežju. Ponavljalnik omogoča prenos podatkov med večimi linijami zaporedoma. Enostavno ga lahko opišemo kot nek razdelilec, ki signal iz enega vmesnika razdeli na več drugih vmesnikov. Usmerjevalnik (angl. Router): je naprava, ki je znana širši množici ljudi. Prav tako je v široki uporabi v gospodinjstvih. Gre za napravo s pomočjo katere lahko lokalna omrežja povežemo z zunanjimi. Torej routerji omogočajo prenos paketov po vzporednih poteh. Most (angl. Bridge): gre za za napravo, ki povezuje ter prepušča pakete med dvema delovma. Ta dva dela načelom uporabljata enak komunikacijski protokol. Most ima možnost, da te podatke ojača, shrani ter jih sproti preverja v svojem pomnilniku. Most tako pregleda vsak paket posebej ter se odloča, kaj točno bo naredil z individualnim paketom. Preklopnik (angl. Switch): je na prvi pogled zelo podoben ponavljalniku, vendar je po načinu delovanja enak mostu. Preklopniki se uporabljajo za povečanje prepustnosti 21

38 znotraj lokalnega omrežja. V primerjavi z mosti in usmerjevalniki so preklopniki finančno veliko bolj dostopni, zato v zadnjem času le-te vse bolj zamenjujejo. Prehod (angl. Gateway): gre za napravo ali računlanik, ki omogoča lokalnemu omrežju, da prahaja v globalno omrežje. Danes že lahko uporabljamo naprave v katerih so združene lastnosti preklopnika, usmerjevalnika, prehoda, brezžične dostopne točke, požarnega zidu, protivriusne zaščite ipd Varnost V današnjih časih je omrežna varnost nekaj čemu moramo posvetiti veliko pozornosti. Ker je uporaba interneta z vsakim letom v svetovnem merilu vse bolj razširjena, je potrebno poskrbeti za omrežno varnost. V kratkem lahko omrežno varnost opredelimo kot področje, ki analizira možnosti vdorov v sisteme, načrtuje tehnik kako se obraniti pred napadi ter gradi varne arihtekture, ki preprečujejo različne vrste vdorov. Omenimo lahko, da ko se je internet začel vzpostavljati se ni oziralo na varnost. Prvotna vizija interneta se je nanašalo na to, da si uporabniki med seboj zaupajo. Pri izdelovanju protkola so proizvajalci delali z metodolgijo krpanja. Ko govorimo o OSI modelu, je potrebno poudariti, da je varnostne mehanizme potrebno upoštevati na vseh plasteh. Osnovne zahteve, ki bi jih glede varnosti prenosa izpolnjeval telekomunikacijski sistem so, zaupnost, celovitost, pristnost in razpoložljivost prenašane informacije: (Hercog, 2013). Zaupnost prenašane informacije pomeni, da je ta informacija dostopna ali razumljiva le upravičenim osebkom (npr. obema uporabnikoma). Včasih zahtevamo celo, da morebitni napadalec niti ne ve, kdo je pošiljtaelj in kdo prejemnik informacije in koliko informacij si izmenjujeta (Hercog, 2013). Celovitost prenašane informacije pomeni, da lahko informacijo generirajo, spreminjajo oziroma brišejo le upravičeni osebki (Hercog, 2013). Pristnost prenašane informacije pomeni, da lahko prejemnik informacije preveri izvor te informacije (torej, kdo informacijo v resnici pošilja), prav tako pa lahko tudi telekomunikacijski sistem preveri istovetnost uporabnika, ki želi uporabljati njegove storitve (Hercog, 2013). Razpložljivost Prenašane informacije pomeni, da je informacija razpložljiva v pravem trenutku na pravem mestu, ko jo odjemalec potrebuje. Nevarnosti Vse tehnike, ki jih uporabljamo za zagotavljanje varnosti pri prenosu informacije, imajo namen preprečiti vsaj enega izmed možnih napadov na varnost oziroma neželene posledice takega napada: (Hercog, 2013). Prevzem povezave: v takšnih primerih se odstrani pravega pošiljatelja oz. prejemnika komunikacije ter prevzame njegovo vlogo. Kraja identitete: ponarejanje izvornega naslova. Ponarejanje: predvsem to izvaja pri sporočilih v komunikacijah. 22

39 Prisluškovanje: prestrezanje sporočil. Vohunjenje: pridobivanje dostopa in gesel. Virusi: uničenje podatkov. V nadaljevanju si bomo podrobneje pogledali najpogostejše nevarnosti: virus, črv, trojanski konj, rootkit, adware, phishing, botnet. Računalniški virus Računalniški virus je zlonamerni program, ki se tudi razmnožuje sam po sebi in širi iz enega računalnika v drugega, in sicer prek zagonskih datotek programov in datotek dokumentov. To pomeni, da je izdelan tako, da ima prost dostop do zagonskih datotek legalnih programov in pomnilnika. Ko zaženemo program, hkrati z njim zaženemo tudi virus. Viruse ločimo glede na njihovo delovanje pri zagonu. Neobstojni virusi takoj po zagonu poiščejo drugega možnega gostitelja, ga okužijo in se prenesejo na zagonsko datoteko programa. Obstojni virusi ne iščejo gostitelja o zagonu, ampak se ob zagonu prenese v pomnilnik. Virus je v pomnilniku aktiven in okuži nove gostitelje, ko k tem datotekam dostopajo drugi programi ali operacijski sistem. Pred računalniškimi mrežami so se virusi širili prek prenosnih medijev. (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Razen uničevanja podatkov, lahko virusi povzročajo še druge težave. Pogosto so samo nadležni (na primer izpisujejo sporočila na zaslon). Nekateri virusi se sprožijo šele po tem, ko preteče določen čas od okužbe računalnika ali ob določenem datumu ali ko okužijo zadostno število drugih računalnikov. Virus, ki ne povzroča škode kljub temu troši računalniška sredstva (na primer obremenjuje procesor in zapolnjuje pomnilnik) Računalniški črv Računalniški črv (ang. Worm) je samostojni zlonamerni računalniški program, ki se sam razmnožuje z namenom, da okuži druge računalnike. Največkrat za svoje razmoževanje uporablja računalniške mreže, predvsem zaradi večje verjetnosti, da ciljni računalnik ni varnostno zaščiten. Za razliko od računalniškega virusa ne potrebuje obstoječih programov, da se vezal nanje računalniški črv v večini primerov povzroči nekaj škode na računalniškem omrežju, medtem ko računalniški virusi v večini primerov poškodujejo ali spremenijo datoteke na okuženem računalniku. Večina tega početja je za uporabnika sprva neopazna, kasneje pa se lahko kaže kaže v večji obremenjenosti počasnosti sistema, ker nekontrolirano razpošilja črva na veliko število naslovov (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Računalniški črv je prav tako kot virus, ki se širi iz računalnika v računalnik, vendar tako, da sam izvaja funkcije računalnika za prenos datotek ali podatkov. Ko se črv naseli v sistem, lahko potuje sam. Velika nevarnost črvov je njihova sposobnost izjemno hitrega širjenja. Hekerji so postali mojstri skrivanja računalniških črvov kot prilog elektronske pošte. Ko nič hudega sluteči uporabnik odpre prilogo, je črv aktiviran in se, odvisno od namena hekerja, razpošlje kot priloga e-pošte na vse naslove v e-poštnem imeniku uporabnika. 23

40 Trojanski konj Trojanski konj je tudi zlonamerni program, ki navzven zgleda povsem legalen in koristen program. Ob zagonu takega programa pa tretji osebi omogočimo dostop do svojega računalnika. Trojanski konj se ne vstavlja v druge datoteke ali dokumente, kot računalniški virus, ampak se lahko kopira, krade informacije (tudi gesla) ali škoduje gostiteljevemu računalniškemu sistemu. Za širjenje izkoriščajo prenose datotek (to so prenosi datotek, katere dovolimo, ne vemo pa, čemu služijo in prenosi, ki se zgodijo brez naše vednosti, kar se lahko zgodi že ob takojšnjem obisku spletne strani), spletnih iger ali spletnih aplikacij. Trojanski konji omogočajo hekerjem tudi prikrivanje identitete, in sicer tako, da z vašim računalnikom dostopa do drugih računalnikov ali spletnih strani, dejanja in zgodovina pa se shranjuje samo na vašem računalniku (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Rootkit Rootkit je zlonamerna programska oprema, skrita običajnim načinom odkrivanja zlonamerne programske opreme. Namen rootkit-a je zakrivanje določenih procesov ali programov v računalniku tako, da ima napadalec neomejen dostop do našega računalnika. Namestitev rootkit-a v računalniku je lahko samodejna ali pa ga napadalec namesti, ko pridobi pravice skrbnika ali administratorja vašega računalnika. Ko je rootkit nameščen, je vdor v računalnik prikrit, obenem pa ohrani napadalcu skrbniške pravice. Odstranjevanje rootkit-ov je zelo težko ali nemogoče. V večini primerov je potrebno na novo namestiti sistem (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Spyware Spyware je vrsta zlonamernega programa, ki je nameščen v vašem računalniku in zbira informacije od uporabnikov brez vaše vednosti. Uporabnikom je skrit in težko izsledljiv. Največkrat ga namesti lastnik sistema in tako lahko zasleduje, kaj uporabniki delajo. Torej gre za nadzor (vohunjenje) nad uporabniki. S spyware-om je mogoče zbirati razne podatke od osebnih podatkov, katere spletne strani se obiskujejo, gesel bančnih računov ipd. (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Namen spywarea je dobiti informacije iz našega računalnika, brez našega dovoljenja, pogosto za propagandne namene. Ko je spyware nameščen v našem računalniku, nadzira naše internetne aktivnosti in o njih pošilja poročilo nazaj tretji osebi. Informacije, ki jih le-ta koristi, so lahko zaupne informacije: gesla, številke kreditnih kartic, e-poštni naslovi, itd. Adware Adware je programska oprema namenjena oglaševanju. To je tista stvar, ki nam ob odprtju neke spletne strani odpre še eno ali več spletnih strani z reklamami ali neko vsebino (pop up okna) na katere pa se je lahko pripet zlonamerni program. Adware sam po sebi ni škodljiv, je pa zaradi pogoste uporabe zaželen pri napadalcih, kateri nanj pripnejo še zlonamerni program največkrat spyware (Policijski sindikat Slovenije, 2012). 24

41 Phishing S tem imenom poimenujemo krajo podatkov, ki storilcu omogočijo dostop do spletnih storitev v našem imenu in v skrajnem primeru tudi krajo našega denarja. V običajnem scenariju nas skuša storilec z elektronskim sporočilom zvabiti na lažno stran banke ali spletne storitve, običajno pod pretvezo, da se moramo zaradi preverjanja podatkov ali dodatnih ugodnosti prijaviti in preveriti podatke. Če na tej lažni, phishing strani vpišemo geslo za dostop, se le-to posreduje storilcu. Phishing je poskus nezakonitega pridobivanja podatkov kot so imena uporabnikov, gesla, podatki o kreditnih karticah. Ponavadi se za phishing uporablja e-pošta, in sicer na način, da dobimo e-pošto od zaupanja vredne spletne strani ali ponudnika, kjer nas naprošajo za podatko, ker naj bi podatke izgubili ali zaradi težav s sistemom niso dostopni. Omenjene spletne strani so zelo podobne spletnim stranem pravih ponudnikov in se od njih razlikujejo le v podrobnostih (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Botnet Botner je mreža prek interneta povezanih računalnikov. To storijo tako, da z zlonamerno programsko opremo obidejo varnostno zaščito računlanika in jih prek komunikacijskih kanalov povežejo med seboj in nato upravljajo. Okuženim računalnikom pravijo zmobi. Nadzornik tega sistema ali botmaster nato te računalnike uporablja za nelegalne zadeve. Namen botnetov je ustvarjanje in zloraba e-poštnih poti SMTP za pošiljanje spam sporočil (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Nevarnosti lahko preprečimo tudi: Nadzor: dnevno zibranje podatkov o uporabi, delovanju ipd. Upravljanje: ukrepanje na podlagi zbranih podatkov. Sistematičnost: seznami ter kazala, poslovna pravila. Načrtovanje: zmogljivosti, razvoj, testiranje ipd. Zaščita: integriteta povezav, virov, vsebine, uporabnikov ipd. Šifriranje: zaščita podatkov in gesel. V tabeli 2 bomo na praktičnem primeru predstavili primer napada oz. problema ter rešitev. 25

42 Tabela 2: Primer omrežnih nevarnosti ter primernih rešitev Napad/problem Rešitev Vohunjenje sporočilom Šifriranje sporočil Replay attack Zaporedna številka sporočila Sprememba vsebine Avtentikacijska koda MAC Sprememba vsebine MAC Digitalni podpis Man-in-the-middle Digitalni certfiikati Virusi Omejitev dostopa, antivirus Denial-of-service (DOS) FW, proksi, paketni filtri Omejiti število napadov Zapri nepotrebne storitve Vir: (Fister, 2009) Zagotavljanje varnosti Zaupnost: tukaj je govora o enkripciji. Avtentifikacija: preverjanje identifikacije uporabnika. Nadzor dostopa: preprečevanje nelegitimne rabe. Integriteta sporčila: se je med prenosom sporočila karkoli spremenilo? Preprečevanje zanikanja: ali je sporočilo prejel pravilen prejemnik od pravilnega pošiljatelja. Zgoraj naštete elemente dejansko varujemo s pomočjo požarnih zidov ter varnosti na aplikacijski, omrežni ter transportni plasti. V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili posamezne vrste zaščite pred nevarnostmi. Kriptografija Kriptografija je znanost, ki se ukvarja z vprašanjem, kako obvarovati naše podatke in komunikacije. Mehanizmi, ki se pojavljajo pri kriptografiji so: šifriranje, dešifriranje, avtentikacija. Kriptografija uporablja naslednje algoritme: Šifriranje: transformacija razumljivega teksta v nerazumljivo obliko, da bi skrili njegov pomen. Dešifriranje: obratna transformacija šifriranju. Kriptografski algoritmi: matematične funkcije, ki jih uporabljamo za šifriranje in dešifriranje, Opredelimo lahko več vrst kriptogragije. V veliki večini primerov kriptografija vključuje zaščito z javnimi ključi, simtetrično kriptografijo in zgoščevalno funkcijo: Kriptografija z javnimi ključi - v tem primeru se uporabljata dva ključa javni in zasebni. Gre za sistem, ki opredeljuje izdelavo, upravljanje, distribucijo, shranjevanje in preklic digitalnih certifikatov. Uporabnike se avtentificira s pomočjo javnih ključev, ki so overjeni s strani certifikacijske agencije. Simetrična kriptografija - uporablja se samo en ključ. Zgoščevalne funkcije (te ne uporabljajo ključev ter so zelo koristne). 26

43 Požarni zid Požarni zid predpisuje varnostno politiko med varnim notranjim ter nevarnim zunanjim omrežjem. Globalno gledano požarni zid deli svet v eno ali več varnih ter ano ali več nevarnih omrežij. Požarni zid je programska ali strojna oprema, ki preverja podatke iz interneta ali omrežja in jih blokira ali jim dovoli vstop v računalnik, odvisno od nastavitev požarnega zidu. Požarni zid hekerjem ali zlonamerni programski opremi (kot so črvi) prepreči dostop do računalnika prek omrežja ali interneta. Požarni zid lahko tudi prepreči, da bi računalnik pošiljal zlonamerno programsko opremo drugim računalnikom (Microsoft, 2016). Vrste požarnega zidu: računalni, usmerjevalnik in delovna postaja. Antivriusni programi Antivirusni programi so zaščiteni programski kompleti za odkrivanje in odstranjevanje zlonamerne programske opreme. Danes imamo na voljo brezplačne programe za antivirusno zaščito. Vsi ti programi se tudi dnevno posodabljajo in tako nudijo osnovno zaščito pred virusi, črvi. Paziti moramo, da pri instalaciji teh programov izberemo samodejno posodabljanje. Samodjeno posodabljanje je pomembno iz tega razloga, da se operacijski sistem, antivirusni programi in požarni zid vsakodnevno posodabljajo. Kot smo že omenili se dan za dnem odkrivajo nove in nove zlonamerne kode in programi. Z samodejnim posodabljanjem omogočimo, da zaščitni programi tako kodo takoj odrijejo in preprečijo okužbo računalnika«(policijski sindikat Slovenije, 2012). Šifriranje podatkov Šifriranje podatkov če želimo, da naše sporočilo prebere samo določena ali določene osebe, podatke lahko šifriramo. Taka sporočila lahko pregleduje samo oseba, ki ima točno določen šifrirani ključ (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Gesla Gesla morajo biti čim daljša in sestavljena iz različnih znakov. Danes lahko z dešifrirnimi programi odkrivamo gesla veliko hitreje kot prej, saj nam to omogočajo visoko zmogljivi procesorji, ki opravijo nekaj milijard operacij v sekundi. Močno geslo danes pomeni, da je sestavljeno iz vsaj 12 znakov vsebuje velike in male črke in vse ostale znake tipkovnice. Sestaviti ga moramo tako, da si ga lahko zapomnimo (Policijski sindikat Slovenije, 2012). Varnostno kopiranje Varnostno kopiranje podatkov uporabljamo iz razloga, ker danes v računalnikih hranimo veliko podatkov (gesla, slike, eletronski podpisi), ki so pomembni in nam predstavljajo tako ali drugačno vrednost. Pametno je, da napravimo varnostno kopijo našega sitema, saj bomo le tako ohranili najljubše podatke (Policijski sindikat Slovenije, 2012). 27

44 2.6 Trendi na področju telekomunikacij Težko je napovedati, v kateri smeri se bodo telekomunikacije razvijale. Lahko pa predvidimo kakšne bodo smernice v prihodnjem desetletju ali dveh. Temelj za vsakdanje delo, socialno vključenost in cvetoče gospodarstvo so zmogljiva in zanesljiva komunikacijska omrežja. Hitro lahko ugotovimo, da življenja brez komunikacijske vključenosti tako rekoč ni. Podlaga za komunikacijo so ustrezna omrežja, ki skrbijo za prenos informacij. Sektor informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) kot horizontalni sektor postaja vse bolj pomembna podlaga vertikalnim sektorjem: javni upravi in varnosti, obrambi, zdravstvu, energetiki, prometu, prostoru, izobraževanju, šolstvu in drugim. Vsem naštetim zagotavlja podlaga za delovanje. Zdaj imamo na razpolago več omrežij (telefonska in podatkovna, žična in brezžična itd.), ki pretežno že delujejo po istem, to je internetnem protokolu (IP). Snovalci omrežij prihodnosti pa se že več let intenzivno ukvarjajo z vprašanjem, kakšna omrežja graditi, da bodo tudi v prihodnje zadovoljila vse nove družbene in gospodarske potrebe (Mlinar, 2014). O omrežjih naslednje generacije (ang. Next Generation Networks, NGN) so bila napisana prva priporočila že leta Ta omrežja naj bi bila paketna, poleg drugega zagotavljala telekomunikacijske storitve, omogočala uporabo različnih širokopasovnih tehnologij, podpirala spremenljivo kakovost storitve (QoS), storitve pa bi bile neodvisne od transportnih tehnologij. Uporabniki naj ne bi imeli omejitev pri izbiri ponudnika storitev, omrežje naslednje generacije pa naj bi podpiralo splošno mobilnost, ki bi uporabnikom omogočalo uporabo storitev kjer koli. Taka opredelitev omrežij naslednje generacije je že upoštevala takratne tehnološke novosti (paketna tehnologija IP, širokopasovnost, mobilnost), ki veljajo še zdaj. Nekoč ločena, infrastrukturno vzporedna omrežja, se povezujejo v eno univerzalno omrežje. Kljub dobrim lastnostim tehnologije IP vse bolj opažamo, da ta v osnovi ni bila namenjena sedanji uporabi, zato se vse pogosteje srečujemo s težavami (Mlinar, 2014). Od omrežij prihodnosti pričakujemo, da bodo v veliki večini primerov presegale uporabnikova pričakovanja. Hitrost prenosa in kakovost v omrežju bosta samoumevni. V mobilnih omrežjih prihodnosti bo mogoče vzpostaviti zvezo prek sosednjega mobilnega terminala, ki jo bo podaljšal do najbližje bazne postaje. Mogočih bo tudi več skokov ali pa neposredna zveza s sosednjim terminalom. Tako bomo dosegli velike prihranke pri energiji, saj je znano, da je baterija še vedno najbolj kritičen element v komunikaciji. Pomemben del omrežja prihodnosti bo tudi internet stvari (angl. Internet of Things). Vse naprave bodo imele edinstven naslov IP, kar pomeni, da bodo lahko komunicirale med seboj brez stalnega človekovega nadzora. Za komunikacije na kratke razdalje bodo uporabna brezžična omrežja na zelo visokih frekvencah (30 GHz in več), kjer bomo govorili o nekaj sto gigabitnih povezavah. In vse to prej kot čez sedem let. Za Slovenijo je strateško pomembno, da aktivno sodeluje že pri standardizaciji omrežij prihodnosti. Tako ima lahko ves čas vpogled v časovno dinamiko razvoja omrežij prihodnosti. Čeprav širši slovenski strokovni javnosti do zdaj ni uspelo veliko prispevati k razvoju omrežij prihodnosti, so vrata v mednarodnih institucijah odprta. Mogoče sedanje stanje v Sloveniji ni posledica pomanjkanja strokovnega znanja, ampak bolj pomanjkanje finančnih virov ali vizije v slovenski industriji, ki je še ostala (Mlinar, 2014). 28

45 V telekomunikacijah nastajajo hitre spremembe, ki jih zaznamujejo predvsem naslednji dejavniki: v ospredju so storitve, aplikacije, vsebine in uporaba telekomunikacij, izjemna rast mobilnih storitev, povečujejo se zmogljivosti omrežij (širokopasovnost), internetni protokol (IP) in s tem povezane konvergenčne storitve, deregulacija trga, večanje konkurence in povezave podjetij (Bešter, 2002). Kot so razložili, na splošna priporočila glede telekomunikacij vplivajo trenutne industrijske smernice in spremembe pri tipičnih poslovnih procesih. Predvsem gre za vedno večji pomen telekomunikacij v sodobni družbi, saj se zanašanje na IT in telekomunikacije še vedno hitro povečuje, saj omogoča enostavnejše poslovanje, tudi spletno ter delo na daljavo in druge prednosti. Opazen je tudi nadaljnji prodor interneta kot prevladujoče sile v industriji, vedno bolj pomembne pa so nove tehnologije, vključno z brezžičnimi storitvami. Seveda pa takšen bliskovit razvoj pomeni tudi razvoj tehnologij, ki je privedel do vedno višje ravni standardizacije na eni strani in kompleksne telekomunikacijske arhitekture na drugi strani (Finance, 2010). Družba IDC napoveduje, da bo v prihodnje kar 90 % vseh storitev IoT gostovalo pri ponudnikih rešitev v oblaku. To predstavlja priložnost za telekomunikacijske operaterje, da le-ti tovrstne rešitve ponudijo regionalno s svojo IKT-infrastrukturo in utečenimi varnostnimi protokoli. IoT postaja resničnost tudi na področju povezovanja domačih naprav in spodbuja velike ponudnike k iskanju interoperabilnih rešitev za rast trga (Telekom, 2014). Veliko avtorjev opredeljuje štiri ključne segmente, ki opisujejo omrežja oz. telekomunikacije prihodnosti. Te bomo predstavili v tabeli 3. Tabela 3: Štirje ključni segmenti, ki opisujejo omrežja/telekomunikacije prihodnosti Štirje ključni segmenti, ki opisujejo omrežja/telekomunikacije prihodnosti Storitve Podatki Okolje Sociala in ekonomija Različnost storitev, Funkcionalna prilagodljivost, Virtualizacija virov, Upravljanje omrežja, Mobilnost, Zanesljivost in varnost. Dostop podatkov, Indetifikacija. do Vir: (Mlinar, 2014) Poraba energije, Optimizacija. Univerzalnost storitev, Ekonomske spodbude. Ko govorimo o telekomunikacijah prihodnosti lahko poudarimo, da se bodo storitve izjemno povečale. Sama osnovna struktura, ki temelji na protokolu IP (ki smo ga podrobneje opisali v podpoglavju 2.5.2) je bila uvedena pred več kot tridesetimi leti. Protokol IP je do sedaj brez večjih problemov podpiral vse nove storitve, tako naj bi ostalo tudi v prihodnje. 29

46 Omrežja naj bi v prihodnosti brez dodatnih stroškov investiranja podprla vse prihajajoče novosti na področju telekomunikacij. Omrežja v prihodnosti bodo morala podpirati in upravljati ne le fizične vire ampak tudi navidezne vire, ki so nameščeni v omrežju. V globalnem merilu, tako informacijske kot komunikacijske tehnologije prispevajo 2% celotne emisije ogljikovega dioksida. Tukaj so vključeni tako računalniki, tiskalniki, strežniki, hladilni sistemi, podatkovna omrežja ipd. Internetni promet se v povprečju na vsakih 5 let poveča za približno trikrat. Posledično lahko predvidimo, da se bo posledično večala tudi poraba energije in ogljikovega dioksida. Tukaj bo potrebno poskrbeti, da bodo omrežja/telekomunikacije v prihodnosti posvetila več pozornosti varčevanju z energijo. V prihodnosti bo potrebno pri načrtovanju omrežij prihodnosti upoštevati tako socialne kot ekonomske vidike. Dostop do svetovnega spleta bo tako postala ena od osnovnih pravic ljudi. Za uporabnike telekomunikacijskega omrežja so pomembne samo storitve in aplikacije ter njihova kakovost in cena, saj je le z njimi mogoče zadovoljevanje uporabnikov potreb. Storitve vse bolj zamenjujejo tehnologijo kot gonilno silo razvoja telekomunikacij. V preteklosti so se telekomunikacije razvijale na osnovi tega, kar je ponujala tehnika. Storitve so čakale na tehnologijo in, ko je bila na voljo, je prišlo tudi do realizacije le-teh. Tehnika sedaj ni več omejujoči faktor, tako da storitve narekujejo tempo razvoja telekomunikacij. Tehnika je samo še spodnji sloj prenosa, za katerega je pomembno predvsem, da zagotavlja premeren bitni pretok in kakovost ter čim nižjo ceno, katera tehnika je uporabljena, pa niti ni pomembno (Meža M., 2010). Pričakujemo torej, da bomo imeli v bodočnosti omrežje z enim samim protokolom v omrežnem sloju, ki bo nudilo raznovrstne storitve na osnovi poenotene prenosne tehnologije, dostop do teh storitev pa bo mogoč od koder koli, ne glede na to trenutno nahajališče uporabnika. Poleg zlivanja prenosnih tehnologij in storitev namreč lahko pričakujemo tudi zlivanje fiksnih in mobilnih omrežij (kar se že dogaja). Do istih storitev bo torej mogoče dostopati z različnih terminalov, ki bodo uporabljali različne tehnologije v nižjih slojih protokolnega sklada. Dostop bo možen tako preko fiksnih kot mobilnih dostopovnih omrežij. Pr tem bo isti mobilni terminal zmožen komunicirati preko različnih vrst dostopovnih omrežij (Hercog, 2013). Še naprej se bodo pojavljale nove tehnologije, ki bodo omogočale učinkovitejše izkoriščanje frekvenčnega spektra in višje prenosne hitrosti, kar bo še posebej pomembno v radijskem delu omrežij. Med temi tehnologijami lahko omenimo nove metode modulacije in kodiranja ter izkoriščanje raznolikosti prenosa pr različnih kanalih. V bodočnosti lahko pričakujemo hitro večanje števila elementov omrežja, saj naj bi vse osebe in naprave posedovale svojo elektronsko identiteto in se tako povezovale med seboj; elektronske identifikatorje, ki s svojo okolico radijsko komunicirajo, imenujemo radiofrekvenčna identifikacija (angl. RFID), omrežje, ki povezuje osebe in najrazličnejše naprave pa internet stvari (Hercog, 2013). 30

47 3 MOŽNOSTI PRIKLOPA NA TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE V tem poglavju bomo predstavili 3 najpogosteje uporabljene priklope na fiksne telekomunikacijske storitve: priklop prek telefonske parice (XDSL), priklopu prek optičnega vlakna (FTTH/FTTB) ter priklopu prek koaksialnega kabla. Predstavili bomo značilnosti posameznega priklopa ter vzporedne storitve, ki jih lahko uporabljamo na teh priklopih (telefonske in televizijske storitve). Od posameznika je odvisno za kateri priklop se bo odločil. Vsekakor je pa tudi odvisno od tega, na katero vrsto priklopa se je možno priključiti glede na fizične omejitve oz. kaj je dostopno posamezniku na lokaciji, kjer živi. V Sloveniji je še vedno najbolj razširjen priklop prek telefonske parice, zato še vedno največ uporabnikov vztraja na tem priklopu. Predvsem v urbanih naseljih povečini že prevladuje optični priklop, ki pa je v zelo majhni meri zastopan tudi v ruralnih naseljih. Koaksialni priklop je prav tako v večji meri dostopen v večjih mestih. V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili značilnosti, prednosti in slabosti posameznega priklopa. 3.1 Telefonska parica XDSL Bakrene»telefonske«napeljave danes v glavnem uporabljamo za telefonijo ali podatkovno komunikacijo, ki za prenos 56kbps izrabljajo le del zmogljivosti celotne napeljave. Tehnologija ADSL (nesimetrični digitalni naročniški vod angl. Asymmetric Digital Subscriber Line) in njej sorodne različice XDSL pa za prenos podatkov izkoriščajo širše frekvenčno območje in zmorejo skozenj prenašati do 60 mbps, vendar na krajših razdaljah. DSL (angl. Digital Subscriber Line. Digitalna podpisovalna linija) je izraz za različne digitalne komunikacijske storitve, ki uporabljajo standardne telefonske linije in nudijo večjo hitrost za prenos podatkov kot PSTN in tudi ISDN. Predstavljajo relativno poceni alternativo drugim tehnologijam (SERŠ, 2015). PTSN ter ISDN sta predhodnika XDSL povezovanja. Tako ISDN kot PTSN sta delovala na enakem principu, le da ta poskus ni doživel prav velikiega uspeha niti v tehniškem niti v komercialnem smislu. Integracijo storitev sta prinesla le v omejenem obsegu, pa še to le v dostopovnem omrežju, poleg tega pa ni prinesel kakšnih bistveno novih storitev razen dostopa doomrežja prek dveh ločenih kanalov. Konkurenčna tehnologija XDSL, ki prav tako omogoča prenos podatkov poleg prenosa govora, vendar precej hitreje, učinkoviteje in ceneje, saj je prenos govora in podatkov v ISDN osnovan na vodovnem načinu prenosa, prenos podatkov prek kanala XDSL pa je paketno orientiran. 31

48 V nadaljevanju bomo slikovno predstavili kako je sestavljeno XDSL omrežje ter kako povezava telefonske parice uporabniku omogoče dostop do interneta ter ostalih storitev. Kot prikazuje slika 2, telefonska parica oz. kabel pride prek zemeljskih ali zračnih vodov do objekta končnega uporabnika. Kabel se nato spelje znotraj objekta do telefonske vtičnice. Iz telefnske vtičnice se povezovalni DSL kabel priklopi na DSL modem, ta nato vzpostavi povezavo za internet. Slika 2: prikaz XDSL povezave in njegovega delovanja Vir: (Amis, 2016a) XDSL je skupno ime za dostopovne tehnologije, ki koristijo standardno telefonsko bakreno parico, kot prenosni medij. XDSL je angleška kratica za x Digital Subscriber Line. X = - A Asymetric (izpeljanke ADSL2 in ADSL2+) - H High-speed (simetrija 2Mbit/s preko dveh paric) - S Symetric (simetrija 2Mbit/s po eni parici) - SH Symetric High-speed (izpeljanke G, bis) - V Very high (asimetrija različnih razmerij glede na bandplan, izpeljanka VDSL2) - I prenos podatkov preko ISDN V naslednjem podpoglavju bomo podrobneje predstavili, kakšne hitrosti in stabilnost pri internetnih storitvah omogočajo zgoraj navedene XDSL tehnologije. 32

49 3.1.1 Internetne storitve V nadaljevanju bomo predstavili internetne možnosti (hitrost, stabilnost) glede na tehnologijo XDSL priklopa. ADSL ADSL (angl. Asymmetric Digital Subscriber Line) je model tehnologije DSL, ki omogoča hitrejše prenašanje podatkov po bakreni telefonski žici (v nadaljevanju parice), kot navadni telefonski modem. Beseda asymmetric oz. asimetrija se pojavi zaradi velikih razlik pri prenosu podatkov. Možen je hiter prenos podatkov k uporabniku (downstream) in relativno majhen od uporabnika (t. i. upstream). Prenosi k uporabniku dosežejo hitrost do 8 megabitov na sekundo (Mbit/s) in do 1 Mbit/s od uporabnika, odvisno od razdalje in značilnosti linije (Wikipedia, 2016h). ADSL modem, ki za svoje delovanje potrebuje analogni (POTS) ali digitalni (ISDN) telefonski priključek, razdeli telefonsko linijo na tri ločene informacijske kanale, vsako z različnimo zmogljivostjo in hitrostjo. Najmanjši za pretok analognega zvoka (telefonskega pogovora) je med frekvenčnim območjem 0 in 4 khz, srednji med khz in 138 khz se uporablja za prenos podatkov od uporabnika in največji med 138 khz in 1104 khz za prenos podatkov proti uporabniku. Vsak kanal je možno razdeliti še na več, počasnejših kanalov. Telefonski pogovorni kanal je ločen od digitalnega modema s pomočjo filtrov, kar preprečuje kakršnekoli motnje, tudi če modem odpove (Wikipedia, 2016h). ADSL ali asimetrična digitalna naročniška linija (Asymetric Digital Subscriber Line) predstavlja sodobno modemsko tehnologijo, ki omogoča asimetrični prenos podatkov do 20 Mb/s v smeri proti naročniku in do 768 kb/s v smeri proti centrali oz. ponudnikom internetnih vsebin. Ključno je, da so količine informacij, ki potujejo od ponudnikov vsebine k uporabniku, mnogo večje kot v obratni smeri. Tak prenos podatkov je posebej primeren za uporabo interneta in multimedijskih storitev, ki zahtevajo večjo pasovno širino v smeri proti naročniku in manjšo v nasprotni smeri. Prenos podatkov je tako učinkovitejši, pasovna širina pa bolje izkoriščena (Telekom, 2016a) Prednosti ADSL povezave: Visoke hitrosti interneta, Proste telefonske linije, 24-urni priklop brez dodatnih stroškov, Hitra vzpostavitev, Možnost kakovostnih dodatnih storitev. ADSL tehnologija je pridobila še dva naslednika, ki omogočata še višje hitrosti in še bolj stabilno linijo ADSL2 ter ADSL2+. omenjeni tehnologiji teoretično omogočata prenos podatkov do 24mbps do uporabnika ter 1 mbps od uporabnika. V primerjavi s klasičnim ADSL pomenita korak naprej in sta zlasti zanimiva za potrebe tako imenovaniih trojček storitev ter še posebej za prenešanje večpredstavnostnih vsebin internetne televizije (IPTV), saj omogočata tudi spremljanje več tv programov hkrati. 33

50 VDSL VDSL (angl. Very High Bit Rate DSL) je ena od izvedenk tehnologije xdsl. Teoretično dosega hitrosti do 52Mbit/s proti uporabniku in 12Mbit/s od uporabnika na bakreni žici. Najbolj optimalen prenos je dosežen na daljavi do 300m, ki dovoljuje 26 Mbit/s s simetričnium dostopom do 52 Mbit/s uploada 12Mbit/s z asimetričnim dostopom (Wikipedia, 2016h). VDSL je naslednik ADSL tehnologije. VDSL v primerjavi z ADSL omogoča občutno višje hitrosti, prav tako je samo delovanje bolj stabilno. VDSL je primeren za uporabnike, ki se nahajajo v bližini glavne telefonske centrale in imajo popolnoma prenovljeno telefonsko inštalacijo. Podjetja so večinoma tisti naročniki, ki uporabljajo storitve VDSL, če seveda uporabljajo XDSL tehnologijo. VDSL je za podjetja primernejši zato, ker omogoča doseganje višjih hitrosti. Ker je v podjetju lahko v nekem trenutku več deset uporabnikov povezanih naenkrat je potrebno imeti dovolj visoko in stabilno pasovno širino. Sam DSL kabel prav tako pride do DSL modema, vendar se ta naprej ponavadi prek switchev deli naprej do posameznega osebnega računalnika. HDSL HDSL je storitev, ki uporabniku zagotavlja simetrični širokopasovni dostop do interneta. Dosega znatno boljši doseg zanke v primerjavi s tehnologijami DSL, hkrati pa je mnogo manj občutljiv ter stabilno deluje tudi na večjih razdaljah (več kot 5 km). Za razliko od ADSL in VDSL, SHDSL pri višjih hitrostih uporablja večje število paric. Hitrost je pogojena z oddaljenostjo od cetrale in pa številom prostih paric«(arnes, 2016b). HDSL je torej simetrični DSL tehnologija, ki omogoča hitrost prenosa podatkov do 2 mbps v obe smeri. 34

51 Primerjava hitrosti in aplikacij XDSL povezav je prikazana v tabeli 4. Tabela 4: Primerjava hitrosti in aplikacij med XDSL povezavami Storitev Prenos Dolžina priključka Aplikacije ADSL K uporabniku: od Od 3000m do Uporablja se za 1,5mbps do 8mbps 5000m od glavne dostop do Od uporabnika: od telefonske centrale internet/intraneta, 16kbps do 640 do uporabnika. dostop do kbps oddaljnegea LAN, navidezna privatna omrežja, video na VDSL HDSL Storitve televizije K uporabniku: od 13mbps do 52mbps Od uporabnika: od 1,6mbps do 2,3mbps. 1,5mbps polni dvosmerni prenos po dveh paricah ali 2mbps polni dvosmerni prenos po treh paricah. Od 300m do 1500m od glavne telefonske centrale do uporabnika. Od 3000m do 4000 m od glavne telefonske centrale do uporabnika. zahtevo, zvok v IP. Dostop do multimedijskih vsebin internet. Dostop do IPTV storitev visoke ločljivosti. Uporablja se v velikih omrežjih kot zamenjava za T1. Prek telefonske parice je uporabnikom mogoče uporabiti storitve takoimenovane Internetne televizije (IPTV televizija preko IP). IPTV je nov način pošiljanja programov po širokopasovnem internetnem omrežju (XDSL ali optična povezava), ki se naglo širi. V Sloveniji je kot prvi to začel Telekom s svojim Siol TV, danes pa ponuja vsak ponudnik dostopa do interneta svojo TV (npr. T2, Amis). Za sprejem le te mora končni uporabnik biti priključen na telefonsko ali optično omrežje in mora biti naročen na internetni paket ponudnika. Največkrat gre kar za sklop storitev dvojček, trojček in celo četverček. Poleg tega pa uporabnik potrebuje še poseben sprejemnik, ki digitalne signale sprejme in jih v analogni obliki, prek AV (Avdio-Video) povezave, prikazuje na klasičnem TV sprejemniku. Z vidika uporabnika je zelo podobno kabelski televiziji, z določenimi prednostmi in slabostmi. Slednja gre predvsem na račun nedostopnosti vsem naročnikom, saj mora biti naročnik dovolj blizu centrale ali pa priključen na optično omrežje, ter da je omejeno število priključenih TV. Ker pa še ni natančnega standarda za IPTV in ker v glavnem poteka po zastarelih omrežjih, prihaja do kratkočasnih prekinitev oz. izgub informacij, kar naročnik zazna kot kockanje slike ali hreščanje zvoka (Wikipedia, 2016i). IPTV za razliko od analogne ali kabelske televizije omogoča večjo stopnjo interaktivnosti, saj je omogočena dvosmerna komunikacija. Tako lahko uporabniki prek IPTV uporabljajo 35

52 videoteke, interaktivne aplikacije, kot so vreme, novice in šport ter dostop do socialnih omrežij. IPTV uporabnikom prav tako omogoča časovni ogled za nazaj. IP televizija se torej uporablja pri tehnologijah XDSL povezave (telefonska parica) ter FTTH povezavi (optika). Kabelski telekomunikacijski ponudniki še vedno televizijske storitve ponujajo prek koaksialnega kabla. Vsekakor IP televizija ima tudi svoje slabosti. Pri IP televiziji uporabnik po spletni televiziji prejema en sam signal, kanale pa preklaplja, poenostavljeno rečeno, na oddaljenem strežniku operaterja. V kabelskih omrežij pa namesto enega do sprejemne naprave potuje veliko več programov v digitalno obliki, tudi nekaj sto v sliki visoke ločljivosti, ne da bi s tem zasedali spletno povezavo, ki poteka po ločenih kanalih. Posledično se pri kabelski televiziji programi preklopijo bistveno hitreje. Torej za delovanje IP televizije je predpogoj, da uporabnik že ima pri sebi DSL modem in seveda aktivno naročnino. Potrebno je pa poudariti, da vsakdo, ki ima doma internetne storitve prek DSL tehnologije ne more imeti storitve IPTV. Razlog je vem tem, da IPTV za svoje delovanje potrebuje cca 3mbps pasovne širine, če uporabnik želi gledati programe v HD ločljivosti pa se pasovne širina poveča na 7mbps. Torej je pogoj, da uporabnik ima večjo pasovno širino, da lahko priključi IPTV. Prav tako, je priporočljivo, da je uporabnik lokacijsko čim bližje glavni telefonski centrali, saj potem težav pri uporabi IPTV skoraj ni. Če DSL uporabnik izpolnjuje osnovne pogoje za priključitev IPTV, le-ta od svojega operaterja prejme pretvornik oz. TV vmesnik (STB, komunikator, BOX ipd.), ki pretvori signal in ga prikazuje na televiziji. Kot je možno videti na sliki 3, je primer TV vmesnika, ki ga uporabnik potrebuje za spremljanje televizije. Slika 3: Primer TV vmesnika za spremljanje IPTV Vir: (Telekom, 2016b) 36

53 Slika 4: Povezava TV vmesnika na televizijo Vir: (Telekom, 2016b) TV vmesnik ima svoje električno napajanje. Najbolj pomembno je, da se TV vmesnik s pomčjo omrežnega (UTP) kabla poveže na modem. TV vmesnik prek modema pridobi signal za oddajanje slike in zvoka. Poleg klasične povezave prek kabla, lahko uporabniki TV vmesnik in modem povežejo še tudi prek električnih setov ter brezžičnih WIFI setov. Ko je TV vmesnik povezan na modem je potrebno tega še povezati s televizijskim sprejemnikom. Prenos slike in zvoka do televzije poteka največkrat prek HDMI kabla. Uporabniki, katerim starejše televizije ne dopuščajo povezavo prek HDMI kabla lahko uporabijo (danes že zastarelo) povezavo prek SCART kabla. IPTV ima vsekakor veliko prednosti, vendar je tukaj prav tako nekaj slabosti, ki jih je potrebno omeniti. IPTV je izredno občutljiva storitev, to se kaže predvsem pri uporabnikih DSL storitev. DSL tehnologija je relativno zastarela tehnologija. Uporabniki zato morajo imeti pri sebi popolnoma prenovljeno inštalacijo, prav tako je zaželjeno, da so čim bližje glavni telefonski centrali. IPTV je izredno občutljiva na linijska nihanja, to se kaže v zamrzovanju in kockanju slike. Zaradi tega nemalokrat veliko uporabnikov ima težave pri spremljanju IPTV. IPTV za delovanje potrebuje širokopasovno povezavo, kar pomeni, da storitev vzame cca 3 mbps pasovne širine za delovanje. To je lahko slabost za tiste uporabnike, ki uporabljajo pogosto internet, saj se jim posledično zaradi delovanja IPTV zmanjša pasovna širina oz. hitrost Storitve telefonije Stacionarna telefonija se danes zaradi dostopnosti in praktičnosti mobilne telefonije zelo malo uporablja, pa vendar je stacionarna telefonija še vedno v ponudbi telekomunikacijskih podjetij. V zasebni uporabi je prisotnost stacionarne telefonije skoraj zamrla. Storitve stacionarne telefonije uporabljajo predvsem starejše osebe, ki v veliki večini primerov ne uporabljajo 37

54 mobilne telefone. Ostali uporabniki jo mogoče imajo doma, ker jim le-ta pripada v naročenem»trojčku«, vendar jo bore malo uporabljajo. Princip delovanja stacionarne telefonije je skozi vsa desetletja razvoja ostal enak. Torej za delovanje telefonskih storitev mora biti telefonski aparat pri uporabniku povezan s telefonskim kablom na glavno telefonsko centralo. Danes so v uporabi predvsem ti. Prenosni brezžični telefoni z zaslonom. Stacionarno telefonijo lahko razdelimo v dve skupini. Prva je takoimenovana analogna klasična telefonija, ki je prisotna pri fizičnih uporabnikih, kateri še vedno uporabljajo star telekomov PTSN priključek, ter IP digitalno telefonijo, ki je prisotna tako pri fizičnih uporabnikih kot majhnih podjetij. Obe vrsti stacionarne telefonije bomo predstavili v nadaljevanju. Ne glede na vrsto telefonije obstajata dve možnosti priključka: razvezan in skupen dostop. Razvezan dostop je prisoten pri tistih uporabnikih, ki ne uporabljajo enakega ponudnika za stacionarno telefonijo in internet. Kot konkretni primer lahko navedemo uporabnika, ki stacionarno telefonijo še vedno uporablja prek Telekoma, ostale storitve (internet, IPTV) pa uporablja prek enega izmed komercialnih telekomunikacijskih ponudnikov. V tem primeru se priklop deli s pomočjo»splitter-ja«, ki telefonsko liniji razdeli na dva dela. En del DSL kabla se priklopi v sam telefonski aparat, drug del DSL kabla pa na modem. Slika 5 prikazuje, kako se telefonski kabel, ki pride iz telefonske vtičnice s pomočjo DSL razdelilca (angl. splitter) razdeli na dve liniji. DSL razdelilec omogoča, da se stranki storitve interneta in stacionarne telefonije obračunavata popolnoma zase, čeprav storitve prihajajo prek enega telefonskega kabla. Slika 5: Primer razvezanega dostpa, kjer se linija razdeli z DSL splitterjem. Vir: (Telekom, 2016b). 38

55 Skupni dostop je prisoten pri tistih uporabnikih, kateri imajo vse storitve (telefonija, internet, IPTV) naročene pri enem operaterju. Sicer je princip delovanja popolnoma enak, vendar je priklop drugačen. Tukaj uporabniki ne potrebujejo DSL razdelilca (splitter), ki deli DSL linijo, ampak se telefonski aparat priklopi direktno na DSL modem. Kot prikazuje slika 6 se pri skupnem dostopu, glavni linijski (DSL) kabel priklopi iz telefonske vtičnice direktno na modem. DSL modemi danes imajo direkten priklop za telefonski aparat. Ponavadi modem im dva telefonska priklopa. Sam telefonski aparat se nato direktno priključi na modem. Slika 6: Primer skupnega dostopa, kjer se aparat priklopi direktno na modem Vir: (Telekom, 2016b). Zgoraj omenjeni priklopi in delovanje so značilni za takoimenovano analogno navadno telefonijo. V nadaljevanju bomo predstavili internetno telefonijo IP telefonijo (angl. VOIP Voice over IP). IP telefonija IP telefonija ali internetna telefonija omogoča prenos govora, pa tudi drugih storitev, preko Internetnega Protokola (IP). IP telefonija temelji na združitvi sedaj ločenih govornih in podatkovnih omrežij. V večjih podjetjih je IP telefonija združila v enotno konvergirano omrežje, oddaljene lokacije podjetja, vključno z mobilnimi delavci. Internetna telefonija ponuja zmanjšanje stroškov prav z združitvijo govornega in paketnega omrežja v eno samo, centralno vzdrževano omrežje, pa tudi z izničenjem stroškov klica med posameznimi lokacijami. Pri IP telefoniji gre za prenos govora preko paketnega podatkovnega omrežja. IP telefoni so priključeni na IP omrežje preko podatkovnih vrat (angl. port). Funkcijo telefona pa nam kaj hitro lahko nadomesti tudi osebni računalnik z ustrezno programsko opremo. Namesto ločenega, večlinijskega telefona poleg osebnega računalnika na vsaki mizi nam IP telefonija omogoča, da vzpostavimo govorno zvezo že s pomočjo telefonske programske opreme na osebnem računalniku, t.i.»softphone«, ki je, v nasprotju s klasičnim telefonom, lahko nadgradljiva in razširljiva. 39

56 IP telefonija doživlja vedno večji razcvet. Pojavljajo se brezplačni programski paketi kot so Skype, preko katerih se lahko zastonj pogovarjajo uporabniki preko javnega interneta, ne glede na to na katerem koncu sveta se nahajajo. Takšni ponudniki, kot je na primer Skype, pa po zelo ugodnih cenah ponujajo tudi klice iz internetnega omrežja v katero koli javno telefonsko ali mobilno omrežje skorajda kjer koli po svetu. Zaradi razširjenosti ter priljubljenosti interneta se danes prenaša preko omrežij telekomunikacijskih operaterjev dosti več podatkovnega prometa, kot pa govornega prometa. IP-protokol trenutno predstavlja najugodnejšo rešitev za ugoditev zahtevam uporabnikov po integraciji govornih in podatkovnih storitev pri seveda čim nižji ceni, vendar pa ima svoje pomanjkljivosti. Prednosti IP telefonije v primerjavi s klasično analogno telefonijo (SERŠ, 2015): nižja cena mednarodnih in medkrajevnih telefonskih klicev, kar je v Sloveniji sicer nepomembno, saj je vsa država eno tarifno območje, omogoča vse kar nam omogoča klasična telefonija in tudi veliko dodatnih stroškov, ki nam omogoča svet računalnikov, uporablja obstoječe podatkovne povezave, kar pomeni zmanjšanje stroškov, pri dodajanju novih telefonov in izvedbi ožičenja, omogoča povezovanje oddaljenih lokacij z centralno lokacijo preko WAN povezav. Slabosti IP telefonije v primerjavi s klasično analogno telefonijo (SERŠ, 2015): problem predstavljajo brezplačne (080), plačljive (090) in javne prenosljive številke (113, 112), za dostop do katere je potrebna funkcionalnost signalizacije SS7, na katero IP-telefonija še ni prilagojena, občasno sesutje omrežja, kar seveda pomeni to, da v tem območju tudi IP telefonija ne bo delovala, to pa je veliko nasprotje in največja pomankljivost v odnosu do PSTN omrežij, ki so se izkazala za izjemno robustna in zanesljiva. Mala podjetja danes v veliki večini uporabljajo storitve IP telefonije, saj je ta zanje primernejša, ker omogoča poleg navadnih klicev še dodatne funkcije (npr. konferenčni klici). Vezava telefonov v podjetjih je malenkost drugačna, saj podjetja uporabljajo več kot en telefon. Ravno zaradi tega imajo podjetja svoje»mini telefonske centrale«. To pomeni, da je eden takoimenovani glavni linijski kabel speljan do obejkta podjetja, nato se pa se linija priklopi v centralo podjetja. Centrala omogoča podjetju, da lahko priklopi več telefonskih aparatov. 3.2 Optični kabel FTTH/FTTB Povezave prek optičnega kabla v današnjem času predstavljajo omrežja prihodnosti. Optična povezava v primerjavi z drugimi prenosnimi mediji omogočajo višjo in stabilnejšo pasovno širino, prenos signala na večje razdalje ter imajo daljšo življenjsko dobo. Infrastruktura omogoča visoke prenosne hitrosti. Danes optična omrežja predstavljajo najpomembnejši gradnik hrbteničnega omrežja. Otpika pa je vsekakor vse bolj pristona pri uporabnikih. Potrebno je poudariti, da je 40

57 izradnja takšnih omrežij izredno draga, tako da takšna izvedba na ruralnih področjih, ki so redko poseljeni še ni ekonomsko sprejemljiva. Optična komunikácija je telekomunikacijska tehnika, kjer se za prenos informacije uporablja svetloba. Glavna prednost v primerjavi z ostalimi električnimi tehnikami je v izredno veliki razpoložljivi pasovni širini, kar pomeni, da se lahko s pomočjo svetlobnega signala prenese izredno veliko informacij. Optične komunikacije so najobetavnejša komunikacijska tehnologija, s katero je mogoče zadovoljiti potrebe po množičnih povezavah v sedanjosti in prihodnosti (Wikipedia, 2016j). Optične komunikacije so najobetavnejša komunikacijska tehnologija, pri kateri se lahko zadovoljijo potrebe po večjih povezavah. Glavna prednost optike pred ostalimi tehnolgijami je ta, da omogoča prenos izredno veliko informacij pri svetlobnega singala. Informacije in podatki se prenašajo prek optičnega vlakna (glej sliko 7). Gre za izredno tanko vlakno po katerem lahko potuje svetloba. Optično vlakno se uporablja za prenos vidne svetlobe ter infrardečega/ultravijoličnega valovanja. Vlakno je sestavljeno iz sredice, po kateri ponavadi potuje svetloba. Sredica je obdana s plaščem, ki ima nalogo omejevati svetlobo na sredico. Plašč je na koncu obdan z zaščitno prevleko, ki samo vlakno varuje pred poškodbami. Slika 7: Poenostavljen prikaz optičnega vlakna v preseku Vir: (Telekom, 2016b) Prednosti optičnih povezav pred bakrenimi povezavami Prednost optične povezave v primerjavi z bakrenimi omrežji, je neodvisnost na dolžino povezave od enega do drugega optičnega delilnika. Tako se lahko v sklopu večjega objekta povežejo med seboj brez dodatnih ojačevalnikov signala, ki je npr. pri bakreni povezavi nujno potrebna. Omrežje, ki je sestavljeno iz bakrenih povezav danes predstavlja velik problem, saj se prevečkrat pojavljajo izgube podatkov med prenosom. Prek optične povezave se kot rečeno informacija prenaša prek svetlobe. Optika ima največjo prednost v hitrosti omrežja, ki lahko pri končnem uporabiku dosega tudi 100mbps. V nadaljevanju bomo predstavili 4 možne tehnologije priklopa na optično omrežje (FTTX). V praksi se najbolj uporabljata tehnologiji FTTB (angl. Fiber to the Block) ter FTTH (angl. Fiber to the Home). 41

58 Tehnologije priklopa na optično omrežje Slika 8: Možne tehnologije priklopa na optično omrežje. Vir: (Telekom, 2016b). FTTH (angl. Fiber to the Home Vlakno do doma): Kot že samo ime tehnologije pove gre za obliko tehnologije, kjer je zadnji del povezave do vsakega posameznega naročnika izveden z optičnimi vlakni. Torej je vsaka optična povezava namenjena le enemu uporabiku. FTTH omogoča prenos ene oblike informacij. FTTH tehnologija je na splošno najbolj razširjena tehnologije optične povezave na omrežje. FTTB (angl. Fiber to the Block Vlakno do objekta): Kot ime tehnologije pove gre za povezavo, ki poteka do objekta oz. zgradbe. Za to tehnologijo je značilno, da je glavnina povezave izvedena z optičnimi vlakni. Ta poteka do glavne razdelilne omarice (ki se ponavadi nahaja v skupnih prostorih). Zadnji del povezave, ki poteka do samega uporabnika pa je izveden z bakrenimi kabli ali pa prek lokalne povezave (LAN). Posamezno optično vlakno je namenjeno povezavi ene zgradbe in več uporabnikov, ki se nahajajo v zgradbi. Ravno ta optična povezava je najprimernejša za uporabo v manjših podjetij. FTTC (angl. Fiber to the Curb Vlakno do zadnjega razdelilnega jaška): Ta oblika povezave je sestavljena tako, da optično vlakno pride do razdelilnega jaška. Vendar tukaj obstajajo omejitve. Razdelilni jašek se ne sme biti oddaljeno več kot 300 metrov od uporabnika. Od razdelilnega jaška naprej je spreljano optično vlakno, lahko je pa tudi le bakreni kabel oz. koaksialni kabel. FTTN (angl. Fiber to the Nood Vlakno do zadnjega vozlišča): Ta oblika povezave je oblika tehnologije, ki je na prvi pogled identična tehnoligiji FTTC. Vendar se pri tej tehnologiji povezovanja omogoča bistveno večja razdalja do končnega uporabnika. 42

59 3.2.1 Internetne storitve Na začetku poglavja smo podrobneje opisali kako je sestavljena arihtetktura optične tehnologije do uporabnika. Sam princip delovanja optične povezave pri uporabniku je v bistvu enak delovanju povezavi prek telefonske parice. Uporabnik od svojega operaterja prejme ti. optični modem, ki omogoča priklop optičnega vlakna. Uporaba samih storitev pa je kot rečena enaka XDSL. Vsekakor pa je kot omenjeno bistvena razlika v prenosnih hitrosti in stabilnosti same linije. Povezava prek optičnega omrežja ponuja tako simetrične kot asimetrične povezave. Najnižja hitrost, ki je omogočena do uporabnika je 10mbps/10mbps. Trenutno najvišja možna pasovno širina pa znaša 100mbps/100mbps, kar prek XDSL ni možno dosegati niti v teoriji. Bistvena prednosti povezave je tudi ta, da oddaljenost od glavne centrale ne vpliva na samo končno pasovno širino pri uporabniku. Kot prikazuje slika 9 je optična vrvica speljanja v modem (vhod optical WAN). Ostale naprave (telefon, vmesnik za IPTV) pa se priklopijo na enak način kot pri DSL modemih. Slika 9: Primer optičnega modema Storitve televizije Vir: (Amis, 2016b). Sam princip delovanje televizije prek optičnega omrežja je popolnoma enak delovanju televizije prek XDSL (ki smo ga podrobneje opisali v poglavju 3.1.2). Maloštevilni lokalni kabelski ponudniki optike ponujajo televizijo prek koaksialnega kabla. To tehnologijo bomo podrobneje opisali v naslednjem poglavju. 43

60 Velika večina ponudnikov optične povezave pa ponujajo ti. Internetno televizijo IPTV. torej uporabniki prejmejo televizijski vmesnik, ki ga priključijo z UTP kablom na modem. Ta pošilja signale vmesniku ta pa naprej na televizijo prenaša sliko in zvok. Samih posebnosti delovanja IPTV prek optike v primerjavi z XDSL praktično ni. Ker je optična povezava zelo stabilna (na liniji se ne pojavljajo napake) ter omogoča višje pasovne hitrosti, težav s ti. zmrzovanjem slike ni mogoče zaznati. IPTV prek optike prav zaradi dobre pasovne širine tudi omogoča gledanje tv programov v visoki ločljivosti HD (angl. High Definition) Storitve telefonije - VOIP Tudi kar se tiče delovanja same stacionarne telefonije, je princip delovanja enako kot pri XDSL povezavi (delovanje telefonije smo predstavili v poglavju 3.1.3). Prek optične povezave je prav tako mogoče priklopiti analogno ter digitalno telefonijo - VOIP. Optični modemi prav tako imajo v veliki večini primerov dva telefonska izhoda, v katere uporabnik priklopi sam telefonski aparat. V primeru, da ima stranka stacionarno telefonijo še vedno pri Telekomu, se sam telefonski aparat neodvisno od optičnega vlakna priklopi z DSL kablom na telefonsko vtičnico. Potrebno je poudariti, da je takšnih uporabnikov malo, saj večina uporabnikov optičnih storitev niti nima več aktivnega telefonskega priključka. 3.3 COAX kabel Hiter razvoj kabelskih omrežjih v 90. letih je spodbudila želja televizijskih gledalcev po širšem izboru programov TV, ki bi presegali lokalni in ancionalni značaj. Napredek v izboru so prinesli novi tematsko usmerjeni TV programi: športni, naravnoznanstveni, otroški itn. K investicijam v televizijsko kabelsko omrežje so morali naročniki prispevati precejšen delež. Ta obsežna infrastruktura se je izkazala kot primerna osnova za širokopasovni dostop do interneta. Zagotavljala je dovolj pasovne širine, edina pomanjkljivost je bila le v enosmerni komunikaciji od ponudnikov programov proti naročnikom. Struktura omrežja kabelske vsebuje več napajalnih vodov, ki so bodisi optični ali koaksialni kabli. Ti vodi napajajo s signali televizijskih signalov vozlišča, na katere so priključeni razvodni vodi. Na razvodne vode se preko odcepnih toč neposredno priključeni naročniki. Napajalni kakor tudi razvodni vodi morajo imeti na določenih razdaljah vključene ojačevlanike, ki kompenzirajo slabljenje vodov in zagotavljajo posameznim naročnikom predpisani nivo signalov (Štular, 2000). Kabelsko omrežje je obsežen razvoj doživelo v 80. letih. Prvotni namen kabelskega omrežja je bila televizija, ki se je naročnikom za tedanje razmere ponudila sorazmeren velik izbor TV programov. Po letu 2000 je posodobitev kabelskega omrežja omogočila, da se lahko prek kabelskega omrežja ponujajo tudi ostale storitve (internet, telefonija). Kot prikazuje slika 10, je koaksialni kabel speljan do uporabnika. V veliki večini primerov je priklop v obliki COAX vtičnice, ki je prvotno bila namenjena storitvami kabelske 44

61 televizije. Ker prek enega kabla tečejo tako TV kot internetne storitve je vmes potrebno namestiti razdelilnik, kjer kabel signal razdeli na dva ločena dela. Eden signal je namenjen storitvam kabelske televziije (CATV), drug signal pa je namenjen storitvam interneta. Slika 10: Poenstavljen prikaz priklopa na kabelske stroitve Vir: (Telekom, 2016b). Ko govorimo o prednosti COAX tehnologije pred ostalimi lahko izpostavimo, da v primerjavi z XDSL tehnologiji pri COAX hitrost prenosa podatkov ne pada z oddaljenostjo uporabnika od vozlišča. Ravno to omogoča, da uporabniki, ki živijo na redko poseljenih obomočjih imajo prav tako hiter prenos podatkov. Kot smo omenili so kabelska omrežja bila prvotno zgrajena za spremljanje tv storitev. Ravno zaradi tega se danes pojavljajo določene težave. Omejitve bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju. Kot prikazuje slika 11, je sredica, ki jo imenujemo prevodno jedro v veliki večini primerov sestavljena iz bakrene žice. Po tej žici se prenaša signal. Prevodno jedro je obdano z izolantom, ki preprečuje uhajanju signala. Sam izolant je nato obdan z ti. kovinskim opletom. Na koncu pa je celotna struktura koaksialnega kabla zaščitena z PVC zaščito, ki preprečuje zunanjim vplivom, da bi poškodovali notranjost kabla. Slika 11: Poenostavljen prikaz koaksialnega kabla v preseku. Vir: (Telekom, 2016b). 45

62 3.3.1 Internetne storitve Dostop do interneta preko omrežja kabelske televizije predstavlja relativno enostaven in cenen dostop. Običajno je dostop nesimetričen, zato je prenos do uporabnika običajno hitrejša. Delovanje kabelskega omrežja ni odvisno od oddaljenosti od centralnega kabelskega operaterja. Digitalni kabelski televizijski sistem je narejen tako, da zagotavlja digitalni signal z dobro kvaliteto do vseh kabelskih uporabnikov. V kabelskem omrežju si uporabniki delijo omrežje z drugimi aktivnimi uporabniki (SERŠ, 2010). Precej gospodinjstev, ki ima kabelsko televizijo, lahko sedaj dobi povezavo visoke hitrost v internet, če le to ponuja kabelski ponudnik. Kabelski modemi tekmujejo s tehnologijo, kot je ADSL. Kot prikazuje slika 12, se v modem direktno priklopi koaksialni kabel. Za stranke, ki poleg kabelskega interneta spremljajo še kabelsko televizijo je potrebno koaksialni priklop razdeliti na dva dela, saj je drug del potrebno priklopiti na samo televizijo. Ostali priklopi na kabelskem modemu so identični XDSL in optičnim modemom. Slika 12:Peonstavljen primer priklopa na kabelski modem. Vir: (Telekom, 2016b). Kabelska omrežja uporabljajo širokopasovni prenos, kar pomeni, da lahko en omrežni medij prenaša več diskretnih signalov ob istem času. Kabelski ponudniki lahko dostavijo internetne podatke istočasno kot televizijske signale. Če že imamo kabelsko TV, je namestitev dostopa do interneta odvisna od namestitve razdelilnika na kabel in priključitve na napravo, ki ji rečemo kabelski modem in je povezan z Ethernetnim vmesnikom v računalniku. Kabelske podatkovne povezave so drugačne od ISDN in XDSL v tem, da povezave niso namenske. Posledično smo povezani na mestno omrežje (MAN), ki ga upravlja kabelsko podjetje. Če vidimo, da je sosed povezan na isto omrežje kot mi, se lahko pojavita predvsem dva problema. Prvi je, da se deli širokopasovni prenos z vsemi drugimi uporabniki v okolici. Med največjo obremenitvijo lahko opazimo upočasnitev prenosa iz interneta. ISDN in DSL v nasprotju nimajo deljenih povezav, tako da imamo širokopasovni prenos vedno enake širine. Naslednji večji problem je varnost. Če damo v skupno rabo disk v računalniku brez gesla, ga lahko vsi drugi v omrežju vidijo, spremenijo in izbrišejo 46

63 naše podatke. Delavci, ki nam namestijo povezavo, pazijo na to, da onesposobijo deljenje podatkov in da imamo še dodatno zaščito, kot je požarni zid. Tako kot večina storitev XDSL so tudi podatkovne kabelske povezave asimetrične. Kabelska omrežja so zasnovana tako, da prioritetno prenašajo podatke v eno smer, od ponudnika do potrošnika. V večini primerov je hitrost prenosa podatkov v internet dosti manjša kot prenašanje iz njega tako, da ni primeren za gostovanje internetnih strežnikov. Je pa vendar še vedno hitrejši kot PSTN (klasična klicna telefonska) povezava. Ko kabelsko podjetje ponudi internetne storitve preko kabelskega omrežja, lahko za internetni promet uporablja enake kable, ker kabelski operater usmeri podatke za prenos do uporabnika v 6 MHZ kanal. V kablu so ti podatki ravno takšni kot signal TV kanala. To pomeni, da internetni signal zasede enak prostor kot katerikoli drugi TV kanal. Podatki, ki so poslani od uporabnikov v internet potrebujejo še manjši kos prostora (samo 2 MHz). To je zato, ker večina ljudi dosti več podatkov dobi iz omrežja, kot jih vanj pošlje. Kabelski terminal omogoča, da se v internet poveže do 1000 uporabnikov na samo enem 6 MHz kanalu. Ker je en kanal sposoben prenašati okoli 30 do 40 megabitov na sekundo, to pomeni, da bodo uporabniki dobili boljše delovanje, kot pa na drugih povezavah. Če smo edini, ki smo povezani na kanal, bomo imeli skoraj cel kanal na voljo sami. Ko se bodo povezali še drugi uporabniki, bomo morali seveda z njimi deliti skupno hitrost. To bo pomenilo slabšanje povezave. Lahko se zgodi, da bo ob mnogih povezanih uporabnikih hitrost močno padla pod teoretično največjo. Temu se seveda lahko izognemo z dodajanjem novih kanalov Storitve televizije Marsikdo bi pomislil, da televizijski kanal zasede kar precej "električnega prostora" v samem kablu. V resnici je vsakemu televizijskemu signalu dan le 6 MHz del kabla. Koaksialni kabel, ki je običajno uporabljen za prenos signalov kabelske televizije, lahko prenaša stotine MHz signalov vse kanale, ki bi jih želeli gledati in še veliko več. V sistemu kabelske TV signali različnih kanalov torej dobijo svoj 6 MHz del frekvenčnega prostora v koaksialnem kablu in so poslani do naših domov. V nekaterih sistemih je koaksialni kabel edini medij, po katerem se prenašajo signali. V večini sistemov pa danes prevladuje vsaj za hrbtenico omrežja optični kabel, ki gre od kabelskega podjetja na različna področja. V razdelilnikih se za prenos do posameznih hišnih odjemalcev signal prenese na koaksialni kabel. Kabelska televizija se je pri nas pojavila v 90. letih. Prednosti kabelske televizije v primerjavi z drugimi je bila ta, da je omogočal spremljanje ogromnega števila programov, tako domačih kot tujih. Tedaj se je signal prek koaksialnih kablov prenašal analogno. Po letu 2000, ko so kabelski operaterji pričeli ponujati storitve trojčkov (telefonija, internet, televizija), se je razvila DTV (digitalna televizija), tako se je sam signal digitaliziral. Za uporabnike je to pomenilo spremljanje še večjega števila programov, kakovost slike se je tudi neprimerno izboljšala. 47

64 Pri analogni kabelski televiziji (danes je ta pristona pri uporabnikih v le nekaj odstotkih) se je koaksialni kabel priklopil direktno v TV sprejemnik, uporabnik pa je z ročno namestitvijo namestil vse programe, ki so bili na voljo (teh je nekoč bilo približno 60). ker kabelski operaterji želijo uporabnike spodbuditi k prehodu na digitalno televizijo, je programov v analogni shemi le za vzorec (približno 30). Uporabniki za spremljanje digitalne kabelske televizije prejmejo takoimenovani digitalni pretvornik, ki na prvi pogled izgleda enako kot tv komunikator, ki se uporablja za spremljanje IPTV. Slika 13, je primer kabelskega digitalnega sprejemnika. Na pogled je popolnoma enak tv sprejemniku za IPTV. pri digitalna televiziji se koaksialni kabel ne priklopi direktno v televizijo temveč v digitalni sprejemnik, za prenos slike in zvoka pa se televizija s pomočjo HDMI kabla poveže na sprejemnik. Slika 13: Primer kabelskega digitalnega sprejemnika Vir: (Telemach, 2016a). Kabelski ponudniki omogočajo priklop digitalne televizije tudi prek modula CONAX. Gre za takoimenovano modularno kartico (ki je po obliki podobna bančni kartici), ki se jo vstavi direktno v TV sprejemnik. Takšen priklop omogočajo moderne LCD/PLAZMA televizije. Starejše katodne televizije takšnega priklopa nimajo. Kot prikazuje slika 14, v modul priklopi takoimenovana kartica, ki omogoča spremljanje digitalnih programov. Modul v katerega je priklopljena kartica pa se nato vstavi v režo, ki se nahaja na zadnji strani televizije. Sam koaksialni kabel pa se priklopi direktno v televizijo. Prednost priklopa prek CONAX modula je ta, da uporabnik ne potrebuje dodatnega digitalnega sprejemnika, posledično tudi ne potrebuje dodatenga pilota, saj lahko vse TV funkcije opravlja prek samega televizijskega pilota. 48

65 Slika 14: Primer priklopa CONAX modula za spremljanje digitalne TV Vir: (Telemach, 2016a) Kot smo že omenili kabelska televizija deluje na popolnoma drugačen princip kot IPTV. delovanje IPTV je odvisno od same pasovne širine, ki jo dosega uporabnik ter oddaljenosti od glavne telefonske centrale. Povezava prek optike je stabilnejša, tako da se tukaj težave pri spremljanju tv ne pojavljajo. Kabelska televizija je za razliko od IPTV dosti manj občutljiva na takšne vplive. Predvsem se prednost kaže v tem, da kakovost spremljanja kabelske televizije ni odvisen od pasovne širine ali oddaljenosti od centrale Glavna prednost kabelske televizije v primerjavi z IPTV je tudi neprimerljivo boljša kakovst slike in zvoka. Prav tako se pri kabelski televiziji programi prestavljajo hitreje Storitve telefonije - VOIP Samo delovanje telefonije prek kabelskega omrežja se v ničemer ne razlikuje od delovanja v XDSL ter optičnem omrežju. Tako kot pri slednjih dveh se tudi prek kabelskih storitev, stacionarna telefonija uporablja prek osrednjega modema. Torej uporabnik sam telefonski aparat priklopi direktno na modem v telefonski vhod. Tako kot DSL in optični modemi, tudi kabelski v veliki večini primerov imajo dva telefonska vhoda. Uporabniki kabelskih storitev v veliki večini primerov imajo v uporabi kar navadno analogno telefonijo. Uporaba IP telefonije je pristona v manjšem deležu. Tako kot pri optičnem priklopu tudi pri kabelskem obstaja možnost, da uporabniki zadržijo telefonski priklop pri nacionalnem operaterju, kar pomeni, da se sam telefonski aparat še vedno priklopi na telefonsko vtičnico. Ostale storitve pa uporabnik lahko uporablja prek kabelskega omrežja. Takšnih uporabnikov, ki bi uporabljali kombiniran 49

66 dostop je vse manj. Vsekakor je lažje ter ceneje, če se vse storitve (trojček) uporabljajo prek enakega operaterja. Uporaba kabelskih storitev je zelo malo prisotna pri podjetjih, ti v veliki večini primerov uporabljajo VDSL oz. FTTB povezavo, saj jim je ta bolj dostopna in primernejša za poslovanje in uporabo ter vzdrževanje. 3.4 Primerjava telekomunikacijskih storitev glede na vrsto priklopa V tem poglavju bomo opravili primerjavo vseh 3 najpogosteje uporabljenih telekomunikacijski storitev glede na različne kriterije. Ti kriteriji se bodo nanašali na omogočene pasovne širine glede na tehnologijo priklopa (hitrost), prednosti in slabosti tako interneta, televizije kot telefonije. Na koncu bomo zapisali ugotovitev katero tehnologijo se danes najbolj splača uporabiti. V tabeli 5 bomo predstavili primerjavo vseh treh tehnologij: XDSL, FTTX, COAX. Tabela 5: Prednosti in slabosti posamezne tehnologije Prednosti/slabosti XDSL FTTX COAX Internet +Poceni tehnologija, + omogoča visoke + omogoča doseganje ki jo verjetno že simetrične pasovne visokih asimetričnih imamo aktivno širine. Povezava je pasovnih širin. doma. najstabilenjša. Relativno stabilna linija. - Zelo omejene - še vedno draga - Tehnologija, ki je v pasovne širine za tehnologija. veliki večini pristona le v današnje čase (do urbanih naseljih. okoli 15mbps/1mbps). Televezija + Možnost + spremljanje IPTV + ogromno število DTV spremljanja IPTV in brez večjih težav. Ni programov. Ni vseh ostalih prisotnega zmrzovanja ali kockanja Telefonija dodatnih funkcij brez dodatnih priklopov. - Težave z zmrzovanjem, kockanjem slike. Zatikanje programov. + možnost uporabe storitev VOIP telefonije. - Možnost težav pri uporabi (robotski glas, šumenje). zmrzovanja ali kockanja slike. - ni zaznati slabosti. + možnost uporabe storitev VOIP telefonije - Ni zaznati slabosti. slike. Prestavljanje programov je hitrejše. - Ni zaznati slabosti. + Možnost uporabe storitev VOIP telefonije. - Ni zaznati slabosti. 50

67 Vsaka izmed predstavljenih tehnologij ima svoje prednosti in slabosti. Vsekakor pa so tukaj še fizične omejitve. Kaj priporočiti uporabnikom danes? Na to vprašanje je težko podatki kratek odgovor. Čeprav je XDSL tehnologija za današnje čase zastarela in kar se tiče nadaljnega razvoja storitev zelo omejena, je pa še vedno edina storitev, ki je zelo široko prisotna pri nas. XDSL je zaradi razširjenosti in poceni tehnologije, danes še vedno v množični uporabi. V mestih se sicer deleže zmanjšuje, vendar pa v ruralnih območjih, kjer uporabniki nimajo izbire priklopa na drugo tehnologijo pa ostaja edini vir povezave na splet ostalih storitev. Problem XDSL je, da na pasovno širino (posledično kvaliteto storitev) vpliva uporabnikova fizična oddaljenost od centrale. Tako se uporabnikom večkrat pripeti, da so fizično tako oddaljeni od centrale, da ni možnosti priklopa na IPTV. XDSL tehnologija je primerna za tiste uporabnike, ki ne dajo veliko na pasovno širino, ki jih ne motijo občasne težave z IPTV in pa seveda za tiste uporabnike, ki nimajo možnosti priklopa na drugo tehnologijo. FTTX tehnologijo vsekakor lahko opredelimo kot tehnologijo prihodnosti. FTTX omogoča najvišjo simetrično pasovno širino. Nekateri slovenski telekomunkacijski operaterji danes že ponujajo pasovne šitine tudi do 1gbps/gbps. S spremljanjem IPTV prek FTTX tehnologije so kakršnekoli težave zelo redke. FTTX ima med vsemi najbolj stabilno linijo. Gre za relativno novo tehnologijo je ta pri nas danes še vedno prisotna le v večjih mestnih naseljih. Sama izgradnja FTTH omrežja v primerjavi z izgradnjo XDSL omrežja nekajkrat dražja. Uporabnikom bi danes priporočili izbiro te tehnologije, če le-ti imajo možnost, saj v teoretičnem smislu ni fizičnih omejitev pri doseganju pasovne širine. Primerna je ta tiste uporabnike, ki dajejo prednost internetni hitrosti ter stabilnosti delovanja IPTV storitev. COAX tehnologija je relativno stabilna. S pomočjo te tehnologije lahko dosegamo relativno visoke pasovne širine, vendar je tukaj možno doseganje le asimetričnih pasovnih širin. COAX tehnologija je pri nas pristona v večjih urbanih naseljih, v ruralnih ta tehnologija ni pristona. Danes še vedno velja, da je kabelska digitalna televizija najboljša izbira za uporabnika. Kabelska televizija omogoča spremljanje programov z najboljšo sliko. Pri tej tehnologiji ni prisotno zmrzovanje ali kockanje slike. Tako, da je COAX tehnologija izredno primerna za tiste uporabnike, ki dajejo prednost televiziji. Fizične omejitve ne vplivajo na kakovost storitev, kot je to lahko pri XDSL tehnlogiji. Zaključimo torej lahko, da je veliko dejavnikov, ki vplivajo na izbiro tehnologije pri posameznem uporabniku. Če ima uporabnik možnost izbire mu priporočamo, da izbere FTTH tehnologijo, ki ima še potencial razvoja. Najmanj priporočamo izbiro XDSL tehnologije, ki je izmed vseh najbolj nestabilna in zastarela. Vendar je ravno XDSL edina tehnologija (predvsem ruralna nasleja), ki jo lahko uporabnik lahko izbere. Uporabnikom prav tako priporočamo izbiro COAX tehnologije, ki je stabilna in v primerjavi z XDSL omogoča višje pasovne širine. Prednost COAX tehnologje se prav tako kaže v tem, da je v primerjavi z FTTX tehnologijo relativno cenejša. 51

68 4 PREDSTAVITEV NAJVEČJIH SLOVENSKIH TELEKOMUNIKACIJSKIH PONUDNIKOV TER NJIHOVIH STORITEV V Sloveniji obstaja kar nekaj ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Tukaj je govora predvsem o lokalnih ponudnikih. Na nacionalni ravni je teh ponudnikov manj. V nadaljevanju poglavja bomo predstavili največje slovenske telekomunikacijske ponudnike. Seveda je tukaj govora o Telekomu, ki ponuja XDSL, kabelske kot tudi optične storitve, T2, ki ponuja XDSL in optične storitve, Telemachu, ki predvsem ponuja kabelske storitve ter Simobil/Amis, ki ponuja prav tako XDSL in optične storitve. V nadaljevanju bomo prav tako prikazali raziskave na področju uporabe telekomunikacijskih storitev pri slovenskih odjemalcih ter primerjavo ponudb ter cen storitev slovenskih telekomunikacijskih ponudnikov. 4.1 Telekom Slovenije SiOL»Družba Telekom Slovenije je skupaj s svojimi hčerinskimi družbami celovit ponudnik komunikacijskih storitev v Sloveniji. Prepoznavna je kot vodilna pri uvajanju in povezovanju novih generacij mobilnih in fiksnih komunikacij ter multimedijskih vsebin«(telekom Slovenije, 2016c). Slika 15: Logo podjetja Telekom Slovenije d.o.o Vir: (Telekom Slovenije, 2016c) Skupina Telekom Slovenije sodi med najbolj celovite ponudnike komunikacijskih storitev v regiji JV Evrope, ki poleg nacionalnega operaterja telekomunikacij v Sloveniji prek odvisnih družb deluje tudi na trgih jugovzhodne Evrope, in sicer na Kosovu, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji, v Črni gori in v Makedoniji. Njena dejavnost obsega fiksne in mobilne komunikacije, digitalne vsebine in storitve, multimedijske storitve in digitalno oglaševanje, sistemsko integracijo in računalništvo v oblaku, gradnjo in vzdrževanje telekomunikacijskih omrežij ter ohranjanje naravne in kulturne dediščine na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline (Telekom Slovenije, 2016c). Telekom Slovenije ima v večinski lasti naslednje družbe (Telekom Slovenije, 2016c): GVO d.o.o. (vodilno podjetje za gradnjo in vzdrževanje telekomunikacijskega kabelskega omrežja), Avtenta d.o.o. (vodilni ponudnik rešitev za upravljanje poslovnih vsebin in odnosov, orodij za vodenje ter spremljanje poslovanja), 52

69 TSmedia d.o.o. (razvoj digitalnih vsebin in storitev snovanja in upravljanja medijev in informacijskih točk), Soline d.o.o. IPKO Telecommunications d.o.o. (internetni ponudnik na območju Kosova), Blicnet d.o.o. Banja Luka (eden izmed vodilnih telekomunikacijskih operaterjev na območju Bosne in Hercegovine), SiOL d.o.o. Beograd (upravljanje regionalnega optičnega omrežja), SiOL d.o.o. Podgorica (upravljanje regionalnega optičnega omrežja), SiOL d.o.o. Sarajevo (upravljanje regionalnega optičnega omrežja), SiOL dooel Skopje (upravljanje regionalnega optičnega omrežja), SiOL d.o.o. Zagreb (upravljanje regionalnega optičnega omrežja). Podjetje Telekom Slovenije d.d. je nastalo leta 1995 z razdelitvijo nacionalnega operaterja poštnih in telefonskih storitev (PTT) na Telekom Slovenije, ki je prevzel telekomunikacijske storitve ter na Pošto Slovenije, ki je prevzela poštne storitve. Telekom je leta 1996 ustanovil ti. poslovno enoto (blagovna znamka) SiOL (Slovenija online), ki je začela tržiti dostop do interneta preko klicnega dostopa. Leta 1999 je SiOL postal hčerinska družba Telekoma. Telekom, je kot prvo telekomunikacijsko podjetje v Sloveniji leta 2002 pričel tržiti ADSL dostop v povezavi s tehnologijo ISDN, leta 2007 pa tudi VDSL tehnologijo. Istega leta je prav tako matični družbi bila pripojena hčerinska družba SiOL. Prav tako je leta 2007 bilo zaznamovano z začetkom množične izgradnje optičnega omrežja (FTTH) ter pojavom prve resne konkurence na trgu. V mesecu aprilu 2007 je Telekom pridobil prve naročnike storitev optičnega dostopa. Tržni delež Telekoma na področju optičnih povezav je leta 2014 znašal 45,4% oz naročnikov, na področju fiksnega širokopasovnega dostopa (XDSL, kabelski dostop, optika) do interneta pa ima Telekom Slovenija 56,1% tržni delež. Telekom Slovenije je največji ter obenem edini nacionalni ponudnik telekomunikacijskih storitev. Podjetje svoje storitve ponuja na celotnem področju Slovenije. V samih urbanih naseljih pa gradi tudi svoje lastno optično omrežje. Telekom svoje storitve ponuja v sklopu tehnologij ADSL, VDSL ter prek optičnega omrežja, kjer je možnost dosegati hitrosti do 100/100 mbps do končnih naročnikov. Telekom prav tako ponuja storitev»trojček«, ki uporabnikom omogoča dostop do interneta, stacionarne telefonije televizije. Na trgu optičnih (FTTH) povezav in Telekom položaj zasledovalca, saj vodilna vloga v teh storitvah pripada podjetju T2 d.o.o. AKOS (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije) je v analizi širokopasovnega dostopa prepoznal Telekom Slovenije kot operaterja s pomembno tržno močjo in zanj predlagal obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja. 53

70 4.2 T-2 Podjetje T-2 d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 2004 v Mariboru kot zanimiva investicija z namenom ponujanja najmodernejših telekomunikacijskih, informacijskih in medijskih storitev. Oktobra leta 2005 je podjetje začelo svoje storitve ponujati na trgu. Podjetje T- 2 je kot prvo v Sloveniji svojim uporabnikom ponudilo VDSL tehnologijo dostopa. Leta 2006 je podjetje T-2 začelo tržiti lastno optično omrežje, leta 2008 pa svoje UMTS mobilno omrežje. Slika 16: Logo podjetja T-2 d.o.o Vir: (T-2, 2016) Konec februarja 2012 je družba z novimi lastniki in poslovodsko strukturo začela uresničevati nove razvojne načrte podjetja, ki vključujejo razvoj tehnologij, povečanje prodaje, zadovoljevanje novih potreb kupcev ter skrb za rast ugleda blagovne znamke. Družba T-2 d.o.o. je pri nas vodilni ponudnik tehnologij na optičnih povezavah. Svoje lastno optično dostopovno omrežje je zgradila že v vseh večjih mestih po Sloveniji, ob tem pa nenehno skrbi za njegovo posodabljanje in širitev. V omrežju VDSL ima na številnih kolokacijah svoje operativne centrale. V letu 2013 svojo vlogo T-2 izkazuje z več kot priključki na optiki, VDSL in mobilni telefoniji. Priklop na omrežje je za uporabnike brezplačen. Podjetje T-2 trenutno ponuja hitrosti do 1gbps simetrično prek optike FTTH in do 60 mbps/25 mbps pred VDSL tehnologije. Do njjihovih storitev lahko dostopa 75% slovenske populacije. 4.3 Telemach Telekomunikacijsko družbo Telemach je leta 1999 ustanovilo podjetje BTC d.d. skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi podjetji. Družba se je že leta 2000 začela širiti z nakupi konkurenčnih podjetij. Prvi je bil nakup največjega kabelskega operaterja v Ljubljani (Meglič Telekom). Istega leta Telemach kupi še dva kabelska operaterja v Ljubljani (Kanal 8 in S.T.I. Telekom). V prihodnjih letih je Telemach prevzel še veliko konkurenčnih kabelskih operaterjev. Podjetje je že leta 2004 imelo 28% tržni delež (Telemach, 2016). Leta 2005 je podjetje prevzelo podjetje UPC (United Pan-European Communication). Nekaj let je zato podjetje delovalo pod imenom UPC Telemach. Telemach je ne glede na novega lastnika še vedno prevzemal domače kabelske operaterje. Največji met je uspel 54

71 leta 2008, ko sta bila prevzeta dva največja in najbolj profitna kabelska operaterja, KRS Rotovž iz Maribora ter Ljubljanski Kabel. Podjetje Telemach je danes član globalne skupine United Group. Podjetje je osredotočno na napredne, visoko kakovostne in k uporabnikom usmerjene storitve, s katerimi bodo svet komunikacije naredili dostopnega. Slika 17: Logo podjetja Telemach Vir: (Telemach, 2016a) Podjetje torej prek mednarodne platforme OTT skupaj z ostalimi podjetji pokrivajo regijo s satelitsko televizijo ter optičnimi in koaksialnimi kabelskimi omrežji, preko katerih na svojih tržiščih zagotavljajo inovativne storitve in najbolj kakovostne vsebine. V Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori in Makedoniji ter na Hrvaškem skupina United Group posluje z več uspešnimi blagovnimi znamkami. Podjetje Telemach je vodilni kabelski operater v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter Črni Gori in tretji največji ter najhitreje rastoči mobilni operater v Sloveniji. Podjetje SBB, ki je del Telemachove družine je vodilni alternativni ponudnik storitev v Srbiji. Total TV, ki ponuja stortive prek satelitskega signala pa je vodilna platforma v regiji. Podjetje Telemach je prek storitve Net TV Plus vodilni ponudnik edinstvenih lokalnih vsebin za izseljence iz držav bivše Jugoslavije. Podjetje Telemach je vodilni slovenski kabelski ponudnik televizijskih storitev, telefonije in širokopasovnega dostopa do interneta. Telemach se osredotoča na zagotavljanje naprednih, kakovostnih in uporabnikom prijaznih storitev, ki strankam približajo digitalni svet ter ga naredijo udobnega in preprosto dostopnega. Z obsežnim omrežjem, ki temelji na kombinaciji optičnih in koaksialnih povezav, ter stalnimi naložbami v tehnološke inovacije Telemach zagotavlja visoko raven storitev najširšemu krogu slovenskih domačih in poslovnih uporabnikov. Podjetje je v lasti sklada Kohlberg Kravis Roberts & Co. L.P. (skupaj s povezanimi podjetji v nadaljevanju: KKR), je vodilni globalni naložbeni sklad. KKR ustvarja vrednost tako, da zagotavlja znanje o poslovanju podjetjem v svojem naložbenem portfelju, ter prek dejavnega spremljanja in nadzora svojih naložb (Telemach, 2016). 55

72 4.4 Si.mobil/Amis Družba Amis je nastala leta 1995 v Mariboru. Družba je od svoje ustanovitve naprej bila vodilni ponudnik celostnih komunikacij na področju interneta, televizije in telefonije v Sloveniji. Zgodovina podjetja je bliskovita, saj je podjetje v zadnjih letih zabeležilo izjemno rast. Z dnem je družba Amis pravno združena z družbo Simobil in je od tega trenutka dalje tudi uradno združena v eno podjetje. Podjetje Si.mobil d.d., je član skupine Telekom Austria Group (Amis, 2016a). Podjetje Amis je leta 1997 z namenom širitve ponudbe podjetja na področje celotne Slovenije ustanovil internetno omrežje Amis. Podjetje je postalo izključni lastnik in upravljalec omrežja, Amis pa zaščitena blagovna znamka vseh storitev. Slika 18: Logo podjetja Simobil/Amis Vir: (Amis, 2016b) Podjetje je od začetka vlagalo v strokovno znanje vseh zaposlenih in najsodobnejšo tehnologijo ter v nekaj letih vsem svojim uporabnikom ponudil celo paleto tehnološko dovršenih komunikacijskih storitev na področju vstopa na internet, internetnih storitev, videokonferenčnih sistemov in telefonije ter storitev televizije. Kot rečeno zgodovina Amisa seže v leto 1995, ko se je ustanovilo telekomunikacijsko podjetje Medinet d.o.o. Leta 1997 je podjetje Medinet pričelo tržiti svoje izdelke in storitve pod blagovno znamko Amis ter vzpostavil prvo lastno mednarodno podatkovno povezavo. Podjetje je leta 2001 uvedlo storitev telefonije preko IP protokola. Amis je leta 2003 postal prvi alternativni ponudnik ADSL poslovnega dostopa v Sloveniji, istega leta je podpisal partnersko pogodbo o zastopstvu varnostnih rešitev F-Secure, ki se imenuje Amis Safe. Podjetje Amis je prav tako bilo prvo podjetje v Sloveniji, ki je ponudil izbiro operaterja na področju fiksne telefonije. Leta 2006 se je družba Medinet d.o.o. preimenovala v Amis, družba za telekomunikacije d.o.o. s tem je družba bila prodana Amisco NV Bruselj. Istega leta se je s Telekomom Slovenije sklenila pogodba o razvezavi lokalne zanke in pričetku trženja šriokopasovnega dostopa za domače uporabnike. Podjetje je leta 2007 uvedlo digitalno televizijo (IPTV) ter uvedlo poslovno IP telefonijo ter ponudbo lastnih govornih komunikacijskih storitev tržnemu segmentu poslovnih uporabnikov. Leta 2009 je bilo uporabnikom IPTV omogočeno upravljanje z TV vsebinami prek časovnih funkcij. Leta 2011 se je pričelo trženje širkopasovnih storitev na optičnem omrežju nacionalnega operaterja (Telekom Slovenije). 56

73 Leta 2015 je na Dunaju bila podpisana pogodba o nakupu skupine Amis s strani Telekom Austra Group. Z Amisom je skupina Telekom Austria postala konvergenčni operater na šestih od osmih trgov, ki jih pokriva. 4.5 Raziskave na področju uporabe telekomunikacijskih storitev pri slovenskih odjemalcih V tem poglavju bomo podrobneje predstavili rezultate raziskav na področju telekomunikacij v Sloveniji. Za osrednji vir bomo vzeli raziskave AKOS-a (Agencija za komunikacijskega omrežja in storitve Republike Slovenije), ki redna opravlja raziskave na omenjenem področju. Podatki ter rezultati, ki bodo predstavljeni so iz zadnjega četrtletja Ti podatki so zadnji javno dostopni. Razvoj trga elektronskih komunikacij v Sloveniji 2014 Stacionarna telefonija Kot lahko vidimo na grafu 1, v Sloveniji že prevladuje tehnologija VOIP (telefonija prek IP protokola). Visok delež kljub temu pa še vedno ima tehnologija PTSN. Graf 1: Deleži telefonskih priključkov po tehnologijah Vir: (AKOS, 2015) Kot lahko vidim na grafu 2, število priključkov za klasično stacionarno telefonijo vztrajno vpada. Tako je konec leta 2014 v Sloveniji bilo aktivnih cca klasičnih telefonskih priključkov. Medtem pa število priključkov IP telefonije vztrajno raste. Kot je vidno v grafu je konec leta 2014 v Sloveniji bilo nekaj manj kot IP telefonskih priključkov. 57

74 Graf 2: Trend gibanja Ip telefonskih priključkov in priključkov klasične telefonije Vir: (AKOS, 2015) Kot je vidno na grafu 3, ima Telekom Slovenije skoraj 40% tržni delež, ko je govora o številu priključkov na storitve IP telefonije. Telekomu z nekaj več kot 20% sledi Telemach, na tretjem mestu je z cca 15% podjetje T-2. ostali ponudniki imajo zanemarljiv tržni delež. Graf 3: Tržni deleži operaterjev, ki ponujajo storitve IP telefonije, po številu priključkov Vir: (AKOS, 2015) 58

75 Razvoj trga elektronskih komunikacij v Sloveniji 2014 Širokopasovni dostop do interneta Kot lahko vidimo na grafu 4, ima po številu priključkov na fiksne storitve, največji tržni delež (40%) Telekom Slovenije. Na drugem mestu je z nekaj manj kot 20% podjetje Telemach. Na tretjem mestu je je podjetje T-2 z 18%. četrto mesto zaseda Simobil/Amis z 12%. ostali ponudniki zasedajo zanemarljiv tržni delež. Graf 4: Tržni deleži operaterjev fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta po številu priključkov Vir: (AKOS, 2015) Ko govorimo o tržnem deležu XDSL priključkov glede na operaterje je vidno na grafu 5, da tukaj primat ima Telekom Slovenije z kar 60% tržnim deležom. Na drugem mestu se nahaja podjetje Amis z 20% tržnim deležom. Na tretjem mestu je T-2 z 16% tržnim deležem. Ostali operaterji imajo manj kot 1% tržni delež. 59

76 Graf 5: Tržni delež XDSL priključkov širokopasovnega dostopa do interneta po operaterjih Vir: (AKOS, 2015) Po grafu 6, lahko vidimo, da število ADSL priključkov skokovito upada. Medtem pa število kabelskih in FTTH priključkov vztrajno raste. Prav tako je tehnologija VDSL, ki omogoča višje hitrosti prek telefonskega kabla tudi v porastu. Graf 6: Trend gibanja števila priključkov širokopasovnega dostopa do interneta preko različnih tehnologij 60 Vir: (AKOS, 2015) Kot je mogoče videti na grafu 7, je v Sloveniji hitrost dostopa v povprečju zelo slaba, glede na svetovno povprečje. 45% tržni delež zaseda hitrost dostopa med 2mbps in 10mbps. To verjetno nakazuje nato, da je še vedno veliko priključkov prek ADSL tehnologije, ki ne omogoča visokih pasovnih širin. 35% tržni delež zaseda hitrost med

77 10mbps in 30mbps. Takšen razpon hitrosti že lahko dosegamo z VDSL tehnologijo ter kabelskim dostopom. Kar 15% tržni delež zaseda hitrost do 2mbps kar je za današnje razmere uporabe storitev podpovprečna pasovna širina. Graf 7: Tržni delež priključkov fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta glede na hitrost dostopa Vir: (AKOS, 2015) Razvoj trga elektronskih komunikacij v Sloveniji 2014 Televizija Kot lahko vidimo na grafu 8, največji tržni delež z kar 45% zaseda tehnologija IPTV. drugo mesto z nekaj manj kot 45% zaseda digitalna kabelska televizija. Na tretjem mestu je z 4% kabelska analogna televizija. Graf 8: Tržni deleži televizijskih priključkov po tehnologijah Vir: (AKOS, 2015) Ko je govora o IPTV lahko na grafu 9, vidimo, da je največji tržni delež v ponudbi IPTV zaseda Telekom Slovenije, ki dosega 55% tržni delež. Na drugem mestu se z nekaj več kot 61

78 30% tržnem deležu nahaja T-2. Tretje mesto z 11% zaseda Amis. Ostali ponudniki imajo zanemarljiv tržni delež. Graf 9 Tržni deleži ponudnikov IP televizije Vir: (AKOS, 2015) Kot je vidno na grafu 10, največji tržni delež, ko govorimo o kabelski tehnologiji zaseda Telamach, ki dosega kar 56% tržni delež. Ostali operaterji dosegajo zanemarljiv tržni delež. Graf 10: Tržni delež ponudnikov storitev kabelske televizije Vir: (AKOS, 2015) 62

79 4.6 Primerjava ponudb ter cen storitev slovenskih telekomunikacijskih ponudnikov V tem poglavju bomo predstavili ponudbo ter cene fiksnih širokopasovnih storitev štirih največjih slovenskih ponudnikov, ki smo jih podrobneje predstavili v začetku poglavja Telekom Slovenije, T-2, Telemach ter Simobil/Amis. Aktualna ponudba ter cene bodo pridobljene z uradnih strani operaterjev na dan Trojček XDSL storitev je prikazan v tabeli 6. Kateri paket in posledično operaterja bo uporabnik izbral je odvisno čemu daje prednost - ceni, hitrosti interneta ali številu TV programov. Če dajemo prednost ceni, bomo vsekakor izbrali Simobil/Amis, saj je njihov XDSL trojček s ceno 30,90 v redni ponudbi daleč najcenejši v primerjavi z ostalimi. Če uporabniki da veliko na hitrost samega interneta se bo odločil za Telekom Slovenije ali T- 2, saj ta ponujata najvišjo hitrost na XDSL tehnologiji. Tisti uporabniki, ki dajejo prednost televiziji in številu samih programov, se bo odločil za Telekom Slovenije, saj ta v primerjavi z ostalimi operaterji ponuja največ televizijskih programov, ki so del osnovne naročnine. Tabela 6: Primerjava cen in ponudbe pri XDSL dostopu Operater Paket Tehnologija XDSL Telekom TopTrio B ADSL: 20/1mbps Slovenije Ali VDSL: 20/2mbps T-2 T3 GIGA ADSL: 10/2mbps Ali VDSL: 20/10mbps Telemach Simobil/Amis Totalni trojček Trojka Flex ADSL: 10/0,7mbps ADSL: 15/1mbps Vsebnost paketa IPTV: 145 programov, 11HD programov, Prvi BOX brezplačno, Ogled za 7 dni nazaj, Vključena mobilna tv Siol Tvin IP telefon: 200min. IPTV: 53 programov. Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni nazaj, IP/GSM telefon. IPTV: 60 programov Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni nazaj, Vključena mobilna tv d3go, IP telefon. IPTV: 90 programov Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni naza, Vključena mobilna TV - Amis mobia, IP telefon Cena Prvo leto: 41,95 Redna cena: 47,95 Prvo leto: 27,74 Redna cena: 36,99 Redna cena: 40,50 Prvo leto: 21,90, Redna cena: 30,90 63

80 Trojček FTTH storitev je prikazan v tabeli 7. Kot vidimo so FTTH storitve logično dražje od XDSL storitev. Če gledamo samo s finančnega vidika bi tako kot pri XDSL izbrali Simobil/Amis, saj ponuja najcenejši trojček FTTH storitev. Vendar je Simobil/Amis ravno tisti ponudnik, ki v osnovno naročnino ima vključeno najnižjo hitrost interneta. Tisti uporabniki, ki dajejo največji pomen hitrosti bi vsekakor izbrali T-2, saj ta ponuja najvišje hitrosti. T-2 je pa tisti ponudnik, ki ponuja najmanj TV programov. Kar se tiče IPTV, pa za osnovno naročnino največ ponuja Telekom Slovenije. Tabela 7: Primerjava cen in ponudbe pri FTTH dostopu. Operater Paket FTTH hitrost Vsebnost paketa Cena Telekom TopTrio B 50/20mbps Slovenije Optika T-2 T3 GIGA Optika 100/20mbps IPTV: 145 programov, 11HD programov, Prvi BOX brezplačno, Ogled za 7 dni nazaj, Vključena mobilna tv Siol Tvin IP telefon: 200min. IPTV: 53 programov. Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni nazaj, IP/GSM telefon. Telemach Optika MIX M 20/20mbps IPTV: 60 programov Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni nazaj, Vključena mobilna tv d3go, IP telefon. Simobil/Amis Trojka optika Flex 20/10mbps IPTV: 90 programov Prvi BOX brezplačno, Ogled za 3 dni naza, Vključena mobilna tv - Amis mobia, IP telefon Prvo leto: 41,95 Redna cena: 47,95 Prvo leto: 33,73 Redna cena: 42,98 Redna cena: 43,40 Prvo leto: 26,90 Redna cena: 34,90 Trojček kabelskih storitev je prikazan v tabeli 8. Pri kabelskem dostopu je vidno, da uporabniki nimajo tako velike izbire kot pri XDSL ter FTTH dostopu. Telekom Slovenije kabelskega trojčka ne ponuja. Pri njih lahko uporabniki naročijo le CATV, kjer mesečna naročnina znaša 17,90. podjetje T-2 v sploh ne ponuja kabelskih storitev. Edina dva ponudnika, ki ponujta trojček kabelskih storitev sta Telemach in Simobil/Amis. Telemach tukaj prednjači v vseh pogledih pred Simobilom/Amis, saj za nižjo mesečno naročnino ponuja občutno višje hitrosti ter število programov. Opazimo tudi lahko, da je mesečna naročnina na kabelskem priklopu vidno višja kot pa pri XDSL/FTTH priklopu. 64

81 Tabela 8: Primerjava cen in ponudbe pri kabelskem dostopu. Operater Paket COAX hitrost Vsebnost paketa Cena Telekom Kabelska / 116 tv programov. 17,90 Slovenije TV T-2 / / / / Telemach Gold trojka Extra 120/4mbps 190 programov, 30HD programov, Ogled za 3 dni nazaj, Vključena mobilna tv d3go, 2 digitalna sprejemnika brezplačno 52 Simobil/Amis Trojka 25 mega 25/1mbps IP telefonija 187 programov 1 digitalni sprejemnik brezplačno IP telefonija 59 Dodatne stortive Vsekakor lahko uporabniki po želji pri posameznih operaterjih naročijo tudi dodatne storitve, ki se nanašajo na povečanje internetne hitrosti, števila TV programov, dodatnih TV sprejemnikov ipd. v spodnjem grafu bomo prikazali kakšne so cene dodatnih storitev pri posameznih ponudnikih. V tebli 9, lahko vidimo dodatno ponudbo, ki jih posamezni operaterji ponujajo svojim uporabnikom telekomunikacijskih storitev. Pri zakupi višjih hitrosti interneta kar veliko razlik med operaterji. Če gledamo zakup XDSL hitrosti je cena za hitrost prek VDSL pri Telekomu in Simobil/Amis za 30/5mbps enaka 20. T-2 svojim naročnik takšno hitrost že ponuja pri osnovni naročnini. Telemach svojim naročnikom prek kabelskega omrežja, za dodatnih 14 ponuja asimetrično hitrost do kar 200/6mbps. Ko je govora o FTTH hitrosti je najugodnejši Telekom, saj za hitrost 100/20mbps uporabnik doplača 12, medtem ko pri Simobil/Amis uporabniki doplačajo za enako hitrost kar 29. T-2 svojim uporabnikom ponuja najvišjo hitrost med vsemi operaterji ta je kar 1000/100mbps, vendar je temu primerna tudi cena, ki znaša 129,98. Pri TV shemah so cene približno enake. Telemach ima že v osnovni naročnini vključeno največjo shemo, pri ostalih je za to potrebno doplačati med 10 in

82 Operater Telekom Slovenije Tabela 9: Prikaz dodatne ponudbe glede na posameznega operaterja. Najvišji zakup hitrosti VDSL: 30/5mbps (8 ), FTTH: 100/20 (12 ). T-2 VDSL: / FTTH: 1000/100mbps (129,98) Telemach COAX: 200/6mbps (14 ). TV programi Najvišja tv shema (235): 22 HBO: 10,20, Cinestar: 5, Pickbox: 7, Erotika: 5,95, Risanke: 2,95, VOYO: 7, Pink: 7,99, Balkan: 6,10 Najvišja tv shema (230): 13,99 Yugo: 6,99, XTV: 4,99, HBO: 9,99, VOYO: 7, Pink: 7,99 Najvišja tv shema: že vključena v osn. Naročnino, HBO: 8,50, Pink: 7,99, VOYO: 7, PaketHD: 6,50 Dodatni sprejemniki Nakup v enkratnem znesku: 46, ni možnosti najema. Najmen dodatnega tv sprejemnika: 3 /mesec. Enkratenga nakupa ni možno opraviti. Najmen dodatnega tv sprejemnika: 3 /mesec. Enkratenga nakupa ni možno opraviti. Simobil/Amis ADSL/VDSL: 30/5mbps (20 ), FTTH: 100/100mbps (29 ). Najvišja tv shema (180): 15,10, HBO: 7, Pink: 7, Balkan:6, VOYO: 7 Najmen dodatnega tv sprejemnika: 3 /mesec. Enkratenga nakupa ni možno opraviti. Paketi za poslovne uporabnike so zelo podobni kot zgoraj predstavljeni. Podobnost se kaže tako v ceni kot storitvah. Edina razlika je, da poslovni uporabniki pridobijo dosti višjo hitrost, prav tako lahko le-ti izrabljajo dodatne storitve kot so: davčna blagajna, klicni center, upravljanje telefonske centrale ipd. Na spletu natančnih ponudb in cenikov pri slovenskih operaterjih ni bilo mogoče najti. 66

83 5 UPORABA TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV GLEDE NA FIZIČNE UPORABNIKE TER MALA PODJETJA V empričnim delu magistrske naloge bomo podrobneje predstavili in opredelili naš raziskovalni problem. Opredelili bomo cilje raziskave ter hipoteze. Poleg tega bomo predstavili možne omejitve ter katere metode dela bomo izbirali pri izvedbi raziskave. Po končani raziskavi bomo predstavili rezultate ter samo analizo. Na koncu bomo zavrgli ali sprejeli hipoteze. Po raziskavah, ki so bile izvede leta 2008 v Sloveniji internet uporablja cca 59% gospodinjstev, kar je nad evropskih povprečjem. Ko govorimo o podjetjih, ki imajo več kot 10 zaposlenih pa je takšnih, ki uporabljajo internet kar 97% (SURS, 2008). Veljavnost samih hipotez bomo preverjali z multiplo regresijo. 5.1 Potek raziskave V praktičnem delu bo uporabljen analitični pristop. Analitični pristop poudarja raziskovanje vzrokov ekonomskih pojavov ali procesov in ugotavlja njihove medsebojne odvisnosti Iskanje in pregled literature: potrebno literaturo bomo poiskali v knjižnicah (EPF, univerzitetna knjižnica, mesta knjižnica), strokovne članke pa bomo poiskali na spletu v tujih bazah (ProQuest, Web of Science, Emerald ). Opredelitev raziskovanega problema: Preden bomo opredelili problem naše raziskave, bomo najprej proučili področje na katerega se naša raziskava nanaša. Problematika naše raziskave se nanaša na uporabo telekomunikacijskih storitev na primeru fizičnih strank in malih podjetij. Oblikovanje inštrumenta za raziskavo: glavni vir podatkov potrebnih podatkov za izvedbo naše raziskave bomo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika. Podatke, ki jih bomo pridobili bomo analizirali s primernim računalniškim orodjem MS Excel. Oblikovanje vzorca: naša raziskava bo omejena na področje Slovenije. Postavitev roka: Našo raziskavo bomo predvidoma pričeli izvajati , zaključili jo bomo Obdelava podatkov: podatke, ki jih bomo pridobili v naši raziskavi bomo obdelali v programu MS Excel. Izdelava poročila o raziskavi: ko bomo opravili vse analize v naši raziskavi ter bomo pridobili končne rezultate, bomo tudi napisali končno poročilo naše raziskave. Pri naši raziskavi se bomo osredotočili na slovenske fizične uporabnike ter poslovne uporabnike fiksnih telekomunikacijskih storitev. Raziskava bo izvedena v Sloveniji. Samo 67

84 raziskavo lahko uvrstimo med presečno raziskavo. V magistrskem delu za pridobivanje podatkov ne bomo uporabili posebnih instrumentov. Enota analize bo v naši magistrski nalogi Slovenija, Razsikava bo izvedena med 30 naključnimi fizičnimi naročniki na fiksne telekomunikacijske storitve ter med 10 malimi podjetji (do 50 zaposlenih). Vzorec bo neverjetnostni. Pri pridobivanju podatkov ne bo prišlo do dejanskega kontakta z osebo, saj bo razsikava izvedena elektronsko. Podatke bomo pridobili prek anonimnih spletnih anket, razultati pa bodo namenjeni izključno za namen raziskave. Pri tem ne bomo naleteli do etično spornih problemov, saj nihče ne bo neposredno izpostavljen. Z našo preliminirano raziskavo v magistrskem delu, želimo prikazati na dokaj majhenem nestatističnem vzorcu kakšna je uporaba fiksnih telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Prav tako želimo prikazati katere so bistvene razlike med fizičnimi uporabniki ter pravnimi uporabniki (majhna podjetja). Raziskavo bomo izvedli s pomočjo spletne ankete, ki bo sestavljena iz večih osnovnih ter kompleksnejših vprašanj. S pomočjo brezplačnih orodij za analizo ankete, bomo v nadaljevanju slikovno prikazali pridobljene razultate, s pomočjo katerih bomo lahko sprejeli oziroma ovrgli naše hipoteze. 5.2 Rezultati in analiza raziskave Kot smo omenili smo raziskavo izvajali med in raziskava je bila izvedena med 30 fizičnimi uporabniki ter 10 poslovnimi uporabniki fiksnih telekomunikacijskih storitev. Sam anketni vprašalnik je za obe skupini bil sestavljen popolnoma enako, to pa zaradi tega, da se sami odgovori obeh skupin lažje primerjajo med seboj. Anketa, ki je bila sestavljena iz 18 vprašanj je bila izvedena eletronsko (prek spletne ankete), ki se nahaja v prilogi 1. V nadaljevanju bomo prikazali rezultate izvedenega anketiranja ter opravili primerjavo med pridobljenimi rezultate za fizične in poslovne uporabnike. Rezultati in analiza fizičnih uporabnikov fiksni telekomunikacijskih storitev v raziskavi pri uporabi telekomunikacijskih storitev za fizične uporabnike je sodelovalo 30 naključno izbranih uporabnikov. Na vprašanja je odgovorilo 66% anketirancev moškega spola (20 anketiranih) ter 34% anktetirancev ženskega spola (10 anketiranih). Po tem lahko sklepamo, da je obravnavana problematika bolj pritegnila uporabnike moškega kot pa ženskega spola. Na vprašanje, v katero starostno skupino spadate, so imeli anketiranci na voljo 4 odgovore (do 20 let, od 21 do 40 let, od 41 do 60 let, 61 let ali več). 80% (24 anketirancev) je bilo starih med 21 in 40 let, 15% (4 anketiranci) so bili stari do 20 let, ostalih 5% (2 anketiranca) sta bila stara med 41 in 60 let. Na vprašanje, v kateri stastični regiji prebivate, so anketiranci imeli na izbiro vse slovenske statistične regije. 38% (11 anketirancev) je iz Podravske regije, 24% (7 anketirancev) je iz Savinjske regije, 17% (5 anketirancev) je iz Pomurske regije, po 7% ( 3 anketiranca) prihajata iz Koroške ter Posavske regije ter 3% (1 anketiranec) iz Osrednjeslovenske regije. Iz ostalih slovenskih statističnih regij ni bilo anketiranih. 68

85 Na vprašanje, kdo je vaš ponudnik fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 11), je 35% (10 anketirancev) odgovorilo, da je to Telemach, 27% (8 anketirancev) je naročenih na Telekom Slovenije, po 18% (6 anketirancev) pa je naročeniha na Simobil/Amis oziroma T- 2. Graf 11 Ponudniki na katerega so fizični uporabniki naročeni Na vprašanje, kakšen je razlog, da so se anketiranci odločili za svojega ponudnika fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 12), se je 65% (19 anketirancev) odločilo zaradi ugodne cene, 21% (6 anketirancev) se je odločilo zato, ker ni bilo možnosti priklopa na drugega ponudnika, ostalih 14% (5 anketirancev) se je odločilo za izbranega operaterja zaradi nizke mesečne naročnine. Graf 12: Razlog zakaj so se fizični uporabniki odločili za omenjnega ponudnika Na vprašanje, katero vrsto priklopa uporabljate (graf 13), je 42% (12 anketirancev) odgovorilo, da uporablja COAX priklop. Glede na to, da je največ anketiranih za svojega ponudnika izbrali kabelskega operaterja Telemach, je to bila pričakovana izbira. 31% (10 anketirancev) je izbralo odgovor FTTH storitve, ostalih 27% (8 anketirancev) pa uporabljajo ADSL/VDSL priklop. 69

86 Graf 13: Vrsta priklopa pri fizičnih uporabnikih Na vprašanje, na katere fiksne telekomunikacijske storitve so naročeni anketiranci (graf 14), je kar 96% (29% anketirancev) naročenih na internetne storitve. Od teh pa jih kar 77% (22 anketirancev) uporablja poleg internetnih storitev, še storitve televizije, 65% (19 anketirancev), ki so naročeni na internetne storitve pa uporabljajo še storitve stacionarne telefonije. Graf 14: Na katere storitve so naročeni fizični uporabniki Na vprašanje, preko katere tehnologije spremljate storitve televizije (graf 15), je 62% (19 anketirancev) izbralo možnost prek COAX kabla, 17% (5 anketirancev) je izbralo možnost drugo, ostalih 10% (6 anketirancev) spremlja storitve prek IPTV. Graf 15: Tehnologija prek katere fizični uporabniki spremljajo televizjo 70

87 Na vprašanje, kateri tip stacionarne telefonije uporabljate (graf 16), je 50% (15 anketirancev) izbralo možnost prek navadne analogne telefonije, 31% (9 anketirancev) je izbralo možnost prek IP telefonije ter 17% (6 anketirancev) uporablja drugi tip stacionarne telefonije. Graf 16: Tip stacionarne telefonije, ki jo uporabljajo fizične stranke. Na vprašanje, koliko v povrečju na mesec odštejete za fiksne telekomunikacijske storitve (graf 17), je 33% (10 anketirancev) izbralo možnost več kot 50, 27% (9 anketirancev) je izbralo možnost do 30, 21% (7 anketirancev) odšteje do 50 na mesec, ostalih 14% (4 anketiranci) pa odštejejo na mesec manj kot 20. Graf 17: Povprečni mesečni strošek za storitve pri fizičnih uporabnikih. Na vprašanje, ali je strošek, ki ga odštejete za fiksne telekomunikacijske storitve previosk (graf 18), je kar 62% (19 anketirancev) odgovorilo, da je strošek previsok, ostalih 38% (11 anketirancev) meni, da strošek ni previsok 71

88 Graf 18: Ali je strošek za storitve previsok, ki ga odštejejo fizični uporabniki. Na vprašanje, kakšno internetno hitrost dosegate (graf 19), je 40% (12 anketirancev) odgovorilo, da dosega do 10mbps, 24% (7 anketirancev) dosega hitrost nad 30mbps, 21% (6 anktirancev) dosega hitrost do 15mbps, ostalih 15% (5 anketirancev) dosega hitrosti do 30mbps. Graf 19: Hitrost, ki jo dosegajo fizični uporabniki. Na vprašanje, kako ste zadovoljni s storitvami obstoječega telekomunikacijskega ponudnika (graf 20), je kar 32% (7 anketirancev) zelo zadovoljnih, 20% (6 anketirancev) pa prezadovoljnih. Ko je govora o internetni hitrosti je 48% (14 anketirancev) zadovoljnih ter 28% (8 anketirancev) zelo zadovoljnih. Kar se tiče cen storitev je 45% (14 anketirancev) zadovoljnih in 32% (10 anketirancev) zelo zadovoljnih. Pri tehnični pomoči ob težavah je 36% (11 anketirancev) zadovoljenih. Pri delovanju televizije pa je 48% (14 anketirancev) zadovoljnih z njo. Anketiranci so prav tako zadovoljni z ugodnostmi, ki jih ponujajo operaterji, saj je odgovor zadovoljen izbralo kar 38% (11 anketirancev). 72

89 Graf 20: Zadovoljstvo fizičnih uporabnikov z obstoječim ponudnikom. Na vprašanje, katera stvar je za vas kot uporabnika telekomunikacijskih storitev najbolje pomembna (graf 21), je vprašanim najpomembnejša stabilnost delovanja interneta (ocena 4,7). ustrezna hitrost interneta je po pomembnosti na drugem mestu (ocena 4,4), sledi prioriteta za hitre odprave napak ob težavah z delovanjem (ocena 4,2), dostopna tehnična podpora (ocena 3,8), število programov na tv (ocena 3,7), dodatne tv funkcije (ocena 3,2). vprašanim je najmanj pomembna stvar bila možnost brezplačni klici s stacionrne telefonije (ocena 2,7). Graf 21: Najpomembnejša stvari za fizične uporabnike fiksnih storitev. Na vprašanje, katere težave se pojavljajo pri vaši uporabi fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 22), vprašani imajo največ težav z delovanjem stacionarne telefonije. Sledijo pogosti izpadi storitev na splošno, zatikanje slike na TV, doseganje neustrezne hitrosti. Na zadnjem mestu je nedelovanje naročenih TV programov. 73

90 Graf 22: Katere težave se pojavljajo fizičnih uporabnikom fiksnih storitev. Na vprašanje, če bi imeli možnost zamenjati ponudnika fiksnih telekomunikacijskih storitev, ali bi ga zamenjali (graf 23), je 42% (13 anketirancev) odgovorilo, da je zadovoljnih s svojim obstoječim operaterjem, enak odstotek je takšnih, ki bi mogoče zamenjali operaterja, če bi drugje bila boljša ponudba. Po 6% (1 anketiranec) pa bi vsekakor oz. bi zamenjal obstoječega operaterja, kar kaže na to, da so uporabniki na splošno zadovoljni s svojim izbranim operaterjem. Graf 23: Ali bi fizični uporabniki zamenjali svojega operaterja. Na vprašanje, kakšno je vaše mnenje o razmerju med ponudbo in ceno vašega operaterja (graf 24), kar 70% (20 anketirancev) meni, da njihov ponudnik vsekakor ima dobro razmerje med ponudbo in ceno, 15% (5 anketirancev) se s to trditvijo ne strinja, enak odstotek je pa prav tako takšnih, ki se s to trditvijo popolnoma strinjajo. Sklepamo lahko, da je skupaj kar 72% uporabnikov, ki se strinjajo v splošnem s to trditvijo. Graf 24: Kakšno je mnenje fizičnih uporabnikov o razmerju med ponudbo in ceno njihovih operaterjev. 74

91 Na vprašanje, kater ponudnik po vašem ima najboljše razmerje med ponudbo in ceno (graf 25), je največ vprašanih za najboljšega ponudnika, ki ima najboljše razmerje med ponubo izbrala Telemach in Simobil/Amis oba po 31% (po 9 anketirancev). Na tretjem mestu se nahaja T-2 z 23% (7 anketirancev). Najmanj odgovorov 15% (5 anktirancev) je prejel Telekom Slovenije-SiOL. Graf 25: Kateri ponudnik ima najboljše razmerje med ponudbo in ceno Na vprašanje, kaj vse bi lahko ponudniki dodali v svojo ponudbo za fizične uporabnike (graf 26), je v veliki večini 41 % (12 anketirancev) odgovorilo, da si želijo popuste pri naročnini za dolgoletne naročnike, 25% (8 anketirancev) si jih želi, da bi imeli hitrejši internet, po 12% (po 5 anketirancev) sta prejela odgovora za promocijske pakete trojčkov ter več TV programov. Graf 26: Kaj vse bi lahko ponudniki dodali v svojo ponudbo za fizične naročnike. 75

92 Rezultati in analiza poslovnih uporabnikov fiksni telekomunikacijskih storitev v raziskavi pri uporabi telekomunikacijskih storitev za pravne uporabnike (majhna podjetja) je sodelovalo 10 naključno izbranih majhnih podjetij. Na vprašanja je odgovorilo 70% anketirancev moškega spola (7 anketiranih) ter 30% anktetirancev ženskega spola (3 anketiran). Po tem lahko sklepamo, da je obravnavana problematika bolj pritegnila uporabnike moškega kot pa ženskega spola. Na vprašanje, v katero starostno skupino spadate, so imeli anketiranci na voljo 4 odgovore (do 20 let, od 21 do 40 let, od 41 do 60 let, 61 let ali več). 50% (5 anketirancev) je bilo starih med 41 in 60 let, 30% (3 anketiranci) so bili stari od 21 do 40 let, ostalih 20% (2 anketiranca) sta bila stara 61 let ali več. Na vprašanje, v kateri stastični regiji prebivate, so anketiranci imeli na izbiro vse slovenske statistične regije. 40% (4 anketiranci) je iz Podravske regije, po 20% (2 anketiranca) sta iz Savinjske in Koroške regije, po 10% ( 1 anketiranec) pa je iz Pomurske in Posavske regije. Na splošno lahko zaključimo, da je večina vprašanih iz vzhodnega dela Slovenije. Na vprašanje, kdo je vaš ponudnik fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 27), je 60% (6 anketirancev) odgovorilo, da je to Telekom Slovenije, 20% ( anketiranca) je naročenih na T-2, prav tako je 20% (2 anketiranca) naročenih na operaterja Simobil/Amis. Zanimivo dejstvo je, da nihče od vprašanih ni naročen na Telemach. Po tem lahko sklepamo, da se majhna podjetja nerada odločajo za COAX tehnologijo, ampak so zanje bolj zanimive XDSL/FTTX tehnologije. Graf 27: Ponudniki na katerega so pravni uporabniki naročeni Na vprašanje, kakšen je razlog, da so se anketiranci odločili za svojega ponudnika fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 28), se je 80% (8 anketirancev) odločilo zaradi ugodne cene, 20% (2 anketiranca) se je odločilo zato, ker ni bilo možnosti priklopa na drugega ponudnika. 76

93 Graf 28: Razlogi zakaj so se pravni uporabniki odločili za omenjenega ponudnika Na vprašanje, katero vrsto priklopa uporabljate (graf 29), je 60% (6 anketirancev) odgovorilo, da uporablja FTTX priklop. 40% (4 anketiranci) je izbralo odgovor ADSL/VDSL storitve. Nihče izmed anketiranih pa ne uporablja COAX storitev. Graf 29: Vrsta priklopa pri fizičnih uporabnikih Na vprašanje, na katere fiksne telekomunikacijske storitve so naročeni anketiranci (graf 30), vidimo, da pravni uporabniki ne uporabljajo trojčke, saj nihče izmed vprašanih ni naročen na TV storitve. Je pa vseh 10 malih podjetij naročeno na internetne storitve ter storitve stacionarne telefonije. Graf 30: Na katere storitve so naročeni pravni uporabniki 77

94 Na vprašanje, kakšen priklop uporabljate za spremljanje televizije (graf 31), je pričakovano, da je vseh 100% (10 anketiranncev) odgovorilo, da uporabljajo drug priklop. Ker na sedmo vprašanje nihče ni odgovoril, da uporablja TV storitve, je pri tem vprašanju logično, da je 100% vprašanih odgovorilo z odgovorom»drugo«. Graf 31: Tehnologija prek katere pravni uporabniki spremljajo televizijo Na vprašanje, kateri tip stacionarne telefonije uporabljate (graf 32), je vseh 100% (10 anketirancev) izbralo možnost prek IP telefonije, kar nam pove, da jim je sama stacionarna telefonija dosti bolj pomembna kot fizičnim uporabnikom. Na splošno je zanano, da se IP telefonija največ uporablja ravno v podjetjih. Graf 32: Tip stacionarne telefonije, ki jo uporabljajo fizični uporabniki Na vprašanje, koliko v povrečju na mesec odštejete za fiksne telekomunikacijske storitve (graf 33), je vseh 100% (10 anketirancev) odogovorila, da na mesec odšteje več kot 50, kar je v povprečju več kot za storitve odštejejo fizični uporabniki. To nakazuje na to, da so naročnine za pravne uporabnike vidno dražje. Graf 33: Povprečni mesečni strošek za storitve pri pravnih uporabnikih 78

95 Na vprašanje, ali je strošek, ki ga odštejete za fiksne telekomunikacijske storitve previosk (graf 34), je kar 70% (7 anketirancev) odgovorilo, da strošek ni previsok, ostalih 30% (3 anketiranci) menijo, da je strošek previsok. V primerjavi z fizičnimi uporabniki, so s cenami storitev pravni zadovoljnejši. Graf 34: Ali je strošek za storitve previsok, ki ga odštejejo pravni uporabniki Na vprašanje, kakšno internetno hitrost dosegate (graf 35), je 40% (4 anketiranci) odgovorilo, da dosega do 15mbps, ostalih 40% (4 anketiranci) dosega hitrost nad 30mbps, ostalih 20% (2 anktiranca) dosegata hitrost do 30mbps. V povrpečju torej pravni uporabniki dosegajo višjo hitrost kot fizični uporabniki. Graf 35: Hitrost, ki jo dosegajo pravni uporabniki Na vprašanje, kako ste zadovoljni s storitvami obstoječega telekomunikacijskega ponudnika (graf 36), je kar 50% (5 anketirancev) prezadovoljnih, 30% (3 anketiranci) pa zelo zadovoljnih. Ko je govora o internetni hitrosti je 50% (5 anketirancev) prezadovoljnih ter 30% (3 anketiranci) zelo zadovoljnih. Kar se tiče cen storitev je 33% (3 anketiranci) prezadovoljnih, ravno toliko jih je zelo zadovoljnih. Pri tehnični pomoči ob težavah je 40% (4 anketiranci) prezadovoljnih in zelo zadovoljnih. Ostalih 20% (2 anketiranca) pa le zadovoljnih. Pri delovanju televizije in ugodnostmi za naročnike pa je razmerje enako, torej po 40% (4 anketiranci) menijo, da so prezadovoljni in zadovoljni, ostalih 20% (2 anketiranca) pa sta le zadovoljna. 79

96 Graf 36: Zadovoljstvo pravnih uporabnikov z obstoječim ponudnikom. Na vprašanje, katera stvar je za vas kot uporabnika telekomunikacijskih storitev najbolje pomembna (graf 37), je vprašanim najpomembnejša stabilnost delovanja interneta (ocena 4,6). visoke ocene (po 4,5) so dobili: ustrezna hitrost interneta, brezplačni klici s stacionarne telefonije, dostopna tehnična podpora, hitra odprava napak ob težavah z delovanjem. Pričakovano so pravni uporabniki za pomembnost najnižje ocene dali TV storitvam (število programov na televiziji, dodatne tv funkcije) tem možnostim so dali oceno le 1,6. Graf 37: Najpomembnejša stvar za poslovne uporabnike fiksnih storitev. Na vprašanje, katere težave se pojavljajo pri vaši uporabi fiksnih telekomunikacijskih storitev (graf 38), ima kar 60% (6 anketirancev) zelo redke težave z neustrezno hitrostjo, prav tako pravnim uporabnikom zelo redko zamrzuje slika na tv (kar je logičen odgovor, glede na to, da je nihče ne uporablja). Pri odgovoru pogosto nedelovanje stacionarne telefonije jih 40% (4 anketiranci) ima zelo redko težave, ostalih 30% (3 anketiranci) jih ima redko. Pri pogostem izpadu storitev jih 50% (5 anketirancev) ima redko ostalih 40% (4 anketiranci) pa zelo redko. Pri nedelovanju določenih tv programov jih 80% (8 anketirancev) ima zelo redko težave, kar je zopet pričakovan odgovor. 80

97 Graf 38: Katere težave se pojavljajo pravnim uporabnikom fiksnih storitev. Na vprašanje, če bi imeli možnost zamenjati ponudnika fiksnih telekomunikacijskih storitev, ali bi ga zamenjali (graf 39), je 50% (5 anketirancev) odgovorilo, da je zadovoljnih s svojim obstoječim operaterjem. Ostalih 50 % (5 anketirancev) pa bi obstoječega operaterja zamenjali, če bi drugje bila boljša ponudba. Kot lahko vidimo so pravni uporabniki v primerjavi z fizičnimi dosti bolj zadovoljni z obstoječim operaterjem. Graf 39: Ali bi pravni uporabniki zamenjali svojega operaterja. Na vprašanje, kakšno je vaše mnenje o razmerju med ponudbo in ceno vašega operaterja (graf 40), kar 70% (7 anketirancev) meni, da njihov ponudnik vsekakor ima dobro razmerje med ponudbo in ceno, 30% (3 anketiranci) se s to trditvijo ne strinja. Pravni uporabniki imajo dokaj pozitivno mnenje o svojih izbranih operaterjih. Graf 40: Kakšno je mnenje fizičnih uporabnikov o razmerju med ponudbo in ceno njihovih operaterjev. 81

98 Na vprašanje, kater ponudnik po vašem ima najboljše razmerje med ponudbo in ceno (graf 41), imajo v primerjavi z fizičnimi uporabniki glede tega vprašanja pravni drugačno mnenje in poglede. Kar polovica vprašanih (5 anketirancev) meni, da je najboljše razmerje med ponudbo in ceno ima T-2. 30% (3 anketiranci) meni, da je to Simobil/Amis. Ostalih 20% (2 anketiranca) pa pravita, da najboljše razmerje ima Telekom Slovenije SiOL. Graf 41: Kateri ponudnik ima najboljše razmerje med ponudbo in ceno. Na vprašanje, kaj vse bi lahko ponudniki dodali v svojo ponudbo za fizične uporabnike (graf 42), si pravni uporabniki najbolj želijo, da bi jim njihovi operaterji v redno ponudbo dodali popust za dolgoletne naročnike. To možnost je izbrali kar 40% (4 anketiranci) vprašanih. Ostalih 30% (3 anketiranci) bi si želelo v osnovno naročnino dodati višje hitrosti interneta, enak odstotek (3 anketiranci) pa bi želelo imeti promocijske pakete trojčkov. V tem pogledu imajo tako pravni kot fizični uporabniki manj ali več enake želje. Graf 42: Kaj vse bi lahko ponudniki dodatli v svojo ponudbo za pravne uporabnike. 5.3 Analiza in ugotovitve S pomočjo raziskave, ki smo jo izvedli med 30 fizičnimi in 10 pravnimi uporabniki fiksnih telekomunikacijskih storitev, smo prišli do zanimivih ugotovitev. Odgovori so se med raziskavanimi subjekti zelo razlikovali. Čeprav je raziskava bila preliminarna in rezultate ne moremo posploševati, pa lahko izpostavimo zanimive ugotovitve. Fizični uporabniki v največjem delu uporabljajo storitve, ki jih ponujata Telekom Slovenije in Telemach. Fizičnimi uporabniki izbirajo operaterja zaradi ugodnih cen. Tehnologija priklopa, ko jo uporabljajo fizični uporabniki je COAX ter XDSL priklop. Fizični uporabniki največkrat izbirajo storitev trojčkov, saj je ta cenovno ugodenjši kot pa enka paketi. V naši 82