DOKTOR ŽIVAGO DOCTOR ZHIVAGO

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "DOKTOR ŽIVAGO DOCTOR ZHIVAGO"

Transkripcija

1

2

3 DOKTOR ŽIVAGO DOCTOR ZHIVAGO SEZONA 2015/ Svetovna premiera

4 SNG Opera in balet Ljubljana Informacijsko središče in blagajna Župančičeva 1 Vhod je s Cankarjeve ceste. Ponedeljek petek, in oziroma do začetka predstave, v soboto ter uro pred predstavo. 6 Box Office and Information Centre Župančičeva 1 Entrance from the Cankarjeva Street. Monday - Friday, and or until the beginning of the performance, Saturday and one hour prior to the performance. T: +386 (0) , +386 (0) F: +386 (0) M: +386 (0) Svet zavoda/institute Council: Janez Lotrič (predsednik/chairman), Nenad Firšt (namestnik predsednika/deputy Chairman), Mateja Demšič, Tadej Kenig, Biserka Močnik, Tomaž Rode, Slavko Savinšek Strokovni svet/council of Experts: Matjaž Drevenšek (predsednik/chairman), Sonja Kerin Krek (namestnica predsednika/ Deputy Chairwoman), Danica Dolinar, Tomaž Habe, Manca Marinko, Petar Đorčevski

5 9 Zasedba V UMETNEM, A UMETELNEM SVETU FILMA Varja Močnik CAST / In BRIEF / Résumé 7 7 Vsebina Raziščimo vse kotičke svoje ustvarjalnosti Pogovor z Jiříjem in Ottom Bubeníčkom Nataša Jelić GLASBENA PODOBA BALETA Veronika Brvar USTVARJALCI SILA ŽIVLJENJA Irena Štaudohar POSLANICA OB MEDNARODNEM DNEVU PLESA Lemi Ponifasio

6 Luka Žiher

7 DOKTOR ŽIVAGO DRAMSKI BALET Glasba Dmitrij Šostakovič, Sergej Rahmaninov, Alfred Šnitke, Peteris Vasks, Nikolaj Mjaskovski Glasbeni vodja in dirigent Marko Gašperšič Odrska priredba romana Jiří in Otto Bubeníček Koreograf Jiří Bubeníček Scenograf in asistent koreografa Otto Bubeníček Kostumografka Elsa Pavanel Oblikovalec luči Jaka Šimenc Vodja zbora Željka Ulčnik Remic Koncertni mojster Gregor Traven Asistent dirigenta Aleksandar Spasić Pianist Marjan Peternel Asistent kostumografke Andrej Vrhovnik Asistenti predstave Mojca Kalar, Stefan Capraroiu, Claudia Sovre Korepetitorica zbora Marina Đonlić Zasedba vlog: Jurij Živago Lukas Zuschlag* / Petar Đorčevski Lara Tjaša Kmetec* / Rita Pollacchi Tonja Rita Pollacchi* / Kristina Aleksova Viktor Komarovski Petar Đorčevski* / Michele Pellegrini Paša Antipov Strelnikov Luka Žiher* / Kenta Yamamoto Ana Gromeko, Tonjina mati Georgeta Capraroiu* / Urša Vidmar Aleksander Gromeko, Tonjin oče Iulian Anatol Ermalai* / Alexandru Ioan Barbu Amelija Gišar, Larina mati Barbara Marič* / Regina Križaj Zdravnik Owen Lane* / Yuki Seki Duhovnik Tomaž Horvat* / Goran Tatar Natakar Ivan Greguš* / Leonid Kuznecov Jurij, otrok Svit Pestotnik Stres* / Jonatan Hudnik Tonja, otrok Lana Klemen* Sašenjka, Jurijev in Tonjin sin Vid Vidic* / Jonatan Hudnik Katjenka, Larina in Paševa hči Neža Ana Goričar* / Sirilinde Savski 9 Svetovna premiera * premiera

8 10 Solisti v baletnem zboru in baletni zbor Kristina Aleksova, Sorina Georgian Dimache, Marin Ino, Chie Kato, Mariša Nač, Barbara Potokar, Elli Purkunen, Giorgia Vailati, Urša Vidmar, Romana Kmetič, Olga Kori, Tasja Šarler, Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Yuki Seki, Kenta Yamamoto, Gabriel Cosmin Agavriloaei, Alexandru Ioan Barbu, Tomaž Horvat, Filippo Jorio, Hugo Martin Mbeng Ndong, Yujin Muraishi, Michele Pellegrini, Ivan Greguš, Leonid Kuznecov, Gaj Rudolf, Goran Tatar, Filip Viljušić Operni zbor Tenorji: David Čadež*, Jernej Jenko*, Jože Oblak, Aljaž Žgavc, Višnja Fičor, Damjan Kozole, Miha Ravnikar, Sebastjan Savnik Basi: Rok Bavčar, Robert Brezovar, Anton Habjan, Marko Pikš, Silvo Škvarč, Tomaž Zadnikar, Milan Zavodnik, Gregor Zorko Inšpektor zbora: Rok Krek Orkester SNG Opera in balet Ljubljana Violončelo: Damir Hamidulin Harmonika: Andraž Frece* I. violine: Rahela Grasselli, Ioannis Vayenas, Polona Ruter, Vesna Velušček, Natalija Čabrunič Pfeifer, Matej Avšič, Metka Zupančič, Michela Dapretto, Domen Lorenz, Irina Kevorkova*, Plamenka Dražil*, Tim Demšar*, Marija Šimec * II. violine: Margareta Pernar, Dragana Pajanović, Ana Stadler, Olga Čibej Pletikosić, Nastja Dolinar, Saša Kmet, Špela Jevnišek, Beti Bratina, Tina Sekula*, Nejc Avbelj*, Marko Hvala* Viole: Ana Glišić, Evgenij Meleščenko, Martin Žužek Kres, Paolo Canarella, Aljaž Mihelač, Laslo Babinski, Nejc Mikolič*, Rok Hrvatin*, Kristijan Dražil* Violončela: Damir Hamidulin, Barbara Gradišek, Jaroslav Cefera, Aleksandra Čano Muharemović, Ksenija Trotovšek, Tamara Gombač*, Arslan Hamidulin* Kontrabasi: Dimitre Ivanov Goueorguiev, Valerij Bogdanov, Vlado Boljunčič, Jošt Lampret*, Matjaž Zorko* Harfi: Urška Rihteršič*, Aleksandra Verbitskaja* Klavir: Marjan Peternel* Kitara: Katja Porovne Silič* Čelesta: Klemen Golner* Flavte: Helena Poles, Vesna Jan Mitrović, Matjaž Debeljak, Špela Benčina, Kaja Romih* Oboe: Claudia Pavarin, Jonathan Mauch, Darko Jager, Manca Marinko Klarineti: Tadej Kenig, Jakob Bobek, Zvone Richter, Borut Turk, Dušan Sodja* Fagoti: Árpád Balázs-Piri, Jure Mesec, Milan Nikolić, Miha Petkovšek*, Stanko Koren* Saksofoni: Domen Koren*, Weronika Cecylia Partyka*, Tadej Piko*, Ajda Antolovič* Rogovi: Primož Zemljak, Lenart Istenič*, Sabina Magajne-Bogolin, Erik Košak, Bojan Gombač Trobente: Uroš Pavlović, Gregor Turk, Jure Močilnik*, Blaž Avbar* Pozavne: Aleš Šnofl, Andrej Sraka, Branko Panič, Leon Leskovšek, Tin Cugelj* Tuba: Aleš Plavec Timpani: Tomaž Vouk Tolkala: Rudi Podkrajšek, Gašper Gradišek, Petra Vidmar*, Lovro Ašič* Inšpektor orkestra: Bojan Gombač Inspicient Igor Mede Producentka Nives Fras Koordinatorka baleta Antonija Novotny Scena in kostumi Gledališki atelje SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana Vodja: Matjaž Arčan Tehnična služba SNG Opera in balet Ljubljana Vodja organizacijske enote tehnika: Edi Martinčić; vodja scenske razsvetljave lučni mojster: Jasmin Šehić; vodja odrske tehnike: Franci Stanonik; avdio mojster: Matjaž Kenig; video mojster: Marko Krajšek*; vodja rekviziterjev: Sandi Dragičević; vodja maske: Marijana Sešek; vodja frizerjev lasuljarjev: Darinka Letnar; vodja garderobe za moške: Vida Markelj; vodja garderobe za ženske: Ksenija Šehić *zunanji sodelavec Predstava ima en odmor.

9 GLASBA Prvo dejanje 1. Dmitrij Šostakovič: Klavirski trio št. 2, op. 67; I. Andante - Moderato - Poco più mosso Dmitrij Šostakovič: Klavirska in komorna glasba, Fitzwilliam kvartet in Vladimir Aškenazi 2. Dmitrij Šostakovič: Klavirski trio št. 2, op. 67; II. Allegro con brio Dmitrij Šostakovič: Klavirska in komorna glasba, Fitzwilliam kvartet in Vladimir Aškenazi 3. Alfred Šnitke: Suita (Sonata) v starem slogu za violino in klavir; V. Pantomima. Andantino Vasks, Šnitke, Kancheli: Time and Again, Angela Yoffe in Vadim Gluzman 4. Dmitrij Šostakovič: Sonata za violončelo in klavir v d-molu, op. 40; II. Allegro Mjaskovski, Šnitke, Šostakovič: Sonate za violončelo, Dmitri Ferschtman in Mila Baslavskaja 5. Peteris Vasks: Mala poletna glasba; IV. Žalostno Vasks, Šnitke, Kancheli: Time and Again, Angela Yoffe in Vadim Gluzman 6. Dmitrij Šostakovič: Suita za promenadni orkester št. 2, VII. Valček št. 2* 7. Nikolaj Mjaskovski: Sonata za violončelo in klavir št. 2 v a-molu, op. 81; II. Andante cantabile* Damir Hamidulin, violončelo, Marjan Peternel, klavir 9. Dmitrij Šostakovič: Suita za promenadni orkester št. 2, VI. Valček št. 2* 10. Dmitrij Šostakovič: Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65; III. Allegro non troppo* 11. Dmitrij Šostakovič: Klavirski kvintet, I. Moderato Lev Natochenny, Penderecki: Godalni kvartet 12. Dmitrij Šostakovič: Klavirski koncert št. 1 za klavir, trobento in godala, op. 35; II. Lento* Marjan Peternel, klavir, Uroš Pavlović trobenta in godala 13. Sergej Rahmaninov: Preludij v cis-molu, op. 3, št. 2 (Morceaux de Fantaisie)* Marjan Peternel, klavir 14. Dmitrij Šostakovič: Baletna suita št. 1; VI. Galop (Bistri potok)* 15. Dmitrij Šostakovič: Baletna suita št. 2; V. Pomladni valček (Mičurin)* 16. Dmitrij Šostakovič: Simfonija št. 10 v e-molu, op. 93; II. Allegro* Drugo dejanje 17. Ruska narodna pesem: Ah, stepa ti široka Priredba za zbor Marjan Peternel 18. Sergej Rahmaninov: Vokaliza za orkester, op. 34, št. 14 The Very Best of Rachmaninov, priredba Vytautas Sondeckis David Geringas in Litovski komorni orkester The Very Best of Rachamaninov, Janet Guggenheim, violončelo, in Michael Grebanier, klavir 20. Sergej Rahmaninov: Suita št. 1 za dva klavirja, op. 5; III. Solze Sergej Rahmaninov: Klavirski koncerti, Vladimir Aškenazi in André Previn 21. Sergej Rahmaninov: Klavirski trio št. 1 v g-molu, op. posth.; Lento lugubre - più vivo Ruski album, Šostakovič, Trio Atos 22. Dmitrij Šostakovič: Suita za dva klavirja v fis-molu, op. 6; III. Nokturno Dmitrij Šostakovič: Skladbe za dva klavirja in štiriročni klavir, Sabrina Alberti in Luisa Fanti Žurkovskaja 23. Alfred Šnitke: Kvintet za klavir in godala; Andante Šostakovič, Šnitke: Klavirski kvinteti, Boris Berman, klavir, Kvartet Vermeer 24. Sergej Rahmaninov: Fantazijske skladbe, op. 3, Elegija v es-molu The Very Best of Rachamaninov, Konstantin Šerbakov, klavir 25. Sergej Rahmaninov: Preludij v cis-molu, op. 3, št. 2 The Very Best of Rachamaninov, İdil Biret, klavir 26. Alfred Šnitke: Moderato pastorale Šostakovič, Šnitke: Klavirski kvinteti, Boris Berman, klavir, Kvartet Vermeer Gleb Kržižanovski: Varšavjanka* Priredba: Marjan Peternel Andraž Frece*, harmonika 19. Sergej Rahmaninov: Sonata za violončelo in klavir v g-molu, op. 19; Andante * skladbe v izvedbi zbora, solistov in orkestra SNG Opera in balet Ljubljana

10 Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag

11 VSEBINA PRVO DEJANJE Malemu Juriju nenadoma umre mati. Odrašča v hiši Gromekovih. Tu sta Ana in Aleksander Gromeko, njuna hči Tonja, ki je Jurijeva vrstnica in zaveznica pri njunih vragolijah, ter njun učitelj. Nekega dne, ko se Tonja, zdaj že prikupno dekle, z materjo vrne iz Pariza, se z Jurijem še bolj zbližata. Med njima se začno rojevati drugačna čustva. A časi so vse prej kot romantični, saj na ulici vre v pričakovanju vstaje zatiranih delavcev, ki si želijo boljše prihodnosti. Med njimi je tudi mlad revolucionar Paša, ki mimoidočim vneto deli letake. Na poti v šivalnico nanj naleti Lara. V šivalnici se jima pridružita dekletova mati in njen prijatelj Viktor Komarovski. Amalija Gišar bi ga na vsak način rada obdržala zase, a premožni gospod zanjo ne kaže preveč zanimanja. Namesto nje odide z njim v restavracijo Astorija njena hči. Komarovski jo popelje v svet blišča, zabave in plesa. Povsem očarana se mlada in naivna Lara prepusti njegovemu dvorjenju in podleže njegovim čarom. V bleščečo zabavo se vrežejo zvoki s ponorele ulice, kjer demonstracija delavcev oznani začetek revolucije. Svetova premožne aristokracije, ki jo vrtinčijo strasti in zvoki valčka, ter pojočih revolucionarjev, sredi katerih se znajde tudi Paša z rdečo zastavo v rokah, se za hip prepleteta. Na ulici je vse večja zmeda, saj v ljudsko vstajo posežejo kozaki in vojska. Nasilje se stopnjuje, veliko ljudi je ranjenih in kliče na pomoč. Paša vodi svoje ljudi v boju proti vojakom. Mladi zdravnik Jurij in Tonjin oče skušata pomagati ranjencem. Paša obišče Laro, v katero je zaljubljen, in jo prosi, naj skrije pištolo, ki jo je našel na ulici. Larina mati odkrije, da ima hči razmerje s Komarovskim, zato si skuša vzeti življenje. Komarovski pošlje Laro po zdravnika. Dekle se odloči, da se bo poročilo s Pašo. Komarovski je ne more odvrniti od tega, zato jo v besu posili. V času božičnih praznovanj se gospoda zabava in pijančuje v vili Sventickih. Zabavo prekine Lara, ki s Paševo pištolo ustreli Komarovskega v roko. Na kraj dogajanja prihiti tudi Paša, ki dekle odpelje stran. Lara se odloči, da mu ne bo zaupala, zakaj je streljala v Komarovskega. DRUGO DEJANJE Vojaki so že povsem izčrpani, saj se vojna vleče predolgo. Nekje na fronti je tudi Paša, čeprav mnogi verjamejo, da je padel. V vojaški bolnišnici Jurij, ki leži ranjen, spozna Laro. A ta se kmalu poslovi in se odpravi iskat moža, ker upa, da je še vedno živ. Jurij se vrne domov v Moskvo, kjer ni nič več tako, kot je bilo prej, saj v večini soban njegovega doma prebivajo še tri družine, ki so se tja vselile z nekimi novimi, drugačnimi časi. K Juriju priteče sin Sašenjka, ki se je rodil, ko je bil oče zdoma. Tonja in Jurij skušata vrniti svoj zakon v nekdanje tirnice in ponovno zaživita skupaj z njenim očetom. A odnosi v hiši so vse bolj napeti. Pripadniki novega in nekoliko mračnega revolucionarnega razreda niso naklonjeni nekdanjim lastnikom buržujem, zato se družina odloči zapustiti Moskvo. Ko odhajajo, se v hiši pojavi z vojaki še Paša, ki zdaj kot»rdeči«komisar sliši na ime Strelnikov. Z Živagom se zapleteta v napet pogovor, a Paša na koncu Juriju le dovoli, da z družino odpotuje na posestvo v Varikino. Kljub družinski sreči, ki jo najde tam, se Juriju vse pogosteje prikrade v misli Lara. Odpravi se v knjižnico v Jurjatin. Tam opazi Laro in njeno hčer Katjenko. Čeprav se vrne k družini v Varikino, brez Lare ne more živeti, zato odhiti k njej in med njima se vname strastna ljubezen. Živaga kmalu spet začnejo mučiti dvomi, zato se poskuša prebiti nazaj k Tonji in družini. A na poti v Varikino pade v roke partizanom, ki ga nočejo izpustiti, zato je prisiljen deliti njihovo usodo. Nekega dne že povsem izmučen pobegne k Lari. Končno sta spet združena in zdaj skupaj z Larino hčerko zaživita na posesti Gromekovih v Varikinu. Njuno srečo kmalu skali Komarovski. Ves iz sebe in še vedno noro zaljubljen v Laro ju skuša ločiti, a ga preženeta iz hiše. Laro kljub vsemu prežemajo dvom in zle slutnje. Kmalu se Komarovski spet prikaže, tokrat v spremstvu vojakov. Laro sooči z dejstvom, da je v nevarnosti. Čeprav ve, da ju ne bo nikoli več videl, Jurij prepriča Laro, naj s Katjenko sledita Komarovskemu. Živago je sam v pravljično, a obenem srhljivo zamrznjeni hiši v Varikinu. Ko sedi na tleh, se mu pred očmi odvrti življenje z vsemi ljudmi, ki jih je imel rad. Za hip se mu prikaže tudi Lara, a ko jo hoče dohiteti, se mu ustavi srce. 13

12 Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag

13 GLASBENA PODOBA BALETA DOKTOR ŽIVAGO Veronika Brvar Izbor glasbe za balet odkriva ustvarjalce, ki so trpko občutili posledice oktobrske revolucije in sovjetskega režima, hkrati pa prav ta izbrana glasba odkriva bogastvo raznolikih skladateljskih poetik 20. stoletja. Dmitrij Šostakovič ( ) je bil vodilni sovjetski skladatelj in ena izmed osrednjih glasbenih osebnosti 20. stoletja, ki so s svojo ustvarjalnostjo razkrili najtemnejša poglavja človeštva ter hkrati prav z umetnostjo prebudili vrednote humanizma. Med najsvetlejše primere prav gotovo spada njegova 7. simfonija, ki je nastala med obleganjem Leningrada in bila tam tudi krstno izvedena, kmalu nato pa obkrožila ves svet. Šostakovič je pripadal generaciji, ki se je šolala po komunistični revoluciji leta (na petrograjskem konservatoriju je bil varovanec Aleksandra Glazunova) ter bila obsojena na bivanje v politični klimi totalitarnega režima in represije.»brez partijskega vodstva bi razvil veliko več briljance in si upal uporabiti več sarkazma,«je zapisal o vplivu razmer na svoj slog, o mračnih posledicah pa pričata partijski obsodbi, ki sta se globoko zarezali v skladateljevo življenje. Velik uspeh opere Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja (1934) je k ogledu po premieri privabil Stalina in ta je z obsodbo skladatelja, da je»sovražnik sovjetskega ljudstva«, skoraj zapečatil njegovo usodo. Šostakoviča je divje napadel tisk in s sporeda je bila takoj umaknjena tudi njegova 4. simfonija. Sledila ji je peta simfonija s pomenljivim naslovom»odgovor sovjetskega umetnika na pravično kritiko«. Drugo, skoraj usodno kritiko»zahodnjaških vplivov in formalizma«, ki jo je na partijskem kongresu izrekel Andrej Ždanov, je Šostakovič doživel za 9. simfonijo takoj po drugi svetovni vojni. Po mnenju partijskega aparata to simfonično delo s svojo lahkotno naravo, napisano v neoklasicističnem slogu Prokofjeva, ni bilo primerno za slavljenje velike zmage nad fašizmom, zato so Šostakoviča odpustili iz vseh javnih služb in mu onemogočili delo profesorja kompozicije na moskovskem in leningrajskem konservatoriju. Grozila mu je tudi deportacija v gulag. Po Stalinovi smrti je Šostakovič lahko zaživel normalnejše življenje in se posvetil delu, čeprav režim ni vedno odobraval njegovih aktivnosti, cenili pa so ga svetovno znani umetniki in pri njem naročali dela. Šostakovičev opus so izpolnile skladbe številnih žanrov in oblik klasičnega repertoarja. V njegovem opusu je 15 simfonij, 15 godalnih kvartetov, šest koncertov, klavirski kvintet, dva klavirska tria in dva godalna okteta. Klavirska dela podčrtujeta dve sonati in dva niza preludijev s fugami. V delih za gledališče izstopata operi Nos in Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja oziroma poznejša predelana različica Katarina Izmajlova, številni baleti, med njimi Zlata doba in Bistri potok, ter 35 partitur filmske glasbe, po kateri je ustvaril vrsto suit. Sergej Rahmaninov ( ), ruski skladatelj, pianist in dirigent je nadaljevalec velike ruske romantične glasbe. Že kmalu po diplomi pri dvajsetih letih je napisal Preludij v cis-molu, ki se je uvrstil med najbolj priljubljene skladbe 20. stoletja. Rahmaninov je študiral na moskovskem konservatoriju, kjer je najprej diplomiral iz klavirja pri Silotiju, leto pozneje pa še iz kompozicije pri Tanejevu in Arenskem. Za diplomsko delo, opero 15

14 16 Aleko, je dobil zlato medaljo. Kmalu je v Rusiji zaslovel na vseh treh področjih glasbenega delovanja kot pianist, dirigent in skladatelj ter postal ena osrednjih osebnosti ruske glasbe začetka 20. stoletja. Leta 1909 je prvič obiskal ZDA in dosegel mednarodno slavo kot izjemen klavirski virtuoz vseh časov. V letu ruske revolucije je za vedno zapustil domovino in se ustalil v ZDA, kjer je tudi umrl. Specifični slog ruskega poeta se od zgodnjih let ni veliko spreminjal. Široka spevna melodika, gosta kromatika, romantična harmonija in slog, ki se z nostalgijo spominja starih mojstrov, ga uvrščajo med eklektike, z osebno izpovednostjo pa njegova glasba vedno znova nagovori širok krog poslušalcev. V njegovem opusu zavzemajo posebno mesto drugi in tretji klavirski koncert, Rapsodija na Paganinijeve teme, simfonične etude ter kantata Zvonovi (Vespri/Večernice). Prav to vokalno delo izpričuje skladateljevo globoko vero in zvestobo»nekdanji«rusiji. V njegovih delih prepoznamo značilno»rahmaninovsko melanholijo«, v kateri je pogosto kot temna senca uporabljen motiv smrti Dies irae. Nikolaj Mjaskovski ( ) se je v glasbeno zgodovino zapisal kot oče»sovjetskega simfonizma, ustvarjalec sovjetske šole kompozicije, skladatelj, čigar dela so pomenila most med rusko klasično šolo in sovjetsko glasbo«. S temi besedami ga je označil ruski dirigent Jevgenij Svetlanov, ki ga je s posnetki njegovega celotnega simfoničnega opusa uvrstil na svetovni glasbeni zemljevid. Mjaskovski je napisal kar 27 simfonij, koncert za violino in koncert za violončelo, 13 godalnih kvartetov, 10 klavirskih sonat, sonati za violončelo ter številna komorna dela. Na moskovskem konservatoriju je Nikolaj Mjaskovski slovel kot predan in duhovit profesor kompozicije. Med njegovimi številnimi študenti so bili tudi izjemno nadarjeni skladatelji kot npr. Aram Hačaturjan, Dmitrij Kabalevski, Rodion Ščedrin, pa tudi bodoči profesor Alfreda Šnitkeja Jevgenij Golubov. Veliko željo, da bi študiral v njegovem razredu, je imel tudi Dmitrij Šostakovič, pa mu žal ni uspelo, vendar je z njim ohranil stike vse življenje. Spominjal se ga je kot»najbolj plemenitega in najbolj skromnega človeka«. Mstislav Rostropovič, Mjaskovski mu je posvetil drugo sonato za violončelo, pa ga je opisal kot iskrenega ruskega intelektualca, ki je v številnih potezah poosebljal Turgenjeva. Še vedno premalo cenjen skladatelj je bil od svojih študijskih let do smrti iskren prijatelj Sergeja Prokofjeva in kot pričajo viri, naj bi skladatelja v času študija skupaj celo napisala simfonijo, med vojnim pregnanstvom v Kavkazu pa ustvarjala na isto temo, ki jo prepoznamo v njegovi Simfoniji št. 23. Mjaskovski ni nikoli pripadal avantgardi, kljub temu pa je vse življenje sledil sodobnim tokovom in bil eden od vodij Združenja za sodobno glasbo. Simfonična dela Mjaskovskega izžarevajo čas, v katerem so nastala, s citiranjem tedaj aktualnih tem (npr. tema o kolektivizaciji v Simfoniji št. 12) ali pa s počastitvijo spomina padlim junakom (Simfonija št. 16), kljub temu pa niso programska, še manj propagandistična. Odlikujeta jih izjemno kompozicijsko znanje in individualni izraz, posebej podčrtan z intimizmom, kar je ždanovski režim obsodil kot»poteze individualizma, dekadence, pesimizma, formalizma...«kljub temu so mu kar petkrat podelili Stalinovo odlikovanje. Podporo skladatelju v zagovor na režimske očitke mu je dal vodilni sovjetski kritik Boris Asafjev z besedami, da»mjaskovski ni skladatelj, ki bi ga revolucija ljubila. On ne izžareva življenja skozi občutja ter duha množic, ampak skozi prizmo lastnih občutij. Je iskren in senzibilen umetnik. Ne govori le zase, ampak predvsem v imenu vseh drugih.«peteris Vasks (1946) izhaja iz latvijske glasbene sredine, ki je od padca Berlinskega zidu zaslovela po vsem svetu kot glasbeni čudež. Njegova glasba je tesno povezana z bojem Latvije za neodvisnost in tako ni naključje, da je eno najbolj znanih in najboljših del simfonija Voices (komponirana ), ki simbolno podčrtuje zadnje boje Latvije na poti k svobodi. Za prodor del Peterisa Vasksa je poskrbel violinist Gidon Kremer s svojim ansamblom Kremerata Baltica. Vasks je tako po zaslugi izjemnih poustvarjalcev postal eden izmed najbolj vplivnih in izvajanih sodobnih skladateljev. Prejel je številna priznanja, med njimi Herderjevo nagrado, ki jo podeljuje fundacija Alfreda Toepferja (1996), latvijsko državno priznanje Grand Music

15 17 Zgoraj Luka Žiher in baletni ansambel Spodaj Baletni ansambel

16 18 (1997) za violinski koncert Tala Gaisma ( ) ter veliko nagrado na področju klasične glasbe v Cannesu Od leta 1994 je častni član Latvijske akademije znanosti, od pa tudi Švedske kraljeve akademije za glasbo. Leta 1996 je bil osrednja osebnost Festivala nove glasbe v Stockholmu, pa rezidenčni skladatelj na festivalu v Walesu. Leta 2005 je dobil estonsko državno priznanje. Skladateljeva zgodnja dela z vključevanjem aleatorike kažejo na močan vpliv poljske šole, še posebej Witolda Lutosławskega in Krzystofa Pendereckega pa tudi Georgea Crumba. V času gibanja za osvoboditev Latvije izpod sovjetskega režima ob izteku devetdesetih let je v njegovi glasbi močno navzoča uporaba latvijske folklore, kar potrjuje njegov pastoralni koncert za angleški rog (1989). Dela Peterisa Vasksa so izjemno komunikativna, odlikuje jih čvrsta harmonija, vztrajanje pri repetitivnih elementih pa opozarja na minimalistično tehniko, čeprav nikoli ni sledil ustaljenemu sistemu ali metodi. Peteris Vasks je tako kot vrsta nordijskih ustvarjalcev izjemno angažiran na področju ekološke problematike in zato ni naključje, da so s tematiko narave in ekološkimi vprašanji pretkane tudi njegove skladbe, med njimi še posebej Godalni kvartet št. 2 (1984). Svetovno slavo so doživela dela Cantabile (1979), Bass Trip (2003), napisan za kontrabas (instrument, iz katerega je diplomiral na latvijski akademiji) ter še posebej Musica dolorosa (1984) in Lauda (1986) za simfonični orkester. Med petimi godalnimi kvarteti sta bila dva posvečena kultnemu ameriškemu ansamblu Kronos Quartet. Oba je krstno izvedel in poskrbel za svetovno promocijo. Alfred Šnitke ( ) je postal svetovno znan z delom Concerto Grosso št. 1 (1977), v katerem je mednarodna javnost prepoznala njegov izvirni glasbeni slog, imenovan»polistilistika«. V odgovorih na vprašanja o izvorih in navdihu izvirnega izraza je Šnitke večkrat poudaril izjemen vpliv, ki ga je imelo nanj bivanje na Dunaju. Tam je začutil globoko vez z glasbo in neusahljivo duhovno moč klasikov Mozarta, Schuberta, pozneje pa še Čajkovskega in Rahmaninova, ob katerih si je izpilil okus, slog ter način glasbenega izraza. Šnitke je ob vrnitvi staršev v Moskvo najprej diplomiral iz klavirja in zborovskega dirigiranja, pozneje pa sklenil še študij kontrapunkta, kompozicije ter instrumentacije. Po končanem podiplomskem študiju kompozicije je stopil v Društvo sovjetskih skladateljev in postal varovanec Webernovega učenca Herschkowitza. Dobro desetletje je predaval instrumentacijo na moskovskem konservatoriju, od leta 1972 pa se je večinoma preživljal kot skladatelj filmske glasbe. Do leta 1984 je napisal glasbo za več kot 60 filmov. Njegov talent so kmalu prepoznali svetovno znani glasbeniki, ki so postali ambasadorji njegove izvirne glasbe. Tako so številna Šnitkejeva dela poustvarili violinist Gidon Kremer, violist Jurij Abramovič Bašmet, violončelista Natalia Gutman in Mstislav Rostropovič ter dirigent Genadij Roždestvenski. Šnitkejev opus je raznolik in obsega devet simfonij, šest velikih koncertov (concerto grosso), štiri violinske koncerte, dva koncerta za violončelo, dva klavirska koncerta, trojni koncert za violino, violo in violončelo ter kar štiri godalne kvartete ter številni opus komorne, baletne glasbe, zborovskih skladb in vokalnih del. Že leta 1988 je dobil naročilo ameriškega festivala v Bostonu»Making Music Together«in tako zanj napisal svojo prvo simfonijo za Bostonski simfonični orkester leta mu je dvorana Carnegie Hall v New Yorku naročila Concerto grosso št. 5, ki ga je izvedel Clevelandski simfonični orkester na festivalu Centennial 1994, v istem letu pa je Newyorška filharmonija krstila njegovo Simfonijo št. 7. Ameriško premiero je doživela tudi Simfonija št. 6. V opusu Alfreda Šnitkeja so tudi tri opere: Življenje z idiotom, Gesualdo in Historia von D. Johann Fausten. Za svoje delo je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade, med njimi avstrijsko državno priznanje (1991), japonsko cesarsko priznanje in ob koncu življenja visoko rusko državno nagrado v Moskvi Njegova glasba je na sporedih svetovno znanih festivalov, v zadnjih desetih letih pa je izšla na več kot 50 portretnih zgoščenkah.

17 Luka Žiher

18 Lukas Zuschlag

19 SILA ŽIVLJENJA Irena Štaudohar, Sobotna priloga Dela Zgodba Včasih so v Pasternakovem romanu najbolj romantične tiste stvari, ki se sploh še niso zgodile. Ko se mladi Jurij Živago na vprežnih saneh pelje skozi Moskvo, gleda iste stvari, kot jih je Lara, ki je malo pred njim hodila po tej ulici. In čeprav se še nista srečala, so se na istih stvareh srečale njune oči. Kot da bi šlo za intonacijo njunega odnosa, v zgodbi se namreč ves čas srečujeta in se spet razideta... Doktor Živago je nenavaden roman. Kritiki so o njem pisali, da nima jasne strukture, da je kronološko neskladen, da glavni junaki niso jasni, da gre v njem morda za alegorije, metafore. A zdi se mi, da se je v njem avtor želel čim bolj približati življenju, živi in premikajoči se realnosti in junakovi notranji zavesti, ki nikoli ni enakomerno pripovedovanje. Pasternak dogodkov ne komentira, ne podžiga, revolucije in vojne se v romanu menjavajo kot letni časi, ljudje se prilagodijo grozi in nasilju in se trudijo preživeti, ljubiti, ustvarjati. Roman je na svoj način izjemno fizičen, morda zato, ker je glavni junak zdravnik in pesnik, ki svet okoli sebe vidi drugače: okoli njega se dogajajo tragedije, smrti, izdaje, v njegovem srcu pa je poezija, ki ves čas čisti njegovo kri. Kot ugotavlja sam, bo, ne glede na vse, kar se dogaja okoli njega, njegova duša čista, vse dokler še zna opazovati krave na paši, bere Puškina in svobodno govori sam sebi. In ko s fronte prihaja domov k svoji ženi, premišljuje o tem, da je pozabil vse, kar so videle njegove oči: mrtve, mostove, ki so jih razstrelili, ogenj in ruševine,»vse to je postalo praznina, edini pravi dogodek je bil, da se vrača v dom, ki je nedotaknjen, ki še vedno obstaja to je bilo pravo življenje«. A ko se zaljubi v Laro, vidi samo še njo. David Lean v svojem filmu prikaže to dobesedno kadarkoli se Lara in Jurij zagledata, zatemni njune obraze in osvetli le njune žareče oči, vedno. Doktor Živago je tudi zgodba o preživetju, o generaciji, ki nikoli ni imela»mirnega«in»navadnega«življenja, saj je samo v štiridesetih letih preživela dve svetovni vojni, rusko revolucijo, državljansko vojno, politično nasilje, lakoto, gulage... Mladi umetniki, kot je bil Pasternak, so sanjali o delavski revoluciji in pravici, o umetnosti, ki gre v vse pore ljudstva, a so se že naslednji trenutek zbudili v nočni mori diktature, v kateri je bilo prepovedano vse, predvsem pa razmišljanje. Ko se z Laro znajdeta na fronti, ji Jurij idealistično govori:»pomislite, kakšen čas je to. In midva živiva v njem! Kakšno čudo se dogaja enkrat samkrat v večnosti. Pomislite: z vse Rusije je strgalo streho in midva sva se z vsem ljudstvom znašla pod odprtim nebom. In nikogar ni, ki bi se oziral na nas. Svoboda! Prava ne v besedah in zahtevah, padla je z neba mimo vsakega pričakovanja. Svoboda po naključju, iz nesporazuma.«potem se začne krog terorja in razočaranj ožiti vse do zanke.»človeško življenje je v Rusiji mrtvo, ubila ga je zgodovina.«pravijo, da je Doktor Živago zadnji spev ruskega klasičnega duha, da je zadnji veliki ruski roman in res ima v sebi nekaj tolstojanskega. Najprej epski čas, potem neznosno lepo opisovanje narave in na koncu junake, ki stopajo iz njegovih knjig kot iz svojega toplega bivališča, kot bi dejal Stefan Zweig. Čutiš, da ni za njimi nobenega strastnega pesnika, ki bi ščuval in razgreval kot Dostojevski, ki biča svoje junake z vročičnostjo. ROMAN JE NA SVOJ NAČIN IZJEMNO FIZIČEN, MORDA ZATO, KER JE GLAVNI JUNAK ZDRAVNIK IN PESNIK, KI SVET OKOLI SEBE VIDI DRUGAČE. 21

20 22 ŽIVAGO JE PASTERNAKOV ALTER EGO. NE MOREMO JU LOČITI, KOT NE MOREMO LOČITI PLESA OD PLESALCA, KAKOR BI REKEL VALERY. Tako kot Tolstoj tudi Pasternak pripoveduje tako, kot plezajo hribovski kmetje v vzpetine: počasi, enakomerno, brez nestrpnosti, brez utrujenosti, brez šibkosti. Jurij Živago je v resnici pasiven junak, ki se je znašel v vrtincu absolutno aktivnih stvari. Mnogokrat je bolj opisovalec kot junak, a vendar, zanimivo, v vojnih vihrah vedno preživi. Kot bi dejal Čehov, je Živago dober človek. Na pol ga lomita le Tonja in Lara. Ko gre končno v akcijo, se vedno vmeša tok zgodovine, ki ga potegne proč od tega, da bi moral izbirati med ženo in ljubico. Ko se na primer končno odloči, da bo odšel k ženi in ji povedal, da ljubi drugo, ga na pol poti ugrabijo gozdni partizani, ki potrebujejo zdravnika. Z njimi potem preživi dolge mesece. Lara je drugačna. Močnejša. A vendar skrivnostna. Že od majhnega gleda v oči tragedijam in zlorabam. Še kot deklica v besu maščevanja ustreli moškega, ki je uničil njeno družino, jo zapeljal in zlorabil. Poroči se s fanatičnim revolucionarjem in ga nikoli ne čaka doma, sledi mu, odpravi se na fronto, pozneje na Ural. Njena ljubezen do Živaga ni nič manj zapletena kot njegova do nje. In potem se na vrhuncu končno uresničene ljubezni ločita in se nikoli več ne srečata. Na koncu romana Živago umre. Izda ga srce. Pisatelj le v nekaj vrsticah pove, kaj se je zgodilo z Laro. Nekega dne je odšla od doma in se ni nikoli več vrnila. Najbrž je končala v taborišču. Časi so bili takšni, da to ni bilo nič nenavadnega. Knjiga Živago je Pasternakov alter ego. Ne moremo ju ločiti, kot ne moremo ločiti plesa od plesalca, kakor bi rekel Valery. Pasternak je bil markanten moški z velikim obrazom in polnimi ustnicami, ki je oboževal ženske. In nasprotno. Pesnica Marina Cvetajeva, ki je bila zaljubljena vanj, je nekoč dejala, da je videti kot Arabec in njegov žrebec. Laro je ustvaril po podobi svoje lepe ljubice Olge Ivinske, ki jo je spoznal v uredništvu časopisa Novi svet, ko mu je bilo 56 let. Olga je bila vdova, stara nekaj čez trideset let, velika pisateljeva oboževalka. In četudi je bil strastno zaljubljen vanjo, nikoli ni zapustil svoje žene Zianide. Pasternak je Doktorja Živaga napisal v svoji dači v pisateljski koloniji Peredelkino, kjer je živel. Kolonija je bila Stalinova ideja. Rad je imel vse pisatelje na enem kupu, da jih je lažje nadziral. Pasternak je vedel, da je roman tudi kritična podoba revolucije, a ni vedel, da bo tako hudo. V nekem trenutku je to delo postalo kot bomba brez varnostnega zatiča, ki je raztreščila življenja vseh vpletenih. Olgo so leta 1949 zaprli in obsodili na pet let zapora zaradi sovražne propagande. V zaporu je rodila pisateljevega otroka, ki je kmalu umrl. Pasternak je neutrudno pisal roman, ki je nastajal kar deset let ( ), rokopis je oddal reviji Novi mir, da bi objavili nekaj odlomkov, vendar se to ni zgodilo. Bilo je preveč nevarno. Leta 1956 ga je obiskal italijanski komunist in novinar Sergio d'angelo in mu obljubil, da bo roman predal italijanskemu založniku Feltrinelliju, ki ga bo prevedel in izdal. Pisatelj je pristal, ko mu je predajal rokopis, je dejal:»vabljeni ste na mojo eksekucijo.«sovjetska birokracija je pobesnela, celo predsednik društva pisateljev je osebno prišel v Milano, da bi založnika prepričal, naj Doktorja Živaga ne objavi. Nič ni naredilo večje reklame za roman, kot nerodni poskusi, da bi preprečili njegovo objavo. Ko je leta 1957 izšel, so v istem dnevu prodali celotno naklado, knjigo pa so že prevajali v več svetovnih jezikov. Leto dni pozneje je iz Švedske prišla novica, da bo Pasternak dobil Nobelovo nagrado. V Sovjetski zvezi je zavladala panika. Vrstili so se pritiski na pisatelja. Izločen je bil iz društva pisateljev, v Pravdi je izšla kritika, ki je roman označila za literarni plevel. Več kot 800 pisateljev je podpisalo peticijo, naj ga izženejo, Pasternak pa je pisal Hruščovu in mu priznal, da si ne predstavlja živeti brez Rusije. V pesmi z naslovom Nobelova nagrada pravi:»kakšno hudobijo sem zagrešil? Sem morilec in zločinec? Ves svet sem pripravil, da joka nad lepoto moje domovine.«moral se je odpovedati nagradi. Potem so stvari potihnile. Pasternak je umrl leto in pol pozneje. Po njegovi smrti so Olgo spet aretirali in jo za štiri leta poslali v gulag, češ da je s pisateljem želela pobegniti v tujino. Ko je leta 1988 knjiga prvič izšla v domovini, so jo rehabilitirali. Leto pozneje je pisateljev sin Evgenij Pasternak

21 končno lahko odšel v Stockholm, kjer je prejel očetovo nagrado. Film Zgodba o Živagu je najbolj poznana zaradi filma, ki ga je leta 1965 posnel britanski režiser David Lean. Film je nastajal tri leta. V glavni vlogi so nastopili Omar Sharif, Julie Christie in Geraldine Chaplin. Kritiki so film najprej raztrgali, občinstvo pa se je vanj zaljubilo. Lean v njem uživa v patetiki: neskončna polja rumenih narcis, modre oči Julie Christie in v ozadju ves čas slavna Larina pesem. Film bi morali najprej snemati v Jugoslaviji, a so na koncu pristali v Španiji. Težava je bila v tem, da je bilo tam vroče poletje. Snežne scene so ustvarili tako, da so zdrobili na tone deviško belega marmorja in ga potrosili po pokrajini. Sanke, ki v filmu drvijo skozi snežene pokrajine, so v resnici na kolesih. V času snemanja je v Španiji vladal Franko in tamkajšnje oblasti so le težko gledale množične prizore, v katerih delavci hodijo po ulicah Moskve (Madrida), pojejo Internacionalo, nad glavami pa jim vihrajo rdeče zastave. Eden najlepših in obrobnih prizorov v filmu je zame tisti, ko se Jurij in Lara umirita v hiši na Uralu, čeprav vesta, da bo idile kmalu konec in da ju bodo kmalu ujeli in umorili. Juriju se zasvetijo oči, ko v zapuščeni hiši, polni prahu in snega, zagleda pisalno mizo, za katero ni sedel že leta. Na gladko leseno površino počasi položi šop belega papirja in črnilo, se zagleda v daljavo, posluša volkove, začne pisati in ne more več nehati. Pesnik. Pasternak je imel prav, umetnost se od nekdaj in brez prenehanja suče okoli dveh stvari: neprestano premišljuje o smrti in s tem venomer ustvarja življenje. EDEN NAJLEPŠIH IN OBROBNIH PRIZOROV V FILMU JE ZAME TISTI, KO SE JURIJ IN LARA UMIRITA V HIŠI NA URALU, ČEPRAV VESTA, DA BO IDILE KMALU KONEC IN DA JU BODO KMALU UJELI IN UMORILI. 23

22 Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag

23 DOKTOR ŽIVAGO V UMETNEM, A UMETELNEM SVETU FILMA Varja Močnik Ko slišimo ime Živago, veliki večini med nami bržkone v mislih zaigra znamenita in priljubljena Larina pesem, ki nam potem še ves dan hočeš nočeš odzvanja v ušesih. Z melodijo se nam v misli prikrade prelep, nežen, a odločen Larin obraz (obraz igralke Julie Christie), ta podoba pa nemudoma zbudi naslednjo: orošen pogled doktorja Živaga (oči Omarja Sharifa). Ta tok asociacij je v našo kolektivno zavest odtisnil film Doktor Živago (1965) mojstra epskih filmskih podob Davida Leana. Ni naključje, da se je prav Leanova epska romanca neizbrisno zapisala v zgodovino zahodne (pop)kulture, saj so v vsej zgodovini le tri ekranizacije Živaga in Leanova je po manj kot desetletje starejšem istoimenskem Pasternakovem romanu edina narejena za kino. Za televizijo so precej pozno posneli dve nadaljevanki leta 2002 angleško-nemškoameriško koprodukcijo v obliki mini serije režiserja Giacoma Campiottija, šele leta 2006 pa je Živago končno stopil tudi na domača ruska tla. Televizijsko nadaljevanko je z resnimi nameni slediti Pasternakovemu sporočilu in ne podleči zgolj ljubezenski zgodbi zrežiral zlasti v Rusiji priznani režiser literarnih adaptacij Aleksander Proškin. Četudi je televizija nekoč menda»ubila«film, je Leanov filmski ep preživel še več, kljub ostrim kritikam v času nastanka je postal trdna klasika, priljubljena pri širokem občinstvu in pri marsikaterem kritiku in mojstru gibljivih podob. Zakaj je Leanov film tako priljubljen in ne nazadnje tako močno zapisan v zgodovino, ko pa ima, to namreč vidimo že po minuti gledanja, le malo stika s... čimerkoli, pravzaprav s katerimkoli časom ali prostorom in prav malo tudi s svojo literarno predlogo? Zasnežene ruske širjave so posnete v Španiji in zato posute z (vidno) umetnim snegom. Nekatere najširše planjave so vendarle zasnežene, posneli so jih na Finskem in v Kanadi. Znameniti interierji podeželske»ledene palače«so»poledeneli«s čebeljim voskom. Tudi zaledenelo jezero ni ne jezero ne zaledenelo. Ruske lokomotive, ki jih v filmu ni malo, so španske. Podobno umetna kakor sneg in led se zdita tudi junaka filma, pravzaprav vsi liki v njem. Stranske osebe so sicer na neki način aktivne, a vsaka je ujeta v oklep vnaprej določene podobe, definirane tako rekoč v prvem kadru, ko se oseba prikaže. Revolucionar Paša (Tom Courtenay), Larin mož in oče njenega prvega otroka, je fanatično predan revolucionar, nečloveški, neoseben, pozneje tudi morilski. Viktor Komarovski (Rod Steiger), Larin precej starejši ljubimec iz mladosti, je trdosrčen poslovnež, zavezan zgolj priložnostim zaslužka. Živagova žena Tonja (Geraldine Chaplin) je predana, ljubeča, razumevajoča. Vsi liki so enoplastni in skozi ves film taki tudi ostanejo. Četudi Komarovski proti koncu zaljubljencema samoiniciativno ponudi pomoč in čeprav Paša celo spremeni ime v Strelnikov in postane krvoločen križar revolucionarnih idej, v bistvu tudi onadva ostaneta enaka. Morda najbolj neoprijemljiv lik je Živagov polbrat Jevgraf (Alec Guiness), pripovedovalec zgodbe, ki išče Larino osirotelo hčer. Ni povsem jasno, zakaj je tako predan nalogi, izvemo le, da je bil najbrž tudi sam nekoliko zaljubljen v Laro, brata pesnika pa izjemno ceni, čeprav (kot član ČEKE in pozneje general KGB-ja) ni videti pretirano poetičen. Osupljivo nedejavna in ZAKAJ JE LEANOV FILM TAKO PRILJUBLJEN IN NE NAZADNJE TAKO MOČNO ZAPISAN V ZGODOVINO, KO PA IMA, TO NAMREČ VIDIMO ŽE PO MINUTI GLEDANJA, LE MALO STIKA S... ČIMERKOLI... 25

24 26 ZDI SE, DA PRAV TI POGLEDI POVEŽEJO NAM UMETNE, NEPOZNANE ČASE IN PROSTORE V NOV SVET, V NENAVADEN EP O HREPENENJU IN LJUBEZNI. neiskriva sta prav glavna junaka, predana zaljubljenca Lara Antipova in Jurij Živago. Film nas prepričuje, da sta strastna, a tega v filmu ne vidimo. Prepričuje nas tudi, da sta predana, zaljubljena in seveda dobra po srcu. Njuna dejanja so medla: objemi so statični, poljubi ploski, pogledi trajajo in trajajo. In celo ognjevita, nepremišljena dejanja, pri katerih bi pričakovali vihar, so le sapica, le salonski prepih: na primer, ko se Lara nameni ustreliti Komarovskega (ker jo je posilil!), mine dejanje brez prevelikega trušča in večjih posledic. Burna ljubezen, nore strasti, divje ideje o svobodi v filmu vse teče mirno in dostojanstveno, čeprav se premikajo tako intimne kakor družbene gore, gorovja. Čas svetovne vojne, revolucije in državljanske vojne se zdi bolj scenografija oziroma slikovito ozadje, na katerem se dokazujeta dobro srce in neomajna volja glavnih junakov. Zdi se, kakor da ves film držijo skupaj pogledi junakov, zlasti orošene oči doktorja Živaga, ki s strahom opazuje krvoločnost revolucije, s hrepenenjem zre v ne povsem realizirano ljubezen, se s slabo vestjo ozira proti ženi, ki jo sicer nedvomno tudi ljubi. Zdi se, da prav ti pogledi (zanesljivo pretirano vzneseni, če jih gledamo same po sebi) povežejo nam umetne, nepoznane čase in prostore v nov svet, v nenavaden ep o hrepenenju in ljubezni. Leanov Živago je svet, v katerem brezsramno površno odzvanja za zgodovino človeštva nadvse pomemben čas, pomembni prostori in ljudje, je svet, v katerem so do neprepoznavnosti spremenjeni, pohabljeni, estetizirani. A Lean obenem z mojstrsko roko snovalca filmskih podob na teh sramotnih temeljih sestavi svet, ki stoji trdno in od katerega dobre tri ure ne odvrnemo pogleda. Mar se je Hollywood že kdaj sramoval potvarjanja, prirejanja, romantiziranja in podobnih dejanj? Leanu se to posreči, ker je mojster režije, ker razume, kaj je filmično in kaj filmsko in zna to nadvse spretno udejanjiti. Značilno vrhunsko izdelan je že eden prvih prizorov, v katerem spoznamo Jurija Živaga kot dečka na maminem pogrebu. Prizor je precizno sestavljen iz bližnjih posnetkov malega Živaga pred grobom, njegovih pogledov (!) in tega, kar vidi. Vidi impresije, nežno začinjene z domišljijo: veter v listju, list na maminem mrzlem obrazu, ljudi okoli groba, grobarje, ki v krsto zabijajo žeblje, nepremično mamo, sámo v krsti... Zaporedje posnetkov in ritem montaže nedvoumno predstavita Jurija kot samosvojega, čutečega, občutljivega kot poeta. Mali Jurij že v prvem prizoru prevzame nadzor nad svojim posebnim filmskim časom: na koncu prizora Lean na bližnji posnetek Jurija umetelno umesti elipso in s tem skrajša realni čas dejanja, vendar v gledalčevi zavesti dejanje traja dolgo: ko se še zadnjič zazremo v dečkov zamišljeni obraz, je grob že zasut, pogrebci odhajajo. Lean spretno in vešče tke medlo, celo izumetničeno zgodbo naprej in do konca, zgodbo, ki v primežu režije postane nesmrtna filmska klasika. Seveda za to uporabi vse elemente filmske pripovedi: osupljivo fotografijo harmoničnih barvnih kompozicij, skrajno nerealne, a zato toliko bolj neverjetne scenografije in umetna prizorišča (sneg in led v neštetih oblikah), bogato koreografirane prizore množic, že prej omenjeno pretanjeno montažo in ne nazadnje bližnje posnetke, poglede, poglede, poglede. Za njimi so odlični obrazi, odlični igralci: Julie Christie, Omar Sharif, Geraldine Chaplin, Alec Guiness, Rod Steiger, v nekem prizoru celo Klaus Kinski... In vse to barve, kompozicija, ritem, sence in svetloba, ki trdno držijo podobe in se hkrati po njih razlivajo, vsi ti elementi pripovedujejo zgolj eno epsko zgodbo, ki se dogaja v junakih, zgodbo hrepenenja, ljubezenskega zanosa Lare in Jurija, zgodbo večne zamrznjene ljubezni, ki se celo v zasneženem in ledenem Uralu vsak hip utegne stopiti v lužico na dlani spomina. In za španske lokomotive nam postane prav malo mar. Gledanje Živagovih filmskih podob nas očara in začara, a bolj kakor pri umetnosti, ki sporoča resnice ali zastavlja vprašanja, se počutimo, kakor da zremo v smetanove tortice v vitrini slaščičarne, v tiste vrste tortic, ki so videti imenitno, a okus močno razočara. Filmski Doktor Živago je osupljiv, a nikar ne razmišljajmo preveč o njem, saj razen o tem, kako odlično je narejen, nimamo o čem razglabljati raje si zabrundajmo Larino pesem in se zazrimo v zala obraza ljubimcev.

25 Lukas Zuschlag

26 Baletni ansambel

27

28 RAZIŠČIMO VSE KOTIČKE SVOJE USTVARJALNOSTI Pogovor z Jiříjem in Ottom Bubeníčkom Nataša Jelić

29 Jiříji Bubeníček

30 Otto Bubeníček

31 Kako je na vajino umetniško ustvarjanje vplivalo dejstvo, da sta se rodila kot dvojčka? Jiří: Prav gotovo sva zavoljo izkušenj, ki sva jih pridobivala skupaj, razvila tudi podoben umetniški okus. Čeprav se v marsičem ne strinjava in na stvari gledava drugače, imava povsem primerljivo sposobnost presojanja o dobrem, lepem ali skladnem. Sam, denimo, najprej le razmišljam o postavitvi neke koreografije, ki nikakor ne more biti nared, dokler se ne lotim dela s plesalci. Kostumi in scenografija za predstavo pa morajo biti pripravljeni veliko prej. Otto mora začeti ustvarjati, ne da bi videl en sam gib ali korak. In najbrž nama to, da sva dvojčka in da sva razvila podoben okus, resnično pomaga, da tako tesno sodelujeva in razumeva drug drugega. Otto: Dejstvo, da sva dvojčka, ki opravljata isti poklic, vseskozi bolj poudarjajo drugi, ker se jim zdi to zanimivo. Za naju pa seveda ni nič posebnega. V Hamburgu naju je umetniški vodja baleta (John Neumeier, op. p.) obravnaval kot povsem enakovredni osebi, zato s tem ni bilo nikoli težav. Res pa je, da sva nekako vseskozi ustvarjala skupaj. In kot je povedal moj brat, se včasih tudi spreva, a ker imava podoben okus, se na koncu najini viziji vendarle zlijeta v obliko, ki je blizu obema. Ni bilo med vama nikoli nobenega rivalstva? Jiří: Ne, nikakor, tudi ko sva skupaj plesala v ansamblu Hamburškega baleta, sva dobro sodelovala. Gibe sva čutila podobno, zato sva se lahko dopolnjevala in plesala zelo usklajeno. In ja, najbrž je res, da je med nama vedno obstajala neka posebna vez. Otto: Vedno sva si želela, da bi bile stvari, ki jih počneva, dodelane, zato sva že kot plesalca na odru delovala kot tim, ki ima pred seboj skupen cilj. Vsakič sva se veselila, če je kateri od naju dobil kakšno dobro vlogo, in si tudi nesebično pomagala. Vendar sva bila drug do drugega tudi sila neizprosna in kritična. Če sem opazil, da moj brat dela kaj narobe in da ni dovolj dober, sem mu to tudi zelo iskreno povedal. Lahko bi rekli, da imata gibanje preprosto v krvi. Vajina starša sta bila cirkuška akrobata. Kako se je v vajino vznemirljivo nomadsko JOHN NEUMEIER JE PREPROSTO GENIJ, KI NAJU JE NAVDIHNIL Z LE NJEMU SVOJSTVENIM NAČINOM GIBANJA, PRIPOVEDOVANJA ZGODBE IN OBLIKOVANJA DRAMATURGIJE. življenje cirkusantov vtihotapil disciplinirani balet? Jiří: Bila sva prepričana, da bova nekoč tako kot onadva delovala v cirkusu, saj nama je bilo nomadsko življenje všeč. Cirkusanti se pač premikajo iz enega kraja v drugega, nastopajo zdaj v tem, zdaj v onem cirkusu. Iz tistih časov se najbolj spominjam občutka neizmerne svobode. Vedno sva bila v naravi, na zraku. Vseskozi sva nekam tekala in se veliko igrala pa tudi spoznavala nove kraje. Okoli cirkusa je bilo ogromno ljudi in otrok. Z vsemi sva se družila in nihče naju ni v ničemer oviral. In prav tam in takrat sva najbrž tudi izoblikovala najin svobodomiselni duh, človekoljubje, pa tudi življenjsko moč, voljo do ustvarjanja, energijo Otto: A kmalu sva se morala vrniti v mesto, saj sva v Pragi začela obiskovati šolo za gimnastiko. Nekoč je tja prišla profesorica iz baletnega konservatorija. Opazila naju je in očetu povedala, da sva nadarjena za ples in da bi se po njenem mnenju morala v tej smeri tudi izobraževati. Tega si takrat v resnici nisva želela. A mati, ki je prav tako imela baletno izobrazbo, nama je svetovala, da vseeno poskusiva, češ da bova tako popravila držo in»prezenco«v cirkuški areni. Ko sva se odločila za balet, sva se tudi tega tako kot vseh drugih nalog, ki jih je pred naju postavilo življenje, lotila resno in zavzeto. Tako sva nekega dne, pravzaprav kar naenkrat, končala baletno šolo in se odločila, da bova postala baletna plesalca. Jiří: Imela sva tudi veliko srečo, saj so naju kljub komunizmu, ki sem ga sicer zelo sovražil, poučevali resnično zelo dobri plesni pedagogi, ki jim dolgujeva odlično baletno tehniko in znanje. Med najinimi profesorji je bil, denimo, nedavno preminuli slovaški plesalec, koreograf in pedagog Andrej Halázs. Pa tudi Jaroslav Slavicky, ki je sedaj ravnatelj Baletnega konservatorija v Pragi, takrat pa je poučeval variacije. Bil je učenec slovitega ruskega pedagoga Aleksandra Puškina z Baletne akademije Vaganove ter učitelj Mihaila Barišnikova. Spominjam se še odličnega pedagoga Bohumila Muchke, ki nas je poučeval prvine folklornega plesa. In»kar naenkrat«sta imela v rokah nagradi prestižnega mednarodnega tekmovanja za 33

32 34 baletne plesalce Prix de Lausanne ter pogodbi za delo v enem najbolj cenjenih evropskih baletnih ansamblov pod taktirko nikogar drugega kot velikega maga in pripovedovalca baletnih zgodb Johna Neumeierja? Kako na svoji več kot uspešni plesni karieri gledata danes? Jiří: Tistega leta je bil direktor žirije na tekmovanju prav John Neumeier, ki nama je potem tudi predlagal, da zadnje leto šolanja končava v njegovi baletni šoli v Hamburgu. A zavoljo že prej omenjenih pedagogov sva se vseeno odločila za Prago. Že naslednje leto pa sva odšla kar naravnost in brez avdicije v baletni ansambel v Hamburg. Otto: John naju je preprosto hotel imeti v ansamblu, kar je bilo za naju seveda več kot odlično. Jiří: Tam sem preživel in plesal prečudovitih deset let, Otto pa triindvajset. Otto: Čeprav sva postala prvaka šele po šestih letih, sva že od samega začetka dobivala tudi glavne vloge, tako da sva se lahko resnično ogromno naučila. Jiří: Najbolj vznemirljivo je bilo, da sva lahko bila del te neverjetne šole. John Neumeier je preprosto genij, ki naju je navdihnil z le njemu svojstvenim načinom gibanja, pripovedovanja zgodbe in oblikovanja dramaturgije. Da ne govorim o vzdušju, ki je vladalo v ansamblu in med vsemi drugimi plesalci, ki so bili prav tako resnično izjemni. Seveda se sedaj kot koreograf zavedam, da me je zaznamoval tudi Neumeierjev plesni besednjak, čeprav sem potem deset let plesal še v Semperjevi operi v Dresdnu v stvaritvah številnih drugih koreografov. Kot koreograf pač črpaš iz vsega tistega, kar se je v tebi»naložilo«skozi leta aktivnega plesanja. Imel sem velikansko srečo, da sem lahko odplesal praktično vse, kar sem si kdajkoli želel. Potoval sem po vsem svetu, gostoval na odrih vseh pomembnejših baletnih gledališč, med njimi tudi v pariški Nacionalni operi, kjer sem ob Aurelie Dupont in Agnes Latestu odplesal vlogo Armana Duvala v baletu Dama s kamelijami Johna Neumeierja. Kariero sem sklenil na vrhuncu z laskavimi pohvalami za vlogo Des Grieuxa v Mac Millanovi Manon. In sedaj sem koreograf, ki se mu resnično ni treba več dokazovati kot plesalec. BALET TI NE DA LE DISCIPLINE, TEMVEČ TUDI MOŽNOST, DA RAZVIJEŠ DOLOČENO VIZUALNO ESTETIKO. Torej so vaju navdihovali tudi številni drugi koreografi današnjega časa, v katerih stvaritvah sta plesala. Je kakšen med njimi, ki vaju še posebej vznemirja? Otto: Ja, vsekakor je bil to v prvi vrsti John Neumeier, pa Mats Ek in seveda Jiří Kylián, potem pa tudi Natalia Makarova, ki je bila resnično čudovita. Jiří: Res je, Makarova je bila tudi neverjetna pedagoginja. Otto: V Hamburgu je namreč na oder postavila balet Bajadera. Oba sva plesala glavno vlogo Solorja. Jiří: In oba sva jo odplesala ob Svetlani Zaharovi. Ko sva bila mlajša, so bili omenjeni koreografi na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. V Kyliánovih stvaritvah, resnici na ljubo, nisva veliko plesala. Pravzaprav le v eni, vendar sva si v Haagu velikokrat ogledala predstave njegovega NDT (Nizozemskega plesnega gledališča, op. p.). Spominjam se, da sta me njegova plesna govorica in način, kako je plesalce premikal po odru, vsakič znova povsem presunila. Otto: Koreografi, o katerih se pogovarjamo, me niso očarali le s svojimi zamislimi ali slogom, marveč tudi s posebnim, spoštljivim odnosom do plesalcev Jiří: Kot koreograf namreč ne ustvarjaš le korakov ali zgodbe, marveč se ukvarjaš tudi s človekovo psiho, saj moraš znati plesalca navdihniti, da se na pravi način odzove na tvoje zamisli ter iz sebe iztisne kar največ, oziroma čisto do konca pretrese vse kotičke svoje ustvarjalnosti. Otto: In prav tako kot je zdajle vse skupaj opisal Jiří, deluje, denimo, neverjetni švedski koreograf Mats Ek, ki plesalca popolnoma prevzame s svojo idejo. Jiří: Oba sva seveda zaljubljena v Pino Bausch in njene»zunajserijske«stvaritve. Na najino veliko žalost nama ni bilo nikoli dano delati z njo. Otto: Nekoč naju je celo povabila k sodelovanju, kar sva si tudi zelo močno želela, a je žal kmalu umrla. Jiří: Pina Bausch je bila posebna, velika umetnica. Do njenega načina razmišljanja gojim veliko spoštovanje. Njene zgodbe in občutja, ki jih vzbudi v gledalcu, so nekaj resnično pretresljivega.

33 Otto, ob nadvse zahtevni in plodni karieri baletnega plesalca ste razvili tudi številne druge talente. Tako zdaj poleg tega, da svojemu bratu asistirate, delujete kot kostumograf, scenograf, skladatelj glasbe in ustvarjalec avtorskih filmov. Kako vam vse to uspe? Otto: Balet ti ne da le discipline, temveč tudi možnost, da razviješ določeno vizualno estetiko. Že redne jutranje ure baleta niso le rutinsko vzdrževanje tehnike in kondicije, marveč določena oblika meditacije, ki ti omogoča, da vsak dan osmisliš in začneš znova. Vse te oblike umetnosti, tudi likovna, vizualna, so si v resnici zelo podobne, saj imajo skupen jezik ali matrico. Vsa znanja, ki sem jih pridobil pri ustvarjanju različnih baletov, sem na nek način strnil v celoto, iz katere črpam navdih za nadgradnjo znotraj tistega, kar ustvarjam tudi sam. Obožujem računalnike, v resnici sem kar nekakšen računalniški»freak«. Zelo hitro tudi spoznavam najrazličnejše Adobove ali Applove softverje, ki so na voljo. Tako sem skozi igro z različnimi računalniškimi programi»scopral«svoj mali svet stvaritev. Med drugim sem na ta način zložil kar nekaj zanimivih glasbenih sekvenc. Bratu so bile všeč, zato mi je predlagal, naj ustvarim glasbo za njegov balet. Kljub temu da sem se upiral, češ da se iz tega res ne bo izcimilo nič pametnega, je vztrajal. Ustvaril sem dve uri klavirske glasbe, ki sem jo potem oblikoval v 45-minutno skladbo, ki jo je potreboval za svojo koreografijo. Po tem me je na podoben način spodbudil k ustvarjanju scenografije. Pa sem se lotil še tega, tako da sem do sedaj ustvaril že kar spodobno število scenografij. Jiří, kaj pa vaša odločitev o tem, da postanete koreograf, je prišla spontano? Jiří: Koreografirati sem začel že v Hamburgu na pobudo prijatelja šansonjerja, ki me je izzval, naj na njegovo glasbo vendarle že enkrat naredim solo. Ljudem je bil všeč in klobčič se je začel odvijati. Dobival sem vse resnejše ponudbe, ki se jih sprva seveda vedno prestrašiš. Dobiš nepopisan list papirja, na katerega moraš»napisati«povsem novo zgodbo v trajanju dveh ur. In vsakič znova se vprašaš:»hudiča, kako naj se pa zdaj tega sploh NE RAZUMITE ME NAPAČNO, OBOŽUJEM SODOBNO UMETNOST, A MENIM, DA JE ČAS, DA SE PONOVNO VRNEMO K PRIPOVEDOVANJU ZGODB. lotim?«no, in ker pač rad skočim v vodo, moram v njej znati tudi plavati To ste nam nakazali že prej. Pa vendar, kako potem dejansko»plavate«? Kako se lotevate koreografiranja? Jiří: V resnici se ustvarjanja vsakega projekta lotevam zelo različno. Tudi navdihnejo me vedno drugačne stvari. Lahko se sprehajam po ulici in se mi v spomin vtisnejo neki prizori, ki postanejo iztočnica za zgodbo. Ali pa preberem knjigo in si ogledam film, ki me spodbudi k nadaljnjemu razmišljanju in ustvarjanju kakor tokrat, ko ustvarjamo balet Doktor Živago. Velikokrat se mi ob poslušanju vznemirljive glasbe izrišejo pred očmi podobe. V njej lahko odkrijem tudi tri, štiri, pet ali šest različnih oseb likov, katerih usode začnem povezovati med seboj. In to počnem, dokler ne začutim, da so popolnoma izoblikovani. Ali vam pri ustvarjanju v baletni dvorani kdaj na pomoč priskoči tudi brat? Jiří: Vedno se počutim bolj varnega, ko je ob meni v studiu. Veliko mi tudi pomaga pri oblikovanju dramaturgije, saj se mi včasih vse skupaj zatakne in sem v dvomih, kako naj zgodbo razvijam naprej. Otto: Po navadi skupaj veliko razmišljava o tem, kako se bova lotila podajanja zgodbe. Imam srečo, da lahko hitro ugotovim, kako jo je moč»preslikati«v ples. Pri tem resnično uživam in upam, da bom lahko nekega dne ustvaril tudi kakšno gledališko, dramsko predstavo. Sicer pa imava tudi veliko skupnih»predpriprav«na projekt tako kot, denimo, pri dramskem baletu Klavir po z oskarjem nagrajenem istoimenskem filmu Jane Campion, ki sva ga postavila za Dortmundski balet. Zamisli za oblikovanje te zgodbe nisva iskala le v filmu, ampak sva se na študijsko potovanje odpravila kar na Novo Zelandijo, kjer sva vsrkavala vse od veličastne narave do Maorov, njihove tradicije, kulture, kostumov, glasbe. Vse skupaj sem posnel na film, ki je potem postal tudi del scenografije, zgodbe in koreografije. Že prej smo se pogovarjali o vašem koreografskem slogu. Koliko vas je dejansko 35

34 36 zaznamoval Neumeier, ki za vsak del zgodbe ustvari le njemu svojstveno gibalno govorico? Jiří: Pri dramskih baletih, kakršen je na primer tudi Doktor Živago, poskušam ustvarjati tako, da ima vsak korak svoj pomen. Izhajam torej iz jedra zgodbe, iz likov, ki jo pripovedujejo. Dejansko iščem plesni besednjak, ki bi ustrezal vsakemu izmed njih. Gib mora biti čim bolj gladek, tekoč in predvsem naraven. Svojega besednjaka plesalcem ne želim vsiljevati, saj se morajo nekako zliti z njim in v njem videti kar se da dobro in sproščeno. Torej vas s svojo telesnostjo, izraznostjo, značajem navdihujejo tudi plesalci? Jiří: Vsekakor se vedno in brezpogojno oziram na njihove značajske lastnosti, saj plesalcev za določene vloge po navadi ne izbiram zavoljo njihovih tehničnih sposobnosti, marveč bolj po značajih, ki ustrezajo likom, katere naj bi upodobili. Tako je Peter (Đorčevski, op. p.) naravnost fantastičen v vlogi Komarovskega, Lukas (Zuschlag, op. p.) pa se na koncu tudi dobesedno prelevi v Jurija. Navdih za gib torej vedno poiščem v zgodbi. In tudi kadar ustvarjam neko bolj abstraktno koreografijo, se v njej vselej kljub vsemu»skriva«neka zgodba. Rad bi namreč, da gledalci razumejo, kaj se dogaja na odru. Morda ne dobesedno ali popolnoma. Želim si, da bi svoji domišljiji pustili prosto pot in zgodbo doživeli po svoje. Moti me, če se dolgočasijo, zato jim vselej skušam ponuditi možnost, da se jih dogajanje na odru dotakne. MEJE MED KLASIČNIM IN SODOBNIM PLESOM PA SO KLJUB VSEMU RES NEKAKO ZAMAKNJENE, PREPLETENE. IN TAKO JE TUDI V NAŠEM ŽIVAGU. na odru in na filmu vidiš marsikaj. Ogromno zanimivega gibalnega materiala, učinkov, a predstave so si podobne kot jajce jajcu in če smo pošteni, nikogar več niti malo ne ganejo. Ko zapuščaš gledališče, te kratko malo pustijo hladnega. Jiří: Pa tudi z baletnimi»špičkami«ni čisto nič narobe. Sam jih obožujem. Tjaša (Kmetec, op. p.) ima na primer prelepe noge. In če so v klasičnih baletnih copatah videti še daljše, je to naravnost čudovito in konec koncev tudi seksi. Otto: Klasični balet ne odhaja, marveč se, ravno nasprotno, vrača! Jiří: Meje med klasičnim in sodobnim plesom pa so kljub vsemu res nekako zamaknjene, prepletene. In tako je tudi v našem Živagu. Kako čudno, mar ne, da se te zgodbe doslej še nihče ni spomnil postaviti na baletni oder? Kot razumem, se je zamisel o tem porodila prav umetniškemu timu ljubljanskega opernobaletnega gledališča? Jiří: Res je, zamisel in povabilo, da ustvariva balet ravno po tej neverjetni Pasternakovi sagi in na Šostakovičevo glasbo, sta prišla iz Ljubljane. Otto: Res je, a moram reči, da je to ena izmed knjig, ki se je že zelo zgodaj dotaknila tudi naju. Zato imam zdaj, ko se baletna pripoved po njej rojeva na tukajšnjem odru, občutek, da je bila vselej nekje tu, z nama in v naju. Jiří: Seveda sva si že kot otroka neštetokrat ogledala tudi njeno slavno filmsko različico. In kje sta v vajinem ustvarjanju umeščena sodobni in klasični ples? So meje med njima jasne ali zabrisane? Jiří: Kar se današnjega baleta tiče, menim, da smo nekako opravili z vsem tem sodobno-plesnim eksperimentiranjem. Ne razumite me napačno, obožujem sodobno umetnost, a menim, da je čas, da se ponovno vrnemo k pripovedovanju zgodb. Otto: Menim, da veliko sodobnih koreografov živi v strahu pred ustvarjanjem klasičnega baleta. Vsi»posebni učinki«lahko gledalca presunejo, a videti je, da je glavni razlog treba iskati v tem, da se mnogi koreografi v resnici bojijo poglabljati v zgodbe in njihovo dramaturgijo, filozofijo. Danes Knjiga ni zaživela le na platnu, v slavni britansko-ameriški ali veliko novejši ruski filmski različici, marveč tudi kot muzikal. S številnimi oskarji nagrajeno uspešnico Davida Leana so mnogi kritizirali, češ da je zgodba preveč raztegnjena, melodramatična in nič kaj avtentična, a so mu obenem priznavali, da mu je uspelo narediti eno najlepših romantičnih dram, ki se dotika predvsem človeka in njegove usodne vpetosti v zgodovinsko in politično dogajanje nekega časa. Kako sta se slavne zgodbe lotila vidva? Jiří: Zgodbo v Pasternakovi sagi pripoveduje zares veliko število likov, zato sem se svojo, prav

35 tako na pobudo tukajšnjih kolegov, odločil splesti le okoli nekaj ključnih junakov. In kakopak je tudi mene najbolj vznemirila zgodba o ljubezni. Čeravno se balet poglobi tudi v zgodbo o revoluciji, vojni, vojakih, postavlja v ospredje predvsem odnose, ki so se stkali med Laro, Komarovskim, Jurijem in Pašo. Tako se v prvem dejanju baleta bolj posvečam zgodbi Lare in Komarovskega, čeprav pobližje spoznamo tudi Jurijevo ženo Tonjo in njenega očeta Aleksandra ter nasploh družino Gromekovih. V drugem dejanju pa sta v ospredju Lara in Jurij oziroma predvsem slednji, ki ne zapusti odra več kot eno uro. To pomeni, da gre za fizično zelo zahtevno vlogo, s katero pa se, kot sem že omenil, nadvse doživeto spopade Lukas (Zuschlag, op. p.). Otto: Meni se zdi, da gre v našem primeru predvsem za zgodbo o Živagu. Jiří: Res je. Otto: In o tem, da zavoljo spleta okoliščin, ki jih pogojujeta besneča državljanska vojna ter Živagova neodločnost in vdanost v usodo, na koncu slednji izgubi vse, ki jih ima rad, in ostane v pravljični, a obenem srhljivo ledeni hiši povsem sam Najbrž je vse, o čemer govorite, navdihnilo tudi oblikovanje scenografije in kostumografije. Otto: Da zgodbo izluščiš na oder, moraš izbrati tisto, kar se ti zdi v njej najbolj pomembno. Zato je prvo dejanje scenografsko postavljeno bolj realistično, v njem je veliko več dogajanja v različnih prostorih, vizualno je pa seveda vse videti bolj toplo, saj prevladujejo bordo toni in tudi tla so lesena. V drugem dejanju pa me je navdihovala predvsem neskončna belina snega, ledu in zmrznjene hiše na koncu. Vse je v belih tonih in bolj abstraktno, saj naj bi posamezni deli scenografije v resnici ponazarjali Živagovo življenje in ljudi, ki so ga v njem spremljali in ki se mu odvrtijo pred očmi, preden odide v smrt. Tudi Elsa Pavanel, s katero sva že sodelovala pri številnih predstavah, je zasnovala klasično, tradicionalno kostumsko podobo, ki nas resnično preseli v tisti čas. ČERAVNO SE BALET POGLOBI TUDI V ZGODBO O REVOLUCIJI, VOJNI, VOJAKIH, POSTAVLJA V OSPREDJE PREDVSEM ODNOSE, KI SO SE STKALI MED LARO, KOMAROVSKIM, JURIJEM IN PAŠO. V že omenjenem filmu nas je seveda navdušila glasba Mauricea Jarrea. Kako ste se izbora glasbe za to koreografijo lotili vi? Jiří: Izhajal sem iz Šostakovičeve glasbe, saj je Pasternakov sodobnik in sonarodnjak. Oba sta velika ruska umetnika 20. stoletja. Njune stvaritve so nas spodbudile k razmišljanju o pomenu človeka in njegovega življenja v času usodnih sprememb. Šostakovičevo glasbo pa sem v procesu ustvarjanja dopolnil še s skladbami zame prav tako vznemirljivih skladateljev Rahmaninova, Mjaskovskega, Vasksa in Šnitkeja. Kako pa se je z izzivom ustvarjanja dramskega baleta soočil baletni ansambel ljubljanskega operno-baletnega gledališča? Jiří: Vsekakor gre za zelo nadarjen baletni ansambel. Delal sem prav z vsemi: s prvaki, solisti in z zborovskimi plesalci. S tem izzivom so se vsi zelo dobro spoprijeli. Sprva so bili morda presenečeni nad tem, kar sva od njih zahtevala, a po dveh mesecih intenzivnega dela smo se resnično začutili. Že prej sem omenil Petra Đorčevskega. Kljub mladosti deluje kot izkušen moški s posebno seksapilnostjo, ki me je spomnila na Komarovskega. Zapeljal je Laro, mlado, neizkušeno, zaljubljeno dekle, ki sem jo našel v čudoviti Tjaši Kmetec. Že na avdiciji je kljub svoji zrelosti izžarevala mladost in nedolžnost. In prav to, le njej lastno poetiko, ki se človeka pri priči dotakne, sem»izrabil«, da sem lahko poudaril Larino nedolžnost in naivnost. Tudi Lukas Zuschlag je zelo senzibilen, iskren in pošten mladenič. Pritegnil me je njegov posebni način gibanja, ki sem ga skušal nadgraditi. Skozi fizično vpletenost v vlogo in utrujenost, saj je vseskozi na odru, razvije svojo vlogo izjemno dobro in te na koncu prepriča, da je v resnici Jurij, ki ga razjedajo vse grozote njegovega turbulentnega življenja. Otto: Z dramskim baletom so se spopadli tako, da so se sprva vsi na vse pretege trudili igrati. Vendar sva jima to kratko malo prepovedala. Spodbujala pa sva jih, naj se nikar ne bojijo izražati svojih čustev. Najprej so bili bolj zadržani, a zdaj je vse tisto, kar sva hotela prikazati, iz njih z vso močjo privrelo na dan. Jiří: Od plesalcev namreč ne zahtevam, da igrajo lik, ki ga uprizarjajo, ampak da začutijo, kako 37

36 38 bi oni reagirali v določeni situaciji, v kateri se je znašel njihov junak. Otto: Spodbujala sva jih tudi, da verjamejo v tisto, kar delajo. In da se vsak dan znova do onemoglosti trudijo, da najdejo tisti pravi, najboljši gib ali izraz. Vodilo vsakega plesalca mora biti neutrudno delo, kajti le to obrodi sadove. Tako delava tudi midva, zato iskreno verjameva v to. Kakšne so potemtakem vajine napovedi za ljubljanskega Doktorja Živaga? Bo nekoč balet, ki bo svojo praizvedbo doživel prav na odru ljubljanske Opere, postal svetovna uspešnica? Jiří: O tem bodo odločali predvsem gledalci in kritika. Obljubiva lahko, da bo predstava za občinstvo nekaj povsem novega. Ta hip sva še globoko vpletena v delovni proces, a imava občutek, da se vse skupaj razvija v pravi smeri. Težko je napovedovati, pa vendar upava, da nam bo vsem skupaj uspelo. OD PLESALCEV NAMREČ NE ZAHTEVAM, DA IGRAJO LIK, KI GA UPRIZARJAJO, AMPAK DA ZAČUTIJO, KAKO BI ONI REAGIRALI V DOLOČENI SITUACIJI, V KATERI SE JE ZNAŠEL NJIHOV JUNAK. nabrala dovolj znanja in izkušenj, pa bova ustanovila lastno baletno skupino. To je najina največja želja. Sta si Ljubljano in Slovenijo sploh lahko ogledala? Kako se počutita tu? Otto: V Ljubljani se sicer počutiva zelo zelo dobro, skoraj tako, kot če bi bila doma v Pragi, a ogledala sva si bolj malo. Obiskal sem čudoviti Bled. Eno nedeljo pa se nama je uspelo odpeljati tudi do morja. Jiří: Drugače pa sva bila v glavnem v baletni dvorani od 10. ure zjutraj do 8. zvečer. S polurnim premorom za kosilo. Kam vaju bo vajina skupna umetniška pot odpeljala iz Ljubljane? Kaj načrtujeta v prihodnosti? Jiří: 14. aprila imava premiero v Ljubljani, a že 18. istega meseca se bova lotila novega baleta o Aniti Berber na glasbo angleškega skladatelja Simona Wellsa, ki ga bova postavila za baletni ansambel v mestu Gera v Nemčiji. Po tem se bova preselila v San Francisco in tako naprej. Čaka naju naporno obdobje, saj sva za dve leti vnaprej že zdaj»prebukirana«. Otto: Ta hip res malce preveč delava. A bratu vedno pravim, da je to, kar se nama zdaj dogaja, najina velika učna ura. Tako pač je, živiva svoje najbolj ustvarjalno obdobje. Nekoč, ko bova

37 Tjaša Kmetec in Petar Đorčevski

38 40 Baletni ansambel

39 41 Zgoraj Rita Pollacchi, Lukas Zuschlag, Iulian Ermalai in Vid Vidic Spodaj Rita Pollacchi, Lukas Zuschlag, Georgeta Capraroiu in Iulian Ermalai

40 42 MARKO GAŠPERŠIČ Glasbeni vodja in dirigent JIŘÍ BUBENÍČEK Koreograf Rojen je v Ljubljani, kjer je študiral klavir pri profesorici Zorki Bradač, muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in dirigiranje pri profesorju Antonu Nanutu na Akademiji za glasbo. Za izvedbo Dvořakove Simfonije št. 8 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. V ljubljanski Operi SNG je debitiral kot dirigent predstave La bohème, s katero je tudi diplomiral, in sicer z odliko. Za RTV Slovenija je posnel več opernih odlomkov s priznanimi slovenskimi opernimi umetniki, s Simfoničnim orkestrom RTV Zagreb pa je gostoval v Italiji. Med najpomembnejše predstave svojega repertoarja uvršča operna in baletna dela Don Carlos, Štirje grobijani, Pelleas in Melisanda, Figarova svatba, Hrestač, Coppélia na Montmartru, Faust, Hoffmannove pripovedke, Pikova dama, Renske nimfe, Labodje jezero, pa tudi izvedbe sakralnih del Wolfganga Amadeusa Mozarta in Josepha Haydna. V SNG Opera in balet Ljubljana je poleg omenjenih dirigiral še mnoge druge operne in baletne predstave, operete in koncerte. Češki koreograf Jiří Bubeníček se je rodil 7. oktobra 1974 v Lublinu na Poljskem. Izobraževal se je na Konservatoriju za ples in glasbo v Pragi pod mentorstvom vodilnih čeških pedagogov Andreja Halásza in Jaroslava Slavickega. Leta 1992 je prejel denarno nagrado na mednarodnem baletnem tekmovanju mladih plesalcev Prix de Lausanne, ki mu je odprla vrata v svet poklicnega plesa. Leta 1993 je debitiral na odru Hamburškega baleta, kjer je leta 1995 napredoval v solista in leta 1997 v prvega plesalca. Tam je odplesal številne naslovne in solistične vloge v baletih umetniškega vodje Johna Neumeierja ter Vaclava Nižinskega v baletu Nižinski, ki ga je slavni koreograf ustvaril posebej zanj. Balet je pri gledalcih doživel velik uspeh, saj je ansambel Hamburškega baleta z njim gostoval po vsem svetu. Leta 2006 se je odzval povabilu baletnega ansambla dresdenske Semperjeve opere in postal njen prvi plesalec. Odplesal je številne glavne in solistične vloge v baletnih kreacijah najpomembnejših koreografskih imen našega časa. Gostoval je na odrih mnogih evropskih gledališč, med drugim tudi v pariški Nacionalni operi, kjer je ob Aurelie Dupont in Agnes Latestu odplesal vlogo Armana Duvala v baletu Dama s kamelijami (La Dame aux camélias) Johna Neumeierja. Prav zanjo je leta 2002 prejel nagrado na prestižnem tekmovanju Benois de la Danse v Moskvi. Uveljavil se je tudi kot izjemno zanimiv koreograf, saj je ustvaril številne izvirne odrske postavitve, kakršna je, denimo, dramski balet po z oskarjem nagrajenem filmu Jane Campion Klavir (The Piano), ki ga je postavil za Dortmundski balet. Ne gre spregledati njegovih del Zgodba o vojaku (Die Geschichte Eines Soldaten), Toccata za Newyorški mestni balet (New York City Ballet), Dih duha (Le Souffle de l Esprit) za Züriški balet, Dunajski državni balet in Plesno gledališče Severne Karoline, Nedosegljivi kraji (Unerreichbare Orte) za Hamburški balet, Notranji glas (Die Innere Stimme) za baletni ansambel dresdenske Semperjeve opere, Outrenoir za Kitajski nacionalni balet, Graffity za praško Laterno Magiko ter številnih drugih. Poleg tega se v zadnjih letih skupaj z bratom dvojčkom Ottom, ki je tudi scenograf, kostumograf in glasbenik, predstavljata z lastnim celovečernim programom koreografskih stvaritev, ki sta ga poimenovala Les Ballets Bubeníček. S tem in z mnogimi drugimi dogodki Bubeníček s prijatelji (Bubeníček and Friends), ki sta ga ustvarila za Narodno gledališče v Pragi, s svečanim novoletnim koncertom Bubenicek New Year Gala itd. nastopata po Evropi in tudi na Japonskem. Med pomembnejše nagrade, ki jih je Jiří Bubeníček prejel za svoje ustvarjanje, prav gotovo spada druga nagrada za koreografijo Izdelano na Zemlji (Made on Earth) na 20. mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni leta 2002, nagrada po izbiri občinstva za koreografijo Ujetniki čustev (Prisoners of Feelings) na 18. mednarodnem tekmovanju koreografov v Hannovru leta 2004, nagrada tekmovanja Dance Open v Sankt Peterburgu leta 2012 za najboljši duet, ki sta ga v baletu Les Indomptés odplesala

41 OTTO BUBENÍČEK Scenograf in asistent koreografa 43 skupaj z bratom Ottom, nagrada Mery Wigman za leto 2013 za pomemben prispevek k razvoju Semperjeve opere, nagrada za najboljšo predstavo/najboljšega plesalca za leto 2015 po izboru revije Dance Europe za nastop v baletu Impressing the Tzar Williama Forsytha in mnoge druge. Leta 2016 je prejel srebrno medaljo Jana Masaryka, ki jo dodeljuje češko ministrstvo za zunanje zadeve za pomemben prispevek k dolgoletnemu in uspešnemu promoviranju češke kulture in širjenju slovesa o Češki republiki v tujini. Češki plesalec, skladatelj in scenograf Otto Bubeníček se je rodil v Lublinu na Poljskem. Večino otroštva je preživel potujoč po Evropi s cirkusom, v katerem sta njegova starša nastopala kot akrobata. Izobraževal se je na Konservatoriju za ples in glasbo v Pragi. Leta 1992 je prejel denarno nagrado in nagrado televizijskih gledalcev na prestižnem mednarodnem tekmovanju mladih plesalcev Prix de Lausanne. Leta 1993 so ga povabili v Hamburški balet, v katerem je postal prvi plesalec in kjer je angažiran še danes. Skozi leta nadvse plodne plesne kariere se je uveljavil kot iskan gostujoči plesalec, ki ga na svoje odre vabijo številni ugledni plesni ansambli po vsem svetu, prav tako pa nastopa na različnih svečanih plesnih koncertih. Ustvarja tudi na drugih področjih, saj deluje kot skladatelj, scenograf ter ustvarjalec kratkih filmov in videoklipov. Doslej je zložil klasično in elektronsko glasbo za film in ples. Nekaj njegovih stvaritev so uprizorili v Državni operi v Hamburgu, pariški Nacionalni operi, dresdenski Semperjevi operi ter v Sapporu na Japonskem. Znana televizijska postaja Arte je o Ottu in njegovem bratu dvojčku Jiříju posnela dokumentarni film Baletna dvojčka (Die Ballett- Zwillinge). Kot urednik in filmski režiser je Otto Bubeníček debitiral s kratkim filmom Nočna ekstaza (Nachtrausch). Njegov kratki plesni film Prosvetljeni (Enlightened) se je uvrstil v finale spletnega video tekmovanja umetniškega središča SideBySide E. V. Med glasbenimi deli, pod katere se je podpisal kot skladatelj, je tudi glasba za njegov kratki film Nočna ekstaza ter za baletne predstave v koreografiji Jiříja Bubeníčka Nedosegljivi kraji (Unerreichbare Orte), ki je bila premierno uprizorjena leta 2005 v Hamburškem baletu, Ai No Yukue Mo leta 2005 v Sapporu, Dih duha (Le souffle de l'esprit) leta 2007 v Züriškem baletu, za katero je oblikoval tudi scenografijo in kostume, ter Toccata leta 2009 v Newyorškem mestnem baletu (New York City Ballet), za katero je poleg glasbe prav tako ustvaril tudi kostumografijo. Med pomembnejšimi priznanji, ki jih je za svoje delo prejel Otto Bubeníček, velja omeniti najbolj prestižno italijansko plesno nagrado Premio Danza & Danza za najboljšega plesalca v letu Istega leta ga je za najboljšega plesalca proglasila tudi revija Tanz Magazine. Leta 2010 je bil nominiran za gledališko nagrado Faust za najboljšo plesno in igralsko predstavo. Leta 2012 sta skupaj z bratom prejela mednarodno baletno nagrado za najboljši duet na tekmovanju Dance Open v Sankt Peterburgu. V zadnjih letih sta Jiří in Otto Bubeníček oblikovala lastni celovečerni program, ki sta ga poimenovala Les Bubeníček Ballet in v okviru katerega skupaj s celo vrsto drugih plesalcev in umetnikov skozi avtorski ples, koreografijo, glasbo, scenografijo in kostumografijo občinstvu predstavljata le njima svojstven pogled na baletni svet. S to in številnimi drugimi predstavami pogosto gostujeta po vsej Evropi in na Japonskem.

42 44 ELSA PAVANEL Kostumografka JAKA ŠIMENC Oblikovalec luči Elsa Pavanel je bila rojena leta Študirala je scenografijo na ENSATT (Nacionalni šoli za gledališko umetnost) v Parizu. V obdobju od leta 1992 do 2015 je oblikovala kostume, pogosto pa tudi scenografijo za vrsto baletnih, opernih, gledaliških in cirkuških predstav v Franciji (Nacionalna opera v Parizu), Nemčiji, Švici in na Japonskem. Tako je soustvarjala naslednje baletne predstave: Klavir (The Piano), Zgodba o vojaku (Die Geschichte Eines Soldaten) in Nedosegljivi kraji (Unereichbare Orte) koreografa Jiříja Bubeníčka, Viharni vrh (Wuthering Heights), Saltimbanki (Les Saltimbanques) koreografa Kaderja Belarbija, Adage Demesure koreografke Valerie Apicella, Fantastična simfonija (La Symphonie Fantastique) koreografa Lorca Massine, Baker Fix koreografinje Marion Levy. Sodelovala je tudi pri ustvarjanju opernih predstav Manon, Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia), Jevgenij Onjegin in Tosca v režiji Alaina Garichota, Puritanci (I puritani) v režiji Daniela Schmida, Ivana Orleanska na grmadi (Jeanne d'arc au bûcher) v režiji Georgesa Wilsona, Didona in Enej v režiji Bernarda Levyja ter operete Netopir (Die Fledermaus) v režiji Coline Serreau. Med njenimi gledališkimi stvaritvami so dela: Več kot razburkanost globokih voda (Plus que le tumulte des eaux profondes), Psi nas bodo zdresirali (Les chiens nous dresseront), Barillonova poroka (Le mariage de Barillon) v režiji Godefroya Ségala, Konec igre (Fin de partie), Čakajoč Godota (En attendant Godot), Izmenjava (L echange) in Berenice v režiji Bernarda Levyja, Šola za žene (L ecole des femmes) v režiji Coline Serreau, Bodo jedli? (Mangeront-ils?) v režiji Benna Bessona, Zimska pripoved (Winter s Tale), Leonce in Lena (Leonce et Lena) v režiji Jacquesa Osinskega ter Ondina (Ondine) v režiji Jacquesa Webra. Soustvarjala je tudi vrsto cirkuških predstav: Kri in zlato (Sang et or) v produkciji cirkusa Zanzibar ter Cirkipop in Hip envolee hop v produkciji akademije Fratellini. Jaka Šimenc je eden najeminentnejših oblikovalcev svetlobe na slovenski gledališki in sodobni plesni sceni. Kot mojster svetlobnih učinkov in scenograf je sodeloval z mnogimi avtorji vizualnimi umetniki, režiserji, koreografi in umetniškimi skupinami. Je dolgoletni sodelavec Zavoda ENKNAP, nekaj časa je bil tehnični direktor zavoda in kulturnega središča Španski borci. Kot avtor raziskuje različne oblike gledališča, kot sta gledališče brez igralca in sonorično gledališče, katerega soustanovitelj je. Deluje tudi na področju izobraževanja tehničnih in oblikovalskih poklicev v gledališču.

43 IME ŽELJKA PRIIMEK ULČNIK REMIC Naziv Vodja zbora IME GREGOR PRIIMEK TRAVEN Naziv Koncertni mojster IME PRIIMEK Naziv IME PRIIMEK Naziv 45 Besedilo Rojena je... v Ljubljani, kjer je na Besedilo Gregor Traven... je študiral v Besedilo... Besedilo... Pedagoški akademiji študirala Celovcu, Oslu in na Univerzi glasbo in zborovodstvo in pod Mozarteum v Salzburgu, kjer je mentorskim vodstvom prof. leta 2004 magistriral z odliko. Lojzeta Lebiča diplomirala Na mednarodnih tekmovanjih z odliko. Študij je nadaljevala v italijanski Gorici je prejel več na oddelku za sakralno glasbo nagrad, zmagal pa je tudi na in diplomirala s koncertom iz tekmovanju komorne glasbe zborovskega dirigiranja in lastne v nekdanji Jugoslaviji (1990). kompozicije. Za uspešno Sodeloval je v uglednih orkestrih, opravljeno diplomsko delo je kot so na primer Orkester prejela posebno priznanje Dunajskega koncertnega diplomo summa cum laude. Od združenja (Wiener Concert leta 1987 je bila redno zaposlena Verein Orchester), Spirit of v ljubljanski Operi SNG kot pevka Europe, Klasična filharmonija iz in korepetitorica v opernem Bonna (Klassische Philharmonie zboru, septembra leta 2009 pa je Bonn), Kölnski komorni orkester prevzela vodenje tega zbora in ga (Kölner Kammer Orchester), pripravila za operne predstave in s katerim je nastopal tudi kot koncerte. Za predstave Tosca, solist. Hrestač Božična zgodba, Poleti 2001 je imel serijo Carmen in za kantato Šolnik je solističnih nastopov na Tajvanu. pripravila otroški zbor. Dvajset let Od leta 2002 do 2004 je bil član je vodila doma in v tujini nagrajeni Brucknerjevega orkestra v ženski pevski zbor Petrol iz avstrijskem Linzu. Gregor Traven Ljubljane. Udeležuje se tudi je od leta 2004 koncertni mojster zborovodskih seminarjev pod orkestra SNG Opera in balet vodstvom priznanih zborovodij Ljubljana, od leta 2008 pa tudi in dirigentov (Bo Johansson, koncertni mojster Komornega Karmina Šilec, Holger Speck, orkestra solistov Društva Peter Hanke, Gary Graden in slovenskih skladateljev. drugi).

44 Luka Žiher

45 POSLANICA OB MEDNARODNEM DNEVU PLESA 2016 KARAKIA MOLITEV Dotakni se vesolja, ki je vir naše božanskosti in osvetljuje obraze prednikov, da lahko vidimo naše otroke, Lemi Ponifasio stkani smo nad, ob in pod njim, združeni v našem mesu, kosteh in spominu. Zemlja se vrti, človeštvo se množično preseljuje, želve se zbirajo v nemem odhodu, srce je ranjeno, ustvari ples, gib ljubezni, gib pravičnosti, luč resnice. Prevedla Tatjana Ažman 47 Sala Lemi Ponifasio, foto: MAU Poslanico ob Mednarodnem dnevu plesa, ki ga obeležujemo 29. aprila, vsako leto pošlje v svet Mednarodni gledališki inštitut (International Theatre Institute Worldwide) in je poklon plesu in plesni umetnosti v najširšem pomenu besede. Avtor letošnje poslanice, koreograf, režiser, oblikovalec in umetnik Salā Lemi Ponifasio, prihaja iz Samoe.

46 Lukas Zuschlag, Luka Žiher, Hugo Mbeng in Kenta Yamamoto

47 Petar Đorčevski in baletni zbor

48

49 DOCTOR ZHIVAGO A STORY BALLET World Premiere

50 52 DOCTOR ZHIVAGO A STORY BALLET Music Director and Conductor Marko Gašperšič Stage Adaptation Jiří and Otto Bubeníček Choreographer Jiři Bubeníček Set Designer and Assistant Choreographer Otto Bubeníček Costume Designer Elsa Pavanel Lighting Designer Jaka Šimenc Chorus Master Željka Ulčnik Remic Concert Master Gregor Traven Assistant Conductor Aleksandar Spasić Pianist Marjan Peternel Assistant Costume Designer Andrej Vrhovnik Performance Assistants Mojca Kalar, Stefan Capraroiu, Claudia Sovre Chorus Répétiteur Marina Đonlić World Premiere

51 Cast: Yuri Zhivago: Lukas Zuschlag* / Petar Đorčevski Lara: Tjaša Kmetec* / Rita Pollacchi Tonya: Rita Pollacchi* / Kristina Aleksova Viktor Komarovsky: Petar Đorčevski* / Michele Pellegrini Pasha Antipov / Strelnikov: Luka Žiher* / Kenta Yamamoto Anna Gromeko (Tonya's Mother): Georgeta Capraroiu* / Urša Vidmar Alexander Gromeko (Tonya's Father): Iulian Anatol Ermalai* / Alexandru Ioan Barbu Amelie Guichard (Lara's Mother): Barbara Marič* / Regina Križaj Physician: Owen Lane* / Yuki Seki Ballet Ensemble and the Pupils of the Music and Ballet Conservatory Ljubljana Orchestra SNG Opera in Balet Stage Manager Igor Mede Producer Nives Fras Ballet Coordinator Antonija Novotny Sets and Costumes: Theatre Workshop SNG Opera in balet Ljubljana and SNG Drama Ljubljana Head of Workshop: Matjaž Arčan Technical Department SNG Opera in balet Ljubljana Head of Technical Department: Edi Martinčić 53 * premiere The performance has one intermission.

52 Ime Tjaša Priimek Kmetec in Lukas Zuschlag

53 IN BRIEF Doctor Zhivago, one of the most beautiful and touching love stories in the world of art, is a famous novel by the Russian writer Boris Pasternak, for which he was awarded a Nobel Prize for Literature in In his outstandingly personal and philosophical story the author also contemplates on different aspects of system and the impact of the Revolution on humans and their social devaluation the themes that were of course rather inconvenient for the authorities in the then Soviet Union. Therefore, in the face of great pressure put upon him, the writer had to renounce the prestigious prize. After that his Doctor Zhivago remained rather unwonted at home, where the novel only re-established its true value after the social changes that occurred in the 1990 s. In the meantime, the novel became a huge success in the West, where it was translated into many languages. Particularly exposed in the novel s renowned British-American film version, directed by David Lean in 1965, was an intimate story about the romance between Doctor Zhivago and Lara, which, after enthralling the audience and the film world alike (and receiving six Oscars and five Golden Globes), became a cult classic. Due to the fact that it has successfully filled the auditoriums in Australia and Sweden, its eponymous musical production was recently premiered in the USA, and more and more of its screen adaptations are presented all over the world as well. Ballet adaptation of this immortal classic was never staged before. This famous saga is thus revived on our stage for the very first time as a story ballet, the memorable love drama and the everlasting question of personal freedom. This performance is staged on the music by Dmitri Shostakovich, a famous Russian composer and pianist, and a great figure of the music world of the 20th century. The composer, who marked the period in music, following that of Prokofiev and Stravinsky, is known for his subtle amalgamation of music styles (Neoclassical and Post-Romantic). His magnificent music that encouraged the mankind to meditate on the questions of humanism is complemented by some other, equally exciting music pieces, conceived by such extraordinary composers as Rachmaninov, Myaskovsky, Vasks and Schnitke. All this resulted into a fusion of music, which is full of sharp contrasts and grotesque. Our performance is choreographed by the famous ballet artists, the brothers Jiři and Oto Bubeniček, who completed their careers with the John Neumeier s Hamburg Ballet and the Semperopera Ballet, and have been since authoring successful productions on reputable dance stages around the world. This time our theatre s Orchestra is conducted by Marko Gašperšič. 55

54 Ime Petar Priimek Đorčevski, Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag

55 SUMMARY ACT ONE Little Jury s mother suddenly dies. He is growing up with the Gromeko family, consisting of Anna and Alexander Gromeko, their daughter Tonya, who is his peer and ally in all their childish rogueries, and their Teacher. One day, when Tonya - now a pretty young lady -, returns from Paris with her mother, the two young people become even closer. Their feelings for each other are quite different now. Yet, the times are anything but romantic, as the street is seething in anticipation of a rebellion of the oppressed workers, longing for a better future. One of them is a young revolutionary Pasha, who is eagerly distributing leaflets to the people passing by. On her way to the tailor s shop Lara bumps into Pasha. There they are joined by the girl s mother and her friend Viktor Komarovsky. Amelie Guichard is keen to keep him by her side, yet the wealthy gentleman doesn t show much interest in her. As she feels rather indisposed, her daughter joins him on his way to the famous Restaurant Astoria. Komarovsky takes her to the world of splendour, amusement and dance. Completely enchanted the young and naive Lara yields to his courting and succumbs to his charms. The sounds from the frenzied street, where the workers demonstration announces the beginning of Revolution, cut into the glamorous party. The worlds of the wealthy aristocracy, caught into the swirls of passion and sounds of waltz, and the crowd of singing revolutionaries, with Pasha holding a red flag in his hands, intertwine for a very brief moment of time. The confusion on the street increases, as the Cossacks and the Army intervene in the people's rebellion. The violence grows, and many people are injured and crying for help. Pasha leads his man in their struggle against the soldiers. The young Doctor Zhivago and Tonya s father are trying to take care of the wounded. Pasha comes to see Lara, with whom he is in love, and asks her to hide the pistol he found on the street. Lara s mother discovers about her daughter s affair with Komarovsky, and attempts suicide. Komarovsky sends Lara off to summon help from the physician. The young woman decides to marry Pasha. Mad with fury, as he fails to dissuade her, Komarovsky rapes her. It s Christmas Eve and the refined class lets itself go, drinking and partying at Sventicky s. The merry company is interrupted by Lara, who shoots Komarovsky in the hand with Pasha s pistol. Pasha rushes in and escorts the girl out. Lara decides not to tell him why she did it. ACT TWO The soldiers are exhausted and devastated as the war drags on. Pasha is somewhere at the front too, but many believe that he was killed on the battlefield. Yuri, who lies wounded in a field hospital, meets Lara. Soon she decides to leave and find her husband, as she hopes that he is still alive. Yuri returns to Moscow, where nothing is the way it was, as most of the rooms in the house are taken by the three families, who moved in there along with some new, different times. Yuri meets his little son Sashenka, who was born while he was away. Tonya and Yuri are trying to get their marriage back in its former tracks and live together with Tonya s father. But the relations in the house become increasingly strained. The members of the new and somewhat hateful revolutionary class are not particularly friendly toward the former owners the bourgeois -, therefore the family decides to leave Moscow. Upon their departure Pasha 57

56 58 now a red commissar, who calls himself Strelnikov -, appears in the house, accompanied by his soldiers. Zhivago and Strelnikov start a rather tense conversation, but the latter finally allows Yuri and his family to depart for their estate in Varykino. Despite his happy family life, Yuri s thoughts often drift to Lara. He goes to the Library in Yuryatin, where he sees Lara and her daughter Katyenka. Although he returns to his family to Varykino, he realises that he can t live without Lara, so he rushes back to her and they surrender to their passionate love. Tortured by doubts, Zhivago soon leaves her and tries to get back to Tonya and his family. On his way to Varykino he is captured by the Partisans. As they refuse to let him go, he is forced to share their fate. One day he, utterly fatigued, runs away and comes to Lara. They are finally together again, living with Lara s daughter at the Gromeko s estate in Varykino. Their happiness is soon ruined by Komarovski. Out of his mind and still madly in love with Lara, he tries to separate them, but they throw him out of the house. Yet, Lara is troubled by doubt and evil premonitions. Soon Komarovsky shows up again, this time accompanied with the soldiers. He confronts Lara with the fact that she is in great danger. Aware that he will never see them again, Yuri sends Lara and Katyenka away with Komarovsky. Zhivago is left alone in a fairy, yet eerily frozen house in Varykino. As he seats on the floor, all his life with the people he loved unwinds before his eyes. For a moment he sees Lara, but when he tries to come up with her, his heart stops.

57 Zgoraj Baletni ansambel Spodaj Baletni ansambel

58 Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec

59