UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko DIPLOMSKO DELO DORA OŽVALD

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko DIPLOMSKO DELO DORA OŽVALD Maribor, 2010

2 UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko Diplomsko delo BACH, WIENIAWSKI, ŠKERJANC Izbor treh del za violino Mentor: Izr. prof. Maksimiljan Feguš Kandidatka: Dora Ožvald Somentorica: Izr. prof. Monika Skalar Maribor, 2010

3 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino ii Lektorica: Simona Napast, prof. Prevajalka: Simona Napast, prof.

4 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino iii ZAHVALA Posebno zahvalo izrekam mentorju, izr. prof. Maksimiljanu Fegušu, za njegov trud, pomoč, spodbude in svetovanje pri izdelavi diplomskega dela ter za vsestransko podporo v času študija. Za nudeno pomoč, svetovanje in napotke pri izvedbi in pripravi diplomskega koncerta se zahvaljujem somentorici, izr. prof. Moniki Skalar, ki me je vodila na moji instrumentalni poti. Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so sodelovali in pripomogli k diplomskemu koncertu. Posebna zahvala gre korepetitorki Tini Bohak in Urošu Eferlu. Za pomoč pri angleškem prevodu in lektoriranje se iskreno zahvaljujem Simoni Napast. Za neomajno podporo in spodbude skozi celotno šolanje, predvsem pa pri nastajanju diplomskega dela, velja posebna zahvala mojim domačim in prijateljem, ki so mi vselej stali ob strani. Hvala vsem.

5 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino iv UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za glasbeno pedagogiko IZJAVA Spodaj podpisana Dora Ožvald, rojena , študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer glasbena pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom BACH, WIENIAWSKI, ŠKERJANC Izbor treh del za violino pri mentorju, izr. prof. Maksimiljanu Fegušu, in somentorici, izr. prof. Moniki Skalar, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev. Maribor, september 2010

6 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino v POVZETEK Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu so v pisni obliki predstavljeni: Johann Sebastian Bach, Henryk Wieniawski in Lucijan Marija Škerjanc. Raziskana in obdelana je njihova življenjska pot in glasbeno ustvarjanje. Tri popolnoma različne skladatelje, vsak iz drugega ustvarjalnega obdobja, v diplomski nalogi združuje violina, ki je vodilna nit celotnega diplomskega dela, vendar ne v smislu delovanja instrumenta, temveč v smislu izbora treh del za violino, ki so poglobljeno raziskana in analizirana v oblikoslovnem, ritmičnem, harmonskem in interpretacijskem vidiku. V diplomskem delu so uporabljene naslednje metode: metoda analize in sinteze, deskriptivna metoda, zgodovinska metoda, komparativna metoda ter metoda generalizacije in specializacije. Praktični del - koncertni nastop: J. S. Bach: Partita št. 3, E-dur (Preludio in Gavotte et Rondeau) H. Wieniawski: Koncert za violino št. 2, op. 22 (I. stavek, Allegro moderato) L. M. Škerjanc: Lirična bagatela KLJUČNE BESEDE: Violina Bach Partita Wieniawski Koncert Škerjanc Bagatela

7 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino vi ABSTRACT The paper consists of a theoretical part and practical performance. The theoretical part presents three composers: Johann Sebastian Bach, Henryk Wieniawski, and Lucijan Marija Škerjanc. It concentrates on their way of life and musical creativity. Three completely different composers, each from a different period, are joined together through the leading thread of the paper the violin; however, not in the context of the functioning of the instrument but in terms of selection of three works for the violin, which are studied and analyzed in depth in morphological, rhythmic, harmonic, and interpretative aspect. In the paper, the following methods are used: analysis and synthesis, descriptive method, historical method, comparative method and the method of generalization and specialization. Practical performance: J. S. Bach: Partita No. 3, E major (Preludio and Gavotte et Rondeau) H. Wieniawski: Violin Concerto No. 2, op. 22 (part I, Allegro moderato) L. M. Škerjanc: Lyrical Bagatelle KEY WORDS: Violin Bach Partita Wieniawski Concerto Škerjanc Bagatelle

8 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino vii KAZALO VSEBINE 1 UVOD NAMEN RAZISKOVALNE HIPOTEZE METODOLOGIJA Raziskovalne metode Uporabljeni viri JOHANN SEBASTIAN BACH LIRIČNA BAGATELA Življenjepis Pomen Bachove glasbe Glasbena dela J. S. Bacha Vokalne skladbe Dela za orgle Dela za klavir in čembalo Dela za solistične instrumente in razllične instrumentalne zasedbe PARTITA Zgodovinsko ozadje Bachovih partit Oblikovna zgradba partit Godala v času baroka Predbaročna violina Baročna violina Predbaročni lok Baročni lok O interpretaciji Bachovih partit ANALIZA PARTITE ŠT. 3 V E-DURU Preludij Oblikovna analiza Ritmična analiza... 26

9 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino viii Harmonska analiza Interpretacijska analiza Loure Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza Gavotte en Rondeau Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza Interpretacijska analiza Menuet 1 in Menuet Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza Bourée Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza Gigue Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza HENRYK WIENIAWSKI Življenjepis Glasbena dela H. Wieniawskiga Glasbena dela H. Wieniawskiga označena z opusom Neobjavljena glasbena dela H. Wieniawskiga Koncert št. 2 v d-molu Ozadje nastajanja koncerta in slog Orkester ANALIZA KONCERTA ŠT. 2 V D-MOLU... 48

10 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino ix 9.1 Prvi stavek: Allegro moderato Oblikovna analiza Tematika Ritmična analiza Harmonska analiza Interpretacijska analiza Drugi stavek: Romance; Andante non troppo Oblikovna analiza Tematika Ritmična analiza Harmonska analiza Tretji stavek: À la Zingara; Allegro con fuoco Oblikovna analiza Tematika Ritmična analiza Harmonska analiza LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC Življenjepis Glasbena dela L. M. Škerjanca Orkestralna dela Koncerti Komorna dela Klavirska dela Samospevi in kantata Teoretska dela Stilna opredelitev LIRIČNA BAGATELA Ozadje nastajanja, izdaje Bagatel Analiza Lirične bagatele Oblikovna analiza Ritmična analiza Harmonska analiza... 75

11 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino x Interpretacijska analiza IZVEDBA IZBRANIH DEL ZA VIOLINO SKLEP Vabilo na diplomski koncert Koncertni list SKLEP VIRI IN LITERATURA Literatura Internetni viri Viri slikovnega materiala PRILOGE... 86

12 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino xi KAZALO SLIK Slika 1: Zgodovinski razvoj loka Slika2: Harmonska analiza med takti Slika 3: Harmonska analiza med takti Slika 4: Iz Partite št. 3, Loure (J. S. Bach), takt Slika 5: Iz Partite št. 3, Menuet 2 (J. S. Bach), takt 1, Slika 6: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 7: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 8: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 9: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 10 Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 11: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 12: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti 194, Slika 13: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 14: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Slika 15: Iz Koncerta št. 2, op. 22, II. stavek (H. Wieniawski), takta 1, Slika 16: Iz Koncerta št. 2, op. 22, II. stavek (H. Wieniawski), takta 49, Slika 17: Iz Koncerta št. 2, op. 22, III. stavek (H. Wieniawski), takta Slika 18: Harmonska analiza Lirične bagatele KAZALO TABEL Tabela 1: Primeri terasaste dinamike v preludiju Tabela 2: I. stavek, Allegro moderto, sestava srednjega dela Tabela 3: I. stavek, Allegro moderto, tematika Tabela 4: II. stavek, Romance, tematika Tabela 5: III. stavek á la Zingara, tematika Tabela 6: Harmonska analiza Lirične bagatele - posebnosti... 75

13 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 1 1 UVOD Violina danes velja za enega izmed instrumentov, o katerem je na voljo mnogo raznovrstne literature, nastale skozi več stoletij. Ob izbiranju notnega gradiva za diplomski koncert in analizo sem se odločila, da želim pisati o treh popolnoma različnih delih in skladateljih, ki prihajajo iz različnih okoliščin in obdobij. Najprej sem izbrala Johanna Sebastiana Bacha, ki je nepogrešljiv del glasbenega vsakdana v vsej glasbeni vertikali, od najnižje do najvišje stopnje glasbenega izobraževanja. Izvajamo ga bodisi na zgodovinskih, bodisi na sodobnih glasbilih. Znan je kot mojster vokalnih, instrumentalnih ter vokalno-instrumentalnih del. Seznanila sem se z njegovim življenjem, kje je ustvarjal in zakaj je pomemben. Zanimalo me je, kdaj so bile njegove partite ustvarjene in prvenstveno, kaj sploh partita je. Raziskala sem nastanek del, ki so sestavljena večinoma iz enoglasnih melodičnih elementov in nam dajejo občutek večglasja v smislu homofonije ter polifonije. Bach je napisal kar tri partite za solo violino, ki predstavljajo osnovno gradivo vsakega violinista. Menim, da ni violinista, ki se v svojem igranju ni srečal vsaj z eno Bachovo partito. Sama sem se osredotočila predvsem na Partito št. 3 v E-duru, iz katere sem izvajala tudi dva stavka na diplomskem koncertu. Drugi skladatelj, ki sem ga uvrstila v svojo diplomsko delo, je Henryk Wieniawski. Poljski skladatelj je poznan predvsem med violinisti. Izbrala sem ga z namenom, da ga predstavim kot velikega virtuoza in skladatelja, pomembnega za violinsko igro, tudi drugim glasbenikom, ki se ne ukvarjajo primarno z violinsko glasbo. Njegova dela so spevne melodije s prvinami tehničnih vložkov. Na koncertu sem izvedla I. stavek, Allegro moderato, koncerta št. 2 v d-molu. Kot tretjega sem vključila skladatelja slovenskega porekla, ki je pustil s svojim delom velik pečat v naši glasbeni ustvarjalnosti. Najprimernejši se mi je zdel Lucian Marija Škerjanc, ki je pomemben kot skladatelj, pianist in seveda pedagog, saj je izdal mnogo učbenikov. Privabil me je že sam naslov dela Lirična bagatela, kratka skladba v trodelni pesemski obliki, ki je prežeta s čustvi.

14 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 2 Diplomske naloge sem se lotila s premislekom in sistematično. Najprej sem se seznanila z vsemi tremi skladatelji ter raziskala njihovo življenje, ustvarjanje. Šele nato sem pričela z analizo izbranih treh del, ki jih zaznamuje drugačen slog, obdobje, izvedba, atmosfera. Le-ta sem analizirala tudi skozi oči izvajalca.

15 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 3 2 NAMEN Namen te diplomske naloge je bila analiza in izvedba izbranih del za violino, skladateljev različnih obdobij, seznanjenje z različnimi violinskimi tehnikami, interpretacijami in kompozicijskimi tehnikami. Analiziranje posameznih del na področju oblikoslovja, harmonije in ritma po podrobnem preučevanju delovanja posameznega skladatelja. Seznaniti sem se želela z violinsko literaturo, ki mi je razširila obzorja, razvila in izboljšala tehnične in muzikalne sposobnosti, analiza pa bo tudi v pomoč ostalim izvajalcem izbranih del pri njihovi izvedbi. 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE Predvidevam, da bodo ta tri izbrana dela po karakterju, stilu in tudi načinu igranja zelo raznolika. Pri Bachu bo prisotna terasasta dinamika, in občutek polifonije, kljub večinoma enoglasnemu zapisu. Menim, da bo Wieniawski dovoljeval večjo muzikalno svobodo, oblikovan bo pa dialog med orkestrom in solistom. Škerjanc bo verjetno poln različnih violinskih tehnik in pestrih harmonij ter ritma. Vsa tri dela so pomembna literatura za razvoj tehnike in muzikalne plati instrumentalista. 4 METODOLOGIJA 4.1 RAZISKOVALNE METODE Pri pisanju naloge sem uporabila: deskriptivno metodo, zgodovinsko metodo, metodo analize in sinteze, komparativno metodo in metodo generalizacije in specializacije. 4.2 UPORABLJENI VIRI Pri izdelavi diplomske naloge z naslovom Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino sem uporabila primarne in sekundarne vire.

16 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 4 5 JOHANN SEBASTIAN BACH Johann Sebastian Bach, nemški skladatelj in organist, je bil rojen v Eisenachu in umrl v Leipzigu, star 64 let. Bil je skladatelj in organist v obdobju baroka. Slaven je postal kot improvizator, izvajalec na glasbilih s tipkami ter neumorni avtor skladb za bogoslužje in zabavo svojih plemiških delodajalcev. Danes je splošno priznan kot eden izmed najboljših skladateljev vseh časov, osrednja osebnost v razvoju zahodnoevropske glasbe. Njegova dela, znana po tehnični zahtevnosti, intelektualni globini in umetniški lepoti, so navdihovala različne evropske skladatelje in glasbenike z Mozartom 1 na čelu. (Du Bouchet, 1997) 5.1 ŽIVLJENJEPIS»Mestni godec«johann Ambrosius Bach ( ) je 23. marca 1685 prinesel v Jurijevo cerkev v Eisenachu krstit četrtega sina. Kakor je velevala družinska tradicija, je dobil ime Johann. Ime Sebastian pa je dobil po botru. Rodil se je v dobro znani glasbeni družini, kjer so se že nekaj rodov vrstili organisti, mestni piskači in goslači. Do rojstva J. S. Bacha je bilo v družini kar osemindvajset izdelovalcev gosli in glasbil s tipkami, kantorjev 2, organistov, mestnih in dvornih godcev. Pojavlja se trditev, da je bil Sebastian rojen glasbenik, preden je sploh vedel za glasbo. J. S. Bach je sestavil rodoslovno drevo svoje družine, na vidno mesto je postavil svojega prapradeda Vida (Veita) Bacha (1619) iz Wechmarja pri Gothi, ki je bil po poklicu mlinar in pek. Najbolj ga je veselilo, kadar je vzel s seboj cister v mlin in nanj brenkal, medtem ko so mlinska kolesa mlela žito. (Du Bouchet, 1997) Sebastian je zelo zgodaj pokazal nadarjenost za glasbo, predvsem za orgle, ki se jih je učil pri stricu Johannu Christophu, in za violino, glasbilo, ki ga je odlično 1 Mozart, Wolfgang Amadeus ( ), rojen v Avstriji, je večino otroštva preživel na potovanjih po Evropi, ko ga je oče skupaj s sestro razkazoval kot čudežnega otroka. Nekaj let je živel v Salzburgu pri škofu, po letu 1781 pa je bil kot svoboden interpret in skladatelj odvisen od nestalnega zaslužka. Prve simfonije je napisal z osmimi leti ter odtlej nepretrgano ustvarjal dela, večinoma namenjena takojšnji izvedbi. Le za redke mojstrovine so ga nagradili za časa življenja, doživljal pa je nenehna razočaranja ob iskanju ustrezne stalne zaposlitve. Mnogim sodobnikom se je njegova glasba zdela težka in mračna, le redki (na primer Haydn) pa so v njem že takrat prepoznali genija. (Spence, 1995) 2 kantor pevec, ki začenja in vodi petje v cerkvi. (SSKJ, 2000)

17 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 5 igral tudi njegov oče. Imel je tudi čudovit sopran, prepeval je v šolskem zboru. (prav tam) Verniki v Jurijevi cerkvi so vsako nedeljo poslušali glasbo, ki so jim jo pripravili trije Bachi: Johann Christoph na orglah, Johann Ambrosius na violini in altu ter mali Sebastian s čistim, lepim glasom. (prav tam) Pri učenju glasbe ga je poleg očeta podpirala tudi Elizabeta, njegova mati, rojena Lämmerhirt, krznarjeva hči iz Erfurta. Toda starši mu niso mogli dolgo stati ob strani na njegovi glasbeni poti, kajti z devetimi leti je izgubil mater, ki je bila pokopana 3. maja Oče se je ponovno poročil 27. novembra z Barbaro Margaretho, rojeno Keul. Bila je hči nekdanjega župana Arnstadta. Barbara je bila že dvakrat ovdovela. Njen prvi mož je bil glasbenik Johann Bach Günther in njen drugi teolog, Jacobus Bartholomaei. Zakon s Ambrosiusom ni trajal dolgo, saj je ta umrl že tri mesece po poroki. Tako je mladi Sebastian izgubil tudi očeta. (Wolff, K sebi ga je vzel najstarejši brat, Johann Christoph, ki je bil vešč organist v Ohrdrufu. Sebastiana je učil igrati na glasbila s tipkami, pokazal mu je tudi, kako je potrebno prepisovati note, partiture, mladi Sebastian pa se je imel poleg tega možnost seznaniti tudi z izdelovanjem orgel. (Mojstri klasične glasbe št. 2, 1994) Ko je Sebastian dopolnil 14 let, zanj skoraj ni bilo več prostora v bratovem domu. Začel je čutiti, da jim postaja breme. Bratova družina je pričakovala že tretjega dojenčka, zato se je Sebastian odpravil od hiše in postal zborovski pevec v šoli sv. Mihaela v Lüneburgu, kjer je za svoje prepevanje dobil skromno nagrado: dvanajst grošev na mesec, dodatke za posebne dogodke, kot so bili poroke, pogrebi idr., oskrbo in stanovanje in seveda brezplačno šolanje. Sebastian je bil član Mettenchora 3, v katerem so bili ponavadi dečki iz revnih družin. Bach je prepeval v zboru, dokler ni mutiral in se je njegov sopran spremenil v basbariton, nakar se je posvetil instrumentalni glasbi, orglam, čembalu, violini in altu 4. (prav tam) 3 Mettenchor jutranji zbor. ( du Bouchet, 1997) 4 V tem primeru pod besedo alto razumemo godalo, violi podoben instrument.

18 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 6 V Lüneburgu je slišal igrati Georga Böhma 5, organista cerkve sv. Janeza, močan vtis nanj pa so naredile tudi orgle v cerkvi sv. Katarine v Hamburgu, kjer je orglal slavni Adam Reinken 6, ki ga je Sebastian zelo spoštoval. (Du Bouchet, 1997) Leta 1702 je Sebastian končal šolanje v Mihaelovi šoli v Lüneburgu. Dopolnil je sedemnajst let in prišel je čas za univerzo, toda nanjo ni mislil.»glasba mu je poklic, torej naj mu daje kruh.«(bouchet, 1997, str. 29). Pričel je iskati službo organista. Upiral je oči v rojstno Turingijo, kjer so bila prosta tri mesta: v Sangerhausnu, Eisenachu in Arnstadtu. (prav tam) Mladega Sebastiana so odklonili v Sangerhausnu in Eisennachu, raje so se odločili za izkušene organiste. 14. avgusta 1703 so ga postavili za organista nove cerkve v Arnstadtu. Tisto leto se je arnstadtski cerkveni svet obrnil na Bacha, da bi pregledal pravkar popravljene orgle. Sebastian se je tako dobro izkazal, da mu je cerkveni svet ponudil službo. Tako je Bach prenehal s službo lakaja in violinista v majhnem komornem orkestru princa Johanna Ernsta II v Weimarju in postal organist v Arnstadtu. Dolžnosti, ki jih je prevzel kot novi organist, niso bile preveč zahtevne: Natanko ob uri boste prihajali ob nedeljah praznikih in drugih dneh, ko so obredi, v gori navedeno Novo cerkev in igrali na orgle, ki so vam zaupane v varstvo; uporabljali jih boste primerno; skrbeli boste, da bodo zmeraj v dobrem stanju, in boste na to zelo pozorni; če bi se kak del obrabil, boste takoj opozorili na to in povedali, kakšna popravila bi bila potrebna. Imenovanje Bacha za organista v Arnstadtu, avgust 1703 (Bouchet, 1997, str. 32). Bach, ki je bil vzkipljive narave, si ni pridobil zaupanja mestnih študentov glasbe. Nekoč je na vaji ozmerjal nekega fagotista s»staro kozo«. Besni instrumentalist ga je naslednji dan pričakal s palico in pričel mlatiti po njem, Sebastian pa je 5 Georg Böhm ( ), rojen v Turingiji, organist v Lüneburgu, je imel velik vpliv na Bacha. Znan je po vdoru novih subjektivno-občutnih elementov v stare oblike. Izoblikoval je Böhmov tip koralne obdelave: zgoščena izpeljava z umetno okrasitvijo pod vplivom francoskih čembalskih okraskov. (Wörner, 1992) 6 Adam Johann Reinken ( ), nemški skladatelj in organist, Scheidemannov učenec in naslednik v Hamburgu, ki je vplival na Bacha. Pisal je dela pretežno za orgle, dela za čembalo dejaven pa je bil tudi na področju teorije. (Wörner, 1992)

19 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 7 potegnil meč. Da se prepir ni krvavo končal, so pripomogli mimoidoči, ki so pravi čas posredovali. Po tem dogodku je zaprosil za dopust. (Du Bouchet, 1997) Oktobra 1705 so Bachu odobrili enomesečni študijski dopust. Odšel je v Lübeck, kjer je veliki orglarski mojster, oseminšestdesetletni Dietrich Buxtehude 7, ki je veljal za daleč največjega glasbenika severne Nemčije in za vodjo baročne šole, prirejal daleč naokoli znane glasbene večere. Dvajsetletnega Bacha je tako navdušil, da je svoj dopust podaljšal. Uvedel ga je v skrivnosti koralnih prediger in fantastičnih toccat. Morda je imel celo največji vpliv na Bachovo ustvarjanje in muziciranje. (prav tam) Ko se je februarja 1706 vrnil v Arnstadt, so ga grajali zaradi prekoračitve dopusta, saj je tega podaljšal s 4 tednov na 3 mesece, in s tem prepustil svojemu pomočniku dolžnost, da je igral za advent in božič ter novoletne praznike. Še bolj sporni pa so postali njegovi novi stilni pristopi v kompozicijah. Kritiki tedanjega časa so dejali, da je Bach pod vplivom Buxtehudeja ustvarjal v koralih čudne variacije in primešal mnogo tujih tonov, ki naj bi nakazovale na spotakljivo muziciranje v božji hiši. Bach se je težko spopadal z očitki kritikov, dobival pa je tudi pritožbe, da hodi na kor neko dekle. Šlo je za Sebastianovo bodočo ženo, ki je za svojo navzočnost imela pastorjevo dovoljenje. (prav tam) Poleti 1707 je Bach zapustil Arnstadt in ob prvi priliki sprejel mesto organista v cerkvi Svetega Blaža v Mühlhausnu. Tam se je 17. oktobra 1707 poročil s svojo sestrično v drugem kolenu, Marijo Barbaro Bach, ki mu je rodila sedem otrok. Trije so zgodaj umrli, najstarejša sinova, Wilhelm Fridermann, ki je veljal za očetovega ljubljenca, in Philipp Emanuel, pa sta postala skladatelja in naslednika svojega očeta. Mühlhausen je pomemben tudi zato, ker so tam nastale Bachove prve kantate 8. (prav tam) 7 Dietrich Buxtehude ( ), je odraščal v Helsingborgu, kjer je bil tudi organist. Leta 1668 je nasledil Tunderja kot organist v Marijini cerkvi v Lübecku, nadaljeval je glasbene večere, s katerimi je pričel Tunder, vplival je na Bacha, posebno pomembne so njegove orgelske skladbe in kantate. (Honolka idr., 1983) 8 Kantata (it.»skladba za petje«), večdelna vokalna skladba za en solistični glas (solistična kantata), za zbor (zborovska kantata) ali tudi v obliki vrste orkestralnih odstavkov ter solista (recitativ, arije) in zborovskih delov z instrumentalno spremljavo, večinoma lirične, tudi dramatične in epične vsebine; po besedilu in funkciji razlikujemo posvetne in cerkvene kantate. Nastala je ok v Italiji, pozneje jo je gojil predvsem J. S. Bach, v 20. st. večinoma kot zborovska kantata s sodelovanjem orkestra in solistov. (Bedina idr., 1981)

20 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 8 Julija 1708 so Bachu ponudili mesto organista v kapeli vojvode Wilhelma Ernesta Saško Weimarskega. Dvor vojvode je veljal za kulturno in teološko središče. Bach se je z družino preselil v Weimar. Sprva je bil dvorni organist, nato je postal»konzertmeiste«koncertni mojster. Bachovo znanje je privlačilo študente in odtlej ni bil nikoli brez učencev, razširil pa se je tudi njegov sloves odličnega glasbenika. (Du Bouchet, 1997) Njegova slava pa vendarle ni temeljila na njegovih skladbah, temveč na orglanju.: Čeprav so njegove noge po pedalih kar švigale sem in tja, kot da bi imele peruti, se je zdelo, da se organistovo telo sploh ne premika. Ni se zvijal sem in tja, kakor to počnejo drugi organisti. Bachova igra je bila sama popolnost, ki se dozdeva lahka in ne kaže nobenega truda, ne napora. Opis Bachove igre. (Meynell, 1993, str. 24) Septembra 1717 se je Bach odpravil v Dresden, da bi slišal slavnega francoskega skladatelja in organista Louisa Marchanda 9, toda namesto prijateljskega srečanja ga je tam čakalo tekmovanje. Oba skladatelja sta dobila vabilo, da bi se na dvoru pomerila v igranju (in najbrž improviziranju) na čembalu. Ohranjenih je več poročil o tem dogodku, saj je obetajoče merjenje med Francozom in Nemcem privabilo veliko množico. Do tekmovanja pa nazadnje ni prišlo, saj je Marchand odšel iz Dresdna in pustil Bacha brez nasprotnika. Sebastian je bil tako zmagovalec in je vsem navzočim priredil recital. (Mojstri klasične glasbe št. 2, 1994) Čeprav so bila Bachova leta v Weimarju ustvarjalna, pa je zadnje leto njegove tamkajšnje službe postalo precej neprijetno. V kraljevi hiši je namreč prišlo do prepira med vojvodo in njegovim nečakom. Vojvoda je glasbenikom prepovedal igrati pri njem. Bach prepovedi ni upošteval, saj se je počutil neodvisnega in je še naprej igral v rezidenci Ernesta Augusta. Užaljeni vojvoda je kmalu našel možnost, da svojega koncertnega mojstra kaznuje. (Du Bouchet, 1997) 9 Louis Marchand ( ), skladatelj resne glasbe, pomemben virtuoz in improvizator iz Pariza. Znan je po legendarno okrašenem srečanju z Bachom v Dresdnu. (Wörner, 1992)

21 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 9 Ko je umrl stari kapelnik Drese 10, na njegovo mesto ni postavil Bacha, temveč nekega manj sposobnega glasbenika. Ta dogodek je Bacha razžalostil in je še očitneje poudarjal navezanost na mladega vojvodo Augusta. Bach je vojvodo Wilhelma kar dvakrat zaprosil za odpust, vendar ga je le-ta vsakokrat zavrnil. Ko je Bach še enkrat prosil, da bi smel oditi, je vojvoda 6. novembra 1717 odredil hišni pripor, v katerem je bil Bach približno en mesec, nato pa ga je decembra odpustil v nemilosti. (prav tam) Leta 1717 se je zaposlil pri knezu Leopoldu Anhaltskem v Köthenu kot dvorni kapelnik. Z novim delodajalcem sta se dobro razumela, saj je bil knez velik ljubitelj umetnosti in glasbeno nadarjen mladenič. Bacha je spodbujal pri pisanju vseh vrst vokalne in instrumentalne posvetne glasbe. Dvor je bil reformiran, zato Bach skoraj ni pisal cerkvene glasbe. Köthensko obdobje je eno srečnejših v Bachovem življenju. Na voljo je imel kapelni orkester z osemnajstimi dvornimi glasbeniki, za katerega je napisal največja instrumentalna dela, med katera prištevamo šest Brandenburških koncertov, v tem obdobju so nastale tudi sonate za violino in čembalo ter solistične skladbe za violino in čelo. Omembe vredne so prav tako klavirske skladbe za sina Wilhelma Fridermanna»Clavier-Büchlein«(Klavirska knjižica) ter prvi del «Das Wohltemperierte Clavier«(Dobro uglašeni klavir). (Dowley, 1987) Ko je bil Bach s knezom Leopoldom in drugimi glasbeniki na obisku pri princu v letovišču Karlovi Vari, ga je ob vrnitvi domov pretresla novica o smrti žene Marije Barbare. Ker so otroci potrebovali mater, J. S. Bach pa ženo, se je decembra leta 1721 poročil s Anno Magdaleno Wilcken, ki je izhajala iz glasbene družine kot hči dvornega trobentača. Bach je z njo našel življenjsko sopotnico, kakršno je potreboval. Bila je mila ženska, imela je lep sopran, prav tako je bila zelo muzikalna, sposobna čembalistka. (Du Bouchet, 1997) 10 Johann Samuel Drese ( ), nemški skladatelj, član glasbene družine Drese. Leta 1683 je bil imenovan za Kapellmeistra v Weimarju. Po njegovi smrti je njegovo delo prevzel njegov netalentiran sin Johann Wilhelm. (Dowley, 1987)

22 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 10 Ko sta se z Bachom vzela, je bila stara komaj dvajset let in s poroko prevzela na svoja ramena veliko breme matere štirih otrok, pri čemer je štel najstarejši Bachov sin trinajst let. (prav tam) V skoraj tridesetletnem zakonu mu je rodila trinajst otrok, devet jih je umrlo že v rosni mladosti, oba najmlajša sinova, Johann Christoph Friderick in Johann Christian, pa sta - kot oba starejša brata - še danes cenjena skladatelja. Bachovi gostje so bili vselej deležni lepega sprejema in gostoljubja, za katerega je poskrbela Anna Magdalena. Poleg tega je bila vse življenje moževa sodelavka, ki je dolge večere ob svečah prepisovala njegovo glasbo, čeprav jo je čakal kup drugega dela. (Du Bouchet, 1997) Nespametno bi bilo reči, da je bil Sebastijan lep mož. Le malo članov Bachove družine je bilo čednih moških. Toda iz njegovih potez je izžarevala vsa moč njegovega duha. Značilno je bilo mogočno čelo in oči z izrazitimi obrvmi, te so bile nenehno nekoliko namrščene kakor v globokem razmišljanju. Ko sem ga spoznala, so bile te oči zelo velike, v poznejših letih pa so se zaradi nenehnega truda in prevelikega napora zožile in veke so jih bolj zakrivale zdelo se je, da je pogled obrnjen navznoter, z veliko notranjo močjo naravnano le na njegovo glasbeno misel. Opis J. S. Bacha skozi oči Anne Magdalene (Meynell, 1993, str. 27) Istega leta kot Bach se je poročil tudi njegov delodajalec Leopold. Poroka je bila teden dni po Bachovi poroki, 11. decembra 1721, nevesta je bila knezova sestrična Friederika Henrietta Anhalsko-Bernburška. Najbrž je nova kneginja razdrla prijateljstvo med glasbenikom in knezom, saj je glasba ni niti malo zanimala, bila je amusa 11. Kmalu je bila glasba pregnana iz opravil kneza, skoraj neopazno se je spremenil tudi knezov odnos do Bacha. Sebastian se je zato odločil zamenjati službo, povrh vsega pa je zelo pogrešal orgle in cerkveno glasbo. Leta 1723 je nastopil novo službo. Knez ga je sicer nerad odpustil, toda razšla sta se prijateljsko. (Mojstri klasične glasbe št. 2, 1994 in Wolff, 11 Oseba, ki je brez čuta, smisla za umetnost. (SSKJ, 2000)

23 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 11 Postal je kantor v cerkvi svetega Tomaža v Leipzigu. S tem je Bach pridobil enega izmed najpomembnejših glasbenih položajev v luteranski Evropi. Leipzig je bil tedaj cvetoče in bogato mesto, nemško velesejemsko središče z univerzo in s sedežem najpomembnejših tiskarn in založb, skratka zelo kulturno okolje, ki je s svojimi dvajset tisoči prebivalci predstavljalo velemesto v primerjavi s köthenskim dvorom. (prav tam) Toda Bach se je dolgo obotavljal, preden se je prijavil za to službo. Postal je najpomembnejši glasbenik v mestu, odgovoren za glasbo v štirih leipziških cerkvah in vsakršno posvetno glasbo, ki bi jo utegnili zahtevati. Kot»Kapellmeister«je imel neznansko veliko obveznosti. Poskrbeti je moral za sporede sakralne glasbe, vsako nedeljo ali praznik zložiti kantato ali motet, in pisati priložnostne skladbe, motete za pogrebe, glasbo za poroke ter orgelske skladbe po naročilu. Odgovoren je bil tudi za pouk učencev v šoli, ki je spadala k cerkvi sv. Tomaža. Poučeval je učence latinščino in opravljal nadvse nadležna nadzorstva. Ugotovil je, da v šoli vlada popolna nedisciplina. Poleg tega so bila poslopja stara in premajhna za toliko učencev, kolikor jih je bilo vpisanih. (prav tam) V Leipzigu so prvič izvedli veličastne Bachove pasijone. V celoti sta se ohranila Matejev in Janezov pasijon. Izvajali so tudi Bachove motete in večino izmed njegovih 300 kantat (kantate so bile tedaj zelo popularna glasbena oblika: naročali so jih ob rojstvih, porokah in smrtih). (Mojstri klasične glasbe št.2, 1994) Leta 1729 je Bach preživel nekaj časa zunaj Leipziga na weissenfelškem dvoru, po vrnitvi pa postal dirigent ansambla Collegium musicum, s čimer je dobil več priložnosti za pisanje posvetne glasbe. Njegova tedanja dela so bila namenjena večjemu številu izvajalcev, kot jih je imel na voljo. Collegium misicum je Bach vodil do leta 1737, ko se je vrnil h glasbilom s tipkami. Dirigentsko vodstvo ansambla je prevzel zopet med leti (Du Bouchet, 1997)

24 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 12 Med svojim obiskom Dresdna je grofu von Kaiserlingu izročil izvod 30 variacij za njegovega stalnega čembalista Johanna Gottlieba Goldberga 12. To so bile t.i. Goldbergove variacije. (Du Bouchet, 1997) Leta 1747 se je Bach odpravil na dvor pruskega kralja Friderika Velikega. Le-ta je Bacha vodil po palači in mu pri tem razkazal vseh svojih sedem klavirjev, na katere je Sebastian improviziral. Predlagal mu je temo, katero je Bach razvil v tri zelo žive in sočne glasove. Friederik ga je ves razvnet prosil, naj mu na isto temo napravi šestglasno fugo. Tako je nastalo delo z naslovom Glasbena daritev, ki je bila posvečena Frideriku. Natisnjeno je bilo septembra (prav tam) Zadnja leta življenja se je Bach bojeval s pojemajočim vidom. Leta 1749 je postal skoraj popolnoma slep. Dve ponesrečeni operaciji oči angleškega zdravnika Johna Taylorja pa sta ga povsem oslepili, poleg tega so ga zapuščale tudi moči. Veliko vznemirjenje je doživel 18. julija, ko se mu je vid nenadoma povrnil, a le nekaj ur kasneje ga je zadela kap. 22. julija je bil obhajan, šest dni pozneje, v sredo, 28. julija 1750, pa je okrog pol devetih zvečer preminil v Leipzigu. Njegova druga žena Anna Magdalena ga je preživela deset let. Umrla je v velikem pomanjkanju in revščini, saj je Bach zapustil skromno premoženje, ki so si ga razdelili vdova in devet preživelih otrok iz obeh zakonov. (Du Bouchet, 1997) 5.2 POMEN BACHOVE GLASBE Bach predstavlja poleg Händla 13 izjemno, osrednjo glasbeno osebnost ob koncu poznega baroka. V svojih delih je združil stoletja star razvoj zahodne glasbene kulture. Veličina njegovega ustvarjanja temelji na enkratnem izčrpanju tradicionalnih oblik in ne na»novih«glasbenih oblikah. (Du Bouchet, 1997) 12 Johann Gottlieb Goldberg ( ), rojen na Poljskem, je bil nemškega rodu. Čembalist, organist, skladatelj, ki je deloval v poznem baroku in zgodnjem klasičnem obdobju. Bil je učenec J. S. Bacha in verjetno prvi izvajalec Goldbergovih variacij. (Wörner, 1992) 13 Händel, Georg Friedrich ( ), nemški skladatelj, ki je najprej zaslovel v Nemčiji in Italiji, nato pa leta 1710 odšel v Anglijo, postal britanski državljan in odtlej kot izvajalec, skladatelj obvladoval angleško glasbeno življenje. Njegovi oratoriji, instrumentalna dela, opere v svoji dramatičnosti prikazujejo moč genija, bila so vzor in merilo za angleške ustvarjalce še sto let po skladateljevi smrti. Virtuoznost in grandiozne učinke je v svojih delih znal doseči z najpreprostejšimi sredstvi. Skladatelj je bil vzor tudi J. S.Bachu, s katerim se nikoli nista srečala. (Spence, 1995)

25 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 13 Skomponiral je za celo knjižnico glasbe, kateri ne najdemo primere ne po razsežnosti in še manj po umetniški vrednosti. Še preden je Bach umrl, je njegova glasba prišla iz mode, 50 let po njegovi smrti celo ni bila nikjer več objavljena in Bachovo delo je bilo v široki javnosti docela pozabljeno. Izvajali in spominjali so se ga zgolj samo v krogu njegovih sinov, učencev in posameznih poznavalcev. (prav tam) Leta 1802 je nemški muzikolog Forkel objavil Bachov življenjepis. Pričelo se je ponovno postopno odkrivanje Johanna Sebastiana Bacha.»Ob tem vzvišenem geniju,«je napisal»tem kralju nemških in tujih glasbenikov, so vsi pritlikavci.«leta 1829 je komaj dvajsetletni Felix Mendellsohn 14 dirigiral Berlinski pevski akademiji pri izvedbi Pasijona po Mateju. Ta dogodek je odločilno vplival na pomen in ponovno rojstvo Bachove glasbe je bil izveden Pasijon po Janezu, kar je Bacha naredilo nesmrtnega. ( Ob stoletnici smrti (1850) se je Bachova družba lotila popolne kritične izdaje vseh njegovih del. Več kot deset urednikov je delalo petdeset let, da bi pregledalo vse, kar je zapisal Bach. Vsi njegovi rokopisi pa, žal, niso ohranjeni. (prav tam) 5.3 GLASBENA DELA J. S. BACHA Opus Johanna Sebastiana Bacha je izredno obsežen. Sebastian je pisal: vokalne skladbe, dela za orgle, klavir in čembalo, dela za različne solistične instrumente, dela za instrumente s tipkami in solistične instrumente ter dela za različne skupine instrumentov. Tematski seznam BWV (Bach-Werke-Verzeichnis) je leta 1950 uredil nemški muzikolog Wolfgang Schmieder 15 in še danes se uporablja kot mednarodna oznaka Bachovih del. 14 Mendelssohn Bartholdy Felix ( ), nemški skladatelj, ki je združil poetično domišljijo s klasično čistim slogom. Z izvedbo Pasijona po Mateju je začel preporod Bachove umetnosti. Danes ga poznamo predvsem po klavirskih miniaturah in skladbah za orkester, med katerimi so najbolj znane: Italijanska simfonija, Violinski koncert v e-molu in scenska glasba Sen kresne noči. (Spence, 1995) 15 Wolfgang Schmieder ( ), rojen v Brombergu je bil nemški muzikolog, ki je znan po ureditvi Bachovega sistema: BWV. Ta sistem je postal univerzalni standard, ki ga uporabljajo strokovnjaki in glasbeniki po vsem svetu. Deloval je v univerzitetni knjižnici Johann Wolfgang Goethe (University Frankfurt v Mainu). Živel je v Freiburg Breisgau. (

26 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 14 Med najprepoznavnejša dela med posameznimi skupinami sodijo spodaj navedena dela. (Du Bouchet, 1997) VOKALNE SKLADBE Johann Sebastian Bach je napisal okoli 300 kantat. Ena izmed prvih kantat Aus der Tiefe rufe ich zu Dir BWV131 je nastala leta 1707 na besedilo G.C. Eilmara. Ena izmed naslednjih Gott ist mein König BWV71 je nastala iz mešanice besedil različnih virov. Ta kantata je bila prva od vsega deset natisnjenih skladb v času Bachovega življenja in edina natisnjena kantata. Kantate so takrat pisali v letnih ciklih, tako je Bach napisal 5 ciklov po 59 skladb, od katerih so ohranjeni trije. Izvajane so bile v bogoslužju pred pridigo ali po njej. Podpirale so glasbeno razmišljanje ob liturgičnem besedilu. (Du Bouchet, 1997) Nekatere znane Bachove kantate so: BWV211 - Schweigt stille, plaudert nicht (Kantata o kavi), BWV212 - Mer hahn en neue Oberkeet (Kmečka kantata), BWV213 Hercules auf dem Scheidewege: Lass uns sorgen, lass uns wachen (Wolff, Bach je pisal tudi motete 16 : BWV Singet dem Herrn ein neues Lied, BWV Der Geist hilft unser Schwachheit auf, BWV Jesu, meine Freude, BWV Fuerchte dich nicht, BWV Komm, Jesu, komm!, BWV Lobet den Herrn alle Heiden (Psalm 117), BWV Sei Lob und Preis mit Ehren. Maša v h-molu je ena od redkih del v latinščini, ki jih je zložil Sebastian. Poleg te poznamo še Magnifikat in štiri kratke maše. Maša v h-molu, kakor jo je poimenoval njen izdajatelj leta 1883, je v celoti v D- duru, obsega pa vrsto skladb, napisanih v več kot dvajsetih letih. (Dowley, 1987 in Wolff, 16 Motet ( (lat.) movere»gibati se«), je večglasna vokalna glasbena oblika z verskim besedilom brez instrumentalne spremljave. Oblika se je razvila v 13. stoletju, z mnogimi modifikacijami pa je bila med skladatelji priljubljena do sredine 18. stoletja. Tudi Johann Sebastian Bach je pisal motete. Njegovi moteti so relativno dolga dela, napisana v nemškem jeziku, za zbor in basso continuo. (Bedina idr., 1981)

27 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 15 Bach je uglasbil pet pasijonskih zgodb, od katerih sta se ohranili le dve: Janezov in Matejev pasijon. Med vokalna dela Johanna Sebastiana Bacha prištevamo tudi pesmi in arije ter korale za knjižico Anne Magdalene Bach, quodlibete 17. (Du Bouchet, 1997) DELA ZA ORGLE Bach je skozi celo življenje gojil posebno naklonjenost do orgel in glasbe zanje. Prve preludije in fuge za ta instrument je napisal v Arnstadtu. Šlo je za preprosto majhno glasbilo s samo dvema manualoma in z majhnim številom registrov. Največ orgelske glasbe je Bach napisal na weimarskem dvoru. Veliko del iz tega obdobja je nastalo iz povsem izvirnega gradiva in ni zasnovanih na koralnih napevih. (Mojstri klasične glasbe št. 39, 1995) Tokata in fuga v d-molu je Bachovo mladostno delo. Njegov improvizacijski slog v tem delu je tako nenavaden, da ga imajo nekateri za zgodnjo transkripcijo nekega neznanega dela za violino. Bach je napisal okoli 60 tokat in fug za orgle. Leta 1717 je Bach pisal svojo Orgelsko knjižico. Imel je veliko učencev, zato je pričel razmišljati, kako naj svoje delo prenaša na druge. Orgelska knjižica je bila začetek pisanja skladb, namenjenih pouku. (Du Bouchet, 1997) Za orgle so nastala še druga dela: koralni preludiji, partite in variacije na korale za orgle, klavirske vaje (Klavier Übung, III, bestehend in verschedenen Vorspielen über die Catechismus- und inere Gesaenge (za orgle)). (Dowley, 1987) DELA ZA KLAVIR IN ČEMBALO Mnogo del je J. S. Bach napisal tudi za klavir in čembalo. Med njimi najdemo preproste skladbice, ki jih po glasbenih šolah igrajo še danes. Male klavirske knjižnice so nastale za sina Wilhelma Friedemanna in za ženo Anno Magdaleno. 17 Quodlibet (lat.) je glasbena šala, pri kateri več melodij ali delov melodij nastopi sočasno ali zapovrstjo v večglasnem stavku. (Bedina idr., 1981)

28 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 16 Das Wohltemperierte Clavier je ustvarjal leta Zbirka šteje štiriindvajset preludijev, katerim sledi fuga. Vsaka dvojica je v drugem tonovskem načinu. V letih je Bach pripravil še en zvezek komponiranj po istem načinu. Za klavir in čembalo je skomponiral še: Goldbergove variacije, Suite (Francoska, Angleška suita), partite, invencije (Du Bouchet, 1997) DELA ZA SOLISTIČNE INSTRUMENTE IN RAZLIČNE INSTRUMENTALNE ZASEDBE Med dela za solistične instrumente prištevamo: Šest sonat in partit za solo violino, partita za solo flavto, šest suit za violončelo, suite za solo lutnjo. Na dvoru v Köthenu je napisal šest mojstrskih Brandenburških koncertov. Poznamo dva violinska koncerta (BWV 1041 in BWV 1042), koncert za dve violini, štiri orkestralne suite, sonate za violino in čembalo, za violo da gamba 18 in čembalo... (Du Bouchet, 1997) 18 Viola da gamba (it.) tudi samo gamba, je temeljno glasbilo družine viol - gamb v tenorskobasovski legi, največkrat s 6-imi strunami v kvartno-terčni uglasitvi. Obod instrumenta je visok, dno plosko in se proti vratu poševno vzdiguje, zvočnice so v obliki črke C. Na ubiralki je 7 kromatičnih prečk. Glasbilo se je v 16. st. razvilo v samostojno družino, v 18. st. ok je zelo razširjeno gambo nadomestil violončelo. (Bedina idr., 1981)

29 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 17 6 PARTITA Partita (iz it. partire»deliti«) je vrsta plesnih, tematsko sorodnih stavkov iste tonalitete. Po obliki so partite zelo sorodne suiti. Suito so tako včasih brez posebnega razločevanja imenovali kar partita. Sestavljena je iz plesnih in neplesnih stavkov. Okoli leta 1620 se je pri suiti pojavilo značilno zaporedje stavkov: pavana galiarda alemanda courrante. Izhodišče sta plesni par: počasnemu plesu sledi hiter, poskočni ples. Prvi je v sodem, drugi v lihem taktovskem načinu. Od 17. stoletja je bilo značilno zaporedje stavkov: alemanda - courrante sarabanda gigue. Takšno zgradbo najdemo tudi v mnogih partitah, običajne so tudi za Bachove. Na začetku je vrsta lahko razširjena s preludijem, med sarabando in gigue pa je mogoče postaviti neobvezne stavke, ki so lahko plesni (gavotta, menuet, bouree, loure) ali neplesni (capriccio). (Bedina, idr., 1981) 6.1 ZGODOVINSKO OZADJE BACHOVIH PARTIT Partite so nastale v drugem ustvarjalnem obdobju Johanna Sebastiana Bacha, ko je služboval pri knezu Leopoldu Anhaltskem. Vedno so ga navdihovale nove možnosti na področju glasbe, zaradi česar je nemalokrat skladal dan in noč. Njegova dela so bila po eni strani namenjena komornemu orkestru, po drugi strani pa»komornim virtuozom«, prijateljem, učencem, otrokom. Pisal je sonate, suite in partite. Na eni strani najdemo Hofmusik, t.i. dvorno glasbo, na drugi strani pa Hausmusik, t.i. domačo glasbo, oboje plod Bachovega spekulativnega razmišljanja in družinskih večerov. (Du Bouchet, 1997) Bach je moral biti odličen violinist, brez dvoma sposoben resnično dobro zaigrati svoje lastne skladbe za ta instrument. Možno je, da so ga za ta edinstvena dela navdihnile podobne skladbe. Nanj so vplivali skladatelji: Franz von Biber, Johann Paul von Westhoff, J. J. Walther, Johann Georg Pisendel in mnogi drugi. Franz von Biber je napisal veliko pasaccaglio za solo violino, ki tvori zaključek njegovih slavnih Rosenkrantzsonaten (okoli 1676). Bach je Johanna Paula von Westhoff ( ) spoznal v Weimarju, kakor tudi njegovega prijatelja Johanna Georga Pisendela ( ), koncertnega mojstra dvorne kapele v

30 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 18 Dresdnu. Takšna srečanja so privedla do nastanka Sei solo à Violino senza Basso accompagnato, torej do šestih solov za violino. (prav tam) Libro primo oziroma prva knjiga je nastala leta V njej najdemo tri sonate in tri partite za solo violino. Zelo verjetno je (rokopis se je žal izgubil), da je Libro secundo, t.i. druga knjiga, vsebovala tudi šest suit za solo violončelo, ki so bile napisane že prej. (Du Bouchet, 1997) Kot večina Bachovih del so sonate in partite zgrajene zelo sistematično, ki pa ne izključujejo čustev. Bach je hotel ustvariti idealen primer oblike in tehnike. Izvajanje teh del je zahtevno, partite predstavljajo pravi učbenik s primeri, kako v enoglasnih skladbah ustvariti vtis večglasja. Tako od poslušalca kot od izvajalca se pričakuje, da oba sledita različnim polifonim linijam v tem enoglasnem večglasju. Bach piše polifono in linearno, pri čemer se akordi spreminjajo v arpeggie 19, v linije. Glavni ton melodije in pomembni harmonski toni morajo biti interpretacijsko podkrepljeni. (prav tam) S tem nastane občutljiv stik med navidezno preprostim enoglasjem in globino, ki jo je treba udejanjiti v večglasju in njegovem harmonskem ozadju. (prav tam) Violinist Yehudi Menuhin 20 je o partitah dejal:»ko pogledam Bachov rokopis teh sonat-partit, imam vtis, kakor da bi gledal kroženje nebesnih teles in kakor da bi bil priča nekega naravnega prizora, ki poteka pred menoj po nespremenljivem svetovnem redu.«(meynell, 1993, str. 183). Skladbe brez bassa continua 21 so v baroku bolj redke, toda Bachu je mojstrsko uspelo ustvariti skladbe, v katerih zadostuje violina. Ta instrument sam zadostuje za opis celotne glasbene zgodbe. Pestra je prav tako zgodovina interpretacije teh del, ki so alfa in omega violinista. (Honolka idr., 1983) 19 Arpeggio (it.), okr. Arp., je način izvajanja akordov, kjer se toni ne oglasijo hkrati, ampak drug za drugim. (Bedina, idr., 1981) 20 Yehudi Menuhin ( ), ameriški violinist in dirigent, ki je večino svoje kariere preživel v ZDA. Rodil se je judovskim staršem v ZDA, leta 1970 pa je postal državljan Švice. Velja za enega največjih virtuozov 20. stoletja. Prejel je mnogo nagrad in priznanj za svoje delovanje, 1992 ga je UNESCO napovedal kot ambasadorja dobre volje. ( 21 Basso continuo (it.) ali generalbas, je metoda enega ali več melodičnih glasov samo z notami basa, katerim so navadno dodane številke, ki zaznamujejo akorde nad basom. (oštevilčeni bas). Raba generalbasa se pojavi konec 16. st. v Italiji, kot pomožno sredstvo za spremljavo vokalnih del. Organisti so beležili spremljavo, s katero so podpirali petje, izvajalec pa je imel tudi v okviru določene harmonije nad danim basom precej improvizacijske svobode. (Bedina idr., 1981)

31 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 19 Bachov rokopis iz leta 1720 se je k sreči ohranil. Je pa v tistem času krožilo med Bachovimi znanci in prijatelji precejšnje število rokopisnih kopij sonat in partit. Sonate in partite so ljudje dolgo enačili z vajami za razvoj in pridobivanje violinskih tehnik. (Wörner, 1992) Šele več kot 100 let kasneje se je ljudem razodelo, kaj pomeni v svoji popolnosti tako vzvišena in osamljena glasba. Partite so sprva ugledale luč sveta v tiskani obliki leta 1802 s tipiziranim naslovom Übungen für die Violine, kar v prevodu pomeni Vaje za violino. (prav tam) Kompletna zbirka je doživela izdajo šele leta Opremljena je bila s prstnimi redi in napotki za lokovanje. Oskrbel jo je Schumannov 22 prijatelj Ferdinand David 23. Schumann je pozneje napisal zanje spremljavo leta 1854, ki kaže na Schumannovo razumevanje Bachove glasbe. Izdane so bile v Leipzigu pri založniški hiši Breitkopf in Härtel. Bach je pustil pečat tudi v violinski glasbi. V poznejših skladbah za violino solo, ki so jih zapisali poznejši skladatelji, kot na primer Reger in Bartók, je še vedno moč čutiti vpliv Bachovih mojstrovin. (Du Bouchet, 1997) Šest sonat in partit za solo violino Johanna Sebastiana Bacha uvrščamo med vrhunce baročne godalne glasbe. Polifono obravnavane tri sonate se razlikujejo od partit v tem, da temeljijo na harmoniji osnovnih, plesnih oblik. Sonate so sestavljene iz dveh spevnih počasnih in dveh fugiranih hitrih stavkov, medtem ko so partite plesni stavki. Prva sonata je konzervativna, v preteklost zazrta, medtem ko je tretja partita izredno podprta z melodičnimi plesi. Zaporedje različnih tonalitet je strogo jasno in simetrično zasnovano. Tonalitete sonat in partit si sledijo: prva sonata v g-molu, kateri sledi partita v h- molu. Druga sonata se nahaja v tonaliteti a-mola in partita v d-molu, tretja sonata je v C-duru, partita v E-duru. (Honolka idr., 1983) 22 Schumann Robert ( ), nemški pianist in skladatelj. Kot pravega romantika so ga pogosto navdihovale neglasbene ideje, kljub temu pa je nanj, zlasti v klavirskih skladbah, vplivala Bachova umetnost. Poročil se je s pianistko Claro Weck, ki je zaslovela kot interpretka njegovih del. Po hudem duševnem zlomu leta 1851 je malo pisal in umrl omračenega uma.. (Spence, 1995) 23 Ferdinand David ( ), violinist, učenec L. Spohra, koncertni mojster leipziškega orkestra Gewandhaus. Mendelssohn mu je posvetil svoj koncert za violino in orkester. Še danes izvajajo skladbe, ki jih je izdal David. (Michels, 2002)

32 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 20 Prva sonata in partita se nahajata v terčnem razmerju, druga sonata in partita sta v razmerju kvarte, nakar sledi ponovno terčno razmerje tretje sonate in partite. (prav tam) 6.2 OBLIKOVNA ZGRADBA PARTIT Johann Sebastian Bach je napisal 3 partite za solo violino (BWV 1002, 1004, 1006). Partita 1 (BMV 1002) Napisana je v h-molu, sestavljena pa iz : Allemande, Double, Courrante, Double, Sarabande, Double in Tempo di Borea, Double. Partita 2 (BMV 1004) Napisana je v d-molu, sestavljena pa iz: Allemande, Courrante, Sarabande, Gigue in Ciaccone. Partita 3 (BMV 1006) Napisana je v E-duru, sestavljena pa iz: Preludija, Loura, Gavotte en Rondeau, Menuet 1, Menuet 2, Bourée in Gigue. (Hausswald in Gerber, 1958) 6.3 GODALA V ČASU BAROKA Če se želimo posvetiti izvajanju oziroma analizam Bachovih partit, se moramo najprej dotakniti še teme, ki govori o izgledu in delovanju godal v času Johanna Sebastijana Bacha PREDBAROČNA VIOLINA V 18. stoletju so se izoblikovali godalni in simfonični orkestri. Violina si je zagotovila prevladujoč položaj v zahodni klasični glasbi. Instrument, kot ga poznamo danes, se je razvil iz tristrunske violine. Ta zgodnja izvedba glasbila je bila zlitje dveh glasbil, ki sta bili takrat dobro znani gosli in rebeka 24. Novo glasbilo je tako združilo zvočnost gosli in preprostost rebeka. (Matthews in Thompson, 2006) 24 Rebek (arab.), godalo, ki je v srednjem veku čez Bizanc in Španijo prišlo v srednjo Evropo. Je glasbilo z ozko hruškastim ali trebušastim trupom, brez prečk, s strunskimi vijaki, 2-3 strunami, uglašenimi v kvinti. (Bedina idr., 1981)

33 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 21 V renesansi so pričele nastajati oblike instrumentov, ki jih poznamo danes. Strunska glasbila z lokom so se razdelila v dve skupini, violine 25 in viole 26. Čeprav sta si imeni podobni, se skupini med sabo razlikujeta. Viole je potrebno držati navzdol, z ubiralko na vrhu, kot pri violončelu, pri violinah pa držimo resonančni trup z brado in ubiralko stran od sebe. (Spence, 1995) Prvi znani izdelovalec violin, ustanovitelj cremonske šole izdelovanja violin, se je rodil v Cremoni. To je bil Andrea Amati. 27 Okoli leta 1550 so se začele uveljavljati violine s štirimi strunami. Šole, ki so izdelovale violine, so pričele izvažati svoje izdelke iz Italije v Nemčijo, Anglijo, Nizozemsko in Francijo. (Matthews in Thompson, 2006) Najslavnejše delavnice so bile Cremoni, severni Italiji, kjer so od srede 16. stoletja celi dve stoletji člani družine Guarneri, Amati, Stradivari izdelovali svoje violine, viole, violončela in tudi kitare. (Spence, 1995) Sprva so violino uporabljali za podvajanje glasu, prvo glasbeno delo, namenjeno posebej za violino, pa je bilo Balet Comique de la Royne 28, ki ga je naročil francoski dvor. (Matthews in Thompson, 2006) BAROČNA VIOLINA Zlata doba violine se pričenja v razcvetu baroka, ob koncu 16. stoletja in začetku 17. V tem času se je prav tako izoblikovala oblika violine, kakršno poznamo še danes. Prav gotovo ta zasluga pripada v tedanjem času živečemu, nedvomno največjemu mojstru izdelovanja violin, Antoniu Stradivariju. Izhajal je iz stare cremonske družine. Sprva je bil vajenec pri rezbarju, toda kmalu se je povezal z vnukom Andreee Amatija, Nicolom Amatijem, in se naučil mojstrstva izdelovanja violin. Njegova najstarejša violina ima letnico (Matthews in Thompson, 2006) 25 Avtor ima v mislih viole da braccio, predhodnice violin, viol (današnjega altovskega glasbila). 26 Avtor ima v mislih instrumente, ki so predhodnice violončel, torej t.i. viole da gambe. 27 Amati Andrea ( ), se je rodil v Cremoni in velja za prvega izdelovalca violin, katerih listine so preživele še do danes. Njegovo delo je zasnovano z veliko elegance in iz geometrijskih načel na področju oblikovanja. Bolj ali manj je zaslužen za današnjo obliko violin.. (Matthews in Thompson, 2006) 28 Glasbeno delo, ki ga je za francoski dvor leta 1582 pripravil Balthazar de Beaujoyeulx. Vseboval je dva plesa, napisana za deset violin štiriglasno. (Matthews in Thompson, 2006)

34 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 22 Vrhunec je dosegel leta Izdelal je približno 1200 violin, ki danes dosegajo astronomske cene. Odkril je tudi pravo zmes laka zanje, recept za katerega pa je žal izgubljen. (prav tam) V tem času so začela nastajati pomembna dela za violino, bodisi kot solistični instrument ali kot del različnih instrumentalnih zasedb. Skladatelje je pričelo vznemirjati muziciranje samega godalnega orkestra, tako je nastalo nekaj ducatov vznemirljivih skladb za godala. (Primer: Bachov Brandenburški koncert št. 3) Že v 17. in 18. stoletju so se ustalila vsa najpomembnejša razmerja za izdelovanje violin, ki so v veljavi še danes. (prav tam) PREDBAROČNI LOK Uporaba loka kot pripomočka za glasbila izhaja iz bizantinskega cesarstva, vendar so bila glasbila, na katera so godli z lokom, prvotno namenjena le»navadnim ljudem«. V Evropo so lok prinesli islamski osvajalci Španije v 11. stoletju. Njegov sloves se je v stotih letih uveljavil po skoraj vsej Zahodni Evropi. (Matthews in Thompson, 2006) Prvi loki so spominjali na tiste loke, ki jih uporabljamo za lov. Že ime kaže, da je imel lok sprva konveksno obliko, zato da bi snop konjske žime obdržal napetost. Sčasoma je dolžina loka postajala daljša, vitkejša. V 12. stoletju je bil priljubljen lok z zavojem na eni strani, kakršnega srečamo občasno še v Vzhodni Evropi. (Matthews in Thompson, 2006) Prvi loki so bili različnih velikosti, najmanjši so merili komaj 20 cm. Loki dolžine 35 cm so zadostovali za potrebe igranja na violino v 16. stoletju. Violina je takrat postajala priljubljeno glasbilo za izvajanje plesne glasbe. (Spence, 1995)

35 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino BAROČNI LOK Slika 1: Zgodovinski razvoj loka ( Lok je bil v baroku še vedno polkrožne oblike. Konjsko žimo so pritrdili neposredno na palico na obeh koncih. Znameniti akustik Mersenne 29 je okrog leta 1620 vpeljal raven lok, kateremu sta žabico dodala fizik Kircher in izdelovalec godal Bassani. Okoli leta 1700 so lok opremili z vijakom na sprednjem delu za napenjanje žime. (Spence, 1995) 6.4 O INTERPRETACIJI BACHOVIH PARTIT Bachova dela za godala označuje brezčasnost, čeprav niti violina, viola in niti violončelo niso bili njegovi instrumenti. Violino je igral Johann precej dobro, vendar ne virtuozno. V treh partitah za violino solo je na glasbilu, ki je namenjeno spevnosti, ustvaril večglasno igro, za katero je postala trajen vzgled Ciaccona iz partite št. 2 v d- molu. Današnji violinisti bijejo bitko z večglasnimi akordi, ki se predstavijo že v 29 Mersenne Marin ( ), francoski matematik, fizik, filozof, teolog, muzikolog, akustik in glasbeni teoretik. Prvi je izmeril hitrost zvoka, v delu L'Harmonie universelle je podal glasbeno teorijo, opisal mnoga glasbila in se med drugim ukvarjal z alikvotnimi toni. (

36 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 24 ekspoziciji teme, saj so godala v času baroka imela drugačno strukturo. Razlikovala so se po obliki loka, ki je dopuščal sočasno zvenenje 4 tonov. Z modernim lokom je možno izvajati akorde v arpeggih, medtem ko je izbočeni lok Bachovega časa dopuščal resnične akorde. (Wörner, 1992) Mnogokrat naletimo na obtožbe, da se Bachove partite izvajajo preveč romantično oziroma preveč monotono in ritmično natančno. Težko je vrednotiti pravilno izvedbo, saj posnetkov iz baroka nimamo, skladatelji pa so bili po večini tudi izvajalci lastnih del in tako niso pisali napotkov za izvedbo. (Prav tam)»bachov lok je ustvaril Knud Vestergard iz Vibya na Danskem, da bi igral Bachove sonate za solo violino»natančno, kakor so bile napisane«, povezan pa je z violinistom Telemánijem. Lok je zelo visoko upognjen, tako da v najvišji točki palico od žime loči kakih 10 cm. Pri igranju na posamezne strune je mogoče žimo loka zategniti z vzvodom, premakljivim s palcem. Če izvajalec zrahlja žimo, lahko zajame vse strune in tako zdrži več sprememb tonskih višin. Vendar s tem omogočimo igranje Bachove glasbe tako, kakor si jo je zamislil izumitelj loka v 20. stoletju, in ne tako, kakor je nameraval Bach oziroma jo je on slišal.«bachov lok ( Matthevs in Thompson 2006, str 33)

37 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 25 7 ANALIZA PARTITE ŠT. 3 V E-DURU Partita št. 3 za violino solo v E-duru je sestavljena iz različnih plesnih stavkov. Ne vsebuje vseh obveznih stavkov suite, ampak le enega - gigue. Ima znameniti preludij, ki je postavljen na začetek tega ciklusa, od izvajalca pa zahteva predvsem spretno lokovanje. Skladatelj je transkribiral to partito tudi za lutnjo. Katalogizirana je kot BWV 1006a. 7.1 PRELUDIJ OBLIKOVNA ANALIZA Prvi stavek v ciklusu, ki obsega 138 taktov, je preludij. Preludij (iz lat prae»pred«, ludus»igra«) je uvodna glasba ali instrumentalna predigra, glasba brez določene oblike. V partiti predstavlja predigro, nekakšno uverturo v celoten ciklus. (Bedina idr., 1981) V delu se prepleta nekaj tem, prične se v E-duru, modulira (Čeprav skladatelj tega ne označi) v A-dur in se zopet vrne v prvotno tonaliteto. Vmes se pojavi več stranskih modulacij. Zanimivo je, da sta dela skladbe, ki se nahajata med takti 13 in 28 ter 63 in 78 oblikovno, dinamično, ritmično in interpretacijsko popolnoma enaka. Razlika se pojavlja le v harmonskem vidiku. Podobnost v vseh teh vidikih, razen harmonskem, je opaziti tudi v delih med takti in 79 86, kjer se razlikujejo melodične linije v določenih taktih. (Primer: takta 32 in 83). Stavek prične z uvodno temo, ki se vseskozi prepleta okoli tona e, ki večkrat stoji ravno na težki dobi, s čimer je podkrepljena tudi tonaliteta dela, torej E-dur. Ta del bom imenovala A, nahaja pa se med takti Tem sledi že prej omenjeni del stavka med takti 13 28, katerega bom poimenovala B, med takti pa se nahaja del C. Sledi samostojen del D, s katerim skladatelj počasi privede do modulacije celotnega dela v A-dur. Modulacija sicer ni napisana, tako da se nahajamo še vedno v E-duru, vendar se sučemo v območju subdominante. Ponovi se že omenjen B del, med takti 63 in 78, sledi mu C med takti 79 in 86. Nato slišimo samostojen del, katerega lahko poimenujemo E.

38 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 26 V taktu 109 se prične nov del, ki je interpretacijsko drugačen, zato ga bom poimenovala F. Skladatelj skladbo po tem ponovno pripelje nazaj v toniko v E- dura. Kljub temu, da so po Bedini (uvodni povzetek) preludiji načeloma brez določene oblike, lahko v Bachovi partiti opazimo obliko ABCDB C EF RITMIČNA ANALIZA Za ritmično analizo celotnega preludija bi lahko rekli, da ni pretirano pestra. Celotno delo po večini sestavljajo šestnajstinke, ki ustvarijo nepretrgan tok melodične linije in od izvajalca zahtevajo izredno natančno ritmiko. Ponekod dobimo zaradi teh šestnajstink v stavku občutek enakomernega korakanja, ki pa vendar temelji na interpretacijskem loku. Lahko ga tudi poljubno razbijemo, prekinemo, kadar se nam to zdi smiselno. Stavek je napisan v 3/4 taktovskem načinu in se prične s osminsko pavzo, dvema šestnajstinkama, 4 osminkami, nakar sledi tok šestnajstink, ki se prekine komaj v taktu št Tukaj najdemo prvič daljšo notno vrednost, četrtinko s piko, osminko in še eno četrtinko. Verjetno je skladatelj tukaj uporabil daljšo notno vrednost zaradi štiriglasnega akorda, ki se pojavi na tem mestu. Ta zajema vse štiri strune, za izvedbo česar izvajalec potrebuje čas. V taktu 135 je stavek oplemeniten z dvema dvaintridesetinkama, v njem prav tako najdemo najdaljšo notno vrednost v celotnem stavku, polovinko. Preludij je do konca napisan v šestnajstinkah, le zadnja nota je zopet osminka, ki izzveni v decrescendu HARMONSKA ANALIZA Preludij se prične v E-duru. Del A, med takti 1 in 12, je pisan v tej tonaliteti, na kar nas opozarja večkratno ponavljanje tona e. Ta ton se pogosto pojavlja prav na prvi, težki dobi takta. Del med takti 13 in 28, torej del B, se prične v E-duru. 30 Za posamezne zaključene glasbene celote v izbranih skladbah diplomskega dela bom uporabljala velike tiskane črke. Tako npr. del A predstavlja smiselno celoto iz posamezne skladbe, A' pa skoraj identično ponovitev dela A, ki se od le-tega razlikuje po posameznem glasbenem vidiku (harmoniji, ritmu ipd). 31 Decrescendo (it.), postopno zmanjševanje tonske jakosti, okrajšava je desresc., nasprotje je crescendo. (Bedina, idr., 1981) V baroku teh dinamičnih predpisov skladatelji niso beležili v partiture, verjetno zato, ker je bila večina skladateljev tudi dobrih instrumentalistov.

39 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 27 Vmes naletimo na izmik iz T 32 v taktu 20 v S 6 (trizvok a 2, cis 2, e 2 ), preko nepopolnega dominantnega sekundakorda subdominante D 2 (S) (d 2, e 2, gis 2 ). V taktu 22 pa se ponovno nahaja na T. Preko raznih prehajalnih tonov prispemo do D (v E-duru je to trizvok h, dis, fis). Slika 2- Harmonska analiza med takti Med takti opazimo za Bacha značilno zadrževanje tonov. Prične s T, ki ji v naslednjem taktu doda dis 2, ta preide v taktu 19 v d 2, od takta 17 sta konstantno prisotna tona e 2 in g 2, sledi razvez v S 6. Zadržek imamo v taktu 21 ton a 2 pred gis 2 in h 1 pred a 1. Takt 21 se razveže v T 6. Nova vrsta zadržkov se prične v taktu 23, gre za postopno zadrževanje a 1 pred gis 1 in fis 2 pred e 2. Razvez je nastopi v taktu 26 v obliki T 6. Del C prične s T E-dura. V taktu št. 33 se pojavi D(Sp), durov trozvok (cis 1, eis 1, gis 1 ) z menjalnimi in prehajalnimi toni na posameznih akordičnih tonih, ki traja vse do takta 37, kjer nastopi za trenutek Sp, vendar hitro, že kar na tretji dobi takta 37, opazimo D 2 (Tp) tone fis 1, gis 1, his 1, dis 2, ki se razvežejo v Tp 6. Pojavlja se menjavanje D(Tp) oz. D 7 (Tp) in Tp. V taktu 47 nastopi sedma stopnja dominante tonične paralele in se razveže v D(Tp) (takt 50). Zanimiv je takt 53, kjer najdemo D 6 (D) (ais, fis 1, cis 2, e 2 ), ki se razveže v D. Takt 57 je D(S), ki mu sledi S v taktu 59. Na tej harmonski funkciji se zadrži celoten B' del. V njem (B' delu) najdemo funkcije S,S 7, S(S),D 7, D 7 (S), S v taktu št. 79 (trizvok d, fis, a). 32 V diplomski nalogi bom pri harmonski analizi uporabljala okrajšave za posamezne funkcije, tako da T pomeni toniko, D dominanto, S subdominanto, Tp, Dp, Sp pa paralele glavnih funkcij, + D predstavlja durovo dominanto v molu, T 7, D 7 so posamezni septakordi na danih funkcijah.

40 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 28 Slika 3 Harmonska analiza med takti Kot med takti že imamo tudi tukaj zadržke značilne za Johanna Sebastijana Bacha. Tako najprej nastopi zadržek cis 2 pred d 2. Sledi zadržek d 2 pred cis 2. Ta razvez je v taktu 72, kjer nastopi S 6. V taktu 73 se prične nova veriga zadržkov cis 2 pred h 1, d 1 pred cis 1, h 1 pred a 1. Razvez nastopi v obliki S 6 v taktu 76. Del C' prične na S, sledi S 7 (takt 81). V taktu 83 se pojavi o D, ki preide v taktu 85 v S(S), ta vodi v D(Tp), sledi D(Sp) (takt 90), ki preide v septakord in tudi nonakord. Sledi izmenjavanje Sp in D(Sp), ki se zaključi v taktu 107. Tam za hip nastopi o D (prva doba), vendar je že druga doba tega takta D(Sp), tretja pa Sp. D se pojavi v taktu 110, sledi ji T, nakar imamo D(D), zopet D in T. V taktu 115 nastopi funkcija S. Prav tako imamo to funkcijo v taktu 119. V taktu 120 nastopi D 7, v naslednjem taktu pa sledi T. Takt 122 sloni na funkciji D 7 (D), ki mu sledi D, nakar D 7. Končni del prvega stavka partite vsebuje funkcije: D(takt 128), T, ki preide na tretji dobi na D (takt 129). D(S) v taktu 130. Sledijo še funkcije S, T, D, ki se izmenjujejo do takta 136, kjer nastopi še samo T E-dura, na kateri stavek zaključi INTERPRETACIJSKA ANALIZA Za barok je značilna terasasta dinamika, kar pomeni, da izraziti piano preide v forte brez vmesnih stopenj. Preludij je idealen pokazatelj terasaste dinamike. V stavku najdemo posamezne dele, ki vsebujejo enako melodijo, vendar jih z dinamiko naredimo kontrastne. Sam začetek ima oznako f (forte), kar pomeni glasno. V taktu št. 3 se prične motiv, dolg 2 takta, ki je najprej napisan v glasni dinamiki, nakar sledi identična melodija v tihi dinamiki.

41 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 29 Takti Dinamika 3,4 forte 5,6 piano 7,8,9,10 forte 11,12 piano 13,14 forte 15,16 piano 43,44 forte 45,46 piano 47 forte 48 piano 49 forte 50 piano 59,60 forte 61,62 piano Tabela 1: Primeri terasaste dinamike v preludiju. Takt št. 17 pričnemo igrati forte, kjer si lahko interpretacijsko dovolimo narediti postopen decrescendo, ki vodi vključno do takta 28. Sledi nov del, ki ga pričnemo graditi z glasnejšo dinamiko. Ker se melodija stopnjuje, jo je potrebno podkrepiti tudi z naraščanjem jakosti izvajanja. V taktu št. 33 se tako zgodi harmonski in tudi dinamični preobrat, ponovno pričnemo s piano dinamiko. Podobno kot takte št , interpretacijsko izvedemo tudi takte Takt 109, kjer imamo vezane šestnajstinke, po dve na en lok, zopet izvajamo v pianu. Pri tem moramo biti pozorni, da tona a 1 ne poudarjamo preglasno, kasneje to velja za e 2, saj gre za prazni struni in se vseskozi ponavljata na lahkih šestnajstinkah v eni dobi. Pomembnejši sta prva in tretja šestnajstinka. S podobnim problemom se v tem stavku večkrat srečamo, kadar imamo ponavljajočo se prazno struno na 2. in 4. šestnajstinki. Pri tem moramo biti pozorni, da ta ne preglasi 1. in 3. šestnajstinke, ki sta glavni nosilki melodije. Stavek zaključimo v rahlem decrescendu, a šele na zadnji noti. Ritmični tok šestnajstink je dovoljeno prekiniti, kadar preidemo v novo harmonijo ali poudarimo posamezno prvo šestnajstinko. Lahko jo tudi vibriramo.

42 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino LOURE OBLIKOVNA ANALIZA Drugi stavek v partiti Johanna Sebastiana Bacha je Loure. Sestavljen je iz dveh delov, ki se ponovita. Označena je repeticija 33. Stavek brez repeticij obsega 24 taktov; prvi del 11, drugi pa 13, pri čemer je zadnji takt nepopoln, saj se stavek prične s predtaktom. Drugi stavek ciklusa ima torej pesemsko obliko AB. Loure je počasen plesni stavek v partiti (suiti), ki je večinoma v 3/4, 6/8 ali tako kot v našem primeru 6/4 taktu. (Bedina idr., 1981) RITMIČNA ANALIZA Loure je napisan v 6/4 taktovskem načinu in je ritmično zelo pester. Skladatelj je uporabil vse notne vrednosti od dvaintridesetink do polovink. Prične se s predtaktom. Zanimivost je, da se večina taktov prične s četrtinko s piko in osminko ali s četrtinko, osminko s piko in šestnajstinko. Ritmična posebnost so triole, ki se pojavijo v zaključnem taktu prvega dela A, v taktu 11. Primer: Slika 4: Iz Partite št. 3, Loure (J. S. Bach), takt 11 Stavek od violinista zahteva dobro znanje dvojemk 34, izvajamo ga v počasnem tempu. 33 Repeticija zaporedno hitro ponavljanje istega tona; znak za ponavljanje skladbe ali dela skladbe; ponavljaj. (SSKJ, 2000) 34 Dvojemka dvoprijem, sočasni prijem dveh tonov na različnih strunah godala ali brenkala. (Bedina idr., 1981)

43 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino HARMONSKA ANALIZA Loure prične v E-duru na T, ki preide v taktu 5 v D(Tp) (tretja doba) in Tp 6. V taktu št. 6 imamo D(f), ki se z zadržkom h pred ais razveže v D(D). Sledi Dp (prva doba), D(D) takt št. 7 in D (h, dis, fis) z različnimi prehajalnimi in menjalnimi toni. Imamo občutek H-dura, kljub temu, da skladatelj ni moduliral, katerega nakaže vodilni ton ais. Del A zaključi na D. Sledi del B, ki zajema takte V tem delu se izmenja nekaj funkcij: iz D preidemo preko septakorda v D(Sp), nato v Sp (takt 14,15). Sledi vnovična ponovitev T, Sp 6, ki pa jo prekine D(Tp), Tp v taktu 17. V taktu 18 nastopi D, S, T. V taktu 19 se pojavi funkcija D(Tp), na kateri se skladatelj ne zadržuje pretirano dolgo, sledi izmenjava D(Dp), ki se razveže se v Dp, sledi D, D(Sp) že v taktu 21, razveže se v Sp, sledi S. Takt 22 je na D, T, D(S), preide na četrto dobo predzadnjega takta v S, sledi D, s prehitkom. Stavek se zaključi v E-duru na T. 7.3 GAVOTTE EN RONDEAU OBLIKOVNA ANALIZA Tretji stavek partite je Gavotte en Rondeau. Že samo ime stavka pove, da je delo oblikovno sestavljeno iz rondoja in več posameznih mediger. Rondeau (francosko:»pesem v krogu«) je instrumentalna glasbena oblika živahnega značaja z značilno tematsko formo ABACADA (ABACABADABACABA itd.), pri čemer je značilno ponavljanje osnovne tematike A. (Bedina idr., 1981) Gavotta je ples v 2/2 taktu in zmernem tempu. Zanj je značilen večinoma predtakt, ki obsega drugo polovico takta oziroma drugo dobo. (prav tam) V tem stavku partite se mešajo značilnosti rondoja in gavotte. Taktovski način in predtakt sta značilnosti gavotte, medtem ko je oblika sama povzeta po rondoju. Delo obsega 100 taktov brez repeticij. Je interpretativno, dinamično in ritmično zelo pestro. Zanimivo pa je tudi z oblikovnega stališča. Tema A se pojavlja skozi ves stavek. Prvič se pojavi med takti 1 8 (v osmem taktu je mišljena zgolj prva doba takta), kjer temo repetiramo oziroma ponovimo. Le-ta se v celotnem stavku pojavi 5x, in sicer se vedno prične na drugi dobi 2/2 taktovskega načina.

44 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 32 Najdemo jo v taktih 1, 16, 40, 64, 92. Je vedno nespremenjena, razen v taktu 64, kjer je prva doba sestavljena iz triglasnega akorda, sicer pa se pojavlja samo kot dvojemka (e 1 in h 1 ). Med posameznimi temami se pojavljajo epizode medigre prehodnega značaja. Pri tem je vsaka celota zase, ki zahteva od instrumentalista interpretativno dojemanje posameznih mediger in razumevanje celote. Prva medigra nastopi v taktu št. 8, na drugi dobi in vsebuje skupaj 9 taktov. Zadnji takt medigre, torej takt št. 16, uvrščamo z drugo dobo že med ponovno ponovitev teme A. Druga medigra se pojavi v taktu št. 24 in obsega 17 taktov. Tretja nastopi v taktu št. 48 in obsega 17 taktov, zadnja pa se pojavi v taktu št. 72. Njen obseg je 21 taktov. Rondo se tudi zaključi s temo A. Po značaju so si vse medigre podobne, saj gre v tem stavku za plesno delo. Instrumentalist mora ustvariti občutek lahkotnosti. Oblika: ABACADAFA RITMIČNA ANALIZA Gavotte so napisane v 2/2 taktovskem načinu, zato nas ne preseneti dejstvo, da je tudi ta stavek grajen tako. V skladbi najdemo raznoliko rabo notnih vrednosti, skladatelj je uporabil polovinke, četrtinke, četrtinke s pikami in osminke. V manjšini je raba šestnajstink, saj se le-te pojavijo le v vsaki ponovitvi teme A v taktih 4, 19, 43, 67 in 90. V taktu št. 91 najdemo prav tako posebnost, ki nastopi samo enkrat. V mislih imam dve osminski trioli, s katerimi je skladatelj hotel nakazati na zaključek medigre pred ponovnim nastopom teme, ki je tokrat zaključna. Stavek kljub široki paleti notnih vrednosti teče večinoma enakomerno v osminkah HARMONSKA ANALIZA Tretji stavek je sestavljen iz teme A, ki se 5x ponovi, in iz 4 mediger. Tema A je v celoti v E-duru. Predtakt je T, prvi takt je S. Med takti 2, 3, 4 se izmenjujeta D 7, T. Takt št. 5 je napisan na S v E-duru, takt 6 sestoji iz D (prva doba), nakar sledi zaključni del s dvojemkami, ki se gibljejo najprej na tonih T,

45 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 33 sledi S v taktu št. 7 (prva doba), ki jo na drugi dobi menja D. Tema A se zaključi na T v E-duru. Ker se tema A ponavlja, harmonske analize ne bom ponovno navajala, saj bi bila popolnoma enaka. V stavku najdemo štiri medigre, ki se zaključijo v različnih tonalitetah. Prva medigra B se zaključi na tonu cis 1 in sicer na Tp, druga medigra C se zaključi na D (dominanti). Tretja D (medigra) se konča s akordom (fis 1, cis 2 in fis 2 ), ki prikazuje funkcijo Sp in zadnja F na tonu gis 1 in sicer na funkciji Dp. Skladatelj ni nikoli uporabil istih funkcij v posameznih zaključkih mediger, kar kaže na izredno premišljeno in harmonsko dovršeno delo, ki kljub lakotnosti izvedbe in plesnega značaja v sebi skriva več. Prvo medigro prične na T E-dura, sledi S, preko katere preidemo na Tp. Ta se nakaže že na drugi polovici prve dobe takta št. 9 preko D(Tp) (gis, his, dis), nastopi v taktu 10 Tp. Medigra se v celoti nahaja na Tp E-dura. V taktu 11 najdemo Sp (fis, a, cis), ki se razveže v Tp. Sledi D(Tp) v taktu št. 12, ki se razveže v Tp. Za trenutek v taktu št. 13 ugotovimo prisotnost D 7 (Sp) (cis, eis, gis, h), vendar eis nastopi le v tem taktu, saj se že v taktu 15 zopet nahaja e. Sledi končna kadenca Tp, D(Tp), Tp. Drugo medigro prične v taktu 24 (druga doba) na T E-dura. Opazno je menjavanje S, T, D, T vse do takta 29, kjer se ustavi na D. Sledi menjavanje D, T, S, T. V taktu 32 (druga doba) smo na funkciji S, ki nastane v taktu 34 S 7. Medigra se do konca ohrani na D E-dura. Najdemo povzet del osnovne teme A v taktu 36, vendar se tokrat nahaja za kvarto nižje. Tretjo medigro prične v E-duru, ki v taktu 50 preide na Sp (druga doba). Temu sledi D(Sp), v taktu št 53 je zopet Sp, v taktu 54 imamo o D (h,d fis) v E-duru. Za trenutek ponovno nastopi T v taktu št. 55, s tem da je naslednji takt ponovno na Sp, v kateri ostane do konca epizode. Zanimiv je takt 57, ki je sestavljen iz tonov (ais 1, cis 2, e 2, g 2 ). Tukaj govorimo o stranski sedmi stopnji D. V taktu 63 se pojavi zaključna kadenca na D(Sp), ki se s pomočjo trilčka in prehitenega tona fis razveže v Sp. Zadnjo medigro prične v E-duru na T, S, D in D(T). Sledi T in stranska sedma stopnja E-dura. Medigra je sestavljena je iz večih funkcijskih akordov, tako da najdemo med takti zametke Sp, D(D), D, S itn.

46 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 34 Dokončno se prehodne funkcije ustavijo na D(Dp) (dis, fizis, cis, ais) v taktu št. 80. Od tega takta naprej se nahajamo na Dp. Sledi menjava Dp, Tp vse do konca epizode, kjer nastopita D(Dp) in Dp INTERPRETACIJSKA ANALIZA Izvajalec mora iz violine izvabiti plesni značaj. Skladba je v zmerno hitrem tempu, poskočna. Tema A vedno nastopi v glasni dinamiki. Izvajalec sam oblikuje muzikalen tok, na polovinkah se lahko malo»usede«, kar pomeni, da jih podaljša in zavibrira. Pri zadnji ponovitvi teme A lahko izvajalec pred drugo doba takta št. 98 naredi krajšo cezuro in celoten stavek konča v rit. 35. V tem stavku ne najdemo izrazite terasaste dinamike, prisotna je le v taktih 82, 83, kjer nastopa najprej enaka melodija v forte dinamiki, v taktih 84, 85 pa v piano dinamiki. Prva medigra med dvema temama, se prične v tihi dinamiki, ki jo jakostno stopnjujemo. Zadržimo lahko razvez his v cis, s čimer nastopi tudi druga funkcija (Tp). Druga medigra prične graditi iz tihe dinamike. Paziti moramo na izvedbo taktov št. 30, 31, 32, da tona ais in h, ki se konstantno ponavljata, ne preglasita drugih dveh. Dinamika narašča, v taktu 34 že igramo forte, ki ostane prisoten vse do zaključka medigre. Tretja medigra je polna različnih funkcij, in s tem dinamičnih viškov, dinamika pa variira od tihe do glasne. Pozorni moramo biti na vezave treh osmink, da jih pravilno porazdelimo na loku. Medigra mora imeti lahkoten značaj, zato osmink ne igramo detasche 36, ampak nekje vmes med staccatom 37 in detascejem. Zadnjo medigro prične z dvojemkami, ki jih moramo dovolj dolgo držati. V času baroka je bilo izvajanje dvojemk drugačno že zaradi same oblike instrumenta. 35 Ritardando (it.), okrajšava je rit., zavlačujoče, vedno počasneje. (Bedina idr., 1981) 36 Detasche (fr.»ločeno«), nevezano potezanje loka po godalih, zlasti v baročni glasbi pogost način lokovanja, pri katerem za vsako noto posebej menjamo potezo navzgor ali navzdol. (Bedina idr., 1981) 37 Staccato (it.»odbit, odtrgan«), način artikulacije, kratek oster zven tonov, kar v zapisu označujemo s piko nad noto ali pod njo. Pri godalih ločimo ostro ločene posamezne tone z enim potegom loka ali pa vrsto staccato tonov na en sam lokov poteg. Nasprotje je legato. (Bedina idr., 1981)

47 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 35 Možno je bilo namreč izvesti 4-glasen akord, zato se moramo z interpretacijo temu približati, kolikor je le mogoče. V taktu 80 nastopi piano, ki mu sledi že omenjena terasasta dinamika. 7.4 MENUET 1 IN MENUET OBLIKOVNA ANALIZA Menuet (fr. menu pas»majhen korak«) je srednje hiter plesni stavek v tridelnem taktu. (Bedina idr., 1981) Johann Sebastian Bach je v Partiti št. 3 za solo violino napisal dva kontrastna menueta. Poimenoval ju je kar Menuet 1 in Menuet 2. Za J. S. Bacha je bilo značilno, da je v svojih delih pisal dva kontrastna menueta, pri čemer se je prvi, torej Menuet 1 občasno ponavljal. Drugi je imel vlogo poznejšega tria. Pojavljajo se vprašanja, ali sta morda oba menueta nekoč sestavljala skupaj en stavek. (Bedina idr., 1981) Menuet 1 je napisan v 3/4 taktovskem načinu. Sestavlja ga 34 taktov (brez repeticij), ki so porazdeljeni na dva dela. Oba dela ponavljamo. V stavku najdemo dvojemke, oblikovno pa je razdeljen na A in B. Prvi del A vsebuje 8 taktov, del B se prične v taktu 9 in obsega skupaj 26 taktov. Menuet 2 je prav tako zapisan v 3/4 taktovskem načinu. Tudi ta je sestavljen iz dveh delov, ki sta po številu taktov simetrična, potrebno ju je ponavljati, saj sta označena z repeticijo. Brez repeticij skupaj zajema 32 taktov in je oblikovno razdeljen na A in B. A del zajema 16 taktov, sledi mu del B, ki zajema prav tako 16 taktov RITMIČNA ANALIZA Oba Menueta sta napisana v 3/4 taktovskem načinu. Z vidika ritmičnih elementov nimata večjih posebnosti. Sestavljena sta večinoma iz osmink, najdemo pa tudi četrtinke, četrtinke s piko in polovinke. Ritmičnih posebnosti je v obeh stavkih malo, omembe vredna je lahko edino uporaba šestnajstink v Menuetu 1, po dve v

48 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 36 taktu št 5. V obeh menuetih tokrat prvič v celotnem delu opazimo tudi predložek 38. V Menuetu 1 se nahaja v taktu št. 12. V Menuetu 2 predložek nastopi 2x; prvič v taktu št. 2 in drugič v taktu št. 10. Kot je za Bacha značilno, se prav tako v teh dveh stavkih pojavljajo dvojemke, ki so sestavljene iz daljše notne vrednosti in krajših notnih vrednosti, ki ponazarjajo gibanje melodije. Primer: Slika 5: Iz Partite št. 3, Menuet 2 (J. S. Bach), takt 1, HARMONSKA ANALIZA Menuet 1 in Menuet 2 sta kljub svoji maloštevilčnosti taktov harmonsko zanimiva. Zanimivo je dejstvo, da je skladatelj v tako kratka stavka strnil precej različnih funkcijskih akordov. Menuet 1 se prične na T v E-duru, v katerem poteka celoten del A, konča se na D. Sledi del B, ki pa se prične s dvojemko d 2, h 2, torej na D. V taktu 14 imamo Tp. V taktu 20 se pojavi S. Nakaže jo znižan dis v d. Del B se zaključi na T v E-duru. Menuet 2 se prične na T. Je dvodelen stavek, sestavljen iz dela A in B. Del A je povečini sestavljen iz menjavanja T ter D in nekaj vmesnih menjalnih, prehajalnih tonov. V taktu 12 nastopi D(D), ki ji sledi D. Imamo izmenjavanje teh dveh funkcij. V delu B najprej D, sledi trizvok gis, h, e, ki nam nakazuje T E-dura, vendar se skladatelj ne zadržuje na T. V tem delu najdemo menjavanje Sp (takt 20), D 7 (Sp). Stavek se zaključi v E-duru razvez iz D na T. 38 Predložek okrasna nota, ki je pred glavno noto, največkrat disonančna zgornja ali spodnja sekunda. Predložek lahko nastopa znotraj glavne note, to je na udarec ali pred udarcem (doložek). Obe obliki se izmenjujeta. V 17. oz. 18. st so predložek izvajali pred udarcem. (Michels, 2002)

49 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino BOURÉE OBLIKOVNA ANALIZA Bourée je družabni ples in umetno stilizirani stavek, postavljen med sarabando in gigue. (Bedina idr., 1981) V Bachovi partiti št. 3 je postavljen samo pred gigue, saj se sarabanda v partiti št. 3 ne nahaja. Bourée se prične s predtaktom. Ta stavek je sestavljen iz dveh delov A in B, ki ju oklepa repeticija. Skupaj brez ponavljanja obsega 36 taktov RITMIČNA ANALIZA V stavku prevladujejo osminke. Ponekod so med sabo povezane z lokom ali pa označene s piko, kar pomeni, da jih izvajamo stacatto. Dvojemk skorajda ni, pojavijo se le na začetku dela A in dela B. Po dolžini so dvojemke četrtinke. Nekajkrat rabo četrtink zasledimo ob izvajanju melodije z levo roko HARMONSKA ANALIZA Bourée je dvodelni stavek, ki zajema 36 taktov. V delu A se srečamo s harmonijami, ki so nastopale že v prejšnjih stavkih. Lahko trdimo, da celotna Partita E-dura sestoji iz enakih harmonskih funkcij. Stavek skladatelj prične s predtaktom na T, z rogovimi kvintami, sledi S, ki pa v drugem taktu preide nazaj na T. Toniki sledi D v taktu št. 3, ki preide v Sp, od takta 5 pa izmenjavanje tečeta D in T vse do takta 9, kjer se prične izmenjavanje D(D) ter D, s katero je skladatelj zaključil del A. Drugi del B ponovno prične z rogovnimi kvintami in je harmonsko bolj pester. Prične se na D, kateri v taktu 17 sledita T in D(D). V taktu 18 najdemo D, v taktu 19 S in D(Tp) na tretji dobi, D(Tp) se v taktu 20 razveže v Tp. Sledi izmenjava D 7 (S) in S najprej v forte, nato v piano dinamiki. Na drugi dobi 25. takta najdemo nonakord stranske sedme stopnje Sp. Sledijo Sp (takt 26), T in D(Sp) (takt 27), nato ponovno S, D, D 7 (S) v taktu 30, v taktu 31 pa S. Zanimiv je takt 32, saj se prva doba nahaja na Sp, sledi ji D (3. doba), na 4. dobi pa že zasledimo T, kateri sledi S, D, ki na koncu, v zadnjem taktu, preide v T.

50 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino GIGUE OBLIKOVNA ANALIZA Skladatelj celoten ciklus zaključi z gigue, dvodelnim, hitrim plesom. (Bedina idr., 1981) Prvi del se prične na toniki in konča na dominanti. V drugem delu pa je potek nasproten: pričnemo na dominanti in celoten stavek, in z njim seveda tudi ciklus, zaključimo na toniki. Stavek je zapisan v 6/8 taktovskem načinu in zajema skupaj brez ponavljanja 32 taktov. Gigue je sestavljen simetrično, saj oba dela, prvi del A in drugi del B, obsegata 16 taktov RITMIČNA ANALIZA Stavek je napisan v 6/8 taktovskem načinu. Prične se z osminskim predtaktom, z zadnjo osminko izmed šestih, ki se nahajajo v 6/8 taktovskem načinu, katero združi s končnim, nepopolnim taktom. Na prvi pogled se zdi stavek ritmično nezanimiv, saj je večinoma sestavljen iz šestnajstink in osmink. Interpretacija pa je tista, ki da delu vesel značaj, občutek plesa, ki nam da čutiti tridoben plesni takt, katerega dobimo s poudarjanjem prvih dob in pravilno hitrostjo izvedbe HARMONSKA ANALIZA Stavek se prične v E-duru na T, sledi D v taktih 2-4. V taktu 4 se vrnemo na T (4. doba). Sledi takt 5, kjer nastopi območje D 7 (S) in S. Takt 6 je enak taktu 5, le da ga izvajamo v piano dinamiki. V taktu 7 nastopita D, T. Zanimiv je takt 9, kjer skladatelj uporabi D(D), ki se še v istem taktu razveže v D 7, ki vodi v T. Takt 11 vsebuje funkcije: D(D), D in Tp. Do konca dela A sta prisotni funkciji Tp in D(D). Celoten del zaključi na D. B-del se prične s predtaktom na D. Preko D 7 preidemo na T, D 7 (S) in na D(Sp) (takt 19). Sledi Sp v taktih 20 in 21, kjer najprej zasledimo Sp, nato o D, sledita pa T, S (takt 22). Preko S preidemo v taktu 25 na D 7, ki vodi v T, sledi Tp, ta pa se nadaljuje do Sp (takt 26). Zaključni del med takti vsebuje izmenjavo D in T.

51 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 39 8 HENRYK WIENIAWSKI Henryk Wieniawski je bil rojen 10. julija 1835 v Lubinu, umrl pa 31. marca 1880, star šele 44 let. Bil je eden izmed najbolj pomembnih violinskih virtuozov 19. stoletja, poleg tega pa je veljal za vodilnega poljskega violinista in skladatelja violinske glasbe njegovega obdobja. Prav tako je bil odličen pedagog, ki je svoje učence pripravil do igranja izjemno težkega»hudičevega«staccata ŽIVLJENJEPIS Henryk se je rodil 10. julija ob četrti uri popoldan v judovski družini. Njegov oče, kirurg Tobiasz Pietruszka, je sčasoma judovsko vero zamenjal za katoliško, tako je bil Henryk krščen 18. maja Družina Wieniawski je bila zelo ugledna, gostili so vodilne umetnike, v salonu prirejali različna kulturna in literarna srečanja ter razprave. To je imelo velik vpliv na kasnejše življenje Henryka in tudi njegovih dveh bratov. Starejši brat Julian je postal kolumnist in pisatelj, mlajši Józef pa pianist. ( Henryk je zelo zgodaj pričel kazati talent za igranje violine. Prvič se je z violino seznanil že pri petih letih. Njegova mati Regina Wolff Wieniawski, hči zdravnika v Varšavi, je bila poklicna pianistka in gonilna sila Henrykovega glasbenega izobraževanja in posledičnega razvoja v čudežnega violinista. Po kratkem študiju violinske glasbe na Poljskem pri prvem učitelju J. Hornizelu se je Henryk z osmimi leti vpisal na Pariški konservatorij leta Učil ga je Joseph Lambert Massart 40 in ga že leta 1844 uvrstil v svoj poseben razred, katerega so obiskovali le najbolj nadarjeni učenci. ( Na Pariškem konservatoriju je prav tako študiral mlajši brat Henryka Wieniawskwga, pianist Józef Wieniawski, rojen leta Józef je brata kasneje večkrat spremljal na koncertih turnejah. 39 Glej opombo št Massart Lambert Joseph ( ), violinist in pedagog, rojen v Belgiji. Študiral je pri Rodolphe Kreutzerju in velja kot nadaljevalec Kreutzerjeve šole. Med njegovimi učenci poleg H. Wieniawskega najdemo tudi Fritz Kreislerja in mnoge druge. (

52 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 40 Leta 1848 je bil v Parizu izveden koncert, na katerem so skupaj nastopili Józef, Henryk in njun stric Edward Wolff. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Henryk je svoje prvo delo Grand Caprice Fantastique objavil leta 1847, star pa je bil šele 13 let. Istega leta je spoznal prav tako zelo pomembnega poljskega skladatelja Frédérica-Françoisa Chopina 41 in pesnika Adama Mickiewicza 42. ( Leta 1846 je diplomiral, osvojil zlato medaljo in prvo nagrado. Vpisal je študij kompozicije in ga dokončal z odliko. Še vedno je obiskoval privatne ure pri profesorju Massartu, kjer se je učil napredne tehnike. Na konservatoriju je ostal do leta Po odhodu iz njega se je pričelo obdobje gostovanj po svetu. Med leti je gostoval v Varšavi in Rusiji ter izvedel skoraj 200 koncertov v Sankt Petersburgu, Moskvi, Helsinkih, Mitlavi, Tveru, Kursku in mnogih drugih mestih. Wieniawski je celotno svoje življenje posvetil koncertiranju po svetu. Čeprav je pogosto izvajal koncerte na Poljskem, skoraj vsako leto je imel vsaj en koncert v rodni deželi, ni tam nikoli živel ali vsaj ostal za daljše obdobje. Ves čas je bil v stikih z vodilnimi evropskimi glasbeniki, med katerimi velja omeniti belgijskega violinista in skladatelja Henrija Vieuxtempsa 43, Stanislawa Moniuszka 44 (ki je bil prav tako iz Poljske) ter Roberta Schumanna 45. (Jabłoński in Jasińka, 2001) 41 Chopin Frédéric François ( ), eden največjih pianistov in skladateljev. Rodil se je na Poljskem, a je večino življenja deloval v Parizu. Preživljal se je s poučevanjem, igranjem po meščanskih salonih in občasnim javnim koncertiranjem,. Melodično prefinjen in harmonsko drzen skladatelj je v klavirju odkril novo poetiko, intimo 19. stoletja. Vplival je na mnoge pianiste in skladatelje, kot so Liszt, Skarjabin, Prokofij (Spence, 1995) 42 Mickiewicz Adam ( ), vodilni poljski pesnik in borec za svobodno Poljsko. Njegova dela so: Praznik mrtvih, Balade in romance, Krimski soneti, povest v verzih Konrad Wallenrod, ki je nastala 1828, njegovo veliko delo je ep Gospod Tadej. ( 43 Vieuxtemps Henri ( ), belgijski skladatelj in violinist. Zavzema pomembno mesto v razvoju violinske šole, je pomemben predstavnik francosko-belgijske šole. Napisal je mnoga dela za violino in orkester, violino in klavir, violino solo, violo in tudi nekaj del za druge instrumente in orkester. Njegova kariera violinista se je žalostno končala, saj ga je zadela kap. ( 44 Moniuszko Stanislaw ( ), poljski skladatelj, dirigent in pedagog. Poskušal je na novo stilizirati poljsko ljudsko glasbo. Poleg Chopina je bil najpomembnejši zastopnik nacionalnega sloga, vendar ni imel tako revolucionarnega značaja. Bil je vsestranski skladatelj, saj je pisal tako opere kot operete, balete, samospeve, simfonije, polke, valčke. Opera Halka velja za eno izmed njegovih najpomembnejših del. (Wörner, 1992) 45 Glej opombo 20.

53 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 41 Henryk Wieniawski je spoznal slavnega ruskega pianista, skladatelja in dirigenta Antona Rubinsteina 46. Ta je bil nad virtuozom izredno navdušen, povabil ga je, da se preseli v Sankt Peterburg( Tam mu je pomagal do triletne pogodbe na cesarjevem dvoru. Henryk je bil poleg tega tudi solist Russian Music Society, kjer je leta 1860 postal violinist leta. Njegova pogodba je bila temu primerno večkrat podaljšana. V Sankt Peterburgu je poučeval veliko študentov violine, vodil orkester ter ustvaril godalni kvartet glasbene ruske družbe. S pomočjo teh položajev je postal izjemno vplivna osebnost razvoja ruske violinske šole. (prav tam) Leta 1860 se je poročil z Isabello Hampton. Sprva so starši poroki nasprotovali, a ko so slišali del njegovega dela Légenda op. 17 za violino in klavir, sta zaljubljenca dobila blagoslov. Henryk je s svojo družino ostal v Sankt Peterburgu do leta V času svojega bivanja v Rusiji je skladatelj veliko potoval in koncertiral po tujini, povečini spomladi in poleti. Ohraniti je namreč želel svoj sloves in solistično kariero. ( Med leti 1872 in 1874 je Wieniawski koncertiral skupaj z Rubinsteinom po Združenih državah Amerike. Skupaj sta izvedla kar 215 koncertov. Leta 1875 se je vrnil v Evropo in postal profesor violine na prestižnem kraljevem konservatoriju v Bruslju. Nadomestil je violinista Henrija Vieuxtempa. Kljub službi je še vedno redno koncertiral v tujini in doma. Samo leta 1875 je izvedel več koncertov v Bruslju, Parizu, Norveški, Amsterdamu, Rusiji, Londonu, Italiji ( Vsa ta potovanja in naprezanja so povzročila pešanje zdravja. Leta 1879 je začel s turnejo po Rusiji, vendar mu slabo počutje ni dopustilo, da bi jo zaključil. Po enem izmed mnogih koncertov je bil sprejet v bolnišnico Mariinsky, ki je bila namenjena revnemu sloju ljudi. 46 Rubinstein Anton Grigorjevič ( ), pianist mednarodnega slovesa, vsestranski skladatelj, ki je napisal številne opere, med njimi: Petrograd 1875, simfonične pesnitve, simfonija Ocean in mnoga klavirska dela. Bil je glasbeni pisec in organizator. Ustanovil je Carsko rusko glasbeno družbo leta 1859 v Petrogradu. Velja za prvega skladatelja, ki je užival enak sloves tako kot komponist kot tudi interpret. (Wörner, 1992)

54 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 42 Prijatelji Henryka Wieniawskega so mu nudili finančno podporo in organizirali koncert v Sankt Peterburgu, nekaj dni kasneje pa še koncert v Moskvi. Nadezhda von Meck 47 ga je 26. februarja povabila v svoj dom, kjer je bil deležen odlične zdravniške pomoči in oskrbe. ( Po tem se je odpravil še na eno turnejo po Moskvi, katere pa ni več preživel. V sredo, 31. marca 1880, je umrl zaradi odpovedi srca. Pogrebne slovesnosti se je udeležilo več kot štirideset tisoč ljudi. Pokopan je v Varšavi na pokopališču Powązki. (prav tam) 8.2 GLASBENA DELA H. WIENIAWSKEGA Henryk Wieniawski je napisal nekaj najpomembnejših del za violinski repertoar, vključno z dvema izredno dovršenima koncertoma v fis-molu in d-molu. Koncert št. 2 v d-molu je pogosteje izvajan kot Koncert št.1. Zelo znane so njegove L'Ecole Moderne, 10 Etudes-Caprices, ki so namenjene ambicioznim violinistom. Njegova dela lahko ločimo na dve skupini: na objavljena dela s številkami opusa in na neobjavljena brez opusa GLASBENA DELA H. WIENIAWSKEGA OZNAČENA Z OPUSOM Ohranjenih je 24 del, ki imajo opus. Vsa so tehnično in melodično dovršena. Mednje prištevamo: Grand Caprice Fantastique, Op. 1, Allegro Sonate, Op. 2, Spomini na Poljsko, Mazurka, Op. 3, Polonaise Concert No. 1, Op. 4, Adagio Élégiaque, Op. 5, Spomini na Moskvo, 2 ruski romanci, Op. 6 (v tem delu najdemo pesem Alexandra Varlamova: The Red Sarafan), Capriccio-Valse, Op. 7, 47 Nadezhda von Meck ( ), premožna dobrotnica, ki je s finančno podporo pomagala skladateljem, umetnikom. Njeno ime največkrat povežemo s Petrom Iljičem Čajkovskim. (Matthews in Thompson, 2006)

55 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 43 Romance sans Paroles et Rondo elegant, Op. 9, L'École Moderne, 10 Études-Caprices za solo violino, Op. 10, Ruski karneval improvizacije in variacije, Op. 11, Dve Mazurki za salon Op. 12, Pastoralna fantazija, Op. 13, Koncert No. 1 v fis-molu, Op , Theme Original Varié, Op. 15, Scherzo-Tarantelle, Op. 16, Légende, Op. 17, Études-Caprices za dve violini, Op. 18, 2 mazurki, Obertas v G-duru in Le Menetrier, Op. 19, Briljantna fantazija, Op. 20, Priljantna poloneza, Op. 21, Koncert No. 2 in d-molu, Op. 22, Gigue in e-molu, Op. 23, Fantasie Orientale, Op. 24. ( 48 Koncert v fis-molu lahko povežemo, zbližamo z nekaterimi drugimi koncerti v 19. stoletju, še posebej s koncerti violinistov Ernesta, Rodeta, Viottija, Karol Lipinskega in Vieuxtempsa. Koncerti so podobno oblikovani, s podobnimi motivi, podobna je ponekod tudi tonaliteta. Ernest je prav tako napisal koncert v fis-molu. Po tem lahko sklepamo, da je Wieniawski s svojim prvim violinskim koncertom želel odgovarjati takratnemu žanru. Obstaja še ena sled povezave med mladostnim koncertom Wieniawskega in deli njegovih predhodnikov in sodobnikov, ki jih je treba upoštevati. Na skladatelja je močno vplival Paganini, ki je bil glasbeni genij, razvil je nove poglede igranja violine. Njegova tehnika je osnova novega sloga. Wieniawski je navdih nedvomno dobil pri Paganiniju, največjem skladatelju del za violino 19. stoletja. Glasbena spremljava koncerta je razvita in opazno je sodelovanje med solistom in orkestrom. Ideja koncerta je omejena na izmenične dele tutti in solista. Deli, kjer igra solist skupaj z orkestrom, so redki. Kot smo že omenili, je podobnost koncerta v fis-molu in ostalih violinskih koncertov 19. stoletja očitna. Primerjamo ga lahko tudi s koncertom Paganinija v d-molu. Podobno kot Paganinijev je namreč zasnovan na način, pri katerem je orkester mišljen zgolj kot spremljevalec solista. Solist je le arhitekt dramatične strukture solo delov in ne najde partnerja v orkestru. V koncertu najdemo cantilene, prisotna je raba vseh treh registrov violine, torej nizkega, srednjega in visokega. Glasbena spremljava se razvija z izgradnjo napetosti. (Jabłoński in Jasińka, 2001)

56 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino NEOBJAVLJENA GLASBENA DELA H. WIENIAWSKEGA Kar nekaj je tudi del, ki niso bila objavljena. Urejena so po približnih letnicah nastanka. Nekatera med njimi so: Arija z variacijami v E-duru (1848), Fantazija in variacije v E-duru (1848), Nokturno za solo violino (1848), Rondo Alla Polacca, e-mol (1848), Fantazija na temo iz Meyerbeer 's Le prophète (ok. 1850), Mazur Wiejski (ok.1850), Fantazija na temo iz Grétry 's Richard Coeur-de-lion (ok. 1851), duet na temo iz finske pesmi (ok. 1851), dve mazurki (1851), Marec (1851), variacije na temo Hymnu Rosyjskiego (ok. 1851), variacije na avstrijsko himno (1853), Spominki iz Lubima, Koncertna polka (1855), Spomini na San Francisco (ok. 1874) ( 8.3 KONCERT ŠT. 2 V D-MOLU Violinski koncert št. 2 v d-molu bi naj poljski violinski virtuoz pričel pisati že leta Koncert je bil prvič predstavljen 27. novembra 1862 v Sankt Petersburgu. Izvajal ga je skladatelj sam ob spremljavi Antona Rubinsteina. Objavljen je bil 1870, skladatelj pa ga je posvetil prijatelju, skladatelju Pablu de Sarasateju 49. Koncert sestavljajo 3 stavki: Allegro moderato v d-molu, Romance: Andante non troppo v B-duru, Allegro con fuoco Allegro moderato ( à la Zingara ) v d-molu/d-duru. (Jabłoński in Jasińka, 2001) 8.4 OZADJE NASTAJANJA KONCERTA IN SLOG Za lažje dojemanje in nastanek Koncerta št. 2 moramo biti seznanjeni s slogom in nastankom 1. Koncerta Henryka Wieniawskega v fis-molu. 49 Pablo de Sarasate ( ), španski skladatelj, violinist. Obogatil je ton pariških salonov z ritmi svoje domovine. Veljal je za novega čarovnika violinske glasbe in interpreta Saint-Saënsa ter Laloja, vendar je ostal zvest pariški šoli. Med najprepoznavnejša dela uvrščamo njegove Ciganske napeve. (Honolka idr., 1983)

57 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 45 Oba violinska koncerta imata pomembno vlogo v poljski zgodovini glasbe. Nanju in na ostale skladbe Wieniawskega lahko gledamo kot na ključne člene v verigi poljske literature za violino v času romantike. Koncert v fis-molu je skladatelj napisal v mladosti, temu primerno prikazuje mladostno razmišljanje in dojemanje glasbe, Koncert v d-molu pa je plod že zrelega umetnika. V času nastajanja violinskih koncertov Henryka Wieniawskega, in sicer med leti 1850 in 1860, govorimo o obdobju v zgodovini, ko je bilo igranje violine umetnost. Pojav Paganinija 50 ter violinskih del drugih virtuozov in dosežki priznane francosko-belgijske šole za igranje violine so v tem obdobju privedli do razcveta violinske umetnosti in literature. Za to so predvsem zaslužni koncerti Niccole Paganinija, Giovannija B. Viottija 51 in Rodolpha Kreutzerja 52. V omenjenih delih so vključene ideje o briljantnem slogu, koncerti postajajo virtuozni, kar igra zelo pomembno vlogo. Vplivajo na estetske preference poslušalcev, pomemben postane način prikazovanja solističnega instrumenta. Cilj postane prikazati usposobljenost in znanje instrumentalistov. Solistični deli so tehnično zahtevni, vendar privlačni za poslušanje, in prevladujejo v večini koncertov. Skladatelji tudi v manjši meri uporabljajo dvogovor med orkestrom in solistom. Virtuoznost je postala obveza in ne le prvina. Prekomeren poudarek na elemente virtuoznosti pa je imel tudi škodljive učinke, predvsem na dramatične učinke dela, saj je mnogo virtuoznih koncertov sčasoma potonilo v pozabo ali pa so postali zgolj didaktični pripomoček. Koncert v fis-molu je Wieniawski pisal po tradiciji briljantnega sloga, kar se očitno kaže pri njegovem vnašanju instrumentalne virtuoznosti in sposobnosti narediti vtis na občinstvo. Wieniawski je bil sam virtuoz na violini in ta vidik je 50 Paganini Niccolò ( ), rojen v Genovi, učenec Rolle v Parmi, je veljal za čudežnega otroka. Bil je skladatelj, virtuoz na violini, violi in kitari. Njegova dela zajemajo violinske koncerte, Moto perpetuo, variacijska dela in 24 capriccev, ki predstavljajo sinonim za violinsko virtuoznost. Izredno pomemben je pri razvoju violinske tehnike, saj je predstavil nove možnosti v igri na struni G, flažolete, dvojemke, pizzicate. Paganini je zlasti v mladosti veliko vadil, in to po ur na dan. (Wörner, 1992) 51 Viotti Giovanni Battista ( ), italijanski violinist, skladatelj. Imel je pomemben vpliv predvsem na francosko violinsko igro, bil je Pugnanijev učenec. Veliko je koncertiral po Evropi. Viotijeve violinske skladbe so slogovno odločilne za drugo polovico 18. stoletja. (Wörner, 1992) 52 Rodolphe Kreutzer ( ), francoski violinist, učitelj, skladatelj pomembne violinske šole. Napisal je 40 Études ou Caprices pour Violon seul in številne violinske koncerte. Beethoven mu je posvetil violinsko sonato op. 47 (Kreutzersonate). (Wörner, 1992)

58 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 46 postal bistvenega pomena, še več, postal je osnovni koncept sestave koncerta. Prizadeval si je pisati dela, ki se bi bila sposobna primerjati z najbolj izstopajočimi koncerti 19. stoletja, s Paganinijevimi na čelu. Zanimale so ga številne tehnične težave za solista, ki so služile tudi kot glasbeni izraz. Poudarek na violinski tehniki v koncertih je bil prisoten pri vseh skladateljih, zato ne smemo zameriti mlademu Henryku, da se poslužuje takšnega sloga, saj je želel sovpadati s takratno modo. Koncert št. 1 v fis-molu je pričel nastajati leta Nanj so imeli velik vpliv družbeni dogovori in slogovne konvencije takratne dobe. V času, ko je Wieniawski pričel skladati svoj drugi koncert za violino, smo priča razvoju drugačne vrste koncerta. Le-ta sestoji iz načel romantične estetske govorice, v kateri so najpomembnejši elementi dramatične strukture, koncept glasbene pripovedi, sodelovanje solista in orkestra ter široka uporaba liričnih sredstev za izražanje. Virtuoz, ki je bil temeljni element briljantnih koncertov, je sedaj postal drugotnega pomena. Koncerti niso služili zgolj razkazovanju tehničnih sposobnosti, temveč tudi instrumentalni element, izraz najglobljih čustev. V sredini 19. stoletja je bila ta vrsta violinskega koncerta vedno bolj zastopana. (npr. pomembno delo, koncert Felixa Mendelssohna). Obdobje desetih let ločuje nastanek koncerta v d-molu in koncerta v fis-molu. To obdobje je bil čas, ko se je razvijal skladateljev estetski odnos, osvobojen fascinacije nad instrumentalno virtuoznostjo in drugih izraznih prvin z omenjenimi možnostmi briljantnega sloga. Slogovna samostojnost drugega violinskega koncerta je najbolje vidna v spremembi glasbenih prednostnih nalog. Instrumentalni, popolnoma tehnični vidiki, ki imajo namen impresionirati občinstvo, so nadomeščeni z glasbenimi elementi, ki prikazujejo izraznost, dramska struktura ni več samo tehnika, pomemben postane zvok, ki krepi ekspresivnost. Koncert v d-molu vsebuje več razlagalnih oznak, ki pojasnjujejo skladateljevo namero, cilje. Takšne označbe omogočajo lažje razlikovanje in domnevanje glasbenega izraza. Odnos med solistom in orkestrom je drugačen kot pri prvem koncertu. Solist večkrat igra v dialogu z različnimi člani orkestra. Cantilena 53 nastopa v flavti, 53 Cantilena (it.), spevna melodična linija. (Bedina idr., 1981)

59 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 47 fagotu, oboi ali violončelu (med drugimi instrumenti). Koncert je osvobojen briljantnega sloga in temelji na romantičnem, daje prednost vsemu, kar je individualno, subjektivno, čustveno in globoko. Poleg tehničnih učinkov so prisotne tudi melodične linije. Take poteze približajo Koncert št. 2 v d-molu koncertom Mendelssohna, Schumanna, Čajkovskega 54 in drugim predstavnikom tega romantičnega žanra. Ta romantična individualnost se je uveljavila tudi s poudarjanjem nacionalističnih elementov v nekaterih delih. Privede do prenosa motivov ljudske glasbe in uporabe plesnih fraz. Primer za to je v tretjem stavku drugega koncerta, La Zingara, kjer je opaziti ljudsko plesno dediščino z ravnic Donave. Dodatni element, ki nakazuje nagnjenost Koncerta št. 2 k romantični govorici, je tudi formalna struktura dela. V njem se kaže razvoj glasbene pripovedi tako z dolgimi frazami, gradnjo do dramaturških napetosti in vrhuncev kot tudi v delih z bolj sproščeno dinamiko. Tematske misli se razvijajo skozi večje formalne odseke. Posamezne teme se prenesejo na celotno delo in niso omejene le na nek določen okvir, kar naredi delo nepretrgano in formalno skladno. Tako najdemo na koncu 1. stavka mehko codo, ki napoveduje drugi stavek, v kratki kadenci med 2. in 3. stavkom pa opazimo napoved 3. stavka (Finale). V tretjem stavku je opaziti nekaj tematike in epizod, vzetih iz prvega stavka, tematiko prvega stavka prav tako razvija tudi končni rondo. Koncert v fis-molu je formalno oblikovno tipično v neoklasicističnem slogu, medtem ko je Koncert v d-molu tipičen romantični stil. (Celotno poglavje povzeto po Jabłoński in Jasińka, 2001) 8.5 ORKESTER Wieniawski se v Koncertu št. 2 razhaja od modela, kjer je solist obravnavan dominantno, orkester pa ga spremlja. V njem sta orkester in solist enakovredna partnerja. Orkester imitira in s solistom sodeluje v razvoju glavnih motivov. 54 Čajkovski Peter Iljič ( ), ruski skladatelj. Nanj sta vplivala tako Bizet in Massenet, največji vzor pa mu je bil Mozart. Ustvaril je mojstrovine skoraj v vseh glasbenih žanrih. Njegove harmonije in melodika sta prefinjeni, izvirni, glasba pa izraža skladateljev značaj, poln melanholije in hrepenenja. Umrl je za kolero po izvedbi svoje Patetične simfonije. (Spence, 1995)

60 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 48 Medtem ko solist izvaja tehnično podkrepljene melodije, orkester imitira glavne teme včasih v flavti, fagotu, oboi ali violončelu. (Jabłoński in Jasińka, 2001) V Koncertu v d-molu se srečamo s pestro instrumentacijo orkestra. Orkester je sestavljen iz: pihal, trobil, godal in timpanov. Med pihali so zastopani instrumenti: dve flavti, dve oboi, dva klarineta in dva fagota. Trobila, ki jih najdemo v koncertu so: dva rogova, dve trobenti in tri pozavne (alt, tenor in bas). Prisoten je celoten godalni sestav: violine I, violine II, viole, violončela, kontrabasi in od tolkal najdemo melodično tolkalo timpane. ( 9 ANALIZA KONCERTA ŠT. 2 V D-MOLU Koncert je napisan v klasični obliki, kar pomeni, da obsega tri stavke. Prvi stavek je sestavljen iz tutti-solo-tutti in ima orkestralno introdukcijo. Drugi stavek je počasen, speven, spominja na cavatino 55, tretji pa hiter in pokaže izvajalčeve tehnične sposobnosti. V prvem stavku se na točki, kjer se prične epizoda, pojavi francoski romantični stil. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Koncert sestavljajo trije stavki. Prvi stavek je Allegro moderato 56 in ima obliko skrajšanega rittornela. Drugi stavek je Romanca, Andante non troppo 57 in je napisan v dvodelni obliki. Tretji stavek, imenovan: À la Zingara, Allegro molto 58, je napisan v sonatni obliki. (prav tam) 9.1 PRVI STAVEK: ALLEGRO MODERATO OBLIKOVNA ANALIZA V Koncertu št. 2 v d-molu je Wieniawski šel korak dlje in se otresel meje obrazca. Oblikovna struktura koncerta je sestavljena iz orkestrske ekspozicije, predstavitve in razvoja prve teme, predstavitve in razvoja druge teme in reprize. 55 Cavantina (it.), mala, lirična eno- do dvodelna skladba za solistično petje, preprostejša ali bolj oblikovana po pesemskem vzorcu. Tudi lirični instrumentalni stavek. (Bedina idr., 1981) 56 Allegro moderato umirjeno hitro. (Michels, 2002) 57 Andante non troppo ne preveč mirno, počasi. (Michels, 2002) 58 Allegro molto - zelo veselo, hitro. (Michels, 2002)

61 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 49 Na prvi pogled se orkestrska ekspozicija zdi običajna, sestavljena iz dveh tem: epiloga in mostu. Vendar teme med sabo niso ločene z mostom, saj v taktu št. 16 skupaj tvorijo eno samo. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Druga tema je modulacijskega značaja, najprej je v F-duru, nato pa v B-duru. Oblika orkestrske ekspozicije je ABABA'. Epilog se prične v taktu št. 42. (prav tam) Solistična igra v Koncertu št. 2 v d-molu je podobna Koncertu v fis--molu št. 1. Tematskemu uvodu sledi obsežen prikaz tehničnih sposobnosti. Ta opredelitev je značilna za briljantni slog, kasneje je virtuoznost podrejena tematskemu razvoju. Ob tehničnem igranju solista sočasno nastopajo v orkestrskem ozadju posamezni tematski motivi. Tudi akordi imajo melodično in ne zgolj tehnično vlogo. Celoten prvi stavek je zgrajen po principu tutti-solo-tutti. Sredinski del solo ima obliko rondoja ABACAD. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Srednji del: Teme T1 + L + T1 T2 + T1 + T2' Periode A + B + A C + A + D Tabela 2: I. stavek, Allegro moderto, sestava srednjega dela Legenda tabele: T = tema L = vmesni orkestralni del, ki ima povezovalno vlogo Številke 1,2 = Zaporedje tem v koncertu (Tabela povzeta po: Charles-David Lehrer (Jabłoński in Jasińka, 2001, str. 76) V srednjem delu ni kadence. Ta del je oblikovno izredno pester in ne najdemo možnosti zanjo, saj bi z njo posledično podredili virtuoznost. V prvem stavku lahko govorimo o sonatni obliki, le tonski vidik je nekoliko netipičen, saj se teme pojavljajo v d-molu in F-duru. Ponovitev dela tutti je prevzel strukturo ekspozicije, vendar obsega le 50 taktov. Temu sledi 22 taktov mostu, ki privedejo do drugega stavka Romance. Končni tutti je mojstrsko zapiranje, kjer so teme omejene z izdelavo sklepov. (Jabłoński in Jasińka, 2001)

62 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 50 Za prvi stavek je značilen tematski dualizem. Napisan je v 4/4 taktovskem načinu. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Prvi stavek je t.i. Allegro moderato, sestavljen je iz ritornella 1, epizode in ritornella 2. Ritornello 1 obsega takte V njem se predstavita obe temi. Epizoda obsega takte od , sledi še ritornello 2, ki obsega takte TEMATIKA Kot je bilo že omenjeno, v koncertu nastopata dve temi, ki se predstavita v ritornellu 1. Kasneje obe prevzame solistični instrument. Prva tema : Slika 6: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Druga tema: Slika 7: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti

63 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 51 Tabela tematike v 1. stavku Koncerta št. 2: Tema Takti Komentar Ritornello x, 1y, 1z horn x, 1y, 1z oboa x,1y, 1z, 1Ω 1k1 39 Sekvenca iz 1z 1k2 54 Epizoda Imitacija 1x, 1y, 1z, 1Ω x, 1y, 1z, 1Ω x, 1y, 1z, 1Ώ; tutti, solo 1k1 (a) 101 Sekvenca na 1z 1k1 (b) 110 Razširjeni; 1x, 1y, 1z 1k3 (a) 116 Skrčene; 1x, 1y, 1z 1k3 (b) 127 Dvojna 1y 1k3 (c) 139 1Ω, 1x 2a 156 2a 165 Notranji ritornello: Tema v orkestru 2b 173 1x, 1y, 1z 2c 177 1Ω, 2x sekvenca 2a 188 Notranji ritornello; Tema v ork.; var. v vn 2a 196 Notranji ritornello; Tema v ork.; var. v vn : 2k1: 205 Kromatična lestvica : 2k2: 213 Staccato 2k3 (a) 221 Oblika arpeggov; 1z 2k3 (b) 228 Oktavni skoki Ritornello z

64 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino x, 1z 1k1 265 Sekvenca na 1z, 1k2 280 Modulacija, 2x Transpozicija Pedalni ton; 2/2 L'istesso tempo Tabela 3: I. stavek, Allegro moderto, tematika Legenda tabele: 1, 2 = Glavna tema x, y, z, Ω = Deli teme k = zaprta tema a, b, c = razdelitve teme Primer št. 1; 2a = Gre za prvi del v drugi temi. Primer št. 2; : : 1k2 = Repeticija prve zaprte teme k drugi temi. (Tabela povzeta po: Charles-David Lehrer (Jabłoński in Jasińka, 2001, str. 76)) RITMIČNA ANALIZA Prvi stavek je napisan v 4/4 taktovskem načinu. Ritmični vzorci, vrednosti, ki jih izvaja solist, so sestavljeni vse od celink do šestnajstink. V koncertu se torej nahajajo naslednje notne vrednosti: celinke, polovinke s piko, polovinke, četrtinke s piko, četrtinke, osminke s piko, osminke in šestnajstinke. Večjih ritmičnih posebnosti ni, večkrat pa opazimo rabo triol 60. Druga tema v koncertu je sestavljena iz triol, ki se ponavljajo vsako prvo dobo v taktu. Triole so najštevilčnejše med takti Med takti se pojavlja ritmični vzorec, ki se prične s osminskimi triolami v 4/4 taktovskem načinu in preide na šestnajstinke. Slika 8: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Transpozicija ( lat), prestavitev skladbe iz enega v drug tonski način. (Bedina idr., 1981) 60 Triola (it.), skupina treh enako dolgih not v ritmičnem dvo- ali štiridobnem časovnem prostoru. (Bedina, idr., 1981)

65 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 53 V taktu 204 nastopi sekstola 61. V celotnem stavku je skladatelj uporabil dva obsežna dela skoraj samih šestnajstink, ki služita za predstavitev tehničnih sposobnosti izvajalca. Ta dva dela se nahajata med takti in med takti V solističnem delu koncerta je skladatelj nekajkrat uporabil rabo predložkov 62. Tako najdemo v koncertu kratke predložke, ki so enojni (npr. takt 72), dvojni (npr. takt 70) in trojni (npr. takt 71). Koncert lahko izvedemo ob spremljavi orkestra ali klavirja. Ritmična analiza spremljevalnega člena nam pokaže, da imamu tudi tukaj pester izbor notnih vrednosti. Nastopajo prav vse notne vrednosti, ki so navedene že pri solističnem delu. Skladatelj se je večkrat poslužil ideje, pri kateri solist ostane sam, brez spremljave, tako da mora korepetitor oz. dirigent biti pozoren in budno spremljati izvajalca HARMONSKA ANALIZA Wieniawskega tako kot mnoge druge evropejske virtuozne skladatelje ne uvrščamo med inovatorje. Harmonije, ki jih je uporabljal, spominjajo na prvo polovico 19. stoletja. Prvi stavek koncerta je napisan v d-molu. Ritornello 1 je v celoti v tonovskem načinu d-mola, torej se nahaja v območju T. V taktu sedem imamo + D. Takt št. 9 se nahaja na T, nakar preide na tretjo stopnjo Tp (f, a, c). V območju Tp z vmesnimi funkcijami ostanemo do takta 17. V taktu št. 17 se nahaja zopet na T, ponavljajo se deli prve teme, v taktu št. 25 sledi IV. stopnja, torej S (g, b, d) (nahajamo se v območju S, nastopijo tudi funkcije kot so npr. D(S), o Dp..) in nato VI., Sp (b, d, f). V taktu 32 se vrnemo v T, čemur sledi sekvenca na 1z. Del prve teme, ki je v d-molu, preide na D (nastopijo vmesne funkcije), vrne se v T, ko nastopi solist. (Jabłoński in Jasińka, 2001) 61 Sekstola (it.), skupina šestih enako dolgih not v ritmično štiridobnem časovnem prostoru. (Bedina idr., 1981) 62 Glej opombo 29.

66 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 54 Epizoda harmonsko ni pretirano pestra. Takti 68 in 110 so v tonaliteti d-mola, večinoma na T. Predstavijo se vsi deli prve teme. Sledi prehod iz I. stopnje T na Tp, torej III. stopnjo, med takti preide v območje Tp ( z vmesnimi funkcijami), vrne v T v taktu 177, ki pelje na S (g, b, d) in se ponovno vrne na tone (f, a, c), torej Tp ali III. stopnjo v d-molu, kjer ostane do konca epizode. Solistični del dejansko zaključi v tonaliteti F-dura. (Prav tam) Ritornello 2 prične v taktu 238. Epizoda in igra solista se zaključita na Tp, na kateri je skladatelj nadaljeval tudi Ritornello 2. V taktu 254 preide v S (g, b, d), se vrne na Tp (f, a, c), nakar sledi modulacija v B-dur, v katerem je napisan drugi stavek Romanca. (Prav tam) (Analiza je povzeta po Jabłońskem in Jasińki, 2001, vendar je razširjena v smislu funkcijske harmonije in ne samo stopenjske. Kadar govorimo o tem, da se skladatelj zadržuje na neki funkciji, si lahko to prestavljamo kot modulacijo, ki pa ni zapisana s predznaki na začetku takta.) INTERPRETACIJSKA ANALIZA Prvi stavek Koncerta št. 2 v d-molu, skladatelja Henryka Wieniawskega, je dinamično, tehnično in seveda interpretativno izredno zanimiv. Dinamika izvajanja se razprostira vse od p do ff. Tak jakostni razpon je značilen za romantično obdobje, v katerem je koncert nastal. Solist se prvič predstavi v taktu 68, zaigra prvo temo koncerta, ki mora biti esspressivo ma sotto voce 63. Nekaj več interpretacijske svobode ima solist med takti Delno je to pogojeno z virtuoznostjo, saj se ravno na tem mestu prvič pokažejo izvajalčeve sposobnosti, delno pa je ta svoboda povezana s tem, da solista tukaj ne spremlja orkester oz. klavir. 64 S tehničnega vidika sta zanimiva takta 108 in 109, kjer najdemo vzporedne oktave, vendar imajo v taktu 109 drugačen prstni red, kot smo ga pri vzporednih 63 Esspressivo ma sotto voce izrazito, vendar»pod glasom«, ne popolnoma izpeto, s pridušenim glasom, mehek zvok. (Michels, 2002) 64 Ker sem sama izvajala Koncert št. 2 ob spremljavi klavirja, bom v diplomski nalogi navajala kot spremljevalni part klavir in ne orkester.

67 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 55 oktavah na violini navajeni. (V tem primeru je prstni red 1,3-2,4 in ne 1,4, kot je značilno za oktave) Slika 9: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takt 109 Koncert bi okvirno lahko razdelili na dva večja tehnična dela in vmesne spevne melodične linije. Prvi tehnični del se prične v taktu 114 v p dinamiki - molto legato e tranquillo 65. Zelo nasičen del s šestnajstinkami, ki nam daje občutek zvokovne polnosti, preide preko staccata, povezanega v en lok 66, v rabo dvojemk. Celotna dinamika se gradi od takta 114, ki narašča, dokler v taktu 133 ne doseže ff. Slika 10: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Sledi priprava na nastop nove teme, spevna melodična linija. Celotno delo se umiri preko kromatičnega postopa navzdol, ko se izvaja molto ritardando 67 in nastopi prva cantilena, appassionato. Druga tema se pojavi v taktu 156 na četrti dobi. Gre za preprosto spevno linijo, ki mora izveneti semplice 68 v p dinamiki. Pomembno je omeniti, da se pred drugo temo pojavijo vzporedne oktave med takti 150 in 152. Sicer gre za poltonske postope navzgor, vendar se melodija v celoti postopoma dviga, tako da doseže oktavo med d 3 in d Molto legato e tranquillo zelo vezano in umirjeno. (Michels, 2002) 66 glej opombo 28. V tem primeru so kratke note vezane na en lok, kar pomeni da smeri loka ne menjamo, vendar so vsi toni med sabo ostro ločeni. 67 Molto ritardando - zelo upočasnjevati. (Michels, 2002) 68 Semplice preprosto. (Michels, 2002)

68 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 56 Slika 11: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Med takti 167 in 188 imamo razširjeno drugo temo, ki privede do reprize. Ta del sicer ni tako tehnično zahteven, marveč je bolj muzikalno zanimiv. Skladatelju je uspelo ustvariti dialog med solistom in spremljavo, ki si podajata vlogo vodilne melodije. Solist zaigra frazo, prevzame jo klavir in taki izmenjavi dialoga smo priča vse do takta 188, kjer prične prednjačiti virtuoznost. Ponovno se pojavijo dvojemke, ki so tokrat oktavne, terčne, kvintne, sekstne, pojavi se tudi decima, akord in umetni flažolet 69. Slika 12: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takta 194,195 A tempo nastopi v taktu 205, kjer se na vsaki drugi dobi nahajajo terčne dvojemke, ki se izmenjujejo s dvojemkami v obsegu oktave, decime pa tudi tercdecime. V taktu 207 nastopi kromatična lestvica na III. struni, vezana v en lok. Izvajamo jo z enim prstom, medtem ko nam klavir z akordi podaja le vsako drugo dobo. 69 Flažolet (fr.), visoki zveneči toni na strunskih glasbilih, katere dobimo z rahlim pritiskom prsta na strune na mestu, kjer se struna razdeli v celoštevilčnih razmerjih (1/2,1/3, 1/4, 1/5 ), z lokom pa prav narahlo potegnemo po struni. S tem nastanejo nihajni vozli in struna niha v dveh, treh delih, kar daje vsakokrat ustrezni zgornji alikvotni ton. (Bedina idr., 1981)

69 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 57 Slika 13: Iz koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti Ta motiv se pojavi dvakrat, prvič v taktih 207 in 208 oziroma drugič v taktih 211 in 212. Skladatelj je prvi stavek koncerta pompozno zaključil najprej s staccatom, povezanim v en lok v taktih 215, 216 ter 219, 220. Dodal je še razložene arpeggie, ki preidejo v razložene oktavne skoke, katere je potrebno izvajati leggiero 70. Sledi ponovitev melodije iz takta 205 in 206, nakar sledi še pasaža, ki se prične na malem gis in zaključi na gis 4. Konec sestavljajo celo- in poltonski postopi, izvedeni s trilčki 71, in trojni predložek pred končnim razvezom v seksto a 1 in f 2. Slika 14: Iz Koncerta št. 2, op. 22, I. stavek (H. Wieniawski), takti ) 70 Leggiero lahkotno, non legato. (Michels, 2002) 71 Trilček hitro spreminjanje glavne note z manjšo ali večjo zgornjo sekundo. (Bedina idr.,

70 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino DRUGI STAVEK: ROMANCE; ANDANTE NON TROPPO OBLIKOVNA ANALIZA Drugi stavek, imenovan Romance, je napisan v 12/8 taktovskem načinu. Ima oznako Andante non troppo. Obsega 72 taktov in ima dvodelno obliko AB. Na Wieniawskega sta imeli močan vpliv francoska in italijanska opera, kar lahko opazimo v njegovih koncertih, predvsem pa v Koncertu št. 2, v drugem stavku, ki spominja na lirično arijo romantične opere. (Jabłoński in Jasińka, 2001) TEMATIKA V koncertu nastopa ena sama tema, ki pa se pojavlja v različicah, in sicer: Slika 15: Iz koncerta št. 2, op. 22, II. stavek (H. Wieniawski), takta 1,2 Tema Takti Komentar Del a 1 : 1k1: 8 1b 12 (1/2) 1a 16 : 1k1: 23 Del ax 27 1a' 31 Podaljšana 1k1y 1a'' 49 Diskant v violini, podaljšana 1ay : 1k1: 60 1k2 64 1ay : 1k3: 66 1kx, repeticija je varianta tega Tabela 4: II. stavek, Romance, tematika

71 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 59 Legenda tabele: 1= Glavna tema x, y, z = Deli glavne teme k = zaprta tema a, b, c = razdelitve teme Tabela povzeta po: Charles-David Lehrer (Jabłoński in Jasińka, 2001, str. 77) RITMIČNA ANALIZA Stavek je pisan v 12/8 taktovskem načinu in je ritmično precej razgiban. V stavku najdemo paleto notnih vrednosti: šestnajstinke, osminke, četrtinke, četrtinke s piko, polovinke s piko, celinke s piko itn. Solistični del ritmično ni tako zanimiv, je pa zanimiva spremljava orkestra (klavirja), saj se že v prvem taktu pojavi kvartola 72. Ta motiv se ponavlja prvih 7 taktov. Kvartola je uporabljena celo večkrat v 2. stavku, vendar vedno le v spremljavi. Tako v spremljavi kot tudi v solističnem delu pa naletimo na sinkope 73. Primer sinkope v taktih št. 49 in 50. Slika 16: Iz koncerta št. 2, op. 22, II. stavek (H. Wieniawski), takta 49,50 Stavek ima pripis Andante non troppo in ga izvajamo umirjeno, spevno. Najdemo tudi mnogo oznak za pohitevanje in upočasnjevanje, kar je značilno za romantiko. Delo je skladatelj zaključil z dvema celinkama s piko in še četrtinko (nota b 3 ), kar nakazuje na popolno umiritev in pripravo na temperamentni 3. stavek, ki sledi. 72 Kvartola (it.), skupina štirih enako dolgih not, v ritmično tridobnem časovnem prostoru. (Bedina idr., 1981) 73 Sinkopa (gr.), premik poudarka z naglašene (težke) na praviloma nenaglašeno (lahko) taktovno dobo. Nastane s pomočjo vezave nepoudarjene note s poudarjeno, s čemer se naglas prestavi na nepoudarjeno noto. (Bedina idr., 1981)

72 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 60 Tudi spremljava se umirja, saj vstopi le na vsako 1. in 7. dobo v 12/8 taktovskem načinu, in sicer z notno vrednostjo četrtinke. S tem dobivamo občutek dvodelnega takta, ki sledi HARMONSKA ANALIZA Drugi stavek je napisan v B-duru. Del 1 je skladatelj večinoma pustil na toniki B-dura. Preko T in v taktu 3 T 7 preide v S. V taktu 6 imamo D, sledi S in D ( takt 7), nato pa ponovna T. Takt 11 zajema območje D(Dp), ki se razveže v D(Tp). Ta preide nazaj v T, Preko Tp pa preide na dominanto (f, a, c), preko Sp, D se nato ponovno vrne v T, I. stopnjo v taktu 16. Sledi skoraj identična ponovitev harmonskega vidika. Ponovi se začetna tema in s tem tudi že omenjene harmonije v taktih Del 2 se prične z glavno temo na D(Tp) in Tp, VI. stopnji, ki postane septakord v taktu 33. V taktu 34 imamo Sp. Skladatelj je za trenutek prešel na tone (es, g, b), uporabi tudi druge vmesne funkcije. Na T se vrne v taktu 49 in ostane v njenim območju z vmesnimi funkcijami do konca stavka. (Analiza povzeta po Jabłoński in Jasińka, 2001) 9.3 TRETJI STAVEK: À LA ZINGARA; ALLEGRO CON FUOCO OBLIKOVNA ANALIZA Tretji stavek ima obliko klasične sonate, vendar se glavni motivi ponavljajo, kar kaže na obliko rondoja. S tega vidika lahko Finale uvrstimo med sonatni rondo. Edini dejavnik, ki nasprotuje tej definiciji, je neskladnost tonske sheme. Druga tema se namreč pojavi v netipičnem območju napolitanskega akorda v d-molu (es, g, b) in se nato ponovi na Sp. Ker je vzeta iz prvega stavka koncerta, skladatelj doseže oblikovno enotnost dela, a da se izogne ponavljanju, Wieniawski spremeni tonaliteto teme. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Tretji stavek je sestavljen iz introdukcije 74, ekspozicije 75, dolge 134 taktov, čemur sledi izpeljava 109 dolgih taktov, 127 taktov reprize in coda. 74 Introdukcija (lat. vpeljava), krajši, večinoma počasni uvodni stavek kake glasbe, občasna oznaka tudi za uverturo ali uvod. (Bedina idr., 1981)

73 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 61 Introdukcija ima pripis con fuoco allegro, ki je predigra v hitri finale. V tem stavku najdemo tudi kadenco, ki nastopi pred prvo temo in vključuje ritmične in melodične prvine prve teme. Takšna postavitev in tematska funkcija kadence je novost v literaturi za violino. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Ekspozicija je dvotematska in ima obliko AB, izpeljava ima obliko ACA, repriza BA in coda CA. Le izpeljava je sestavljena iz treh delov, ACA TEMATIKA Tretji stavek á la Zingara je napisan v sonatni obliki. Zelo pomembna poteza v tem stavku je, da se skladatelj vrne na tematiko, ki je bila uporabljena v prvem stavku. Tema je tukaj samostojna in ponovno obravnavana. V stavku se nahajajo tri teme, druga je povzeta po prvem stavku. V ekspoziciji se predstavita prva in druga tema, v izpeljavi se pojavi tretja, sledi zgoščena ponovitev prve in druge teme, nakar sledi coda, v kateri nastopata druga in tretja tema. (Jabłoński in Jasińka, 2001) Tema Takti Komentar Introdukcija 1-15 Allegro con fuoco Kadenca 1 1ax Ekspozicija ' 38 Tutti 1x; imitacija se prične v Tema 2- vzeta iz 1. stavka 2x 92 Modulacija 2k 103 Pedalni ton Razvoj x x+2x 173 : 3k1: 181 Repriza Ekspozicija (lat.), razvrstitev tem v sonatnem stavku (sonati) ali v fugi. (Bedina idr., 1981)

74 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino Tema 2- vzeta iz 1. stavka 2x 231 Modulacija 2k Flavta zaigra prvo temo Coda x+2x 311 : 3k2: 323 1x; pedalni ton na V. stopnji 3k3 335 Tabela 5: III. stavek á la Zingara, tematika Legenda tabele: 1,2,3 = Glavne teme x = Deli glavne teme k = zaprta tema Tabela povzeta po: Charles-David Lehrer (Jabłoński in Jasińka, 2001, str. 77, 78) RITMIČNA ANALIZA Tretji stavek á la Zingara je ritmično izredno pester. Že v uvodnem delu Allegro con fuoco so prisotne polovinke, osminke s piko in prevladujoče šestnajstinke. Kadenca je napisana v spočetka vezanih, nato staccato šestnajstinkah, izvajati pa jo je potrebno leggero oz. lahkotno. V ekspoziciji med takti 16 in 113 se predstavita dve temi. Prva je v šestnajstinkah, le-tej sledi osminka s piko in šestnajstinka, medtem ko je druga ritmično bolj pestra vzeta iz prvega stavka. Ekspozicija vsebuje naslednje notne vrednosti: polovinke, četrtinke s piko, četrtinke, osminke s piko, osminke, šestnajstinke. Prisotne so tudi sinkope v partu solističnega instrumenta. Izpeljava vsebuje sledeče notne vrednosti: spočetka same šestnajstinke do takta 157 in označbo Tempo poco piu vivo, nato sledijo vse notne vrednosti med polovinkami in dvaintridesetinkami. V reprizi nastopijo polovinske sinkope v taktu 253, katere izvajamo s trilčki. Označba tempa je moderato.

75 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 63 Tudi coda sestoji iz že prej omenjenih notnih vrednosti polovink, četrtink s piko, četrtink, osmink, osmink s piko in šestnajstink. Tudi tukaj je spremljava z ritmičnega vidika pestra in zasnovana na podoben način kot pri prvem stavku. Podobna je tudi uporaba notnih vrednosti. Najdemo sekstole (npr. takt 84) in sinkope v izpeljavi. Slika 17: Iz koncerta št. 2, op. 22, III. stavek (H. Wieniawski), takta HARMONSKA ANALIZA Tretji stavek Koncerta št. 2 je v tonaliteti d-mola. Takoj na začetku srečamo kadenco, ki je pisana na + D, t.i. V. stopnji in se zaključi na tonu a. Sledi tonika d- mola, v kateri se spet predstavi prva tema. Nastopijo vmesne funkcije kot so: + D, Dp, Tp, D(D), D(S). V taktu 84 imamo molovo subdominanto (g, b, d), ki pa preide iz akorda g-mola v tone G-dura, torej na + S. V razvojnem delu se predstavi tretja tema. Moduliramo v G-dur. V taktu 114 še vedno ostaja na + S, d-mola, vendar ker smo modulirali, bomo sedaj govorili o T G-dura. Takti med 114 in 156 so v tonaliteti G-dura. Sledi modulcija v D-dur, nastopajo funkcije D, S, T in druge. V taktu 197 je skladatelj modulilral v B-dur. Repriza se dogaja v d-molu, v taktih , tej pa sledi D-dur med takti 295. Coda je v celoti v D-duru. (Analiza povzeta po Jabłoński in Jasińka, 2001)

76 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC Lucijan Marija Škerjanc skladatelj in pedagog, rojen v Gradcu, in sicer Umrl je v Ljubljani, star 73 let. Škerjanc je eden izmed ključnih oblikovalcev slovenske glasbe tega stoletja, ki se je v zgodovino zapisal kot skladatelj, pedagog, dirigent, pianist in glasbeni pisec. (Rijavec, 1979) Velja za eno osrednjih osebnosti obdobja med obema vojnama, bil je študent Josepha Marxa 76 na Dunaju in Vincenta d'indyja 77 v Parizu. (Klemenčič, 2008) 10.1 ŽIVLJENJEPIS Lucijan Marija Škerjanc velja za osrednjo osebnost tiste zaslužne slovenske skladateljske generacije, ki je s svojo pedagoško dejavnostjo in deli utemeljila strokovno neoporečno glasbeno ustvarjanje pri nas. ( O njegovi življenjski poti je malo znanega, kljub njegovi izjemni vlogi v slovenski kulturi 20. stoletja. Rodil se je kot nezakonski sin učiteljice Johane Škerjanc in nadporočnika Maxa Kramerja. Mati je službovala v Križevcih pri Ljutomeru. Leta 1903 je bil zaupan v rejo dojilji v Grazu, saj je takrat obstajal zakon, ki je učiteljem predpisoval celibat. Osnovno šolo je obiskoval v Gradišču ( ). Najprej je prebival pri stari mami v Ljubljani, skupaj s tetama Meto in Marijo. Bil je glasbenik širokih razgledov. Prvi stik z glasbo je dobil, ko je prepeval z glasbeno nadarjenimi tetami na koru Frančiškanov ter ob počitnicah in praznikih pri teti Karolini. Tam je poslušal igranje na gostilniškem pianinu. Po smrti tete Marije se je bila družina primorana preseliti v manjše stanovanje v Gradišču pri sv. Trojici v Slov. Goricah. Škerjanc je na glasbeni šoli pričel obiskovati pouk klavirja in violončela na željo matere. (Kralj, 2000) 76 Marx Joseph ( ), skladatelj, pedagog in kritik avstrijskega rodu, ki se je sam imenoval za» romantičnega realista«. Sodeloval je na pesemskih večerih, poznan je kot skladatelj vokalne glasbe, pozneje se je bolj posvetil orkestrski in komorni glasbi. (Honolka idr., 1983) 77 d'indyja Vincent ( ), francoski skladatelj, ki je veljal za wagnerjanca. V temperamentni osebnosti je združil spodbude francoske folklore z ljubeznijo do srednjeveške polifonije in nemško programsko glasbo. Bil je eden od ustanoviteljev in dolgoletnih ravnateljev Scholae cantorum. (Honolka idr., 1983)

77 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 65 Leta 1911 se je Škerjanc vpisal na I. državno gimnazijo, kjer so učitelji v njem opazili umetniški potencial, ga pričeli podpirati z napotki, ga usmerjali in mu nudili tudi materialno pomoč. (Klemenčič, 2008) V gimnazijskih letih se je ukvarjal tudi s publicistiko, objavljal je v takrat aktualnih častnikih, revijah ter s tem delovanjem in liberalnimi idejami prispeval k izključitvi iz šole. Tako je moral leta 1919 opravljati privatno maturo. Po njej se je vpisal na Filozofsko fakulteto, končal le šest semestrov in šel za koncipienta na sodišče. (Kralj, 2000) Njegova mladost je bila težka, saj se je že kot najstnik moral soočiti z izgubo stare mame (1916) in očeta (1917), tako da je bil primoran skrbeti za težko bolno mamo, ki je umrla 1928, ter sam preživljati družino. (prav tam) Lucijan Marija Škerjanc se je poročil leta 1931 z Vereno Josin, hčerko primorske učiteljske družine. Leta 1933 sta dobila hčerko Beatrice, vendar zakon ni bil srečen. Zakonca sta v njem vztrajala le zaradi spleta okoliščin do leta Skladatelj je leta 1944 z violončelistko Karolino Jeraj kot plod globoke in dolge ljubezni dobil sina Noela. (Kralj, 2000) Najprej je glasbo študiral v Ljubljani in na konservatoriju v Pragi med leti 1920 in Med leti je študiral kompozicijo pri Josephu Marxu in klavir pri Antonu Trostu 78 na dunajski Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost. Izpopolnjeval se je tudi pri Vincentu d'indyju na Scholi cantorum v Parizu in študiral ter diplomiral iz študija dirigiranja pri Felixu Weingartnerju 79 na baselskem Konservatoriju leta (Rijavec, 1979) Kljub mnogim študijem je v središču njegovih dejavnosti vseskozi prevladovala kompozicija. Že z dvajsetimi leti se je s svojimi samospevi slovenski javnosti predstavil kot bogata, s pristnim ustvarjalnim zamahom obdarjena, umetniška osebnost. ( 78 Trost Anton ( ), slovenski pianist in glasbeni pedagog. Klavir je študiral v Ljubljani in na Dunaju, poučeval pa je pri Glasbeni matici in prav tako na Dunaju. Kot solist se je predstavil na mnogih odrih, leta 1940 pa je postal tudi prvi dekan (takrat rektor) Akademije za glasbo v Ljubljani. ( 79 Weingartner Paul Felix ( ), avstrijski skladatelj, dirigent in pianist. Glasbo je študiral pri Franzu Lisztu, deloval pa v dunajski državni operi pri Dunajskih filharmonikih. Skladal je simfonije, kvartete, uverture in opere. (

78 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 66 S pedagoškim poklicem je pričel leta Poučeval je glasbo v Ljubljani, od 1926 pa kompozicijo na Konservatoriju. Med drugim je bil rektor Akademije za glasbo med leti , dirigent Orkestralnega društva Glasbene matice med leti in direktor Slovenske filharmonije med leti (Rijavec, 1979) 6. decembra leta 1949 je Škerjanc postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prejel pa je tudi štiri Prešernove nagrade (1947, 1948, 1850 in 1971). (Rijavec, 1979) Škerjanc je vzgojil mnoge generacije skladateljev iz raznih krajev Jugoslavije. Njegova šola je veljala sicer bolj za tradicionalno. Gradila je na poznavanju tradicije, na preizkušenih glasbenih vrednotah in na trdnem tehničnem znanju. Iz te šole je izšla vrsta glasbenikov in pomembnih sodobnih jugoslovanskih skladateljev. Med starejšimi Škerjančevimi učenci najdemo Uroša Kreka 80, Zvonimira Cigliča 81, Vladimirja Lovca 82 in Janeza Matičiča 83. ( Honolka idr., 1983) Skladatelj je vsekakor bil velik talent, ki je znal svoje dispozicije izrabiti in razviti v umetniški enkratnosti. Njegovi učenci ga v njegovem glasbenem jeziku niso prekosili, kvečjemu so ga dopolnili, izrazitejši pa so šli svojo pot. (Rijavec, 1979) 80 Krek Uroš ( ), eden najtehtnejših slovenskih skladateljev. Nekaj let je študiral slavistiko, nato se je popolnoma posvetil kompoziciji ter jo leta 1947 zaključil pri L.M. Škerjancu. Vodil je glasbeni program na Radiu Ljubljana, vrsto let deloval v Glasbeno-narodopisnem institutu in predaval kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Krekov glasbeni opus obsega mnoge glasbene zasedbe, najbolj priznana dela pa so tista za godalne instrumente. (Rijavec, 1979) 81 Ciglič Zvonimir ( ), slovenski skladatelj, dirigent in pedagog. Pri Škerjancu je diplomiral kompozicijo, pri Danilu Švari pa dirigiranje na Akademiji za glasbo. Med najvidnejše skladateljske dosežke uvrščamo: Eros-tanatos, Obrežje plesalk, Števerjanska simfonija, Concertino za harfo in orkester, Simfonija mortis in Sinfonia appassionata. Skladatelj je bil zaprt v zapor Gonars, zasliševali so ga tudi na vojaškem sodišču Karlovac. Če sodimo po njegovih lastnih besedah, je ta večni romantik, ki je hotel biti vedno le glasbenik in nič drugega, potreboval viharje, da je lahko ustvarjal. (Rijavec, 1979) 82 Lovec Vladimir ( ), slovenski skladatelj, ki je najprej študiral zgodovino in zemljepis, nato pa se je osredotočil na glasbo in leta 1950 končal študij kompozicije pri L.M. Škerjancu in dirigiranje pri Danilu Švari leta Med leti je vodil glasbeni program radia Koper. (Rijavec, 1979) 83 Matičič Janez (1926), slovenski skladatelj, pianist, pedagog. Klavir je študiral pri Antonu Trostu, kompozicijske študije pa je zaključil pri L. M. Škerjancu. Poučeval je glasbeno teorijo in klavir v Ljubljani, od leta 1959 pa deluje kot svobodni umetnik v Parizu. Sodelovanje s Pierrom Schaefferjem je privedlo do komponiranja elektro-akustične glasbe, ki jo ustvarja poleg orkestralnih, koncertnih, komornih in klavirskih del. (Rijavec, 1979)

79 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino GLASBENA DELA L. M. ŠKERJANCA Opus akademika, mojstra Lucijana Marije Škerjanca, tako besedni kot notni, je obsežen: Iz njega veje tisti Škerjanc, ki smo ga poznali in doživljali v osebnem stiku: inteligenten, duhovit sogovornik s kancem ironije in nenadnimi, sarkastičnimi preobrati, občutljiv in na trenutke celo plah, mehak in miselno raznosmeren, improvizacijski,»rubato 84 «zastavljen, kakršen je zlasti njegov klavirski stavek. Urejajoči in elegantno ohlapni komponenti sta se v njem nenehno mešali in povezovali v različne kombinacije, v katerih se je ob drugih elementih seveda pokazala zdaj ta zdaj ona značilnost. Za vsem tem pa je stalo trdno znanje strokovno, splošno in jezikovno, ki mu je dovoljevalo, da se je lahko v skladu s svojimi estetskimi naziranji suvereno in svetovljansko gibal med njemu afinitetnimi glasbenimi svetovi. Opis Škerjančevega opusa (Rijavec, 1979, str. 301) Škerjanc je pričel ustvarjati v rani mladosti, v gimnazijskih letih je napisal preprosto opero op.1 Die Schneekönigin, z dvajsetimi pa pri Glasbeni Matici izdal zbirko samospevov, za katere skladatelj meni, da so šele prvi koraki, poskusi, a med njimi najdemo tudi take, katere lahko uvrstimo v sam vrh slovenske vokalne lirike. (Rijavec, 1979) ORKESTRALNA DELA Lucijan Marija Škerjanc je napisal pet simfonij. 1. simfonija je nastala leta 1931 in ima en stavek ter pastoralen značaj. 2. simfonija ima že 3 stavke: Allegro non troppo, napisan v sonatni obliki z izrazito spevno glavno temo, Andante semplice, trodelna pesemska oblika, in Allegro con brio, ki združi manjkajoči scherzo in rondo v zaokroženo celoto. (Rijavec, 1979) 84 Rubato tempo rubato (it.), svobodno izvajanje v tempu. Ne v strogem taktu. (Michels, 2002) V zgornjem primeru se to nanaša na skladateljev opus, ki je svoboden in ne ujet v strogo ustvarjenje glasbenih del.

80 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino simfonija v C-duru je nastala leta 1941 in bila prvič izvedena 12. januarja v Unionski dvorani v Ljubljani. Je prav tako trostavčna in po izrazu blizu 2. simfoniji. (prav tam) 4. simfonija je bila napisana med leti v H-duru. Ima dve posebnosti: vsebuje štiri stavke, medtem ko jih imajo ostale simfonije manj, poleg tega pa je bila napisana za godalni orkester. Zadnja, 5. simfonija, je nastala leta 1943, ima tri stavke in je napisana v F-duru. (Rijavec, 1979) Škerjanec je za polno zaseden simfonični orkester napisal štiri kontrastne uverture: Lirična uvertura (1925), Slavnostna uvertura (1932), Dramatična uvertura (1941) in Svečana uvertura (1961). (prav tam) Mnogo njegovih del je napisanih za godalni orkester, npr. Suita v starem slogu za godalni kvartet in orkester, ki je skladateljeva prva suita za godala, sestavljena iz treh stavkov. Skladatelj je segel k starim preizkušenim vzorom med solistično glasbo in spremljevalnim korpusom. Druga suita je nastala leta 1939 in sestoji iz 8 skladb za godala, medtem ko je Tretja suita za godala nastala in vsebuje 9 skladb. Gre za zaporedje kratkih skladbic. (prav tam) Med drugimi orkestralnimi deli moramo omeniti še Mařenko koreografsko simfonično pesnitev, ki ponazarja žalostno usodo delavskega, dunajskega otroka Mařenke, ki hrepeni bo boljšem, srečnejšem svetu. Ne moremo mimo Gazele, sedem orkestrskih pesnitev, ki so nastale 1950, in Sedem dodekafonskih fragmentov iz leta 1958, ki so pravzaprav suita za godalni orkester. Kot je razvidno že iz naslova, je skladatelj v teh delih uporabil dodekafonsko tehniko 85. Teme posameznih stavkov so samostojne, sosledje tonov pa»tradicionalno«in nikakor ne atonalno razmetano. Prva javna izvedba dela je bila 8. marca 1972 na koncertu Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Orkester je vodil Erich Schmid. (Rijavec, 1979) 85 Dodekafonska tehnika dodekafonija (gr.), dvanajsttonska kompozicijska tehnika, ki jo je po letu 1920 razvil A. Schönberg. Njena osnova je serija dvanajstih med seboj enakovrednih in harmonsko-funkcionalno povsem nevezanih poltonov, razvrščenih v redu, ki ga izbere skladatelj sam. Toni serije so lahko uporabljeni zaporedno ali istočasno (kot harmonija oz. kontrapunkt), lahko pa tudi na oba načina hkrati. Ritmizirani so poljubno in se lahko pojavijo v katerikoli oktavi, vendar mora vseh dvanajst tonov nastopiti, preden se lahko kateri izmed njih ponovi. (Bedina idr., 1981)

81 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino KONCERTI Škerjancu ni bilo tuje niti pisanje koncertov. Njegov Koncert za klavir in orkester, ki je nastal leta 1940 in je sestavljen iz treh stavkov (pred prvim stoji daljši klavirski uvod), je leta 1941 izvedel Anton Trost, pri katerem je Škerjanc študiral klavir. (Rijavec, 1979) Skladatelj je napisal dva violinska koncerta, prvega 1927, ki je napisan v atonalno-dodekafonski tehniki, ter drugega leta Drugi koncert po spevnosti in umirjenosti solističnega glasbila predstavlja pravo nasprotje prvemu. Allegro de Concert je delo za violončelo in orkester, ki je nastalo 1947, napisal je še Concertino za klavir in godala, Koncert za klarinet, harfo, tolkala in godala (1958), Koncertno rapsodijo za violo in orkester ter Koncert za levo roko za klavir in orkester (prav tam) Koncert za klavir in orkester sestoji iz štirih stavkov, ki se združujejo v suitno celoto: Apassionato, Molto lento, Allegretto in Mazurka. V sklepnem stavku naletimo na ljudsko tematiko, kjer je začetni dvanajsttonski tematiki in predvojnemu kratkotrajnemu ekspresionizmu postavil ob stran zasnovo, ki sloni na uporabi istrske ljudske glasbe. (Klemenčič, 2008) KOMORNA DELA Škerjanc je napisal Pet godalnih kvartetov in Godalni kvintet (1945). Prva mladostna kvarteta, ki sta nastala 1917 in 1921, pričata o nepresenetljivem subjektivizmu. Skladatelj dveh kvartetov iz obdobja prodornih samospevnih začetkov najbrž samokritično pozneje ni objavil. V svojem Četrtem kvartetu (1935) je Škerjanc močno ublažil prejšnja stališča in se usmeril v romantično izraznost, Peti kvartet pa nadaljuje skladateljevo romantično linijo z impresionistično mehkobo in poetiziranjem. (Klemenčič, 2008) Leta 1935 je nastal Klavirski trio, ki se prične živahno, preide v spevni počasen stavek in zaključi z žalno glasbo:»enostaven, pesemsko koncipiran v mikrostrukturi, se pne lok smrtnih občutij od najpritajnejših do slutenj smrtnega boja. Ritmično občutje žalne koračnice daje glasbenemu toku kljub preprostosti fakturi monumentalne dimenzije.«(rijavec, 1979, str. 309)

82 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 70 Skladatelj je napisal številne due za violino in klavir, npr. Intermezzo romantique, ki je bil kasneje tudi orkestriran. Lahkotnejši in lirični sta Nesodobna in Lirična bagatela, poleg tega je napisal še Pet liričnih melodij za violončelo in klavir 1953, ki predstavljajo razne podobe istega osnovnega razpoloženja, leta 1959 pa so nastale Štiri ditirambične skladbe za violino in klavir, ki se združujejo v suitno celoto. (Rijavec, 1979) KLAVIRSKA DELA Škerjančev klavirski opus ni zelo številčen, če pa upoštevamo koncertna komorna dela in druga dela, ki vključujejo ta instrument, ugotovimo, da je skladatelj dal slovenski literaturi vrsto dragocenih del. (Rijavec, 1979) Znan je kot skladatelj številnih skladb: 24 mladinskih diatoničnih preludijev, Šest improvizacij (1942), Variacije brez teme (1944), Šest klavirskih skladb za eno roko ( ), tri za desno in tri za levo, 12 preludijev. Skladatelj je napisal tudi 2 sonati, eno leta 1925 in drugo Eno izmed njegovih najbolj cenjenih del pa je Sedem nokturnov iz leta 1935, ki ga je Marjan Lipovšek 86 označil za najboljše Škerjančevo delo. (Rijavec, 1979) SAMOSPEVI IN KANTATA Lucijan Marija Škerjanc je napisal nekaj nad šestdeset samospevov, okrog 20 med njimi je tudi instrumentiral. Že na svojem prvem javnem koncertu, 17. marca 1919, je skupaj s Cirilo Medvedovo 87 izvedel tri samospeve na besedila kitajskega pesnika Li tai-poja: Beli oblaki, Jesenska pesem, Pod goro. V letu 1920 je predstavil še nekatere samospeve, ki so skupaj izšli še isto leto pri Glasbeni Matici z naslovom Sedem pesmi s spremljavo klavirja. Največji odmik od 86 Lipovšek Marjan ( ), slovenski skladatelj in pianist. Študiral je kompozicijo pri Slavku Ostercu in klavir pri Janku Ravniku. Izpopolnjeval se je v Pragi. Poučeval je na Konservatoriju v Ljubljani in na Akademiji za glasbo. Bil je direktor Slovenske filharmonije in rektor Akademije za glasbo. Je pomemben glasbeni pisec in urednik Slovenske glasbene revije ( ). Pisal je instrumentalno in vokalno glasbo. (Rijavec, 1979) 87 Medved Škerlj Cirila ( ), slovenska altistka, operna in koncertna pevka, pedagoginja in gledališka igralka. Študirala je na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju ter po študiju delovala kot koncertna, operna pevka. Kot dramska igralka se je preizkusila v Gogoljevem Revizorju kot Ana Andrejeva, v operah pa je prepevala altovske vloge. Živela in delovala je v Beogradu. (

83 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 71 poznoromantičnega stila je viden v ciklu pesmi De profundis (1927), v katerih se nagiba k atonalnosti, usmerjen je celo k ekspresionizmu. (Rijavec, 1979) Škerjanc je v svojih samospevih ostal zvest osnovnim estetskim nazorom, tako da svojih prvih samospevov ni nikoli presegel. Edina kantata za soliste, zbor in orkester je nastala leta 1948 in sestoji iz treh delov. Nosi naslov Prešernovega Sonetnega venca. Škerjanc ga je prvič komponiral leta 1939, s tem da je bila ta verzija napisana za tri soliste, moški tercet, moški zbor in orkester ter povezana v en sam stavek. Delo je skladatelj prenovil in rezultat je bila popolnoma nova kompozicija leta 1948: povečal je zbor, bolje izrabil solistični ansambel ter znatno povečal orkestrski part, ki je postal večkrat virtuozno obarvan, medtem ko je vokalni part preprostejši. Kantata je trodelna, prvih šest sonetov uvaja osrednji del, ki ima pet sonetov, nakar sledi zaključni del, sestavljen iz treh sonetov, ki vodijo v Magistrale 88. Prva izvedba je bila 8. februarja 1949 v Unionski dvorani v Ljubljani. (Rijavec, 1979) TEORETSKA DELA Škerjanc pa ni znan samo kot skladatelj ampak tudi kot pedagog in pisec teoretskih del, kot so: Kompozicija; Harmonija; Kontrapunkt in fuga; Instrumentacija; Glasbeni slovarček; Glasbeno oblikoslovje; Kompozicijska tehnika Jakoba Petelina Gallusa; Od Bacha do Šostakoviča, koncertni vodnik; Anton Lajovic, biografija; Jurij Mihevec, biografija; Emil Adamič, biografija. ( 88 Magistrale zadnji sonet Sonetnega venca. Sonetni venec je sestavljen iz 14 sonetov in magistrala ki je sestavljen iz začetnih vrstic vseh sonetov. Njegove inicialke tvorijo ime Prešernove ljubezni - Primičeve Julije (Primicovi Julji). Vsak sonet se začne z zadnjim verzom predhodnega soneta. (

84 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino STILNA OPREDELITEV Po maturi je Škerjanca najprej pritegnila orkestralna kompozicija, zgledoval se je zlasti po poznih romantikih. Proti koncu dvajsetih let 20. stoletja je opazen nagib v eksperimentiranje s sočasno razvijajočimi se modernimi sredstvi. (Rijavec, 1979) Škerjanc je v svojem ustvarjanju šel skozi ekspresionizem, kljub temu, da je bil prej in pozneje romantik in impresionist, ki je po vzoru Schönberga 89 in Szymanowskega 90 pisal tudi atonalno in politonalno z uporabo disharmoničnega občutja sveta. Tako je ustvarjal zlasti v letih 1926 (Koncert za orkester) in 1927 (1. koncert za violino in orkester, samospevi De profundis, klavirske variacije Pro memoria). (Klemenčič, 2008) Skladatelj je svoj stil izoblikoval v tridesetih letih, kar nakazuje začetek zrelega skladateljevega ustvarjanja, ki traja skoraj do konca šestdesetih let. (Rijavec, 1979) Škerjančevo glasbo lahko uvrstimo kot svojevrstno med pozno romantiko, impresionizem in novejši glasbeni razvoj, kar je še vedno nepopolno in ne dovolj natančno. (Rijavec, 1979) Pozna romantika ni enaka Brucknerjevi 91 in Straussovi 92, kot tudi impresionizem ni enak dubussyjevskemu impresionizmu. Zvočna barvitost je oblikovno dognana, harmonije bogato spevne, dela sama pa lirično melanholična. (prav tam) Škerjanec je pisal v primerjavi z ostalim svetom tega obdobja sicer glasbo, ki je bila drugod že v zatonu, kljub temu pa so skladateljeve partiture bogate ter tehnično in umetniško prepričljive. (Rijavec, 1979) 89 Schönberg Arnold ( ), avstrijski pedagog, teoretik in skladatelj, ki je deloval na Dunaju in Berlinu do leta 1933, kasneje pa imigriral v ZDA. Po začetnih delih, ki so še romantična, je tradicionalno usmeritev opustil in se posvetil 12-tonski tehniki komponiranja in dodekafoniji, v kateri je napisal večino poznejših del. V ZDA je poučeval harmonijo in kontrapunkt. Njegov učenec je bil Alban Berg. (Spence, 1995) 90 Szymanowski Karol ( ), poljski skladatelj, ki je v svojem ustvarjanju združil različne evropske spodbude, pri čemer je izhajal iz Chopina, Straussa, Skarjabina, Stravinskiga. Leta 1918 je postal prvi Praeceptor Poloniae in s Kraljem Rogerjem (1926) ustvaril opero, ki je povezava med poljsko glasbo in poznoromantično tradicijo. (Honolka idr., 1983) 91 Bruckner Anton ( ), avstrijski organist in skladatelj, avtor devetih simfonij. Bil je Wagnerjev oboževalec, kar se kaže tudi v njegovih delih. S tem si je nakopal prezir in nasprotovanje vodilnih dunajskih kritikov. Njegova dela je občinstvo pričelo sprejemati tik pred njegovo smrtjo, v simfoničnem svetovnem repertoarju pa so našle mesto šele po drugi svetovni vojni. Leta 1868 je nastopil službo profesorja na dunajskem konservatoriju. (Spence, 1995) 92 Strauss Richard ( ), nemški skladatelj, ki je z zgodnjimi simfoničnimi pesnitvami in operami, sicer pod vplivom Wagnerja, z bolj svobodno disonantnostjo in zgradbo veljal za enega vodilnih revolucionarjev. Poznejša dela niso več tako napredna. Zelo znane so njegove opere: Salome, Elektra, Kavalir z rožo. (Spence, 1995)

85 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino LIRIČNA BAGATELA 11.1 OZADJE NASTAJANJA, IZDAJE BAGATEL Lucijan Marija Škerjanec je napisal dve bagateli za violino ob spremljavi klavirja. Nesodobna bagatela je bila skomponirana , ob spremljavi klavirja se lahko izvaja z violino pa tudi z violo ali violončelom. Škerjanc je v času skladanja obeh bagatel deloval kot predavatelj harmonije in kontrapunkta na glasbenem konservatoriju in ko se je leta 1939 le-ta preoblikoval v Glasbeno akademijo s srednjo in visoko stopnjo, je bil povišan iz naziva suplent v profesorja. (Kralj, 2000) Lirično bagatelo je skladatelj napisal v maju 1941 in je prav tako namenjena violini, lahko tudi violončelu ter klavirju. Obe bagateli sta bili izdani pri Glasbeni matici. (prav tam) je izšla Nesodobna bagatela, natančen dan in mesec izdaje Lirične bagatele pa ni znan. Znana je le letnica Obe deli sta izdali tudi založbi DZS, 1957, ter»muzika«v Muzgiz-Moskvi, (prav tam) Partituro za violino in klavir v rokopisu najdemo v NUK-u (prevzeto od Glasbene Matice. (prav tam) 11.2 ANALIZA LIRIČNE BAGATELE Že sam naslov dela nam precej pove tako o obliki kot tudi karakterju skladbe v tonaliteti D-dura. Pridevnik liričen najdemo v SSKJ 93 razložen kot nekaj, kar vsebuje, izraža čustva, razpoloženja. Prav ustvarjanje takšnih del je značilno za Škerjanca, saj je v mnogih njegovih delih čutiti ta pridih čustvenosti, katerega je skladatelj želel prenesti tudi na izvajalca. Po obliki delo uvrščamo med bagatele OBLIKOVNA ANALIZA Lirično bagatelo uvrščamo med bagatele. Beseda 'bagatela' izhaja iz italijanščine in francoščine (ital. bagatella, fr. bagatelle), v slovenščino pa jo prevedemo kot 'malenkost, nepomembnost'. V glasbi pa označuje kratko instrumentalno skladbo, pogosto v 2- ali 3-delni pesemski obliki. (Bedina idr., 1981) 93 Kratica SSKJ- Slovar slovenskega knjižnega jezika.

86 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 74 Lirična bagatela je torej kratka skladba, obsega 51 taktov, napisana pa je v 4/4 taktovskem načinu. Po obliki jo uvrščamo v 3-delno pesemsko obliko. Ima obliko ABA'. Del A je sestavljen iz šestnajstinskega toka, ki je prisoten v klavirskem partu, obsega začetnih 23 taktov in prvo dobo takta 24. Del B nastopi v taktu 24. Na začetku se predstavi nova tematika v spremljevalnem instrumentu, nato motiv prevzame violina. B del predstavlja vrhunec dela, saj se stopnjuje tako v dinamiki, tempu kot tudi sami melodiji, ki se intonančno dviguje. Sledi umiritev in vrnitev prvotnega značaja, vendar nekoliko spremenjenega. Del A' nastopi v taktu 34 in obsega 18 taktov. Ponovno se pojavi šestnajstinski tok v klavirskem partu in umirjene lirične linije v notnem zapisu violine. Različica tematike iz dela A se ponovi, nakar sledi popolna umiritev. Delo zaključi klavir sam, saj violina preneha igrati v taktu RITMIČNA ANALIZA Kljub temu, da je delo relativno kratko glede na število taktov, je ritmično vseeno pestro, kar se tiče notnih vrednosti, ki se nahajajo v skladbi. V solističnem violinskem partu najdemo vse notne vrednosti, od šestnajstink pa vse tja do celinke v taktu 50. Kot je bilo že omenjeno, je Lirična bagatela oblikovno 3-delna. A in A' tako sovpadata po ritmičnih notnih vrednostih. Po večini sta sestavljena iz četrtink, četrtink s piko in polovink. Krajše notne vrednosti, npr. osminke, so redkost, medtem ko v teh dveh delih skladbe šestnajstink sploh ni. Če pa se osredotočimo zgolj na klavirski del skladbe, je ta v ritmičnem kontrastu s solističnim violinskim partom. Sestavljen je iz samih šestnajstink in osmink. Deluje zelo zgoščeno in tudi tehnično zahteva primerno znanje od korepetitorja. 94 Kontrasten B del v notnem zapisu za violino vsebuje šestnajstinke, osminke, osminke s piko in četrtinke s piko. Tudi klavirski part ritmično sovpada z violinskim. Ponekod se melodija solista tako ritmično kot intervalno podvaja s klavirjem. Primer najdemo v taktih 29, 30, Korepetitor (lat), kdor navadno z igranjem na klavir spremlja soliste, zbor, balet. (Bedina idr., 1981)

87 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino HARMONSKA ANALIZA Lirična bagatela je harmonsko izredno pestra. Napisana je v D-duru, kar nakazujejo predznaki na začetku dela in končni takt, ki je na T D-dura. Kljub temu, da delo skupaj zajema le 51 taktov, so ti harmonsko izredno zanimivi. Harmonska analiza je narejena s pomočjo Riemanovega 95 sistema, saj ga Lucijan Marija Škerjanc sam omenja v svoji knjigi Harmonija in zato se mi je zdelo korektno, da delo analiziran iz tega harmonskega vidika. Manjši poudarek je na bitonalnosti 96, ki je prav tako značilna za skladateljevo komponiranje. Takti Posebnosti 1 V violinskem partu najdemo alteriran cis 3 v c Tukaj nastopi t.i. Lidijski akord. Klavirski part: prisotno je menjavanje none dis 2 v terco e V violinskem partu imamo prekinjen prehajalni ton na drugi dobi takta. 8 9 Klavirski part: prisotna je alteracija c 2 in cis V violinskem partu imamo zaporedne prehajalne tone, vendar na drugi dobi skladatelj skoči iz d 2 na eis 1. Klavirski part: alteracija ais 1 in a Klavirski part: menjavanje tona d 1 v e Klavirski part: menjavanje tona d 1 v e Tonika nastopi kot nepopolen akord, brez kvinte. 19 V tem taktu imamo lidijski akord, mali cis pa se ohrani čez cel takt, kot nekakšen pedalni ton. 95 Rieman Hugo Karl Wilhelm Julius ( ), nemški glasbeni teoretik. Svoje življenje je sklenil posvetiti glasbi, študiral je na konservatoriju v Leipzigu. Zraven tega, da je učil, predaval in tudi skladal je znan predvsem po glasbenih teorijah. Znan je njegov popoln slovar glasbe in glasbenikov Musiklexikon, Handbuch der Harmonirlehre, delo o študiji harmonije, in Lehrbuch des Contrapunkts, podobno delo o kontrapunktu, vsa dela so bila prevedena v angleščino. (Honolka idr., 1983) 96 Bitonalnost (lat. bis»dvakrat«in gr. tonos»ton, zvok«), sočasna uporaba dveh tonskih načinov (tonalitet) v kompoziciji. Pojavila se je od pribl dalje, vendar jo posamično najdemo že prej pri nekaterih skladateljih (Bach, Mozart, Ravel ). (Bedina idr., 1981)

88 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino V pasaži, ki jo zaigra klavir nastopijo zgornji menjalni toni (a pred gis, cis pred h, e 1 pred d 1, gis 1 pref fis 1 ) Tukaj imamo na 3. dobi tone, ki tvorijo lidijski septakord. Na njih gledamo v enharmoničnem smislu Klavirski part: nastopi nekakšen klaster na 2. in 4. dobi takta. Sestavljen iz tonov: D, e, f, g, as 1, ais 1 in h Na 1. in 2. dobi se nahajamo v območju Tp. Na tretji dobi imamo prvi obrat undecimakorda z zvišano kvinto na D. 40 Na 3. dobi nastopi fis 3 v violinskem partu, kot menjalni ton, podkreplen je tudi v klavirski spremljavi kot fis Bitonalnost: na 2. in 4. dobi takta nastopi bitonalen akord (sestavljen iz Tp ali Dp). 48 Bitonalnost: na 2. in 4. dobi takta nastopi bitonalen akord (sestavljen iz Tp ali Dp). 49 Klavirski part: menjalni tona eis 1 in g 1. Smo na toniki D-dura. 50 Klavirski part: menjalni tona eis 1 in g 1. Smo na toniki D-dura. 51 Tabela 6: Harmonska analiza Lirične bagatele - posebnosti

89 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 77 Slika 18 Harmonska analiza Lirične bagatele INTERPRETACIJSKA ANALIZA Lirična bagatela je tehnično in interpretacijsko zanimiva. Kljub temu, da ne vsebuje hitrih pasaž, dvojemk ali večjih tehničnih težav, se mora izvajalec najprej soočiti z intonacijo. Skladba je napisana tako v prvi legi 97 kot tudi v tretji, peti, šesti, sedmi. Obseg melodije sega kar do tona cis 4, ki je tudi najvišji ton v skladbi. Skladatelj je delo označil s besedami Allegro agitato assai. 98 Uporablja tudi mnogo napotkov, kako posamezne dele izvajati, tako da najdemo v taktu 13 ritardando, kateremu sledi a tempo v taktu 14. Takt 15 ima pripis dolce 99. Od izvajalca zahteva appassionato 100 v taktu 19, poco accelerando 101 od takta 22 naprej in energico 102 v taktu 23. Temu ponovno sledi vrnitev v a tempo, katerega povrne korepetitor na klavirju. 97 Lega vsakokratna pozicija roke na ubiralki godalnih instrumentov in tej pripadajoči tonski obseg. Najbližje sedlu na violini sta polovična in prva lega. (Bedina idr., 1981) 98 Allegro agitato assai hitro, zelo razvneto. (Michels, 2002) 99 Dolce mehko, milo. (Michels, 2002) 100 Apassionato strastno, z zanosom (Michels, 2002) 101 Poco accelerando malo pohitevati (Michels, 2002) 102 Energico - energično

90 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 78 B del nima pripisanih večjih posebnosti, le v taktu 30 izvajamo accelerando in umiritev ter calmandosi 103 v taktih 32, 33. Želja skladatelja je, da se del A' izvaja molto cantabile e largo assa 104 i, kar najdemo zapisano v taktu 39. Celotno delo se proti koncu čisto umiri, na kar kažejo vedno daljše notne vrednosti, melodična linija se spusti v nižje lege s pripisom poco ritardando 105, katerega izvede korepetitor, saj solist le še drži celinko fis 1, vezano na polovinko in osminko. Skladba se prične zamaknjeno v p dinamiki, s polovinko, katero izvajamo v crescendu, ki preide v decrescendo. Na to dinamično naraščanje in padanje jakosti v Lirični bagateli naletimo večkrat. Del A dinamično valovi z menjavama p in f. Ta dinamični kontrast se nekajkrat ponovi, vendar prehodi med dinamičnimi oznakami niso ostro ločeni, terasasti, kot so opisani pri baroku, ampak so vodeni s pomočjo naraščanja in padanja jakosti. V taktu 19 se prične naraščanje jakosti, ki pripelje do ff, edinega v skladbi v taktu 23. Sledi B del, ki je ponovno grajen na rasti iz p v f, ki nastopi v taktu 30 in se obdrži tudi v taktu 31, nakar prične jakost upadati. Najprej jo nakaže korepetitor v taktu 32 s mf in solist, ki vstopi s p. Del A' ima podobno dinamiko kot del A. V zadnjih taktih se melodija vedno bolj umirja in jakostno izginja. Zelo zaželeno je igranje z vibratom, saj je skladba po večini sestavljena iz daljših notnih vrednostih. 103 Calmandosi umirjeno, mirno (Michels, 2002) 104 Molto cantabile e lasrgo assai zelo spevno in široko (Michels, 2002) 105 Poco ritardando malo počasneje (Michels, 2002)

91 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino IZVEDBA IZBRANIH DEL ZA VIOLINO VABILO NA DIPLOMSKI KONCERT

92 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino KONCERTNI LIST

93 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino SKLEP V današnjem času imamo veliko število violinistov različnih generacij, ki se srečujejo z notnimi partiturami znanih in manj znanih skladateljev. Bitka za uspeh na tem priljubljenem instrumentu je težka, potrebno je veliko odrekanj, vaje in samodiscipline. Za diplomsko delo s tem naslovom sem se odločila zato, ker me instrument violina navdušuje že od malih nog. Izbrana dela sem želela podrobneje spoznati, jih analizirati, in s tem pomagati ostalim poustvarjalcem, ki lahko moje, predvsem interpretacijske analize, upoštevajo ali ovržejo in dela izvajajo po svojih interpretacijskih predstavah, ki pa morajo biti vseeno izvedene po določenih stilnih in slogovnih pravilih. V diplomskem delu sem podrobno predstavila tri povsem različna dela: Partita št. 3 v E-duru (Johann Sebastian Bach), Violinski koncert v d-molu op. 22 (Henryk Wieniawski) in Lirična bagatela (Lucijan Marija Škerjanc). Dela se med sabo razlikujejo ne le po obdobju nastanka, temveč tudi po harmonski, ritmični, oblikoslovni in izvajalski plati. Vsa med njimi pa so prav tako nepogrešljivi del študijske literature. Analizirala sem jih iz oblikoslovnega, harmonskega in ritmičnega vidika, nekatera pa tudi tematsko in interpretacijsko globlje predstavila. A to predstavlja šele prvi korak k še temeljitejši raziskavi teh bogatih skladb. Harmonsko sem jih analizirala po Riemanovem sistemu, funkcijski harmoniji, s katero se je ukvarjal tudi L. M. Škerjanc. Dela bi lahko analizirali tudi z drugih glasbenih vidikov, kot je npr. melodika. Zanimiva bi bila tudi didaktična analiza del, glede na to, katere violinske tehnike vsebuje posamezna skladba ter kako jih pri posamezniku razvijati, s kakšnimi vajami jih utrjevati, da delo zazveni v vsej svoji popolnosti in dovršenosti. Možne nadaljnje raziskave vidim tudi v podrobnejši zgodovinski raziskavi ozadja nastajanja del. Raziskovalne hipoteze so se skoraj v večini potrdile. Škerjanc pa je bil kljub pričakovanju manj tehnično zahteven in harmonsko bolj pester, predvsem pa zanimiv bolj za korepetitorja kot izvajalca samega. S praktičnim delom sem najbolj pripomogla sebi, razvoju lastne violinske tehnike in muzikalnemu dojemanju glasbe različnih skladateljev in obdobij.

94 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 82 Teoretični del diplomskega dela pa mi je razširil obzorja predvsem v znanju harmonije in zgodovine.

95 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino VIRI IN LITERATURA 14.1 LITERATURA 1. Bedina, K., Martin-Duh, M., Kumer, Z., Lipovšek, M., Rijavec, A. in Sivec, J.(1981). Leksikoni Cankarjeve založbe: Glasba. Ljubljana: Cankarjeva založba. 2. Dowley, T. (1987). The Illustrated Lives of the Great Composers Bach. London: Omnibus Press. 3. Du Bouchet, P. (1997). Veličastni Johann Sebastian Bach. Ljubljana: DZS. Prevod: Maks Veselko. 4. Hausswald, G. in Gerber, R. (1958). Werke für Violine: kritischier Bericht. Leipzig : Deutscher Verlag für Musik, Kassel: Bärenreiter. 5. Honolka, K., Reinhard, K., Richter, L., Stäbler, B., Engel, H. in Nettl, P. (1983). Svetovna zgodovina glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prevedel: Primož Kuret. 6. Jabłoński, M. in Jasińka, D. (2001). HENRYK WIENIAWSKI, Composer and Virtuoso in the musical culture of the XIX and XX centuries. Poznań: RHYTMOS. 7. Klemenčič, I. (2008). Slovenska glasba v evropskem okviru. Celje: Mohorjeva družba. 8. Kralj, T. (2000). Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca. Ljubljana: Fundacija Lucijana Marije Škerjanca, ustanova za ohranjanje kulturne dediščine. 9. Matthewa, M. W. in Thompson, W. (2006). Glasba. Ilustrirana enciklopedija glasbil in velikih skladateljev. Ljubljana: Modrijan.

96 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino Meynell, E. (1993). Mala kronika Ane Magdalene Bach. Maribor: Založba Obzorja. 11. Michels, U. (2002). Glasbeni atlas. Ljubljana: DZS. Prevedla: Primož Kuret, Edo Škulj. 12. Mojstri klasične glasbe in njihova dela št. 2 (1994). Bach. Brandenburški koncerti št. 2, 3 in 5. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. 13. Mojstri klasične glasbe in njihova dela št. 39 (1995). Bach. Izbrana orgelska Dela, med njimi tokata in fuga v d-molu. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. 14. Rijavec, A. (1979). Slovenska glasbena dela. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 15. Spence, K. (1995). Šolska enciklopedija Glasba. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Prevedla: Mojca Menart. 16. Wörner, K. H. (1992). Zgodovina glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije INTERNETNI VIRI 1. Wikipedija, prosta enciklopedija (b.d.). Pridobljeno iz 2. Wolfgang Schmieder (b.d.). Pridobljeno iz 3. Yehudi Menuhin (b.d.). Pridobljeno iz 4. Henryk Wieniawski (b.d.). Pridobljeno iz

97 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino Pilatowicz, M. (2004). Henryk Wieniawski. Pridobljeno iz 6. SlowayMusic. Pridobljeno iz 7. Wolf (2006). Johann Sebastian Bach. Pridobljeno iz VIRI SLIKOVNEGA MATERIALA 1. Slika 1: Pridobljena iz 2. Ostale slike so pridobljene iz notnih partitur iz lastne zbirke not. J. S. Bach. Sechs Sonaten und Partiten Violine solo BWV Edited by Klaus Rönnau. G. Henle Verlag. H. Wieniawski. Violinkonzerte No. 2 d.-moll op. 22. Edited by C. F. Peters.

98 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino PRILOGE PRILOGA 1: Notno gradivo Partite št. 3 v E-duru, Johann Sebastian Bach. PRILOGA 2: Notno gradivo Violinskega koncerta št. 2 op. 22, Henryk Wieniawski. PRILOGA 3: Notno gradivo Lirične bagatele, Lucijan Marija Škerjanc.

99 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 87

100 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 88

101 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 89

102 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 90

103 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 91

104 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 92

105 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 93

106 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 94

107 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 95

108 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 96

109 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 97

110 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 98

111 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 99

112 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 100

113 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 101

114 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 102

115 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 103

116 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 104

117 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 105

118 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 106

119 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 107

120 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 108

121 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 109

122 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 110

123 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 111

124 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 112

125 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 113

126 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 114

127 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 115

128 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 116

129 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 117

130 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 118

131 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 119

132 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 120

133 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 121

134 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 122

135 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 123

136 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 124

137 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 125

138 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 126

139 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 127

140 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 128

141 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 129

142 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 130

143 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 131

144 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 132

145 Bach, Wieniawski, Škerjanc - izbor treh del za violino 133