Jedro. Izrek. Obrazložitev

Transkripcija

1 Vrhovno sodišče Kazenski oddelek VSRS Sodba I Ips 96357/2010 ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS Evidenčna številka: VS Datum odločbe: Opravilna številka II.stopnje: Sodba VSM II Kp 96357/2010 Senat: Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Barbara Zobec, Vesna Žalik, Mitja Kozamernik Področje: KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO Institut: bistvene kršitve določb kazenskega postopa - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do komunikacijske zasebnosti - pričakovana zasebnost - preiskava elektronske naprave zakonitost preiskave - pisno soglasje - prostovoljna izjava - privilegij zoper samoobtožbo - kraj in čas storitve kaznivega dejanja Zveza: ZKP člen 11, 219.a, 371, 371/1-8, 371/ , 372-1, 420, 420/2, 424, 424/1. Jedro Glede na to, da je bila vsa elektronska komunikacija naslovljena (tudi) na K., se obsojenec, upoštevajoč tudi naravo in vsebino komunikacije (dogovarjanje in načrtovanje umora), ne more uspešno sklicevati na (pričakovano) zasebnost. Obsojeni J. na tej komunikaciji namreč ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, saj bi K. z vsebino elektronske komunikacije kadarkoli lahko seznanil tretjo osebo (organ kazenskega postopka) in s tem po svoji volji izstopil iz sfere zaupnosti komunikacije. Izrek I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse. Obrazložitev A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne J. K. v ponovljenem sojenju spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen enega leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od od ure do do ure, in 138 ur dela v splošno korist, ki jih je obsojenec že opravil. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka s pritožbo.

2 2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev. Vložnik v zahtevi v pretežnem delu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Med izrekom in razlogi sodbe glede datuma storitve dejanja ni nobenega nasprotja. Neutemeljeni so očitki o kršitvi kazenskega zakona, ki se nanašajo na kraj storitve dejanja. Prav tako neutemeljeni so tudi očitki o nezakonitosti dokazov, pri čemer vložnik z drugačno dokazno oceno izraža le nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča. Slednje velja tudi za trditve glede oddaljenega dostopa do računalnika in prirejanja komunikacije. Sodišče ni ugotovilo, da bi bilo mnenje izvedenca nestrokovno ali nekonsistentno, zato ni bilo razloga za postavitev novega izvedenca računalniške stroke. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne V izjavi v celoti vztraja pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. B-I. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). B-II. 6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik s trditvami, da časovne okoliščine kaznivega dejanja, kot izhajajo iz krivdoreka sodbe, niso dokazane, in da so v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo iz razlogov sodbe. Pri tem še navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja določno, kdaj je bil sklenjen dogovor za kaznivo dejanje. 7. Zatrjevana kršitev ni podana. Nobenega nasprotja ni med izrekom in razlogi sodbe glede časa storitve kaznivega dejanja. Prav tako ne drži, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja določno čas storitve kaznivega dejanja. V izreku prvostopenjske sodbe je jasno navedeno, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno (med in ), takšni zaključki o času storitve obravnavanega dejanja pa izhajajo tudi iz obrazložitve sodbe (18. stran sodbe). Kolikor vložnik ugotovitev nižjih sodišč glede časovnih okoliščin dejanja ne sprejema, pa ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja tudi za trditve, da do dogovora za kaznivo dejanje ni moglo priti v času od dalje, da so zaključki sodišča s tem v zvezi v nasprotju z izjavama R. K. in E. S. in da je sodišče spregledalo vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne ter izpovedbo priče R. K. 8. Neutemeljene so tudi trditve o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki jo vložnik utemeljuje z navedbami, da je obravnavano dejanje kaznivo dejanje stanja, zato do dogovora ni moglo priti na dveh krajih, pri čemer po njegovem mnenju tudi ni sprejemljivo razlogovanje pritožbenega sodišča, da dogovora za kaznivo dejanje ni nujno skleniti točno določenega dne. Podatki o času in kraju storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, niso pa zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona že zato ni podana.

3 Sicer pa Vrhovno sodišče sprejema razloge pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo identične očitke vložnika (8. in 11. točka sodbe). 9. Vložnik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na izpise elektronske komunikacije, ki bi morali biti izločeni iz kazenskega spisa. Meni, da so bile kršene določbe 103. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), 147. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ter 35., 37. in 38. člena Ustave. Kršitve utemeljuje z navedbami, da obsojeni J. K. ni bil seznanjen, da se elektronska komunikacija, ki je potekala z R. K. preko programa za neposredno sporočanje (Windows Messenger Live Plus), snema ali hrani, za kar obsojeni tudi ni dal dovoljenja, s čimer je prišlo do posega v bistvo pričakovane zasebnosti. 10. Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne , ko je prvič odločalo o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti v tej zadevi, navedlo, da sta za presojo očitanih kršitev pomembni narava komunikacije in dejstvo, da je ta potekala med B., J. K. in R. K. (12. točka sodbe). Že tedaj je pojasnilo, da se B. in J. K., ker sta vsa sporočila naslovila tudi na R. K., v razmerju do slednjega ne moreta uspešno sklicevati na komunikacijsko zasebnost. 11. Da kršitev šestega odstavka 103. člena ZEKom, ki je veljal v času nastanka dokaza, ni podana, je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi z dne Določba šestega odstavka 103. člena ZEKom1 se je namreč nanašala na snemanje avdio in video komunikacije, medtem ko je šlo v obravnavanem primeru za samodejno shranjeno pisno komunikacijo, ki ni segala v domet te določbe. Brezuspešno se zato vložnik sklicuje na šesti odstavek 103. člena ZEKom. Prav tako brezuspešno je tudi sklicevanje na šesti odstavek 147. člena veljavnega ZEKom-1,2 pri čemer vložnik v nasprotju z ugotovitvami pravnomočne sodbe navaja, da se obsojenec ni zavedal, da se sporna elektronska komunikacija med njim in R. K. lahko shranjuje. Za takšne dejanske zaključke vložnik nima podlage ne v razlogih pravnomočne sodbe ne v podatkih spisa. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč v ponovljenem sojenju skladno z napotkom Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne ugotovilo, da je bilo shranjevanje sporočil pri uporabi programov za neposredno sporočanje dejansko običajna praksa in da se je obsojeni J. K. zavedal, da se sporna komunikacija, ki je potekala s K., lahko shranjuje (7. stran sodbe sodišča prve stopnje ter 7. in 14. točka sodbe sodišča druge stopnje). Glede na takšne ugotovitve sta nižji sodišči v izpodbijanih sodbah pravilno presodili, da kršitev šestega odstavka 147. člena ZEKom-1 ni podana. Vrhovno sodišče zato v celoti sprejema presojo in razloge nižjih sodišč, s katerimi sta zavrnili očitke o zatrjevanih kršitvah. Sicer pa je kršitev pravice do (komunikacijske) zasebnosti zanikana že s tem, da je R. K. skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP za preiskavo zaseženega računalnika, na katerem je bila najdena sporna elektronska komunikacija, dal vnaprejšnjo pisno privolitev. Glede na to, da je bila vsa elektronska komunikacija naslovljena (tudi) na K., se obsojenec, upoštevajoč tudi naravo in vsebino komunikacije (dogovarjanje in načrtovanje umora), ne more uspešno sklicevati na (pričakovano) zasebnost. Obsojeni J. K. na tej komunikaciji namreč ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, saj bi R. K. z vsebino elektronske komunikacije kadarkoli lahko seznanil tretjo osebo (organ kazenskega postopka) in s tem po svoji volji izstopil iz sfere zaupnosti komunikacije.3 Glede na vse navedeno in ob tem, da je R. K. privolil v preiskavo zaseženega računalnika, obsojenčeva pravica do (komunikacijske) zasebnosti s tem, ko je sodišče svojo sodbo oprlo na elektronsko komunikacijo, najdeno s preiskavo zaseženega računalnika, ni bila kršena. Neutemeljeni so zato zgornji očitki vložnika o kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. 12. S trditvami, s katerimi v nasprotju z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, navaja, da se obsojenec ni zavedal, da se predmetni pogovori s K. lahko shranjujejo, vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnik prav tako ne more uspeti s trditvami, da so ugotovitve nižjih sodišč v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. B. G., in da so zaključki izvedenca nejasni in v medsebojnem nasprotju. Da zaključki nižjih sodišč ne nasprotujejo ugotovitvam in mnenju izvedenca in da v izvedenskem mnenju ni nejasnosti ali nasprotij, je vložniku utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 14. točki sodbe.

4 13. Vložnik zato tudi ne more uspeti s trditvami o kršitvah 257. in 258. člena ZKP, ki da sta podani, ker je izvedensko mnenje nejasno, pomanjkljivo in v medsebojnem nasprotju, zaradi česar bi sodišče moralo zahtevati mnenje drugega izvedenca. S takšnimi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja zatrjevanih kršitev določb ZKP, temveč izraža nestrinjanje z izvedenčevimi ugotovitvami. Nesprejemanje ugotovitev izvedenca iz izvedenskega mnenja pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca.4 Identične očitke vložnika je zato utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je ob ugotovitvi, da obramba na glavni obravnavi sploh ni zahtevala postavitve novega izvedenca, pravilno ocenilo, da vložnik pri uveljavljanju te kršitve izhaja iz lastnega dvoma v izvedenčeve ugotovitve. 14. Neutemeljene so dalje trditve, da za zaključek sodišča o zadnjem predvidenem datumu umora, ki je po navedbah vložnika tudi v nasprotju z listinami spisa v prilogah C3 in C21, ni razlogov, s čimer vložnik zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o datumu načrtovanega umora na 18. strani. Na 19. strani sodbe se je sodišče opredelilo tudi do vsebine listin v prilogah C3 in C21. Presodilo je, da dejstvo, da je bila komunikacija med J. K., B. in R. K. vzpostavljena še tudi po , ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. Iz obrazložitve zahteve v tem delu izhaja, da vložnik ne sprejema dejanskih zaključkov nižjih sodišč o predvidenem datumu umora. Nesprejemanje takšnih zaključkov pa ne predstavlja uveljavljanja zatrjevane procesne kršitve, pač pa uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. 15. Procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja vložnik tudi s trditvami, da so protispisni in zgrešeni zaključki sodišča, da je R. K. izjave pred policisti in kazensko ovadbo glede načrtovanja umora podal prostovoljno in brez njihovih groženj, pri čemer navaja, da je K. izpovedal, da sta mu policista zagrozila, ali želi, da ga zapreta za 48 ur ali pa naj izroči računalnik prostovoljno. 16. S takšnimi navedbami vložnik ne zatrjuje t. i. protispisnosti, ki je podana, kadar sodišče reproducira vsebino dokaza v sodbi v nasprotju z njegovo dejansko vsebino in na tej podlagi ugotavlja pravno relevantna oziroma odločilna dejstva, pač pa s prikazovanjem lastne dokazne ocene, ki se razlikuje od sprejete v pravnomočni sodbi, po vsebini ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, izhajajo prepričljivi razlogi, zakaj sodišče ne dvomi v prostovoljnost K. izjav in kazenske ovadbe z dne (5. stran sodbe sodišča prve stopnje in 7. točka sodbe sodišča druge stopnje). Izjava K. glede zasega računalnika, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, pa se ne nanaša na tu obravnavano kaznivo dejanje, kar je razvidno že iz samega dejstva, da je bil računalnik v tej zadevi zasežen M. J. (in ne K.i), in sicer (šele) dne Vložnik dalje trdi, da je policija nedovoljeno izsilila predmete in izjave od R. K., ker ga ni poučila o njegovih pravicah, čeprav ga je opredelila kot osumljenca pri načrtovanju umora E. S. Meni, da gre zato za prepovedano ravnanje policistov ter kršitev 11. in 228. člena ZKP. S tem, ko je sodišče v nasprotju z navedenima določbama ZKP oprlo sodbo na izjave K. in na njeni podlagi pridobljene dokaze, je po trditvah vložnika zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. 18. Identične očitke obrambe je z razlogi na 5. strani obrazložitve sodbe, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (7. točka sodbe), utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je R. K. potem, ko je bil poučen na posledice krive izpovedbe, na zaslišanju v celoti vztrajal pri tem, kar je povedal policistom v predkazenskem postopku. Opirajoč se na konkretna dejstva in podatke spisa je zaključilo, da je R. K. kazensko ovadbo podal prostovoljno. Sodišče je ovrglo tudi očitke o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo, pri čemer je izpostavilo, da R. K. v tem postopku v nobeni fazi ni imel statusa osumljenca. Pritožbeno sodišče je v 7. točki sodbe zapisalo, da je izsiljenost pričinih izjav zanikana že s tem, da so razlike v vsebini izjav in izpovedb priče minimalne in da je priča pri svoji izpovedbi v njenem bistvu vztrajala ves čas postopka. Pojasnilo je, da za trditve o izsiljenosti izjav ni nobene podlage v podatkih spisa ter posledično zavrnilo tudi očitke, da so K. izjave vzrok za nedopustnost vseh drugih dokazov. Vrhovno sodišče v celoti sprejema takšne razloge in presojo nižjih sodišč. Dejstvo je, da R. K. v nobeni izmed faz tega kazenskega postopka ni nastopal v vlogi osumljenca ali obdolženca, zato o kakršnikoli kršitvi privilegija zoper samoobtožbo ni mogoče govoriti.

5 19. Prav tako ni podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi vložnik v tem, da so bili dokazi, na katere se opira sodba, pridobljeni s kršitvijo 219.a člena ZKP, utemeljuje pa jo s trditvami, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bili uporabniki zaseženega računalnika M. J. ter A. in N. B. poučeni o tem, za katero kaznivo dejanje gre oziroma zakaj se zaseženi računalnik preiskuje. Pri tem po navedbah vložnika iz izpovedbe N. B. izhaja, da so ji policisti rekli, da tega ne smejo povedati, iz izpovedbe A. B. pa celo, da so ga pretentali. Navaja, da so zaključki sodišča, da je bil pregled računalnika izvršen zakonito, zato tudi zmotni in nepopolni. 20. Da je bil pregled M. J. zaseženega računalnika opravljen skladno z določbami 219.a člena ZKP, ki urejajo preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, sta vložniku pojasnili že sodišči prve in druge stopnje (6. stran sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka sodbe sodišča druge stopnje), katerih razloge Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Nižji sodišči sta ugotovili, da so imenovani uporabniki podali pisno privolitev v preiskavo zaseženega računalnika. Na podlagi njihove celovite presoje sta ugotovili, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da uporabniki ne bi vedeli, kaj dovoljujejo in da bi bil A. B. ob tem celo pretentan s strani policistov, kot to na ravni posplošenih navedb zatrjuje vložnik. Sodišči sta na podlagi takšnih ugotovitev utemeljeno zavrnili očitke o kršitvi določb 219.a člena ZKP. Pri tem pa za presojo zatrjevane kršitve sploh niso pomembne vložnikove navedbe, češ da uporabniki niso bili poučeni o kaznivem dejanju. Iz določb 219.a člena ZKP namreč ne izhaja, da bi moral biti uporabnik elektronske naprave, ko daje privolitev za njeno preiskavo, obveščen o kaznivem dejanju, v zvezi s katerim se preiskava naprave opravlja. 21. Podana ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik vidi v tem, da se sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve ne bi smelo sklicevati na sklep pritožbenega sodišča z dne , izdan v tej zadevi, zaradi česar sodba glede vprašanja o (ne)zakonitosti dokazov sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je, ob nespremenjenih procesno relevantnih dejstvih, pri utemeljevanju svojih odločitev, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti pridobljenih dokazov, smelo sklicevati na razloge iz predhodno izdanih odločb sodišča druge stopnje, katerih vsebino oziroma nosilne razloge je v izpodbijani sodbi v bistvenih delih tudi povzelo in nanje oprlo procesno pravne zaključke o zakonitosti pridobljenih dokazov. 22. Vložnik v zahtevi še navaja, da se sodba na izpise elektronske komunikacije ne bi smela opirati tudi zato, ker sodišče izpise zmotno presoja kot resnične. Po vložnikovih trditvah zapisi ne prikazujejo komunikacije z obsojenim J. K. in so očitno prirejeni, podtaknjeni in spremenjeni. Pri tem navaja, da iz mnenja izvedenca mag. B. G. izhaja, da ni mogoče izključiti možnosti, da je prišlo do oddaljenega povezovanja zaseženega računalnika tudi po tem, ko ga je policija že zasegla. Dokaz je bil po trditvah vložnika neustrezno zavarovan in kompromitiran do te mere, da ne more predstavljati nobene dokazne vrednosti, drugačni zaključki nižjih sodišč pa so zmotni, razlogi sodbe pa tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem in zapisnikom o preiskavi elektronske naprave, kar vse predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. 23. Zatrjevani očitki ne držijo. S trditvami, da posneti zapisi niso resnični oziroma avtentični in da je zmotna drugačna presoja sodišča, vložnik izraža posplošen dvom v pristnost spornih izpisov elektronske komunikacije, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitke o naknadnih posegih R. K. in prirejanju pogovorov je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje (14. stran sodbe), razlogom katerega se je pridružilo tudi sodišče druge stopnje v 15. točki sodbe, kjer je navedlo, da po ugotovitvah izvedenca računalniške stroke v nasprotju s pritožbeno oceno ni bila najdena nobena sled uspešne povezave do zaseženega računalnika, ki bi potrdila zatrjevani vdor R. K. v računalnik, ter ob tem dodalo, da tudi sicer sposobnost vdora v računalnik sama po sebi še ne zagotavlja priredbe vsebine komunikacije. Podana ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba po trditvah vložnika ne navede konkretnih razlogov, zakaj so izpisi elektronske komunikacije obremenjujoči tudi za K. Ne le da pri teh ugotovitvah ne gre za odločilna dejstva, tudi sicer ima o tem sodba sodišča prve stopnje zadostne in ustrezne razloge (14. stran sodbe). 24. Z vsemi ostalimi navedbami v zahtevi pa vložnik (pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka) uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Težišče teh navedb namreč

6 predstavlja nesprejemanje dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z izvedenimi dokazi (zlasti glede izpovedbe priče R. K.) in očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. 25. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da je tožilka zaradi neresnične izpovedbe priče R. K. datum , ko naj bi se zgodil načrtovani umor, spremenila z besedilom "na dogovorjeni dan v petek"; da so K. izjave glede "petka" neresnične in plod njegove domišljije, podane z namenom maščevanja J. K. in B.; da ni nikoli obstajal dogovor za umor, saj brez potrjenega zavarovanja ni moglo biti končnega datuma; ter s povzemanjem vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od R. K. z dne in primerjanjem njegovih izjav z izpisi telefonskih klicev, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. 26. To velja tudi za obširne navedbe na straneh 14 do 21 zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe, da je bil priča R. K. obsojen zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja in da stalno vali krivdo za svoja dejanja na druge, iz česar izhaja, da je ocena njegove izpovedbe zmotna; da pri zaposlitvi in zavarovanju E. S. ni šlo za nenavadne okoliščine in da sta neutemeljena izrek in obrazložitev sodbe o tem, da naj bi se načrtovani umor zgodil v avgustu ali kakšen dan pred , saj zavarovalna polica tedaj sploh še ni bila sklenjena, zaradi česar ne drži izjava R. K., da bi moral S. umoriti na določen dan v petek; da bi J. K. in B., če bi zares ravnala iz koristoljubnosti, sprejela tudi za tretjino nižjo ponudbo zavarovalnice; da so zmotni zaključki sodišča, da je okoliščina plačila obroka premije zavarovanja glede na stanje na transakcijskem računu nenavadna in da sodišče tak zaključek zmotno izpeljuje le na podlagi stanja na računu; da obsojeni J. K., če bi resnično šlo za dogovor in načrtovanje umora, ne bi vztrajal pri sklenitvi zavarovalne police tako, da je bilo vanjo vključenih tudi osemnajst primerov bolezni; da B. v primeru, če bi K. izjave o datumu umora držale, dne S. ne bi dovolil imeti dopusta; da so zgrešeni zaključki sodišča, da se priča N. J. preveč spozna na zavarovalništvo; da sodišče zmotno zaključuje, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja, pri čemer je zaključek o vodilni vlogi B. in J. K. v nasprotju z listinami; ter navedbe, s katerimi vložnik izpostavlja posamezna neskladja v izpovedbi priče R. K. glede podrobnosti načrta umora in s katerimi prikazuje lastno oceno zagovorov B. in J. K. ter izpovedb prič V.k, Ž. in T., povzema izpovedbe priče R. T., češ da je bil konkretni zavarovalni posel čisto običajen in nasprotuje oceni sodišča, da je nenavadno, da nista bila zavarovana tudi J. K. in B.; kot tudi navedbe glede motiva R. K. za podajo neresnične ovadbe in obremenilnih izjav ter namestitve VNC programa, pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot je že bilo večkrat navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). C. 27. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je pretežno vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). 28. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot nižji sodišči je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse Šesti odstavek 103. člena ZEKom je določal:?naročnik ali uporabnik lahko komunikacijo snema, vendar mora pošiljatelja oziroma prejemnika komunikacije o tem obvestiti ali pa delovanje snemalne naprave prilagoditi tako, da je o njenem delovanju pošiljatelj oziroma prejemnik komunikacije obveščen (npr. avtomatski odzivniki).? 2 Šesti odstavek 147. člena ZEKom-1 se glasi:?snemanje in shranjevanje komunikacij brez predhodne privolitve udeležencev komunikacije je prepovedano tudi uporabnikom, kadar gre za komunikacije, kjer taka

7 obdelava podatkov ni običajna in je udeleženci komunikacije zaradi njene narave ne pričakujejo in ne morejo vnaprej pričakovati.? 3 Prim. Gorkič, P., Načelo sorazmernosti in odločanje o pridobivanju prometnih podatkov, Pravosodni bilten št. 3/2015, str. 17 in Gl. na primer odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 297/2007. Datum zadnje spremembe: