Liebende bleiben Familie braucht Eltern, die mehr an sich denken 2017 Beltz Verlag in the publishing group Beltz Weinheim Basel

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "Liebende bleiben Familie braucht Eltern, die mehr an sich denken 2017 Beltz Verlag in the publishing group Beltz Weinheim Basel"

Transkripcija

1

2 Liebende bleiben Familie braucht Eltern, die mehr an sich denken 2017 Beltz Verlag in the publishing group Beltz Weinheim Basel Še vedno se ljubiva: postavite partnerski odnos na prvo mesto Copyright za slovensko izdajo Didakta d. o. o., Radovljica, 2020 Vse pravice pridržane. Avtor: Jesper Juul Prevajalka: Ana Toman Fabjan Uredil in jezikovno pregledal: Martin Uranič Strokovni pregled: Ivana Gradišnik Oblikovanje: Veronika Saje Založba Didakta, d. o. o. Za založbo: Rudi Zaman E-pošta: Spletna stran založbe: Natisnjeno v EU. Naklada: izdaja Radovljica, 2020 Cena: 24,99 EUR ISBN

3 JESPER JUUL Še vedno se ljubiva Postavite partnerski odnos na prvo mesto Prevedla: Ana Toman Fabjan

4 Vsebina Vsebina SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? (Dr. Albert Mrgole) 9 PREDGOVOR 23 SREČNA DRUŽINA TEMELJI NA SREČNEM PARTNERSKEM ODNOSU 27»Na pomoč, pri vzgoji stojiva na nasprotnih bregovih.«30»služba, otroci in midva vsega je preveč.«44 Jesper Juul: Jeza je koristna 60 SKLEPNE MISLI 179 ZAHVALA 184 KNJIGE IN ČLANKI JESPERJA JUULA V SLOVENSKEM JEZIKU 185 O JESPERJU JUULU 188 FAMILYLAB 190 PREIZKUŠNJE KREPIJO 65»Kakor da bi živela na različnih planetih kako naj spet najdeva skupno pot?«67»partnerki in otrokom ne znam stati ob strani.«78 Jesper Juul: Ko zabredejo starši, zabredejo tudi otroci 87 NELOČLJIVA SVA KAKO INTUITIVNA VEZ OBLIKUJE PARTNERSKI ODNOS 89»Jaz sem se zbližala s sinom, moj mož pa s službo.«91 Jesper Juul: Več kot le vez ko se eden od staršev z otrokom zbliža na prav poseben način 102 JE LOČITEV LAHKO PRAVA ODLOČITEV? 137»Kot par sva bila uigrana ekipa, po rojstvu otrok pa se samo še prepirava.«139 Po ločitvi se ne prepirava več, a sva še vedno preobremenjena. 159 Ločitev in otrokova dobrobit

5 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARNTERSTVO? dr. Albert Mrgole Spoštovana bralka, spoštovani bralec! Lahko domnevam, da ste knjigo o partnerskih odnosih vzeli v roke iz več razlogov. Prvi, ki nanj pomislim, je povezan s tem, da živite v partnerskem odnosu in vam je mar za to, da bi ga radi živeli bolj izpolnjeno, bolj kakovostno, manj stresno. Morda pa ste v partnerskem odnosu v stiski, imate občutek, da vas odnos ne zadovoljuje, in iščete neko upanje, rešitev, pot do spremembe, luč na koncu tunela. Seveda lahko berete to knjigo tudi iz profesionalnih ali drugih interesnih vzgibov. Zgodbe, ki so predstavljene v pričujoči knjigi Jesperja Juula, se dotikajo dinamike in procesov v partnerskih odnosih. V nadaljevanju bom osvetlil nekaj ključnih tem, ki nam pomagajo pri razumevanju in zavedanju tega, kaj poganja zagonetnosti v partnerskih odnosih. Pišem kot psihoterapevt, ki imam izkušnjo dolgotrajnega partnerskega odnosa, z ženo Leo sva poročena od leta V svoji praksi se prav tako okoli 20 let intenzivno srečujem s temo partnerskih in družinskih odnosov. Sporočilo, ki bi ga želel posredovati, pišem z vidika osebne izkušnje, pa tudi z vidika tega, kar smo na področju razumevanja partnerskih odnosov na novo spoznali v zadnjem desetletju. Pripadamo generacijam, ki so zgodovinsko dosegle mentalitetno spremembo, in je samoumevno, da se sami in brez zunanjih pritiskov odločamo za partnerski odnos. Izbira 9

6 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? torej poteka iz notranjih vzgibov in je osebno motivirana. Sami smo izbrali partnerja, partnerko, z idejo, da smo našli svojega najbolj pravega življenjskega sopotnika ali sopotnico. Torej smo izbrali osebo, s katero smo se namenili imeti resno zvezo, ki bo trajna in bo zadovoljevala vse naše potrebe po bližini, pripadnosti, naše čustvene potrebe, seksualne potrebe, potrebe po večji kakovosti življenjskega načina, potrebe po ustvarjanju družine in mnogo drugih ali želja ali potreb. 1. Na tej točki je vredno opraviti prvi postanek. Ko pomislimo nazaj na čas naše notranje odločitve za partnerski odnos, smo bili preplavljeni z občutki ali zaljubljenosti ali vznemirjenosti nad neko novo perspektivo v našem življenju. Bili smo v posebnem razpoloženju, verjetno vznemirljivega pričakovanja. Če so bili prisotni občutki zaljubljenosti, je bilo to nekaj najbolj intenzivnega, kar je lahko napolnjevalo naše notranje doživljanje in dolgotrajna hrepenenja. Poplava čustev in občutkov, poplava telesnih doživetij, bližine, intimnosti, zlitosti, ujemanja z drugo osebo. Morda občutek, da smo končno srečali sorodno dušo. Morda tudi občutek, da smo končno prišli na pravi kraj, da se je prenehalo obdobje brezupnega iskanja in večnega spraševanja, ali bo komu mar zame, ali bom komu sploh všeč, ali sem vreden ljubezni, ali sem vredna ljubezni. Morda pa smo se samo pridružili nekemu toku, ki je narekoval priključitev na vlak, ki potuje v smeri ustvarjanja doma in družine. V glavnem, na tej točki se nismo ukvarjali s temami, ki so nastopile pozneje. Bili smo pač prijazni, prisotni, partnerju in partnerki smo bili na voljo, znali smo se poslušati in slišati, uglaševali smo svoje potrebe, ki so bile večinoma že vnaprej uglašene v isti tonaliteti. Dali smo si vedeti, kako 10 nam je partner pomemben, partnerja smo imeli ves čas na prvem mestu, veliko smo se pogovarjali, na večinoma prijazen način. Česar nismo imeli v zavedanju, so naše razlike, s katerimi smo že vstopili v partnerski odnos. V partnerski odnos smo prinesli mnogo pomembnih vsebin, s katerimi takrat niti nismo bili v stiku niti jih nismo imeli v zavedanju. Zame Lea pravi, da so me neke noči verjetno zamenjali. Na zunaj sem bil še vedno enak, a v vedenjih sem postajal tisto, česar si ona ni izbrala. V njenem doživljanju sem začel kazati lastnosti in vedenja, ki so jo motile in ji rušile podobo o meni kot o partnerju. Tudi meni se je zgodilo podobno. Kaj smo naredili ob zavedanju prvih zatikov in zapletov? Jih potisnili pod preprogo ali se jih lotili urejati? Zatiki in zapleti se verjetno pokažejo na način konfliktov. Ali smo se izognili konfliktnosti v partnerskem odnosu? Ali smo raje potrpeli in upali, da se bodo nasprotja s časom sama uredila in odpravila? Ali smo si našli nadomestne dejavnosti, da smo to grenko spoznanje nekako odložili na stranski tir? Smo se začeli bolj posvečati delu in karieri, smo si omislili otroke, smo našli druge dejavnosti, ki so zapolnile naše skrbi in čas? Ali smo se zapletli v boje, kdo ima prav in po čigavo bo, kdo bo vodil način življenja, kjer ima eden vedno zadnjo besedo, drugi pa se umakne? Vsak par je uporabil različne načine, ki so partnerjema pomagali pri preživetju vsakdanjih stresov, in vsak par ima svoje zgodbe o tem, kaj je pomagalo graditi odnos in kaj je v odnosu ovira ali ima celo uničujoč vpliv. 11

7 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? 2. Na tem mestu je čas za drugi postanek. Ali smo ob zavedanju prvih zapletov v partnerskem odnosu ustavili tok spontanosti in poskrbeli za popravilo, za ponovno uglasitev s povezanostjo in občutenjem vzajemne dvojine? Ali smo poskrbeli, da ohranimo partnersko vez, ki je edinstvena? Ali smo se umaknili iz skupnega občutenja in zbežali v samotna občutja? V najini izkušnji vem, da sem bil sam spontano naravnan k temu, da se umaknem, in je Lea poskrbela, da se to ni zgodilo. Največkrat s preprostim in zelo učinkovitim vprašanjem:»ali je tebi na tak način dobro v najinem odnosu?«seveda sem se moral boriti s svojim ponosom, s svojo užaljenostjo in svojimi načeli, ki so vsa govorila v en glas, da se naj umaknem in naj ne popustim. A se je na drugi strani oglasil iskreni občutek o tem, da mi na tak način nekaj bistvenega manjka. Danes vemo iz raziskovanja terapevtov in drugih znanstvenikov, kako se v partnerskem odnosu ponovno oglasijo naše temeljne človeške potrebe po tem, da smo z nekom varno povezani, da doživljamo bližino, da imamo ob sebi osebo, na katero se lahko naslonimo, ji zaupamo, dobimo tolažbo in z njo delimo svoja globoka čustvena doživljanja. Ne samo na način zadovoljevanja svojih potreb, ki so biološkega izvora, ampak tudi kot oseba, ki na enak način zadovoljuje prav take potrebe pri partnerju. Zato je ključno, kakšna so naša prepričanja o delovanju partnerskega odnosa. Ali pričakujemo, da mora partnerski odnos potekati spontano in brez naših dodatnih posegov? Ali verjamemo v romantično idejo, da samo najdeš ustrezno osebo in nato gre vse samo od sebe? Žal so to zelo pogosta prepričanja, ki razvojno sodijo v čas otroškega vrtca 12 s pravljicami o srečnih odnosih med princi in princesami. Žal so naša prepričanja o partnerskem odnosu po prvi fascinaciji s partnerjem res pravljično naivna. In nas ob zatikih in ovirah preplavi razočaranje, kjer vrtimo misli o tem, da smo izbrali napačnega partnerja, da je morda z nami nekaj narobe, da nisva za skupaj, ali kakšne druge teme iz zaloge tragičnih in melanholičnih podob. Seveda je to, da partnerski odnos deluje sam po sebi, mit. Je lepa in plemenita želja. A realnost je drugačna. Drugačna v tem, da je partnerski odnos živo bitje, je vzporednica našemu življenju, je kot rastlina, ki jo je potrebno negovati, skrbeti zanjo, tudi sprejeti dejstvo, da odnos z leti raste in se spreminja. Ter se tako ali drugače enkrat tudi konča. Kaj nam lahko pomaga pri razumevanju tega, kar se dogaja v partnerskem odnosu skozi čas? Ali imamo v sebi zavedanje, da se sami ves čas spreminjamo, z nami pa se spreminja tudi partnerski odnos, ki ga je zato potrebno ves čas vzdrževati pri življenju? Ali smo imeli na začetku izdelano vizijo partnerskega odnosa? Ali smo na začetku skupnega bivanja znali definirati pomembne stebre delujočega partnerskega odnosa? In kaj bi naj to sploh pomenilo? V primerih, ki so opisani v tej knjigi, lahko spremljamo zagnane partnerje, mlade ljudi, ki so z zanosom stopili na skupno pot, ustvarili družine, se vrgli v delo in skrb za preživetje, nekje vmes pa se jim je zataknilo. Ker so pozabili določiti, kar je temeljno za stabilnost partnerskega odnosa. Za nazaj odkrivajo, kar so preskočili in spregledali, ne da bi to hoteli in se tega zavedali. To je pomembna točka postanka s sporočilom, da lahko vedno popravimo, kar smo zamudili, da lahko vedno na novo postavimo, kar smo spregledali. Seveda pa to ni vedno preprosto. 13

8 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? 3. Na tretji postojanki bom opisal pomen družinskih vzorcev, ki vodijo naša vedenja, tudi naša občutenja, naša prepričanja, naše vrednote, globok notranji občutek, kaj je prav, in še mnoge druge dimenzije naših medsebojnih odnosov. Namreč, izkušnje so tiste, ki najbolj določajo moč naših vedenj. Izkušnje, ki jih imamo o partnerskih odnosih pa so povezane s tem, kaj smo doživljali v svojem odraščanju, kako smo doživljali starše ali tiste odrasle, ki so imeli na naš razvoj čustveni vpliv, kako smo doživljali in si pojasnjevali, kar smo videli v partnerskih odnosih naših staršev ali skrbnikov. Temu rečemo moč naših vzorcev. Vsi se strinjamo, da se o partnerskih odnosih nismo nikjer izobraževali, da pa smo jih opazovali in doživljali kot sestavni del naših najpomembnejših odnosov. Kar je najbolj zanimivo, so to zapisi izkušenj, ki niso povezane z razumskim vplivom. Vplivi vzorcev se odražajo v naših spontanih vedenjih, odražajo se v tem, kam postavimo svojega partnerja, ali sprejemamo spoštovanje kot sestavni del medsebojnega odnosa, ali znamo prisluhniti in slišati, kako rešujemo konflikte, kako uporabljamo notranjo moč, kako spoštujemo dogovore, kako znamo izraziti svoje želje in potrebe, kdo odloča in kako odločimo, kadar se ne strinjamo s predlogom na drugi strani, kako je s skrivnostmi, kako z odgovornostjo in odnosom do napak V naših vzorcih so odgovori na to, kako razumeti, da en od partnerjev vidi prav na povsem drugačen način od drugega. Zavedanje družinskih vzorcev nam pomaga razviti razumevanje do sebe in do partnerja. Pomaga nam razviti empatijo do družinskih vplivov in do navezanosti, ki so obstajale, preden je nastal naš partnerski odnos. To so pomembne vezi, ki nas določajo kot osebnosti, in moramo z njimi ravnati spoštljivo in obzirno Kaj pomeni dvojina in kje v partnerskem odnosu je prostor za naše individualne potrebe? Ali smo v partnerskem odnosu ustvarili prostor in načine, kjer lahko izrazimo svoje potrebe? Potrebe niso želje, potrebe so povezane s tem, brez česar ne moremo preživeti. V partnerskem odnosu gre za čustvene dimenzije tega, kar najbolj potrebujemo ob tem, da smo povezani z bližnjimi: občutek sprejetosti, občutek, da nam je nekdo na voljo, da je nekdo tukaj za nas, da nas nekdo sliši, da nas nekdo zmore razumeti, da je rama, kjer lahko dobimo tolažbo, da lahko delimo svoje stiske in strahove, da lahko delimo z nekom, kar je v globinah naše intimnosti. Ali se je partnerski odnos spremenil v komunikacijo o dnevnih tehničnih obveznostih? Ali smo partnerski odnos spremenili v udobje vzajemnega reševanja sprotnih dnevnih situacij? Je partnerski odnos nekaj, kar nam prinaša več lagodnosti v vsakdanje nujne opravke? Ali smo partnerski odnos zapolnili z dnevnimi in obrobnimi dogodki, ki mašijo neko globoko čustveno praznino? Velikokrat pari ugotovijo, da so nekje po rojstvu otrok pozabili nase. Prelevili so se v vlogo staršev in pozabili so biti partnerji. To se je zgodilo tudi parom, o katerih govori pričujoča knjiga. Tudi zgodba drugega para v knjigi vsebuje sporočila o tem, kako lahko pričakovanja, ki niso usklajena, zastrupljajo partnerski odnos. Morda je eno najmočnejših Juulovih sporočil v knjigi prav to: če ne sodelujemo kot partnerji, se nam zatika tudi v starševskih vlogah. Ko se kot starši ne strinjamo v vzgojnih načinih, navadno pozabimo, da smo bili in smo najprej partnerji, ki potrebujemo medsebojno podporo in razumevanje. Z Juulovimi besedami, v teh primerih je pomembneje, kaj lahko naredim za partnerja, in ne, kdo ima prav. 15

9 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? Juul zagovarja koncept, ki ga sicer ne imenuje, a pomeni razvijanje rezistentnosti, odpornosti pri otroku. Otroka ne moremo zaščititi pred težkimi izkušnjami. Drugi koncept, ki ga uporablja, prav tako brez poimenovanja, je varni temelj, ki ga otrok potrebuje pri odraslih. Če so stabilni odrasli, če vedo, pri čem so, je stabilen in varen tudi otrok. Ravnotežje med osebnim in partnerskim je mnogim nerešljiva uganka. Ker je verjetno to tudi dediščina ali prekletstvo preteklih generacij. Sam uporabljam načelo uglašenosti, ki pomaga, da po eni strani ne izgubimo in ne zanikamo sebe in svojih potreb, na drugi pa se uglasimo s potrebami partnerja in skupaj ustvarimo novo enoto midva. Prav tako pa v knjigi spregovori tudi o prepričanju staršev, da moramo biti otrokom ves čas na voljo, in zadregah, ki nastajajo okoli tega prepričanja. 5. V zgodbah iz terapevtske sobe, kjer Juul ponazarja dinamiko sodobnega partnerstva, lahko prepoznamo tipične načine, s katerimi pari uničujejo delujoče partnerske odnose. Čeprav so bili primeri v knjigi obravnavani v Nemčiji, vsaj kakšno desetletje nazaj, in so zgodbe morda nekoliko kulturno različne od našega prostora, zlasti z več kulturno mešanimi povezavami, so v obravnavanih zgodbah zajeta načela, ki veljajo skorajda univerzalno. Kar beremo v zgodbah primerov v knjigi, se dogaja tudi na družinskih in partnerskih terapijah v moji pisarni. Ko začutimo, da se v partnerskem odnosu ne počutimo več dovolj varno, začnemo uporabljati različne načine, s katerimi verjamemo, da bomo partnerju sporočili svoje nezadovoljstvo. Te načine smo prav tako zelo verjetno 16 prinesli kot dediščino vzorcev iz naših primarnih družin. Postopoma se v partnerski odnos naselijo navade in vedenja, ki delujejo rušilno. Začnemo navadno s pritoževanji, kritiziranjem, kar lahko stopnjujemo tako v načinu kot v ognjevitosti s poniževanji, primerjanji z drugimi. Ker se glede vsebine pritoževanja s partnerjem ne strinjamo, se začenja odvijati vražji ples boja, kdo bo imel prav, kdo bo koga prepričal v svoj prav, kdo bo komu dokazal, da se moti, kdo bo komu dopovedal, da tako ne bo šlo več naprej. To sodi v kategorijo bolj ali manj glasnih prepirov, ki jih sčasoma lahko zaneti vsaka malenkost. O teh primerih piše Juul v drugem delu knjige. Ker z nenehnim vpitjem drug na drugega, tudi vpričo otrok, nikamor ne pridemo, poskusimo še z drugimi načini. Kazanje s prstom na drugega, nov ples, ki ima vedno enako obliko s fokusom krivca na drugi strani, izmenjava napadov na drugega po principu»ti ti«, iskanje slabih strani pri drugem, kazanje na napake, obtožbe, tudi podtikanja in stopnjevanje sovražnih razpoloženj. To so žalostni načini, da bi dosegli slišanost svojih potreb, da bi sporočili nekaj, kar se dogaja globoko v ranljivih čustvih. Juul teh dimenzij ni vključeval v svoje delo na način, kakor ga poznamo danes. Je pa imel posluh tako za čustvena dogajanja, še bolj pa za opredelitev odgovornosti. Zadnji del knjige opisuje primere, v katerih so pari obupali, v katerih so se izklopili iz povezanosti. V teh primerih, ki so šli prek težkih medsebojnih bojev, je velikokrat toliko povzročenih čustvenih poškodb in ran, da partnerji ne vidijo več možnosti za nadaljevanje partnerskega odnosa. Pomembna so sporočila v knjigi, ki govorijo o tem, kako otroci doživljajo spore in ločevanja partnerskega odnosa. V tem je Juul zelo jasen in odločen zagovornik najšibkejših in najbolj ranljivih članov družinskega sistema. 17

10 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? 6. Način dela, ki ga je uporabljal v partnerskih terapijah Jesper Juul, je dokaj direktiven, z intervencami, ki vsebujejo navodila in nasvete za ravnanje. To je bil njegov način dela, s katerim je ljudem skušal pomagati do sprememb. Kar pa je ves čas njegova najbolj prepoznavna tema, je poudarek na zavedanju in sprejemanju lastne odgovornosti v odnosih. Besedo odgovornost lahko razumemo tudi v smislu, kdo je kriv. Vendar s tem zgrešimo pravi pomen. Gre namreč za zavedanje svojega deleža, ki ga imamo v dinamiki medsebojnih odnosov. Z Juulom smo se v slovenskem prostoru srečali v živo in ga začeli bolj intenzivno spoznavati pred dobrimi 15 leti. Kot za mnoge druge navdihujoče psihoterapevte lahko rečem, da po njegovi prezgodnji smrti leta 2019, še naprej ostaja aktualen in živo prisoten. Kot psihoterapevt na začetku svoje poti sem ga spremljal z zanimanjem, saj je prinašal nekaj svežega. Bil je tipični predstavnik k izkušnjam naravnanega pristopa, torej pragmatičen, praktičen, konkreten. V spominu mi bo ostal kot dobrodušni hedonist, ki ve, kaj je prav v življenju, in to ves čas posreduje z neko humorno distanco. To je delno tradicija danskega načina učenja in poučevanja, ki ga poznamo iz folkehojskole, njihovega neformalnega izobraževalnega sistema, delno pa iz vpliva ameriškega psihiatra Walterja Kemplerja, ki je izkušenjsko naravnanost dopolnjeval z gestalt pristopom. Jesper Juul je deloval kot večni iskalec ravnotežja z vsako novo in še nedoživeto situacijo. Deloval je kot improvizator glede na vedno nove in drugačne okoliščine konkretnega življenja. V tem je bil tako simpatičen kot tudi prepričljiv, saj so se ljudje ob njem počutili, da mu je mar, da izhaja iz življenjskih izkušenj, 18 da ni le vzvišeni in naučeni strokovnjak, ki daje teoretične nasvete. V svojem načinu dela in intervenc izraža prepričanja določene humanistične in družboslovne naravnanosti skandinavskih poklicev na področju mentalnega zdravja, ki so jim blizu ozadja humanistične psihologije in so informirani tudi o vseh ostalih relevantnih disciplinah (od psihoanalize naprej), vendar na pragmatičen in v vsakdanjem življenju uporaben način. Govori o jasnih vlogah, o protiavtoritarni naravnanosti, o pomenu povezanega partnerskega odnosa Vmes pove še toliko pomembnih informacij o razumevanju vsakdanjega življenja, v katerega smo zapleteni s prepričanji današnjega časa, in se nas dotakne v naših vsakdanjih izkušnjah. Ta skandinavski način razmišljanja, ki ni akademsko teoretski, ampak govori v jeziku doživljanja vsakdanjih izkušenj, mi je bil od nekdaj blizu. Je sicer izpostavljen tveganju, da ga razumemo kot preveč preprostega in pomanjkljivo utemeljenega. A Juul se je pri tem naslanjal na odzivnost ljudi. Ko se odločimo za to, da bodo kakovost in resnico našega delovanja presojali ljudje, ki živijo svoje življenje, smo na bolj tveganem terenu. Zastaviti moramo svojo iskrenost, tudi svojo transparentnost, in svoje izkušnje. To je prisotno v terapevtskih zapisih, ki jih Juul posreduje v tem delu. Morda je značilno, da se je pred psihoterapevtsko prakso ukvarjal z mladino, doživel izkušnjo neustreznega obravnavanja otrok in mladine, se zavzemal za obravnavanje otrok z dostojanstvom, s spoštovanjem, s podporo, brez kaznovanja, a tudi brez pretirane zaščite. 19

11 SPONTANO ALI ZAVESTNO PARTNERSTVO? 7. Še ena dilema v dinamiki zapletov partnerskega življenja: ali zmoremo rešitve najti sami ali naj si poiščemo pomoč? Vse več ljudi se zaveda in doživlja partnerski odnos kot vrednoto, za katero se je vredno potruditi. Tudi iskanje pomoči lahko odraža ozadje uničujočih bojnih plesov. Sploh če izhaja iz naravnanosti, da je nekdo kriv, da bi bilo treba nekomu»samo nekaj dopovedati«, da bi se naj samo nekdo spremenil. Odločitev, da najin partnerski odnos potrebuje pomoč, ker nama je mar in ker se zavedava, da sva nemočna glede učinkovitih sprememb, je morda prva obetavna stopnica na poti upanja k dokončni rešitvi. V partnerskih zapletih sodelujejo naši najgloblji strahovi in bolečine, ki jih ne znamo in ne zmoremo deliti z osebo, ki nam je najbolj pomembna na svetu. Vsega, kar vpliva na dinamiko medsebojnih partnerskih odnosov, seveda ne vemo, se ne zavedamo, mnogo tem je nezavednih, mnoge so povezane s travmatičnimi doživetji. Zato je kdaj pretežko in prezahtevno, da bi sploh zmogli reševati sami. In zato je tudi smiselno poiskati strokovno pomoč. Prav zato potrebujemo pomoč, ki mora zagotavljati občutek varnosti, sprejetosti in popolnega razumevanja. V zapisih, ki jih lahko beremo v tej knjigi, Jesper Juul pokaže, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah to premore v vlogi terapevta. Jesper Juul kot terapevt mnogokrat preseneča. Mnogokrat izgovori besede, ki lahko presenetijo. Mnogokrat daje konkretne napotke, ki se zdijo neverjetni. Ob branju knjige se moramo zavedati, da gre za trenutne navdihe, ki izhajajo iz konkretnih situacij s konkretnimi ljudmi v nekem času in z neko posebno dinamiko. Če so imele Juulove intervence 20 smisel in so učinkovale v opisanih okoliščinah, to še ne pomeni, da gre za univerzalno delujoče resnice in nujnosti. Terapevtsko delo je ves čas v vlogi nekoga, ki pomaga ljudem v stiski iskati najbolj optimalno ravnotežje, kjer so lahko pristopi nekomu v pomoč, v povsem identični situaciji pa bo kdo drug moral poiskati povsem drugo pot. Vsekakor vam bralcem želim, da v knjigi najdete navdih za več povezanosti v vaših odnosih s svojimi bližnjimi, podporo pri razvijanju strpnosti in empatije do drugih in spodbudo za zaupanje vase in v vlaganje napora za bolj kakovostne medsebojne odnose. V Bohinju, februarja 2020, dr. Albert Mrgole Dr. Albert Mrgole je psihoterapevt v zasebni praksi, ki jo skupaj z ženo Leonido izvajata v okviru Zavoda Vezal. Na spletni strani ( je dostopnih mnogo vsebin na temo partnerskih in družinskih odnosov. Je predsednik nacionalne mreže TOM pri ZPMS in zunanji predavatelj na SFU, fakulteti za psihoterapevtsko znanost v Ljubljani. 21

12 PREDGOVOR

13 Predgovor»Odslej bo vse drugače,«svarijo izkušeni starši pare, ki si družino šele ustvarjajo. Prav imajo. Takoj po rojstvu se vse vrti le še okoli otrokovih potreb. Življenje v dvoje se spremeni v življenje v troje, v štiri Žena postane mati, mož postane oče. Za vse, kar je bilo prej samo po sebi umevno, se komajda še najde čas. Par se preobrazi v družino. Kakšna pravzaprav je sodobna družina? To knjigo sem napisal, ker se starši v zadnjih desetih, petnajstih letih ne ukvarjajo zgolj z vzgojnimi pristopi, temveč se spoprijemajo tudi z novimi opredelitvami partnerske skupnosti. Trdno namreč zagovarjam stališče, da imajo starši pravico do srečne zveze. Negovanje medsebojnega odnosa je največ, kar lahko mati in oče naredita za otroke. Pari željo po otroku in družini pogosto enačijo z romantično željo po trajni sreči in naklonjenosti. Zaljubljenca se veselita potomcev, s katerimi bosta delila svojo ljubezen. Toda v družinskem vsakdanu se romantika nekako izgubi v nekaterih družinah bolj, v drugih manj. Starši klonejo pred vzgojnimi izzivi, vse pogosteje se prepirajo ali pa se počutijo osamljene. Izmučeni in obupani se sprašujejo:»je to res edini način?nikakor,«jih tolažim. Ne, ne bo jim nemudoma postlano z rožicami. Dejavne družine v sporih rastejo. Medsebojna trenja nas učijo, da nam nekaj ne ustreza. V nesporazumih s partnerjem in z otroki svoje bližnje spoznamo še z druge plati. Kako lahko v družinskem kaosu sploh negujemo ljubezensko razmerje? To je najpomembnejše vprašanje. Čudežnega recepta žal ni. Odnose z odraslimi negujemo podobno kakor negujemo odnose z otroki:»le kako se počuti, o čem premišljuje in kaj načrtuje? Sem do nje spoštljiv in razumevajoč? Ali upoštevam njegove potrebe in meje? Kaj pa moje meje in potrebe? Sva mogoče skupaj ali vsak zase spoznala, da sva sicer zelo dober par, pri vzgoji otrok 24 pa nikakor ne najdeva skupnega jezika?«ohranitev družine je čustvena in eksistencialna odločitev. Včasih so odrasli po ločitvi srečnejši, a velika večina se šele takrat znajde v zares negotovem položaju:»kako naj kot ločena partnerja prijateljsko sodelujeva in pomagava otrokom v težki preizkušnji?«to nikakor ni lahko. Matere in očetje so otrokom lahko v pomoč, če jim ostanejo na razpolago, prevzamejo odgovornost in jim stojijo ob strani pri spopadanju z bolečino ob izgubi družine. Vsi otroci, ne glede na to, ali starši živijo ločeno ali ne, morajo vedeti, da gre odraslim dobro in da tudi v težkih časih poskrbijo zase. V neprijetnih preizkušnjah lahko rastemo. Starši naj premišljujejo o svojem otroštvu in primarni družini, ko gradijo odnose s partnerjem in potomci. Pogovori z družinami to vedno znova dokazujejo. Pogovore, zbrane v tej knjigi, so poslušali tudi otroci. Tako so se na lastne oči in ušesa prepričali, kako se starši učijo soočanja s stiskami. Ne, otrok s tem ne obremenjujemo. Ravno nasprotno: med pogovori so se mirno igrali in pozorno prisluhnili staršem. V priročniku sem zbral sedem pogovorov z münchenskimi družinami ter dodal številne misli o družini in partnerstvu. Starše in pare, ki si družino šele ustvarjajo, želim spodbuditi k razmišljanju o ključnih temah, povezanih s preobrazbo v družino. Kajti včasih morajo starši najprej poskrbeti zase in šele nato za tisto, kar naj bi bilo najbolje za otroke. Skoraj vedno to koristi vsej družini. 25

14 SREČNA DRUŽINA TEMELJI NA SREČNEM PARTNERSKEM ODNOSU

15 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu Ko matere in očetje rečejo, da je starševstvo naporno, lahko zgolj prikimam. Naporno je in tako bo tudi ostalo. Ko potožijo, da imajo vsega dovolj, da se ta ali oni družinski član ne počuti dobro, da kaj pogrešajo ter da želijo spremeniti svoje vedenje oziroma vedenje otrok ali partnerja, jih spodbudim k iskrenemu pogovoru in razmisleku. Zakaj sem nezadovoljen oziroma nezadovoljna? Zakaj se neprenehoma prepiram z otroki ali s partnerjem? Zakaj mi je na trenutke neprijetno? Kakšen je najin partnerski odnos in kako se obnašava do otrok? Kaj pogrešam, pričakujem in kaj si želim? In nenazadnje: kaj lahko storim ali spremenim za premostitev družinskih težav? Vsi starši, s katerimi sem se pogovarjal, so v družinskem vsakdanu in pri vzgoji otrok naleteli na na prvi pogled nepremostljive ovire. Vzdušje za domačimi štirimi stenami je bilo tesno povezano z njihovim obnašanjem in počutjem. Ko starši spremenijo vedenjske vzorce, se utrujajoči izbruhi jeze pri otrocih umirijo in družinski odnosi se izboljšajo. Pri tem nikakor ne gre za iskanje krivca. Matere in očetje morajo uzavestiti svoje vzgojne prijeme. In najpomembnejše: spoznajo naj, da kakovost partnerske zveze ključno vpliva na družinsko razpoloženje. Veliko odraslih se ne zaveda svojih potreb in meja, zato se morajo pravilnega izražanja šele naučiti. Otroci se življenjskih pravil ne učijo prek bolj ali manj posrečenih vzgojnih ukrepov ter nasvetov staršev in vzgojiteljev, temveč z opazovanjem staršev in njihovega odnosa. Ko postanemo starši, se v nas ne prebudi čisto nova oseba. Rojstvo otrok še zdaleč ne pogojuje odraslosti. Ustvariti si družino ni le sreča, ampak tudi odgovorna naloga poskrbeti je treba za svojo osebnostno rast in obenem negovati partnerski odnos. Vabim vas k prebiranju pogovorov, v katerih boste spoznali, kaj starše vodi pri delu in razmišljanju. Vprašajte se, kdo ste in kakšne cilje imate ne le kot mati ali oče, temveč tudi kot moški ali ženska. In nenazadnje, kakšnega partnerskega odnosa si želite

16 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu»na pomoč, pri vzgoji si stojiva na nasprotnih bregovih.«tobias in Yvonne se najpogosteje spreta zaradi hčerinih izbruhov jeze. Yvonne je potrpežljiva in se trudi Laro razumeti, a prepirom kljub temu ni ne konca ne kraja. Skrbi jo, da Tobiasov način reševanja nesporazumov Lari škoduje. Pri vzgoji pogreša složnost s partnerjem. Tobiasa hitro mine potrpljenje, zato skuša izbruhe zatreti v kali. Ni se pripravljen spremeniti in hčeri vztrajno dopoveduje, zakaj je določeno obnašanje nedopustno oziroma kakšne posledice ima. POGOVOR Yvonne in Tobias imata petletno hčer Laro in enoletnega sina Bena. Yvonne: Dva otroka imava. Lara hoče vedno imeti zadnjo besedo, saj natanko ve, kaj hoče. Načeloma me njena močna volja ne moti. Zagotovo sva jo v tem še utrdila, ko sva jo spraševala, kaj bi oblekla in kaj jedla. Do tu vse lepo in prav. Zaplete se, ko Lara nima izbire. In to je skoraj vsako jutro, ko se nam mudi od doma. Odkar se nam je pridružil Ben, imamo velike težave z obzirnostjo. Laro prosim, naj se mirneje igra, saj bo sicer zbudila Bena. V najboljšem primeru me uboga največ dve minuti, potem je spet vse po starem. Nato jo opomnim še nekajkrat. Čez čas mi prekipi in zavpijem:»za božjo voljo, umiri se že enkrat!«seveda se ne zmeni zame. Včasih se umiri sama od sebe in šepeta.»ker Ben spi,«reče. Takrat pomislim, le kaj sem naredila drugače? Zakaj se kar naenkrat tako obnaša? Verjetno zato, ker tega od nje ne pričakujem. Jesper: No, štiri ali petletniki se morajo na novega družinskega člana najprej navaditi. Lara je bila do nedavnega edinka in lahko se je drla, kolikor jo je bila volja, zdaj pa na lepem tega ne sme več. Čas potrebuje. Yvonne: Pogosto premišljujem, kaj lahko od nje dejansko pričakujem. Upam si trditi to je najina naslednja težava da se bistveno bolj trudim razumeti otroke. Tobias odloči:»to je nedopustno, tako se ne bomo pogovarjali.«s tem se nikakor ne morem sprijazniti. Bremeni me, ker pri vzgoji stojiva na nasprotnih bregovih. Če se le da, ga pred otrokoma ne kritiziram, čeprav se z njegovimi prijemi ne strinjam. Ampak včasih se preprosto ne morem zadržati in se vmešam. Rečem mu na primer:»kako lahko narediš kaj takega? Tega se ne sme!«jesper: Mi lahko, prosim, opišeš kakšen primer? Yvonne: Seveda. Pred kratkim smo se za konec tedna odpravili na pustovanje k babici in dedku. Med vožnjo je Lara brcala v voznikov sedež in Tobiasu je čez čas prekipelo:»če pri tej priči ne nehaš, se bomo vrnili domov!«to se mi ni zdelo prav, zato sem ga vprašala:»saj ne misliš resno? Ne bomo se kar obrnili.«niti za milimeter ni popustil in glasno ponovil:»domov bomo šli.«odvrnila sem:»brez mene.«jesper: Zakaj? Yvonne: Ker... ker sem mi Larino obnašanje ni zdelo tako grozno, da bi morala zaradi tega trpeti vsa družina. Kazen naj bo uresničljiva. Pri teh stvareh se nikoli ne strinjava. Jesper: V redu, a mislil sem nekaj drugega. Odzvala si se kot mati. Mene pa zanima, kako bi se odzvala kot partnerka. Yvonne: Ne razumem vprašanja. Jesper: Vem. (Yvonne in Jesper se zasmejita.) Matere vse počnejo za otrokovo korist

17 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu Yvonne: Tako je. Jesper: A to je le ena plat medalje. Vprašati se moraš tudi, kaj je dobro za partnerja. Yvonne: Ali to pomeni, da ne znam ustreči obema? Jesper: Ne vem. Yvonne: O tem sploh še nisem premišljevala. Jesper: Ja, počasi se bližamo bistvu. (Jesper se zasmeji.) Yvonne: Zdaj ste me pa našli. Jesper: To je edini način. Druge kaj hitro obtožimo pretirane strogosti, četudi ne vemo, ali je temu res tako. Kakor bi rekli:»moj otrok se vedno burno odzove.«kako veš, ko pa se ti niti sanja ne, kaj se mu plete po glavi? S Tobiasom je podobno. Kot zunanji opazovalec vidim razdraženega moškega, ki se želi vrniti domov. Yvonne: S tem ne bi ničesar rešil. Jesper: Ni pomembno. Brez empatije med družinskimi člani bi o vzgoji razpravljali le na akademski ravni in to ne bi imelo nikakršnega smisla. Čista izguba časa. (Jesper se zasmeji.) Tvoj mož Tobias, prosim, popravi me, če se motim pravi:»dovolj imam, z živci sem čisto na koncu. Tako si ne želim preživeti vikenda v družinskem krogu. Raje grem domov.«tobias: Petkrat, šestkrat, sedemkrat, osemkrat sva jo opomnila, naj neha. In potem sem potegnil črto. Za Yvonne je bilo to prekmalu. Bistveno potrpežljivejša je v primerih, ko se otroci neprimerno vedejo, in se ne razjezi tako hitro kot jaz. Hči, torej Lara, se prestraši, saj sploh ne ve, zakaj jo kar naenkrat karava. Ko se neprimerno vede, bi ji morala nemudoma stopiti na prste. A žena se ne strinja. Kako naj otrok razume: nekaj, kar je bilo desetkrat v redu, je enajstič narobe? Jesper: Da, nekaj bo na tem. Vendar medsebojno obtoževanje ne koristi nikomur. Namesto:»Tako se z otrokom ne dela,«partnerja ali partnerko raje vprašajta:»kaj lahko storim zate?«starši imamo različna mnenja, poglede, načela, izkušnje Nerealno je pričakovati, da si bomo v vsem podobni ali celo enaki. Ne gre za prav ali narobe, temveč za to, ali določen pristop deluje. Torej, Tobias, ali je tvoj odziv deloval? Kaj pa tvoj, Yvonne? Za to gre. Filozofija v ozadju ni bistvena. Yvonne: Ali ni bolje, če otroke vzgajava složno? Jesper: V večini družin složno pomeni, da odloča eden. S tem načeloma ni nič narobe! V smislu:»ti odločaj, jaz pa ne bom komentiral. Ti si odgovorna, in če mi kaj ne bo po volji, se bova pozneje pogovorila.«složno starševstvo skorajda ne obstaja. Yvonne: Zanimivo Jesper: Enotnost med materjo in očetom je star mit. Nastal je v časih, ko so vzgojo dojemali kot boj za prevlado. Voditelja sta morala držati in nastopati skupaj, sicer bi se otroci uprli in sistem bi razpadel Ampak v resnici starši niso enaki in vsak ima svoj pristop. Otroci v tem prepoznajo določeno harmonijo. Različnost je čudovita. Oče dovoli to, tistega pa ne. In mati dovoli tisto, česar oče ne. Babica in dedek sta zgodba zase, prav tako vzgojiteljice v vrtcu. To je odlična izkušnja. Yvonne: Kaj lahko storiva, ko se Lara razjezi? To se zgodi, ko ji jasno določiva mejo in rečeva:»dovolj!«zmerja naju, da sva neumna in kaj vem kaj še vse. Tobias: Preklinja! Yvonne: In to kako! Mož pravi:»napela ti jih bova!«jaz pa odvrnem:»čakaj malo, najprej jo bova poslala v sobo.«tam lahko preklinja, kolikor jo je volja. Ko se bo umirila, se nam lahko spet pridruži. Jesper: To je le variacija na temo. Laro pošljeta proč, ker naj bi zanetila prepir

18 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu Yvonne: Res je Jesper: Krivico ji delata. (Jesper se zasmeji.) Poleg tega ostri prijemi praviloma sprožijo upor. In to vodi v konflikt, ki ga lahko rešijo le vpleteni. Yvonne: Nisem vedela Jesper: Tobias in Lara naj sama rešita medsebojne konflikte. Lahko ju opazuješ in se potem z obema na samem pogovoriš. Lari lahko na primer rečeš:»očka si skušala pripraviti do tega ali tega. Ti je uspelo?«odkimala bo. Tobiasu pa:»poskusil si umiriti žogo. Ti je uspelo? Kako ti lahko naslednjič pomagam?«za to gre. Še korak dlje bom šel. Ne pogovarjamo se o milem ali grobem pristopu ali o načelnem ali nenačelnem vzgajanju, temveč o nasilju. Glede tega se mnenja staršev delijo in lahko jih uvrstimo v dve skupini: za prve občasno nasilje ni le potrebno, ampak tudi koristno in neškodljivo. Ti starši brez slabe vesti posežejo po njem. Drugi pa so nasprotnega mnenja. In slednji se pogosto poročijo s tistimi iz prve skupine (Jesper se zasmeji.) Yvonne: Tako kot jaz. (Yvonne in Tobias se zasmejita.) Jesper: Drugi menijo, da je nasilje zgrešeno, škodljivo, nesprejemljivo. V resnici pa nihče ne ve, ali je zatekanje k nasilju pravilno ali napačno. Vemo le, da je za otroke sila neprijetno. Prav tako je neprijetno, če se starši zaradi njih prepirajo.»jaz sem kriv,«si mislijo otroci.»če me ne bi bilo, bi bila mamica in očka srečna. Zdaj se kar naprej no, pogosto prepirata.«ko oče in mati pri vzgoji nikakor ne moreta najti skupnega jezika, morata ugotoviti, kaj deluje. In če tvoj pristop ne deluje, razčisti, ali sploh veš, kaj želiš doseči. Nečesa sem se spomnil. Pred nekaj tedni sem hitel na železniško postajo in srečal družino z dvema otrokoma. Deklica je bila podobne starosti kot vajina Lara, deček je bil nekoliko mlajši. Oče je hodil spredaj, otroka in mati, ki je vlekla manjše sani, za njim. Nenadoma si je hči zaželela 34 vleči sani. Mama ji je rekla:»nima smisla, ker bomo vsak hip na postaji in tam jih ne boš več mogla vleči. Sani so za na sneg.«nekaj časa sta se tako prerekali, (Jesper se zasmeji.) nato je deklica vzkipela:»ampak jaz hočem, jaz hočem!«mati ji je izročila vrvico in punčka je stekla k očetu. Mirno je vzel sani in rekel:»jaz jih bom nesel.«ni ugovarjala in je zadovoljno capljala ob njem. Kaj je bil cilj teh staršev? Sta hčer želela naučiti, da se s sanmi ne vozimo po železniški postaji? Ali pa da se sankamo zgolj na prostem? Mogoče kaj tretjega? Možnosti je neskončno. Opozoriti vaju želim na odnos. Odnos med materjo in hčerjo ni deloval. Konflikt je nastal, ker je vsaka vztrajala pri svojem. Odnos med očetom in hčerjo je deloval brezhibno. Yvonne: Res je Jesper: Odnos med očetom in hčerjo je bil harmoničen. Oče je naredil, kar je bilo treba narediti vedel se je kot vodja. Hčer je postavil pred dejstvo, kjer izbire ni bilo. Njegovo dejanje je bilo tako logično, da mu otroka še pogledati ni bilo treba. Le sporočil ji je: tako pač je. Deklica se je nemudoma umirila. Zunanji opazovalci sicer lahko na dolgo in široko razpravljamo o različnih pristopih, ampak bistveno je: očetov pristop je deloval in oba sta bila zadovoljna. Materin pristop ni deloval in obe sta bili nesrečni. In natanko tako je treba opazovati partnerje, sinove, snahe in druge bližnje, ko naredijo nekaj, s čimer se ne strinjamo. Pri tem nanje ne gledamo kritično ali očitajoče, vprašamo se zgolj: ali je delovalo? Yvonne: Torej, vsakič se naj odzovem tako, kot se mi zdi prav. Če ne deluje, naslednjič uberem drugo pot. Jesper: Da. Yvonne: Prav. Glede Larinih izbruhov jeze še vedno tipava v temi. Ne veva, kako naj se spopadeva s to težavo. Grozljivo je Čudi me, da v vrtcu nikoli ne izbruhne. Ko je 35

19 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu bilo zares hudo, sem se pogovorila z vzgojiteljico. Začudeno me je pogledala, češ, Lara se pri nas vede čisto drugače. Jesper: Njen bes odraža izključno vajin odnos. Yvonne: Zanimivo Jesper: Otroci nimajo stikala. (Jesper se zasmeji.) Poleg tega ni to nič tragičnega. Razmislita, kako jo lahko usmerjata, da se bo umirila, vidva pa dosegla svoje. Yvonne: Jasno, tudi nama ni lahko Tobias: Na srečo po navadi le eden izgubi živce. Yvonne: Da. Tobias: Drugi je praviloma Yvonne: pravo nasprotje. Jesper: Očetu je podobna, mar ne? Yvonne: Ne, on ni še nikoli vzkipel. No, mogoče kdaj pa kdaj po rojstvu otrok, prej pa nikoli. (Vsi se zasmejijo) Jesper: Za pusta je vzkipel. Yvonne: Ja, ampak samo za hipec. Jesper: Ampak je vzkipel. Yvonne: Prav. Vzkipel je. Jesper: Vzkipeti pomeni razjeziti se. (Jesper se zasmeji.) Yvonne: Sicer je poosebljenja mirnost. Jesper: Tako ga doživljaš ti. Sam pri sebi dobro ve, da je nepotrpežljiv, da se razjezi ali obupa. Če na stvari gledamo zgolj razumsko, jih razumemo napak. Ti si drugačna. Mogoče si bolj disciplinirana ali pa laže ostaneš zvesta svojim načelom a pri tem pogosto pozabiš na lastne meje. Ljudje smo si različni Vajina petletnica zagotovo ni tako potrpežljiva, kajne? Yvonne: Res ni. Jesper: Prepir je torej neizogiben. Oče in hči sta si kar naprej v laseh. (Jesper se zasmeji.) Pustimo razlike kaj je prav in kaj narobe ob strani. Raje se vprašajmo, kako lahko kot mati ali oče ravnata s hčerjo in se pri tem dobro počutita. 36 Yvonne: In kako naj ob tem ustreževa še drug drugemu? Mogoče se bomo potem manj prepirali. Jesper: Tega ne vem. Otroka naj vesta, da se imata vidva lepo. To nikakor ni egoizem. Ne pozabita, kako pomemben je vajin odnos za Laro. Na primer:»z očkom sva se skregala, potem je prišla mamica, očku je dala poljubček in vse je bilo spet v redu. To mi je všeč. Ni mi všeč, ko se eno uro pričkata na vrtu, ali pa, ko se prepirata zaradi mene. Jaz želim biti jaz.«yvonne: Razumem. Ali se lahko pogovorimo o konkretnem primeru? Jutranjemu stresu, ko se odpravljamo od doma, se nikakor ne moremo izogniti. Tobias: Res je. Laro odložim v vrtcu in se odpravim v službo, kjer začnem ob pol devetih. Ko se nama že malo mudi, se začne igrati. Rečem ji:»pridi, pusti igračke!«yvonne:» sicer grem sam.«tobias: Tako je. Sicer grem sam. Zaradi otrok pač ne smem zamujati na delo. Potem se stvari zapletejo. Zlasti za Yvonne. Yvonne: Seveda, potem pristane na mojih plečih. Vsi načrti se mi postavijo na glavo, ker jo moram odpeljati v vrtec. Z Benom. Tobias zase preseka gordijski vozel, jaz pa potegnem kratko. Jesper: Kako pogosto se to zgodi? Yvonne: Izjemno redko. Jesper: Prav. To je namreč zanimiva razlika med moškimi in ženskami. Zate je to grožnja. Yvonne: Da. Jesper: Ampak to ni grožnja. To je dejstvo. Dejansko gre za to:»če še nisi pripravljena, grem sam.«tobias: Nekajkrat sem se že odpeljal sam. Tako pač je. Jesper: Da! Tako pač je. In ravno o tem govorim. Drugače je v trgovini, ko otrok odkrije nekaj zanimivega, mati 37

20 Srečna družina temelji na srečnem partnerskem odnosu pa želi nadaljevati z nakupovanjem in reče:»pridi!ne, tu bom ostal in se igral,«odvrne otrok.»sama grem naprej,«ga opozori.»prav,«otrok skomigne z rameni. Mama naredi nekaj korakov. Ker ga ne more pustiti samega sredi trgovine, se vrne in ponovi:»pridi, greva.«otrok jo pogleda in vpraša:»sicer kaj?sicer bom res odšla in potem boš videl, kako je, ko si zares sam,«se razjezi. To je grožnja. In manipulacija. Yvonne: Poznano. Jesper: Že mogoče, ampak v tem primeru oče ne odstopa. Tako pač je. Ne gre za vzgojo, ne gre za razlike, gre za dejstvo:»pravočasno moram priti v službo. Če ne boš sodelovala, te bom pustil doma.«yvonne: Vozimo se po avtocesti in otrok brca v voznikov sedež. Tobias se razjezi:»če pri tej priči ne nehaš, bom zapeljal na bencinsko črpalko in te pustil tam.«to je torej grožnja, mar ne? Tudi to je namreč že rekel, naredil pa ne. Ker sem bila sopotnica. (Yvonne se zasmeji.) Jesper: (Jesper se zasmeji.) Avtocestna reševalna služba. Yvonne: Ne vem, kaj bi se zgodilo, če me ne bi bilo zraven. Verjetno nič, ampak Jesper: Pojasni ženi, da to ni vzgojni prijem. Tobias: Res je. Med vožnjo potrebujem mir, sicer lahko povzročim nesrečo. Avto ni igrišče. Kaj ni zanimivo, jaz je še nikoli nisem vrgel iz avta. Ti pa si pred kratkim naredila točno to in se celo odpeljala. Toliko o tem. Jaz naj bi bil strožji, ti pa načelnejša To je prej izjema kot pravilo. Jesper: Verjamem. Posvetita se vajini partnerski zvezi. Starši se lahko glede vzgoje bodisi medsebojno obtožujejo in se kar naprej prepirajo bodisi se ustavijo in razmislijo, kaj se lahko drug od drugega naučijo. Tobias: Seveda! Jesper: Določenih pristopov ne bosta želela posnemati, drugih pa se bosta z veseljem naučila. To je starševstvo. Svojim otrokom si izbrala očeta in zdaj je, kar je. Danes je strog, čez trideset let bo trpel za Alzheimerjevo boleznijo Naj se vrnem k bistvu: ljudje se spreminjamo. Pričakovanja do bližnjih vodijo v razočaranja, zato je energijo pametneje usmeriti drugam. Če mož pri vzgoji od svojih načel ne odstopi niti za milimeter, ga smeš kritizirati. Lahko pa se odzoveš tudi drugače:»čeprav imam pomisleke, te bom pustila pri miru. Posredovala bom samo, če se bo vajin odnos poslabšal. Hočem, da imata lep in dober odnos.«yvonne: Pogosto sta že bila na bojni nogi. Tobias: Res je. Grozno je bilo. Yvonne: Naravnost grozljivo. Jesper: Potem pa se z njo ukvarjajta vsak na svoj način. Bodita ustvarjalna Lara ima močno voljo in z jezo vama sporoča:»preobremenjena sem. Rada si izbiram oblačila, ampak včasih preprosto ne zmorem.«mala upornica se mora naučiti, da jo cenita in da sta njena zaveznika. Ni se ji treba kar naprej zoperstavljati. Očka je za volanom res siten in mamica ima svoje trenutke, a nikakor niste sovražniki. To ni zanemarljivo sporočilo. Zakaj je ne bi na primer prosila za pomoč:»rada bi dosegla to in to. Nama lahko, prosim, pomagaš? Povej nama, kaj je zate pomembno?«doslej je poznala le demokracijo, torej delitev oblasti. Toda odločitve so vse težje in vse bolj zapletene. Pomagajta ji. Ne gre za to, čigava bo obveljala, ne gre za moč (otrok moč ne zanima). Življenje bi si rada polepšala, vidva pa se prepirata. To v njej zbuja občutke krivde in nezadovoljstva. Bes jo popade, ko ne ve več, kako naprej. Moj vnuk to pokaže s telesom. Ko povesi glavo, vemo: polomili smo ga. Veliko otrok se na nezadovoljstvo odzove z jezo. Ker se nam ne morejo preprosto zazreti v oči in reči:»zdaj se pa malo ustavi in razmisli, kaj si storil,«se vržejo na tla S tem se je treba soočiti. Jeza ni težavna. Jeza je čudovita in pomembna! 38 39