Slaba banka Irska National Asset Management Agency

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "Slaba banka Irska National Asset Management Agency"

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO Finančna matematika 1. stopnja Ria Sanda Slaba banka Irska National Asset Management Agency Delo diplomskega seminarja Mentor: doc. dr. Janez Bernik Ljubljana, 2012

2 Podpisana Ria Sanda izjavljam: da sem delo diplomskega seminarja z naslovom Slaba banka Irska National Asset Management Agency izdelala samostojno pod mentorstvom doc. dr. Janeza Bernika in da Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani dovoljujem objavo elektronske oblike svojega dela na spletnih straneh. Ljubljana, Podpis:

3 KAZALO 1 SLABA BANKA Mitoza bank Velika slaba banka (angl. Big bad bank) IRSKA NAMA KOT REŠITEV PROBLEMA Vodstvo NAME in njene aktivnosti Kakšno ceno bo NAMA plačala za posojila? Kaj je NAMIN»diskont«ali»odbitek«? (angl. haircut) Kako bo NAMA plačala za posojila, ki jih kupuje in koliko bo to stalo davkoplačevalce? Kaj bo NAMA hotela doseči s temi posojili? Kaj se zgodi po tem, ko se posojila prenesejo NAMI? Kako bo NAMA ocenila te poslovne načrte? Kako bo NAMA izboljšala situacijo? REALIZACIJA NAMINEGA NAČRTA Ozadje Časovni pregled Opredelitev»dolgoročne ekonomske vrednosti«(angl. long-term economic value) Akademska in politična kritika Primerjava razdelitve tveganja z morebitnimi naknadnimi dajatvami Poslovanje v letih DODATNA DOKUMENTACIJA IN OSNUTEK POSLOVNEGA NAČRTA NAME Tržni odziv Analiza podatkov Prenos portfelja izvedenih finančnih instrumentov na NAMO Po prenosu Pridobitev novega lastniškega kapitala Zamenjava dolga v lastniške deleže Osnutek poslovnega načrta NAMINE POMANJKLJIVOSTI IN MOŽNE REŠITVE LITERATURA IN VIRI... 29

4 SEZNAM TABEL Tabela 1: NAMINA ocena trenutne tržne vrednosti osnovnih sredstev Tabela 2: Kapitalski količniki zajetih bank Tabela 3: Primerjava kapitalskega količnika Tabela 4: Analiza posojilnih dejavnosti... 22

5 Slaba banka Irska National Asset Management Agency POVZETEK Na začetku na kratko predstavim pojem slabe banke. Ta omogoča drugim bankam, ki so v preteklosti slabo poslovale, da se znebijo svojih toksičnih sredstev in tako z očiščenimi bilancami stanj lažje poslujejo naprej. Poznamo dva osnovna modela slabe banke: prvi, v katerem se vsaka»bolna«banka razdeli na dobro in slabo banko, in drugi, v katerem vlada ustvari eno veliko slabo banko v katero več bolnih bank odloži svoje težko izterljive terjatve. V nadaljevanju se za primer slabe banke osredotočam na Irsko, ki se je predvsem zaradi zloma na nepremičninskem trgu znašla v krizi, kot rešitev za izhod iz te krize pa je med drugim ustanovila tudi t.i. slabo banko NAMA (National Asset Management Agency). V zaključku tega dela natančneje opredelim kakšne načrte in ocene je imela NAMA ter na koncu ugotovim, da ustanovitev slabe banke na Irskem ni bila najboljša poteza. V kolikor ekonomska situacija ni ocenjena realno in so razmere v ekonomiji po uvedbi slabe banke še vedno nestabilne, je uvedba slabe banke neučinkovita rešitev. Bad bank Ireland National Asset Management Agency ABSTRACT We begin by shortly introducing the term bad bank. This type of financial institution enables banks that have made bad business decisions in the past to get rid of toxic assets and continue doing business with a clean balance sheet. There are two different basic models of a bad bank: the first, where each 'sick' bank is split into a good and a bad bank; and the second, where the government creates one big bad bank which 'sick' banks can use to get rid of their bad assets. We continue by focusing on the Irish example of a bad bank. In Ireland the property market crisis pushed the economy into a recession, which in turn forced the government to form a bad bank called NAMA (National Asset Management Agency). At the end we define NAMA s plans and evaluations, and come to the conclusion that forming a bad bank was not Ireland s best strategy. If the economic situation isn t assessed realistically, and the market hasn t achieved an upturn, a solution to form a bad bank was not a optimal choice. Jel Classification: E50, G01, G21, G28, H60, H63 Ključne besede: slaba banka, Irska, NAMA, finančna kriza, tvegana posojila Keywords: bad bank, Ireland, NAMA, financial crisis, loans at risk

6 1 SLABA BANKA Koncept slabe banke se je resneje razširil v osemdesetih letih. Zaradi pozitivnih rezultatov je tovrsten način odpravljanja težav še zdaj velikokrat v uporabi. Slabo banko (SB) naj bi ustanovila država zato, da bi odkupila slabe kredite poslovnih bank po nominalni ali po tržni ceni. Lastniški vložek bi plačala z novo izdanimi državnimi obveznicami. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu. [1] Slaba banka je banka, ki ima slaba ali»toksična«sredstva in omogoča drugim bankam, da se znebijo teh sredstev in tako postanejo»dobra banka«. Da bi to razumeli, moramo razumeti, kako izgleda bilanca stanja banke. Recimo, da ima Banka AB 105 v sredstvih (hipoteke, komercialna posojila, gotovina, itd.), 95 v obveznostih (depozitni računi, izdane obveznice, ostala finančna sredstva) in 10 v kapitalu. Sredstva so stvari, ki imajo vrednost in se teoretično lahko prodajo, da se zbere gotovina; obveznosti pa so zagotovila za izplačila drugim pravnim in fizičnim osebam. Kapital ali razlika med obema je tako neto vrednost, ki je v lasti navadnih delničarjev. Naprej predpostavimo, da sredstva spadajo v dve kategoriji: imamo 60»dobrih«sredstev, kot so posojila, ki so še vedno vredna toliko, kot so bila takrat, ko so bila odobrena (nimamo nobene zamude in ni povečane verjetnosti za neplačila) in 45»slabih«sredstev. To so posojila, ki so zapadla ali hipotekarno zavarovani vrednostni papirji, kjer so osnovna posojila zapadla in podobno. Če banka odpiše 5 teh slabih sredstev, sedaj v bilanci štejejo samo 40, če bi jih pa v tem trenutku morala dejansko prodati, bi jih lahko prodala samo za 20, kar je njihova trenutna tržna vrednost. Po odpisu ima bilanca stanja banke 100 v sredstvih: 95 v obveznostih in 5 v kapitalu, torej je banka knjigovodsko še vedno solventna. Vendar so vsi, ki opazujejo banko, v strahu, da bo banka v prihodnosti morala odpisati še dodatnih 20, ker je teh 40 slabih sredstev v resnici vrednih samo 20. Zato nihče noče kupiti delnic in ji nihče noče posoditi denarja, ker bi 20 odpisa naredilo banko insolventno (plačilno nesposobno). Lahko bi šla v stečaj, delničarji ne bi dobili nič in upniki (posojilodajalci banki) ne bi dobili vsega svojega denarja nazaj. Ker ji nihče noče posoditi denarja, si banka zase kopiči gotovino in ne posoja ljudem, ki potrebujejo denar. Kako slaba banka reši ta problem? Imamo dva osnovna modela: prvi, v katerem se vsaka»bolna«banka razdeli v dobro in slabo banko in drugi, v katerem vlada ustvari eno veliko slabo banko, v katero več bolnih bank odloži svoja toksična sredstva (slabe aktive). [2] 1.1 Mitoza bank Banko v tem primeru razdelimo na dva dela. Dobre terjatve prenesemo na dobro banko, slaba banka pa prevzame sredstva in naložbe, ki so v času krize izgubile večji delež vrednosti. Ta dva dela nato delujeta ločeno. Dobra banka lahko sedaj deluje uspešneje in lažje poviša kapital, SB pa lahko ves trud nameni izboljšanju posojil in samolikvidaciji. 6

7 V tem modelu se Banka AB razdeli v dve banki: Banko A in Banko B. Banka A dobi 60 dobrih sredstev, Banka B pa dobi 40 slabih sredstev, ki so v resnici vredna le 20. Banka B bo verjetno propadla, Banka A pa ne, ker nima več slabih sredstev, torej bodo ljudje začeli vanjo ponovno vlagati in ta bo znova začela dajati posojila. Ta model ima en problem: kako razporediti obveznosti stare banke med dve novi? Najenostavnejša rešitev je, da to naredimo sorazmerno. Ker dobi Banka A 60% sredstev, dobi 60% obveznosti. Torej če je Banka AB nekomu dolžna 1, mu je sedaj Banka A dolžna 0,60 in Banka B 0,40. Banka A ima sedaj 60 v sredstvih, 57 v obveznosti (60% od 95 ) in 3 v kapitalu, Banka B pa ima 40 v slabih sredstvih (vrednih samo 20 ) in 38 v obveznostih. Namesto ene bolne banke z 100 sredstev, ki ne opravlja nobenih posojil, imamo sedaj zdravo banko s 60 sredstev, ki posoja. Drugi način za razdelitev ene banke v dve banki je, da najdemo ločena finančna sredstva za banko B. Težava, s katero se srečamo v tej verziji bančne mitoze, je kako vrednotiti sredstva, ki se prodajajo slabi banki. Če se prodajajo po tržni vrednosti (20 v primeru banke AB), mora matična banka sprejeti odpis takoj, kar brez dvoma izniči učinek celotnega posla (ker lahko na tak način matična banka takoj postane insolventna). V tem primeru bi matična banka morala biti takoj rekapitalizirana in»slaba banka«dejansko ne bi bila slaba, saj bi imela v lasti sredstva, ki jih je kupila poceni. Če se prodajajo po vrednosti, ki je knjižena na bilanci stanja matične banke, potem slaba banka izvaja nespameten nakup (preplačuje vrednostne papirje za katere pričakuje padec vrednosti) za javno dobro. 1.2 Velika slaba banka (angl. Big bad bank) Drugi model je»agregatorska«banka. Namesto da razdelimo vsako bolno banko na dobro in slabo banko, se v tem modelu država odloči, da ustvari eno Veliko slabo banko in iz celotnega bančnega sistema prenese slabe terjatve na to institucijo. Potreben kapital za odkup sredstev in vodenje projekta največkrat zagotovi država, ki v posameznih primerih s svojim angažiranjem pridobi tudi lastniške deleže v boljšem delu banke. Lahko pa podobno kot pri odkupu sredstev kapital zagotovi v sodelovanju z zainteresiranimi privatnimi investitorji. Ko je Velika slaba banka enkrat ustanovljena in financirana, bo kupila slabe aktive bank, kar naj bi odpravilo negotovost, ki negativno vpliva na njihovo poslovanje. Spet se srečamo z istim vprašanjem: kakšno ceno bo Velika slaba banka plačala za sredstva? Če bi plačala po tržni vrednosti, bi s tem najbrž potisnila banke v takojšnjo insolventnost, torej bi dokapitalizacija morala biti del iste transakcije. Če pa plača po trenutni knjigovodski vrednosti (vrednost na bilanci stanja banke), bi za delničarje bank to pomenilo veliko darilo. Prisilila naj bi tudi sodelujoče banke, da dajo lastniški kapital v Veliko slabo banko zato, da bi postali delni nosilci preplačil. Denar, ki ga vlada vloži v banko, je razumna naložba za davčnega zavezanca, dokler se investira do tržne vrednosti kupljenih sredstev. Vendar bi potrebovali dodatno financiranje, bodisi za dokapitalizacijo preostalih bank (kar bi privedlo 7

8 do državnega večinskega lastništva) ali za preplačilo njihovih sredstev. Za nekaj od tega se je potrebno odločiti. Ustvariti slabo banko bi bilo enostavneje, če bi lahko potegnili jasno črto med dobrimi in slabimi sredstvi. Naša teoretična Banka A iz prvega primera ima samo dobra sredstva, torej ni dvoma o njenem zdravju. Toda kaj pa če ne moremo postaviti takih ločnic? Trenutna kriza se je pričela ravno zaradi težav pri postavljanju mejnikov med dobrimi in slabimi naložbami. [2] Precej pozornosti je potrebno nameniti prav izbiri sredstev, ki bodo ostala v banki ali pa bodo prenesena na slabo banko. Strukturo sredstev, ki jih dobra banka obdrži v svoji bilanci, je potrebno uskladiti s poslovnimi strategijami, ki jih je banka začrtala za prihodnost. V nasprotnem primeru so lahko pozitivni učinki takšnega preoblikovanja zmanjšani, saj ostajata oba dela med seboj povezana. Slaba sredstva lahko ostajajo med dobrimi in je tako velik del dobrih sredstev še vedno potreben za upravljanje oziroma likvidiranje celotnega portfelja slabih. Cilj slabe banke je, da povrne zaupanje v dobro banko, vendar ni jasno koliko sredstev morajo matične banke odpisati, preden bo kdorkoli verjel, da so ostala samo še dobra sredstva. Eden potencialni problemov Velike slabe banke je, da bi matične banke lahko zamikalo, da bi prikrile del svojih slabih sredstev in tako prodale samo nekatera slaba sredstva v upanju, da so vsa ostala dobra. Prejele bi finančno injekcijo, s čimer bi se povečala vrednost njihovih delnic, čez dve četrtletji pa bi se izkazalo, da imajo še več slabih sredstev. Če investitorji sumijo, da se prikriva del slabih naložb in da se banke še vedno oklepajo slabih sredstev, bo načrt propadel. Rešitev tega problema bi bila, da se sredstva preplača, kar da bankam spodbudo, da vse slabe naložbe odvrže v Veliko slabo banko. Ampak potem pa smo spet tam, kjer smo začeli. [2] Za vsako banko pa je pomembno, da opredeli obseg slabih terjatev. Centralna banka ima pri tem pomembno vlogo kot regulator, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in ocenitev slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na slabo banko. Tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah mora vlada vršiti nadzor preko nadzornih svetov, ki nato imenujejo uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev. Slaba banka mora dati jasno zavezo, da bo pripravljena»odkupovati«slabe naložbe tudi v prihodnje. S tem se bo izboljšala boniteta bank, saj bodo imele implicitno zavarovanje pred delom morebitnih prihodnjih izgub, katerih verjetnost je zaradi recesije velika. [1] Nekateri investitorji vidijo ustanovitev slabe banke kot dobro priložnost za ustvarjanje dobička. Menijo, da ima lahko ta slaba banka potencial v naslednjih nekaj letih in se zato odločijo, da investirajo v njo tako, da kupijo njene delnice. Ustanovitev slabe banke omogoča bankam, da očistijo svoje bilance stanja ter se s tem razrešijo svojim bremen in tako lažje poslujejo naprej. Banke lahko posledično ponudijo kredite gospodarskim družbam, ki jih v krizi potrebujejo za ponovni zagon. Ko postanejo gospodarske družbe bolj uspešne, pride do ciklusa ponovne gospodarske rasti. Vlada torej 8

9 računa na to, da se bo čez čas stanje v ekonomiji izboljšalo, vrednost sredstev v slabi banki bo zaradi tega narasla, slaba banka pa jih bo lahko prodala po večji tržni vrednosti kot v času nakupa. Zaradi gospodarske rasti pride do večjega priliva davkov v državno blagajno, čez čas se odpravi tudi brezposelnost, tako da na dolgi rok država in davkoplačevalci dobijo svoj denar nazaj. 2 IRSKA Za Irsko je bila ključna vključitev v EU leta Prvih petnajst let članstva v EU za Irsko ni bilo prav nič uspešnih, saj je imela irska ekonomska politika težave s prilagajanjem novim evropskim standardom. Irska se je spopadala s slabo gospodarsko rastjo, recesijo, velikimi proračunskimi primanjkljaji, padanjem življenjskega standarda, povečanim številom brezposelnih in izseljevanjem. Leto 1987 pa velja za začetek irskega preporoda, ko so gospodarstvo povsem odprli in začeli obsežno akcijo privabljanja tujih investicij. Vzpostavili so izjemno ugodne zakonske spodbude za tuje naložbe, znižali davke na dobiček na eno najnižjih stopenj na svetu, izboljšali sistem brezplačnega izobraževanja ter znižali stroške zaposlitve. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je Irska že postala ena izmed držav v Evropi z najvišjo stopnjo rasti, stopnje inflacije so začele padati, znižala se je stopnja brezposelnosti, življenjski standard se je povišal, prav tako pa so začele naraščati tuje investicije. V obdobju hitre gospodarske rasti je Irska dobila ime ''keltski tiger''. Irsko gospodarstvo je med letoma 1990 in 2007 zraslo za neverjetnih 400%. Uspeh devetdesetih let je temeljil na večji konkurenčnosti in irski izvoz se je takrat početveril. [4] Irska je zaradi njene gospodarske rasti v tistem času veljala za vzor mnogim državam.»celo Danci, Švedi in Norvežani so si prihajali k nam ogledovat, kako je videti model uspešnega gospodarstva in razmišljali, da bi naš model prekopirali. Še dobro, da ga niso,«pravi Macdara Doyle, uradni govorec Združenja sindikatov. [3] Proti letu 2000 je raven plač na Irskem dosegla evropsko povprečje in gospodarstvo je tako izgubilo pomemben vir konkurenčne prednosti. Ekonomisti so zato pričakovali, da se bo upočasnila tudi gospodarska rast. Pa se ni. Konkurenčnost je kot gonilo rasti zamenjal nepremičninski mehurček. Še v devetdesetih letih so novozgrajene hiše in stanovanja pomenile 5% irskega BDP (kot je to v razvitih gospodarstvih običajno). Konec leta 2006 pa so stanovanjski objekti zajemali 15%, druge vrste gradenj pa še 6%. Irci so se očitno odločili, da konkurenčnost ni več bila pomembna in da je pravi vir gospodarstva prodajanje hiš drug drugemu. Cene nepremičnin so strmo naraščale. Leta 1995 je povprečna novogradnja stala štirikratnik povprečne letne plače, leta 2006 desetkratnik. Povprečna stara hiša v Dublinu pa je veljala celo sedemnajstkratnik. Irci hiš niso več kupovali kot bivališče, temveč kot finančno špekulacijo. [4] Teh nepremičninsko napihnjenih let se spominja tudi O'Toole, kolumnist irskega časnika The Irish Times in avtor več publikacij.»bančni uradniki in uradni cenilci so hodili okoli ter ljudem razlagali, da so njihove hiše in stanovanja vredni precej več, kot je bila njihova uradna cena. In ljudje so seveda nasedli in kupovali hiše po teh neverjetnih cenah ter si sposojali denar za to početje. Izposojanje tako velikih vsot je ljudi po eni strani zadolžilo preko glave in 9

10 brez realnega pokritja, po drugi strani pa jim je vzbudilo občutek, da so bogati,«pravi O'Toole. Spominja se, kako drugače je bilo pred leti, ko sta z ženo kupovala hišo na severu Dublina in sta morala na banko po kredit: izpiski o plačah za zadnjih deset let, natančen opis vira prihodkov, pa seznam porokov.»to je bila strašljiva izkušnja, potem pa so začeli v pravilih bolj in bolj popuščati. In na koncu je prišlo do tega sprevrženega položaja, ko so banke z akviziterji ponujale kredite od vrat do vrat,«pravi in dodaja, da je takrat tudi slepec lahko videl, da je rast zadolženosti gospodinjstev povsem nevzdržna. [3] Da so se tako drage nepremičnine sploh lahko prodajale, so bili krivi bančniki. Irske banke so bile sprva zelo tradicionalne in niso veliko posojale. Bančni trg je bil umirjen, obvladovali pa sta ga dve ustanovi, Bank of Ireland in Allied Irish Bank. Njuno posojilno politiko pa je sredi tega desetletja porušila lahkomiselna širitev tretje, Anglo-Irish Bank. Slednja je dovolila letno rast v povprečju za 36%, zaradi česar je tržni delež v desetih letih zrasel s 3% na 18%. Druge banke so se odzvale tako, da so spustile svoja merila za odobravanje posojil, čeprav se je nepremičninski trg očitno približeval svojemu vrhu. Banke so v časih razcveta odobravale tudi stoodstotna posojila za nakup nepremičnine. Irsko prebivalstvo pa je izkoristilo ugodna posojila in je danes močno zadolženo. Še huje, irski bančniki so si denar za nepremičninske kredite tudi sami izposojali, in sicer na mednarodnih finančnih trgih. Ko se je začela mednarodna finančna kriza, so obrestne mere poskočile in banke niso več zmogle refinancirati kratkoročnih depozitov. Hkrati je počil nepremičninski mehurček. Cene nepremičnin so padle bolj kot v katerikoli drugi razviti državi, nekje med 50% in 60%. Ker pa so te nepremičnine tudi služile kot zavarovanja posojil, ta niso bila več ustrezna. V bančnih bilancah je naenkrat zevala milijardna luknja. [4]»Irska je spet zgled. K nam si lahko pridejo evropske države pogledat, kako se ne lotevati brezposelnosti, kako se ne lotevati sanacije bank in kako se ne lotevati recesije. Te tri stvari je naša vlada naredila spektakularno napačno,«je skušal z nekoliko samoironije na irski položaj pogledati Doyle.»Sploh nismo vedeli, koliko denarja so banke posodile brez pravih garancij in pokritij. Ko je prišel evro, se je bankam odprl celoten evropski bančni trg in banke so ponorele. Nenadoma so imeli vsi občutek, da so bogati, vodilni v bankah pa so si nagrade izplačevali glede na količino denarja, ki so ga posodili, ne glede na kvaliteto posojila. Takšna politika je ljudi v bankah podžigala, da so sprejemali slabe odločitve, nakar so bili zanje celo nagrajeni z bonusi, ki so dosegali tudi milijonske vsote,«se spominja Doyle. Predsednik Anglo Irish Bank David Drumm je tako leta 2005 pospravil v žep 3,3 milijona evrov prihodkov in nagrad. Irski parlament je v letu 2008 dal dveletno državno poroštvo za depozite in obveznice šestim največjim irskim bankam, da bi s tem zaščitili irske banke pred posledicami finančne krize.»naše banke imajo zagotovo najboljše pogoje za delo na vsem svetu. Država jamči za njihovo poslovanje, je lastnica vsega, kar imajo banke, njihove dolgove bomo poplačali davkoplačevalci, banke pa lahko poslujejo samostojno, torej si navsezadnje izplačujejo tudi bonuse. Krasni novi svet, a ne?«je komentiral Colm Harmon, predavatelj ekonomije in direktor Gearyjevega inštituta, ki deluje pod okriljem dublinske univerze. [3] 10

11 Irska je za izhod iz krize uvedla nekatere spremembe: povečala je davčne stopnje in odpravila številne davčne olajšave. Obenem je izvajala mnoge reforme, med drugim reformo pokojninskega sistema. Potem, ko je država milijarde evrov namenila bankam, ki so imele milijardne terjatve do gradbincev zavarovane z nepremičninami, je s tem podržavljanjem bank pridobila tudi nepremičnine. Za upravljanje tega premoženja in za odkup slabih naložb od finančnih ustanov je Irska ustanovila agencijo za upravljanje državnega premoženja oziroma t.i. slabo banko NAMA. 3 NAMA KOT REŠITEV PROBLEMA National Asset Management Agency (krajše NAMA) je agencija, ki jo je irska vlada ustanovila konec leta 2009 kot ključni del rešitve za trenutne bančne težave na Irskem. Zakon o NAMI, sprejet leta 2009, je v takratni obliki zajemal 6 finančnih institucij, ki so bile pokrite s shemo zajamčenih vlog irske vlade. Te institucije so: Bank of Ireland, Allied Irish Bank, Anglo Irish Bank, Educational Building Society, Irish life and Permanent in Irish Nationwide. [5] Vlada je preučila vse možne pristope, s katerimi bi se spopadla s tveganimi posojilnimi portfelji v bilancah stanja Irskih bank. Ta posojila so preprečevala bankam, da posojajo gospodarstvu, kar je potrebno za podporo gospodarskega okrevanja. Po pregledu razpoložljivih možnosti so se odločili, da je pristop agencije za upravljanje s premoženjem najboljši način za zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema in za zaščito vlagateljev ter za zagotavljanje, da so banke sposobne dajati posojila realnemu gospodarstvu. NAMA je družba za upravljanje premoženja, ki funkcionira kot slaba banka in bi naj tako pridobila slaba posojila od sodelujočih institucij. Ta sredstva bo upravljala (jih držala, razpolagala z njimi, razvijala in jih izboljšala) s ciljem, da doseže najboljši možni donos za davčnega zavezanca na pridobljenih posojilih in na vseh osnovnih sredstvih v 7 10 letnem časovnem obdobju. NAMA je včasih opisana kot»toksična«ali»slaba«banka. Pravzaprav ne gre za banko, saj ne bo sprejemala depozitov od javnosti in ne bo imela bančne licence. Poleg tega bo to mešanica slabih ali»nedonosnih«posojil in dobrih ali»donosnih«posojil v portfelju NAME. [6] 3.1 Vodstvo NAME in njene aktivnosti NAMA je bila ustanovljena na zakonski podlagi pod vodstvom irske državne zakladnice (angl. National Treasury Management Agency ali krajše NTMA). [7] Zakon določa, da je NAMA ustanovljena na zakonski osnovi kot samostojna korporacija z lastnim odborom, ki je sestavljen iz sedmih članov, ki jih imenuje ministrstvo za finance. Izvršilni direktor NAME in izvršilni direktor NTMA sta tudi v odboru. NAMA odkupuje posojila z diskontom od sodelujočih bank. Ta posojila prihajajo iz najbolj tveganih delov bančnih portfeljev posojila zavarovana z zemljišči in nepremičninami predvidenimi za gradnjo. Kadar vzamemo ta tvegana posojila iz bilanc stanja teh bank, banke 11

12 postanejo bolj varne in bolj zanesljive za vlagatelje in investitorje. Tako bodo lahko ponovno posojali produktivnemu gospodarstvu. S tem ko NAMA to počne, se postavi na mesto banke, ki je začela posojilo in ima vse enake pravice za upravljanje z dolgovi. Posojilojemalci, ki bodo še naprej izpolnjevali svoje pogodbene obveznosti, bodo seveda imeli svoje pravice popolnoma varovane. [6] Finančni minister Brian Lenihan je dejal, da se bodo banke soočale z velikimi izgubami, ko bodo posojila (v veliki meri za nepremičnine) odstranjena iz njihovih računovodskih knjig. Če bodo takšne izgube privedle do tega, da bi banke potrebovale še več kapitala, bo vlada vztrajala pri povečanem lastniškem deležu v bankah. [5] Ekonomist Peter Bacon, ki ga je vlada določila za svetovanje glede reševanja bančne krize, pa pravi, da ima nova agencija potencial, da prinese boljšo ekonomsko rešitev za bančno krizo, kar je bolje, kot da se banke nacionalizira. [8] Sredstva naj bi bila kupljena s pomočjo državnih obveznic, kar bi privedlo do velikega povečanja v irskem bruto domačem dolgu. [5] 3.2 Kakšno ceno bo NAMA plačala za posojila? Cena, ki jo bo NAMA plačala za posojila, ne bo temeljila na najvišjih cenah, ki so bile zabeležene med nepremičninskim razcvetom. Namesto tega bo cena zasnovana na podlagi trenutne tržne vrednosti premoženja in bo prilagojena na NAMIN pogled na njeno dolgoročno ekonomsko vrednost v skladu z metodologijo vrednotenja, ki jo je odobrila komisija EU. V večini primerov bo dolgoročna ekonomska vrednost bistveno manjša od neplačanih posojil posojilojemalcev, ki bodo še naprej dolgovali celoten znesek. [6] 3.3 Kaj je NAMIN»diskont«ali»odbitek«? (angl. haircut) NAMIN»diskont«ali»odbitek«se nanaša na popust, ki ga NAMA zahteva pri nakupu posojil od bank. Vsako posojilo bo vrednoteno posebej in profesionalno v imenu NAME. Dejanski znesek uporabljenega popusta bo odvisen od kvalitete osnovnega premoženja (ki je jamstvo za posojila), od vseh drugih zavarovanj in od tega ali se posojilo vrača ali ne. Preprosto povedano, popust (diskont) je razlika med nominalno vrednostjo posojila v bančnih knjigah in med ceno, ki jo bo NAMA plačala. [6] 3.4 Kako bo NAMA plačala za posojila, ki jih kupuje in koliko bo to stalo davkoplačevalce? NAMA ne plačuje z gotovino, ampak bo zamenjala vrednostne papirje z državnim jamstvom za posojila, ki jih kupuje. Ti vrednostni papirji bodo obrestovani s spremenljivo obrestno mero, vendar je pričakovano, da bo denarni tok iz posojil sredstev, ki jih bo NAMA pridobila, zadostoval za to, da pokrije plačila obresti vrednostnih papirjev NAME. Možna knjigovodska vrednost posojil, ki bo prenesena na NAMO, je bila ocenjena na okoli 80 milijard. NAMIN znesek za posojila ne bo blizu tej vrednosti. Da bi zagotovili največji 12

13 iztržek za davkoplačevalce, bo NAMA plačala diskontirano ceno za ta posojila bistveno manjšo kot je njihova knjigovodska vrednost. Posojilojemalci pa bodo še naprej dolgovali NAMI celoten znesek neodplačanih posojil, ne glede na to kakšna bo cena, ki jo bo plačala NAMA. [6] 3.5 Kaj bo NAMA hotela doseči s temi posojili? NAMA bo upravljala s posojili na način, ki je potreben za to, da se doseže najboljši možni donos iz njih. Zbirala bo zapadle obresti in upravljala z dolgovi zato, da zagotovi lasten vir dohodkov in da se povrnejo stroški naložb davkoplačevalcev v daljšem časovnem obdobju. Če NAMA doseže presežek, ko konča z delom, davkoplačevalci obdržijo vse. Če pa NAMA ustvari izgubo, bo državni vložek uporabljen zgolj za pokritje teh izgub, kar pa za davkoplačevalce ne bo dobro, saj se s tem stanje v ekonomiji ne izboljša. Ocenjuje se, da bi nepremičninski trg moral okrevati nazaj na raven iz leta , če bi NAMA želela doseči prag donosnosti. [6] 3.6 Kaj se zgodi po tem, ko se posojila prenesejo NAMI? NAMA bo najprej pridobila posojila od največjih posojilojemalcev. Posojilojemalci bodo morali NAMI predložiti podroben 3-letni poslovni načrt v roku 30 dni od dneva, ko so njihova posojila prevzeta. NAMA bo potem ocenila, ali so načrti izvedljivi in jih bo bodisi odobrila, zavrnila ali jih vrnila nazaj k ustreznim posojilojemalcem za dopolnitev. Kjer bodo načrti odobreni, bo NAMA spremljala nadaljnje delovanje posojilojemalcev, da vidi če se ravnajo po ciljih, ki so bili zajeti v odobrenih poslovnih načrtih. Če pa bodo poslovni načrti zavrnjeni in če cilji posojilojemalcev ne bodo več izvedljivi, bo NAMA sprejela ukrepe, ki so potrebni za zaščito interesov davkoplačevalcev. [6] 3.7 Kako bo NAMA ocenila te poslovne načrte? NAMA bo vztrajala, da posojilojemalci zagotovijo poslovne načrte, ki so realistični in podprti s trdnimi podatki. Obstajajo številni pomembni premisleki za NAMO pri ocenjevanju poslovnih načrtov posojilojemalcev. Če projekti ne bodo imeli več komercialnega smisla, se ne bodo smeli več izvajati. Ostali projekti lahko ostanejo komercialno donosni, vendar bodo morda potrebovali dodatne investicije, da bi dosegli zaključke in ustvarili denarni tok. NAMA bo zagotovila dodatna sredstva za to, da bi se projekti zaključili. Posojilojemalci bodo morda morali v zgodnjih letih obstoja NAME prodati sredstva, ki nimajo prihodkov (predvsem zemljišča), po primernih cenah zato, da bi s tem pridobili denar za podporo lastnih dejavnosti. [6] 3.8 Kako bo NAMA izboljšala situacijo? Pomembno je, da vzamemo ta nepremičninska posojila iz bilanc stanj bank zdaj. Ne zato, ker so sama po sebi brez vrednosti ampak zato, ker so del razreda sredstev, katerih vrednost je težje oceniti v sedanjem gospodarskem okolju. Irske banke so močno odvisne od tujih 13

14 finančnih institucij na finančnem trgu. Finančni in kapitalski trg sta negotova glede splošnega vpliva takšnih nepremičninskih posojil na trajnost in uspešnost bank in glede tega kakšna bo višine izgub teh posojil zaradi tega. S tem, ko bi zamenjali ta nepremičninska posojila z zajamčenimi vrednostnimi papirji vlade, bi odpravili negotovost glede trdnosti bančnih bilanc stanja. Banke, očiščene tveganih posojil, se bodo sedaj lahko osredotočale na njihove ključne dejavnosti posojanja in za podporo podjetjem in gospodinjstvom. [6] NAMA ni podpora za nepremičninske investitorje. Tako kot mora vsak posojilojemalec od banke pričakovati, da bo moral odplačati svoje dolgove v celoti, tako isto velja za vsakogar, čigar dolgovi so preneseni v NAMO. NAMA ima jasno pooblastilo, da si povrne dolgove in tako njen namen zagotovo ni, da dovoli nepremičninskim investitorjem ali katerim koli posojilojemalcem, da se izognejo svojim obveznostim. Dejansko bo NAMA ocenila sposobnost preživetja vsakega posojilojemalca bolj natančno in nepristransko, kot so to banke delale do sedaj. Poleg tega bo ta ocena temeljila na skupni posojilojemalčevi izpostavljenosti do vseh institucij. Nekateri posojilojemalci nimajo veliko možnosti, da bi preživeli ta proces in bo njihova dejavnost tako dokončno likvidirana. [6] 4.1 Ozadje 4 REALIZACIJA NAMINEGA NAČRTA Zaradi padca na irskem nepremičninskem trgu imajo irske banke posojila, namenjena nepremičninskim projektom, zavarovana s premoženji s tržno vrednostjo, ki je bistveno nižja od dolgovanega zneska. Veliko posojil je zaradi dolžnikov, ki se srečujejo s hujšimi finančnimi težavami, sedaj nedonosnih. Oba dejavnika sta povzročila velik padec v vrednosti teh posojilnih sredstev. Če bi banke pripoznale pravo vrednost teh posojil v njihovih bilancah stanja, ne bi več izpolnjevale zakonskih zahtev. Banke morajo zaradi tega zbrati več kapitala, vendar je zaradi negotovosti glede prave vrednosti sredstev premalo povpraševanja po splošnem izdajanju delnic, da bi bila ta možnost izvedljiva. [9] Banke se prav tako srečujejo z likvidnostno krizo in zaradi tega nimajo možnosti, da bi svojim strankam ponudile kredite, po drugi strani pa to tudi prispeva k pomanjkanju rasti irskega gospodarstva. [5] 4.2 Časovni pregled National Treasury Management Agency je 8. aprila 2009 v izjavi za javnost objavila podrobnosti o NAMI. Osnutek zakona je bil objavljen 30. julija 2010 za javno obravnavo. [10] Po procesu obravnave je bil zakon o NAMI razglašen 10. septembra [11] Predlog zakona je bil obravnavan v irskem parlamentu in sprejet 15. oktobra 2009 s 77 glasovi za in 73 proti. Po sprejetju zakona v obeh domovih parlamenta se je predsednica Mary McAleese odločila, da predlog zakona uzakonijo 22. novembra 2009, ne glede na pozive iz laburistične stranke, da naj pridobijo še nasvet iz državnega sveta v zvezi z njegovo uveljavitvijo. [12] 14

15 4.3 Opredelitev»dolgoročne ekonomske vrednosti«(angl. long-term economic value) Sredstva se bodo sprejemala z diskontom, imenovanim odbitek (»haircut«), ocenjenim na približno 30% knjižne vrednosti in v zameno bodo banke dobile obveznice za prodajo, da povečajo kapital. 30% diskonta od 77 milijard knjižne vrednosti, prikazane s strani NAME, je vsebovalo približno 9 milijard neplačanih obresti. Dejanska vrednost sredstev ne bo temeljila na njeni ocenjeni tržni vrednosti ampak na višji nacionalni»dolgoročni ekonomski vrednosti«. Ta višja vrednost je nazadnje določena na podlagi tečajev delnic irskih bank, ki so bili v marcu 2009 nizki, vendar so od takrat zrastli. Kritiki pravijo, da gre za krožni argument: če je pričakovani diskont 50% ali več, bi tečaji delnic bank propadli. V začetku septembra 2009 je minister Lenihan izpostavil, da je ta dvig cen delnic pozitivna novica:»na trgu so ocenili informacije v zvezi z njihovo trenutno tržno ceno delnice in bonitetne agencije so ta dvig cen delnic uporabile v svojih ocenah teh institucij.«[13] Poleg tega so kritiki poudarili, da je uporaba izraza Long Term Economic Value, ki je bil popularen v javnosti v času ustanovitve NAMA (pogosto kot kratica LTEV), dala vtis, da gre za dobro poznan oziroma sprejet izraz v ekonomiji. Ugotovili so, da se v resnici kratica ni pojavila na nobeni spletni strani pred letom 2009, s polnim izrazom se je pojavljala šele tik pred tem. LTEV so izumili predvsem zato, da je dal politično kritje za plačila iz sredstev davkoplačevalcev. [5] 9. septembra 2009 je Philip Lane iz Trinity College v Dublinu objavil dokument o ocenjevanju dolgoročne ekonomske vrednosti (LTEV = Long Term Economic Value). Z uporabo ekonomske teorije in formul je Lane opisal dolgoročno ekonomsko vrednost kot funkcijo obeh, nominalne ravni cene in realne (inflaciji prilagojene) tržne vrednosti nepremičnine. Realna tržna vrednost nepremičnine je definirana kot funkcija, ki med drugim vključuje realne razpoložljivosti dohodka na prebivalca, stopnjo dolgoročne obrestne mere, velikost populacije in demografsko strukturo prebivalcev. Ob določanju dolgoročne ekonomske vrednosti je Lane izpostavil skrb zaradi ravni cen. Glede na razpravo o domači konkurenčnosti v primerjavi z ostalimi državami, bo Irska lahko doživela padec realnega deviznega tečaja, kar bi lahko imelo velik učinek na nominalne vrednosti nepremičnin.»pomembno je, da NAMA prizna neizogibnost negotovosti pri določanju dolgoročnih ekonomskih vrednosti,«je dejal Lane. Zaradi tega je naklonjen dvo-delnem plačilnem sistemu. [14] Finančni minister Brian Lenihan je dejal, da v primeru, če NAMA ne uporabi dolgoročne ekonomske vrednosti, lahko to vodi do potrebe po svežih kapitalskih injekcijah s strani vlade v finančni sektor v višini med 4 do 7 milijard. Po naključju je zgornji konec teh številk enak razliki med 54 milijard ocenjene»dolgoročne tržne vrednosti«in 47 milijard»trenutne tržne vrednosti«. [15] 15

16 4.4 Akademska in politična kritika Predlagana agencija je bila predmet večjih kritik med politiki in akademiki. Leo Varadkar (predstavnik Fine Gael Enterprise, Trade and Employment) je o NAMI pravil naslednje:»willie O'Dea (član stranke Fianna Fail in vladni minister) in Peter Bacon (ustanovitelj NAME) sta oba sprejela to kot veliko tvegano igro. Davkoplačevalci so upravičeni do vprašanj zakaj se Fianna Fail tako igra z njihovim denarjem, ne da bi banke, imetniki obveznic in vlagatelji v institucije prevzeli svoj delež napak. Pri reševanju bančne krize mora biti cilj, da se minimalizira tveganje za davkoplačevalce in da bi krediti za podjetja in kupce nepremičnin potekali neprekinjeno. NAMA ni dosegla nobenega od teh ciljev: ni dosegla neprekinjenega poteka kreditov in davkoplačevalce je izpostavila vsem tveganjem.«stranka Fine Gael namesto tega predlaga, da se ustanovi banko za nacionalno obnovo. [5] Tiskovni predstavnik laburistične stranke in bivši finančni minister Ruairi Quinn je obtožil vlado, da je predlagala uvedbo največjega nepremičninskega podjetja na svetu in da od davkoplačevalcev pričakujejo poravnavo računov in prevzem tveganja. Ta predlog zakona bi bil eden od najpomembnejših delov zakonodaje. Če vlada ni previdna pri sprejemanju zakona lahko pride do ogromnih posledic za davkoplačevalce. Laburistična stranka je namesto tega predlagala začasno nacionalizacijo bank. [16] Dvom v strategijo NAME je razviden tudi iz komentarja, ki so ga podpisali vodilni akademiki. V časopisu Irish Times je zapisano, da vidijo nacionalizacijo kot neizogibno posledico zahtevane dokapitalizacije bank po pogojih, ki bi bili pravični za davkoplačevalca. Njihove argumente v prid nacionalizaciji in proti trenutnemu vladnemu pristopu z omejeno dokapitalizacijo ter proti ustanovitvi agencije za upravljanje premoženja, lahko povzamemo v štirih 'točkah': - nacionalizacija bi bolje ščitila davkoplačevalske interese, - pripeljala bi do bolj učinkovite in dlje časa trajajoče rešitve bančnih težav, - bolj pregledne cene ogroženih premoženj, - veliko bolj verjeten bančni sistem brez slabega ugleda, ki so si ga naše finančne institucije zasluženo prislužile. [5] Vlada nasprotuje tem kritikam. Mary Coughlan (ministrica za podjetje, trgovino in zaposlovanje ter namestnica premierja) je zagovarjala ustanovitev agencije in pravi, da to ni vladna pomoč (angl. bailout) bankam. [8] Joseph Stiglitz (Nobelov nagrajenec za ekonomijo in nekdanji glavni ekonomist v Svetovni banki) je oktobra 2009 kritiziral NAMO:»Države, ki so bankam dovolile, da propadejo tako da upoštevajo navadna pravila kapitalizma, so se dobro odločile. ZDA je to leto pustila stotim bankam, da se same znajdejo, prav tako tudi Švedska in Norveška.«Stiglitz to komentira tudi na Irskem,»tak bančni»bailout«je enostaven prenos od davkoplačevalcev na imetnike obveznic kar bo obremenjevalo prihodnje generacije. Edina stvar, ki nam je lahko v tolažbo je ta, da se takšne stvari dogajajo v banana republikah po vsem svetu. Vedno kadar se zgodi 16

17 bančna kriza, finančni sektor uporabi nemire kot mehanizem za prenos premoženja iz splošne populacije nase. Zelo sem razočaran, ker vidim, da se je to zgodilo, ne samo v banana republikah, ampak tudi v razvitih industrijskih državah.«previdnost glede NAME sta novembra 2009 izrazila tudi dva vodilna ekonomista. Nouriel Roubini (profesor na newyorški univerzi Stern School of Business) pravi, da je nujno, da so slaba sredstva odstranjena iz bilanc stanja finančnih institucij in da vlada loči dobra sredstva od slabih ter s tem očisti finančni sistem. Vendar če to počne tako, da kupuje ta sredstva po precenjenih cenah, ki ne odražajo osnovne vrednosti, potem daje veliko subvencij bančnim delničarjem in nezavarovanim upnikom.«profesor Willem Buiter (profesor politične ekonomije na London School of Economics in bivši član UK Monetary Policy Committee) pravi:»irska vlada bi v splošnem morala imeti dobro banko, ne slabo banko Slaba banka je vedno slaba ideja, ker to pomeni, da vlada jamči vsem upnikom in ustvari moralni hazard.«februarja 2010 je Brian Cowen branil svojo trditev, da bo NAMA povečala ponudbo kreditov gospodarstvu ne glede na to, da so v Mednarodnem denarnem skladu (IMF - International Monetary Fund) dejali, da to ne bo privedlo do bistvene rasti.»ljudje bi morali razmišljati o tem kakšno raven dostopnosti kreditov bi imeli v gospodarstvu brez NAME. Ta sama po sebi za tok kreditov ni dovolj, vsekakor pa ni dvoma o tem, da je pomemben in potreben del prestrukturiranja našega bančnega sistema - v smislu izboljšanja financiranja bančnega poslovanja,«pravi Cowen. Pred tem je bil cilj vlade pri prestrukturiranju bank preko NAME ta, da ustvarja večji dostop do kreditov za Irska podjetja v tem kritičnem času. Septembra 2009 je Lenihan izrazil podobno stališče, ko je rekel, da bo to privedlo do več posojil za podjetja in gospodinjstva. IMF ne verjame, da bo NAMA povzročila znatno povečanje bančnih posojil na Irskem. Vlada je trdila, da bi NAMIN nakup slabih posojil od bank z državnimi obveznicami povečal pretok kreditov v gospodarstvu. Septembra 2009 je Lenihan dejal, da bi to»okrepilo in izboljšalo«financiranje bank»tako da bi lahko posojali sposobnim podjetjem in gospodinjstvom.«imf v svojem poročilu ocenjuje, da se bodo domače banke soočale z izgubami v višini 35 milijard, čeprav je Ministrstvo za finance poudarilo, da bi bilo to delno financirano iz poslovnih dobičkov in že prejetih provizij. [5] 4.5 Primerjava razdelitve tveganja z morebitnimi naknadnimi dajatvami Profesor Honohan je 6.maja 2009 odboru irskega parlamenta predstavil svoj pogled na NAMO. Kot mehanizem za zmanjšanje tveganja davkoplačevalcev, da ne preplačajo posojil, je predstavil idejo o dvodelnem plačilu bankam - delno kot ostanek dolga in delno s spremembo v lastniški kapital. Posebej je opredelil, da je ta mehanizem bolj siguren, kot pa morebitne naknadne dajatve bankam. Dodatna prednost razdelitve tveganj za posojila je ta, da imamo tako nekaj zasebnih delničarjev v NAMI. Mednarodni kazalci nas opozarjajo, da bančni sistem v lasti vlade slabo služi ekonomiji. [23] 9. oktobra 2009 sta se stranki irske vlade (Fianna Fail in Green Party) dogovorili o»prenovljenem programu za vlado (angl. Renewed Programme for Government). V tem dogovoru pravijo, da»če bi NAMA povzročila izgubo čez čas, bi bilo potrebno uvesti 17

18 naknadne dajatve za poplačilo stroškov davkoplačevalcev.«ta predlog ni v skladu z bolj zaželeno možnostjo, ki jo je profesor Honohan poudaril maja [5] 4.6 Poslovanje v letih NAMA je julija 2011 objavila svoje računovodske izkaze iz leta 2010 in povzela svoje novejše dosežke. Če zaokrožimo, je za 30 milijard pridobila 72 milijard posojil. Da bi kupila ta posojila je izdala obveznice v vrednosti 30 milijard katere bi prejemniki lahko zastavili Evropski Centralni Banki (ECB). Bančne izgube v vrednosti 42 milijard, ki so bile odpisane od prodaj in njihove ostale izgube so bile poplačane s strani kapitala oziroma posojil odobrenih s strani irske vlade ali v končni fazi zagotovljene s strani ECB. Prodaje v vrednosti 3,9 milijard tako v kot zunaj države so bile odobrene s strani NAME v težavnem trgu, glede na recesijo v poznih letih 2008 do [24] [25] Glede na to, da je glavni namen NAME, da odstrani slabe dolgove s strani šestih bank in da jih dokapitalizira, težko vidimo kakšen napredek so naredili kratkoročno. Načrt, da bi iz svetovne recesije zgodaj okrevali, ni bil uspešen. Vladina podpora bankam se je nadaljevala ločeno od NAME in je do septembra 2010 zrasla na 32% BDP-ja. Po drugi strani pa je bila podpora vlade za NAMO količinsko opredeljena julija 2010 s strani IMF kot»več kot 25 % BDP-ja v letu 2010«. Finančni trg je ugotovil, da Irska ne bo mogla podpreti stroškov bank kakor tudi ne stroškov NAME in hkrati imeti proračunski primanjkljaj, zato so prodali irske obveznice v času obnove dvoletnega državnega poroštva bank septembra 2010, kar je povzročilo rast donosov. Za vlado je postalo nemogoče, da si sposodi na trgu obveznic. Padec vrednosti irskih obveznic je prav tako imelo takojšen učinek na bilanco stanja irskih in s tem poslom povezanih tujih bank. [26] Posledično je bila novembra 2010 irska vlada primorana sama poiskati neto»injekcijo«(bailout) v vrednosti 67 milijard s strani ECB in IMF ter se je v zameno zavezala, da bodo pospešili prodajo preostalega premoženja šestih bank zunaj NAME; del denarja je bil za kritje prihodnjih izgub od prodaje premoženja. V začetku leta 2011 so bile likvidnostne potrebe šestih bank podprte z dodatnimi 150 milijardami s strani ECB. [5] Ne glede na vsa prizadevanja, da se jih reši, so se v aprilu 2011 kreditne ocene šestih bank zmanjšale na status»junk«(nezaželjeno) s strani bonitetne agencije Moody's. [27] 5 DODATNA DOKUMENTACIJA IN OSNUTEK POSLOVNEGA NAČRTA NAME 16. septembra 2009 je NAMA objavila dodatno dokumentacijo, ki je vsebovala podrobne statistične podatke o NAMI, podatke o nepremičninskih donosih in informacije o šestih institucijah, ki jih zajema. Knjižna vrednost posojil, za katera se pričakuje, da bodo prenesena na NAMO iz šestih zajetih institucij (Bank of Ireland, Allied Irish Banks, Anglo Irish Bank, EBS, Irish Life and Permanent, Irish Nationwide), je bila takrat 68 milijard. Predlagana vrednost prenosa je 54 milijard z ocenjeno tržno vrednostjo na 47 milijard. Ministrstvo za finance je v skladu z omenjenim dokumentom 13. oktobra 2009 v osnutku NAMinega poslovnega načrta objavilo delne podatke. 18

19 Tabela 1: NAMINA ocena trenutne tržne vrednosti osnovnih sredstev Vrednost sredstev ob nastanku 88 Približno povprečje LTV 77% Čisti originalni seštevek brez obresti 68 Približna ocena potencialnega padca cen nepremičnin 47% Ocenjena trenutna tržna vrednost osnovnih sredstev 47 Ocena obresti 9 Potencialna skupna knjižna vrednost za prenos v 77 NAMO Odbitek (haircut) za posojila 30% Cena, ki bi jo NAMA lahko plačala za posojila 54 SKUPAJ v milijardah V Dodatni dokumentaciji je podatek o finančnem stanju šestih zajetih bank pred prenosom na NAMO. Če dodamo temeljni kapital teh bank to skupaj znaša 29 miljard temeljnega kapitala, kar predstavlja tveganju prilagojena sredstva v vrednosti 363 miljard in kapitalski količnik temeljnega kapital 7,9%. Basel II priporoča minimalni kapitalski količnik 4%. Tabela 2: Kapitalski količniki zajetih bank Institucija Datum poročila Tveganju prilagojena sredstva v milijon Temeljni kapital v milijon Kapitalski količnik temeljnega kapitala Allied Irish 30. junij ,8% Bank Bank of Ireland 31. marec ,5% Anglo Irish 31. marec ,9% Bank Irish Life and 30. junij ,3% Permanent Irish Nationwide 31. december ,4% 2008 EBS 30. junij ,7% SKUPAJ ,9% Iz zgornjega je razvidno, da je imela Anglo Irish Bank od vseh vključenih bank najslabši portfelj zaradi česar je bila njena vključitev kasneje tudi kritika mnogih ekonomistov. V skladu z Dodatno dokumentacijo je dolgoročna ekonomska vrednost posojil, ki bodo prenesena na NAMO, ocenjena na 15% več kot tržna vrednost. NAMA uporablja predpisane prilagodljive faktorje za oceno vrednotenja na 54 milijard. V dokumentu je tudi zapisano, da bi se morala cena sredstev povečati iz dejanske tržne vrednosti za 10%, zato da se vlada in davkoplačevalci izognejo izgubam, ob upoštevanju podrejenega dolga. V osnutku 19

20 NAMINEGA poslovnega načrta je pojasnjena razlika med 15% dvigom (da dosežemo na 54 milijard ) in potrebo po 10% dvigu (da se davkoplačevalci izognejo izgubi). Ta analiza upošteva pričakovani del plačila za šest zajetih institucij v višini 2,7 milijard (približno 5% od 54 milijard vrednosti prenosa). [17] [18] 5.1 Tržni odziv 17. septembra, dan po tem, ko je NAMA naznanila svoje ocenjene stroške, je vrednost delnic AIB in Bank of Ireland zrasla. Na podlagi indeksa ISEQ so delnice AIB zrasle za 30% in delnice Bank of Ireland za 17 %. Pri obeh bankah so se cene njihovih delnic zvišale tudi na delniškem trgu v ZDA. [5] 5.2 Analiza podatkov Na podlagi informacije, ki je bila predstavljena v dokumentu Dodatnih podatkov lahko razberemo, da če je 68 milijard knjižne vrednosti prenesene v NAMO v vrednosti 54 milijard, bi imele omenjene institucije odpis temeljnega kapitala in tveganju prilagojenih sredstev v skupni vrednosti 14 milijard. Če predvidevamo odpis»1-za-1«v vrednosti 14 milijard v tveganju prilagojenih sredstvih in odpis temeljnega kapitala, bi bil novi delež temeljnega kapitala 4,2% z tveganju prilagojenimi sredstvi v vrednosti 349 milijard in temeljnim kapitalom 15 milijard. Če bi bila vrednost prenosa na ocenjeni tržni vrednosti 47 milijard in ne 54 milijard, bi potem temeljni kapital padel za 21 milijard in ne 14 milijard. Tveganju prilagojena sredstva bi potem bila 342 milijard in temeljni kapital 8 milijard z deležem 2,2%. 20

21 Tabela 3: Primerjava kapitalskega količnika Tveganju prilagojena sredstva v milijardah Temeljni kapital v milijardah Kapitalski količnik temeljnega kapitala Skupno vseh 6 institucij ,9% Predlagana vrednost, ki se prenese na NAMO 54 Ocenjena knjižna vrednost 68 Potencialni odpis Skupno 6 institucij po prilagoditvi ,2% Dodatni popravek ob ocenjeni vrednosti 47 milijard -7-7 Skupno 6 institucij po prilagoditvi ,2% Zgornja analiza prikazuje skupne podatke razbrane le iz Dodatne dokumentacije. Za jasnejšo sliko bi NAMA morala podati razčlembo po institucijah poleg tega pa tudi knjižno in tržno vrednost vsake od njih. Nekateri od teh dodatnih podatkov so bili podani 13. oktobra 2009 v Osnutku poslovnega načrta NAME. Tam lahko razberemo, da je teh 6 institucij v zadnjem letu oblikovalo 7 milijard slabitev posojila, ostanek od 77 milijard morebitnih posojil pa preneslo na NAMO; trenutna knjižna vrednost posojilnih portfeljev ter morebitne cene prenosa za njihove portfelje pa sta bili opuščeni. [17] 5.3 Prenos portfelja izvedenih finančnih instrumentov na NAMO V NAMINEM osnutku poslovnega načrta je naveden obstoj več kot 1000 finančnih postavk vezanih na komercialna posojila. Pričakuje se, da se bodo tudi ta posojila prenesla na NAMO. Nominalna vrednost teh portfeljev izvedenih finančnih instrumentov je 14,7 milijard. V nepremičninskih poslih se od podjetij in ostalih posojilojemalcev večkrat pričakuje, da vstopijo v transakcijo kot del dogovora o posojilu in s tem prilagodijo obrestno mero za posojila. Običajno se uporabljajo pogodbe o zamenjavi obrestne mere. Če obrestna mera pada, posojilojemalec nima koristi, ker mora plačati prihranek nasprotni strani swap pogodbe. Glede na padec obrestnih mer v zadnjih dveh letih (npr. obresti ZDA so bila 0,25% konec septembra 2009 v nasprotju z 5,25% v avgustu 2007), lahko pride do velike obveznosti v zvezi z 14,7 milijard vrednim portfeljem izvedenih finančnih instrumentov. Osnutek NAMINEGA poslovnega načrta ne govori o obsegu obveznosti ampak pravi:»ti izvedeni finančni instrumenti spremenijo strukturo obrestne mere osnovnih posojil in njihova tekoča tržna vrednost (angl. mark-to-market) bo vključena v vrednotenje posojil.«[18] 21