TEČAJ ZA VIŠJEGA GASILCA VIŠJI GASILEC -VG POŽAR IN NEVARNE SNOVI Predavatelj: Slavko Tkalec VGČ.II st
UČNA VPRAŠANJA Temperature plamenišča,gorišča in vnetišča Parni tlak Agregatno stanje snovi Fizikalno kemijske lastnosti in zgradba snovi Prenos toplote pri požarih Vrste vodnih curkov in njihov pomen za učinkovito gašenje Eksplozijsko območje, spodnja in zgornja eksplozijska meja v eksplozivni plinski mešanci Značilne skupine kemijskih snovi Označevanje nevarni snovi Označevanje nevarnih snovi v transportu Osnove PIRS postopka
TEMPERATURE PLAMENIŠČA, GORIŠČA IN VNETIŠČA Definicije temperaturnih pojavov pri gorenju Gorenje se prične z vžigom gorljive snovi, ki ga povzroči zadostna količina toplote ob prisotnosti kisika. V zvezi z vžigom poznamo tri karakteristične temperature.»plamenišče«je najnižja od teh značilnih temperatur in predstavlja temperaturo, pri kateri se nad snovjo pojavijo plameni, če snovi približamo odprt plamen, in takoj ugasnejo, če zunanji vir plamena odmaknemo. Nekoliko višja karakteristična temperatura je»gorišče«, ki predstavlja temperaturo, pri kateri plamen nad snovjo ob umiku zunanjega vira vžiga ne ugasne več. Najvišja karakteristična temperatura vžiga pa je»vnetišče«, ki predstavlja temperaturo, pri kateri se snov pri segrevanju vžge sama od sebe, tj. brez zunanjega vira odprtega plamena.
Povzeto po ref. [3].
PARNI TLAK Parni tlak ali ravnotežni parni tlak snovi je tlak pare snovi, ki je v ravnotežju z njeno kondenzirano fazo. Vse tekoče in trdne snovi težijo k temu, da bi izparele v plinasto fazo, vse plinaste snovi pa težijo k temu, da bi kondenzirale nazaj v svojo prvotno tekočo ali trdno fazo. Vsaka snov ima zato pri dani temperaturi nek tlak, pri katerem je v dinamičnem ravnotežju s svojo tekočo ali trdno fazo. Ravnotežni parni tlak je pokazatelj hitrosti izparevanja snovi in je povezan s tendenco atomov in molekul, da zapustijo tekočo ali trdno fazo. Za snovi, ki imajo pri normalnih temperaturah visok parni tlak, pravimo, da so hlapne. Parni tlak je fizikalno-kemijska količina, ki nam pove, kolikšen je tlak par nad neko tekočino, ko so te v termodinamskem ravnotežju s tekočino. Običajno parni tlak merimo s pripravo, imenovano izoteniskop, s pomočjo katere pri določeni temperaturi izmerimo tlak nad tekočino pri pogojih, ko so nad to tekočino prisotne le pare te tekočine. Parni tlak vode Voda se obnaša tako kot druge tekočine in zavre, ko njen parni tlak doseže tlak okolice. Na višjih nadmorskih višinah je zračni tlak nižji, zato zavre pri nižji temperaturi. Parni tlak in vrelišče vode pri tlakih blizu zračnega tlaka se lahko dosti natančno izračuna z Antoinovo enačbo
AGREGATNO STANJE SNOVI Agregatno stanje nam pove, v kakšnem stanju se neka snov nahaja. Poznamo trdno tekoče in plinasto agregatno stanje. Za snov v trdnem agregatnem stanju je značilno, da se močno upira spremembi oblike in je praktično nestisljiva molekule so zelo blizu skupaj vezi med njimi pa so močne. Tekoče snovi nimajo svoje lastne oblike, ampak se razporedijo na dnu posode in zavzamejo obliko posode, v katero jih vlijemo. Tekočine so nekoliko bolj stisljive kot trdne snovi, vendar so še vedno praktično nestisljive molekule so tudi v tekočinah zelo blizu skupaj, vendar so vezi med njimi šibkejše. Plini ravno tako kot tekočine nimajo svoje oblike. Molekule plina so proste in se zato gibljejo zelo hitro. Če jih hočemo zadržati, moramo posodo nepredušno zapreti. Plini so zelo stisljivi in, če jih stiskamo pri pravi temperaturi, se tudi utekočinijo. Za gasilca je zelo pomembno, v kakšnem agregatnem stanju se neka snov nahaja, saj je od tega odvisna izbira zaščitne opreme in/ali gasilnega sredstva
Izhlapevanje GORENJE S PLAMENOM TOPLOTA VNETLJIVA PLINSKA ZMES ZRAK (KISIK) Piroliza PLINI TRDNE SNOVI TEKOČINE TOPLOTA
Fizikalno kemijske lastnosti in zgradba snovi Snovi se med seboj razlikujejo v lastnostih. Lastnosti snovi so odvisne od kemijske zgradbe te snovi. Delimo ji na kemijske in fizikalne. FIZIKALNE LASTNOSTI: AGREGATNO STANJE BARVA VONJ TRDNOST VISKOZNOST GOSTOTA TEMPERATURA TALIŠČA IN VRELIŠČA ELEKTROPREVODNOST MAGNETNE LASTNOSTI... KEMIJSKE LASTNOSTI: REAKTIVNOST (gorljivost, vnetljivost, eksplozivnost) Glej Oznake za nevarnost
PRENOS TOPLOTE PRI POŽARIH Sposobnost obvladovanja ognja je imela temeljno vlogo v razvoju in napredku človeštva in še danes je kontrolirano gorenje zelo pomemben vir energije tako v gospodinjstvih kot tudi v industriji. Vsako gorenje torej še ni požar. Požar je vsako neobvladano gorenje, ki se nekontrolirano širi in s tem povzroča škodo ter ogroža zdravje ali celo življenja ljudi. Pri požaru se sprošča veliko toplote, dima in tudi bolj ali manj nevarnih snovi, zato je potrebo biti pri gašenju požarov izredno previden. Požare je običajno precej lažje preprečevati z raznimi preventivnimi ukrepi, kot pa jih dejansko gasiti. Kljub temu so požari zelo pogosti. Za uspešnejše gašenje požara oziroma v izogib pretiranemu izpostavljanju nevarnostim med procesom gašenja je zelo pomembno tudi poznavanje dinamike požara, tj. razvoja in širjenja požara.
Prenos toplote Spontan prenos toplote vedno poteka z bolj segretega telesa na manj segreto telo. Vsako se greto telo svojo toploto oddaja manj segreti okolici. Toplota je energija, ki se v snovi lahko»skladišči«v različnih oblikah: kinetična energija (gibanje molekul), vibracijska, rotacijska, potencialna energija, itd. Prenos toplote lahko poteka na tri načine: prevajanje, mešanje in sevanje.
Prenos toplote-prevajanje ali kondukcija Na ta način se prenaša toplota po trdnem materialu, telesu. Sosednje molekule snovi preko medsebojnih trkov ena drugi predajajo energijo, ki jo imajo v obliki kinetične, rotacijske in vibracijske energije. Makroskopsko se te energije občutijo kot toplota.
Največjo toplotno prevodnost imajo kovine, saj so atomi v kovinah v kontaktu. Nekoliko nižjo toplotno prevodnost imajo druge kompaktne trdne snovi, paste in nato tekočine, kjer je medmolekulskih trkov še vedno veliko. Najnižjo toplotno prevodnost imajo plini, ki so dobri toplotni izolatorji, vendar le, če je preprečeno njihovo mešanje. Toplotni stik med dvema ploskvama lahko precej izboljšamo z uporabo raznih toplotno dobro prevodnih past že tenak film zraka med ploskvama namreč zaradi izredno nizke toplotne prevodnosti zraka lahko močno zmanjša toplotni tok skozi ploskvi.
Mešanje ali konvekcija Gre za mešanje plinov ali tekočin. Toplota se prenaša zaradi gibanja molekul. Primer je centralna kurjava, kjer črpalka vodo poganja po sistemu, tako da voda kroži in prenaša toploto z enega kraja na drugega. Drugi primer je kroženje zraka po prostoru.
Sevanje ali radiacija Vsako močno segreto telo seva svetlobo. Čim višja je temperatura telesa, tem bolj se spreminja rdeča svetloba v belo. Izsevana svetloba ni nujno vsa v vidnem delu spektra, tako da s prostim očesom vse izsevane svetlobe ne moremo videti. Zunaj vidnega spektra sta ultravijolično (UV) in infrardeče (IR) področje. IR žarke zaznamo kot toploto
Sevanje ali radiacija Pri večjih požarih se lahko požar prenese s sevanjem tudi na razdalji 30 metrov
OMEJEVANJE ŠIRJENJA POŽARA MED ZGRADBAMI Ob nastanku požara na eni zgradbi je zaradi različnih fizikalnih zakonitosti možen prenos požara na sosednjo zgradbo: - toplotno sevanje; - gibanje vročih dimnih plinov; - širjenje plamenov; - let isker in gorečih delov. Obstaja več možnosti, predvsem gradbenih, s katerimi je možno takšno širjenje preprečiti, npr.: - postavitev požarnega zidu med obe zgradbi rešitev je smotrna, kadar sta stavbi druga ob drugi; - najbolj razširjen in nekdaj edini mogoč ukrep je bila ustrezna oddaljenost med obema zgradbama, tako da so se učinki požara že izničili; - k omejevanju širjenja požara veliko pripomore tudi uporaba negorljivih materialov, predvsem ko gre za strešno kritino ali druge izpostavljene dele; - če pa je v zgradbi, kjer je prišlo do požara, vgrajena naprava za avtomatsko gašenje, pa se požar sploh ne more razviti do faze, ko bi lahko ogrožal sosednjo zgradbo. Omejevanje širjenja požara po zgradbi in na sosednje zgradbe se po prihodu gasilcev izvaja tudi z operativnim ukrepi. Ti so v veliki meri odvisni od tega, kakšne karakteristike ima zgradba in katere ukrepe požarne preventive ima izvedene. Če ukrepov ni ali so slabo izvedeni (premajhna razdalja med zgradbama, odprtine v požarnem zidu, samo delno izveden požarni zid, dograjeni deli stavbe, ki požarno povezujejo dva sicer ločena dela zgradbe itd.), so potrebni večji napori gasilcev, več gasilcev, več opreme, več gasilnega sredstva. Kljub naštetemu pa še vedno obstaja večja možnost, da se bo požar razširil na del zgradbe, ki bi moral biti požarno ločen.
VRSTE VODNIH CURKOV IN NJIHOV POMEN ZA UČINKOVITO GAŠENJE Vodo za gašenje uporabljamo kot: polni vodni curek, vodno prho (premer kapljic 0,5 do 1,5 mm), vodno meglo (premer kapljic do 0,1 mm) vodni aerosol (premer kapljic do 0,05 mm) Med slabe lastnosti vode spadajo razpad vode, ko le ta pri 1200 o C razpade na vodik in kisik, zmrzovanje vode pri nizkih temperaturah, električna prevodnost vode in afiniteta vode za povezavo z drugimi snovmi. Voda gasi s kombinacijo mehanizmov: - ohlajevanje trdne ali tekoče gorljive snovi, - ohlajevanje plamena samega, - ustvarjanje pare, ki onemogoča dostop kisika, in zmanjšuje prenos toplotnega sevanja
Vodna megla uporabnosti Trije glavni načini rabe vodne megle pri gašenju notranjih požarov. 1. Hlajenje plinov uporabljamo za hlajenje plinov nad glavo na nižjo temperaturo od tiste, ki še omogoča, da pride do pojava valečega se ognja ali požarnega preskoka. 2. 2. Inercijo uporabljamo za ustvarjanje stabilnega ozračja nad glavo s pomočjo nadzorovanih par ALI zadržanih vodnih kapljic, kjer ne pride do izhlapevanja kar preprečuje oz. obvladuje/ublažuje vsakršne možne vžige teh plinov v povratnem udaru ali dimni eksploziji. 3. 3. Obvladovanje uporabljamo za gašenje velikih količin požarnih plinov, ki so se nakopičili in gorijo v geometričnih prostorih, kot so stopniščni jaški, podstrešja ali oddelku
Tehnika gašenja skupine požarov A z vodo Dušilni učinki, ki jih ima voda pri požarih skupine A, so: Hlajenje goriva (hlajenje vnetljive površine trdega goriva): zmanjša stopnjo pirolize in na ta način ohladi gorivo pod vnetišče. S tem se zmanjša toplotna moč ognja; vzporedno se zmanjša še nivo povratne toplote ognja in s tem se poveča ohlajevalna moč gasilnega sredstva. Uporabna vodne prhe je najobičajnejši način hlajenja. Hlajenje plamena (neposredno hlajenje območja plamena): zmanjša koncentracijo prostih radikalov. Del toplote, ki je posledica reakcije, se uporabi za gretje nevtralne snovi (primer: vode) in tako zmanjšamo toplotno energijo, ki je potrebna za nadaljevanje kemične reakcije. Ena izmed funkcij uporabe vodne megle temelji na tem principu; fine vodne kapljice zagotavljajo zelo veliko površino glede na masno enoto gasila in s tem povečajo prenos toplote. Dušenje plamena: zmanjševanje količine razpoložljivega kisika s pomočjo neaktivnega plina ali druge substance (primer: N2, CO2, vodna megla). Na tak način zmanjšamo dotok oksidanta, ki pospešuje gorenje. Z uporabo vodne megle lahko omejimo večje požare.
EKSPLOZIJSKO OBMOČJE, SPODNJA IN ZGORNJA EKSPLOZIJSKA MEJA V EX PLINSKI MEŠANCI Eksplozijsko območje je območje volumskih odstotkov gorljivih snovi v zraku, ki ga omejujeta zgornja in spodnja eksplozijska meja. Pod spodnjo eksplozijsko mejo, ki je definirana kot minimalna koncentracija hlapov ali plinov gorljivih snovi v zraku, ne pride do eksplozije ali gorenja, četudi je prisoten vir vžiga. Nad zgornjo eksplozijsko mejo, ki je definirana kot maksimalna koncentracija hlapov ali plinov gorljivih snovi v zraku, vžig ne povzroči več eksplozije ali gorenja. Z eksplozijskim območjem se ocenjuje nevarnost eksplozivnih zmesi, to je plinov, hlapov, megle ali prahu v mešanici z zrakom ali kisikom. Eksplozijsko območje se izraža z množino gorljive snovi v zraku, le-ta se izraža v volumskih odstotkih ali v gramih gorljive snovi v m3 zraka. Eksplozijsko območje je za vsako gorljivo snov drugačno.
Eksplozijska meja Za pojav prašne eksplozije je potrebna prava koncentracija zelo finih delcev gorljivega prahu v zraku in vir vžiga. Moč eksplozije je odvisna od sestave prahu, velikosti delcev, temperature in vira vžiga. Za prašno eksplozijo je potreben močnejši vir vžiga, zato običajno te eksplozije sledijo kakšni drugi eksploziji, ki predhodno dvigne prah, ga pomeša z zrakom in tako pripravi eksplozivno zmes. Prašne eksplozije so zaradi nižjih reakcijskih hitrostih in počasnejšega naraščanja tlaka počasnejše in trajajo dlje časa. Razvoj prašne eksplozije je počasnejši, ker poteka gorenje prahu na površini prašnih delcev, pa tudi difuzija kisika v prašno zmes je počasnejša kot v plinsko zmes. Bolj kot so prašni delci fini, bolj je prah nevaren za eksplozijo, saj se z manjšanjem prašnih delcev razmerje površina/volumen veča.
Eksplozivne plinske zmesi Plini gorijo eksplozivno le, če je njihovo razmerje v zmesi z zračnim kisikom pravo. Tako poznamo dve eksplozijski meji, zgornjo in spodnjo. Plin eksplodira, le če je sestava zmesi nekje vmes med tema mejama. V primeru, da je koncentracija plina prenizka ali previsoka, je zmes še vedno lahko gorljiva, vendar pa ne eksplozivno. e na osnovi poskusov. Pri teh poskusih je vnetljiv oblak običajno lahko precej nehomogen, zato se podatki v literaturi lahko tudi precej razlikujejo. Pogosto tudi ni jasno podano razlikovanje med mejami eksplozivnosti in mejami vnetljivosti. Najbolj nevarni so plini z nizkimi eksplozijskimi mejami, ker se v praksi nizke koncentracije plinskih zmesi lažje in hitreje tvorijo kot višje.
ZNAČILNE SKUPINE KEMIJSKIH SNOVI Kisline in baze so del naše prehrane in pomembne surovine za proizvodnjo umetnih vlaken, plastike, barv in drugih materialov, iz katerih so predmeti okoli nas. Kisline v naravi Večinoma si predstavljamo, da so kisline jedke tekočine, ki najedajo tkanine, raztapljajo kovine, poškodujejo tkivo in dražijo dihala. Vendar pa kisline najdemo tudi v nekaterih rastlinah, živalih in človeku. S kislinami se pogosto srečamo v naši prehrani. Tako je ocetna kislina sestavina kisa, v sadju pa so citronska, vinska, jabolčna in druge kisline, ki dajejo osvežujoč okus in ugodno vplivajo na prebavo. Te kisline uporabljajo tudi v živilski industriji. Nezrelo sadje je kislo, ker vsebuje veliko količino kislin. V zelenjavi je pogosta oksalna kislina, ki v večjih količinah ni priporočljiva, ker telesu odteguje kalci Industrijsko najpomembnejša je žveplova kislina H2SO4, ki je močna in zelo jedka. Uporablja se za pridobivanje umetnih gnojil, barv, detergentov, plastike, zdravil in vrste drugih snovi. Slika 2 Uporaba žveplove kisline v industriji 98 % žveplova kislina je koncentrirana kislina in je močan oksidant. Je tudi močno higroskopna. To pomeni, da veže vodo. Odteguje vodo lesu, tekstilu, papirju, sladkorju in drugim organskim snovem (na primer koži!), ki vsebujejo vezana vodik in kisik. Kislina veže vodik in kisik iz organskih snovi kot vodo, preostane pa oglje, ki je ogljik
Kisline Koncentrirane kisline so zaradi svoje jedkosti zelo nevarne. Močne kisline so običajno tudi dobri oksidanti (ni pa nujno), kar še poveča stopnjo njihove nevarnosti. Zelo nevarno je, če pridejo v stik z vodo, saj lahko reagirajo zelo burno. Razredčevanje kislin poteka vedno tako, da vlivamo bolj koncentrirano kislino v manj koncentrirano in nikoli obratno s tem preprečimo burne reakcije! V primeru nesreč s kislinami mora biti gasilec zaščiten s posebno obleko, ki je odporna na kisline, pri delu pa je potrebna tudi velika pazljivost. Podobno se obnašamo pri nesrečah z močnimi bazami Baze Baze so v naravi manj pogoste kot kisline. V rastlinskem pepelu je vedno nekaj natrijevega karbonata Na2CO3 in kalijevega karbonata K2CO3.»e tak pepel kuhamo skupaj z maščobami, dobimo milo. Ta postopek so poznali že v železni dobi in ponekod ga uporabljajo še danes. V nekaterih rastlinah so alkaloidi, ki so baze. Večinoma so strupi, v majhnih količinah pa imajo pogosto zdravilne učinke. Med alkaloide prištevamo kofein, nikotin, morfij, kokain, atropin in druge Oksidanti Oksidanti so snovi, ki lahko pod določenimi pogoji oddajo kisik. Takšen kisik je veliko bolj reaktiven od zračnega kisika. Oksidanti se pri višjih temperaturah lahko razkrajajo, kar pa se lahko zgodi tudi pod vplivom katalizatorjev. Oksidantov ne smemo skladiščiti na toplem ali na soncu. Ne smejo biti v stiku z drugimi oksidanti. Njihove posode morajo biti dobro zaprte. Pri shranjevanju je potrebno predvideti tudi možnosti potresa in drugih naravnih nesreč
Soli Pri reakciji med kislinami in bazami nastanejo soli. Soli so ionske spojine in večinoma dobro topne v vodi, zato nastanejo vodne raztopine soli. Umetna gnojila Če se umetna gnojila navlažijo so lahko zelo nevarna, saj se pri tem nekoliko segrejejo in lahko se vžgejo v njih prisotni nitrati. Tudi sami nitrati lahko vnamejo določene organske komponente gnojil. Umetna gnojila moramo shranjevati v suhih prostorih, zaščitenih pred dežjem soncem in vročino Jedkost Močne kisline in močne baze so zelo jedke, kar pomeni, da imajo sposobnost nažiranja drugih snovi
OZNAČEVANJE NEVARNIH SNOVI Označevanje nevarnih snovi po GHS sistemu Globalno poenoten sistem razvrščanja, pakiranja in označevanja kemikalij37 GHS (Globally Harmonised System) Uredba CLP (Classification, Labelling & Packaging) št. 1272/2008 je bila objavljena 31.12.2008 v UL EU, veljati pa je začela 20.01.2009. GHS se imenuje nov sistem razvrščanja, pakiranja in označevanja, ki je podrobneje opisan v zgoraj omenjeni uredbi. Skupen dogovor držav na ravni ZN (po 40 letih dopolnjevanja). Kompromis najmanj 3 znanih sistemov (EU, CAN, ZDA ). Uredba obsega 1355 strani. Lahko bi rekli, da je REACH osnova za GHS (v postopku registracije snovi se bodo zbrali vsi potrebni podatki o snovi, ki bodo potem osnova za razvrstitev po pravilih GHS). GHS- Prehodno obdobje: Sočasno: stari sistem in GHS. Izključno le GHS: snovi: od 1.12. 2010 na policah 1.12.2012, zmesi: od 1. 6. 2015 na policah 1.6.2017.
Novi izrazi, ki so opredeljeni v uredbi GHS -Razred nevarnost - pomeni vrsto fizikalne nevarnosti ali nevarnosti za zdravje ali okolje. - Kategorija nevarnosti - pomeni nadaljnjo razčlenitev po kriterijih znotraj vsakega razreda nevarnosti, ki določa resnost nevarnosti. - Stavki o nevarnosti (H) - pomeni besedilo glede razreda ali kategorije nevarnosti, ki opisuje vrsto nevarnosti, ki jo povzroča nevarna snov ali zmes, po potrebi pa tudi stopnjo nevarnosti (R-stavek). -Previdnostni stavki (P) - pomeni besedilo, ki opisuje priporočeni(-e) ukrep(-e) za zmanjšanje ali preprečevanje negativnih učinkov, ki so posledica izpostavljenosti nevarni snovi ali zmesi zaradi njene uporabe ali odstranjevanja (S-stavek). -Opozorilna beseda - pomeni besedo, ki označuje relativno stopnjo nevarnosti, ki bralca opozori na morebitno nevarnost; ločimo med dvema stopnjama nevarno in pozor. - M-faktor - pomeni množilni faktor, ki se uporablja za koncentracijo snovi, razvrščene kot akutno nevarne za vodno okolje iz kategorije 1 ali kronično nevarne za vodno okolje iz kategorije 1, da lahko z metodo seštevanja razvrstimo zmes, v kateri je prisotna snov.
Novi sistem razvrščanja, pakiranja in označevanja prinaša menjavo starih EU simbolov za GHS piktograme Označevanje po STAREM, NOVEM
Nevarne lastnosti po novem:
Pričakovane prednosti GHS označevanja - Višja stopnja zaščite ljudi in okolja (globalno). - Pospešitev mednarodne trgovine. - Zmanjšanje testov in evaluacij. - Boljše upravljanje tveganja s kemikalijami. -Razvoj novih kriterijev za določene segmente razvrščanja (kopensko okolje, vsebnost nanodelcev itd.). - Več informacij lahko najdete na spletni strani Urada RS za kemikalije in sorodnih spletnih straneh EU. Zmanjšanje tveganja pri uporabi nevarnih kemikalij lokalno in globalno
OZNAČEVANJE NEVARNIH SNOVI V TRANSPORTU Vrsta in označevanje vozil za prevoz nevarnih snovi Najpogostejša vrsta vozil, ki se jih uporablja za prevoz nevarnih snovi so cisterne. Ločimo vozila cisterne in cisterne zabojnike. Za posamezno nevarno snov, ki se jo prevaža v cisterni, mora imeti le-ta ustrezno tipsko odobritev, ki jo na podlagi preizkusa prototipa cisterne izda pristojni organ oz. pooblaščena organizacija. Nevarne snovi, katere ne moremo prevažati v cisternah, prevažamo z vozili za prevoz nevarnih snovi v tovorkih tj. v kosovni embalaži. Tudi ta vozila morajo biti za ta namen izdelana skladno s predpisi, ali pa ustrezno dodelana oz. predelana (npr. trdno ogrodje, težko vnetljiva ponjava )
POZNAVANJE OZNAČEVANJA NEVARNIH SNOVI POGOJ ZA USPEŠNO INTERVENCIJO Nevarne snovi so stalni spremljevalec v našem življenju in ker predstavljajo nevarnost za okolico, morajo biti ustrezno označene. V različnih delih sveta se je označevanje tudi različno razvijalo. V zadnjih letih se na tem področju, tudi zaradi splošnih globalizacijskih tokov, skuša vsaj delno poenotiti sistem označevanja. V nekaterih delih to poteka uspešneje, v nekaterih pa smo še daleč od enotnega označevanja. Za nas gasilce je označevanje še posebej pomembno, ker se z nevarnimi snovmi srečamo takrat, ko uidejo nadzoru in je zgodnje prepoznavanje ključnega pomena za uspešno intervencijo. V nadaljevanju si bomo ogledali vrste označevanj, ki so za uspešno posredovanje ključnega pomena. Krovni zakon, ki ureja to področje je Zakon o kemikalijah (Ur. l. RS, št. 65/2003). Ta, skupaj s podzakonskimi predpisi zagotavlja, da se nevarne kemikalije dajejo v promet na način, ki najmanj ogroža zdravje človeka in okolico. Zakon predpisuje, da mora vsak, ki daje kemikalijo v promet, zanjo izdelati varnostni list in ga dati v uporabo vsakemu poklicnemu uporabniku in uradu za kemikalije. Določeni pa so tudi simboli, s katerimi mora biti označena embalaža, ki vsebuje nevarno snov (slika 1). Simboli so mednarodni in so v skladu z zakonodajo EU, kar pomeni, da so obvezujoči za vse sedanje in nove pridružene članice.
Vsako vozilo, ki prevaža nevarne snovi mora biti ustrezno označeno. Za to se uporabljajo opozorilne table in opozorilne simbole. V osnovi je namen danih oznak opozoriti ostale udeležence v prometu na prisotnost nevarnih snovi in posledično večjo previdnost. Oznake so pomembne tudi v primeru izrednih dogodkov oz. nesreč, saj posredno podajajo način in obseg ukrepanja/reševanja. Oznake so tudi osnova za identifikacijo vozila, ki prevažajo nevarne snovi s pomočjo sodobnih video detekcijskih sistemov. Ozna- čiti je potrebno tudi prazna vozila, ki so opravila prevoz nevarnih snovi, razen če nakladalni prostori (cisterne) niso povsem prazni in očiščeni. Opozorilna tabla za označevanje nevarnih snovi, je skladno z ADR oranžne barve, široka 40 cm in visoka minimalno 30 cm ter obrobljena s črnim robom širine največ 15 mm. Uporabljeni material za opozorilno oranžno tablo mora biti odporen proti vremenskim vplivom in zagotavljati trajnost označitve. Tabla se ne sme sneti s podlage, na katero je nameščena, niti po 15 minutni izpostavljenosti ognju. Tabla lahko vsebuje številke, ki podajajo vrsto nevarnosti in nevarne snovi, ki se prevaža, ali pa je popolnoma brez številk. Variante označitve vozil z ADR tablo brez številk (spredaj in zadaj), so iz vidika avtomatske in ostalih detekcij nevarne snovi, ki se prevaža, zelo težavna. Omenjeno bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju članka. Velja omeniti tudi včasih zmotno prepričanje, da»prazna«opozorilna tabla ozna- čuje prazna vozila, kar seveda ne drži.
Največji problem za gasilce predstavljajo nevarne snovi, ki so v transportu, saj je predvidljivost vrste in zahtevnosti nesreče v tem primeru manjša. Prav zaradi tega to področje ureja poseben zakon, Zakon o prevozu nevarnega blaga (Ur. l. RS, št. 96/2002). Ta ureja izključno prevoz nevarnega blaga. Vse kemikalije se namreč ne prevažajo kot nevarno blago, prav tako pa vse blago, ki se prevaža kot nevarno, ni potrebno označevati v skladu z zakonom o kemikalijah. Ta zakon je seveda usklajen z vsemi mednarodnimi predpisi za prevoz nevarnega blaga, saj drugače naša država ne bi niti slučajno 1. maja 2004 postala članica EU. Mednarodno veljavni predpisi pa so: Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR) Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID) Mednarodne kode o pomorskem prevozu nevarnega blaga (IMDG Code) Tehnična navodila za mednarodni letalski prevoz nevarnega blaga (IATA-TI) Najpomembnejša sta prav gotovo prva dva predpisa, saj je kopenski promet z nevarnimi snovmi v naši državi, zaradi same lege države, najbolj pogost. Vidno označevanje v kopenskem transportu se izvaja na dva načina, ki se najpogosteje pojavljata skupaj. Gre za dva načina razpoznavanja nevarnosti:
Označevanje z nalepko (tablo) nevarnosti Vsako nevarno blago je glede na prevladujočo nevarnost uvrščeno v določen razred. To podrobno ureja predpis ADR, uporablja pa se tudi po pravilniku RID. Nevarno blago je razdeljeno v 13 transportnih razredov, in sicer: razred 1 eksplozivne snovi, razred 2 plini, razred 3 vnetljive tekočine, razred 4.1 vnetljive trdne snovi, razred 4.2 samovnetljive snovi, razred 4.3 snovi, ki v stiku z vodo tvorijo vnetljive pline, razred 5.1 oksidanti, razred 5.2 organski peroksidi, razred 6.1 strupi, razred 6.2 kužne snovi, razred 7 radioaktivne snovi, razred 8 jedke snovi in razred 9 ostale nevarne snovi Vsakemu razredu pripada en ali več grafičnih simbolov. Nalepkam (tablam) nevarnosti pravimo tudi ''piktogrami''. Tovorki, cisterne, zabojniki, itd. morajo biti označeni z nalepkami (tablami) nevarnosti (slika 2). Po teh oznakah sklepamo o glavni nevarnosti in, če obstajajo, o dodatnih nevarnostih prevažanega blaga
NEVARNOSTNI DIAMANT 1-Manj nevarno 3-Plamenišče od 23 C-38 C 0-Stabilno Nevarnostni diamant za bencin
Številka nevarnosti Kadar so vozila označena z oranžnimi tablami s številkami (slika 3), pomeni zgornja številka nevarnost prevažanega blaga. Številka za označevanje nevarnosti je sestavljena iz dveh ali treh številk. Na splošno številke označujejo naslednje nevarnosti: 2 uhajanje plina zaradi tlaka ali kemične reakcije, 3 vnetljivost tekočin (hlapov) in plinov ali samosegrevajoče se tekočine, 4 vnetljivost trdnih snovi ali samosegrevajoče se trdne snovi, 5 oksidirajoče delovanje (pospeševanje gorenja), 6 strupenost ali nevarnost okužbe, 7 radioaktivnost, 8 jedkost, 9 nevarnost spontane močne reakcije Podvojitev številke pomeni stopnjevanje določene nevarnosti. Če pa je za označitev nevarnosti zadosti ena sama številka, pa ji sledi ničla. Če je pred številko za označevanje nevarnosti dodana črka X, snov nevarno reagira z vodo. Pri teh snoveh se sme voda uporabiti le, če to odobri strokovnjak. Pomen in razlago vseh možnih kombinacij števil, teh je blizu sto, lahko dobimo v več virih, med drugim tudi v podatkovni bazi ''Nevsnov''. V spodnjem delu table pa je vpisano UN-število. Za vsako nevarno snov so pri Združenih narodih določili število. Z njo mora biti označen vsak tovorek (slika 3). V določenih primerih, če se prevaža več nevarnih snovi se spredaj in zadaj vozilo lahko označi s praznimi oranžnimi tablami, ob straneh pa dodatno še z oštevilčenimi
V Sloveniji je urejena zbirka podatkov nevarnih snovi s številko UN. Uredila jo je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, imenuje pa se NevSnov
Kemlerjevo ter UN število na označevalnih tablah Zgornje število na tabli za označevanje nevarnih snovi v prometu je t.i. Kemlerjevo število in predstavlja število nevarnosti, ki je sestavljeno kot sledi: - X snov ne sme priti v stik z vodo - prva cifra glavna nevarnost - druga in tretja cifra dodatna nevarnost Spodnje število na tabli za označevanje nevarnih snovi v prometu pa je UN število, ki predstavlja identifikacijsko število nevarne snovi in sporoča za katero snov točno gre uporablja se spisek nevarnih snovi Organizacije združenih narodov.
Pomen prvega števila je: 1= eksplozivna snov 2= plini (pod tlakom ali utekočinjeni) 3= vnetljive tekočine, plini ali hlapi 4= vnetljive trdne snovi 5= oksidirajoče snovi ali organski peroksidi 6= strupene snovi ali strupi 7= radioaktivne snovi 8= jedke snovi 9= tveganje ob spontanih burnih reakcijah Vrste nevarnosti, ki jih označuje druga številka: 0= ni posebne nevarnosti 1= nevarnost eksplozije 2= nevarnost nastajanja plinov 3= vnetljivost 4= značilno samo za taline 5= oksidirajoče lastnosti 6= strupenost 7= radioaktivnost 8= nevarnost burne kemijske reakcije 9= tveganje ob spontanih burnih reakcijah
Tabela pomnoženih ali ponavljajočih se številk, ki označujejo povečano nevarnost: 22= globoko podhlajen plin 33= zelo vnetljiva tekočina 44= trdna snov, ki je s taljenjem prešla v tekočino 55= zelo močan oksidant 66= zelo močan strup 77= zelo močna radioaktivna snov 88= zelo močno jedko sredstvo Kadar je druga številka 0 pomeni, da nevarna snov nima posebno močnih reakcijskih lastnosti. Kadar število sestavljajo trije znaki pomeni, da obstaja možnost verižne reakcije. Kadar je številkama dodan X pomeni, da bo snov burno reagirala z vodo. X= nevarnost pri stiku z vodo
OSNOVE PIRS POSTOPKA PIRS postopek kaj je to? Gre v bistvu za osnovne štiri korake, ki jih je treba opraviti pri nesreči z nevarno snovjo. Delno je s tem zajet tudi vrstni red samih postopkov. Pri večji nesreči se seveda ti koraki med seboj prepletajo. P prepoznati I izolirati R rešiti, omejiti S sanirati
Prepoznati Če želimo varno in hitro opraviti svoje delo moramo najprej vedeti s čim imamo opravka. Se pravi najprej moramo ugotoviti katera ali katere snovi so prisotne na mestu nesreče. To poskušamo ugotoviti z varne razdalje na podlagi vidnih označb, ki jih morajo imeti objekti in prevozna sredstva, katera skladiščijo, uporabljajo ali prevažajo te snovi. Če takih označb ni nastane težava o kateri pa bomo spregovorili kdaj drugič.
Izolirati Ko smo snov prepoznali moramo iz navodil prebrati kakšna je ogroženost za okolico in temu primerno izolirati območje. Iz tega območja je treba odstraniti vse vire dodatnih nevarnosti in ga seveda začasno evakuirati.
Rešiti, omejiti Najprej je potrebno iz območja nesreče rešiti ponesrečence. To je prva naloga kateri moramo dati absolutno prednost. Moramo jih iznesti iz območja direktne nevarnosti in jih predati čim hitreje v medicinsko oskrbo. Naslednja naloga je preprečiti širjenje nesreče. Načine in metode izberemo glede na to kam in kako se nesreča širi Tu je poleg dobre usposobljenosti pomembna tudi izkušenost tako operativcev v območju direktne nevarnosti, kot vodje intervencije.
Ko smo preprečili širjenje je potrebno območje, ki se je pri nesreči onesnažilo sanirati. Treba je v največji možni meri vzpostaviti takšno stanje terena kot je bilo pred nesrečo. Pri tem koraku pa se v proces morajo vključiti tudi druge službe. V mislih imam predvsem inšpektorje za varstvo okolja, ki bi morali določiti načine sanacije terena, ter tudi načine čiščenja uporabljene opreme. Tu pa se na terenu pojavijo težave, saj to področje ni najbolje urejeno in ga bo v prihodnje potrebno urediti.