Diploma.dvi

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO PONUDBA ŠIROKOPASOVNEGA DOSTOPA DO INTERNETA V SLOVENIJI Ljubljana, julij 2006 KATJA MIHELIČ

2 IZJAVA Študent/ka Katja Mihelič izjavljam, da sem avtor/ica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Tomaža Turka in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:

3 Kazalo 1 Uvod 1 2 Širokopasovna dostopovna omrežja Arhitektura omrežij Definicija širokopasovnega dostopovnega omrežja Vrste in tehnologije dostopovnih omrežij Žična omrežja Telefonsko omrežje Omrežje kabelske televizije Optično omrežje Elektroenergetsko omrežje Brezžična omrežja Razdelilna brezžična omrežja Mobilna omrežja Satelitska omrežja Aeronavtične ploščadi Uporaba interneta Internetni radio Internetna telefonija Videokonferenca Internetna televizija Internetne igre Ponudniki širokopasovnega dostopa v Sloveniji Začetki trga širokopasovnega dostopa Trenutno stanje na trgu širokopasovnega dostopa Dodatne storitve slovenskih ponudnikov Izbira širokopasovnega dostopa Stroški uporabe širokopasovnega dostopa Ostali odločitveni kriteriji

4 5.3 Primeri odločitev o širokopasovnem dostopu Primer 1: Občasni uporabnik Primer 2: Srednje zahtevni uporabnik Primer 3: Najzahtevnejši uporabnik Sklep 41 Literatura 42 Viri 44 Slovar tujih izrazov

5 1 Uvod Internet je danes prisoten v skoraj vsakem gospodinjstvu, podjetju in drugih organizacijah. Postal je nepogrešljiv vir informacij, komunikacijsko sredstvo in vir zabave za mnoge uporabnike po svetu. Čeprav se danes zdi, da brez njega ne moremo, se je ta v večji meri začel uporabljati šele po letu 1990, s pojavom storitve svetovnega spleta (WWW - World Wide Web), ki je poenostavila uporabo tega omrežja. Vendar pa so se prvi zametki interneta pojavili že skoraj tri desetletja prej. Ideja o medsebojno povezanih računalnikih po vsem svetu, kjer bi lahko vsakdo našel informacije ali uporabljal programe iz katerekoli lokacije, se je porodila že leta Leta 1965 je bila v okviru Agencije za napredne raziskovalne projekte (ARPA - Advanced Research Project Agency), katere namen je bil razvijati tehnologijo za vojaške namene, postavljena prva računalniška mreža za velike razdalje, ki je delovala preko telefonskega klicnega dostopa. Postavitev mreže je pokazala potrebo po paketnem prenosu podatkov oz. paketni komutaciji. Do tedaj se je v omrežjih uporabljala vodovna komutacija (danes še v telefonskem omrežju) (Leiner, 2005; Zgodovina Interneta, 2006). Leta 1969 je bilo postavljeno prvo vozlišče na Univerzi v Los Angelesu (UCLA - University of Los Angeles), kar štejemo kot začetek delovanja omrežja ARPANet. To leto je tudi poslano prvo sporočilo med računalnikoma iz UCLA v Raziskovalni inštitut Stanford (SRI - Stanford Research Institute) (Leiner, 2005; Zgodovina Interneta, 2006). Leta 1972 je ARPANet prvič predstavljen javnosti in takrat tudi dobimo prvi program za pošiljanje elektronske pošte s funkcijami za pisanje, organiziranje sporočil, odgovor na sporočilo in posredovanje prejetega sporočila (Leiner, 2005). Odprta mrežna arhitektura omogoča, da mrežne tehnologije niso omejene z določeno arhitekturo, ampak se poljubno razvijajo in oblikujejo. Ideja je bila predstavljena leta 1972, za uresničitev pa je bil potreben nov komunikacijski protokol. Zato je leta 1973 nastal komunikacijski protokol TCP/IP (Transmission Control Protocol/Internet Protocol) (Leiner, 2005). Leta 1982 se pojavi tudi pojem internet kot omrežje omrežij, ki za komunikacijo uporabljajo protokole TCP/IP (Zgodovina Interneta, 2006). Po desetletju razvijanja, leta 1983, ARPANet preide na protokol TCP/IP (Leiner, 2005). Leto kasneje ima priključenih že 1024 računalnikov. Leta 1984 predstavijo sistem domenskih imen (DNS - Domain Name System), ki omogoča, da se namesto numeričnih naslovov računalnikov (IP naslov) uporabljajo opisna imena (npr. (Zgodovina Interneta, 2006). Leta 1986 pod okriljem Nacionalnega znanstvenega sklada (NSF - National Science Foundation) nastane NSFNet kot hrbtenično omrežje za vse znanstvene in akademske kroge (Howe, 2005). ARPANet konča s svojim delovanjem leta 1990 in tako postane NSFNet najpomembnejše hrbtenično omrežje interneta. V letu 1992 se mnogim državam uporabnicam omrežja NFSNet pridruži tudi Slovenija (Zgodovina Interneta, 2006). V letu 1991 začne delovati mnogo internetnih storitev, ki so pripomogle k popularnosti interneta. 1

6 Te so (Howe, 2005; Zgodovina Interneta, 2006): - WAIS (Wide Area Information Servers) - strežnik informacij z obsežnega področja, orodje za indeksacijo tekstovnih datotek in baz podatkov ter iskanje po njih; - Gopher - prijazni vmesnik za iskanje datotek, ki je že deloval na principu menijev; - Svetovni splet (WWW) - protokol, ki dela na podlagi hiperbesedila - povezav, skritih v besedilu, ki te pripeljejo do navezujočega se besedila. Največ pa je k popularnosti interneta pripomogel prvi spletni brskalnik Mosaic. Njegova priljubljenost je botrovala ustanovitvi podjetja Netscape Corporation, ki je postalo vodilno podjetje na področju izdelave spletnih brskalnikov, vse dokler se za to področje ni začelo zanimati podjetje Microsoft in razvilo svoj produkt, imenovan Internet Explorer. S tem je Microsoft začel vojno brskalnikov, ki jo je leta 1998 tudi zmagal, ko je v operacijski sistem Windows 98 vgradil svoj brskalnik (Howe, 2005). Zvezni svet za omrežja (FNC - The Federal Network Council) je leta 1995 na novo definiral pojem interneta. Internet pomeni globalni informacijski sistem, ki (Howe, 2005): 1. je logično povezan z globalnim unikatnim naslovom, ki temelji na internetnem protokolu (IP) ali njegovih naslednikih; 2. je zmožen podpore komunikacij z uporabo skupine protokolov za krmiljenje prenosa/protokolov internet (TCP/IP - Transmission Control Protocol/Internet Protocol) ali njenih naslednikov ali/in drugih z IP združljivih protokolov; 3. zagotavlja, uporablja ali prenaša, privatno ali javno, storitve visoke ravni, ki se nahajajo na sloju komunikacij in povezanih infrastruktur, opisanih tukaj. Od takrat je uporaba interneta le še naraščala. Razvoj pa se ni ustavil, saj se na internetu pojavljajo vedno nove vsebine, ki zahtevajo hitrejše povezave. Tako se je začel razvijati v smeri širokopasovnih povezav, novih povezovalnih tehnologij in novih storitev. Danes poznamo že celo vrsto širokopasovnih dostopovnih omrežij. Poznavanje vseh načinov dostopa do interneta in izbira pravega dostopa sta postala za običajne uporabnike že skoraj pravi projekt. Ko pa temu dodamo še celo paleto internetnih ponudnikov in celo ponudbo različnih paketov, postane naloga še veliko težja. Namen diplomskega dela je opisati vrste širokopasovnih dostopovnih omrežij, storitve, ki jih omogočajo, in na koncu izdelati model, ki bo pomagal pri izbiri načina dostopa do interneta. V prvem poglavju zato obravnavamo dostopovna omrežja. Začeli smo z definicijo širokopasovnih dostopovnih omrežij, nato pa nadaljevali z opisom vrst dostopovnih omrežij in njihovimi značilnostmi. Drugo poglavje je namenjeno internetnim storitvam, kjer se seznanimo s storitvami, ki so se začele širše uporabljati šele s prihodom širokopasovnih omrežij, te pa so danes že dodobra razširjene. V tretjem poglavju se posvetimo slovenskemu trgu in ponudnikom internetnega dostopa. Poleg tega pa 2

7 predstavimo še storitve, s katerimi želijo ponudniki internetnega dostopa privabiti k sebi čim več uporabnikov. V zadnjem poglavju obravnavamo potrošniške odločitve o nakupu dostopa do interneta. Zato smo zgradili model, ki ovrednoti paket določenega ponudnika in tako olajša odločitev o nakupu. Model smo preizkusili tudi na treh različnih primerih. 2 Širokopasovna dostopovna omrežja 2.1 Arhitektura omrežij Omrežje omrežij, imenovano tudi internet, je postalo priljubljeno zaradi nekaterih svojih lastnosti. Te so velika prilagodljivost, hitra rast omrežja, globalno delovanje, predvsem pa velika zanesljivost. Zanesljivost interneta izhaja iz dejstva, da pretrgana povezava ne pomeni prekinitve delovanja omrežja, ampak se promet le preusmeri po drugi poti do cilja (Internet Architecture and Backbone, 2006). To omogoča prav posebna arhitektura interneta, ki vsebuje številne mreže različnih velikosti, ki pokrivajo promet na različnih ravneh. Omrežja v internetu tako lahko razdelimo na več nivojev: 1. Najvišji nivo predstavljajo hrbtenična omrežja. To so omrežja, ki povezujejo različne dele sveta v skupno omrežje. Delimo jih na globalna, nacionalna ali regionalna, odvisno od območja, ki ga pokrivajo. Med seboj se povezujejo v mrežnih dostopovnih točkah (NAP - Network Access Point). Običajno jih sestavljajo povezave iz optičnih vlaken, ki že omogočajo prenosne hitrosti, večje od 10 Gbit/s. To pasovno širino ponudniki omrežnih storitev (NSP - Network Service Provider), ki hrbtenična omrežja upravljajo, oddajajo regionalnim ponudnikom internetnih storitev (ISP - Internet Service Provider), ti pa jo uporabijo za prenos podatkov iz in v svoja dostopovna omrežja (Internet Architecture and Backbone, 2006; Tanenbaum, 2003, str. 93). 2. Srednji nivo tako prestavljajo dostopovna omrežja, omrežja ponudnikov internetnih storitev, ki povezujejo končne uporabnike z internetom (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 15). Uporabnik pri svojem ponudniku internetnih storitev najame določeno pasovno širino in se na omrežje priključi na točki prisotnosti (POP - Point of Presence). Tako imenujemo tudi točke, kjer se dostopovno omrežje priključi na hrbtenično omrežje (Internet Architecture and Backbone, 2006). Dostopovna omrežja predstavljajo ozko grlo v internetnem omrežju, saj ne omogočajo tako velikih prenosnih hitrosti kot hrbtenična omrežja (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 7). Več o vrstah in tehnologijah dostopovnih omrežij, ki vplivajo tudi na prenosno hitrost, bomo govorili v podpoglavju Najnižji nivo predstavljajo hišna omrežja ali lokalna omrežja (LAN - Local Area Network). Ta omrežja povezujejo računalniško opremo znotraj hiše ali nekega manjšega območja in omogočajo, s povezavo na dostopovna omrežja, da vse naprave v omrežju lahko dostopajo do interneta (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 16, 17). 3

8 2.2 Definicija širokopasovnega dostopovnega omrežja Dostopovna omrežja smo definirali kot srednji nivo omrežij v internetu, ki povezujejo uporabnika s ponudnikom internetnih storitev in nato z internetom. Poznamo več vrst dostopovnih omrežij, definicije širokopasovnosti pa se med seboj razlikujejo. Sodelujoči v raziskovalnem projektu SIBIS (Statistical Indicators Benchmarking the Information Society) delijo omrežja na podlagi pasovne širine na tri skupine (New eeurope Indicator Handbook, 2003, str. 23): - Ozkopasovna omrežja so omrežja, ki prepuščajo le omejeno količino informacij. Sem so uvrstili povezave preko analognega modema, ki omogoča največ 56 kbit/s prenosa. - Srednjepasovna omrežja so povezave na podlagi tehnologije ISDN z največ 128 kbit/s prenosa. - Širokopasovna omrežja omogočajo večje prenosne hitrosti. Tehnologije, ki jih štejemo med širokopasovne, naj bi omogočale prenosne hitrosti večje od 1,544 kbit/s, vendar pa med širokopasovne lahko uvrstimo tudi tehnologije, ki ne zadoščajo temu pogoju. Biti morajo le hitrejše od povezave s telefonskim modemom in ISDN povezave. Direktorat za elektronske komunikacije Ministrstva za gospodarstvo je širokopasovne povezave definiral kot (Strategija razvoja širokopasovnih omrežij v Republiki Sloveniji, 2006, str. 8): V strogo tehničnem smislu je širokopasovno omrežje telekomunikacijsko prenosno omrežje, ki za prenos signalov uporablja različne prenosne medije s širokim uporabnim frekvenčnim območjem, razdeljenim na način, ki omogoča tvorjenje množice medsebojno neodvisnih kanalov za sočasni (simultani) prenos podatkov, govora in slike. Definicijo širokopasovnosti je dopolnil še z: Širokopasovna omrežja so vsa prenosna omrežja, ki uporabniku omogočajo stalno vključenost (ang.: always on ) in veliko odzivnost pri interaktivni uporabi večpredstavnih aplikacij, storitev in vsebin, ki so v praktični uporabi. Prosta enciklopedija Wikipedia širokopasovnost definira tako (Wikipedia, 2006): Širokopasovnost v elektroniki in telekomunikacijah je termin, ki pomeni signal ali omrežje, ki vključuje ali prenaša relativno širok spekter frekvenc. Širokopasovnost je vedno relativen pojem, ki ga moramo upoštevati znotraj konteksta besedila. V knjigi Newton s Telecom Dictionary pa najdemo tako razlago (Newton, 2004, str. 112): Širokopasovnost: Danes pogosta definicija za širokopasovnost je, da je širokopasovno vsako omrežje, ki je znatno hitrejše od klicne povezave. To je lahko omrežje preko kabelskega modema lokalnega ponudnika kabelske televizije ali DSL omrežje, T - 1 ali E - 1 omrežje telefonskega operaterja. Na kratko, širokopasovnost 4

9 lahko pomeni karkoli želite, da pomeni, le da je dovolj hitro. Širokopasovnost je bolj tržni kot tehnični termin. Iz zapisanega ugotovimo, da je širokopasovna dostopovna omrežja zelo težko definirati. Mi bomo kot širokopasovna omrežja definirali vsa omrežja, ki omogočajo prenos podatkov hitreje od običajnega klicnega dostopa in tako v krog širokopasovnih omrežij vključili večino načinov dostopa do interneta. Taka definicija tako vključuje skoraj vso ponudbo širokopasovnih internetnih dostopov, ki jo uporabnikom nudijo ponudniki internetnih dostopov in jo bomo tako lahko vključili v naš odločitveni model, ki ga obravnavamo v zadnjem poglavju. 2.3 Vrste in tehnologije dostopovnih omrežij V preteklosti je nastalo več telekomunikacijskih omrežij, katerih razvoj je bil pogojen s storitvijo, ki jo je zagotavljalo določeno omrežje. Tako se je razvilo telefonsko omrežje, katerega osnovna storitev je bila govorna komunikacija. Radiodifuzijsko radijsko omrežje in omrežja kabelske televizije so bila namenjena za distribucijo radiodifuzijskega signala. Razvil se je internet, ki je bil namenjen izključno podatkovnim komunikacijam. Mobilni sistemi, kot npr. NMT in GSM, so nastali zaradi zagotavljanja mobilne govorne komunikacije. Iz podobnih razlogov so bili razviti tudi satelitski sistemi. Energetska omrežja so zagotavljala distribucijo električne energije. Silovit razvoj tehnologije pa danes vodi v združevanje teh omrežij. Tako danes v večini naštetih omrežij že poteka tako govorni kot podatkovni promet. Kot posledica tega bo tudi internet uporabljal praktično vsa obstoječa in seveda tudi na novo zgrajena omrežja (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 10, 19) Žična omrežja Žična omrežja so omrežja, ki povezujejo omrežne naprave z raznimi vrstami žic, kot so bakreni, železni in koaksialni vodi ter optična vlakna. Od vrste in dolžine žice je odvisna tudi maksimalna hitrost prenosa signalov, ki pa jo zmanjšujejo tudi drugi dejavniki, kot so: slabljenje signala, disperzija, odboji, šum, presluh, radiofrekvenčna interferenca in mikro prekinitve (Pogačnik, Penko, 2001, str. 7-15). Med žična omrežja uvrščamo telefonsko omrežje, omrežje kabelske televizije, optično in energetsko omrežje (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 19). Za njihovo postavitev so potrebni veliki stroški, zato novih žičnih povezav v prihodnosti ne bo veliko. Njihova prednost izhaja iz dejstva, da sta telefonsko in energetsko omrežje že postavljeni in je njune zmogljivosti potrebno le še izkoristiti. To je tudi razlog, zakaj največ uporabnikov na internet dostopa prav preko telefonskega omrežja (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 20). 5

10 Telefonsko omrežje Javno komutirano telefonsko omrežje (PSTN - Public Switched Telephone Network) je nastalo z namenom, da bi med seboj povezalo telefonske aparate po celem svetu. Imelo je nalogo omogočati govorno komunikacijo in to nalogo danes še vedno opravlja (Tanenbaum, 2003, str. 119). Za prenos govora se uporablja vodovna komutacija (ang. curcuit swiching), ki pa se je izkazala kot neprimerno za prenos podatkov. Zato se za prenos podatkov uporablja paketno komutacijo (ang. packet switching), ki omogoča prenos digitalnih signalov in odpravlja pomanjkljivosti vodovne komutacije. Vodovna komutacija ob klicu vzpostavi povezavo od oddajnika do prejemnika. Linije, po katerih povezava poteka, v času povezave niso dostopne drugim uporabnikom, zato ta vrsta komutacije ne izkoristi zmogljivosti telefonskih linij. Prav tako pa vodovna komutacija ni zanesljiva, saj ob neželeni prekinitvi povezave izgubimo vse podatke, ki so se takrat ravno prenašali. Te pomanjkljivosti odpravlja paketna komutacija, ki se je pojavila kot ideja že leta Podatke pošilja po omrežju v obliki paketov, vsak paket pa se samostojno premika po omrežju in išče najboljšo pot do cilja. Pri tem zasede le tisti del linije, po katerem potuje, zato paketna komutacija razbremeni omrežje. Prav tako pa v primeru napak na liniji paketi poiščejo alternativno pot do cilja in se podatki tako ne izgubijo (Tanenbaum, 2003, str ; Leiner, 2005). Večino omrežja danes sestavljajo optična vlakna, ki omogočajo hitrejše prenose digitalnih signalov. Bakreni vodi se uporabljajo le še za krajevne zanke, ki povezujejo uporabnika z lokalno telefonsko centralo. Krajevna zanka je sestavljena iz dveh prepletenih bakrenih vodov, ki ju imenujemo tudi bakrena parica (Pogačnik, Penko, 2001, str. 1, 16). Ta del omrežja žal predstavlja ozko grlo pri prenosu podatkov po telefonskem omrežju, saj so prenosne hitrosti majhne. To je posledica zasnove omrežja, ki je bilo grajeno le za govorno komunikacijo. Ta je zahtevala le analogno povezavo s pasovno širino od 300 Hz do 3400 Hz, ki zadošča za prenos govora, za prenos podatkov in večpredstavnostnih vsebin pa je občutno premajhna. Zato so postopno razvijali druge tehnologije prenosa podatkov, ki bakreno parico bolje izkoriščajo (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 22). Analogni klicni dostop Analogni klicni dostop (ang. Dial-up connection) omogoča dostop do interneta brez večjih sprememb v tehnologiji telefonskih central. Povezavo vzpostavimo s pomočjo analognega modema (modulator - demodulator). Obstaja več vrst modemov, ki pri pasovni širini 3100 Hz omogočajo različne prenosne hitrosti. Maksimalno hitrost zagotavlja modem standarda V.34 bis, ki omogoča prenosno hitrost 33,6 kbit/s (Tanenbaum, 2003, str. 129). Če na liniji odstranimo eno A/D pretvorbo (na strani ponudnika internetnih storitev se namesto analogne vzpostavi digitalna povezava), pa z modemom standarda V.90 lahko izkoriščamo pasovno širino 4 khz in dosežemo prenosno hitrost 56 kbit/s, kar je maksimalna hitrost analognih modemov (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 22). 6

11 ISDN - digitalno omrežje z integriranimi storitvami ISDN (Integrated Services Digital Network) je sistem, ki omogoča digitalno povezavo po obstoječi bakreni parici. Tako se zvok in podatki prenašajo v digitalni obliki po istih kanalih (Becker, 2004). ISDN uporablja pasovno širino 80 khz in omogoča prenosno hitrost 160 kbit/s po eni bakreni parici, vendar naročnik ne sme biti oddaljen od telefonske centrale več kot 5,5 km (Pogačnik, Penko, 2001, str. 18). ISDN še vedno uporablja klicno povezavo, ki jo je potrebno vedno znova vzpostaviti. Prenos govora in podatkov poteka po tako imenovanem B kanalu. Poznamo še D kanal, ki je namenjen signalizaciji, ter nadzorni kanal, ki je namenjen režiji (ang. Overhead), vzdrževanju in nadzoru (Fine, 1995). Poznamo več različic ISDN, dve pa se najpogosteje pojavljata, ena za zasebne uporabnike, druga pa je primernejša za poslovno rabo (Becker, 2004; Fine, 1995): - Osnovni dostop (BRI - Basic Rate Interface) je manj zmogljiva različica, ki ponuja kombinacijo 2B+D (skupaj s kanalom za nadzor). To pomeni, da po bakreni parici poteka prenos s 160 kbit/s, vendar le 64 kbit/s na en B kanal. B kanala lahko združimo in tako za prenos podatkov uporabljamo 128 kbit/s. - Primarni dostop (PRI - Primary Rate Interface) je namenjen poslovnim uporabnikom, ki imajo svoje telefonske centrale ali hitrejše povezave z lokalno telefonsko centralo. Obstajata dve sestavi kanalov. V Severni Ameriki in na Japonskem nudijo kombinacijo kanalov 23B + D, ki omogoča 1,544 Mbit/s prenosne hitrosti, v Evropi in Avstraliji pa 30B + D z Mbit/s prenosne hitrosti. Pri obeh standardih kanal D omogoča 64 kbit/s. Pri primarnem dostopu obstaja možnost stalne združitve nekaterih B kanalov v kanal H, ki mora biti večkratnik kanala B (H0 = 6B = 386 kbit/s, H21 = 512B = 32Mbit/s, H44 = 2112B = 135 Mbit/s). Ponudniki internetnih storitev ponudijo poljubno sestavo kanalov. Tehnologija se je počasi uveljavljala, saj zahteva nadgradnjo telefonske centrale za sprejem digitalnih podatkov in nakup drage omrežne opreme tako s strani operaterja kot s strani uporabnika (Becker, 2004). Ker pa so se potrebe ljudi s prihodom novih spletnih vsebin povečale, se je iz tehnologije ISDN razvila nova tehnologija širokopasovnega ISDN (BISDN - Broadband ISDN). Ta je zelo podobna tehnologiji ISDN, le da običajno poteka po optičnem kablu in namesto dveh kanalov lahko uporablja več virtualnih kanalov, ki skupaj tvorijo virtualno pot. D kanal prav tako zamenja poseben virtualni kanal. BISDN ponuja veliko večje prenosne hitrosti kot običajni ISDN, saj te niso več odvisne od prenosa po običajni bakreni parici. Največja omenjena hitrost je 622 Mbit/s, vendar pa bi tehnologija BISDN z nadaljnjim razvojem lahko dosegla tudi večje hitrosti (Bhatti, 1995). 7

12 xdsl tehnologije Kratica xdsl predstavlja skupino tehnologij za povezovanje po običajni bakreni parici, a izkoriščajo višje frekvence, kot jih dovoljuje običajna telefonska centrala (4 khz). Imenujemo jih digitalni naročniški vodi (DSL - Digital Subscriber Line) (Pogačnik, Penko, 2001, str. 16). Tehnologije xdsl razdelimo v več skupin: - Simetrične in nesimetrične. Simetrične povezave omogočajo prenosne hitrosti, ki so v obe strani, proti uporabniku (navzdol) in od uporabnika (navzgor), enake. Ker pa za običajnega uporabnika to ni potrebno, saj večinoma podatki tečejo k njemu, so se pojavile nesimetrične povezave, ki proti uporabniku omogočajo veliko večje hitrosti kot od njega. Obstaja tudi vmesna skupina, ki pa omogoča tako simetrične kot nesimetrične povezave. - Tiste, ki uporabljajo eno ali dve bakreni parici za prenos podatkov. - Tiste, ki uporabljajo bakreno parico skupaj z običajno telefonsko storitvijo (POTS - Plain Old Telephone Service) ali ISDN storitvijo, in tiste, ki uporabijo celotno frekvenčno območje in ne omogočajo vzporednega delovanja teh dveh storitev. Skupno delovanje xdsl tehnologij in POTS ali ISDN omogoča razdelitev frekvenčnega pasu na več delov. Nekateri od teh nato podpirajo storitve POTS ali ISDN (4 khz za POTS in 80 khz za ISDN), ostali pa storitev xdsl. Poleg tega se posamezne tehnologije razlikujejo še glede prenosnih hitrosti in pasovnih širin, ki jih uporabljajo. Seznam xdsl tehnologij in njihove značilnosti so prikazane v Prilogi 1 na prvi strani. V nadaljevanju si bomo ogledali osnovne dele xdsl omrežja in nekatere razlike med njimi. Eno možnih oblik omrežja kaže Slika 1 na strani 9. Skupno delovanje xdsl omrežja in POTS ali ISDN omogoča razdelitev frekvenčnega pasu na več delov. Nekateri od teh podpirajo storitve POTS ali ISDN, ostali pa storitev xdsl. Razdelitev je prikazana na Sliki 2 na strani 9 (Franklin, 2006a). Da bi zagotovili možnost dostopanja do interneta z xdsl tehnologijami, morajo ponudniki internetnih storitev najprej v telefonske centrale namestiti DSL dostopni multiplekser oz. DSLAM (DSL Access Multiplexer). Ta predstavlja zaključek bakrene parice na strani telefonske centrale. Njegova naloga pa je, da več xdsl dostopovnih linij združi v eno večjo linijo in xdsl signale posreduje naprej v internetno hrbtenično omrežje. Prav tako pa v nasprotni smeri signale razdruži (multipleksira) in jih pošlje po več xdsl linijah do uporabnikov. Če xdsl tehnologija omogoča POTS ali ISDN, DSLAM loči signale POTS ali ISDN od signalov xdsl in jih posreduje v PSTN omrežje. Na drugi strani se bakrena parica zaključi v xdsl modemu, ki pomeni zaključek xdsl omrežja znotraj uporabnikove hiše. Nanj je lahko priključena ena terminalna naprava ali več. V primeru, da xdsl tehnologija omogoča POTS ali ISDN storitve, moramo pred xdsl modem namestiti še 8

13 Slika 1: DSL omrežje terminalne naprave telefon DSL modem usmerjevalnik razcepnik (POTS) bakrena parica DSLAM internet PSTN Vir: Pogačnik, Penko, 2001, str. 37, 38. razcepnik (ang. splitter). Razcepnik ima nizko in visokopasovni filter, ki loči signale, ki prispejo po bakreni parici na xdsl signale, ki jih posreduje xdsl modemu, in signale POTS ali ISDN, ki jih posreduje ali analognemu telefonskemu aparatu ali ISDN omrežju (Pogačnik, Penko, 2001, str ). Slika 2: Frekvenčni plan xdsl POTS ISDN BRI NAVZGOR NAVZDOL 0 4,3125 khz 80 khz Vir: Franklin, 2006a Omrežje kabelske televizije (CATV - Community antenna television) Prvotni namen kabelskih omrežij je bil dostavljati televizijske signale v hribovita in odročna področja, kamor televizijski signal ni dosegel. Anteno so postavili na vrh hriba in po žicah speljali signal do vsake hiše. Iz teh omrežij so se kasneje razvila velika kabelska omrežja, ki sedaj ponujajo tudi televizijske programe iz drugih delov sveta. Že postavljena arhitektura kabelskih omrežij pa je ponudila možnost tudi za dostop do interneta in prenos podatkov, saj omogoča zadostno pasovno širino (Tanenbaum, 2003, str. 169, 170). Kabelsko omrežje je sestavljeno iz oddajne postaje (ang. Head End), ki sprejema signale iz različnih virov, predvsem iz satelita. Oddajna postaja nato te signale oddaja po koaksialnih vodih do hiše uporabnika (Tanenbaum, 2003, str. 169). Tak sistem je namenjen enosmernemu oddajanju televizijskih signalov do naročnikov. Zato so na vodih enosmerni ojačevalniki, ki krepijo signal in propuščajo signale le v eno smer. Ko 9

14 oddajamo le televizijske signale, enosmerni prenos zadostuje, pri povezavi do interneta pa potrebujemo dvosmerni prenos. Zato so morali ponudniki kabelske televizije svoja omrežja posodobiti (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 25). Slika 3: Kabelsko omrežje dvosmerni koaksialni vodi satelitska antena internet oddajna postaja (CMTS) optièni vodi optièno vozlišèe ojaèevalnik kabelski modem usmerjevalnik televizija raèunalniki razcepnik Vir: Subramanian, Lewis, 2003, str. 61. Omrežje se začne z oddajno postajo, ki vsebuje zaključitveni sistem kabelskih modemov (CMTS - Cable Modem Termination System) in sprejema različne signale, kot so: televizijski signali in podatki iz internetnega omrežja. Te nato združi in pretvori za prenos po optičnih kablih, ki so zaradi prevelike obremenitve nadomestili koaksialne vode. V nasprotni smeri pa podatke različnih uporabnikov posreduje v internetno omrežje (Franklin, 2006). Za vsako povezavo potrebujemo dva optična kabla, vsakega za eno smer prenosa, ki se zaključujeta v optičnem vozlišču. Optično vozlišče signale pretvori nazaj v televizijske in jih pošlje naprej po koaksialnih razvodnih vodih ali pa signale od uporabnikov pretvori v signale za prenos po optičnih kablih (Subramanian, Lewis, 2003, str. 61). Na eno samo optično vozlišče lahko priključimo več koaksialnih razvodnih vodov. Ti iz optičnega vozlišča prenesejo signale do razcepne točke in v hišo naročnika. Razvodni vodi na dolge razdalje potrebujejo ojačevalnike. Enosmerne ojačevalnike so ob prenovi zamenjali dvosmerni, saj po teh vodih signali potujejo v obe smeri (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 26). V hiši naročnika se omrežje zaključi v omrežnem zaključku. Ta vsebuje razcepnik, ki loči signale za televizijo in jih pošlje v TV sprejemnik, ter podatkovne signale, ki potujejo v kabelski modem (Subramanian, Lewis, 2003, str. 62). Ta jih spremeni v digitalno obliko in jih posreduje v osebni računalnik ali usmerjevalnik (ang. router), za katerim se nahaja hišno omrežje. Kabelski modem je stalno priključen na omrežje (Tanenbaum, 2003, str. 173). Izgled takega kabelskega omrežja prikazuje Slika 3. Včasih so bila celotna kabelska omrežja sestavljena iz koaksialnih kablov, današnja pa so kombinacija optičnih in koaksialnih vodov. Tako omrežje imenujemo hibridno omrežje oz. HFC (HFC - Hybrid Fiber Coax) (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 26). 10

15 } Slika 4: Frekvenčni plan kabelskega omrežja NAVZDOL (6 MHz/kanal) TELEVIZIJSKI IN 5-42 HMz NAVZGOR RADIJSKI PROGRAMI (2 MHz/kanal) 550 MHz PODATKI 860 MHz Vir: Subramanian, Lewis, 2003, str. 61; Tanenbaum, 2003, str Ker je kabelsko omrežje namenjeno prenosu televizijskih kanalov, so morali ob ponudbi dostopa do interneta kabelski operaterji te sočasno prenašati s podatkovnimi signali, ne da bi se med seboj ovirali. To so dosegli z oddajanjem na različnih frekvencah. Za prenos podatkov so uporabili frekvence, ki jih niso potrebovali za televizijske programe (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 26). Frekvenčni plan je prikazan na Sliki 4. Frekvence proti uporabniku so razdeljene na kanale po 6 MHz, ki omogočajo prenosne hitrosti od 30 do 40 Mbit/s. Od uporabnika so kanali široki po 2 MHz, saj običajno uporabniki k sebi prenašajo več podatkov kot od sebe in je asimetrični prenos logičen (Franklin, 2006). Zato so prenosne hitrosti navzdol nekoliko manjše. Te hitrosti so veliko večje kot pri bakreni parici. Ker pa en vod lahko uporablja tudi od 500 do 2000 uporabnikov, se prenosne hitrosti porazdelijo simetrično na vse uporabnike. To je tudi razlog, zakaj kabelski operaterji ne zagotavljajo določenih prenosnih hitrosti in se te med uporabo spreminjajo, odvisno od števila aktivnih uporabnikov na vodu (Tanenbaum, 2003, str. 173, 176). Vseeno pa prenosna hitrost ne pade pod 1 Mbit/s (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 27). Na prenosno hitrost pa, zaradi uporabe ojačevalnikov, ne vpliva razdalja od oddajne postaje (Franklin, 2006). Ker je na enem vodu več uporabnikov, se pojavita še dve slabosti kabelskega omrežja. Prva je ta, da podatki, ki potujejo proti uporabniku, dospejo do vsakega naročnika in šele njegov omrežni zaključek določi, ali so podatki zanj ali ne. Tako lahko vsi uporabniki na vodu vidijo podatke drugih uporabnikov (Franklin, 2006). Zato se v kabelskem omrežju uporablja enkripcija podatkov. Drugo slabost pa predstavljajo ojačevalniki, saj se ob izpadu energije prekinejo vse povezave od izpadlega ojačevalnika naprej (Tanenbaum, 2003, str. 175, 176) Optično omrežje Optična omrežja predstavljajo omrežja prihodnosti, saj v primerjavi z drugimi prenosnimi mediji omogočajo: veliko večjo pasovno širino, prenos signala na večje razdalje, so bolj zanesljiva in varna ter imajo daljšo življenjsko dobo (FTTx, 2006, str. 1). 11

16 Za postavitev optičnega omrežja potrebujemo optični linijski zaključek (OLT - Optical Line Terminal), ki se nahaja v centrali ponudnika internetnih storitev. V njem je vir svetlobe, ki po tankem steklenem vlaknu, imenovanem optično vlakno, pošilja svetlobne signale do detektorja (ang. detector), ki jih pretvori v električne digitalne signale. Detektor je del terminala optičnega omrežja (ONT - Optical Network Terminal), ki se nahaja na koncu optičnega omrežja, na primer v hiši uporabnika (FTTx, 2006, str. 2; Tanenbaum, 2003, str. 93). Optično vlakno danes omogoča prenosne hitrosti do 10 Gbit/s, a so raziskave pokazale, da v prihodnosti lahko pričakujemo tudi do 50 Tbit/s. Podatke prenašajo po žarkih treh valovnih dolžin, od katerih vsaka zasede pasovno širino od GHz do GHz (Tanenbaum, 2003, str. 93, 95). Izgradnja optičnega omrežja predstavlja veliko finančno breme, zato je povezava vsakega doma z optičnim vlaknom predraga in ekonomsko nezanimiva. Običajno se optično omrežje kombinira z drugimi vrstami prenosnih medijev, kot so kovinski vod, koaksialni kabli in brezžični prenosi. Tako lahko optična omrežja razdelimo na več vrst, glede na točko, kjer se konča optično vlakno in ga zamenja drug medij (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 28). Omrežja pod imenom FITL (Fiber in the Loop) - vlakno na zanki, so (FTTx, 2006, str. 1; Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 28): - FTTP (Fiber to the Premise) - vlakno do stanovanja, - FTTH (Fiber to the Home) - vlakno do hiše, - FTTC (Fiber to the Curb) - vlakno do zadnjega razcepnika, - FTTN (Fiber to the Node) - vlakno do zadnjega vozlišča, - FTTZ (Fiber to the Zone) - vlakno do področja, - FTTO (Fiber to the Office) - vlakno do pisarne. Optična omrežja delimo na aktivna in pasivna. Aktivna omrežja so tista, ki imajo v omrežju elemente, ki za delovanje potrebujejo električno energijo, medtem ko pasivna omrežja napajanja ne potrebujejo. Med aktivne sodita Home Run Fiber in Active Star Ethernet, med pasivne pa uvrščamo Passive Optical Network (FTTx, 2006, str. 2). Omrežje Home Run Fiber je najvarnejše, a tudi najdražje omrežje, saj optično vlakno teče neposredno iz centrale do vsake hiše. Dolžina povezave je največ 80 km (FTTx, 2006, str. 2). Omrežje Active Star Network pa predstavlja skupino aktivnih vozlišč, ki so povezana v mrežo s prenosnimi hitrostmi do 10 Gbit/s. Na vsako vozlišče je nato priključenih od 4 do 1000 uporabnikov, vsak s svojim optičnim vlaknom do hiše. Dolžina vlakna od hiše do vozlišča je lahko 80 km. Tako ima vsak uporabnik še vedno zagotovljeno določeno pasovno dolžino, stroški izgradnje pa so manjši kot pri omrežju Home Run Fiber (FTTx, 2006, str. 3). 12

17 Pasivno optično omrežje (xpon - Passive Optical Network)ima zvezdno obliko. V omrežju je več pasivnih razcepnikov, ki pasovno širino enega optičnega kabla razdelijo na do 64 uporabnikov, ti pa ne smejo biti od centrale oddaljeni več kot 20 km. Poznamo več vrst xpon omrežij, ki se razlikujejo glede na prenosno tehnologijo, ki jo uporabljajo. Vrste in njihove prenosne hitrosti so podane v Tabeli 1 (FTTx, 2006, str. 4). Optično omrežje za prenos podatkov uporablja dva standarda. Ethernet (IEEE 802.3) je standard za lokalna omrežja, uporablja pa se ga tudi za dostopovne povezave. Standard se lahko uporablja tudi na bakreni parici in nudi povezavo med dvema ali več napravami. Omogoča tri možne prenosne hitrosti, in sicer 10, 100 in 1000 Mbit/s (Internetworking Technology Handbook, 2005). Drugi, širše uporabljeni standard, je SONET oz. Synchronous Optical NETwork. Uporablja se samo za optične povezave in omogoča hitrosti od Mbit/s (OC-1) pa vse do Mbit/s (OC-768). Zaradi velikih hitrosti je ta standard primeren za hrbtenična omrežja (SONET Telecommunications Standard Primer, 2001, str, 5, 6). Kljub vsemu lahko pričakujemo v prihodnosti optično vlakno do vsake hiše, saj že danes v novih naseljih poleg druge komunalne infrastrukture polagajo optična vlakna. Tabela 1: xpon tehnologije xpon Prenosna tehnologija Število Prenosna Prenosna Prenosna priključenih hitrost hitrost hitrost pri uporabnikov navzgor navzdol uporabniku APON ATM Mbit/s 1.2 Gbit/s 37.5 Mbit/s EPON Ethernet Gbit/s 1.25 Gbit/s 78.1 Mbit/s 155 Mbit/s GPON Gigabit Ethernet Mbit/s 1.25 Gbit/s 19.5 Mbit/s Gbit/s 2.5 Gbit/s 39 Mbit/s 2.5 Gbit/s Vir: FTTx, 2006, str Elektroenergetsko omrežje Elektroenergetsko omrežje pokriva skoraj 100 % vseh gospodinjstev in poslovnih uporabnikov, zato je ideja o dostopu do interneta preko tega omrežja že dolgo prisotna. Omrežje že dalj časa za prenos nadzornih podatkov uporabljajo elektroenergetska podjetja, a je količina teh podatkov zelo majhna (School of Computer Science, 2004, str. 560). Vseeno pa se je razvila širokopasovna povezava preko električnih žic (BPL - Broadband over Powerline ali PLC - Powerline carrier communication) (School of Computer Science, 2004, str. 559). Poznamo domača omrežja (ang. InHouse BPL), kjer aparate 13

18 povežemo preko običajne hišne napeljave, in dostopovna omrežja (ang. Access BPL), kjer preko žic za dobavo električne energije dostopamo do interneta. Tako računalnik priključimo v običajno električno vtičnico in se povežemo z internetom (Valdes, 2006).Da bi to omogočili, pa so potrebne dopolnitve in spremembe na energetskem omrežju. Prva ovira je visokonapetostno omrežje, ki zaradi prevelikega šuma ne omogoča prenosa podatkov. Zato so ti vodi že nekaj časa opremljeni z optičnimi kabli, ki prevzamejo to nalogo. Optična vlakna v podpostaji nato prenesejo podatke v srednje napetostna omrežja, kjer elektrika in podatki potujejo več kilometrov do naselij. Zaradi dolžine žic lahko potrebujemo na nekaterih mestih, zaradi oslabitve signala, obnavljalnik (ang. repeater). V naselju se srednja napetost s transformatorjem pretvori v nizko napetost. Transformator deluje kot nizkopasovni filter in tako ne prepušča visokih frekvenc, ki se uporabljajo za prenos podatkov. Zato zraven transformatorja potrebujemo spojnik (ang. coupler), ki spelje podatke mimo transformatorja na nizkonapetostne žice. Od tu lahko podatke prenesemo z brezžično tehnologijo ali preko električne napeljave naravnost v hišo uporabnika. Običajno je na transformator priključenih od 100 do 200 hiš. Uporabnik nato s pomočjo BPL modema, ki je vključen v običajno vtičnico, računalnik poveže z internetom. Modem ima nalogo, da nizkofrekvenčno električno energijo loči od visokofrekvenčnega prenosa podatkov (School of Computer Science, 2004, str ; Valdes, 2006). Princip delovanja omrežja je prikazan na Sliki 5. Slika 5: Omrežje BPL visokonapetostni vodi z dodanimi optiènimi vodi raèunalnik podpostaja srednjenapetostni vodi z obnavljalniki transformator s spojnikom BPL modem Vir: Valdes, Elektrika in podatki lahko potujejo po istih žicah, ker elektrika uporablja zelo nizke frekvence (50-60 Hz), podatki pa se prenašajo na frekvencah od 1 do 30 MHz in tako ne pride do motenj. To frekvenčno območje omogoča prenosne hitrosti do 45 Mbit/s, kar že uvrščamo med širokopasovne povezave. Ponudniki internetnega dostopa pa napovedujejo hitrosti večje od 100 Mbit/s (School of Computer Science, 2004, str ). Sistem pa je še zelo nov in ima zato še veliko pomanjkljivosti. Največja je nezaščitenost električnih žic. Tako nanje vplivajo zunanji vplivi, kot so: dež, strela, veter itd. Ti 14

19 dejavniki vsi motijo prenos podatkov. Prav tako lahko pride do motenj zaradi uporabljenega frekvenčnega območja, saj enako območje uporabljajo tudi radioamaterji, kontrola zračnega prometa in intervencijske službe. Zato je njihova komunikacija lahko motena, vendar pa se ponudniki na vso moč trudijo omenjene težave odpraviti (Powering up a new kind of broadband, 2005, str. 40). Z nadaljnjim razvojem lahko energetsko omrežje postane eno najpomembnejših dostopov do interneta, še posebej za odročne kraje, kjer ni ponujenih drugih možnosti, vendar pa veliko nevarnost predstavljajo brezžična dostopovna omrežja Brezžična omrežja Brezžična omrežja postajajo vse popularnejša, saj imajo veliko prednosti pred žičnimi omrežji, dosegajo pa tudi že dovolj velike prenosne hitrosti. Oblikujeta jih cenejša in hitrejša postavitev omrežja ter enostavna priključitev uporabnika. Zato vedno več ponudnikov za zadnjo miljo uporablja prav brezžične tehnologije. Dosežejo lahko območja, kjer bi bile žične rešitve nemogoče ali predrage, saj za postavitev ne potrebujemo polaganja kablov do posamezne hiše, pač pa lahko zelo enostavno priključimo vse uporabnike, ki so v dosegu bazne postaje (What is Fixed Wireless Access?, 2004, str. 1). Ta omrežja so zanesljivejša, saj so neobčutljiva na poplave in potrese ter nimajo težav s prekinjenimi žicami (Khanna, 1999, str. 1). Brezžična omrežja, glede na uporabo, delimo na štiri skupine (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 4): - osebno brezžično omrežje (WPAN -Wireless Personal Area Network), ki ima doseg do 10 m (Blootooth, UWB); - lokalno brezžično omrežje (WLAN - Wireless Local Area Network), ki ima doseg do 100 m (Wi-Fi); - mestno brezžično omrežje (WMAN - Wireless Metropolitan Area Network), ki ima doseg do 50 km (WiMAX, MMDS, LMDS); - prostorno brezžično omrežje (WWAN - Wireless Wide Area Network), ki ima doseg več kot 50 km in kamor uvrščamo vsa mobilna omrežja. Brezžična omrežja lahko delimo tudi na prizemna (razdelilna, mobilna in lokalna) in satelitska (GEO, MEO, LEO in aeronavtične ploščadi) (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 19). Nekatera bomo v nadaljevanju predstavili Razdelilna brezžična omrežja Razdelilna omrežja so brezžična omrežja, ki pošiljajo in sprejemajo podatke preko radijske zveze in so med zanimivejšimi alternativami za zadnjo miljo (Wieland, 2001, str. 75). Brezžična razdelilna omrežja uporabljajo dva načina prenosa. Prvi je 15

20 preko fiksnega omrežja z usmerjeno anteno, ki se uporablja za WMAN, drugi pa preko zankastega prenosljivega omrežja z vsestransko anteno (WMAN ali WLAN). Za fiksno brezžično omrežje potrebujemo bazno postajo, ki je z optičnim vodom povezana na hrbtenično internetno omrežje oz. zaledje omrežja. Bazna postaja pomeni most med žičnim in brezžičnim omrežjem (Local Multipoint Distribution System (LMDS), 2006, str. 4). Signali iz bazne postaje potujejo do uporabnikov z usmerjeno anteno. To je antena, ki oddaja signal bolj v eni smeri in ne na vse strani enako. Zaradi ožjega snopa signala lahko doseže daljše razdalje kot vsestranska antena, zato se fiksno brezžično omrežje pogosto uporablja za zadnjo miljo (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 7). Postavitev bazne postaje je odvisna od terena in stavb na območju, saj sta od razmer odvisna kvaliteta signala in območje, na katerem je možno zagotoviti brezžični dostop. Zato so bazne postaje običajno na strehah visokih stolpnic in na vrhu drogov (Local Multipoint Distribution System (LMDS), str. 4, 12). Na uporabnikovi strani se na hišo ali streho namesti anteno, ki je usmerjena proti bazni postaji (Buckley, 2001, str. 21), od tam pa se po optičnem ali koaksialnem vodu poveže anteno z uporabniškim terminalom, ki pretvori radijske signale nazaj v digitalne. Terminal je nato povezan z računalnikom ali hišnim omrežjem (LAN) (Wieland, 2001, str. 75). Kljub prednostim imajo fiksna brezžična omrežja tudi svoje slabosti. Območje pokritosti okoli bazne postaje je odvisno od črte vidnosti (ang. line of sight), dreves, visokih stavb in terena okoli nje (Local Multipoint Distribution System (LMDS), 2006, str. 12). Poleg tega pa signal lahko moti tudita dež in megla, še posebej pri oddajanju na frekvencah, višjih od 10 GHz (Khanna, 1999, str. 4). Shema fiksnega omrežja je prikazana na Sliki 6. Slika 6: Fiksno brezžično omrežje z usmerjeno anteno uporabniški terminal bazna postaja hišno omrezje Vir: Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 7. Zankasto omrežje se od fiksnega razlikuje po tem, da ni potrebe, da se vsa komunikacija uporabnikov odvija preko bazne postaje, saj ima omrežje postavljena vozlišča, ki med seboj ustvarijo nekakšno mrežo, kar vidimo na Sliki 7 na strani 17 (What is Fixed Wireless Access?, 2004, str. 1). Tako ni potrebno, da je uporabnik priključen 16

21 na bazno postajo. Lahko se poveže le z najbližjim vozliščem. Zankasto omrežje je uporabno, ko moramo omrežje speljati okoli večjih ovir, kot je na primer hrib, ki ovira črto vidnosti. Zankasto omrežje torej ne potrebuje direktne črte vidnosti, kar pomeni, da uporabniki ne vidijo bazne postaje. Omrežje omogoča razdelitev prometa, saj lahko podatki potujejo po različnih poteh do bazne postaje in je zato zanesljivejše od fiksnega omrežja. Poleg tega pa omogoča manjše stroške postavitve, saj lahko z vozlišči, ki so cenejša od baznih postaj, povečamo omrežje, s prestavitvijo vozlišč pa ga lahko hitro spremenimo. Edina slabost je v uporabi vsestranskih anten, ki oddajajo signal v vse smeri enako, zato lahko pride do interference med antenami (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 7, 8). Slika 7: Zankasto omrežje z vsestransko anteno uporabniški terminal bazna postaja vozlišèe hišno omrezje Vir: Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 7. Večkanalni distribucijski sistem (MMDS) MMDS (Multichannel Multipoint Distribution System) je fiksno brezžično omrežje. Deluje na frekvencah od 2,5 GHz do 2,7 GHz, ki so razdeljene na 6 MHz pasove (MMDS Overview, 2006). Razvil se je kot enosmerni sistem za distribucijo filmov, sedaj pa se z dvosmerno komunikacijo uporablja kot dostopovno omrežje. Deluje v območju od 30 km do 50 km (Khanna, 1999, str. 3) in omogoča hitrosti do 2 Mbit/s. Primeren je za področja, kjer bi bilo drago in težavno postaviti žično komunikacijo (Buckley, 2001, str. 22). Lokalni večtočkovni distribucijski sistem (LMDS) LMDS (Local Multipoint Distribution Service) je fiksna brezžična tehnologija, namenjena WMAN omrežjem, deluje pa na frekvencah od 27,5 GHz do 31,3 GHz v 1,3 MHz pasovih. Frekvence so sicer odvisne od vsake države, saj za frekvence nad 2,4 GHz potrebujemo licenco (Khanna, 1999, str. 3). Omrežje omogoča hitrosti nad 500 Mbit/s (Rossi, 2000), kar ga postavlja med zmogljivejše povezave. Slabost pa je doseg bazne postaje, ki znaša le 14 km, vendar pa je zelo uporabna v gosto naseljenih urbanih naseljih (Local Multipoint Distribution System (LMDS), 2006, str. 1, 2, 12). 17

22 Wi-Fi Wi-Fi je brezžična tehnologija, ki je bila namenjena za lokalna brezžična omrežja (WLAN), vendar pa se nekoliko spremenjena uporablja tudi za mestna omrežja (WMAN). Wi-Fi je povečal popularnost uporabe nelicenčnih radiofrekvenc in pospešil razvoj drugih brezžičnih tehnologij (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 3). Uporablja se kot fiksno omrežje z usmerjeno anteno (na kratke razdalje) ali kot prenosljivo omrežje z zankasto arhitekturo. Zankasta arhitektura poveča območje signala s 100 m na 10 km ali pa poveča prenosno hitrost s 54 Mbit/s tudi na 100 Mbit/s. Vendar pa teh hitrosti ne dosega vedno, zato za zankasto arhitekturo pripravljajo standard s. Zankasti Wi-Fi se uporablja za povečanje LAN ali za pokrivanje večjih območij. Wi-Fi tehnologija pa ni uporabna za povezavo na hrbtenična omrežja, za kar se običajno uporablja optične vode (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 3, 7). Wi-Fi je ime za tehnologijo standarda IEEE Obstajajo trije različni standardi, ki uporabljajo različne frekvence in prenosne hitrosti (Tabela 2). Tabela 2: Wi-Fi standardi Wi-Fi standard Frekvenca Hitrost a 5,0 GHz 54 Mbit/s b 2,4 GHz 11 Mbit/s g 2,4 GHz 54 Mbit/s Vir: Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2004, str. 6. Za zadnjo miljo se običajno uporabi standard g, ki se ponaša z višjo hitrostjo in manjšo občutljivostjo na motnje iz okolja zaradi nižje frekvence. Prednost standarda predstavlja tudi povezljivost s standardom b, istočasno pa to pomeni, da ni povezljiv s standardom a. Vsi standardi svoje frekvenčne pasove razdelijo na 20 MHzkanale (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 6, 7). V letu 2007 pa pričakujemo nov Wi-Fi standard, imenovan IEEE n. Ta naj bi dosegal hitrosti do 200 Mbit/s, potekajo pa pogajanja, da bi hitrost povečali celo na 600 Mbit/s. Uporabljal naj bi 20 MHz in 40 MHz kanale in bi bil povezljiv z vsemi tremi predhodnimi standardi (Wilson, 2004, str. 3, 5; IEEE, 2006). Na koncu pa omenimo še, da je Wi-Fi svojo priljubljenost pridobil predvsem zaradi produktov, ki jih lahko kupimo v trgovini, zaradi majhnih stroškov postavitve in svoje fleksibilnosti (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 9). 18

23 WiMAX WiMAX je nastal kot odgovor na pomanjkljivosti Wi-Fi tehnologije ter kot njeno dopolnilo. Namenjen je MAN in LAN omrežjem (za notranjo in zunanjo uporabo), saj je lahko kot fiksno ( ) ali prenosljivo (802.16e) omrežje. Deluje v licenčnih in nelicenčnih frekvencah od 2 GHz do 11 GHz, frekvenca pa je odvisna od posamezne države. Doseg ima od 2 km do 50 km in omogoča prenosne hitrosti do 75 Mbit/s. S temi karakteristikami je dobra alternativa xdsl, kabelskim in optičnim omrežjem, uporabimo pa ga lahko tudi za povezavo na hrbtenično omrežje (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 3; IEEE a Standard and WiMAX Igniting Broadband Wireless Access, 2006, str. 1, 5). Primeren pa je tudi za manjše uporabnike, saj za razliko od Wi-Fi, ki uporablja standardni 20 MHz kanal, pri WiMAX lahko kanale prilagodimo od 1,5 MHz do 20 MHz. Tako je lahko na en kanal priključenih do 100 uporabnikov, pasovna širina pa se prilagaja njihovim potrebam. Omeniti velja, da ožji pasovi omogočajo večji doseg WiMAX tehnologije. Prednost WiMAX-a predstavlja tudi uporaba pametnih anten, ki prilagajajo signal glede na moč signala in oddajanje bližnjih terminalov, kar zmanjša interferenco in izgubo signala (Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions, 2006, str. 11, 12). Zato pa je zelo zanesljiva in fleksibilna tehnologija, njena poglavitna prednost pa je v standardizaciji Mobilna omrežja Mobilna omrežja obstajajo že skoraj 50 let, njihova popularnost pa se je povečala šele v zadnjem času. Prej so jih uporabljali le poslovni uporabniki, sedaj pa mobilno tehnologijo uporablja že 3 milijarde svetovnega prebivalstva (Okorn, 2006, str. 21). Ta omrežja omogočajo, da je mobilni uporabnik vedno povezan na omrežje ne glede na to, kako daleč se je v nekem času premaknil. To omogoča sestava mobilnega omrežja, ki je sestavljena iz celic, ki se med seboj prepletajo. Vsaka celica pokriva do 26 kvadratnih kilometrov, v gosto naseljenih območjih pa je celic več. Tako dobimo mrežo celic, katerih postavitev kaže Slika 8 na strani 20. Ko se uporabnik premakne iz ene celice v drugo, druga celica prevzame njegov signal, ne da bi se uporabnik tega zavedal. Zaradi take sestave celic lahko mobilna omrežja pokrivajo izredno velika območja (Layton, Brain, Tyson, 2006). V sredini celice se nahaja bazna postaja, ki oddaja in sprejema radijske signale uporabnikov. Ker je celica dokaj majhna, ne bazna postaja ne mobilna uporabniška enota ne potrebujeta veliko energije. To je tudi razlog, da so se mobilni telefoni z razvojem vedno bolj zmanjševali. V vsakem mestu pa mora biti tudi centralna pisarna (MTSO - Mobile Telephone Switching Office), ki skrbi za klice v zemeljsko telefonsko omrežje in nadzoruje bazne postaje na nekem območju (Layton, Brain, Tyson, 2006). Bazna postaja uporablja vsestransko anteno, ki oddaja na frekvencah 900 MHz in 1800 MHz v Evropi in Aziji ter na 850 MHz in 1900 MHz v ZDA. To je razlog, zaradi katerega sistemi v ZDA in drugod po svetu niso združljivi (Layton, Brain, Tyson, 2006). 19

24 Slika 8: Celice v mobilnem omrežju Vir: Layton, Brain, Tyson, Mobilne tehnologije so se z leti spreminjale in glede na njihov razvoj jih delimo na več generacij (Slika 9). Prvo generacijo mobilne telefonije predstavljajo analogna mobilna omrežja. Njihova edina prednost je bila uporaba telefona zunaj pisarne, za prenos podatkov pa je bila skoraj neuporabna. Poleg tega pa je predstavljala grožnjo varnosti podatkov in pogovorov, saj povezavam ni bilo težko prisluškovati. Dodatno oviro pa je predstavljalo še mnogo različnih standardov, kot so: NMT (Skandinavija), C-net (Nemčija, Portugalska), TACS (ZDA, Velika Britanija) in drugi. Zaradi različnih standardov je bilo gostovanje v drugih omrežjih nemogoče (Okorn, 2006, str. 21). Slika 9: Generacije mobilnih omrežij Vir: Okorn, 2006, str. 21. V začetku osemdesetih let so se začela razvijati omrežja druge generacije. Najbolj razširjen standard je bil Global System for Mobile Communication - GSM. GSM je nastal leta 1982 na pobudo organizacije CEPT in se je glede ponujenih storitev orientiral na takrat popularno tehnologijo ISDN. Ker je postal GSM razširjen standard, se je odprla možnost gostovanja v drugih omrežjih, ki je postalo zanimivo za ljudi, ki veliko potujejo. Poskrbeli pa so tudi za šifriranje signala in tako zadostili varnostnim zahtevam uporabnikov. Zaradi manjših motenj in prekinitev pa je postala realna tudi možnost pošiljanja podatkov, vendar le z 9600 bit/s, kasneje pa so prenosno hitrost 20

25 zvišali na bit/s. Hitrost prenosa je povečala tehnologija High Speed Circuit Switched Data - HSCSD, ki je omogočila teoretično hitrost bit/s. Tako GSM kot HSCSD uporabljata vodovno komutacijo, kar pomeni veliko nepotrebne zasedenosti omrežja, to pa je največja pomanjkljivost teh dveh tehnologij (Okorn, 2006, str. 21). Pravkar omenjeno pomanjkljivost odpravijo mobilna omrežja generacije 2,5 oziroma uvedba tehnologije General Packet Radio Service - GPRS, ki uporablja paketni prenos podatkov. Tehnologija paketnega pošiljanja je omogočila bolj optimalen prenos, katerega cena je postala odvisna od količine prenesenih podatkov in ne več od časovne dolžine povezave. Omogoča prenosno hitrost do 107 kbit/s, a le pri omejeni mobilnosti. Mobilnemu uporabniku omogoča le od 12 kbit/s do 45 kbit/s, kar je za današnji čas premalo. Zato je GPRS dobil nadgradnjo omrežja, poznano kot Enhanced Data rates for GSM Evolution - EDGE. EDGE je odličen v gosto naseljenih omrežjih in omogoča prenose tudi nad 128 kbit/s, vendar pa ga, zaradi premajhne gostote baznih postaj, ni mogoče uporabljati zunaj naselij (Okorn, 2006, str. 21). Ker pa se je v tem času zgodil hiter razvoj fiksnih telekomunikacij, so bile zahteve za prenos podatkov vse večje. Začeli so razvijati popolnoma nov koncept mobilnih omrežij, pri katerem je vse podrejeno hitremu prenosu podatkov. Rodila so se mobilna omrežja tretje generacije. To skupino predstavljata tehnologiji Universal Mobile Telecommunication System - UMTS in Code Division Multiple Access CDMA2000. Frekvenčni pas signala so za ti dve tehnologiji povečali na 5 MHz, kar omogoča večje prenosne hitrosti. Te so se povzpele na teoretičnih 384 kbit/s oziroma praktičnih 300 kbit/s (Okorn, 2006, str. 21), z nadaljnjim razvojem pa sedaj doseže že 2 Mbit/s prenosne hitrosti (Jerman Blažič, 2006, str. 44). Vendar pa se razvoj ni ustavil in že lahko pričakujemo novo tehnologijo, imenovano High Speed Downlink Packet Access - HSDPA. Omogočila bo prenosne hitrosti do 3,6 Mbit/s, kasneje pa tudi teoretično hitrost 14 Mbit/s proti uporabniku. Ker potrebuje taka prenosna hitrost proti uporabniku tudi proporcionalno hitrost od uporabnika, se pozornost usmerja tudi k tehnologiji High Speed Uplink Packet Access - HSUPA, ki bo v dveh letih omogočila prenos od uporabnika s 5,8 Mbit/s (Okorn, 2006, str. 21). Ker se bodo v prihodnosti prenosne hitrosti še povečevale, se bodo mobilni operaterji spustili v tekmo za pridobivanje ljubiteljev elektronskih vsebin, ne samo za mobilne, temveč tudi za fiksne uporabnike. Velike možnosti predstavljajo uporabniki, ki nimajo možnosti dostopa do ostalih širokopasovnih vodov, a lahko dostopajo do mobilnih omrežij tretje generacije. Eno najpomembnejših področij razvoja bo v prihodnosti digitalna televizija, zato se že pripravlja nadgradnja omrežja, ki bo omogočila spremljanje televizijskega signala na zaslonih mobilnih terminalov. To bo omogočila tehnologija Multimedia Broadcast/Multicast Service - MBMS, ki pomeni prenos podatkov z ene točke do več uporabnikov in s tem razbremenitev omrežja, napoveduje pa se za leto 2007 (Okorn, 2006, str. 21). 21

26 Mobilna omrežja se bodo v naslednjih letih še močno razvijala in bodo omogočala poslušanje radia, gledanje televizije ter sočasno brskanje po spletnih straneh (Okorn, 2006, str. 21), s tem pa predstavljala resno alternativo fiksnim žičnim omrežjem Satelitska omrežja Satelitska omrežja so že od nekdaj veliko obetala. Uporabljamo jih za televizijsko oddajanje, za globalno telefonsko omrežje ter druge sisteme, ki potrebujejo pokritost velikih območij. Vendar pa zaradi drage opreme in zahtevne postavitve omrežja nikoli niso prišla v ospredje. Poznamo tri vrste satelitov, ki se razlikujejo glede na to, kako visoko nad Zemljo se nahajajo. Najnižji so LEO ( Low Earth Orbit) sateliti, ki se nahajajo v pasu od 200 km do 1500 km nad Zemljo. Nad njimi so MEO (Medium Earth Orbit) sateliti in to na 5000 km do km višine. Najvišje pa so geostacionarni oz. GEO (Geostationary Orbit) sateliti, ki se nahajajo na km višine nad ekvatorjem (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 42). Višina satelitov pogojuje tudi njihovo hitrost in potrebno količino satelitov za pokritost Zemlje. LEO je najhitrejši satelit, z njim pa bi za pokritost nekega območja potrebovali okrog 24 satelitov (Tanenbaum, 2003, str. 114). GEO satelit pa se premika s hitrostjo Zemlje in iz njene perspektive vedno stoji na istem mestu. Zato za pokritost območja potrebujemo le enega. Vendar oddaljenost satelita od Zemlje določa tudi moč signala, ki jo potrebujemo, da signal doseže Zemljo. Ker to določa tudi velikost sprejemne in oddajne opreme na Zemlji, se za GEO satelite uporablja večje in dražje antene kot za druge satelitske sisteme (Štular, Umek, Leonardis, 2000, str. 43). Satelitski sistemi uporabljajo licenčne frekvence. Te so običajno v območjih: C (4 GHz in 6 GHz) s 500 MHz pasovi, Ku (10 GHz in 14 GHz) s 500 MHz in Ka (20 GHz in 30 GHz) s 3500 MHz pasovi. Višje frekvence kot se uporabljajo, večje prenosne hitrosti omogočajo (Tanenbaum, 2003, str. 111). Te so pri ponudnikovi sprejemni postaji običajno od 2 Mbit/s do 60 Mbit/s, kar pa se razdeli na vse trenutne uporabnike sistema. Prenosna hitrost pri uporabniku je tako lahko nižja od 1 Mbit/s (Broadband internet access via satellite, 2005). Vendar pa so višje frekvence (predvsem v območju Ka) zelo občutljive na dež in drevesa, zato se mnogi odločajo za nižja območja (Tanenbaum, 2003, str. 111). Satelitski sistem za svoje delovanje potrebuje zemeljsko sprejemno postajo z dostopovnim vozlom (HCE - Hub Common Equipment), ki je povezan z iinternetom (Broadband Internet access via satellite, 2005). Ta postaja nato oddaja signale do satelita, ki se nahaja v orbiti, ki te signale ojači in pošlje nazaj na Zemljo proti uporabniku. Uporabnik ima na strehi nameščeno satelitsko anteno, ki te signale sprejme in jih pošlje v satelitski modem in naprej računalniku. V nasprotni smeri je postopek popolnoma enak, le da je oddajnik na strani uporabnika, sprejemnik pa na sprejemni postaji. Tak sistem imenujemo dvosmerni sistem (Slika 10 str. 23), poznamo pa tudi enosmerne sisteme. Satelitske sisteme 22

27 Slika 10: Dvosmerni satelitski sistem sprejemna postaja satelit satelitska antena raèunalnik internet modem Vir: How does satellite Internet operate?, Slika 11: Enosmerni satelitski sistem sprejemna postaja satelit satelitska antena raèunalnik PSTN modem internet Vir: Kruse, 2005, str. 3. z enosmerno satelitsko komunikacijo imenujemo tudi hibridni sistemi, saj za povezavo od uporabnika uporablja običajni telefonski modem. Tako le signal do uporabnika potuje preko satelita. Ker pa je povezava preko analognega modema počasna, to omejuje prenosne hitrosti tega sistema. Delovanje enosmernega sistema prikazuje Slika 11 (Kruse, 2005, str. 2-5) Aeronavtične ploščadi Želja po fleksibilnejši in cenejši tehnologiji, kot dopolnilo razdelilnim brezžičnim in satelitskim sistemom, je porodila zamisel o uporabi visokoletečih aeronavtičnih ploščadi (HAP - High Altitude Platform) kot dostopovno omrežje. To so leteče naprave, ki naj bi se uporabljale za širokopasovne komunikacije, okoljske raziskave in nadzor prometa (Falletti, 2006, str. 87). Kot HAP bi lahko uporabljali letala, balone, cepeline ali druga plovila. Nekatera plovila so prikazana na Sliki 12, stran 24. Letela naj bi v krogu na višini od 17 km do 22 km, nad komercialnim letalskim prometom in v območju, kjer so šibki vetrovi, ki bi lahko ploščadi ovirali in premikali iz začrtane poti. Ploščadi lahko upravlja posadka ali pa so brez nje. Vozila brez posadke običajno ostanejo v zraku tudi po nekaj mesecev, za delovanje pa uporabljajo sončno energijo. Zato so jih poimenovali tudi visokoleteče 23

28 aeronavtične ploščadi z dolgo vzdržljivostjo (HALE - high altitude long endurance aeronautical platform). Ker ploščadi lahko zelo enostavno vzletijo in pristanejo, to poceni postavitev sistema, cenejše in manj zahtevno pa postane tudi vzdrževanje vozil (Falletti, 2006, str. 85, 86). Slika 12: Aeronavtične ploščadi - cepelin, letalo in Helios letalo Vir: Tozer, Grace, 2001, str. 132, 135. Slika 13: Dostopovna povezava z aeronavtično ploščadjo aeronavtièna plošèad (cepelin) antena dostopovno vozlišèe raèunalnik modem internet Vir: Bonsor, Aeronavtične ploščadi naj bi se uporabljale za zapolnitev zadnje milje in za dosego oddaljenih uporabnikov, ki jih drugi sistemi ne dosežejo ali pa bi bila povezava predraga. Razvijalci trdijo, da to ne bo nadomestilo ostalih sistemov, pač pa bodo aeronavtične ploščadi delovale kot dopolnilo drugim sistemom. Delovale naj bi na frekvencah 2 GHz, 28 GHz, 47 GHz in 48 GHz ter uporabljale 20 MHz, 25 MHz in 28 MHz široke frekvenčne pasove. Ta pasovna širina naj bi omogočala prenose s 120 Mbit/s, vendar pa hitrost lahko zmanjšajo zunanji vplivi, še posebej dež (Falletti, 2006, str. 85, 86, 88). Aeronavtična ploščad lahko zaradi svoje prilagodljivosti nudi povezave statičnim in premikajočim se objektom, kot recimo hitrim vlakom. Ploščad se poveže z vozliščem (ang. Hub) na Zemlji, ki je povezano z internetom (Falletti, 2006, str. 88). Na drugi strani pa ustvari dvosmerno povezavo z uporabnikom, ki ima na hiši nameščeno anteno (Slika 13). Ta je lahko fiksna ali pa se usmerja glede na položaj HAP. Povezava je mogoča le na črti 24

29 vidnosti (Tozer, Grace, 2001, str. 132, 135). Za povezavo uporablja tehnologijo WiMAX, točneje standard IEEE a, en HAP pa lahko pokrije območje v krogu 35 km od njegove lokacije (Falletti, 2006, str. 89). Uporabo aeronavtičnih ploščadi so od leta 1997 naprej preizkušali v mnogih projektih. Danes sta v Evropski Uniji najaktualnejša projekta HeliNet, ki preizkuša uporabo HAP v povezavi z drugimi sistemi, in CAPANINA, ki preizkuša uporabo HAP za širokopasovne povezave (Falletti, 2006, str. 86). 3 Uporaba interneta Pojav širokopasovnih povezav je spremenil način, kako ljudje uporabljajo internet. Namesto preprostega pregledovanja spletnih strani so začeli internet uporabljati tudi za zabavo ter kot pripomoček v službi in doma. Večje prenosne hitrosti so omogočile prenos filmov in glasbe, igranje iger preko spleta in poslušanje internetnega radia. Preko spleta lahko tudi telefoniramo, gledamo televizijo in se preko videokonference pogovarjamo. Vendar vse te storitve zahtevajo velike prenosne hitrosti, zato moramo pri izbiri hitrosti širokopasovne povezave vedeti, kaj te storitve so in katere od njih bomo uporabljali. 3.1 Internetni radio Internetni radio se je pojavil že v 90. letih. Radijske postaje so takrat začele simultano oddajati program na klasičen način in preko interneta (Beller, 2006). Takoj se je pokazala poglavitna prednost internetnega radia. Ta namreč ni omejen na določeno območje kot pri klasičnem oddajanju, pač pa ga lahko spremljamo povsod, kjer imamo internet. Poleg tega so radijske postaje začele svoj spored dopolnjevati z drugimi multimedijskimi vsebinami, ki jih najdemo na njihovih spletnih straneh (Beller, 2006). Pojavil se je celo tako imenovani radio po meri, kjer lahko preko spleta poslušalci sami oblikujejo spored (Banović, 2005, str. 37). Za poslušanje internetnega radia potrebujemo le osebni računalnik in določen avdio predvajalnik, kot so: RealPlayer, WinAmp ali Microsoft Media Player. Težava nastane samo, ko želimo poslušati različne radijske postaje, saj že samo v Sloveniji potrebujemo več vrst predvajalnikov (Banović, 2005, str. 38). Nekateri internetnemu radiu očitajo nemobilnost, saj je odvisen od osebnega računalnika, vendar pa ga bomo lahko kmalu spremljali tudi preko mobilnega telefona in internetnega avtoradia, kar bo internetnemu radiu dalo nove razsežnosti (Banović, 2005, str. 38). 25

30 3.2 Internetna telefonija Govor preko IP protokola (VoIP - Voice over IP) je definiran kot prenos govora v realnem času in signalizacija, potrebna za krmiljenje tega prenosa v paketnih omrežjih s protokolom IP (Islovar, 2006). Za uporabo VoIP potrebujemo le dovolj veliko prenosno hitrost internetnega priključka in enega od treh načinov telefoniranja z VoIP (Tyson, Valdes, 2006). 1. Prvi način uporabe VoIP je s pomočjo prilagodilnika analognega terminala (ATA - Analog Telephone Adaptor), ki poveže običajni analogni telefon na internetni priključek. 2. Druga možnost je nakup IP telefona, ki ga priklopimo neposredno na internetni priključek. 3. Tretja možnost pa je uporaba programske opreme in osebnega računalnika, ki je priključen na internet, ter nakup slušalk in mikrofona. Za prenos govora po paketnih omrežjih moramo le-tega prej digitalizirati. To je tudi osnovna naloga VoIP tehnologije. Ta zajame ves govor na frekvenčnem pasu do 4 khz in ga s kodiranjem spremeni v digitalno obliko in pakete. V tej obliki lahko govor potuje po paketnem omrežju do prejemnika, kjer se proces obrne. Zaradi kodiranja tehnologija VoIP potrebuje določene prenosne hitrosti na dostopovni povezavi. Te so odvisne od načina kodiranja, ki ga uporabnik uporablja. Največja potrebna prenosna hitrost je 64 kbit/s, vendar pa jo z drugačnim kodiranjem signala lahko zmanjšamo tudi na manj kot 6 kbit/s (Ambrož, 2004, str. 85, 86). Tehnologija VoIP pa ima še vedno nekatere slabosti, ki jih običajna telefonija nima, kar govori v prid slednji. Ker se govor pri VoIP pošilja v paketih, to povzroči določene zakasnitve in s tem slabšo kvaliteto storitve. Prav tako je storitev odvisna od električne energije in v primeru izpada le-te, je neuporabna. Ranljiva je tudi za napade virusov in hekerjev, ki niso nevarni za analogni telefon. To so težave, ki jih mora tehnologija VoIP odpraviti, preden povsem izrine analogno telefonijo (Ambrož, 2004, str. 86; Tyson, Valdes, 2006). S porastom širokopasovnih povezav so se v Sloveniji pojavili tudi ponudniki IP telefonije. Med večjimi so: Siol, Voljatel in T-2. Njihove ponudbe so si zelo podobne, le da nekateri ponujajo uporabo storitve v paketu njihovega internetnega dostopa, medtem ko drugi ponujajo VoIP kot dodatno, samostojno storitev. Večina ponudnikov ima znotraj svojih omrežij brezplačne klice, klici v tuja omrežja pa so veliko cenejši pri običajni telefoniji. 3.3 Videokonferenca Videokonferenca je skupek interaktivnih telekomunikacijskih tehnologij, ki omogočajo povezavo dveh ali več lokacij s sočasnim dvosmernim oddajanjem zvoka in slike (Wikipedia, 2006). Nanjo lahko gledamo podobno kot na telefonijo, le da tu vključimo še 26

31 vizualno komunikacijo. Videokonference poznamo že kar nekaj časa, vendar pa je postala stroškovno dostopnejša s prehodom na uporabo IP protokola leta Do takrat so uporabljali neposredne povezave preko ISDN omrežja. Z uporabo IP protokola se je uporaba videokonferenčne tehnologije preselila na skoraj vsa področja človekovega življenja. Tako lahko tehnologijo uporabljamo v službi za sestanke na daljavo in za delo v skupini. Zaradi prostorske stiske se univerze odločajo za uvedbo učenja na daljavo, kjer študentje poslušajo in sodelujejo pri predavanjih kar od doma. Videokonference so poenostavile tudi medicino, sodstvo in znanstvene raziskave, kjer pomagajo pri premagovanju velikih razdalj in olajšajo delo na teh področjih (Stržinar, 2002, str ). Najenostavnejša oblika videokonference je povezava dveh uporabnikov preko interneta. Za tako povezavo potrebujemo osebni računalnik z zvočno kartico, videokamero, mikrofon, če ga kamera že ne vsebuje, primerno programsko opremo in dostop do interneta. Programsko opremo lahko izberemo med množico brezplačnih programov, med katerimi še vedno prevladuje NetMeeting podjetja Microsoft. Vendar pa se moramo zavedati, da te videokonference niso preveč kakovostne, saj imajo majhno, neostro sliko, ki se občasno tudi zatika, zvok pa lahko za sliko tudi zaostaja. Vendar pa je kakovost za običajnega uporabnika še vedno dovolj dobra (Stržinar, 2002, str. 72, 78). Kakovost videokonference je odvisna predvsem od prenosnih hitrosti uporabljenih povezav. Dejanska hitrost povezave je namreč enaka najmanjšemu skupnemu imenovalcu hitrosti prenosa obeh točk. To pomeni, da če oba uporabnika dostopata na internet preko povezave 512/128 kbit/s, se videokonferenca izvaja s hitrostjo 128 kbit/s v obe strani. Optimalna prenosna hitrost za videokonferenco med dvema uporabnikoma je od 128 kbit/s do 384 kbit/s (Stržinar, 2002, str. 72, 78). Druga možnost pogovora dveh oseb je preko mobilnega telefona, ki ima videokamero in omogoča tehnologijo prenosa UMTS. Tak način pogovora pri nas ni preveč razširjen, saj je storitev še razmeroma draga, predvsem pa so dragi UMTS telefoni. 3.4 Internetna televizija Televizija preko protokola IP (IPTV - Internet Protokol Television) je sistem za dostavo digitalne televizije preko širokopasovnih povezav s pomočjo IP protokola. Veliko vlogo pri porastu zanimanja za IPTV imajo širokopasovne povezave, ki omogočajo zadostno pasovno širino za prenos videa preko internetnega omrežja. Širokopasovne povezave pa so povečale zanimanje tudi za storitev Trojček (ang. Triple Play), ki v enem paketu združuje dostop do interneta, VoIP in IPTV (Internet Protocol Television (IPTV), 2006). IPTV lahko delimo na dve storitvi. Razpršeno oddajanje pomeni oddajanje televizijskih programov več uporabnikom hkrati. Je konkurenca običajnemu televizijskemu oddajanju, prednost IPTV pa je večja izbira TV programov, saj se k uporabniku 27

32 prenašajo le kanali, ki jih ta gleda, in ne vsi kot pri običajni televiziji. Tako IPTV potrebuje veliko manjšo pasovno širino kot običajno oddajanje (Internet Protocol Television (IPTV), 2006). Druga storitev v sklopu IPTV je video na zahtevo (VoD - Video on Demand). Ta storitev omogoča, da uporabnik iz baze pri ponudniku izbere oddaje in filme, ki si jih želi ogledati. Storitev si lahko predstavljamo kot domačo videoteko. Pri tem ima uporabnik ves nadzor nad predvajanjem. Storitev lahko uporabljamo tudi preko omrežij 3G mobilne telefonije, kar prispeva k temu, da jo uporablja tudi vse več uporabnikov mobilnih omrežij. Različica storitve je bližnji video na zahtevo (nvod - near Video on Demand), to je storitev, kjer se predvajanje neke vsebine prične v določenih časovnih intervalih (na primer vsakih 15 minut) in uporabnik tako počaka na začetek naslednjega oddajanja (Wikipedia, 2006). Za uporabo storitve uporabnik potrebuje dostopovno povezavo in osebni računalnik ali televizijski komunikator, priključen na TV sprejemnik (Internet Protocol Television (IPTV), 2006). Dostop do interneta mora omogočati zadostno pasovno širino za prenos videa, ki pa je odvisna od kodirnika (ang. encoder). Največkrat se uporablja standard MPEG - 2, ki potrebuje za prenos enega televizijskega kanala prenosno hitrost najmanj 3 Mbit/s. Najnovejši standard pa je MPEG - 4, ki za televizijo s standardno ločljivostjo (SDTV - Standard Definition Television) potrebuje prenosne hitrosti od 1 Mbit/s do 1,5 Mbit/s, za televizijo velike ločljivosti (HDTV - High Definition Television) pa prenosne hirosti med 3 Mbit/s do 6 Mbit/s (Selecting Your IP Television Delivery System, 2006, str. 5, 6). V Sloveniji je bil prvi ponudnik IPTV podjetje Siol s storitvijo Siol TV, ki jo sedaj ponuja v paketu Trio (storitev Trojček). Z digitalno televizijo so se mu pridružili še drugi ponudniki, kot so UPC Telemach, Triera in Studio Proteus, ki pa so tudi ponudniki kabelske televizije. Podobno storitev kot Siol ponuja le še podjetje T-2, ki je ponudnik internetnega dostopa, vendar pa že uporabljajo tehnologijo prenosa VDSL. Za občasno gledanje televizije pa ne potrebujemo več ponudnika internetne televizije, saj so programi večjih slovenskih televizijskih hiš dostopni na njihovih straneh v živo, programi iz njihove produkcije pa tudi kot video na zahtevo (prosti in plačljivi) iz njihovega arhiva. Za ogled televizijskih programov na ta način potrebujemo tudi manj pasovne širine, saj se kakovost slike oz. stopnja stiskanja prilagaja hitrosti internetnega priključka (Pečenko, 2004, str. 106). 3.5 Internetne igre Že ob pojavu računalnika so se kmalu pojavile tudi računalniške igre. Zato je bilo pričakovati, da se bodo te razširile tudi na internet. Wikipedija definira internetne igre kot igre, ki se igrajo preko računalniškega omrežja, običajno interneta. Prve igre so bile 28

33 tekstovne igre in so se igrale s pomočjo računalniškega modema. Kasneje se je razvila zapletena grafika in možnost igranja več igralcev, tako da prenosne hitrosti modema niso več zadoščale. Nazadnje so se igre iz osebnih računalnikov preselile popolnoma na medmrežje, kjer se lahko na spletnem portalu igrajo kar s spletnim brskalnikom. Danes tako lahko izbiramo iz cele množice iger, od preprostih do grafično in programsko zahtevnejših (Wikipedia, 2006). 4 Ponudniki širokopasovnega dostopa v Sloveniji 4.1 Začetki trga širokopasovnega dostopa Slovenski trg telekomunikacij se je začel prebujati šele leta Tega leta je bil odpravljen monopol nad fiksnimi javnimi telefonskimi storitvami, ki ga je takrat imel Telekom Slovenije d.d., v nadaljevanju Telekom. Istega leta je bil sprejet Zakon o telekomunikacijah in ustanovljena Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo, ki naj bi nadzirala trg telekomunikacij (Letno poročilo APEK, 2005, str. 6). Tistega leta sta Telekom in njegovo hčerinsko podjetje Siol d.o.o., v nadaljevanju Siol, ponudila prvi ADSL paket, kar je spodbudilo trg širokopasovnih povezav. Takrat so bili edina konkurenca ADSL signalu kabelski operaterji s svojim kabelskim dostopom (Šimenc, 2006, str. 68). Vendar se je trg širokopasovnih dostopov le počasi razvijal. Zato so leta 2004 sprejeli Zakon o elektronskih komunikacijah, ki je odpravil pomanjkljivosti prejšnjega zakona, in Agencijo za telekomunikacije in radiodifuzijo preimenovali v Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (APEK). Agencija je dobila nova pooblastila in pričela s spodbujanjem konkurence na slovenskem trgu (Letno poročilo APEK, 2005, str. 7). 4.2 Trenutno stanje na trgu širokopasovnega dostopa Leto 2005 je bilo za trg širokopasovnih povezav zelo pomembno. Trg še vedno zaznamuje prevladujoči tržni delež Telekoma. Večina ostalih ponudnikov je namreč precej odvisna od njegove infrastrukture. Oprema v naročniških centralah je še vedno v lasti Telekoma. Ta pa je zadolžen tudi za povezovanje dostopovnih central s ponudniki interneta, za njegovo vzdrževanje in priklop njihovih naročnikov (Šimenc, 2006, str. 69). Med naročniki še vedno prevladuje klicni dostop, ki ga uporablja kar 50, 71% uporabnikov. Ta delež pa se glede na leto 2004 zmanjšuje, in sicer v prid širokopasovnih povezav. V prvih devetih mesecih leta 2005 se je število širokopasovnih povezav povečalo za 50%, med novimi naročniki je bilo največ xdsl in kabelskega dostopa. xdsl je v Sloveniji v letu 2005 uporabljalo 32,45%, sledili so jim uporabniki kabelskega dostopa s 16,38%, ostalo pa so naročniki drugih načinov dostopa. Deleže po vrsti dostopa kaže diagram na Sliki 14 (Letno poročilo APEK, 2005, str. 21). 29

34 Slika 14: Dostop do interneta - deleži po vrsti dostopa Vir: Letno poročilo APEK, 2005, str. 21. Med vsemi ponudniki, ki so decembra 2005 na trgu ponujali internetni dostop, je prvo mesto zasedel Siol, ki je svoj tržni delež glede na prejšnja leta močno izgubil. Sledijo mu Voljatel telekomunikacije d.d. na drugem mestu, Javni zavod Arnes kot tretji in UPC Telemach d.o.o., kot prvi kabelski operater, na četrtem mestu (Slika 15) (Delo, 2006, str. 13). Slika 15: Deleži ponudnikov dostopa do interneta Vir: Delo, 2006, str. 13. Monopol nad trgom xdsl še vedno drži podjetje Siol z neverjetnimi 91, 42%. Sledita mu Amis in Voljatel (Slika 16, str. 31). Ostali ponudniki pa imajo izredno majhne tržne deleže (Letno poročilo APEK, 2005, str. 24). V letu 2005 so se na trgu xdsl dogajale pomembne spremembe, najodmevnejša pa je bila odločitev Telekoma, ki je moral zaradi pritiska APEK-a, septembra 2005, ponuditi ADSL dostop tudi preko običajnih analognih linij. Do takrat je bila storitev ADSL vezana na 30

35 Slika 16: Dostop xdsl - deleži operaterjev Vir: Letno poročilo APEK, 2005, str. 24. priključek ISDN, kar je močno podražilo pridobitev dostopa. Po spremembi so v dveh mesecih pridobili novih naročnikov (Šimenc, 2006, str. 68). Da bi spodbudil konkurenco in zmanjšal monopol podjetja Siol, je Telekom ponudil partnerski program, ki omogoča enake pogoje delovanja za vse ponudnike, vključene v program. V letu 2005 so se programu pridružili štirje ponudniki: Amis d.o.o., Perftech d.o.o., Siol d.o.o. in Voljatel d.d. (Šimenc, 2006, str. 69). Poleg partnerskega programa pa je sprememba prinesla dva nova načina izvedbe širokopasovnega priključka (Šimenc, 2006, str. 69): - Delno razvezan dostop, ki pomeni, da za telefonski del na bakreni parici še vedno skrbi Telekom in ki mu naročnik še vedno plačuje telefonsko naročnino, za internetne storitve pa skrbi ponudnik dostopa. - Polno razvezan dostop pa pomeni, da naročnik odpove naročnino pri Telekomu, prosto parico pa v najem vzame ponudnik interneta in preko nje zagotavlja vse internetne storitve. Januarja 2006 je imelo razvezan dostop naročnikov, polno razvezan dostop pa le 1094, čeprav se kaže močno naraščanje polno razvezanega dostopa, saj se je v zadnjih treh mesecih leta 2005 za polno razvezan dostop odločilo kar 940 naročnikov (Letno poročilo APEK, 2005, str. 25.). Drugi pomembnejši dogodek na trgu pa je bila ponudba VDSL dostopa podjetja T-2 in njegov spor s Telekomom, ki ni omogočal naročnikom T-2 delno razvezanega dostopa. V spor je posegel tudi APEK, ki se trudi spor razrešiti. Prvi naročniki VDSL preko polno razvezanega dostopa naj bi bili priklopljeni maja 2006 (Šimenc, 2006, str. 69). Kot odgovor na ponudbo VDSL in vedno večjim hitrostim paketov kabelskega interneta je v drugi polovici leta 2005 Telekom začel preizkušati tehnologijo ADSL 2+, prve ponudbe pa je bilo zaznati v marcu 2006 (Šimenc, 2006, str. 69). 31

36 Na področju kabelskega interneta ni bilo večjih sprememb. Povečale so se le prenosne hitrosti ponujenih paketov. Največja hitrost, ki jo ponuja kabelski operater UPC Telemach, je 12 Mbit/s, preizkušajo pa že 30 Mbit/s, medtem ko sestrsko podjetje UPC Austria ponuja že paket s 100 Mbit/s prenosne hitrosti (Šimenc, 2006, str. 70). UPC Telemach je bil v letu 2005 tudi vodilni ponudnik kabelskega interneta. Sledi mu, z 22,13 % tržnim deležem, javni zavod Arnes. Ostali ponudniki so imeli manj kot 10 % tržni delež. Tržne deleže, v letu 2005, kaže Slika 17 (Letno poročilo APEK, 2005, str. 23.). Slika 17: Kabelski dostop do interneta - deleži operaterjev Vir: Letno poročilo APEK, 2005, str. 24. Kot alternativa žičnemu dostopu sta na slovenskem trgu mobilna operaterja Simobil in Mobitel, ki ponujata dostop s tehnologijo GPRS. Decembra 2003 je Mobitel ponudil tudi storitev UMTS, ki je imela decembra 2005 že kar uporabnikov (Letno poročilo APEK, 2005, str. 19.). Simobil na trgu konkurira s storitvijo EDGE. Storitev lahko uporabljamo tako na mobilnem telefonu kot na prenosnem računalniku. V Sloveniji storitev EDGE dosega 70 % pokritost signala (Simobil, 2006). Druge tehnologije še vedno predstavljajo manjši delež dostopov. Naj omenimo le brezžične fiksne dostope, ki pa so po večini dostopni le za poslovne uporabnike, in dostop preko optičnih vlaken. Optično omrežje v Sloveniji gradi podjetje Gratel d.o.o. V prvi polovici leta 2006 je bila zaključena gradnja omrežja v Kranju, prvi uporabniki pa so bili na omrežje priključeni v marcu Izgradnja omrežja pa poteka tudi v Ljubljani in Kopru. Gratel je ponudbo storitev v svojem omrežju prepustil podjetju T-2 (Gratel d.o.o., 2006). 32

37 4.3 Dodatne storitve slovenskih ponudnikov Da bi ponudniki internetnega dostopa privabili čim več uporabnikov, v svojih paketih ponujajo dodatne brezplačne ali plačljive storitve. Najpomembnejše med njimi bomo predstavili v nadaljevanju. Elektronska pošta Ena glavnih storitev, ki jo ponudi večina ponudnikov, je elektronska pošta. Definirana je kot način sestavljanja, pošiljanja in sprejemanja sporočil po elektronskih komunikacijskih sistemih. Večina sistemov elektronske pošte danes uporablja internet, po drugi strani pa je elektronska pošta ena najpogostejših uporab interneta (Wikipedia, 2006). Ponudniki v svojih paketih ponudijo enega ali več poštnih predalov za elektronsko pošto, do pošte pa lahko dostopamo preko poštnega odjemalca, večina ponudnikov pa zagotavlja tudi spletni dostop do poštnega predala. Poleg poštnega predala lahko dobimo tudi psevdonim (alias), ki je elektronski naslov, ki nima uporabniškega imena in gesla, torej ni klasičen poštni predal, je neke vrste preusmeritev. Vedno je preusmerjen na že obstoječi elektronski poštni predal (ki pa ima uporabniško ime in geslo) (Amis, 2006). Zelo podobna storitev je preusmeritev pošte, kjer se iz enega (tokrat običajnega) elektronskega predala pošta posreduje v drug elektronski predal, ki ga določi uporabnik. Varnost V današnji dobi hitrih povezav je internetna varnost vedno pomembnejša. Zato ponudniki varnosti posvečajo vedno več pozornosti. Nekateri ponudniki so varnostne pakete vključili kar v svojo zaščito internetne povezave, drugi pa zastonj ali po ugodnih cenah prodajajo licence za varnostne programe, ki jih namestimo na osebni računalnik. Prvo obrambno linijo predstavlja požarni zid, to je preprost program ali oprema, ki filtrira tok podatkov, ki se prenašajo iz interneta v hišno omrežje ali osebni računalnik in nazaj. Če je podatek označen kot prepovedan, ga požarni zid ne spusti v omrežje (Tyson, 2006). Vseeno pa nas požarni zid ne zaščiti pred vsemi nevarnostmi interneta. Za dodatno zaščito poskrbijo protivirusni programi, ki iščejo vzorce v datotekah in delovnem spominu računalnika, ki nakazujejo na potencialno prisotnost poznanega virusa. Protivirusni programi vedo, kaj morajo iskati s pomočjo definicij virusov (imenovanih podpisi ), ki jih ponuja izdelovalec programa (Arnes, 2006). Zadnja zaščita pa skrbi bolj za zadovoljstvo uporabnikov kot varnost računalnika. To je zaščita proti nadležni pošti (SPAM). Nadležna pošta (tudi vsiljena, nezaželena ali nenaročena elektronska pošta) je pošiljanje enakih ali podobnih sporočil na veliko število (tisoče, milijone) naslovov. SPAM sporočila največkrat vsebujejo reklamna sporočila (Wikipedia, 2006). Ker na naš elektronski naslov lahko prispe tudi zelo veliko nadležne pošte, je za uporabnika zelo moteča. Zato so bili ustvarjeni filtri, ki taka sporočila prepoznajo in jih izločijo iz poštnega predala. 33

38 Prostor na strežniku Večina ponudnikov svojo ponudbo želi povečati z dodelitvijo prostora za spletno stran na njihovem spletnem strežniku. Spletna stran v računalništvu pomeni datoteke na strežniku, v primerni obliki za ogled v brskalniku (Wikipedia, 2006). Spletne strani morajo biti nekomercialne narave in omejene velikosti. Za več prostora na strežniku ali postavitev komercialne spletne strani pa običajno ponudniki zaračunajo mesečno naročnino. Statični IP naslov IP naslov je niz števil, ki natančno določajo računalnik v Internetu. Število je 32-bitno, običajno je zapisano s štirimi osembitnimi vrednostmi v desetiški obliki, npr (Wikipedia, 2006). Ta zapis označujemo tudi z IP4, vendar pa je v pripravi tudi IP6, ki naj bi povečal število kombinacij internetnih naslovov. Statično dodeljevanje IP naslova se pojavi, ko ponudnik internetnega dostopa trajno dodeli enega ali več IP naslovov posameznemu uporabniku. Če uporabnik tega naslova nato ne uporablja, je ta neizkoriščen, zato ponudniki internetnega dostopa svojim naročnikom raje dodeljujejo dinamične IP naslove, kar pomeni, da nam je ob vsaki priključitvi na internet dodeljen drugačen IP naslov. Za statičen IP naslov moramo običajno zaprositi ponudnika dostopa (Arnes, 2006). Registracija domene Vsi računalniki v omrežju uporabljajo IP naslove. Tako moramo za povezavo s strežnikom poznati njegov IP naslov. Ker pa si je nemogoče zapomniti IP naslove, se je začel uporabljati sistem domen. Domena je ime računalnika, ki nadomesti uporabo IP naslova (npr. Domene niso dodeljene avtomatsko, ampak jih je potrebno registrirati in vpisati v strežnik domenskih imen (DNS - Domain Name Server), ki ima nalogo, da domeno prevede v IP naslov (Brain, 2006). Navidezno zasebno omrežje Nekateri ponudniki omogočajo tudi storitev, imenovano navidezno zasebno omrežje(vpn - Virtual Private Network). To je zasebno omrežje, ki uporablja internet namesto zasebnih vodov za povezavo oddaljenih uporabnikov v eno omrežje (Tyson, 2006b). Zaradi vedno večje konkurence na trgu širokopasovnih povezav lahko pričakujemo, da bodo ponudniki internetnega dostopa v svoje pakete vključevali vedno več ugodnosti. Vprašanje je, ali običajni uporabniki res potrebujejo toliko dodatnih storitev in ali njihova količina sploh vpliva na odločitev, kateremu ponudniku internetnega dostopa bodo zaupali svojo povezavo v svet. 34

39 5 Izbira širokopasovnega dostopa Danes lahko izbiramo med veliko možnimi načini in tehnologijami za dostop do interneta, še več je ponudnikov dostopa, število ponujenih paketov pa je enostavno preveliko, da bi vsakemu posvečali svoj čas. Zato mnogi uporabniki pridejo v dilemo, kako naj izberejo svojega ponudnika in vrsto širokopasovnega dostopa. V tem poglavju bomo poskušali odgovoriti na to vprašanje z izgradnjo modela, ki bo pomagal pri odločanju. Model je namenjen običajnemu uporabniku dostopa do interneta, ki bi rad zamenjal svoj sedanji internetni dostop z drugačnim. V model moramo vpisati vse podatke, ki so pomembni, ko se odločamo za način dostopa do Interneta in tako model pomaga uporabniku pri primerjavi nekaj internetnih dostopov. Model tako opozori na nekaj pomembnih vprašanj, na katera moramo odgovoriti, preden se odločimo za določenega ponudnika in paket storitev, a jih običajni, neizkušeni uporabniki navadno zanemarijo. Model smo razdelili na dva dela. Prvi del bo kot kriterij za odločitev obravnaval vse stroške uporabe širokopasovnega dostopa, drugi del pa bo stroškom dodal še druge, bolj subjektivne kriterije, ki pa lahko pomembno vplivajo na odločitev. Skozi cel model bomo spremljali možen potek odločite v treh različnih okoliščinah. 5.1 Stroški uporabe širokopasovnega dostopa Kot najpomembnejši kriterij za izbiro širokopasovnega dostopa so seveda stroški uporabe dostopa. V te moramo vključiti vse stroške od priklopa do mesečnih stroškov. Model smo razdelili na tri dele. V prvem upoštevamo vse stroške, ki jih imamo z internetno povezavo. Drugi del je namenjen telefoniji, tretji pa televiziji. Model je prikazan v Prilogi 2 na tretji strani prilog. Internet Pri stroških internetnega dostopa smo najprej upoštevali stroške priklopa, ki vsebujejo vse potrebne stroške, ki jih imamo s priklopom na dostopovno omrežje. Ti lahko vključujejo izgradnjo priključka, priključnino novega ponudnika, pogodbene kazni in odklop od prejšnjega ponudnika. Posebej obravnavamo še stroške opreme, ki jo moramo kupiti za uporabo dostopa, kot so: modem, usmerjevalnik, razcepnik itd. Naslednja kategorija so mesečni stroški uporabe, ki vključujejo vse fiksne mesečne stroške uporabe, med katere spada predvsem mesečna naročnina za storitev, zraven pa lahko vključimo tudi stroške za razne najemnine izposojene opreme. Zadnji del stroškov se nanaša na variabilne stroške uporabe. Sem spadajo predvsem stroški, ki so odvisni od dolžine uporabe, na primer stroški minute uporabe interneta. Uporabnik mora za izračun vpisati še načrtovane ali dejanske minute uporabe dostopa. Če ima v paketu določeno količino brezplačnih minut, mora vpisati tudi količino le-teh. Nazadnje uporabnik vpiše še cene minute uporabe v času nižje in višje cene za minuto uporabe in svoje porabljene minute 35

40 razdeli v odstotkih na dva dela, glede na to, koliko časa uporablja dostop v času nižje in koliko časa v času višje cene minute uporabe. Če ima ponudnik za ves čas enotno tarifo, ceno vpiše v eno od dveh kategorij in jo nastavi na 100 %. Telefon Stroški telefonije so razdeljeni zelo podobno kot stroški internetnega dostopa. Najprej imamo stroške priklopa, ki vsebujejo vse stroške do priključitve na omrežje. Sledi potrebna oprema, ki vključuje opremo (IP ali običajni telefoni), ter razni prilagojevalniki. V mesečno naročnino štejemo naročnino, ki jo plačujemo za priključek. Zadnji del pa se prav tako kot pri internetnem dostopu nanaša na variabilne stroške. Uporabnik vpiše dejansko ali načrtovano mesečno porabo v minutah. Vpiše tudi morebitne brezplačne minute. Ker te lahko veljajo za različna omrežja (na primer samo za klice v omrežje Telekoma), se vpiše tudi cena minute pogovora, ki velja v omrežju, za katerega imamo brezplačne minute. Nato razdelimo svojo porabo v odstotkih na različna omrežja, v katera kličemo, in poleg njih vpišemo veljavne cene za minuto pogovora za ta omrežja. Višje in nižje cene pogovorov v enem omrežju vpišemo posebej. Če pa je tako deljenje prezahtevno, vpišemo le eno ceno za minuto pogovora, ki je povprečje vseh cen in njihovih odstotkov ali pa znesek na telefonskem računu delimo s številom porabljenih minut. V tem primeru tej ceni dodelimo 100 % porabo. Televizija Stroški televizije vsebujejo le stroške priklopa, ki prav tako predstavljajo vse stroške do priklopa v omrežje. Prav tako potrebno opremo predstavlja oprema, ki jo potrebujemo za gledanje televizije, kot so TV sprejemniki, razni vmesniki ali celo antene. Ostane nam samo strošek mesečne naročnine za storitev televizije, ki nam jo zaračuna ponudnik. Vendar med te stroške ne prištevamo RTV prispevka, ki ga moramo plačevati v vsakem primeru, ne glede na način sprejemanja televizijskih programov. Zato ta prispevek ne vpliva na našo odločitev. Izračun Izračun je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu imamo seštevek vseh začetnih stroškov. Sem spadajo vsi enkratni stroški uporabe, ki so vsi stroški priklopa in vsi stroški opreme. Začetne stroške nato delimo na začetne stroške interneta, telefonije in televizije. Drugi del predstavljajo vsi mesečni stroški uporabe, kamor spadajo vse mesečne naročnine in vsi variabilni stroški uporabe, ki jih plačujemo mesečno. Prav tako so mesečni stroški naprej razdeljeni na stroške interneta, telefonije in televizije. Nazadnje imamo izračun stroškov za prvo leto uporabe in stroške po petih letih uporabe storitev. 36

41 5.2 Ostali odločitveni kriteriji V drugem delu odločitvenega modela smo stroškom priključili še druge odločitvene kriterije. Ker so ostali kriteriji bolj kvalitativne narave, smo si pri izdelavi modela pomagali s tehniko večparametrskega odločanja. Najprej smo v model vpisali vse odločitvene kriterije. Glavna kriterija sta stroški in hitrost. Glede na anketo podjetja Accenture, ki je zajemala 740 uporabnikov širokopasovnih povezav, sta to edina odločujoča kriterija. Več kot polovica anketirancev je kot nujno omenila še varnost, 25 % pa dodatne storitve ponudnikov (Taylor, 2006). Glede na priporočila, ki jih je objavila revija PC World, pa smo med kriterije dodali še dolžino vezave naročniškega razmerja, kakovost storitve ponudnika, tehnično pomoč ponudnika in hitrost priklopa na omrežje (Broadband Internet Buying Guide, 2002). Tako smo kot glavne kriterije definirali stroške uporabe variante, hitrost povezave, vezavo naročniškega razmerja, kakovost ponudnika in dodatnih storitev. Stroški uporabe variante ocenimo s subjektivno oceno kot velike, srednje ali majhne, pri tem pa se opremo na prvi stroškovni del modela. Hitrost povezave prav tako ocenimo, glede na to, ali se nam ta zdi majhna, srednja ali velika. Vezave naročniškega razmerja smo razdeli na tiste, ki trajajo 24 mesecev in več, tiste, ki trajajo med 12 in 24 meseci, tiste, ki trajajo manj kot 12 mesecev, in tiste brez vezave. Kriterij ponudnik je v modelu razdeljen na več podkriterijev, ki so: kakovost storitve internetnega dostopa, kakovost tehnične službe ponudnika in hitrost priklopa na omrežje. Vsi podkriteriji so odvisni od ponudnika in ne paketa, za katerega se odločamo. Podkriterija kakovost storitve in tehnična pomoč ocenimo s subjektivno oceno kot slaba, srednja ali dobra. Podkriterij hitrost priklopa lahko ocenimo kot dolgo čakanje, kratko čakanje ali skoraj ni čakanja glede na to, koliko časa poteče od podpisa pogodbe z internetnim ponudnikom in do dejanskega priklopa do omrežja. Kriterij dodatne storitve smo razdelili na kriterij varnost in druge storitve ponudnika. Kriterij varnost smo nadalje razdelili na to, ali varianta vključuje antivirusni program, požarni zid in filter za nadležno pošto (SPAM filter). Kriterij druge storitve pa ocenimo kot slabe, srednje, dobre ali odlične glede na to, kakšni sta kakovost in vrsta dodatne ponudbe internetnega ponudnika. Glede na izbrane vrednosti teh kriterijev nato dobimo oceno paketa internetnega dostopa. Vse kriterije in njihove zaloge vrednosti si lahko v drevesu kriterijev ogledamo v Prilogi 3 na strani 5. Uporabnik modela mora vse podatke variant vpisati v model in kriterije utežiti. Pri tem si lahko pomaga s programom Dexi, ki je namenjen večparametrskemu odločanju. Uteži nastavi tako, da za vsak sklop dodeli svoje vrednosti in jih nato naprej združuje po drevesu navzgor. Na primer za kriterij varnosti dodeli uteži glede na to, kako mu je pri varnosti pomemben antivirusni program, kako požarni zid in kako SPAM filter. Nato za dodatne storitve dodeli uteži glede na pomembnost varnosti in drugih storitev. Na koncu nastavi uteži glede na pomembnost stroškov, hitrosti, vezave, ponudnika in dodatnih storitev. Ker ima vsak uporabnik svoje želje in zahteve, teh uteži vnaprej ne 37

42 moremo nastaviti. Te so del subjektivne ocene vsakega posameznika. Za nekoga namreč stroški mogoče niso pomembni, pomembna je le zadostna hitrost in dodatne storitve, za nekoga drugega pa so najpomembnejši stroški, šele nato hitrost in varnost, dodatne storitve pa mu ne pomenijo prav veliko. Na koncu si uporabnik lahko ogleda rezultate modela, kjer mu program priporoči in odsvetuje določeno varianto. Rezultate si lahko ogleda v pisni ali grafični obliki. 5.3 Primeri odločitev o širokopasovnem dostopu Naš model smo preizkusili na treh primerih odločitev v različnih okoliščinah. Te namreč vplivajo na odločitev, še posebej, ko sedanje stanje primerjamo z bodočim. Izbrali smo si tri uporabnike, ki se vsak po svoje odločajo med tremi variantami internetnega dostopa Primer 1: Občasni uporabnik Variante - primer 1 Prvi uporabnik je občasni obiskovalec interneta. Trenutno uporablja klicni dostop v paketu Volja brez naročnine pri podjetju Voljatel. Paket nima mesečne naročnine, uporaba pa se plačuje glede na porabljene minute (Voljatel, 2006). Uporabnik sedaj uporablja internet le občasno, le 5 ur ali 300 minut na mesec. Ker pa bi bil rad na internet stalno priključen, si je iz ponudb izbral dve, ki bi jih rad primerjal s sedanjim stanjem. Ker ima doma kabelsko televizijo podjetja UPC Telemach, si je ogledal ponudbo kabelskega interneta tega podjetja. Izbral si je paket Mini, ki ponuja hitrosti 256/128 kbit/s. Dodatno vključuje še en elektronski poštni predal velikosti 25 MB, pet psevdonimov in statičen IP naslov. Ker že ima kabelski priključek, dodatne priključnine ni. Mesečna naročnina znaša 4.990,00 SIT (UPC Telemach, 2006). Kot drugo alternativo si je izbral VDSL paket podjetja T-2. Izbral si je hitrost 1024/256 kbit/s in delno razvezan dostop. Priključnine prav tako ni, mesečna naročnina pa znaša 3.500,00 SIT na mesec (Cenik T-2, 2006). Ocena kriterijev - primer 1 Uporabnik si je izbral tri variante, pri katerih ne bo imel nikakršnih začetnih stroškov, zato so odločujoči mesečni stroški uporabe. Ker uporabnik uporablja internet tako malo ur na mesec, se je izkazalo, da bi ga v varianti 2 in 3, ki imata fiksno mesečno naročnino, stali veliko več kot sedaj plačuje za porabo pri klicnem dostopu. Zato se glede na oceno stroškov uporabnik odloči, da obdrži klicni paket podjetja Voljatel. Izračun za primer 1 je podan v Prilogi 4 na strani 6. V modelu z vsemi kriteriji se je uporabnik odločil, da so mu najpomembnejši stroški, nato dodatne storitve ponudnika s poudarkom na varnosti, šele nato vsi ostali kriteriji, ki 38

43 so jim bile dodeljene zelo nizke uteži. Rezultat je pokazal enak rezultat kot stroškovni del modela, saj so bili stroški najpomembnejši kriterij. Kot dobro je označil le ponudbo za klicni dostop Voljatel, ostali dve varianti pa označil kot nesprejemljivi. Ob natančnejšem pregledu ugotovimo, da sta druga ponudnika z višjo ceno ponudila večjo hitrost, ki pa za uporabnika ni zelo pomembna in zato ne opravičuje večjega mesečnega izdatka. Vsi podatki o izračunu so podani v Prilogi 5, stran Primer 2: Srednje zahtevni uporabnik Naslednji uporabnik se je odločil, da bo svojo sedanjo povezavo zamenjal za paket ADSL hitrosti 1024/256 kbit/s. Izbral si je tri pakete različnih ponudnikov. Prvi paket je Varen ADSL 1000 Dom, ki ga ponuja podjetje Sinfonika. Mesečna naročnina paketa znaša 7.199,00 SIT. V primeru vezave za 24 mesecev priključnina znaša 1 SIT. Paket pa vsebuje še šest elektronskih poštnih predalov, tri psevdonime za vsak poštni predal, protivirusno zaščito poštnih predalov, zaščito pred nezaželeno pošto, letno protivirusno licenco za en računalnik, požarni zid na Sinfonikinem omrežju, statični IP naslov in prostor za domačo spletno predstavitev (Sinfonika, 2006). Drugi paket je ADSL 1000 podjetja Perftech v omrežju S5.net. Mesečna naročnina znaša 7.680,00 SIT. Enkratni stroški priklopa znašajo 1 SIT ob vezavi naročniškega razmerja za dobo 24 mesecev. V paketu pa najdemo še pet elektronskih poštnih predalov, dva psevdonima na elektronski predal, protivirusno zaščito e-pošte, osnovno filtriranje nadležne pošte in prostor na spletnem strežniku za objavo domače strani v velikosti 20 MB (S5.net, 2006). Tretji paket pripada podjetju Voljatel. Za paket Volja ADSL 1024/256 moramo odšteti 6800,00 SIT na mesec. Uporabnik se je odločil za brezplačno lastno namestitev, zato stroškov priklopa ni. V vseh paketih ADSL podjetja Voljatel pa dobimo še statični IP naslov, šest elektronskih poštnih predalov, dva psevdonima na poštni predal, 50 MB spletnega prostora ter protivirusni, antispam in drugo zaščito (VoljADSL, 2006). Ocena kriterijev - primer 2 Prav tako kot v prvem primeru so tudi tukaj odločilni mesečni stroški uporabe. Začetni stroški za internetni dostop so namreč tako majhni, da bistveno ne vplivajo na odločitev. Tako je stroškovna odločitev spet odvisna od višine mesečne naročnine, ki je najnižja pri paketu podjetju Voljatel, zato je to tudi najugodnejša varianta med vsemi tremi (Priloga 6, str. 11). Med vsemi kriteriji je uporabnik izbral kot najpomembnejšega dodatne storitve ponudnika. Na odločitev naj bi vplivala tudi vezava naročniškega razmerja. Stroški in hitrost sta tokrat med manj pomembnimi kriteriji. Zaradi odločitve, da bo eden pomembnejših kriterijev ravno vezava naročniškega razmerja, so rezultati vseh treh variant slabi. Vse tri variante namreč pogojujejo vezavo za 24 mesecev, vendar so med njimi vseeno razlike. Paket Sinfonike in Voljatela sta dobila oceno pod vprašajem, kar pomeni, da je o izbiri še potrebno premisliti. Povsem neustrezen pa je paket S5.net, ki 39

44 nudi tudi slabše dodatne storitve. Ko si ogledamo grafični prikaz rezultatov, ugotovimo, da je paket Voljatel, razen vezave, na vseh področjih odličen, medtem ko je paket Sinfonike pri kriterijih stroškov in dodatnih storitev malo slabši. Zato uporabniku priporočamo odločitev za paket ADSL podjetja Voljatel. Vsi podatki za primer 2 se nahajajo v Prilogi 7 na strani Primer 3: Najzahtevnejši uporabnik V tretjem primeru se uporabnik odloča med tremi možnimi kombinacijami med ponudniki interneta, televizije in telefona. Trenutno uporabnik uporablja za povezavo na internet paket ADSL 2+ hitrosti 20 Mbit/s/768 kbit/s podjetja Amis. Mesečna naročnina znaša ,00 SIT. Paket vključuje šest elektronskih poštnih predalov, protivirusni program za vsak elektronski naslov, eno licenco varovalnega sistema, 50 MB prostora na spletnem strežniku, statični IP naslov na zahtevo in brezplačni filter za nadležno pošto za vsak elektronski naslov (Amis ADSL Exstra 20, 2006). Za telefonijo uporablja standardno storitev Telekoma in plačuje mesečno naročnino 2.568,00 SIT (Cenik telefonskih storitev, 2006). Pogovore plačuje po veljavnem ceniku pogovorov in jih na mesec naredi za 30 ur. Uporabnik trenutno nima televizije, če pa bi obdržal obstoječo telefonijo in internet, pa bi kabelski priključek naročil pri podjetju UPC Telemach. Priklop bi ga stal ,00 SIT, nato pa bi plačeval 3.899,00 SIT mesečne naročnine (UPC Telemach, 2006). Kot drugo možnost si je ogledal ponudbo podjetja T-2, ki je ponudnik interneta, telefonije in televizije. Za dostop do interneta bi izbral hitrost 20/1 Mbit/s. Pri polno razvezanem dostopu bi na mesec zanj odštel ,00 SIT, priključnine pa ni. Poleg tega bi za telefon mesečno plačeval 1.000,00 SIT naročnine in ceno pogovorov po veljavnem ceniku. Za televizijo bi dodatno na mesec odštel 3.000,00 SIT. Ker pa doma uporablja dva televizijska sprejemnika, bi moral ob priključitvi kupiti še dodatno opremo v vrednosti ,00 SIT (Cenik T-2, 2006). Tretja možnost je nakup paketa Trio podjetja Siol. Za paket bi uporabnik odštel ,00 SIT mesečno. V naročnino je všteta tako uporaba interneta, telefona in televizije. Dodatno bi plačeval le telefonske pogovore, paket pa vključuje vsak mesec 120 brezplačnih minut pogovorov v omrežje Telekoma. Priključnina za paket znaša 1 SIT, za potrebno opremo pa je potrebno plačati 2 SIT (Siol, 2006). Ocena kriterijev - primer 3 V tem primeru imamo že med začetnimi stroški veliko razliko. Največji so pri prvi varianti, kjer moramo upoštevati priklop na kabelsko televizijo podjetja UPC Telemach. Tudi pri drugi varianti so stroški veliki zaradi nakupa dodatne opreme za dodaten televizijski sprejemnik pri podjetju T-2. Začetni stroški pri tretji varianti pa so skoraj zanemarljivi. Mesečni stroški treh variant se tudi rahlo razlikujejo, kar pa ne moremo pripisati le eni vrsti stroškov. Skupni mesečni stroški so najnižji pri paketu podjetja T-2. Najnižji so tudi v prvem letu uporabe. Mesečni stroški ostalih dveh variant se na videz ne razlikujejo veliko, ne na mesečni ne na letni ravni. Šele pri stroških 40

45 prvih petih let opazimo razliko v prid prve variante. Skupni letni in petletni stroški, kot najcenejšo ponudbo prikazujejo podjetje T-2 v varianti 2 (Priloga 8, str. 15). Najpomembnejši kriteriji v tem primeru so hitrost, stroški in ponudnik, kjer sta pomembni kakovost storitve in še posebej hitrost priklopa na omrežje. Med tremi variantami sta kot dobri označeni ponudbi podjetij Amis in Siol, medtem ko je ponudba podjetja T-2 pod vprašajem predvsem zaradi slabe kakovosti ponudnika in slabših dodatnih storitev. Ponudbi ostalih dveh ponudnikov sta glede na kriterije skoraj identični. Ker iz stroškovnega dela vemo, da je prva varianta cenejša, bi uporabniku priporočili ponudbo podjetja Amis (Prilogi 9, str. 17). Kot vidimo, so odločitve o dostopu na internet zelo zapletene, zato je odločitev vsakega posameznika težka, kajti pretehtati mora zelo veliko število različnih dejavnikov. 6 Sklep Širokopasovna dostopovna omrežja so nas popeljala v novo dobo interneta, saj tega uporablja že skoraj vsakdo. Vsak uporabnik pa bi rad med mnogimi možnostmi našel ravno pravi dostop zase. V svetu se pojavlja trend iskanja vedno hitrejših in zanesljivejših povezav, kar prispeva k vedno večji izbiri načinov dostopa. Ti se med seboj razlikujejo po dosegu, hitrosti in načinu prenosa. Do sedaj so prevladovale žične tehnologije. Med njimi v ospredje prihajajo optične povezave, ki bodo naše domove spremenile v multimedijske centre, vendar so, zaradi velikih stroškov postavitve optičnega omrežja, za običajnega uporabnika velik finančni zalogaj. V Sloveniji zato še vedno večina uporabnikov uporablja ADSL ali kabelske povezave. V ospredje se prebijajo tudi brezžične tehnologije, tako fiksne kot mobilne. Na obeh ravneh se pojavljajo vedno novi izboljšani standardi, ki obljubljajo vedno večje prenosne hitrosti. Pojavljajo se tudi vedno novi načini oddajanja baznih postaj. Eden tistih, ki v prihodnje veliko obetajo, je povezava preko aeronavtičnih ploščadi. Poleg novih načinov povezave se pojavljajo tudi vedno nove storitve, ki potrebujejo vedno hitrejše povezave. Danes le malo uporabnikov uporablja svoje povezave samo za ogled enostavnih spletnih strani, zato so uporabniške zahteve po prenosnih hitrostih vedno večje. Tako pridemo v začaran krog, ki sili uporabnika, da vedno znova tehta uporabnost svojega internetnega dostopa in možnost njegove zamenjave. Pri tem naj bi preučil tudi druge kriterije izbire, ne le prenosno hitrost in stroške uporabe, kajti ti bodo na koncu odločili, ali bo s svojim internetnim dostopom res zadovoljen. 41

46 Literatura 1. Ambrož Evan: Pogovor po paketih. Moj Mikro, Ljubljana, 22(2004), 10, str Banović Zoran: Adio frekvence, dobrodošli v IP!. Moj Mikro, Ljubljana, 21(2005), 5, str Becker Ralph: ISDN Tutorial. [URL: Beller Debora: How Internet Radio Works. How stuff works. [URL: Bhatti Saleem: Broadband ISDN service. University College London. [URL: Bonsor Kevin: How the Airborne Internet Will Work. How stuff works. [URL: Brain Marshall: How Domain Name Servers Work. How stuff works. [URL: Buckley Sean: MMDS Hits the Airwaves. Telecommunications. Norwood, 2001, 2, str Dobrowski George H. et al.: Symmetric DSL White Paper. DSL Forum. 15 str. [URL: wp.pdf], Falletti Emanuela et al.: Integrated Services from High-Altitude Platforms. IEEE Communications Magazine, New York, 44(2006), 2, str Fine Thomas A.: ISDN. Harvard University. [URL: Franklin Curt: How Cable Modems Work. How stuff works. [URL: Franklin Curt: How DSL Works. How stuff works. [URL: a. 14. Howe Walt: A Brief History of the Internet. Internet Learning Center. [URL: Jerman Blažič Aljoša: Generacija 3,5, pohitreni UMTS. Monitor, Ljubljana, 16(2006), 3, str Khanna A.P.S.: Broadband Wireless Access Trends and Challenges. 29th European Microwave Conference. Munich. 4 str. [URL: BWA.pdf], Kruse Hans: Satellite Services for Internet Access in Rural Areas. Ohio University. 9 str. [URL: Layton Julia, Brain Marshall, Tyson Jeff: How Cell Phones Work. How stuff works. [URL: Leiner Barry M. et al.: A Brief History of the Internet. Internet Society. [URL:

47 20. Newton Harry: Newton s Telecom Dictionary: Covering Telecommunications, Networking, Information Technology, Computing and the Internet. 20th Edition. Gilroy : CMP Books, str. 21. Okorn Boštjan: V primežu hitrejših tehnologij. Delo. Ljubljana, 2006, 44, str Pečenko Nikolaj: Spletna televizija. Monitor, Ljubljana, 14(2004), 4, str Pogačnik Matjaž, Penko Gorazd: Tehnologije xdsl, ADSL in meritve v testnem omrežju ADSL. Ljubljana : Telekom Slovenije, str. 24. Rossi Jim: LMDS FAQ s. LMDS Wireless. [URL: School of Computer Science: Can broadband over powerline carrier (PLC) compete? Telecommunications Policy, Cape Town, 28(2004), 7-8, str Stržinar Iztok: Po žici iz oči v oči. Monitor, Ljubljana, 12(2002), 6, str Subramanian Mani, Lewis Lundy: Qos and bandwidth managenent in broadband cable access network. Computer Networks, London, 43(2003), 1, str Šimenc Grega: Trg tehnologij DSL danes in jutri. Monitor, Ljubljana, 16(2006), 5, str Štular Mitja, Umek Anton, Leonardis Savo: Tehnologija dostopovnih omrežij v informacijsko povezani družbi. Ljubljana : Elektrotehniška zveza Slovenije, str. 30. Tanenbaum Andrew S.: Computer Networks, Fourth Edition. New Jersey : Pearson Education, str. 31. Taylor Stuart: What s Influencing Broadband Buying Decisions? Accenture. [URL: Industry/Communications /R and I/WhatsDecisions.htm], Tozer T.C., Grace D.: High-altitude platforms for wireless communications. Electronics & Communication Engineering Journal, New York, 13(2001), 3, str Tyson Jeff: How Firewalls Work. How stuff works. [URL: Tyson Jeff: How VDSL Works. How stuff works. [URL: a. 35. Tyson Jeff: How Virtual Private Networks Work. How stuff works. [URL: b. 36. Tyson Jeff, Valdes Robert: How VoIP Works. How stuff works. [URL: Valdes Robert: How Broadband Over Powerlines Works. How stuff works. [URL: Wieland Ken: Fixed wireless access. Telecommunicatons International, Norwood, 35(2001), 6, str Wilson James M.: The Next Generation of Wireless Lan Emerges with n. Technology@Intel Magazine. 8 str. [URL:

48 Viri 1. ADSL2 and ADSL2plus. DSL Forum. 10str. [URL: wp.pdf], Amis. [URL: vsebina.php?vsebinaid= 10&id=5&kategorija=86], Amis ADSL Exstra 20. Amis. [URL: php], Arnes. [URL: racunalnika.html], Broadband Internet access via satellite. [URL: Broadband Internet Buying Guide. PC World. [URL: Cenik Siol. Siol. [URL: Cenik T-2. T-2. [URL: index.html], Cenik telefonskih storitev. Telekom Slovenije. [URL: uporabniki/ceniki/?sid=2], Delo, Ljubljana, 2006, 9, str DEXi: Računalniški program za večparametrsko odločanje. [URL: DSL Forum. [URL: DSL tehnology and deployment. DSL Forum. [URL: Tutorial-2005.ppt], FTTx. OCCAM Networks. 12 str. [URL: Gratel d.o.o. [URL: How does satellite Internet operate?. How stuff works. [URL: IEEE. [URL: update.htm], IEEE a Standard and WiMAX Igniting Broadband Wireless Access. Wimax Forum. 7 str. [URL: Internet Architecture and Backbone. [URL: arch.html], Internet Protocol television (IPTV). IEC Web ProForum. [URL: Internetworking Technology Handbook. Cisco Systems. [URL: doc/ethernet.htm],

49 22. Islovar. Slovensko društvo Informatika. [URL: Letno poročilo APEK. Ljubljana: Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije, str. 24. Local Multipoint Distribution System (LMDS), Web ProForum Tutorials. 28 str. [URL: MMDS Overview. Wireless Communications Association International (WCA). [URL: New eeurope Indicator Handbook. Bonn : SIBIS, str. 27. Powering up a new kind of broadband. Network World, Southborough, 22(2005), 36, str S5.net. [URL: Selecting Your IP Television Delivery System. Minerva Networks. [URL: Simobil. [URL: Sinfonika. [URL: Siol. [URL: Slovar. LTFE.org. [URL: SONET Telecommunications Standard Primer. Tektronixs. 39 str. [URL: Notes/SONET/ 2RW pdf], avgust Strategija razvoja širokopasovnih omrežij v Republiki Sloveniji. Ljubljana : Ministrstvo za gospodarstvo, str. 36. T-2. [URL: tel 2.html], Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions. Intel Corporation. 16 str. [URL: UPC Telemach. [URL: VoljADSL. Voljatel. [URL: content&task=view &id=160&itemid=579], Voljatel. [URL: content&task=view &id=18&itemid=552], What is Fixed Wireless Access?. Post&Telestyrelsen. 2 str. [URL: Wikipedia. [URL: Zgodovina Interneta. [URL: zgodovina interneta.htm],

50 Slovar tujih izrazov Tuj izraz Kratica Prevod always on stalno vključeno analogue terminal adapter ATA prilagodilnik analognega terminala basic rate interface BRI osnovni dostop broadband ISDN BISDN širokopasovni ISDN broadband over powerlines BPL širokopasovni dostop preko elektroenergetskih vodov cable modem termination system CMTS zaključitveni sistem kabelskih modemov circuit switching vodovna komutacija code division multiple access CDMA kodno porazdeljeni sodostop community antenna television CATV kabelska televizija coupler spojnik detector detektor dial-up connection klicna povezava digital subscriber line DSL digitalni naročniški vod digital subscriber line dostopovni multiplekser digitalnih DSLAM access multiplexer naročniških vodov domain name server DNS strežnik domenskih imen domain name system DNS sistem domenskih imen encoder kodirnik enhanced data rates GSM za hitrejše EDGE for GSM evolution podatkovne komunikacije fiber in the loop FITL vlakno na zanki fiber to the curb FTTC vlakno do zadnjega razcepnika fiber to the home FTTH vlakno do hiše fiber to the node FTTN vlakno do zadnjega vozlišča fiber to the office FTTO vlakno do pisarne fiber to the premise FTTP vlakno do stanovanja fiber to the zone FTTZ vlakno do področja general packet radio service GPRS splošna paketna radijska storitev geostationary orbit satellite GEO satelit v geostatični zemeljski tirnici global system for mobile globalni sistem GSM communication mobilne komunikacije head end HE oddajna postaja

51 Tuj izraz Kratica Prevod high altitude long endurance visokoleteča aeronavtična ploščad HALE aeronautical platform z dolgo vzdržljivostjo high altitude platform HAP visokoleteča aeronavtična ploščad high definition television HDTV televizija z veliko ločljivostjo high speed circuit switched data HSCSD hitri vodovno komutirani podatki high speed downlink visokohitrostni paketni prenos HSDPA packet access podatkov proti uporabniku high speed uplink packet access HSUPA visokohitrostni paketni prenos podatkov od uporabnika hub dostopovni vozel hub common equipment HCE sprejemna postaja z dostopovnim vozlom hybrid fiber coax HFC hibridni vod vlakno - koaks integrated services digitalno omrežje ISDN digital network z integriranimi storitvami internet service provider ISP ponudnik internetnih storitev IP television IPTV televizija preko IP protokola line of sight črta vidnosti local area network LAN lokalno omrežje local multipoint krajevni večtočkovni LMDS distribution system razdelilni sistem low earth orbit satellite LEO satelit v nizki zemeljski tirnici medium earth orbit satellite MEO satelit v srednji zemeljski tirnici multichannel multipoint sistem z večkanalno MMDS distribution system mikrovalovno razdelitvijo multimedijska storitev razpršenega multimedia broadcast/ MBMS oddajanja in oddajanja multicast service več prejemnikom near video on demand nvod bližnji video na zahtevo network access point NAP omrežna dostopovna točka network service provider NSP ponudnik omrežnih storitev overhead režija packet switching paketna komutacija plain old telephone service POTS osnovna telefonska storitev point of presence POP točka prisotnosti

52 Tuj izraz Kratica Prevod power line communication PLC komunikacije po elektroenergetskih vodih primary rate interface PRI primarni dostop public switched javno komutirano PSTN telephone network telefonsko omrežje repeater obnavljalnik router usmerjevalnik spam mail SPAM neželena pošta splitter razcepnik standard definition television SDTV televizija s standardno ločljivostjo transmission control protocol/ protokol za krmiljenje prenosa/ TCP/IP internet protocol protokol internet triple play storitev Trojček universal mobile univerzalni mobilni UMTS telecommunication system telekomunikacijski sistem video on demand VoD video na zahtevo virtual private network VPN navidezno zasebno omrežje voice over IP VoIP govor po IP wide area information server WAIS strežnik informacij z obsežnega področja wireless local area network WLAN brezžično lokalno omrežje wireless metropolitan area network WMAN brezžično mestno omrežje wireless personal area network WPAN brezžično osebno omrežje wireless wide area network WWAN prostorno brezžično omrežje world wide web WWW svetovni splet

53 Priloge PRILOGA 1: Seznam xdsl tehnologij in njihovih lastnosti Tabela 1: xdsl tehnologije Tehnologija Maks. prenosna hitrost podatkov (kbit/s) Smer prenosa Maks. Število Pasovna dolžina bakrenih širina bakrenega paric (khz) voda (km) Skupaj s POTS ali ISDN Posebnosti izvedba IDSL 144 simetrično 10, ne iz ISDN (2B + D) ponudba HDSL HDSL simetrično simetrično 3,65 3, ne ne 2048 kbit/s, 1544 kbit/s v ZDA (1544 kbit/s) HDSL simetrično 4,7 2 ne SDSL 2304 simetrično 6,7 1 ne MSDSL 2000 simetrično 8,8 1 ne SHDSL simetrično 6, ne ADSL navzdol 5,5 1 (z ISDN 800 navzgor ) da UADSL 1536 navzdol enostaven da 512 navzgor priklop RADSL 7000 navzdol prilagaja se 5,5 1 da 1000 navzgor razmeram ADSL navzdol navzgor ( ) da ADSL navzdol navzdol ( ) da simetrično simetrični, VDSL navzdol 1, da nesimetrični navzgor prenosi VDSL simetrično da Vir: Tyson, 2006; Pogačnik, Penko, 2001, str ; Dobrowski, 2002, str. 2-4; DSL Forum, 2006; DSL tehnology and deployment, 2006; ADSL2 and ADSL2 plus, 2003, str

54 Kratice: - IDSL - ISDN Digital Subscriber Line = ISDN naročniški digitalni vod - HDSL - High Bit-rate Digital Subscriber Line = hitri digitalni naročniški vod - SDSL - Symmetrical Single Pair Bit-rate Digital Subscriber Line = simetrični digitalni naročniški vod - MSDSL - Multi-rate Symmetric Digital Subscriber Line = digitalni naročniški vod z različnimi prenosnimi hitrostmi - SHDSL = standard ITU iz leta 2001, ki združuje tehnologiji SDSL in HDSL 2, imenuje se tudi G.shdsl - ADSL - Asymmetric Digital Subscriber Line = nesimetrični digitalni naročniški vod - UADSL - Universal Asymmetric Digital Subscriber Line = univerzalni nesimetrični digitalni naročniški vod, druga imena: UDSL, CDSL, G.Lite, ADSL Lite, DSL Lite - RADSL - Rate-adaptive Asymmetric Digital Subscriber Line = digitalni naročniški vod s prilagodljivo prenosno hitrostjo - VDSL - Very High Speed Digital Subscriber Line = zelo hitri digitalni naročniški vod 2

55 PRILOGA 2: Stroškovni del odločitvenega modela Slika 1: Stroškovni model 3

56 Slika 2: Izračun stroškovnega modela 4

57 PRILOGA 3: Vrednotenje variant s programom Dexi Slika 3: Odločitveni kriteriji in njihove zaloge vrednosti 5

58 PRILOGA 4: Stroškovni del - Primer 1 Slika 4: Stroškovni model - Primer 1 Vir: Voljatel, 2006; UPC Telemach, 2006; Cenik T-2,

59 Slika 5: Izračun stroškovnega modela - Primer 1 7

60 PRILOGA 5: Vrednotenje variant s programom Dexi - Primer 1 Slika 6: Uporabljene uteži in rezultat vrednotenja variant - Primer 1 8

61 Slika 7: Grafični prikaz rezultatov - Primer 1 9

62 PRILOGA 6: Stroškovni del - Primer 2 Slika 8: Stroškovni model - Primer 2 Vir: Sinfonika, 2006; S5.net, 2006; VoljADSL,

63 Slika 9: Izračun stroškovnega modela - Primer 2 11

64 PRILOGA 7: Vrednotenje variant s programom Dexi - Primer 2 Slika 10: Uporabljene uteži in rezultat vrednotenja variant - Primer 2 12

65 Slika 11: Grafični prikaz rezultatov - Primer 2 13

66 PRILOGA 8: Stroškovni del - Primer 3 Slika 12: Stroškovni model - Primer 3 Vir: Amis ADSL Exstra 20, 2006; Cenik telefonskih storitev, 2006; Cenik T-2, 2006; T-2, 2006; Siol, 2006; Cenik Siol, 2006; UPC Telemach,

67 Slika 13: Izračun stroškovnega modela - Primer 3 15