TVD Partizan Grosuplje ustanovitev in prva leta Andrej Šušterič s sodelavci 5 december 2014 Po pričevanju Marjana Ahlina je bilo Telesnovzgojno društv

Transkripcija

1 TVD Partizan Grosuplje ustanovitev in prva leta Andrej Šušterič s sodelavci 5 december 2014 Po pričevanju Marjana Ahlina je bilo Telesnovzgojno društvo TVD Partizan Grosuplje ustanovljeno ţe leta 1948 na temeljih in tradiciji predvojnega sokolskega društva. Prvo vodstvo ni znano, v obdobju pa je bila predsednica društva takrat znana druţbenopolitična delavka Ruţa Polič. V tem prvem obdobju je bila najbolj aktivna nogometna sekcija, ki je bila ustanovljena julija 1954, njen prvi vodja in trener pa Marjan Ahlin. Igrišče so imeli na "Finţgarjevem travniku", opremo in slačilnice pa v starem Sokolskem domu. Prvo uradno tekmo so grosupeljski nogometaši odigrali v Kočevju, v novoustanovljeni Dolenjski ligi. Jeseni leta 1957 so se preselili na novo zgrajeno igrišče iz črnega "leša" v Brinju (slika stran 2). Nogometna sekcija društva je bila ukinjena spomladi 1958, istega leta jeseni pa se je preimenovala v Nogometni klub Grosuplje predsednik Alfonz Jevšinek in trener Rudi Boţič. Pred preimenovanjem so bili grosupeljski nogometaši prvaki Dolenjske lige. Tekma z Litostrojem, leta 1956, na "Finţgarjevem travniku". Na novem igrišču v Brinju, jeseni Z leve: Potokar, Janeţič, Vidmar, Perovšek, Dovţan, Kadunc, Hočevar, Koporčnik, S. Gabrijel, Ahlin, Drobnič. Fotografiji: arhiv Marjan Ahlin Čepijo (z leve): Zupančič, Dovţan, Hočevar, Košmrlj, Drobnič; stojijo (z leve): Ahlin, Boţič, Robeţnik, M. Gabrijel, Perko, Perovšek. Leta 1957 je bil za predsednika društva izvoljen januarja 1955 v Grosuplje priseljeni Uroš Šušterič, kar je opisal v svojih spominih: 1 "Ko sem služboval na Občini Grosuplje, od leta 1957 dalje, sem dobival razne naloge. Nekoč me je predsednik občine (Anton Janeţič-Hribček, op. p.) povabil, naj sodelujem pri raznih športnih manifestacijah ter prevzamem izgradnjo in adaptacijo objektov, ki bi jih namenili športu. Tega sem bil vesel. Pričel sem z organizacijo generalnega popravila starega Sokolskega doma, ki je služil samo kinu. V kratkem času smo preuredili dvorano v večnamenski prostor za kino ter telovadnico za društvo in šolo, ki jo le-ta takrat sploh ni imela. Vodil sem vsa gradbena dela in opremo ter nabavo telovadnega orodja. Obenem smo na prostoru, ki ga je odobrila Občina (v Brinju, op. p.), uredili nogometno igrišče in letno telovadišče ter zraven (na sosednjem 'Drobničevem travniku', op. p.) konjeniško stezo za tekmovanje s konji. Paralelno sem opravil reorganizacijo TVD Partizan Grosuplje, ustanovil telovadno sekcijo višjega kakovostnega razreda, ki sta jo vodila znana olimpijca Stane Derganc in Miro Longyka, uredil organizacijo članstva od otrok in naraščajnikov do članov. Uredil sem tudi upravo društva in nasploh, po vzoru Sokola, organiziral moderno telovadno društvo. V to sem vključil še posamezne sekcije: konjeniško, taborniško, rokometno in nogometno. Leta 1957 smo svečano odprli telovadnico in letni stadion ter razvili novi prapor društva, za katerega sva sredstva nabirala po podjetjih in pri občanih skupaj z dr. Podkoritnikom, vodjo Zdravstvenega doma Grosuplje. -1-

2 Telovadni nastop (okrajni zlet TVD Partizana, , op. p.) je bil res lep, prišla so društva s svojimi člani iz celotnega takratnega ljubljanskega okraja. Vendar, že pri otvoritvenem nagovoru, odprtju telovadnice in vseh ostalih svečanih dejanjih, nisem bil več prvi in edini, kot pri delu in izvedbi načrta, temveč so na moje mesto stopili 'zdravi partijski tovariši', ki jih do takrat nisem nikdar videl. Kmalu so me kooptirali v Okrajni odbor Partizana, da bi me s tem 'razbremenili' v matičnem društvu v Grosuplju." Stadion TVD Partizan Grosuplje v Brinju, zgrajen od maja do septembra 1957, kjer je bil, , organiziran 1. povojni okrajni zlet TVD Partizana Slovenije. Fotografija: arhiv Uroš Šušterič. Stadion v Brinju, zgrajen na črnem ''lešu'', je bil za tiste čase moderen objekt, namenjen predvsem za nogomet in kasneje rokomet ter tudi za atletiko in vadbo šolskih otrok. Večinoma so ga za treninge in tekme uporabljali nogometaši, ki so nastopali najprej v Dolenjski ligi in nato v Okrajni ligi, od leta 1960 do 1968 pa tudi rokometaši za tekmovanje v Dolenjski ligi in II. slovenski ligi. Fotografija: arhiv Mestna knjiţnica Grosuplje Obnovljeni dom TVD Partizana Grosuplje (levo) je bil večnamenski objekt poleg kino predstav ob vsakem koncu tedna, je bil praktično vsak dan dopoldan zaseden s šolskimi urami telovadbe, popoldan in zvečer pa z vadbo društvenih telovadnih selekcij. Gostil je tudi različne kulturne prireditve, mnogim Grosupeljčanom pa ostaja v spominu po organizaciji plesnih vaj, mladinskih plesov in silvestrovanj v organizaciji rokometašev. Torej, center športnih in kulturnih dogajanj v takratnem Grosuplju! Osnovna dejavnost društva je bila seveda telovadba, ki je bila, predvsem za fante, odskočna deska za ostale športe nogomet, rokomet, smučanje, Telovadna vrsta, ţenska in moška, sicer ni dosegala kakšnih omembe vrednih rezultatov, a je bila v prvih začetkih društva vendarle njegov najbolj prepoznavni del. Med najbolj znanimi vaditelji so bili takrat olimpionika Stane Derganc in Miro Longyka, pa Mile Ogrin iz Ljubljane ter učitelja telovadbe na Osnovni šoli Grosuplje Rudi Samec in Marta Dobrovoljc. -2-

3 Članska telovadna selekcija v letih 1958/59. Peti v zadnji vrsti z leve je vaditelj olimpionik Stane Derganc, poleg njega desno predsednik društva Uroš Šušterič. Fantje so leta 1959 na drţavnem zletu TVD Partizana Jugoslavije v Beogradu v svoji kategoriji v prostih vajah osvojili 2. mesto. Po uspešnem nastopu v Beogradu so fantje, skupaj z dekliško telovadno vrsto in nekaterimi ostalimi člani društva, poleti 1959, odšli na "morsko" taborjenje v Rovinj, v kamp takratnega TVD Partizana Slovenije: Najbolj odmevne rezultate društva so v letih dosegali rokometaši, ki so svojo prvo tekmo, v takrat ustanovljeni Dolenjski rokometni ligi, odigrali , večino domačih srečanj pa na nogometnem stadionu v Brinju, na črnem ''lešu''. Kasneje so tri sezone nastopali v II. slovenski ligi, zadnjo tekmo pred razpadom, pa zaradi zapore igrišča v Brinju leta 1968, odigrali na ''domačem'' igrišču v Stični, Prva slika ekipe, , v Kočevju. Zadnja slika ekipe, , v Krškem. Čepijo (z leve): Blatnik, Šušterič, Zupančič, Verbič, Čepijo (z leve): Marinčič, Hribar, Strehovec, Zgonc, Fabjan; stojijo (z leve): Horvat, Jeršin, Potokar, Medved, Skalja; stojijo (z leve): Šušterič, M. Košak, Strehovec in Dremelj. Podobnik, S. Košak, Kamnikar in Drobnič. -3-

4 Zelo dejavna je bila tudi taborniška sekcija, ki je prvo taborjenje organizirala v Podsmreki pri Višnji Gori (slika levo in Janez Verbič), nato nekaj let zapovrstjo ob reki Sori v bliţini vasi Sora, zadnjič pa leta 1966 v Dolenjskih Toplicah. Predvsem taborjenje ob reki Sori je v pravem taborniškem vzdušju marsikomu ostalo v nepozabnem spominu. Spodnji propagandni fotografiji sta posneti ob obisku nekaterih funkcionarjev društva in staršev tabornikov: Fotografija: arhiv Janez Lesjak Fotografija: arhiv Janez Lesjak Člani nogometne sekcije so ob Sori prvič taborili poleti 1958, nepozabna ob omenjenem obisku nekaterih funkcionarjev društva in staršev tabornikov pa sta izlet na bliţnji Govejk in kopanje v Zbiljskem jezeru: Nogometaši na taborjenju, poleti Mihelčičev dom na Govejku. Zbiljsko jezero pri Medvodah. Fotografija: arhiv Marjan Ahlin -4-

5 Konjeniška sekcija pri TVD Partizan Grosuplje je leta 1957 na 'Drobničevem travniku' v Brinju organizirala prve lokalne konjske dirke, o čemer priča zapis na spletnih straneh Kamra, Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin Konjske dirke v Grosupljem: 3 ''Ţe leta so imeli dirke na 'Drobničevem travniku', kjer je danes OŠ Brinje. V nedeljo po maši so trenirali. Da ni bilo treba delati odra, so kar voz z veliko 'dero' pripeljali. Celo ozvočenje so ţe imeli. Ljudje so sedeli kar po Brinjskem hribu nad cesto in imeli so lep pogled na progo. Nekaj denarja so dobili od vstopnine, kaj dosti pa se ni nabralo. Drţava ni denarno podpirala klubov. Dirke so bile poleti. Ljudje so prišli gledat od blizu in daleč. Tekmovali so kasači, imeli pa so tudi kmečke galopske dirke in dirke s kmečkimi vpreţnimi vozovi ter preskakovanje ovir. Kasači so se pripeljali kar s sulkyji (kasaškimi vozovi) po cesti, jahači so prijahali. Pod Kriţmanovim kozolcem je bilo vse polno konj. Ljubljanski konjeniški klub je financirala vojska, zato so ţe imeli športne konje in lahka športna sedla, pa tudi za dirko so s tovornjakom v Grosuplje pripeljali zapreke. Leš za utrditev steze je od Potočnikove pekarije pripeljal Anton Lukše. Prišli so tudi tekmovalci iz sosednjih vasi: Lukše (Lazar) iz Hrastja, z Mlačevega Duša in Luţar, kasači Krušič, Hojs, Weiss. Veselje do dirkanja je imel tudi Ivan Kramar iz Šmarja, predvsem rad je sodeloval na galopskih dirkah. Pa Lampret z Gatine je bil vnet za dirke. Jagodičeva - Glaţarjeva je jahala Luţarjevo kobilo. Na eni od tekem je celo padla s konja, da so jo v bolnico odpeljali. Dirke so ponovili še leta 1958 in Podatki o starejših dirkah so v jugoslovanskem koledarju prireditev. Slovenski arhiv v Ljubljani je pogorel, tako da je več podatkov šele po letu 1970.'' Lojze Potočnik (intervju): Kot desetleten fant sem tekmoval v kmečkih galopskih dirkah. Jahal sem domačo kobilo in bil sem spredaj. Ko sem prijahal mimo prehoda, skozi katerega sem prišel na dirke, je kobila odvila s proge ven in pristal sem v Bregu, v potoku. Jokal sem od jeze in razočaranja. Anton Lukše (intervju): Na galopskih kmečkih dirkah z delovnimi konji sem tudi jaz tekmoval. Te so bile za ljudi tudi najbolj zanimive, saj če je kdo iz vasi tekmoval, so ga prišli vsi vaščani gledat. Bili so to delovni konji, vendar bolj športnega tipa. Konji niso bili dirk vajeni, eden je ven rinil, drugi drugam, pa so se pogosto zapletli. Novakov Jože je imel osle, je pa z njimi prišel na dirke. Kar med dirko se je znašel na progi in je kar tekmoval, seveda izven konkurence. Tudi zmagoval sem. Dobil sem denarno nagrado, klub je dobil nekaj denarja in ga je razdelil zmagovalcem. Pa malo gostije so naredili. V Prapročah sem bil drugi, za drugo pa ne vem, papirje sem izgubil, drugo sem pa pozabil. Na zadnjo tekmo v Praproče pa nisem šel, ker sem imel druge opravke. Prva leta je bila konkurenca kar huda. Bilo je veliko konj, ki so dobro tekli in je bilo težko zmagati. Potem pa je bilo konj vse manj. Je pa pomembno, koliko je konj utrjen. Če je konj vsak dan vprežen, uvožen, tisti bo zdržal cel dan, kolikor boste hoteli. 'Štalni' konj pa ne bo zdržal dosti. Dva kroga smo vozili, moji konji so bili vedno v dobri kondiciji. Kmečka galopska dirka. Dirka s kmečkimi vpreţnimi vozovi. Lojze Potočnik, 1957 Anton Lukše, okoli leta

6 K telesni vzgoji članov TVD Partizan Grosuplje so v tistem času veliko pripomogli tudi takrat znani športni pedagog Mile Ogrin iz Ljubljane (četrti z leve na desni sliki) ter učitelja telovadbe na Osnovni šoli Grosuplje Rudi Samec (prvi z leve na obeh večjih slikah tabornikov stran 4) in Marta Dobrovoljc (tretja z leve na desni sliki). Z njihovo pomočjo je društvo v času zimskih počitnic organiziralo tudi smučarska tečaja v Škocjanu pri Turjaku leta 1958 (slika na levi) in na Ilovi Gori leta 1959 (slika na desni) ter nekaj tekem v veleslalomu. Nogometaši na smučarskem tečaju v Škocjanu, Smučarski tečaj na Ilovi Gori, Fotografija: arhiv Marjan Ahlin Fotografija: arhiv Janez Lesjak Poleti leta 1960 se je nekaj članov ţenske in moške telovadne selekcije prvič udeleţilo vaditeljskega tečaja v Rovinju (na sliki), naslednje leto, tudi v Rovinju, pa Janez Verbič (prvi z desne) še vaditeljskega in sodniškega tečaja v rokometu, ki sta se ga leto kasneje (1962) udeleţila tudi Vinko Blatnik in Andrej Šušterič (tretji z desne). Fotografija: arhiv Andrej Šušterič Nekaj mladih fantov (Janeţič, Pucihar, Šušterič, Dornik, Medved, ), sicer članov TVD Partizan Grosuplje, je v ''lastni reţiji'' kratek čas treniralo tudi namizni tenis, pod občasnim vodstvom Petra Košmrlja in najpogosteje v prostorih starega valjčnega mlina pri znani Rusovi gostilni. V najniţjem tekmovanju so, s sicer pičlim uspehom, nastopili tudi za tovarniško ekipo ''Motvoz in platno'' slika je pred enim od takšnih nastopov. Fotografija: arhiv Andrej Šušterič -6-

7 Med športniki je takrat prednjačil Janez Verbič, sicer doma iz Kopanja nad Veliko Račno, ki je bil ne le dober telovadec in atlet, ampak tudi smučar ter predvsem rokometaš (po Grosuplju in Dobrepolju tudi igralec RD Slovan) in trener rokometa. Kot prvi in edini član TVD Partizan Grosuplje se je pozimi leta 1962 udeleţil republiškega smučarskega tečaja v Planici, ki ga je vodil takrat priznani učitelj smučanja Janez Šuster-Šuco. Ekipa TVD Partizan Grosuplje v postavi Marjan Ahlin, Cveta Bedene, Franc Potokar, Janez Verbič in Nada Zavodnik se je, dne 8. maja 1960, na 4. pohodu ob ţici okupirane Ljubljane udeleţila mnoţičnega marša za mešane ekipe na 20 km. S štartno številko 1568 je med 49-imi ekipami v svoji kategoriji, sicer po veliki utrujenosti ob prihodu v cilj, osvojila odlično 6. mesto. 4 Fotografija: Internet Tomaţ Alauf Na istem pohodu so nastopile še naslednje tri ekipe TVD Partizan Grosuplje: 4 kategorija sestav ekipe km št. štev. št. ekip mesto moški Rudolf Bregar, Andrej Mrkun, Jelko Pust, Alojz Rozman, Marjan Urbančič moški Ivan Dornik, Tone Janeţič, Milan Lovka, Rudi Medved, Andrej Šušterič ţenske Ivana Babnik, Marta Dobrovoljc, Mira Jeglič, Maja Plot, Marija Šilc Po spominu nekaterih udeleţencev so člani društva v teh letih sodelovali tudi na vsaj eni slavnostni paradi ob Dnevu mladosti v Ljubljani. Leta 1967, ko se je Uroš Šušterič z druţino preselil v Ljubljano, je vodenje TVD Partizan Grosuplje prevzel Mane Vlajsavljević. Literatura in podatki: 1 Uroš Šušterič: ''Ravna gora, moja usoda'', strani , Ljubljana, Nova obzorja Andrej Šušterič: ''Trideset let rokometa v Grosuplju, prvih 10 let ", Celje Kamra: "Konjske dirke v Grosupljem" > 4 Tomaţ Alauf: Zbirka podatkov in predmetov pohodov "Ob ţici okupirane Ljubljane" 5 Sodelavci ter njihova osebna pričevanja, dokumenti in fotografije: Marjan Ahlin, Dare Gabrijel, Janez Lesjak, Franci Potokar, Uroš Šušterič in Janez Verbič, okt.-dec