UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Natalija Feguš PROCES ŽALOVANJA DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2017

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Natalija Feguš PROCES ŽALOVANJA DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2017

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM PRVE STOPNJE TEOLOŠKI IN RELIGIJSKI ŠTUDIJI Natalija Feguš PROCES ŽALOVANJA DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Ivan Platovnjak Ljubljana, 2017

4

5 ZAHVALA Zahvala najprej velja Troedinemu Bogu za njegovo pomoč pri pisanju diplomskega dela kakor tudi v procesu žalovanja ob izgubi dragega ateka, ki je v času nastajanja diplomskega dela odšel k Njemu. Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Ivanu Platovnjaku za strokovno vodstvo, nasvete, spodbude pri nastajanju diplomskega dela. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri odgovarjanju na anketna vprašanja. Hvala ge. Ireni Gajič za pomoč in nasvete skozi vsa leta študija. Hvala prijateljici Lei Bedrač, lektorici Nataliji Furman in mojim domačim. II

6

7 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika KKC Katekizem katoliške Cerkve KP kristjan, ki redno uresničuje krščansko življenje KN kristjan, ki krščanskega življenja ne uresničuje redno III

8 KAZALO UVOD ŽALOST IN ŽALOVANJE Kako ljudje kot duhovna in telesna bitja izražajo žalovanje? Zakaj ljudje žalujejo? Izgube, ob katerih človek žaluje OBDOBJA ŽALOVANJA Razdelitev obdobja žalovanja VERA V POSMRTNO ŽIVLJENJE Snidenje z umrlim pri Bogu Svetopisemski in krščanski pogled na ponovno snidenje pri Bogu Zavedanje Božje navzočnosti POMOČ ŽALUJOČEMU ZNOTRAJ CERKVE RAZISKOVANJE O ŽALOVANJU ZA LJUBLJENIM ČLOVEKOM Anketirani žalujoči v procesu žalovanja Pridobivanje podatkov PREDPOSTAVKE PRI RAZISKOVANJU PROCESA ŽALOVANJA ANKETNI VPRAŠALNIKI IZSLEDKI IZ ODGOVOROV ANKETNIH VPRAŠALNIKOV SKLEP POVZETEK DIE ZUSAMMENFASSUNG REFERENCE PRILOGE... i IV

9 KAZALO GRAFOV Graf 1: Spol žaujočih Graf 2: Starostna struktura žalujočih Graf 3: Pogostost obiskovanja verskih obredov Graf 4: V kaj od naštetega verujete oziroma verjamete? Graf 5: Kaj od naštetega je pomembno za vaše življenje? Graf 6: V kakšnem razmerju ste bili s pokojnim človekom? Graf 7: Koliko časa ste žalovali za ljubljenim človekom? Graf 8: Kam ste se pri prebolevanju ljubljenega človeka obrnili po pomoč? Graf 9: Koliko vam je pomoč, ki ste jo dobili ob prebolevanju, pomagala? Graf 10: Kaj od naštetega je za vas pomembno pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka? Graf 11: Kako vam je pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka bil v pomoč odnos do Boga? Graf 12: Kaj vam pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka pomaga, če vam osebni odnos do Boga ni v pomoč oziroma ga nimate? Graf 13: Verujete, da se boste s pokojnim človekom znova srečali v nebesih? V

10

11 UVOD Najbrž ni človeka, ki bi ne poznal žalovanja. Žalovanje je normalen človekov odziv na razne preizkušnje in izgube. O tej temi je bilo napisanih veliko knjig, veliko psihologov, duhovnikov, duhovnih spremljevalcev, izobraženih prostovoljcev poskuša lajšati trpljenje ob izgubi ljubljene osebe ali kakršni koli drugi izgubi, ki človeka potisne v žalost in stisko. Čeprav razumsko vemo, da se bomo prej ali slej v življenju srečali z veliko izgubo, ob kateri bomo doživljali globoko žalost, radi odženemo neprijetne misli. Mogoče je to do neke mere tudi dobro. Če zapademo v razmišljanje, kaj vse hudega se nam bo zgodilo in kako bomo v dani situaciji reagirali, da nam ne bo prehudo, izgubljamo energijo in si otežkočimo življenje. Je pa prav, da se zavedamo, da nas bo tudi ta usoda doletela, in da si pripravimo teren v smislu, da vemo, kam in na koga se bomo obrnili, da nam bo pomagal prehoditi pot žalovanja. Za kristjane je prav, da se na težko obdobje pripravimo z molitvijo in priprošnjo k Troedinemu Bogu, ki nam lahko na pot pošilja ljudi, ki nam bodo pomagali skozi obdobja žalovanja. Kristjanom je velika tolažba tudi vera v posmrtno življenje pri Bogu, kjer se bomo z dragimi pokojniki spet srečali in v medsebojni ljubezni in v ljubezni z Njim skupaj bivali. Za temo Proces žalovanja smo se odločili, ker je žalovanje neizogibno v človekovem življenju. Zanimalo nas je, kako se žalujoči kristjani v zahodni civilizaciji soočamo z izgubo predvsem ljubljenega človeka; ali nam je vera v pomoč in na kakšen način. V prvem, teoretičnem delu, se bomo osredotočili na področje žalovanja. Iskali bomo odgovor na vprašanje, zakaj ljudje žalujemo, ob katerih izgubah žalujemo in ali je žalovanje za nas pomembno. Zapisali bomo, kako proces žalovanja vidijo in vrednotijo strokovnjaki na omenjenem področju. Opisali bomo faze žalovanja, ki jih doživljajo žalujoči. V Svetem pismu bomo poiskala odlomke, ki žalujočim nudijo tolažbo. Poiskali bomo tudi, kaj Cerkev meni o vstajenju in odrešenju človeka po Jezusu Kristusu in ponovnem snidenju pri Njem. Raziskali bomo, v kakšnih oblikah žalujoči najdejo pomoč znotraj Cerkve. 1

12 V empiričnem delu bomo s vprašalnikom proučili, kako se soočajo z izgubo in z njo povezanim žalovanjem ljudje, ki iščejo tolažbo v Bogu, in ljudje, ki tolažbe ne iščejo v Bogu. Na osnovi vprašalnika bomo anketirance razdelili na štiri kategorije: nedeljnike, ki verujejo v posmrtno življenje pri Bogu, nedeljnike, ki ne verujejo v posmrtno življenje pri Bogu, oddaljene od Cerkve, ki verujejo v posmrtno življenje pri Bogu, oddaljene od Cerkve, ki ne verujejo v posmrtno življenje pri Bogu. 2

13 1. ŽALOST IN ŽALOVANJE Žalost je»čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga«(sskj 2008, 3591).»Žalost je torej spontan, naraven, normalen in samoumeven odziv našega organizma, vse naše osebe na izgubo, ločitev, slovo.«(canacakis in Pisarski 1995, 18) Kdaj smo torej žalosti? V zborniku Žalovanje v paliativni oskrbi Anja Simonič (2013, 5) poudari:»žalost občutimo v situacijah, ko ocenimo, da nepovratno izgubljamo, smo izgubili ali bomo izgubili nekoga ali nekaj, kar nam veliko pomeni. Občutek žalosti je torej lahko vezan na nekaj, kar smo izgubili v preteklosti, na nekaj, kar izgubljamo v sedanjem trenutku ali na izgubo v prihodnosti. Tako kot druga čustva, ima tudi čustvo žalosti svoj pomen, svojo funkcijo. Čustvo žalosti nam pokaže, kaj nam je v življenju zares pomembno.«žalovanje pa je»stanje, ko se zaradi smrti koga ali zaradi velike nesreče ne prirejajo zabavne prireditve, se izobesijo žalne zastave«(sskj 2008, 3592). Tekavčič - Grad (2013, 19) v zgoraj omenjenem zborniku piše:»žalovanje je unikaten in nepredvidljiv odgovor na izgubo nečesa ali nekoga, ki je bil za posameznika bližnja in/ali pomembna oseba (ali stvar). Najpogosteje žalovanje povezujemo s smrtjo, ki je dokončna in nepovratna izguba.«žalovanje je torej neposredno povezano z izgubo. Izguba je izkušnja, ki je skupna vsem. Izgube v življenju so lahko različne. Toda izguba bližnjega je ena najbolj bolečih izkušenj, ki jih ljudje doživijo v svojem življenju (Simonič 2013, 5). Skupno vsem izgubam, ki jim sledi določena oblika žalovanja, je to, da je posameznik prikrajšan oziroma ločen od izgubljene osebe, objekta, statusa ali razmerja. Ključna točka je končanje, prenehanje odnosa v obliki, kot je potekal doslej. Kako posameznik občuti določeno izgubo, je odvisno od tega, koliko mu je človek, ki ga je izgubil, pomenil. Kolikor pomembnejša je bila ljubljena oseba, večja je žalost ob njeni izgubi (5). 3

14 1.1 Kako ljudje kot duhovna in telesna bitja izražajo žalovanje?»človeška oseba, ustvarjena po Božji podobi, je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno.«(kkc 362)»Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na 'lik' telesa; to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo.«(kkc 365) Človek se torej doživlja kot enota. Zato se tudi simptomi žalovanja kažejo ne le na čustveni ravni, ampak celostno. Ljudje izražajo žalovanje s strahom, tesnobo, nemirom, obupom, skrbjo, tudi s solzami, glavobolom, tresenjem, dušenjem, nespečnostjo, težkim dihanjem, izgubo apetita ipd. (»Slovensko društvo Hospic«b. l.). 1.2 Zakaj ljudje žalujejo? Žalovanje je neizogiben del človekovega življenja, vprašanje je le, koliko si ga ljudje priznajo ali ga zatrejo, morda potisnejo na stran. Žalujejo, ker jih izguba osebe okrne in jih spominja na lastno minljivost in krhkost. Je žalovanje torej znak šibkosti? Je žalovanje posledica navezanosti, navezanost pa odraz notranje nemoči? Popolnoma svobodni ljudje bi morali biti rešeni teh vezi in zato nedovzetni za izgubo in z njo povezanim žalovanjem. Morda je stanje popolne nenavezanosti v tej ali oni duhovni smeri tudi ideal, a se oddaljuje od sprejemanja tega, da so ljudje ustvarjeni kot ranljiva bitja, ki potrebujejo odrešenje. Ker torej niso popolni in ostaja omenjena stopnja svobode ideal, je žalovanje nujen sestaven del človekovega bistva. Napačno bi bilo predpostavljati, da je žalovanje izraz neke slabosti. Mnogo bolj je vredno postavljati v ospredje, da je žalovanje priložnost za duhovno rast in napredek. V procesu žalovanja se ljudje gotovo prečistijo in vadijo v sprejemanju svoje ranljivosti in z njo povezane potrebe po odrešenju. Žalovanje je zdravilo proti samozadostnosti in težnja proti samoodrešenju. S krščanskega vidika gledano ljudje žalujejo, da še globlje dojamejo tako prehodni značaj bivanja na zemlji kot željo po odrešenju. Pogoj za takšno dojemanje žalosti in žalovanja pa je prav gotovo najprej ponižnost. Tj. v smislu, da si priznajo svojo nemoč in majhnost, da si priznajo, da ne morejo sami nositi težo življenja, kadar pride do izgube. Zavedati se 4

15 morajo, da je Bog na križu ljudi že odrešil, sami se namreč ne morejo. Delež kristjana pa je vsekakor sodelovanje pri odrešenju v smislu zaupanja v večno ljubezen in vsakodnevno prizadevanje za rast v veri v Boga Odrešenika, kajti»naše lastno prizadevanje za napredek pri tem ni zaman, temveč dajemo s tem prihodnjim nebesom neko, čeprav nepopolno obliko. Bog si nekako prisvaja naša prizadevanja in jih vključi v svoj končni načrt«(sorč 2003, 675). V vsakem primeru, če ljudje verujejo v posmrtno življenje ali ne, velja, da je žalovanje proces,»v katerem žalujoči opredeljuje svojo izgubo in se nanjo prilagaja. Zato je žalovanje nujno in za nadaljnje življenje žalujočega tudi potrebno«(tekavčič - Grad 1994, 137). Tudi če verujejo v večno življenje pri Bogu, ne morejo kar preskočiti obdobja, ki ga potrebujejo, da predelajo izgubo. Če bi to počeli, bi nepredelana izguba prej ali slej dohitela in izbruhnila v vsej moči.»če zadržujemo upravičeno čustvo žalosti potem moramo to plačati pogosto s težkimi motnjami celotnega našega organizma. Številne raziskave zadnjih let poročajo o različnih slabih počutjih tja do pravih patoloških simptomov na telesnem pa tudi na duševno-duhovno-emocionalnem področju.«(canacakis in Pisarski 1995, 19 20) Vera v večnost, v ponovno snidenje z dragimi umrlimi in tudi tesen odnos do Boga, ki je vsakega človeka že odrešil za večno življenje, žalujočim ne odvzame časa in procesa žalovanja. Razlika je v tem, da žalujoči verni ljudje drugače doživljajo proces žalovanja kakor tisti, ki ne verujejo v Boga in v njegovo odrešenjsko ljubezen. 1.3 Izgube, ob katerih človek žaluje Ljudje žalujejo ob različnih dogodkih. Žalovanje ni namenjeno zgolj za izgubo ljubljene osebe. Žalujejo lahko ob izgubi hišnega ljubljenčka, ob ločitvi od partnerja, družine ali doma, ob izgubi službe, ob pregnanstvu iz domovine, ob izgubi kakšnega uda svojega telesa, ob spoznanju, da imamo težko in neozdravljivo bolezen ali zgolj zato, ker se zavedajo, da so postali starejši in se po naravni poti življenje počasi izteka. Pa vendar je 5

16 zlasti v našem katoliškem okolju tako, da je najbolj razumljivo in sprejemljivo žalovanje ob izgubi ljubljenega človeka Žalovanje ob izgubi staršev Smrt staršev je boleča, vsaj za večino ljudi. Čeprav so morda odrasli, se nekako počutijo kot sirote. Čutijo zapuščenost. Odnos do staršev se razlikuje od vseh drugih odnosov. V normalnih okoliščinah svoje starše najdlje poznajo. Kot majhni otroci o bili povsem odvisni od njih, bili so pod njihovim velikim vplivom. Žalovanje za starši lahko otežkoči strah, če so se v svojem otroštvu staršev bali, bili jezni nanje, sploh če so jih starši s svojo močjo prisilili, da so se obnašali in delali tako, kot so ukazali, in ne, kot bi sami želeli (Lake 1988, 133). Lahko se, čeprav so odrasli, počutijo tako utesnjeni zaradi staršev, da smrt staršev pomeni olajšanje in veselje. Slednje bi sicer najbrž redki priznali, saj družba tega ne sprejema.»mislim, da je smrt očeta ali matere ena izmed najpomembnejših življenjskih izkušenj, a hkrati tudi izkušnja, o kateri najmanj odkrito govorimo.«(134) Avtor (136) piše, da se družbi zdi skrajno neokusno, če bi ljudje priznali, da so po smrti svojih staršev veseli ali jim je vseeno.»za nekatere ljudi smrt enega izmed staršev pomeni pravo olajšanje Olajšanje je posledica zavedanja, da je mimo obdobje 'zatiranja', sistematičnega zaničevanja in nenehnega poniževanja.«(136) Žalovanje ob izgubi otrok Gotovo je izjemno težko žalovanje, kadar starši utrpijo smrt svojega otroka.»praviloma se zgodi, da predvsem mati ob smrti svojega otroka navznoter umre z njim. Oče je po svojem značaju in zaradi poklicne dejavnosti bolj sposoben blokirati taka čustva mati pa tega nikakor in nikoli ne zmore.«(nemetschek 2000, 55) Če se še tako trudijo, tisti, ki smrti svojega otroka niso doživeli, se ne znajo vživeti v neskončno bolečino, ki jo pretrpijo starši. Ni naravni potek življenja, da otrok zapusti ta svet pred svojimi starši. Zato se silno rado zgodi, da starši umrlega otroka zapadejo v kronično žalovanje (Canacakis in Pisarski 1995, 24). 6

17 1.3.3 Žalovanje ob izgubi nerojenega otroka Spontani splav je za starše boleča preizkušnja. Zlasti matere lahko doživljajo težke občutke krivde, čeprav niso mogle preprečiti smrti otroka. Avtor Jorgos Canacakis (Canacakis in Pisarski 1995, 27) piše, da je pri svojih seminarjih z žalujočimi doživel, da starši ob spontanem splavu nosijo v sebi neskončno bolečino žalovanja. Podira se jim odnos, kajti žalost in občutek krivde zajema celotnega človeka. Zato trpijo za malodušnostjo in za močnimi motnjami spolnega življenja. Druga oblika izgube še nerojenega otroka je umetna prekinitev nosečnosti. Jorgos Canacakis poudarja, da se je naša družba na to tako navadila, da tej težki tematiki ne pripisuje posebne pozornosti. Pa vendar gre za izgubo človeka. Morda se staršem, žal tudi starim staršem in okolici, v trenutku stiske zdi umetna prekinitev nosečnosti rešitev, a malo verjetno je, da bodo starši na otroka po splavu enostavno pozabili. Bolj verjetno je, da se bodo kdaj pozneje, ko bodo videli tuje otroke, spraševali, kakšen bi bil sedaj otrok, kako bi izgledal, kakšne značajske lastnosti bi imel, kakšen bi bil njegov temperament, kakšne interese bi imel ipd. Tako tehtna odločitev, kot je hotena smrt svojega otroka, gotovo pusti v materi in očetu občutek krivde. Morda ne takoj, zelo verjetno pa sčasoma Žalovanje ob izgubi zaradi samomora Kaj se dogaja v notranjosti ljudi, ki prebolevajo samomor ljubljene osebe, je težko podoživeti. Vendar ne gre za redek pojav. Nasilje, še zlasti, če si ga ljubljena oseba zadane sebi, je posebej boleče za žalujoče. Žalovanje lahko otežkoči sram pred resnico. Povedati, da je ljubljeni človek naredil samomor, ni preprosto. Zato se žalujoči pogosto zaprejo vase pred zunanjim svetom.»za prizadete nastopijo zelo težki čas, kajti posebne oblike izraza in zdravilna podpora socialne mreže sta jim s tem prepovedana.«(canacakis in Pisarski 1995, 24) Žalovanje za samomorilcem je za svojce tudi zato težko, ker»za večino samomorov velja, da med samomorilci in žalujočimi pride do resne prekinitve komunikacij. Žalovanje se torej začne v okviru tako obremenjenega odnosa«(lake 1988, 117). Avtor nadaljuje, da smrt v nekem smislu pokaže, kako je pokojni živel.»kdor si vzame življenje, s tem tudi 7

18 nekaj pove o njem, ponavadi tistim, ki za njim žalujejo.«(117) Verjetno se žalujoči sprašujejo, kako bi lahko pokojnemu pomagali, kaj ni bilo v redu. Ob takih vprašanjih in razglabljanjih tudi občutek krivde ni daleč. Slednji se pri žalujočih lahko kaže kot kaznovanje samega sebe. To se zgodi v primeru, če so žalujoči prepričani, da so storili kaj narobe. Ne morejo razumeti, da je bil samomor načrtovan in da odločitev ljubljenega človeka, da si vzame življenje, ni odvisna od dejanja drugih (Lake 1988, 122). Vse to je za žalujoče še dodatno breme in bolečina Žalovanje ob izgubi domače živali Žalovanje ob izgubi domače živali je ljudem pogosto tuje. Ker pa se način življenja spreminja z veliko hitrostjo in ker dandanes ni več samoumevno, da ljudje živijo skupaj v družini ali da več generacij živi pod isti streho, so osamljeni in izolirani od družbe. Osamljenost si lajšajo z domačim ljubljenčkom, ki jim veliko pomeni. Navežejo se nanj. Zato ni presenetljivo, da za živaljo žalujejo prav tako intenzivno kot za človekom. Problem nastane, ko okolica ne sprejema žalovanje za nečloveškim bitjem. V tem primeru žalujoči skrivajo svoja čustva in se še bolj izolirajo od drugih ljudi. Okolica narekuje, kdaj imajo uradno pravico do žalovanja in kdaj ne. V Canacakis in Pisarski (1995, 28) je poudarjeno:»žival je navadno zelo vdana in za mnoge, posebno za starejše ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja stikov, edini partner, s katerim so imeli razmerje. Žival je zvesta in prinaša življenje v osamljenost. Potrpežljiv poslušalec je in s svojo priljudnostjo včasih edino živo bitje, s katerim so prizadeti imeli telesni stik Slovo od njih je boleče in zasluži solze.«da v našem kulturnem okolju žalujoči doživljajo obotavljanje okolice, ko gre za razumevanje žalovanja ob izgubi živali, kaže tudi misel, ki jo je zapisala Monika Nemetschek (2000, 58):»Ne zgražajte se nad tem, da omenjenim pretresljivim slovesom dodamo še izgubo kosmatega ali pernatega prijatelja.«avtorica piše da je starejši gospe poginil maček, okolica pa ni sprejela njenega žalovanja za živaljo.»svojim ušesom nisem mogla verjeti, ko sem slišala, kako je mlajša ženska rekla: 'Ampak kako lahko tako žalujete, saj je bila samo žival!' Kako napačna ocena situacije! Koliko ljudem je mačka, pes, morski prašiček ali ptič hišni prijatelj, član družine, ki prinaša le veselje!«(58). 8

19 2. OBDOBJA ŽALOVANJA Na spletu so razni nasveti za premagovanje žalovanja. Zato se lahko žalujoči kaj hitro zapletejo v še večjo stisko ali se izgubijo v morju 'dobronamernih' nasvetov, do katerih je dobro obdržati distanco.»občutek imam, da imata besedi žalovanje in žalost v naši družbi povsem negativen prizvok. To je nekaj neprijetnega, da, celo bolezenskega, čemur se je treba z vso močjo izogniti, nekaj, kar je treba izriniti, spregledati in zatajiti. Zamenjujejo ju z melanholijo, depresijo, z bolestno skrbjo in tarnanjem, in zato poskušajo 'to' krčevito zdraviti, odpraviti, ne da bi vsaj za trenutek pomislili na to, da gre morda za življenjsko važen odziv našega organizma na določeno življenjsko situacijo.«(canacakis in Pisarski 1995, 19) Za ljudi je zdravo, celo nujno, da žalujejo za izgubljenim. A ker so individualna in enkratna bitja, je tudi žalovanje edinstven in individualen proces. Na to kaže dejstvo, da različni avtorji v svojih knjigah nudijo pomoč žalujočim na različne načine. Razlikujejo se celo v naštevanju obdobij ali stopnjah žalovanja. Za žalujoče je nevarno, če bi se sami predalčkali v naprej določena obdobja žalovanja. Bolj pomembno je, da najdejo svoje oblike, svoj prostor in svoj okvir žalovanja. Tehtne so kratke smernice. Če po vnaprej določenih vzorcih iščejo, v katerem obdobju žalovanja se nahajajo, ta napor povzroča le dodatne težave.»lahko v določeni fazi nekaj občutiš in drugega ne, nečemu ustrezaš in drugemu ne, ne da bi bila to konkretna pomoč za tvoj vsakokratni položaj. Ugotovite, da tvoj potek faz teče drugače, lahko povzroči, da se ne počutiš dobro. Zaradi tega doživiš popolnoma neutemeljeni strah ali negotovost, ki tvojemu kriznemu stanju ne dene dobro in pripelje tvoja razmišljanja na napačno sled. Strukture in modeli postajajo v znanosti, tudi v psihologiji, potrebni in lahko dajo važne opore in spodbude za prakso. Moramo se samo varovati pred slepim prenašanjem na konkretnega človeka, kajti čustva se pač ne dajo stlačiti v šablone in vzorce.«(4) 9

20 2.1 Razdelitev obdobja žalovanja Mnenje strokovnjakov se sicer razlikuje glede na vrstni red obdobij žalovanja. Toda večina se strinja, da v prvem obdobju žalovanja žalujoči padejo v šok in zanikanje resnice. Obdobja žalovanja po Jorgosu Canacakisu (Fässler - Weibel 1996, 16): 1. Zavedanje notranje in zunanje ganjenosti 2. Čas inspiracije in kreativnega skoka 3. Samoregulacija z dinamiko ustvarjalnega delovanja 4. Stabilizacija in prenovljen odnos navznoter in navzven 5. Nova ureditev, nov začetek, nova orientacija Obdobja žalovanja po Annete Kast - Zahn (16): 1. Faza zanikanja 2. Faza čustev 3. Faza iskanja in ločitve 4. Faza novega odnosa do sebe in do sveta. Obdobja žalovanja po Haroldu Baumanu (Fässler - Weibel 1996, 14 31): 1. Šok 2. Otrplost 3. Utvare in občutek krivde 4. Sporočanje bolečih čustev 5. Boleči spomini 6. Kako naj bi znova zaživeli? Šok, čustvena otopelost Ko ljudje izvejo, da se je zgodilo nekaj zelo hudega, padejo v šok, v ohromelost. Počutijo se omamljeni. Zanikajo boleča dejstva. To je obdobje neposredne prizadetosti. Pogosto ne verjamejo, kar so slišali ali videli. Boleč dogodek lahko zanikajo do te mere, da v 10

21 obdobju šoka živijo povsem normalno naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. Tako stanje lahko traja tudi do enega tedna. Gre za obrambni mehanizem zanikanja, ki pomaga omiliti bolečo situacijo. Na tak način se zaščitijo pred najburnejšimi čustvi. Za nekaj časa se oddaljijo od realnosti. Toda povsem se ne morejo umakniti v svoj svet. Občasno jih dohitijo nemir, tesnoba, napetost, zaskrbljenost, jeza (Tekavčič - Grad 1994, ). Tudi telesni simptomi so pogosti spremljevalci prvega obdobja žalovanja, denimo težave pri dihanju. V veliko pomoč so lahko obredi, kot so pogreb, sedmina, saj omogočajo prehod v naslednjo fazo žalovanja Jeza, protest, občutki krivde V nasprotju z obdobjem šoka v obdobju jeze nastopijo močne čustvene reakcije. Žalujoči občutijo globoko žalost, notranje bolečine, saj se šele v tej fazi zavedajo izgube. Faza načeloma traja od dveh tednov do treh mesecev (Tekavčič - Grad 1994, 139). V ospredju je jeza. Lahko so jezni na Boga, usodo, človeka, ki jim je tragično novico sporočil, na zdravnike, celo pokojnika. Pomislijo, zakaj ni namesto ljubljenega človeka raje umrl kdo drug (Levete 1998, 17). Krivdo usmerijo vase ali zunanji svet. V Canacakis in Pisarski (1995, 4) je zapisano:»žal doživljajo mnogi od nas v svojem razvoju pogosto vcepljanje negativnih občutkov krivde, ki hromijo življenje, ki so jih dobili zaradi družine, kulture ali religije nekateri zelo hudi in obremenjujoči občutki krivde obremenijo in blokirajo tudi vsako prebolevanje žalovanja.«pa vendar občutek krivde pri procesu žalovanja doživljajo kot nekaj povsem normalnega. Z razmišljanjem, kaj vse bi lahko naredili, da bi pokojni še živel, si prikličejo občutke krivde.»ko bi jo vsaj odpeljal v drugo bolnišnico, potem se to ne bi zgodilo.«(bauman 2001, 21) Občutek krivde zaznajo tudi otroci. Odraslemu človeku zastavijo vprašanja, denimo: Ali sem jaz kriv, da je umrl? Je umrl, ker sem bil poreden? Je umrl, ker nisem hotel moliti?»ko otroci zvedo, da kdo umira ali je že umrl, včasih sanjajo o tem človeku. V sanjah ga lahko vidijo, kako umre in verjamejo, da se je to zgodilo po njihovi krivdi.«(romain 2002, 24) V primeru, da gre za izgubo otroka, je doživljanje krivde še močnejše. Krivda je lahko upravičena.»teden za tednom je mama gledala, kako je njen partner kruto pretepal njeno štiriletno hčer. Nekega dne, po posebej nasilnem tepežu, se je mama zbala za svojo hčer. Ko je moški odšel ven, jo je zavila v toplo odejo in jo peljala v bolnišnico. A bilo je 11

22 prepozno.«(storkey 2013, 48) Se pa tudi zgodi, da starši dejansko ne morejo preprečiti smrti otroka, vendar je občutek krivde močan Obdobje predelovanja, izboljšanja V obdobju predelovanja žalujoči sprejmejo dejstvo, da umrlega ni več. Depresivno razpoloženje, ki se v prejšnjih fazah žalovanja lahko pojavlja, se počasi umika (Tekavčič - Grad 1994, 139). Le postopoma predelajo travmo. Včasih se tega zavedajo, včasih ne. V tem obdobju je pogosto prisotno pomanjkanje sposobnosti, da bi sedaj in v prihodnje videli smisel v življenju. Vendar spomine na umrlega čedalje lažje prenašajo. Faza predelovanja lahko traja dolgo, neredko več let (Slovensko društvo Hospic 2011). V tem obdobju žalovanja so že pripravljeni o izgubi spregovoriti. Lahko si pomagajo tako, da se srečujejo z drugimi žalujočimi, s katerimi izmenjujejo svoje izkušnje in bolečine.»čeprav grebeš po svojih ranah, delujejo pomirjujoče. Vsi udeleženci smo prišli z enim samim razlogom: iskanje pomoči za izhod iz krize. Vse nas združuje ena točka, ki se ji reče smrt Izkušeni svetovalci so nam poskušali zagotoviti varno in toplo okolje, kjer smo razumeli drug drugega, bili sposobni poslušati, sprejeti ter izraziti še tako nenavadne doživljaje in občutke, povezane z izgubo partnerja. Govoriti o umrlem, spominjanje nanj v skupini ljudi s podobno izgubo je bilo vsakomur od nas v veliko pomoč. Vsi smo doživeli nekakšno razbremenitev in napredek pri žalovanju, ki je naporna zadeva.«(malovrh 2007, 28 29) Druga možnost je, da poiščejo pomoč pri katerem od prijateljev, pri duhovniku ali se odločijo za psihoterapijo. Potreba po izpovedovanju je velika. Če imajo človeka, ki jih posluša, je zelo blagodejno. Pomaga, da»lažje razmišlja o umrlem in ureja njegove predmete z manj bolečine. Smrt sprejema tako racionalno kot čustveno«(tekavčič - Grad 1994, 139). 12

23 2.1.4 Obdobje nove orientacije, zaživeti znova Zadnji del poti skozi žalovanje pomeni znova zaživeti.»ko sprejmemo izgubo, premagamo najglobljo žalost, in ko spomini ne povzročajo več neznosne bolečine, tedaj lahko začnemo novo življenje.«(bauman 2001, 29) To seveda ne pomeni, da bodo žalujoči od sedaj naprej živeli brez težav. Kot je bilo pred izgubo, ne bo nikoli več. Morajo se na novo orientirati. Simptomi prejšnjih obdobji, kot npr. jeza, občutek krivde, totalna nemoč, obup ipd. se počasi umikajo.»fazo vseeno prekinjajo depresivna obdobja, a so le-ta vse krajša in šibkejša. Oseba v tej fazi po daljšem času tudi izkusi srečo, ki velikokrat nastopi že zaradi odsotnosti bolečine.«(zavod Zlata leta 2008) 13

24 3. VERA V POSMRTNO ŽIVLJENJE Po prehojenih obdobjih žalovanja dozori spoznanje, da morajo žalujoči življenje nadaljevati. Vera v posmrtno življenje lahko pomaga do spoznanja, da tudi smrt ne more prekriti ljubezni in naklonjenosti do umrlega. Vera namreč na zdrav način spodbuja h globoki želji po ponovnem snidenju in s tem povezano odprtostjo za notranje vzgibe, spoznanja, da so v Bogu dejansko neločljivi. Morda je tudi to imel apostol Pavel v mislih, ko je zapisal, da ljubezen nikoli ne mine (1 Kor 13,8). Vera v večno življenje pri Bogu, absolutni Ljubezni, je prav gotovo tolažba ob izgubi ljubljenega človeka. Vendar obstaja nevarnost, da si kristjani ne dovolijo žalosti predelati, ker morda zamenjujejo žalovanje z nezaupanjem Bogu. Vsi, verni ali neverni, so čustvena bitja in navezani na sočloveka. S tega vidika je religija, ki je v procesu žalovanja v veliko pomoč, lahko tudi v breme ali proces žalovanja celo zavira. Dejstvo je, da je tudi za verne ljudi smrt ljubljene osebe dokončna, kajti na tem svetu je več ne bodo videli in s tem se morajo soočiti. V procesu žalovanja je vključeno tudi, da smrti ne tajijo ali pred njo bežijo.»zato je tudi za vernega človeka pomembno, da to dejansko izgubo prizna. Ta življenjski realizem je bistven za krščanstvo. Seveda pa mu vera v večno življenje in v ponovno snidenje v neki drugačni obliki v naslednji fazi žalovanja lahko zelo pomaga.«(canacakis in Pisarski 1995, 33) 3.1 Snidenje z umrlim pri Bogu Krščanska vera uči, da se bodo z dragimi, ki so jih ljubili na tem svetu, srečali pri Bogu.»Ljubezen bo slavila zmago nad zlom. Zmagalo bo bratstvo in nastopilo bo Božje mesto, ki pomeni občestvo vseh odrešenih med seboj in z Bogom ter življenje, ki bo odslej nosilo na sebi pečat večnosti.«(sorč 2003, 664) Velika tolažba za kristjane. Ljubljenega človeka niso dokončno izgubili. Ko bodo tudi žalujoči na vrsti, da prestopijo prag večnosti, se bodo ponovno videli, brez strahu, da bi se morali zopet ločiti. Vsekakor je modro, da si kot kristjani, še preden jih doleti žalovanje za ljubljeno osebo, prizadevajo za globok odnos do Boga, kajti prav žalost in obup zaradi izgube lahko povzročita, da začnejo 14

25 dvomiti v Boga, v njegovo ljubezen. Zato je še kako pomembno, da kristjani živijo iz zakramentov, poglabljajo vero v Troedinega Boga, ki vsakega človeka neizmerni ljubi in mu želi dobro. Cilj duhovnega življenja kristjanov mora biti odnos do Boga, ki dopušča tudi razna trpljenja in preizkušnje. Kljub vsemu mora biti jasno, da Bog človeka ne bo zapustil, kar koli se zgodi. Zadnje besede nima ne bolezen ne smrt ne obup. Zadnjo besedo ima ljubeči Bog.»Smrt nas ne more zajeti; druge smrti ne bo. Že v tem življenju začenjamo živeti nebesa. Čeprav smo v nevarnosti, se vendar zavedamo, da smo na pravi poti, na poti v Očetovo hišo.«(670) 3.2 Svetopisemski in krščanski pogled na ponovno snidenje pri Bogu Kadar se ljudje poglabljajo v odnos do Boga in razmišljajo o življenju po smrti, iščejo potrditev, da se bodo z dragimi ljudmi ponovno srečali v večnosti. V Svetem pismu, v KKC, v Priročniku dogmatične teologije ne bodo našli dobesedne potrditve v smislu, da se bodo v nebesih zopet srečali z ljubljenim človekom. S pomočjo besedil, ki jih najdejo v omenjenih knjigah, lahko predpostavljajo, da se bodo v posmrtnem življenju skupaj z dragimi veselil pri Bogu.»Glej, Gospodu pripadajo nebo in nebesa in zemlja in vse, kar je na njej.«(5 Mz 10,14)»Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«(mt 18,18)»Zatem se mi je prikazala velika množica, ki jih nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. In vpili so z močnim glasom: 'Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu'.«(Raz 7,9 10)»In zaslišal sem močan glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'«(raz 21,3 4). 15

26 »Nebesa začenjajo svojo rast že tukaj na zemlji. V majhnih obrokih že vnaprej okušamo moči prihajajočega sveta.«(sorč 2003, 674)»Vsi ljudje so poklicni k istemu cilju, Bogu samemu. Obstaja neka podobnost med zedinjenjem božjih oseb in bratstvom, ki ga morajo ljudje v resnici in ljubezni vzpostaviti med seboj. Ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga.«(KKC 1878) Krščanstvo temelji na ljubezni. V ljubezni je po naravi stvari zaobsežen odnos do Boga. Ker Bog vse ustvari, je podaril tudi človeka drugemu človeku oziroma medčloveške odnose. Ker je ljubezen neločljiva in dokončna kategorija, je smiselno sklepati, da presega človekovo zavedanje tukaj na zemlji. Iz tega sledi, da bodo ljudje kot samostojne osebnosti, kakršne so po Božji ljubezni ustvarjene, v njej združeni tudi v večnosti. 3.3 Zavedanje Božje navzočnosti Za verujoče je tolažilo, da bodo ljubljenega pokojnika nekoč pri Bogu zopet videli in večno z njim bivali. Tolažba pa je tudi vera, da je Bog vedno prisoten v vsakdanjem življenju; da je Bog, ki je vsemogočen, ki je Ljubezen, tisti, ki ljudem pomaga skozi vse življenje, ne le ob hudih pretresih. Ljudje so sicer družabna bitja in navezani na soljudi. Ne glede na to je za kristjane zelo tolažilna misel, da je ob njih nekdo, ki jih presega, ki jih neskončno ljubi, ki jim bo pokazal pot iz žalosti v nov način življenja, če bodo le dovolj odprt zanj. Globok in iskren odnos do Boga je velika pomoč pri žalovanju in iskanju novih poti v življenje. 16

27 4. POMOČ ŽALUJOČEMU ZNOTRAJ CERKVE Nekatere župnije nudijo pomoč žalujočim v obliki skupine. V IDD v Ljubljani deluje skupina za pomoč žalujočim pod duhovnim vodstvom p. Ivana Platovnjaka DJ in ge. Mire Dobravec. Osnovana je kot skupina za samopomoč. Na osnovi pogovora, izpovedi bolečih doživetij, poslušanja podobnih izkušenj, nudi pomoč skozi proces žalovanja. Zavedajo se, da je»dobro prehojen proces žalovanja zelo pomemben vstop v novo, drugačno življenje, ki se je začelo s smrtjo ljubljene osebe«(ignacijev dom duhovnosti 2016). V župniji Polhov Gradec se v skupini za žalujoče srečujejo enkrat mesečno. Skupina nima stalnega vodje, za vsako srečanje je odgovoren drug član. Tudi v tej skupini si podelijo boleče izkušnje in se tako podpirajo v času žalovanja. Pod okriljem Škofijske Karitas Celje so izpeljali več srečanj v smislu tečaja za osebno formacijo voditeljev skupin za žalujoče. Pričakujejo, da bosta dve skupini za žalujoče začeli delovati v kratkem, in sicer po metodi dveh krogov pogovora; najprej premišljevanje ob Svetem pismu in nato pogovor o temi, povezani s procesom žalovanja. Načrtujejo, da bodo članom skupin nudili daljšo duhovno obnovo enkrat na leto. Cerkev ponuja tudi osebno duhovno vodstvo. To pomeni, da lahko žalujoči najdejo med duhovniki, redovniki in redovnicami duhovnega spremljevalca, če gre za duhovnika, tudi rednega spovednika. Cerkev ponuja duhovne vaje ali duhovne vikende za žalujoče, npr. v IDD v Ljubljani. Pod duhovnim vodstvom žalujoči lažje izročijo svoje bolečine Bogu in ga spustijo v svojo ranjeno notranjost. Lažje se v molitvi in meditaciji srečajo z Bogom in posledično tudi lažje nadaljujejo svoj vsakdan v času žalovanja. Cerkev je odprta za pomoč žalujočim. Na razpolago ima ljudi, ki so izobraženi in izkušeni na področju nudenja pomoči. Žal pa se najdejo tudi duhovniki, ki nimajo posluha za boleče izgube žalujočega.»mnogi pastorji in župniki, ki imajo malo izkušenj v srečevanju s svojim lastnim žalovanjem, poskušajo ljudi pomiriti tako, da govorijo samo o vstajenju in o nepotrebnosti žalovanja. To se mi ne zdi samo malo nesmiselno ali celo nevarno, ampak se mi zdi tudi napačna razlaga Nove zaveze, ki vsebuje veliko boljše osnove za 17

28 pospeševanje zdravega, neoviranega žalovanja, kot je nasplošno znano.«(canacakis in Pisarski 1995, 31) 18

29 5. RAZISKOVANJE O ŽALOVANJU ZA LJUBLJENIM ČLOVEKOM 5.1 Anketirani žalujoči v procesu žalovanja Želeli smo raziskati, ali se žalovanje ob izgubi ljubljene osebe v primeru smrti, vernika, ki je hkrati nedeljnik (KP), razlikuje od vernika, ki ni nedeljnik (KN). V diplomsko delo ne vključimo raziskovanja med verniki in neverniki, saj težko opredelimo, kdo je veren in kdo ni. Osredotočimo se na ljudi, ki živijo v religioznem, katoliškem okolju: na nedeljnike in tiste, ki to niso. Predpostavljamo namreč, da verni ljudje drugače doživljajo proces žalovanja kot neverni. Predvidevamo tudi, da KP doživljajo proces žalovanja drugače kakor KN. Z raziskovanjem smo želeli ugotoviti proces žalovanja pri KP in KN ter žalovanje samo. Obenem je pa na osnovi anketnih vprašalnikov ovrednotiti pomen vere v Troedinega Boga, pomoč zakramentalnega življenja, pomoč, ki jo nudi Cerkev ipd., ki je še posebej v težkem obdobju, kot je žalovanje ob izgubi ljubljenega človeka, lahko neprecenljive vrednosti. 5.2 Pridobivanje podatkov Podatke smo pridobili z anketnimi vprašanji v pisni obliki. Anketna vprašanja smo razdelili med sorodnike, znance in prijatelje. Vsi anketiranci živijo v katoliškem okolju. Živijo v mestu in na deželi, v ptujskem okolju. Na razpolago so jim sicer duhovniki, psihologi, ne pa tudi skupine za samopomoč. Med anketiranci so tako KP kot tudi KN, ki le ob večjih praznikih prestopijo cerkveni prag. Vsi anketiranci imajo izkušnjo žalovanja za izgubo ljubljenega človeka. Anketiranci so za izpolnjenje anketnega vprašalnika imeli teden dni časa. V tem času so v miru pregledali zastavljena vprašanja in nanje odgovorili, kar pomeni, da niso bili pod 19

30 časovnim pritiskom. Anketa je bila anonimna; to je še posebej pomembno zato, ker je proces žalovanja zelo intimna in občutljiva tematika. Metoda ima tudi šibko stran, kot je npr. nadzor pri izpolnjevanju vprašalnika, morda tudi nerazumevanje pri določenih vprašanjih. Vprašalnik smo razdelili na tri dele. Prvi del se je nanašal na versko prakso in osebno vero anketiranca. Z odgovorom smo ugotovili, ali na anketna vprašanja odgovarja KP ali KN. V drugem delu so se vprašanja nanašala na prebolevanje oziroma proces žalovanja za ljubljenim človekom in kaj je anketirancem ob tem bilo v pomoč. Anketni vprašalnik smo sklenili z vprašanji, s katerimi smo poskusili ugotoviti, koliko žalujočemu človeku pri prebolevanju pomagata osebni odnos do Boga in vera v ponovno snidenje v nebesih. 20

31 6. PREDPOSTAVKE PRI RAZISKOVANJU PROCESA ŽALOVANJA Na podlagi prebrane literature, lastnih izkušenj in seznanjenosti s procesom žalovanja smo oblikovali predpostavke ali hipoteze, ki smo jih z zbranimi odgovori anketnih vprašalnikov potrdili ali ovrgli. Hipoteza 1: Kristjan, ki redno uresničuje krščansko življenje (KP), drugače doživlja proces žalovanja za ljubljenim človekom kot kristjan, ki krščanskega življenja ne uresničuje (KN) redno. Hipoteza 2: Kristjan, ki redno uresničuje krščansko življenje (KP), veruje v posmrtno življenje in ima o bivanju pri Bogu svojo predstavo. Kristjan, ki krščanskega življenja ne uresničuje redno (KN), nima vere v posmrtno življenje pri Bogu. Hipoteza 3: Odnos do Boga je pri prebolevanju ljubljenega človeka ključnega pomena. 21

32 7. ANKETNI VPRAŠALNIKI Spol žalujočih moški Ženske 30% 70% Graf 1: Spol žalujočih Na anketna vprašanja odgovarja 30 anketirancev oziroma žalujočih, od teh je 9 moških in 21 žensk. Iz rezultatov na grafu 1 je razvidno, da so ženske veliko bolj pripravljene spregovoriti o čustvenih doživljanjih, tudi o žalovanju za umrlim človekom. Moški se pogosto upirajo in čustva zadržijo raje zase. 22

33 60% 50% Starostna struktura žalujočih 55% 40% 30% 20% 10% 0% 33% 29% 29% 24% 19% 11% 0% do 25 let od 26 do 35 let od 36 do 45 let nad 45 let moški ženske Graf 2: Starostna struktura žalujočih Anketirane razdelimo v štiri skupine, kot vidimo na grafu 2. Na vprašanja odgovarja le malo žalujočih, starih do 25 let. Tudi ljudje do 35. leta se redkeje soočajo z izgubo človeka. 55 % anketiranih moških je starih nad 45 let, medtem ko do 25. leta starosti ni odgovarjal nobeden. Pri ženskah je odstotek enak; 29 % žalujočih je torej starih do 45 let in 29 % več kot 45 let. 60% Če ne upoštevate porok, pogrebov in krstov, kako pogosto hodite v zadnjem času k verskim obredom? 55% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 33% Vsako nedeljo ali pogosteje 11% 29% Enkrat ali dvakrat na mesec 22% 19% Za večje praznike 0% 5% 11% 14% Zelo redko, nekajkratnikoli ali skoraj nikoli na leto moški ženska Graf 3: Pogostost obiskovanja verskih obredov 23

34 Na grafu 3 je moč videti, da je izmed vprašanih 55 % moških, ki živijo redno zakramentalno življenje. 11 % moških se udeležuje verskih obredov vsaj enkrat mesečno, 11 % moških skoraj nikoli, 22 % moških pa se udeležuje verskih obredov le za večje praznike. 33 % anketiranih žensk živi redno zakramentalno življenje, 22 % za večje praznike, 11 % se jih udeleži verskega obreda vsaj enkrat mesečno in 11 % nikoli ali skoraj nikoli. 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 86% 78% 66% 28% V kaj od naštetega verujete oziroma verjamete? 56% 56% 44% 33% 38% 38% 33% 33% 33% 22% 28% 33% 24% 33% 22% 33% 22% 19% 11% 9% 9% 9% 44% 23% 0% 0% 33% 9% Moški Ženske Graf 4: V kaj od naštetega verujete oziroma verjamete? Na grafu 4 je prikazano, da je pri moških anketirancih odstotek vere v Boga, v Troedinega Boga, v odpuščanje grehov, v nebesa nad 50 %. Zanimivo je, da le 44 % vprašanih moških veruje v vstajenje od mrtvih, čeprav jih kar 66 % veruje v Troedinega Boga. Pri ženskah opazimo še večjo razliko. V Boga veruje kar 86 % vprašanih, v Troedinega Boga le 28 %. Temu primerni so odgovori glede vere v vstajenje od mrtvih. Le 23 % vprašanih žensk odgovori, da verujejo v vstajenje od mrtvih. V inkarnacijo, kar je v nasprotju z vero v odrešenje, verjame 11 % vprašanih moških in 9 % vprašanih žensk. 24

35 Kaj od naštetega je pomembno za vaše življenje? 100% 80% 60% 40% 20% 0% 88% 76% 44% 44% 38% 28% 33% 33% 14% 9% 44% 28% 33% 22% 11% 14% moški ženske Graf 5: Kaj od naštetega je pomembno za vaše življenje? Pri vseh vprašanih prevladuje osebna molitev. Pri moških znaša delež kar 88 %, pri ženskah pa 76 %. Moški odgovorijo, da so jim nekoliko manj pomembne liturgija, sveta spoved in Božja beseda. Na grafu 5 lahko vidimo, da je pri obeh spolih udeležba na duhovnih vajah manj pomembna. 50% 45% 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% 22% V kakšnem razmerju ste bili s pokojnim človekom? 42% 11% 4% 44% 33% 4% 0% 0% Starši Otrok Sorodnik Mož / žena partner / partnerica 0% 22% 14% prijatelj moški ženkse Graf 6: V kakšnem razmerju ste bili s pokojnim človekom? 25

36 Na grafu 6 je prikazano, da največ vprašanih moških, in sicer 44 %, žaluje za katerim izmed sorodnikov (starši ali otroci niso všteti). Ženske najbolj, kar 42 %, žalujejo za starši. Zelo malo vprašanih je izgubilo moža, žene ali partnerice pa ni izgubil nobeden. 11 % vprašanih moških žaluje za svojim otrokom. Koliko časa ste za ljubljenim človekom žalovali? 45% 40% 35% 30% 33% 42% 25% 20% 15% 10% 5% 22% 22% 22% 19% 14% 23% 0% moški ženske Še žalujem Do enega meseca Do enega leta Več let Graf 7: Koliko časa ste žalovali za ljubljenim človekom? Na grafu 7 je ponazorjeno, da od vprašanih anketirancev 33 % moških in 42 % žensk še žaluje za ljubljenim človekom. Uvidimo, da so preostali anketiranci proces žalovanja zaključili. 22 % moških odgovori, da so žalovali en mesec. Kot še lahko opazimo, je izmed vprašanih v mesecu dni zaključilo žalovanje 14 % žensk, do enega leta je žalovalo 22 % moških in 19 % žensk, 22 % moških in 23 % žensk pa je zaradi izgube ljubljenega človeka žalovalo več let. 26

37 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 33% 33% Kam ste se pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka obrnili po pomoč? 22% 55% 42% 42% 11% Nikamor Na sorodnika Na prijatelja Na duhovnika ali duhovnega spremljevalca 5% 0% 0% 0% 0% 0% 0% Na skupino za samopomoč znotraj Cerkve Na skupino za samopomoč zunaj Cerkve Na psihologa moški ženska Graf 8: Kam ste se pri prebolevanju ljubljenega človeka obrnili po pomoč? Ugotovili smo, da se 33 % anketiranih moških in 33 % anketiranih žensk nikamor ni obrnilo po pomoč (graf 8). Dobra polovica moških anketirancev (55 %) se je po pomoč obrnila na prijatelja, izmed anketirank se jih je 42 % po pomoč obrnilo na prijatelja in 42 % na sorodnika. 11 % anketiranih moških in 5 % anketiranih žensk je pomoč ob izgubi ljubljenega človeka iskalo pri duhovniku. Nihče izmed vprašanih se ni pridružil skupini za samopomoč in nihče izmed vprašanih ni iskal strokovne pomoči. 27

38 50% 45% 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% Koliko vam je pomoč, ki ste jo dobili ob prebolevanju smrti ljubljenega človeka, pomagala? 44% 44% 33% 33% Nekoliko Veliko Brez pomoči bi težko prebolel(a) 0% 14% moški ženksa Graf 9: Koliko vam je pomoč, ki ste jo dobili ob prebolevanju, pomagala? 44 % moških in 33 % žensk je odgovorilo, da jim je pomoč, ki so jo dobili pri prebolevanju ljubljenega človeka, nekoliko pomagala (graf 9). Enako je 44 % moških in 33 % žensk odgovorilo, da jim je pomoč pri prebolevanju ljubljenega človeka veliko pomagala. 14 % žensk in 0 % moških je odgovorilo, da bi težko prebolevali smrt ljubljene osebe brez pomoči drugih. 28

39 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 88% 76% Kaj od naštetega je za vas pomembno pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka? 33% 24% 11% 11% 11% 5% 0% 5% 33% 24% 11% 14% 11% 0% moški ženksa Graf 10: Kaj od naštetega je za vas pomembno pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka? 88 % vprašanih moških in 76 % vprašanih žensk je odgovorilo, da jim je pri prebolevanju ljubljenega človeka pomembna osebna molitev, kot lahko vidimo na grafu % moških in 24 % žensk je odgovorilo, da jim je pomembna liturgija oziroma sveta maša. 11 % moških in 5 % žensk je odgovorilo, da jim pri prebolevanju pomaga tudi sveta spoved. 11 % moških in 0 % žensk pri prebolevanju pomaga tudi srečanje v skupini verujočih. Molitev v skupini je pri prebolevanju ljubljenega človeka v pomoč 11 % anketiranih moških in 5 % anketiranih žensk. Branje in premišljevanje Božje besede pomaga 33 % vprašanih moških in 24 % vprašanih žensk. Molitev rožnega venca je pri prebolevanju smrti človeka v pomoč 11 % moških in 14 % žensk. 11 % anketiranih moških in 0 % anketiranih žensk je navedlo, da jim je udeležba na duhovnih vajah v pomoč pri prebolevanju ljubljenega človeka. 29

40 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Koliko vam je pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka bil v pomoč osebni odnos do Boga? 22% 10% 11% 19% 66% 33% 33% Nič Malo Veliko Brez osebnega odnosa do Boga bi težko prebolel(a) 5% moški ženska Graf 11: Kako vam je pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka bil v pomoč odnos do Boga? 22 % moških in 10 % žensk je odgovorilo, da jim pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka osebni odnos do Boga ne pomaga. 11 % vprašanih moških in 19 % vprašanih žensk je navedlo, da jim je osebni odnos do Boga pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka le malo v pomoč. 33 % moških in 66 % žensk je odgovorilo, da jim osebni odnos do Boga pomeni veliko pomoč pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka. 33 % vprašanih moških in 5 % vprašanih žensk je zapisalo, da bi brez osebnega odnosa težko preboleli izgubo ljubljenega človeka. 30

41 50% Kaj vam pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka pomaga, če vam osebni odnos do Boga ni v pomoč oziroma ga nimate? 47% 40% 30% 20% 10% 0% 33% 5% 11% 33% 19% Samota Družba Pogovor s sorodniki, znanci, prijatelji 0% 0% Psihoterapija moški ženska Graf 12: Kaj vam pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka pomaga, če vam osebni odnos do Boga ni v pomoč oziroma ga nimate? Izmed anketiranih je 33 % moških in 5 % žensk odgovorilo, da jim pri prebolevanju ljubljenega človeka pomaga samota, kakor lahko razberemo z grafa 12. Družba je pomagala 11 % moških in 47 % žensk. 33 % moških in 19 % žensk je odgovorilo, da jim pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka pomaga pogovor s sorodniki, znanci in prijatelji. Nihče ni navedel, da jim pri prebolevanju ljubljenega človeka pomaga psihoterapija. 31

42 Verujete, da se boste s pokojnim človekom znova srečali v nebesih? 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 66% Da 80% 33% Ne 19% moški ženkska Graf 13: Verujete, da se boste s pokojnim človekom znova srečali v nebesih? 66 % moških in 80 % žensk je pri vprašalniku odgovorilo, da verjamejo, da se bodo s pokojnikom znova srečali v nebesih. 33 % moških in 19 % ženskih je navedlo, da ne verjame v posmrtno snidenje z ljubljenim človekom v nebesih. 32

43 8. IZSLEDKI IZ ODGOVOROV ANKETNIH VPRAŠALNIKOV Glede na rezultate anketnega vprašalnika lahko potrdimo hipotezo 1: Kristjan, ki redno uresničuje krščansko življenje (KP), drugače doživlja proces žalovanja za ljubljenim človekom kot kristjan, ki krščanskega življenja ne uresničuje (KN) redno. 55 % vprašanih moških in 33 % vprašanih žensk, ki v glavnem redno uresničujejo krščansko življenje (KP), se pri prebolevanju ljubljenega človeka obrne na Boga in v osebnem odnosu išče Njegovo pomoč. 50 % anketiranih žensk, ki se verskih obredov udeležujejo enkrat ali dvakrat na mesec je odgovorilo, da jim osebni odnos do Boga pri prebolevanju izgubljene osebe veliko pomeni. Kar 75 % vprašanih žensk, ki se le ob velikih praznikih udeležijo verskega obreda, je odgovorilo, da jim je pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka veliko pomenil osebni odnos do Boga; torej proces žalovanja prav tako doživljajo ob pomoči Boga. 50 % anketiranih moških je odgovorilo, da se obračajo na Boga pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka, 50 % pa nasprotno. Iz pridobljenih rezultatov lahko razberemo, da podobno doživljajo proces žalovanja tisti anketiranci, ki ne uresničujejo verskega življenja (KN). Čeprav se zelo redko ali celo nikoli ne udeležujejo verskih obredov, so proces žalovanja prestajali tako, da so se obrnili na Boga. KP se na Boga obrača skozi zakramente, obrede in neposredno v molitvi. KN pa se na Boga obrne v smislu tolažbe samih sebe, da Bog obstaja in da so njihovi ljubljeni pri Bogu, na boljšem. Slednje velja tudi za KP, vendar so pri KP še zakramenti, obred in molitev. Ti so velika pomoč pri žalovanju in človeku obenem dajejo še dolgoročno varnost, trdnost v veri in neomajno zaupanje v to, da so ljubljeni pri Bogu. Velika razlika je tudi v tem, da imajo KP podporo skupnosti, ki sodeluje pri obredih, kar pa ne velja za KN. Glede na rezultate anketnega vprašalnika lahko delno potrdimo hipotezo 2: Kristjan, ki redno uresničuje krščansko življenje (KP), veruje v posmrtno življenje in ima o bivanju 33

44 pri Bogu svojo predstavo. Kristjan, ki krščanskega življenja ne uresničuje redno (KN), nima vere v posmrtno življenje pri Bogu. Iz rezultatov anketnega vprašalnika uvidimo, da 55 % moških in 33 % žensk redno obiskuje verske obrede. Obenem 11 % moških in 29 % žensk, ki smo jih anketirali, vsaj enkrat ali dvakrat na mesec hodi k verskim obredom. 66 % moških in 80 % žensk, ki so odgovarjali na anketne vprašalnike, verjame v ponovno srečanje z ljubljenim pokojnim pri Bogu. Prav ta odstotek moških v anketnem vprašalniku navede, da veruje v posmrtno srečanje s pokojnim pri Bogu. 80 % anketiranih žensk odgovori, da verujejo v ponovno snidenje s pokojnikom pri Bogu. Potrjeno je torej, da KP veruje v posmrtno življenje pri Bogu in da se bo s pokojnikom srečal pri Njem. Ni pa potrjeno, da KN nima vere v posmrtno življenje in da ne verjame v ponovno snidenje z ljubljenim človekom pri Njem. KN namreč menijo, da»nekaj pa vendarle je«, ne verjamejo pa v ponovno snidenje s pokojnikom pri Bogu. Menijo še, da ni nujno, da je to Bog, da je»nekaj«, ki je in kamor je pokojnik»odšel«. Anketirani zelo redko odgovorijo, da po smrti ne obstaja ničesar več. Na osnovi rezultati anketnega vprašalnika lahko potrdimo hipotezo 3: Odnos do Boga je pri prebolevanju ljubljenega človeka ključnega pomena. Izmed vprašanih je 66 % ženk in 33 % moških odgovorilo, da jim pri prebolevanju izgube ljubljenega človeka oseben odnos do Boga veliko pomeni. Tako potrdimo hipotezo 3. Potrdimo lahko tudi, da kristjani, ki živijo in gojijo osebni odnos do Boga, pretežno verjamejo tudi v posmrtno življenje in snidenje s pokojnikom pri Bogu. To je ugotovljeno iz odgovorov anketiranih. Na vprašanje, ali verujejo, da se bodo s pokojnim človekom znova srečali pri Bogu, je pritrdilno odgovorilo 66 % moških in kar 80 % žensk. Potrdimo še lahko, da je zlasti KP osebni odnos do Boga pri prebolevanju ljubljenega človeka ključnega pomena. Izmed anketiranih 66 % moških in 62 % žensk v glavnem redno uresničuje versko življenje. Enak odstotek moških in nekoliko večji odstotek žensk odgovori, da jim je osebno odnos do Boga ključnega pomena pri prebolevanju ljubljenega človeka. 34