UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE VISOK KRVNI TLAK TVEGANJE NAŠEGA ČASA ( Diplomsko delo) Maribor, 2011 Tjaša Širovnik

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE VISOK KRVNI TLAK TVEGANJE NAŠEGA ČASA ( Diplomsko delo) Maribor, 2011 Tjaša Širovnik

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: Predav. Jasmina Nerat, univ. dipl. org.

3 POVZETEK Visok krvni tlak je bolj kot samostojna bolezen, dejavnik tveganja, ki z ostalimi dejavniki tveganja vpliva na nastanek in razvoj srčno ţilnih bolezni in umrljivost. 90% arterijske hipertenzije opredelimo kot primarno ali esencialno, za katero pa ne moremo ugotoviti vzroka za nastanek, kar pa še ne pomeni, da vzroka za povišan krvni tlak ni. 10% arterijske hipertenzije lahko opredelimo kot posledico neke druge bolezni (npr. ledvičnih obolenj). Visok krvni tlak je najpogostejše bolezensko stanje v razvitih druţbah. Ljudje se pogosto ne zavedajo, da imajo povišan krvni tlak, saj znaki niso značilni. Diplomsko delo predstavlja in opisuje visok krvni tlak in dejavnike tveganja v povezavi z njim. Sestavljeno je iz dveh delov. V prvem, teoretičnem delu diplomskega dela je predstavljen visok krvni tlak, kot dejavnik tveganja modernega časa, opisana je epidemiologija visokega krvnega tlaka, simptomi, oblike in diagnostika visokega krvnega tlaka, ter vloga in zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri preprečevanju visokega krvnega tlaka in zdrav način ţivljenja. Drugi, empirični del diplomskega dela predstavlja rezultate raziskave, ki je bila izvedena v občini Gornji Petrovci in sosednji občini Šalovci na Goričkem v Prekmurju. Raziskava je bila opravljena decembra V njej je sodelovalo 400 anketiranih iz omenjenih občin, in sicer 200 ţensk in 200 moških. Rezultati so pokazali, da se večina udeleţencev ankete zaveda pomembnosti zdravega načina ţivljenja, vendar le tega deloma upošteva. Ključne besede: visok krvni tlak, dejavniki tveganja, zdrav način ţivljenja, zdravstvena vzgoja. ii

4 ABSTRACT High blood pressure is more than a separate disease a risk factor that in combination with other factors influences the emergence and development of cardiac - vascular diseases and mortality. 90 per cent of arterial hypertension is classified as primary or essential. The reasons for it cannot be determined but that does not mean that there is no cause for high blood pressure. 10 per cent of arterial hypertension can be defined as the consequence of some other illness (for example kidney diseases). High blood pressure is the most common condition in developed communities. People are often unaware that they have high blood pressure since symptoms are not typical. Diploma work presents and describes high blood pressure and the risk factors connected. It contains two parts. The first, theoretical part presents high blood pressure as the risk factor of modern times. It describes epidemiology of high blood pressure, symptoms, types and diagnosis of high blood pressure and also the role and health educational work of the nurse in prevention of high blood pressure and healthy way of living. The second, empirical part presents the results of the research performed in municipalities Gornji Petrovci and Šalovci in Goričko, Prekmurje. The research was performed in December inhabitants of those two municipalities took part, 200 male and 200 female. The results showed that the majority of survey participants are aware of the importance of healthy way of living but they consider it only partly. Key words: high blood pressure, risk factors, healthy way of living, health education. iii

5 KAZALO 1 UVOD NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA VISOK KRVNI TLAK Definicija krvnega tlaka Epidemiologija visokega krvnega tlaka v Sloveniji Znaki visokega krvnega tlaka Oblike visokega krvnega tlaka Primarna ali esencialna hipertenzija Sekundarna hipertenzija Hipertenzija»belega plašča« Merilniki in merjenje krvnega tlaka Vrste merilnikov krvnega tlaka Merjenje in pomen merjenja krvnega tlaka doma »24urno«merjenje krvnega tlaka Posledice visokega krvnega tlaka Prizadetost srca in oţilja Prizadetost ledvic Prizadetost centralnega ţivčnega sistema Spremembe na očesnem ozadju Dejavniki tveganja Nepravilna prehrana in prekomerno uţivanje soli Debelost Kajenje Alkohol Stres in duševna napetost Zdravljenje visokega krvnega tlaka Farmakološko zdravljenje Nefarmakološko zdravljenje ZDRAVSTVENO VZGOJNO DELO IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU VISOKEGA KRVNEGA TLAKA iv

6 4.1 Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji Izobraţevanje in svetovanje bolnikom z visokim krvnim tlakom Navodila za zdrav način ţivljenja Pomen zdrave prehrane in piramida živil Pomen telesne aktivnosti Opustitev škodljivih navad Pomen spanca in počitka Pomen sproščanja in tehnike sproščanja - nadzor nad stresom Sodelovanje in izobraţevanje bolnikovih svojcev Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov in svojcev Metoda pogovora Metoda demonstracije Metoda navajanja Metoda preprečevanja Metoda predavanja Merjenje in kontrola krvnega tlaka Uporaba znanja in znanstvenih izsledkov Zdravstveno vzgojne delavnice EMPIRIČNI DEL Namen in cilji raziskave Raziskovalna vprašanja Metodologija raziskovanja Raziskovalne metode Raziskovalni vzorec Postopki zbiranja podatkov Etični vidik REZULTATI Preverjanje raziskovalnih vprašanj RAZPRAVA SKLEP ZAHVALA v

7 LITERATURA IN VIRI PRILOGE... 1 PRILOGA 1: Anketni vprašalnik...1 KAZALO SLIK Slika 1: Slikovni prikaz 24-urnega neinvazivnega merjenja krvnega tlaka Slika 2: Piramida ţivil Slika 3: Piramida telesne dejavnosti povzeta po programu CINDI KAZALO GRAFOV Graf 1: Visok krvni tlak stopnje umrljivosti na prebivalcev na leto... 4 Graf 2: Starostna struktura anketiranih Graf 3: Izobrazbena struktura anketiranih Graf 4: ITM = indeks telesne mase Graf 5: Kraj prehranjevanje Graf 6: Število zauţitih obrokov Graf 7: Dosoljevanje hrane Graf 8: Škodljivost uţivanja alkoholnih pijač Graf 9: Pogostost uţivanja alkoholnih pijač Graf 10: Pogostost ukvarjanja s telesno aktivnostjo Graf 11: Pomembnost telesne aktivnosti Graf 12: Kajenje Graf 13: Škodljivost kajenja Graf 14: Pogostost stresa Graf 15: Načini sproščanja Graf 16: Povišan krvni tlak pri anketiranih Graf 17: Pogostost samokontrole krvnega tlaka Graf 18: Kraj kontrole krvnega tlaka Graf 19: Nevarnost visokega krvnega tlaka za zdravje Graf 20: Dejavniki tveganja za nastanek visokega krvnega tlaka Graf 21: Viri informacij o visokem krvnem tlaku vi

8 Graf 22: Podajanje informacij o nevarnosti visokega krvnega tlaka od zdravstvenih delavcev..64 Graf 23: Dodatne informacije o visokem krvnem tlaku Graf 24: Način pridobivanja dodatnih informacij o visokem krvnem tlaku Graf 25: Pomembnost vloge medicinske sestre pri osveščanju ljudi o visokem krvnem tlaku in nevarnosti le-tega KAZALO TABEL Tabela 1: Bolezenska znamenja pri visokem krvnem tlaku... 7 Tabela 2: Klasifikacija hipertenzije (mmhg)... 8 Tabela 3: Priporočena povprečja krvnega tlaka pri neinvazivnem 24-urnem merjenju Tabela 4: Razvrstitev telesne teţe po indeksu telesne mase Tabela 5: Pravilna kalorična razporeditev posameznih obrokov Tabela 6: Pogostost uţivanja posameznih ţivil Tabela 7: Vrsta telesne aktivnosti vii

9 1 UVOD Bolezni srca in oţilja predstavljajo v razvitem svetu še vedno glavni vzrok umrljivosti prebivalstva in pomembno vplivajo na kakovost ţivljenja. Zaradi hitrega ţivljenjskega ritma si ljudje vzamemo premalo časa za svoje zdravje. Telesna nedejavnost, nepravilna prehrana in stres so pogosto naši vsakodnevni spremljevalci. Pomena telesne nedejavnosti, nepravilne prehrane in stresa ne smemo zanemariti, saj take ţivljenjske navade slabo vplivajo na naše zdravje, zlasti na krvni tlak. Z zdravim načinom ţivljenja ohranjamo svoje zdravje (Zupanc, 2008). Visok krvni tlak postaja vedno bolj pogost dejavnik tveganja v razvijajočem se svetu, predvsem v urbanih okoljih. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) umre vsak osmi prebivalec sveta zaradi zapletov visokega krvnega tlaka, ki ga tako uvrščamo med velike javnozdravstvene probleme (Accetto in Salobir, 2009). Visok krvni tlak sodi med poglavitno neodvisne dejavnike tveganja za nastanek, napredovanje in pojavljanje zapletov bolezni srca in oţilja. V epidemioloških raziskavah so dokazali, da se ogroţenost posameznika za napredovanje in pojavljanje zapletov na srcu in oţilju povečuje sorazmerno z vrednostjo visokega krvnega tlaka. Visok krvni tlak predstavlja bolezen oziroma negativno zdravstveno stanje samo po sebi, lahko pa ob dolgotrajnem vztrajanju zvišanih vrednosti krvnega tlaka privede do klinično izraţenih sprememb na tarčnih organih, kot so srce in ţile, ledvice, oči in moţgani (Zaletel Kragelj et al., 2004). Danes je visok krvni tlak ena najbolj razširjenih sodobnih civilizacijskih bolezni. Kljub temu, da ga je razmeroma lahko odkriti in zdraviti, pa še vedno predstavlja velik socialno medicinski problem. Posledice te bolezni povzročajo povišano in prezgodnjo umrljivost prebivalcev. Ljudje z visokim krvnim tlakom se srečujejo s svojevrstnimi dilemami, povezanimi z njihovo boleznijo, kajti veliko jih ne ve za definicijo visokega krvnega tlaka, ne vedo za 1

10 moţne vzroke in posledice ne zdravljenja le tega, ne dojemajo, da je zdravljenje res potrebno za podaljšanje ţivljenja in izboljšanje kvalitete ţivljenja. Zdravljenje visokega krvnega tlaka je dokaj enostavno in tudi uspešno, pogosto pa lahko ţe samo z zdravim načinom ţivljenja preprečimo in omilimo posledice. Zato je poleg zgodnjega odkrivanja in zdravljenja te bolezni izjemno pomembna zdravstvena vzgoja bolnikov z visokim krvnim tlakom. Prav tako pa bi morali večjo pozornost usmeriti tudi v promocijo zdravja in skrbno načrtovano zdravstveno vzgojo za zdrav način ţivljenja populacije, da preprečimo ali vsaj zmanjšamo moţnost nastanka visokega krvnega tlaka in seveda hkrati tudi vseh ostalih bolezni srca in oţilja ter tudi drugih kroničnih nenalezljivih bolezni (Ţalar, 2003). 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela je predstaviti epidemiologijo, simptome, oblike in diagnostiko visokega krvnega tlaka ter vlogo in zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri preprečevanju visokega krvnega tlaka. Prav tako pa smo ţeleli z raziskavo spoznati način ţivljenja populacije na Goričkem in njen odnos do zdravega načina ţivljenja. Cilji diplomskega dela so: opisati visok krvni tlak; opisati in poudariti vlogo in naloge medicinske sestre pri izvajanju zdravstveno vzgojnega dela za preprečevanje visokega krvnega tlaka; ugotoviti, ali anketiranci poznajo najpomembnejše dejavnike zdravja kot so: uravnovešena prehrana, gibanje, sproščanje ter prave pogoje za ravnovesje telesa, duha in duše; ugotoviti, koliko anketiranih ljudi se zaveda nevarnosti visokega krvnega tlaka; ugotoviti, koliko anketiranih ima visok krvni tlak in kako ga obvladujejo. 2

11 3 VISOK KRVNI TLAK 3.1 Definicija krvnega tlaka Kri oskrbuje vsak del telesa s kisikom, zato mora neprestano kroţiti po telesu in prenašati kisik iz pljuč do vsake telesne celice. Podobno je s številnimi drugimi hranivi, ki jih celice potrebujejo za ţivljenje. Kri se pretaka po ţilah, če jo na enem koncu potiskamo. S tem ustvarimo potisno silo, ki jo fizikalno imenujemo tlak. Če na enem koncu ţile povečamo tlak, steče kri proti mestu z niţjim tlakom. Čim večja je tlačna razlika med enim in drugim koncem ţile, večji je pretok krvi. Vse ţile v telesu si lahko predstavljamo kot eno samo dolgo ţilo. Na enem koncu je srce, ki potiska kri v ţilo. Tik za srcem je krvni tlak najvišji, zato mora biti tudi ţila zelo čvrsta to je velika odvodnica (aorta). Tik pred srcem, kjer se kri vrača v srce, je krvni tlak najniţji, zato je tudi ţilna stena lahko razmeroma šibka. To je velika srčna dovodnica (vena cava). Razlika v tlakih, ki jo ustvarja srce s potiskanjem krvi v aorto, omogoča pretok krvi po ţilah (Ţemva, 1999). Krvni tlak imenujemo tisti tlak, s katerim kri pritiska na steno ţile, po kateri teče. Poznamo sistolični (zgornji) krvni tlak, ki ga izmerimo takrat, kadar srce iztisne kri v oţilje in diastolični (spodnji) krvni tlak, ki ga izmerimo, ko srčna mišica počiva (Accetto in Bulc, 2008). Krvni tlak je odvisen od perifernega upora v arterijah in minutnega volumna srca. Dejavniki, ki nanju delujejo, vplivajo posredno tudi na spremembo krvnega tlaka. Ko se levi prekat med sistolo skrči, potisne kri v aorto in arterije na periferiji. Tlak v teh ţilah se hitro poveča do najvišje vrednosti, tj. do sistoličnega krvnega tlaka. Med diastolo se levi prekat razpre, tlak v aorti in perifernem oţilju se postopoma zmanjša do najniţje točke, tj. do diastoličnega krvnega tlaka. Visok krvni tlak (hipertenzija) je bolezensko zvišanje tlaka v oţilju, ki lahko prizadene veliki ali mali krvni obtok, arterije in celo vene kljub temu pa zvišan (visok) krvni tlak pomeni arterijsko hipertenzijo v velikem krvnem obtoku (Bombek, 2000, str. 65). 3

12 3.2 Epidemiologija visokega krvnega tlaka v Sloveniji V industrijsko razvitih deţelah, med katere spada tudi Slovenija, je visok krvni tlak mnoţična bolezen, za katero boleha vsak četrti do peti odrasli prebivalec. Zato strokovnjaki radi pravijo, da je to ena sodobnih epidemij (Berden et al., 2001). Graf 1: Visok krvni tlak stopnje umrljivosti na prebivalcev na leto Celje Nova Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor Murska Sobota Novo mesto Ravne na Koroškem Stopnje 27,73 34,41 23,13 22,89 33,97 20,87 21,38 35,57 18,56 Vir: Šelb Šemerl (2006, str. 12). V Sloveniji lahko posledicam visokega krvnega tlaka vsako leto pripišemo 2400 do 4500 smrti. Graf prikazuje zvišan krvni tlak glede na stopnje umrljivosti na prebivalcev na leto, in sicer po zdravstvenih regijah Slovenije od leta 1997 do Umrljivost zaradi visokega krvnega tlaka je najvišja v regijah Novo mesto in Nova Gorica. Najniţja stopnja umrljivosti zaradi visokega krvnega tlaka pa je v regijah Maribor in Ravne na Koroškem. Program CINDI Svetovne zdravstvene organizacije je intervencijski program, namenjen preprečevanju in obvladovanju kroničnih bolezni. Poslanstvo programa je zmanjšanje ogroţenosti, obolevnosti, invalidnosti in umrljivosti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni v Sloveniji, da bi se tako izboljšali telesna, duševna in socialna blaginja ter kakovost 4

13 ţivljenja vsakega posameznika, druţbenih skupin in celotnega prebivalstva Slovenije (Maučec Zakotnik et al., 2009). Raziskava»Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije«je bila prva obseţna raziskava v Sloveniji, s katero so raziskovali z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev na drţavni in istočasno na območni ravni, ki so jo leta 2001 začeli izvajati pri programu CINDI Slovenije. V tej obseţni preiskavi je bil zajet visok krvni tlak, in sicer kot dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in oţilja ter drugih bolezni. Raziskava je pokazala, da je ocena prevalence visokega krvnega tlaka med anketiranimi odraslimi prebivalci Slovenije (9034) v starostnem obdobju od let kar 18,8% (1695 od 9034 anketiranih). Glede na pogostost pojavljanja med spoloma prevladujejo moški, 20,5 % (846 od 4121 anketiranih), medtem ko je pri ţenskah pogostost visokega krvnega tlaka 17,3% (849 od 4913 anketiranih). Glede na stopnjo izobrazbe imajo visok krvni tlak ljudje z nedokončano osnovno šolo, 33,2% (193 od 581 anketiranih), medtem ko ga je najmanj pri ljudeh, ki imajo visoko izobrazbo, 9,9% (107 od 1078 anketiranih). Glede na druţbeni sloj je visok krvni tlak najbolj prisoten pri ljudeh, ki spadajo v spodnji druţbeni razred, 25,0% (54 od 216 anketiranih), najmanj pa pri ljudeh, ki spadajo v srednje visok druţbeni razred, 13,1% (19 od 105 anketiranih). Glede na bivalno okolje je pogostost pojavljanja visokega krvnega tlaka večja pri ljudeh, ki ţivijo v vaškem območju, 20,6% (790 od 3829 anketiranih). Najmanj visokega krvnega tlaka pa je pri ljudeh, ki ţivijo v mestu, 16,4% (499 od 3046 anketiranih) (Zaletel Kragelj et al., 2004, str. 673). 3.3 Znaki visokega krvnega tlaka Znamenja (simptomi) za visok krvni tlak ţal niso značilna. Predvsem v začetku bolezni hipertenzijo komaj lahko razpoznamo, zato jo pogosto spregledamo ali ne vzamemo zares. Mnogi se odzovejo na prva znamenja visokega krvnega tlaka tako, da jih zanikajo (Wiciok in Widmar, 2000, str. 18). 5

14 Ker visok krvni tlak običajno ne povzroča nikakršnih posebnih teţav, ga pogosto ne ugotovijo leta in leta, dokler se ne pojavi očiten dokaz poškodbe srca, moţganov ali ledvic (Beevers, 2005, str. 32). Znaki, na katere moramo biti pozorni: pritisk v glavi: včasih kratkotrajni glavoboli; omotičnost: včasih zdruţena s šumenjem v ušesih ali z motnjami vida; hitra utrujenost in popuščanje storilnosti: pogosto se to pojavi v srednjih letih s pravo nezmoţnostjo za delo ter s pomanjkljivo sposobnostjo za zbranost in pozornost; motnje spanja: pogosto zbujanje; ţivčnost in razdraţljivost; teţave s srcem: razbijanje srca ali občutek stiskanja in pritiska na območju srca, zlasti pri naporih in razburjenjih; tesnoba in pomanjkanje zraka: pogosto zdruţena z močnim potenjem pri duševnih ali telesnih obremenitvah (Wiciok in Widmar, 2000, str. 19). 6

15 Tabela 1: Bolezenska znamenja pri visokem krvnem tlaku BOLEZENSKA ZNAMENJA POGOSTOST POJAVLJANJA (%) glavobol 44 vrtoglavica, omotica 38 nestrpnost, živčnost 35 težka sapa med naporom 34 tiščanje v prsih 31 razbijanje srca 19 slabo spanje 15 utrujenost 13 odvajanje urina ponoči 9 zvonjenje v ušesih 4 duševna potrtost 4 krvavitev iz nosu 3 Vir: Cibic (1997, str. 23). 3.4 Oblike visokega krvnega tlaka Arterijska hipertenzija je stanje s sistoličnim krvnim tlakom 140 mmhg oziroma več in diastoličnim tlakom 90 mmhg oziroma več ali pa potreba, da bolnik jemlje antihipertenzivna zdravila. Pri razvrstitvi in oceni stopnje ogroţenosti upoštevamo višjo vrednost. Glede na oblike visokega krvnega tlaka poznamo primarno ali esencialno hipertenzijo (pri večini bolnikov ta bolezen prevladuje, očitnega vzroka zanjo pa ne poznamo) in sekundarno hipertenzijo (vzrok bolezni je poznan) (Bombek, 2000, str. 65). 7

16 Tabela 2: Klasifikacija hipertenzije (mm Hg) KATEGORIJA Sistolični tlak (mmhg) Diastolični tlak (mmhg) optimalen krvni tlak < 120 < 80 normalen krvni tlak visoko normalen krvni tlak hipertenzija 1. stopnje hipertenzija 2. stopnje hipertenzija 3. stopnje zgolj sistolična hipertenzija 140 < 90 Vir: Accetto et al., (2008, str. 349) Primarna ali esencialna hipertenzija Esencialna arterijska hipertenzija je med vsemi oblikami hipertenzije najpogostejša in se največkrat pojavlja med 30. in 40. leti starosti, redkeje nastane ţe v otroštvu. Značilno zanjo je zvišanje sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka (Accetto, 2004, str. 169). Esencialna arterijska hipertenzija je odvisna od različnih in med seboj soodvisnih dejavnikov. Pomembni so vplivi okolja (soljenje hrane in občutljivost na sol, debelost, alkohol, določeni poklici), vloga renina, okvare celične membrane ter pri nekaterih bolnikih insulinska rezistenca. Genetične spremembe so posledica mutacij na več genih, druţinska obremenitev pa je ob genetičnih spremembah posledica podobnega ţivljenjskega okolja ali ţivljenjskih navad (Bombek, 2000, str. 66) Sekundarna hipertenzija O sekundarni arterijski hipertenziji govorimo, kadar domnevamo, da so za zvišanje krvnega tlaka vzroki številne druge bolezni in nepravilnosti. Patofiziološki procesi so pri 8

17 sekundarnih oblikah arterijske hipertenzije zelo različni in izhajajo iz ledvičnih, hormonskih, srčno ţilnih ali nosečnostnih vzrokov, lahko pa nastanejo tudi pod vplivom zdravil. Najpogosteje povzročajo sekundarno hipertenzijo ledvične bolezni (80%). Srčno ţilni vzrok za nastanek sekundarne arterijske hipertenzije je koarktacija aorte zvišan krvni tlak nastane zaradi zoţitve glavne odvodnice (ugotavljamo razliko v višini tlaka med rokama in nogama) ali zaradi spremembe v ledvičnem krvnem obtoku (Bombek, 2000, str. 66). 3.5 Hipertenzija»belega plašča«sindrom ali hipertenzija bele halje je izraz, ki označuje pojav izrazitega zvišanja krvnega tlaka v zdravniški ambulanti. Natančen pomen hipertenzije bele halje ni pojasnjen, vendar izsledki nekaterih raziskav kaţejo, da ljudi s tovrstno motnjo ni mogoče smatrati za popolnoma zdrave. Obstajajo dokazi, da imajo pogosteje razširjeno srce kot ljudje z normalnim krvnim tlakom. Poleg tega se dogaja, da se pri takšnih ljudeh pribliţno v petih letih lahko razvije trajna hipertenzija (Beevers, 2005, str. 11). Hipertenzijo bele halje najustrezneje ugotavljamo z neinvazivnim 24 urnim merjenjem krvnega tlaka ali z meritvami krvnega tlaka v domačem okolju, če so meritve tehnično pravilne. Diagnoza hipertenzije bele halje je potrjena, če je krvni tlak v ordinaciji vztrajno zvišan (>140/90 mmhg), medtem ko je povprečje neinvazivne meritve krvnega tlaka niţje od 128/80 mmhg ali meritve krvnega tlaka v domačem okolju niţje od 135/85 mmhg (Dolenc, 2004, str. 80). 3.6 Merilniki in merjenje krvnega tlaka Meritev krvnega tlaka je osnova za diagnozo, obravnavanje, zdravljenje, epidemiološke raziskave in raziskovalno delo v hipertonologiji. Ne glede na vrsto meritev je natančna meritev krvnega tlaka prvi pogoj za nadaljnjo obravnavo preiskovancev in bolnikov s hipertenzijo (Dolenc, 2005, str. 89). 9

18 3.6.1 Vrste merilnikov krvnega tlaka Merilniki krvnega tlaka morajo biti natančni. Krvni tlak lahko merimo z naslednjimi merilci: ţivosrebrnimi sfingmo manometri, aneroidi (manometri na pero) ali z avtomatskimi merilci. Živosrebrni sfingmo manometer je zanesljiva naprava za merjenje krvnega tlaka. Natančnost ţivosrebrnih merilnikov je lahko preveriti, njihovo vzdrţevanje je enostavno, potrebna pa je previdnost pri ravnanju z ţivim srebrom zaradi toksičnosti (Dolenc, 2003, str. 16). Ţivosrebrni sfingmo manometer je sestavljen iz napihljive manšete, ţivosrebrnega manometra, ki kaţe vrednost krvnega tlaka v manšeti, gibljive cevi, ki povezuje manšeto z manometrom in tlačilke, s katero uravnavamo tlak v manšeti. Pri ţivosrebrnem manometru moramo paziti, da je posoda z ţivim srebrom vedno polna, kadar pa ne merimo, mora biti ţivosrebrni stolpec na ničli. Med napihovanjem in spuščanjem manšete se mora ţivo srebro premikati brez ovir (Pirc Čerček, 2004, str. 65). Aneroidi (merilec krvnega tlaka s kovinskim peresom) se uporabljajo pri avskultacijski metodi določanja krvnega tlaka s pomočjo Korotkovih šumov, vendar ne temeljijo na tekočinskem manometru, ampak so mehanske naprave. Imajo nekaj prednosti, in sicer so brez ţivega srebra, večja je moţnost avtomatizacije postopka, vendar pa imajo tudi tehnične probleme z natančnostjo, napakami odčitavanja in mehansko občutljivostjo. Avtomatski merilci za merjenje krvnega tlaka v zadnjih desetletjih vse bolj izpodrivajo klasične ročne merilce. Avtomatski merilniki imajo nekaj prednosti pred ročnimi ţivosrebrnimi in aneroidnimi merilniki, in sicer: manjše napake pri odčitavanju, večja zanesljivost in ponovljivost in večja ekološka sprejemljivost ter tudi nekaj slabosti, kot so večja občutljivost na fiziološke parametre obseg nadlahti, starostne spremembe oţilja in aritmije (Geršak in Drnovšek, 2009). 10

19 3.6.2 Merjenje in pomen merjenja krvnega tlaka doma Pravilno merjenje krvnega tlaka je podlaga za diagnozo arterijske hipertenzije in vodenje bolnika s hipertenzijo. Krvni tlak lahko merijo zdravnik, medicinska sestra, bolnik sam ali njegovi sorodniki in prijatelji, ki so ustrezno izurjeni (Pirc Čerček, 2004, str. 61). Z meritvami ali samomeritvami krvnega tlaka v domačem okolju lahko pridobimo dodatne, dragocene podatke o bolnikovem krvnem tlaku v različnih dnevnih obdobjih in okoliščinah izboljšamo diagnostično natančnost meritev krvnega tlaka v ordinaciji. Samomeritve krvnega tlaka omogočajo diagnostiko hipertenzije in normotenzije bele halje. Sodelovanje bolnika mora biti dobro, da ne bi bile samomeritve same sebi v namen ali bi celo bolnika napeljevale k škodljivemu ali neustreznemu obnašanju samostojnemu spreminjanju ali opuščanju zdravljenja (Dolenc, 2005, str. 93). Na vsako meritev krvnega tlaka vpliva mnoţica dejavnikov. Posameznikom, ki jim prvič merimo krvni tlak, je pomembno postopek razloţiti, tiste z zvišanim krvnim tlakom, ki bi se radi naučili sami meriti krvni tlak, pa poučimo o podrobnostih merjenja. Samomeritve krvnega tlaka so najprimernejše za bolnike, ki bi radi sodelovali pri svojem zdravljenju, saj na ta način doseţemo bolj vodljiv in urejen krvni tlak. Samomeritve krvnega tlaka doma imajo nekatere prednosti: omogočajo večje število meritev; ni učinka bele halje; odsotnost pristranskosti pri avtomatiziranih merilnikih; boljše sodelovanje preiskovanca pri zdravljenju hipertenzije; manjše število obiskov pri zdravniku za diagnostiko in zdravljenje hipertenzije, metoda je cenejša od neinvazivnega 24 urnega merjenja krvnega tlaka (ibid., 91). Zdravniki se morajo zavedati prednosti in omejitev samomeritev krvnega tlaka, natančnosti in zanesljivosti naprav, ki jih uporabljajo bolniki in jim svetovati pri nakupu ustreznega merilnika. Poučevanje bolnika, pri katerem pogosto sodelujejo medicinske sestre, naj bo 11

20 usmerjeno v opremo, postopek meritve, oceno meritev, spremenljivost krvnega tlaka, normalne vrednosti, redno preverjanje in vzdrţevanje merilnika, tudi v hipertenzijo in njeno zdravljenje (Dolenc, 2003, str. 20) »24 urno«merjenje krvnega tlaka Neinvazivno 24 urno merjenje krvnega tlaka je preiskava, s katero dobimo na neinvaziven način številne meritve krvnega tlaka v 24 ali več urah, ne da bi bistveno motili preiskovančeve vsakdanje aktivnosti. Neinvazivno merjenje krvnega tlaka ima prednosti pred drugimi načini meritev, saj nam omogoča številne meritve krvnega tlaka podnevi in ponoči (Dolenc, 2004, str. 75). Tabela 3: Priporočena povprečja krvnega tlaka pri neinvazivnem 24 urnem merjenju krvnega tlaka pri odraslih (mmhg) OPTIMALEN NORMALEN ZVIŠAN 24 ur < 130/80 budnost < 130/80 < 135/ 85 > 140/90 spanje < 115/65 < 120/70 > 125/75 Vir: Dolenc (2003, str. 19). Pred preiskavo je treba preiskovanca poučiti o napravi in namenu preiskave. Preiskovanec pogosto izpolnjuje tudi dnevnik s podatki o okoliščinah meritve (mesto nahajanja, lega telesa, aktivnost, čustveno naprezanje) ali vsaj čas, ko je ponoči zaspal in se zjutraj zbudil. Običajen, samodejen merilnik za neinvazivno merjenje krvnega tlaka ima baterijsko napajanje s poljubno nastavitvijo intervala samodejnega napihovanja nadlahtne manšete v urnem obdobju (Dolenc, 2004, str. 76). 12

21 Slika 1: Slikovni prikaz 24 urnega neinvazivnega merjenja krvnega tlaka Vir: Dolenc (2009, str. 21). Vrednost krvnega tlaka se določa z zaznavanjem Korotkovovih tonov s piezoelektričnimi mikrofoni pod manšeto (avskultacijska metoda) ali prenesenimi nihanji brahialne arterije v manšeti (oscilometrična metoda). Računalnik zazna te signale in shrani podatke za poznejšo obdelavo. Nadlahtno manšeto napihuje zračna črpalka ali bombica s stisnjenim plinom. Sodobni merilniki so vedno laţji, manjši in manj hrupni ter vse manj motijo preiskovanca pri vsakdanjih opravilih. Z neinvazivnim 24 urnim merjenjem krvnega tlaka dobimo tri vrste podatkov: višino krvnega tlaka, velikost njegovega dnevnega nihanja in kratkotrajno spremenljivost krvnega tlaka. Le z neinvazivnim 24 urnim merjenjem krvnega tlaka je moţno dobiti pomembne podatke, ki jih z občasnimi ali ambulantnimi meritvami ne moremo zanesljivo ugotoviti (Dolenc, 2004, str. 75). 13

22 3.7 Posledice visokega krvnega tlaka Posledice visokega krvnega tlaka nastanejo zaradi nezdravljenja le tega. Te posledice so lahko vzrok, da je prezgodnja smrtnost pri nezdravljenih ljudeh z visokim krvnim tlakom dvakrat višja kot pri ljudeh z normalnim krvnim tlakom. Višji ko je krvni tlak, tem hitreje pride do poškodb in tem večja je nevarnost zaradi morebitnih zapletov (Faulhaber, 2006, str. 30). Organi, ki jih visok krvni tlak najbolj prizadene, so srce, moţgani in ledvice. Pravimo jim tarčni ali ciljni organi (Berden et al., 2001, str. 42). V epidemioloških raziskavah so ugotovili, da je tveganje za nastanek srčno ţilnih zapletov pri ljudeh z nezdravljenim visokim krvnim tlakom do štirikrat večje kot pri tistih, ki imajo normalen krvni tlak in so v enakem starostnem obdobju. Epidemiološke raziskave so tudi potrdile, da je pri nezdravljeni arterijski hipertenziji med srčno ţilnimi vzroki v pribliţno štirih petinah vzrok smrti srčna bolezen, pri 43% srčna odpoved in pri 36% koronarna insuficienca ter le pri 14% moţganska kap in 7% končna ledvična odpoved (Dobovišek in Klemenc, 2004) Prizadetost srca in oţilja Zaradi vedno hujše obremenitve ob visokem krvnem tlaku se srčna stena vse bolj debeli (hipertrofira), kar pa gre le do določene mere in srce postaja postopoma vse manj kos obremenitvam, začne popuščati in se razširi (dilatacija srca) in na koncu povsem omaga (Berden et al., 2001, str. 42). Najpogostejši zapleti in posledične bolezni, ki so poledica visokega krvnega tlaka na srcu so: zadebelitev (hipertrofija) levega prekata; koronarna srčna bolezen in srčni infarkt; srčno popuščanje (srčna insuficienca); ateroskleroza. 14

23 Zadebelitev (hipertrofija) levega srčnega prekata pomeni zadebelitev mišične stene oziroma povečanje mišične mase, ki nastane zaradi povečane delovne obremenitve srčne mišice. Značilna je spremenjena zgradba mišičnih vlaken in povečano nalaganje vezivnega tkiva. Ko to preseţe določeno mero, tkivo srčne mišice, zlasti pri telesnih obremenitvah, ne dobiva več ustrezne količine krvi in hrane, saj se večje koronarne arterije ne spreminjajo in tako se prekrvavitev tkiva zmanjša. Koronarna srčna bolezen ali bolezen koronarnih arterij je najpogostejša posledična bolezen visokega krvnega tlaka. Ţe rahlo povišan krvni tlak tveganje za to bolezen podvoji, pri hudi nezdravljeni obliki visokega krvnega tlaka pa je tveganje štirikratno. Prav tako poslabšajo prekrvavitev srčne mišice zadebelitev levega prekata in aterosklerotične spremembe koronarnih arterij. Srčni infarkt je ţivljenjsko nevaren zaplet, zaradi katerega umre pribliţno 40 odstotkov bolnikov z visokim krvnim tlakom. Srčni infarkt nastane zaradi močno zmanjšane ali prekinjene preskrbe dela srčne mišice s krvjo in zaradi tega prizadeti predel odmre, ker mu primanjkuje kisika. Najpomembnejši simptom srčnega infarkta je angina pektoris. Gre za nenadno, zelo močno bolečino za prsnico ali v levi polovici prsi, ki se lahko širi v hrbet, spodnjo čeljust ali levo roko. Srčno popuščanje (srčna insuficienca) povzroča dolgotrajno povišan krvni tlak, ki zaradi nenehne preobremenitve srčne mišice povzroči, da srce ne more več v celoti opravljati svojega dela. Prav tako pa poškodujejo srčno mišico in povzročajo oslabelost srca, tudi zadebelitev levega prekata s povečanim kopičenjem vezivnega tkiva in bolezni koronarnih arterij. Količina krvi, ki jo srce prečrpa na minuto, ne zadošča za zadovoljitev normalnih telesnih potreb po kisiku in po hranilih. Posledica tega je nezadostna prekrvavitev organov, vračanje krvi v pljuča in v venski sistem ter povečano odlaganje tekočine v tkivo. Ateroskleroza je kronična bolezen arterij, za katero so značilne zadebelitve sten in izguba proţnosti. Je ţariščno obolenje, ki se začne z lokalnim odlaganjem tekočine v notranjo mišično steno arterij. Aterosklerotične lehe se izbočijo v notranjost ţile, obenem pa lahko oslabijo ţilno steno tudi v drugi smeri, s čimer zoţijo svetlino ţile 15

24 in zmanjšajo njeno prehodnost. Na tako spremenjeno steno arterij se lepijo krvne ploščice in nastane krvni strdek, ki lahko deloma ali popolnoma zapre notranjost arterije, obenem pa arterije postanejo trde in neelastične (Faulhaber, 2006, str ) Prizadetost ledvic Ledvične bolezni so najpogostejši vzrok sekundarne hipertenzije, hkrati pa visok krvni tlak lahko tudi povzroči ledvične bolezni. Obremenitev zaradi visokega krvnega tlaka poškoduje ledvične arterije, pojavijo se motnje v delovanju glomerulov, drobnih filtrilnih enot, ki odstranjujejo odpadne kemične snovi in odvečno vodo iz krvi. Posledica je poslabšanje hipertenzije zaradi povratnega učinka mehanizmov v ledvicah, ki povzročajo bolezen. Zaradi poškodovanih glomerulov se beljakovine izločajo v seč, ledvice pa so vedno manj sposobne za filtriranje in uravnavanje kemičnih snovi v krvi. V telesu se kopičijo odpadne snovi (pešanje ledvic). Kadar pa se sočasno pojavljata sladkorna bolezen in visok krvni tlak, je delovanje ledvic še posebno ogroţeno (Faulhaber, 2006, str ) Prizadetost centralnega ţivčnega sistema Posledice visokega krvnega tlaka se na moţganih kaţejo na več načinov. Stene moţganskih ţil so manj odporne proti visokemu tlaku, zato lahko počijo in pride do moţganskih krvavitev. Pri velikih krvavitvah lahko človek umre, pri manjših krvavitvah človek preţivi, vendar lahko ostanejo nekatere trajne posledice. Prizadeto je delovanje desnih ali levih okončin, pojavijo se govorne motnje in tudi duševna spremenljivost. Moţganska kap pa se pogosteje razvije kot posledica tromboze ali embolije, bolezenski znaki pa so podobni kot pri krvavitvi. Pogoste so tudi blage kapi zaradi prehodne zapore moţganskih ţil, kar imenujemo tranzitorne ishemične atake (TIA) in so pogoste znanilke večjih moţganskih kapi. Pri hudih, nenadnih porastih krvnega tlaka se pojavi hipertenzivna encefalopatija, ki je posebna motnja v delovanju osrednjega ţivčevja (Berden et al., 2001, str. 43). 16

25 3.7.4 Spremembe na očesnem ozadju Zvišan krvni tlak povzroča v očeh tri različne med seboj neodvisne posledice: hipertenzijsko retinopatijo, hipertenzijsko nevropatijo vidnega ţivca in hipertenzijsko horioidopatijo. Pregled očesnega ozadja, s katerim odkrijemo prvo in drugo posledico, je rutinska preiskava pri bolniku z zvišanim krvni tlakom, saj omogoča neposreden pregled majhnih arterij in arteriol, ki so tarčni organi pri hipertenziji (Dobovišek, 2004, str. 151). Hipertenzijska retinopatija je sprememba na očesnem ozadju, ki je najpogostejša posledica okvar oči zaradi hipertenzije in spremlja okvare drugih tarčnih organov. Ločimo štiri stopnje le te: 1. stopnja: blago generalizirano zoţenje mreţničnih arteriol; 2. stopnja: jasne fokalne zoţitve in arterio venski kriţiščni znaki; 3. stopnja: zgornje spremembe s krvavitvami v mreţnici, prisotni eksudati ali bombaţasto volnaste pege; 4. stopnja: huda stopnja, podobna stopnji tri z edemom papile vidnega ţivca (ibid., 154). Hipertenzijska nevropatija je edem papile vidnega ţivca. Hipertenzijska horioidopatija so spremembe v šarenici, ki jih povzroča visok krvni tlak, gre pravzaprav za ishemijo šarenice in njene posledice, ki jih povzroča na mreţničnem pigmentnem epiteliju in mreţnici (ibid., ). 3.8 Dejavniki tveganja K nastanku visokega krvnega tlaka pripomorejo številni dejavniki, ki jih delimo na podedovane dejavnike, na katere ne moremo vplivati in jih odstraniti (spol, starost, dednost) in na dejavnike, ki izhajajo iz subjektivnega vedenja (nepravilna prehrana, 17

26 debelost, alkohol, kajenje, stres), na katere lahko vplivamo in jih odstranimo ter s tem vplivamo na uravnavanje visokega krvnega tlaka (Middeke, 2001, str. 97) Nepravilna prehrana in prekomerno uţivanje soli Pojem nezdravega prehranjevanja celostno zajema več komponent prehranjevanja. S tem mislimo na neustrezno hranilno in energijsko vrednost zauţite hrane, uporabo neustreznih in celo nepravilnih načinov njene priprave in tudi nepravilen ritem dnevnega uţivanja hrane. Poseben problem so nezdravi prehranjevalni vzorci, kot so hitra prehrana in uţivanje energetsko bogate hrane (CINDI Slovenija, 2008). Preveč kuhinjske soli (natrijev klorid) povečuje količino krvi (kuhinjska sol v telesu veţe vodo) in nagnjenost krvnih ţil k zoţitvi. Oboje lahko poviša krvni tlak, kar je lahko vzrok za razvoj arterijske hipertenzije, ker deleţ natrija in klorida v kuhinjski soli povečuje učinek krvnega tlaka. 1 g (1000 mg) soli vsebuje 400 mg natrija. Dnevno pojemo 3 5 krat toliko soli kot je naše telo potrebuje za vzdrţevanje ţivljenjsko pomembnih nalog (Middeke, 2001, str ). Sol krepi pripravljenost krvnih ţil, da bi se stisnile in tako tudi neposredno zvišuje krvni tlak. Zaradi soli postanejo mišične celice v notranjih stenah oţilja občutljivejše in se zato ţile za dlje in močneje stisnejo, kot bi bilo potrebno. Če je oţilje bolj ali manj nastavljeno na tesno, deluje to kot mišični krč v ţilah in s tem povzroča trajno zvišan krvni tlak (Wiciok in Widmar, 2000, str. 34) Debelost Pri današnjem načinu in tempu ţivljenja nam ostane zelo malo prostega časa in tako se tudi malo ljudi redno rekreira. Čeprav lahko trdimo, da redna telesna dejavnost deluje varovalno in zmanjša tako srčno ţilna obolenja kot tudi splošno umrljivost, se kljub temu malo ljudi redno ukvarja s telesno aktivnostjo, kar posledično vpliva na nastanek debelosti (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str. 340). 18

27 Debelost je kronična in socialna presnovna bolezen, ki vztrajno narašča in predstavlja zelo pomemben, a teţko rešljiv zdravstveni problem. Povezana je z razvojem številnih kroničnih bolezni, vpliva na kvaliteto ţivljenja in skrajšuje pričakovano ţivljenjsko dobo. Vzrokov za nastanek debelosti je več in se med seboj prepletajo (genetski, metabolični, kulturni in psihosocialni), vendar v zadnjem času zlasti okolje in način ţivljenja vplivajo na nastanek debelosti. Dostopnost in ponudba cenejše in nezdrave energijsko goste hrane je vse bolj v uporabi, kar vpliva tudi na telesno teţo. Debelost je posledica nepravilne prehrane zaradi preobilne količine obrokov in nepravilnega prehranjevalnega reţima, ki je nepravilen glede na način priprave hrane kot tudi na razporeditev obrokov preko dneva. Sedeč način ţivljenja s premalo gibanja, stres in teţave iz okolja tudi vplivajo na nastanek debelosti. Tudi napačen vedenjski vzorec, ki ga otrok dobi v svoji druţini, je pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj debelosti v poznejšem obdobju, zlasti če je prisotna dedna obremenitev (Kovač Blaţ, 2003, str ). Čezmerno telesno maso in debelost ocenjujemo z indeksom telesne mase (ITM) ali Body Mass Index (BMI). Določa ga razmerje med telesno maso in kvadratom višine in ga izračunamo v kg/m², kot ga prikazuje formula: telesna teža v kg ITM = telesna višina v m² Indeks telesne mase je kazalnik prehranjenosti za moške in ţenske v starosti od 20 do 65 let. ITM, ki se giblje med 18,5 in 24,9, pomeni normalno telesno teţo, vrednosti 25,0 do 29,9 označujejo čezmerno telesno teţo, vrednosti 30,0 in več pa pomenijo debelost, takrat je nujno treba zmanjšati telesno teţo (Faulhaber, 2006, str ). 19

28 Tabela 4: Razvrstitev telesne teţe po indeksu telesne mase ITM OZNAKE TELESNE TEŢE < 20,0 premajhna telesna teţa 20,0 24,9 normalna telesna teţa 25,0 29,9 čezmerna telesna teţa 30,0 34,9 debelost (adipoznost) I. stopnje 35,0 39,9 debelost II. stopnje 40 bolezenska debelost (patološka adipoznost) Vir: Faulhaber (2006, str. 97). Če se indeks telesne mase povečuje, se povečuje tveganje za prezgodnjo smrt. Ljudje s katerimkoli dejavnikom tveganja, ki so obenem še predebeli, umirajo 3 do 4 krat pogosteje zaradi srčno ţilnih bolezni in do 2 krat pogosteje nasploh kot normalno teţki (Bulc, 2004) Kajenje Kajenje je izrazit dejavnik tveganja za nastanek zvišanega krvnega tlaka. Nikotin povzroča prehodno zoţitev ţil in s tem tudi motnje prekrvavitve, učinkuje tudi na koronarne arterije in tako vpliva na razvoj srčno ţilnih bolezni. Kajenje pa tudi negativno vpliva na nastanek drugih bolezni kot so: nastanek kroničnega bronhitisa, pljučnega raka in ateroskleroze. Nevarnost za pojav bolezni srca in oţilja je pri kadilcih, ki imajo zvišan krvni tlak, veliko večja kot pri nekadilcih z normalnim krvnim tlakom, zdravljenje krvnega tlaka z zdravili pa je pri kadilcih manj učinkovito (Faulhaber, 2006, str. 71). Kajenje zniţuje raven kisika v krvi in naredi kri bolj lepljivo, da se ta bolj strjuje. Kemikalije v cigareti poškodujejo stene arterij, zaradi katerih se ţile hitreje mašijo in otrdijo (zaradi tega visok krvni tlak napreduje). Dolgotrajni kadilci imajo po navadi debelejše in manj proţne arterije in povečan levi srčni prekat. Na dolgi rok se tveganje za 20

29 nastanek visokega krvnega tlaka zviša vsaj za 30%. Vsakič, ko kadilec pokadi cigareto, se lahko njegov krvni tlak dvigne za 9/8 mmhg (Brewer, 2010). Bolnike z zvišanim krvnim tlakom, ki kadijo, moramo vztrajno spodbujati k opustitvi kajenja. Dve leti po opustitvi kajenja se obolevnost in umrljivost zaradi srčno ţilnih bolezni zmanjšata (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str. 346) Alkohol Alkohol v čezmerni količini dviga krvni tlak, je izrazito škodljiv za srce in poveča nagnjenost za krvavitve v centralnem ţivčevju. V akutnem opoju zviša trigliceride, v majhnih količinah do 30 gramov na dan pa zvišuje zaščitni holesterol HDL, zniţuje aterogeni holesterol LDL in ugodno vpliva na potek koronarne bolezni (Cibic, 1997, str. 35). Alkohol ima na krvni tlak dva nasprotna učinka: enkratno uţivanje širi ţile in zniţa krvni tlak, kronično (čezmerno) pitje alkohola pa zaradi povečane dejavnosti simpatikusa povzroča visok krvni tlak (Faulhaber, 2006, str. 18). Prenašanje alkohola je individualno zelo različno. Ţenske prenašajo povprečno samo pribliţno 1 3 količine alkohola, ki jo običajno prenesejo moški, preden se pokaţejo škodljive posledice. Alkohol ima veliko kalorij (1 gram ima 7 kalorij) in lahko zato posredno privede do hipertenzije zaradi povečane telesne teţe, kajti 20 do 30 odstotkov odvečnih kalorij, ki jih zauţije več kot polovica ljudi z visokim krvnim tlakom, izvira iz alkohola (Middeke, 2001, str. 34). Uţivanje 60 gramov alkohola za kratek čas zniţa krvni tlak povprečno za 4/4 mmhg, vendar pa se po šestih urah ponovno zviša za 7/4 mmhg. Pri ljudeh, ki so redno pili velike količine alkoholnih pijač, so opazili konstantno zvišanje krvnega tlaka, ki pa se je po abstinenci ponovno zniţal (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str. 344). 21

30 3.8.5 Stres in duševna napetost Stres (angl. napor, pritisk, napetost, breme) izzovejo najrazličnejši vplivi: poškodbe, pretirani napori, prevelik hrup in duševni dejavniki, ki povzročajo nespecifični odziv telesa, ki spodbudi obrambno moč organizma in njegovo prilagoditev (adaptacijo) nastalim razmeram. Pri tem sodelujejo predvsem moţgani, moţganski privesek (hipofiza) in nadledvični ţlezi. Dejavnost pomembnejših telesnih organov se takoj poveča, srčni utrip in krvni tlak se zvišata. Če stres ne mine in se stalno ponavlja, lahko prvotno pomemben in koristen odziv v določenih razmerah neugodno vpliva na lastni organizem, ki bi ga moral pravzaprav varovati in ga zato poškoduje (Faulhaber, 2006, str. 19). Stresni odzivi so oblike in načini, kako se naše telo odziva na dejavnike stresa. Tako kot so lahko različni in individualni dejavniki stresa, tako so lahko različni tudi odgovori na stres. Pri ljudeh z visokim krvnim tlakom, ki se odzovejo na stres, se njihove ţile zoţijo, krvni sladkor se poviša ali pa se spremeni strjevanje krvi. Vseh teh posledic stresa ni mogoče neposredno zaznati. Vendar prav te neopazne spremembe lahko privedejo do najhujših motenj in vse do srčnega infarkta. Nobenega dvoma ni, da je kroničen stres zelo pomemben vzrok visokega krvnega tlaka. Stresne odzive povzročajo ţivčni impulzi in stresni hormoni, med katerimi sta najpomembnejša adrenalin in kortizol (oba hormona nadledvične ţleze). Vegetativni ţivčni sistem s tema hormonoma uravnava krvni obtok, delovanje srca, presnovo in imunski sistem (Middeke, 2001, str. 35). 3.9 Zdravljenje visokega krvnega tlaka Sodobno zdravljenje arterijske hipertenzije zahteva poleg nadzora samega krvnega tlaka tudi odstranjevanje oziroma obvladovanje vseh drugih spremenljivih dejavnikov tveganja za srčno ţilne bolezni. Ciljni krvni tlak, ki ga je po novih evropskih smernicah treba poizkušati doseči, je pod 140/90 mmhg oziroma niţji, v kolikor ga bolnik prenaša in pod 130/80 mmhg pri bolnikih s sočasno sladkorno boleznijo (Dobovišek, 2005, str. 75). 22

31 Glavni namen zdravljenja visokega krvnega tlaka je zniţanje sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka na normalne vrednosti. S tem preprečimo organske spremembe zaradi hipertenzije, ki skrajšuje pričakovano ţivljenjsko dobo in zmanjšuje delovno zmogljivost (Faulhaber, 2006, str. 50) Farmakološko zdravljenje Arterijsko hipertenzijo lahko zdravimo z različnimi zdravili, ki se razlikujejo predvsem glede mehanizma delovanja. Glavni cilj zdravljenja arterijske hipertenzije, zmanjšanje srčno ţilne obolevnosti in umrljivosti, doseţemo tako, da zniţamo krvni tlak in to ne glede na zdravilo. Hipertenzijo zdravimo z diuretiki, blokatorji beta, kalcijevimi antagonisti, zaviralci angiotenzinske konvertaze, blokatorji angiotenzinskih receptorjev in alfa blokatorji (Ţemva, 2003). Diuretiki spadajo med najstarejša zdravila za zniţevanje visokega krvnega tlaka. Z njimi doseţemo, da se skozi ledvice izloča več vode in elektrolitov, zlasti natrija. To izločanje povzroči, da se količina plazme zmanjša in s tem tudi količina krvi v ţilah, posledično se zniţa krvni tlak (Ţemva, 1999). Beta blokatorji sodijo v veliko skupino adrenergičnih zaviralcev. Zavirajo delovanje hormona noradrenalina, ki skupaj s hormonom adrenalinom pripravlja telo na izredna stanja oziroma na tako imenovani odziv»boj ali pobeg«. Ta dva hormona nadzorujeta tok krvi v vitalne organe tako, da nekatere ţile širita, druge oţita, spodbujata srce, da močneje potiska kri in s tem zvišujeta krvni tlak. Zaviralci beta pa to dogajanje zavirajo in tako upočasnjujejo srčni utrip, zmanjšujejo moč srčnih kontrakcij in zniţujejo krvni tlak. Delovanje beta blokatorjev temelji tudi na zaviranju sproščanja encima renina iz ledvic, kar zmanjšuje raven hormona angiotenzija, ki oţi krvne ţile (Beevers, 2005, str ). Kalcijevi antagonisti kalcij je potreben za krčenje vseh mišičnih celic, tudi gladkomišičnih v ţilni steni. Nujen je tudi za delovanje prevodnega sistema srca, po katerem se prevajajo električni draţljaji. Kalcij vstopa v celice skozi kalcijeve kanale, ki so v celični opni. Z antagonisti kalcijevih kanalov preprečujemo vstopanje kalcija skozi te 23

32 kanale, zato se količina kalcija v celici stene ţile zmanjša. Te celice so tako manj skrčene, ţila se razširi, krvni tlak pa zniţa (Ţemva, 1999, str ). Zaviralci angiotenzinske konvertaze (zaviralci ACE) preprečujejo nastajanje hormona angiotenzina II, ki je telesu lastna snov in ima na srce in oţilje vrsto škodljivih učinkov, med drugim povzroča močno zoţenje krvnih ţil, zaradi česar se posledično zviša krvni tlak. Zaviralci ACE s svojim delovanjem pomagajo, da se krvne ţile razširijo, s tem pa se zniţa tudi krvni tlak (Beevers, 2005, str. 58) Alfa blokatorji zavirajo delovanje hormona adrenalina na gladke mišice, ki sestavljajo stene krvnih ţil. Gre za hormon, ki draţi receptorje alfa v krvnih ţilah. Kadar so receptorji alfa razdraţeni, se mišice skrčijo, ţile se zoţijo, krvni tlak se poveča. Zaradi zaviranja receptorjev se krvne ţile sprostijo in krvni tlak se zniţa (ibid., 60 61). Blokatorji angiotenzinskih receptorjev delujejo podobno kot zaviralci ACE s tem, da onemogočijo vezavo angiotenzina II na receptorje, ne zavirajo pa nastanka le tega. Zaradi svojega načina delovanja bolj neposredno zniţujejo krvni tlak (ibid., 62 63) Nefarmakološko zdravljenje V številnih raziskavah zadnjih let so nesporno dokazali, da mnogim (do 40%) bolnikom z visokim krvnim tlakom lahko uspešno zniţujemo krvni tlak in jih zavarujemo pred zapleti ţe z odstranitvijo nevarnostnih dejavnikov, ki pospešujejo napredovanje bolezni. Zato je edina pravilna usmeritev, naj se bolnik drţi določenega sloga ţivljenja, za katerega je dokazano, da močno vpliva na zniţevanje krvnega tlaka zdrav slog ţivljenja (Cibic, 1997, str. 29). Znano je, da nekatere ţivljenjske navade (razvade) lahko vplivajo na razvoj arterijske hipertenzije. Med nefarmakološke ukrepe, s katerimi lahko preprečimo in uspešneje zdravimo arterijsko hipertenzijo, sodijo: zmanjšanje prekomerne telesne teţe; omejitev uţivanja soli (natrija); 24

33 uţivanje uravnoteţene polnovredne prehrane; omejitev uţivanja alkohola; zvečanje telesne dejavnosti; opustitev kajenja. Navedeni nefarmakološki ukrepi se uvedejo pri vseh osebah z arterijsko hipertenzijo, pa tudi pri osebah z visoko normalnim krvnim tlakom (to je območje med /85 89 mmhg). Odločitev o tem, kateri nefarmakološki ukrepi se bodo uvedli, je individualna, uvajanje pa postopno (Salobir, 2003). Če ţeli bolnik sam dolgoročno ugodno vplivati na svojo hipertenzijo, mora zavestno spremeniti svoj ţivljenjski slog. Pri tem je potrebna velika vztrajnost in motivacija bolnika ter njegova zavzetost za zdravljenje. Pogosto se pojavi problem v samem bolniku, ki ni pripravljen, dokler ne čuti teţav, spremeniti ustaljenih škodljivih navad (Dobovišek, 2005). 4 ZDRAVSTVENO VZGOJNO DELO IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU VISOKEGA KRVNEGA TLAKA 4.1 Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji Zdravstvena vzgoja si prizadeva, da bi posamezniki in druţba sprejeli zdravje za največjo vrednoto, izoblikovali pozitivna stališča do zdravja in jih v ţivljenju tudi uresničili. Posameznik mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje. To so pravilna prehrana, telesna dejavnost, duševno ravnovesje in ravnoteţje med delom, sprostitvijo ter počitkom. Z zdravstveno vzgojo skušamo vplivati na ljudi, da postanejo dejavni, kajti le dejavno sodelovanje posameznikov je temeljni pogoj, da lahko prevzamejo svoj del odgovornosti za lastno zdravje. To je moţno le, če so ustrezno obveščeni in motivirani, zato morajo imeti dostop do informacij in moţnost nadzirati dejavnike, ki vplivajo na zdravje. Le tako bodo pridobili sposobnost za razvoj lastnih moţnosti in imeli moţnost pravilne izbire (odločitev o kajenju in nekajenju) (Hoyer, 2005). Zdravstvena vzgoja je pomemben element med različnimi aktivnostmi, zdruţenimi v promocijo zdravja, za izboljšanje in ohranjanje zdravega načina ţivljenja. Njena naloga je 25

34 poučevanje o tem, kako krepiti in ohranjati zdravje, kot tudi o tem, kako si ga ponovno pridobiti po bolezni ali ţiveti skladno s svojimi potrebami in moţnostmi oziroma kakovostno ţiveti z boleznijo. Zdravstvena vzgoja pa je lahko, ne samo zelo pomemben, temveč v nekaterih primerih celo edini element pri samem zdravljenju bolezni (Ţalar, 2003, str. 20). V zdravstveni vzgoji poznamo dva pristopa, in sicer tradicionalni pristop, ki je naravnan v preprečevanje bolezni ter sodobni pristop, ki je usmerjen od preprečevanja bolezni k pospeševanju zdravja. Metode dela v zdravstveni vzgoji se opredeljujejo kot najuspešnejša pot, po kateri dosegamo zastavljene cilje glede pridobivanja znanja, spretnosti, navad, vzorcev obnašanja, stališč in vrednot, odgovornosti in motivacije za zdravje. Metode so ogrodje vsakega učno vzgojnega procesa in predstavljajo način ravnanja v posameznih situacijah (Hoyer, 2005, str 148). 4.2 Izobraţevanje in svetovanje bolnikom z visokim krvnim tlakom Navodila za zdrav način ţivljenja Zdravje postaja vse bolj cenjena dobrina in vrednota. O pomenu zdravja se človek navadno zave šele takrat, ko ga izgubi. Zaradi tega je pomembno, da se pravočasno zavedamo, da je zdravje dobrina, ki ni dana večini sama od sebe, ampak potrebuje nego, vzdrţevanje, kondicijo in kontrolo (Turk, 2008, str. 3). Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali onemoglosti (Hoyer, 2005, str. 27). 26

35 Pomen zdrave prehrane in piramida živil Zdrava prehrana človeku ohranja in krepi zdravje oziroma preprečuje, da bi se bolezensko stanje še poslabšalo, lahko pa tudi zdravi. Po Mitchellovi definiciji (1962) vsebuje uravnoteţena prehrana vse esencialne hranljive snovi v takih količinah in razmerjih, da zadoščajo za delovanje vseh funkcij organizma v največji moţni meri. Taka prehrana, ki ustreza tako ostrim zahtevam, je osnova za optimalen razvoj, telesno in duševno zdravje, odpornost proti neugodnim vplivom okolja, največjo moţno telesno in duševno storilnost človeka ter za doseganje visoke starosti (Pokorn, 1996, str. 39). Zdravo prehranjevanje zajema uravnoteţeno prehrano, ki preprečuje tako imenovane deficitarne bolezni, to so tiste bolezni, ki ne pomenijo socialnega in medicinskega problema. Zdravo prehranjevanje sestavlja tudi varna prehrana, ki preprečuje akutne in kronične zastrupitve. Prav tako je zdravo prehranjevanje sestavljeno tudi iz zaščitne ali funkcionalne prehrane, zaradi katere je človek varnejši pred sodobnimi civilizacijskimi boleznimi. Prehrana mora biti tudi biološko in gastronomsko sprejemljiva. Dodatni dejavniki pri zdravem načinu prehranjevanja ljudi so tudi človekove prehrambne navade in razvade, njegov tradicionalni in celo alternativni način prehrane, prav tako tudi moţnost nabave in priprave zdrave hrane (Pokorn, 2005). Načela zdrave, uravnoteţene prehrane: vnos energije mora biti uravnoteţen s potrebami; deleţ maščob v prehrani naj pokrije 15% do 30% skupnih potreb po energiji (pri debelih manj kot 15%), od tega naj bi bilo od skupnih potreb po energiji od 0% do 10% nasičenih maščobnih kislin (pri ljudeh z zvečano vrednostjo holesterola LDL manj kot 7%) ter najmanj 3% ali največ 7% z večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami, preostali deleţ pa pokrijemo z enkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami; 27

36 holesterola naj bo manj kot 300 mg/dan (pri ljudeh s povišano vrednostjo holesterola LDL, sladkornih bolnikih in tistih s koronarno boleznijo manj kot 200 mg/dan); ogljikovi hidrati, ki so vir energije, naj pokrijejo 55% do 75% dnevnih potreb, priporočeno je uţivanje kompleksnih ogljikovih hidratov in čim manj sladkorja; hrana mora vsebovati dovolj prehranskih vlaknin (po priporočilih vsaj 25 g/dan); beljakovine naj pokrijejo 10% do 15% potreb po energiji; vnos soli je treba omejiti na manj kot 6 g/dan; uţivanje alkohola naj bo zmerno (največ dve enoti na dan za moške in ena enota na dan za ţenske) (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str ). Tabela 5: Pravilna kalorična razporeditev posameznih obrokov PRAVILNA KALORIČNA VREDNOST POSAMEZNIH OBROKOV 25% celodnevnih energijskih potreb pri zajtrku 15 % celodnevnih energijskih potreb pri dopoldanski malici 30% celodnevnih energijskih potreb pri kosilu 10% celodnevnih energijskih potreb pri popoldanski malici 20% celodnevnih energijskih potreb pri večerji Vir: Cibic (2004, str. 10). Zdrava uravnoteţena prehrana ne vpliva le na zniţanje krvnega tlaka, temveč ugodno vpliva na raven maščob in homocisteina v krvi in zvečuje antioksidacijsko zaščito. Pomembno je, da načela zdrave, uravnoteţene prehrane osvojimo dovolj zgodaj, najbolje ţe v otroštvi in tako preprečimo nastanek visokega krvnega tlaka in debelosti (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str. 344). 28

37 Slika 2: Piramida ţivil Vir: Zdrava prehrana (2009). Piramida ţivil nazorno predstavlja deleţe posameznih skupin ţivil, iz katerih naj bo sestavljen dnevni obrok in priporočeno število dnevnih porcij, kar pa je potrebno uskladiti še s potrebami po energiji. Temelj prehrane so ţivila iz ţit, velik del pa pripada tudi sadju in zelenjavi, ki ju ne smemo nadomeščati z dodatki vitaminov in mineralov. Uţivanje beljakovinskih ţivil mora biti zmerno, maščob in sladkarij pa majhno. Zaradi številnih zaščitnih učinkov večkrat nenasičenih maščobnih kislin je priporočljivo vsaj dvakrat na teden jesti ribe (Salobir in Brguljan Hitij, 2004, str. 343) Pomen telesne aktivnosti S telesno aktivnostjo si utrjujemo zdravje in podaljšujemo ţivljenje. Telesna aktivnost predstavlja gibanje in je opredeljena kot individualna telesna aktivnost oziroma gibanje s pomočjo skeletnih mišic, ob kateri se porablja energija in je pod kontrolo centralnega ţivčnega sistema. 29

38 Gibanje je izredno pomemben dejavnik za ohranjanje in vzpostavljanje duševnega ravnovesja, kajti izsledki številnih raziskav so v zadnjih desetletjih pokazali ugodne učinke telesnega gibanja oziroma ukvarjanja s športom na človekovo duševno stanje. V vsakdanjem ţivljenju, pri opravljanju številnih nalog in opravil ter še zlasti pri obvladovanju in premagovanju vsakdanjih stresov, se telesna in duševna zmogljivost posameznika povezujeta. Tako je dobro duševno stanje pogojeno z dobrim telesnim zdravjem in zadostno telesno prilagodljivostjo in obratno. Za vsak gib oziroma telesno aktivnost pa so pomembne sledeče dejavnosti, in sicer pogostost, intenzivnost, trajanje in vrsta (tip) aktivnosti (Turk, 2008, str. 3 4). Strokovnjaki svetovnih zdruţenj priporočajo odraslim vsaj pol ure zmerne telesne dejavnosti večino dni v tednu, najbolje vsak dan. Omenjajo tudi dve vrsti telesne dejavnosti, in sicer aerobno vadbo in uporovno vadbo. Aerobna vadba je primerna za zdrave ljudi, ki ţelijo izboljšati svojo telesno zmogljivost ali za trenirane osebe, ki jo ţelijo vzdrţevati. Aerobna vadba pomeni ponavljajoče, preteţno izotonično krčenje velikih mišičnih skupin, ki jih izvajamo na primer pri hoji, kolesarjenju, plavanju in teku. Pri tej vrsti vadbe je povečan minutni volumen srca in povečano privzemanje kisika ter povečan pretok krvi, ki je v primerjavi s pretokom v mirovanjem kar 20 krat povečan. Z uporovno vadbo pa označujemo premagovanje znatnega upora vzmeti ali uteţi z namenom povečanja ali vzdrţevanja mišične moči in mase. Pri tej vadbi se minutni volumen srca le malo poveča, zaradi perifernega upora pa se poveča sistolični krvni tlak (Blinc in Bresjanac, 2005). 30

39 Slika 3: Piramida telesne dejavnosti, povzeta po programu CINDI (Countrywide Intergrateden Noncomunical Diseases) Neaktivnost Pasivni počitek Športni trenig Vaje za gibljivost (raztezanje) Aerobne dejavnosti (hoja, tek, aerobika, kolesarjenje, plavanje,..) Športne dejavnosti (odbojka, košarka, tenis,..) Vsakodnevno gibanje Raje peš kot s prevoznim sredstvom, raje po stopnicah kot z dvigalom, delo na vrtu, sadovnjaku,.. Vir: Pendl Ţalek (2004, str 34.) Piramida telesne aktivnosti prikazuje pomembnost različnih zvrsti telesne dejavnosti za človekovo splošno telesno pripravljenost in zmoţnost premagovanja vsakodnevnih naporov ter kako pogosto naj bi bili aktivni. Na dnu piramide so tiste dejavnosti, ki bi morale biti vsakodnevne in bi jih morali obvezno vnesti v sodobni ţivljenjski vsakdan. Na drugo raven piramide so uvrščene športne dejavnosti, predvsem aerobnega značaja, in sicer dejavnosti za ohranjanje ali izboljšanje splošne vzdrţljivosti in bi se naj izvajale čim večkrat na teden, najbolje vsak dan vsaj 45 minut. Na samem vrhu piramide je telesna nedejavnost, ki bi se je morali čim bolj izogibati, razen seveda obveznega in dovolj dolgega nočnega počitka (Pendl Ţalek, 2004, str. 34). Zdrav način ţivljenja usmerja telesne dejavnosti, še posebej tiste v naravi: hoja, tek, planinarjenje, kolesarjenje, plavanje in podobne aktivnosti. Fizično aktivni ljudje imajo 31

40 manj manj notranjih napetosti, skrbi in stresov. Ob redni telesni dejavnosti se ob bioloških in psihosocialnih prilagoditvah v organizmu vzpostavlja notranje ravnovesje na višji ravni. Človek postane gibalno učinkovitejši, ob tem pa v več pogledih bolj skladen in prijazen do sebe in drugih. Koliko bolj bo posameznik zmerno, vendar redno športno aktiven, toliko dlje bo trajno izboljševal svoje psihomotorne sposobnosti: vzdrţljivost, moč, koordinacijo, gibljivost, ravnoteţje in hitrost ter bo gibalno učinkovit. Pri vsakem gibanju sodelujejo mnogi organi in organski sistemi, krepita pa se predvsem srčno ţilni in dihalni sistem, ki sta odgovorna za splošno vzdrţljivost (Turk, 2008, str ) Opustitev škodljivih navad Dobro počutje in zdravje sta ţelji slehernega posameznika, ali bomo to dosegli pa je v veliki meri odvisno od nas samih, predvsem od našega načina ţivljenja. Škodljive navade na tej poti gotovo niso prava izbira. Opustitev kajenja je eden izmed najpomembnejših ukrepov za preprečevanje srčno ţilnih in tudi drugih bolezni. Pomembno je vedeti, da je pričakovana ţivljenjska doba pri tistih, ki kajenje opustijo dovolj zgodaj, enaka kot pri nekadilcih (Salobir, 2003, str. 44). Blagodejni učinki prenehanja kajenja se hitro zaznajo, ţe po osmih urah se zviša količina kisika v krvi, po 48 urah se zmanjša lepljivost krvi in po treh mesecih se znatno izboljša splošni pretok krvi (Brewer, 2010, str. 66). Za prenehanje kajenja ni metod, ki bi bile najuspešnejše pri odvajanju od le tega. Obstaja veliko metod: uporaba nikotinskih ţvečilk, hipnoza, akupunktura, vedenjska terapija ali uporaba zdravil, vendar nobena ne zagotavlja trajnega uspeha. V vseh primerih gre za podporne ukrepe, ki so uspešnejši, kolikor velika je motivacija za odvajanje od kajenja. Za najboljšo metodo velja tako imenovana»metoda končne točke«: ko od enega dneva do drugega uničimo celotno zalogo cigaret in popolnoma opustimo kajenje (Middeke, 2001, str ). 32

41 Ljudje ţe od nekdaj uţivajo alkohol zaradi njegovih učinkov: večja sproščenost, boljše počutje v druţbi, občutek povezanosti z druţbo, v kateri vsi pijejo, večja dovzetnost za humor, manjša srameţljivost, večje samozaupanje ter podobno. Nekatere raziskave pa kaţejo, da redno uţivanje majhnih količin alkohola, ena enota alkohola na dan, varuje pred boleznimi srca in oţilja. Preudarno pitje je izraz za opis pivskega vedenja, ki ne prinaša škodljivih posledic. To pomeni, da se bo oseba sama, neodvisno od drugih ljudi, odločila o tem, kje in kdaj bo pila, o vrsti in količini alkoholnih pijač, ki jih bo pila ter okoliščinah, v katerih bo pila. Ob tem naj se vsakdo zaveda, da majhne količine alkohola večini odraslih ljudi sicer ne povzročajo problemov, piti preveč ali ob nepravem času pa je lahko škodljivo. Zdrava odrasla oseba lahko dnevno, ne da bi ogroţala sebe ali druge, popije 1 do 2 enoti alkohola. 1 enota vsebuje pribliţno 10 gramov čistega alkohola, toliko alkohola je v enem decilitru vina ali dveh in pol decilitrih piva. Zdrav odrasli moški sme popiti 2 enoti ali 20 gramov alkohola na dan, zdrava odrasla ţenska, ki ne načrtuje nosečnosti, ki ni noseča in ne doji, sme popiti 1 enoto ali 10 gramov alkohola na dan (Hovnik Kešmanc, 2003, str ) Pomen spanca in počitka Spanec je človeku nujno potreben, prav tako kot zrak. Pomena spanca se zavemo šele takrat, ko nam ga primanjkuje ali kadar čutimo potrebo po njem. Pomanjkanje spanca negativno vpliva na prebavila, obtočila, srce in na moţgane. Prava tako pa negativno vpliva na naše psihološko področje, ki se kaţe s pešanjem spomina, zmedenostjo, zbeganostjo in hitrim vznemirjanjem. Kakovost spanca je odvisna od treh dejavnikov, in sicer od dolţine, globine in rednosti spanca. Ne obstaja pa zakon, ki bi določal, koliko ur bi morali spati, število ur se spreminja glede na starost, osebnost, zdravstveno stanje, odvisno pa je tudi od drugih dejavnikov (Mathieu, 2000). 33

42 V povprečju spimo 7 do 8 ur na dan. To pomeni, da pribliţno tretjino ţivljenja prespimo, kar nam ţe samo po sebi pove, kako pomemben je spanec, vendar ne kakršen koli spanec, temveč dober spanec (Pendl Ţalek, 2004, str. 191). Spanje delimo na fiziološke stopnje. Ker v poprečju spimo 7 do 8 ur na noč, v tem času gremo skozi štiri faze ali pet ločenih ciklov, od katerih vsak traja pribliţno devetdeset minut. Ti cikli se prepletajo s krajšimi obdobji budnosti, ki pa se jih zjutraj ne spominjamo. Vsak spalni cikel je razdeljen na pet stopenj: dremavica, rahel spanec, dve stopnji globokega spanja ter spanec REM. Spanec zdravega odraslega človeka sestavlja 25 odstotkov globokega spanca, 50 odstotkov rahlega spanca ter 25 odstotkov spanca REM. Naše spalne navade se ves čas spreminjajo, na splošno velja, da čim starejši smo, manj spanja potrebujemo. Koristno je, da se zavedamo, kako, kdaj in zakaj prihaja do teh sprememb, saj bomo tako lahko laţje prepoznali, kdaj resnično potrebujemo manj spanja in kdaj imamo nemara teţave s spanjem (Idzikowski, 2002) Pomen sproščanja in tehnike sproščanj nadzor nad stresom Kako se odzivamo v določenih stresnih okoliščinah, je odvisno od nas samih. Stres je individualen in ko prepoznamo svoj individualni vedenjski vzorec obvladovanja stresa, nam to odpre moţnost, da nezdrave stresne odzive spremenimo v zdrave. Naša notranja nastavitev in naš ocenjevalni vzorec v vsakem poloţaju določata, ali nas stres obremenjuje ali ne, ali se naš organizem odziva naravno in zdravo ali škodljivo in bolezensko. Odločilno je, da svoje notranje vrednotenje prepoznamo in analiziramo, to nam omogoča bolje obvladovanje stresa. V nas samih je, da se s pozitivnim vrednotenjem in sprejemanjem, mirnejšo nastavitvijo in z zavestnim preprogramiranjem svojega negativnega vrednostnega sistema zaščitimo pred nezdravimi stresnimi odzivi. Za laţje prepoznavanje in obvladovanje stresa so na voljo različne sprostitvene tehnike. Cilj različnih sprostitvenih tehnik je, da bi postali v celoti bolj sproščeni in mirnejši, da bi 34

43 se lahko tudi v akutnih stresnih okoliščinah odzvali mirno in prav nič stresno. Za sprostitev si je potrebno vzeti čas, se udobno namestiti in se zavarovati pred zunanjimi vplivi (telefon, televizija). Za kakšno vrsto sprostitvene tehnike se bomo odločili, je stvar osebnih predstav in pričakovanj (Middeke, 2001, str ). Avtogeni trening je metoda zmanjševanja stresnega odziva, naučimo se ga lahko sami, in sicer s ponavljajočimi sprostitvenimi vajami. Na ta način vplivamo, da sprostitev na eni strani sledi dajanju navodil samemu sebi, po drugi strani je te vaje potrebno redno ponavljati in vaditi. Te tehnike se je najpreprosteje naučiti po navodilih ustreznega tečaja, nato pa jo lahko izvajamo sami, uporablja pa se tudi kot podporno zdravljenje različnih obolenj. Progresivna mišična relaksacija (po Jacobsonu); smisel te tehnike je doţivetje napetosti in sprostitve, izmenjave pritiska in sprostitve pritiska. Tehnika je sestavljena tako, da eno za drugo od glave do pet zavestno napenjamo celotne mišične skupine in jih spet sprostimo. To poteka v enakomernem ritmu, v udobnem sedečem poloţaju z zaprtimi očmi. Dihanje je najpreprostejša sprostitev. Čeprav dihamo podzavestno, lahko način in kvaliteto dihanja delno nadziramo sami. Le tako se bomo lahko naučili sproščati in znali bolje obvladati stresne situacije. Cilj zavestnega dihanja je redna pot vdihov in izdihov, na primer v ritmu pet do sedem sekund za vdih in prav toliko za izdih (Middeke, 2001, str ). Meditacija omogoča z osredotočanjem na svojo notranjost, na občutke podobe in dihanja, da se hitreje odvrnemo od naglice zunanjega sveta, opustimo uničujoče misli in tako odpravimo stres (Hermann et al., 2009). Joga je sistematičen izbor tehnik, ki pomagajo človeku izboljšati zdravje v celotnem smislu. Prav tako pa je ena izmed načinov sproščanja, ki omogoča ohranjanje telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Redna vadba in ustrezna 35

44 skrb za telo ustvarita ravnovesje med telesom, duhom in dušo ter tako telo učinkovito pripravita na soočanje z vsakodnevnimi stresnimi situacijami. Tai Chi temelji na močnih in plemenitih vajah za telo in dušo, deluje pomirjujoče in se osredotoči na um, hkrati pa blaţi napetost. CHI je pogonska energija človeškega ţivljenja, začetnica misli, kreativnosti in rast, ki nas vzdrţuje in ohranja ter se lahko občuti kot pretok energije v telesu. Koncept chi energije je temelj tai chi ja, cilj pa je obnavljanje ravnoteţja. Uči nas potrpljenja, vztrajnosti, strpnosti in sproščenosti ter pomaga razumeti, na kakšen način so med seboj povezani um, telo in duša in je idealno sredstvo proti stresu in napetosti (Pendl Ţalek, 2004, str ). 4.3 Sodelovanje in izobraţevanje bolnikovih svojcev Pri bolnikih z visokim krvnim tlakom opaţamo veliko potrebo po učenju o posledicah dejavnikov tveganja za srčno ţilne bolezni. Pri načrtovanju zdravstvene nege in vzgoje posvetimo posebno pozornost ţivljenjski aktivnosti (zdrava prehrana, izogibanje nevarnostim v okolju, učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju, rekreacija itd.), v katero vključimo tudi svojce. Bolnik bo le s pomočjo novega znanja, spretnosti in veščin ter ob podpori svojcev spremenil svoje ţivljenjske navade. Delovanje medicinske sestre v skrbi za druţino je večplastno. Patronaţna medicinska sestra spremlja druţino skozi različne vloge. Te vloge so (International Council of Nurses (2002) v: Urbančič, 2002, str. 126): zdravstvena vzgojiteljica, izvajalka zdravstvene nege, super vizionarka, druţinska zagovornica, medicinska sestra, ki na novo odkriva obolenja in zdravstvene teţave, epidemiologinja, raziskovalka, menedţerka in usklajevalka, svetovalka, sogovornica in medicinska sestra, ki sodeluje pri spreminjanju in doseganju zdravega okolja. Ena izmed vlog naj bi bila tudi vloga za spodbujevanje kakovostnega odnosa med bolnikom in ostalimi člani druţine. V skrbi za druţine bi morali vsi zdravstveni delavci spoštovati enkratnost vsake druţine. Medicinske sestre, ki skrbijo za druţino, bi naj za načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege v druţinah uporabljale nekatera načela. Ta so jim lahko v pomoč pri razumevanju raznovrstnih, zapletenih (kompleksnih) 36

45 ter razgibanih (dinamičnih) odnosov med zdravjem druţine in zdravjem posameznih članov. Ta načela so (International Council of Nurses (2002) v: Urbančič, 2002, str. 126): zdravstveno nego v druţinah usmerjajo druţinski člani, tako zdravi kot oboleli; medicinske sestre spoznavajo odnose med zdravjem posameznika in druţine; v času negovanja posameznega člana se medicinske sestre vzajemno srečujejo z njegovo druţino; skrb za druţino je odvisna od predhodnih izkušenj druţine in njene usmerjenosti v sedanjost in prihodnost; zdravstvena nega druţin se vključuje v širši sistem druţinske skupnosti in kulturnih značilnosti; zdravstvena nega druţine upošteva odnose med druţinskimi člani in izhaja iz spoznanja, da posamezniki in druţina kot skupina ne dosegajo najvišje ravni zdravja istočasno; medicinske sestre poskušajo povečati druţinsko medsebojno vplivanje (interakcijo) v sodelovanju med njimi in druţino ter med člani znotraj druţine; medicinske sestre spoznavajo, da pri osebi, ki ima v druţini največ znakov teţav, le te čez čas lahko preidejo, kar zahteva preusmeritev zdravstveno negovalnih aktivnosti; za patronaţne medicinske sestre temelji ugotavljanje prednostnih potreb po zdravju v druţini izključno na delu z druţino. Naloga medicinske sestre je oblikovanje odnosa svojcev z bolniki, ki ga naj posreduje strokovno ne direktivno. Upoštevati mora sposobnost in pripravljenost bolnikov in svojcev za vsebino in hitrost sprejemanja informacij (Urbančič, 2002, str. 126). Za te naloge morajo imeti medicinske sestre dovolj znanja, dajati bolnikom in svojcem dober zgled in biti motivirane za boljšo izobraţenost bolnikov in tudi svojcev. Vzgoja je stalen proces oblikovanja in sooblikovanja človekove osebnosti. Temelji na učenju, saj je znanje temelj za oblikovanje vzgojnih kategorij, na primer znanje o kajenju je temelj za oblikovanje spoznanja o ne kajenju (Hoyer, 2005, str ). Tveganje za nastanek in razvoj arterijske hipertenzije ter posledičnih bolezni srca in oţilja lahko uspešno zmanjšamo s slogom ţivljenja, ki mu pravimo zdrav način ţivljenja. 37

46 Medicinska sestra kot spodbujevalka kakovostnih odnosov med svojci in bolniki lahko deluje na različnih področjih ravni zdravstvene dejavnosti. Aktivnost spodbujanja lahko izvaja na domu v patronaţnem zdravstvenem varstvu, v bolnišnicah, v vzgojno varstvenih zavodih, v dispanzerskem varstvu, v zdravstveno vzgojnih ustanovah, v mestnih, krajevnih, vaških skupnostih in drugje. Delo lahko poteka v obliki tečaja, seminarja, učne delavnice. S pomočjo učenja in zdravstvene vzgoje bolnikov in svojcev lahko medicinske sestre izvajajo ukrepe za: spremembo prehranjevalnih navad; redno telesno dejavnost; zniţanje telesne teţe; odvajanje od kajenja; obvladovanje stresa; redne kontrole krvnega tlaka; redne kontrole krvnega sladkorja; redne kontrole holesterola. Cilji so doseţeni, ko pacienti posredovano znanje, informacije in spretnosti upoštevajo v načinu ţivljenja Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov in svojcev Učne metode dela so metode, s katerimi dosegamo cilje glede na znanja in spretnosti, učna sredstva pa so učila in učni pripomočki (Hoyer, 2005, str. 180). Najpogostejše metode dela, ki se uporabljajo pri zdravstveni vzgoji bolnikov in njihovih svojcev so: metoda pogovora; metoda demonstracije; metoda navajanja; metoda preprečevanja; metoda predavanja. 38

47 Metoda pogovora Metoda pogovora je najstarejša in najpogosteje uporabljena metoda izobraţevanja. Uporabljamo jo pri vseh oblikah učenja, zlasti pri komuniciranju z bolnikom, z njegovimi svojci in z zdravimi. Pogovor udeleţence bolj pritegne, jih motivira in zato doseţejo popolnejše, natančnejše in trdnejše znanje (ibid., 158) Metoda demonstracije Metoda demonstracije je zelo pomembna, ker zahteva aktivno sodelovanje udeleţencev z opazovanjem. Metoda demonstracije se izvaja s pomočjo različnih pripomočkov: videofilmov, shem, diagramov, fotografij. Pomnjenje je najboljše, kadar se povezujeta beseda in demonstracija (ibid., 173) Metoda navajanja Pri metodi navajanja usmerjamo bolnika in svojce predvsem na posnemanje zgledov zdravega načina ţivljenja glede zdrave prehrane, gibanja in odgovornosti za zdravje (različne odvisnosti, ţivljenje brez cigarete in drugo) (ibid., 184) Metoda preprečevanja Pri tej metodi ţelimo bolniku in svojcem pojasniti, da je neka dejavnost škodljiva, napačna, nesprejemljiva in jih tako usmerjati k varnejšim oblikam vedenja. S to metodo ţelimo doseči, da se bolnik in svojci zavestno izognejo tistim oblikam vedenja, ki imajo negativni vpliv na zdravje (kajenje, alkohol, vnos soli v prehrano) (ibid., 186) Metoda predavanja Pri tej metodi lahko predavatelj predstavi zdravstveno vzgojno temo večjemu številu bolnikov, svojcev in zdravih ljudi. Predavanje lahko poteka v različnih sredinah, na različnih ravneh in pomeni ustno prenašanje znanja. Zdravstveno vzgojni cilji, ki jih 39

48 doseţemo, so: udeleţenci sprejemajo informacije in pridobivajo znanje o zdravju, o zdravem načinu ţivljenja. Udeleţenci imajo moţnost sodelovanja, povedo svoje izkušnje in postavljajo različna vprašanja glede prehrane, telesne dejavnosti, škodljivih razvad, merjenja krvnega tlaka in jemanja zdravil. Pri izvajanju kakovostnega učenja in vzgajanja bolnikov in svojcev pripisujemo pomembno vlogo sodelovanju in motivaciji udeleţencev, ki temelji na pozornosti (kakšno pozornost lahko od njih pričakujemo), pomembnosti (koliko je pomembna načrtovana aktivnost), zaupanju (ali nam zaupajo in pridejo na naše poučevanje, vzgajanje) in zadovoljstvu (ali odhajajo zadovoljni s predavanja). Vzgoja naj vsebuje vse te elemente, saj se lahko edino z dobro organiziranim delom in z dobrim sodelovanjem s svojci obolelega, bolniku bistveno izboljša ţivljenje in pomaga zaţiveti kakovostno ţivljenje (morda tudi brez zdravil) kljub bolezni, ki ga spremlja (ibid., ). 4.4 Merjenje in kontrola krvnega tlaka Tehnike merjenja krvnega tlaka se ni teţko naučiti. Zadostuje ţe nekajkratno merjenje pod nadzorom zdravstvenih delavcev ali drugih oseb, ki so vešče tega postopka. Zato je zelo priporočljivo, da naj bi se ljudje, pri katerih so potrebne pogoste meritve krvnega tlaka, tega postopka naučili samo preverjanje krvnega tlaka (Cibic, 1997, str. 15). Pri merjenju krvnega tlaka ovijemo manšeto okrog nadlahti tako tesno, da je med njo in okončino moţno vstaviti prst. Spodnji rob manšete mora biti 2 do 2,5 cm nad komolčno kotanjo. Manšeto napihnemo pribliţno za 30 milimetrov nad vrednostjo, pri kateri nismo več tipali utripa v zapestju. Iz manšete začnemo spuščati zrak s hitrostjo 2 do 3 milimetre na sekundo. Ko zaslišimo prvi zvok, si zapomnimo številko, številka ustreza zgornji vrednosti krvnega tlaka (sistola). Pri nadaljnjem spuščanju zraka postanejo toni najprej nekoliko glasnejši, nato tišji in končno izginejo, številka pri kateri izginejo ustreza vrednosti spodnjega krvnega tlaka (diastola) (ibid., 14). 40

49 Napotki in navodila za merjenje krvnega tlaka doma: Pred začetkom spremljanja krvnega tlaka doma z novim merilnikom je potrebno merilnik odnesti k osebnemu zdravniku, medicinski sestri oziroma zdravstvenemu tehniku, da primerja njegovo natančnost z merilnikom v ordinaciji. Pomembna je vloga zdravstvenega osebja, ki mora opazovati bolnika pri meritvi krvnega tlaka in preveriti, ali ravna pravilno. V primeru, da pade merilnik na tla ali se kako drugače poškoduje, ga je potrebno odnesti na ponovno preverjanje, ker morda ni več natančen. Krvni tlak je potrebno meriti dvakrat na dan zjutraj, preden bolnik vzame zdravilo in zvečer. Zadnje pol ure pred meritvijo ni priporočljivo jesti, piti kave in alkoholnih pijač ter kaditi. Zjutraj si krvnega tlaka ni priporočljivo izmerite takoj, ampak šele 30 minut po tistem, ko bolnik vstane. Izmeri si ga naj po opravljeni jutranji potrebi (poln sečni mehur lahko zviša krvni tlak), pred jutranjo telovadbo, zajtrkom in pred jemanjem zdravil. Krvni tlak je priporočljivo meriti vsak dan ob pribliţno istem času. Krvni tlak se naj vedno meri na isti nadlahti, običajno ni večjih razlik krvnega tlaka med nadlahtema, če pa obstajajo, si mora bolnik krvni tlak meriti na nadlahti, na kateri je višji. Pred samo meritvijo si je potrebno pripraviti pisalo in dnevnik, da se meritev zabeleţi. Pred meritvijo se je potrebno sprostiti, vsaj 3 do 5 minut. Krvni tlak merimo sede, v udobnem, sproščenem poloţaju, z naslonjenim hrbtom (stol je primernejši od kavča ali naslonjača), stopala naj počivajo na tleh, nogi ne smeta biti prekriţani. Nadlahet z manšeto mora biti sproščena, naslonjena na mizo ali naslon stola in v višini srca. Za ustrezno lego je pod roko morda dobro namestiti še blazino ali podobno podporo. Manšeto namestimo na koţo, ne čez oblačila. Če so rokavi zavihani, lahko utesnjujejo roko in pride do nenatančne meritve, zato je bolje, da je roka razgaljena. Manšeta naj ne bo pritrjena preohlapno niti pretesno pod njo naj bo prostora za en prst. 41

50 Med meritvijo krvnega tlaka naj preiskovanec ne govori. Minuto do dve po prvi meritvi je potrebno izmeriti krvni tlak še enkrat, da preverimo natančnost meritve. Če je krvni tlak izrazito zvišan ali se meritvi precej razlikujeta, je potrebno krvni tlak izmeriti še tretjič. Pri meritvi zapišemo datum in čas meritve, sistolični in diastolični krvni tlak, srčni utrip in morebitne posebnosti. Če bolnika meritve krvnega tlaka doma vznemirjajo ali mu vzbujajo pretirano skrb, jih naj opusti in se posvetuje s svojim zdravnikom. O tem, kako pogoste naj bodo meritve krvnega tlaka, odloči zdravnik. Pri rutinskem spremljanju urejenega krvnega tlaka zadošča meritev enkrat na teden, po 2 do 3 zaporedne meritve zjutraj in zvečer. Kljub temu, da krvni tlak bolnik spremlja doma, pa ni zamenjave za kontrolo krvnega tlaka pri zdravniku. Tudi če je krvni tlak urejen, naj bolnik ne bi opuščal in spreminjal prehranskih navad in zdravljenja, ne da bi bil prej o tem bil obveščen zdravnik (Dolenc, 2009). 4.5 Uporaba znanja in znanstvenih izsledkov Znanje je visoko cenjena vrednota, dobrina, je dragocenost, do katere imamo pravico vsi. Znanje ni le cilj, je tudi pot, ki skupaj z raziskavami in inovacijami vodi do doseganja strateških razvojnih ciljev in do višje kakovosti ţivljenja. Kakovost ţivljenja na splošno pomeni, da človek vsak dan dobro deluje, da je v dobrem psihofizičnem stanju in da je zadovoljen z ţivljenjem. Dosedanje raziskave so pokazale, da z zniţanjem krvnega tlaka zmanjšamo srčno ţilne bolezni in umrljivost. Iz mednarodnih virov je razvidno, da so raziskave pokazale zelo ugoden učinek zdrave uravnoteţene prehrane in zdravega sloga ţivljenja na zniţanje visokega krvnega tlaka. Kljub temu, da bolnikovo sodelovanje vpliva na uravnavanje krvnega tlaka bolj kot izbira zdravila, spol, starost ali teţavnost hipertenzije, le 3% zdravnikov ob predpisovanju zdravila razmišlja o pomenu bolnikovega sodelovanja. Naloţbe v metode za izboljšanje bolnikovega sodelovanja bi zmanjšale pojavnost kliničnih zapletov kot so moţganska kap, bolezni ledvic in srčni infarkt, kar bi posledično pomenilo 42

51 manj primerov invalidnosti, prezgodnje smrti, zmanjšala pa bi se tudi poraba denarja za zdravstvo (Brguljan Hitij in Accetto, 2004). 4.6 Zdravstveno vzgojne delavnice Ko zbolimo, se šele zavedamo, da je zdravje najvišja vrednota v ţivljenju. Nezdrav ţivljenjski stil je vzrok za številna obolenja, na katera pa lahko vplivamo z zdravim načinom ţivljenja. Posameznik mora za svoje zdravje v največji meri poskrbeti sam in se tudi praktično naučiti. Za učno delavnico je značilno, da skupina dela deloma sama ali nima vodje. Za uspešno delovanje delavnice morajo biti izpolnjeni nekateri objektivni in subjektivni pogoji. Od subjektivnih so pomembne predvsem izkušnje udeleţencev s to obliko dela, predznanje in motivacija posameznikov (Hoyer, 2005, str. 205). Glavni cilj delavnice zdravega ţivljenja je, da bi udeleţenci spremenili svoj vedenjski slog, spremenili nezdravo prehranjevanje in vključili v svoj vedenjski slog tudi telesno aktivnost ter opustili razvade. Zdravstveno vzgojne delavnice potekajo v zdravstveno vzgojnih centrih, ki jih je v Sloveniji veliko in imajo sedeţ v zdravstvenih domovih. V delavnico napotijo splošni/druţinski zdravniki vse tiste paciente, pri katerih so prisotni znaki tveganja za zdravje. Delavnico zdravega ţivljenja vodijo za to posebej usposobljeni strokovnjaki (zdravniki, medicinske sestre, profesorji zdravstvene in telesne vzgoje, fizioterapevti, psihologi). V zdravstveno vzgojno delavnico naj bo vključeno manjše število oseb (15). To predstavlja veliko razbremenitev izvajalcev, tako je mogoče pričakovati še boljše rezultate, saj omogoča manjša skupina več individualnega dela. Izvedba zdravstveno vzgojnih delavnic je zelo zahtevna, saj zahteva od izvajalcev izjemno dobro poznavanje problematike. S pomočjo učenja in zdravstvene vzgoje bolnikov in svojcev lahko medicinske sestre izvajajo ukrepe za: spremembo prehranjevalnih navad; redno telesno dejavnost; zniţanje telesne teţe; 43

52 odvajanje od kajenja; obvladovanje stresa; redne kontrole krvnega tlaka; redne kontrole krvnega sladkorja; redne kontrole holesterola. Na učnih delavnicah se bolniki naučijo določenih spretnosti (tehnika merjenja krvnega tlaka, priprava zdrave prehrane, jemanje zdravil). Zdravstveno vzgojno delo predstavlja zelo pomembno metodo pri obvladovanju številnih dejavnikov tveganja za nastanek srčno ţilnih obolenj, posredno pa vpliva na ohranjanje in izboljšanje zdravja, na zmanjševanje stopnje obolevanja, nastanka invalidnosti in na zmanjšanje stopnje umrljivosti. Pri posredovanju znanja, spretnosti in navad je medicinska sestra v vlogi učiteljice in svetovalke, njene spretnosti, sposobnosti, znanje in ustvarjalno vzdušje so sestavni del kakovostne obravnave bolnikov, bolnik pa je tisti, ki mora spremeniti svoje navade. V procesu spreminjanja ţivljenjskih navad mora bolnik imeti občutek, da se sam odloča, kajti šele takrat je notranje motiviran za spremembe. Na ta način se bolnik nauči veliko več in si krepi samospoštovanje. Namen delavnice je, da bi pridobljena znanja udeleţenci vgradili v svoj vsakdanjik in s tem znali pridobiti zdravje in ga znali tudi ohraniti. 44

53 5 EMPIRIČNI DEL 5.1 Namen in cilji raziskave Z raziskavo smo ţeleli ugotoviti, kaj storijo in kako skrbijo prebivalci občine Gornji Petrovci in občine Šalovci za zdrav način ţivljenja. Cilji raziskave so: ugotoviti, ali anketiranci poznajo najpomembnejše dejavnike zdravja kot so: uravnovešena prehrana, gibanje, sproščanje ter prave pogoje za ravnovesje telesa, duha in duše; ugotoviti, koliko anketiranih ljudi se zaveda nevarnosti visokega krvnega tlaka; ugotoviti, koliko anketiranih ima visok krvni tlak in kako ga obvladujejo. 5.2 Raziskovalna vprašanja Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali se anketirane ţenske bolj zdravo in pravilno prehranjujejo od anketiranih moških? Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali so anketirani moški bolj telesno aktivni od ţensk in kakšno vrsto vadbe izvajajo? Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali anketiranci ţivijo stresno in kako obvladujejo stres? Raziskovalno vprašanje št. 4: Koliko anketirancev redno uţiva alkoholne pijače in ali se zavedajo posledic prekomernega pitja alkohola? Raziskovalno vprašanje št. 5: Koliko anketiranih kadi in ali se zavedajo nevarnosti kajenja? Raziskovalno vprašanje št. 6: Koliko anketiranih ima visok krvni tlak in kako ga obvladujejo? Raziskovalno vprašanje št. 7: Koliko anketirancev si redno kontrolira krvni tlak? 45

54 5.3 Metodologija raziskovanja Raziskovalne metode Pri diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela z analizo obstoječe domače in tuje literature, v kateri je opisan visok krvni tlak in ţivljenje z njim. Strokovno literaturo smo iskali v domačih (COBISS) in tujih bibliografskih zbirkah. Uporabljali smo vire, ki so dostopni v knjiţnicah ali preko svetovnega spleta. Vire smo pregledali, podatke sistematizirali, kritično analizirali in predstavili najnovejše strokovne izsledke in spoznanja, izvedli pa smo tudi kvantitativno raziskavo. Kot inštrument raziskave smo uporabili anketni vprašalnik, ki je vseboval 28 vprašanj zaprtega tipa Raziskovalni vzorec V anketo je bilo vključenih 200 prebivalcev (100 moških in 100 ţensk) občine Gornji Petrovci in 200 prebivalcev (100 moških in 100 ţensk) občine Šalovci. Anketiranci so bili v raziskavi izbrani naključno v prej navedenih občinah Postopki zbiranja podatkov Anketiranje je bilo izvedeno v mesecu decembru Anketirali smo prebivalce občine Gornji Petrovci in občine Šalovci na Goričkem. Odgovore na zastavljena vprašanja smo pridobili s pomočjo ankete oziroma anketnega vprašalnika in jih računalniško obdelali v programu Microsoft Word in Microsoft Excel. Izračunali smo deleţe in rezultate predstavili opisno in s tabelami ter z grafi Etični vidik Pri raziskovalnem delu smo upoštevali etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Vsak posameznik je bil seznanjen, da je sodelovanje v raziskavi prostovoljno in jo ima pravico odkloniti. Upoštevali smo vidik anonimnosti in individualnosti. Anketni vprašalnik je bil anonimen, anketirani so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. 46

55 6 REZULTATI Vsi odgovori na anketna vprašanja so prikazani v obliki tabel ali z grafičnimi stolpi, pod njimi pa so rezultati natančneje obrazloţeni z besedilom. Graf 2: Starostna struktura anketiranih let let let 81 let ali več Moški spol Ženski spol Skupaj Med anketiranimi je bilo največ populacije med 41. in 60. letom starosti 173 (43,25%) in med 20. in 40. letom starosti 148 (37%), 63 (15,75%) anketiranih je bilo starih med 61. in 80. letom starosti in v starostni skupini 81 let ali več je bilo 16 (4%) anketiranih. 47

56 250 Graf 3: Izobrazbena struktura anketiranih nedokončana osnovna šola osnovna šola poklicna ali srednja šola višja, visoka ali univerzitetna izobrazba magisterij, doktorat Moški spol Ženski spol Skupaj Največ, 201 (50,25%) anketiranih ima poklicno ali srednješolsko izobrazbo, 154 (38,5%) anketiranih ima končano osnovno šolo, 34 (8,5%) anketiranih ima višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo, 10 (2,5%) anketiranih ima nedokončano osnovno šolo. Ena oseba (0,25%) ima magisterij. 48

57 Graf 4: ITM = indeks telesne mase < 20,0 20,0-24,9 25,0-29,9 30,0-34,9 35,0-39,9 40 Moški spol Ženski spol Skupaj Glede na izračun ITM ima največ anketirancev, 157 (39,25%), čezmerno telesno teţo, od tega več moških, 91 (45,5%) kot ţensk, 66 (33%). Normalno telesno teţo ima 149 (37,25%) anketiranih, od tega več ţensk, 82 (41%) kot moških, 67 (33,5%). Debelost 1. stopnje je prisotna pri 77 (19,25%) anketiranih, in sicer pri ţenskah bolj, 45 (22,5%) kot pri moških, 32 (16%). Debelost 2. stopnje je prisotna pri 12 (3%) anketiranih in 5 (1,25%) anketiranih ima premajhno telesno teţo. 49

58 Graf 5: Kraj prehranjevanja doma v restavracijah drugje 0 Moški spol Ženski spol Skupaj Hrano si pripravlja doma 366 (91,5%) anketiranih udeleţencev, le 34 (8,5%) anketiranih se prehranjuje v restavracijah. Graf 6: Število zauţitih obrokov obroke 3-4 obroke 4-5 obrokov več kot 5 obrokov Moški spol Ženski spol Skupaj Največ, 181 (45,25%) anketiranih zauţije 2 3 obroke na dan, 155 (38,75%) anketiranih zauţije 3 4 obroke na dan. Pravilno se prehranjuje 57 (14,25%) anketiranih, ki zauţijejo 4 5 obrokov na dan. Več kot pet obrokov na dan ima 7 (1,75%) anketiranih. 50

59 Graf 7: Dosoljevanje hrane Moški spol Ženski spol Skupaj 0 hrano dodatno solim, še predem jo poskusim hrano dodatno solim, ko se mi zdi jed neslana redko dodatno solim nikoli ne solim dodatno Največ anketiranih, 153 (38,25%), hrano dodatno soli, ko se jim zdi jed neslana, 122 (30,5%) anketiranih hrano redko dodatno soli, 91 (22,75%) anketiranih hrane nikoli dodatno ne soli, 34 (8,5%) anketiranih pa hrano dodatno soli, še preden jo poskusijo. 51

60 Tabela 6: Pogostost uţivanja posameznih ţivil SPOL ŽENSKI SPOL MOŠKI SPOL VRSTA ŽIVILA 1 krat na dan ali več skupaj 4-6 krat na teden skupaj 1-3 krat na teden skupaj 1-3 krat na mesec skupaj nikoli skupaj Mleko in mlečni izdelki Sadje Zelenjava Perutnina Svinjsko meso Goveje meso Ribe in morski sadeži Beli kruh Črni kruh Žita (kosmiči, muesli,kaše) Ocvrte jedi Hrana iz pločevink Hitra hrana Pecivo in sladice Negazirane pijače Gazirane pijače

61 Tabela št. 6 prikazuje uţivanje posameznih ţivil med moškimi in ţenskimi anketiranci. Iz tabele je razvidno, da se ţenske bolj zdravo prehranjujejo kot moški. Največ, 101 (50,5%) ţensk uţiva vsaj 1 krat na dan mleko in mlečne izdelke, prav tako 131 (65,5%) ţensk uţiva vsaj 1 krat na dan sadje in 112 (56%) ţensk zelenjavo. Medtem ko so moški bolj pristaši uţivanja mesnih izdelkov in nezdrave prehrane (hitra hrana, hrana iz pločevink in ocvrte jedi). Največ, 58 (29%) moških uţiva svinjsko meso 4 6 krat na teden in 94 (47%) moških 1 3 krat na teden. Prav tako največ, 39 (19,5%) moških uţiva hitro hrano 1 3 krat na teden in 87 (43,5%) moških 1 3 krat tedensko uţiva ocvrte jedi. Med obema spoloma prevladuje dnevno uţivanje črnega kruha, 184 (46%). Prav tako pri obeh spolih prevladuje dnevno pitje negaziranih pijač, 226 (56,5%). Graf 8: Škodljivost uţivanja alkoholnih pijač Moški spol Ženski spol Skupaj 0 da ne Škodljivosti uţivanja alkoholnih pijač se zaveda 320 (80%) anketiranih; ţenske, 172 (86%), nekoliko bolj kot moški 148 (74%), medtem ko je 80 (20%) anketiranih mnenja, da uţivanje alkoholnih pijač ni škodljivo. 53

62 Graf 9: Pogostost uţivanja alkoholnih pijač Moški spol Ženski spol Skupaj 0 vsak dan 3-6 krat na teden 1-3 krat na teden 2-3 krat na mesec nekajkrat na leto nikoli Med anketiranimi udeleţenci opaţamo problem uţivanja alkoholnih pijač zlasti pri moških, ki pogosto uţivajo alkoholne pijače. Vsak dan uţiva alkohol 26 (6,5%) anketiranih, od tega 21 (10,5%) moških, 3 6 krat na teden uţiva alkohol 32 (8%) anketiranih, od tega 26 (13%) moških, 1 3 krat na teden uţiva alkohol 84 (21%) anketiranih, od tega 58 (29%) moških, 2 3 krat na mesec uţiva alkohol 79 (19,75%) anketiranih, 102 (25,5%) anketiranih uţiva alkohol nekajkrat na leto, 77 (19,25%) anketiranih pa ne uţiva alkohola nikoli. 54

63 Graf 10: Pogostost ukvarjanja s telesno aktivnostjo Moški spol Ženski spol Skupaj krat dnevno 2-3 krat tedensko 2-3 krat mesečno krat letno se ne ukvarjam Vsi anketirani se ukvarjajo s telesno aktivnostjo, največ, 134 (33,5%) anketiranih se ukvarja s telesno aktivnostjo 2 3 krat tedensko, 97 (24,25%) se jih ukvarja 2 3 krat mesečno, 85 (21,25%) se jih ukvarja s telesno aktivnostjo 1 krat dnevno, 2 3 krat letno pa se s telesno aktivnostjo ukvarja 84 (21%) anketiranih. 55

64 Tabela 7: Vrsta telesne aktivnosti Vrsta telesne vadbe Moški spol Ženski spol Skupaj sprehod nordijska hoja tek fitnes aerobika plavanje ples fizično delo vrtnarjenje in urejanje okolice kolesarjenje drugo: nogomet Tabela prikazuje vrsto telesne vadbe med anketiranimi. Vsi anketirani se ukvarjajo s telesno aktivnostjo, moški največ s sprehodom, kar 123 (61,5%), 133 (66,5%) s fizičnim delom, medtem ko se 157 (78,5%) ţensk rekreira s sprehodom in 102 (51%) z vrtnarjenjem in urejanjem okolice. Graf 11: Pomembnost telesne aktivnosti Moški spol Ženski spol Skupaj da ne Pomembnosti telesne aktivnost se zaveda 386 (96,5%) anketiranih, 14 (3,5%) anketiranih pa je mnenja, da telesna aktivnost ni pomembna. 56

65 350 Graf 12: Kajenje Moški spol Ženski spol Skupaj da ne občasno Velika večina anketiranih, 291 (72,75%), je nekadilcev, 85 (21,25%) anketiranih je kadilcev in 24 (6%) anketiranih kadi občasno. Graf 13: Škodljivost kajenja Moški spol Ženski spol Skupaj 50 0 da 14 6 ne 20 Škodljivosti kajenja za zdravje se zaveda 380 (95%) anketiranih, 20 (5%) anketiranih pa je mnenja, da kajenje ni škodljivo. 57

66 Graf 14: Pogostost stresa nikoli zelo redko občasno pogosto vsak dan Moški spol Ženski spol Skupaj Največ, 162 (40,5%) anketiranih je občasno in 105 (26,25%) zelo redko pod stresom. Pogosto je pod stresom 93 (23,25%) anketiranih, od tega 66 (33%) ţensk, 27 (6,75%) anketiranih je vsak dan pod stresom in 13 (3,25%) anketiranih ni nikoli pod stresom. 58

67 Graf 15: Načini sproščanja Moški spol Ženski spol Skupaj 0 pogovor poslušanje glasbe sprehod v naravi branje knjig in revij spanje in počitek se ne sproščam Anketirani se sproščajo na različne načine, moški najpogosteje s spancem in počitkom, kar 109 (54,5%), 80 (40%) moških s poslušanjem glasbe, medtem ko se 102 (51%) ţensk sprošča s sprehodom v naravi in 77 (38,5) ţensk s pogovorom. Graf 16: Povišan krvni tlak pri anketiranih Moški spol Ženski spol da ne ne vem 21 Skupaj Povišan krvni tlak ima 116 (29%) anketiranih, od tega 71 (35,5%) ţensk in 45 (22,5%) moških, 21 (5,25%) anketiranih ne ve, ali imajo povišan krvni tlak. 59

68 Graf 17: Pogostost samokontrole krvnega tlaka več krat dnevno krat dnevno krat tedensko krat mesečno krat letno nikoli Moški spol Ženski spol Skupaj Največ, 162 (40,5%) anketiranih si kontrolira krvni tlak 1 3 krat letno, 134 (33,5%) anketiranih pa si kontrolira krvni tlak 1 2 krat mesečno. Večkrat dnevno si kontrolira krvni tlak 7 (1,75%) anketiranih, 1 krat dnevno 21 (5,25%) anketiranih in 1 3 krat tedensko si krvni tlak kontrolira 70 (17,5%) anketiranih, 6 (1,5%) anketiranih pa si nikoli ne kontrolira krvnega tlaka. 60

69 Graf 18: Kraj kontrole krvnega tlaka v ordinaciji v lekarni v nakupovalnih centrih doma 0 0 drugje 0 Moški spol Ženski spol Skupaj Dve tretjini anketiranih udeleţencev, 270 (67,5%), si kontrolira svoj krvni tlak doma in 130 (32,5%) anketiranih v ordinaciji. Graf 19: Nevarnost visokega krvnega tlaka za zdravje Moški spol Ženski spol Skupaj da ne ne vem 19 Večina anketiranih udeleţencev, 376 (94%), se zaveda nevarnosti visokega krvnega tlaka za zdravje. 61

70 Graf 20: Dejavniki tveganja za nastanek visokega krvnega tlaka nezdrava prehrana telesna neaktivnost debelost kajenje alkohol stres in duševna napetost Moški spol Ženski spol Skupaj Da so za nastanek povišanega krvnega tlaka krivi dejavniki nezdrave prehrane, meni 307 (76,75%) anketiranih udeleţencev, 244 (61%) anketiranih meni, da so za nastanek krvnega tlaka krivi stres in duševna napetost ter 241 (60,25%) anketiranih je mnenja, da je za nastanek visokega krvnega tlaka kriva debelost. 62

71 Graf 21: Viri informacij o visokem krvnem tlaku Moški spol Ženski spol Skupaj 0 od zdravnika od medicinske sestre od sorodnikov, prijateljev in znancev iz medijev Največ informacij o visokem krvnem tlaku dobijo anketirani od osebnega zdravnika, 343 (85,75%), 88 (22%) anketiranih dobi informacije iz medijev, 56 (14%) anketiranih dobi informacije od sorodnikov, znancev in prijateljev ter 26 (6,5%) anketiranih dobi informacije o visokem krvnem tlaku od medicinske sestre. 63

72 Graf 22: Podajanje informacij o nevarnosti visokega krvnega tlaka od zdravstvenih delavcev Moški spol Ženski spol Skupaj da ne ne vem Skoraj dve tretjini anketiranih, 276 (69%) je mnenja, da zdravstveni delavci podajo dovolj informacij o nevarnosti visokega krvnega tlaka. 64 (16%) anketiranih meni, da zdravstveni delavci ne podajo dovolj informacij o nevarnosti visokega krvnega in 60 (15%) anketiranih ne ve, ali jim zdravstveni delavci posredujejo dovolj informacij o nevarnosti visokega krvnega tlaka. 64

73 Graf 23: Dodatne informacije o visokem krvnem tlaku ne, ker jih imam dovolj ne, ker me to ne zanima da, ker si želim več znanja o visokem krvnem tlaku Moški spol Ženski spol Skupaj Dodatne informacije o visokem krvnem tlaku si ţeli pridobiti 219 (54,75%) anketiranih udeleţencev, 155 (38,75%) anketiranih ima dovolj informacij o visokem krvnem tlaku in 26 (6,5%) anketiranih ne ţeli dodatnih informacij o visokem krvnem tlaku, ker jih to ne zanima. 65

74 Graf 24: Način pridobivanja dodatnih informacij o visokem krvnem tlaku Moški spol Ženski spol Skupaj iz medijev skupine in društva za zdravje srca in ožilja organizirana predavanja in delavnice na temo visok krvni tlak od osebnega zdravnika od medicinske sestre Anketirani udeleţenci si ţelijo pridobiti dodatno znanje o visokem krvnem tlaku na več načinov, in sicer si ţeli 66 (16,5%) anketiranih dobiti dodatne informacij od osebnega zdravnika, 57 (14,25%) anketiranih na organiziranih predavanjih in delavnicah, iz medijev pa si ţeli pridobiti dodatne informacije 69 (17,25%) anketiranih. Graf 25: Pomembnost vloge medicinske sestre pri osveščanju ljudi o visokem krvnem tlaku in nevarnosti le-tega Moški spol Ženski spol Skupaj 0 da ne ne vem Da ima medicinska sestra pomembno vlogo pri osveščanju ljudi o visokem krvnem tlaku in nevarnosti le tega, meni 305 (76,25%) anketiranih udeleţencev. 66