UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja UPORABA PREHRANSKIH DODATKOV V AEROBIKI MAGISTRSKO DELO Avtorica dela ASJA OMERZU Ljubljana, 20

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja UPORABA PREHRANSKIH DODATKOV V AEROBIKI MAGISTRSKO DELO Avtorica dela ASJA OMERZU Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja UPORABA PREHRANSKIH DODATKOV V AEROBIKI MAGISTRSKO DELO MENTOR: doc. dr. Petra Zaletel SOMENTOR: prof. dr. Miran Kondrič RECENZENT: doc. dr. Vedran Hadžić Avtorica dela: ASJA OMERZU Ljubljana, 2016

4 IZJAVA Podpisana Asja Omerzu, rojena , študentka Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, program Športna vzgoja, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Uporaba prehranskih dodatkov v aerobiki pri mentorici doc. dr. Petri Zaletel, somentorju prof. dr. Miranu Kondriču in recenzentu doc. dr. Vedranu Hadžiću avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literature korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Podpis avtorice:

5 ZAHVALA Za pomoč in nasvete pri izdelavi magistrskega dela se najprej zahvaljujem mentorici doc. dr. Petri Zaletel in somentorju prof. dr. Miranu Kondriču. Velika zahvala gre seveda moji družini, ki mi je študij omogočila in me pri tem neprestano podpirala. Zahvalila bi se tudi fantu Luki in vsem prijateljem ter sošolcem, ki so mi v času študija nudili podporo in me spodbujali. Za pomoč pri statistični obdelavi se iskreno zahvaljujem Žigi Škrablu, za dodatno gradivo prijateljici Lučki Bibič, za prevod Nevi Omerzu in za lektoriranje Davidu Križmanu.

6 Ključne besede: telesna dejavnost, aerobika, rekreacija, zdrav življenjski slog, zdrava prehrana, prehranski dodatki UPORABA PREHRANSKIH DODATKOV V AEROBIKI Asja Omerzu IZVLEČEK Sedeč način življenja in nezdrava prehrana sta postala pomembni težavi novodobnega sveta. Koristi telesne dejavnosti so neprecenljive, saj z njo ohranjamo zdravje in zmanjšamo tveganje za nastanek različnih bolezni. Med številnimi možnostmi rekreacije se veliko žensk udejstvuje tudi v aerobiki, zanimivi športni zvrsti, ki poteka ob glasbeni spremljavi. Poleg tega, da aerobika ugodno vpliva na srčnožilni in dihalni sistem, pomaga tudi pri ohranjanju vitkega telesa. Prav želja po vitkem telesu pa je vplivala tudi na spremembo prehranskih navad mnogih ljudi. Treningi, ki morajo biti za dosego ciljev dovolj intenzivni in pogosti, ter s hranili osiromašena živila, ki so nam danes ponujena na trgu, sta glavna vzroka, da ljudje vedno pogosteje posegajo po prehranskih dodatkih. V magistrskem delu nas je torej zanimalo, v kolikšni meri ženske, ki se ukvarjajo z aerobiko, uživajo prehranske dodatke. V vrhunskem športu so prehranski dodatki ključ do uspeha, nas pa je zanimalo, v kolikšni meri se ti uporabljajo pri rekreativnih športnikih. V raziskavo je bilo vključenih 117 žensk, ki se ukvarjajo z aerobiko, njihova povprečna starost pa je bila 28,9 ± 10,1 let. Uporabili smo anonimen vprašalnik, s katerim smo dobili njihove socialno-demografske podatke in podatke o prehranskih dodatkih, ki jih morda uživajo. Rezultate smo statistično obdelali s pomočjo programskega paketa SPSS. Zanimalo nas je predvsem, ali starost žensk, dolžina ukvarjanja z aerobiko in mnenje o poznavanju prehrane vplivajo na uporabo prehranskih dodatkov. Ugotovili smo, da starost na uporabo nima vpliva, da dolžina ukvarjanja z aerobiko vpliva na mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov in da boljše mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov vpliva na manjšo uporabo le-teh. Ženske najpogosteje uporabljajo vitaminsko-mineralne prehranske dodatke in proteine, pri nasvetih in uporabi pa najbolj upoštevajo mnenje trenerja.

7 Key words: physical activity, aerobics, fitness, healthy lifestyle, healthy food, dietary supplements DIETARY SUPPLEMENTS USE AMONG AEROBICS PARTICIPANTS Asja Omerzu ABSTRACT A sedentary lifestyle and unhealthy eating are among the biggest problems our world is facing today. The impact of physical activity is priceless since it helps us stay healthy and decreases the risk of various diseases. Out of many different exercise options available, many women choose to do aerobics. Not only that this interesting music-accompanied activity has many positive effects on our cardiovascular and respiratory systems, but it also helps us stay fit. The desire to stay fit has driven many people to change their eating habits. People tend to take more and more dietary supplements to be able to follow their trainings, which need to be intensive and frequent in order to get results. Moreover, the use of dietary supplements has increased also due to nutrient depletion of the food that is offered on the market. In this thesis, we focused on the dietary supplement use among women who do aerobics. For professional athletes, the use of dietary supplements is the key to success, so we wanted to determine the extent to which dietary supplements are used by recreational athletes. The study included 117 women who do aerobics, aged on average 28.9 ± 10.1 years. An anonymous questionnaire has been conducted to help us gather socio-demographic data of these women and information about nutritional supplements that they might be taking. Afterwards, the results were statistically analysed with the SPSS software package. This thesis focused on finding if the age of women, the overall time they ve been engaged in aerobics and their knowledge on healthy eating influence their use of dietary supplements. In this survey, no relation between the age of women and the use of such supplements was shown. However, the survey indicated a relationship between the time they ve been practising aerobics and their opinion on the knowledge on nutrition and dietary supplements. Moreover, the study has also shown that women who are well informed about nutrition and dietary supplements tend to consume less dietary supplements than others. Women mostly use vitamin and mineral supplements as well as proteins and they consult their instructor for any advice regarding the use of the supplements.

8 KAZALO VSEBINE 1. UVOD POJEM IN POMEN AEROBIKE FIZIOLOŠKI UČINKI AEROBIKE PREHRANA HRANILNE SNOVI PREHRANSKI DODATKI IN DOPING VPLIV PREHRANSKIH DODATKOV NA ORGANIZEM NAJPOGOSTEJŠE VRSTE PREHRANSKIH DODATKOV VARNOST IN NUJNOST UŽIVANJA PREHRANSKIH DODATKOV PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE METODE DELA PREIZKUŠANKE PRIPOMOČKI POSTOPEK REZULTATI OSNOVNI PODATKI O ŽENSKAH, KI SE UKVARJAJO Z AEROBIKO OSNOVNI PODATKI O UPORABI IN MNENJU O POZNAVANJU PREHRANSKIH DODATKOV POVEZAVE MED SPREMENLJIVKAMI POVEZANOST MED STAROSTJO IN UPORABO PREHRANSKIH DODATKOV POVEZANOST MED DOLŽINO UKVARJANJA Z AEROBIKO IN UPORABO PREHRANSKIH DODATKOV POVEZANOST MED DOLŽINO VADBE IN MNENJEM O POZNAVANJU PREHRANE IN PREHRANSKIH DODATKOV POVEZANOST MNENJA O POZNAVANJU PREHRANE IN PREHRANSKIH DODATKOV TER UPORABI LE-TEH RAZPRAVA DOLŽINA IN REDNOST UKVARJANJA Z AEROBIKO IZOBRAZBA, TELESNA AKTIVNOST IN PREHRANSKI DODATKI UPORABA IN VRSTE PREHRANSKIH DODATKOV POZNAVANJE PREHRANE IN PREHRANSKIH DODATKOV RAZLOGI ZA NEUPORABO PREHRANSKIH DODATKOV VPLIV POSAMEZNIH SPREMENLJIVK NA UPORABO IN MNENJE O POZNAVANJU PREHRANSKIH DODATKOV SKLEP VIRI PRILOGA... 63

9 KAZALO SLIK Slika 1. Step aerobika (osebni arhiv) Slika 2. Kaj je pomembnejše gibanje ali zdrava prehrana? (Houssem, b.d.) Slika 3. Nekateri ponudniki hitre prehrane (Houssem, b.d.) Slika 4. Oblike prehranskih dodatkov (Žurnal, 2011) KAZALO GRAFOV Graf 1. Mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov Graf 2. Podatek o tem, koliko žensk uporablja prehranske dodatke Graf 3. Vrste prehranskih dodatkov, ki jih ženske najpogosteje uživajo KAZALO TABEL Tabela 1. Starost vadečih žensk Tabela 2. Telesna višina vadečih, podana v centimetrih Tabela 3. Telesna masa žensk, podana v kilogramih Tabela 4. Dolžina ukvarjanja z aerobiko Tabela 5. Rednost ukvarjanja z aerobiko Tabela 6. Trenutna izobrazba žensk, ki se ukvarjajo z aerobiko Tabela 7. Podatek o tem, komu na temo prehrane in prehranskih dodatkov ženske najbolj zaupajo.. 36 Tabela 8. Kje znanje o prehranskih dodatkih in dopingu pridobijo? Tabela 9. Podatek o tem, kje ženske prehranske dodatke nakupujejo Tabela 10. Razlogi, zaradi katerih nekatere prehranskih dodatkov ne uživajo Tabela 11. Povezave s Spearmanovim koeficientom korelacije Tabela 12. Kontingenčna tabela za starostne kategorije in uporabo prehranskih dodatkov Tabela 13. Vpliv starosti na uporabo prehranskih dodatkov Tabela 14. Kontingenčna tabela za dolžino ukvarjanja z aerobiko in uporabo prehranskih dodatkov. 41 Tabela 15. Povezava med dolžino ukvarjanja z aerobiko in uporabo prehranskih dodatkov Tabela 16. Statistično značilna povezava med dolžino ukvarjanja z aerobiko in mnenjem o poznavanju prehrane Tabela 17. Deskriptivna statistika, kjer vidimo, kakšno je povprečno mnenje o poznavanju prehrane glede na dolžino vadbe Tabela 18. T-test za neodvisne vzorce Tabela 19. Opisna statistika za Kruskal-Wallisov test Tabela 20. Povezava med mnenjem o poznavanju prehrane in uporabo prehranskih dodatkov, narejena s Kruskal- Wallisovim testom

10 1. UVOD V današnjem času se zelo pogosto govori o zdravem načinu življenja, s čimer mislimo predvsem na zadostno količino gibanja in zdravo prehrano. Človek pripada vrsti živih bitij, katere obstanek in razvoj zaznamujeta gibanje. Pomanjkanje telesne dejavnosti in s tem pomanjkanje mišične aktivnosti, ne zmanjša le telesnih sposobnosti, pač pa zmanjšuje tudi kvaliteto življenja. Med aktivnostjo se v telesu dogajajo številne kemijske reakcije, ki na različne načine vplivajo na naše zdravje. Dokazano je, da telesna aktivnost povečuje mišično maso, ohranja kostno maso, izboljšuje gibalne sposobnosti, zmanjšuje maščobno maso, zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni in tako človeku omogoča telesno in mentalno rast (LeMura idr. 2000; Warburton, 2006). Življenjski slog ljudi se je skozi leta drastično spremenil. V preteklosti je večina opravljala težke in naporne poklice, ki so od njih zahtevali precejšnjo telesno aktivnost že v času službe, zato potrebe po organizirani vadbi v popoldanskem času ni bilo. Danes je temu precej drugače, saj večina poklicev zahteva veliko miselne dejavnosti, posameznik pa ob tem miruje in sedi. Tudi sicer pa ljudje večino prostega časa preživijo sede, pa naj bo to v šoli, v avtomobilu, ali pa doma pred televizorjem. Tako je sčasoma potreba po gibanju izzvenela, sedeč način življenja pa je postal velik problem, ki je s seboj prinesel številne novodobne bolezni. Več kot polovica mladih v Sloveniji, v povprečju starih 14 let, presedi med tednom več kot dve uri svojega prostega časa, medtem ko jih petina presedi celo več kot štiri ure (Jeriček Klanšček, Koprivnikar, Drev, Pucelj in Britovšek, 2015). Če temu prištejemo še ure iz šole in ure, ko mladostnik spi, je podatek o njihovem neaktivnem življenju naravnost zastrašujoč. Količina gibanja navadno z leti ne narašča precej, zato lahko predvidevamo, da bo življenjski slog le-teh vse prej kot zdrav. Telesna dejavnost mora postati del nuje vsakdana že pri mladostnikih, saj lahko le s tem sami pripomorejo k manjšemu tveganju za nastanek bolezni sodobnega sveta, med katerimi je tudi debelost, ki se v razvitem svetu širi kot najpogostejša presnovna bolezen (Hlastan Ribič, 2010). V Združenih državah Amerike je prekomerno težkih kar polovica odraslih, medtem ko je pri mladostnikih debelost problem pri četrtini populacije (French, Story in Jeffery, 2001). Zajela je tudi že velik del Slovenije, kjer je kar 54 odstotkov odraslih med 25 in 64 let prekomerno prehranjenih (Hlastan Ribič, 2010). Pri ozaveščanju naroda o pomenu gibanja in zdravi prehrani je bilo v zadnjem desetletju narejenega precej. V Sloveniji je bilo v letu 2008 le 37 odstotkov prebivalcev takšnih, ki so bili popolnoma športno neaktivni (Sila, 2010). Tako se vedno več ljudi v prostem času rekreira, dejavnost pa prilagaja svojim časovnim, finančnim in socialnim zmožnostim in željam. 10

11 V poplavi športov in možnostih rekreacije je svoj prostor našla tudi aerobika kot rekreativni šport, kjer gre za daljšo vadbo aerobnega značaja. Raziskava, ki je bila narejena leta 2008, namreč kaže, da je med ženskami aerobika, z vsemi pojavnimi oblikami, na visokem petem mestu po priljubljenosti dejavnosti v športni rekreaciji (Jakovljevič, 2014). Ženske se za aerobiko odločajo iz različnih razlogov, eden glavnih pa je zagotovo želja po lepem in vitkem telesu (Strelan, Mehaffey in Tiggemann, 2003). Zunanja lepota je pomembna že od nekdaj. Dejstvo je, da so lepa telesa vedno navdihovala umetnike, slikarje, kiparje, književnike in glasbenike, ter da jih danes podpirajo modna, kozmetična, prehranska in fitnes industrija. Z veliko pomočjo medijev se vse naštete veje opirajo na idealih lepote oziroma na primerih idealnega lepega telesa, ki zagotavlja neskončnemu nizu telesnih standardov. Standardi so sicer odvisni od časa, trenutka in kulture, nezadovoljne pa naredijo tiste, ki le-teh ne morejo doseči. Mnogim ljudem, ki s pomočjo aktivnosti dosegajo spremembe na svojem telesu, največ pomeni ravno doseganje družbenih norm na tem področju (Maskalan, 2012). Tako šport danes ni samo odlična reklama za zdravo telo, pač pa tudi za ohranjanje lepega in vitalnega telesa. Pravzaprav je ravno atraktivnost telesa tista, ki se nahaja v večini oglasov za razne fitnes centre in vodene vadbe. Malo je seveda takšnih, ki poskušajo stranke pridobiti s promocijo zdravega krvno-žilnega sistema in zmanjšanja holesterola. Motivi za vadbo so, zlasti pri ženskah, v večini estetskega značaja (Frederick in Shaw, 1995). Do lažjih uresničitev ciljev si ljudje pri vadbi pomagajo na različne načine. Eden od načinov je sprememba prehrane, kjer poznamo že nešteto različnih diet. Katera je dobra, katera učinkuje in ali je katera sploh zdrava, zelo težko zatrdimo, zagotovo pa je najbolj pametna tista, ki je uravnotežena in v kateri lahko vztrajamo celo življenje. Količina treningov, želja po vitkem telesu s čim manj maščobnega tkiva in kar se da hitra regeneracija so torej sčasoma začeli prehrano ljudi spreminjati. Zdrava prehrana mora biti prilagojena vsakemu posamezniku, uravnotežena prehrana pa mora vsebovati vse hranilne snovi v takih količinah, da zadosti delovanju vseh funkcij organizma v največji meri. Če je le mogoče, bi pri sestavi jedilnika morali dati prednost naravnim in nepredelanim živilom, saj imajo takšna živila več hranilnih snovi in vitaminov (Provencher, Polivy in Herman, 2009). Ker pa je ponudba le-teh vedno manjša in težje dostopna, so tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki začeli posegati po prehranskih dodatkih. V vrhunskem športu veljajo prehranski dodatki za naravno potrebo, ki je posledica povečane telesne obremenitve (Rodek, Sekulić in Kondrič, 2012). Prehranski dodatki dokazano pripomorejo k boljšemu izkoristku treninga in s tem povečujejo možnost boljšega rezultata (Lipovšek, 2013). Pri tekmovalen športu je sam rezultat v obliki točk ključnega pomena, zato je uporaba dodatkov povsem razumljiva. Pri rekreativnem športu, zlasti pri aerobiki, pa sam rezultat v obliki točk nima bistvenega pomena. Ima pa zato veliko težo rezultat v smislu oblikovanja telesa, pri čemer si ljudje pomagajo s prehranskimi dodatki. 11

12 Zanimalo nas torej, v kolikšni meri so prehranski dodatki prodrli v svet rekreativnega športa, kjer je poleg skrbi za zdravje še mnogo ostalih motivov. Namen magistrskega dela je bil tako ugotoviti, v kolikšni meri se ženske, ki se ukvarjajo z aerobiko, poslužujejo prehranskih dodatkov in katerih. Preverili smo tudi, ali imajo starost vadečih, dolžina ukvarjanja z aerobiko in mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov vpliv na uporabo le-teh. 12

13 1.1 POJEM IN POMEN AEROBIKE Ameriški zdravnik K. Cooper je bil prvi, ki je uvedel tako imenovani AEROBIC, novo obliko vadbe, s katero je želel rešiti problem neaktivnosti ameriške družbe. Po številnih prizadevanjih za popestritev vadbe Aerobic z vključitvijo ostalih športnih zvrsti se je v začetku sedemdesetih razvil Aerobic dancing, avtorice Jackie Sorensen. Ugotovila je, da se lahko tudi s plesom doseže enake učinke, kot jih ljudje lahko dosežejo s hojo ali tekom. Iz preprostih plesnih korakov in drugih gibalnih elementov, ki jih povezuje glasbena spremljava, je plesna aerobika postala privlačna športna disciplina. Knjiga Jackie Sorensen je leta 1979 v ZDA postala prava uspešnica. Najuspešnejša»inovatorka«na področju aerobike pa je zagotovo Jane Fonda, filmska igralka, ki je v začetku osemdesetih let z izdajo knjige»workout«storila več za razvoj ženskega športa kot marsikateri drug strokovnjak do tedaj. Ravno zaradi Jane Fonda so aerobiko najprej označevali za»modno muho«, saj so menili, da filmska zvezda s športom nima prav nobene povezave, a je vadba preizkus časa prestala. V izredno kratkem času je preplavila skoraj cel svet, saj se je pospešeno začela razvijati ne samo v Ameriki, pač pa tudi v Evropi in Avstraliji in tako povzročila pravo športno evforijo, kar na športnem področju predstavlja svojevrsten fenomen. Aerobika je tudi eden redkih športov, ki se je izvorno začela kot ženska disciplina (Zagorc, Zaletel in Jeram, 2006). Pri aerobiki naravne oblike gibanja, kot so hoja, tek in poskoki z ostalimi preprostimi koraki in gibalnimi strukturami povezujemo v smiselno koreografijo. Vadbena ura, ki navadno traja 60 minut, se prične z uvodnim delom, kjer vadečega s povečanjem krvnega obtoka in dvigom telesne in mišične temperature pripravimo na nadaljnji del. V glavnem delu ure poleg zastavljene koreografije navadno izvajamo tudi razne krepilne vaje, navadno z lastno težo, lahko pa tudi z uporabo kakšnega drobnega pripomočka (ročke, pilates žoge, majhne žogice ). Sledi še zaključni del ure, statične raztezne vaje, s čimer mišicam omogočamo»vračanje«krvi iz okončin v srce in postopoma ohlajamo telo (Zaletel, b.d.). Primerna je za večino ljudi, ne glede na socialni sloj, saj ne zahteva pretirano drage opreme, ni vezana na posebne pogoje (vremenske razmere, vodo, planine ), ni odvisna od partnerja ali skupine, poteka lahko ob vsakem dnevnem ali tedenskem času in v prvotnem smislu ni namenjena tekmovanju (Zagorc, idr. 2006). Aerobika z vso svojo širino zadostuje tako primarnim motivom, kamor sodi zlasti potreba po gibanju, kot tudi sekundarnim motivom (želja po doživljanju ugodja, potreba po igri, potreba po ustvarjalnosti, težnja po spremembah in težnja po samopotrjevanju, vzbujanju pozornosti ter uveljavljanju). Sama vadba je tako odlično sredstvo za razvoj osebnosti in spreminjanje samopodobe. Na splošno ima šport na samopodobo velik vpliv. Ko je Slabe (2004) raziskoval samopodobo rekreativnih športnikov, se je izkazalo, da imajo rekreativni športniki bolj pozitiven pogled na lastno telo, na svoje zdravstveno stanje, telesni izgled, sposobnosti in spolnost, kot tisti, ki se s 13

14 športom ne ukvarjajo. Tako je bilo ugotovljeno tudi v raziskavi leta 2010, ko so preverjali, kako aerobika vpliva na samopodobo žensk. Statistično pomembne razlike so se pokazale namreč ravno tam, kjer so jih pričakovali. Ženske, ki se z aerobiko ukvarjajo dlje časa (osem let ali več), imajo boljšo samopodobo od tistih, ki se z aerobiko ukvarjajo manj časa (dve leti ali manj), tako pri telesni samopodobi kot tudi pri telesnih sposobnostih in telesnem videzu. Dokazano je bilo tudi, da imajo ženske, ki se ukvarjajo z aerobiko v celoti boljšo samopodobo od tistih, ki se z aerobiko sploh ne ukvarjajo (Trifkovič, 2010). Podobno so ugotovili tudi v 6-tedenski raziskavi, ki je vključevala učenke, stare približno 14 let. Imeli so kontrolno skupino, ki je izvajala klasične ure športne vzgoje in eksperimentalno skupino, ki je namesto športne vzgoje izvajala ure aerobike. Rezultati so pokazali, da se je pri tovrstnih dekletih po šestih tednih pojavil občutek zmanjšanja maščobne mase, učenke so se počutile bolj privlačne, bistveno pa se zmanjšalo telesno nezadovoljstvo (Burgess, Grogan in Burwitz, 2006). Aerobika pozitivno vpliva tudi na zmanjševanje anksioznosti, obliko psihične bolezni, kjer gre za stanje živčne napetosti. To so ugotovili v 10-tedenski raziskavi, ki so jo izvedli med študentkami turške univerze. Preverjali so, ali aerobika zvišuje samopodobo in zmanjšuje tveganje za pojav anksioznosti in depresije. Dvajset študentk je delalo po 10-tedenskem programu, ki je vključeval tri ure aerobike tedensko, ostalih dvajset študentk pa ni vadilo v organizirani vadbi. Vprašalnike, ki so jih pripravili, so dekleta izpolnila na začetku, v sredini in na koncu raziskave. Na podlagi odgovorov so ugotovili, da je program pozitivno vplival tako na samopodobo žensk kot tudi na zmanjšanje tveganja za pojav anksioznosti, saj so imela dekleta v eksperimentalni skupini precej boljše rezultate (Asci, 2003). V poplavi številnih športov se je ravno zaradi pozitivnih psiholoških in fizioloških učinkov tudi ohranila. Želja po tekmovalnosti, zmagi in nagradah pri aerobiki nima velikega pomena (Jurgele, 2011). Ko so v diplomskem delu ugotavljali glavne motive za vključitev v šestmesečni program aerobike, je prvo mesto zasedla želja po telesni sposobnosti, že takoj na drugem mestu pa je bila želja po ohranitvi dobre forme. Ženskam je več kot očitno pri gibanju bolj pomembna estetska komponenta kot sam dosežek v obliki točk. Povezava glasbe in ustrezno izbranih načinov vadbe, ki so namenjeni najbolj»kritičnim«delom ženskega telesa, ustvarja potrebno motivacijo, ki ženske spodbuja k daljši vadbi v submaksimalnem naporu (Macone, Baldari, Zelli in Guidetti, 2006). Glavni razlog za ukvarjanje s telesno aktivnostjo je želja po fit in lepem telesu (Strelan, idr., 2003). V raziskavi, ki so jo izvedli leta 2003, so med stotimi dekleti, starimi med 16 in 25 let, ugotavljali ravno razloge za vključitev v skupinske vadbe. Dekletom je zelo pomembno zadovoljstvo v svojim telesom, samospoštovanje in dobra samozavest, kar zagotovo krepijo na tovrstnih vadbah. To so tudi glavni razlogi, da se le-teh poslužujejo. 14

15 Ker je ponudba strokovno vodenih oblik aerobike vedno pestrejša, se tako za tovrstno vadbo odloča vedno večji del ženske populacije. V raziskavi, ki je bila narejena leta 2010 in v kateri so sodelovale ženske, ki se ukvarjajo ali ne ukvarjajo z aerobiko, je bilo kar dve tretjini takšnih, ki so odgovorile, da je ravno gibanje ob glasbi tisto, kar jih najbolj pritegne k aerobiki. Kot glavni razlog za udejstvovanje v tovrstni vadbi so ženske označile zdravje in dobro počutje, medtem ko jih je najmanj, le 20 odstotkov, kot razlog navedlo izboljšanje telesne kondicije (Trifkovič, 2010). Aerobika tako hkrati zadosti potrebi po doživljanju ugodja, težnji po spremembah in samopotrjevanju, razvoju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, predvsem pa na pridobivanju občutka za vzpostavljanje harmonije v sebi in izven sebe. Ženske, ki se ukvarjajo z aerobiko, počasi vidijo spremembe tam, kjer jih tudi želijo. Slika 1. Step aerobika (osebni arhiv) Na podlagi različnih potreb, želja, interesov, starostnih skupin in stopenj treniranosti posameznikov so se razvile številne pojavne oblike aerobike. Med najpogostejše še vedno sodijo klasična»hi-lo«aerobika, step aerobika, ki jo vidimo na Sliki 1, in programi aerobne vadbe Les Mills, kot sta Body Pump in Body Attack (Veit, 2010). Fitnes industrija, ki na eni strani poskuša prepričati ljudi, kaj vse je še potrebno narediti za zdrav način življenja, na drugi pa vnaša nove pristope s poudarkom na igrivosti in ustvarjalnosti ljudi, tako prilagaja aerobiko različnim interesom. Kot že rečeno, aerobika pozitivno vpliva na porabo kalorij in zmanjšanje telesne teže (Zaletel, Gabrilo in Perič, 2013). Dejstvo je, da je poraba energije med posamezno uro v veliki meri odvisna od posameznika, svoj doprinos pa ima tudi vrsta vadbe in njena intenzivnost. Leta 2001 so v raziskavi ugotavljali razlike v srčnem utripu med step aerobiko in klasično talno aerobiko na treh ravneh intenzivnosti. Ženske so razdelili v 6 skupin, tako da so tri skupine vadile po programu step aerobike, tri skupine pa po programu klasične aerobike. Njihova povprečna 15

16 starost je bila 33 let, v raziskavi pa so sodelovale prostovoljno. Vse ure so bile načrtovane enako, le da je bila intenzivnost v glavnem delu lahka, srednja in težka. Bistvenih statističnih razlik v srčnem utripu niso opazili, tako da lahko trdimo, da sta ura step aerobike in ura klasične aerobike iste intenzivnosti predstavljali isti napor. Statistično značilne razlike v srčnem utripu so opazili le med različnimi stopnjami intenzivnosti (Laukkanen idr. 2001). V raziskavi, ki so jo izvedli v Ameriki, so želeli preveriti porabo energije pri štirih različnih oblikah aerobike (bodycombat, bodypump, step aerobika in spinning) v primerjavi s porabo energije pri dveh hitrostih teka. Najnižjo porabo energije so opazili pri uri bodypumpa, medtem ko so ostale tri vadbe aerobike po porabi energije bile primerljive z eno uro teka pri hitrosti približno 8km/h (Rixon, Rehor in Bemben, 2006). Aerobika človeka prijetno utrudi in sprosti, zato je po telesnem naporu tudi spanec trdnejši in bolj globok (Atkinson in Davenne, 2007). Čeprav se morda dolžina spanca v nekaterih primerih celo skrajša, se človek zbudi precej bolj svež in spočit. Vsi pozitivni učinki tako intenzivno pripomorejo k boljšemu telesnemu počutju. Zaradi občutka veselja, ki ga sproža v ljudeh, ki naporno vadijo, ohranja v njih notranje veselje in zadovoljstvo ter jim daje občutek svobode FIZIOLOŠKI UČINKI AEROBIKE Vsak človeški gib zahteva energijo, količina le-te pa je določena s količino razpoložljivega kisika. V športnomedicinskem svetu se aktivnosti po svoji značilnosti delijo v več skupin. Najbolj zdrave so tiste, ki vplivajo na razvoj naše vzdržljivosti, saj se v telesu zaradi dolgotrajnega gibanja dogajajo različni procesi. Mednje sodi tudi aerobika. Z gibanjem postopno znižujemo srčni utrip v mirovanju, razvijamo gibalne sposobnosti, znižujemo telesno maso in dvigujemo razpoloženje (Penedo in Dahn, 2005). Gibanje je tudi najboljši način za preprečevanje srčno-žilnih bolezni in prekomerne telesne teže, saj se v koronarnih arterijah nalaga manj odpadnih snovi in holesterola. Aerobika pozitivno vpliva tudi na razvoj dihal, saj dihanje postane globlje in močnejše (Quan, idr. 2007). Leta 2007 so v raziskavi ugotavljali povezanost telesne aktivnosti z zmanjšanjem motenj dihanja. Vključenih je bilo 4275 udeležencev, ki so vadili trikrat tedensko po točno določenem programu. Telesna aktivnost je bila aerobnega značaja, po zaključenem programu pa so dobili pozitivne rezultate. Dokazali so, da je telesna aktivnost lahko koristna dopolnilna oblika pri zdravljenju dihal in motenj z dihanjem.»trenirana«pljuča lahko v telo prenesejo večje količine kisika, saj je tudi njihova kapaciteta večja. Več kisika kot vdihnemo, večja in boljša je pretvorba hrane v energijo. Z aerobiko povečujemo tudi moč srca, s tem pa izboljšujemo sposobnost črpanja krvi (Grandjean, Oden, Crouse, Brown in Green, 1996). 16

17 Mišična vlakna se v srčni steni podaljšujejo in zadebelijo, zato srčna prekata lahko pri vsaki kontrakciji iztisneta več krvi in je tudi več sprejmeta. S tem trenirano srce v mirovanju lahko bije počasneje. Na način kot se prilagaja volumen skeletnih mišic, se zaradi primernega aerobnega treninga hipertrofira tudi srčna mišica (Mišigoj-Duraković, 2003). Z gibanjem pride več krvi tudi v mišice, s tem pa vlakna postajajo vedno bolj prekrvavljena in močnejša. Hipertrofijo ali povečanje velikosti mišic, običajno spremlja tudi povečanje moči in mišične vzdržljivosti. Pri ženskah pa v večini to ne pomeni tudi povečanje mišične mase, saj imajo v krvi manj testosterona, ki vpliva na razvoj mišične hipertrofije (Zagorc, idr. 2006). Telo med gibanjem porabi več kalorij, saj zaradi večjega dovajanja kisika hranilne snovi in zaloge maščob hitreje izgorevajo. Vadba aerobike dokazano znižuje nivo slabega holesterola in zmanjšuje odstotek maščobe (Isler, Kosar in Korkusuz, 2001). Petinštirideset prostovoljk je sodelovalo v raziskavi, kjer so ugotavljali vpliv step aerobike in klasične aerobike na razmerje slabega in dobrega holesterola in zmanjšanje maščobnega tkiva. Naključno so jih razdelili v tri skupine po 15, kjer je ena skupina vadila na stepih, druga skupina je imela klasično aerobiko, tretja skupina pa je bila kontrolna. Vadile so 45 minut na dan, trikrat tedensko, osem tednov. Statistično pomembne razlike med kontrolno skupino in skupinama, ki sta vadili, so se pojavile tako pri zmanjšanju maščobnega tkiva kot tudi pri izboljšanju razmerja med dobrim in slabim holesterolom. Podobno je v svojem diplomskem delu ugotovila tudi Trantura (2015), ki je preverjala, kako dolžina in rednost ukvarjanja z aerobiko vplivata na telesno sestavo. Dokazala je, da imajo ženske, ki se dlje časa in bolj redno ukvarjajo z aerobiko, večjo pusto telesno maso in manjšo maščobno telesno maso kot tiste, ki se ukvarjajo manj časa. To je tudi vzrok, zakaj gibanje pozitivno vpliva na zniževanje telesne mase. Telesna aktivnost stimulativno vpliva tudi na črevesne mišice in s tem pospešuje njihovo dejavnost. Dobra presnova pozitivno vpliva tudi na zmanjšanje nalezljivih bolezni, saj je organizem bolj odporen proti raznim okužbam. Odpadne in škodljive stvari se hitreje izločajo iz telesa, zdravniki pa so mnenja, da je s tem mogoče preprečiti marsikatero bolezen sodobnega sveta (Zagorc, idr. 2006). Na indeks telesne mase ima velik vpliv intenzivnost posamezne ure aerobike, ki pa je sicer precej odvisna tudi od samega inštruktorja. V raziskavi, ki je bila narejena na Hrvaškem, so z merjenjem srčnega utripa ugotavljali, kakšna je intenzivnost ure aerobike in kako tekom same ure intenzivnost narašča oziroma pada. Ugotovili so, da je imela večina žensk tretjino ure med 70 in 79 odstotki maksimalnega srčnega utripa, kar so poimenovali aerobna ekstenzivna faza. Drugo tretjino ure je večina žensk imela med 80 in 89 odstotki maksimalnega utripa, kar pomeni, da so bile v aerobni intenzivni fazi. V zaključnem delu je večini žensk srčni utrip postopoma padal. Ugotovili so tudi, da je za 6 žensk ura predstavljala prevelik napor, saj so desetino ure vadile z maksimalnim srčnim utripom, kar pa ni bil namen vadbe, zato so jim priporočali manj intenzivno obliko aerobike. Učinek ure aerobike je bil pri večini žensk tako 17

18 dosežen, saj je intenzivnost lepo naraščala, proti koncu ure pa postopoma padala (Wertheimer in Vučetić, 2008). V 8-tedenski raziskavi, ki so jo opravili v Turčiji, je sodelovalo 49 žensk srednjih let, katerih glavni problem je sedeč način življenja. Preveriti so želeli, kako organizirana vadba aerobike vpliva na zmanjšanje telesne teže in izboljšanje telesne sestave. Naključno so jih razdelili v kontrolno in eksperimentalno skupino, pred začetkom pa jim izmerili telesno težo, obseg pasu, kožno gubo, odstotek maščobe in indeks telesne mase. Eksperimentalna skupina je nato vadila po 8-tedenskem programu, ki je vključeval tri ure step aerobike tedensko. Statistično značilne razlike so med kontrolno in eksperimentalno skupino opazili pri prav vseh parametrih. Rezultati so se po organizirani vadbi precej izboljšali, zato lahko rečemo, da je aerobika odlično sredstvo za zmanjševanje telesne teže in izboljšanje telesne sestave (Arslan, 2011). Pri ohranjanju telesne teže pa sta pomembna tako pravilna prehrana kot tudi zadostna telesna aktivnost. V raziskavo, ki je bila narejena leta 1997, so vključili 128 žensk s prekomerno telesno težo. Pred začetkom raziskave so bile prav vse ženske šest mesecev popolnoma neaktivne. Naključno so jih razporedili v dve skupini ter jim predpisali 16-tedenski program, katerega rezultate so preverili tudi po enem letu. Prva skupina je imela predpisano dieto in tri ure step aerobike tedensko, druga skupina pa je imela dieto in spremembo načina življenja, saj so vsak dan v tednu pol ure namenile gibanju (hoja, kolesarjenje ). Dieta je bila za obe skupini enaka. Rezultati so pokazali, da je bila izguba v telesni teži v obeh skupinah precejšnja, saj so v povprečju izgubile 8 kg. Takoj po končanem 16-tedenskem programu je nekoliko več kilogramov in maščobne mase v povprečju izgubila skupina, ki je izvajala step aerobiko, medtem ko so bili po enem letu rezultati drugačni. Skupina, ki je spremenila način življenja, je po enem letu v povprečju pridobila 0,8 kg, medtem ko je druga skupina pridobila 1,6 kg. Rezultati nam tako pričajo, da je sprememba načina življenja bolj koristna in učinkovita kot kratkoročni programi, ki se jih ljudje kasneje ne držijo več (Wadden, idr.1997). 18

19 1.2 PREHRANA Z razvojem športne rekreacije in vrhunskega športa se tako vzporedno razvijajo tudi ostale veje zdravega načina življenja, med katere zagotovo sodi tudi prehrana. Slika 2. Kaj je pomembnejše gibanje ali zdrava prehrana? (Houssem, b.d.) Kaj je torej pomembnejše: zdrava prehrana ali naporno telesno delo? Preprostega odgovora seveda ni. Ker je prehranska presnova podpora za telesno vadbo, telesna vadba pa predstavlja učinkovit način varovanja zdravja in podporno terapijo pri številnih patofizioloških stanjih, je poznavanje prehrane in športa pomemben zdravstveni ukrep. Ustrezna prehranska podpora je pomembna za izražanje zdravstvenih učinkov intenzivne telesne vadbe zlasti pri ogroženih skupinah populacije: starostniki in bolniki (Batherellou in Yannakoulia, 2009). Znanost o prehrani je mlada znanstvena disciplina, ki obstaja približno 150 let, medtem ko podrobnejše analize pomena prehrane v športu zasledimo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Šatalić, Sorić in Mišigoj-Duraković, 2015). V tem času smo v poglavju prehrane prišli do mnogih zaključkov, še vedno pa se pojavljajo nove in nove ugotovitve, zlasti v prehrani športnikov. Vse pogosteje se govori o časovnem razporejanju obrokov, s tem pa se poraja tudi vprašanje o usklajevanju obrokov in telesne aktivnosti. Prehrana je ena najpomembnejših človeških potreb, saj je pomembna tako za oskrbo telesa kot tudi za ohranjanje našega zdravja (Šatalić idr., 2015). Ljudje se dandanes v veliki meri zavedajo pomena zdrave prehrane, vendar le-to težko usklajujejo z delom, družino, prijatelji in hitrim ritmom življenja. Hrana ni samo gorivo, ki zaustavlja lakoto. Je sredstvo, s katerim vzdržujemo optimalno zdravje in nam omogoča maksimalen izkoristek pri telesni aktivnosti. Zdrava prehrana naj temelji na uživanju sadja, zelenjave, polnozrnatih izdelkov in oreščkov, omejuje pa naj vnos sladkorja in energije iz maščob (WHO, 2015). 19

20 Slika 3. Nekateri ponudniki hitre prehrane (Houssem, b.d.) Na Sliki 3 vidimo najbolj znane ponudnike hitre prehrane, ki nam povzročajo največ težav, saj so prepogosto del glavnega obroka številnih ljudi. Prekomerna telesna teža mnoge pripelje do razmisleka o prehranskih navadah in do spremembe le-teh. Če hkrati spremenimo tudi stališča do hrane in če ji odvzamemo tolažilni pomen ali pomen nagrade, lahko telesno težo in postavo dolgoročno spremenimo. Če je le mogoče, bi pri sestavi jedilnika morali dati prednost nepredelanim in naravnim živilom, saj taka živila vsebujejo veliko več hranilnih snovi in vitaminov (Brandt in Molgaard, 2001). Naravni izdelki vsebujejo tudi manj dodatkov, kot so konzervansi, povzročitelji številnih alergij (Bourn in Prescott, 2002). Za skoraj vsa živila velja preprosto osnovno pravilo, da prepovedanih živil ni in da bi morali jesti vse v pravih količinah, zato naj bo vodilo pri zdravi prehrani uravnoteženost. Uravnotežena prehrana ni samo koristna za zdravje, pač pa tudi povečuje našo zmogljivost, saj z njo telo vsak dan dobi vse potrebne hranilne snovi, iz katerih pridobiva energijo in vitalne snovi. Kaj točno uravnotežena prehrana je, številni znanstveniki ocenjujejo drugače. Definicij zdrave prehrane je približno toliko, kot je ljudi. Večina se jih še vedno strinja, da je uravnotežena prehrana tista, ki vsebuje veliko svežega sadja in zelenjave ter živila z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov in majhnim deležem maščobe. S takšnim jedilnikom naj bi tudi preprečevali novodobne, civilizacijske bolezni (Bourn in Prescott, 2002). Številni prehranjevalni programi, diete in vedno nova spoznanja na področju prehrane in živilske industrije pa pri mnogih zbudijo dvom o njihovi prehrani. Splošni napotki strokovnjakov o zdravi prehrani pravijo, da naj bi vso hrano razdelili na 5 do 6 energijsko enakomernih obrokov, saj le v tem primeru telo ne proizvaja maščobnih rezerv. Človeško telo je namreč naravnano tako, da del hrane porabi za zadovoljitev trenutnih potreb organizma, medtem ko presežek shrani v obliki maščobnih rezerv. Strokovnjaki tudi svetujejo, 20

21 naj prvi obrok v dnevu vsebuje predvsem ogljikove hidrate, zadnji obrok pa naj ne bi bil po 20. uri. Razmerje pri vnosu živil v enem dnevu naj bi bilo sledeče: ogljikovi hidrati od 60 do 65 odstotkov, maščobe od 20 do 30 odstotkov in beljakovine od 12 do 15 odstotkov (Petrovič, 1998). Mnogi pravijo, da so takšna stališča nekoliko zastarela (Dolinar in Lončar, 2014). Pravo revolucijo v svetu dietetike predstavlja»lchf«prehrana. Gre za prehrano z zelo nizkim deležem ogljikovih hidratov in visokim deležem maščob. Je pravo nasprotje nekaterim dozdajšnjim prepričanjem o zdravi in uravnoteženi prehrani. Tovrstna dieta naj bi imela velik vpliv na izgubo telesne maščobe in izboljšanje mentalnega zdravja, poleg tega pa naj bi predstavljala tudi uspešno alternativo pri zdravljenju mnogih bolezni.»lchf«prehrana ima pred vsesplošno potrditvijo in prodor v svet zdrave prehrane kar nekaj ovir. Prvi razlog je ekonomske narave, saj menijo, da ni moč zagotoviti toliko naravne hrane, da bi lahko nahranili svet. Druga ovira je medicina, ki bi stežka priznala, da je v preteklosti delala napake. Tretji konflikt pa se zgodi pri zelo močnih podjetjih, kot je na primer»pepsi«, glavni sponzor večine zdravstvenih organizacij.»lchf«prehrana ima močne, znanstveno podprte dokaze, da deluje. Njen problem pa je, da jo je zelo težko predstaviti širši množici, da jim bo kar se da razumljiva (Harcomb, 2015, v Sobočan, 2015). Kot tri glavne dejavnike zdrave prehrane Clarkova (2008) opredeljuje raznovrstnost, omejenost in popolnost prehrane. Pravi, da čudežna hrana ne obstaja, zato je seveda nujno potrebno jesti kar se da raznoliko prehrano, da zagotovimo potrebam po vseh hranilih. Tudi hitra prehrana v mejah normale lahko najde svoj prostor v uravnoteženi prehrani, vseeno pa jo v naslednjem obroku poskušamo zamenjati s kakšnim bolj zdravim prigrizkom. Da so naravni in nepredelani izdelki boljši, se strinjajo vsi, zato jih v svojo prehrano vključimo kar se da pogosto. Po besedah Severina Lipovška (2013) zmagovalno celoto pri zdravi prehrani predstavlja število obrokov, časovni razmik med njimi in optimalna razdelitev količine hranil. Število obrokov je sicer enostavno pravilo, ki pa ga je v realnosti težko izvesti predvsem zaradi organizacije. Skrben pristop zahteva načrtovanje in pripravo hrane že prej. Spodnja meja pri številu obrokov je 4, kadar gre za športnike, ki trenirajo dvakrat dnevno, pa govorimo o minimalno petih obrokih dnevno. Interval med posameznimi obroki je seveda odvisen od količine zaužite hrane, vseeno pa velja, da naj bi časovni razmik trajal nekje med 2,5 in 3,5 ure. S tem telesu omogočimo stalen dotok hranil brez večjih prekinitev. Konstanten in enakomeren vnos pomeni tudi ravnovesje v telesu, hidracijo in obnovitev vseh fizioloških sistemov. Ko so obroki pravilno časovno in številčno razporejeni, je zadnje dejanje kvantitativna komponenta, kjer govorimo o optimalni količinski razdelitvi hranil. Skupno količino posameznih hranil skozi dan poznamo, tako da jih je potrebno le pravilno razporediti skozi posamezne obroke. Načrtovanje prehrane naj bo tako popolno in natančno, saj nam vsakdanje življenje prinese nepričakovane ovire, kjer se je potrebno prilagoditi in sprejeti odstopanja od ideala. Če pa smo površni že pri načrtovanju, bo naša praksa le bleda senca zdrave prehrane. 21

22 1.2.1 HRANILNE SNOVI V prehrani razlikujemo šest osnovnih sestavin hrane in hranljivih snovi, katerih uravnoteženost je izrednega pomena za omogočanje številnih aktivnosti v organizmu. Mednje sodijo ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine, vitamini, minerali in voda. Niti ena od navedenih snovi pa ne more opravljati svoje funkcije brez zadostne količine ostalih (Sekulić, 2016). Glavni vir energije so zagotovo ogljikovi hidrati in zato sestavljajo temelj prehranske piramide. Priporočen vnos ogljikovih hidratov je med 45 in 65 odstotki celotne prehrane. Vnos je seveda precej odvisen tudi od življenjskega sloga ljudi, količine gibanja in vrste ogljikovih hidratov. Ljudje bi se morali v večji meri posluževati bolj zdravih ogljikovih hidratov, kot sta sadje in zelenjava. V ZDA in Kanadi več kot polovico zaužitih ogljikovih hidratov predstavljajo sladkarije, kot so tortice in sladoledi (Wildman, 2009; Sekulić, 2016). Beljakovine ali proteini so ključni gradniki vseh celic v telesu. Sestavljeni so iz verige aminokislin, ki so medsebojno povezane s peptidnimi vezmi (Matković, Knjaz in Cigrovski, 2006). O njih se v prehrani športnikov govori zelo pogosto, mnenja o primerni količini pa so precej različna. Znanstveniki so se spraševali, ali je prekomeren vnos beljakovin v enem obroku optimalen ali bi bilo bolje enako količino proteinov razporediti enakomerno med tri obroke dnevno. Nekatere ugotovitve in raziskave so pokazale, da bi beljakovine morali uživati enakomerno skozi cel dan v vsakem obroku (Mamerow, idr. 2014, v Jakovljević, 2014). V raziskavi, ki so jo izvedli, so rezultati pokazali, da je sinteza beljakovin ob enakomernem vnosu večja za kar četrtino, zato se večja učinkovitost v sintezi beljakovin doseže, kadar je vnos leteh uravnotežen. Maščobe, ki jih poznamo v trdnem in tekočem agregatnem stanju, so bogat izvor energije in omogočajo absorbcijo vitaminov A, D in E. Količino zaužitih maščob je potrebno prilagoditi posameznikovim potrebam, prevelik vnos le-teh pa dokazano povečuje možnost obolenja srčno-žilnega sistema, diabetesa in debelosti. Znanstveniki priporočajo, da v svoji prehrani v večini uživamo nenasičene maščobe rastlinskega proizvoda, skupni vnos maščob pa naj ne presega 30% celotnega dnevnega energijskega vnosa (Barišin, 2007). Vitamini so organske snovi, ki jih organizem potrebuje vsakodnevno v majhnih količinah, vendar ji ne more sintetizirati sam. So bistvenega pomena za rast, razvoj in normalno funkcioniranje organizma, saj sodelujejo v številnih kemijskih reakcijah v telesu, ki ne bi potekale v njihovi odsotnosti. Minerali so anorganski elementi, ki se dobivajo iz hrane. So izrednega pomena za življenje organizma, v človeškem telesu pa se nahajajo kot prosti ioni ali kot sestavni del neke organske spojine. Na različne načine pomagajo pri izgradnji telesnih struktur, kot je na primer kalcij v kosteh, sodelujejo pa tudi pri vseh ostalih pomembnih fizioloških procesih (Sekulić, 2016). 22

23 V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je pitje vode med aktivnostjo pomenilo znak slabosti. Danes je znano, da zadostna hidracija telesu omogoča boljši izkoristek treninga (Wildman, 2009). Je bistveno hranilo v telesu takoj za kisikom, saj predstavlja približno 60 odstotkov telesne teže posameznika. V vodi se odvijajo vse kemijske reakcije, v njej se raztapljajo vse sestavine, ki jih vnesemo v organizem (z izjemo vitaminov, topnih v maščobi) in z njo se prenašajo kisik, glukoza, železo in elektroliti. Voda tudi ohranja telesno temperaturo in je sestavni del vseh tkiv v telesu. Če je naša dnevna energetska potreba približno 3000 kcal, naj bi v enem dnevu zaužili med 3,2 in 3,6 litri vode, kjer tretjino potrebe navadno zadovoljimo s hrano (Sekulić, 2016). Pomanjkanje ene ali več od naštetih šestih snovi v telesu vodi do bolezni, prekomerne ali premajhne telesne teže, v najslabšem primeru pa celo do smrti, zato je nujno potrebno organizmu zagotoviti vse omenjene sestavine (Kastelic, 2014). 23

24 1.3 PREHRANSKI DODATKI IN DOPING Šport je danes postal popularna kultura, ki zaseda ogromno medijskega prostora. Govorimo o kulturi dosežkov, spektaklov in junakov, ki pa so to morda samo za en dan. Za nekoga, ki danes zmaga, pravzaprav niti še ne vemo, ali je resnični zmagovalec, saj moramo na potrditev počakati tudi do nekaj let. Vedno so na razpolago določena sredstva, s katerimi si športniki pomagajo do boljšega rezultata, hkrati pa ne spoštujejo pravila iger in škodujejo zdravju (Hosta, 2015). Dovoljene in nedovoljene substance so zagotovo najzanimivejše področje v prehrani. Meja med dovoljeno in nedovoljeno substanco je lahko zelo tanka, saj je označevanje, proizvodnja in opis prehranskih dopolnil velikokrat zelo pomanjkljiv. Največkrat pride do težav v proizvodnjah, kjer izdelujejo tako dovoljene, kot tudi nedovoljene substance. Navzkrižna kontaminacija s prepovedano snovjo dovoljeno substanco hitro spremeni v nedovoljeno. Večina ljudi se je v svojem življenju srečala že z vsaj enim prehranskim dopolnilom, ki ga po definiciji štejemo med dovoljene substance. Številni jih verjetno bolj ali manj uporabljajo vsak dan, pa se morda tega niti ne zavedajo. O njih je bilo moč slišati že ogromno, resnic in neresnic o tem, ali so škodljiva, zdrava, varna in primerna za uporabo (Lipovšek, 2013). Slika 4. Oblike prehranskih dodatkov (Žurnal, 2011) Kot dovoljene substance opisujemo prehranska dopolnila, živila, katerih namen je dopolniti običajno prehrano. Prehranski dodatki predstavljajo skoncentriran vir posameznih ali kombiniranih živil, ki ga navadno najdemo v obliki kapsul, tablet, vrečk s praškom, ampulah s tekočino in podobnih oblikah. Nekatere od možnih oblik vidimo na Sliki 4. Nikakor niso sredstvo za preprečevanje oziroma zdravljenje bolezni pri ljudeh, uživati pa jih je dovoljeno v odmerjenih količinah. Predstavitev in oglaševanje prehranskih dopolnil tudi ne sme vsebovati navedb, ki bi ljudi skušale prepričati, da uravnotežena in raznovrstna prehrana ne more zagotoviti ustreznih količin posameznih hranil (Lipovšek, 2013). Ljudje se pomena zdrave prehrane in zagotavljanja vseh hranilnih snovi vedno bolj zavedajo. Hrana, ki nam je danes ponujena na trgu, je precej osiromašena s hranili, zato se za uporabo prehranskih dodatkov odloča vedno več ljudi. Zdrava prehrana mora še vedno ostati temelj, saj prehranski dodatki niso nadomestilo za slabe prehranske navade, pač pa le dopolnilo v pravem 24

25 pomenu besede. Glavno vodilo do vitalnega telesa in dobrega počutja naj bo torej uravnotežena prehrana, prehranski dodatki pa naj bodo, če je to potrebno, le pika na i (Grom, 2014). Danes je prehranska industrija prehranske dodatke razvila v več milijard vredno industrijo. Srečamo jih praktično povsod. V supermarketih, v drogerijah, v nakupovalnih centrih, na internetu in podobno. Prehranski dodatki vsebujejo posamezno hranilo ali kombinacijo le-teh. Najpogostejši prehranski dodatki so proteini (beljakovine), aminokislinski pripravki, dodatki esencialnih maščobnih kislin ter vitamini in minerali (Wildman, 2009). Svetovni trg prehranskih dopolnil je bil leta 2007 ocenjen na več kot 53,4 milijarde ameriških dolarjev, zanimanje za dopolnila k prehrani pa se znatno povečuje. Prodaja se je od leta 1997 do leta 2007 povečala kar za 38,7 odstotkov (Gerson Lehrman Group, 2007). Rast trga prehranskih dodatkov lahko prikažemo z vsakoletnim številom registriranih prehranskih dodatkov v Republiki Sloveniji, kjer je bilo leta 2003 registriranih 24 izdelkov, medtem ko je bilo leta 2009 takšnih Samo v letu 2009 smo v Sloveniji registrirali 556 prehranskih dodatkov (Bukovec, 2010). Ker je ponudba vedno večja in bolj pestra, veliko ljudi ne ve, kaj kupiti in na kaj morajo biti ob nakupu pozorni. Kot prvo mora človek poznati svoje telo in njegove zahteve po prehranskih dodatkih. Prepričan mora biti, kateri prehranski dodatek kupuje in zakaj. Na podlagi številnih raziskav so prehranski dodatki našli svoj prostor na področju preventivne prehrane in preventive pri ohranjanju zdravja. Pri nakupu prehranskih dodatkov moramo biti zelo pazljivi pri deklaraciji in kontroli kvalitete sestavin (Pollak, 2008). Pred nakupom prehranskega dopolnila mora potrošnik razumeti in poznati potrebo, uporabo in učinke produkta. Pripovedim prijateljev in branjem nestrokovnih člankov ljudje ne bi smeli zaupati. Strokovni članki in revije imajo vsebino, ki je pregledana večkrat s strani strokovnjakov na določenem področju. Najbolj natančen in zanesljiv vir so zagotovo ljudje, izobraženi v prehrani in zdravstvenih vedah, ki imajo na tem področju precej izkušenj in sledijo najnovejšim raziskavam. Če razmišljate o nakupu prehranskega dodatka za točno določen učinek, se prepričajte, da je snov že bila preizkušena v okoliščinah, ki so podobne vašim. Ljudje se nikakor ne bi smeli zanašati zgolj na transparente, brošure in plakate, ki jih vidijo pred vstopom v trgovino s tovrstno vsebino. Zavedati se je treba, da trgovec želi prodati kar se da več in da je v tem primeru trženje pomembnejše od pametnega in zdravega nakupa (Wildman, 2009). Še večji problem je, da kar nekaj prehranskih dodatkov vsebuje tudi nedovoljene substance, ki škodujejo našemu zdravju. Pri nekaterih gre za namerne primesi v izdelke, pri drugih pa za posledico kontaminacije in slabega označevanja. Označevanje in deklaracija sta tako v Evropi kot tudi v ZDA velikokrat površna, zato ljudje niti ne vedo, da uporabljajo prepovedane substance (Molinero in Marquez, 2009). Ko so temo podrobneje raziskovali, so v raziskavo 25

26 vključili 634 dopolnil od 215 dobaviteljev iz 13 držav. 94 dopolnil je vsebovalo snov, ki ni bila navedena na deklaraciji. Prehranska dopolnila v vrhunskem športu veljajo za naravno potrebo, ki je posledica povečane fizične obremenitve. Čeprav le-ti ne morejo nadomestiti genskega potenciala posameznega športnika, količine treninga in psihološke priprave, pa so se izkazali za koristne pri zmanjševanju utrujenosti, preprečevanju poškodb in okrevanju po poškodbi. Postali so del prehrane skoraj vsakega športnika, saj povečujejo učinkovitost vadbe. Športniki in njihovi trenerji si prizadevajo za individualizacijo prehranske prakse glede na zahteve posameznega tekmovalca. Uporabo prehranskih dodatkov in njihovo poznavanje so raziskovali med moškimi in ženskimi teniškimi igralci, v povprečju starimi 22 let. Ugotovili so, da 80 odstotkov anketirancev občasno uporablja prehranske dodatke. Tveganje za uporabo nedovoljenih substanc je sicer majhno, čeprav je bila večina prepričana, da se le-ta v tenisu pojavljajo. Ugotovili so, da so glavni vir informacij o prehrani njihovi trenerji, zato bo v prihodnjih raziskavah potrebno ugotoviti, kakšno je njihovo znanje na tem področju. V raziskavi so tudi ugotovili, da so moški večji potencialni kandidati za uporabo nedovoljenih substanc, medtem ko ženske bolj pogosto in v večji meri uživajo prehranske dodatke. Ženske naj bi bile o prehrani in prehranskih dodatkih tudi bolj ozaveščene, prav tako pa so njihove potrebe po jemanju višje. Pri ženskah je uporaba dovoljenih in nedovoljenih substanc zelo povezana tudi s formalno izobrazbo. Čeprav ni bilo izvedene natančne raziskave, kjer bi proučevali odnos med formalno izobrazbo in znanjem o uporabi nedovoljenih substanc, je jasno, da so ljudje z višjo formalno izobrazbo bolj nagnjeni tudi k izobraževanju na drugih področjih (Kondrič, Sekulić, Uljevič, Gabrilo in Žvan, 2012). Porast uporabe prehranskih dodatkov opazimo tudi pri rekreativnih športnikih, ki jih uporabljajo v upanju na boljši rezultat (Molinero in Marquez, 2009). Ta pomoč je sicer po eni strani lahko upravičena, po drugi pa je lahko precej škodljiva in neučinkovita. Dejanska učinkovitost prehranskih dodatkov pogosto temelji na premajhnem številu znanstvenih dokazov, saj v javnost prihajajo številne trditve o pozitivnih učinkih dopolnil, ki pa niso znanstveno podprte. Smiselna delitev prehranskih dopolnil je tako na dopolnila, ki so potencialno učinkovita, in dopolnila, ki so dokazano učinkovita (Lipovšek, 2013). V raziskavi, ki so jo izvedli z vrhunskimi hrvaškimi jadralci in njihovimi trenerji, so preverjali uporabo in poznavanje prehranskih dodatkov. Vključenih je bilo 44 športnikov in 34 trenerjev, ki so izpolnili obsežne vprašalnike. Ugotovili so, da več kot 70 odstotkov anketiranih športnikov uporablja prehranske dodatke, med njimi več kot polovica vsakodnevno. Športniki so izkazali tudi visoko zaupanje do svojih trenerjev. Tisti, ki prehranskih dodatkov ne jemljejo, kot glavni razlog navajajo njihovo neučinkovitost, zelo pomembno pa je tudi dejstvo, da se jih športniki ne poslužujejo prav zaradi pomankanja znanja o sestavi in učinkih le-teh. Zaradi visoke stopnje uporabe so tako ugotovili, da se bodo v prihodnje posvetili dejanskim potrebam 26

27 po prehranskih dodatkih in njihovih učinkih v jadralnem športu (Rodek, Sekulić in Kondrič, 2012). Čeprav je spremljevalna ekipa športnika odvisna od finančnih sredstev, organizacijskih dejavnikov in športne discipline, je športnik najbolj tesno povezan s svojim trenerjem. Trenerji so tako v večini primerov glavni svetovalci tudi pri prehrani, zato so torej najpomembnejša vez med športnikom in uporabo prehranskih dodatkov. Velikokrat trenerji in svetovalci posredujejo zelo površne informacije o načrtovanju prehrane. Glavna skrb strokovnjakov o prehrani je tudi ta, da se vedno pogosteje širijo povsem napačne informacije. Pri načrtovanju prehrane je namreč potrebno raziskati vsa področja, ki so za športnika pomembna. Sestava telesa, potrebe po energiji, makrohranilih, vitaminih, mineralih, hidraciji in še mnogo več. V raziskavi, ki so je izvedli leta 2012, so ugotavljali znanje o prehrani med športniki, trenerji, atletskimi trenerji in kondicijskimi trenerji. Vključenih je bilo 579 udeležencev, ki so izpolnjevali vprašanja o prehrani, uravnavanju telesne teže in hidraciji. Ustrezno znanje o športni prehrani so imeli tisti, ki so dosegli vsaj 75 odstotkov vseh možnih točk. Ugotovili so, da imajo ustrezno znanje o športni prehrani le atletski in kondicijski trenerji. Njihovo znanje je sicer preseglo določeno število točk, dejstvo pa je, da bi morali področje prehrane vseeno prepustiti strokovnjakom na tem področju, saj so velikokrat primorani zaiti izven svojega področja prakse. Večina ostalih trenerjev in športnikov nima zadostnega znanja o prehrani, zato je nujno potrebna organizacija izobraževanja za izboljšanje oskrbe (Torres-McGehee, Pritchett, Zippel, Minton, Cellamare in Sibilia, 2012). Poznavanje prehrane in prehranskih dodatkov so preverjali tudi na Hrvaškem. V vzorec je bilo vključenih 56 smučarskih in košarkarskih trenerjev. Z vprašalnikom so želeli preveriti, v kolikšni meri trenerji, kot glavni svetovalci športnikom, poznajo prehrano, prehranske dodatke, razporeditev obrokov pred, med in po treningu, rehidracijo in dehidracijo in regeneracijo. Rezultati so pokazali, da je sicer skupno znanje trenerjev zadovoljivo, saj so v povprečju dosegli 77 odstotkov točk. Ko pa so pregledali odgovore na posamezna vprašanja, so pri nekaterih ugotovili precejšnje splošno pomanjkanje v poznavanju določene smeri prehrane športnika. Zaključili so, da bi dietetik, oziroma strokovnjak na področju prehrane, moral postati ključni del vsake športne ekipe (Matković, idr.2006) VPLIV PREHRANSKIH DODATKOV NA ORGANIZEM Prvi učinek prehranskih dopolnil je zagotovo nadomeščanje pomanjkanja ali deficita. Do pomanjkanja v večini primerov pride zaradi nezadostne ali slabe prehrane ali pa zaradi stresa, naj si bo to duševnega ali telesnega. Z vnosom določenega prehranskega dopolnila lahko nadomestimo deficit, s čimer vzpostavimo ravnovesje in telesu omogočimo boljše delovanje. Ljudje, ki so veliko aktivni, potrebujejo zato še večji vnos raznih hranil in snovi, zato pri njih 27

28 do pomanjkanja pride še hitreje. V tem primeru uživanje prehranskih dopolnil zapolni vrzeli, ki so nastale in s tem omogoča boljšo zmogljivost posameznika (Lipovšek, 2013). Ko so ugotavljali, kako uživanje kalcija, kot prehranskega dodatka, vpliva na kostno gostoto in sestavo telesa, so v raziskavo vključili 91 najstnic. Raziskava je potekla tri leta, rezultate pa so merili po vsakem letu. Po prvem in drugem letu bistvenih razlik med skupinama ni bilo, medtem ko se je po tretjem letu jemanja dodatnega kalcija kostna gostota deklet eksperimentalne skupine nekoliko povečala (Merrilees, idr. 2000). Porast uporabe prehranskih dodatkov narašča (Bitenc, 2016). Ko so leta 1974 naredili raziskavo med vojaki v Sloveniji, je le-te uživalo 23 odstotkov anketirancev. Ko so isto raziskavo ponovili leta 2006, je bilo takšnih kar 60 odstotkov. Med temi je 8 odstotkov občutilo njihove stranske učinke. Največji problem je bil, da je veliko anketirancev jemalo več različnih prehranskih dodatkov hkrati, poleg njih pa še različna zdravila, a o interakciji med vsemi snovmi niso razmišljali. Efekt»super«zaloge je drugi učinek, ki ga prehranska dopolnila omogočajo, ko določene snovi v telesu ni v zadostnih zalogah oziroma ni dostopna v optimalni koncentraciji. Super maksimalna količina določene snovi v celici povzroči boljše delovanje od normalnega, kjer je najlepši primer kreatin (Lipovšek, 2013). Placebo učinek je še zadnji način, kako lahko povsem na psihološki ravni vplivamo na naš organizem. Placebo je snov, za katero je človek prepričan, da bo nanj učinkovala pozitivno in blagodejno. Placebo učinek je pri prehranskih dopolnilih dokazan že v marsikateri raziskavi in ima zelo močan vpliv. Pričakovane pozitivne spremembe se lahko več kot očitno realizirajo, kljub odsotnosti specifičnih kemičnih vplivov določene substance. Dobro je, da se ga posameznik zaveda, ni pa ga potrebno izločiti, saj pravijo, da, kar pomaga, je dobro obdržati. Če nekdo resnično verjame, da mu določeno prehransko dopolnilo pomaga, mu bo do neke mere na fizičnem nivoju tudi zares pomagalo (Lipovšek, 2013). Prehranskim dopolnilom se, kot že rečeno, pripisujejo hranilni in fiziološki učinki, vedno pogosteje pa tudi zdravilni učinki, čeprav povsem neupravičeno. S prehranskimi dodatki si namreč vedno več ljudi pomaga pri preprečevanju srčno-žilnih bolezni in debelosti (Deng, 2009) NAJPOGOSTEJŠE VRSTE PREHRANSKIH DODATKOV Najpogostejši prehranski dodatki so beljakovinski napitki, praktična izbira za vse, ki nimajo možnosti zaužiti zdravega obroka. So idealen nadomestek za visoko energijski obrok in so postali del vsakodnevne prehrane številnih ljudi. Maščobne kisline omega 3 so esencialne maščobe in so zato nujno potrebne našemu telesu, saj jih sami ne moremo tvoriti. So tako 28

29 imenovano univerzalno dopolnilo, primerno skoraj za vsakogar. Tovrstne maščobne kisline v največji meri najdemo v ribjih oljih. Dopolnila, ki pospešujejo izgubo telesnih maščob (»Fat burnerji«), se morajo uporabljati smiselno, z urejeno prehrano in redno telesno aktivnostjo. Delujejo po principu pospeševanja presnove in tako povečujejo porabo telesne maščobe za energijo. Beljakovinske ploščice so priročen, sladek nadomestek obroka. Od klasičnih čokoladic vsebujejo tudi do desetkrat manj sladkorja, poleg tega pa so obogatene z vlakninami, vitamini in minerali (Grom, 2014) VARNOST IN NUJNOST UŽIVANJA PREHRANSKIH DODATKOV Varnost uporabe prehranskih dopolnil je zelo pereče vprašanje. Na eni strani imamo raziskave, ki so pokazale številne pozitivne učinke, na drugi strani pa ugotovitve, da ima uživanje prehranskih dodatkov lahko številne kratkoročne ali dolgoročne škodljive stranske učinke. Večina ljudi se sprašuje, ali prehranska dopolnila sploh potrebujemo, ko pa z uravnoteženo prehrano lahko zadostimo vsem potrebam po hranilih. Ko slišimo za prehranska dopolnila, velikokrat pomislimo na skupine ljudi, ki jih srečujemo v fitnes centrih na bodybuilderje in fitnes zanesenjake. Zaradi njihovega načina treniranja in izgleda imajo velikokrat negativen prizvok, pa čeprav je njihova uporaba veliko bolj zapletena od požiranja velikih zabojev beljakovin v prahu. Pri nekaterih so namreč nuja, saj jim nudijo boljši učinek treninga (Lipovšek, 2013). Strokovnjaki za prehrano schwarzwaldskega sanatorija Obertal so leta 1996 naredili raziskavo, v kateri so primerjali vsebnost vitaminov, mineralov in posameznih mikroelementov pri določenem sadju in zelenjavi v letu 1996 v primerjavi z letom Tako so nakupili dve košarici z enakim vzorcem, ki je vseboval brokoli, fižol, koromač, korenje, krompir, špinačo, jabolka, banane in vrtne jagode. Nevtralen laboratorij za živila je preiskal njihovo strukturo ter ugotovil, da so skoraj vsa živila izgubila vsebnost vitaminov in mineralov. Vsebnost kalcija se je pri brokoliju zmanjšala kar za 68 odstotkov, vsebnost magnezija pri špinači je bila prav tako manjša za 68 odstotkov, vsebnost folne kisline je bila pri bananah nižja za 84 odstotkov, vitamina B pa kar za 92 odstotkov. Tudi vsebnost vitamina C pri jabolku je bila manjša za 80 odstotkov, so pa izmerili porast kalcija in magnezija za približno 10 odstotkov (»Mineralien und Vitamine«, 2016). Nujnost uporabe prehranskih dopolnil je tako odvisna od številnih dejavnikov: količine treninga, intenzivnosti le-tega, urejene prehrane, načina življenja Šele po tem, ko se ugotovi, da je neka vadba za telo preobširna in prezahtevna ter da telo potrebuje več hranil, kot jih zagotovimo s hrano, lahko začnemo posegati po dopolnilih. Če je naša vadba rekreativne narave, kar pomeni približno trikrat tedensko po eno uro, potrebe po vnosu prehranskih dopolnil praktično ni. Spekter le-teh je zelo širok, zato je trenutek, ko jih je smiselno začeti uporabljati, težko določiti (Lipovšek, 2013). 29

30 Izobraženost na področju dovoljenih in nedovoljenih substanc je lahko ključnega pomena, saj se seznam nedovoljenih substanc iz leta v leto povečuje. Športniki namreč dobra in uporabna zdravila zlorabljajo za izboljšanje dosežkov, antidopinška organizacija pa njihovo zlorabo kaznuje s širjenjem seznama. Zelo jasen primer se je zgodil pri jemanju meldoniuma, zdravila, s katerim pomagajo kroničnim srčnim bolnikom pri srčnih zapletih, saj dokazano izboljšuje vzdržljivost in kakovost življenja. Številni športniki so ga začeli izkoriščati za izboljšanje dosežkov, saj jim daje možnost povečane fizične obremenitve pri treningu. Na dopingu je bilo pozitivnih kar nekaj športnikov, med njimi pa je zagotovo najbolj znano in odmevno ime teniška igralka Maria Šarapova (Rtvslo, 2016).»Lista prepovedanih snovi in postopkov je mednarodni standard, ki identificira snovi in metode, ki so prepovedane v športu«(sloado, 2016). Nedovoljene ali prepovedane snovi in postopki so razdeljene v kategorije glede na učinek in uporabo. Da je snov oziroma postopek prepovedan, mora zadostovati dvema od treh kriterijev: - dokazano je, da ima snov ali postopek potencialni vpliv na izboljšanje sposobnosti, - dokazano je, da z uporabo snovi ali postopka ogroža svoje zdravje, - določba s strani WADA, da uporaba snovi ali metode krši športni, moralni duh (SLOADO, 2016) Uporaba prepovedanih substanc je dandanes velik problem v športu. Čeprav je bil doping včasih v večini del vrhunskega športa, ga danes vse pogosteje srečamo tudi pri rekreativcih. Dejstvo je, da športnik ni edini, ki ima z uporabo nedovoljenih substanc korist. Je le obraz, ki prodaja svojega pokrovitelja v medijih in zato ni zanemarljivo, da doping nekaterim celo ugaja. Zveze na eni strani uživajo v zmagah, zaslužkih in medijskem pokrivanju, na drugi strani pa s prstom kažejo na krivca«(hosta, 2015). V raziskavi, ki je vključevala profesionalne igralce namiznega tenisa v Sloveniji, so želeli ugotoviti, kakšna je uporaba in tveganje za uporabo dovoljenih in nedovoljenih substanc pri moških in ženskah. Ugotovili so, da pri uporabi le-teh športniki v večini ne upoštevajo mnenja zdravnika ali trenerja. Pri moških, kjer so opazili več popivanja in kajenja cigaret, narašča tudi potencialna možnost poseganja po nedovoljenih substancah. Z napredovanjem v športnem smislu se tveganje za uporabo nedovoljenih substanc povečuje pri obeh spolih, zato so priporočali stalne izobraževalne programe na tem področju, tako za športnike kot tudi za trenerje in ostale člane spremljevalne ekipe (Kondrič, Sekulić in Furjan Mandić, 2010). Nedovoljene substance pa vedno bolj prodirajo tudi v svet rekreativnega športa (Grace, Baker in Davies, 2001). Manjša možnost za napako in spodrsljaj se tako pojavlja pri proizvajalcih, ki so v svetu prehranskih dopolnil najbolj poznani. V aerobiki je uporaba nedovoljenih substanc seveda brez pomena, saj ne gre za tekmovalni šport, pri katerem bi bil točkovni rezultat prvotnega pomena. 30

31 1.4 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kako aerobika vpliva na uporabo prehranskih dodatkov. Preverili smo, koliko žensk, ki se ukvarja z aerobiko, le-te uporablja in kaj je vzrok pri tistih, ki se za njih ne odločajo. Zanimalo nas je, ali imajo starost, dolžina vadbe in mnenje o poznavanju prehrane in dodatkov vpliv na uporabo le-teh. Raziskali smo, kateri so tisti prehranski dodatki, ki jih ženske najbolj pogosto uporabljajo, komu pri uporabi prehranskih dodatkov najbolj zaupajo in kje jih kupujejo. CILJI: - Ugotoviti, koliko žensk, ki se ukvarja z aerobiko, uživa prehranske dodatke. - Ugotoviti, ali sta starost žensk in dolžina ukvarjanja z aerobiko povezani z uporabo prehranskih dodatkov pri ženskah, ki se ukvarjajo z aerobiko. - Ugotoviti, ali imajo ženske, ki se dlje časa ukvarjajo z aerobiko, boljše mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov in ali mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov vpliva na uporabo le-teh. - Ugotoviti, kje ženske pridobijo znanje o dovoljenih in nedovoljenih substancah. - Ugotoviti, komu ženske pri uporabi dodatkov najbolj zaupajo in kje jih kupujejo. - Ugotoviti, kaj je vzrok za neuporabo prehranskih dodatkov. HIPOTEZE: H01: Starost žensk, ki se ukvarjajo z aerobiko, nima vpliva na uporabo prehranskih dodatkov. H2: Ženske, ki se dlje časa ukvarjajo z aerobiko, v večji meri uživajo prehranske dodatke kot ženske, ki se z aerobiko ukvarjajo krajše obdobje. H3: Ženske, ki se dlje časa ukvarjajo z aerobiko, mislijo, da bolje poznajo prehrano in prehranske dodatke. H4: Ženske, ki mislijo, da bolje poznajo prehranske dodatke, v večji meri le-te tudi uživajo. 31

32 2. METODE DELA 2.1 PREIZKUŠANKE V raziskavo je bilo vključenih 117 žensk, ki se z aerobiko rekreativno ukvarjajo po različnih fitnes centrih v Ljubljani. 2.2 PRIPOMOČKI Vsaka preizkušanka je izpolnila anonimen vprašalnik, iz katerega smo dobili vse potrebne podatke. Prvi del vprašalnika je sestavljen iz socialno-demografskih vprašanj, kjer izvemo njihovo telesno višino, telesno težo, starost in izobrazbo. Nato sledijo vprašanja o dolžini ukvarjanja z aerobiko, pogostosti ukvarjanja z aerobiko, uporabi prehranskih dodatkov in mnenju o poznavanju prehranskih dodatkov. Na koncu sledi tudi sklop vprašanj za tiste, ki prehranskih dodatkov ne uporabljajo. Priloga: vprašalnik 2.3 POSTOPEK Sama sem bila inštruktorica aerobike v več fitnes centrih po Ljubljani udeleženkam vadbe sem, z njihovo privolitvijo, razdelila vprašalnike, ki so jih doma izpolnile in mi jih nato prinesle na naslednjo uro. 117 vprašalnikov sem dobila izpolnjenih nazaj, nato pa sem jih pregledala in statistično obdelala. Vse pridobljene podatke smo statistično analizirali z računalniškim programom SPSS Inc (IBM, 2011). Za stopnjo značilnosti (α) smo uporabili prag 5% oziroma 0,05 verjetnosti tveganja (p). Najprej smo izmerili parametre osnovne statistike. Za povezavo med spremenljivkami smo naredili Pearsonov koeficient korelacije, nato pa še t-test za tiste spremenljivke, kjer so bile razlike statistično značilne. Za izračun povezav pri več kategorijah neodvisnih spremenljivk smo uporabili Kruskal-Wallisov test. 32

33 3. REZULTATI 3.1 OSNOVNI PODATKI O ŽENSKAH, KI SE UKVARJAJO Z AEROBIKO V raziskavo je bilo vključenih 117 žensk, starih med 18 in 75 let. V povprečju je njihova starost znašala 28,9 ± 10,1 let. Tabela 1. Starost vadečih žensk. N 117 Arit. sredina 28,92 Mediana 25,00 Std. odklon 10,08 Varianca 101,54 Minimum 18,0 Maksimum 75,0 Iz tabele 1 lahko vidimo, da je največ žensk, 86, starih med 18 in 30 let, kar znaša 73,5% anketirank. Med 31 in 49 let je bilo 26 žensk, kar znaša 22,2%. Najmanj žensk je bilo v starostni skupini od 50 do 75 let, saj jih je bilo le 5, kar znaša 4,3%. Tabela 2. Telesna višina vadečih, podana v centimetrih. N 117 Arit. sredina 169,52 Mediana 169,00 Std. odklon 7,50 Preizkušankam telesne višine nismo merili, saj v naši raziskavi ni imela ključnega pomena, zato so jo podale same. Njihova povprečna višina znaša 169,52cm ± 7,5cm. Tabela 3. Telesna masa žensk, podana v kilogramih. N 117 Arit. sredina 67,45 Mediana 63,00 Std. odklon 14,33 33

34 Prav tako so same podale svojo telesno maso, ki so jo izrazile v kilogramih. Ker teža ni izmerjena, podatki morda niso povsem natančni in verodostojni. V povprečju so ženske tehtale 67,45kg ± 14,33kg. Tabela 4. Dolžina ukvarjanja z aerobiko. Frekvenca Odstotek Ni odgovora 1 0,9 Do 1 leta 31 26,5 1 2 leti 23 19,7 3 5 let 33 28, let 20 17,1 Več kot 10 let 9 7,7 Skupaj ,0 Merjenke smo najprej povprašali o tem, kako dolgo obiskujejo vadbo. 28,2% je takšnih, ki aerobiko obiskujejo od 3 do 5 let. Najmanj je takšnih, ki aerobiko obiskujejo več kot 10 let, kar je razumljivo glede na njihovo povprečno starost. Precej (26,5%) je tudi takšnih, ki so se z aerobiko komaj začele ukvarjati in jo obiskujejo manj kot eno leto. 19,7% žensk aerobiko obiskuje od enega do dveh let, ena preizkušanka pa pri tem vprašanju ni obkrožila nobenega odgovora. Tabela 5. Rednost ukvarjanja z aerobiko. Frekvenca Odstotek Ni odgovora 1 0,9 Samo občasno (nekajkrat na leto) 11 9,4 Pogosto (nekajkrat mesečno) 5 4,3 Dokaj redno (1 2x tedensko, vendar kar nekajkrat manjkam) 20 17,1 Redno (vsaj 2x tedensko, redko manjkam) 29 24,8 Redno (2 4x tedensko) 27 23,1 Več kot 4x tedensko 24 20,5 Skupaj ,0 Zanimalo nas je tudi, kako redno obiskujejo vadbo aerobike. Ugotovili smo, da jih največ (24,8%) aerobiko obiskuje redno, kar pomeni vsaj dvakrat tedensko. 23,1% žensk hodi 2 4x tedensko, medtem ko jih 20,5% hodi več kot 4x tedensko. Dokaj redno (1 2x tedensko) aerobiko obiskuje 17,1% žensk, nekajkrat letno oziroma nekajkrat mesečno pa vadbo obišče skupaj 16 žensk, kar znaša 13,7%. Ena izmed preizkušank ni obkrožila nobenega odgovora, vseeno pa lahko ugotovimo, da ženske, ki smo jih vključili, precej redno obiskujejo vadbo, saj je veliko več takšnih, ki na aerobiko hodijo večkrat tedensko, kot takšnih, ki aerobiko obiskujejo nekajkrat mesečno ali nekajkrat letno. 34

35 Tabela 6. Trenutna izobrazba žensk, ki se ukvarjajo z aerobiko. Frekvenca Odstotek Komulativni odstotek Osnovna šola Srednja šola 47 40,2 40,2 Višja/visoka šola oz. fakulteta 42 35,9 76,1 Magisterij oz. doktorat 11 9,4 85,5 Študent/ka 15 12,8 98,3 Ni odgovora 2 1,7 100,0 Skupaj ,0 Preverili smo tudi, kakšna je trenutna izobrazba anketiranih žensk. Vidimo lahko, da jih ima največ (40,2%) zaključeno srednjo šolo, takoj za njimi (35,9%) pa so tiste, ki imajo zaključeno fakulteto. Nobene ni bilo takšne, ki bi imela zaključeno samo osnovno šolo, malo pa je tudi takšnih, ki imajo zaključen magisterij oziroma doktorat (9,4%). 12,8% je takšnih, ki še vedno študirajo, dve preizkušanki pa nista obkrožili nobenega odgovora. 3.2 OSNOVNI PODATKI O UPORABI IN MNENJU O POZNAVANJU PREHRANSKIH DODATKOV Preizkušanke smo najprej povprašali o tem, kakšno je njihovo mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov. Mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov 37% 2% 8% 12% 41% Nikakršno Slabo Srednje Dobro Odlično Graf 1. Mnenje o poznavanju prehrane in prehranskih dodatkov 35